Marko Elsner Grošelj

Kirchnerjeva roka





Drobci vsega padajo na nas,

izgubljeni drobci, pričakovani drobci,

a tudi mi padamo na vse

in včasih se zlijemo s tem zadnjim zvokom

kakor z odprto žilo

drugega vetra, ki gre mimo.

Roberto Juarroz





Končno mi ni treba gledati od blizu

Končno mi ni treba gledati od blizu te klančine,

ureze sotesk, nagubano draperijo, ovenele robove,

zatrpane praznine, mlahave gorske vrhove,

končno se lahko nasmehnem,

ne da bi kdo drezal s slamico v moje uho,

slišim sle na ulici, ki gredo mimo,

vratolomne hormone na vrhuncu,

končno si lahko zamislim karkoli iz arzenala čudaštev,

ne da bi me napadlo od blizu, streslo kot hruško,

nihče mi ne preprečuje dihanja, novih postaj,

kolena v kamnu, okroglega sveta,

ni mi potrebno prilagoditi raven okusa,

nobeno mnenje ne šteje, lahko rečem, da sem kjerkoli

in kdorkoli, z drobno školjko devonske obale v torbi,

zdi se mi, da pokajo sani zgoraj pri jezerih,

od koder prihaja sen o mirovanju,

dvignile se bodo iz vode

v poslušanju posrebrenih besed,

ki jih zdaj končno lahko izrečem na glas.





JUTRO NA ENI SAMI ZVEZDI.

Mestne hiše ropotajo po tračnicah,

hrib se pelje po kolesih,

na nekem zvočnem bambusu zaniha balkon,

vsenaokrog zasnežene gore.

Kirchner še ni podtaknil ognja.

Zamišljeni obraz se nagne v ogledalu.

Temnejši od gozdov oblaki zaokrožijo

nad kupolami in zvoniki.

Mesto hrupa utiša hrup,

osjim želom podoben zvok,

razlit čez ulice,

družen hrup,

ki spleta pajkovo mrežo v mlečnem oknu,

visoko v nadstropju, piki mraza.

Pisanje je prepuščeno hlapcu opismenjevanja,

opuščenim zalogam sipjih kosti.

V resnici gluh čas, pomlad, ki je še ni,

pomlad, ki še pride

in za tem vse ponudbe, tlaka in paradiž,

odjedanje v temeljih zraka,

vse, kar osvetli,

potem pa iztrošeno

pusti ugasniti.

Pokrajina se je zdrznila, res.

Kot da je vse potopljeno v mrakoben sen

o razkritem dekolteju začaranih prigod,

v katere stopiš pri vratih brezglavega ravnanja.

Sredi travnatega koščka ena sama rumena narcisa

ne odveže jezika kakor mošnjiček.

Tu ne vem ničesar o tem, od kje sem in kam naj bi šel,

ni niti trenutek, niti večnost ali vse skupaj,

kar naj bi v svojem življenju obhodil,

samo suho listje dvigajo zračni tokovi,

sunki v nebesa in na tnala.

V daljavi neznaten pisk lokomotive,

nobene nostalgije po tem, pa se premika,

prostor še otrplo v prozorni kletki miruje.





Želel sem napisati

Rečeno z manj ponižnosti, kot se je zaveda tajajoči sneg,

pomlad v južnem vetru, ki prihaja skozi vrzel,

da bi bilo ostrgano drevje, pripravljeni brsti.


Kunkuš, beli maček, življenje moje!


Rožnatordeče, nenadoma rožnatordeče.


Želel sem napisati besedo, katerokoli.


Z bitji v gnezdu se ravna obzirno.

Ker to pomeni, da je praznik.

Pomeni prijateljico čudenja,

ki premore več od tega, kar si zamišljamo.


Rožnatordeče svitanje.


Rastline se trejo med seboj za požirek snažne utrujenosti

po recitalu z ogledali zvezd.


Komu mar žerjavi v letu, si pisal v pismu.


Vsako noč, zaprepaden, da je tako globoko,

spremljam odzivanje praznine.


Približana reka oddalji svoje bregove pred isto preizkušnjo,

kako obvladati sneg, ki pada zeleno.


S strgalom odstraniš plast, toliko zalog blata je,

sondiranja, interpretacij,


izpusti kovanec,


nobeno giljotiniranje ali obešanje ni pod ključem,

ničesar ni, kar bi bilo slabše kverulantstvo,

dobro očiščene lopatice se ne drži kup naslednikov,

vsa prihodnost je tu, zagledana v svojo sramoto.


Pesem pristriže vitki pas lepote, da bi zajokal od ganjenosti,

česa le se je dotaknila?


Iz tišine splava oblak in odnese enako pokrajino za uho,

kot prekrasen zastor, vedno z malo drugačnim ustrojem

rožičastih tačk.





// Moj pogled pod žuborečim valom

vdihne in izdihne prodnike, trajno dihanje,

iz katerega odteče voda, trše stvari.

V SVOJI KOŽI.

Skrivam se v vasi, pred vasjo, pred naslednjim postankom,

ne pripadam toku, ki ga kanalu prepusti ročica

vodnega izplakovalnika. Cikcakam,

ne berem svojih utvar v javnosti.

Nadaljujem do zadnje pike.

Odjuga v žlebovih povzroča alergijo.

Če zatulim, ni odgovora.

Sveže novice so neuporabne.

Zakaj me preplavlja groza, da to ni nič,

če sledim svojim sanjam.

Pesem, ki bi rešila.

Da bi prepoznal nujnost

pomanjkljive enačbe?

Nisem srečen v svoji koži, ali kdo je?

VEČER S POLENTO V MEGLI.

Samo rob hriba z naščetkanimi krošnjami

visi na desni, zadaj ničesar, votla sivina.

Spredaj jasna silhueta jablane na vrtu,

bolj slutimo kot vidimo.

Krik napadalnega lisjaka zamre.

Murnovski preobrat v kraguljčkih?

Popotna torba na železniški postaji?

Resničnost ali izmišljija?

Sedim na terasi, to prijetno žgečkanje pod snegom.

Ne zahtevam revizije postopka pečenja,

nisi pa mi povedala, da se krivi ponev, kot človeški hrbti,

in trdimo lahko, da je telo najprej voda,

šele nato usnje dobro ukrojenega modela.

Iz istega razloga je čudež na konicah vej posrebrena kaplja.

V resnici smo iskali občutje sivine,

kot bi se izgubili, tokrat brez zvijače.

Lopata molze sneg, stari čevlji, ne nalašč oranžni,

se vdirajo v razmočeno belino na celem,

deviško nedotaknjenem cestišču.

IN TO SPOMINJA NA TAVANJE.

Če se obrnem na stolu, zunaj še vedno sneži.

Dolžino noči sem ošabno odložil z nekaj kletvicami.

Glasovi za nedoločen čas odložijo svoja peresa.

Brlog sem izgubil iz neprevidnosti.

Vehemenca je moja nostalgija, prenočišče sidra

na modri majici.

Zatekli smo se v bistro,

mi vsi, mornarji, ribiči, pocestnice in pesniki,

in zavozlali svoje jezike v ribiške mreže,

od tam ni bilo mogoče oditi.


// Nimamo se česa bati, ne ležeče pokrajine,

ne tega, da sije sonce in smo naredili korak proti morju,

zelenim valom, ki prinašajo kite soli k našim gležnjem.

Lahko pa se bojimo prikritosti, temnih brezen za očesom.


Poletje bo minilo, vrnili se bomo v jesenski hrup,

tam nekje ob vsem drugem, ki ogroža spotiko in privide,

v običajen ritem, ki ga poganja motor preostalih kosil in večerje,

miza s svetilko in odpiranje knjig, strukture, ki nam dajejo zavetje,

red in znanje, ki smo si ga pridobili z dolgoletno vajo počepov,

vendar nekaj vedno gloda pod hrapavo površino,

nekaj, kar nam ne da miru in se sprašujemo,

kaj je tam zadaj, za tistimi statističnimi števili mostov,

prelomljenih brvi in pretrganih niti.


Trudimo se, da bi ravnali prav in ne bi razžalili instance,

ampak to je bilo vedno premalo, vedno so se odprla okna

v trenutku, ko smo že pospali, zviti v polža, oranžen maček

na stolu ali obešena brisača v kopalnici s pokapljanimi ploščicami,

zmanjkalo nas je v trenutku, ko bi morali žvižgati

in si popevati, hoditi po glavi in se obešati na drevo.


V steklu drevja najdena sladkornica,

hrustljav ples bi zaplesala s tvojimi podočniki,

nakazuje zgolj nepripravljenost, da bi se do konca prebudili,

zgolj to, da z vsemi drugimi sedimo v avtobusu, z njimi delimo

dihanje te slehernosti, ki se oprijema.


Ne veš, kaj bi izbiral, nagnjen ovinek v levo

ali nagnjen ovinek v desno, utrujen od noči in potenja

brišeš jutranji verz, ki je zakoračil na zamrznjen pločnik k izhodu.


Gore so danes bolj bele, kot takrat, ko so bele, tako umitega neba

po sneženju še nismo videli.

Ti dam navdih?

Ne sliši se niti šepeta.


Kako žalostno potem zgleda dokončano delo,

naloženo v predale s ključem, speto v knjigo

ali pritrjeno na stene, vsakič z boljšim okvirjem.


Kako suho zveni: pesnik, slikar, prevajalec,

česa le kritik, univerzitetni profesor, plesalka?

Kako žalosten je konec zvonjenja, roka,

ki omahne sredi slikanja, sredi prsate misli,

ki ne potrebuje več upodabljanja, ne potrebuje

giba v zapestju, napetih glasilk.


Vsa dejavnost na tej strani brega okameni,

novi prijemi pa se preselijo na drug breg in oživijo poskuse, da bi

bilo bližanje vajeno spregovoriti,

tja se lahko vrneš z gotovostjo barve,

z osenčenjem, ki je oddano.


// V beležko sem si zapisal: »Zlo ne odstopi.«

Iskal sem neko tujo besedo, ki je ne znam izgovoriti.

Če smo sejali dvomljivo pot, negotovost nadaljuje z delom.

Kislina razžre obraz, tako se obnaša poraz javnosti.


Z odejo pokrijem rožmarin, ki vztraja v mrazu.


Dilmun ali Eden je odnesel potop, ostalo je hrepenenje

po srečni oazi.

Bog nam je naročil, naj zapustimo rastline, živali, pridelke,

in nas izgnal v pustinjo.


Gledam v nebo, na območje ledene dobe.

Vedno najdem Mali voz, Velikega pa ne.

Pod ograjo je globina, ki ji ne vidiš dna.

Svoboda ali suženjstvo.

Vrhovi so beli za en palec, s finimi prehodi,

neprestana sofisticirana vzburjenost,

nastajanje jeder, hitrih zasukov smeri,

turbulentno dviganje in spuščanje, naelektrenost ozračja:

predstava, ki bi morala zdržati peresa in bela jadra.


Pustila je sled, vzorec, dovolj za zvok,

ki gre od ušes do ušes. Zlato uho se ujame v najtanjši

glas, razprede pajčevino.

V popolnosti ne vidim drugega kakor konec.

Meni pa je dragoceno vse, kar je postrani

in šepa.





Vrzel

Čas merim, kadar nisem pod nadzorom vsiljivih trgovcev

z meglo, aparatom kapitala in države, skupaj v bratovščini,

ampak o tem so pisali že mnogi in nobenega se ni nič prijelo,

torej merim v dnevu vrzel, v kateri sem sam z mislimi o galebu,

ki je izdajal skupnost z vratolomnimi padci in okušal meje svobode,

takoj ko zaprem računalnik, se odkupim trajanju, ne pripadam

več svetu, nič me ne povezuje z ljudmi, ki mahajo brez veze,

se pražijo na plaži, trumoma obiskujejo palače, se klikajo s spominčki

in konjeniki v strumni drži, v muzejih na najvidnejših mestih,

pred kanapeji z ogromnimi zlatimi okvirji v ozadju,

ne hodim na bikoborbe, prepovedali so jih,

na petelinje boje, ki so jih prepovedali že prej,

nemarno nosim čik in razvlečeno mornarsko majico,

spomnim se na Pascina, vedno nanj, ki sestopa dol po ulici,

rad bi ga prijel za roko ali vsaj pocukal za rokav, ga odpeljal stran,

da bi govorila, preklinjala, pošiljala to drznost nevidne

in neusmiljene roke v najtemnejše razdrapane zidove oholih

vremen, v najslabše luknje, slabše od beznic, kupleraja

in tega bednega izgubljenega življenja zakonitega občestva,

ki ne miruje, kaže na vrzel s prstom, kamor odideš slan

in nimaš nobene pravice, da bi tja posegel

z odkljukanim vogalom, kjer se je pes olajšal.

Postala je zelo tanka, obzorje se je razširilo, da je bila reža

podaljšana za kilometer, tanjša od lasu, tanjša od svilene niti,

in samo tod skozi si lahko prišel, povsod drugod

je to preprečevala prozorna folija,

videl si travnike in mesta, reke in gore in ceste v svetlobi,

kot bi buden sanjal in se spraševal, ali sanjam,

samo skozi tanek list te je iztisnilo, kot skozi tkanino prta,

presejan riž, prebrane slive.





Zunaj

Nikoli se ujeti na limanice, to je prepovedano –

nikoli popustiti padanju dežja na prazna marčeva polja,

bedeti nad nedoločniki, kar sem povedal že na mitnici,

oglušeti luno in posesati patino, zmanjšaj upor, naj cenijo,

tega tukaj se ne bomo dotaknili z vročico,

naj kdo sem pripelje brez obžalovanja brezhibnost,

higieno med kmete, ki se bodejo z volovskim rogom,

na podplate se je prijela slama, zataknila v mleko in sir,

navdušenje nad starinami starih zidov, ob katere se drgnejo

stari psi, odstraniti privajenost, da iz duše privlečemo

pozabljene njive in motike in se nam zazdi Akademija znanosti

in umetnosti kraljevska disciplina, pozabiti na napis,

da je mesto prihodnost sveta, kot je rekel pesnik,

črnogleda vaja injekcijskih igel, vdaja v popolno brezsmiselnost,

izogniti se vasem v velikem loku, onesposobiti posnemanje lovcev,

z omrežjem kot ga pozna strnjeno število ljudi na kvadratni

kilometer, drhtenje je neposnemljivo, ukiniti s seboj, napraviti vozel,

zunaj sem, saj tudi uradniki ne vedo, kaj bi z menoj, socialni delavci,

natakarji, zdravstveno osebje, grem, kamor želim, ker me ne znajo

obračunati po nobenem zakonu, kako je potem veter lahek

in spogledljiv, pomežiknem košeničici, kdo je izstopil,

človek ali pesnik, to je stara dilema, dobro znan smehljaj,

ki prerokuje nit, pesnik nima slepilne maske,

lahko se prisesa na steblo in prezimi.





Pokrajina s priborom

Rjava kot suho listje, sinonim zime,

pokrajina žaltave kretnje,

izpraznjena do zadnje črepinje

izčrpane scenografije,

smreke pokončne,

s širokimi vejami pokrivajo kislo zemljo,

na soncu bi omedleli.

Nedorečeno je vse, med poledico

in odjugo vzorec beline, razdrapana

kolovozna pot z lužami, v katerih je globina

posrkana s hrapavim polžjim jezikom,

ni mogoče razločiti, ni mogoče napovedati, bo sploh še zima.

Tudi to bi nam dvignilo razpoloženje,

da pripadamo dolgemu rodu zeliščarjev, hribolazcev,

rejcev živine, tako pa se zanašamo zgolj na mnenje oblakov,

ki prihrumijo nad dolino z gromozansko močjo

in zavesami dežja, sperejo zbledele ostanke na vratih,

okna postavijo na prepih, odletijo.

Če se pri tebi oglasi šoja, potem je vse v redu,

in če nismo odšli z viteškim redom čez dvižni most,

da bi proslavili dan norcev, ki je vsak dan,

potem je to stvar izbire in ne pristanka.

Kdor je to storil, da so črte in še več črt še bolj črte,

je pregrnil mizo z jetri in strupenim oleandrom,

še zdaj odmeva po šoti.

(Slišali smo samo neznatne krikce.)

Pripraviti vrhunski pribor.

Neviden papir, ki bo zapisoval.

Skuhati kavo.

Ura je tri zjutraj.

Odpreti okno, začutiti tišino.

Tiše, ne slišimo, kaj jemo.

Vse, kar moti, izključiti.

Vse, kar je v dosegu včeraj, danes, jutri.

Obrniti pobarvano stran,

poglobiti reko.

Pozabiti dvorano v kičasti svetlobi,

kromovo rumeno

in cinkovo belo.

Jaz ne obstaja.

Potopiti se med alge,

med pestiče cinobra.


Na mizi leži knjiga, slikarska monografija

Ernesta Ludwiga Kirchnerja.

Na vrhu kupa knjig.

Lahko bi bila neka druga in lahko bi začel

s pisanjem nekje drugje.

Lahko bi zapisal:

nezmotljivost ni to, da veš,

kako se leta obnavljajo,

ampak to, da pričakuješ,

kako se ne bodo obnovila

in bodo imele druge oblike

pristne prstne odtise.

Ali tako:

na pločnik pred Cafe des Oiseaux

so postavili mize.

Še:

bročevo rožnata.

Tudi tole:

pognalo ga je v vrtinec, to je bil kupidov

predporočni ples v starodavnih maskah.

V drugem času:

pokrajina s puščavnikom, severna dinastija Sung,

zračni slog lesoreza, komaj zarisane črte,

mehki prehodi.

Naslikal sem odgovore, zdaj moram najti vprašanja. (Henri Lautrec)

Od tam, od koder pride on,

diši po tuberozah.

Ustavi vrtenje.

Ptiči ne govorijo, reče ptič.

V kamnih so slike.

V kamnih iz Save,

ki sem jih prinesel v žepu.

Devet kamnov, različnih barv

in različnih velikosti.

Ne vem, o čem govorijo.

Ne slišim jih dovolj dobro.

Beli kožuščki na vlečnici.

Dvignjen vrat ovijalke.

Kretnica žajblja spodnaša vlake.

Če nisi dovolj globoko, se ti zmeša.

Če si nekje na sredini.

Teloh se še ni odprl.

Zima se še ni končala.

V svetlobi, ki jo pošilja sonce,

se krepi, izstopa iz sence.

Iz golih rok zapihajo topli vetrovi.

Rada se igra z nami, rada preseneča.

Nenadoma nam natrosi polno košaro

belih, puhastih cvetov.

Ampak ne pred dežjem.

Ampak ne pod žlebom.

Na bregu pripraviti pribor.

Da bo brv.

Odpreti torbo, spustiti golobe.

Nato metulje, nato čebele.

V glavi zapisati nekaj.

V glavi zapisati točno to, kar manjka.

Nabrati kamenje, ki te bo obtežilo,

in zakriliti z rokami.

Dvigniti se s kamenjem in redko vrsto.

Vidiš rman, kako raste na mivki,

ki jo reka pusti pri miru.

Na valovih plavajo debla.

Pod pelerino boš pesnil.

Drevesa te ne bodo izdala.

Ti boš videl drevesa na koščeni stezi.

Videl boš veter, kako ti gre skozi čevlje.

Most se bo znižal do vode,

majhen most z odtisi sence,

ki si jo tam pustil včeraj.

V svetlobi, ki bo padala

na vse druge stvari.

Že tedne nisem šel ven.

Morda sem šel, pa tega ne vem.

Ničesar ne bom zaustavil,

ničesar nimam, kar bi pogrešal.

Poezija je nedotakljiva,

ni niti prva stopnica,

niti zadnje upanje.

Tega si nisem želel.

Da bi me udarila dlan,

ki je nima.

Da bi plesal v ateljeju

z nizkim stropom, lampo

in vrčem na tleh.

Pomisli!

Zoprn, nemiren dan

te dvigne, da bi te spodsekal.

Pusti vse, da se spet nabere.

Da premagaš nemi čar pokrajine,

ki je bolj gola od golote same.

Cinober.

Saj ni Kirchner.

Divja gestikulacija strupenih barv,

nasičenih na robovih, jemlje zrak,

grobe poteze se ne ozirajo

na vmesne praznine.

Utirjenje vlaka je prisiljenje zgodovine.

Mah pri vodi naju je poklical ven,

čemaž v lončkih, ki sva jih nesla na pot,

štela korake in se spraševala, ali je to kaj,

mrak se je sestavljal v otipljiva debla dreves,

na nebu pa je stal azur in na drugi strani,

bolj proti goram, zapečena kreda.

Še zdaj hodim, jutro me ne pripelje nikamor.

Ta kasneje je brez odmeva.

Nekje sem ostal v gostem kožuhu.

Vse je pripravljeno, da ponovno požene.

Reka je nižja, prehod do nasprotnega brega

je odprt. Lahko pogledaš, kako je hoditi

proti toku, če nisi nikoli plaval proti toku.





Tri stopnje recikliranja

V nižinah je vse mogoče, razdori

in umestitve vadijo vrstni red,

rdeča pesa se še ni skuhala v ekonomu,

skozi snežni metež krakajo glasovi,

kot v poletju.

Torej, se učim.

Pesem, ki sem jo že začel,

ne bom končal, žarek,

ki se utrne enkrat na sto let,

je zacvrčal in izginil.

Samo skoparim lahko ali pa bežim.

Pregledujem kupe časopisnega papirja,

navodila za potovanje.

Zjutraj bom odšel s kolesom.

Na ramena si bom naložil pokrajino

nevihtnega neba 19. stoletja,

Boulevard des Capucines z rdečim grozdom,

množico, ki se pomika navzgor

po drevoredu.

Cvetoči sadovnjak v Arlesu

bi mi prišel prav, velika slika na španski steni,

ki je samo zame, osivelega in malo porejenega

na stolu v galeriji.

*

Na teh straneh so slike, velika enciklopedija

pohoda čopičev, palet in barve.

Še dodani listki, fotografije, neobjavljene pesmi.

Vizualni poudarek na zadnji strani izpusti

svojo izbiro, ulica se zdi neosebna

in temna v zgodnji uri.

Pod podobami piše, kdaj so bile slike narejene,

potem pomisliš, ah, da, takrat smo bili sredi hladne vojne

ali pa je bila res vojna in so ljudje bežali pred žarometi,

Nikaragva se je uprla kapitalizmu, pristali smo na Luni,

ven je šel nov model forda mustanga.

Šalamunov čoln je pristal v lomu valov,

ampak to je bilo kasneje.

Avtorska pogodba bednega avtorja se križa

s kratkim poročilom o nesreči na Peračici,

računom iz National Portrait Gallery,

Baudelairejevo ljubico iz 1862.

Maya Deren v Mrežah popoldneva.

Igra z žogo v Tretjakovski galeriji.

Razglednice, ki je prišla iz Berlina,

takorekoč iz višjega podnebja,

si še nisem ogledal.

*

Kuham žganje, čez cesto jem vampe,

čeprav jih ne maram, kidam sneg v toplarni,

ometam dimnike, spim v tujih posteljah,

potikam se po Milanu, v pekarni prekladam

žaklje moke ob dveh zjutraj,

nekdo me vpraša s koščkom kruha v brezzobih ustih,

a pišeš – no – saj to ni nič takega,

in jaz grem, čudno prazen po nov prostor pod soncem,

ki sploh ni tako nov, ko so ga prvič opisali,

ne vem več točno kdaj.





Branje časopisa z rogljičkom

Vrnil si se k zimskemu bajerju

in tam pod povešenimi vejami

se ti je sanjalo že drugič,

s premočenim ovratnikom,

Pearlblossomsko avtocesto

in kaktusi.

Lili Damita je za teboj ponovila

verze, ki si jih šepetal

v kristalčkih in povsod je vladala

neomajna tišina, ki jo je prekinjala

samo čudna otožnost

njenih bleščečih ramen.

Zelenec sanja stopnice strašne zmote,

ob katere se bo spotaknil,

pripev, le delno soba.

Če se v domači halji z rogljički in kapučinom

počutimo dobre, varne in ljubljene,

pa se vse to spremeni kasneje v najlepšem,

najnežnejšem in najbolj prosečem

petju ptic, mimo ljudi, tiho, zelo tiho, neopazno.

Zakaj se temu ne čudimo?





Klavrno potovanje skozi južne vrtove

Zdi se, da poezija potrebuje cel vlak, celo goro tovora,

da bi te pripeljala na postajo iz kamna,

s pelargonijami in visečim izveskom neke geološke dobe.

Tektonske plošče se razmaknejo, ker dolgo stojimo na pečini

in opazujemo odhod rastlinstva,

blato pograbi živali in jih skrije za paravan področja,

ki je v domicilu multinacionalk.

Tako lahko izkoristimo svoje ure za vožnjo z vlakcem

smrti ali za pomenek, ki sicer ni obvezen,

nalaga pa nove numerične vsote.

Nekdo si je domislil, da bi izkoriščal premog,

pravzaprav v povojih industrijskega vzpona,

ki so mu sledile še vse druge revolucije,

nastal je najdaljši pomol, ob katerega mornarji

privezujejo svoje zlate jame, in čeprav smo še imeli čas,

da se sprehodimo skozi južne vrtove, nam jih je že jemala

kompanija izpod bombaževih rok –

in vse je videti zelo klavrno do današnjih dni.





POKRAJINA V ZRNJU.

Lunin C vzhaja nad zasneženimi vrhovi,

na čisto nebo prihaja skleda razsutega riža,

debeli mesnati listi snega v vejah zakrivajo hišo.

Hiše so tudi pokonci zatrpane z belimi tačkami.

Škorci rezgetajo, v smrekah regljajo žabe.

Vedenje ptic postaja nasilno.

Ampak o tem midva ne veva ničesar, razen v zvokih,

prignana na rob tepiha, potešena z gluhoto,

z ljubečim trebljenjem zajedavcev, skrita

z ledeniškim vagonom na koncu jezika,

v dolgem razgovoru ob vinu o razmerah na cesti,

filozofski traktat o Niču, nad katerim oba obvisiva.

V obledelem lubju se prižge ogenj,

razpne kožo na slepi okvir,

zadah udari iz nohtov, potem pa metafore izparijo

v preobrazbi s hitrostjo vulkana.

En utrip je dovolj, da izmerimo razdaljo,

ki so jo prepotovali vozovi, bose noge z nojevim perjem,

pa tudi svetloba se vedno ne obnaša prijazno vidnemu polju,

ki diha kot napolnjen mehur, očiščen skrilavca,

čeprav je treba najprej stopiti v temno sotesko

in šele nato izbirati lomljivo skalovje

vse bolj odmaknjeni vertikali,

ki te nekaj časa dviga, potem pa te izpusti iz rok,

stiša nenadoma strjen prod v šumenje snega.

Na koncu te vedno pričaka Kirchner

z definitivnimi prizori, ne pa tudi vragolijami sorazmerja,

nad katerimi bi se lahko vedno znova zmrdovali.

In če so berlinske dame, grabežljive

in izumetničene, res zamenjale svoj položaj

in se kasneje spremenile v stožčaste podobe,

prav tako zastrašujoče, zakaj ni še enega stola

v alpski kuhinji, ampak samo prazna klop

in speči slikar pri odprtih vratih?

Kaj naj počnem s to nezmerno, goltajočo spazmo

v slabih urah tehtajočih sanj, ki obrača krivice

in kaže na krivce neutrudne neumnosti,

največkrat pa na skrajno brutalnost,

ki si jo v zakup jemlje pokop in lopata?

Didaktično imaš prav, pa vendar je treba poskusiti

brez nasmeha, zgolj s tem, kar roka razume.

Gozd in gora nista rešitev, niti zavetje pred ujmo ne,

tu ostanemo neomajni samo v nevihti.

V cigaretnem dimu to učinkuje, posmeh, opomin, grožnja.

Pa še vsi tisti pomenki, ki jih imaš neskončno rad,

večerni slog in izgubljeni arktični potovalci.

Za zadnjimi hišami podrsa alpski klobuk, ni vsa resnica,

sicer pa, kako jo najdeš. Iz bisernice naj bi bila beseda.

Zdaj pa pritisne ob steno, iz katere letijo vse kletvice

sveta, v vseh jezikih, za katere nisi nikoli vedel,

da jih poznaš, in še vse tiste, ki sploh niso s tega sveta.

Živeti po mačje, živeti mačje življenje.

V gorah je zapadlo veliko snega, pot je zaprta.

Klobčič je črn od madežev in starosti.

Ni prostega prehoda, ni odprtega obzorja,

za njim je spet hrib počez,

taka je tudi muzika glasov,

neartikuliranost lapuha s kovinskim ročajem.

Včasih nas megla kaznuje, ne pa tudi čar,

lahkovernost slepih stekel v vedru.

Vsi hočemo nekaj prodati in vsi nekaj kupiti:

koščene, dolgoplazeče roke,

artritis, ki seže v plašče.

Okrašena potička iz mivke je bila za njih,

za otrobe in črno magijo,

rastlina z drugega sveta,

šepetani psalmi, za kokoši.

Je kdo kdaj sploh v živo

jedel govno, smrdel od njega,

si je delil zadnji košček kruha?

Je kdo kdaj sploh doživel

absurdno nezaželenost pod soncem,

ki dela svaljke, v dežju pa spira klečeplazenje?

Vlomilci v skrbne domove smo,

luže so naša ogledala,

samo roke stegujemo

k vrabcem.





Tisti, ki bo nosil rože

Veliki bum in klokot v pajkovem trebuhu je začasna postaja,

na kateri ljudje ponavadi ne izstopajo, para je preveč globoka

in ima nešteto očes, ki objemajo kolena kot tesno zaprt ventil.

Vse je Kirchnerjeva roka, njegova pot v Alpe in moji travniki,

rjavi v predelu srca, njegovi kipci, ki bodo shodili ob polni luni,

vrč z vodo, položen na tla in plesni koraki zamaknjenja,

celo nekaj okrasnih rastlin krasi svetlo okno.

Divja napetost ostaja v zraku, tik pred svetovno vojno,

srkanje po kapljicah, da bi se toplota razširila, da bi si zapomnili,

kar ostaja na dnu.

Nad skalo se zbirajo kavke, žvižgajo. Oblak zleze čez vrh gore.

»Kam greste?«

»V polje.«

»Kaj pa je tam?«

»Doma ljudje umrjejo.«

Suhe hortenzije in šelestenje listja na bukovem drevesu, kot vse drugo,

pozvanja kakor iz utišanega prediva,

bitja so odložila kosti in stekla v zavetje gozda.

Danes govori samo veter v skalah, smreke se zvijajo, kot bi jih pograbil

divjaški duh, pepel je lahek plen vrtincev, živalski nagon

spodmika čas, korak in dihanje

praviloma spremenimo v enak srd, v enako pogrešano osebo in vsa ta

kaotična čustva ne morejo nadomestiti, kar je vzeto, ne morejo postati

močnejše, kot je veter.

Tisti, z občutkom za drsenje, vedo, da se je sunkom mogoče

prilagoditi, jim prepustiti odprto ulico, praznino ozkih prehodov,

kamor ne zaide svetloba,

na razpolago nam je zgolj zavetje sredi razstreljenih stolov, ki nas

pokrijejo, fotografska kabina, ki nam je izmaličila obraz

pred onim drugim obrazom, nedotaknjenim za poletje, ki nekoč pride.

Zdaj lahko nadaljujemo pot, vedno bomo prispeli z manj muke,

le kazalec na postajni uri bo pokazal, da zamujamo

na razdejanem prostoru, ki nam ni prijeten, ki nam vzbuja strah.

Vse je Kirchnerjeva roka, podaljšek bega in spoprijemanje z

nemogočim, krik, ki se razlije kakor njegove barve, toda roba

ne bomo nikoli prestopili drugače, kot zlomljena, izruvana drevesa,

ki se povešajo v prepad, tega pa ni mogoče spremeniti,

pokrajina se tiho seseda k vznožju debel, potrpežljivo in molče,

spominčice potrebujejo veliko vode in nežnosti v tujem svetu.

Strast življenja, njegov klic, je podoba figure v metroju,

mešanica neustrašnosti in nepotrpežljivosti,

par, ki še ni spočel nadaljevanja,

ko je izbruhnil valujoč zrak in šel skozi telo s

prepričanostjo, ki mu ni bilo mogoče oporekati,

zdelo se je, da čutita, kako se zabadajo puščice

v sredino neba, ki ostaja prazno in suho.

Sneg izginja v vročih šipah, ostale bodo šape včerajšnje noči, ki jo

gozd zahteva nazaj, da bi ostal mir v drevesih.

Nič nenavadnega ni, da tesnoba izbljuva suhljad, veje,

ki žgejo, nabrane obelijo rebra mahu, nič nenavadnega,

da se bo vas razblinila v naslednjih sanjah, da bo lišaj

požgan in bodo črede, temne prikazni in netopirji pregnani ... in

roka tega moškega, ki ...

(Parafraza Camusovega fragmenta v Zapiskih:

»... In nebo brez zvezd, ta okna brez svetlobe, in ta gomazeča ulica

in ta moški v prvi vrsti, in noga tega moškega, ki ...«)

Čmrlj leta okrog cvetoče višnje, miš hiti čez kamnito pot,

tako si lahko predstavljamo, kot ptice, ki priletijo

in spet odletijo, ne da bi videle kolono vojaških vozil, taborijo,

sklonjeni nad načrte za iztrebljenje,

ptica sede na blatnik poveljniškega avtomobila,

prepeva, kot bi zmeraj prepevala, nič se ne spremeni,

sonce greje, kot v sentimentalnih romanih,

paziti mora na mačka in na let skobca, ki si

ogleduje neodločno žrtev, ki leta tam zgoraj

na jasnem nebu brez oblačka in se sprašuje, kje je vojna,

je v uniformah, ceveh topov, prekritih s kamuflažno

prevleko, kje je ta pošast, ki se je zavrtala v tla,

na dvoje razdeljen kontinent, kot je Mojzes po čudežu

razpolovil Rdeče morje,

kot je kasneje iz tega plitkega obzorja zrasla trdnjava

začasnega ljudstva ...

Čustvo, ki zdaj sede na ptico, potem pa na nilskega konja,

ni stanje utvare, ki neprestano preži in podarja iluzije za miloščino,

precej več je od dneva, ki nervozno mineva,

potem pa si opasa led in belo srajco, kamor te zvabi

in te dolgo ogleduje, če spreminjaš barvo

ali če kakorkoli drugače okrevaš,

si resnično prebujen ali je za zmeraj odšla

še zadnja nespokojna sreča.

Za vse, kar prinašajo drevesa resničnega, za reči,

dogodke, avtobuse in skulpture na prostem,

za vsa zborovanja, pamflete, resolucije in revolucije,

potrebuješ dovoljenje, če nisi vdan, kot pijanec plotu,

prepiru škržatov – žerjavi se dvignejo pod nebo

brez pametnih oznak, kosmulje obrodijo sredi mraza

ne glede na deževje, ki ne prizanaša –,

je slaba volja dovolj, da odneseš pete,

odpreš okno bodikavi mrežnici, stavi, huronskemu vpitju,

ni vse skupaj mešanica slabe komedije,

ki omrtvi ude za žive stvari, namenjene dihanju?

Moraš vprašati tudi to: so prazniki izbira

ali zgolj v trumo obiskovalcev potegnjena zavesa,

ploskali bodo negorljivim materialom,

nazadnje: bomo kar naprej počepali,

prištevali in odštevali jagode,

vse naenkrat, ko jih sune tja, kjer manjkajo ...

Lep dan nam namakajo v posebno stanje živcev

in duha, gibljivo območje norosti,

pol razdraženi, pol drhteče vznemirjeni

nad gibanjem samim.

Sovraštvo raste kot olje v motorju

in nekega dne se bo avtomobil ustavil.

Izstopili bomo in si presenečeno ogledovali pokrajino,

ki ne potrebuje ljudi, tako prežarjena

in divja je za naš okus, še sami smo neresnični, kot meglice,

ki jih prinaša na kup.





Skriti november

Sončen, blag in topel, tako zanesenjaški od sap morja,

ki jih pošilja poletje na sever, zahrbtne vetrove nese v rese,

ni videti zgnetenih oblakov, ki jih kiparka stisne med prsti,

običajna so jutra na terasi,

- je šel otrok v šolo, si je umil roke -,

lahkožive poskoke delamo nad lužami, misli brez premisleka,

huda beseda, povišana beseda, ponižana beseda,

trdoglava nepripravljenost, da bi razumeli.

Ne posvetimo se ničemer bolj kot neslišnosti,

potrebno je prebeliti sobo, oditi do grma, odpreti kletko.

Ure so se ustavile 13. novembra 2015,

ustavile so se 22. marca 2016,

ustavljajo se kot iztrošen mehanizem,

ne bomo se odpovedali vetru, ki brusi svoje robove,

ne izprijenostim, ki jih tako radi počnemo,

ne sprehodom, ne trgovanju, ki razvnema vknjižbe,

pišimo o mrki zimi, o štiriperesni deteljici, ki jo iščemo,

ne bomo pozabili s temi hrasti,

neznani so naši skoki do oranžerije,

pod koraki mezi sok mandarin,

v našem pogledu je neprijetna glasba.

Šel bom in se pripravil na slamnato obuvalo,

ki poje v ribniku, da, šel bom in rekel vetru, naj dvigne

vroče vrelce,

naj odpre okna na čudežno stran,

naj postavi ozelenelo rastlinico na bogato zemljo,

naj izvrši, kar je ves čas obljubljal,

v ruju, v cedre,

naj zaščiti bosonoge pritlikavce, ljudi brez rok.

Vrt postaja trši, pozebel v pozni jeseni,

najin vrt, vrtnarsko neobdelan.

Benn zapiše: »Pred zidom neke hiše, vrtnarsko nemotivirane,

nameščene v obliki lire, tri modre vrtnice.«

Suha igla, ki udari ob kamen, po črvovini speljana pot,

prisluhne tem vertikalam,

poševnim hišam, statičnim stihom,

schutz-pass, podarjena pot iz luknje,

zasnežena gomila neznanih otrok,

zapomnili smo si notranjega ministra hudobnega videza

in hudičeve duše, ki se je kosal z Eichmannom,

skoncentriral Jude na enem samem, premajhnem mestu.

Če nacionalistični radikalec kriči in se posmehuje šibkostim,

potuhnjeni sklenemo dlani, sprijaznjeni z žalitvami,

klavsko mržnjo sprejmemo molče, ker smo civilizirani,

mlini časa ne meljejo pravičnosti, ampak pomanjkljive dokaze,

ki se bodo udejanjili, ko bo vsa moč zbrana.

15. september 1944 je bil lep, sončen dan nad Budimpešto,

ne spominjam se, da bi jesen še kdaj tako oklevala,

lahko bi bil kjerkoli in kadarkoli, posut z listjem, obdan z opravki,

to se dogaja kar naprej, zato je pokrajina do konca varljiva.

Prišel bo rahel dež in nato snežinke.

Zdrsnili bomo v drugačno zimo.

Topim se v drevesa, ki bodo ostala.

Morda bodo sugestije prišle, morda bodo pridrle vode.

Vzvalovala bo gladina, nebo bo še vedno stalo v diagonali.

Vem, da si ne želim nobenega zmagoslavja,

nobenih pretresov, prestolov in namišljenih oblačil,

počakati moram v pajkovih dremotnih očeh,

pripravljen na nove svetove, ki jih odkrijejo samo poglobljene

sanje.

Preveč opravka imamo z dostopi, tržnicami in strahom.

Izlegel bom mirovanje, postal narava sama,

črna pika, pod katero se vetrovi prepirajo o smeri.

Seveda, preveč Kirchnerja.

Če povzamemo, 5.40, odprto okno, drevje, postavljeno v obrise,

ponekod prižgane luči, vlažen vonj po gozdu sili na vrtove,

zgledni vrtovi, ki jih iz ravnotežja spravi

odvržen, lesketajoč se papirček velikonočnega zajčka.

Posvetil se bom herbariju,

čtivu o mahovih, prepotoval Beringovo ožino in se do konca stajal,

zapihali bodo tropski vetrovi,

ki jih prenaša Atlantik iz Havane v Evropo in nazaj,

puščavski pesek Sahare v amazonski deževni gozd.

Kirchner pa ... Slavi solne stebre, v katere se je spremenila

njegova plesalka, čista kopija

male figurice na omari (pri oknu).

Imam in nimam prav,

večnost nastaja, kadar imamo vsi prav

STREL

niti en sam samcat najmanjši dvom

niti pičica vesti, kot bi pobijal divjake

Na pesek in oči smo polagali raztrgana telesca.

Utvara je bila noč, ki poje.

Bila je čista tišina,

bilo je več, kot to #

Skriti november in nato

december in nato

januar

februar

marec

april

itd.

Koliko še prikritega barantanja?

Na koncu ulice pademo v praznino,

bela bleščava je kurtizana.

Pod neonko podolgovate hiše je sadizem rezime vseh pokvarjencev.

Besede so še ostrejše.

Zavit v plašč, da bi zadržal nekaj svoje bližine.

Majhen hropec za nepomemben večer, ki odhaja.

Kot bi se nenadoma zožila razpoka in je noč.

In končno vidiš odsek ceste, ki se izgubi za ovinkom.

Samo zametki pokrajine.

Slišim še manj, za mizo obsedim v starih škrpetih.

Lepilo je zasušeno.

Ne odrešuj sveta, ker ti ni dolžen odgovarjati.

Preskoči ograje, menda imaš domišljijo, ki diši po tebi.

Obesi jo na klin.

Če ti ostane par razvezanih vezalk, rdeč metuljček okrog vratu,

so stvari stabilne.

Protokol duh se je usidral pod kostanji.





Berem Francosko suito. Všeč mi je to, kar mi ne bi smelo biti všeč.

Reka beguncev, hlinjenje gospode, nadutost aristokracije, ubogost.

Vse pomešano med seboj. Obvezane glave, prezir višjih slojev.

Potem tudi tega ni več. Samo še obvezane glave, strjena kri, senca,

ki razgrne

svoje roke nad preganjane. Tu ni samo vreme tisto, ki kroji usodo.

So še letala in mitraljezi. Mali tatovi. Ni dovolj lakota, opustošenje,

zmeda. Prah se zažre v kožo, preperi pogled. Okužena voda

razmehča

voljo. Ničesar ne pojasni, samo oblaki vežejo nekakšne besede

v nesmisel. Všeč mi je to, kar mi ne bi smelo biti, jasna, natančna

pisava tega, kar se zgodi, ko je že prepozno. Jasna, natančna

beseda človeške bede, ki ne izbira med bogatim in revnim. Vojna.

Prvi, ki prime, ima morda malo prednosti, potem pa zmeraj manj.

Potem pa je zmeraj manj izbire, manj privilegijev, vihanje nosu

uplahne. Samo travnik, daleč proč od množice, ki ne ve, kam

sploh gre, stran od pekla, samo to, na svežem travniku, kjer je

prt odvržena obleka, na njej dva jabolka, razkošje pred gozdom,

iz katerega prihaja vonj po jagodah. Samo to in nič več. Samo ta

jutranja svežina in kratek

predah pred naslednjo uverturo. Ker samo za uvod gre.

V katerem je že vse določeno in se izvrši. Zdaj je počitek, ljubi otrok,

nasloni svojo glavo v moje naročje, zaspi. Majhno zadovoljstvo,

skromen zajtrk, jabolko zate in jabolko zame, ki sem ti še zavetje.

Kdo ve, in gozd, ki spušča sapice na travnik, gozd, iz katerega prihaja

otrpla trohnoba smrekovih iglic, listje, ki razpada že od lanske jeseni.

(Všeč mi je to, kar je napisala Irene Nemirovsky, z otrokom v trebuhu,

ko so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče.)





Nedokončano delo

Vsekakor je prepozno za soboto,

da bi pogledal pod list, ki je že zdavnaj strohnel.

V vesolju, ki čisti

svoje črne luknje s svežim belim ometom

ni nikoli zadnje besede.

Kar mi rečemo tisočkrat in ne pride do nikogar,

razen da v mešanici sladkih, lajajočih zvokov

izgubimo orientacijo za globinsko merjenje,

se v ogromnem prostorju le enkrat zasuče kolovrat

dih jemajoče preje, samo meglice,

tako lahko sklepamo, da je še naprej

vse v ravnovesju, začrtano v gibu kolena,

ki ni bilo zaman podhranjeno na začetku.

V pospešeni simulaciji je dobro viden razcvet

tega gradbenega dela, ki ga mi zaman poskušamo

posnemati, saj nam vse po nekaj letih razpade v rokah.

Ampak trudimo se, podiramo, da bi spet zrasla

boljša promenada kakor prej.

In v tem poslu ni mogoča poezija,

preveč konfuzije vnema, preveč apnenega mleka,

ki se strdi na ustnicah in ničemur ne služi.

Soboto sem torej odkljukal, sicer tišina,

ki je ta hip zavladala, ničesar ne prinese,

navdihuje pa zgolj nejasno hrepenenje,

ki se smeji kot hijena.

Dobro znano svitanje še zdrži notranji mir,

morda prepreči neposreden udarec,

vendar ni mogoče reči, da je Kirchner vstal od mrtvih.

Pokazal bi na sence, predvidevam, se obrnil,

odrinil sneg.





Stari kmet

Vso vlago potegne v hišo in to je zadosten razlog,

da se odpravim po Kirchnerjevih stopinjah,

za katere smo že menili napačno o njihovi podhranjenosti,

vedenju gravitacijske sile, odmevu, ki še zdaj niha v krošnjah.

Živela bodo stoletja, preraščena z ovijalkami kita glavača

ali pa strumno toga druga ob drugi, ko se mi navadimo

na častitljivo prigovarjanje molka.

Grem na sliko, ki se je nisem naveličal in pove vedno

nekaj presenetljivega v brezčasnem jeziku,

medtem v brihtnem življenju piska zgolj jutranja ura.

Grem torej in ugasnem srh, z nizkim enačajem

prekinem brnenje, ustavim snežene kepe,

ki se valijo s hriba, kamor se je ujel selec, sam s poezijo.

Ali sam s sliko, ki sloni na štafelaju, pač slikaš utesnjenost.

Nikoli se ne privadiš, nikoli ne vzameš.

Rečeš hvala in misliš, da je to vse, pa te spremlja

še naprej v temne vrtove, ki si jih nisi želel in te strašijo.

Ali ni tam tista znana pot, ki nam meče kamne pod korake,

ki jih ne delamo zlahka, čeprav se izkaže, da so precej enostavni?

Nikoli se ne boš toliko potrudil in zasijal v celi dolžini,

kot prijazno sonce, kjer se vsi ljubimo zaradi omike,

ne zaradi resnične ljubezni. Morda pa je to samo izgubljena vaja,

ker imamo radi, da nas v prvenstvu nosijo po rokah.

Kaj pa Kirchner, do kje je on še upal, ‘outsider here, outsider there’?

Stari kmet je obupal, zgaran in brez naslednje zime, s prstom

na ustnicah je morda v hipu še zasijal preblisk tukaj tam.





Kirchnerjeva roka

Brezkompromisno potegne še zadnje karte iz žepa, da bi pohabil

stvarnost in sebe rešil pred negotovostjo,

tako se zdi, ko pregledujemo slikarsko monografijo

Ernsta Ludwiga Kirchnerja.

Nosečniški čas pomladi je predolg, da bi zadržal dvom.

V enakih odmerkih doživljamo isti letni čas.

Drsenje nas vrže iz ravnotežja, premalo smo postrani.

Kako bi obudili upanje in stopili v preddverje, spočiti od normalnosti,

koder se spreletava sluh nekega pričakovanja?

Ali se mečevali z jezikom, brezpogojno verjeli v presenečenja,

ki zagotovo sledijo. Depresija je stanje malodušja, občutek konca,

s katerim si kopljemo Babilonski rov. To ni nemir, ki brusi duše.

Ni gnanost, da bi mogoče ustavili pretečo nevarnost.

Ni selekcija slabih načinov, da bi te spustili na prostost.

Predaja je, nenadzorovano tresenje, neopremljenost,

ki ne premaga strahu. Nedejavno poginjanje.

Zapustil je bučne pločnike Berlina, Dresdna, Leipziga,

zapustil kavarne, mondeni svet perja, ušpičenih soh,

ustnike in šampanjec, odšel v Alpe, drugačne od mojih,

v sinkopirane grebene z otrplimi melišči, divje narezane ledenike,

ki se raztezajo v neskončnost, v brezbrežje skalnega šotorišča.

Kirchner se je zatekel v Švico,

zaslepljen od ostrega alpskega zraka namaže platno

z neosebno hladnimi barvami,

zamahuje samo roka.

Iz doline se širi vonj po zakotju, po upadlih, zakrknjenih obrazih

nedostopnih hišnih vhodov, vojak s štrcljem,

vojak brez roke v avtoportretu z golim aktom,

Kirchnerjeva roka ni roka, je brezroka gnjat,

z neprižgano cigareto v kotičku ust, z epoletami artilerijskega

regimenta, številka 75, ženska podoba, izstopajoča s slike,

zazrta v sliko, za hrbet, za vojakom v višini njegove glave,

ključna slika, prelom stoletja, močna opomba,

ki spreminja človekovo izkušnjo v trščice,

v nesmisel, v neprestano okamenjeno solzenje,

močne barve upognejo napetost do roba zloma,

palača je premajhna, eksplozija je neustavljiva, nenadna,

nepotrpežljivo, sunkovito gestikuliranje,

nobenih zlaganih norm nima v rokavu,

samo vijolično zasnežene gore, dežela tam spodaj,

podobna kitastemu tkivu, ki te zavije v zmečkanino,

v nevzdržno rdeče sonce, hladno odmaknjenost.

Že nekaj kapelj dežja nas napelje k drevescu,

zazremo se v čredo koz in ovac, v mravlje na pohodu,

dol in gor na svod neba, nekaj nosimo, kar se odpira

v vzhičenju, nato pa potemni in zaide,

senca se stanjša kakor rogoznica, ki smo jo poležali,

pojavijo se metamorfoze čela, modifikacije razgibanega

vesolja, tla, na katerih stojimo, se upogibajo,

na dlani se razpleta življenjska črta z nasledstvom,

nekaj, na kar se lahko zanesemo, podarimo,

ne da bi karkoli zahtevali v zameno, zdržati

je treba do konca noči, do konca sanj, ki morda

postanejo druge sanje, na novo odgnale mladike,

ne popustiti, niti za ceno ponižanja ne, ki pravi,

da barantamo prevečkrat za svojo ceno.

Potovanje v Davos je odločeno.

Kirchnerja nacisti vržejo med pse, v izrojeno umetnost.

Mladoletnica na fb govori o umazanih rokah,

o tem, kako bo, če narod vzame stvari v svoje roke,

o religiji davljenih rok, o Bogu brez rok, o majicah

in naslikanih rokah, govori pol ure,

neprestano, spretno, med strahom in gnusom,

med pretnjo in naslednjo strategijo,

ki vrtoglavo pada po stopnicah pravice.

Ves svet bega in cel svet je na žičkah.

Tekočina, ki ne more nikamor odteči, se pretaka,

enkrat nagnjena navzgor, drugič navzdol.

Kletka se zapira. Ne, nobenega hrupa za nič,

zgolj nevidna vrata, stekleni mavzolej za pavijane,

učinkovita vaja za prevzgojo.

Okus po mačeti, ki odseka šop sadja

in ga še strupeno nezrelega natovorijo na ladje.

Pomisli na skrite sobe, na mize, čudno postavljene, na pode,

pomisli na ljudi, ki v strahu prisluškujejo.

Stadion je v rjavem listju.

Gola debla začrtujejo pot k opečnatim zidovom.

Dimniki goltajo race v preletu.

Počistimo kuhinjski pult, operemo zavese, pogrnemo posteljo,

kot da se bomo nekoč vrnili, v škatle zložimo vsa pisma,

ki smo jih pisali v življenju, in družinski album,

pripravimo kovčke s spodnjim perilom, spalno srajco,

saj ne vemo, kam nas bodo odpeljali.

Prestreženi kosmi snega ostanejo.

In ker Kirchnerjeva roka ni nič prida,

saj početi ne more, kar se običajno počne,

odrezana pa je tik pod zapestjem,

je groza zatečena še s toliko večjim pohlepom,

ki se kakor snežena kepa kotali v dolino

in se konča nesrečno

v blaznih sanjah, postopoma do razpada.

Če je še dež, so tudi

drobencljave zaljubljene ptice na vejah jasminov

in vse to je že bilo videno, naborki, našitki, dekolteji

in škornji z ostrogami,

arzenal simbolne šare.

Vseeno bi rad naslov Kirchnerjeva roka

spremenil v Tu počiva,

včasih sem sit te more, ki me prisiljuje z barvami.

Kirchner se zabava, kleče vleče črte

v snope luči, jih poudarja,

kamioni s težko opremo vozijo čez prelaz,

drugi streljajo na bele zobe,

prikazni v deblih in na ovinkih,

zdaj bo stripovski junak potegnil oblaček

z neba, se odpeljal po alpinski cesti,

za njim bodo serpentine jahale zimske metle.

Ampak ni vse zima. In ne povsod.

Med ruševinami mesta žge sonce.

Neka druga usoda slika na pečini, zadaj za vilo

L’Ermitage pri Nici, Leben? oder Theater?, pričakuje obisk,

ljudi odpeljejo,

ljudje izginjajo vsak dan,

slikajmo, pišimo in delajmo glasbo pod vsakršno grožnjo,

ne-grožnjo, nasmehi urejenih platan bledijo,

pesnik, kronist svojega časa, okuševalec sonca,

ni jedec svetlobe, ampak jezdec valov, krt valobranov,

pesnik reminiscenca, fantast, matematična formula.

In če je Kirchnerjeva odrezana roka tista, ki načrtuje,

bi se morali zamisliti.

Takrat še ni vedel, kaj to pomeni

srebati potok s krožnika,

potapljati gozd, namočiti kruh v kalužnicah,

skakati kot to počnejo modre žabe ali repaljščica,

eksplozivnost prehitro vnetljive

snovi, maček v skoku,

krotki nočni vzdihi, kot šumeče vešče

ob sveči, ki greje mizo.

Še hladnejša je vas, pobarvana v zeleno.

Kdor se vidi v šipi, se že ne premakne več.

Ne more izbrati žgolenja, ne kolaža, ne žganja.

Svet je sestavljen delec.

Življenje ni kakor življenje samo.

Trohica iker v rastočem životku.

Ko ne ostane ničesar več, se razbežimo.

Nazadnje imamo samo pičel pridelek in volčjo češnjo.

Dim zahrbtno obrnjene ulice.

Vreme je dovolj kislo za začetek jeseni, čeprav

smo sredi junija in cveti bezeg s počasnostjo,

s katero se lahko primerja notranje življenje

vrvohodca, ki je izgubil višino.

Kraj, zdravilišče na starih porumenelih prospektih,

uhaja med trnuljo in trobentice,

pušča me neprizadetega in precej nerodnega,

po cele dneve se sprehajam, iščem

stvari, ki brišejo prah s svojih debelih pramen.

Sanjam pogosto.

Drevo raste v kuhinji,

iz stene poganjajo dalije,

ki jih je veter prinesel razplamtele in jih odložil,

zahvala tebi, ki nosiš sladke panje v viseče mreže,

med razdrto štorijo češnjevih cvetov.

Da potem sredi poletja sneži, ni čudež,

ampak videti je kot čudež.

Sredi sobe, z močnim

vonjem po ožganih pečnicah, s tišino v razpokanem

zidu, ki je hotela doseči grlo,

ampak ni rekla ničesar in takšno trmo preizkušamo

še večkrat.

Vztrajne dišave in klokotanje reke čez kamne

napadejo ponoči,

vrtenje v žagi pod venecijanskim rezilom.

Ne vem, kaj počnem v teh ovčjih ogradah.

Odrečemo se vsemu, ko se stvari ponavljajo

in jih ponavadi znamo na pamet, čeprav se zažrejo

tako globoko, da jih niti ne vidimo več.

Postanemo kljubovalne stvari

nenehnega šivanja.

Pod pastelno barvo se pokaže plast

pocinkanih glav, nekje vmes so sage.

Zrak se menja v ostrih opozorilih,

ob vsaki povodnji črke

splavajo iz reke in poplavijo vas,

s polomljenimi vejami, debli in koreninami,

ki kot v kleščah nosijo apnenčasta dleta,

udarjajo v mostove, da jih dviga deroča sila, drobeč manjšo silo,

in potem nastane vrtinec, ki ga ni mogoče ustaviti.

Govorim o potoniki, ki pred zimo krasi okno,

o rahlem nadihu kovačnika in modrem kljunu visoko v krošnjah.

Izkrcavanje se ne posreči, vzdolž severnega tečaja

plavajo moje omare z neizpisanimi listi in palmovimi nasadi.

Vse za začetek obrnjenih misli.

Pastirica je postavila gnezdo iz čistega koničastega veselja

do starih streh.

Od tam se ne premakne, zapisana

v nekem zamrznjenem trenutku,

ko oko pogleda iz jamic.

Pravzaprav ne nosim ničesar,

ne glorijo,

ne lonček kuhaj,

kanglica mleka je navrtana, milnica

je že zdavnaj izpuhtela, vrezali smo si kadulje,

s kisovimi obkladki zamašili ture na mestih, kjer odteka.

Še naprej korakamo, ne da bi vedeli, kam bomo prišli.

Vladarske hiše so kopale grobove dvakrat,

enkrat za nebo,

drugič pa za zgled.

Še povampirjen gozd spremlja vajo lokostrelcev.

(Tako je Kirchner prvič stal pred vlakom

v Konigsteinu na postaji, se bolan praskal po bradi

in zrl v zaprto davoško dolino.)

NEDELJA V MOJIH ALPAH. Pravzaprav o ničemer ne

odločamo,

čez noč ga je nasulo čez meter, nimamo možnosti, da bi se ga

znebili,

da bi se pogajali za primerno odškodnino, branjevci kujejo svojo

solato v nebo,

od tam pa še vedno sneži,

polis ni tolmun,

ne prenaša drevja, glog je nevaren očem

in smreke imajo preplitke korenine,

te zmrazi, nazadnje vedno odloči večina,

v njej pa tebe ni, pesnik, svinjski pastir,

ki sloniš na obrobju, prislonjen na tram, nagnit

v zobu in v leseni nogi, uporabljeni za ogenj.

Jedli bomo podgane, ker lezejo skoz odprt straniščni

pokrov in zaradi tega odpovedujejo

najemnino.

Jedli bomo odvečen papir, potiskan z modnimi barvami.

Izdelal bom shiki-shi in napisal nesmrtno pesem

o zimi moje vasi.

O zimi, ki cvrči v skalnjakih, v rumeni mrzlici.

Kirchner je končal, zaspal pri surovi mizi z rokami nad skicirko,

besen in utrujen pri odprtih vratih,

z ozadjem bo vedno ostal na sliki, tej ali oni, s celo krušno rodbino,

postavljeno v ravni vrsti, kot bi pozirali za reklamni letak,

in vsi pijejo iz vodnjaka,

rojeni v tem znamenju, ki poišče in najde.

Je bilo to le naključje?

Morda pa je trezna odločitev edino mogoči izhod,

vrnitev, dva koraka gremo naprej

in nato okrog hiše, kot mesečniki, kot nekdo,

ki je tukaj slučajno izstopil.

Bršljan je porasel zid in se vzpel

na cestno svetilko, zapičil cepine v sveče.

Toliko barve ti je zmetal Kirchner v oči,

da so se zasolzile,

»a zdej bomo pa gledal begunce, ne znajo jezika

(kažejo ga pa lahko), ne delajo, vratove režejo«

- Kirchnerjeva roka je daljša –

»begunce bodo naselil, pred nos nam jih bodo dal,

po pametnih telefonih so skoz na zvezi, v tisto razkošje bodo šli in

vrtec je blizu, čez cesto, pa šola je tam, otroke naj spravijo dol«

- Kirchnerjeva roka se podaljša, tako dolga je, da bi ji lahko

segel v roko –

Na Rimskem trgu.

Zakaj imaš to umetno roko s sabo, v komolcu odrezano, kot da je

ukradena z izložbene lutke?

Držim jo za roke in se slikam na podaljšku, vidite.

Selfi je proteza,

malenkostna laž,

snemamo se, roko držimo pod roko,

z lepim manšetnim gumbom,

ki ga dobiš v Fendiju, nekaj dragocenega

za resničnost v izigranih sanjah,

Fendi obnavlja muzej, pristavili smo lonček,

lepi pozdravi od Tibere, Marka Avrelija in fontane

z biseri.

»Tako, dramo ste hoteli, pa imate dramo,

reče gospa Pinkelnikova, človek še spati ne more

dovolj dobro, dovolj kakovostno, če zvonijo k Bogu

in cepijo drva, pa še psi, ki se ne marajo med seboj,

so na sprehodu in divjaški otroci, ki razbijajo po sodu.

Spet se bodo puntali nekakšni intelektualci,

nekakšni profesorji vihali nosove,

ker je po šoli zaokrožil nesramen list papirja,

kdo bo koga učil, povsod pomešajo greznico

s strahom in politiko, prilivajo na svoj ogenj

in na naš, pa bi bilo lahko tako lepo, reče,

tako nobel, če bi nam dali že mir.«

Pusti, naj grejo mimo po mokri ulici dežja s snegom,

vzpon v Alpe ni bil nikoli cilj,

dež in sneg jih ne zanimata preveč,

ne mudi se mi, stojim pod suhim napuščem

v starem plašču, ki je videl že več podobnih zim,

prijetno je gledati to zanašajočo zimo, ki stisne

telesa ob zid ali pa preznojene glave pod dežnikom,

razmišljam o snovi, ki kot paradižnikova mezga

brbota v včerajšnjem pretiravanju, notri v kutini je dvakrat

sežgana, lahko bi iz nje stresel drobiž,

se spodobi, se ne spodobi, je prav ali ni prav,

dovoljeno je to neumno poenostavljanje,

imenovanje upora, kaj pa drugega, kot togotna upornost,

nazaj prihajajo stvari, za katere bi mislili, da so že zdavnaj

za zmeraj izginile.

Predmet, ki ga gledaš, ni nikoli nov, nikoli ni začetek,

vedno je nekdo, ki je bil že pred tabo, ki ga je izdelal,

se ga dotikal, temu se ne moreš izogniti,

ti sam si predmet, na novo ustvarjen iz starega, ne moreš ga

ponoviti, niti obrzdati, potem ko je samovoljno zapustil

četrtinke dela in se posvetil podobni nezmožnosti.

Pogovarjaš se z duplikatom napake, neprebujenim.

Razmnožene barve v neki gorski koči,

na sivem podu, ki se spreminja v rumenega kanarčka,

skačejo ristanc in stiskajo tube iz čiste zlobe.

Stanjšani vid in posluh meji na blaznost,

potem ju ne moreš prevpiti,

da bi razgovor potekal dolgo v noč.

PRED VEČEROM

se zvrstijo drobci, ki vznikajo iz niča, potem zamrejo,

vse je napisano v tem sneženju, včeraj je bilo nebo čisti turkiz,

Anglija je pod dežjem,

grški otoki se topijo in veliki valovi butajo ob obalo

v valovih čez Balkan, zapirajo se propustne meje,

udi odpadajo, lomijo roke, v mestu, od koder sem prišel,

so zabave na višku v pozni uri.

Konec s koncem povezujem, prečkam prehod.

Med avtomobili vzletamo kot kresnice,

na pol zbrano, na pol brezbrižno, navajeni mačjih kretenj.

Navadne besede lahko opravičim samo še z navadnim dnem.

Od mene se pričakuje, da bo v teh tehnikah mogoče pozabiti,

se dvigniti nad glasno ulico, razpreti dušo

duhovom, ki že zelo dolgo niso blesteli,

zdaj pa polagajo domine.

_________________________

Za nedoločen čas sem izgubil gorsko tišino,

s katero me je obdal Kirchner. Kot da ne bi obstajale te slike

pod njegovimi slikami, resničnejše od vseh biografskih

podatkov. Na okolje, kjer preživiš samo s koncentracijo

barv, ki jih slikar nanaša na pikajočo belino, na gole

praznike, suha polja cmokastih ostankov, se hitro privadiš.

Iz neobstoječega narediš vidno. Montale je živel v času

metafizike, v dimenzijah sadovnjaka, ki se je dvignil navpično,

tu pa samo podaljšamo amputirano roko.

Higiena, s katero razpolagamo, zakrije trohnobo,

zato je vračanje v gozd pomembnejše v širjenju

metamorfoz, od koder kot na svetilniku zremo

v prostore, ki so pred nami. Ti prostori, v katere zdaj

še ne vstopamo drugače, kot v prividu, nam pomagajo

vzpostaviti zavest, da človek kljub vsemu ni samo

transparent, ki ga razobesijo vsem na ogled,

primerno dizajniran.

Razpadlo listje, odvržene macesnove iglice

in sluz zimskih gob nas vrne med žive, opremljeni smo

z vegetacijo, z neštetimi odtenki, prodniki reke,

razklanimi v hrib.

SIVE NAOKNICE OPOLDAN. Hudo je, če se porazgubi,

če ozadje nagubanosti izhlapi in je tudi belih sipin premalo.

Zlomi se dimnik, polž zaliže vime.

Nič ne prizanaša, ne huronsko dretje, ne zalet vran, ki segajo po vratu.

Odleti pepel na slinček, sajast in poln sline.

Misliš na Ernsta, misliš na Ernsta.

Na trumo cilindrov, polklobuke, na perje, na blatnike avtomobilov,

rdeče preproge, sence v pročeljih.

Kirchner se je umaknil, odpotoval.

Na vsakem trgu godba v odsekanem ritmu

privzdiguje zadnjice.

Luči sekajo pojave na cesti, po sredini prihaja krdelo psov,

z nasilnim bevskanjem terorizirajo javne pločnike,

kot na povodcu vlečejo karte iz rjavih srajc,

histerija je popadljiva kategorija, vse najslabše naplavlja,

pred parlamentom se sprašujem, kam sem zašel?

Zmešana ženska vpije: »Zdaj bodo prišli,

zdaj bodo prišli! Skrijte se, če se imate kam!«

Kirchner je zbežal v gore, barve so ostale, barve,

nerazumljive poteze čopiča, ki silijo navzven.

Plesalka Nina Hardt stoji pred kipcem

svoje gole podobe, z dvignjenima rokama

v kretnji Dhyana-mudra pred obrazom.

Desna noga skrčena nad levim kolenom.

Ob tej uri ni vsiljivcev. Na vrtu se je pojavila prva trobentica,

prva resnična barva po belini presežnikov, nihče drug, kot vreme,

ne postavlja novih zahtev oblačenja, zalizci na zadnji črtici, pramen,

turbo gole lobanje.

»Občutje, ki ga največkrat ne znamo povezati.«

Prvi jutranji stavek (po prvi trobentici) prebujene zavesti.

Prižgana svetilka na knjižni polici riše mojo glavo na parketu,

vsak dan bolj nazaj v noč (od svita do bedenja) se pomikajo trenutki,

ki bi se radi pokazali in spregovorili. Od včeraj je ostalo dihanje

izčrpanih besed. V sanjah sem eno izmed njih položil v kisik, zelo

natančna, zaščitena beseda, hamza, stilizirana dlan petih prstov.

Ves dan se ukvarjam s tem, kako naj pristopim in pozdravim žensko

s klobukom, ki jo je naslikal Kirchner.

Zapustil nam je nelep klobuk nad mrtvaško belo barvo, l. 1911,

potem pa z vse bolj kričečo vzdramljenostjo hodi do množice slik,

ki izpodrivajo druga drugo. S povešeno glavo me ne vidi,

z zastrtimi očmi, nagnjenimi vstran. Tako se ne moreva pogovarjati,

prisiljen sem jo gledati v oprsje, v belino oblih ramen.

Sprašujem se, v čem je pomen, razgaljena ženska, ki bi jo držal

v svojih rokah? Od kje se je pojavila na modrem ozadju, kako je

nastala

v slikarjevih mislih? Kastracija običajnega dne pa se nadaljuje,

odpira cvetove kakor zamaške šampanjca. Vse bo praznik neviht

in osončenih fasad pri obedu, z obiskovanji vnukov, staršev, sester.

Vse drobne, skoraj nepomembne reči, bodo postale središčna

govorica

velikanskih popkov, neznosno odrešenje kapilar. Ljubka rast rastlin

ali mačja tačka ali pozornost otroku, ki riše svoj avtomobil.

Zakaj me potem popade tak strah za vse, kot da ne bi vedel, da ima

to vse na tem svetu svojo veljavo, svoj zagon, razcvet in pomirjenje.

Je Kirchner sploh še naslikal kakšno pomembnejšo sliko po letu 1933,

morda tisto z ovcami pred kočo na planini, ki se držijo na kupu

kot kepe iz smetane v kožnem odtenku, z ušpičeno, od snega

pomrzlo goro, svojo zadnjo sliko. Kaj je počel prej, če ni slikal, je

odpiral lubje?

Iskal ranjena drevesa? Svoj mir ali svoj začetek? Gora te vendarle

izloči

sebi v naročje. Nisi več svoj, nisi več njihov, po drči spuščajo smreke.

PISMO

(Takrat so še bila pisma, leta 1937)

Bila je pomlad belih cvetov,

kot nedolžna nevesta

se je nasmihalo platno,

ki čez noč ohromi,

z malo hišico, obkroženo

s sadnim drevjem,

nedaleč stran od Davosa,

Fravenkirch-Wildboden,

njegovi starši pruskega rodu,

mati potomka hugenotov.

Reich vas obvešča

bili ste opozorjeni

požvižgate se na to

skrunitev se plača z življenjem

spadate med izmečke

vaše slike so izrojena umetnost

Izključeni!

V primeru prekršitve se uveljavijo

kazenske določbe!

Koliko takih pisem je romalo na naslove.

Razstavili bomo 23 slik,

potem pa jih uničili.

Obiski v domovini prepovedani!

(Kje je domovina?)

Odmaknjeno je vijugala pot v Alpe.

Žive, sončne slike so postale degenerirane.

Raztrgal je skicirko, jo vrgel ob tla,

se slekel in čez cel hrib napravil kolesa,

ki so zavrtela zemeljsko oblo.

Po odisejadi v Alpah, ki sprožajo plazove, Kirchner dodaja

in v kupčkih, ki jih je zbral na kup, stoji na križišču dveh velikih

cest: prinesel je vse tisto, kar je izpljunil ekspresionizem: najbolj pa

razočaranje, občutek kaosa, eksplozije barv, ki jih ni mogoče

zadržati.

Kirchnerjeva roka je množica, ki živi pod vplivom lune,

omamljeno reagira na sprožilec slepe poslušnosti,

strah in gnus.

Ampak kaj naj bi z nami?

Kaj bi sploh hoteli v lovu na čarovnice, če ne bi bilo gorečih

meteoritov, bakrenega dežja in zlatih palic,

nato pride stoletno zatišje, v katerem se tudi pesnik ne rodi,

ulice so počiščene in vse je v najlepšem redu, dokler spet ne udari,

ne tako nepredvidljivo, kot bi hoteli prikazati, za človeka,

morda sploh samo zanj, ne bi mogli nikoli reči, da ni vedel,

da ni imel nobene možnosti, ki se je ni zavedal, saj pesem

nasluti vse, kar se potem zgodi, in če ne bi prevzeli vse šare

tega sveta, bi bili v višinah, v vročih žilah skupaj s pesniki.

Torej je res, da je bil Kirchner stisnjen v kot, da je že bil premazan

z apnom, izgubil je še tisto minimalno trohico smisla,

predal zapuščino posrednikom, potem je s celim telesom,

ne samo z roko, odrezano v zapestju, zamahnil s takšno blazno

brezumnostjo, da so tudi debla onemela, kot bi jih zajel orkanski

piš,

to spanje se je samo podaljšalo, tajajoči sneg je ugašal svetlobo:

ni se mogoče vrniti, če greste predaleč, ni mogoče popraviti,

razvleče se v prihodnje dni, z žigom, kot pri govedu.

V JARKIH JE NATO ZAPEL PETELIN.

Kirchner je bil idealist in malo samovšečen, ali ne, Ojdipus, ki si

bil mačka, ker smo pozabili nate. To ni bil oni drugi, Kiršner, za

katerega sem mislil, da ga poznam, ker je precej dolgo hodil za

mano, kot vsi slikarji, ki so besni na barve zaradi čisto drugega

razloga in jim razmerja razpadajo na robu v ukrivljenosti kočij,

nato avtomobilov,

nato samo še tankov in železa. Kaj pa naj bi naredili, kot pohodili

nekaj tub in zasušenih lončkov, če so hoteli vztrajati pri slikarstvu?

Lahko bi bili vpoklicani, pregled pri nabornem zdravniku,

ampak vsi po vrsti so bili čudne kreature, redki ne pomanjkljive,

od umetnosti strte duše, čarlston je obvladoval ta nora leta

in črnski jazzisti v krčmah, ki se jih je dalo odkriti v eni sami noči.

Ko so šle vse svetovne države v vojno, je plesal gol v svojem ateljeju,

s cigareto v ustih in postrižen na balin, tako ga vidimo na fotografiji

iz tistega časa, s prijateljico ob strani, ki ga je podpirala do konca.

Sprašujem se, ni že takrat sklenil, da odpotuje v Alpe, ki bi mu

povrnile stabilnost, s pločnikov pregnale v nočnih morah plešoče

berlinske sove, ki so mu kljuvale jetra in žalile okus, v bistvu zelo

podeželski, zelo gozdnat, z visokimi zasneženimi vrhovi, ki imajo

obhode, njegov vrhunec. Ampak pred njim je bil še čas, ki ga ni več

videl, z razsuto zemljo, ki brizga šrapnele zlate penine. Togotnost

kokote je postala nepredvidljiva. Pred njim je bila še groza nebeške

noči, ko je klatil zvezde in si jih obešal na glavo.

*

Med sedmo in pol osmo zazeva prazen prostor,

tu notri bi lahko padal sneg.

Veter odnese še tisto trohico samozavesti,

ki si jo prilasti travnik in je zdaj tik pred tem,

da razpade na pogrnjeni mizi.





Pesnik potuje skozi kozmično vas





Pest mandeljnov

Se tako začne, ne da bi opazil?

Povišan krvni tlak, šepanje, gola lobanja.

Tisoč opravkov, ki se porazgubijo,

midva sva jih naštela samo dvanajst.

V mestu je pihal mrzel veter.

Knjige v kavarni so zložene na knjižno polico,

po dolgi odsotnosti obrabljenega lebdenja pijeva čaj in pivo.

V galeriji sva vzela sliko s stene in odšla.

Rože kakor steklo, zamrznjene v zimi.

Vrneva se v dolino, na zaprašeno okensko šipo

nariševa kovček s svetlečimi ostrigami:

talisman, zaščiteno področje.

Odložil sem en tekst, da bi začel pisati drugega.

Zadaj za izrezljanim paravanom visi narobe obrnjena vaza,

voda v padanju postane zelena.

Ponoči slišim preletavajoče ribe.

Hojo skozi sobe.

Padanje snega.

Zamudila sva smučarske polete,

marcipanov kolač sva razrezala v šnite,

pripravila veliko skledo solate, jetrca z artičokami.

Ne čudi se, da opisujem banalne dogodke,

v njih se skriva prižeto k snu beraču.

Gospodinjska poezija, bi rekel.

Za trenutek zablešči pnevma.

Če vztrajaš, so potem luči, vedno več luči,

in to je sled, obris kuščarja, ki si ga dal na polico kamina.

Včasih je podoba nenevarna,

včasih nora, vsekakor nora v normalnem svetu,

ki se pošteno zgraža,

čudnost, ki je ni mogoče nikamor vtakniti.

Prosto se sprehaja in se križa s kaktusi.

Iz tega nastane sožitje.

Nenadoma imaš pred seboj pladenj sadja,

substanco, ki pleše v sončni svetlobi.

Dobro veš, kjer zasije, ne obstaja hierarhija.

Kakšen človek se prikaže potem iz takih sanj?

O preproščini, ki razpada, še predno izgovori

svoj nesmisel, ne bom ničesar povedal.

Potreben je odskok, kot to naredi šoja, predno zakrili.

Težko je reči, kaj jo drži v zraku, pest mandeljnov

ali želja po nesmrtnosti.

Iz te odprtosti nastajam na nagnjenih stvareh,

od katerih moraš odstopiti, da jih vidiš.

Vas je zabrisana v difuzni svetlobi,

kar poudari njeno praznino.

Kot bi se vozil skozi zastrašujoč privid.

Samo občutek, nejasna slutnja, da si tam doma,

te rešuje pred gnusom.

Tigru se v očeh ziblje savana, prah in surovo meso.

Ne zveni apolinično, zgolj suša je,

drevesce, ki ga zalivam.

Nekoč bo ozelenelo, postalo vaba za pokvarjen dež.

Dolga pisma v neznano deželo.

S poparki ingverja in sladke slive za mirne večere.

Nekoč bom stopil iz te zmešnjave.

Ne bo mi treba pojasnjevati nastanek jam,

sedimentnih risb na stenah.

Tanek sloj lazurne beline odkrije sledi mojih korakov.

Prvi sem v jutru, pred pekom pomislim na kruh.

»Še spiš na ležišču iz knjig, ki ti jih dajem v branje?«

»Ti je kaj dolgčas po meni?«

Najprej zbujanje v ožeti pomaranči in kavi.

Nato pogled s terase, vmešan v ulico,

ki za nama ponavlja gibe.

Prvo besedo, ki jo rečeš ovito v nežne vzdihe,

nikoli ne pozabim.

Približno uro se ne zgodi nič.

Jutro z radijem me prepričuje, da je svet postavljen

za rešetke, Burkina Faso je blizu, čez ulico,

v restavraciji, kjer najdejo deset trupel.

Obogatel je z zamaški, ki smo jih odprli,

ampak sladkor ni za ljudi.

Torej, sem ostal pri kavi in obupno slabi zimi.

Pretekla je še ena ura, medtem ni iz moje glave

odfrfotala nobena žuželka, ni se dvignila sladkobnost,

oprijemanje za drog pa je prepovedano.

Stvarnost je manj otipljiva kot noč – s podobnimi argumenti se je

pisalo. V vasi traja vse samo trenutek.

Razgubijo se glasovi otrok.

Kar poganja, je nevidno.

V kosmatih srcih se vrata zaprejo,

oreščki s trdo ovojnico poprimejo za orodje.

Miši rešujejo situacijo,

bela omela nad mirnimi vrtovi obeša plašče,

zoprna prežganost voska lega na dušo.

Sveži možgani danes zamujajo.

Ali verjameš vame?

V besedo, ki jo spočnem pri vsaki luni.

Ali jaz verjamem, da bom preplaval pobesnelo reko?

Iz roke spustim članek o Morriconeju,

poslušam ga tudi, ko ga ne gledam,

šest konj vleče kočijo v snegu,

dvanajst minut traja, da se izselim,

dvanajst minut traja izbruh nekega časa.

Stvarnost, ko je ta glasba nastala,

ne diha več v pravilnih kotih,

ni se zgostila v spominu

na način, da bi bila še glasba.





Cehovski mojstri

To ni vse.

Palčki z vlečko prekrivajo svoje gobje hišice.

Tančica, skorjica se nabira na posekanem lesu.

Že tedne nastaja gramoz v strmenju.

Blaznemu svetu sledim s svojo blaznostjo.

Neopredeljeni letni časi, dnevi, celo ure in minute,

so razvlečene čez pokrajino kakor slaba predstava.

Ali minute vejo za osvoboditev?

Saj ni kaj izbirati, vse je pod kamuflažo.

Hodim sem in tja,

izumrli bizon se je vrnil –

terasa, soba, hodnik, soba, hodnik, soba, terasa ...

Gozd je daleč.

Vzpenjam se po lestvi.

ZLATA LESTEV IZ PAPIRJA

Papir se v plamenu svaljka.

Kako naj vem, kje je meja

med zavestjo in nezavestjo?

Med sanjami in blodnjami?

Med prividom in resničnostjo?

Med utopijo in uporom?

Med uporom in nemočjo?

Vse sem zapravil, zakockal priložnosti, čas-imetje,

zabarantal muzejske eksponate, podpisal

(s hudičem?),

pognal čez ramena obstojnost.

Lastno senco mečem čez prag

nepotrebno nevesto

kakor sitno

kakor presito

kakor debelušno

kakor prenažrto

čez vse mere

dokler ne bo počila od zalitih živcev šlamparije

od flegmatičnosti od razlezenosti

vrtanja po nosu ritanja slabega zadaha

Pa tako sem verjel, da sem še sebe preslepil,

sebe obesil na klin, poceni sliko, prigodo življenja.

Cehovski mojstri zapustijo ulico in se preselijo drugam,

nastavijo svoje pile, žgečkanje, rogovile in počnejo še slabše stvari,

jaz pa lezem v najdenčka, ki drgeta od mraza.





Nenadoma vrane v megli

Zdaj sem ob skali in mahu, ničesar ne skrivam,

v kraju na grebenu pod Julijci.

Kaj počnem tam v suhi strugi?

Ne, ne bi zmogel tega mirovanja.

Nastavljam se fotografu.

Ali fotografinji, ki je kakor fotograf.

Škljoca prazne pokrajine.

Niso čisto prazne, polne so vode, megle, dreves,

skrivnostnega dihanja, kot žamet,

ne, kot svila, svilnati otip nečesa, kar vznemirja, drami.

Tu ni ljudi.

Ne potrebujem ljudi.

Nikoli jih nisem pogrešal, dolgočasijo me,

po meni zamahujejo s stisnjenimi grli in s še bolj tankimi iglami,

kot bi se jim sanjalo

in kolcalo zraven,

v trebuhu jih slišim, iz plodnice, te krakajoče

alpske glasove,

klepetajo in še klepetajo kot v čajnici.

Vrane, ki priletijo, spominjajo na ljudi,

vrane so ljudje s sivimi krili,

vsa jata se naenkrat spusti na travnik,

vreščijo, poskakujejo, potem se spet dvignejo

in s kljuni kradejo kristale z neba,

v širokih, vedno večjih krogih preletavajo dolino,

potem se nenadoma porazgubijo,

nastane neprijetna tišina,

brenčanje izpraznjene posode,

zvok ničevosti.





Besede

Držal se bom za glavo, spet bo v meni

zaihtel glas, naveličan nad besedami, ki so nekaj drugega,

kot to, za kar se izdajajo.

Prodajajo me, kot mesarji kose mesa,

ki jih mečejo z vso težo na pult.

Spotakljive, direktne, prismuknjene

prežvekujejo staro listje,

se drsajo po vlagi

in nase vlečejo kopice sena, da bi se pokrile.

Dramo nisem napisal tako,

kot so jo interpretirali.

Hočem pike, hočem same pike,

ne spev, ne drhtečega glasu, ki se zamaje

ob prvem pišu.

Potem ko pade, rečejo, da je patetično.

Sovražim patetično.

Sovražim sentimentalno.

Sovražim romantiko.

Skrivanje za solzami.

Vsaka ljubezen je patetična.

Vsaka ljubezen je sentimentalna.

Želim ljubezen, ki izdaja molče,

ogenj v očeh –

ogenj, ki uniči.





Vojna (pamflet)

Odložiti jajčeca, kot želva na obali.

S čarobno paličico obuditi prizore za nek drug čas,

za nekoga drugega, ki ga ne bom nikoli srečal.

Narediti tako, da bo ljubezen zvenela in ji bomo verjeli.

V vojni ne verjamemo ljubezni, strastem mogoče,

ampak to mine v naslednjem hrupu. Izčrpani v nenehni

vojni, ne verjamemo ljubezni. V neprestani pripravljenosti

ni časa za ljubezen, moramo zgolj živeti. In vojna je vse:

bizarna resničnost v cvetličarni, občutek časa, ki se množi,

želja po kopičenju. Zaganjamo se, da bi nas imeli radi,

če bomo kaj pomenili, če bomo odgovorni v družbi.

Od berača se obrneš stran, se narediš neumnega,

invalida nimaš rad, atmosferskega zrcala ne vidiš.

Sočutje, da gojimo sočutje, kot rože v gredicah in po parkih,

ampak v resnici nismo sočutni. Sočutje je tiho, brez medijske

podpore, po vzoru dobrega, ki objame s pravo roko.

Manipulacija s čustvi je permanentna zakonitost vojne.

Trgovanje z delnicami, politične govorance so resničnostni šov.

Cinizem. Vojne so namenoma izzvani konflikti, podtalno

delovanje figur na šahovnici. Ves planet je v vojni,

večje blagostanje je, bolj so vojne. Tam, kjer blagostanja ni,

so še večje vojne. Nimamo časa, da bi se ukvarjali z vojnami,

da bi jih preprečevali, čeprav smo sredi njih in ne verjamemo

v ljubezen. Izkazovanje kiča ni ljubezen, nadomešča bojazen

pred naslednjim korakom, prihodom praznih ritualov.





Dvojnosti

Zdaj sem nekje drugje, rad bi bil nekje drugje.

Med kamnitimi ograjami pelje pot in malo višje zgoraj,

pri figah, ko se vzpetina prelomi v zaliv, zagledaš morje

z ladjo v odsevu, nalahno se potaplja, nasičena s soljo.

Voda vzame ladji nebo in jo potopi v prezrcaljeni vmes.

Obzorje nima nobenega smisla več.

Osamljen človek na Ile Saint Louis, jesen, megla,

listje na ulici nad Seno, svetilke.

Kjer ulica zavije desno, je osvetljena s sončno svetlobo.

Človek se nikamor ne premakne, čeprav hodi.

Nasproti prihaja nekdo drug, samo prihaja in ni nič bližji.

Neskončna hoja obeh, ki se nista premaknila niti za ped.

V tem času retušira travica z nekim tonom, ki vse umiri.

Celo besede. Rad imaš podobo, ki ne kliče.

Na miru te pusti, kot je sama mirna.

Ta podoba je skrajna prisotnost nje same.





(Zapis)

Spusti ga, ne oviraj, pesnika,

daj mu krila iz te čumnate, ki ne zna leteti.

Tako jasno, tako čisto vidi svet.

Zaletava mladost nepopustljivo pretirava,

ampak to mora, da iz sebe iztisne še nekaj belila.

Odstavi me, prelisiči.

Ljudje čakajo na vlak, ki zamuja.

Potrebujem mrzlo kopel, blagodejni spanec.

Potrebujem premislek.

Ko se bom spustil na tla, bom občutil tla.

Prepuščen ugodju, ni cilja, samo stanje perona.

Torej – prenehaj!

Torej – daj na višaj!

Klecni na koruzo, na česen, na cin.

Udari liriko! Lirske! Ilirske!

»Zakaj si tako resen, nič ti ne paše.«

Strezni do konca protokol.

Brez obzirnosti razsekaj možatost, konvoj sumljivih plenilcev.

Ne moreš se iti sveta, če je vse, kar svet izreče,

bebava puhlost družinskih večerov.

Svet je lep in prostran in v vojni.

Zapri vrata, molči!





Pokrajina v snegu

Drevesa v snegu očarajo, ampak so samo drevesa,

ne morejo mi pomagati, če sam nisem drevo.

V sanjah sem stal na brvi in gledal vodo.

V projekciji možganskega debla ne vidiš sajastega gibanja,

samo zavrženo rokavico, ki se ji posmehuješ, da bi se rešil.

Da bi se izvalil iz perja, ki postaja težji od svinca

in zahteva popoln pogled. (Popolnega pogleda ni.)

Samo zdrsi so, poki vej, razpokane skale.

Zlomljena osna gred, ki naredi škodo sluhu.

Bilka, trstika, vršiček bodo pomagali

ekvatorju čez naslednjo reko.

In morje.

In ocean.

In medgalaktični prostor.

In črna luknja.

Upesni noč.

Dolžina noči v dveh stolpcih leži v stolpu-predalu.

Hujskači vojne imajo radi otroke, radi se slikajo z njimi,

radi se pripeljejo domov na grič.

Radi imajo videz urejenega, trdnega reda, čast in prisege.

Hujskači vojn imajo otroke in žene in dedke in babice,

radi se družijo pri obedih, so na čelu mize, igrajo golf.

Hujskači vojn razplamtevajo strah in sovraštvo, tisti, najnižji,

kurijo knjige in ljudi.

Nekateri plešejo celo sving.

(Oh, gospod predsednik, na vas niti pomislil nisem,

ampak na gospode, ki jim to je posel, kot je čevljarju čevelj

in peku kruh, sicer pa, saj veste sami, da verjetje je nekaj drugega,

kot brezpogojna vdanost, in da zato smo tukaj, ker vrlina,

za katero pa tudi sami ne morete reči, da je brez veljave, dvomi.)

Ampak zdaj se pripravlja na ponovno sneženje,

ne bi rad mislil na knjige v ognju.

Gledam fotografijo Prepovedane planote, Veliko deponijo,

posneto 13. februarja 2012.

Belina hriba nad polovico slike, nato temen rob gozda, višje

sivo nebo, ne da bi se spreminjal. Nič več. Ali nič manj.

Nobenega znamenja, da so tod skakljali zajčki ali mehko drsele

srne.

Ustavljeno dokončno, zgoščeno negibno. Nekaj, kar tolaži.

Kar je oko minilo.

(pada

drobno

sneg)





Zakaj sem začel pisati

Ostajam pod goro, ki se ponoči modrikasto svetlika.

Cestne svetilke so se prižgale.

Pod svetilko frfota zablodeli metulj.

Toliko stvari zapeljujejo spremenljivi trenutki.

Deklica sedi na stopnicah, poje otroško pesmico

in odpira herbarij, da bi pred mrazom

ohranila regratove liste. Morda, si misli,

se bo od nekod pojavil še rumen cvet,

če bom dobro zaprla šolski zvezek.

Pozabiš, zakaj si začel pisati in jaz bi se rad spomnil,

zakaj sem začel pisati.

Takrat je bila zima,

z mizo in oknom v ozki hiši,

človek, ki je oddajal stanovanje, se je pisal Kralj,

šepal je in pod menoj se mu je na posteljo luščil omet,

takoj ko sem kaj napisal.

Videl sem na ulico in napis za konjsko meso.

Letni bazen je bil pokrit s snegom,

zato pa so bile gostilne polne.

Nekdo je nosil stoječega angela čez cesto,

previdno so se mu vdirali škornji.

Priklical sem ga na nemogoč kraj,

v nevaren kraj, kjer ni našel mesta,

da bi ga lahko odložil.





NE ne rečem

Ko začutim, da je ogrožena moja prostost, rečem NE.

NE ne rečem travniku, obilnemu dežju, kosovemu razburjanju,

stečem k vodi in mirni ladjici, stopnišče me omami, starinarnica

v ozkem prehodu, točilni pult v zanemarjenem lokalu je samoten,

globok stol, ki me ščiti pred ulico, če je srečanje neizogibno,

je to zgolj naključje, ničesar ne vem, kar bi imenoval z učeno

vednostjo, s čimer bi zabaval, kratkočasil nočne luči,

očaran sem od tega, kar lahko prikličeš iz raskavih zidov,

opazujem ženico, ki prečka cesto s težkimi križi na ramenih,

starca, ki je pozabil, od kje je prišel, otroka, ki mu z obraza sije

neučakanost, vse je tu, kar potrebujem, vlaki in gneča na postaji,

izgubljen maček z ovratnico, hiteče pokrajine v oknih, ki jih ljudje

zapirajo, zarošeno okno, na katerega anoreksična mladenka riše

možiclja na vrvici, nato iz vrvic nastanejo sončni žarki, vzdušje

se popravlja v tej neizraženi belini, ne predajamo se, vlak pospešuje,

vedno nekaj zapuščamo, da bi prišli drugam in od tam spet

drugam, v pokrajino, za katero ti je nekdo privoščljivo rekel,

»tako si se odločil«, da bi nekaj zapisal o Ovidiju in Konstanci

ob Črnem morju, v različnih oblikah se vedno vračamo, kot da bi

povsod slutili začetek, Pesmi iz pregnanstva, z odvrženimi titulami,

na katere se obeša moja maman, Nič sredi vsega, nekdo, ki piše

pesmi, nekdo, ki jih razrezuje, ki se upre vsakemu poskusu,

da bi ga vtaknili v škatlico vžigalic in ob primerni priliki oprasnili

plamenček svetlobe. Osvetljen čas, iztrgan iz nepopustljivega

demokrata. Večni Straussov valček v planetarnem prostoru.

Pa vendar se vrti. Nobenih umetnih mej, osončena voda modrega

planeta sredi teme, moj dom.





Atelje pri odprtem oknu

Atelje: pisalna miza, vrtljiv stol, knjige, slike na steni.

Vsak dan, jutro za jutrom, iz sneženja v sneženje.

Atelje plava, potaplja se v mrak, vznikne z dna, lebdi.

Na stenah živijo vrtnice, telohi, spominčice, bezeg,

irisi, potonike. Dvigajo se gore, ploske barve, pas za pasom,

ki jih imenuješ packe. V vsakem odtenku prepoznam

sorodnost potopljenih žab, škrpenastega zavezništva,

ki vzburka vodo, obrne na gladini plavajoči cvet.

Ampak to ne moti nikogar. Notranji mir je zavest

neuničljivega duha. Veješ s podob, dvigaš se s teksture,

da bi jedel s čistega prta kruh rakovic.

Ljudje živijo z omejitvami in računajo z njenimi dimenzijami,

mislijo in čustvujejo v teh dimenzijah, samo za pesnika

so trgi, stavbe, avenije, ploščadi, neznanska pokrajina

naseljene praznine, ki jo prinesejo v svojo sobo,

pod Modiglianovo sliko in med strani Ovidijevih Metamorfoz,

k čajniku in ameriški zimi, k beli konjenici, Trouville-sur-Mer,

pod samurajski meč s štiri tisoč okovanimi plastmi,

zakoplje se v papirje, obda z velikimi svetovi, brez naglice.

Tu pa – stisnjene hiše, smrekovi gozdovi, strme vzpetine,

bleščeči odsevi reke, mraz, skale, majhna okna, skopost,

zamazan predpasnik, zvoki posode, češmin in jerebika.

In še ta, zadnja, je posekana za frulico, ker se nekdo razburja,

da dela senco in kaka na balkon živo rdeče grozde.





Sanje igračke, kupljene v veleblagovnici

Sanjal sem ptiča v utripajočih fluorescentnih barvah,

odpira vrata, spakuje se, zdi se, da se spakuje,

pred vsakimi vrati, ki jih odpre, prhne, zafrfota s perjem,

dvigne se pod strop v čakalnici s stensko uro,

zračni mehurček se premika po ceveh centralne kurjave,

pokajoč zvok, pelje me ven na prosto, k stebrom

nepokrite hale, tu je bilo nekoč skladišče,

v katerem so shranjevali dragoceni tovor,

še naprej odpira vrata, čeprav jih ni v stenah,

prikazujejo se obrazi neobičajnih proporcev,

osončena terasa se konča na smetišču,

dokler ne prispeva do skale s skalnatimi vrati

in sem jaz ptič, ki se mu spreminjajo barve na kljunu

in je še en moj obraz, ki se sklanja nad mano.





(...)

Odprl sem drevo, ne na natančno tisti strani,

kjer me je poklicalo drevo, da ga odprem,

naj pretehtam samoto, v knjigi nežnih verzov,

arterij, ki široko odpirajo oči pred svetom,

oditi globlje in daleč v gozd, kjer tudi gozd izgine,

ciza na poti, naslikana v izobesku, nasmejana

v snopu luči, prazna Nikiforjeva škatlica vžigalic,

risba zvestega psa, ki se je spremenil

v bronasto podobo, palica, klop

in odložena očala na klopi.





Prezimovanje

Poskušam se vživeti v nesmiselne polne predale

popisanih papirjev. V verjetje, da splavajo po vodi.

Da jih nekoč ponese sam trenutek pisanja v radosti sneženja,

odrešenjske miline besed kakor snežinke,

ki sedajo na drevesa in samoto, Alejandra Pizarnik,

in samoto, ki jo pripisuješ Valleju, žalosti in samoti in solzam

pekoče občutljivosti, vedno znova na novo rojena

oblika robov, kristalizacija, približevanje v odhodu

prepoznane izbrisane stopinje v nočeh.

Stvaritev, ki ji uporno vdihneš dušo.

Dokončanje slišanega.

Začetek, ki spodbudi dišave pergamenta tega začetka,

lisa zime, črna veja jablane, stara črepinja v češnjevem lesu,

nagnjena nad horizont, žareča oranžna svetloba,

ki je obstala na hribu drzne misli, prečiščena svoboda,

ki se ne odziva na popačenje, na ulico,

ljudje pričakujejo, da jim boš sledil, se pridružil

burkaštvu, sam si, odvisen zgolj od časa,

ki ti je na razpolago in se zapisuje v dolge premore kadila.

Besede se ne umaknejo, preselijo se v čakalnico, prezimijo.

Stari playboyi vzdržujejo stare sisteme, ne ločijo se od njih,

prisesani na toplo kri v obtoku, pesnik pa izstopi

v samoto, ki je pričvrščena na nebo.





Mirovna konferenca narave

Orjaške roke na sodu smodnika se zganejo,

prignane med zvezde in vodne trombe,

kjer se združujejo neznane esence,

kršijo pravila, plešejo svoj zamaknjeni rondo,

švigajo med zajčnike,

kot rdečekožci s tomahavki sekajo strele,

razpolavljajo trupla, izničujejo grmade in nizke strope,

vznikajo iz tramov, kot demoni noči,

ki so pravkar zamenjali spodnje perilo za dan,

ko bodo odvrgli naučene vloge, obesili maske na klin

in se, med seboj prej sovražni, posedli za skupno mizo

k mušjim nožicam, starim, prenizkim devicam,

kjer že stotič poganjajo marjetice, množica rumenih pik

z venčki belih cvetnih listkov, na katere se lovijo

bingljajoči zvonovi.





Prvi bralec na sprehodu iz vasi

V resnici pesmi pišeš samo zase ...

pesmi pišeš samo zase ... pesmi zase ...

za čebulasto votlino, prizemljena sedla,

za tkalnico obupa,

razpon, ki se bliža skrajnosti.

Mrak pada v suha korita,

zima stisne globeli v klobčič scefrane volne,

mačja preja, kroglica pesmi,

skoraj izgubljena, se razpoči v prasketu zvoka.

Od tam prihaja magično klicanje,

črna ploskev sadnih dreves,

od tam, kjer še ni bilo ničesar,

ne stola, ne mačka s sporočilom v ovratnici,

ne ptičnice z rumenimi ploščicami,

od tam, kjer ne moreš ničesar zamenjati za drobiž.

Smreka ovije hlad v skrivnost od težkih snovi

zelene, ki postaja že modra.

Smrekov gozd je še večja skrivnost.

Alpska svetloba, kapljice, zbrane na koži,

podrast na decembru, viseča kakor stara lica,

vztrajno telo, ki teče naravnost

v predozirane cvetlične hiše,

mimo gromozanske skale,

umikajoč jih v horizont, znižanih do reke.





Kamniti gost spregovori

Sam trenutek pisanja je priklicevanje,

naučiš se spoznati načine.

V trebuhu je klicanje namenjeno izgubljenim mestom,

lesketajočim vabam, od katere smo se odtrgali,

dodali senco žametne črnine,

grušč in modre tulpike.

In potem hodimo skozi sijajne predele.

In potem se ustavimo na griču, ne hodimo več za njim,

ki se nam izmika po koščkih,

čakamo v samoti, da se zgodi, da spregovorimo z usti

skozi njegova usta, ki nas niso vredna, odločilne kretnje

nam ne dovoli, upehani od bičanja zaostajamo za krotilcem kač.

Včasih šepeta iz kakšnega pisma, osebi se.

Postavi svojo piko in zažge tace v pražarni,

dirja čez stepo, čez nebotičnike in stolpe,

nabuhle plinske vrelce – karikature pokrajine –,

čez prepovedana območja: »izgovori«, reče,

»da nastane z vekami tega, ki ga obujaš«.





Ledeni čas prihajanja

Poskušam odkriti izhode na robu vasi.

Še upam na zimo, golobje oblake, ki zagrinjajo okna.

Ožeta pomaranča memorira rajske otoke,

zeleno votlino z mahom, popolno čarobnost.

Vse sheme propadejo v amforah vina,

izkleše se pristanišče, kamnita miza z jabolčnimi krhlji.

Vsaka oblika išče pot iz neurja, ladijsko krmilo

veter v oljkah, vsaka samota je sonce pod rebri,

neusmiljeno gomazenje, eliksir barbarske slasti.

Čudež se zgodi v naravi.

Včasih je treba molčati, nikoli molčati.

Vrt sanjaš do naslednje prerokbe.

Ko izgine otipljivost sadovnjaka,

ti spodmakne stol v klavrno drobljene stene.

Čakanje je mučno.

Bilo bi izsiljevanje, da bi ti zrasla krila.

Na tleh pod ostrim žarkom,

čudak in glorija v ogledalu,

se začne težaško delo.

Navadno življenje zardeva.

Glas, ki te onesvesti, naolji glasilke.





Točka na ulici

Kamor pogledam, je praznina.

Očistil bom plašč identitete,

naj se rokujem s postanim komolcem?

Naj živim, kot da se ni nič zgodilo?

Niti dobesednih vprašanj ne postavljam več,

usoda, ki jo vzameš redkokdaj v svoje roke.

Tisoč let sem bil odsoten v zibanju,

na neki ulici se zdaj smehljam

s šalom plapolajočim,

le kaj je v paketu, ki ga nosim?

Most iz stekla? Most iz pekla,

ki pelje do mesarjev?

Zalepljena veka, mirnost stojal,

godala v rogovju in rože?

Je ta strah, ki te je zlomil,

predmet pogovora?

Skovani prepad v padanju snega,

tisti C dur, ki potuje

z razpuščeno oazo,

da bi dokazal izničenje –

rogoznice?





Etuda za golo

Jutranji tekač na s peskom posuti cesti.

Suši se drevo življenja in jaz se ga bojim zavreči,

bori se z robom, dihanjem in praznino.

Radiator je kruto grelno telo.

Kafka (na listku papirja): »Španski bezeg je prečudovit, mar ne?

Čeprav veni, še zmeraj pije vodo, še zmeraj se opaja.«

Nedelja v meglicah, njena zvestoba

je neutolažljiva, zgolj oglje in kri, nepovratni izpisovalec.

Slika akta povsem običajne velikosti;

skrivnost zakrije tako, da se razkrije.

Nobenega zapeljevanja s predstavo o telesu ni,

nemo vdevanje šivanke, razgaljena prostost,

ki ne bo nikoli naletela na ovire, dokončano.

V Carlsberg Glyptoteki v Kopenhagnu

sem si ogledal sliko, v mestu,

ki na vseh punktih odseva morje,

v neštetih malih trgovinicah-starinarnicah.

Naprej od Radhuspladsena sem kupil pisalni stroj

Underwood, letnik 1926, na katerega je Orson Welles

napisal Državljana Kanea.

Tlesketajoči udarci na papirju –

klik klak klik klak klik klak klak ding –

pisalni stroj in slika v muzeju, povezana z nevidno vrvico,

kot darilo sebi, črke duha, ki vzplamtevajo,

vlak, ki se ustavlja pod ulico hotelov,

vse, kar je nabranega v gubah:

premislek, nekaj dragocenega.

Zdaj sem si zamislil verodostojen mir

pred napadalnim bulmastifom.

V parku poslušava zamolkle udarce Gauguinovih cokel.

V zatilju nimam čipa, ne pripadam ceneni robi,

izstopil sem. Ne vedo več zame, nimajo nadzora,

v paniki so naši prijatelji oglaševalci –

klik klak klik klak klak klak klik dong





Kambrijski krik

Načini, kako odvržejo svoje gibe, razlikujejo ljudi.

Nekateri so tako zraščeni z njimi, da ne morejo več hoditi.

V aktu, ki ga razpolovi Adam, je Eva sončni delež,

vedno v trikotniku z opolzko resnico,

ki poskuša izsiliti naš pristanek, da smo bedne figure

samih sebe.

Ko sem ti rekel, da se bova ljubila, ko bova stara sto dvajset let,

sem mislil resno. Ljubila se bova z mladostjo v nama,

ki je od zmeraj ta ogenj.

Enaka kretnja, enak lesk, povečata zenice,

nezamenljiva znamenja kljubovanja.

Glas se ni spremenil, dodana mu je vrednost spotike.

Iz telesa gleda duša, ki je prepotovala svetove,

potem pa sedla na sončno jaso, na katero sva pokazala s prstom.

V dlaneh ostane zapisana okretnost, ko vse drugo počiva,

živali, ki jih lahko prikličeš pod zvezdno noč –

vdanost brez omejitev.

Vsak dotik je razprt, bolj občutljiv, ko se pomika proti domu.

Besede ne kvarijo, ni govorica prilaščanja, ki ščiti omejenost.

Brez obžalovanja naju povedejo tako globoko in daleč,

da nemoteno tečejo po žilah, stegujejo jezik, ljubijo z gumbnico

pritrjene vrhove, bliskanje je slajše od nezavesti.

Krik, še predno pade, vznikne v kambriju, v trenutku, ko celica

eksplodira.





Odpotovanje

In kakšne grde sanje premetava v sežganem jajcu ...

Kar meni paše, drugim ne ... Samo drobce puščam ...

Iz giba, cele hoje in stavkov ... S karto Avignona ...

Kako naj preplezam ta zid, zgrajen iz opek,

omet razpokan in prepreden z vzpenjavkami ...

Mavrični ščit nad nesrečno pokrajino ... zakaj nesrečno?

... Volčjemu zavijanju nisem kos. Za jezom se je dvignila

gladina, lapuhov list, na listu žaba – dvojna broška.

Razsoparjeno okrasje je odprlo zoprn hlad: štartal z ventili,

vrelišče v kotanjah ni več daleč. V to zimo sploh nič ne pride,

kot klešče drži nebo nad sabo.

Pri oknu z visečimi grlicami zveni glina.

V beležnico si zapišem: »Lučke, ki se prižigajo v kompoziciji,

označijo leto prašiča. – V banalni stvarnosti se ogreje pisava.

Kako jo sprevrže, da se vname osir in zagori.«

Morda pa ne tvegam dovolj, črne zaplate pegastih račk,

z obveznim povojem invalidov.

Če bi vse to opustili, bi svet obnemel.

Ne potegneš hokuspokus iz klobuka ranjeno srce,

pred nami se odigrava hujša drama, nezmožnost racanja,

potenje, prevleke grdih oblik, spotikanje skokov.

Nobene napake ne delam, ker se neudeležujem skupinske slike.

Poskušam premakniti ohlapno ravnino za vzpon,

izdati seznam senc desetih vejic drevesa, deset sinic.

Občutek za mraz jih napihne, večje kot so, bolj lebdijo.

Late je treba preveriti, prekopati zemljo, izprazniti kadi,

da ne zamrznejo. Nasuti drobir bo za pot. Za napete brisače.

Vezenje bomo izpustili v klobčiču volne.

Se ni mogoče znebiti kolesa?

Je sploh mogoče ustaviti lesk?

Skozi papirnate oboke odhajam.

Črna miza je in rdeča, vsaka po svoje rožlja.

Cvetje pada v vazo.





Ljubezen na zemlji

Ptice pospešujejo zrelost, vrt prenašajo na krilih.

Luč s strani bode, v stari halji z nacufanim rokavom.

Fazan z grozdjem in bokalom, slikan na starinski način.

Zapišem staromodno komedijo, z begunci in žico,

ki jo reka udarja po prstih. Izrabljen material svari

s pohujšanjem. Kot da ni ta kaos dvignjen v zubljih,

z žandarji na konjih. Kot da ni navada požgati vse,

predno se odide. V ogenj mečem zapiske, cele pesniške

kupe, tona papirja gori kot bakla. Po vsej celini

ustanavljajo nove pleh godbe, s sijočimi instrumenti

in obscenim ritmom britvic, grozljivi čekani

v strmečih lobanjah, fanatizem z naramnicami

okroglih trebuščkov. Jedli smo in še bomo jedli

na ostankih zloščene straniščne školjke.

Pomazana z zemljo sredi zime, je to še edini kraj,

kjer se bosta ljubila.





Besni jež

So nebotičniki lahko očarljivi?

Je sončno zastonj pred gozdom?

Inuiti izginjajo v alkoholnih hlapih.

Antarktika se taja, kaže svoje dragoceno oprsje.

Lov na kite ni zaustavljen.

Na plinskih terminalih plapolajo ognji,

pokrajina nima več pregleda nad svojo osuplostjo.

Kaj bi še hoteli, krožnik juhe črnega ogljika?

Kateri bedak misli, da se poezija vrednoti

po zakonitostih svobodnega trga?

Samo kariži lepijo kurbe na papir,

shematizirane žgečkljivosti popularne kulture

za dovolj dobro dominacijo ali vsaj za videz.

Evropa-galerija je porinila v podzavest Matissa,

njegove škarje in invalidski voziček,

Evropa-postana voda je pozabila na rumene zvezde

mojstrove sobe.

Okoliščine so odlične za razvoj mikrobov.

Beraška palica je bagatela.

Primerno je samo sneženje.

Djuna mi ne bo posodila gozda,

naj jo imam za okrutnico,

če iz mojih podplatov vleče grleno kost?

Sledijo jedci sijalk.

Tako sem neopazen, da me bistri.

Prišel bo trenutek, ko boš predal zadnji šogunski meč,

vsi bi morali izročiti svoj Hondžo Masamune,

poglej Hlebnikova, tega norca neulovljivih step.

Poglej, če se jim dobrikaš.





Disciplina kičme

Kaj se zgodi, ko ti nič več ne ostane v rokah,

ko po dolgih dneh zaspiš v obročih megle, ko si igračka

v stepenih skalah, obešenem perilu, štorkljanju palic,

ko si ves pretopljen z maslom v lastnem utripu,

lastnem želodcu, ki ne prebavlja več ne ulice,

ne svetilke, ne rdečega krila in gum, ki škripljejo na ovinku?

Kaj se zgodi z lačnimi umiranja, z oglasi na portalih,

kaj z besedami, ki jih je izrekel predsednik najmočnejše države

na svetu? Briga te! Čudežna skrivnost življenja se začne v verzu,

sanjanju tega verza, v njegovem zapisu na prašne šipe.

Satie meče jadrnice na klavir, plava z dežnikom.

Kje potem je potrgana struna, pohištvena glasba, gospodinjske

pesmi? Na sprehodu s petdesetimi psi, sam s seboj potisočerjen.

Kje vmes ob slabem kozarcu vina, med dobrodelnimi paketi,

ki jih ni odprl, je ta indiferentnost do početja sveta,

neomajna zvestoba oboževanim zvokom?

Ah, to bi te rad vprašal.





Neprekinjen tok zavesti





Citat na zalogo

Živim v omari. Devetnajsta interpretacija od tristoenainšestdesete.

»Biti nič, kakor da bi bil nekaj, in potem več in več pisati o manj

in manj, in na koncu potem sploh o ničemer več.« Gert Hofmann,

Izstop pesnika Roberta Walserja iz knjižnega društva. Skoki košute

s podvezanimi nogami sklenejo imenovati čas. Toda pesniki,

skladatelji, slikarji, bodo zapolnili vrzel v razpoki. Medtem ko

bodo pisali, slikali in ustvarjali glasbo, bodo umrli. Hokusai je bil

pesnik velikanskega vala, ampak ladja manevrira z nezmotljivo

natančnostjo. Angel varuh piše skripte o nas, scenarij viadukta,

uglašuje brzice, naivnost postavlja v pokušanje. Kaj se skriva v

zatišju, za zatišjem, kaj za sliko, za besedo, ki prinaša premog,

odvzema težo, kaj v oglušelosti na mirnem jezeru, se še premakne

ali postane del objave stvari, izginiti ne more. V zatišju je vsa

blaznost srca. Pobarvanka. Dobrodošlica, prilepljena na nebo,

na skate. Nikamor ne gremo, zlagoma argumentiramo živalske

kosti, urin starcev, hormone, ki divjajo. Ubil sem zlobno pričesko,

pozitivistične krplje. Ne maram se zadrževati na površju med bobki

svinčeve bele. Povlecite črto čez greben, padajočo v smodnišnico.

Račko bomo servirali v dodatnem salonu inženircev. Špajza bo tajga

s kandirano višnjo, katapult za odpremo tjulnjev.





Kolovrat na vlaku

Potegni zasilno zavoro! Močno, naj zaškriplje! Z grožnjo odpovedi.

Pokaži jezik tistemu enemu odstotku, ki zaudarja po bogastvu.

Česa le? Slabega okusa, zapravljanja, bednih kravat za 25.000 $.

Maumau si vrta po nosu, igra se sam v smeteh. V prah postavlja

predmete, ki so jih drugi zavrgli: ribje kosti, uvele cvetove, vato,

natopljeno s krvjo. Ogleduje si razmerja. Svetloba čudežno

prikliče nasprotja, senčne robove, dober razgled. Poezija barve,

iz katere poganja uporna moč, kljubovanje. Imeti vse na tem

svetu, kaj to pomeni? Najdena samota, kdo je njen avtor? Iz nič

narediti, kar poka po šivih. Premike v resju povečati na stopnjo

vidnosti vseh črvov, pajkov, gosenic. Odpreti mišim in podganam

vrata, ta ključ odpira skrivnost hiše. Da prepreči hudobijo. Da iz

paravana nastane šoja. Iz molka glas, prevzet nad rekami. Zakaj ne

osvetlimo pomanjkanja? Srečni zadetki nas ne prisilijo v rešitve.

Vzamem svinčnik – Swarovski mi zameri –, prečrtam vse pridevke

in glagole in ponovno začnem s tem, da preneham zasledovati

noro krizantemo. Besede s kotrljanjem po ustih sunejo v svojo

drugačnost. Poglej, poglej, nikjer nobenega tigra, ogromni cvetovi,

naslikani v glavi. Tudi to je odjuga.





Kako sem bral zgodovino

Kovalevska se je prestrašila teme, ne pa diferencialnega računa,

zbranosti številk, neznanih zakonov, njej omogočenih, ki jih

duh razume z globoko predstavo. Kar je abstraktno, je dejanska

lepota, tipanje Saturnovih obročev, odprta skala, polet v vesolje

z ulomki in potencami. Če hočeš biti resnično zunaj, se moraš

odpeljati daleč, kjer ni prekinjen tok zavesti. Torej, ptičica, se mi

boš izmaknila, nikoli ne boš povedala, kakšne čudeže si videla. Se

res samo ponavljamo tu spodaj v dolini, verižimo in drugačimo,

pa nam ne uspe postaviti niti enega samega sinjega stolpa? Lovci,

ki zasledujejo plen, ne marajo umetnosti, hočejo učinkovitost, en

strel na enega. Vsi ti Ikarji, ki so jim postrigli peruti in jih pahnili z

obzidja, Prometeji, ki so jim jastrebi skljuvali jetra in so jih požrle

lačne zveri, Orest, izpostavljen sevanju, zblaznel od prividov, Ojdip,

ki si je sam iztaknil oči, potem pa zataval med žrela gepardov, vsi

ti junaki, oblečeni v antično kostumografijo, opoldne za kosilo,

presojo ljudstva, kar je zahtevalo v odmoru med lovskimi igrami

in gladiatorskimi boji, spečani s smrtjo na vrhuncu ekstaze, na

odru tragedije z najbolj navadnim zločincem, Baubau, razvpiti

tat, ki mu konjska kopita oddrobijo lobanjo, kot da nikoli ni

imel kosti in odpora, kakor da je iz gumija, raztrganine so vedno

tukaj, kot jopica na dnu omare, potrebno je prepešačiti vso pot, ki

so jo naredili molji, zavreči pomanjkljivosti, ki bržčas ne pridejo

prav, kot hlače, ki jih je prerasla preklasta pojava, enkrat že zbita

z letvami, krampom in pohlepom, mrzlica, ki jo negujejo starši,

svoj zarod ozemlja, imeti vse do svetovljanskih zvezd, fontane in

galaksije, gradove in obeliske, zmage do konca, od jutra do smrti.

V golobnjaku je vse tiho, niše molčijo. Egipčansko modra, toga

in z lovorjevo vejico, ob strani stojijo kohorte in centuriji tudi na

oni strani življenja. Noben ne ve, da je bil suženj, da so mu obesili

verige na slavo: Tu počiva neznani junak.





Ogljikov dioksid

Toplota kiselkastega neba, ki je v zraku pnevmatik,

plosko udari neprebujenega z včerajšnjimi ostanki hrane,

prebavljene na slinčku kozic, vse v bročevem rdečilu.

Zaspančki ne vrtajo po zvezdah. Gole veje dreves

brez zime pokličejo pomlad z rožnatim vratom.

Kos brska med strohnelim listjem, najbolj obupen trenutek,

da najde včeraj, samo danes ne. V kakšni bravuri jezikov

govorijo umanjkane stvari. Ostane nam še zadnji del

sestavljanke, medleča opreznost podkurjenih strojev.

Živci niso hoteli. Celo v radikalnem ukinjanju ideologije

tiči ideologija. Skaziti snežinke in prevrtati domišljijo,

to ni edini namen. Morali bi ne-govoriti. Morali bi se

pošteno odsukati. Zakaj bi pisal, kot se piše na konici

pavane? Ali kot zlepljen vol, ki požira slike. Ali kot ključnica,

ki poravnava z zelenjem, ki se oddahne, spere žled z blazin,

se odplazi med razmehčane obraze. Požiralniki se zbistrijo,

od poletja naprej ne poznamo drugega letnega časa.

Hlad ostane zgolj omemba. Nekaj odkrivam v zamaških

jutra, kislo smetano, čebre soli, nasprotni veter. V etuiju

se razkraja kobaltno morje, na apnenčastih oknih cveti,

da je videti kot nepospravljeno polje.





Slepo napredovanje

Res je, da sem se cel dan potikal naokrog, odrezal vejico leske

in si jo ogledal od blizu. Niso mi všeč pogovori, ki napenjajo

mišice. Prirejen zvok za havajko človeka postavi na noge.

Ne samo plenivski nagon, tudi širokopasovna cesta uničuje

mešani gozd. Preslabo je, če rečeš, da si ogrožen, da ne moreš

k risu na drugi strani, obdan z desnimi cunjami, skozi katere

pihljajo ovčice. Strah in jeza nista popolna prispevka songu

iz dolžnosti, ampak le iz spevnega konteksta. Protestiraš,

razumen do vrat, ki jih imaš zarožljane, razumen do tistih,

ki te imajo na zatilju. Samo gola opreznost vzdihuje na zadnjih

tacah, ko v vsaki črni maši vidiš črno. Prej vse tiste nespodobnosti,

rabuka smeha, vinilke, danes je tako, da je mogoče špekulirati,

reče zavarovalniški agent, to vsi počnejo, ne zdi se mu nič narobe,

najboljša hiša podjetnosti, vse to bomo imeli, to je dobra naložba

za naraščaj, divje vožnje z motorjem, okušanje slanosti, ki ti jo

izsili duša, malo prismuknjenosti, masažne kopeli, še kakšno

nujno mučenje, da požene v obtok sokove sreče, sneg naletava

vse bolj in redči drevesa, ko pomisliš, da so se sladkost, grenkoba,

zapravljene priložnosti že zdavnaj razblinile v dimljah, ki ti

jih je vodil sukanec k prividom, in da tu ni ničesar, razen te

slinaste črte, ki jo vlečeš za seboj, to oslovo senco, ki se ti obeša

na ramena in se še ta razbije, kot prazen vrč s suhim truščem.





Stavba čaranja

Riba se ne pari, ampak drsti školjke. Poslušnost je izpolnjen

formular pri okencu, ki zeva kot lina na zavarovano območje.

Otroka domišljija pretopi v pojočo struno. Bencinska črpalka

je lahko čudovita vzletna steza. Včasih na prehodu za pešce

zaigram rastlinske zvoke. Žirafa osmuka nageljne. Hiša iz mivke

premika zlata ušesa. Z vlakcem smrti se vozimo v brezmejni Pi.

Z divana napnemo neučakanost dreves. Ob nedeljah se poženeš

s stolpa. Kirchner se je učil brezpotij, učil se je gore, ki je visela

v hladu barve. Iz gondole so poskakali še živi. »Gos, ki sem jo

hotel imeti na žaru, ni priznala sovražnega govora.« Nadihaš se

himalajskega kisika, nekaj kanadskega gorovja se ujame

v metuljevo mrežo. Tolkač zahteva od jasmina, da ozeleni.

Vzemi eno samo opeko iz te veličastne stavbe, pa se bo sesula

v prah. Vse je pospravljeno in vendar nekaj manjka

v potegavščini stoletja. Moč, s katero smo nekoč mahali, usiha

na predpražniku kislega vina. Red je trpek okus, ki začepi

naš molk. Na robu divjine odtegnemo dlan letu žerjavov.

S figo v žepu, gensko nahranjeni. Nihče se ne boji polepšanih

bank, čeprav bi bilo za vse dovolj prostora, to zemlja še premore.





Podobe

Berem o nasledstvu izgubljenih iluzij. Na koncu ulice

je praznina. Tam piše: TO DREVO JE NEVARNO,

ZATO BO POSEKANO! To ni nočna mora, suhoparno

dejstvo je, prisotnost človeka. Slišal sem: »Materinski lik

na Balkanu predstavlja strašanski nacionalizem tega področja.«

Slišal sem: »Protest zoper migrante, ki se jih bojimo in smrdijo

po vojni.« Naslednji trenutek že padamo v najbolj običajno

dejavnost, običajno razumnost krompirja. Upor, ki se začne

z Zdravljico, traktoristi in transparentno oglaševalsko

izprijenostjo, se konča v zmešnjavi strahov, besa in klobas.

Angel Gabriel na občasnem obisku pri psihiatrovi lučki.

Kot bi bilo razglašeno nestabilno stanje države. Viden način,

kako nam sramotna razgaljenost posoja pravico. Goli,

brez priziva na višje instance, izparimo. Do tedaj pa:

hektično življenje, 100 trebušakov, 100 kozic, 100 slamnjač,

pa smo že v ognjemetu. Kaj imamo od ponosa, se sprašujemo,

na tleh obžrte hrane, pri odprtem oknu z drevesom, kamor

v globino izgine državna tožilka, njena vest je težka zoprnija,

obnovljeni kip Kristusa nesejo nune na njegovo staro mesto,

zimska pokrajina pred samostanom, dolga, ravna zasnežena

pot, to niso besede, ampak trpinčene slike, ki govorijo same

zase. Slišal sem: »Thomas Wolf se pretolče skozi popisane strani,

prečrtava gotske stavke.« Morda sem si rešil glavo. Slišal sem

tudi naslednje: »Ni se zmenil za hrano, mislil je na letenje,

strmoglavljenje z velikih višin, opit z močjo vesolja.«





Vrzel





(Recimo.)

Vedel sem.

Če bom pisal o tej stvari,

ki me muči,

bo polomija.

Niti vrt ne,

niti vas, ki si jo ogledaš od zgoraj.

Tista modra in citronasto rumena.

Ker sta točni in ločeni

uokvirjen del noči,

najnižji.

Hribček posname kožo,

izpraži se gajica.

Zraslo bo novo naselje.

izpraznite ulice

za rjave bataljone

Mravlje pripravljajo selitev.

Vidim Thomasa Wolfa, ki pregleduje tekst od stavka do stavka,

vejica, pika.

Pred svojim založnikom v gostilni. Da, gostilna, ne kavarna,

vročekrvno.

Ali nismo vsi na trnih?

Obrezoval sem dežnik.

Ko je bil že čisto odcvetel,

se je videlo živalsko krzno,

podobno soboljevini.

Tega nisem nameraval.

Da bi slekel hlače

in padel na kolena.

Spodsekalo me je.

Zlomil sem se

po dolgem mučenju.

Kriv sem.

elisa se je zavrtela

in motor je zahrumel

kot črv se je zvil na križu

nazaj sem prinesel kletko,

ki so mi jo poveznili čez glavo

in odšel v podzemlje

to je samo drugič ali tretjič

zdaj najnižje stopnišče

rad bi še klical toda nimaš kam

iz globokih skal in predorov

ni povezave

ni klobčiča, ki bi se odvil gor

tja ga je potrebno nesti

v praznem škafu

in ves čas skrbeti

da ne oleseni

Pod stropom so se naselili žužki,

iztegnili šapice, kot cvetovi mesojedi,

neprekosljivo dišijo po kolonjski vodici.

Zdržal nisem več, kot skoraj minuto,

potem mi je postalo slabo.

Žužek je kislo zabrenčal:

»Moraš dobro premisliti,

če delaš v pravi panogi.«

Ali ne bi bilo bolje, če bi bil tiho!





Neveseli roman

19. 10. sem zaključil K. r. (98 strani), nadaljeval do 115 strani

neprekinjenega toka zavesti in obtičal.

Včerajšnji nesrečni dan.

Nekaj zapisov o katastrofalnih zablodah je bilo mogoče prebrati:

svet, kakršen si, te ne prenašam.

Sumatra gori, poglej, fant, gori!

Spomnim se Baconove študije figur ob vznožju križa,

ki jih je razstavil po vojni.

Hoteli so pozabiti, hoteli so se zabavati in to je preraslo

(v) agonijo, skrbno negovano eksistenco.

Nedelja ne bo opisala te kalvarije, ko smo razkropljeni po pubih.

Kdo verjame montypythonskim potegavščinam?

Kipar R. je zmodeliral paradižnike in jih obesil na češnjo,

verjeli so, da to ni češnja in da nismo sredi zime.

Iskal sem primeren stavek za vreščanje, nazadnje sem zasebno

ležal na kavču in gledal dokumentarec o holokavstu.

»Po Auschwitzu vsaka diktatura

vsebuje možnost Auschwitza.«

Imre Kertesz

V notici podčrtana izjava:

»Brezusodnost je res nekoliko trpek roman, ker o Auschwitzu

ni mogoče napisati veselega romana.«

Če nimaš hrbtenice, neznosno peče.

Občutek, da se boš sesedel, je nevzdržen, plazil se boš

in v prazno dvigal roko.

Mislili bi, da bo ovčar, ki poskuša naplesti sovraštvo do glasbe,

utihnil in da bo poslej mir na zemlji.

Vse to smo vedeli, Dumonta so razglasili za norega.

Popačena novica se širi kot alibi.

Kaj če bom zares obležal?

Ogledovali si bodo otrdelo kožo, preležane modrice,

šibka stegna, bledikasto polt,

tipali po vretencih in zgroženo mislili na kupljenega hrčka.

Ne zaupam poklicnim objokovalcem.

Odvisnosti rečejo solidarnost.

21 strani dolgo poročilo je romalo po uradni poti

na mahagonijevo mizo.

Saj veste, kaj je krog, nepravilni krogi, take mislim,

Cezannova jabolka, torej, krog, vse v krogih,

gora, zemlja in nebo, koncentrični krog, od tam,

kjer je vržen kamen.

Danes bom postrigel nohte, se obril, stuširal, počesal lase,

poudariti moram pripadnost človeški vrsti.

Dersu vsako živo bitje imenuje ljudi.

Ko si ohromljen, je še toliko dela, da bi se spravil v red

in se ne sramotil pred kapitanom.

Orjaški ligenj ima kaveljčke, z njimi te poreže po vratu,

z lovkami zlomi zapestje in če še to ni dovolj, te potegne

40 metrov v globino s strašansko prepričljivostjo.

Hlastno se množi v segretem morju, njegovo oko

te radovedno opazuje, predno te napade.

Najpametnejša so jutra, ker če nimaš kaj povedati, poveš jutru.

Treseš se od jeze v najkrčevitejši misli.

To so nastavki za prihodnje stihe, za žanr, politični triler.

Vmes je pavza, ki prinese gluhoto, tačas skočiš v bazen,

ki ima po novem umetelno ograjo iz jekla.

Včasih so na Gibraltar pribežali sestreljeni piloti,

kjer jih je pobrala Kraljeva mornarica.

Zvečer so bili že doma, na Otoku.

Tu, v bližini, se je rodil Dali.

Eugene Grindel je pripeljal Galo, ki je odkrila morje

in žilico za biznis,

Evropo so preplavile ruske plemkinje, plesalo se je

do zore.

Pogled z vile na zaliv je fantastičen, poln občutka za jadranje,

naprej odpluješ z ambrozijo.

Nazadnje ugotoviš, da si odhajal na srečanje, ki ga ni bilo,

da so igrali po lažnih načrtih.

Včasih se posreči, včasih se ne posreči.

V kupu kamenja zagledaš mesečka.

Smeh igrač je zavzel hišo.

Pot je bila dolga, če je nisi vajen.

Ostal sem brez hiše, brez svoje sobe.

Čudiš se pokrajini na tej aprilski točki, ki ni izravnana

s kapelico, ajdo na polju.

Zmagovalec na tračnicah je resen kandidat za vse glasnejšo

godbo.

Trdi hribi, vejevje, ki je še zimsko, v pastelu.

V eni uri odpreš žep na pločniku in stopiš iz hladnih cokel

v tople mokasine, slečeš pulover in si na poletni ulici.

V turobnem prostoru antikvariata brskaš za knjigami.

Pod Zgodovino je vedno Umetnost,

ki jo preletiš z enim očesom, nato pa se ustaviš.

Knjiga, ki si jo iskal toliko let, je zdaj tukaj,

v zadregi se ti smehlja, kot izgubljena perla.

Naključnost vaju je spet pripeljala skupaj,

da si do konca povesta, kar si imata,

ali pa bosta poklapana odšla vsak po svoje.

Lahko ti berem srečo v očeh, s teboj grem na vrček piva,

kjer boš kot prvič prelistal krasotico z vsemi reprodukcijami

in biografskimi zaznamki in pismi vred.

»... bodisi ljubiš svet (denar, slavo, hrup) ali pa ljubiš življenje

(tavajočo misel, divjost duše, srčnost taščice). Zgolj vprašanje izbire.«

Torej je res, da sem našel Bobinov stavek v »La dame blanche«,

res, da obstaja razlika med svetom in življenjem,

da svet ni isto kot življenje, da pa tudi življenje ni isto kot svet.

Spomniš se umrlih, ki so bili takrat še živi,

odhajaš po nabrežju, izpuščenem iz stekleničke.

Na vodnjak, mimo katerega greš, priletijo golobi,

oprhajo vodo, potem pa zaokrožijo nad trgom

in sedejo na strehe; ta pogled za hip ostane na njih.

Brezskrbnost se spreletava nad pločniki, seda na osončene mize,

drži hitre prigrizke med prsti, figure hitijo in se izgubljajo

v perspektivi, potem posedajo ob reliefu mesta iz brona,

prinašajo polne kozarce, jih odlagajo, jih spet polnijo,

iz njihovih ust žuborijo stavki, nenehna preža

zavrženih kretenj zamahuje v prazno, kot bi segale

po zaposlenem prividu, ki ne pozna miru.

Blagodejni sončni žarki bodo razkužili zrak

in lažje bomo dihali.

Narava pripravi kratek oddih, ne dotika se nas

z nepopustljivim prijemom, ki nekoč postane njen ukaz,

hodimo za njo in jo obožujemo, kot bi bila odložena

v izložbi.

Moji načrti so skromni: prebrati knjigo, ki je še nisem bral,

odkrivati nove prijeme pliskavk in iglic,

gozd do Waldenskega jezera,

londonske ulice, Baconov atelje,

pisati na berlinski naslov ali se udeležiti na nabrežju Sene

podobnega sprehoda, kot sem ga imel predvčerajšnjim.

Ustaviti se na prostem in premisliti o tem, kako čas prepustiti

drugim, da bi se lahko pogovarjal o poeziji,

ki je odvrgla prezračene prostore in se umaknila

s spremenjenim glasom,

kakor bi pesnik pokazal na svoje deseto stanovanje.





Siesta v prečni ulici

V Alpah dežuje.

Kakšen draft se mi mota pod nogami, zategnjenost bučk,

psihedelično zrcalo, prozorna obutev na aveniji koscev,

prebudil sem se v postelji z lokvanji,

usedline, ki so ostale od najzgodnejših ur temnih

pobiralcev ognja,

ne morem se znebiti občutka, da so vse naokrog alge,

snov, ki občuti snov, ki misli v gibanju,

podrli so dateljnove stolpe, ki smo jih občudovali od daleč,

karavana velblodov na poti, prikazni preprog

in medeninastih loncev na hladni strani oble,

posuti s konfeti žafrana in mandarinov,

kulinarična filozofija fregate, ki je zašla med ocvrtke,

z nagobčnikom in vrvico, arhetipskem obvladovanjem

najosnovnejših pravil, spremenjenih v želatino,

modrikasta sluz, ki se vleče v predmestje

in ven na deželo, v enakomernem dihanju je več premoči

za otipanje teles, navadnost se natoči v kreditne kartice,

otroške vozičke, izložbe, od včeraj je ostal samo še maslen kip,

Max Ernst, transcendenca, sled za sliko

obnavljalnih dejanj, dokler ni v enem veku

nastala iluzija spanja, podobna zlizanemu osnutku,

ki ga prineseš v jutro.

Pa vendar se vrti, celi, obnavlja, razdira poplave, koti,

obira grenak sadež, strga po vejah, ščije v dež, ščipa peške.

Pa vendar preklada, jemlje, da bi drugod postavil, senči,

da bi ožgal, razburja, da bi prenehal, pa vendar čisto vsak dan

obljubi motrenje vitraža, spahovanje, delež obresti ...

Ne verjamemo več, ne verjamemo več ...





Razgovor s potepuhom

Ostrižen sem na golo, zato nosim baretko. Pravijo, da sem

podoben slikarju, ki je živel v Bernhardovem Mrazu,

ampak nisem slikar. Nekoč sem samega sebe naslikal

kot shizofrenika, podolgovat obraz, udrtina lic, nore oči,

ki plašijo. Baretka spominja na izstradanega pripadnika

odporniškega gibanja, morda na deda, ki je pozabil prižgati

pipo. V vojski sem slikal. Ko sem pobegnil, so se slike izgubile

na avtobusu, ki je odpeljal na Češko. V sneženju sem naglas

črkoval besede. Na gramofonu se je ponavljal adagio. V metežu

se je prikazoval Murn, predstava o njem, ki ga nisem nikoli

srečal. Dan je bil podoben dnevu pri Cukrarni, ko me je

neznanec obvestil o nastajanju ideje. V knjigarni za tuji tisk

sem listal po slikarskih monografijah, se grel, kradel,

kar je uhajalo iz špranj. Vse, kar ni bilo mogoče imenovati,

sem imenoval Bog. Morda se bom naselil v tolmunu

na koncu reke. Walden je pokazal, kako se razbremenimo.

Kako prenehamo biti sužnji preostanka časa. Pristati

na najmanjšem, zakaj bi si kupoval nova oblačila?

Mistično dolgočasna je vsaka noč, ki da kaj nase.

Deli nam utvare, ko v sledeh peska iščemo gore, po drugi strani

pa naveličani večnega kolobarjenja včasih zanalašč pogasnemo

vse luči in se zatečemo v razrezano pločevinko dneva.

Pravijo, da skrivnost sije sedemkrat močneje od sonca,

takoj bi radi oslepeli s pogledom na ta izvor.

Obarval bom jelena, živel bolj modro.

Nisem pripravljen skrajšati verza, Mayröckerica je simpatična,

dinamična pesnica, kresničke preskakuje v hitrih, vrtečih se

zavojih, razstreljeni sončni žarek na Ivanhoejevem meču

postavi na svojo levico. Najraje imam kamenje, prazne školjke

in nizko pokrajino z drevesom. Če je vroče, si vroč tudi sam.

Nekega dne bom stopil na sredino praproti in pognal sokove

po rokah, ki morajo biti močne, da bi zdržale zemljo.

Mirabela je zacvetela natančno en teden prezgodaj in tudi sneži ne.

Ne vem, morda bo snežilo, potrebujem ksilofon

za udarjanje. Prostor je tako majhen, da nimam kam uiti.

Vse poti so zasedene, vztrajam v prenapolnjenem gnezdu.

Samo navznoter se lahko umaknem, v kakšno severno

metropolo, v okuženo morje, na daljno stepo. Lahko bi šel

za nosom in s seboj nesel hišico na ramenih. To bi bil moj

naslov in osebni dokument. Ali pa bi postal list na veji,

eden od mnogih, ki odmre v hladnih nočeh. Spremeniš se

v senco, ki se prilega zidu in grmičevju, povsod tam si,

kjer te ni. Slučajno se nasloniš na cestno svetilko.

Med divjimi cipresami, grčastimi oljkami, topoli v parkih

in bresti v srednjeveški pokrajini, sem doma.

Čez njih je speljana zasnežena avtocesta in ni več december.

Travnik je brez odgovora ali bi lahko živeli bolje.

Ničesar vzeti, da bi lahko bilo sploh kaj.





Odprtost svetov

Če vse odmislim, zgodnjo uro, še noč na listu papirja, ostane

vprašanje Zakaj taka nežnost, stihi Cvetajeve in Emily

Dickinson, samo toliko, da se prebudim iz sanj, ki niso hotele

zapustiti Velike Knjige sledenja, v kateri razdrobljenost postane

enovita, neprekinjena apoteoza, slovesna alegorija umskih

sposobnosti, imenovanje, sen, ki raste iz globokih gozdov,

krvi, živcev in kit, in se lahko primerja s starodavnim iskrenjem

trdnosti. V nevidnih predelih je mogoče najti zakasnele

besede in povedati vse s pretvorbo, pa niso zato nič manj

utelešene. Izkoščičene, vržene na dež, jih ponese k soncu,

ki sprejema goste. Vse, kar je shranjeno v tisočletjih,

darežljivo razsipa, prinaša jih v muslinasti tkanini, s čarobnim

glasom, ki začarajo tobogan in gibčne vrvi visečega neba.

Vse odtehta ta spev mimoz, morje v ikrah, satju čebel.

Jambor, ki se suče v vetru in buta ob zid hiše, postane

taktnica večnemu času. Tudi kovačnik je gostejši in njegov

vonj plemenitejši v nenehnem obnavljanju.





Posmehnemo se koči, ostanku ekonomije

Potem se je znočilo. Na sto let samote je padal sneg.

Korenine so zlezle v hrbet.

Iz skalnih jam so vzleteli netopirji.

Gobe so vreščanje pritrdile na žeblje.

Ob lilijah sem postavil palice, zmeril korake do deževnice.

Čajevke so odišavile vodico v stekleničkah.

Teksti, ki sem jih včeraj prinesel v kovčku,

so podaljšali ledja mehki pernici.

Uniči te navadna mišica, ki se ne zgane.

Pričakoval sem prefinjen poraz ob prvi koledarski menjavi.

Od nekod so prišli marabuji z dolgimi kljuni

in privlekli še eno skalo.

Večeri so bili vedno bolj kičasti še vse naslednje dni.

Zahajanje sonca objokuje konec dneva že na pol hriba.

Glasovi v prebujanju so nižji kot sicer, ko sanje odhajajo.

Lahko bi bila katerakoli sreda, kristalna sreda,

observatorijska, pitijska sreda.

Mislim, da še ne bom odšel.

Mislim, da vidim angela na mostu, ki bdi nad rečnimi valovi.

Morda je filolog v klasični gimnaziji, ki bo v podzemlju

odkril zaprašenega avtorja.

Čas avantgarde je nepreklicno minil, na vrsti so dnevi

vrhunskega cinizma, ki še nikoli ni pokazal na slona, ampak fige.

En narod, en firer, množica, ki se je pognala v beg.

Svet je kompleksno sestavljena tržna gmota.

Zimsko polje, čez katerega stopata v megli.

Prihodnost brez fikcije pokvari občutljivost za bližino.

V tistem prepoznavam zdaj.

Zdaj tistemu takrat sega v roko.

Krogi so gravitacijski, odvisno od tega, kdo je vrgel kamen.

Brazgotine ostanejo vedno, tako visoko smo se vzpeli

na tujih ramenih, ki se ne znajdejo po pravilih,

niti proti pravilom, le da malo nagnejo glavo in razstrelijo sod.

Spomniti se vseh vrst trajanja: v trenutku ujeti nasmeh

je ostal nezapisan.

Spomniti se misli, da bi se lahko zgrešila.

Spomniti se umivanja, nenehnega umivanja.

Spomniti se, da preteklost ni mrtva, saj niti preteklost ni.

Spomniti se črnih dirjajočih uhljev.

Velikega okna in pogleda na zaliv, velikega okna

in belih rjuh zjutraj.

Svoda neba, ki naju je postavil v sliko.

Govoriva s kretnjami.

Zastranitve odpirajo prostranstva.

Veva drug za drugega, čeprav ničesar ne rečeva.

V isto sonce gledava.

Nikoli nisem odgovoril na stvari,

ki govorijo že same po sebi,

v katerih je skrito vse, kar pelje do neodgovorljivega.





Vrh ledene gore

Ne izmisliš si s tleskom dlani duha jezika.

Razen nošenje grbe, ki vara,

jezikanje, in kar je tipičnega za okus membran.

V brlog sem odnesel že od nekdaj navzoče

podzemne postaje, preveč navadne,

da bi se pritoževal.

Rojen v sonce in prsi.

V žarke, ki odprejo prsi.

Kdo bi me le nalahno potiskal od sebe?

Z nasmehom je demonsko.

Vesoljno svetlobo smo si narazen, kot bi živel

v nekem vzporednem svetu mnogoterih vesolj.

Ko bomo tekli za floskule, ne bo govora o gobcih,

fontani in lahki poletni konjenici.

Govorili bomo o sublimni obliki,

vzgoji srca, drevesu,

ki je zapustilo svojo krošnjo in se približalo vodi.

Samo njegov slišan glas še ni upesnjena forma.

Stihe vidim v stari pisavi.

Vidim steze in poti, ki spotikajo popotnika.

Vidim tabor in ognje, nemirne živali.

Kožo, ki kliče k počitku.

Ampak vse se premika, karavane in pesek.

Strupenjača vijuga in preskakuje gore in dež jo lovi,

pristanek juga na močvirju in vzhoda v lesenem kiju.

Vse je v sikajočem gibanju in vzpenjanju.

Stihi razpihujejo šope trave.

Vse, kar leze in gre, je v njih lupa približka

nevzdržno pregretega telesa,

uš in gorila, očarujoča luč dolge vrste.

Človek je nastal v 6 sekundah celotnega

štiri milijardnega sveta.





Vožnja s tramvajem

Ustvarjam bitje iz samega sebe,

naseljen v kroge pod močjo oblakov

zaprosim za še več besed.

Zamišljanje ne predvideva količine, samo posamezne

etape z dodatno osvetljavo sestavljene enigme.

Vsi smo uganke razburkanega življenja, ne to, kar kaže

s prstom, ampak tisto, kar manjka.

Kaj, če je nič, kaj, če nekaj je?

Hrapav sem. Nekakšen limit pod pragom,

zadolžen za kravjak. Popravljam. Prepariram zajca.

Trudim se s poliranimi ročkami.

Meni vse iz roke pade, na meni vse obvisi.

Da sem na ulici, je naključje.

Kot protiutež barbarskemu slogu.

Zakoni preprečujejo odstopanje, nemogoče je delovati

zoper to nečistost.

Resničnost so bobni, godala in oboa, himna slavnosti

in tudi nesreča vleče iz nog svojo nostalgijo,

svoj kuplet sreče z retro posegi.

Bacon je še najbolj podoben Ameriki.

Kam gremo, če ne gremo nikamor?

Iščem Tabucchiev Rekviem, Zadnje tri dni v življenju

Fernanda Pessoe. Enkrat bo izginilo vesolje,

poslednja kapljica volje.

Čemu torej, če jutro vstaja z nepreklicno zavestjo?

Lepo je igrati glasbeniku, če ni dežja.

Nastavi uho na tiho, pojdi v delavnico, pribij slike.

Zmrcvari torpedni čoln.

Si že videl zvon, ki bi imel toliko volka?

Presvetljeno nevidno je še bolj nevidno,

tako zelo, da sploh ne moremo govoriti o nevidnem.

Pohlep ni napaka narave.

Vmes je civilizacijski trip sardin, trenutnost,

tanka linija med biti in ne biti, dihanje arhitekture,

kamor gremo po svoj krompirček.





Sanje o zaporniku

Nenadoma nerazložljiva tesnoba (včeraj).

Vemo vse o nevrotičnosti in kaj jo poganja?

Stvar reda, ki je postal nered.

Točka zmerljivk, krivulja, ki se je usula na pepel.

Kmetavzar zahteva, naj se odstranim.

Dobrodušen zvok čmrljev ne zaustavi plesni.

Svečana tišina, če se reče zvokom v naravi tišina

in svečanost. Kakšna smrt. Kakšna priložnost.

Kakšno presenečenje. Je bil križ, ta pacek?

Reminiscenca vlage ali tuja vrsta.

Nadzor ulice z obrtniškim orodjem

je treba opraviti še pred slabim vremenom.

Po sredini slike, kot marčevska vročica.

Pripomočki so zapeli v svojem razglašenem falzetu

deviacije trave.

Hibrid je divja, speča zver.

Moj postopek je zgoščevanje, rehabilitacija more.

Težko je ostati v dejavnem življenju,

ki ga je skotila Sizifova skala.

Samo venicianko imam v mislih, brst, ki raste, se širi.

Bršljan, ki se vzpenja, ne pozebe.

Nobeno pleme ne more biti izven,

v neki asociaciji je zraven. V polju.

Poanta je v izničenju. Oče ni sodnik, ne sedi na vrhu piramide.

Oče je zato, da kraka, pogajalec turbin.

Ustrežljivost se vam bo zanohtala.

Meščanski parket bo nabreknil, ker hoče koitus.

Podoba ni klavzura izrabljenega instrumenta.

Kolovodja je na smrt užaljen, če mu vzamete pručko.

Na marmornih obešankah ženske trzajo na premične stopnice,

konice so visok vložek izhoda.

Z zobotrebcem si je prebodel žilo, pisal v zaporu vojaške hunte.

Prevrtaj hrib, če hočeš živeti.

V taboriščih se nimaš kaj naučiti, tega ne, ničesar.





Rojen v zimo

Moja poezija je najresnejša stvar, maternica črk, substanca

ekvatorja. Sam z zbegano krvjo, želva z dvignjeno glavo

nad gladino enotnega prizorišča. Kot veter, ki lovi veter

in se zaplete v krošnje. Vse priteka in vse odteka.

Skrivnost je preveč preprosta, poseben dar, podoben skuti.

Ne morem vsak trenutek pisati, kot da je vsak trenutek

nebeški. Padci so neizbežni, prepuščeni raztelešenju.

Torej, zaupaj vrnitvi. Vem, da ne veš. Nauči se od zraka

krožiti s tokovi. Kot bi prelistaval Veliko ptičjo knjigo.

V njej ne piše, kako tik nad zemljo pograbiti plen,

potem pa se dvigniti v višave. Tisočletna vaja vztraja

v rdečih jabolkih. Življenja v gozdu ni mogoče brati.

Vsega tega lesa ne moreš pogoltniti. Če si enkrat zapisan,

te preganjajo do konca. Ne telefonirajte mi, ne pošiljajte

sporočil. Še naprej bom lomil svetnike, pogrebnike,

portrete. Ne govorite mi o Fordu in kavljih. Internet

je en velik drek, domišljija za bistre imbecile. Včasih so se

naslonili na prazne stene ali na sneg, za katerega se je

vedelo, da še dolgo ne bo skopnel in ne bo nobenih

pisem, nobenega plesa slavne družbe. Zakaj ne bi bila

primerna noč, jutro neodzivnosti?





Veliki Gatsby

Zasušene barve. Postrgana paleta, suhe makove glavice.

Lepota je tudi v tej zapuščenosti okna. Pogrešam glas,

vrtenje med kozarcema, ker je nezgrešljiv v kutini.

Sadna drevesa cvetijo v mrazu, naravna sila na vojnem

pohodu. Ne ponižuj se za drobtinice. Ne uporabljaj

razglasa za pevce v zboru. Nekaj lepote, ki biva v navdihu

velikanskega in čisto drobnega, bi moral imeti s seboj

za startno črto. Tehtanje sence se ne bo obneslo.

Vse dimenzije s kvadratom na potenco boš odštel

za nekaj pekovske barve. Zelda bo vrtela brezrokavnik

s pinjolami, dovolj maščobe imajo v sebi. Močerad si

in ni te še zapustila trma. Volnene nogavice boš zamenjal

za pirožke, res traja luknja v palcu, v prebodenem stegnu.

Ni to ponorelost Kirk? Baretko si daš gor. Globalni miti

lažejo. Prostovoljno bomo zgradili nov tempelj, bogovi

so nam naklonjeni. Pogozdili bomo žličnike in peso.

Pa to, kar je sovraštva. Vzmeti, ki so kakor gobe. Nekaj,

kar te opazuje, od tebe pričakuje več estetike, več vitamina D.

Bi rad, da te tisto ima rado? Bi rad, da te ne spregledajo?

Na lice se postavi pista. V očeh imaš soma, veliko žvrkljalo

v ustih. Zadaviš glas, če spusti slino.





Jabolko v temi

Opisovanje me utruja. Je šla, je šel, smo šli, je rekel.

Prizora, v katerem se bom prepoznal, ne potrebujem.

Tam ni nikogar. Odsev odseva. Izmišljotina velbloda

v nekem drugem vesolju. Pistacija je sedela in razmišljala.

Potem je pletla. Potem je prišla še druga in lisico

sta imenovali Roza. Medtem so se razdelili na več skupin,

močna moška roka je privila odtok. Močna moška roka

primerja barvo kože s svojo polentarsko polico. Devica

v oltarni podobi je zavzdihnila, nismo verjeli. Mislil sem

na Infantinjo, potem na Ravela. Najprej na Madrid,

potem na Barcelono. Kakšna je barva kože v Bernu?

Še vedno diši po mleku in vohunih? Moja kri je odplavala

čez Atlantik. Pravzaprav je bežal biser iz Ostringa. Nisem

posrkal ostrig, ki so jih napadle orade. Šampanjec na takih

zabavah je pretopel, odvisno od kleti. Saj ni kaj skrivati,

navdušil me je naslov: Jabolko v temi. Pijan sem od inteligentnih

besed, še bolj odtrgan. Ne razumeš? Meščani ne poznajo duše

lovca. Ustavi jih kolovrat dejstev. Prižgimo luč, da bo iz niti

nastala srajčka. Prozorna buba si in ne poznaš sneženja.

Ne maraš, da te kdo vidi, ko se spuščaš v zeleno. Sleherni

odpor je strt. Mučenje se nadaljuje z odlogom, včasih

zazveni, včasih je podlesek sit. Saj mu nisi prišepnil, mar ne?





Še z druge strani

Preveč sebe vdeluješ v te dobro pospravljene vrtove,

izogibaj se jih, naj sneg prekrije, naj odbije maščevalno

naturo. Govori o tistih, o katerih ne slišimo. Govori

o spominu, to imenujejo Kitajci Pometanje grobov.

Ker so modri in je velika dežela. Spomni se na most,

na staro kovačnico pri mostu, na stalno prisoten molk

v hoji, ki je bila vedno nezanesljiva. Govorilo se je mnogo

preveč. Ničesar ne bomo našli, kar bi pojasnilo, tega

odgovora ni. Mravljišče, okostnjak, s katerega je izginila

vročica. Pa tudi skala in dvorana v skali, pastirček,

ki so ga pahnili v prepad, so žrebali? Te stvari, najbolj

očitne. So pa tudi manj opazne, kot bi strmeli v hišo,

ki je gola, samo dimnik stoji ob zidu. Ustavi Luciana,

naj se skotali ven, ustavi ob treh zjutraj, zmeči mu v obraz

njegove portrete. Lahko pa govorim o nastajanju. O odprtem

tulipanovem cvetu. O sneženju. Tako govorjenje mi ugaja.

Ne preganjajte me! Ni potrebno gledati zardevajoče hiše,

ker so revne. Iz mene rastejo lilije, nageljni, kakšna preslica

vmes, plevel. Semena kostanjev. Moja ledja so za šopke

neuglednih rož. Rad jih imam, dajem jim svoje mesto.

Roke so za veter, ki je zdaj sever, potem jugozahodnik.

To je veselo življenje. Lisica vsak dan prikoraka po ulici

in si ogleduje bivališča ljudi. Ali ni to čudovito? Opazovani

smo, rentgensko preslikani še z druge strani. Zgneteni

iz gline za veliko količino snega. Za velike odsotnosti.





Sončarica

Odpornost dihanja, odpornost želoda. Vsaka stvar je odporna

pred zatiralci. Nasičenost v kratki obliki je neizmerna, vmesni

člen med kopiti in parklji, antiroman. Eifflov stolp se zdi

prostaški, pa smo ga sprejeli. In Russellovo razpokano jajce

v filmu o Mahlerju pokaže na stvarjenje, iz katerega se izlušči

žensko bitje, vse drugo opravijo valovi. N. o. kot neprekinjeni

odlomki, v neznano odvrženi, ovrženi, olupljeni, odrešeni.

V neznano oprti, neprištevni obrazci. N. o. kot neznana oseba.

Neprepoznan N. in o. Odloži N., ker je očitno trošenje,

zloraba, vežbanje. Močna metafora straniščne poezije, taka,

ki udari potrpljenje. Kratke novice o najnujnejšem, bizarnost

tržnice. Človek je vse izgubil, pusti se nonšalantno nositi

po ulicah. Za seboj vleče hišico zaključenega sveta. Nič novega,

staro železo, zakrpane rjuhe in orumenele platnice, morda je

v tem skrivnost navdušenja. Skrivnost najde človeka.

Ne bi se smel zanašati na dneve, ki pridejo, ki so, in ki odidejo

z zamudo in s sponkami. Če ta krog skleneš, izgine svet.

Naj ponovim? Smrt je oživela. Imamo fresko in ta pove

o sencah bogov, ki nas preganjajo. Odblesk tistega, kar počnejo

med sabo, je na svetu v njihovih očeh začasno. Priznam, da

so pavijani simpatični, zakaj potem omejitve? Če je kratkost,

je lahko tudi krotkost. Nima pike kot ima pistacija jedrce.

Že to, da moram stati na dežju – ne stojim na dežju –

predstavljam si 40 dnevno sončarico na dvorišču med barakami

sredi puščave, je dovolj velika kazen. Človek ne muči samo

z besedami zavrženega bitja. Jeklena nizkotnost, špaga, zaman

kroti vohljanje brezna. In upali so, da jih bo morda tisto,

kar jih je pustilo za sabo, čakalo na blazinah. Jaz sem roka,

ki jo nekdo nese v plastični vreči, z vsemi prerezanimi udi

na kupu, obtolčenimi ob zidu in parkirnih količkih.

Kaj sem bila prej, predno sem postala bledičasta roka?

Sem bila družba, noč ali samo približek izjemnemu?





Dolg, neprekinjen kader

Ne poslušam glasbe.

Ne prenesem več njenih urejenih zvokov.

Ne prenesem več njenih neurejenih zvokov.

V brezupnem koncu tišine sem, ki ni konec, šele začetek je.

Cvetovi na drevju čustva prenašajo stoično.

Pišem o ničemer.

To pomeni, da zlagam besede, s težavo trgam silhueto pevcev.

Ne maram tistega, kar je očitno: puhlost ameriških filmčkov,

pokovko pravljic, akcijskih prizorov, neslane montaže.

Rad imam, da se nič ne zgodi, da samo traja dolg, neprekinjen

kader goreče hiše.

Juliette Binoche nepremično gleda v kamero.

Potem plava v bazenu.

Še plava v bazenu, samo gleda.

Agonija se nadaljuje, stopnjuje napetost,

ki se je ne zavedaš, šele potem.

Lik pride do tebe in razpusti bolečino.

Vsak žalosten človek išče gozd.

Ko bi gozd prerastel ceste in mesta, bi bil velik, skladen gozd.

Morda bi se srečali slučajno, v taki prostranosti

je to loterija – ne bi igrali loterije.

O, poslušajte, kako se oglašajo otroci noči.

Čudovita tapeciranost je zastrašujoča,

ker vemo, kaj se zgodi, ko se zbudimo.

Veje, globoko sklonjene s tovorom zime.

Ni konca, leto manj ni nič posebnega.

Pogled na planet iz vesolja je čarobno miren, prihranjeno

nam je lomljenje ledu.

Galaksija se vrti Na lepi modri Donavi.

Jutro se bliža primestju, noč je bližje ožini.

Poskusi se dotakniti.

Za hip smreka otrese vprašanje forme.

Razprta poezija ne bo ugriznila, izprosila bo jezik.

Vročekrvna beležnica hodi po ognju.





Vožnja

»temeljita vaja sebe. Kaj želim napisati? Želim nekaj«

Ko se začne, ni mogoče ustaviti.

Zdi se, da šele po štirideseti strani lahko rečeš: Glej!

Kot bi pel Yves Montand in bi Simone (?) igrala

v filmu z noži.

Ampak erudit, rojen med enajsto in poldnem, je neprekosljiv,

še danes svež kakor regrat po spomladanskem dežju.

Zdaj gledam sliko Otta Dixa: portret novinarke te pa te.

Res je emigrirala v London, še predno je razpadla

Weimarska republika.

Na oblast se povzpne Hitler in po zakonu člena 48

začnejo rezati vse po vrsti, motovilec, rodnost, dednost.

Tudi glave. Tako se reži blaznost.

Znan pogled s te perspektive, malo turobno.

Kakor da se iz tega ne izkoplješ.

Misterij najstarejše človeške kulture.

Poganska narava. Kdo so oni? Strahovi, prikazni?

Prostitucija, da ali ne?

Seveda prostitucija, kakopak!

Z Lautrecovimi plakati, s čepečo olivo.

Psi lajajo.

Rožljajo s svojimi verigami.

Ljudje spijo.

V svojih posteljah.

Ali Ostende še diha samoto?

Na pomolu, vkrcan na Delphin, prehitro spominja

na G. Dolphina, klavir, melodijo Burme in Lizbone,

sanjarim o življenju galebov.

Tam je sipina in vhod v mrazeče prazno, dolgočasno pristanišče.

Kar ti kažem, ni v žerjavih, ni res.

Vožnja s trajektom do naslednje točke:

tukaj sva se fotografirala v sobi Jamesa Ensorja.





Milan Dekleva

Pesnik v amputiranem svetu

»Nikoli nisem odgovoril na stvari,

ki govorijo že same po sebi o ničemer,

v katerih je skrito vse, kar pelje do neodgovorljivega.«


V strastni, od podob razviharjeni in vročično drgetavi zbirki Kirchnerjeva roka se srečujejo pogledi na dolino Davosa in pogledi na dolino Vrata. Srečujejo se na opisni, metaforični in simbolni ravni.

Ravnine imajo skupen izvir, pohabljenost modernega človeka. Po izkušnji prve svetovne vojne nihče ne more biti, misliti in čutiti tako kot prej. Človekovo telo in duša sta ranjena in rane ni mogoče zaceliti. Še ostreje rečeno: človekovo telo in duša sta amputirani.

V vsem, kar snujemo in česar se spominjamo, nekaj manjka.

Umetnost po Kirchnerju, Traklu, Walserju, Apollinairu in njihovih sodobnikih, se ne more in ne zna posvečati polnosti bivanja. Posveča se njegovi nepopolnosti. Upodablja, izzveneva in ubeseduje izvotljenost srca in uma; plod votlosti sta nezadostnost in negotovost eksistence.

Elsnerjeva zbirka pesmi se kuha, žge in brbota v strupenem zvarku amputiranega subjekta in je poetičen pogovor s ključnim slikarjem evropske sodobnosti, ekspresionistom Ernstom Ludwigom Kirchnerjem. Za dialog je posebej pomemben znameniti avtoportret iz leta 1915, ki kaže umetnika v vojaški uniformi z odrezano roko.

Pri tej grozljivi sliki nam zastane dih. Roka, ki naj bi ustvarjala, je zavržen štrcelj. Štrcelj kriči: ecce homo! Kriči pa tudi slikarjev pogled, ker je prazen, napolnjen s temo, apatijo in nemočjo.

Ne gre za slepoto, ampak, nasprotno, za razodetje niča.

Gledati v nič je nevzdržno.

Nič namreč ni nasprotje in zanikanje biti, ampak je zmagoslavje pozabe. Nič govori, da je iz človekovega spomina in intuicije izginila podoba presežnega. »Skrajna brutalnost«, ki jo je povzročil in prestal človek, je le posledica omenjene izgube in pozabljenja.

Človeku, ki je pozabil na presežno, je vseeno za Vse. Zanj ni »prostega prehoda, ni odprtega obzorja«, kot pravi Marko Elsner Grošelj.

Človek brez presežnega je brezbrižen človek, otrplo, odrevenelo, katatonično bitje.

Bitje, ki nikamor ne spada in ni nikjer doma. »Nikamor ne more oditi in nihče se mu ne more približati.«

Amputirani človek zaznava, a zaznav ne more vrednotiti.

Pohabljeni človek zaznava, vendar so vtisi njegovih pogledovanj razpršeni, fasetni, brez središča in perspektive.

Zaznave, ki so le vtis in ne postanejo urejena struktura, niso eksistenčni dogodek. Dogodek pa je križišče človekovega srečevanja z bistvom in resnico sveta.

Zaznave, hipnotični vtisi, ki vzdražijo nevronske mreže, a ne postanejo pomenski lik, se v možganih skladiščijo kot palimpsestni listi. Podobe padajo ena na drugo, se prekrivajo, lomijo in izrivajo. Nič čudnega ni, da so Kirchnerjeva platna in Elsnerjeve pesmi polna drsenja, valovanja in lomljenja svetlobe.

Podobe padajo druga na drugo s takšno intenzivnostjo in hitrostjo, da postajajo »neprekinjen tok zavesti.« Če skušamo iz skladovnice metafor razbrati smisel, popolnost, kozmični ustroj logosa, bomo razočarani. »Meni je dragoceno vse, kar je postrani in šepa,« nas opozarja pesnik. Ker »zlo ne odstopi,« pesem spominja na tavanje.

Vse bolj jasno postaja, da bo amputirani človek kmalu praznoval stoletnico novega civilizacijskega štetja, ki se prične z »razkrojem samozavesti«, nadaljuje z absurdom, strahom in gnusom in končuje z »omamljenostjo poslušne množice.«

Človek, ki mu manjka roka (in roka je vedno ali vodilo razuma ali seizmografska igla intuicije) pohabljenosti ne more uiti. Vrvež velikih mest ga stisne v primež preganjavice in histerije, samotna samostojnost narave ga polni z grozo govorice, ki je ne razume več in zanj postaja Molk.

Pohabljeni pesnik je obsojen na pisanje zasnutkov: »Pesmi, ki sem jo začel, ne bom končal,« na številnih mestih opozarja Elsner. Vse je nedorečeno, ker ničesar ni mogoče napovedati. Pesnik je primoran govoriti o »tistem, kar se zgodi, ko je že prepozno.«

Amputirani pesnik se je znašel v zagatnem, dušečem položaju. Občutek imamo, da nam lirski subjekt, ki je izgubil samostojnost, nima česa bistvenega sporočiti.

V resnici ni tako: kar naprej nas opominja na odrezano roko, na tisto, kar nam manjka. Ker ne more govoriti o popolnosti, torej o presežnosti, ki je le še odsotnost, mora pisati o njenem koncu.

Pesnik mora pisati o eksekuciji popolnosti. O svetu, kjer nas opazuje Vrzel. Nič čudnega, da se v pesniški zbirki večkrat ponovi metafora »roke, ki se daljša«. Kar se daljša, je amputirana slikarjeva roka, ki bo – v simbolnem smislu – segla čez ves svet in ga zaobjela.

Kirchnerjeva roka nas bo kmalu imela v pesti. Česar pa Marko Elsner Grošelj, kot že vemo, ne more in noče napovedati. Tudi Apokalipsa je za amputiranega človeka stvar preteklosti.

»Biti nič, kakor da bi bil nekaj, in potem več in več pisati o manj in manj,« je bistvo pesnjenja v amputiranem svetu.

Kirchnerjeva roka je nov mejnik v svetu brez »odprtega obzorja« in opomin, da Marku Elsnerju Grošlju še nismo prisluhnili dovolj pozorno.





Marko Elsner Grošelj

rojen leta 1959 v Ljubljani, pesnik, esejist in pisec radijskih iger. Izdal pesniški list Sredi zapovedanega sveta (1985) in več pesniških zbirk: Smeh konj (1986), Memento mori (1990), Kronika valovanja (1992), Odpoljubljeni (1993), Slike z dežele (2001), Zdržati samoto (2004), Jedkanice (2009), Vrnitev k sinjini / Neopisljiva bližina (2014). Leta 1995 objavil izbor desetih radijskih iger v knjigi Temenos, stvarjenje podob. Z radijskimi igrami je sodeloval na Prix Italia (Stolp modrega konja in Vrnitev kiparke Camille Claudel), na Prix Marulić (Vrnitev kiparke Camille Claudel) in na festivalu radijske igre v Moskvi (Peti jezdec). Njegova dela so prevedena v angleški, francoski, hrvaški, bolgarski in slovaški jezik. Živi in ustvarja v Mojstrani.





Kazalo

Končno mi ni treba gledati od blizu

JUTRO NA ENI SAMI ZVEZDI

Želel sem napisati

// Moj pogled pod žuborečim valom

Vrzel

Zunaj

Pokrajina s priborom

Tri stopnje recikliranja

Branje časopisa z rogljičkom

Klavrno potovanje skozi južne vrtove

POKRAJINA V ZRNJU

Tisti, ki bo nosil rože

Skriti november

Berem Francosko suito

Nedokončano delo

Stari kmet

Kirchnerjeva roka

Pesnik potuje skozi kozmično vas

Pest mandeljnov

Cehovski mojstri

Nenadoma vrane v megli

Besede

Vojna (pamflet)

Dvojnosti

(Zapis)

Pokrajina v snegu

Zakaj sem začel pisati

NE ne rečem

Atelje pri odprtem oknu

Sanje igračke, kupljene v veleblagovnici

(...)

Prezimovanje

Mirovna konferenca narave

Prvi bralec na sprehodu iz vasi

Kamniti gost spregovori

Ledeni čas prihajanja

Točka na ulici

Etuda za golo

Kambrijski krik

Odpotovanje

Ljubezen na zemlji

Besni jež

Disciplina kičme

Neprekinjen tok zavesti

Citat na zalogo

Kolovrat na vlaku

Kako sem bral zgodovino

Ogljikov dioksid

Slepo napredovanje

Stavba čaranja

Podobe

Vrzel

(Recimo.)

Neveseli roman

Siesta v prečni ulici

Razgovor s potepuhom

Odprtost svetov

Posmehnemo se koči, ostanku ekonomije

Vrh ledene gore

Vožnja s tramvajem

Sanje o zaporniku

Rojen v zimo

Veliki Gatsby

Jabolko v temi

Še z druge strani

Sončarica

Dolg, neprekinjen kader

Vožnja

Milan Dekleva: Pesnik v amputiranem svetu





Marko Elsner Grošelj

KIRCHNERJEVA ROKA

Spremna beseda

Milan Dekleva

Poetikonove lire

66. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Fotografija na naslovnici

Murr

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=292857600

ISBN 978-961-7016-10-9 (epub)