Cerkvene zadeve. Škofovska slavnost sv. Očeta Leona XIII. (Konec.) Veselo je čitati po časopisih, kako se povsod vrši velika slavnost, po raznih krajik sveta, koder se oznanja mesijansko kraljestvo, povsod, kjer narode greje blesteče solnce sv. križa. Kako pa želijo sv. Oče sami, da se slavi jubilej ? To izrazijo v lanski okrožnici o rožneni venci: »Od svojih sinov, katere vidimo tako vnete za Nas, ne pričakujemo tako častitanja in povzdigovanja, kakor pa zahvalo in pobožno moktev k Bogu. Naše največje veselje bo, če nam izprosijo, da bo vse, kar še imamo moči in življenja, veljave in vpliva, da bo vse v prid. cerkvi, posebno v zjedinjenje in spravo onih, ki še tičijo v zraoti in sovraštvu, katere že dolgo vabi naš glas. 0 da bi pri Naši veseli slovesnosti Naši ljubljeni sinovi zajemali darove pi*avičnosti, mira, blagoslanja, posveeenja in vsek drugik dobrot! To izprosimo od Boga, spominjajoč za njegovik besed: »PosluSajte me, vi otroci Božji! in obrodujte sad, kakor roža, ob potokih zasajena. Kakor Libanon dajajte prijeten duk! Cvetite, kakor lilija in duhlite in lepo zelenite, in pojte hvalno pesem in slavite Gospoda v njegovik delih. Poveličujte Njegavo Ime, in kvalite ga z glasoin svojik ust, in s pesmimi in s citrami — z vsem srcem in z ustmi kvalite in častite Ime Gospodovo.« (Sirali h9). To so želje sv. Očela; kaj pa storijo kaloličani ? Ge pridni otroci ved6, da so oče v stiski in revščini, bo njih glavna. skrb, da njim samiin po svoji moui pomagajo, spominjajoč se, kaj so oče v boljšik dneh storili za nje; pa jim tudi pripravijo pomočkov, da oskrbijo še svoje mlajše nesamostojne otroke, njihove brate in sestre. Sv. Oče ne dobivajo od države čisto nič; zato je dolžnost katoličanov, da jim pritečejo na pomoč z obilnim »Petrovim novčičem«. Ljubi Slovpnci! poslušajte glas višjega pastirja, mil. knezoškofa, ki sq vas povabili, da radodarno darujete za sv. Očeta; prevzvišeni knezoškof bodo nabrani dar v Rimu sami izroeili sv. Oeetu, kateri vam ga po molitvi in neštevjlnih drugih dobrotak povračujejo s tisbčerimi obrestmi. Pridni otroei pa ne podpirajo samo očeta, ampak jim še nekaj izvanrednega daruje, če le raore; to očeta prav veseli. To so rimskemu papežu že o njikovi zlati meši storili. Težki vozovi so dovažali v Rim od vseh stranij bogatega blaga in ladije so se veselo zibale proti laškim obalom, da tam izložijo predrage darove, katere so od vseh vetrov dobri otroci poslali svojemu sv. Očetn. Letos bo ravno tako. Otroci, ki očela resnično ljubijo, pridejo, če lo mogoče, od blizu in daleč domov, da njihov praznik z njimi skupaj obkajajo pod doaiačo streko in jiin tain osebno častitajo ter sprejmpjo blagoslov z njikovik rok. Zato hitijo romarji v Rim in Leon XIII. lekko govorijo: ,,Vzdigni Jeruzalem (Rim) okrog svoje oči in poglej, vsi se zbirajo ter k tebi prikajajo; tvoji sinovi bodo od daleč prišli in tvoje hčerke bodo od strani vstajale«. (Iz. 60). Leta 1888 so ludi slovenski sinovi in slovenske hčerke kileli v Riin. In letos? »Kdo so ti, ki letijo, kakor golobje k svojim linamV« To so rimski romarji, veliko tisoč iz vsek krajev sveia, celo iz Amerike. Sv. Pavel je tudi Sel pappža gledat; sv. pismo pravi, da je ta apostel šel nalaše v Jeruzalem, da bi videl sv. Petra, ki je bil prvi papež. Slovence tudi mika v Rim, kamor jih je zapeljal poseben vlak, dne 10. aprila iz Maribora; (vožnja sem in tja v 3. razredu 25 gld., kadar  se vraeajo nazaj, lehko obišeejo Loreto, kjer je videti Marijina hišica iz Nacareta). Otroci pa, ki ne. morejo vstreči silni želji svoji, in iti k očetu, izražajo čutila svoje otroške ljubezen in vdanosti po pismih ali po srečnejših bratik — to so udanostne izjave katoliških društev in obein, katere zberejo v eno knjigo za vsako eerkveno pokrajino in jih položijo pred sv. Očeta. Nekaj pa je vsakemu mogoče, če tudi nič niraa svojega: moli vsak lekko in Boga hvali; to bo po volji sv. Očeta: »Krščansko Ijudstvo, ki rado kleči okoli Marijinih oltarjev, prosimo, da moli za preganjano cerkev in za Nas, ki jo vodimo, da-si sino že stari, od truda onemogli, od največjik težav stiskani, človeške pomoči oropani«. Marsikatera ponižna molilev stare babičke v gorski hišici bo pi-ed Bogom več vredna, kakor zlatnina marsikaterega darovalca gosposkega stana. »Resnično vam poveni. ta uboga vdova 'je več dala, kakor vsi drugi«. (Lut 21, 3). .1 ubilej bo trajal celo leto. V Rimu se je začel že deceinbra s tridnevno pobožnostjo. Na sv. Treli Kraljev so sprejeli sv. Oče otroke katoliških družin z Rima, katpri so prinpsli namestniku Kristusovemu dar nedolžnosti. Ta lppa slovesnost je bila zelo ganljiva: blizu 700 otrok je prišlo po vrsli k sv. Očetu in vsako je izreklo kratko eastitko; sv. Oče so bili veselja ganjeni, pnega otroka so vzeli na roke in jim je Se enkrat pognmno povedalo svojo peseraco; vsakega so nagovorili in inu dali svetinjico; slednjič so vse blagoslovili. Kdo se tu ne spomni evangeljskega prizora: Pustite male k meniV — Kakor o priliki zlatp meše, bodo sv. Oče tudi letos več služabnikov Božjih proglasili za svetnike; in kakor Pij IX. bodo povabili razkolnike v sv. cerkev. Sedaj so povsod prirejajo velike slavnosti, slovesni skodi, »Leonovi večeri«, skupna 'obhajila kat. društev, na tisoč prižnicah kvali se ime Leonovo; polagajo se ustanove za cerkvene in dobrodelne namene; zida se veliko novik cerkev, zlasti cerkev sv. Joahima v Rimu ob doneskik iz celega sveta. Koliko. sv. meš in koliko molitev za sv. Očeta se te dni Bogu daruje, za to ve le Bog sam. Tako se iz svetih nagibov proslavlja papežev jubilej. Sveti tjodo tudi naslerjki, ki se jih nadejamo iz te slavnosli. Složno se katoliki vpsoljnega sveta shajajo na skali sv. Petra in v novem blišči se svpti znamenje eerkve Kristusove. Zato se smemo radovati s sv. Očetom, dasiravno so oropani prostosti in posestva; to je apostolriko mižljenje, da se sredi trpljenja veselimo zaradi Kristusa. V verigah je pisal sv. Pavel Filipčanom: »Veselite se y (jospodu, bratje moji, še enkrat rečem, veselile se«. Še kvalil se je z nadlogo in »pri vsej nadlogi je bil poln tolažbe in imel preobilno veselja«. Kakor sv. Pavel, gledajo Leo XIII. in vsak dobri kristjan »na začetnika in dokončalca vere, na .lezusa, kateri je za sebi predpostavljeno veselje križ pretrpel, in ni maral za zasrarnovanje in sedi (sedaj) na dpsnici sedeža Božjega«. (Hcbr. 12, 2). Trpljenje se ve, da boli in pcčc, ali veliko, neizrekljivo zveličanje zraste iz njega! Tudi Leona in sveto cerkev čaka zmaga: >nič se ne bojte, jaz sem rivet prpmagal«, je rekel Gospod in je šel krvavi pot potil in ti-pet brezmejne bolečine. Zato le »vriskaj Gospodu vsa zemlja«: pride pnkrat jubilej, kojega ne bo konca na vckornaj! »Ker je v me zaupal, njega bom rešil in ga poveličal«. (Ps. 90). M. Š.