297
CAMPO DI FIORI C z e s 1 a w   M i l o s z
Tam v Rimu na Campu di Fiori so v koših limone in oljke, po tleli pa razliva se vino in gnijejo cvetja ostanki. Na mizo trgovec nafrese ti rožnatih sadežev z morja in temnega grozdja naročja nameče na puhaste breskve.
Prav tu na tem trgu nekoč so sežgali Giordana Bruna. Krvnik je zaklinjal grmado, obkrožen z jezično drhaljo. A komaj je plamen ugasnil, že polne bile so gostilne in spet so trgovci nosili na glavah limone in oljke.
Na Camipo di Fiori sem mislil v pomladnem večeru v Varšavi, ko stal sem ob zvokih poskočnih zamaknjeno pri vrtiljaku. Poskočni glasovi dušili so salve za hišami ghetta in v jasno nebo so visoko frčali zaljubljeni pari.
Iz domov gorečih je veter prinašal k nam črne zmaje; po zraku frčeči so sproti lovili papirnate listke. V tem vetru od domov gorečih so krila deklet frfotala in smeh je veselo odmeval v prelepo varšavsko nedeljo.
Morda kdo prebere moralo, da narod varšavski kot rimski zabava se, ljubi, trguje kot slep ob grmadi mučencev. Spet drugi prebere, kako so stvari na tem svetu minljive, da prah že preraste pozaba, še preden ugasnil je plamen.
A jaz sem takrat razmišljal, kako so tam oni samotni, o tem, da Giordano, ko stopal je sam na mučilniški oder, ni našel v človeškem jeziku najmanjše besede slovesa, da rekel bi zbogom človeštvu in množici, ki je ostala.
Ze tekli so sode nagibat in sadeže bele prodajat, spet v koših limone in oljke so nesli v veselem čebljanju.
298
A on je bil zanje že daleč, kot stekla bi mimo stoletja, čeprav so čakali le hipec, da v ognju s sveta je odletel.
Tako tudi nje, ki so padli, že zbrisal je svet iz spomina in tuj se nam zdi njihov jezik kot jezik z že davnih planetov. Ko vse že postane legenda, mogoče čez leta in leta na novem Campu di Fiori upor vžge beseda poeta.
299