Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in abb. pollali II. gruppp - I.P.1.10%
NAROČNINA Za Italijo: polletna 900 lir • letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500 lir Oglasi po dogovoru Posamezna številka 100 lir
Leto XXIII - N. 18 (477)
Udine, 15. oktobra 1972
Izhaja vsakih 15 dni
Divjanje na Koroškem
Postavitev maloštevilnih dvojezičnih krajevnih napisov v avstrijski Koroški na podlagi avstrijskega zakona je te dni povzročila v krajih, kjer prebiva slovenska narodna manjšina, pravo eskalacijo barbarstva in divjaštva primitivnih koroških nemčurskih šovinistov, ki podirajo, mažejo in sploh odstranjujejo napise ter s tem kažejo na nek nevaren nesmisel v srcu Evrope, na nesmisel, ki ga poznamo tudi mi, to je nesmisel nacističnih, šovinističnih in podobnih nekulturnih izbruhov, o katerih smo oili prepričani, da so že prešli v zgodovino in da so za vedno pokopani.
Ti šovinistični, da ne rečemo fašistični izpadi in nemiri proti neki narodni manjšini, to pot konkretno proti koroškim Slovencem, so vsekakor kaj slabo spričevalo za demokracijo v neki deželi, ki ji pravimo Avstrija, ki naj bi bila tudi sama nekoč v Zgodovini Žrtev fašistične agresije.
Vendar se zdi, da se na avstrijskem Koroškem za vso to lepo fasado demokracije in nevtralnosti skriva resnična podoba nekega stanja, ki je bilo doslej v nekem smislu prikrito, a je izbruhnilo na dan, ko je avstrijska vlada z zakonom poskušala začeti izvajati samo določila njene državne pogodbe, v kateri je poudarjeno, da mora Avstrija spoštovali in ščititi narodne manjšine, zlasti koroške Slovence. In ko je zdaj končno avstrijska zvezna vlada izdala dokaj pomanjkljiv za Slovence nezadovolju-joč zakon o krajevnih dvojezičnih napisih, se je ob divjanju in upiranju tem napisom pokazala vsa resničnost stanja na tem območju, kjer spet dvigajo glave in zganjajo nasilje prav tiste sile, ki so se že nekoč z.ganile pod Hitlerjem in prinesle Avstriji med drugo svetovno vojno in po njej kaj neslaven in kompromitirajoč sloves.
Ko se tudi mi, beneški Slovenci, pridružujemo o-stri obsodbi vseh Slovencev do dogodkov na Koroškem, lahko samo ugotavljamo, kako težka in mukotrpna je pot do priznanja osnovnih manjšinskih pravic, pa naj gre za Slovence na avstrijskem Koroškem ali pa za nas same, ko še do danes nimamo priznanih osnovnih človečanskih pravic, to je pravic, da smo Slovenci in da lahko izražamo svojo nacionalno pripadnost v svojem jeziku in v svojih šolah.
STATISTIKI NA ROB
USTVARITI POGOJE, DA BI LJUDJE ŽIVELI NA DOMAČIH TLEH
Ljudsko štetje iz leta 1971 pokazalo porazno upadanje prebivalstva v Beneški Sloveniji in Reziji - Med najbolj prizadetimi so komuni Brdo v Terski dolini, Dreka, Grmek in Tipana - Statistika naj opozori pristojne oblasti odgovorne organe, da je potrebno nekaj ukreniti za ekonomsko in materialno raven naših komunov
in
Statistika je včasih najbolj neusmiljeni pokazitelj nekega stanja in suhe številke ter odstotki povedo včasih mnogo več, kot pa še tako vznesene in prepričljive besede, sestavki, uvodniki in članki. Kako je z upadanjem števila prebivalstva pri nam v Beneški Sloveniji in v videmski pokrajini, o tem nam najbolj zgovorno pričajo podatki nedavnega ljudskega štetja in primerjava s podatki ljudskih štetij iz leta 1951 in 1961. Sicer pa si dobro oglejte priloženo razpredelnico, kjer je statistično najbolj pregledno in razvidno, da se je v vseh komunih Beneške Slovenije in Reziji zmanjšalo število re-zidentnega prebivalstva od celih 46,9% v komunu Dreka do 17,9% v Špetru ob Nadiži.
V petnajstih komunih Beneške Slovenije in v Reziji, za katere imamo natančne podatke, je torej prav povsod v zadnjem desetletju število prebivalstva znatno upadlo. In če pri tem še upoštevamo dejstvo, da bodo vsi komuni, ki štejejo sedaj manj kot tri tisoč prebivalcev, imeli pri prihodnjih komunskih volitvah namesto 20 samo 15 svetovalcev (to pa sta komun Neme in Podbonesec), potem je popolnoma jasno, da upadanje prebivalstva vpliva tudi na politične in upravne razmere v naših komunih.
Globalna statistika pravi za Italijo, da se je njeno prebivalstvo od 1871. leta pa do 1971. leta, to je v stotih letih, podvojilo. Vendar pa ti podatki ne veljajo za videmsko pokrajino. Upadanje prebivalst-
va pri nas je tako očitno in porazno (glej tabelo), da so zagotovo prav naši komuni prispevali k dejstvu, da se je v celotni videmski pokrajini število prebivalstva skrčilo za 16.144 duš, kar je v nasprotju s splošnim italijanskim naraščanjem prebivalstva.
vsem mladi ljudje in si seveda drugod ustvarjajo domače o-gnjišče, zato v naših vaseh ni naravnega prirastka, torej spet eno dejstvo več, ki govori o počasnem izumiranju naše deželice. Res je, da se nekateri naši emigranti tudi vračajo, toda šele po dvajsetih ali več letih, ki so jih pre-
pulaciji predvsem prizadeti hribovski komuni (Brdo v Terski dolini, Dreka, Grmek, Tipana itd.).
Zato je potrebno ob vseh teh objavljenih statističnih podatih opozoriti pristojne o-blasti in odgovorne organe, da bi nekaj ukrenili. Zavedati se namreč moramo, da nik-
OBČINA (Comune)	LETO			Padec v zadnjih desetih letih	Procent
	1951	1961	1971		
AHTEN (ATTIMIS)	3270	2911	1963	— 948	— 32,6
BRDO (LUSEVERA)	2228	1910	1127	— 783	— 41
DREKA (DRENCHIA)	1392	1128	599	— 529	— 46,9
FOJDA (FAEDIS)	4566	4100	3233	— 867	— 21,1
GORJANI (MONTENARS)	1465	1065	732	— 330	— 31
GRMEK (GRIMACCO)	1737	1645	929	— 716	— 43,5
NEME (NIMIS)	4398	3599	2848	— 751	— 20,9
PODBONESEC (PULFERO)	3735	3306	2237	—1069	— 32,3
PRAPOTNO (PREPOTTO)	2036	1536	1190	— 346	— 22,5
REZIJA (RES1A)	3350	2830	1787'	—1043	— 37
SOVODNJE (SAVOGNA)	2077	1741	1219	— 522	— 30
SREDNJE (STREGNA)	1883	1554	952	— 602	— 38,7
SV. LENART (SAN LEONARDO)	2283	2077	1375	— 702	— 33,8
SV. PETER (SAN PIERO AL NAT.)	3088	2842	2332	— 510	— 17,9
TAVORJANA (TORREANO)	3404	2918	2352	— 566	— 19,4
TIPANA (TAIPANA)	2841	2258	1226	—7032	— 45,7
Če se torej vprašamo po vzrokih, čemu takšen padec prebivalstva, potem je odgovor na dlani: pomanjkanje dela na domačih tleh. Gospodarska nerazvitost je torej prisilila številne naše ljudi, da so se bodisi izselili v tujino, pa tudi v bližnje kraje Furlanije in Italije.
Od doma odhajajo pred-
živeli v tujini in tam trdo delali. Res je tudi, da ti, povečini stari ljudje, obnavljajo svoje domačije z denarjem, ki so ga prigarali v tujini, vendar pa to še zdavnaj ne bo zavrlo upadanja in izumiranje naših komunov.
Če še enkrat pazljivo pogledamo objavljeno razpredelnico, vidimo, da so pri depo-
UNIVERZO IE TREBA REFORMIRATI
Vsa polemika okrog tržaške univerze in zahtev okrog ustanovitve univerze v Vidmu je bila, žal, če jo neprizadeto opazujemo, vse preveč politično obarvana, saj so posamezniki hoteli bodisi «kampanilistično», z zahtevo po samostojni videmski univerzi, doseči v bistvu svoje politične, ozko lokalne in partikularistične koristi, hudi očitki so nateleli na račun «baronov iz Vidma» in podobno, čeprav je v bistvu resnica in problematika o univerzi v naši deželi čisto drugačna in čisto drugje.
V bistvu gre za to, da tudi visokošolski sistem postane v naši deželi sodoben, moderen in sledi tokovom napredne in moderne znanosti. To je v bistvu vprašanje reforme univerze sploh, reforme, ki terja, da se dosedanja zaprtost, togost in nedemokratičnost sleherne u-niverze, zlasti pa tržaške,
premaga ob upoštevanju zahtev študentov samih in vseh tistih profesorjev, ki sta jim pri srcu znanost in njen razvoj. Polemika, ali je potrebna v naši deželi ena sama, ali dve univerzi, je jalova v tem smislu, ker je treba najprej reformirati tržaško univerzo in prepustiti razvoju samemu morebitno ustanovitev nove univerze v Vidmu. Pri tem pa je treba posodobiti pouk na univezi-tetni ravni, temeljito reformirati sam pouk, odpreti nove smeri, ki jih terjata sodobna tehnologija in njen razvoj. Pa tudi v političnem smislu je treba univerzo demokratizirati in posodobiti. V mislih imamo predvsem dejstvo, da mora univerza na eni strani upoštevati funkcionalnost družbenogospodarskega razvoja celotne naše dežele, na drugi strani pa je tudi sramotno dejstvo, da Slovenci še nimamo svo-
jega inštituta za preučevanje slovenske kulture in jezika na univerzitetni ravni, pri čemer je stolica za slovenščino v Vidmu samo prvi korak v tej smeri.
Bistvo refrome naše univerze mora biti predvsem v globoki spremembi same miselnosti (in torej tudi strukture) akademskih o-blasti. Svojo besedo pri tem morajo končno povedati predvsem študentje, znanstveni raziskovalci in prizadeto pribivalstvo. Pri tem pa je treba odpraviti vso šovinistično in lokalpatriotsko navlako v vodstvu univerze, ki bi morala zaživeti v mednarodnem okviru, upoštevajoč tudi potrebe aktivnega sožija tu živečih in sosednih narodov in narodnosti. šele takšna univerza bo zares univerza v najboljšem pomenu te besede in njeno poslanstvo bo le tako učinkovito, plodno in tudi bogato.
dar ni prepozno za pametne in koristne ukrepe. Vendar pa pri vsem tem dobre ceste in melioracije še zdavnaj niso dovolj, da bi dvignili ekonomsko in materialno raven naših komunov in s tem zaustavili izseljevanje, ki je postalo, kot vidimo iz statistike, usodno za naše kraje. Predvsem je potrebno ustvariti pogoje, da bi lahko ljudje živeli na domačih tleh. Tako ima, na primer, Nadiška dolina vse pogoje, da bi se tu razvila kakšna industrija, saj je tu delovna sila, so dobre prometne zveze, neposredna bližina meje in končno je tudi tu u-panje na razvoj tako imenovanega čedadskega industrijskega področja.
S pametnim reševanjem e-konomskih problemov bi hkrati lahko rešili tudi celo vrsto socialnih problemov, ki jih prinaša nerazvitost našega območja. V mislih imamo neštete osebne tragedije naših
ljudi, oziroma družin, ko se oče ali sin izgubita v širnem svetu, doma pa jih zaman čakajo tako imenovane bele vdove.
Kljub vsemu temu pa nikakor ne smemo biti pesimisti, vedno moramo namreč upati, kljub trenutnim neugodnim razmeram, da bosta dežela a-li država kaj ukrenili za zboljšanje ekonomskega položaja naših vasi, saj končno ne moremo iti mimo nekaterih dejstev, ki so doslej le bila v prid naših komunov. To je bilo vsekakor seveda premalo, saj nam končno o tem najbolj zgovorno govori statistika, ki neusmiljeno priča, da izseljevanje ni zaustavljeno, to pa kaže, da naš ekonomski položaj še zdavnaj ni rešen.
NA MEDNARODNEM FOLKLORNEM FESTIVALU V GORICI PREJELI REZIJANI DRUGO NAGRADO
V Gorici se je v dneh 9. in 10. septembra vršil mednarodni folklorni festival, katerega se je udeležilo 30 skupin in godbo, vse v pristnih narodnih nošah iz raznih držav Evrope. Festivala se je udeležila tudi rezijanska folklorna skupina, ki je letos že nastopila v Beljaku (Avstrija, Kamniku (Jugoslavija), Pušji vesi v Kanalski dolini in v Eriče (Sicilija) in povsod žela obilo uspehov in tako tudi v Gorici, saj je prejela prvo nagrado za glasbila, prvo nagrado za ples in drugo absolutno nagrado.
Kljub slabemu vremenu je festival pritegnil mnogo gledalcev in občudovalcev narodnih noš, tako po mestnih ulicah kot v dvorani. Ob tej priložnosti je bil na Gradu tudi mednarodni simpozij o izvirni folklori in razni predavatelji so obrazložili načine kako jo lahko ohranimo.
PLATIŠČE, privlačna turistična točka, ker tu izvira Nadiža
IITKIIKI
JLULILA1
IZ NADIŠKE DOLINE	TAVORJANA
V Čedadu bodo poimenovali ulico po Vittoriu Podrecci
Mažerolska cesta in volitve
VITTORIO PODRECCA, oče svetovno znanih lutk
bodo
Čedadski komunski svet je pred nedavnim sklenil, da poimenuje eno izmed ulic po očetu lutk Vittoriu Podrecci iz Čedada, sinu slavnih Podrekov iz Beneške Slovenije.
Vittorio Podrecca je namreč ustanovil v Rimu takoj po prvi svetovni vojni svetovno znani «Teatro dei piccoli», s katerim je žel priznanje največjih svetovnih umetnostnih kritikov. Umrl je pred desetimi leti.
Verjetno bodo zbrali «umetnike» njegovega potujočega gledališča in jih namestili v muzej. Če bodo čedadski administratorji zares mogli uresničiti ta načrt, bo mesto postalo še bolj zanimivo in privlačno. In končno, Podreccovo delo bi tudi zaslužilo toliko časti v svojem rojstnem kraju, saj bo ostal za vekomaj zapisan v zgodovini kot oče lutk, znanih po vsem svetu.
Ogenj v seniku
V Petejahu je prišlo v seniku Bruna Birtiča do hudega ognja, ki je uni-
Prihodi in odhodi vlakov iz videmske železniške postaje
S prvim oktobrom je stopil v veljavo nov vozni red vlakov, ki bo veljaven do 2. junija 1973 in ga tu spodaj prinašamo.
ODHODI
PROTI BENETKAM: 3,32 - 5,14 -
5.32 - 5,48 - 6,10 - 6,38 - 7,10
- 7,24 - 8,48 - 9,50 - 10,48 - 11,55 -12,35 - 13,32 - 15,01 - 15,11 - 15,20
- 16,08 - 16,56 - 17,57 - 18,46 -18,56 - 20,38 - 21,23.
PROTI TRBIŽU: 5,29 - 7,21 -
12.32 - 13,42 - 15,23 - 15,30 - 17,50
19.18 - 22,09 - 23,15.
PROTI TRSTU: 5 - 5,44 - 7,11 -
7.18 - 7,52 - 10,29 - 13,03 - 13,25
- 15,05 - 16,30 -	17,53	-	18,02	-
19,24 - 20,42 -	21,41	-	22,35	-
23,13.
PROTI ČEDADU: 6,30 - 7,30 -8,30 - 9,30 - 11,30 - 12,30 - 13,30
- 14,30 - 15,30 - 16,30 - 17,30 -
18.40 - 19,50 - 22,20.
PRIHODI
IZ BENETK: 1,56 - 6,40 - 7,08 -7,37 - 8,39 - 10,34 - 11,19 - 12,55
• 14,25 - 14,59 -	15,18	-	17,32	•
18,10 - 18,34 -	18,59	-	20,10	-
20.32 - 21,36 - 21,58 - 22,32 - 22,56
- 23,07 - 23,37.
IZ TRBIŽA: 5,05 - 7,05 - 7,15 -
9.40 - 11,50 - 14,47 ■ 14,57 - 17,36
• 17,48 - 19,15 - 21,11.
IZ TRSTA: 0,17 - 5,09 - 7,05 -7,16 - 8 - 8,34 - 11,42 - 13,27 *
14.33 - 15,06 - 15,15 - 16,02 - 18,32
• 19,44 - 20,19 - 21,45 - 21,46.
IZ ČEDADA: 6,20 - 7,20 • 8,20 • 9,20 - 10,20 - 11,20 - 12,20 - 13,20
- 14,20 - 16,20 - 17,20 - 18,20 -
19.40 - 20,40.
Pred kratkim je ministrstvo za delo sporočilo ta-vorjanskemu komunu, da bodo v kratkem odprli delovni center (kantir), ki bo imel nalogo, da spravi v red cesto, ki vodi iz Lovrihov (Casali Laurini) do Maže-rol. Pri tem delu bo zaposlenih 15 delavcev za 52 dni, delo pa bo stalo tri milijone in 500 tisoč lir; od tega prispevka bodo morali potrošili skoraj milijon lir za gradbeni material.
Cesta je zares slaba, ker jo popravljajo vedno po koščkih in ko popravijo drugi delček, je prvi že spet takšen kot je bil prej. In čudno, popravljajo jo vedno pred volitvami. Včasih jim pred volitvami celo obljubijo, da jo bodo do konca uredili in a-sfaltirali, in ljudje, vsi nav-
dušeni spet glasujejo za stranko, ki jim je napolnila čašo upanja, da se bo zavzela za ta pereči problem Mažerolčanov.
Tudi letos, pred volitvami, se dogaja isto. čez štiri leta, ko bodo zopet volitve, bo prav gotovo «servirana» spet mažerolska cesta, saj se to dogaja že vsa povojna leta in cesta bo do takrat tudi prav gotovo spet nevozna. Volivci, tako mladi kot stari, to vedo in zato jim ganljive obljube ne sežejo preveč globoko do srca.
PRIPRAVE NA VOLITVE
V Tavorjani je že nekaj časa zelo razgibano ozračje, ker se pripravljajo na komunske volitve, ki bodo 26. in 27. novembra tega leta.
Razne politične stranke so že pričele s predvolilno kampanjo in izbirajo kandidate. Sedaj ima večino v komunskem svetu krščanska demokracija. Ljudje so prepričani, da se bo kaj spre-
menilo in da bo kaj več kandidatov iz slovenskih hribovskih vasi. Tavorjanski komun je namreč jezikovno mešan: ravninske vasi so furlanske, v hribih ležeče pa slovenske.
IZPOD KOLOVRATA
Emilio Loszach in Selca žrtev prometne nesreče v Nemčiji
NEME
Tragedija v Dobju
čil 50 kvintalov sena, nekaj kmetijskega orodja, senik in del hleva. Na pomoč so morali poklicati gasilce iz Vidma, ki so po treh urah dela končno zadušili plamene, ki so že grozili še drugim gospodarskim poslopjem. Birtič je utrpel za več kot dva milijona lir škode.
SV. LENART
UMRL ZA POSLEDICAMI PROMETNE NESREČE
V čedadski bolnici je umrl 85-letni Vincenzo Obit iz Hrastovjega, katerega je povozil nek avtomobilist iz grmeškega komuna, ko se je peljal z biciklom, po glavni cesti. Sprva so mislili, da je Obit le lažje poškodovan, a nastopile so komplikacije in je čez par dni umrl, čeprav so si zdravniki dosti prizadevali, da bi ga ohranili pri življenju.
V Dobju, mirni vasici doline črneje, ki šteje le nekaj hiš, se je odigrala strašna tragedija. Ob sončnem zatonu koncem preteklega meseca so našli mrtvega prav pred domačo hišo 60-letnega gluhonemega Antona Mat-tiuzzo, medtem ko je njegov brat 45-letni Ermenegildo mirno dremal v šolarju. Mat-tiuzza je bil zadet naravnost v srce, poleg njega pa je ležala puška.
Karabinjerji so takoj osumili brata in ga priprli. Domnevni zločinec trdi, da
je to storil v silobranu, ker ga je hotel ustreliti brat, s katerim je prišel vnazkriž z besedami. Preiskava je še v teku, a gotovo je, da gre za bratomor in ne samomor, kot so nekateri domnevali.
Prebivalstvo vse okolice je zelo pretresla ta tragedija, saj ne pomnijo zločinov; ljudje so dobri, mirni in garajo od zore do mraka za obstanek na domači zemlji. Verjetno je temu zločinu botroval alkoholizem, ki v resnici ni redek pojav na tem zakotnem vinorodnem področju.
Vsa naša vas se je zavila v globoko žalost, ko je zvedela, da se je v Nemčiji smrtno ponesrečil 36-letni Emilio Loszach, kjer je bil na delu. Loszach je bil že več let zaposlen v Stuttgartu (Stoccarda) v neki tovarni plastičnih izdelkov in je bil priden delavec. O njegovi smrti vemo le to, da je izgubil življenje pri prometni nesreči v Heidenheim am der Brenz. To žalostno vest je sporočil na grmeški komun italijanski konzulat v Stuttgartu.
Svojcem nepozabnega rajnkega izrekamo naše globoko sožalje.
OD PAČUHA DO LAZ BODO UTRDILI OBCESTNE ZIDOVE
Iz naših bregov se dostikrat trgajo zemeljski plazovi, ki zasujejo cesto in onemogočajo promet. To se najpogosteje dogaja na pomlad, ko odleze sneg, pa tudi po dolgotrajnem deževju se skale rade razrahljajo in prilete kar na lepem na
FOJDA
Fojda postaja vsak dan bolj privlačen center
Vas Fojda, skozi katero teče Breg, v ozadju pa jo ščitijo vinorodni griči, postaja iz dneva v dan bolj privlačna. Ob nedeljah so gostilne in tudi privatne hiše, kjer točijo, seveda dokler ga imajo kaj na zalogi, pristno domače vino, natrpano polne.
Ta zadnja leta so zgradili tudi več novih hiš, ki so prave vile, popravili stare, od-
prli več trgovin, uredili ceste in vse ostalo kar je potrebno, da izgleda vas lepša. Pravzaprav Fojdo ne bi smeli imenovati več vas, ampak trg ali malo mestece, saj je tu tudi sedež komuna, nižja srednja šola, ki jo obiskujejo tudi šolarji iz oddaljenih slovenskih vasi fojdskega komuna. Fojda je namreč jezikovno mešan komun: na ravnem ležeče
FOJDA, ena najlepšlh in največjih vasi vinorodnega področja v Beneški Sloveniji
vasi so furlanske, hribovske pa slovenske.
Čeprav je bila vas med to zadnjo vojno oropana in požgana, moramo reči, da so se ljudje in komunske u-prave zares neprestano prizadevali, da se izboljšajo življenjski pogoji. V okolici so zrasle namreč tudi nekatere fabrike.
Sedaj je prišlo na vrsto tudi delo za ojačen j e električnega toka, ki ga pogrešajo tako gospodinjstva kot laboratoriji. Dežela je v ta namen že nakazala potrebna sredstva za kritje vseh stroškov.
Tudi počasi se pride daleč, pravi nek slovenski pregovor, in to velja še prav posebno za Fojdo, ki se je postavila do take višine po tolikem trpljenju, grozotah in ekonomski krizi.
V kratkem bodo zgradili tudi poljsko pot, ki bo vodila iz čenebole v kraj Žlica. To delo bo stalo 8 milijonov in 300 tisoč lir.
cesto in zato tudi pešci niso varni hoditi po cesti. Najbolj nevaren teren je ob cesti med Pačuhom in Lazami in zato je deželno odbomišt-vo za kmetijstvo dodelilo dreškemu komunu 3 milijone in 200 tisoč lir. S tem denarjem bodo utrdili oporne zidove ob cesti in vsaj za silo preprečili oziroma omilili nesreče, ki bi se utegnile dogoditi. Z deli bodo pričeli še pred zimo.
IZPOD MATAJURJA
POPRAVILI KAPELICO NA VRHU MATAJURJA
Kapelico, ki so jo postavili točno pred desetimi leti na vrhu Matajurja, so te dni očistili in popravili. Matajur ali Baba, kot ga imenujejo domačini, ki je najvišji vrh Beneške Slovenije (1643 m) privablja namreč vedno več izletnikov in vsi se radi pomude za hip tudi v kapelici. Ker pa stoji na taki višini in je izpostavljena vremenskim intempe-rijam, veter namreč piha iz vseh strani, je bila že večkrat poškodovana in so jo stalno popravljali, a vedno le za silo.
Sedaj je kapelica lično urejena in ob otvoritvi je bral mašo domači župnik g. Gujon, kateri so prisostvovali tudi predstavniki lokalnih oblasti.
Naši dragi rajnki
71-
in
IZ KOMUNA NEME:
letni Ermenegildo Juri 60-letni Antonio Mattiuzza.
IZ KOMUNA AHTEN: 64-letna Palmira Degani in 62-letni Elio Gobessi.
IZ KOMUNA FOJDA: 69-letni Ugo Di Giusto.
IZ KOMUNA TAVORJA
NA: 63-letni Vittorio Burello.
IZ KOMUNA SV. LE NART: 85-letni Vincenzo Obit iz Hrastovjega.
IZ KOMUNA PODBONE-
SEC: 79-letni Antonio Spe-lat.
IZ KOMUNA GRMEK: 36
letni Emilio Loszach iz Selca.
IZ KOMUNA TRBIŽ: 82-
letna Francesca Makuc.
IZ KOMUNA NABORJET:
67-letni trgovec Gino Pietro De Antoni.
Vsem sorodnikom nepozabnih rajnkov izrekamo naše globoko sožalje.
Ivan Cankar ne sodi samo med osrednja imena slovenske moderne, temveč sploh med naj večje slovenske pisatelje in dramatike.
Cankar se je rodil 1876. leta na Vrhniki kot osmi o-trok propadajoče obrtniško-proletarske družine trškega krojača. Osnovno šolo je o-biskoval na Vrhniki, jeseni 1888. leta pa je vstopil na ljubljansko realko. Jeseni 1896. leta se je vpisal na stavbni oddelek dunajske univerze, a je že po enem mesecu mislil presedlati ter se posvetiti študiju romanistike in slavistike.
Splomladi 1897. leta se je vrnil domov in ostal poldrugo leto v domovini. Jeseni 1898 se je vrnil spet na Dunaj, kjer je z nekaj presledki ostal polnih enajst let. Vmes je tudi posegel v politiko, saj je 1907. leta kandidiral ne volitvah za državni zbor na listi socialdemokratske stranke v volilnem okraju Litija-Višnja gora-Radeče, a ni bil izvoljen, čeprav je izmed vseh kandidatov socialdemokratske stranke na Slovenskem prejel največ glasov.
Novembra 1909. leta se je dokončno vrnil z Dunaja v Ljubljano in tu ostal ves čas do svoje smrti. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil kot politično nezanesljiv nad šest tednov interniran na ljubljanskem gradu, novembra 1915. pa je moral k voja kom v Judenburg, a so ga zaradi oslabelosti in bolehnosti odpustili iz vojske. Umrl je 11. decmebra 1918 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
Cankar je najprej začel kot pesnik in svojo prvo tiskano pesem je videl natisnjeno v Vrtcu 1892. leta. Marca 1897. je izšla njegova prva pesniška zbirka Erotika, ki je vzbudila ob izidu silno spotikanje, tako da je
ljubljanski škof Jeglič kupil sedem sto izvodov knjige in jih dal sežgati.
Vzporedno s pesmijo pa je Cankar začel pisati tudi prozo. Že pet mesecev po E-rotiki je avgusta 1899. izšla njegova druga knjiga Vinjete, ki je vsebovala 28 črtic in Epilog. Naslednja knjiga črtic in novel je izšla 192. leta pod naslovom Knjiga za lahkomiselne ljudi, 1903. leta pa je ušla spet nova knjiga črtic pod naslovom Ob zori.
Od črtic in krajših novel je Cankar prešel na daljše tekste in 1902 izdal daljše pripovedno delo Tujci. Sle-
di roman Na klancu (1903), povest Hiša Marije Pomočnice (1904) in povest Križ na gori (1905).
Iz domačega življenja je napisal povest Polikarp (1905), lastne probleme pa je obravnaval v povesti Martin Kačur (1905), Oktobra 1907 je izšla Cankarjeva najlepša umetnina Hlapec Jernej in njegova pravica. Slede njegova dela kot Krpanova kobila (1907), Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908), Aleš iz Razora ( 1907) in zbirka novel Za križem ( 1909). Med najlepša Cankarjeva dela sodijo tudi njego-
ve Podobe iz sanj, ki so izšle leto dni pred njegovo smrtjo.
Pomembno mesto ima Cankar tudi v slovenski dramatiki. Njegove drame in komedije kot Romantične duše, Jakob Ruda, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida ne sodijo samo v vrh slovenske dramatike in jih še danes uprizarjajo samo slovenski odri, temveč so segle tudi čez meje in prinesle Cankarju tudi v tujini ugledno ime velikega slovenskega pisatelja in dramatika.
Slovenska privatna šola v Lucernu
V Lucernu (Švica) obstoja slovenska šola, ki jo vzdržujejo starši in jo obiskuje deset slovenskih o-trok. Kot je znano, dela v Švici mnogo Slovencev in tako ni nič čudnega, če so se nekateri slovenski starši sami odločili, da bodo financirali svojo, slovensko šolo.
Učiteljica Omahnova iz Ljubljane nam je povedala, da obiskuje njeno šolo deset slovenski otrok in sicer eden iz Črnomlja, dva iz Maribora, eden z Jesenic, e-
den iz Ljubljane, eden iz Bele Krajine, dva iz Savinjske doline, eden iz Domžal in deklica iz Beneške Slovenije. Šolo, oziroma tečaj slovenščine za otroke, je podprla tudi Slovenska izseljenska matica, ki je poslala knjige in plošče.
O deklici iz naših krajev pa je učiteljica Omahnova povedala, da govori zelo lepo slovensko in da je med vsemi tudi naj mlajša, saj še ni stara niti šest let. Letos bo šla v nemške šole, ob so-
botah pa obiskuje slovenski tečaj pri njej. Deklica pozna že vse slovenske črke, velike in male, pa tudi bere kar dobro. Doslej se je na tečajih že naučila recitirati in peti.
Veseli nas, da tudi deklica iz naših krajev v Švici hodi v tečaj slovenskega jezika, hkrati pa podpiramo pobudo slovenskih staršev v Lucernu, saj, na primer, učenca iz Domžal vozijo starši na tečaj kar iz 25 km oddaljenega kraja.
Nova cesta! Vedno se veselimo, ko slišimo, da so kje speljali novo cesto. Nova cesta v večini primerov pomeni tudi boljša, modernejša, hitrejša, varnejša, lepša.
Ko pišemo te vrstice, se gradnja avtostrade med Vrhniko in Postojno bliža h kraju. Kakor vse kaže, bo po novi cesti stekel promet že pred prvim letošnjim večjim snegom.
Avtostrada med Vrhniko, ki je skoraj ljubljanska periferija in svetovno znano Postojno je sicer kratka, saj je dolga komaj 31 kilometrov, a je presekala gordijski vozel vseh dosedanjih serpentin, klancev in ožin, s čemer je obremenjena stara cesta med obema krajema.
NAJKRAJŠA ZVEZA MED SREDOZEMLJEM IN PANONIJO
Do Postojne se je lahko avtomobilist pripeljal z več strani: Iz Vidma skozi Gorico, z Reke skozi Ilirsko Bistrico, iz Kopra skozi Divačo, iz Trsta skozi Sežano. V Postojni ali malo pred njo pa so se vse te smeri združile v eno samo. In ta je morala sprejemati breme prometa vseh štirih.
Zato so se lotili v Sloveniji najprej gradnje prav tega kratkega, a nadvse pomembnega odseka in prav za to gradnjo je dala newyorska mednarodna banka dobro posojilo. To pravzaprav ni samo slovenska ali jugoslovanska cesta, temveč to je odsek ene najpomembnejših evropskih cest (oznaka: E-93). To je cesta, ki posredno povezuje Italijo z Jugoslavijo, hkrati pa je tod najkrajša in najlažja zveza med Panonsko nižino in Sredozemljem.
Avtostrada med Postojno in Vrhniko je zgrajena v skladu
z najmodernejšimi predpisi za gradnjo takih cest. Podobna je avtostradam, ki jih v zadnjih letih gradijo v Italiji, Nemčiji, Franciji.
POT PO KATERI SO ŠLI
LONGOBARDI
Priključek na novo cesto je v Postojni, malo pred mestom. Potem cesta steče preko polja v klanec ter nad postojnsko železniško postajo zapusti mesto, nato pa v velikem viaduktu pelje nad staro cesto in železnico. Speljana je ves čas skozi lepe gozdove prav do vasi Unec, med Planino in Rakekom, kjer je prvi vmesni priključek.
Kmalu zatem se prične cesta spuščati, se razgrne panorama Vrhnike in ravnina ljubljanskega barja. Po dolgem viaduktu in čez most prav v bližini izvira Ljubljanice doseže avtostrada in se zlije v staro cesto, po kateri je do Ljubljane le še komaj dvajset kilometrov.
Kulturno društvo «Ivan Trinko» organizira 3. tečaj slovenskega jezika, ki se bo vršil v Špjetru.
Tečaj se začne 15. novembra 1972 in bo trajal do konca meseca maja 1973. Vpisovanje se vrši na sedežu društva v Čedadu, ul. IX. A-gosto 8 - tel. 71386.
Il circolo di cultura «Ivan Trinko» organizza il 3. corso di lingua slovena che si terrà a San Pietro al Natisone.
Il corso inizierà il 15. novembre 1972 e si concluderà nel maggio del 1973. Per le iscrizioni rivolgersi entro il 15. novembre alla sede del circolo a Cividale, Via IX A-gosto 8 - tel. 71386.
Za dobro voljo
«Tešeš, gospod, na moj novi klobuk ste se usedli!».
«Tako? No, pa saj izstopim še na naslednji postaj».
Otroci iz raznih krajev Slovenije, med njimi tudi deklica iz Beneške Slovenije, med poukom v privatni slovenski
šoli v Lucernu
«Petdeset let imam šele, pa sem bil še več kot deset let priklenjen na posteljo!».
«Grozno! Kaj vam je bilo?».
«No, nič posebnega! Le računajte: Človek vsak dan spi osem ur».
«Vi osel, pazite vendar! Če boste še dolgo stali na moji nogi, en teden ne bom mogel hoditi. Ali ne morete stopiti kam drugam, tepec?».
«O, pač, Ampak potem najmanj dva tedna ne boste mogli sedeti!».
«Kaj, vi jeste meso? Saj ste mi vendar zadnjič rekli, da ste strog vegetarjanec?». «Saj sem. Ampak danes je
mni nncftu' H siva w
Avtocesta Postojna-Vrhnika
Hitreje in varneje iz Trsta in Vidma v Ljubljano
Cankar
Sprehod skozi slovensko književnost
Ivan
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
45
Dvignil se je; tedaj je Čedermac po mehki preprogi, ki ga je motila, tiho stopil do njega. Trudil se je, da bi mu bil korak trden, vendar ga je rahlo zanašalo v stran. Pozdravil je po predpisih in mu poljubil prstan na roki.
Nadškofu je za trenutek preletel ustnice pastirski nasmeh in zopet ugasnil. Pomignil je Čedermacu, naj sede. Gospod Martin je bil v zadregi, najrajši bi bil ostal na nogah. Sedečega je zmeraj mučil občutek, da so ga potisnili na kolena, zmanjkovalo mu je odločnosti in moči. Poleg tega ga je motila vzvišena mirnost, ki se je izražala na nadškofovem obrazu. Želel bi si ga bil ostrejšega, bolj človeškega; zavest, da stoji pred nadpastirjem, ki mu je dolžan poslušnost in spoštovanje, ga je vezala, kakor da tiči v nevidnih sponah. Besede, ki jih je bil pripravil, da jih spregovori takoj ob vstopu, so mu ostale v grlu, bilo mu je, kakor da so mu zdrknile v srce in ga težijo kot kamen. Hkrati pa so se mu raztopili vsi dvomi, ki so ga kdaj mučili. Sramoval se je pred samirn seboj in si grenko očital. Saj je nemogoče! Saj je nemogoče!
Obsedel je ves ponižen, roke je bil prekrižal v naročju, oči so mu zrle z vdanim bleskom, kakor da molče prosijo odpuščanja. Moral bi govoriti, a ni imel glasu; če bi ga pognal iz grla, bi bil nebogljen in jecljajoč kakor glas otroka, ki je zinil, a ne ve, kaj povedati.
Cesa želi? Kaj bi rad govoril? Vprašanja, ki so mu z mehkim zvokom prihajala na uho. Ponavljala so se, kakor da ga hočejo izbezati iz plahega molka in samoočitajočega strmenja. Čedermac je bil ko začaran. Zdaj ni šlo več za njegovo osebno svobodo. Bil je prost. To je bil izvedel že v nadškofijski pisarni, v katero se je zatekel v dopoldanskih urah. Toda s tem se ni zadovoljil. Hotel je govoriti z nadškofom. Ta želja ga je tako prevzela, da se ji ni mogel odreči... Ali je res nadškof, ki ga zdaj vprašuje? Zavedel se je in se preplašil, kakor da je storil nekaj nepopravljivega. Pred očmi so mu vstali zadnji dogodki, zbral je ves pogum. Dvignil je roke in jih razprostrl, a se je v trenutku prestrašil te odrske kretnje, da jih je zopet položil v naročje.
«V vaše varstvo sem pribežal», je rekel s trdnim glasom. «Ničesar nisem zakrivil. Po svoji vesti sem delal in si nimam kaj očitati. Tako mislim, govorim iz prepričanja», se mu je roka dvignila na prsi. «Nočem biti samemu sebi sodnik, naj presodi vaša prevzvišenost! Ce sem kriv, izročite me pravici, uklonil bom glavo...».
Nadškofu je bilo že vse znano, vendar mu je Čedermac še enkrat opisal dogodke v kratkih besedah, le v glavnih potezah, a vroče in strastno, še tako se mu je zdelo, da se medlo izraža in da je povedano le senca resnice. Četudi je govoril razburjeno, s tresočim se glasom, se mu je posrečilo, da je vdahnil govoru vsaj del svoje žalosti in ogorčenja.
Besede so napravile vtis. Nadškofov obraz je bil rahlo zardel, desnica se mu je nemirna oprijemala naslonila, Oči so mu bile venomer uprte v kaplana, a niso izdajale občutkov.
«Zgodilo se je brez moje vednosti. Takoj sem ukrenil
vse potrebno, da se preganjanje ustavi. V tem pogledu bodite pomirjeni...».
In se je znova nasmehnil. To za Čedermaca ni bilo novo, vendar so ga besede prijetno vznemirile, srce se mu je napolnilo s hvaležnostjo. Le trenutek, že ni več mislil nase. Obšlo ga je novo upanje in mu objelo dušo. Morda pa ni vse izgubljeno.
«Toda pričakujem od vas», se je nadškof zopet zresnil, dvignil roko in jo položil na mizo, «da zdaj ne boste več dajali povoda za take ukrepe. To sem moral obljubiti v vašem imenu. Nikakih uporov več, nikakih nepremišljenosti. Drugič bi vam ne mogel več pomagati...».
Kaplanu se je v trenuktu podrlo vse upanje. Za hip se mu je zdelo, da sanja. Ne bi mogel popisati mešanih občutkov, ki so ga obšli v enem samem hipu. Bilo mu je, kakor da je v resnici zdrknil na kolena, tako je strmel v nadpastirja. Ali je prav razumel? Trudil se je, da bi iz potez njegovega obraza izluščil neko resnico, bilo je nemogoče. Zazdelo se mu je, z grozo se mu je zazdelo, da je besede mogoče razumeti na en sam način... Na en sam način!
«Prevzvišenost», mu je glas zamiral v grlu; napeti je moral vse sile, da ga je pognal iz sebe. «Ali naj to tako razumem, da ostanejo odredbe, ki jih je izdala politična oblast, v veljavi?».
Nadškof je za trenutek molčal, ne da bi umaknil pogled, nato je napravil z roko nervozno kretnjo.
«Tako je», je pritrdil.
Priznanje je Čedermaca tako zadelo, tako do konca prevzelo, da se je dvignil, ne da bi se tega docela zavedel, roka mu je nehote znova legla na prsi, kakor da s tem izraža neskončno začudenje.
m
zarvaAtrruuoudu^
Pretkani
Vedro zimsko jutro. Sonca še ni, toda na vzhodu se še vžiga nebo v nežni rožnati zarji.
Ali se danes zajcu Sivku nikamor ne mudi?
Navadno še pred zoro zapusti zeljnik in jo mahne v svoj lož. Njegove oči skrbno prelete bledo sinje nebo. Ničesar ni v hladni sinjini. Starih sovražnikov, jastrebov, še ni na spregled. Zato se mirno ozre okoli sebe in izbira zeljnato glavo. Ko jo izbere, se prestopi, migne z brki in se spravi nanjo. Samo slišiš enakomerni:	Hrsk!
Hrsk! Hrsk! Sivko je izbirčen. Izbira samo nežne, bele glavice, ki prijetno diše.
Hrsk! Hrsk! Hrsk! hrusta Sivko sladko zelje. Ne gleda v nebo, kjer se je naenkrat pojavila komaj opazna temna pika. Včasih se pika giblje, kroži, včasih stoji na mestu in se ne gane. Hrsk! Hrsk! A temna pika se vse bolj bliža, se spušča vse niže in niše, postaja večja. Že se razločijo široko razpeta krila in temno sivo telo. Mirno plava v vedrini, ne slišiš udarcev perutnic. Krogi so vse ožji in ožji. Nenadoma šine jastreb ko blisk in plane na Sivka.
«Ojoj, pomagajte!» zaveka Sivko in se na vse pr et ege otepa ostrih krempljev. «Pomagajte, pomagajte!». Kakor da veka preplašen otrok.
V bližnjem gozdičku sedijo na starem hrastu vrane. Od časa do časa se katera zdolgočaseno oglasi:
«Kraaa, kraaa...».
Ko zaslišijo Sivkovo veka-nje, se vznemirijo, a stari vran dvigne glavo in reče:
«Aha, zajec veka. Nekdo ga mikasti. Menim, da bo tudi za nas kaj ostalo».
Jata se leno dvigne, kakor da se ji nikamor ne mudi. Naj mu jastreb najprej zavije vrat. Počasi odletijo v smer, odkoder prihaja Sivkovo ve-kanje. Ko se približajo, vidijo jaztreba, ki se na vso moč bori z zajcem, da dlaka
kar leti od njega. A Sivko vpije:
« Pomagajte! Pomagajte! Ne bo zastonj!
Tedaj se napravi mrtvega.
«Ge je taka, pa kar po njem!» reče stari vran in se zažene v jastreba. Za njim se zapraše tudi ostale vrane. Jastreb drži v krempljih rejenega zajca in se brani le z ostrim kljunom. Seče z njim ko s krivcem. Poskuša se dvigniti in se tako znebiti razkačenih vran, toda zajec je pretežak in tudi sam je upehan od boja. Vrane se zaletavajo vanj, vreščijo in ga
kljujejo. Sivko leži ko mrtev, zadržuje dihanje, ne črhne. Tedaj se stari vran zažene z vso silo in šavsne jastreba navavnost v oči. Jastreb izpusti zajca, se težko dvigne in odleti proti gozdu, vrane pa zmagoslavno va njim:
«K ra, kr a, kra!».
Zajec malce odpre oči in ko vidi, da se divja drhal oddaljuje proti gozdu, se urno pobere in jo ucvre v nasprotju smeri proti grmovju.
Ko stari vran vidi, kako jo zajec briše v grmovje, zavpije za njim:
«Kaj pa plačilo? Ali boš kaj dal?».
«Če je kaj dlak ostalo, jih kar pojej, kožo bom pa zaenkrat še domov nesel, «se poroga zajec in se skrije v gostem grmovju.
Ošabni polz
Deževalo je kar naprej vse dni in noči. Uboge mravlje, ki so že pričele zbirati suhe smrekove iglice, da si zgra-de mravljišče, so morale prenehati z delom. Voda je curkoma drla po speljanih stezicah in grozila je nevarnost, da bodo mravlje v nji utonile. Od časa so časa je res katera prilezla na plan, da bi videla, kakšno bo vreme, a se je morala žalostna vrniti, kajti sonce se ni in ni hotelo prikazati.
Šele sedmi dan so se oblaki razkropili in spet je bilo nebo jasno. Na mah so mravlje
Zakaj živita Sonce in Luna na nebu
Pred davnimi leti sta bila Sonce in Voda velika prijatelja in oba sta skupaj živela na zemlji. Sonce je dostikrat hodilo k Vodi v vas, toda Voda mu obiskov nikoli ni vračala. Naposled je Sonce vprašalo Vodo, zakaj ne pride k njemu. Voda je odgovorila, da Sončeva hiša ni zadosti velika — če bi ona s svojci prišla k njemu, bi ga izrinila iz nje.
Še je rekla Voda:
«če hočeš, da te obiščem, si moraš urediti zelo veliko kmetijo. A glej, da bo res prostorna, zakaj moja družina je jako številna in potrebuje neznansko dosti prostora».
Sonce je obljubilo, da si bo uredilo prav veliko kmetijo. Ko se je vrnilo domov k ženi, Luni, ga je sprejela s širokim nasmehom, ko je odprla vrata. Sonce je povedalo Luni, kar je bilo obljubilo Vodi, in že naslednji dan si je začelo urejati neizmerno veliko kmetijo, da bi v njej lahko sprejelo svojo prijateljico.
Ko je bila kmetija nared, je prosilo Vodo, naj pride drugi dan k njemu v vas.
Ko je voda prišla, je poklicala Sonce ven in ga vprašala, ali sme brez nevarnosti noter, in Sonce je odvrnilo:
«Seveda, kar vstopi, prijateljica moja».
Tedaj je voda začela pritekati in z njo so bile ribe in vse povodne živali. Kmalu zatem je segala že do kolen. Tedaj je vprašala Sonce, ali še lahko vstopa brez nevarnosti. In Sonce je vnovič reklo:
«Kakopak!».
Tako je Voda naprej pritekala.
Ko je dosegla višino moške glave, je dejala Soncu:
«Hočeš, da moji ljudje še prihajajo?».
Sonce in Luna sta odgovorila oba:
«Seveda!».
Nista namreč vedela, kaj bi sicer storila. Tako je Voda pritekala kar naprej. Nazadnje sta morala Sonce in Luna splezati na sleme.
Spet je voda vprašala Sonce, ker pa je dobila isti odgovor kakor prej in so njeni ljudje kar naprej drli v hišo, je Voda v kratkem preplavila streho. Sonce in Luna sta se morala hočeš nočeš umakniti na nebo, kjer sta odtistihmal ostala.
0 pastirju, ki je razumel govorico zverin in ptic
Vrabček
in mu
Vrabček, kje boš to zimo živel, kje se pozimi boš grel? Tu in tam, vsepovsod! Bom že kje našel kak topel kot.
Kje si boš zajtrk izprosil? Kje opoldne boš kosil?
V jaslih pri konjičku, v hlevu pri konjičku in pri pitkah, petelinčku.
Kje pa boš prenočeval? Kje z družinico boš svojo spal? Veš, ti muca, kaj sva se zmenila z ženo?
Da ti tega, vrabci, ne povemo.
Zakaj pa ne, o vrabček moj? Tak rada bi poznala domek tvoj!
Zato, ker nam povedala je neka miš, da ti drugače misliš, kakor govoriš!
Pastir je pasel ovce v hribu. Nenadoma je zaslišal čudno prasketanje in sikanje in že je zagledal ogenj; v njem pa se je zvijala kača. Ovčar je podal kači palico in jo tako rešil.
«Dragi pastir», mu je rekla kača. «Odnesi me k mojemu očetu, kačjemu kralju in videl boš, da te bo dobro poplačal. Ponujal ti bo zlato in drago kamenje, toda ti ga prosi za travo, od katere človek razume govorico zveri in ptic».
Pastir je ubogal kačo in ko mu je kačji kralj ponujal skrinje zlata in draguljev, jih ni maral. Rad bi imel le travo, od katere človek razume živalsko govorico.
«Dobro preudari», mu je dejal kačji kralj. «To je nevarna stvar, če komu poveš, da razumeš živalsko govorico, boš takoj umrl».
Toda pastir ni odjenjal, dokler mu kačji kralj ni dal čarovne trave. Ko jo je pojedel, je takoj razumel, kaj si pripovedujejo zverine in ptice.
šel je iz gozda in slišal, kako se pogovarjata vrani:
«Če bi tale ovčar vedel, da je pod tole skalo zakopan zaklad. Izkopal bi ga in postal tako bogat, da bi se lahko poročil z županovo hčerjo».
Ko je pastir to slišal, je takoj izkopal zaklad. Postal je
najbogatejši človek sedem far naokoli in poročil se je z županovo hčerjo.
Nekoč se je peljal s svojo ženo na kolesju in je poslušal, kako se konja pogovarjata.
«E, če bi naš gospodar vedel, da bo zavoljo svoje žene izgubil življenje», je dejal prvi konj drugemu.
Gospodar se je prestrašil in žena ga je vprašala:
«Kaj se ti je zgodilo, da si prebledel?».
«Nič, nič», se je zgovarjal gospodar.
Tedaj mu je žena pričela očitati, da ima skrivnosti pred njo. Gospodar pa si je mislil:
«Mar naj povem ženi, da razumem govorico živali. Res mi je sojeno, da bom zavoljo nje umrl».
Pripeljala sta se domov, kmet je legel v posteljo in se pripravljal na smrtno u-ro. Tedaj pa je skozi okno zaslišal, kako pravi kokoš petelinu na dvorišču:
«Kaj se napenjaš, mar ne vidiš, da se gospodar pripravlja na smrt».
«Prav mu je! Vstane naj in pokaže ženi, kdo je gospodar. če ji ne bo povedal, kar ji ne sme, bo živel še sto let».
Ko je gospodar to slišal, je vstal in naredil, kar mu je petelin svetoval. In srečno ter zadovoljno je živel še sto let.
oživele. Vse so odhitele po svojih opravkih. Ene so begale sem, druge tja, vse pa so se težko otovorjene vračale.
Tudi rdeča mravljica je po ozki stezici vlačila suho smrekovo iglico. Mukoma jo je spravljala naprej, jo spustila, če se je kje zataknila, jo spet zgrabila na drugem koncu in se na vse načine trudila, da bi jo zvlekla domov.
Ko je bila že blizu doma, ji je pot prekrižal polž lazar, ki je po dežju prilezel na dan.
«Umakni se», ga je prosila mravljica, ko je z bremenom obstala pred njim.
«Jaz naj se ti umaknem?» je rekel polž. «Še na misel mi ne pride!».
«Saj vidiš, da ne morem z bremenom preko tebe», je moledovala mravljica. «Mudi se mi in res ne utegnem čakati».
«Kakor hočeš! Jaz se nikomur na svetu ne bom umikal», je rekel lenuh in kot prilepljen obstal na mestu.
Ko je uboga mravljica uvidela, da so vse njene prošnje bob ob steno, se je na moč trudila, da je preko spolzkega polževega trupa prevalila smrekovo iglico. Vsa izčrpana jo je končno privlekla domov.
Šele pod noč se je polž lazar premaknil z mesta. Zavil je v vrtiček med solato.
«Umakni se», je rekla žaba, ki ji je zastavil pot.
«Jaz, da bi se umikal? Prismoda! Ni ga na svetu, ki bi me spravil s poti», je dejal polž in se še bolj prisesal na zemljo, ker se je bal, da bi ga žaba ne brcnila stran.
«Modrejši popusti», je re-
kla žaba in preskočila polža.
Danilo se je, ko je polž lazar z vrtička prilezel na cesto. Bila je široko tlakovana in sredi nje je obstal. Kmalu je zaslišal ropot, ki je postajal zmeraj glasnejši. Sprožil je svoje oči in zagledal voz, ki se mu je v diru bližal.
«Tudi temu se ne bom umaknil! Jaz že ne», je rekel ošabni polj in obstal tam, kjer je bil.
Voz pa je zdirjal prek njega in ga zmečkal, da je od polža ostala le črna lužica.
Ura
Dolgi Luka, kratki Miha, čudna dva možica! Noč in dan po eni nogi v krogu se vrtita.
Kratki Miha težko diha, revež zaostaja, dolgi Luka hitro smuka, vedno ga prehaja.
Stara teta
godrnjavka
pa oba priganja,
tika, taka,
nič ne čaka,
ne privošči spanja.
Lisica
in petelin
Stoji, stoji stezičica, po njej hiti lisičica
in kokljinega sreča sinčka s čelado rdečo, petelinčka.
«Kako si lep», lisica pravi «po perju lep in po postavi!
Le kam se ti tako mudi?» Namesto da odgovori,
zapoje ji lepo na glas:
«Jaz k svoji jarčici grem v
vas».
In spet lisica: «Slišiš, ti kako pa tvoja jarčka spi?»
Petelin dvignil je perot in svojo glavo skril odspod.
«Tako pa moja jarčka spi», ji dobrodušno odgovori.
Lisica, roparska zverina, pa že pograbi petelina
in k brezi, ki je blizu stala, na sapo vso je z njim bežala.
«Veš kaj, lisica modra ti,» ji petelinček odgovori:
«Lepo zahvali zdaj Boga za tak kos mladega mesa!»
«Res, prav imaš, moj dragi»,
pravi
pod belo brezo se ustavi
in dvigne tačice lisica petelin pa kot lahna ptica
na belo brezo odleti in ji z drevesa govori:
«Pretkana si, a malo umna, še manj poštena in pogumna!»
Lisica z repom brezo žaga krog skače, nič ji ne pomaga.
Naposled lačna se odpravi v svojo lisičino v goščavi,
a petelinček kokotljaje se proti vasi k jarčki maje.