162
Škorci, ščinkovci in vrabci so velike koristi
sadjereji.
Spisal R. Dolenc.
Letos so v vipavski dolini marelice, češnje, hruške in razne slive prav dobro odcvetele, obilo ploda nastavile. Ali komaj je drevje dobro odcvetelo, zaslišala se je uže posebno okolo Slapa, kjer je sadje-reja v največi meri zastopana, splošna pritožba, da gosenice, tako zvane zelene in rujave „mere" ali kakor se jim pravilnejši veli „pedice" (geometra dofoliaria) nastavljeno sadje strašansko uničujejo. Na mestih, od vasi bolj oddaljenih, je ta potuhnjena golazen, posebno češnje kar do golega objedla, tako da ni ne sadu ne listja na njih. Enako učinila je z slivami, marelicami in hruškami je pa listje zelo pustila, ter le sad razgrnila. V bližini vasi se pa le malo, da skoro nič te škode ne opazi. In sleherni, ki se za to neljubo prikazen zanima in jo vsled tega opazuje, je prišel do spoznanja, da je drevje le tako daleč od vasi proč te golazni prosto, do kjer v vasi naseljeni vrabci, posebno pa škorci segajo Škorci kar cele cule gosenic „mer" h krati v kljunih v zvonik znašajo. Isto delajo tudi, pa v manjši meri vrabci, isto delali bi tudi ščinkovci, pa — teh je čuda malo več, tako da ti ni niti dveh rok treba, da vse, kar jih je okolo vasi, lahko na prste* pošteješ. Razvidno je iz tega slučaja, kake velike koristi da so sadjereji škorci, vrabci in ščinkovci. Več kakor previdno bi toraj bilo, škorce povsod, kjer so se v poslednjih letih naselili v varstvo vzeti, t$r ne dopuščati, da bi pobalini po njih gnjez-dih stikali. Isto tako postopalo naj bi se z vrabci. Ees, da se utegnejo škorci in vrabci tako pomnožiti, da bodo tudi sadju, posebno češnjam, občutno škodljivi; toda toliko, kolikor oni z obiranjem gosenic sadjereji koristijo, ne bodo nikdar z obiranjem sadja škode delali. Škorci in vrabci so kaj koristni tudi v poletnem času, kedar prično svoje druge mladiče z kobilicami pitati. V zvonikih, v katerih so se škorci v veliki meri naselili, vidi se lahko poleti, kar vse na-trošeno s celimi kobilicami, posebno pa kobiličnimi nogami, katere so škorcam pri krmenji svojih mladičev, iz kljunov popadale.
Kar se pa ščinkovcev tiče, naj bi se pa po Vipavi, in povsod, kjer so močno izginili, za to skrbelo, da bi se zopet zaredili. Ščinkovci, kateri se v Vipavi zvale, ostanejo tudi čez zimo. Pa, koliko jih v zimskem času ne pogine, ker — nimajo kaj jesti. Ajde Vipavci uže več let sem čisto nič ne sejejo, ker pravijo, da jo burja vso otrese. Prosa in konopelj v vi-•pavski dolini tako nikdar sejali niso. In tako pride, da ne ostane ubogim ščinkovcem, kateri v ondi preži-mujejo, nič druzega, kakor seme muhviča za hrano. Pa še tega presneto malo, kajti marljivi in štedljivi Vipavci ga navadno zelo vsega porijejo ter za krmenje govedi porabijo.
Vsaj največji posestniki vipavske doline naj bi vsako l^to po nekoliko ajde vsejali, naj jim je uže pride kaj na kaščo ali pa ne, da bi ščinkovci v zimskem času kaj živeža imeli, in od lakote konca ne jemali. Tako koristne, in s svojim petjem prijetne tičke, kakor so ščinkovci, naj bi človek pač nekoliko v svoje varstvo vzel.
Ker so se pa letos „mere" v tako veliki množini prikazale, in ker jim je vreme za zapredanje prav ugodno bilo, je več kakor gotovo, da jih bode k letu, to je, 1887. leta še veliko več kakor letos. Poglejmo torej, kaj bi se dalo naravnost proti njim storiti.
Gosenice, katere so letos dorastle, zarile so se okolo debel tistih dreves, po katerih so najnazadnje žrle „y zemljo*'. V zemlji se bodo zapupale, in iz pup izlezli bodo zadnje dni oktobra ali pa prve dni novembra tekočega leta metulji. Metulji so umazano belkasti, in letajo, pa prav nerodno, še le pod noč v mraku okoli drevja Leteti zamorejo pa le samci, ne pa tudi samice, ker te imajo le znamenja kril ali perutnic. Samice lezejo vsled tega po deblih sadnega drevja gor na drevje, kjer jih samci oplode. Po oploditvi poginejo samci, samice pa zalegajo po drevji, najrajši pod drobnejše veje, raztreseno svoja jajčka, katera čez zimo nezvalena, na drevji ostanejo. Razne senice, to so tiste prekoristne ptice, katere pozimi kaj marljivo po sadnem drevji letajo, ter po jajčkih tega škodljivca stikajo. Pa kaj pomaga, tudi senic je uže jako malo , ker se jih ob času gnjezdenja po otrocih toliko uniči, na jesen jih pa še odraščeni, brezumneži love. Sicer jih pa tudi huda zima in „šprenca*' v zimskem času kaj dosti uniči. Pravi dobrotnik sadje-reje bi bil pač povsod tisti, kateri bi na jesen več ko le mogoče senic polovil, jih v kako pred mačkom popolnoma zavarovano gorko sobico čez zimo shranil, dobro krmil, ter na spomlad zopet izpustil. Tako pre-zimljene senice gnjezdile bi vse v obližji zimskega stanovanja, uže celo, ako bi se jim valilnice napravile. Vedeti je pa treba, da po prvi slani vjete senice vse poginejo. Pa vrnimo se zopet k jajčkom „mer*. Na spomlad izležejo iz na jesen zaleženih jajčkov, gosenice „mere", katere se potem tako dalje razvijajo, kakor v prošlem letu, toda v veliko večjem številu, kajti ena sama samica  prošlega  leta  zaleže 250 do 400 jajčic.
Ako hočemo torej temu škodljivcu po umetni poti v okom priti, postopajmo tako-lo: Koncem septembra, pričetkom  oktobra   obkopljimo  vsa tista drevesa,  na katerih  so   gosenice zrenje končale,   bolj globoko,  ko mogoče.    Pri tem  naj  se pa tudi zemlja tako obrača, da pride zgornja plast v globočino, in konečno naj se še prekopana in obrnjena  zemlja dobro pohodi,   to je, potlači.   To delo je zaradi tega koristno,   ker pridejo po tem  pupe   mer tako   globoko v   zemljo,   da  se ne morejo vsi  iz njih nastali metulji,  na  dan skobocati. To pa še nikakor ne zadostujejo, ker vse eno. vendar še prav dosti metuljev na dan pride.   Da golazen še bolj ugonobimo, napraviti se morajo dalje okolo debel še tako zvane gosenčne vezi ali gosenčni trakovi. To pa tako-le: Kjer je deblo najbolj gladko,   obdaj ga za dobro dlan visokim  močnim papirjem,   katerega ali z I dvema bekama ali pa z dvema špagama trdno k deblu I privezi.   Ako ni deblo dovolj gladko,  namazi pod pa- I pirjem še  z ilovico,  da  se navzoče špranje ali poke I zaravnajo.   Na tako pritrjeni papir namazi pas z ko- I lomazom (šmirom) ali pa kar je še veliko boljši, s ticjim I limom,  kateremu se  mora  pa  nekoliko  prav drobno I stolčenega česna primešati,  da  se v mrazu ne strdi. I Tako prirejeni gosenčni traki obvarujejo drevje popol-1 noma pred  merami,   kajti  kakor je   bilo uže rečeno, I niso v stanu, metuljev samice na drevje letati, ampak I
le po deblu gori lezti, no. v tem jim je pa ravno go-senčni trak na poti. S takimi trakovi obrani se tudi lahko drevje, na katero se mislijo gosenice iz sosednih uže obžrtih dreves preseliti. Gosenice spuste se namreč, kader so eno drevo obžrle po lastni preji (nitki) na tla, in hitijo do sosednega drevesa, po kterega deblu hitro na-nj lezejo. Do traka pridejo, naprej pa ne, ker jim to kolomaz ali pa lim ne dopušča.
Pač se pa gosenice „mere" s kolomazom ali tičjim limom omažejo, kar navadno uže zadostuje, da po tem na tleh poginejo. Vipavci, ne prezrite vsega tukaj priporočenega, kajti sicer Vam bode „mere" ves sadje-rejski dohodek uničile.
163