Ob dvajfetletnlcf narodnega osvobojenja Stojimo tik ob veličastnem dnevu, ko bo slovenski narod po več kot tisočletnem hlapčevanju tujim gospodarjem praznoval dvajsetletnico svoje politične samostojnosti, svojega narodnega osvobojenja. Kljub kritičnim časom, ki spremljajo ves naš kulturni in gospodarski razvoj v tej kratki dobi naše samostalnosti. bodo vsa naša srca radostno utripala "ob veselem spominu na dan, ki nam je prinesel najdragocenejšo pridobitev, kakršno si more le želeti dolga stolctja tlačeno ljudstvo, kj je bilo vedno le objekt izkoriščanja in političnih kalkulacij tujih gospodarjev. Za nas učitelje pomenja ta praznik dvojno zadoščenje: svobodo človeka državljana in svobodo vzgojitelja svojega naroda. Vedno — in tudi v časih slovenske politične odvisnosti — je imelo vse naše delo svoj izvcr in svoj cilj v kulturnem in gospodarskem napredku naroda, s tema združeno pa — kot krona vsega prizadevanja in hotenja — politično osvoboditev, ki edina more šele ustvariti vse pogoje za resnično uspešno delo na vseh področjih človeške kulture. Dobro se še spominjamo — zlasti starejša učiteljska generacija — kako neljubo je bilo tako učiteljevo delo tedanjim pclitičnim činiteljem in koliko ovir je bilo treba učitelju premagati, če je hotel slediti svojim naravniin težnjam in biti svojemu ljudstvu resnični in pravi vzgojitelj, ne pa eksponent tujih, narodu sovražnih sil. Poznamo tiste čase, z ogorčenjem se spominjamo na verige, ki so nam vklepale dela voljne roke, zato znamo ceniti blagodati, ki teko iz politične svobode. Zivljenje nam je toliko vredno, kolikor nam nudi možnosti razvoja vseh sil in delavnosti, izvirajočih iz lastne uvidevnosti in lastnih potreb. To je mogoče pa samo v dobah in političnih sistemih, ki spoštujejo in hočejo spoštovati to voljo ljudstva po samoodločanju svoje usode in ki tudi store iz lastne pobude vse, da to ljudsko voljo smotrno podpirajo in vzgajajo, ter krepe vsestransko v narodu čut odgovornosti napram sebi in drugim. Kot vzgojitelji ne moremo in ne smemo drugače misliti in delati. Zato poudarimo pomen prave politične in ljudske svobode, obstoječe v resničnem demokratičnem duhu v vsem narodnem življenju, zlasti pa V njegovem najvažnejšem področju — v vzgoji. Prav te dnj je opozoril profesor Pavlovič v prostorih najvišjega slovenskega znanstvenega zavoda na nevarnosti, ki izhajajo za »vzgojiteljevo carstvo« iz vse huje naraščajoče politizacije vseh kultiirnih področij sedanjosti. Pravi vzgoji grozi od te strani največja nevarnost. Novi preroki hočejo politizirati in podržaviti tudi ljudsko dušo. Med stremljenjem politike in vzgoje pa ni vzporednosti, kajti vzgoja ne pozna odnosov podrejenosti in nadrejenosti, ki so bistveni in nujni v političnih organizacijah. Zato morajo biti metode vzgojitelja popolnoma različne od metod politika. Med vzgojiteljem in gojencem so odločilni, edino na mestu in resnično vzgojni ter učinkoviti le odnosi simpatije in ljubezni. Pravi vzgojitelj bo stremil za tem, da gojenca osvobodi od svojega vpliva in ga na ta način postavi na lastne noge. Tako vzgaj?. njegovo individualnost in njegovo osebnost. Najvišja načela mu izhajajo iz moralnih korenin, dočim se zadovoljuje politik le z legalnostjo in mu je lastna le tendenca, ustvariti iz posameznih individijev krepko, hierarhično urejeno politično •organizacijo, osnovano na načelu striktne podrejenosti in nadrejenosti. V takih sferah ni prostora za pravc vzgojo, niti za njeno svobodo. Kjer pa niso dani pogoji za vzgojno svobodo, jih prav tako ni tudi za vzgojiteljevo svobodo. Ko praznujemo v ekstazi navdušenja svoje politično osvobojenje in se spominjamo na žalostne dni svojega narodnega hlapčevanja, želimo slovenski učitelji praznovati istočasno svobodo svojega življenjskega poklica, svojega poslanstva v narodu, svobodo prave vzgoje. Po dolgih stoletjih političnega jarma, ki je tudi slovenski duši vtisnil težke lastnosti zasužnjenega človeka, potrebuje slovensko ljudstvo bolj od katerega koli drugega, osrčevalnega vpliva resnične vzgoje simpatije in Ijubezni. Pravilni vzgojiteljski odnosi med vzgojiteljem in gojencem pomenjajo za naš mali narod mnogo, mnogo več kot v drugih, veli- kih narodih. Le po tej pati moremo ustvariti nov slovenski naraščaj, ki ne bo obremenjen po suženjski duševnosti manjvrednosti in potuhnjenosti. Kar je nad slovenskim narodom zagrešila sovražna preteklost, mu mora prava človečanska sedanjost v svobodni domovini v pospešenem tempu in v zvrhani meri vzgojne Ijubezni popraviti.