Foštarina plačana. Posamezna itev. Oin V— Štev. 38. V Liubliani, dne 17. septembra 1926. Leto IX. Upravništvo »Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo ..Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 Izhaja vsak petek. naroČita ta tnzemstro: četrtletno l-St Dla, polletno 15 Din, celoletac 9« Dla; t. jMiemitro: četrtletno 13 Dla, polletna 24 Dla, celoletli " poitue hraailBlcf, potrifolce t Ljubljani. ii. 10.711. 43 Dla. - Raiaa i Volitve v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo se bližajo koncu Ne dajte se od nasprotnikov begati in volite le svojo stanovsko listo! Volitve v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo trajajo še samo par dni. Do 22. t. m. morajo biti vse glasovnice že pri volilni komisiji. Kdor še ni volil, naj to stori nemudoma, da bo njegova glasovnica prispela po pošti še pravočasno. Dne 22. t. m. bo mogoče voliti le še osebno v Ljubljani. Komur o volitvah ni kaj jasno, naj se obrne za pojasnilo do zaupnika stanovskih gremijalnih, odnosno obrtniških list v svojem kraju. Zaupniku lahko izroči tudi svoj glas, ako ga ne odda po pošti. Naj ne bo izgubljen noben glas zavednega obrtnika in trgovca, kajti z izgubljenim glasom se samo podpira klerikalno konzumar-stvo. Na stanovskih listah trgovskih greml-jev in obrtniških zadrug so sama znana imena obrtniških in trgovskih prvoborite-ljev, dočim vidimo na klerikalno-konzumar-skih listah večinoma neznane ljudi, o katerih zaslugah za obrtniške in trgovske interese ne ve nihče ničesar. Te volitve bodo odločile, ali naj ostane Zbornica za trgovino, obrt in industrijo res stanovski gospodarski parlament aH pa naj se izpremeni v torišče klerikalne konzumar-ske politike. Sedaj ob volitvah se klerikalci in njihovi pomočniki dobrikajo obrtnikom in trgovcem, drugače pa ustanavljajo vsepovsod svoje konzume, da bi obrtnike in trgovce, ki so pretežno naprednega mišljenja, spravili na kolena in jih uničili. Ljudstvo od klerikalnih konzumov nima prav nobene koristi, ker so cene v teh konzumih večinoma enake kakor pri trgovcih, pač pa ima trgovec in obrtnik, ki plačujeta visoke davke, od konzumov veliko škodo. Tudi sedaj ob teli volitvah gonijo klerikalci svojo staro avtonomistično lajno, čeprav Zbornica nima s tem nikakega opravka, ker ni nikak politični pari,, i en t in o avtonomiji ne bo odločevala. Sicer pa je trobljenje avtonomije neiskreno in lažnivo, ker so se klerikalci za te volitve zvezali z najhujšimi centralisti, radikali in radičevci, ki imajo že nad leto dni v rokah' krmilo države. Pod radikalsko - radičevsko vlado propada naše gospodarstvo, davki se večajo, rubežni se množijo. Sedanja vlada z g. Puc-Ifem vred nam .i* povijala drŽava! proračun za skoro tri milijarde na 13 milijard dinarjev. Velik del tega denarja bo morala odšteti s svojimi davki Slovenija, a nič ne čujemo, da bi se minister te vlade in zaveznik konzu-marjev g. Pucelj kaj močno napenjal za čimprejšnje izenačenje in znižanje davkov. On sedi mirno v vladi, ki to nujno zadevo neprestano zavlačuje. Tako so se združile vse one stranke, katerih politika je prinesla Sloveniji že ogromno gospodarsko škodo, v eno falango, ki bi rada zanesla svojo škodljivo politiko tudi v slovenski gospodarski parlament ter mu vzela ono moč, ki jo je imel doslej kot središče resnega gospodarskega dela. Kako naj se klerikalci brigajo naenkrat za koristi trgovcev in obrtnikov, katerim so doslej kljubovali s svojimi konzumi in bi jim še bolj kljubovali, če bi dobili v svoje roke njihovo stanovsko zbornico. Obžalovanja vredni so oni obrtniki in trgovci, ki oddajo, preslepljeni od klerikalnih" zavijanj, svoje glasove konzumarskim listam gg. Jelačina in Ogrina. Upajmo, da so le redki, ki so jih na zavite in sladke besede ujeli klerikalni konzumarji ter njihovi pomočniki. Saj menda že ve vsak trgovec in obrtnik, kakšno vrednost imajo obljube in lepe besede klerikalcev, ki že osem let neprestano obljubljajo, pa ničesar nc napravijo, Psovke in laži, ki so stara agitacijska praksa klerikalcev med preprostim ljudstvom, pač menda pri trgovstvu in obrtništvu ne bodo žele uspeha. «Kakor si boste postlali, tako boste ležali,» pravi pregovor. Kdor bo trezno in brez strasti premislil, kant se naj odloči, ta bo šel s stanovsko listo proti konzumarjem gg. Jelačina in Ogrina. Bolj kakor se je pričakovalo, so sc v naši ožji domovini prenesle na politično pozornico volitve v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, ki se vršijo te dni ob splošni pažnji vse javnosti. Dasiravno gre tu za izključno gospodarsko in stanovsko stvar, se je klerikalcem posrečilo, da so tudi v te volitve vmešali svoje nesrečno politično zgagarstvo. Njihovim kandidatnim listam, na katerih je za privesek tudi par Pucljevih pristašev in drugih klerikalnih pomočnikov, pa čvrsto stoje nasproti stanovske liste pravih stanovsko zavednih trgovcev, obrtnikov in industrijcev. Dasiravno večina volilnih upravičencev, posebno na deželi, ni podrobneje informirana o načinu teh volitev, ki so čisto drugačne od onih za Narodno skupščino, je vendar po vsej Sloveniji prodrla dobra zavest, da napredni trgovci in obrtniki ne morejo imeti z gg. Ogrinom in Jelačinoin ničesar skupnega in zato daleko pretežna večina glasuje proti njima. Dne 22. t. m. bodo volitve zakjučene in se rezultat pričakuje z velikim zanimanjem. .Vobče pa z bližanjem jesenskega sestanka Narodne skupščine postaja celotno politično življenje v državi vedno živahnejše. V skorajšnjih dneh sc pričakujejo važni notranjepolitični dogodki, ki bodo povzročili večje preokrete v vla'di in radikalni stranki. Pašič se zopet čvrst in svež vrača v domovino in se bo v skorajšnjih dneh pojavil v Beogradu. Kdo bi vedel, kakšni so njegovi novi načrti! Vsekakor pa njegovi oifl pristaši vsestransko Politični pregled delujejo na tem, da pride Pašič zopet na krmilo vlade. V ta namen bo sedanja Uzuno-vičeva vlada morala pasti, na kar bi nekaj časa zagospodaril kot ministrski predsednik Marko Trifkovič, ki pa bi samo pripravil ugodna tla za Pašiča in njegovo novo vlado, o kateri se pač ne more prerokovati, kako bo sestavljena in katere skupine bodo v njej zastopane. Vsekakor pa je za bližanje novih dogodkov najbolj značilno dejstvo, da se je v torek, istočasno s Pašičevim povratkom v domovino takoj podal Uzunovič na Bled K kralju. Torej: Pašič v Beograd. Uzunovič na Bled! \ V Beogradu so medtem priprave za razplet politične štrene v polnem teku. A dočim se pri vseh drugih strankah očitno vidi dobro razpoloženje nad tem, da se zopet premikamo z mrtve točke, se opaža pri radičevcih in klerikalcih velika pobitost. ki je pač razumljiva. Radičevce prevzema mrzlična bojazen, da utegnejo pri sestavi nove vlade leteti na sveži zrak. A klerikalci so te dni doživeli strahovit udarec, ker so se njihovi dosedanji zavezniki muslimani združili z Davidovičevimi demokrati. Ta nova skupina se odslej imenuje Demokratska zajednica in znači v našem političnem razvoju velik korak naprej. Bosanski muslimani so doslej bili verskn in avtonomistična stranka kakor naši klcrikalci. S tem, da so se pridružili da-vidovlčevcem, so se odrekli vmešavanju vere v politiko in se spreobrnili k jugoslo-vensfvu. Zdaj torej ostanejo klerikalci še edin srednjeveški ostanek, ki meša vero v politiko ter se bori za avtonomijo, kakor se je svoje čase neki prismojen španski vitez pretepal z mlinom na veter. Klerikalna politika postaja za Slovenijo od dne do dne po-gubnejša in sramotnejša. Za samostojne demokrate znači izpre-obrnitev bosanskih muslimanov nov dokaz, da ideja jugoslovenskega narodnega in državnega edinstva prodira na vsej črti. Pred njo je moral na kolena Radič in zdaj Spaho, pa bodo pokleknili tudi klerikalci. Ni se ustvarila radikalska Velika Srbija, še manj Radičeva republika ali dr. Koroščeva avtonomija. Danes imamo uedinjeno Jugoslavijo, ki zaenkrat trpi sicer zaradi nesposobnosti radikalsko - radičevske vlade, a bo stopila v tir največjega kulturnega in gospodarskega napredka, kadar njeno krmilo prevzamejo v svoje roke samostojni demokrati, ki so ji položili temelj. Ta čas ni več daleč. Naše vrste se množe, naša odločnost postaja jeklena. Voditelj SDS, Svetozar Pri-bičevič, odklanja zveze z vsako stranko in raje osebno zahaja med narod, kjer prehajajo v njegov tabor navdušene čete novih pristašev. V nedeljo se je vršil veličasten zbor v Splitu, kjer je g. Pribičeviča poslušalo in burno pozdravljalo nad 4000 ljudi. Samostojni demokrati zremo mirno in odločno v bodočnost! V Ženevi, kjer pod predsedstvom našega zunanjega ministra dr. Ninčiča zaseda Društvo narodov, so minuli petek doživeli zgodovinski dogodek: sprejem Nemčije v Društvo narodov. Ta dan so nemški delegati prvič prisostvovali zasedanju. Nemški in francoski zunanji minister (dr. Stresemann in Briand) sta nato podala svečane izjave, ki so izzvenele v geslo: «Nikdar več vojne! Po vsem svetu naj za vedno zavlada mir in sprava! Spori naj se izravnajo prijateljsko!« Ako se v dejanjih izkaže odkritost teh besed, ki so po vsem svetu vzbudile navdušenje, tedaj zares stopamo v novo dobo svetovnega miru. Soteščan: Zmešnjave (Dogodbice iz vaškega življenja.) (Dalje.) Vest o zastrupitvi je vzbudila v okolici živahno govorico. Najstarejši ljudje niso pomnili enakega dogodka, zato so se zgražali in obsojali Ivana kot prvega hudodelca. Zdaj ni nihče več hotel dvomiti o njegovi krivdi; vse ga je pehalo v pregreho, katere so ga dolžili. Novica, da je bila zastrupitev izmišljena, je pobijala številne predsodke in postavila Ivana v boljši položaj. Mnogi so namesto njega segli po Brdarju; studila se jim je njegova trdosrčnost in je dala povod, da so jeli odkrivati njegove napake. Najhujša, ki so jo našli, je bilo pošiljanje čebel na ropanje v bližnje vasi. Brzinka je vedela, da stoji Brdar vsako jutro pred solncem ob uljnjaku in kaže z rokami nekam naokrog. Brez dvoma odpravlja čebele v različne smeri, odkoder se mu vračajo preobložene s sladkim plenom. Pravijo, da ga popolnoma raz.umejo ter da se lahko z njimi pogovarja. Njeno pripovedovanje je potrdil Selanc, ki je videl, kako so nekega jutra tuje čebele napadle njegov uljnjak. Pričelo se je neusmiljeno klanje, kjer so zmagale napadalke in odletele z obilnim plenom. Oštirjev Marko je pravil, kako so se čebele nekega dneva v močnem roju vračale proti Brdarjevemu uljnjaku. V dolini so naletele na gospodarja, ki je kosil ob potoku. Italijo je te dni razburil atentat z bombo na Mussolinija, ki pa je zopet srečno odnesel življenje. Atentat je v soboto dopoldne izvršil mladenič Gino Lucetti, ki je anarhist. Bomba je zadela stransko okno avtomobila, v katerem se je po rimskih ulicah vozil Mussolini, in padla na tla. Avtomobil je srečno oddirjal, drobci bombe pa so ranili več oseb. Razume se, da je atentat dal fašistom povod za razsajanje proti svojim nasprotnikom. Toda to le še bolj podžiga ogorčenje zatiranih, ki se očituje v atentatih, a utegne nekoč s strašno silo bruhniti na dan. jDOPISI POLJANSKA DOLINA. Že dolgo nisem bral «Domovine» s takim zanimanjem kot zadnjič, ko je naš poslanec razpravljal o cerkvenih davkih, berah in dajatvah. Pri vsem tem smo kmetje najbolj prizadeti, a drugi, ki niso kmetje, kakor obrtniki, dado po svoji volji kolikor kdo hoče. Tega gotovo tudi ne poznajo v mestih, kjer je že več prebrisanih ljudi in se postopa pri cerkvenih napravah vse bolj previdno. Baš v naši Poljanski dolini nekaj let sem ni no konca ne kraja teh dajatev. Te dajatve se od nas že kar zahtevajo. Ti imaš toliko davkov pa boš dal toliko in toliko. Če se je ta ali oni glede zvonov uprl, pa zvoni vsakemu pri taki hiši umrlemu le z enim zvonom. Pri neki fari v dolini so razširili cerkev, pri kateri bi bili še lahko ostali, kvečjemu, če bi jo kaj popravili, kar bi le malo veljalo, a tako so zabili kar par sto tisoč dinarjev, kar ni malenkost za majhno hribovsko faro. Zdaj je pa treba plačati in dosti jih je, ki plačujejo z nejevoljo, drugi se celo upirajo z izgovorom, da niso nič obljubili in se tudi nič obvezali za take vsote. Seveda imajo ti zadnji prav in po našem mnenju jih ne more nihče k temu prisiliti, če se niso sami zavezali. Nič ne pravimo, če so pri cerkvi in cerkvenih napravah res potrebna popravila. Pa tu se dela kar brez pravega smisla. Župnik ali kak njegov podrepnik si nekaj izmisli in tako Skriti se jim je moral tako, da se je za hip potopil v potok, zakaj umorile bi ga bile v silnem srdu, ker jih pošilja na rop. Slična domnevanja so črtala za nekaj časa Ivana z dnevnega reda. Tudi se je začelo naporno poljsko delo in takrat ljudje nimajo časa za brezpomembne govorice. Fant se je nastanil pri Oraču, kjer je pridno delal; kadar pa je le količkaj utegnil, je poizvedoval, kje bi kupil pripravno kmetijo. Brdar mu namreč dote ni hotel prej odšteti, dokler ni vedel, kako se bo porabil njegov denar. Ivan in Orač sta se dobro razumela. Njegova hiša mu je postala drugi dom, nudila mu je vsega, česar mu je prej nedostajalo. Najbolj si je zaželel miru, ki ga je užival tukaj v izobilju. Samo nekaj je še pogrešal: Orač je vedel, da Brdar ni njegov oče, česar mu ni hotel več omeniti. Vselej, ko je Ivan sprožil to govorico, se mu je mož previdno izognil. Izgovarjal se je, da je stvar preveč zamotana in je treba več časa pa tudi razpoloženja, ako mu hoče vse natanko razložiti. Fant je postajal vedno bolj radoveden in Orač se ni mogel več ustavljati njegovim prošnjam. Neke nedelje popoldne sta sedela na vrtu in tedaj se je Ivanova prošnja spremenila v krepko zahtevo. «Mnogo ti sicer ne bom mogel povedati,« se mu je izogibal. «Vem le to, kar mi je znano po očetu. In tega je malo, Ivan.» «Brdarjev nisi. Hudo mi je, da ne morem drugače govoriti. Poslušaj! Vse, kar mi je znano, ti bom povedal. Vidiš, Brdarjev zakon je ostal dolgo časa brez blagoslova. Sosedje so mu nagajali, kakor je navada, zaradi če- mora biti. Temu bodi že enkrat konec. Ena župnija v dolini se je enega takega bremena, to je bere, že pred vojno otresla, ker se je odkupila. Tudi pri nekaterih drugih farah se o tem govori in razpravlja. Po našem mnenju odkupa sploh ni treba, ampak se naj bera kratkomalo odpravi in za duhovnike določi primerna plača. Čas bi že bil, da se farovški grunti prodajo. Mislimo, da je ravno g. poslanec dr. Žerjav tisti mož, ki bo zastavil vso svojo moč, da se že enkrat napravi potreben red. SREDNJA VAS V BOHINJU. Dne 5. t. m. je imelo gasilno društvo v Češnjici veliko vrtno veselico s tombolo, ki je prav dobro uspela. S čistim dobičkom si bo društvo nabavilo orodje. Društvo se zahvaljuje vsem gostom, zlasti pa gospo Eli Grobotkovi, ker nam je za isti dan odstopila koncesijo. Na veselici smo imeli godbo na pihala iz Raven, ki nam je prav marljivo igrala. URŠNA SELA. Tukaj je umrl najstarejši mož g. Andrej Samida v starosti 92 let. Do svoje smrti je hodil vsak dan v pol ure oddaljeni vinograd. Bil je do zadnjega zdrav in čil. Bodi mu lahka domača žemljica! — Minulo nedeljo so se vršile volitve v cestni odbor. Kakor pravijo, sta dva naša kandidata volila pristaše SLS, tako da je bil ta izvoljen. Ali je lepo takšno kolebanje? — Zadnji »Domoljub« se nekaj zaletava v tambu-raše in pokojnega g. Povšeta. Naj bi rajši pustil te stvari, ki klerikalcem ne morejo nič kaj ugajati. ŠOŠTANJ. Na praznik 8. t. m. se je vršil ob lepi udeležbi iz vseh slojev v prostorih g. Cerov-ška politično-gospodarski shod narodnega poslanca g. dr. Pivka. Po iskrenem pozdravu od strani predsednika krajevne organizacije SDS v Šoštanju, g. Miloša Tajnika, nam je g. poslanec v poljudnih besedah orisal zunanjepolitični položaj in razpravljal nato obširno o naših gospodarskih razmerah. Njegova izvajanja so točno dokazala, da so avtonomija Slovenije in podobne krilatice samo za nevedne ljudi preračunana gesla in da je zlasti iz gospodarskega stališča nujno potrebno naše skupno delo v državi. To naziranje je podkrepil s številnimi primeri. Kar se tiče naše stranke v Sloveniji, je zelo razveseljiv napredek novih organizacij v mariborski oblasti, posebno v sar se je zelo jezil. Kmalu nato so si pričeli vaščani skrivoma namigovati, nakar so klepetulje nenadoma pogrešile Brdarico in izvedele po dekli, da je šla na obisk k daljni sorodnici, kjer je tudi delj časa ostala. Vrnila pa se ni več sama: v naročju je prinesla dete moškega spola, krščenega na ime Ivan. Sosedje so čestitali očetu, ki pa vzlic tej sreči ni pokazal prave zadovoljnosti. Njegova hladnost ob veselem dogodku je ostala sicer ne-opažena, moj oče pa je gledal dogodbo v drugačni luči. Ni pa hotel, da bi bilo skozi njegova usta prišlo nepotrebno govorjenje.« «Vrlina, kakršnih je danes malo na svetu! Kaj pa Kočarica na Planjavi tudi ne ve ničesar?« «Oh, njej ni mogoče nič prikriti, saj jo poznaš. Zna pa molčati kakor nobena v okolici. Niti Lenčki ni povedala...» Ivan si je oddahnil. Ako ve o tem Kočarica, sme gojiti upanje, da bo tudi on izvedel. Saj mu je nekoč namignila, da mu bo pred smrtjo — njemu edinemu — odkrila velike skrivnosti. Nestrpno je torej čakal velikega trenutka. S potekanjem jeseni se je vaščanom vračal čas za zabavna pripovedovanja in zanimiva ugibanja. Oživljali so polpozabljene spomine na Brdarja, Ivana in Mico. Raznesli so govorico o bogati doti, katero mu je odštel pred dvema pričama za malo posestvo v Pod-: gorici. Kupčijo so sklenili tajno, da ni vedela Mica, ki bi bila takoj planila in zahtevala delež za otroka. Sum, da Ivan ni Brdarjev sin, se je pričel polagoma širiti po okolici. Seveda je bil raz- krajih, kjer do sedaj še nismo imeli večjega števila pristašev, kar je dokaz, da naša misel napreduje, ker si dela pot s poštenostjo in delavnostjo. Na poziv g. poslanca se je stavilo več predlogov, tako predlog lesnih trgovcev za postavitev tehtnice na postaji Šoštanj, predlog podžupana g. Šolna glede studenca iz državnega zdravilišča v Topolšici v svrho preskrbe mesta Šoštanja z dobro pitno vodo, predlog g. Volka glede Kvolitev ,v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, nato pa je g. poslanec sprejel tudi nekaj prošenj privatnega značaja, oziroma zahvale za že storjena posredovanja. Prijateljski stiki, ki morajo vezati poslanca z narodom, so se na tem zborovanju gotovo močno utrdili in pridobili novih simpatij stranki dela in poštenja. Poznana oseba je sicer nameravala z dajanjem za pijačo aran žirati motenje shoda, a se ji njen obskurni namen ni posrečil, ker so bili najeti delavci pametnejši in niso nasedli tej duševni ničli. Shod je potekel v stvarnih razmotrivanjih brez vsakega žela politične nestrpnosti, kar priznavajo tudi navzoči pristaši drugih strank, in nas je potrdil v močni veri na skorajšnjo popolno zmago demokratske ideje. ŠT. PAVEL PRI PREBOLDU. V bližini Šent-pavla se nahaja vasica Latkova vas. V tej vasici se je ob priliki blagoslovitve novega gasilnega doma vršila 8. t. m. vrtna veselica. Na vrtu je stala okrašena tudi brizgalna. Toda čujte, da brizgalna ima po osmih letih osvobojenja še napis «Freiw. Feuerwehr Lackendorf*. čas bi bil, da bi se ta napis zamenjal s primernim slovenskim. GORNJI ROGATEC. Dne 8. t. m. se je poročil v Ljubljani okrajni sodnik in sodni predstojnik v Logatcu g. Kajetan Premerstein z gospodično Olgo Lapajnetovo iz znane «Cenetove> rodbine v Idriji. Odličnemu paru iskreno častitamo in želimo vso srečo! — V zadevi popravila tukajšnjega župnišča je srezki poglavar potrdil poravnavo, ki so jo svoječasno sklenili pri kolavdacij-ski obravnavi zastopniki prizadetih političnih občin s cerkvenim predstojništvom in konkurenčnim odborom. V smislu te poravnave bi morali krivci sami skrbeti za kritje nedovoljenih popravil in adaptacij. Kakor čujemo, se namerava go spod župnik pritožiti proti temu odloku, četudi je poravnavo svoječasno podpisal. — Proti volji klerikalnih občinskih odbornikov, ki dosledno izostajajo od občinskih sej, kadar se ima odločati o kaki važni in občekoristni zadevi, je županstvo pričelo s prepotrebno kanalizacijo klanca. Delo prav dobro napreduje. MALA NEDELJA. Po daljšem odmoru bo priredilo Narodno kulturno društvo v nedeljo 26. septembra ob pol 4. uri v Društvenem domu ljudsko veselico. Vprizorila se bo zelo zabavna burka v treh dejanjih »Izgubljeni in zopet najdeni mož«. Nato se bo vršila zabava s plesom, petjem, šaljivo pošto. Sodelovala bo godba na pihala. Ker je to zadnja jesenska zabava, se vabijo vsi od blizu in daleč k mnogobrojni udeležbi. MURSKA SOBOTA. Sokolsko društvo bo priredilo v nedeljo 19. t. m. ob 14. uri v parku grofa Szaparija veliko javno tombolo. Cena eni srečki sanio 3 Din. Glavni dobitki so: šivalni stroj, novo kolo, plug, en seženj drv, ena vreča moke in ena salonska obleka. Poleg tega je še okoli dve sto manjših dobitkov. Vrednost vseh dobitkov okoli 15.000 Din. Kdor hoče poskusiti svojo srečo, naj pride. Kmetijski pouk ALI IMAŠ DOBER PLUG? To vprašanje si mora staviti vsak poljedelec, komur je količkaj mari, da zboljšuje delovnost in z njo združeno rodovitnost svoje njivske zein lje tudi s pomočjo obdelovanja. To velja še posebno za poljedelce tistih krajev, kjer je težka zemlja, koje večja ali manjša rodovitnost je v tesni zvezi tudi z načinom obdelovanja. Rodovitnost njivske zemlje se ravno vobče po gnojenju in po razmerah letnega vremena. Veliko vlogo igra pa tudi način, kako zemljo obdelujemo. Važno je vprašanje, kako pripravimo zemljo za setev in kako jo pozneje obdelujemo med rastjo, posebno pri raznih okopavinah. Za večjo ali manjšo rodovitost je zelo merodajno, ali se nahaja zemlja v tako zvanem <-godnem» stanju, ki se odlikuje po tem, da je zemlja kolikor mogoče najugodnejših lastnosti za obdelovanje, za setev in rast. To njeno «godnost» dosežemo s tem, da jo o pravem času in prav obdelujemo in rahljamo. Posebno na težki zemlji je važno, da jo s pravočasnim in dobrim obdelovanjem vzdržujemo v godnem stanju, ker je s tem stanjem močno zvezana tudi njena rodovitnost. Za dobro obdelovanje je pa potreben dober plug. Ni zadosti, da z njim zemljo obračamo, ampak treba je, da jo tudi drobimo in rahljamo. Danes se je začelo na mnogih krajih v e č j o važnost polagati na rahljanje zemlje kakor pa na obračanje. Pri nas moramo gledati na oboje. Našo njivsko zemljo je treba obračati in rahljati. Brazde se morajo pri oranju drobiti. Tudi na težki zemlji. Plugi z ravno leseno ali preveč položno zavito desko pa niso za to, ker težje zemlje ne drobe. Sama brana pa tudi ne izda. Če ostanejo pri oranju brazde cele, kakor je pri nas navadno, potem ostanejo brazde pod zobmi brane do malega cele in se samo površno zrahljajo. To je pa slabo, kar se čuti še posebno pri našem močnem in nepretrganem izkoriščanju zemlje z dvojno ali strnišno setvijo. Treba je, da pri našem poljedelstvu napredujemo in da si pomagamo do tega tudi z dobrimi plugi. Namesto slabih starejših plugov naj se rabijo železni plugi novejše sestave, ki zemljo po celi brazdi drobe in rahljajo in ki imajo tudi za težjo zemljo primerno zavito desko in lemež, da gre delo bolj uspešno od rok. Vsak poljedelec bi moral skrbeti, da ima za svojo zemljo najpri-pravnejši plug! Po naprednih deželah so stari plugi že zdavno zginili, pri nas pa še zmeraj pričajo o naši zaostalosti. Ni nič čudnega, če izgleda naša težka zemlja še zmeraj tako surova in mrtva. Pomagajmo ji do življenja in večje ro-dovitosti tudi z dobrimi plugi! JESENSKO GNOJENJE SADNEMU DREVJU. Sedaj pred zimo je čas, da se spomnimo tudi sadnega drevja in mu pomagamo do boljše ro-dovitosti v prihodnjem letu. Sadno drevje potrebuje za redno rodovitost ravno tako gnojenja kakor vinska trta ali pa drugi sadeži. Kjer tako ravnajo, imajo ne le bolj rodovitne letine ampak tudi lepše sadje. Pri nas prepuščamo sadno drev- ličen in je vodil tudi do različnih zaključkov. Nekateri so vedeli, da je fant rejenec neke sirotišnice, drugi so ga smatrali za najdenca ter mu izmišljevali siromašne roditelje. Resnico je vedela le Kočarica na Planjavi, a nikomur ni marala nasititi radovednosti. Poznega jesenskega večera je sedel Ivan za mizo in premišljal, kako bi nagovoril starko, da bi mu kaj razodela. Mislil je na razna sredstva, tudi na denarno plačilo. Namenil ji je lepo vsotico, katero ji skrivaj ponese na Planjavo. Najti pa mora samo, zakaj le tedaj je upati, da bo kaj opravil. Se preden je mogel določiti, koliko denarja ji bo nesel in kdaj se bo odpravil, je nekdo potrkal rahlo na okno. «Ivan!» ga je poklicala zunaj ženska, vsa vsa zasopla. «Lenčka!» se je začudil, ko jo je spoznal po glasu. «Kaj se je zgodilo?« ■«Mama so nekaj oboleli. Ves dan so tožili 0 bolečinah, zvečer pa se jim je nenadoma poslabšalo. Rekli so, da bi ti radi nekaj povedali.« Mladenič se je stresel od koprnenja. Zdaj je prišel trenutek, ki mu prinese važno razodetje. Hitro je vzel klobuk ter je odšel z 'dekletom na Planjavo. 1 Marta je ležala na postelji, obrnjena proti .vratom. Z otožnim nasmehom mu je podala ivelo desnico ter mu namignila, naj sede zra-tven nje. Hčer je odpravila v kuhinjo pod pretvezo, da naj ji skuha zdravilnega čaja. 4 Vidiš, Ivan, tako je vsakemu določena poslednja ura,» je začela s slabotnim glasom. :«ysak hip se čutim slabejša, morda že jutri ne bom mogla več govoriti. Zato sem te pozvala, da ti povem, kar sem ti obljubila.» «Zelo sem vam hvaležen. Bodite uverjeni, da bo ostalo tajno, ako to zahtevate.» «Boliše je, če me ne izdaš. Nikdo me ni sovražil v življenju in ne maram, da bi me črtili po smrti. Neprijetno je, ako vlačijo človeka po zobeh...» «Bridke skušnje imam. Že pol leta me obirajo in naposled me je Brdar zavrgel. Pravi, da nisem njegov sin ter da me je redil iz usmiljenja.« «Poslušaj, zgodba je zanimiva. Brdar je več let užival kalno zakonsko srečo. Nebo ga je obdarilo z bogastvom, ni pa-mu podarilo naslednika. Ljudje so ga zaradi tega pikali s pikrimi opazkami, ki so bolele ponosnega gospodarja. Da se jim izogne, je marljivo premišljal in končno je prišel do povoljnega izhoda.« «Do kakšnega?« jo je prekinil v nestrpni radovednosti. :«Spomnil se je svoje daljne sorodnice s kopico otrok. Ko je zopet pričakovala družinskega prirastka, se je Brdarica odpravila k njej na obisk. Vrnila se je po nekaj tednih z detetom, pripovedujoč, da jo je tamkaj prehitel porod. Sosedje so ji verjeli, nekateri so celo trdili, da ji je deček popolnoma podoben. Brž se je Brdar odpravil v sodni j o in v žup-nišče, kjer je otroku natihem oskrbel svoje ime. Postal je navidezno oče in Ivan njegov naslednik.« »Kaj pa Marjeta? Ali ona tudi ni njegova?* «Tega ti ne morem zanikati. Ko si ti izpolnil peto leto, se je Brdarju zgodil Caha-rijev čudež: žena mu je v svojem štiridesetem letu povila hčerko, katero so krstili za Marjeto. Ta je bila res podobna očetu, ki jo je ljubil s pravo očetovsko ljubeznijo, tebe pa je začel zapostavljati. Kesal se je natihem, ker te je posinovil; krivda, katere te dolžijo, mu je dala priložnost, da te je bacnil iz hiše.« Fantu je pri vsem tem, kar je slišal, skoro zmanjkalo sape. Qrlo in usta sta mu postala suha, pred očmi se mu je vrtelo. Govoriti ni mogel trenutno, pač pa je zbral svoje občutke ter se je zamislil v minulost. Videl je Brdarja v svoji prvi mladosti kot strogega očeta, vedno gluhega za njegov prošnjo, toda radodarnega, kadar je zaslužil kazen. Njemu je bilo vsega škoda, a za Marjeto niso bili previsoki nobeni izdatki. Nje ni k delu nikoli priganjal, dočim mu ni on nikoli dovolj napravil. Besede, njej izgovorjene, so bile sladke in mehke, nanj pa so padale grenke in trde ko kamen. Starka se je s kratkim molkom nekoliko odpočila, nakar je začela drugi del pogovora. Mahoma se je otresel Ivan otožnega premišljevanja ter je novemu pripovedovanju posvetil napeto pozornost. «Dolgo je že od tega, grajske stezice na Ležišju je prerasla trava,« je začela novo zgodbo. «Grajščak Robert, čigar grad razpada že pol stoletja na vaškem griču, je bil mož brez vesti in srca. Nič ga niso ganili vzdihi ubogih tlačanov pod biči grajskih oskrbnikov, saj mu podložnik ni bil človek, ampak žival. Gorje mu, kdor ni razumel njegovih namigov in izvršil ukazov ...» je vse preveč samemu sebi, njegovi naravni rodovitnosti. Posledice tega pa niso le slabše letine, ampak — kar je treba tukaj na novo poudarjati — tudi slabša rast in večja občutljivost za vse bolezni in škodljivce. To je tudi povsem naravno. Ce začne drevo pešati, nima več tiste odporne sile, ki bi bila potrebna, da se upira boleznim. Taka drevesa začnejo hirati, kar poznamo na vsem, na slabi rasti pri rodovitosti, na večji občutljivosti, na lišaju in mahu, ki se začnejo širiti po takem drevju. S pomočjo gnojenja moramo vplivati, da ostane drevje pri trajni moči in rodovitosti. Sedaj jeseni je čas, da oskrbimo za potrebno gnojenje. Vobče je priporočati, da gnojimo sadnemu drevju s hlevskim gnojem in gnojnico. Z gnojnico mu lahko pomagamo tudi spomladi, s hlevskim gnojem pa sedaj pred zimo. Po travnatih sadnih vrtovih zadostuje, če napeljemo gnoj tako kakor na travnikih in ga razstrosimo po vsem prostoru. Zimska moča izpere gnoj. Zgodaj spomladi pograbimo ostali gnoj in ga spravimo na kompost ali pa še enkrat pod živino kot nastilj. Pri tem grabljenju gnoja ostaja še vse polno drobnih gnojnih mrvic na tleh, ki vplivajo zelo ugodno na večjo rodovitnost zemlje, ker vsebujejo poleg gnojilnih snovi tudi razne bakterije, ki pospešujejo delovnost in rodovitost zemlje. Na obdelani zemlji gnojimo s hlevskim gnojem na ta način, da ga raztrosimo pod drevjem in podštihamo ali pa podkopljemo, slično kakor delamo tudi po vinogradih. Lahko gnojimo pa tudi na ta način, da izkopljemo pod kapom drevja naokrog jarke, pol metra široke in 30 do 40 cm globoke, in da namečemo v te jarke gnoja in ga n$to zakop-ljemo. Dobro je, da se pri tem zakopavanju pomeša gnoj z zemljo. Ti jarki morajo ležati tik pod kapom, in sicer na vnanjo stran, da ne ranimo in ne presekamo drobnih koreninic, ki sežejo tako daleč v zemlji kakor veje nad zemljo. Z gnojnico gnojimo pa na ta način, da polivamo z njo po vsem prostoru, ali pa, da napravimo pod kapom najprej primerno velike luknje s kakim lesenim ali železnim kolom in da na-lijemo v te luknje gnojnico. Izvrstno učinkuje pri sadnem drevju pa tudi dobro napravljen kompost in mešana umetna gnojila, o čemer bomo še pisali. Sadni ogled v ptujskem okraju Sklenitev prireditve okrajne sadne razstave. Okrajni sadni pregled se je vršil minuli teden v ptujskem okraju po strokovnjakih in sadjarjih. Ugotovljeno je, da je v ptujskem okraju še dovolj lepega in zdravega sadja. Letos se je naložilo na ptujskem kolodvoru že nad 150 vagonov sadja. Za izvoz ga je gotovo še do 100 vagonov. Žal, se nekatere sorte, kakor kanadke, že sedaj trgajo raz dreves in se nalagajo. Sadje, potrgano prezgodaj, se ne drži dobro. To pa škoduje našemu sadnemu izvozu. Zato priporočamo sadjarjem, naj ne prodajajo nezrelega sadja. Najboljše sadne sorte, ki dobro uspevajo v ptujskem okraju ter so za sadno trgovino zelo sposobne, so: Baumanova reneta (rdeče jabolko), kanadka (velik, zelo okusen sad), b obo ve c (zelo trpežen in neobčutljiv sad) ter boskoopski kosmač (veliko lepo jabolko). Poleg teh glavnih štirih sort prideta še v poštev, ker sta zelo razširjene, damazonka (po domače imenovana ledreršca) ter š t a j e r-ski mošancelj, slednji le za visoko hribovite lege. Ker je sadni ogled ugotovil, da imamo v ptujskem okraju kljub deževnemu vremenu letos še vendar dokaj lepega in dobrega sadja, se bo vršila v Ptuju okrajna sadna razstava, in sicer 2., 3. in 4. oktobra 11. v Narodnem domu. Sedaj prihajajo v Ptuj sadni kupci iz daljnjih krajev, celo iz Holandije so prišli, in iščejo velike količine lepega sadja prej imenovanih vrst. Kdor hoče sadje prodati, naj to javi na ptujsko podružnico Sadjarskega in vrtnarskega društva, ki bo posredovala, da bo sadje dobro prodano. Pri tem pa opozarjamo še enkrat na to, naj se sadje ne trga prerano, ker b: to škodovalo ne samo sadju, temveč še bolj sadnim cenam. Na sadni razstavi bo vsak sadjar lahko razstavil svoje najlepše in najboljše sadje Sledil bo te dni poziv na sadjarje, da svoje sadje prinesejo v Ptuj na rastavo. Za posetnike razstave je dovoljena polovična vožnja po železnici. Tedenski tržni pregled ŽITO. Cene so v minulem tednu in prve dni tega tedna malo valovale, vendar se obdržale na nizkem stanju. Majhen porast cen koncem minulega tedna na evropska tržišča ni vplival. Na naših tržiščih se trgujeta skoro le pšenica in tur-ščica. Na novosadski blagovni borzi so bile v torek ob mirnem kupčevanju naslednje cene: pšenica 252 Din 50 p do 265 Din, turščica 155 Din za 100 kg. ŽIVINA. Cene živini se sedaj nekaj časa drže. Na zadnjem mariborskem sejmu so bile za 1 kg žive teže naslednje cene: debeli biki 8 do 8 Din 50 p, debeli voli 7 do 7 Din 50 p, plemenski biki 4 do 6 Din 50 p, biki za klanje 5 Din 50 p do 6 Din, krave za klanje 6 do 6 Din 50 p, plemenske krave 5 do 5 Din 50 p, krave za klobasarje 3 Din 50 p do 4 Din 50 p, molzne in breje krave 4 Din 50 p do 5 Din 50 p, mlada živina 5 do 8 Din, teleta 10 Din. Živina se v precejšnji meri izvaža v Avstrijo in Italijo. HMELJ. Cene so se v torek v Žatcu na Češkoslovaškem po postopnem nazadovanju tekom prejšnjega tedna zopet dvignile na 4300 Kč za 50 kg (okrog 145 Din za kg). Kakor je sklepati iz različnih ocenitev, bo letošnji svetovni pridelek hmelja komaj zadostoval za potrebe pivovarn. Po nekaterih statistikah pa ga bo celo primanjkovalo. Zato je verjetno vsaj to, da cene v nobenem primeru ne bodo znatnejše popustile. Naš savinjski in dravski hmelj seveda nikdar ne doseže one visoke cene kakor svetovno znani češkoslovaški žateški hmelj. Kratke vesti = Vrednost denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo dne 14. t. m. v devizah: 100 avstrijskih šilingov za 797 do 801 Din, 100 nemških mark za 1344 Din 28 p do 1448 Din 28 Din, 100 madžarskih kron za okrog 8 p, 100 italijanskih lir za 201 Din 40 p do 202 Din 60 p, 1 dolar za 56 Din 29 p do 56 Din 59 p, 100 francoskih frankov za 163 do 165 Din, 100 češkoslovaških kron za 167 Din 30 p do 168 Din 30 p, 100 švicarskih frankov za 1092 Din 25 p do 1096 Din 25 p. «Kje je bilo takrat ljudstvo?» je prekinil pripovedovalko. «Zakaj se mu niso postavili po robu?« »Nezadovoljnost zatirancev je vidno naraščala in vpila po maščevanju. Graščaka nekega večera z običajnega sprehoda ni bilo domov. Njegovi hlapci so ga našli v gozdu nezavestnega in ugotovili, da ga je nekdo strahovito pretepel. Kmalu \ato je nastopila smrt, ki ga je rešila grozo*u,h muk. Nekaj ur pred smrtjo se je graščaku vrnila zavest. Dal je poklicati najbližje in najveljavnejše sosede, priznal je svojo hudobijo ter jih je prosil odpuščanja. Njegovo kesanje ni obstojalo le iz praznih besed, ampak iz velikodušnih dejanj. Zemljo na ležiški strani gradu je zapustil kmetom, rekoč, da naj si jo pravično razdelijo. Pri takem opravilu pa vrag najrajše preži na človeka in tako je bila ta delitev vzrok dolgotrajnim prepirom.« «Še danes se menda nekateri gledajo od strani. Marsikaka tožba in pravda je potekla na ta račun.* «Da, zavoljo tega in zaradi denarja... Graščak je namreč zapustil sosedom zabojček srebrnih tolarjev, naročil je, da jih enakomerno razdele. Po njegovi smrti pa zabojčka ni bilo nikjer. Grajski prebivalci so trdili, da se denarja niso polastili, pa tudi videli niso, kdo ga je odnesel. Enako so pripovedovali okoličani, dolžeč drug drugega nepoštenega dejanja.« «No in kdo se je pregrešil nad skupno lastnino?« «Nekdo, ki ga danes ni med živimi. Prosila sem ga. rotila in jokala, a vse zaman. Moj Tine je bil tisit nesrečnik — Bog mu ne prištevaj tega greha! Tisto noč po graščakovi smrti je prinesel zabojček skrivaj iz gradu; ker sem mu zabranila vstop v hišo, ga je postavil v listnjak in pokril s smrečjem. Oh, koliko strahu sem prestala zaradi tega! Na kolenih sem ga prosila, naj ga vrne, a ni se dal pregovoriti.« «Ali se je potem kaj zgodilo?« «Potrebovala sva denarja, zakaj letine so bile slabe in gospodarske nesreče so naju obiskovale. Tedaj je v skrajni sili Tine prijel sekiro in odprl zaboj...» Vsa zasopla je utihnila starka zaradi težave, katero ji je povzročalo govorjenje. «Z denarjem sta si seveda opomogla. Pomoč je bila brez dvoma na mestu...» «Poslušaj, kako je bilo ..je pol slišno nadaljevala bolnica. «Ko je Tine dvignil pokrov, tedaj se mu je nudil grozen prizor. Na svitlem kupu srebrnikov je ležala dolga zvita kača In ostuden duh se je širil iz zaboja. Čeprav sva bila potrebna denarja, vendar se ga nisva upala lotiti. Moj mož je zopet zaprl pokrov in odstranil zaboj....» «Kam?« je hlastnil Ivan, videč, da se bliža poglavitna točka. «Pokopa! ga je. Tako sem hotela m on me je ubogal.« «Kam ga je pokopal?« «V zemljo — globoko nekam — tja doli... Oh, kako sem se utrudila!« Globoko v grlu je obtičala bolnici zadnja beseda, še so se ji ustnice nalahno premikale, a govoriti ni mogla več. Njene oči so osteklenele. nenrenjično obrnjene v poslušalca. «Mati, mati!« jo je klical in tresel za mrzli roki. Odgovorila mu je s komaj slišnim vzdihom, za katerim se ji je utrnila zadnja solza po mrtvem licu. Njen duh je odplaval v deželo, kjer ni ostudne zavisti m nevoščljive kače ne čuvajo zakladov. Lenčka se je takoj po materini smrti odpravila v dolino po ljudi, da bodo položili mater na mrliški oder. Prijetna je bila Ivanu njena odsotnost, zakaj Marta ni končala svoje povesti, hči pa mu je nekoč omenila, da je o tem nekaj zapisano v bukvah, katere ji je vedno prikrivala. In zdaj se mu ponuja prilika, da jih poišče in najde. Sreča mu je bila to noč zelo naklonjena. Komaj je pričel iskati, ko je opazil, da je deska v kotu pod mizo nekoliko dvignjena. Privzdignil jo je in našel staro nabožno knjigo, na katere platnicah je bilo nekaj zapisano. Dolgo se je trudil, preden je razrešil pisavo* katero je trda kmetska, roka zaupala pohlevnemu papirju. Iz posameznih črk je nastalo nastopno poročilo: «Zaklad je shranjen v naročju matere zemlje med Gradom in Ležišjeni, tam, kjer se opoldne dotikajo sence treh visokih dreves.« Besedilu je manjkalo podpisa, oemnr pa Ivan ni pripisoval posebne važnosti. Najrajše bi se bil takoj podal na lice mesta, a je moral počakati dneva zaradi drevesnih senc. Drugi dan je bil oblačen, a je vzlic temu našel dozdevno mesto. Nekako na sredini med gradom in vasjo stojijo še danes tri visoka drevesa: lipa, jagned in divji kostanj. Rase jo na prostorni planjavi, ki je nekdaj služila za paš- Desetletnica smrti zavednega možaka Zaradi besed «Srbi so naši bratje* je bil ustreljen Jakob Iglic iz Rakolč. Bilo je v začetku meseca septembra leta 1916., to ie v tretjem letu vojnega gorja. Iz kamniškega vlaka je na postaji v Domžalah med drugimi izstopil tudi Alešov Jaka iz Raholč. Lep dan je bil, a možak je bil otožen. Prav počasi je Jakob korakal po veliki cesti proti svoji rodni vasi. Sem od soške fronte se je venomer čulo grmenje mnogo-brojnih avstrijskih in italijanskih topov. Še dober teden dni in tudi Jaka bo moral znova nazaj na bojišče. Kako težko se bo poslovil od svoje žene in družiniee. Kako lepo in mirno je živel še pred par leti v krogu svoje družiniee v Ljubljani. Pred svojim odhodom nazaj na bojišče se je odločil, da obišče še svoja dva brata Tomaža in Lovrenca v svoji rodni vasi in baš sedaj koraka k njima, da bosta njegovi družim kot kmetovalca dala kaj živeža, kajti na tiste karte se ie dobilo malo ali nič. Po dobri enourni hoji je Jakob prišel do gostilne pri «Jerinem Jakatu* na Prevojah. Ker sta si bila z gostilničarjem dobra znanca in ker je Jakoba tudi pot užejala, je krenil s ceste v gostilno, kajti «Jerin Jaka* ima vedno dobro vino, pa tudi pošten prigrizek. Stara znanca sta si krepko stisnila roki. «Bogr te živi. Jaka! Slabe čase smo uča-kali, kajne? Slišal sem, da se boš moral že kma.u zopet vrniti na bojišče.* ' «Baš sedaj grem še malo v domačo vas pogledat, preden odidem. Prinesi mi vina in če imaš kak prigrizek!* «Vse dobiš. Jaka. Za svoje stare prijatelje še vedno kaj hranim.« Medtem ko se je Jaka krepčal in raz-govarja! s svojim znancem, je prišlo v gostilno več uradnikov in dva orožnika. Ti so sedli skupaj v posebni sobi, si naročili kar «štefam> najboljšega vina, nato pa so razvezah' svoje nahrbtnike in začeli iz njih jemati izborne domače svinjske klobase, suho svinjsko meso in kruh, katerega so bahavo mazali s sirovim maslom. Ker so bila vrata posebne sobe odprta, ie Jaka čul ves pogovor teh ljudi. S smehom so se pogovarjali, kako so jim stregli kmetje, prav za prav njihove žene, ko so stikali po njihovih shrambah in zapisovali, koliko ima kdo živil in koliko mora vsakdo oddati za vojaščino. Vsi ti vneti avstrijski patrijotje so govorili, kako vneto delajo za državo. Pri tretjem ^Štefanu* vina so bili že tako razgreti, da so začeli peti «Wacht am Rhein* in kričati «heil», pa tudi «živio*. Naš dva znanca, gostilničar in Jaka, sta bila kar tiha ali pa sta se sama med sabo pogovarjala. To pa ni bilo všeč nekemu bledoličnemu uradniku. Ko je ta že precej vinjen šel skozi veliko gostilniško sobo mimo Jake, se je ustavil in mu zbadljivo rekel: «Vi, ali ste možak ali baba? Vsi smo vpili «heil» in «živio». vi pa ste bili tihi. Zakaj to?» «Oprostite, gospod, jaz nisem član vaše komisije in tudi me ni doletela ta sreča, da bi hodil z vami rekvirirat ter ubogim kmetom pobirat živež.» Takrat pa se je gospodek razkoračil: «Kaj, kaj govorite vi? Aha, vi ste gotovo kak skrit srbski prijatelj.* «Ne rečem vam drugega, kakor da sem jaz že nekaj hudega poskusil, vi pa še ničesar. Pa rečem vam, da so Srbi tudi naši bratje!* S temi besedami pa je bila tudi zapečatena usoda ubogega Jakoba. Tri dni pozneje je v spremstvu oboroženih vojakov korakal naš Jakob proti Suhemu bajerju. Vedel je dobro, da zadnjič na tem svetu gleda zlato solnce in lepe naše planine. Prišli so na določeno mesto. Jakobu so zavezali oči, takrat pa je Jakob s preroškimi besedami izpregovoril: «Nič vam ne bo pomagalo, krvoloki nemški, čeprav me ustrelite. To vem. da se ubogim Slovanom obetajo boljši časi, ki pridejo kmalu!* Zadet od krogel se je zgrudil ubogi Jakob na mater zemljo, na domačo slovensko zem- nik, a so jo s časom preuredili v rodoviten travflik. Tretji dan je posijalo solnce in tedaj se je podal na delo. Natančno opoldne je prišel na izbrano mesto in videl, kako se sence vseh treA drevesnih vrhov stikajo na skupni točki med drevesi. Pričel je kopati. Pričel je kopati. Kmalu je zadel z rovnico ob nekaj trdega — našel je zaboj. Hitro ga ie odprl, zakaj begala ga je misel na ostudno kačo ali pa, da ga je Kočar izpraznil, preden ga je zakopal. Slutnje se mu niso izpolnile. V opoldanskem solncu so se zabliščali srebrniki, čim je privzdignil pokrov. Z nepopisnimi občutki je dvignil zaklad iz zemlje ter je jamo skrbno zasul. Zaboj je postavil v grmovje in ga je zakril s smrekovimi vejami. Ko je temna noč izpraznila vaške poti, ga je odnesel k Oraču na Ležišje. j. Pri Brdarju so nadomestovali Ivana Kri-čajevi; stregli so Brdarju, kolikor so mogli, ter mu izpolnili vsak migljaj. Lojze mu je opravil domala vsa težja dela, zastopal ga je že tudi pri gospodrstvu: vodil je živino na sejem, kupoval in prodajal. Tončka je pomagala Marjeti pri gospodinjstvu, pa tudi drugod ji je bila močna desna roka. Celo Kričajka jim je, ako je le količkaj utegnila, priskočila na pomoč. Na vsak način so hoteli pridobiti Brdarja ter mu dokazati svojo naklonjenost. Kljub temu pa mož le ni hotel dati posestva iz rok. Imel je žalostne izkušnje, kako se je godilo očetom, ki so prezgodaj zasedli ^govorjeni kot. Tako mora stari Bistan vsako leto s tožbo iskati svojih priboljškov. Sin mu je celo prepovedal hoditi po veži v izgovorjeno kamrico, ker poti ni omenil v pismu ob prepisu posestva. Take pomisleke je znala Kričajka odločno pobijati: «Eh, veš kai, Brdar, nič ti ne bo sile,* mu je sladko govorila. «Nekaj denarja že imaš, drugo si lahko izgovoriš. Najlepšo njivo si pridrži in travnik za Gradom, prašiča zahtevaj vsako leto,' zraven pa še pšenice, mleka, jajec in pijače.* «Cemu?» jo je zavrnil. «Saj je itak vse moje, dokler gospodarim.* «Pa ti ni treba toliko truda in skrbi na stara leta. Izpočij se in uživaj!* «Le počasi. Premislek je boljši kot celodnevna hoia.» «Kdaj si pa prav za prav namenjen preložiti?* «To vprašanje je starca vznejevoljilo. «Ne vem,* je zarežal, «meni se ne mudi.» «Pa se drugim. Marjeta že težko čaka. Saj niti ne ve, zakaj dela v tej dolgi negotovosti.* «Hm, zakaj dela? Zase dela otrok pri očetu. To mora vendar vedeti!* «Torej se res še ne misliš odločiti?* «Ne. Dokler bo ta-Ie migal,» ji je pokazal z mezincem. «Meni luč, hčeri ključ. Na pokopališču bom oddal kmetijo nasledniku.* Kričajki se je nos globoko povesil. Takoj bi bila najrašji prekinila prijateljstvo s sosedom, a bala se je popolnega poloma. Z eno samo nepremišljeno besedo bi si nakopala dosmrtno zamero. Tako ji ostanejo vsaj nade, ki bi ugasnile, čim pride do .razdora. Ijo, ne kot hudodelec, ampak narodni mu-čenik. Ob desetletnici tvoje smrti, dragi Jakob, se spodobi, da se te kot domačin spomnim. Počivaj v miru, Jakobi Izpolnilo se je, kar si prerokoval. AntonStražar. Vsem ljubiteljem čitanja Znani ljudski pisatelj Anton Stražar, ki je dobro znan vsem bralcem in bralkam cDomo-vine> po svojih pripovestih iz kmečkega življenja, namerava izdati sedaj že tretjo knjižico. Knjižica bo imela naslov cSlike iz preljubega brdskega kraja*. Ze na prvi poziv se je oglasilo precej naročnikov, vendar jih je še mnogo premalo, da bi se mogla knjiga izdati. Povesti v tej knjižici bodo zelo zanimive in se bodo vsem priljubile, kakor so se priljubile povesti istega pisca v našem listu. Povesti so vzete iz kmetskega življenja in ima prva naslov ni prav, da je «Domovina» o tem za našega kmeta bridkem bremenu izpregovorila nekaj odkritosrčnih in resničnih besed. Naši kmetje so povečini siromaki, ki jim takšna bremena prizadevajo resne skrbi. Kjer so take dajatve za res nujna popravila cerkev in podobno potrebna, se ne bo nihče upiral, za nepotrebne stvari in za udobnost gospodov župnikov ali kaplanov pa nihče ne prispeva rad. Kako tudi pride kmet, ki živi v pomanjkanju, do tega, da hi stradal zato, da bi nekdo imel vso udobnost. Mislimo, da veri prav nič ne škoduje skromnost dušnih pastirjev. Prav tako veri ne škoduje, če so zvonovi majhni ali pa cerkev skromno opremljena. Saj vera ne obstoja v zunanjem blesku cerkvž, zvonov ali podob- nega, temveč je v človeški notranjosti. Bog je povsod enako pričujoč. On je prav takšen v skromni cerkvici kakor v najluksurioznejšem božjem svetišču. Kdor ni pošten in pravičen, mu ne bodo pomagali v nebeško kraljestvo tudi največji in najlepši zvnovi. Za razumnega človeka je to jasno. -[- Ljubezni do kmetov je vedno poln naš ljubi «Domoljub». To je vse lepo, samo da uspehi klerikalno politike že osem let ne pokazujejo prav nobenih sadov te ljubezni. Mi smo že neštetokrat dokazali, da sta samostojno-demolirat-ska poslanca gg. dr. Žerjav in dr. Pivko napravila sama za kmetovalca več kakor vsa številna četa klerikalnih poslancev. «Domoljubova» ljubezen do kmeta je čisto navadna pretkana pri-liznjenost, preračunana na lahkovernost «Domo-ljubovito bralcev. * Obrtnik in trgovec, ako nočeta pljuvati v lastno skledo in pomagati do konzumarsko zmage pri volitvah v Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, volita svojo stanovsko listo, na kateri vidita imena svojih dolgoletnih znanih prvobo-riteljev za stanovske interese. Konzumarji ne smejo zmagati, da vaju ne bodo še bolj uničevali s svojimi konzumi. Noben glas ne sme v izgubo 1 Ne dajte se zbegati in preslepiti od kon-zumarskih spletk! Svoje glasove odpošljite vsi najkesneje. 19. t. m., ker jih mora volilna komisija v Ljubljani imeti že 22. t. m. v rokah, Dne 22. t. m. se bo moglo voliti le še osebno v Ljubljani. Ako bo kdo še v pondeljek 20. t. m. pošiljal glasovnico, naj to stori ekspresno čim bliže železnici ali pa naj jo sam osebno prinese v Ljubljano. Kdor ne zna sam izpolniti glasovnice, naj to delo zaupa zaupniku stanovske liste. * Kraljevo zdravstveno stanje se je zboljšalo. Kralj Aleksander od težkega vnetja čeljustne okostnice še ni povsem okreval, dasi se mu je bolezensko stanje znatno zboljšalo. Ako bo bolezen dopuščala, se bo podal kralj prihodnje dni z Bleda v Topolo. Na Bled se je vrnil iz Dalmacije prestolonaslednik Peter. * Narodni poslanec dr. Pivko na Pohorju. Pišejo nam: V soboto 11. t. m. zvečer je poslanec dr. Pivko obiskal mlado organizacijo SDS v Pod-velki. Vodstvo organizacije je v naglici razposlalo na člane vabilo za udeležbo na sestanku, ki se je vršil oh pol 9. uri pri g. Kaiserju in na katerem je g. poslanec podal poročilo. V nedeljo 12. t. m. je g. poslanec v spremstvu oblastnega tajnika SDS obiskal tekom dopoldneva Ribnico na Pohorju, kjer se je vršil v prostorih gostilne Ptačnik shod ob precejšnji udeležbi. Popoldne se je vršil isto tako lepo obiskan shod v prostorih g. Skačeja v Sv. Lovrencu. Na obeh shodih je g. poslanec poročal o političnem in gospodarskem položaju ter odgovarjal tudi na razna stavljena vprašanja, zlasti glede izenačenja davkov in stanovanjskega zakona. * Sporazum med premogovniki in vlado. Iz Beograda poročajo, da so lastniki premogovnikov pristali na 15odstotno znižanje cen premoga za državne železnice. S tem je torej odstranjena nevarnost brezposelnosti rudarjev. Prometni minister je izjavil, da to znižanje cen ne bo upli-valo na mezde rudarjev. Naš narodni poslanec g. dr. Pivko je v tem smislu posredoval pri vladi in zahteval,- da delavstvo, ki že itak slabo živi, ne sme trpeti nikake škode zaradi znižanih cen. Na zahtevo lastnikov premogovnikov, da bi se podaljšal delovni čas, je prometni minister odgovoril, da je to po zakonu nemogoče. * Zaključek ljubljanske pokrajinske razstave. V pondeljek se je zaključila pokrajinska razstava «Ljubljana v Jesenic, katero je ves čas njenega trajanja obiskalo nad 70.000 ljudi. Moralen uspeh te razstave slovenskega dela in sposobnosti je popoln, a tudi gmoten uspeh je zadovoljiv. Najvažnejši del te razstave, to je kmetijski* pomenja nedvomno velik korak naprej v pospeševanju našega kmetijskega gospodarstva. Želeti bi bilo, da bi se takšne razstave vršile vsako leto in naj bi se leto za lelom izpopolnjevale, tako da bi bile vedno vernejše zrcalo slovenskega gospodarstva in slovenske kulture. * Vprašanje šolskih počitnic na kmetih. Pišejo nam: «Slovenski Gospodari od 9. t. m. zopet vnema starše in občine za jesenske šolske počitnice na kmetih. Dokazuje na vse mile viže, da potrebujemo otroke jeseni bolj doma kakor poleti. Ljubi «Slovenski Gospodar», ne boš nas! Kakšen pa si ti kmet in koliko imaš šoloobveznih otrok, ker ne veš, da kmet potrebuje svoje otroke vedno doma; če je le mogoče, si jih večkrat tudi obdrži za domače delo, in to v vsakem letnem času, ker na deželi ni delovnih rok. Rešuj s svojimi poslanci rajši vprašanje brezposelnosti, kajti vse sili v mesto, kjer je že itak preveč takih, ki iščejo dela, medtem ko nam po vaseh manjka delavcev. Nikar ne izkoriščaj poplav v svojem boju proti poletnim počitnicam, kajti to je slabo orožje, saj vendar ni bilo vesoljnega slovenskega potopa. A recimo, da tvoja obvelja: kjer bodo poplave, dajte jesenske počitnice, kjer jih ne bo, pa poletne! Kjer bo sadna letina, jesenske počitnice, a kjer sadje ne bo obrodilo, poletne! Kdo bo prerokoval naprej, kakšne počitnice bodo potrebne tej ali oni pokrajini? Mi smo se poletnih počitnic že navadili z otroci in našo živino vred, Ob času trgatve pa imamo itak olajšavo. «Slovenski Gospodari, svetuj rajši star- Ivan Albreht: Za sina* Povest. (Dalje.) Minevali so tedni, meseci in leta, a o Tončku še vedno ni bilo sledu. Vse povpraševanje in poizvedovanje je ostalo brezuspešno. Stari Podlipec je začel hirati. Prej še tako čvrst mož je bil zdaj naenkrat kakor kup pepela, ki ga nevidna sila komaj še drži skupaj. Pogledal ni nikogar. Kakor megla se je plazil okrog in vedno govoril sam s seboj. Ljudje so se ga ogibali, tega živega mrliča. Andrej je bil zaklenjen in trd ko hrast. Jel je popuščati delo in se zopet udajati pijači. Dom mu je postal priskuten in vse mu je mrzelo. Govoril je samo v pijanosti. «Kaj marate vi, ki ste brez skrbi,» je jecljaje pridigal pivcem, kadar mu je vino zmešalo moZgane, «jaz, jaz! Tako kakor meni se ne godi niti samemu vragu, pa najsi bo prikovan pod romarsko cerkev!» Udaril je s pestjo po mizi in se blazno zakrohotal. Druščina je modrovala: «Kaj se boš gnal, ko vidiš, da je vse zastonj!» «Narobe si storil, da si jo vzel!» * Čitateljem in čitateljicam «Domovine»! Deloma zaradi moje bolehnosti, deloma zaradi odsotnosti je morala povest «Z a s i n a» v zadnjih številkah izostati. Z današnjo številko se zopet nadaljuje in upam, da mi prijazni bralci in bralke oproste meni samemu najbolj neljubo prekinitev. Ivan Albreht. «Ah pusti, Andrej, saj še ni vseh dni konec...» Zmernejši, ki mu niso drugovali samo zavoljo vina, so skušali tolažiti: «To je vse v božjih rokah!» «Andrej, le verjemi, da bo še vse dobro.» «Kar zapomni si, Andrej, da mora vsak človek nositi svoj križ. Ti imaš tega, drugi drugega, brez njega ni nobeden!» Podlipec je z vodenimi očmi brezizrazno ogledoval tovariše, zdaj prikimaval, zdaj robantil in venomer naročal pijačo: «Vina gor, da zalijemo! Kaj ljudje!» «Tako je prav,» mu je pritrjevala druščina, «kaj se boš kisal in grizel, ko vse nič ne pomaga!» Vesel bodi, da si na svetu, pa je!» Tako se je godilo dannadan, a iz hleva je romal rep za repom, od grunta se je rušil kos za kosom. Gozdovi so se razgalili. Kjer so prej skrivnostno šumele mogočne smreke in jelke, je sedaj žalostno štrlelo kamenje in parobki, ki se jih je opletalo malinje in robi-dovje, kakor dan usmiljena narava sama hoče zakriti Podlipčevo gorje. S trudom in naporom se je lotil doma neprijetnega posla: prigovarjati sinu, naj se sprijazni s položajem, kakršen je, ker Julka reva v resnici itak ničesar ni kriva in ker je mir in sprava edini lek zanjo. Andrej je poslušal, gledal in prav za prav ni mogel nič več razumeti. Gorje, ki se je navalilo nanj, je bilo silnejše od njegovih moči. Dasi si je v srcu venomer ponavljal, da ženi prav za prav ne more očitati nič hudega, ga je le skelela misel, da jo je intel kdaj še kdo drugi v oblasti. Vendar je dej.il: «Kar ji morem pomagati jaz, vse rai& storim!» Potem sta govorila z očetom čisto mirnol»' kaj in kako je svetoval zdravnik in kaj jeve treba ukreniti. Andrej je vse ubogal in ravnal popolnoma po danih navodilih. Obiskoval je ženo in jo tako lepo tolažil, da se je njeno stanje jelo vidno boljšati od dne do dne. Naposled je bila že toliko okrepčana, da je smela domov. Andrej se je premagoval na vse mogoče načine, da bi vzdržal. Bil je prepričan, da je tako rekoč ženino življenje v njegovih rokah. Nekaj časa mu je prizadevanje uspelo, potem pa je spet začel razjedati vse njegove misli črv dvomov — in Andrej je zabredel. Spet se je vdal pijači, na kar je šlo hitro ž njim navdol... Julka je molčala in jokala. Sredi vse te neznosne bede jo je teplo življenje še na svoj poseben način. Leto za letom se ji je rodilo dete, leto za letom je bil pri hiši pogreb'. Kakor da so vedeli mali črvički, da so prihajali ob nepravem času na svet, so hitro spet izginevali. Pri krstu je bil Andrej vselej vinjen, pri pogrebu nič drugačen. Govoril je kolikor mogoče robato in nedostojno in začel prepevati najbolj ogabne in spolzke pesmi, ki jih je znal, ko je komaj oglušil odmev zemlje, ki so jo pogrebci v kepah nasuli na malo krsto. Ženske so se križale: «Moj Bog, ta pa dela pokoro!* «Uboga revica —» šem, naj strogo zahtevajo od svojih otrok, da se po šoli ne potepajo okoli, temveč gredo iz šole naravnost domov, kajti učitelj vendar ne more vsakega posebej gnati pred domači prag. Starši morajo natanko vedeti, ob kateri uri se v posameznih razredih neha učenje. Zato naj bi se to v začetku šolskega leta oznanilo pri cerkvi. — Kmetovalec. * Smrtna kosa. V Krašnji je preminul v nedeljo po težki in mučni bolezni naš vrli somišljenik g. Janez Štrukelj, star 62 let, posestnik in sodni oficijal v pokoju. Pokojnik je stal vedno odločno v naših vrstah. Dolgo let je bil občinski odbornik. Svoje otroke je vzgojil v naprednem duhu. Bodi značajnemu možu ohranjen blag spomin! Žalujoči rodbini naše iskreno sožaljel * Konec klerikalnega režima v cestnem odboru ljubljanske okolice. Te dni so se vršile volitve načelnika in podnačelnika cestnega odbora za srez ljubljanska okolica. V naravni koaliciji so združeni odborniki SKS in SDS vrgli dosedanjega dolgoletnega načelnika znanega klerikalnega prvaka g. Ivana O r a ž m a iz Most ter so izvolili za načelnika g. Jakoba K u š a r j a iz Notranjic goric, za njegovega namestnika pa g. Ivana G r a d a iz Beričevega. Novi cestni odbor bo sedaj izvršil strogo revizijo dosedanjega cestnega gospodarstva v ljubljanski okolici. * Statistika bolnikov v bolnicah Slovenije. Koncem minulega meseca je bilo v bolnicah Slovenije skupno 2924 bolnikov, in sicer: v splošni bolnici v Ljubljani 560, v bolnici za ženske bolezni 103, v bolnici za duševne bolezni v Ljubljani 262, v hiralnici v Ljubljani 227, v bolnici za duševne bolezni na Studencu 426, v splošni bolnici v Mariboru 262, v javni bolnici v Celju 183, v Brežicah 93, v Slovenjgradcu 75, v Murski Soboti 93, v Ptuju 57, v hiralnici v Ptuju 117, v hiralnici v Vojniku 178, v ženski javni bolnici v Novem mestu 71, v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji 52, v javni občinski bolnici v Krškem 57, v bolnici v Cakovcu 69, v postaji za trahom v Prelogu 39 bolnikov. * Omejitev sprejemanja umobolnih. Prejeli smo: Ker se kljub opetovanim časopisnim objavam, tičočih se omejitve sprejemanja v opazo- valnico, oziroma zavode za umobolne, še vedno ne vpoštevajo določila, podana zaradi trajne pre-napolnjenosti, se še enkrat, a to zadnjič naznanja: Sprejeti se morejo le nujni, zavodne oskrbe absolutno potrebni primeri. Nujnost se mora v spričevalu utemeljiti in navedba o nevarnosti za se ali za druge z dejstvi dokazati. Vsi bolniki, ki so primerni za domačo oskrbo, se morajo odklanjati. Gg. zdravniki naj vpoštevajo ta opomin in take bolnike ne pošiljajo ter jim in spremljevalcem ne povzročajo nepotrebnih stroškov. Privatniki in občine, ki se pozovejo za prevzetje bolnikov iz zavodov, naj se temu pozivu takoj pokore. Ker bo prenapolnjenost zavodov trajala, dokler se ne uresniči naše prizadevanje po otvoritvi novega zavoda, bo omejitev sprejemov ostala v veljavi tudi nadalje. Po tolikokratnih časopisnih objavah je umevno, da je brezpredmetno vsako pritoževanje zaradi zavrnitve, oziroma zaradi stroškov. * Kje prideš ob vero. Pišejo nam: Kakor je znano čitateljem «Domovine», so napravili Orli izlet v Rim, da bi videli sveto mesto in papeža. Minuli teden so se Orli zopet vrnili domov in sedaj nekateri od njih pripovedujejo, da so iz velike razočaranosti glede papeža izgubili v Rimu vso vero. «Domoljub» piše vedno, da jemlje ljudem vero napredno časopisje. Kakor nas potrjujejo izjave vrnivših se Orlov, pridejo ljudje najprej ob vero baš tam, kjer bi se pričakovalo kaj drugega. Kaj je napravilo v Rimu na Orle tako slab vtis, ne vemo. Da naše pobožno ljudstvo res ne pride ob vso vero, bi svetovali, da se v prihodnje opuste vsa romanja v Rim. * Zapozneli cvet. Pišejo nam: V znanem vinorodnem kraju Runču so dobili v sadonosniku po-sestnice Apolonije Rajhove na kanadski jablani vse polno cvetov med dozorelimi jabolki. * Bela lastovka. Iz Bohinjske Cešnjice nam pišejo: Pri nas smo opazili te dni med lastovkami tudi popolnoma belo tovarišico. Pisec teh vrst jo je že dalje časa opazoval, da bi se prepričal, ali se morda ne druži z lastovkami kaka druga ptica. Radovedni smo, ali se bo drugo pomlad zopet vrnila k nam. * Smrt naše rojakinje v Nemčiji. Iz Suder-wicha na Vestfalskem nam pišejo: Tukaj je 1. t. m. po kratki in težki bolezni preminula gospa Jera Kotarjeva, stara komaj 42 let, žena rudarja g. Lovrenca Kotarja. Pokojnica je bila rojena Povhetova in rodom z Rake pri Krškem. Med tukajšnjimi rojaki je bila zelo priljubljena. Zapustila je moža s tremi nedoletnimi otroci. Tukajšnje Udruženje jugoslovenskih državljanov je zgubilo z njo dobro družabnico in pevko. Blag ji spomini * Požar. Pišejo nam: Dne 9. t. m. ob pol 2. uri ponoči je nastal ogenj pri posestniku g. Ivanu Vengustu v Strmici pri Laškem ter upepelil hišo in gospodarsko poslopje. Ubogi posestnici, ki je bila sama doma, se je posrečilo, da je s šestmesečnim sinkom v naročju pravočasno rešila tri glave govedi. Prihitelo je na lice mesta gasilno društvo iz Laškega ter moglo rešiti le nekaj posode iz kleti in pohištva iz goreče sobe, ker se je v tej hudi vročini slamnata streha sesedla v desetih minutah. Zavarovan je bil posestnik za 22.500 Din pri Delniški zavarovalni družbi v Zagrebu. Kakor se domneva, je požar zanetila zlobi na roka. * Nezgode ua kmetih. Pišejo nam: Naši kme» tovalci so letos utrpeli znatno škodo zaradi po« mladnega in poletnega deževja. Pozna poletnn vročina je precej koristila, kajti jesenski pridelki so se znatno popravili. Krompir ne gnije vef, turščica in proso dobro kažeta, a tudi ajda bft obrodila, ako ne bo prezgodne slane. Pač pa se je pojavila druga nesreča za kmetovalca. V ljubljanski okolici in v sosednih občinah se je pojavil vranični prisad pri goveji živni in prehaja tudi na konje. Na tej grozni, za kmetovalce katastrofalni bolezni je poginil pred kakimi tremi tedni lep, dobro pitan vol v Rakitni. Kmalu nato je poginilo več živine v Kranju, na Gornji Brezovici, na Jezeru in zadnje čase se je ta bolezen, povzročena po bacilu, ki se najbrže prenaša z živinsko hrano, razširila tudi v Borovnico, kjer so poginili konji. Vranični prisad nič ne izbira, pojavi se na slabi in tudi najlepši živini. Ni skoro leka, ki bi obolelo žival rešil. Žival zateče na trebuhu, se prične močno potiti in kmalu pogine. «Nak, veste kaj, tega pa ni zaslužila, pa bodi že tako ali tako!» «Saj če bi se bila tudi zmotila —» «1, seve, saj je bila mlada in —» «Kakopak! Vsak človek lahko kaj pregreši —» «Jaz pa še danes ne verjamem —7» tr f«Saj tudi skoraj ni mogoče verjeti —» . «Oh, no —» «Nak, nak, Julka premirno trpi in prenaša vse gorje. To že ni več ženska, to je angel!» In zgodilo se je, da so baš one, ki so jo nekoč najhuje sumničile, jele sedaj braniti njeno poštenje. Julka se je sušila kakor veneča roža. Dan-nadan je je bilo manj in kar vidno je lezla vkup. Lica so bila voščenorumena. nos šiljast in ozek, ustnice pa tako tenke in blede, kakor da je revica pravkar stopila z mrtvaškega odra. Možu ni odrekla nobene želje. Naj je divjal, kakor mu je bilo drago, naj je zapravljal, popival in potem doma besnel in robantil, 'Julka je trpela in molčala, trpela tako, da 'tega niti stari Podlipec ni mogel več razumeti. Marsikdaj je ždel pred hišo, z gasnečimi očmi gledal po vrtu in premišljeval: «Ako res ni nič kriva, zakaj tako molči in trpi. Zavrženi v peklu vzdihujejo in prosijo pomoči* ona pa kakor daritveno jagnje. Moj Bog, če trpi ta ženska krivico, kaj bo z gruntom, Andrejem in z vsem našim rodom?!» Bolj ko je premišljeval, manj je razumel in manj je mogel verjeti v neomadeževanost svoje snahe. In naposled je bila njegova vera že tako majhna, da ni mogel več molčati. Bil je tih jesenski večer. Po razmeroma vročem dnevu je bil hlad, ki je nastopil z mrakom, prijeten in nekam osvežujoč. Stari Podlipec je pridrsal na klop pred hišo. «Julka,» je poklical snaho z votlim glasom. Dasi mu je bilo težko, se je vendar odločil. V grlu ga je dušilo, glas se mu je tresel in starost in bolest sta mu privabili solze v oči. « Julka!« Podlipčevka je prišla kakor senca. «Sedi!» Potem mir, nato spet: «Rad bi govoril s teboj, preden ležem v grob.» Julko je zaskelelo v očeh. «Ne pravite tega,» je vzdihnila tako tiho, kakor da govori umirajoči. «Moji dnevi so šteti —» «Da bi bili moji,« je zaželela Julka, a rekla tega ni. Stari je začel: «Julka, — povej — reci mi... Meni lahko —. Umrl bom in z mano skrivnost, ki mi jo zaupaš —.» Govoril je pretrgano, razsekano in z veliko težavo. «Kaj?» je preprosto, a vendar strahoma vprašala Julka. Stari je pogledal po vrtu, zakašljal, še malo pomislil in dejal: «Ali si ga res goljufala, Andreja, kaj? ...» Tedaj je Podlipčevka vstala, ^zaihtela in se vrgla na kolena pred sl*'ca. «Oče, oče, vi, tudi vi me torej že sumničite?« Več ni mogla. Zvila se je v klopčič iu omahnila po rosnem pesku, kjer je obležali kakor mrtva. Le lahni, krčeviti tresljaji si naznačevali, da še utriplje življenje v tem izmučenem bitju. Starega Podlipca je obšla neka čudovita brezsrčnost. Zahotelo se mu je, da bi pograbil palico in lopnil to čudno, zagonetno žensko, ki je prinesla toliko gorja k hiši. Kriva ali brez krivde, to je vseeno. Naj bi bila živela, kjer bi ji bilo drago, samo te hiše naj bi se bila izognila ... Ko se je Julka zavedla, je molčala pozna noč. Tasta ni bilo nikjer več in tudi Andreja ni bilo. Počasi se je dvignila. Bila je še vsa omo-tena in dolgo časa ni mogla doznati, kaj se prav za prav godi ž njo. Potem jo je obšel in premagal občutek tiste strašne samote, ko človek ne čuti niti ene topline v svoji bližini, niti enega prijaznega pogleda, niti ene same edine prisrčne misli, ki bi božala trpečo dusO. In v čudni omotici je krenila njena noga po vrtu in čez potok za vasjo, kjer je rozljal mlin. Poleg mlina je potok poniknil v globoko brezno. Julka je obstala pred črnim žrelom. Ze se je nagnila, ko je začula poleg sebe glas: «Mati —» Zdrznila se je, se okrenila in kriknila: «Tonček, moj sin, moje dete!» Zakrilila je z rokami v objem, toda roke so ostale prazne. lalje prih.) ; Kot protilek je cepljenje, ki pa baje ne drži dolgo. Treba se bo držati točno vseh tozadevnih živinozdravniških predpisov in tako preprečiti nadaljnjo nesrečo. * Prcpref ena nesreča. Predzadnjo nedeljo popoldne sta krenila iz Okrešlja proti Mrz.Ii Gori v Kamniških planinah neki gospod in neka dama. Ker nista poznala poti, stfa zašla v skalovje,, od koder nista mogla ne naprej ne nazaj. Ka sta uvidela svoj zamotan položaj, sta pričela klicati na pomoč. Ker je med tem nastopila noč,, sfa nesrečnika začela kuriti, da bi z ognjem opozorila nase. Na nevarnem prostora sta prebila vso nog ter so jih šele drugega dne popoldne rešili trije domačim pod vodstvom g. Branka Diehla. * Nezgoda. Na dan razglasitve vojnega razporeda v Kranja je neki obvezanec iz občine Sfra-žišče padel v vinjenem stanju v prepad reke Kokre. Le izrednemu slučaja se je zahvaliti-, da ni obležal na mesto mrtev. Prepeljali so ga z rešilnim vozom rra rešilno postajo Prostovoljnega gasilnega in reše-vahiega društva v Kranja. * Ogenj r Stepan ji rasi. Pred nekaj dnevi zvečer je nastal v šupr posestnika Klacfnfka v Štepanji vasi velik ogenj. Plameni so v nekaj minutah objeli cel skedenj. Bila je nevarnost da se ogenj razširi tudi na soseščino, kar pa so domači preprečili po daljšem napornem delu. Ogenj je bil popolnoma udašen šele okrog polnoči. * Pretep zaradi žensk. Prejšnji petek pozno ponoči je začul stražnik na Zavrteh v Ljubljani krik, vmes pa težko stokanje. Ko je prispel na lice mesta, je našel dva tamkaj stanujoča hlapca v pretepu, Franca Bacbela pa na glavi težko ranjenega in vsega v krvi na tleh. Stražnik je hlapcema Josipa Sladica in Pavlu Tišina napovedal aretacijo. Pretep se je pričel radi dveh žensk. Teži;o ranjenega Bacbela so odpeljali z rešilnim vozorm v bohrico. * Pobegla jetnika. Iz prisilne delavnice v Stari Gradiški sta pobegnila 23 letni Jože Jane, bivši trgovski pomočnik, doma iz Trbovelj, znan tat, ki je bil obsojen na S leta težke ječe, ter Ivan Lukačevi? iz Za p resica, znan tat in komunist. Kdor ju izda varnostnim oblastim, dobi za vsakega po 40 Din nagrade. * Krvavi pretepi. Iz Ključarevcev pri Ormožu nam pišejo: V ormoškem okraju so neprijetni dogpdki na dnevnem redu. Dne & t. m. je požar uničil na Dobravčaku poslopje g. Račiča iz Maribora. Istega večera so fantje od Sv. Tomaža oklali brata Jakoba in Ferdinanda Petka iz Run-ča. Mlajši, Jakob,, je dobil udarec s krampom po glavi, dočim je Ferdinand bil deležen le manjših poškodb. Odpeljali so ju v ormoško bolnico. Naslednjega dne pa je zloglasni pretepač Trunk iz Cvetkoveev prišel zvečer po- fantovskem običaju klteat neko Orlico v Ključarevce. K isti hiši, kjer je še več deklet Orlic, sfa prišfe z istim namenom tudi brata Janšovec. Med farrfr je nastal prelep in je Ivan Janševe« dobil šest zelo nevarnih ran, tako da so ga morali pozno ponoči prepeljati v ormoško bolnico; Mlajši, Avgast, je dobil samo par udarcev. Trunk je po pretepu zbežal v temno noe. Fantje, spite ponoči doma! * Umor finančnega stražnika. Iz Št. Ilja poročajo, da je bil 7, t. m. ubit na jugoslovensko-avstrijski meji v gozda pri Ceršaku finančni pripravnik g, Janko Reanik. Sodna komisija je ugotovila,. da je dobil Resnih s topim orožjem udarec po glavi ia sencih, z ostrim oriažjem pa pod desno lopatico in so- mu bila predrta pljuča. Zaradi notranjih poškodb je izkrvavel in umrl tekom desetih minut. Pokojaik je bil 36 let star, samec, sin župana v Moravčah in zelo- vesten v svoji službi. Morilec je neznan. Bodi pokojnika ohranjen blag spomin! * Obesil se je v Kranja 641etni Gustav Hoff-mann, zaposlen v Jugoslovensko-češki tvornici. .Vzrok samomora je baje neozdravljiva bolezen. * Pretepi z noži. V mariborsko bolnico so pripeljali delavca Jožefa Zunerja, ki je bil zaposlen v opekarni aa Pragerskem. Na praznik se je zapletel v neki gostilni v pretep, pri katerem je flobil v desno oprsje tako hudo rano z nožem, fla so ga morali prepeljati v mariborsko bolnico. — Istega dne so pripeljali v bolnico Franceta Pečnika, 37 letnega kovača iz Hotinje vasi pri Slivnici, ki je veseljačil v gostilni Princ, kjer je nastal prepir med njim in očetom. V istem časa je imel gostilničar v roki nož. Franc. Pečnik mu ga je hotel iztrgati, pri tem pa je postopal tako nerodno, da se je zabodel v levo nogo in si prereza! glavne žile. * Samomor Sloveake v Beogradu. V Beogradu so našli mrtvo v njeni sobi v hotelu , Paske- Jurič, Bar-bič pok. Roke (Primostena kod Šibenika), Ana Razum, služavka (Križevci), Marija Bručic (Var. Toplice). * (Brezalkoholna produkcija*, Ljubljana, Poljanski nasip 10 7, pošlje vsakemu naročnika (Domovine* zanimiv cenik brezplačno. Zahtevajte ga takoj; ne bo Vam žal! 52 i IZ POPOTNIKOVE TORBE ŠALJIVO VPRAŠANJE. Kako je to mogoče, da dva brzovlaka, ki vozita s popolnoma enako brzino, prideta: eden iz Zidanega mosta v Ljubljano v eni uri 20 minutah, drogi pa iz Ljubljane v Zidani most v 80 minutah? PREKMURSKO PISMO, Murska S ob o t a, 12. septembra. Dosegama v sem Vam, gospo a urednik, sig- dar pisao o naših političnih prilikaj, zaj Vam pa ščesn nekaj pisati o naših virstveaih (gospodarskih) prilikaj, štere so preveč božne. Od tistih mav, ka so volitve minole, se nisče več ne briga za naše virstvene prilke. Korteši pa kovetkandi-dataši so odišli, oni so zginoli kak kafra. Meai se zdi, ka so odišli v kakše toplice, ka si svojo zdravje malo vopopravijo, ka bodo pri prišeštaih vo-litvaj leže našo ludstve hanttivaii. Tiidi naši kd>-veti, šterim smo mi votume doj dali, so na nas veisiar pozabili. Samo gaspoo dir. Pivko, aaše demokratske stranke poslanec, so nas že dva pota gori poiskali, či glih so oni pri nas malo votumov dobili. Oni so skoro »se naše vesnice gori poiskali, pa vsakši se je lejko z njimi raa-govarao. Vsakšega so gori posluhntdi in ga za njegove nevole pitali To, ka so oni veinoli, ie je eden poslanec v Prekmiirji ne včino. Šlo je z njimi kakši guč meo, je mogao včstsi viditi, ka so oni dober človik. Samo oni nam lejko pomagajo, ne pa taksi poslanci, šteri naje pošteno pisati ne vejo. Naše ludstvo je gnesden že velko zaviipanje dobilo v demokratsko stranko in v njene voditele. Če šteri človik v Miirskoj Soboti pomoč išče, jo gvišno najde pri gospouu kraljevskem notarijuši Kodri ali pri drugem demokratu. Ti ladje se že dugo let za nas mantrajo. To je naše liidstvo že gnesden sprevidlo in vsig-dar do njih vekšo zaviipanje ma. Jaz pravim in z meno-v na stotine mojih pri-jatelov: (Nam Prekmiircem druga partaja nemre pomagati kak demokratska.* Pri toj priliki moram voraztolmačiti, zakaj nešterna naša prvejša gospoda tak sovraži demokratsko partaja, in šte-ra je tista, ki jo aajbole sovraži. Gnesden že dosta liidi zna, ka je nas nešterna gospoda prvle guJila brezi milosti in ar demokratska stranka tega ne dopusti, so ti gospodje na njo čemerni. Prle se nešterni gospodje visoko glavo nosili in lejpi kaput meli pa so mislili, ka je kmet pa siromak samo zavolo gospode na sveti. Zaj pa so se cajti malo obrnouli. Med ludstvom samo tisti nekaj vela, šteri se za njega briga in šteri z njim dobro ravna. Gda sem prvle v kaši urad šo, sem se sigdar že naprej bojo, Irak me bo gospoda gledala. Gnesden pa mirno idem. Lejpo te gori vzemejo, ešče stolec ti ponudijo in se mirno s tebov raz-govarajo o tvojoj rejči. Prle, če si ne madžarski znao, si mogo tolmača meti. Nešterna prvejša gospoda, stera vse to vidi, ka obhrstvo gnesden nas tiidi ma za človeka, pa je nevoščena gratala in je njoj žav za prvejšim cajtom. Ona si misli, da je tisti uradnik, šteri s kmetom ali sirmakom lejpo reč guči, ne dober uradnik, ar se on ne zna po gosposki obnašati. Proti vezdajšnjim oblastvom, či smo pošteni, nemremo nič meti. Ali mi smo proti vladi, štera se za naše virstvene prilike nika ne briga. Trbelo bi malo vekšo brigo vSpakazatr za našo maro in za našo sadjerejo. V Prekmarji nfteanro en velki cepičnjek. Pri nas je že dosti sadnoga drevja, pa za naše prilike ešče premalo. Dobili smo v etarrr leti dosta cepik od Kmetijske družbe in tiidi preveč lejpe so bile. Ali one so za našo goričko zemljo nej dobre, ar so na bogšo včene. Naša gorička zemlja je slaba in žmetna. Pšenica in žito na naših bregaj slabo rasteta. Pač pa so naši bregi dobri za sadno drevje. Trbelo bi liidstvo poviičiti, ka se naj bole briga za sadno drevje. Najbogše bi bilo, ka se tiidi stari cepičnjek v Gornjoj Lendavi gori postavi. Tiidi pri vsakši školi bi mogao eden cepičnjek biti. Naj bi se našim školam nekaj penez od države dalo, ka bi se ceprčnjelci v red postavili. Mi dosta viičite-iov mamo, ki se na to delo dobro razmijo. To moram na etom mesti povedati, ka je Prekmiirje sigdaF dobre viičitele melo. Ti so se sigdar za naše liidstvo brigali. Ešče gnesde»i mi slabih viičitelov nemarno. Zavolo vučitelov pač mi PrckmMi*! nikše pritožbe nemamo. Samo aešterne v«ciMjice bi trbelo t rod postaviti, ar se one preveč slabo poaašajo. Pa zaupanje mamo, ka ofclastv© to tudi v red postavi. Veika je sreča sa našo liidstvo, ka se bo v Rakičani kmetijska škola gor odprla. To je za aale kmečke dečke dobro, ar se bodo pametnega virstva vueili. Povedati moremo, ka so se za to školo največ poteguvali naši demokratski voditelj, najmenje pa naši klerikalci, ar je njim nikaj ne zato, če se oaš kmet kaj naviiči alt ne. Klekl-»ove »Kovine« -so esee gnesden nikaj ne pisale o kmetijski školi v Rakičani. Meni se zdi, ka jim je ta škola ne preveč po voli. Kda pa se gde kakši klošter zida, te pa vsi pejneze prosijo. Od samih kloštrov mi sirmaki nemremo živeti. Mi niieamo škole, ka se naša deca nekaj nav&ci, ka si bo leže krtih služila. Ešče eden tanač bi dao našim gospodom vftci-telom, šteri v Murskoj Soboti in v Dolnjoj Lendavi skoro vsakši mejsec zborovanje majo. Ka, če bi na tom zboriivanjn se eden izmed viščitelov oglaso zavolo cepičnjekov. Viieiteli svojo driištvo majo, štero bi mogouoe lejko ©d vlade pejneze prosilo za cepičnjeke. Pejnez je med našim ludstvom že tudi malo. Komi pejneze za virstvo trbej, on jih more v banki prositi za visoke obresti. Malo na bougše ide v slednjem vremeni. Našo IMstvo si je v tom tali samo začelo pomagati. Edno posojilnico so že v Predanovrih gori postavili. Upajmo, ka jih bode v kratkem več. listi, šteri pri tom posel majo, naj se dobro za to brigajo, ar liidstvo jim bo hvalo davalo za njihov trud. Pri driigoj priliki boni malo več napisao od naših posojilnic. Zaj pa sklenem svojo pismo, gospon urednik, pa se jim lejpo zahvalim za to, ka ga bodo gor vzeli. Morem se jim malo potožiti, ka mi dosta razmetih ludi mamo, pa neščejo nič pisati. Naj bi vsi naši prijatelji pisali v naš list »Domovino«. S tem bodo bole povzdignoli naš list v Prekmiirji, liidstvo pa jim bo hvaležno za dober tanač. P r e k m ii is ki demokrat. ŽRTEV PODIVJANE MLADINE. Rožni dol pri Semiču, 10. septembra. Včeraj popoldne je izdihnil v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji posestnik Štefan Perkovič iz Rožnega dola, katerega so podivjani fantje na MaP '"""nanen oklali v VnSrah. Pri takratnem pit bilo šest oseb težko in pet lahko ra- jnjc. _ žalovanja vredni so ubogi starši, ki jim > :i.rina povzroča tolik-o gorja. Žal, so starši pogostokrat sami krivi tega zla, ker puščajo svojim otrokom preveč svati ode. Taki pretepi jemljejo ugled tudi poštenim iantom v domači fari. Pisec teh vrst je sam slišal v Novem mestu govorico, češ, da je Semič že znano pretepaško gnezdo. V ssrce me je zabolel ta očitek. Žalostni dogodek se je odigral takole: V Vrcicah -se je na Mali Šmaren zbrala v stari znani gostilni g. Lužarja večja družba. Spočetka je -bilo vse mirno. Okrog ure popoldne pa je prišlo v gostilno večje število mlečnozobih pobalinov, samiti znanih pretepačev. Eden je kazal celo nož. Takoj se je videlo, da iz tega ne bo nastalo nič dobrega. Večina mirnih gostov je kmalu odšla, ostalo je le še nekaj Hočevarjev. Kmalu nato so začeli novodošli nemirneži zabavljati, zaradi česar so jih spravili iz gostilniških prostorov na cesto. Toda tudi na cesti niso dali miru. Slučajno so prispeli mimo neki Hočevarji, ki so se vračali proti domu. Te je napadla podivjana drhal z vilami, nožmi in poleni. Ko je gostilničar videl, da se je začel pretep, je takoj zaprl vrata, ki vodijo v vežo in jib zapah-nil. Naenkrat pa je zaslišal močne udarce po vratih in vpitje: «0dprite, danes bo smrti* Ker gostje in gostilničar niso hoteli odpreti, so pretepači vrata dvignili s koli in jih vrgli v vežo. Divjaki so nato prihrumeli v vežo z nožmi, in sicer so bili to Hočevar iz Lipovca, Jakob in Jožef Pavlišič z Brezja, Kastelk iz Vinjega vrha, M oveni iz Valpče vasi, Plut iz Siarilaovega vrha, Frfolt iz Valpče vasi, štukelj iz Sadinje vasi, Simončič in drugi. Napadli so goste ter sekali z nožmi vse povprek. Jakob Pavlišič je silil tudi v stransko sobo, kjer so se nahajali otroci in par sosedov ter vpil: cOdpriie, če ne, bomo vse poklali!: Prestrašeni so odprli. Kljub temu, da je zver v človeški podobi videla, da so v sobi otroci in žene, je vihtel nož, češ, kdo je tukaj, da ga zakoljem. Med tem pa so v veži že ležali ranjenci, med njimi posestnik Perkovič s preparanim trebuhom. Izgledalo je kakor na bojnem polju. Vzrok takšnim krvavim pretepom je največkrat ponočno pijančevanje po kleteh in v nemali meri tudi potuha, ki so jo fantje dobili v svoji orlovski vzgoji. Ubogi starši, ki imajo taksne malopridneže za sinove. PISMO PRAPBEŠKEGA TONETA, Jezica, 12. septembra. Zde anket sm se pelu z našm kamnškem ulakam. Zvo ja škoda, k ma ta naš »kamlean« tko kratke jn mav postaj; le to ja dvabr, k bi počas voz. Tori, kokr sm reku, vazju sm se s kamlč&uam. U janino kupe j sm dobiv prastar ravu pr vakn jn sm gledu lepe naše kraje. Tko sm se zagledu v te lepe kraje, dem niso bli čist iič mar Ide, kso sedel okol mene. Šele nasledn pugovar me je zdramu: »Janez, uh, ti na veš, kva ja bvo ade u »Du-movin« napisanga ud zvatapovskega fajmeštra.« :: Micka, to pa vem. Dubim useli »Dumovino« u roke, de vsej vem, kaj pišejo ti lberalc. No, sej to ja bvo res! Ai kva je nek mar tmo Prapre-škemo Tooet,kva deva naš fajmešter. Kva pa je to, če je nagnu tistga fotografa; pa tud mu ni nč mar, ce mi fajmeštru tvako devamo. 'Sej ja vndr naš fajmešter klerikave, k b biv pa lberalc, b se mu pa ze po rob postav!!« »Ja, ja, prou maš, Janez, mi mormo zvo ukp držat jn mormo tud pukazat trn Iberalcem, de jm ni čist nč mar, če mi še tvako devamo. Zvo rada b tud jaz vedva, kolk aasvuž ta Tone, k v »Dumovino« piše.-« Janez jn Micka, zapovnta si, de ja med kršan-sko vero, kjo je učiv Kristus, jn klerikavmo jan velk razloek. Naš Odrešenik je uči v; Lbite soje sovražnke! Klerikavc pa devajo po čist drugmo inuštru: Škodvat, ker kol se more useiu, k na piešejo tko, kt vam godejo. To sm skusu tud jaz, k sm po Vam, gspod urednk, dobiv pomoč. Zakaj kferikaw tko so vražjo »Domovino« jn ,se je tko boje jo, vemo dvabr. To ja sam zato, kse bojete, <4eb Ide zvedel ke resnice. No, pa Dumo vina«- se čedalj bolj razširja med ldmi, kaji tud Ide, k berejo »Dumoluha«, so se ga že zvo naveličal. Ud kva pa ma faravc veči už-itk? Ud 3DumalubaNe, jaz mu hočem samo povedati, da nimam denarja.« Materina ljubezen. Žena je priganjala moža, naj piše svojemu sinu, ki se je v mestu učil krojaštva. «Kako naj mu pišem, ko pa ne vem naslova?* se je izgovarjal, ker se je težko pripravil k pisanju. «Vseeno moraš,* je sitnarila. «Mu pa zapiši v pismo, da naj pride ponj na pošto.* Dober svet je drag. Uršula: «Gospod zdravnik, ali mi morete svetovati, kako naj odpravim svojemu možu go-vorenje v spanju?* Zdravnik: '-Najboljše sredstvo bo, če mu podnevi pustite priti malo do besede.. .* Vročinska bolezen. Nekje ua deželi je poleti izbruhnila vročinska bolezen. — «Zatecimo se k svetemu Jakobu* čigar god bo prihodnji teden,* je svetovala pobožna ženica. «Eh, sveti Jakob je prevroč!* je vzdihnil hudomušni mož. «Priporočimo se rajši kakemu jesenskemu svetniku.* Pri velikonočnem iipraševanju. Duhovnik je razlagal ženicam zgodbo o vesoljnem potopu in povedal, da je po prestanem deževju prinesel golobček Noetu zeleno oljkino mladiko. «No, kaj pravite, ali je bil tisti golobček samec ali samica?* jim je končno stavil vprašanje. Ženske so ugibale in nobena ni mogla pravilno odgovoriti. Tedaj se je oglasil župnik in rekel: «Odgovor je enostaven; golobček je moral biti samec, zakaj samica bi ne mogla imeti toliko časa zaprtega kljuna.* Ljubljanska. Ob oglu neke ljubljanske palače sta neprevidno trčila skupaj dostojanstveni gospod in elegantna gospa, ki sta se sprehajala po hodniku. «Štor nerodni!* je zamrmral nejevoljno nad gospo. Ta pa ga je šaljivo zavrnila: «Gospod, zakaj pa niste pozvonili?* Marljiv študent. Prvi študent: ^Kolikokrat si ti že padel?j. Drugi študent: ^Pojutrišnjem bom desetkrat.* Neizvežbana bolniška strežnica. Mlada bolniška strežnica je merila bolnikom vročino. Ker pa še ni imela dovolj izkušenj, je pri nekem bolniku ugotovila 150 stopinj Celzija. Zdravnik, ki je bil na to opozorjen s posebnim listkom, je listek vrnil strežnici z naslednjo pripomnjo: «Zakaj niste poslali po gasilno društvo? Pri taki vročini zdravnik ne more ničesar več opraviti.. .* Slab detektiv. Mlada elegantna dama je poiskala znamenitega detektiva in mu potožila svoje gorje, češ, da jo njen mož vara z neko neznano žensko. «To se bo že napravilo,* je menil detektiv, «v enem tednu bom prišel vaši tekmovalki na sled.* _ Teden dni na to se je omenjena gospa zopet oglasila pri detektivu. «Milostljiva gospa,* je odgovoril slavni detektiv, «žal, se mi še ni posrečilo vaši želji.* «Tako, tako,* ga je prekinila z nasmehom! mlada gospa. «Jaz sem bila srečnejša kakor vij in sem prišla zadevi sama do dna.* • , «Za vraga,* se je začudil detektiv, «ali res? Kdo pa je ona ženska?* «Vaša žena,* je škodoželjno odvrnila gospa< Prepozno. Sinko: «Ata, ali poznaš moža, ki je govoril q teboj na kolodvoru?* Oče: «Ne, dragi sinko.* Sinko: «To je škoda! On je vzel s seboj tvojo zlato uro .. .* Razlika. Evzebij: «Če se peljem s svojim novim avto* mobilom po mestu, ljudje po ulicah kar postat jajo od začudenja.* Evstahij: «To ni nič! Za menoj pa kar letajoj trgovec, ki mi je avto prodal, teka vedno z^ menoj.. .* Iz otroških ust. Obiskovalka: cNežica, ali je mama doma?» Nežica: «Ne. je šla k sosedu.» Obiskovalka: cKdaj se zopet vrne domov? Nežica" (v zadregi glasno zakliče v sosedno Sobo): cMama, kaj naj pa sedaj rečem .. V kavarni. Ahac z Bukovega vrha je prišel po opravkih ,v mesto, kjer se je podal v kavarno iu naročil kave. Natakar mu je poleg skodclice s kavo prinesel tudi kozarec vode. cčemu pa ta ueumnost?> je zabrusil natakarju. in staue broširana Din 40'—, vezana pa Din 50-—. Po pošti Din več. m- Čevljarskega vajenca sprejme takoj Martin Malan, Dedtija vas štev. 7. p. Pišece pri Brežicah. 222 Amerikanci, pozor! Posestvo z dobroidočo gostilno in trafiko ob prometni cesti blizu premogokopa naprodaj za 130.000 Din. — Ponudbe pod «Plodonosno posestvo« na upravo <;Do-tnovine». 22/ 700 hI novih sodov iz kalenega hrastovega lesa od 300 do 1000 litrov ima na prodaj Franc Zoreč, sodar, Breg pri Ptuju. 220 Krojaški pomočnik 2/9 išče dela v bolj preprosti stroki. Najraje bi prevzel izdelovanje obleke in perila v kaki trgovini. — Ponudbe se prosi pod «Krojač» na upravo «Dotnovine». D. Kalenlčenku v Beogradu. Prosim Vas. da ml po povzetju pošljete še tri stekleničke cKalelluida>, da ml ne bo treba prenehati z zdravljenjem. Sporočam Vam. da se že pet dni prav dobro počutim. Razburlenje. utrujenost, pobltost In dr., posledice moie nevrastenlie. so se polegle. Imam zopet tek in tudi normalno odvajanje. Zagreb, 5. maja 1926. S spoštovanjem v. Berner, b. šef banke. Glavna zaloga «Kalcfluld