344 ■ Proteus 83/8 • April 2021 345UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Močvirski meček (Gladiolus palustris). Foto: Andrej Seliškar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2020. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 A pr il 20 21 , 8 /8 3. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje družbi lahko uresničeval, ne da bi »imel poklic«, je treba brati kot kritiko kapitalistične »zahteve«, da mora vsak človek »imeti poklic«: z mrežo po- klicev kapitalizem namreč vzdržuje izkoriščanje. Toda za marsikoga težko razumljivo misel: »[V] komunistični družbi […] danes delam to, jutri ono, […] zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik,« je treba jemati skrajno resno. V tem uvodniku skušam slediti tej misli. Naj začnem z besedami Vike Potočnik, diplomirane specialne pedagoginje, nekdanje poslanke in župa- nje Ljubljane ter zdajšnje direktorice Pionirskega do- ma, iz intervjuja, ki je izšel v Dnevnikovem Objekti- vu 26. junija letos: »Otroci lahko tudi prehajajo med dejavnostmi. Pestrost, ki jo ponujamo [v Pionirskem domu], je izjemno bogastvo in popotnica za mlade. Ustvarjalnost je temelj razvoja vsakega človeka. Če jo prepovemo ali zapremo v okvirje, je lahko re- zultat zelo slab.« Ali v igrivem (s)prehajanju otrok med različnimi dejavnostmi ne odmeva Marxova in Engelsova vizija o človekovem svobodnem razvijanju svojih sposobnosti v komunistični družbi: »[…] zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija«? Če se člove- kove sposobnosti hočejo v polnosti razmahniti, mo- rajo »pobegniti« iz svojih institucionalnih, z zakoni in pravili zgrajenih družbenih »kletk« - poklicev: »[…] zjutraj lovim, popoldne ribarim […], ne da bi kdaj postal lovec, ribič […].« Marx in Engels sta pri tem uporabila domiselno slovnično igro: človekovo radostno uresničevanje svojih sposobnosti sta opi- sala z nedovršnimi glagoli - lovim, ribarim, poklice pa z »negibnimi«, »zamrznjenimi«, »postvarelimi« samostalniki - lovec, ribič. V kapitalizmu pa človek s svojimi sposobnostmi lahko živi le v institucionalni »kletki« poklica, ki mu je vsiljena in iz katere, kot piše Marx, ne more uiti, če noče izgubiti sredstev za življenje. V takih razmerah so človekove sposobnosti po francoskem filozofu Althusserju »ponižane« zgolj na spretnosti. Pri tem ima glavno vlogo izobraževalni sistem, ki ga je Althusser zgoščeno opisal takole: »Prav priu- čevanje spretnosti, ovitih v množično vtepanje ide- ologije vladajočega razreda, v veliki meri obnavlja proizvodne odnose izkoriščancev do izkoriščeval- cev in izkoriščevalcev do izkoriščancev.« Univerze so vrh izobraževalne piramide, kljub temu pa se ji v zadnjih dobrih dvajsetih letih ne godi nič bolje. Bolonjski sistem študija na univerzah je tudi de- klarativno popolnoma podrejen trgu dela: študijski programi »učijo« samo še za množico »kompetenc«, ki jih birokratsko navajajo kar v svojih obrazcih … Prav na tem mestu, kjer omenjamo bolonjsko re- formo, ki je usodno prizadela poslanstvo univerz, se moramo lotiti branja Univerzitetnega študijskega programa, besedila, ki ga je v svojih Spisih iz hu- manistike leta 2009 objavil Rastko Močnik. Bese- dilo je nastalo v času, ko je univerzo »doletela« bo- lonjska reforma. Besede Močnika so pomenljive in pripovedujejo »veliko« tudi o vdanosti univerzitetni skupnosti v usodo: »Ko se je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani pripravljala na bolonjsko refor- mo, sem predlagal, da bi njen oddelek za sociolo- gijo pripravil znanstveni posvet, kako se lotiti tega vsiljenega državnega posega v delo na univerzi. V skrbi za prihodnost univerze, a z zaupanjem, da bomo s kolegicami in kolegi, študentkami in štu- denti vendarle našli rešitve, sem začel pisati pri- spevek za posvet […]. A oddelek za sociologijo je zavrnil zamisel o znanstvenem posvetovanju. Bese- dilo tudi pozneje na univerzi ni našlo bralk in bral- cev – kakor njegov pisec tam ni našel sogovorcev ne sogovork: spis je tukaj [v Spisih iz humanistike, opomba je moja] prvič objavljen.« Močnikovo besedilo je radikalna kritika univerze v času bolonjske reforme. Ni pa samo kritika, saj ponuja v razpravo tudi popolnoma nov univerzite- tni študijski program. Kako osupljivo nov je, kaže zaključek besedila: »Univerzitetni študijski program mora biti potemtakem program teoretske prakse. Uveljavlja staro humanistično umevanje, po katerem je ‚študij‘ hkrati raziskovanje in učenje. Univerza bi tako za vsako študijsko leto razpisala nekaj študij- skih programov, ki bi bili hkrati raziskovalni pro- jekti. Na naših stopnjah študija pa izhodišče ne bi bila ustanova, temveč študijske skupine: programe- -projekte bi skupaj sestavili učitelji, učiteljice in štu- denti, študentke. Če nadaljujemo z utopično fanta- zijo, bi take dve- ali triletne programe najprej potr- dilo verifikacijsko telo – potem pa bi to telo skupaj s študijsko ekipo poiskalo univerzitetno ustanovo, ki bi ponudila najboljše pogoje za uresničitev projekta- -programa. Naposled ustanova ne bi več izdajala di- plom in naslovov, temveč le potrdilo o sodelovanju v študijski skupini. Študijske skupine pa s svojim de- lom poskrbele, da bi tako potrdilo tudi kaj veljalo.« Marsikaj v navedku je treba pojasniti, predvsem pa je pomembna Močnikova argumentacija za tak učni program. Z njo se bomo, zaradi bralk in bralcev pa tudi morali ukvarjati v sledeči številki. Tomaž Sajovic Novi univerzitetni študijski program (1) Da bi lažje razumeli prejšnji in tokratni uvodnik (in še kakšnega), predvsem pa čas, ki ga živimo, je dobro vedeti, kaj je kapitalistični način proizvodnje – od njega je namreč odvisno vse naše življenje. Na kratko povedano, kapitalistični način proizvo- dnje temelji na zasebni lastnini. Kapitalist je la- stnik proizvodnih sredstev in vsega dela (z rezultati vred), ki ga opravi delavka ali delavec. Lastnik de- lavki ali delavcu ne plačuje opravljenega dela (no- vo ustvarjene vrednosti), ampak le njeno oziroma njegovo »delovno silo«. Razliko med opravljenim delom (novo ustvarjeno vrednostjo) in vrednostjo delovne sile si kapitalist prilasti kot dobiček oziro- ma presežno vrednost. V dobičku oziroma presežni vrednosti se »skriva« izkoriščanje, ki je sistemsko: brez njega ni kapitala in ne kapitalizma. Ljudje so to žal že zdavnaj ponotranjili. Zdaj se lahko vrnemo k širši publiki bolj ali manj nepoznanemu odlomku iz Nemške ideologije, ki sta jo napisala Karl Marx in Friedrich Engels in sem ga citiral v prejšnjem uvodniku: »In končno nam delitev dela takoj daje prvi primer, da, dokler so ljudje v samorasli družbi [samorasla družba pome- ni družbo, ki jo ljudje sprejemajo kot nekaj samo- umevnega; opomba je moja], dokler torej eksistira razkol med posebnim in skupnim interesom, dokler torej (delo) dejavnost ni razdeljena prostovoljno, temveč samoraslo [o delitvi dela se ljudje ne spra- šujejo, jo brez premisleka sprejemajo; opomba je moja], postaja človekovo lastno dejanje njemu tuja, zoperstavljena moč, ki ga podjarmlja, namesto da bi jo on obvladoval. Brž ko namreč delo začenja biti razdeljeno, ima vsakdo določeni izključni krog dejavnosti, ki mu je vsiljena, iz katere ven ne mo- re; je lovec, ribič ali pastir – ali kritični kritik – in mora to ostati, če noče izgubiti sredstev za življe- nje – medtem ko v komunistični družbi, kjer ni, da bi vsakdo imel izključni krog dejavnosti, marveč se lahko izobrazi v vsaki poljubni panogi, uravnava družba občo produkcijo in mi ravno s tem omogo- ča, da danes delam to, jutri ono, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik.« Da bi človek svoje sposobnosti v komunistični 344 ■ Proteus 83/8 • April 2021 345UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Močvirski meček (Gladiolus palustris). Foto: Andrej Seliškar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2020. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 A pr il 20 21 , 8 /8 3. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje družbi lahko uresničeval, ne da bi »imel poklic«, je treba brati kot kritiko kapitalistične »zahteve«, da mora vsak človek »imeti poklic«: z mrežo po- klicev kapitalizem namreč vzdržuje izkoriščanje. Toda za marsikoga težko razumljivo misel: »[V] komunistični družbi […] danes delam to, jutri ono, […] zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik,« je treba jemati skrajno resno. V tem uvodniku skušam slediti tej misli. Naj začnem z besedami Vike Potočnik, diplomirane specialne pedagoginje, nekdanje poslanke in župa- nje Ljubljane ter zdajšnje direktorice Pionirskega do- ma, iz intervjuja, ki je izšel v Dnevnikovem Objekti- vu 26. junija letos: »Otroci lahko tudi prehajajo med dejavnostmi. Pestrost, ki jo ponujamo [v Pionirskem domu], je izjemno bogastvo in popotnica za mlade. Ustvarjalnost je temelj razvoja vsakega človeka. Če jo prepovemo ali zapremo v okvirje, je lahko re- zultat zelo slab.« Ali v igrivem (s)prehajanju otrok med različnimi dejavnostmi ne odmeva Marxova in Engelsova vizija o človekovem svobodnem razvijanju svojih sposobnosti v komunistični družbi: »[…] zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija«? Če se člove- kove sposobnosti hočejo v polnosti razmahniti, mo- rajo »pobegniti« iz svojih institucionalnih, z zakoni in pravili zgrajenih družbenih »kletk« - poklicev: »[…] zjutraj lovim, popoldne ribarim […], ne da bi kdaj postal lovec, ribič […].« Marx in Engels sta pri tem uporabila domiselno slovnično igro: človekovo radostno uresničevanje svojih sposobnosti sta opi- sala z nedovršnimi glagoli - lovim, ribarim, poklice pa z »negibnimi«, »zamrznjenimi«, »postvarelimi« samostalniki - lovec, ribič. V kapitalizmu pa človek s svojimi sposobnostmi lahko živi le v institucionalni »kletki« poklica, ki mu je vsiljena in iz katere, kot piše Marx, ne more uiti, če noče izgubiti sredstev za življenje. V takih razmerah so človekove sposobnosti po francoskem filozofu Althusserju »ponižane« zgolj na spretnosti. Pri tem ima glavno vlogo izobraževalni sistem, ki ga je Althusser zgoščeno opisal takole: »Prav priu- čevanje spretnosti, ovitih v množično vtepanje ide- ologije vladajočega razreda, v veliki meri obnavlja proizvodne odnose izkoriščancev do izkoriščeval- cev in izkoriščevalcev do izkoriščancev.« Univerze so vrh izobraževalne piramide, kljub temu pa se ji v zadnjih dobrih dvajsetih letih ne godi nič bolje. Bolonjski sistem študija na univerzah je tudi de- klarativno popolnoma podrejen trgu dela: študijski programi »učijo« samo še za množico »kompetenc«, ki jih birokratsko navajajo kar v svojih obrazcih … Prav na tem mestu, kjer omenjamo bolonjsko re- formo, ki je usodno prizadela poslanstvo univerz, se moramo lotiti branja Univerzitetnega študijskega programa, besedila, ki ga je v svojih Spisih iz hu- manistike leta 2009 objavil Rastko Močnik. Bese- dilo je nastalo v času, ko je univerzo »doletela« bo- lonjska reforma. Besede Močnika so pomenljive in pripovedujejo »veliko« tudi o vdanosti univerzitetni skupnosti v usodo: »Ko se je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani pripravljala na bolonjsko refor- mo, sem predlagal, da bi njen oddelek za sociolo- gijo pripravil znanstveni posvet, kako se lotiti tega vsiljenega državnega posega v delo na univerzi. V skrbi za prihodnost univerze, a z zaupanjem, da bomo s kolegicami in kolegi, študentkami in štu- denti vendarle našli rešitve, sem začel pisati pri- spevek za posvet […]. A oddelek za sociologijo je zavrnil zamisel o znanstvenem posvetovanju. Bese- dilo tudi pozneje na univerzi ni našlo bralk in bral- cev – kakor njegov pisec tam ni našel sogovorcev ne sogovork: spis je tukaj [v Spisih iz humanistike, opomba je moja] prvič objavljen.« Močnikovo besedilo je radikalna kritika univerze v času bolonjske reforme. Ni pa samo kritika, saj ponuja v razpravo tudi popolnoma nov univerzite- tni študijski program. Kako osupljivo nov je, kaže zaključek besedila: »Univerzitetni študijski program mora biti potemtakem program teoretske prakse. Uveljavlja staro humanistično umevanje, po katerem je ‚študij‘ hkrati raziskovanje in učenje. Univerza bi tako za vsako študijsko leto razpisala nekaj študij- skih programov, ki bi bili hkrati raziskovalni pro- jekti. Na naših stopnjah študija pa izhodišče ne bi bila ustanova, temveč študijske skupine: programe- -projekte bi skupaj sestavili učitelji, učiteljice in štu- denti, študentke. Če nadaljujemo z utopično fanta- zijo, bi take dve- ali triletne programe najprej potr- dilo verifikacijsko telo – potem pa bi to telo skupaj s študijsko ekipo poiskalo univerzitetno ustanovo, ki bi ponudila najboljše pogoje za uresničitev projekta- -programa. Naposled ustanova ne bi več izdajala di- plom in naslovov, temveč le potrdilo o sodelovanju v študijski skupini. Študijske skupine pa s svojim de- lom poskrbele, da bi tako potrdilo tudi kaj veljalo.« Marsikaj v navedku je treba pojasniti, predvsem pa je pomembna Močnikova argumentacija za tak učni program. Z njo se bomo, zaradi bralk in bralcev pa tudi morali ukvarjati v sledeči številki. Tomaž Sajovic Novi univerzitetni študijski program (1) Da bi lažje razumeli prejšnji in tokratni uvodnik (in še kakšnega), predvsem pa čas, ki ga živimo, je dobro vedeti, kaj je kapitalistični način proizvodnje – od njega je namreč odvisno vse naše življenje. Na kratko povedano, kapitalistični način proizvo- dnje temelji na zasebni lastnini. Kapitalist je la- stnik proizvodnih sredstev in vsega dela (z rezultati vred), ki ga opravi delavka ali delavec. Lastnik de- lavki ali delavcu ne plačuje opravljenega dela (no- vo ustvarjene vrednosti), ampak le njeno oziroma njegovo »delovno silo«. Razliko med opravljenim delom (novo ustvarjeno vrednostjo) in vrednostjo delovne sile si kapitalist prilasti kot dobiček oziro- ma presežno vrednost. V dobičku oziroma presežni vrednosti se »skriva« izkoriščanje, ki je sistemsko: brez njega ni kapitala in ne kapitalizma. Ljudje so to žal že zdavnaj ponotranjili. Zdaj se lahko vrnemo k širši publiki bolj ali manj nepoznanemu odlomku iz Nemške ideologije, ki sta jo napisala Karl Marx in Friedrich Engels in sem ga citiral v prejšnjem uvodniku: »In končno nam delitev dela takoj daje prvi primer, da, dokler so ljudje v samorasli družbi [samorasla družba pome- ni družbo, ki jo ljudje sprejemajo kot nekaj samo- umevnega; opomba je moja], dokler torej eksistira razkol med posebnim in skupnim interesom, dokler torej (delo) dejavnost ni razdeljena prostovoljno, temveč samoraslo [o delitvi dela se ljudje ne spra- šujejo, jo brez premisleka sprejemajo; opomba je moja], postaja človekovo lastno dejanje njemu tuja, zoperstavljena moč, ki ga podjarmlja, namesto da bi jo on obvladoval. Brž ko namreč delo začenja biti razdeljeno, ima vsakdo določeni izključni krog dejavnosti, ki mu je vsiljena, iz katere ven ne mo- re; je lovec, ribič ali pastir – ali kritični kritik – in mora to ostati, če noče izgubiti sredstev za življe- nje – medtem ko v komunistični družbi, kjer ni, da bi vsakdo imel izključni krog dejavnosti, marveč se lahko izobrazi v vsaki poljubni panogi, uravnava družba občo produkcijo in mi ravno s tem omogo- ča, da danes delam to, jutri ono, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram -, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik.« Da bi človek svoje sposobnosti v komunistični