POEZIJA
Pavel Fajdiga
Pesmi
Končno sem le doživel vdor Miru
v brezličnost vsakdanjega stopicanja po temnosivih ulicah.
USel sem
ukoreninjeni
usodi
urejeno
ubijajočega
ustroja
ur
dohitel srebrno/Jato ozvezdje ženskih figur in zaspal
na horizontalni puščici odprtega Trikotnika.
TEKA T
* * *
Rdeči
kres ni zapustil svoje toplote. Mirno umira pred nama.
Večer je zaspal v tvojem naročju v polnoč.
Samo še ozvezdje budno išče pot skozi svetlobni čas.
Jutro mi bo prebudilo srce in jezik
in šepetal ti bom cvetje na obraz.
* * *
V prozornem ozvezdju trenutkov si čas zaprla v prostor ljubezni.
Ohranila si samo toplo jutro mehko sonce in bele metulje.
Nevemčeveš
da je trdo jeklo samoprepričanja spolzelo mehko v prazno.
Nepremično se nahajam v brezkotnem prostoru ljubezni vacuum-a.
literatura	7
* * *
Čas
morda si najtežja dimenzija za nas.
Bodisi tvoje osrčje krog ali črta naše so solze in vrisk
naš je ples.
* * +
Doma
Na belem hrbtu nosiš zaraščeno črno dlako in sivi prah v modrih očeh in tvoji te ne spoznajo ker nikoli nisi bil njihov in tuliš kot volk čredi ki je plaha ponosna in bleda ti pa poznaš kamne in ravnine in nihče ne bi) zbrisal daljav ki nosijo tvoja stopala.
I T E R A T U It A
* * *
Kresnice
sipajoče osvetljujejo rahlo rdečico nasmeška tvojih ustnic.
Ko si odšla
je nad vročim popoldncvom
zajokalo nebo
kot otrok v mojem srcu.
Gojil in negoval bom tvoje življenje kot marljivi vrtnar
ki išče dišeče prsti in mile topline luči za cvet ki ga ljubi.
R A T U R A	9
* * *
Šepet kadila na oltarju tiho lomi samoto duha ki čuje.
* * *
Zaspala si na mojem telesu kot mrtvi galeb na obali. Tvoje prsi so počivale v svoji mehkobi in tvoj zahajajoči nasmeh...
morda
je gladka vrv okrog vratu opoj
zlata krogla na rdečem čelu?
pazljiva brazda
srebrne britvice v zapestju sladki vonj?
10	L I t e R A t U
R A
* * *
Drzni nož
ostro zasajen
v suho pampo in prah
moreče mi reže zemljo na dvoje.
Svinčena
teža
neba
mi trmasto odklanja dišeči blagoslov dežja.
Vode
vode si iščem sam.