96                                 PASTOŠKIN: ODPOClTEK.
Oče je počasi dvignil žalostne oči in jo je gledal. Dolg in resen je bil njegov skrbni pogled. Nazadnje pa je mož vzdihnil in se je trudno okrenil.
Njej se je zdelo, da se mu je utrnila težka solza, ki je počasi polzela v sivo brado.
Še nikoli ni tako opazila globoke očetove žalosti, ki jo je zdaj bolela toliko bolj, ker je bila tiha, brez očitkov in karanja.
(Dalje prihodnjič.)
PASTOŠKIN:
ODPOČITEK.
Prišli smo globoko iz doline preko strmih, robovitih sten; gozda mehke mahove blazine v odpočitek vabile so len.
Vse so zvabile, vsi so polegli. Midva v travo sedla sva kraj njih; nje oči v mamljivo vlažni megli so izvabljale mi vzdih na vzdih.
To sva bila mlada in spočita: iz ljubezni čase pila sva, za dišečo brino varno skrita se ljubezni pokorila sva.
Nič tam nama ni bilo počitka in brhko sva šla naprej na pot, ona tiha, vdana, sveža, vitka, jaz vtopljen v dokaze nje dobrot.
„Kam bežita?" kličejo za nama, a midva ne čujeva glasov. ne ozreva se, nebeško sama speva v carstvo svojih mladih snov.