Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXXVI. - Štev. 35 (1817)
Gorica - četrtek, 13. septembra 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Markam ne osvohaia človeka Hrvaški evharistični kongres
V	nedeljo 9. septembra smo brali pri maši odlomek iz preroka Ezekijela. Tam je zapisano: »Sin človekov, tebe sem postavil za čuvaja hiši Izraelovi.« V novi zavezi je Kristus postavil za čuvaje božjega ljudstva apostole in njih naslednike, papeža in škofe. Ti imajo sedaj dolžnost, da opravljajo preroško službo v Kristusovi Cerkvi. Sv. Pavel je dejal: »Gorje meni, če ne bom oznanjal evangelija!« Cerkvena hierarhija mora zato čuvati zlasti nad čistostjo Kristusovega nauka, kajti njena prva dolžnost je nepotvorjeno čuvati Resnico kot smo jo prejeli od božjega Učenika.
Ta naloga je posebej naložena rimskemu škofu kot nasledniku apostola Petra. Temu je Kristus naročil: »Ti pa potrdi svoje brate.« Rimski papeži so se tega vedno zavedali, da so oni v prvi vrsti poklicani, da verske resnice razlagajo in branijo pred zmotami. V ta namen so si v teku časov ustanovili poseben organ oz. kongregacijo, ki so jo do zadnjega koncila imenovali sv. Oficij, sedaj pa nosi ime Kongregacija za verski nauk.
Ta kongregacija ima po papeževem ukazu posebej nalogo, da čuva nad tem, kar se v Cerkvi uči. Kongregaciji predseduje papež sam, njega pa nadomestuje poseben kardinal. Po koncilu je bil to najprej kardinal Šeper, sedaj pa je nemški kardinal Joseph Ratzinger. Ta spada med najbolj priznane teologe sedanjega časa. Predno je prišel v Rim, je bil nadškof v MUnchnu.
TEOLOGIJA OSVOBODITVE
Zadnjih dvajset let se v katoliškem svetu veliko govori o teologiji osvoboditve. Eni jo kujejo v nebesa, drugi ji očitajo številne zmote in jo obsojajo. Ta teologija je nastala v Južni Ameriki kot odraz svojskih razmer v tem delu sveta. Južna Amerika je izrazito katoliška dežela, saj so tam skoro vsi krščeni v katoliški Cerkvi. Poleg tega je mlada dežela, ker je večina vernikov mladih izpod 25 let. Toda versko znanje je zelo pomanjkljivo, ker primanjkuje duhovnikov.
Druga značilnost za Južno Ameriko so socialne in politične razmere. Same po sebi so države na tem kontinentu bogate na naravnih surovinah. Ljudstvu bi se lahko dobro godilo. Temu pa ni tako, ker so skoro vse države Južne Amerike gospodarsko nerazvite; prištevamo jih v tako imenovani »svet v razvoju«. Gospodarsko se pa razviti ne morejo in se otepajo z revščino. Kaj je temu krivo? Kje je vzrok?
Južnoameriška Cerkev je o tem začela razmišljati po zadnjem koncilu In iskati izhoda iz tega stanja. Nekaterim se je zdelo, da so revščini in gospodarski zaostalosti krivi kapitalizem in vojaške diktature, ki so bolj ali manj prisotne v vseh državah Južne Amerike. Kapitalisti, povečini gre za velike mednarodne družbe, izkoriščajo delavstvo, dobiček pa izvažajo drugam. Vojaške diktature so povezane s kapitalisti in jih podpirajo. Vsled tega je rešitev iz tega stanja v socializmu in demokraciji.
Številni teologi so te razprave poglobili in razvila se je teologija osvoboditve: osvoboditi človeka od revščine in zaostalosti, od zapostavljanja revnih, od izkoriščanja človeka po človeku, od kratenja osnovnih človečanskih pravic v diktaturah.
Cilj je gotovo visoko postavljen in vse pohvale vreden. Tudi cerkvena hierarhija se je v Medellinu in drugod postavila na stran revnih in zatiranih množic. Simbol tega prizadevanja s strani Cerkve je postal škof Helder Camara, ki ga pozna ves svet.
ZMOTE V TEJ TEOLOGIJI
Toda v to gibanje in iskanje so se vpletle tudi zmote. Glavna med njimi je Prevrednotenje poslanstva Cerkve. Nekateri teh teologov so namreč preobrnili evangelij, kakor da bi bil glavni namen Kristusa in Cerkve skrb za zemski blagor
ljudi, za njih osvoboditev od revščine in zatiranja. V podrejeno službo so postavili onstransko razsežnost Kristusove smrti, ki je prišel, da človeka reši od greha in spravi z Bogom. Poleg tega so od Karla Marxa in marksistov sprejeli tezo o razrednem boju med bogatini in proletariatom, tako da po njihovem Cerkev ni občestvo vseh krščenih, temveč samo revnih proletarcev, ne pa tudi kapitalistov. Razredni boj predpostavlja tudi sovraštvo enih proti drugim.
Med mnogo dobrega in pristno krščanskega, kar vsebuje teologija osvoboditve, so se torej vpletle tudi nevarne in za kristjana nesprejemljive ideje iz marksističnega nauka in prakse. Kongregacija za verski nauk je v svojem dokumentu z dne 6. avgusta hotela opozoriti na te nevarnosti, nikakor pa ni obsodila teologije osvoboditve kot takšne. Kongregacija je želela samo povedati: Glejte, med mnogim dobrim je tudi slabo; med pšenico je tudi ljuljka. To slabo je pa tisto, kar je ta teologija prevzela od marksizma. Kajti ta vodi le iz ene diktature v drugo, od enega suženjstva v novo suženjstvo, ki je hujše od prejšnjega kot pričajo izkušnje vseh ljudstev, kjer je zavladal marksizem.
NEZDRUŽLJIVOST VERE IN MARKSIZMA
Dokument Kongregacije za verski nauk je vsled tega izrazito verskega značaja in se obrača na kristjane, ki iščejo ustrezne rešitve političnih in socialnih problemov.
V	bistvu ni nič novega, temveč le potrjuje, kar je Cerkev vedno učila, da sta marksizem in vera nezdružljiva. Marksistično gledanje na svet, človeka, zgodovino, človeško družbo je nezdružljivo z razodetim Kristusovim naukom. Ne moreš se boriti z Belcebubom proti hudiču.
K. HUMAR
V nedeljo 9. septembra je hrvaška Cerkev zaključila proslavljanje 1300 letnice pokristjanjenja Hrvatov z mogočnim narodnim evharističnim kongresom, ki se je v soboto popoldne odvijal v Zagrebu, naslednji dan pa v Mariji Bistrici. Pravijo, da se je tega slavja udeležilo 300.000 vernikov. Navzoči so bili tudi zastopniki oblasti.
Kongresu je predsedoval kot papežev odposlanec dunajski nadškof kardinal Joseph Konig. Ta je tudi izročil hrvaškim Škofom posebno poslanico sv. očeta, ki jo je v Mariji Bistrici prebral reškd nadškof dr. Josip Pavlišič. Papež v tej poslanici, ko omenja prednike, ki so odločno branili krščanstvo, potem ko so ga sprejeli, poudarja ekumensko poslanstvo Hrvatov z besedami: »Božja Previdnost je postavila vaš narod med Zahod in Vzhod, kjer se stikajo različne kulture in ljudstva. Zadnji koncil je sprožil veliko e-kumensko gibanje, ki teži k iskrenemu in odprtemu dialogu z brati kristjani, verniki nekrščanskih religij in tudi z neverujočimi. Prav v 'tem je vaše posebno važno poslanstvo: živite v večverski državi, v kateri so poleg vas pravoslavni in evangeličanski kristjani, muslimani in neverni. Kot katoličani ste poklicani, da v polni zavesti svoje vere, kulture in narodnosti gojite medsebojno spoštovanje, prijateljstvo in sodelovanje pri delu za skupni blagor, in to v pravem evangeljskem duhu ter po smernicah II. vatikanskega koncila in vaših pastirjev. Tako boste zares sinovi miru in orodje pomirjanja v državi.«
V svoji poslanici je papež nadalje zapisal: »Ko sem danes duhovno z vami, imam tudi močno željo, da v bližnji bodočnosti obiščem to vaše svetišče in se s tem odzovem na vabilo vaše škofovske konference kakor tudi na prijazno pri-
Nedelja, velik in suet dan
NEDELJA V CERKVENEM LETU
Nedelja ni samo eden od dnevov v tednu, ampak je vključena v stalno ponavljanje skozi vse leto. Nedelja je majhna velika noč, vir in začetek vsega nadaljnjega razvoja bogoslužja. Nedelja izraža Kristusovo skrivnost, ki ima svoj vrh v vsakoletni velikonočni nedelji.
V tedenskem ponavljanju nedelje, ki odgovarja človekovi naravi, se podoživlja Kristusova skrivnost pod različnimi vidiki, da postaja popolna hrana za kristjana. Velikonočno tridnevje pa je vrhunec cerkvenega leta.
Ob njem je kot enotna skrivnost 40-dnevna priprava postnega časa in doba 50 dni od velike noči do binkošti. V prvotno in izvirno jedro krščanskega bogoslužja se postavlja božič s svojim krogom. Po svoji obliki posnema velikonočno dobo: ima v adventu čas priprave in potem božični čas.
Ob teh cerkvenih dobah je urejeno vse cerkveno leto in ob njem raste v veri življenje krščanskega ljudstva. Skozi vse leto se obnavljajo Kristusove skrivnosti od Gospodovega oznanjenja prek darovanja v templju (svečnica) do slovesnega praznika Gospodovega telesa in krvi.
V cerkvenem letu Cerkev s posebno ljubeznijo časti Devico Marijo, se spominja mučencev in drugih svetnikov. S Sinom je Mati, z Učenikom so njegovi učenci. Njihova prisotnost ni izraz konkurence, ampak dopolnitve. Razkriva pomen in skrivnost Boga.
V Mariji, ki je neločljivo združena z delom odrešenja, Cerkev občuduje in poveličuje najvzvišenejši sad odrešenja in v njej z veseljem gleda to, kar želi in upa biti ona sama.
V svetnikih, ki so zvesto posnemali božjega Učenika in so zato zaslužili polno uživanje njegove slave, Cerkev oznanja velikonočno skrivnost, ki se je že uresničila
pravljenost državnih oblasti ter tako o-pravirn svoj zaželjeni pastoralni obisk v Jugoslaviji.«
Zanimivo pa je, da msgr. Pavlišič tega odlomka, ki bi gotovo v prisotnih vzbudil val navdušenja in odobravanja, ni prebral. Kaj je botrovalo tej opustitvi?
Naj še omenimo, da je bilo na kongresu prisotnih pet kardinalov: poleg Kuhariča in Konica še Meissner iz Vzhodnega Berlina, Macharski iz Krakova in Lekai iz Budimpešte-Ostrogoma, nadalje 33 škofov in nadškofov ter nad tisoč duhovnikov. Iz Slovenije sta prišla metropolit Šuštar in oba mariborska škofa Kramberger in Smej, z njima pa okoli tisoč slovenskih vernikov. Drugi dan kongresa je v Mariji Bistrici imel glavni govor kardinal Franjo Kuharič. Podal je misel o človekovi svobodi, posebej o svobodi veroizpovedi. »Resnično svobodna je samo tista družba, v kateri vsak človek svobodno živi z Bogom,« je pribil.
Neva cerkev na kraju medvojnega brezumja
V	nedeljo 2. septembra je patriarh srbske pravoslavne Cerkve German posvetil v Jasenovcu, kraju, ki leži ob izlivu Une v Savo novo cerkev, ki je tako kot prejšnja posvečena sv. Janezu Krstniku. Sezidali so jo na mestu stare, ki so jo ustaši v svoji divjosti razdejali leta 1941. Zagrebškega nadškofa kardinala Kuhariča je
zastopal njegov pomožni škof Djuro Koksa, ljubljanskega nadškofa Šuštarja pa kanonik Ivan Merlak.
Jasenovac je bil kraj, kjer je stalo veliko ustaško uničevalno taborišče in v katerem je bilo pobitih več desettisoč ljudi (nekateri govorijo tudi o stotisočih), v glavnem pravoslavnih Srbov. V njem je izgubilo življenje tudi osem slovenskih duhovnikov, ki so jih spomladi 1941 Nemci pregnali na Hrvaško. Eden izmed njih, Franc Rihar iz Dobrove pri Ljubljani je moral umreti, ker ni hotel peti Tedeuma za 14. april, dan ustanovitve t. i. Neza-visne države Hrvatske.
V	govoru, ki ga je imel patriarh German po končanem bogoslužju pred glavnimi cerkvenimi vrati, se je dotaknil tudi odnosov s Hrvati in dejal Srbom: »Vi živite tukaj z našimi brati Hrvati rimskokatoliške vere. Burna in trpljenja polna preteklost nas je tu pomešala in usmerila v skupno življenje. Jasenovac naj bi bil velik in vedno zgovoren opornim, da morata biti ljubezen dn sloga zakon našega prihodnjega skupnega življenja. Tudi ta božja hiša naj služi temu namenu... naj bo kakor svetilnik vsem, ki prihajajo vanjo ali hodijo mimo nje, in kažipot v srečno prihodnost. Modri Salomon uči, da sovraštvo zaneti prepire, ljubezen pa vse prekrije. To svetišče naj postane kraj, kjer se bo oznanjala ljubezen, prava krščanska ljubezen, o kateri govori apostol Pavel v pismu Korinčanom.«
Umrl je veliki pričevalec za Kristusovo Cerkev
v njihovem na milostih polnem življenju.
V občestvu z božjo Materjo in vsemi svetniki Cerkev vsak dan slavi Evharistijo in prosi za božje dobrote.
Cerkev v Kristusu raste iz leta v leto in dopolnjuje svojo pot, romarica v času, in hiti proti dopolnitvi tiste obljube, ki je duša in smisel vsega njenega življenja.
Cerkev, ki slavi vsako nedeljo Kristusovo velikonočno skrivnost in bolj slovesno vsako veliko noč, se med letom spominja vseh odrešenjskih del svojega Gospoda. Na ta način odpira svojim vernikom bogastvo odrešilnih del in zasluge svojega Gospoda, da jih napravlja nekako prisotne v vseh časih, da morejo verniki prihajati z njimi v stik in morejo biti napolnjeni z milostjo odrešenja.
V to odrešenjsko delovanje se vključuje bitnost in potovanje Cerkve. Cerkveno leto tvori zato idealno pot za vsako skupnost, ki hoče rasti v veri in nudi oporo z različnimi načini kateheze in zakramentalnega slavja.
(Konec prihodnjič)
Po daljši bolezni je umrl v petek 7. septembra v starosti 92 let v Rimu ukrajinski veliki nadškof (Vatikan mu iz obzirnosti do pravoslavnega patriarha v Moskvi ni hotel dati naslov patriarha ukrajinske Cerkve) kardinal Jožef Slipyj, ki je preživel 18 let v sovjetskih kazenskih taboriščih, bil štirikrat obsojen in končno osvobojen na posredovanje papeža Janeza XXIII. pri Hruščevu, a pod pogojem, da zapusti Sovjetsko zvezo. Tako je 9. febr. 1963 prišel v Rim, kjer je ostal 21 let.
V	času svojega rimskega izgnanstva je Slipyj neprestano opozarjal na preganjanje Cerkve v vzhodnih državah, še posebej v Ukrajini. Za vatikanske kroge je bil njegov glas dostikrat nadležen, zlasti ko je začel Casaroli politiko odpiranja do komunističnih režimov. Posebno odločno je nastopil na sinodi škofov v Rimu leta 1971, ko je dejal: »Noben narod in nobena Cerkev ni v svoji zgodovini prestal toliko krivic kot ukrajinski, ki komaj se je po prvi svetovni vojni osvobodil je spet padel pod komunistično oblast, katera je na krvav način uničila ukrajinsko Cerkev, jo vključila v pravoslavje, vso katoliško hierarhijo pa pozaprla. Ukrajinski katoličani so preganjani naprej, ne da bi jih kdo branil.« Če bi mogel, bi lahko povedal, da na Poljskem, v škofiji Premysl, v kateri imajo ukrajinski katoličani večino, cerkveni krogi ves povojni
čas ne pristanejo na to, da bi tamkajšnji škof bil Ukrajinec.
Ena zadnjih Slipyjevih pobud je bila leta 1978 razglasitev desetletne priprave, verske, kulturne in domovinske na tisočletnico pokristjanjenja Ukrajincev, ki jo je izvedel leta 988 kijevski veliki knez sv. Vladimir. Zelo se je veselil praznovanja tega dogodka, pa tudi tega zadoščenja mu ni dalo njegovo mučeniško življenje. Bil je pač kot Janez Krstnik: ni se dal upogniti nikomur.
Pni lini NNžnt Mii h Kani
V nedeljo 9. septembra je nastopil sv. oče svoj dvanajstdnevni pastoralni obisk Kanade, ki se je pričel v francosko go-govoreči pokrajini Quebec. Ta šteje 6,5 milijona prebivalcev (vsa Knada jih ima 25 milijonov) in skoro vsi (92%) so katoličani. V celoti pa je v Kanadi 11 milijonov katoličanov, t. j. 44%.
V mestu Quebec je sv. oče popoldne opravil srv. mašo na univerzitetnem stadionu; prisostvovalo ji je četrt milijona vernikov. Govoril jim je o razmerju med vero in kulturo, ki druga druge ne izključujeta.
Naslednji dan, v ponedeljek 10. septembra, se je papež srečal z zastopniki avtoh-tonovega prebivalstva, z Indijanci iz rodov Mohavkov, Huronov in Algonkimov ter z Eskimci. V ta namen se je podal v kraj SanfAnna du Beautre, ki leži ob spodnjem toku velereke Sv. Lovrenca ter tah govoril domačinom, ki so se zbrali v stolnici. Zavzel se je za spoštovanje kulture in praivic teh domačinov in zaželel, da bi se dialog med belo večino in oblastmi z ene strani ter z Indijanci in Eskimi z druge gradil na zaupanju in sprejemanju različnosti drug drugega.
Mladina in mir — z roko v roki
To je geslo, ki ga je papež Janez Pavel II. izbral za prihodnji Svetovni dan miru
1.	januarja 1985.
Sv. oče je ob tem poudaril, da Cerkev pri zavzemanju za mir nikaikor noče dajati prednosti skupini ali sloju ljudi. Res pa je, da si mladi ljudje danes še posebej prizadevajo za mir na vseh področjih življenja in dela. To so dokazali tudi na številnih prireditvah med svetim letom, posebej na veličastnem mednarodnem srečanju ob sklepu svetega leta v Rimu. Mladi se dejavno zavzemajo za mir tudi v državah, ki jih je papež doslej že obiskal.
Pri izbiri omenjenega gesla je papež upošteval dejstvo, da bo prihodnje leto Mednarodno leto mladine dn da v tem letu tudi OZN načrtuje močnejše zavzemanje za reševanje mirovnih vprašanj.
Mladina in mir morata korakati z roko v roki, ker brez mladih ljudi ni mogoče ustvariti miru. Čeprav je mir pereče vprašanje vseh starostnih in družbenih slojev, predvsem trka na vest odraslih. Mladi so prvi, ki morajo v vojnah seči po orožju.
V	nekaterih diktaturah so tudi prvi, ki jih vzgajajo za nasilje in osvajalno vojno.
Da bi se mladi res zavedali nadvse pomembne vloge miru v človekovem življenju in se na vseh področjih skupaj z vsemi starostnimi in družbenimi skupinami dejavno zavzemali zanj, jih je treba ustrezno vzgajati. Vzgajati jih moramo za spoštovanje do človeka, za pravičnost, resnicoljubnost, pristno svobodo, spoštovanje do življenja, ustanov, pripravljenost odpuščati, ljubezen. Vse to obsega vzgoja
Srečanie SKristasom V..Draoi" Zadnji dnevi potovanja po Španiji
Objavljamo pridigo, ki jo je v nedeljo
2.	sept. imel tržaški škof Bellomi med mašo za udeležence »Drage« na Opčinah.
V	ZGODOVINSKEM DOGAJANJU
Svetopisemske odlomke 22. navadne nedelje v cerkvenem letu povezuje skupna oznaka: tj. srečavanje vernika z zgodovino, ki je včasih ostro in dramatično. Prerok Jeremija pravi, da je »ves dan v posmeh« in da ga »vsak zasmehuje«. Apostol Peter je prevzet po razkritju o Kristusovem trpljenju in usmrtitvi. Pavel spodbuja kristjane, naj se varujejo pred svetom in naj se ne ravnajo po tem svetu.
■	Zdi se mi, da pobuda, ki nosi ime Draga, izraža pri vas isto zavest, dragi slovenski prijatelji. Vera ni neka »kultura«: ostaja namreč vedno vera v različnih kulturah. Vera pa mora postati kultura. Danes namreč govorimo o »inkulturalizaciji vere«.
Vi se srečujete kot verne osebe, povezane s Kristusom, z njegovim evangelijem in njegovo Cerkvijo, in to v človeški stvarnosti, socialni, politični in v kulturi današnjega časa. To potrjuje tema, ki ste jo izbrali za študijske dneve.
Božja beseda ne daje znanstvenih in praktičnih rešitev. Daje luč in tolažbo. Božja beseda je božja resnica in božja ljubezen, ki smo ju prejeli po milosti, da bi hodili kot božji otroci in izpričevali univerzalno bratstvo.
LUČ MODROSTI IN MOČ LJUBEZNI
Luč In ljubezen, ki izhajata iz vere, je treba prenesti v življenje, v človekovo kulturo, v zgodovinsko dogajanje. Po tej povezavi vera razvija vsa svojo moč za osvoboditev in rast osebe ter družbe. Nekaj konkretnih primerov tega dinamizma odkrijemo v zgoraj omenjenih svetopisemskih berilih.
Jeremija doživlja dramo svojega poslanstva. Nastopati mora kot prerok, ki oznanja nesrečo in pogumno odkriva slabosti svojega naroda. In prav ta ostri spopad s stvarnostjo mu pomaga, da odkrije božji dar. Bog ga je preslepil in Jeremija se je pustil preslepiti. Bog ga premaga s svojo močjo in vžge v njegovih kosteh neugasljiv ogenj. Preda se zato z božjo avtoriteto dogajanju, ki so ga deležni njegovi ljudje; in to njegovo ravnanje ga navdaja z gotovostjo in vztrajnostjo pri izvrševanju poslanstva za rešitev Izraela.
Podobno se godi apostolu Petru. Kristus Učitelj je že dokončno vpleten v spopad z oblastjo. Prevzetnost mogočnih se dviga proti njemu, da bi ga uničila. A Peter se noče vdati: »Nikar, Gospod, to se ne sme zgoditi!« On je človek kakor drugi in se ne more predati krivici in zatiranju.
Toda Kristus ga z odgovorom zadene kakor strela: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi.« Po tragediji nedolžnega, ki je obsojen na smrt, se mora razodeti božji načrt. Zato Jezus opozarja Petra, naj misli na to, kar je božje, ne na to kar je človeško. Vera je svetilnik, ki s svojo lučjo prodira v vsako temo in razkriva skrivnosti v luči božjega načrta za človeško zgodovino.
Sv. Pavel nam zato pravi: »Ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro, kaj je njemu všeč in kaj je popolno.«
NAČIN PODARITVE
Spremenjenje, ki ga vera izvrši v naših osebah, doseže svoj višek, kadar nas na-
redi popolnoma svobodne. Ali ni končno prav iskanje svobode glavni motiv, ki je podlaga vsemu iskanju v Dragi?
Civilna in politična svoboda, svoboda pred notranjimi in zunanjimi pogoji, a predvsem in na prvem mestu svoboda za ljubezen, za službo, za zgradbo sveta, ki bo vreden človeka, božjega otroka.
To svobodo imenuje Pavlovo pismo Rimljanom »prijeten dar«. Zakaj? Kaj pomeni in kaj zahteva? To je, pravi sv. Pavel, žrtvena daritev, podaritev nas samih Bogu kot živa žrtev.
Predlog je jasen, natančen, ne dopušča dvomov. Njegovo upravičenost lahko overovimo vsak trenutek in tako bogatimo svoje izkušnje. Kdor se zna predati Bogu z žrtveno gesto, je najbolj svoboden človek, kar jih je, ker se je osvobodil samega sebe; zre jasno in pogumno v bodočnost, ker ga je Bog popolnoma vzel pod svojo oblast, ki je resnica in ljubezen.
Pravično je in za nas tudi nujno, da zastavimo vse svoje človeške možnosti. Moramo analizirati, primerjati, razpravljati, kritizirati, poskušati in znova poskušati. Toda če vse dobro premislimo, vemo, da je zadnja beseda ljubezen, to je sposobnost za daritev do popolne žrtve, tudi za življenje drugih.
Evharistija, ki jo obhajamo, je neizčrpen vir ljubezni, ki ga je Bog položil v srce sveta in ga živi Kristusova kri, znamenje in najvišji dar božje ljubezni za človeštvo.
Evharistija naj ne bo samo obhajanje! Poskrbimo, da nas bo Evharistija popolnoma prevzela. Naša daritev postaja tako res avtentična, ker je združena s Kristusovo daritvijo: in Kristus, če hočemo, nas sprejme vase in nas naredi, posameznike in skupnost, za priče ljubezni za življenje sveta.
■ Papež Janez Pavel II. je v Castelgan-dolfu v petek 7. septembra sprejel udeležence kongresa terapevtičnih združenj in jim govoril o uživanju mamil, ki so postala rak rana sedanjega človeštva. Po besedah sv. očeta se zla ne more premagati z drugim zlom, to se pravi, ni moč nekih mamil pobijati z drugimi manj nevarnimi, npr. z metadonom, tudi ne s tem, da bi se jih v celoti ali delno dovolilo. Predhodna akcija zoper mamila in pomoč njih uživalcem, da se jih otresejo bi moral biti tisti program, ki ga bo tudi Cerkev vedno podprla.
■ Za komunističnim voditeljem Vzhodne Nemčije Honeckerjem je bil na ukaz Moskve tudi bolgarski voditelj Todor Živkov prisiljen, da odpove svoj obisk v ZR Nemčiji, ki naj bi ga bil opravil od 19. do 22. septembra. Živkov je kot razlog odpovedi navedel nevarni mednarodni položaj, ki se je ustvaril z nameščanjem severnoameriških jedrskih izstrelkov v Zahodni Evropi in z NATO manevri, ki so te dni v teku. Ni pa povedal, da je bil odpovedani obisk sklenjen v času, ko so osporavani izstrelki že bili postavljeni in da se istočasno z NATO manevri vršijo tudi manevri Varšavskega pakta.
■ Sovjetski voditelj Konstantin Cernjen-ko, ki se skoraj dva meseca ni bil pokazal v javnosti, kar je izzvalo ugibanja o njegovi morebitni bolezni, se je spet pojavil v Kremlju ob izročitvi odlikovanj trem sovjetskim vesoljcem. Dejal je, da je cilj sovjetskih naporov pri osvajanju vesolja njegova demilitarizacija ter izrazil
S prihodom v Madrid na večer 2. avgusta se je zaključil prvi del potovanja po Španiji, ki ga je letos organiziral »Katoliški glas« za svoje naročnike in prijatelje. Za nami je ostala južna Španija s svojimi edinstvenimi mesti kot so Granada, Sevilla in Kordova. Ostala pa je tudi silna vročina, ki je povzročila marsikateremu precejšnje prebavne težave.
NAJVIŠJE LEŽEČA EVROPSKA PRESTOLNICA
Madrid, sedanja prestolnica Španije, se je izkazal veliko bolj »uvideven« od Andaluzije. Prvič leži kar visoko, 650 m nad morjem — najvišje ležeča evropska prestolnica —, poleg tega pa je vročina znašala največ 36°, zjutraj pa je bilo kar hladno. Španci pravijo o svoji prestolnici: Nueve meses de invierno y tres meses de infierno (Devet mesecev zime in tri mesece pekla), pa vsaj mi tega nismo doživeli. S peklom smo se seznanili že v Sevilli.
Madrid dolguje svoje ime maverski trdnjavi Magrit, ki se omenja prvič leta 931. Leta 1083 je kraj zavzel aragonski kralj Alfonz VI., pomemben pa je postal šele v drugi polovici 16. stoletja, ko je kralj Filip II. svoj dvor prestavil iz Toleda v Madrid. Danes šteje že nad 3.500.000 prebivalcev. Je zelo čisto mesto s širokimi avenijami in lepimi stavbami.
Mi smo se nastanili v luksuznem hotelu v neposredni bližini nogometnega igrišča »Bemabeu«, kjer se je 11. julija 1982 odigrala finalna tekma med Italijo in Zah. Nemčijo. Kot znano, se je končala z zmago Italije s 3 : 1.
Kdor pride kot turist v Madrid, mora skoro obvezno obiskati središče mesta kot je Puerta del Sol (Sončna vrata), kjer je začetek kilometrskega štetja vseh glavnih cest v Španiji, potem si ogledati
upanje, da »bodo v Washingtonu konec koncev le pokazali politično daljnovidnost«.
■ V Kanadi je liberalna stranka, na oblasti z majhno prekinitvijo devetih mesecev 21 let doživela na parlamentarnih volitvah pekoč poraz. Tako so konservativci, ki jih vodi dinamični 45-letni Brian Mulronev (poročen je z Jugoslovanko iz Sarajeva) prejeli od 282 kar 211 sedežev, liberalci pa komaj 40, levičarski novi demokrati 30, en sedež pa je pripadel nekemu neodvisnemu kandidatu.
■ Severnoameriški predsednik Reagan je obiskal kraj Doylestown v Pensilvaniji, kjer stoji cerkev s podobo čestohov-ske Matere božje in kamor Američani poljskega porekla pogosto romajo. Reagan je te Poljake nagovoril z besedami: »Zahvalimo se Bogu za papeža Janeza Pavla II. Ta pogumni sin poljske zemlje že navdihuje celotno človeštvo. Svet je lahko srečen, da je v času zmede in nevarnosti med nami duhovni voditelj velikega zgodovinskega pomena. Zato poljski narod ne bo nikdar premagan.« Ameriški predsednik je še dodal, da se je s papežem že večkrat posvetoval. Seveda je vsem jasno, da ima ta hvala na račun sedanjega papeža Janeza Pavla II.
■ Na glavni železniški postaji v Montrealu, največjem francosko govorečem mestu v Kanadi je eksplodirala bomba, skrita v prtljagi, ki jo potniki devljejo v predale v za to namenjenih omarah. Eksplozija je ubila tri osebe, ranjenih pa jih je bilo 30. Do terorističnega dajanja je prišlo tak pred kanadskimi državnozborskimi volitvami in teden pred obiskom papeža Janeza Pavla II-,
■ Tajfun, ki je divjal po južnih pokrajinah filipinskega otočja in dosegel hitrost 220 km na uro, je povzročil nad
1.500 mrtvih in silno razdejanje. Tako uničujočega viharja ne pomnijo na Filipinih od zadnje svetovne vojne.
»Pomoč trpeči Cerkvi«
Tako se imenujo pomoč, ki jo je po zadnji svetovni vojni zamislil redovnik Werenfried van Straaten. Zbiral je in delil pomoč predvsem beguncem iz dežel, ki so padle pod komunistično oblast. Dobrodelna akcija je izredno uspevala. Zadnja leta deli pomoč povsod, kjer je velika potreba. Zelo podpira gradnjo novih cerkva in semenišč v deželah Tretjega sveta.
Sv. oče je privatno dobrodelno organizacijo potrdil in je postala odvisna od Apostolskega sedeža. Potrdil je tudi njena pravila.
slavni muzej Prado in kraljevo palačo iz 18. stoletja, nadalje narediti izlet v Esco-rial in Dolino padlih (Valle de los caldos) ter se ustaviti v nekdanji prestolnici španskih kraljev v Toledu.
ESCORIAL IN DOLINA PADLIH
Mi smo začeli z ogledom Escoriala ali bolje rečeno samostana sv. Lovrenca, ki ga je dal zgraditi kralj Filip II. v spomin na svojo zmago nad Francozi pri San Quintinu 10. avgusta 1557, ko Cerkev slavi sv. Lovrenca. Obenem naj bi samostan bil grobnica za člane kraljeve hiše. Sam kralj Filip II. se je v njem pogosto mudil in tudi umrl v njem 13. sept. 1598.
Obisk smo začeli s sv. mašo v samostanski cerkvi, čemur je sledil poldrugo uro trajajoči ogled samostanskih dvoran z deli slavnih umetnikov tistega časa. Po tem ogledu smo se zapeljali še v Dolino padlih, spomenik vsem padlim s te in one strani v državljanski vojni 1936-1939. Zgradili so ga na izrecno pobudo generala Francisca Franca, zmagovalca v tej vojni.
Spomenik obstaja v .mogočni podzemeljski cerkvi, vsekani v granitni hrib; dolga je 262 m in je povezana z benediktinskim samostanom na drugi strani hriba. Krasi jo osem ogromnih gobelinov, kateri predstavljajo Apokalipso in so bili vezeni v 16. stol. v Bruslju. V njej sta pokopana ustanovitelj španskega političnega gibanja »La Falanga« Jose Antonio Primo de Ri-vera in nadaljevalec njegovih idej general Franco. Nad baziliko se pne 150 m visok križ iz cementa.
Ta edinstvena zgradba naredi na vsakega obiskovalca mogočen vtis; najprej po izbiri lege na pobočju gorovja Guadarra-me, kjer so bili najhujši boji med nacionalisti in republikanci, nato zaradi edinstvene gradnje v živo skalo, zlasti pa zaradi zamisli: smrt druži zmagovalce in premagance. Zato podajmo si roke in postanimo si spet bratje in sestre. Kako zelo se v tem razlikuje general Franco, še danes od mnogih prikazan kot nestvor od vseh drugih samozvancev, tudi v naši bližini, ki odklanjajo vsak poskus narodne sprave in takega spomenika niso zmožni ostvariti, ker so še vedno polni sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih.
Po povratku v Madrid smo si popoldne ogledali kraljevo palačo ter prevozili mesto po dolgem in počez, drugi dan dopoldne pa odpotovali v kraljevsko mesto Toledo. Njegova lega je pravljična. Ležeč na vzpetini 529 m nad morjem ga s treh strani ovija reka Tago (šp. Tajo, izg. Ta-ho), ki zaključi svojo pot pri Lizboni, ko se izlije v Atlantski ocean. Obdan od mogočnih stražnih stolpov in zidovja je res svojevrsten umetniški, arhitektonski in zgodovinski spomenik.
V	MESTU ŠPANSKIH KRALJEV
Ogled smo začeli z obiskom slavnega Alcazarja. Alcazar je arabska beseda in pomeni trdnjavo. Poslopje je zgradil kralj Alfonz VI. potem ko je mesto iztrgal Mavrom iz rok. V času pred državljansko vojno je bila v njem vojaška akademija. Ob Francovi vstaji (v Španiji ji pravijo »pronunciamento«, tj. izpoved, opredelitev) se je vodstvo s kadeti opredelilo za Franca. Mesto so nato zasedle republikanske čete, ki so začele trdnjavo oblegati 21. julija 1936. Kljub ponovnim pozivom se polkovnik Moscardo ni hotel vdati. Uporabili so celo njegovega sina, da bi očeta pregovoril. Ker je oče odgovoril, da naj ostane zvest Španiji, dušo pa izroči Bogu, so sina ubili in to sporočili očetu. Skoz 70 dni je trajalo obleganje in bombardiranje. Stavba je bila skoro v celoti porušena, a obleganci so vzdržali v kletnih prostorih do dneva 28. septembra, ko so Francove čete rdeče pregnale iz mesta.
Ogled teh prostorov nas je pretresel in obenem povzročil v nas boleče spomine na čas, ko je tudi Slovenija šla skozi grozote državljanske vojne. Le da je danes v Španiji pluralistična demokracija, v Sloveniji pa kot drugod po državi diktatura ene stranke, ki se krčevito oprijema oblasti in se s sodnimi procesi prizadeva zadušiti vsak poskus oporečništva.
Toledo pa je zanimiv tudi po svojih muzejih. Tu je živel in slikal slavni Greco, tu so bile in so še kovnice izdelkov iz jekla in z zlatom graviranih okraskov, tu so od leta 1085 do 1561 prestolovali španski kralji, tu so živeli v vzornem sožitju kristjani; mohamedanski Mavri in Judje, na katere še vedno spominjajo krščanska, maverska in judovska četrt, tu je v letih 1227-1431 zrasla mogočna stolnica, zgrajena v gotskem slogu in z 90 m visokim zvonikom. V sredi deli kor glavno ladjo na dva dela, kar je sploh zna-
čilno za španske stolnice. Nekaj čudovitega je Capilla mayor (velika kapela), maverska kapela, kapiteljska dvorana in zakladnica. Skratka: bogata paša za oči in obilna hrana za dušo.
Svoj ogled smo zaključili v neki kovnici ob reki Tago. Vsakdo se je oskrbel s kakim spominkom, vse skupaj pa smo kronali s kosilom na Kraljevskem griču, (Monterrev), od koder je prelep razgled na to pravljično mesto.
POSTANEK PRI PILARSKI MARIJI
*•
Naslednji dan, bila je nedelja 5. avgusta, smo po zajtrku spet šli na pot. Naš neposredni cilj je bilo mesto Zaragoza (izg. Saragosa) ob reki Ebro. Čakalo nas je 320 km vožnje. Pokrajina je precej enolična, tudi posebnih pomembnih krajev ni med potjo.
V	Zaragozo smo dospeli v opoldanskih urah. Takoj smo se napotili v baziliko Naše Gospe del Pilar (na stebru), kjer smo imeli v eni kapel sv. mašo. Zaragoza se je v času Rimljanov imenovala Caesar-augusta, po izgonu Mavrov pa je postala prestolnica aragonskih kraljev. Danes je pomembno trgovsko in industrijsko mesto in ima slavno univerzo, zlasti pa je znana po svojem Marijinem svetišču. Legenda ve povedati, da se je sv. Jakobu, ko je misijonarji po Španiji, prikazala Mati božja na nekem stebru. Baziliko so začeli graditi leta 1681, dolga je 130 m, ima kar štiri zvonike in 10 kupol. Glavne slovesnosti so od 11. do 18. oktobra, njen praznik pa 12. oktobra. Ta dan je tudi Krištof Kolumb prvič stopil leta 1492 na tla ameriške celine.
ZADNJA NOC V ŠPANIJI
Popoldanska vožnja — novih 300 km — je bila hitra, saj je Zaragoza povezana z Barcelono po avtocesti. Bolj ko smo se bližali Kataloniji, bolj je bila zemlja ob-raščena s sredozemskim drevjem. Na večer smo prišli na cilj, po večerji pa obiskali Ramblo, kjer je glavno sprehajališče, dolgo 1.180 m in obdano od košatih platan. Rambla je srce starega mesta, ki je največje trgovsko pristanišče Španije in glavno mesto sedaj avtonomne katalonske dežele. Napisi so sedaj dvojezični: katalonski in kasteljanski, a se zdi, da Katalonec, ki je predvsem trgovec, ne kaže prevelike zavzetosti za svojo nacionalno uveljavitev.
DOMOV!
Barcelono smo že ponovno v preteklih letih na raznih skupnih izletih in romanjih obiskali, zato menim, da je ni treba ponovno opisovati. V ponedeljek 6. avgusta smo v jutranjih urah dali Kataloniji in s tem Španiji slovo. Na obmejnem prehodu pri Junqueri smo se znebili zadnjih peset in jih spremenili v konjak, cigarete in spominke.
Vozili smo nato po pokrajini Langedoc, kjer govorijo svojski jezik »doc«, imeli kosilo v Nimesu, prenočili že v Grenoblu v južnih francoskih Alpah, naslednji dan pa skozi predor Frejus prišli v Italijo. Pri Grenoblu so se spet pojavili oblaki, ki jih ves čas v Španiji ni bilo na spregled, po Benetkah pa smo doživeli nevihto.
Zahvalno mašo slovesa smo imeli v Marijinem svetišču ob avtocesti Nostra Si-gnora del Frassino (na jesenu) v bližini Gardskega jezera, v Gorico pa prispeli bolj ali man jutrujeni okrog enajste zvečer. Napore bomo kmalu pozabili, kar pa smo lepega videli in doživeli, pa bo ostalo vtisnjeno v dušah za vedno.	 ak
■ Dva dni so trajale pretekli teden v čilski prestolnici Santiago demonstracije zoper sedanji vojaški rezini generala Pinocheta. Vlada je zoper demonstrante zelo ostro nastopila, pri čemer je izgubilo življenje devet oseb. Ena izmed njih je bil tudi orožnik. Zelo je javnost presunila smrt francoskega duhovnika Andreja Jar-lana, ki je deloval na eni župnij v santia-škem predmestju Victoria. Strel iz puške ga je ubil v trenutku, ko je bral sveto pismo. Pogrebne obrede je opravil sam saintiaški nadškof Fresno, čeprav je oblast želela, da bi se duhovnika pokopalo zasebno.
■ V libanonski prestolnici Bejrutu je bil izvršen atentat na bivšega ministrskega predsednika in sedanjega ministra za delo in izobraževanje Selima el Hosa. Ko je vstopal v stanovanje velikega muftija, je blizu vhoda razneslo avtomobil, poln razsteliva. Njegov voznik in štirje spremljevalci so bili mrtvi, minister pa, ki je ona najuglednejših osebnosti iz vrst sunitskih muslimanov, je dobil le lažje poškodbe.
V nedeljo 2. septembra je imel takoj po maši škofa Bellomija predavanje univ. prof. Niko Prijatelj iz Ljubljane. Govoril je na temo »Med vero in nevero«. Njegova izvajanja je dopolnil prof. teološke fakultete v Ljubljani dr. Anton Stres (na levi pred mikrofonom). Na skrajni desni poleg prof. Prijatelja moderator prof. Drago Bajec
OKNO V DANAŠNJI SVET
Mednredia aatoloiiii pesmi i Miril
Konec oktobra 1983 je pri založbi He-rold na Dunaju in v Miinchnu izšla reprezentančna pesniška knjiga. Avstrijski teolog Josef Dirnbeck je pod naslovom »Marienlob (Hvalospev Marija) zbral najznačilnejše pesmi, s katerimi so različni znanstveniki, papeži, kralji in cesarji, menihi, znameniti in anonimni pesniki najrazličnejših narodnosti skozi stoletja slavili božjo mater Marijo.
Zelo zanimivo urejen nemški izbor najboljše marijanske lirike vsebuje med drugim verze, ki so jih napisali Edgar Allan Poe, Girolamo Savonarola, Romano Guar-dini, sir Walter Scott, Paul Claudel, sv.
deljo 9. septembra je bilo vreme do zadnjega trenutka negotovo. Še eno uro pred shodom je deževalo. Kljub temu se je pred kipom fatimske Marije zbralo kipo število Marijinih častilcev. Procesija se ie redno začela ob napovedani uri. Kip so nosili skavti, ob straneh pa so jih spremljale žene in dekleta v narodnih nošah. V procesiji je bila dolga vrsta skavtov in skavtinj in je potekala v zbranosti med petjem litanij in molitvijo. Mnoge hiše so bile okrašene.
Procesija se je zaključila na običajnem prostoru za župnijsko cerkvijo, kjer je bil na odru pripravljen oltar. Skavti in skavtinje so pred oltarjem sklenili špalir. Maševal je škofov vikar dr. Lojze Škerl, Po evangeliju pa je povzel besedo župnik iz Stranj pri Kamniku g. Franc Gačnik. Na izviren način je govoril o duhovnih Poklicih. Bogato se je posluževal primerov iz življenja. Toplo je govoril o družini, ki je zibelka poklicev in ohranjeval-ka vernosti in tudi narodne zavesiti. Navedel je besede domačega pisatelja, da kdor danes ruši vernost, podira tudi na-•'odjio zavest. Svoje misli je lepo vključil v pravkar začeto Leto duhovnih poklicev.
Po pridigi so bile prošnje vernikov, ki so jih izpovedali skavti in skavtinje. Pri napovedi prošenj so bili zelo izvirni. Med drugim so prosili tudi, da bi jim Bog na-
Bonaventura, Frangois Villon, Percy B. Shelley, sv. Avguštin, Alessandro Manzo-ni, Martin Luther, Julius Slovvacki, Sergej Jesenin, kardinal Štefan Višinski, Eliot, papež Janez Pavel II., Lech Walen-sa, Lermontov, Kipling, cesarica Marija Terezija, papež Leon XIII., Dante, Rilke in drugi.
Objavljena je tudi poezija dveh na Dunaju živečih slovenskih rojakov, pesnice Milene Merlak in pisatelja Leva Detele. Posredujemo prevode dveh pesmi, ki sta jih zakonca Milena Merlak in Lev Detela napisala v nemščini.
klonil dobrih voditeljev skavtski organizaciji. Veliko prisotnih je prejelo sveto obhajilo. Med vso slovesnostjo je bilo ubrano petje. Domačemu pevskemu zboru so se pridružili tudi drugi. Petje je vodil g. Dušan Jakomin. Ob koncu maše se je župnik g. Vili Žerjal zahvalil vsem za prisotnost, še prav posebej pa pridigarju. Vreme je vzdržalo. Še več. Nebo se je skoraj popolnoma zjasnilo. Marijanski shod je tako prav lepo uspel. - S. Z.
■ Na povabilo deželnega odbora PSI je obiskala Furlanijo-Julijsko krajino delegacija republiške konference SZDL iz Slovenije, ki jo je vodil njen predsednik F. Šetinc. Slovenska delegacija se je sestala najprej v Trstu s člani deželnega vodstva socialistične stranke, nato pa odpotovala na Goriško in imela tam svoje drugo srečanje v Krminu.
★
■ Predsednik LR Kitajske Li Xiannian se je več dni mudil v Jugoslaviji na uradnem obisku. Imel je razgovore z najvišjimi jugoslovanskimi in partijskimi voditelji ter obiskal Slovenijo, Hrvaško in Srbijo. Kitajsko časopisje je o tem obisku zapisalo, da temelji medsebojno prijateljstvo na revolucionarnih temeljih, da je šlo skoz razne preizkušnje, vendar se je po Titovem obisku leta 1974 na Kitajskem nenehno razvijalo in krepilo.
Marijansko slavje na Vejni
Kot je bilo javljeno, je bila v nedeljo
9.	septembra v Marijinem svetišču na Vajni nad Trstom v spomin na 25-letnico posvetitve Italije Marijinemu brezmadežnemu Srcu velika slovesnost, ki je privabila številne italijanske vernike s Tržaškega in sosednjih pokrajin. Vejna je bila izbrana zato, 'ker je prav to svetišče spomin na to posvetitev pred 25 leti in je bil tedaj položen njegov vogelni kamen.
Cerkvenemu obredu je načeloval kardinal Sebastiano Baffi, trenutno predsednik papeške komisije za vatikansko mesto, ki je imel tudi homilijo o pomenu Marije v krščanskem življenju. Svojski odnos, ki je povezoval Marijo z Jezusom, je dejal, odpira vsem kristjanom pot, ki vodi do Kristusa.
Med povabljenimi gosti sta bila navzoča tudi ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič in avstrijski škof iz Linza ob Donavi M. Aichern, vendar moramo z razočaranjem ugotoviti, da nihče od cerkvenih višjih pastirjev ni smatral za potrebno, da opozori na misel iz papeževega pisma tržaškemu škofu Bellomiju, da »naj postane svetišče Marije, Matere in kraljice na Vejni kraj srečanj v bratstvu in miru med narodi Vzhoda in Zahoda«. Očividno je mnogim do tega, da ostane Vejna še naprej zgolj italijansko svetišče.
Letošnji študijski dnevi MPZ »Vesela pomlad«
Veseli mladostmi živžav je 21. avgusta v zgodnjem popoldnevu napolnil obširni parkirni prostor pred sežansko železniško postajo. Tu se je zbralo okrog svojega zborovodje in nekaterih spremljevalcev 50 mladih pevcev, članov mladinskega pevskega zbora (MPZ) »Vesela pomlad« z Opčin. Ta trenutek so nestrpno pričakovali že od zaključka pevske sezone 1983-84, ko je bil ta dan določen za odhod v Topolšico. V tej prijazni štajerski vasici naj bi se odvijali desetdnevni poletni študijski dnevi, ki jih je vodstvo zbora načrtovalo že sredi pomladi.
Da smo dosegli Topolšico, smo se do Celja najprej poslužili vlaka, nato pa avtobusa, Izbira tega kraja za 'letošnje študijske dneve ni bila naključna. Po skromnih začetkih na domačem sedežu v Finž-garjevem domu sc je zbor prvič podal na študijske dneve v Bohinj, nato v Strunjan. Po gorah in morju je prišla na vrsto zelena Štajerska s svojo valovito pokrajino, kjer te s slehernega grička prijazno pozdravi samotna domačija ali bela cerkvica. Pa še travniki, vinogradi, nasadi hmelja in sadovnjaki... Vendar je na Štajersko vlekla mlade pevce tudi želja, spoznati rojstni kraj svojega zborovodje g. Franca Pohajača.
Pi-ogram letošnjih študijskih dnevov je bil temeljito pripravljen že v začetku poletja. Vanj je g. Pohajač vložil veliko lastnega truda, strokovne pripravljenosti in ne nazadnje ljubezni do glasbe in dela z mladino. Mladi pevci so se v prostorih hotela »Vesna« temeljito lotili dela. Vsako jutro so se po telovadbi in zajtrku posvetili študiju, ki je obsegal konkretno spoznavanje not, petje po notah, dihalno tehniko, spoznavanje lastnega telesa in predvsem dihalnih in pevskih organov, vokalizacijo, dikcijo in še marsikaj.
Učenje je potekalo redno v jutranjih urah, popoldanske ure pa so posvečali spoznavanju bližnje okolice. Tako so se povzpeli na Lom in na Žlebnik, obiskali Savinjski gaj, se seznanili z obiranjem
hmelja v kmetijski zadrugi v Polzeli. Ogledali so si tudi Celje in Titovo Velenje, velenjski rudnik lignita, tovarno Gorenje in velenjski grad. Najlepše in naj-zabavnejše pa je bilo kopanje v bazenu hotela »Vesna«, kjer sta fizična in psihična sprostitev dosegli svoj višek.
Za vse pa je bilo edinstveno doživetje, ko so bili gostje prijaznih domačinov v vasi Strmec in bližnjem zaselku Hrenova, ki je rojstni kraj zborovodje Franca Pohajača. V nedeljo 26. avgusta je zbor »Vesela pomlad« s svojim petjem oblikoval sv. mašo v župnijski cerkvi sv. Lenarta, kjer se je praktično zbrala vsa vas.
V	pozdravnem nagovoru se je domači župnik g. Lojze Vicman navezal na leto 1968, ko je g. Franc Pohajač v domači cerkvi pel novo mašo. »Bilo je sredi trde zime,« je dejal, »danes pa se je g. Franc Pohajač vrnil v domači kraj in pripeljal s seboj "Veselo pomlad”, da nam s svojim petjem ogreje srca.« Prisotne je pozdravila tudi predstavnica zbora Kristina Martelanc. Poudarila je zlasti pripravljenost pripadnikov slovenske manjšine v zamejstvu, nadaljevati 5x1 poti, ki so nam ju utrli naši predniki. Sledil je obisk na domu g. Pohajača v Hrenovi. Mladi člani zbora in številni starši, ki so se za to priložnost pripeljali z Opčin, so odnesli s tega obiska nepozabne ivtise.
Desetdnevno bivanje v prijazni Topolšici se je prehitro nagnilo h koncu. Komaj je bilo še časa za kratek koncert, ki so ga mladi pevci želeli pokloniti gostom in osebju hotela »Vesna«. Za izkazano gostoljubje, prijaznost in simpatijo se je direktorju Edvardu Fenku zahvalila Rozeta Ozbič.
Z novimi izkušnjami, obogatenim pevskim znanjem in utrjenimi prijateljskimi vezmi stopa tako MPZ »Vesela pomlad« v sedmo leto pevskega delovanja. Da bi bilo, kot prejšnja, tudi to plodno in uspešno!
M. D.
Paberki z romarskega izleta štirih slovenskih župnij
Od 3. do 5. septembra so župnije Kati-nara, Prosek in Mavhinje priredile romarski izlet v Piemont. Pridružila se je tudi župnija Devin. Za spomin in >v spodbudo na to potovanje naj zapišemo samo nekaj manj znanega.
Colle Don Bosco pri Turinu. To je svetnikov rojstni kraj, kjer živi starejši salezijanski pomočnik Jože Bevc, iz Gornjega Grada v Saivinjski dolini. Povedal nam je, da je lipov les za osem metrov visok Kristusov kip prodal kiparskemu podjetju Demetz v kraju Ortisei (St. Ulrich) v dolini Groden (Val Gardena) na Južnem Tirolskem slovenski kmet na Gorenjskem (ne na Tirolskem, kakor smo pred časom poročali). Zvedeli smo tudi, da je stala Don Boskova rojstna hiša na mestu, kjer je sedaj glavni oltar v tej novi cerkvi. Dve leti po Janezovem rojstvu (r. 16. avgusta 1815) je njegov oče Franc kupil skromno hišo na istem griču, kjer je sedaj zapisano: Tukaj je živel naš svetnik. Leta 1929 so salezijanci kupili veliko posestvo rodbine Biglione in celotni grič; tu je sedaj zavod za strokovne šole, velik trg za vozila in na vrhu griča nova romarska cerkev, nad katero se dviga 80 metrov visoka kupola.
V	Turinu smo obiskali tudi Cottolen-govo Malo hišo božje previdnosti. Tu nam je prvič ob takem obisku govorila neka
ŽUPNIJA RICMANJE - DOMJO
vabi na
KONCERT
SLOVENSKEGA OKTETA
v nedeljo 16. septembra ob 16. uri
v cerkvi sv. Jožefa v Ricmanjih.
Sodeluje organist prof. H. Bergant.
sestra. Radi in hvaležno smo jo poslušali. Tako je na koncu samo po sebi prišlo do nabirke za uboge in bolne. Isto so napravili naši romarji za bogoslovni zavod na Crocetti, kjer smo bivali dva dneva. Pot današnjimi »Darovi« je zapisano, kaj zmore .velikodušnost petdesetih romarjev z Brega in Krasa.
Obisk v Oropl. Tu smo po naši romarski maši obiskali galerijo votivnih slik blizu stare bazilike. Tu smo našli na častnem mestu veliko sliko cerkve Marije Pomočnice v Ljubljani. Pod sliko je zapisano, da je slika dar slovenskih romarjev iz Ljubljane v avgustu 1973; sliko je pripravil salezijanski pomočnik Ciril Jerič iz Ljubljane. Takrat smo imeli v novi baziliki v Oropi skupno službo -božjo z verniki iz škofije Biella. Stalni prebivalci v Oropi se še danes spominjajo velikega praznika pobratimstva med Oropo in Rakovnikom.
Med vsemi je naj lepše spomine doživljal v Oropi romar Ivan Tinta iz Devina. Danes 80-letnik je kot deček preživel prvo svetovno vojno v Oropi. Sem so takrat preselili okrog 2.000 naših rojakov te Kanala in Posočja; med drugimi tudi Tinto-vo sedemčlansko družino iz Kanala. Mali Ivan je obiskoval ljudsko šolo v Oropi in pridno ministriral »po latinsko« v stari baziliki.
Letos je te prelepe kraje v Piemontu in Certoso pri Paviji obiskalo nad sto Tržačanov. Tudi drugo skupino so spremljali trije duhovniki, župnik iz Devina msgr. Ivan Kretič, župnik s Proseka p. Božidar Rumpler in salezijanec Franc Štuhec, avtor tega dopisa.
KRATKE NOVICE
■ Bolgarski državni svet je ob 40. obletnici prihoda komunistov na oblast pomilostil italijanskega državljana Paola Farsettija, ki je bil lani obsojen zaradi dozdevnega vohunstva v Sofiji na deset let, njegova spremljevalka Gabriella Tre-visan pa na tri. Slednjo so Bolgari spustili na svobodo že letos 25. maja. Bolgarski veleposlanik v Rimu je dejal, da je bil Farsetti pomiloščen iz človečanskih razlogov in da se okrepijo odnosi med obema državama.
■ Za nedoločen čas je bil odložen v Bonnu obisk predsednika državnega sveta (vlade) in partijskega voditelja Vzhodne Nemčije Ericha Honeckerja, ki je bil napovedan za 26. septembra. Uradno so odločitev vzhodnonemške vlade utemeljili s tem, da so bili v ZR Nemčiji komentarji o obisku »zlonamerni in nedostojna«, vsi pa dejansko vedo, da je Honeckerjev obisk preprečila Moskva, ki ji ni bilo všeč, da se obe nemški državi zadnje čase zbližujeta bolj kot se sodi sovjetskim veljakom potrebno. Že nekaj tednov pred napovedanim obiskom je sovjetsko časopisje začelo z gonjo proti nemškemu »re-vanšizmu«, kar vse je dalo slutiti, da Moskva ne gleda s prijaznim očesom na Honeckerjevo pot v Bonn.
Z GORIŠKEGA
Doberdob
Na pobudo SKD Hrast je bil v torek 4. septembra v Župnijskem domu komorni koncert. Nastopila sta dva mlada go-riška poustvarjalca flavtist Giorgio Sa-rnar in kitarist Giulio Cbiandetti. V tej sicer nenavadni zasedbi sta koncertista pokazala visoko tehnično pripravljenost in, kar je pri komornih skupinah še najvažnejše, enotnost pri izvajanju, interpretiranju in v različnih nelahkih ritmičnih trenutkih.
V	prvem delu sta izvajala sonato klasičnega skladatelja Giulianija in pa Dialog tržaškega sodobnika Viozzija. V drugem delu pa je bil na vrsti Capriccio postimpresionističnega skladatelja Hauga, ki ga je publika, verjetno zaradi preveč razgibanega ritma in nenavadnih glasbenih učinkov, morda s težavo sprejela. Ob koncu pa smo lahko prisluhnili priljubljeni sonatini neoklasika Castelnuova Tede-sca.
Čeprav smo še v poletnem času, se je koncerta udeležilo precej ljudi. S tem koncertom smo v Doberdobu začeli ciklus glasbenih večerov, ki se bodo nadaljevali v teku letošnje nove sezone. - H.
Člani MPZ »Vesela pomlad« z Opčin, ki so se udeležili študijskih dnevov v Topolšici
na Štajerskem
Milena Merlak BREZMADEŽNA
Tvoja deviška soba počiva v somraku, dolge, bele zavese rahlo zadrhte, v podvojenem upanju upreš kvišku pogled, vdano skleneš svoje drobne roke.
Kamele zapuščajo puščavo, da bi pogasile žejo popotnikov, angelska krila neslišno zašelestijo,
Marija sprejme Besedo Odrešenja v svetem strahu in blaženih lic.
Mati, ki si nam rodila Jezusa,
Mati sedmih žalosti, v Tebi je zaživela Beseda
in poslala človek. V naročje si vzela svojega božjega Otroka.
Lev Detela
MARIJINA SLIKA V KNJIGI
Marsikaj bi lahko pripomnil: nisem bil dovolj pazljiv.
V knjigi so zmečkane strani, platnice so raztrgane, robovi počečkani,
vrača se stanje, ki ga poznaš.
V svetih knjigah so se pojavila oslovska ušesa.
Kljub temu, nenavadna Mati, moramo pobrisati prah z naše vesti, neprevedljivo velja prevesti, nerodne roke premakniti, da bi Te med vsem tem papirjem znova odkrili kot skladnost duha in telesa, podobo iz zvokov in šumov, barv in razkritih skrivnosti.
Med vsemi Tvojimi podobami hitim sem in tja.
Kaj vse si, enkratna Mati?
Ti čaščena žena!
V loku iz ljubezni, vere in upanje združuješ tisto,
kar ms je v knjigi življenja razlistalo v vse smeri.
V Tebi živi sijaj Tvojega Sina,
povezana si z Njegovo ljubeznijo, vero in upanjem,
Tvoja je njegova beda in bolečina in smrt.
Mnogosmerno življenje, tolikokrat uresničeno v vseh materah z neskončno razsežnostjo!
V vdolbinah in daljinah mojega spomina si prisotna v neposredni sedanjosti.
Kot večno sveži duh,
Marija, sem Te odkril v lastni materi pred tolikimi leti, tudi danes sem Te srečal, še vedno me napolnjuje usoda, ki Ti jo je podaril Tvoj Sin.
Uspel 36. Marijanski shod na Opčinah
Za Marijanski shod na Opčinah v ne-
Letošnje romanje goriških in tržaških Slovencev na Barbano
Kljub muhastemu in nestalnemu vremenu je tudi letošnje slovensko romanje v ponedeljek 10. septembra dobro uspelo, saj se ga je udeležilo kar tisoč naših ljudi. Množično so tudi pristopili k sv. obhajilu, ki ga je delilo pet duhovnikov.
Somaševanje je vodil ob obeh slovenskih škofovih vikarjih iz Trsta in Gorice in 18 drugih duhovnikih ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič. Njegova pridiga, zelo konkretna in živahno podana je bila vernikom močno všeč. Res je bilo užitek po tolikih letih poslušati spet slovenskega škofa, ki je znal najti pot do src ter jih vneti za predložene želje in predloge.
Izšel je iz misli, da veže vse Slovence, tako doma kot v zamejstvu in zdomstvu poleg istega jezika ljubezen do Matere božje, ki ima na Brezjah svoje narodno svetišče. Na vprašanje, od kod ta navezanost našega človeka na Marijo je odgovoril, da je pač Marija Adamova hči, človek kot mi in nam zato tako zelo blizu, medtem ko je Bog za človeka vedno nekoliko oddaljen zaradi svoje vzvišenosti in svetosti. Nato je g. škof prešel na ugotovitev, da se ni nihče tako polnostno odzval na božji klic, da postane Kristusova mati kot prav Marija. Ona naj bi nam bila zato za vodnico v Letu duhovnih poklicev, ki se je pričelo preteklo soboto 8. septembra z množično prireditvijo na Brezjah, ki se je je udeležilo 7.000 ljudi, med njimi 500 ministrantov. Problem duhovnih, zlasti duhovniških poklicev je postal žgoč tudi za slovensko Cerkev. Leta 1970 je bilo v ljubljanskem bogoslovju 132 bogoslovcev — število, nikdar prej doseženo in tudi kasneje ne preseženo —, nato pa je postopoma začelo upadati. Vzroki so številni: prodor posvetnosti, želja po udobnem življenju, preveliko blagostanje in na otrocih revne družine. Ko je bilo največ novih maš, se je ugotovi-
lo,	da so novomašniki prihajali povprečno iz družin po 5 in 6 otrok. G. škof je priporočil zadevo duhovnih poklicev v molitev in izrekel upanje, da nas Marija tudi v tej prošnji ne bo zapustila, če jo bomo zaupno prosili. Več zgledov, ki jih je povedal, naj bi nas v tem prepričanju podprlo.
Večina romarjev se je udeležila tudi popoldanske pobožnosti in zavzeto pela odpeve pri litanijah Matere božje. Razhod se je srečno končal pred popoldanskim nalivom. Vsi pa so bili mnenja, da je na Barbano res vredno priti in da je to ena najlepših priložnosti, da se goriški in tržaški Slovenci srečamo in povežemo. - jk
Nova vodna elektrarna v Solkanu
Ob občinskem prazniku, ki ga v Novi Gorici vsako leto slavijo 9. septembra, so letos na ta dan vključili prvi agregat nove
Pred 54 leti 6. septembra so ob 5,40 zjutraj počili streli na bazoviški gmajni. Pod kroglami fašističnega eksekucijskega voda so padli štirje mladi možje: Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič. Ta dan se jih Bazovica leto za letom spomni v cerkvi s sv. mašo. Tudi letos je bilo tako. Po maši je imel spominski govor časnikar Ivo Jevnikar.
Njegove misli so kakor lok zajele čas od leta 1930 do današnjih dni. Zlasti se je ustavil ob vprašanju nasilja in skrivnosti zla. O tem je ob petdesetletnici ustrelitve tako globoko in tehtno na istem mestu spregovoril pisatelj Alojz Rebula. In tudi cerkveni dokumenti o socialnem vprašanju povedo glede nasilja zoper krivico, da je tudi za kristjana nasilje, ko gre za dolgotrajno, hudo zatiranje, pač nujno zlo, proti kateremu ini druge pomoči. Kdaj je položaj tak, je težko reči, čeprav o našem položaju pod fašizmom zgodovina jasno priča. Nimamo pravice presojati vesli naših mučencev, njihovih najbolj bolečih in tveganih sklepov. Vsekakor so vedeli, čemu gredo nasproti in so zavestno žrtvovali sami sebe. Vsem nam so lahko zgled žrtvovanja za visoke ideale.
Na letošnjih študijskih dneh v Dragi so trije mladi predstavniki našega rodu ugotovili glede življenjske usmeritve dela naše mladine, da je narodna zavest na splošno visoka, upada pa navezanost na vrednote, ne le na vero in krščansko moralo, temveč tudi na ideologije. To nam mora
elektrarne Solkan na reki Soči. Ko bodo čez nekaj mesecev vključili drugega, v drugi polovici prihodnjega leta pa še tretjega, bo iz novega objekta prihajalo 145 milijonov kilovatnih ur električne energije, to je toliko, za kolikor se letno poveča njena poraba v Sloveniji.
Nova elektrarna je v celoti sad dela in znanja domačih proizvajalcev. Delovala bo brez običajnega osebja, saj jo bodo daljinsko vodili iz območnega sedeža »Soških elektrarn« v Novi Gorici.
Duhovna obnova za dekleta in žene
V	prijetnem zatišju v Zavodu sv. Družine so imele goriška dekleta in žene v nedeljo 9. septembra vsakoletno celodnevno obnovo. Od leta do leta se število udeleženk veča, kar pomeni, da je bila ta pobuda srečno izbrana. Srečajo se znanke, ki se morda celo leto niso videle, navežejo se novi stiki, odložijo se tu bremena grehov pa tudi osebne težave.
Za duhovno hrano je poskrbel p. Filip s Sv. gore. V treh predavanjih nam je nanizal vrsto lepih misli in nam dal novih napotkov za življenje. Premišljevali smo Marijin evangelij, njene besede, ki niso gostobesedne a dovolj globoke in pomenljive tudi za naše življenje. »Glej dekla sem Gospodova«: koliko duhovne velečine, bogastva ponižnosti in vdanosti vsebujejo te njene besede. Tudi nam se Bog javlja po raznih oznanjenjih trpljenja in radosti, srečanjih, v pisani in izgovorjeni besedi. Prisluhnimo tem studencem milosti, ki jih Bog pošilja vsakemu človeku. Sreča in mir se bosta naselila v naša srca, da bomo lahko z Marijo zapeli: »Moja duša poveličuje Gospoda«.
Zaključna maša in skupno sveto obhajilo sta kronala ta lepi dan duhovnega veselja in skupne vzajemnosti.
Zahvaljujemo se g. patru za besede in prelepe zglede, ki nam jih je nanizal iz življenja sv. Frančiška Asiškega. Prav tako smo dolžni veliko zahvalo dobrim redovnicam, ki nas leto za letom sprejemajo v svojo gostoljubno hišo in nam s krščansko ljubeznijo postrežejo. Bog naj jim bogato povrne, vsem udeleženkam pa kličemo: nasvidenje prihodnje leto v Zavodu sv. Družine. - Udeleženka
Kvatmica na Mirenskem Gradu
Romarski shod - kvatrnica v cerkvi Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu bo letos v nedeljo 23. septembra. Na večer pred praznovanjem ob 19. uri maša in spovedovanje. Pri maši poje domači mladinski zbor. V nedeljo 23. septembra bodo maše: ob 7. uri peta z govorom, ob 10. uri slovesna, ob 15.30 pete litanije, ob 16. uri slovesna maša, ki jo bo vodil ljubljanski pomožni škof Kvas. Priložnost za spoved ves dan.
dati misliti in nas kot kristjane izziva.
Te dni sredstva množičnega obveščanja široko poročajo o nedavnem dokumentu Apostolskega sedeža o nekaterih stranpoteh t. i. »teologije osvoboditve«. Resnici na ljubo lahko prebiramo več komentarjev in politično obarvanih gesel kot pa pristne informacije o sami vsebini te pomembne listine.
Če smo jo pravilno razumeli, je v njej poziv, naj v središče boja za družbeno pravičnost postavimo človeka vredno etiko in naj ne sprejemarpp zgodovinske določenosti razrednega boja in nasilja kot redne metode osvobajanja.
Drugače pa je v listini zelo jasno zapisano, da mora biti kristjan v prvi vrsti za svobodo in pravico, za enakopravnost in proti zatiranju klasičnih ali sodobnih prefinjenih oblik.
Nasilja še danes ni konca. Ne po svetu in ne pri nas. Na našem narodnem področju je bližnja 30-letnica Londonskega sporazuma novo opozorilo, na katerega moramo z »bratskim opominom« spomniti tudi marsikaterega soseda, brata v veri.
Nočemo soditi, a na tej božji njivi in na tem narodnem polju nočemo biti ljulj-ka, temveč pšenica. Njivo in polje so prepojili tudi naši bazoviški junaki. Njih se v molitvi spominjamo, zase pa prosimo da bi imeli moč, da bi hodili po pravilni poti, ki jo določajo božji zakoni in zakoni pristne človečnosti.
DAROVI
Ob sedmi obletnici smrti nepozabnega moža in očeta Ivana daruje družina Vetrih za novo telovadnico 100.000, za Katol. glas 25.000, za slovensko župnijo v Gorici
25.000,	za Zavod sv. Družine 25.000 in za Alojzijevišče 25.000 lir.
M. R., Gorica: za zdravljenje Emila Valentinčiča in za novo telovadnico v Gorici po 50.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Kmečka banka, Gorica 3.000.000; Janez Grum, ZDA
178.000 lir.
Za Našo pot: N. N., Ronke 10.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: Anica Ožbot namesto cvetja na grob Anice Cotič 10.000 lir.
Za spomenik padlim na Jazbinah: družina Skok 200.000; N. N. 103.850; po 100.00: družina Štekar (Valerišče), N. N.; po 50.000: Ciril Prinčič, Marija Kristančič, Ernest Mahnič, Boris Kerševani, Eugenio Tamiari (Števerjan), Zorko Maraž (Štever-jan), Bruno Štekar (Uklanci), Marino in Marčelo Humar (Valerišče), Anton Pintar, Darinko Terpin, Kajtimir Kotnic in Franc Komic; po 30.000: Remigij Velušček, Giuseppe Susterini (Števerjan), Anton Koršič, Daniele Cuel, Jožef Prinčič; po 20.000 Ivan Prinčič, Giuseppe Falcicchio, Antonio Ca-rallo, Silvo Medvešček, Jožef Prinčič, Robert Komjanc, N. N. (Gradiškuta), družina Humar (Uklanci); po 10.000: Jožefa Maraž (Števerjan), Salvatore Cocco, Aleksandra Devetak, Umberto Reja.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: romarji na Barbano 100.000; A. 40.000; Franja v spomin pok. Julke 25.000; Vida R. 20.000; v spomin pokojne G. D. 25.000; N. N. 10.000; Olga Caharija 10.000; Olga Š. 10.000; Mil. 10.000; G. J. 15.000; N. N., So-vodnje 15.000; P. 5.000; N. N. 5.000; Elvira Pertot 5.000; Radovič 7.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. 50.000; Danila Žerjal-Levstik 25.000; Pierina ob obletnici smrti mame Terezije Sosič 20.000; Angela Škerlavaj 20.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; razni 46.000 lir.
Tržaški romarji v Piemont so zbrali za zavod Cottolengo v Turinu 130.000, za semenišče Crocetta 285.000, za cerkev na Repentabru 200.000 in N. N. za isto cerkev 100.000 lir.
Za kapelo pri Domju: N. N., Opčine v dober namen 100.000; L. Z., Opčine 50.000; N. N., Skedenj 50.000; Marija Stopar, Trst
20.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih:	sorodniki v
spomin Vide Kuret 40.000; Pierina in Marcelo v spomin Stanka Senica 20.000 lir.
Za lačne po svetu: Ida Stibilj-Gallassi v spomin Bernarde Kosovel 30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Nagrobnik prof. Bekarju
Pred nekaj leti se je začela akcija za postavitev nagrobnega spomenika prof. Milanu Bekarju. Skrb za to je prevzela skupina njegovih nekdanjih dijakov. Lani so poskrbeli za prekop, letos pa bi radi postavili nagrobnik. Doslej nabrana vsota, nad 700.000 lir, za primeren spomenik ne zadostuje. Zato vabijo pokojnikove prijatelje, da pomagajo zaokrožiti omenjeno vsoto. Svoj dar lahko še vedno nakažejo na Kmečko banko (Sklad za ureditev groba prof. Bekarja), kjer je naložena celotna vsota obeh prejšnjih nabirk.
Darove druge nabirke so oddali: Zoro Škerk 10.000, Edi Bavcon 50.000; družina Pavlin 50.000, prof. Kazimira Pavlin 20.00, dr. Jože Vrtovec 10.000; Jožko Štekar
20.000, Lea Bratina 20.000, Zorko Cotar
50.000, Mirka Štrekelj (Komen) 20.000, Jožica Smet 10.000, dr. Kazimir Humar
50.000	lir.
★
OBVESTILA
Nabirka za naše vzgojne zavode (Alojzijevišče, Zavod sv. Družine in Marijani-šče na Opčinah) bo v nedeljo 23. septembra, ker je ta nedelja jesenska kvatrna, pri vseh slovenskih božjih služžbah na Goriškem in Tržaškem.
Seja Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica bo v ponedeljek 17. septembra ob 20.30 v Katoliškem domu.
Maša za edinost bo v ponedeljek 17. ■septembra ob 16. uri v Zavodu sv. Družine v Gorici. Iskreno vabljeni tudi na razgovor po maši. Vabi ACM - Gorica.
Vodstvo Glasbene šole »M. Filej« v Gorici vabi lanske gojence, da se zglasijo na sedežu v ponedeljek 17. sept. od 17. do 19. ure, kjer se bodo srečali s svojimi profesorji. Novi gojenci se lahko prijavijo k pouku od 17. do 21. septembra na sedežu na Placuti 18 od 17. do 19. ure. Poučevali bomo: klavir, orgle, violino, kitaro, blokfiavto, harmoniko in teoretične predmete.
f Radio Trsi R
Spored od 16. do 22. septembra 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Uhač in njegova druščina«. 11.45 Vera in naš čas. 14.10 Kulturna srečanja. 15.00 Na počitnicah. 16.00 Turizem. 17.00 Šport. 18.00 G. Fevdeau: »Hotel svobodne izmenjave«.
Torek: 8.10 Mozaik. 8.20 Trim za vsakogar. 9.00 Otroški kotiček. 9.40 Film. 10.10 Koncert. 11.35 Zapiski na robu. 12.00 Tone Partljič:	»Volk na madridskih ulicah«.
13.20 Zborovska glasba. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja. 17.10 Klasični album.
Torek: 8.10 Mozaik. 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 N,iti življenja. 10.10 Koncert.
11.30 Zapiski na robu. 12.00 Tone Partljič: »Volk na madridskih ulicah«. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja. 15.00 Mladi mladim.
16.00	Naši posnetki v živo. 17.10 Klasični album. 18.00 Cehov: »Labodji spev«.
Sreda: 8.10 Mozaik. 8.20 Trim za vsakogar. 8.30 Domače živali. 9.15 Iz našega vsakdana. 9.45 Pesniki. 10.10 Koncert.
11.30 Zapiski na robu. 12.00 Tone Partljič: »Volk na...« 13.20 Mladinski zbor Glasbene matice. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja. 17.10 Klasični album. 18.00 Trst ponoči.
Četrtek: 8.10 Mozaik. 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9,10 Zdravniški nasveti. 9.40 Črtica. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 A. Rebula: »Duh Velikih jezer«. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja. 17.10 V. Parma: »Ksenija«, operna enodejanka.
Petek: 8.10 Mozaik. 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.10 Po poteh kralja Ludvika II. 9.40 Slovenska poezija. 10.10 Koncert Glasbene matice v stolnici sv. Justa v Trstu. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 A. Rebula: »Duh Velikih jezer«. 13.20 Zbor Tone Tomšič. 14.10 130 let Družbe sv. Mohorja. 17.10 Nabožna glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Streli na bazoviški gmajni še vedno odmevajo
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Otroški kotiček. 10.10 Koncert. 11.30 I. Trinko ob 120-letnici rojstva. 14.10 Grmade po gorah gore. 16.00 Po svetu sem in tja. 17.10 Klasični album.
Za misijon p. Kosa: Danila Žerjal-Levstik 25.000 lir.
Za misijone: Jože Fabjan 50.000; N. N.
20.000 Lir.
Za slovenske misijonarje: žena ob osmi obletnici smrti moža Alfonza Grudina
10.000 lir.
Prihodnji romarski izlet »Katoliškega glasa«
Ker se je že več prijateljev našega lista zanimalo, kam nameravamo iti prihodnje leto, naj to povemo že zdaj.
Potovanje bi se pričelo v petek 26. julija in bi trajalo do sobote 3. avgusta 1985. Smer poti: Gospa Sveta in Celovec, popoldne Gradec in naslednje popoldne prav tako. Obisk znane božje poti Maria Trost (Tolažnica) 7 km od mesta. Prehod na Madžarsko. Postanek ob Blatnem jezeru in prenočevanje. Dva dni v Budimpešti. Vožnja po Donavi do Ostrogoma (Ezstergom), kjer so kronali madžarske kralje. Nadaljevanje poti na Dunaj (tam dva dni). Obisk božje poti Marijino Celje (prenočevanje in dopoldne). Od tam Linz ob Dravi, koncentracijsko taborišče Mauthausen in Salzburg. Prenočitev in sledeče dopoldne v Salzburgu. Popoldne povratek v Gorico.
Zaradi Madžarske je potreben potni list in vizum, ki ga bo oskrbela potovalna agencija pravočasno. Če kdo želi že sedaj rezervirati prostor v avtobusu, naj na račun položi 200.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18-9-6 davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
HOTEL »
D Banca Agricola Goriča«,
) Kmečka banka Gorica—.,.
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
SLOVENSKI HOTEL »BL
Lastnik: VINKO LEVSTIK
V
«
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407