Slovenski
GLASNIK.
Lepoznansko - podučen list.
List 12.     V Celovcu 15. Junija 1867.      Letnik X.
Vprašanje.
(Zložil G, K.)
Na goro grede deva mlađa, Ko svet obhaja sveto noč: Pri viru zvedela bi rada, Kaj Jej namenja višnja moc. ^
Na valih mesec bled trepeče,i Trepeče seree deklici; I
Kopneče pa in hrepeneče r OČI v globino potopi. I
V globini tigleda srečna deva Mladenča zaželeni kip', Kak se prijazno jej nasmeva, Da blizo je nju združbe hip!
Na goro mene tudi žene , Ko vnovo pride svet večer, Da v duhu željnem se razdene Skrivnost osodinih namžr.
Prinagnil bodem se nad vodo, Prisluškal, kaj bo val šumljal t Ne svoje — naroda osodo V proročnih valih bom iskal.
Kdaj srečno moje bo domovje ? Al za-nj rešitve le še ni? Kaj mi razkrilo boš valovje ? — Nadjž se srce in boji!
Maščevanje.
(Iz češkega poslovenil J. P.)
Bilo je 186* leta v Poli.
Le krvava zora je rudečila zahodno nebo, sicer le kratek spominek, vendar toliko lepši po zahajajočem solncu. Na vzhodu je bilo nebo modro, znamenje upanja, zavesti — obraz krasnih dekliških oči. Po vsej krajini se je razprostirala sveta tihota.  Vročino je pregnal hladni
12
178
eefir, ki je lahno pihal po listji oliv in smokev in mirno gibal jadra vojnih ladij, ter nagajivo igral z valovjem globokega morja. —
Pola je istrijansko mesto na jadranskem morji 15 milj proti jugovzhodu od Tersta, na zalivu Porto della Eosa, kjer je največa in najkrasneja luka evropska. V tej luki so imele nekdaj celo rimske la-dije veslenice gostoljubno pristanišče. Sedaj pa, vojno brodišče, ni tako pogosto obiskovano. Krog in krog nahaja se tudi veliko trdnjav. V tej luki je bila 1379. leta krvava morska bitva med Genuanci in Benečani.
Pola je še precej znamenito mesto, a vendar ga ni sedaj še sence ne nekdanje cvetoče dobe. Sedaj šteje samo kakih 800 hiš in 1600 . prebivalcev, ki se žive z ribjim lovom. Nekdaj pa je prebivalo v Poli za časa njene bliščobe več nego 10 tisoč stanovalcev. Mestice je sedaj na pol razsuto in opuščeno, čeravno je sicer njegova lega jako krasna. Leži ob pristanišču kraj gričev, nasajenih z olivami in smokvami. Zi-dovje krog mesta je na pol podrto. Dalje je tu mestni grad, glavna cerkev na razvalinah poganskega svetišča, grška cerkev in škofija. Na mestu sedanje Pole je bilo rimsko mesto „Pietas Julia" imenovano. Nahaja se tu še mnogo starih rimskih spominkov, med kterimi se posebno odlikuje dobro ohranjena prekrasna, v eliptiški podobi sezidana „arena" 300 korakov za mestom. Postavljena je bila kmalo po vladanji Avgustovem. Poslopje je 366 črevljev dolgo, 292 široko in 75 visoko, ter ima 144 obokov v dveh vrstah. Sprehajalo se je ondi lehko do 18 tisoč ljudi.
V mestu samem so podrtine svetišča, posvečenega nekdaj mestu Rimu in Avgustu, ki je sezidan v čisto rimskem slogu in še jako dobro ohranjen. Osem okroglih stebrov krasi portikus. Potem je tukaj Dianin tempelj, razvaline slavnih rimskih vrat, zvanih „Porta aurea" (zlata vrata), v zelo okusnem in veličastnem korinškem slogu z mnogimi napisi, ktere je postavila Salvia Posthumia Sergierum. Ta vrata imajo sedaj za mestna vrata. Razun teh so tu še trojna vrata. Slednjič je v Poli mnogo razrušenih stebrov, glav obkrajev, nagrobnih kamnov i. t. d.
Dobro uro za mestom je gozd, ki se zove „cesarski". Le na enem kraji je nekaj večih listnatih dreves, sicer je tu le grmovje in rakitovje, ki ovija črna, kladasta drevesa, kakor brsljin. Le tu in tam stoji osamela oliva ali pa otožno smokvino drevo.
Bilo je tedaj 186* leta.
Pri cesti zraven cesarskega gozda je sedel mladeneč zagorelega lica, vtopljen v žalostne misli. Le včasih se je zabliskalo v njegovih očeh, ki so se v daljavi po nekom ozirale. Včasih je povzdignil mladeneč svojo glavo in tu so se mu ustnice nagubančile bolestno, čelo se mu je zgrbančilo, znamenje, da zastonj hrepeni, zastonj pričakuje. In zopet se je vsedel zamišljen, gledaje s temnim očesom na suho zemljo.
Z njegovimi gostimi, črnimi kodri se je igral veter, včasi mu je tudi odgrnil s prsi, ogorelih od solnca, plašč iz črne, trde volne.
Sedel je in pel vrstico mile pesmice:
Ti draža si, ko olivno cvetje, Ti vseh sladcic si čisti med ; Ah škoda, da ti naslednje Strupenih gadov divja sled.
179
Glej, zdajci se skloni k viško, kakor sokol zre s plamečimi očmi v daljavo, neprenehoma proti mestu. Po obrazu se mu je razlila zado-voljnost. Koračil je dalje. Njegova hoja je bila trdna, ponosna. Ni šel dolgo. Lej, iz gozda pride — srna — Lada? — ne, bila je Marjeta. Kdo more popisati ljubeznjivost te deklice. Prosta istrijanska suknja jej je krila nedrije, hoja njena je bila enaka gazeličini, glas — kot rajsko petje.
„Marjeta", vskliknil je Marko, „ti si prišla, da bi se z menoj poslovila. Vem, da ne moreš biti moja, jaz sem izgubljen, prej pa se hočem še maščevati. Vera, da nisi ti kriva moje nesreče, temuč moja volja je tudi tvoja volja, meni si vdana popolnoma; ampak brani ti pokorščina, zadržuje te detinska ljubezen in hvaležnost. Tu imaš zadnji poljubek". — In poljubil je jokajočo devo na čelo, potem pa je odšel, kakor lev z naglimi in moškimi koraki. —
Marjeta je še dolgo gledala za Markom; obrisala je mokro ??? ob modre potočnice, čistejše in jasnejše od kristalov, potem pa se odpravila v mesto. —       .......       ...   ...
Gospod Sambucco, najbogatejši meščan v Poli, posestnik mnogih kupčijskih ladij, sedel je v svojej sobi, pregledovaje ravno s pošte mu prinesene liste. Na njegovem obličji je bila brati blaga zadovoljnost, siva glava je pokimovala pri vsaki besedi, ki jo je prebral. Visoko in ponosno čelo pa je bilo mirno. Prebravši poslednji list je vstal ter se sprehajal po sobi>
„V dveh dneh tedaj pride", spregovoril je s časom. „V dveh dneh pride gospod Merci in jaz združim svojo hišo ž njegovim imenitnim in bogatim posestvom. „Marjeta". — zamislil se je in vtopil v svoje reči in „Corpo di Bacco", zarentačil, „ta mora biti njegova, če tudi ne bi hotela. Ali nisem jaz njen oče ? —- Ona mora privoliti! Sreča , per dio santo, kje jej cvetč veča sreča, nego tukaj ? — Cemu je tako zamišljena ? Kaj pa da. Marko to je dečko! E, bien, kaj mlada ljubezen, čudna ljubezen, mlade oči, neskušene oči! Le revščina človeka strezva, kaj bi ž njim počela ? Da bi morda jaz svoj denar, svoje imetje temu beraču izročil! Ne nikoli; ona mora privoliti k tej zvezi, Marko pa, ta hribovski Čič, naj si izbere gorjanko. Enako z enakim. Za-nj je Marjeta premogočna, razvila se je ta cvetlica za druzega. Marko je enak nočnemu metulju, mora jo kdo drugi privesti na beli dan. Ona mora vživati svoje premoženje. — In srčni mir? — Ta, per diavolo, že pride s časom.   Navada je druga priroda".
Končavši svoje reči in vsedši se k mizi jel je pisati ženitovanjski
list.
Štirnajsti rožnik 186* leta je bil krasen, dan vroč, kakoršnih je mnogo v Istriji. Nebo je bilo sem ter tje nekako orudečelo. Marsikteri skušeni mornar je popraševal, gledaje skrbno prek morske daljave, če še ne pridejo njegove ladije. Njegova preobilna skušnja, njegovo jastrebovo oko je razvidelo naglo in bistro, da nastane soparen dan.
Sambucco je stal na bregu in tudi gledal na morje. Čakal je, da bi priplavale njegove tri največe kupčijske ladije, obložene z mnogim blagom, in prihod zetov.
12*
180
Tam na vzhodu v zakotji je stopil Marko v čoln. Odrinil je od brega na morsko plan. Marsiktero oko je zrlo za njim v svesti si, da ni varno spustiti se o takovem času z majhenim čolničem na silovito morsko planjavo. —
Tudi Sambuceo je gledal za odhajajočim mladenčem, „Pojdi, le pojdi", mislil si je. „Ondi je gotovo tvoj grob, vsaj zgine potem nesreča mojega deteta; pojdi, le pojdi, hlapce, saj jutri ne bodeš več pa-sel na gorah cede svojega očeta".
Daljni samogovor mu je pretrgal pogled na morsko daljavo. Velika radost ga prešine. Zagledal je v neizmerni daljavi svoja jadra in jarbole svojega zeta. — Bili so še samo nekaj milj oddaljeni od brega. — Zdajci pa, ah, šine blisk, enkrat, dvakrat, trikrat in še večkrat strel za strelom, in črn mrak se je razprostrl nad morjem. Veter je jel hučati, nebo se je stemnilo in v petih minutah je nastal vihar, da je drevesa ruval, hiše stresal in ladije kakor majhine deščice po valoviti planjavi premetoval. Bil je vihar, kakoršen na jadranskem morji često-krat nastaja, posebno pa v vedno nemirnem Kvarnem. Solnce pripeka, mrtvaška tišina vlada po vsej naravi. Ni valček se ne giblje. Ali zdajci prične na krat veter bučati, nebo je prevlečeno, strašni vihar dviga naj-spodneje valove več sežnjev visoko.  Burja je — gorjč ladijam! —
Luna je priplavala nad modrim, tihim morjem, po kterem so se mali valčeki z večimi valovi igrali, drugi so pluskali ob trdo bregovje. Viharju ni nobenega sledu več. Po njem je nastala najkrasnejša, nebeška poetična noč italska. -
Na bregu stoji tisoč ljudi, gledaje razbitinje, ki so je bili izme-tali valovi na breg. Tudi Sambuceo stoji na bregu, ali ves potrt. Njegovo brodovje je razbito, smrtna tišina vlada na bregu. Jadra so raztrgana, blago v morje vtopljeno, vse v vodi končano, česar ni ogenj končal. Mornarji mrtvi in zet na dno morja ribam za kosilo. Kar bi imelo biti sreča njegovej hiši, bilo je nesreča.
Kako pa je nastal na ladij ah plamen? —
Videli smo s Sambuccom vred, kako je hladno-krvni Čič tebi nič meni nič odrinil na morje s svojim čolničem. Priveslal je k ladijam Sambuccovim, bližajočim se pristanišču. Kakor domač znanec bil je sprejet na glavnej ladiji. Prišed na ladijo, najde ondi mesto, kjer je bilo naloženega veliko strelnega prahu, kterega je Sambuceo pri vazal v svojo orodnico. In misel se mu je vsadila v glavo maščevati se; ko bi trenil, skoči v spodnji del h kajitam, in podtakne ogenj. V trenutku je zletela ladija s strelnim prahom kvišku. Ognjeni kosi so padali na ostale barke, ki so plavale blizo, tudi ondi se je vnel ogenj, burna vihra razpihala je vsako iskro v plamen — vse je moralo poginiti, tu po ognji, ondi po viharji. —
Sambuceo pogleda na grob svojega premoženja, pogleda z mrtvim očesom. Gospodarski ponos ni mu pripustil dolgo preživeti svoje zgube. — Zgrudil se je na zemljo. Kakor bi ga hoteli ^^smehoyati, pluskali so
181
morski valovi hladno mrtvecu v obličje. Sambucco se je bil končal z močnim strupom, kterega je nosil vedno s seboj v zlatem prstanu. —
Polnoč je že davno minula, lej, tam na bregu v morskem zakotji stoji deva. V sivo istrijansko suknjo oblečena, z razpletenimi lasmi objema dva draga mrtveca, iz vode potegnjena, objema ju, roko pritiska k svojemu srcu, ali spregovori le besedice ne. Pade mrtva na tla, zdaj se zopet vzdigne in zopet se zgrudi na zemljo, — da bi več ne vstala. — Bila je Marjeta.
Od tega dne plaka v zakotji pri Villa Franki vsako noč cefir, ko leskečejo svitle zvezde, ko sveti temno-bledi mesec: žaluje z morskimi valovi zavoljo nesrečne ljubezni!
Potopisni listi.
(Spisal Anđrejčekov Jože).
VIII.
Na Vranskem 14. avgusta.
Zjutraj moralo je biti še precej zgodaj, ko me zbude tiste skoko-noge živalce, kterih se nahaja mnogo po takovih posteljah, po kakoršnih sem jaz navadno spal, in ki bi bile morda kakemu natoroznancu po godu, meni pa, ki se ne pečam dosti z živalstvom, posebno z merčesi ne, bile so zelo nadležne. Skozi špranje je pihal veter po meni, da me je jelo precej zebsti, zato sežem krog sebe, da bi nagrabil sena in se zakopal va-nj, pa kako se razveselim, ko ošlatam namesto merve nekaj kosmatega. „To bo kožuh", pravim ter ga potegnem k sebi pa o groza : zdajci plane kvišku ženska postava in jame ????? mrmrati, bila je menda še na pol v sanjah. Zakričim na glas in hočem zbežati na drugo stran skednja, pa bilo je že vrag, da sem imel na vsem svojem popotovanji vedno nesrečo. Nakrat zmanjka mrve in desk pod nogami, in ko bi trenil, padem seženj globoko skozi veliko luknjo, kjer mečejo klajo v hlev, v jasli med živino.
Ženska na skednji jame vpiti za menoj : „Matej, Matej, potrpi no! pač boš pogledal, kaj rmenica dela!" Pa jaz se nisem zmenil za babje vpitje in nisem utegnil gledati, kaj dela rmenica, ki je menda ravno pod menoj ležala in grozno sopla; vil in preobračal sem se, da bi prišel, kakor si bodi že, iz jasli na prosto.
Kmalo potem pride ona ženska, ki je bila vzrok, da sem padel v jaslif sama v hlev m jame klicati rmenico. Videti pa, da ????? ni več
182
sama, ampak da ima zraven sebe še lepo tele, jame vsa prestrašena vpiti po hlevu: „0h jej, saj pravim, krava je tele imela — človeka pa nobenega! Matej, kam te je pes nesel!" Urno steče iz hleva, menda po Mateja; jaz pa porabim to priliko ter se zmotam iz jasli zopet na skedenj in od ondot po polomljeni lestvi na vrt.
V veži je stala babina, grda ko sama mora, in je neznansko vpila nad možem, dolgonosim krčmarjem, ki je slonel na oknu in mirno pušil tobak. Očitala mu je, da se nič ne meni za gospodarstvo, da mu ni mar, če bi tudi poginila krava v hlevu, kar bi se to noč kaj lehko zgodilo. Mož je bil grozno potrpežljiv, le žal besedice ni rekel svojej zakonski polovici. „Ti si potrpežljiva dušica", djal sem sam pri sebi, „zato pa nosi žena hlače".
Hitro izpijem za pet krajcarjev brinjevca, ker druzega ni bilo dobiti v hiši, potem pa se odpravim urno proti Vranskemu; kajti bal sem se, da bi se še mene baba ne lotila, ker je nisem ubogal, da bi pogledal k rmenici. — Po poti sem dolgo premišljeval: „Bog ve, ali so vse ženske v Braslovčah tako hude, ali kaj li ? potem bi se bil nas Prešern zelo motil, ki poje:
Ve Kranjice ste košate,
So prijazne Stajerke itđ. -
V srcu pa sem natihoma sklenil, da ko bi se kedaj ženil, v Bras-lovče ne hi hotel nikdar po-njo iti.
Solnce je hudo pripekalo, ko pridem proti poldnevu v Gomilsko. Vležem se na trebuh v veliko travo pod širokovejo lipo, da bi se nekoliko ohladil. Kmalo se privali proti meni debel, majhen gospod v dol-gej, črnej suknji in z veliko pinjo, vso oguljeno in pomečkano, kakor bi bili golobje v njej gnjezdili. Pogleda me zaničljivo, ubogo zgrevano dušo, ter gre dalje svoj pot ne prašaje me, če sem že kosil. — Potem prideta dva žandarma z nasajenima bajonetoma; pogledata me bolj na tenko, če ne bi bil kak nevarni postopač, in ker nista ničesa sumljivega zapazila, gresta mirno dalje. Slednjič pride močnati mlinar v raztrganej kamižoli. Ta se mi približa na deset korakov in zarenči nad menoj : „Kdo pa ti je rekel po travi valjati se ? Kdo bo pa kosil, ko boš vso pomečkal? ali se mi spraviš koj od tod!" In pri tej priči zgrabi neko krepelce za plotom in stopi proti meni. — Ostalo mi ni druzega, nego pobrati se urno z nesrečnega kraja in bežati, kar so^ mi dale pete, sicer bi bil lehko prav po ceni kaj skupil od hudobnega Štajerca. „ Sedaj si steknil usmiljenega Samarijana", djal sem sam pri sebi in šel urno proti veliki cesti.
Na Vranskem sem našel vse drugačne ljudi. Oče Šentak so bili veliko bolje vstvarjeni po volji božji; kajti dali so sami za dva bokala vina, ko sem jim povedal, da poznam Biskarjevega Franceljna iz Blagovice, „Vi pa vi, oče Šentak!" mislim si, „-v^as bom pa že pohvalil po svetu, koder bodem hodil, če tudi pridem v Sibirijo."
Pri mizi, ravno nama nasproti, sta sedela dva človeka. Eden bil je cesarski služabnik — oficir polka Gerstnerjevega ? drugi pa, ves poraščen, bil je podoben, če ravno že prileten, vendar še oni sodrgi meščanskih ljudi, ki je imenujemo „štucarje". Prste imel je vse okovane, pd prusnika mu je visela cela reč svitlih motvozi iu verižic, kar je m-
183
znanjalo, da ima gospod tudi uro. Vec ko desetkrat je povedal, da je bil prej stotnik, da se je anno 48 vojskoval na Laškem pod Radeckim i. t. d.
Zvečer dolgo nisem mogel zaspati, ker so fantje jako prijetno peli na vasi; bila je znana domača pesmica:
Oj fantje se skup zbiramo, Na Laško pomarširamo. Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, Nazaj nas več ne bo.
Dolgo sem zrl skozi okno po okolici, ki jo je čarobno razsvetljeval mesec.
. , , , v Krašnji 15. avgusta.
„Da si mi vedno zdrava, štajerska zemlja, kjer sem doživel nekaj prav grenkih, nekaj pa tudi prijetnih dni! Vedno se te bodem spominjal, zlasti pa tebe Mozirje, ki imaš zale dekleta, dobro vino in grozno hudomušne krčmarje, kakor je bil oni, kteremu sem podrl ulnjak!" Tako sem govoril sam s seboj, ko sem že imel Vransko za hrbtom in sem zopet stal na Kranjskem. Vsedem se kraj ceste in jamem pregledovati, svojo kaso. Bila je že revna, grozno revna: samo dvanajst poštenih borov je bilo še v njej. „Nič Jože", djal sem, „ne bo te še vrag vzel, do doma imaš dovolj dvanajst krajcarjev."
Prišel sem sedaj v tako zvani „črni graben," ki je dobro znan po. Slovenskem zavoljo mnogih potepuhov, ki so se nekdaj klatili po tu-kajšnih gozdih in kterih se še sedaj ne manjka; zatorej se ne bo nihče čudil, da sem se tudi jaz zelo bal za svoje premoženje, če ravno ni bilo obilno. Marsikteri Francozek, ki je srečno ubežal ruskej zimi in neusmiljenim kozakom, našel je tukaj svoj grob, če ga niso nagega sredi ceste pustili. Ko bi hotel vse na tanko popisati, kar vem o tem kraji iz gotovih virov — rečem ti, dragi bralec! vstajali bi ti lasje, če si tudi še tak6 hladnokrven. Ne imenuje se ta dolina zastonj črni graben; kajti kraj je že sam po sebi tako dolgočasen in puščoben, da je človeka skoraj po dnevi groza, ako potuje sam todi. — Dolina je dolga kake tri ure, od ??? strani obdana z visokimi, gosto obraščenimi hribi. Razun Trojanske vasi ni tu skoraj nobene hiše, posebno kake poštene ne. Kako je moralo biti še le pred kakimi šestdesetimi leti? —
Po poldne proti štirim pridem v Št. Ožbolt in kar naravnost mahnem jo v Rzinovo krčmo, da bi pognal še ostalih dvanajst krajcarjev. Gospodu Noulijanu, tukajšnemu poštarju in krčmarju, moram izreči prisrčno hvalo, da so ravnali z menoj prav po človeško, kar se mi je na vsem mojem potovanji le redkokrat pripetilo. Oni še vedo, da je krščanska dolžnost popotnike sprejemati, žejne napajati in lačne nasitovati, če tudi za denar. Ker so poštar videli, da sem grozno utrujen in da me noge bolć, bili SO tako velikodušni, da so upregli kobilico y hlevu in me potegnili dve

184
uri daleč do doma. Povedati pa moram, da so to storili brez plačila, ker so me poznali, da sem ondi doma, kjer nas vse rado ima.
Ko sem zopet enkrat v svojem življenji prijetno sedel na vozu in drdral po prašnej cesti proti Blagovici, domislim se nemškega pisatelja Seume-ta, ki je potoval 1801. leta po tej dolini. V^svojem popisu „Spaziergang nach Syrakus" grozno toži, da ga je v Št. Ožboltu neki trdo-srčni kramar v ostri zimi že pozno po noči prav po pesje iztiral iz sobe, ker ni bil „nobel" in se ni pripeljal v kočiji, kakor delajo navadno gospoda. Jezil se je nad vsemi Šentožbolčani, še celo nad fajmoštrom, ki je tako slabo vladal svoje ovčice, da niso poznali krščanskega usmiljenja. Jaz moram reči, da se mi je vse bolje postreglo, da sem bil popolnoma zadovoljen s postrežbo, če ravno nisem več imel, nego dvanajst soldov.
Solnce je že zahajalo, ko pridem zopet domu v Krašnjo. Oče so bili danes bolje volje, nego takrat, ko sem odhajal. Dali so sami^ za polič vina pri Jurji, in so-me neprenehoma izpraševali, kako po Štajerskem letina kaže; to se ve, da sem jim jaz vedel le vse dobro povedati, kar jih je še bolj razveselilo.
Zdaj pa z Bogom dragi bralec! dokler se zopet ne vidimo v kakem drugem potopisu.
»! s. .i.j'jjj U,}    lini i   <««,{    -Si^-'i    .??/?? < "
m
* Trdoglav. ^
(Mythologiena črtica;  spisal Davorin Trstenjak).
Ne samo narodne pesme, ampak tudi stare listine so nam ohranile ime Trdoglav. Leta 927 sta menjala viši škof salcburški Odalbert in in žlahtnik Reginperht svoje lastine v Rotachgaui; priče te menitve so bili nemški in slovenski žlahtniki, med slednjimi: Turdogauuo, Zventiboh in Auo. *) Pismo se je naredilo „anno incarnationis Domini DCCCXXVII actum ad Karantanam" — v Karantani — v Kar-niškem gradu blizo Gospe svete. (Anhang zur Juvavia str. 136 c. XXIII.) — Okoli leta 970. je poklonil visi škof salcburški „nobiii clerico N. Witto" mancipia ita nominata Liuzi cum filiis et filiabus — med temi Slovence Turdagouuo, Putizlao**), Blagadsa, Raza in Drago si d (lib. cit. str. 199).
Za jezikoslovca je oblika: Turdo — Turdagouuo in Auo neskončno znamenita, ker nam pisava imen spričuje, da so koratanski Slovenci za Cirila in Metoda že glasnik 1 kot v izgovarjali, v pa kot n, ker le iz izgovarjanja: „Turdoguavo" je zamogel zapisati nemški pisec to ime v gori priobčeni obliki, ktero bi nam bil panoniško sloven-
*) Auo = Alo spomui se na slovenska imena: Alič, Aljjančič itd. **) Putizlau a Budislav.    Fis,
185
ski in starobolgarski pisec priobčil v obliki ???????????. Zavoljo izreke: tur d o namesto tvrdo primeri dandanašnje izgovarjanje koro-tanskoslov : duri, namesto: dveri. Oblika G-uavo, daije slov. imena iz one dobe: Wezelo (Veselo) Penno, Wo lato, Dri dod rago Liuto, Vogo, Hin to, Uuluo itd. nam dokazujejo, da se je starobolgarski "L glasil kot o; Miklošič stavi veljavo tega glasnika = slabemu u, Šafarik = o/e Hattala = y. V Selcah na Gorenskem sem slišal nominativ „grad" izgovarjati še „grado".
Oblika Dridodrago = Drdodrago (amicus venabuli Jagdspies Freund) nam pričuje, da so korotanski Slovenci methatezovali; primeri današnji: hrib, hriber za: hrb, hrber. Ali pustimo jezikoslovne razlage, da-si ravno bodo onim, kteri tako imenovane frižinske spomenike imajo za čisto staroslovenščino, (v kteri pa jaz tri življe, naimer starobolgarski, starohrvaški in slovenski najdem) marsiktere po-mislike napravile. —
Ime Trdoglav pa ni samo historično, temuč tudi mythicno. Našel sem povesti pod Peco na Koroškem, v solčavskih planinah in na Krasu, da stanuje Trdoglav v pustem gradu, v kterem ima lepo, svetlo, ko zlato bliščečo divico zaprto. Narodne pesmi imenujejo to devico: Marjetico. Eno teh nahajamo v Vrazovi zbirki, cela se glasi tako-le:
Stoji, stoji pusti grad,       ,
Ki nima nobenih vrat,    ?*^"       -c; "    if   '
Eo eno samo linico,       g V kteri stoji Marjetica,     ..^ Ker mi češe lepe lase, . Ma zlate niške, sreberno šet.
Grad je v mythih indoevropskih narodov simbol viharnih oblakov; v takem gradu stanuje vremenski bog K r o n o s po grških basno-slovcih (Quint. Smyrn X. 195.) germanski: Thunar, staroindijski Indra. Trdoglav je bil tedaj pri paganskih Slovencih bog viharja (Sturmgott). Vihar pa ne deluje samo v gromskih oblacih, temuč posebno razsaja po pečevnatih gorah, zato so si stari narodi umišljevali, da so viharji zaprti v globokih pečevnatih duplih , tako B o r e a s v traškem gorovji Haemus itd. Moč viharjeva pa je neskončno velika, trdna kakor pečina; zato ima viharno božanstvo priimke silni, močni, trdni, z močno trdno glavo; enako indijski Dadhyanc, Mimir, nemški Grummel-kop in Wodan. Božanstva viharjev tudi kradejo device: tako Wodan, Friko,^Boreas.
Čudovitno je, da se nahaja tudi v nemških povestih ime Margareta kot mythicno, in Mannhardt ima prav, ako reče: Die heilige Margaretha trat in der Volkslegende an die Stelle einer heidnischen Göttin (primeri germ. Myth. 382 itd.) Ker ima po slovenski narodni pesmi Marjetica lepe rumene lase, ktere češe s sreberno ščetjo, osebljena je v njej nekaka boginja luči, svitlobe; berž ko ne Devica *) srbsk. Divojka češk, Devana, ktero je Hanuš primeril grški boginji svitlobe: Palladi — Atheni.
*)  v solčavskih planinah; D ivica ime gorej zravett nje Ded, Baba, Raduha »-> sama mytbicoa imena, Pis,
186
To vihar vjame in jo zapre v svoj pusti grad, ki nima nobenih vrat, ko eno samo linico, dokler je njen ljubitelj iz grada ne reši. Poslušaj mo dalje narodno pesem:
še je prišel grofic mlad:
???? delaš, lepa deklica,
Gor v linah goranjih?
Tako Marjeta govori:
„„Jes sim lepa deklica Marjetica
Sim bla s križov ukradena. 'i
So bli botri nespametni.
De so se upijanili, , iy
Na križji pot me postavili, ;
Ni svet'ga križa storili.
Tukaj najdemo paganske in kerščanske namisleke zmešane. Preobširno bi bilo razlagati vse pomene in Symbole križopotja; vsi ti namis-leki se strinjajo v križajočih se bliskih, kteri so predhodniki viharjevi (ob-širniše glej Schwartz die poetischen Naturanschauungen str. 252), in kterim je Devica, Djevojka, Devana izpostavljena, predno jo vjame božanstvo viharja. ^,^,^
Marjetica grofu dalje pripoveda:       '
„Še je prišel Trdoglav,      .1       ^ Vzel me mlado deklico, Se me prinesel v pusti grad. ' '        Jez sem že letu sedem let
Sedem let osmega pol". — 1     .  '
Znamenito je čislo sedem. Ker je vložil narodni pesnik v vrstice mythicno legendo, kakor se je med prostim narodom pripovedovala, ni gledal na mero časa. Jaz bi v Trdoglavu iskal tudi božanstvo zimskega viharja; tako bi sedem let utegnilo pomeniti sedem zimskih mesecev, v kterih vlada Trdoglav z neizprosljivo groznostjo in ostrostjo, in ima vjeto boginjo nebeške svitlobe.
Narodna pesem dalje pravi:
Tako Marjeta govori:
„„Ti b' mene rešil prav lahko,
Pridi danes osmi dan,
Ko ne bo Trdoglav doma;
Pojde kje na Ogersko
Ki bosta dva prisegala.
Kakor v drugih mythih (n. pr. v staroindijskih je bog gorskih viharjev R;avana, ki je ukradel lepo Sito, ljubico solnčnega boga Rama-ta — Radoš, Raduh — odpotoval in ga ni bilo doma, ko je Rama s pomočjo svojega opičnjaka Hanumana rešil Sito iz pustega grada in ga užgal): tako tudi Trdoglav odpotuje na Ogersko, kjer dva prisegata. Bog viharja Trdoglav je torej tudi cul nad prisegami ravno
187
tako, kakor grški bog vetra Hermes, kteri je bil nebeški sel in svečenik (sacerdos) in imel prorokovalno moc.
Marjetica mlademu groficu pripoveda, kako jo lehko reši iz pustega grada:
„Pernes! oljkove križe tri, K' so cvetno nedeljo v cerkvi bli, Tri leskove šibice, 5j u. K' 80 vse enega leta rašene,
Z vsako tribrat vdaril bos Potle Marjeto rešil boš".
Tu spet vidimo paganske in krščanske namisleke zmešane: krščanski da paganskemu moč in posvečenje. Oljka je že v grškem mythu Symbol vremenskega dreva (Wetterbaum, adamovo drevo, posebna tvarina megel po hudem vremenu; primeri Serv. „Minerva jacta hasta-olivam creavit") in leskova šibica še dandanašnji velja za bajalno šibico (Wtinschelruthe). Narodna povest torej ni mogla izpustiti teh dvojih dreves, kteri sta symbola natornih prikazni.
Narodna pesem dalje pravi:
Prišel grofic je osmi dan,
Vzel je oljkove križe tri, *.
.      ' . K' so cvetno nedeljo v cirkvi bli;
Vzel je tri leskove šibice,
Vse enga leta rašene, '      ^
K' so ble v cerkvi žegnane, ¦ Z vsako trikrat vdaril je, Of€lXifI
-^"^ Potlej Marjeto rešil je, ' '*
i: Marjeta se doli spusti -  ,,' "     . ' Po drobni zlati ketini.
Kesiti imamo tukaj vprašanje, kdo je namišljen pod mladim groficom. Ako smo v Marjetici našli osebljeno lučno božico, tako mJadi grofic ni drugi kot mladoletni solnčni junak — solnčni bog bodi si Raduh — Radogost ali kteri drugi, ker po indoevropskih mythih solnčna božanstva rešujejo vjete božice luči in svetlobe, tako Herakles, Rama, Kršna, Apollo. Indijski Rama reši Sito iz oblasti zimskega viharskega velikana s tem, da njegov grad zažge, to je: solnčna toplota razdere snežnati grad in zimsko burjo, naš junak pa spusti svojo ljubico po zlati ketini doli. Zlata ketina ni druga, kakor solnčni žar, tako da utegne pod vjeto deklico tudi namišljena biti boginja mladoletne zemlje, ktero solnčni bog reši iz sužnosti zimskih viharjev.
Vendar ker se v pesmi veli:
Trdoglav tako govori, Ali tam na Ogerskim: „Meni se pak tako zdi, Da zlata ketina zvenči, Da bo nekdo Marjeto vzel". Trdoglav tako močno rjovf. Da se je tieesla semlja in nebo
188
Od prevelikega strahu. Tako Trdoglav govori: Kaj ti pravim, grofic mlad!
Tista je prava sestra tvoja. : A^^i; i W^Sis
*        Nikar ne stor' tega grehu, .
^    * Da bi jo za ženo vzel. —
Da je Marjetica sestra mladega grofica, ima se pod deklico umeti nekaka svitla nebeška božica; drugače ne bi bil Trdoglav je vzeti odsvetoval, ako bi bila vjeta deklica zemeljska boginja, kajti po indoevropskih mythih so zemske boginje soproge solnčnih božanstev.
Ta narodna pesem je torej odlomek paganske legende in njen za-popadek se da razvezati v sledeče natorine prikazni:
Bog viharja, gorkih burij, močni, silni, da kedar on zrujove, stresata se strahu nebo in zemlja, ukrade — vjame boginjo nebeške svitlobe in jo zapre v svoj pusti grad — temno mrzlo oblakovje; tu stoka jet-nica skoz sedem in pol mesecev, dokler je ne reši iz sužnosti mladoletno toplo solnce. Druge narodne pesme mythicnega zapopadka bom poskusil drugokrat razložiti. Mislim, da sem slovanskim bajeslovcem s to razlago saj v nekoliko ustregel; ethične refleksije o tej pesmi prepuščam drugim.
Imajo li Slovanje kakih zaslug za naobra-
ženost evropsko ?
(Spisal Fr. Štrukelj.) (Konec.)
Vsi ti predhodnji znaki, ki pričajo o velikej sposobnosti Slovanov za naobraženost, bili so tako rekoč jutranja zora za jasni dan in cvetočo dobo Slovanov; ali na to je nastala strahovita burija, ki je dolgo vihrala po vseh slovanskih zemljah. Pozivala je je od nadaljevanja krasno za-početega dela na drugo polje, da drugim dolžnostim zadoste. Grozovita ta burja ni bila Slovanom samo s tem škodljiva, ker jih je v daljnem napredovanji zadržala, nego tudi s tem, ker jim je skoro vse že zadob-Ijene duševne plodove požrla in vničila. Kakovo blago duševnih plodov bi iz te rane dobe mogli pokazati, ko ne bi bili Mongoli v Ruskej in Poljskej vsega končali! Ona plemena pa, ki so bila napadom barbarskim manj podvržena, nabrala so si obilo književnega blaga, zlasti Čehi, ki so bili v 14. stoletji v tem oziru jako bogati.
Iz vsega tega je jasno, da so si Slovanje obilo prizadeli, da se izobrazijo; ali nemile okolnosti so je zadrževale v tem blagovitem delu. Toda vkljub temu vendar le moremo nekoliko mož med Slovani navesti, ? so se Tsi posvetili naukom, in kterih slava še dan danes slovi.
189
Nobenemu pravemu zgodopiscu ni neznana kronika, ktero je v staroslovanskem jeziku spisal Nestor, menih v samostanu pečerskem pri Kijevu, in ktero je Schlözer v nemščino prevodil ter z historično — kritično razlago previdi! in izdal za rabo neslovanskim zgodopiscem. Da je kronika ta za zgodovino srednjega veka velike važnosti, to je že splošno in enoglasno priznano.
Na željo čeških stanov je Karol IV. poleg primera pariških in bo-nonskih vseučilišč vtemeljil praško. To vseučilišče je bilo ondaj solnce znanstvene presvete za pol Evrope. Čeho-Slovaki, Poljaki, Rusi, Mad-jari, Švedi in Nemci so se ondi napajali z blagovitimi nauki. Vseučilišče praško, vtemeljeno 1348. leta, je postalo uzor poznejim vseučiliščem nemškim. Dunajsko je bilo vtemeljeno 1356. L, hajdelberško 1387 1., lipsko 1409. 1. i. t. d. Kdo bi tedaj Pragi hotel odreči delovanja za oživljenje znanosti na Nemškem? —
Kdo ne v6, da je pred 15. stoletjem skoraj ves svet mislil, da zemlja stoji, in da se solnce krog nje suče? In komu je neznano, da zdaj ravno nasprotno trdimo? Ali to se ne zna in tudi nalašč se noče znati, da je svet o tej istini Slovan podučil, ki je z neizmerno ostroumnostjo obdarovan, lažnjivost Ptolomejskega sistema spoznal in dokazal: Kopernik je bil oni velikan, njemu in njegovim rojakom na čest se naziva sistem solnčni — sistem Kopernikov. On se je rodil v Toruni, v zapadnoj Poljskoj, 19. februarja 1473. leta; bil je tedaj Poljak, — Slovan, in edina zavist je bila kriva, da so ga oteli nam Slovanom, kterim pripada po telesu in duhu. V nekej nemškej knjigi čitamo: „Slava Kopernikova bode slovela, dokler bode solnce zemljo osvetljevalo".
Kdo tedaj more še trditi, da Slovani v nobenej znanosti nikakove-ga sistema niso postavili? Ne bi li to bilo očitno proti zgodovini pričati ?
Zalužanski, po rodu Čeb, slaven naravoslovec, ta je učil o spolu in plojenji bilja že poldrugo stoletje pred slavnim Linčjem, sosebno v svojem delu: „Methodus rei herbariae". Mi nečemo trditi, da je Linee od tod zajemal, če tudi se nasprotno ne more dokazati; toda mi hočemo samo to pokazati, da Slovanom nikdar ne manjka m6ž, ki so dovolj sposobni, da nov in izvrsten sistem v znanostih založijo. Ali temu njihovemu trudu se čestokrat stavijo zapreke na pot, ki jim zelo škodujejo.
Komenski, iz Komne na Mora vi, oni velezaslužni pedagog in pre-roditelj šol po Evropi, bil je tudi Slovan. Zarad njegove umnosti, prekrasne kreposti in čudoreduosti so klicali tega verlo marljivega moža v razne kraje. V tem posluje šel najprvo 1641.1. na Angleško, potem na Švedsko, Prusko, Erdeljskojn Ogersko, ter povsod zadostil prevažnomu vabilu. Zasluge, ktere si je kot pedagog za odhranitev svojega stoletja zadobil, imajo zgodovinsko važnost za ves svet, in nič manj njegova dela, kot )isatelja, ki se še dan danes izdajajo. Naj nam pokažejo drugi narodje takovo svoje delo, ktero bi bilo kakor Komenskega „Orbis pictus", v toliko evropskih in azijskih jezikov prevedeno, in toliko potov natisnjeno in izdano!
Zastran iznajdbe tiskarstva piše, neka nemška knjiga, ki ima naslov: „Das Jetzt-lebende Königreich Böhmen In einer Historisch - und
190
Geographischen Beschreibung vorgestellt fetc.) Frankfurt und Leipzig, ßey Johann Ziegern.   Anno 1712". — na strani 71 naslednje:
Praga Caput Eegni vallo tres circuit Urbes.
Semper Pil sna tenax fidei Regique, Deoque.
Cutna dat argentum praeclara authore typ o rum.
In zopet na strani 104 in 105, kjer o Kutnej Gori govori, nahaja se sledeče:
„Kuttenberg, Cutna Hora. — Ist eine ziemlich grosse, wohlerbaute, volckreiche. Königliche freye Berg-Stadt im Czaslauer-Creis. .. Dieses Berwerg izt vielmal eine Ursach und Gelegenheit vieler Kriege gewesen, da es di Ungarn und Teutschen, um das Silber zu heben, öffiers zu besuchen getrachtet. Anno 1440. hat Joannes Knttenbergius von da gebürtig zu Mayntz die Buchdrnckerey erfunden".
Kdo je bil genialni Resel? — Čeh, tedaj Slovan. —
V novejšej dobi se zopet pokaže veselje za znanosti pri Slovanih; vstali so med njimi učeni možje, ki so s svojimi učenimi knjigami največo pozornost na-se obrnili, kar se tiče jezikoslovja, zgodovin-stva in druzih znanstev. — Slovani tedaj imajo dosti zaslug za naobraženost evropsko.
Nihče tedaj ne zapravlja onega časa, ki ga na to obrača, da se uči slovanskih narečij.
Kteri Slovan tedaj ne bi ljubil in gojil jezika slovanskega? — Herder veli: „Wer seine Muttersprache, die süssen, heiligen Töne seiner Kindheit, die mahnende Stimme seiner Heimath nicht liebt, verdient nicht den Namen : Mensch".
„Narod, ki se sam ne zapušča, neče biti zapuščen".
Ustna (die Uppen.)
(Spisal Fr. Levstik.)
Ustna v mnoštvenem števili srednjega spola. — Dalmatin piše: „Tvoja ustna polna vukanja; — inu bi svoja ustna odpčrl; — on proč obrača tćh resničnih ustna; — tvoja ustna imajo tebi odgovoriti ; — z' mojmi ustni; — moja ustna nemajo ništer kriviga govoriti; — jest moram moja ustna odprćti; — inu moja ustna imajo to čisto zastopnost povedati. Job 8., 11., 12., 15., 16., 27., 32., 33. Jest sim nečistih ustni, inu prebivam mej enim folkom, kateri je nečistih ustni; — Z' tem so tebi tvoja ustna dotaknena. Jezaija 6., 6. — Moja ustna trepečeo. Habakuk 4. (To poslednje mesto si je bil"zaradi spola uže Kopitar zaznamoval, kakor se vidi iz njegovih rokopisnih ostankov v ljubljanskej knjižnici.) — Z' priaznivimi listni. Zefanija 3. — Ustna imajo navuk obraniti. Meleahi 2. — V tej besedi tvojih ustni, — tvoja ustna, de golufski ne govore; — odpri meni moja ustna; — moja listna tebe časte; — kakor sem jest moja ustna odperl. Psalm. 17., 34., 61., 63., 67. — Tvoja ustna so kakor ena karmazinova žnora; — tvoja ustna, moja nevesta, so kafcor kapleoče satovje; — njegova ustna so
191
kakor rože. Visoka pesem 4., 4., 5." — To je iz Dalmatina samo nekoliko mest, kakoršnih bi se moglo se mnogo našteti iz tega pisatelja, kteremu je bila tudi znana beseda „žnabli", ka dajo malo rabi. V slovarčki, dodanem svetemu pismu, pravi: „ustna,', i potem razlagaje pristavlja: „ž n a b 1 e, gobe c." Cel6 v svetega pisma prestavi govori: „de bi jest mogčl moja usta zakleniti, inu moje žnable terdnu zapečatiti. Jezus Sirah 23." — Oblike: „nečistih ustni ; — tvojih ustni" kaže, da so brže napačni rodilniki srednjega spola (v edinstvenem št. bi bilo ustno n.), nego ženskega iz: ustna f. sing.; poslednje se bere v Megiserji. Iz obeh teh oblik je mnoštveni rodilnik pravilen: usten, kajti rodilnik ustni je mogoč samo iz: „usten" f. sing., ktera oblika vsaj meni do zdaj še nej znana. Vedelo se je uže predno sera jaz to pisal, da je Dalmatin besedo ustna rabil v srednjem spoli, kajti Jane-žič v „Glasniki" 1862. 1. na 201. strani pravi: „ustniki (lippenlante) iz besede „ustno" lippe, kakor se nahaja pri Dalmatinu." A če je bilo uže poprej znano, da je ustna srednjega spola, čemu se to zopet ponavlja ? Nekterim je bilo znano, vendar tudi mnogim neznano, kajti cel6 Jezičnik" 1866. 1. na 23. strani piše: „da so ustna (lippen) srednjega spola, berem v tvoji knjižici (rekše v mojej slovnici) prvikrat!
Narodne molitvice.
Jutranja.
Angel varuh, Ki si me varoval To sveto božjo noć, Vari me
Ta sveti božji dan; Vsak hip, Vsako uro, Vsacega zlega; Greha naglavnega, Ognja peklžnega , Dima žveplenega, Vsega hudega.
Večerna.
Angel dobri moj ,
Jaz te kličem na pomoč.
Ki si me varoval
Ta sveti božji dan,
Da me varuješ
To sveto božjo noč ;
Da moje telo
Odpočine,
Da moja duša
Straha ne pogine.
Amen.
Zap. Ko eolski.
Obzor.
Družba sv. Mohora. Prve dni tekočega meseca je sklenila družba sv. Mohora nabiro svojih letošnjih družnikov in po velikem truda se je ravno kar za natis priredil imenik, po raznih dekanijah sestavljen, da se v Koledarčku natisne. Predlansko leto je bilo okoli 700, lani okoli 1300 novih družnikov; letos pa je priraslo družbi Črez 3000 novih udov. Razmnožilo se jo število udov po vseh škofijah , sosebno pa v lavantinski in ljubljanski, tako da šteje goriška 985, krška 945, lavantinska blizo 2300, ljubljanska 2180, tržaška 413, poreŠkal4, iz drugih krajev pa 90 udov ; vseh skup torej blizo 7000. Črez 100 družnikov štejejo a) v goriški škofiji dekanije: bolžka 139, goriška 223, Komen 111 in To m in 145; b) v krški: doberloveska 194, spodnji ßoz 186, zgornji pa 110; c) v lavan-
192
tinski: sv. Barbara v Halozah 170, celjska 124, gornjcgraSka 122, lio§kal53, j ar en inska 138, sv. Jurjablizo 200, konjiška 117, mariborska 176, ptujska 112, škalska 106, št. lenardska 148 in viel eni ska 142; d) v Ijiabljanski Škofiji: cerkniška 136, ipavska 113, kranjska 177, ljubljanska 511, loška 169, radoljška 191, šmarska 140 in t r e ben ska 107, e) v tržaški škofiji pa tržaška de-kanija 113 udov. Da se na gg, družnike , ki so se še le te dni oglasili, ni moglo več ozir vzeti, to se samo po sebi razume; ti se odložijo ali za prihodnje leto, ali pa dobe samo tiste knjige, kar jih po dokončani razpošiljavi še ostane. Pri tej priložnosti se je jasno pokazala potreba, da se ??????? vsakoletnih družnikov že poprej prične in tudi poprej sklene, ako hočemo , da bi se mogle bukve že meseca julija razposlati, ker so razna opravila že premnogovrstna in preobilna.
* Češko dramatično slovstvo lepo napreduje; ne mine skoraj tedna , da ne bi prišla na svitlo kaka nova izvirna ali vsaj prestavljena igra ; te dni je zagledala beli dan vesela igra „Stedry veČer", ki jo je spisal baron Villani.   To novo dramatično delo se zelo hvali,
* V Petrogradu je prišlo na svitlo obširno, statistično, narodopisno in zgodovinsko delo, pod naslovom: „Zadunajskije i adriatiČeskije Slavjanč" od V. Makuševa. Govor je v njem o poslednji hercegovinski vstaji, o Črni-gori, o Dalmaciji i. t. d.
* V Lvovu se pripravlja za predstavo nova šaljiva spevigra „Djabel karpacki", v 3 Činih od Osiecki-ga z godbo od Gunieviča; dalje „Zbieg" melodrama in „Haliczanka* spevigra v 2 Činih, z godbo od Tymolskega. — Romanopisca Krašovskega vesela igra „Panie kocbanku* se je te dni z najlepšim vspehom prvokrat igrala na Ivovskem gledišču.
Vabilo na narocbo.
Današnji list je poslednji v prvem poletji; zat6 vabimo na novo na-roČbo vse dosedanje podpornike, kterim je s tem listom polletno naroČilo poteklo, pa tudi druge prijatelje naše lepoznanske literature. Novim naročnikom moremo postreči še z vsemi listi (2. in 3. se v kratkem v drugo natisneta). Osnova ostane Glasniku dosedanja, samo nekaj veČ prostora se bo odmerjalo domaČi pripovesti; lepa zaloga pripovednega in poduČnega blaga je že za-nj pripravljena ali mu od raznih strani zagotovljena. Polletna cena s poštnino vred iznaša 1 gld. 50 kr., za dijake srednjih in viŠih Šol pa za vsacih 10 iztisov 12 gld. Kdor izmed dijaške mladine posamezne liste na svoj dom prejemati želi, naj nam pošlje vsaj pred koncem meseca julija svoj popolni nadpis s poslednjo pošto (štirikrat pisan, da se more koj na zavitek pritisniti).   Za naročnino prosimo vsaj v teku prihodnjega meseca.
V Celovcu 15. kresnika 1867. Vredništvo.
Ziistnica. G. J. St. Po predmetu ni popolnoma pripravna za naš list; g. R. Š. v, G. Hvala; gotovo v teku prihodnjega polletja; g. —č na D. Kmalo se natisne ; prosimo še večkrat kaj; g. Fr. R. v K. Kakor hitro se „Bož, Tirtlj" dokonča, treh povesti v enem listu ni mogoče tiskati.   Prosimo tudi v prihodnje Vaše podpore.
Vreduje in na svitlo daje: A. Janežič, tiska pa J, & Fr. Leon.