(Nadaljevanje) Turki pred Stično Vsa turška vojska jSe je zdaj zgrnila okoli samostana. Sredi vojske so razpeli svoje šotore janičarji. Njihov velikanski glavar je sedel v svojem šotoru še dolgo potem, ko so drugi že vsi pospali. Videl je bil danes, koliko krščanskih otrok so njegovi tovariši naropali, in vsi ti so bili namenjeni, da postanejo janičarji. Kaj, če je tudi on bil nekoč tak majhen krščanski fantič? V samostanu so bili ostali le trije menihi: dva patra in Marko Kozjak, ki je bil za silo okreval od omedlevice. Turška ne- varnost ga je zdaj prisilila, da je pozabil na svojo bolezen in žalost ter na bratov greh. Oblekel je vojaško suknjo, opasal meč in razpostavil hlapce po obzidju, kaikor je to znal v mladih letih. S starim memihom sta pregledala obzidje in turški tabor. »Kako dolgo se bomo še mogli braniti?« vpraša pater. — »Ne dolgo,« odgovori Marko. >Premak> nas je proti toliki premoči.« (Dalje sledi) ičsfB *iiinfrž *' <&