Zastarele uredbe. Kdor opazuje vsestransko organizovanje učiteljstva v vsem oraikanera svetu, se ne more naeuditi, da stavijo združeni učitelji povsod iste zahteve. Te zahteve so formulovane po bistvu naroda, po stališču, katero zavzema dotični narod glede na omiko in napredek. A vendar so te zahteve zopet raed seboj v toliko enake, da smemo svojo trditev popolnoma vzdržavati, ki smo jo izrekli v prvem stavku. Te zahteve so pred vsera : večje oboanske, družbene pravice, večja prostost, večja naobrazba, primernejše stališče v gmotnem in uglednera oziru. Organizacija učiteljstva je tako silna, da ne morerao imenovati stremljenja po navedenih smotrih slučajni pojav, ki mine brez učinka. Trdnost učiteljske organizacije, dejstvo, da je skoro vsak član prepričan o upravičenih zahtevah rnase, nam je dovolj porok, da to ni samo slučajni pojav, ampak da je učiteljstvo tudi trdno pripravljeno, vztrajati pri svojih zahtevah tako dolgo, dokler se ne dosežejo toli vroče zaželeni sinotri. — In s kakšno pravico sme učiteljstvo staviti te zahteve? Kdo je vlil uciteljstvu željo po reformah? — Lahek mi je odgovor: Duh časa je narekoval učiteljstvu program. Duh časa sili vse stanove, se prilagoditi novim tokom, ki povzročajo današnje žitje-bitje. Vse delovanje uciteljstva naravno meri na to, naš stan prilagoditi duhu časa. In uciteljstvo ne bo prej nehalo, dokler se to prilagodenje ne izvrši, dokler se ne izvrše v nasern stanu tiste reforrae, katere povzdignejo učiteljstvo na ono raesto, karaor ga duh časa zahteva. V našem stanu je toliko zastarelih uredb. Zastarel je način naobrazbe, zastarela je organizacija šol, zastarele so pa tudi nekatere korporacije, ki danes govore odločilno besedo za usodo raarsikaterega učitelja. Zastarel je do skrajnosti način, kako pride učitelj do službe. Drugi stanovi, uradniki vseh vrst in vseh dežel se nimajo klanjati članom drugih stanov, da prejmejo kakšno službo. Da vzamemo prav drastičen slučaj: črevljarski učenec ne bo prosil, da ga kupec napravi pomagačem. Duhovnik ne pada pred nobenim nadutirn županora na tla, da bi mu ta pripomogel do fare z lepirai dohodki. Uradnik ne potuje od Poncija do Pilata, da postane višji po činu. — Sarao policaji, občinski sluge i. t. d., organisti in — v krasni družbi se morara imenovati! — učitelji so prisiljeni, da se predado na milost in nemilost udom drugih stanov. Učitelji raorajo spoznavati nad seboj takšne sodnike, ki niti pojraa niraajo o učiteljskera delu, ki to delo nikdar ne morejo soditi, v katero si ne morejo nikdar spraviti dovolj ugleda. Učitelji so tako srečni, da odločujejo o daljnji usodi njih rodbin neomikanci in neznalci razmer. Učiteljevo delo more ocenjevati sarao učitelj. Ako bi hoteli biti skrajno radikalni, bi raorali tudi srednješolskirn učiteljem, ki prihajajo po popolnoma drugem poti na popolnoma drugo delo, odrekati pravico, učiteljevo delo ocenjevati. Sarao učitelj ume učitelja, sarao učitelj more soditi veljavo svojega tovariša. Sarao v njera počivajo tiste mere , s katerimi se priznava enemu učitelju prednost pred drugim. — Pričakovati bi torej bilo, da naobraženo 19. stoletje ne bi minilo, da se ne podreja učitelj sodbi učitelja in se ne ukine sodba — neznalcev. — Pa kakor vse kaže, iraarao Še mnogo časa do takšne pravične reforme. Da je takšna reforma skrajno potrebna, bi skoraj ne bilo treba dalje dokazovati. A vzemimo si toliko časa in poglejmo še enkrat način, kako pride učitelj do službe. 0 usodi učitelja dolooujejo tri korporacije: za provizorično naraeščenje odločujejo krajni in okrajni šolski svet, pri definitivnera namenščenju izpregovori zadnjo besedo po predlogu okr. šol. sveta deželni šolski svet. Krajni šolski svet sestoji iz preprostih kraetov, ki so različni po različnih krajih. Vsak krnet je visokega spoštovanja vreden, ako le ni sirovež. Kakšne osebe pa sedijo časih v krajnih šolskih svetih (navadno pod komando vaškega krčmarja, ker se vsi občinski posli in visoka politika opravljajo v gostilnici) o tem ne izgubim besede. Vsak ucitelj ima tu dovolj izkustva. Da se raora učitelj navadno klanjati naredbam predsednika-rovtarja, to navedem sarao mimogrede. Okrajni šolski svet sestoji časih iz prav interesantnih članov. Tudi o tem molčim, sarao omeniti hočem, da so ti okrajni šolski sveti glede narodnosti navadno v rokah, o katerih je pričakovati, da bodo narodnega učitelja vselej z rokavicami prijemale in na prvo raesto v okraju posadile. To sta torej ti korporaciji, ki dolocujeta, kdo dobi razpisano mesto. Samovolja je tu prosta in neobuzdana. Učitelj je popolnoraa predan volji označenih mož. — Ta moč rodi nadutost, rodi preziranje učiteljstva, rodi neosnovan ponos. Ljudje, ki časih niso vredni, da mu otro prah z obuvala, takšni ljudje potem učitelja smejo srnatrati p o d 1 o ž n i m. 0, 19. vek, kako bi te naj sodili! Pa ta mizerija gre še dalje in kaže vso svojo goloto na drugi plati. — Moj Bog, vsak učitelj pride rad do dobre službe. Skoro mu torej ne moremo šteti v zlo, ako se oce precejšnje rodbine potrudi, pridobiti enega ali drugega mogočneža okrajnega šolskega sveta zase na škodo — vsemu stanu. Plazenje pri okrajnih šolskih nadzornikih itd. 0 tem berite v »Kljuki" lanskega ,,Popotnika". — In vidite, to prosjačenje demoralizuje naš stan, ga spravlja ob ugled, ob veljavo, poniža radi premalega značaja nekaterih vse učiteljstvo. In greben raste udom okr. šolskega sveta v oblake. — Koliko pa koristi poklekavanje? — No, dovolj o tem! Ne pasimo še dalje oči na teh žalostnih posledicah, kakor nekolegijalnosti, krivici pri naraeščenju učitelja itd., ampak poglejmo še drugo stran, ki dovolj označuje pravico okrajnega šolskega sveta, govoriti odločno besedo pri podeljenju službe : Vsak prošnik se po nadzorniku — tajno za učitelja, javno za krčmarje — klasifikuje. Obskurni udje slišijo tu vse zasebnosti učitelja in — kar je najbolj žalostno — trosijo te zasebnosti v javnost. Kako bi naj siromak-učitelj prišel pri takera postopanju do ugleda, brez katerega je njegovo delovanje povsem nemogoče? Res, skrajni čas bi bil, da se zastarela uredba, da določujejo o nameščenju uciteljevem, neučiteljske, neomikane osebe, ukine. Gas bi bil, da se nudi učitelju raožnost, s priraerno nado na boljše stanje in vraeščenje na boljši kraj, delati brezskrbno in z vso silo v svojeru razredu. — Nikjer, v nobenem stanu se ne uvažuje tako malo sposobnost kakor v učiteljskem stanu. To raora demoralizovati! Lajik ne ve, kaj učitelj velja, kakor ne ve učitelj, koliko velja sodnik. Učiteljstvo bi pa naj ne nehalo streraiti do tega, da dožene odstranitev teh škandaloznih razmer, brezpriraernih razmer, kakršne vladajo pri nameščenju in kompetenci učiteljev. Na značajnost učiteljev pa morarao ob tej priliki vsekako apelovati: Ne ponižajte se samovoljno, ne lazite, ne plazite se pred velikimi raogočneži, ki nara določajo usodo. Vsak učitelj iraej toliko ponosa in značaja, da prepusti slepi usodi rajši svojo bodočnost, nego se poniža v prah, on, kateremu gre med ljudmi sijajno mesto v etiškern oziru, pred praznim, nadutim, sirovim nenaobražencem. — Kjer je okrajni šolski svet sestavljen iz poštenjakov, tam se pravica uvažuje, tam pa ni treba poniževanja in klečeplazenja, tara prejme vsak to, kar mu sodi po sposobnostii ndelovanju. K. Svofooda.