35—36 263332 UDK 3 1979 k zgodovini anarhizma (fischer, $trajn, britovšek) prevodi: (bakunin, bookchin, van duyn) k vprašanju teorije v etnologiji (jezernik) y • časopis za kritiko znanosti ÏASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI ŠTEVILKA 3 5-36 1979 VII. LETNIK : ZDAJA: Jniverzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije jjubijana in Maribor, îevijo sofinancirata: Kulturna skupnost Slovenije in Razisko- valna skupnost Slovenije. IZDAJATELJSKI SVET: 'ranček Drenovec, Franc Kemperle, Davorin Kračun, Igor Pavlin, 'ranci Pivec (predsednik), Mik Rebernik, dr.Janko Rubnik, Mar- ian Vešnar, Pavle Zgaga. JREDNIŠTVO: Haden Dolar, Pavel Gantar (odgovorni in glavni urednik), Sre- :o Kirn, Tomaž Mastnak, Rado Riha, Leo Šešerko, Darko Strajn, iada Špular-Kirn, Peter Wieser, Slavoj Žižek. ÍREDNISTVO: 'rg osvoboditve l/II, 61000 Ljubljana, tel. 21-280. AROČNINA: ena enojne številke 20 din, cena dvojne številke 3 0 din. eloletna naročnina 70 din (za šole, knjižnice in posamezni- e), 150 din (za institucije). tevilka žiro računa: 50100-678-47303, za ČASOPIS ZSMS, UK, predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1. d mnenju sekretariata za informacije v IS skupščine SR Slo- enije je ČASOPIS po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega avka od prometa proizvodov. snaročenih rokopisov ne vračamo. [SK: LiESTENJAK JOŽE, Brigadirska 4, Vrhnika KAZALO K ZGODOVINI ANARHIZMA Jasna FISCHER Radikalizacija delavskega giba- 7 nja v Sloveniji v osemdesetih letih 19.stoletja Darko ŠTRAJN Historični aspekt debate o orga- 22 nizaciji v delavskem revolucio- narnem gibanju do razpustitve I. Intemacionale Marjan BRITOVŠEK Delavsko gibanje in anarhizem 105 RAZPRAVA • Darko STRAJN K vprašanju transformacije teo- 189 retskih in praktičnih aspektov ideološke konfrontacije marksiz- ma in anarhizma glede na kontekst nove levice PREVODI Mihail BAKUNIN Reakcija v Nemčiji 211 Mihail BAKUNIN Pismo Albertu Richardu 214 Murray BOOKCHIN Mit proletariata 218 Roel van DUYN Poroka ljubezni in kreativno- 231 sti K VPRAŠANJU TEORIJE V ETNOLOGIJI Božidar JEZERNIK Teoretična izhodišča etnološ- 251 kîh raziskovanj ustne tradicije SINOPSISI 263 5 I K ZGODOVINI ANARHIZMA 7 UDK: 329 . 285(497.12 ): 327. 323(497.12) Jasna FISCHER RADIKALIZACIJA DELAVSKEGA GIBANJA V SLOVENIJI V OSEMDE- SETIH LETIH 19. STOLETJA V svojem prispevku poskušam na kratko orisati radikali- zacijo slovenskega delavskega gibanja v osemdesetih le- tih prejšnjega stoletja, ki je bila posledica razcepa v avstrijskem delavskem gibanju na radikalno oz. anarhis- tično in zmerno smer. Zanemariti pa tudi ne gre vpliva anarhistične propagande dejanj, ki se je širil iz Itali- je, kjer je bila anarhistična smer v delavskem gibanju, tradicionalno močna. To obdobje razcepa je zaključil zdru- ževalni kongres avstrijske socialne demokracije v Hain- feldu leta 1889. Značilno za slovensko delavsko gibanje tega obdobja je, da so bili člani delavskih društev skoraj povsod pravilo- ma obrtniki, mojstri in pomočniki, da pa se v velikih de- lavskih centrih (n.pr. na Jesenicah, v Idriji, zasavskih revirjih) delavstvo vse do devetdesetih let ni politično organiziralo. Glavna središča delavskega gibanja v tem obdobju so bila Ljubljana, Maribor in Trst in nanje se zato v svojem prispevku moram omejiti. že od konca sedemdesetih let so se v avstrijskem delav- skem gibanju kazala ponovna nesoglasja, ki so v nasledr'1 njih letih privedla do razbitja na dve struji, radikal- no, močno anarhistično obarvano in zmerno. Leta 1879 je začel Johann Most izdajati v Londonu list Freiheit, ki sprva še ni bil anarhističen, vendar pa je že prišlo do grupiranja njegovih pristašev in nasprotnikov, ki so bi- li pod vplivom lista Sozialdemokrat, ki je izhajal v Zü- richu. Pod vplivom teh dveh časnikov se je začela v av- 8 strijskem delavskem gibanju vedno ostrejša polemika o tak- tiki, čeprav je stranka še vedno nastopala enotno. Konec leta 1881 pa se je vrnil iz severne češke v Avstrijo Josef Peukert, ki je bil v Švici, Angliji in Franciji član anar- hističnih organizacij. Obenem je začela vedno bolj zavze- to zastopati anarhistične ideje individualnega terorja tu- di Mostova Freiheit. Določen vpliv v avstrijskem delavskem gibanju je imela tudi teroristična Narodna volja z atenta- tom na carja Aleksandra II. marca 1881. leta.* Pod njihovim vplivom je začel velik del radikalov zastopati anarhistič- ne ideje. Javna so postala nesoglasja sredi let 1881, ko je začel na Dunaju izhajati list Wahrheit kot glasilo zmernih. Dokončno sta se izoblikovali obe struji ob prvem primeru anarhističnega individualnega nasilja, to je ob roparskem napadu na mizarskega mojstra Merstallingerja julija mese- ca 18 82 na Dunaju. Osnovna razlika med obema frakcijama se kaže v geslih - radikalnemu "Skozi svobodo k izgradnji" in zmernemu "Skozi izgradnjo k svobodi". Zmerni so se zav- zemali za izgradnjo delavskih organizacij kot njihovo os- novno nalogo, ki bo omogočila spremembo družbenih razmer, medtem ko so radikali sicer priznavali pomembnost te na- 'loge, vendar so mislili, da je osnovna sprememba družbe- nih razmer. Večina radikalov je verjela, da je z njihovo taktiko možno doseči hiter zlom kapitalizma. Zmerni so . 1/ se pripravljali na daljši boj. V takšnih okoliščinah so začeli v Ljubljano prihajati po ugotovitvah policije prvi ilegalni letaki in prepovedani časniki z radikalno vsebino. Prvič so se pojavili v Ljub- ljani v januarju in februarju 18 82. leta. Poleg Mostove Freiheit so v ljubljansko delavsko izobraževalno društvo prihajale tudi posamezne številke drugih ilegalnih časni- kov, n.pr. Volkszeitung - Sozialdemokratisches Wochenblatt, Telephon - Blatt für das gesammte Volk, Der Sozialist in 2/ Radikal. 9 Posebej ilustrativen za vzdušje v Ljubljani je dohodek, ki se je pripedil oktobra 1882. Tega meseca so prejeli deželni predsednik Winkler, ljubljanski župan Grasselli, magistratni svetnik Perona, višji inšpektor Ivan Verder- ber in vladni svetnik von Fladung anonimno pošiljko z le- takom Manifest socialnorevolucionarne delavske stranke Avstrije delovnemu ljudstvu. Letak, ki se končuje: "Naše geslo je: Dol s tirani, dol z izkoriščanjem, dol z zaseb- no lastnino! živela socialna revolucija!", je bil zaradi svoje revolucionarne vsebine prepovedan septembra meseca 3/ ..... 1883. Na podlagi pisave na kuverti, ki jo ]e dobil Ivan Verderber, je bil kot pošiljatelj osumljen Fran Ze- leznikar. Ljubljanski magistrat je poslal prijavo o tem sumu novembra državnemu pravdništvu v Ljubljani. V dopi- su obveščajo, da se železnikar "notorično klanja sociali- stičnim idejam" ter da tajno dobiva letake iz Londona 4 / in Pariza. Na sodni obravnavi aprila 188 3 pa je bil Že- leznikar zaradi pomanjkanja dokazov oproščen.^ Do nadaljnega stopnjevanja radikalne agitacije v ljubljan- skem delavskem izobraževalnem društvu je prišlo v ñovembru 188 2 z obiskom Peukertovega somišljenika Jakoba Waitza iz Gradca. Kot je ugotovila preiskava v letu 1884, je njegov prihod pripravil Franc Sturm. 19. novembra se je z Waitz— om v gostilni "Pri slepem Janezu" v Šentvidu tajno sesta- lo 15 članov delavskega izobraževalnega društva, med njimi Železnikar, Turna, Sturm in Kriegl. Edino poročilo o tem sestanku je policijsko. V njem ugotavljajo, da je sestanek "služil temu, da je Jakob Waitz kot emisar graške anarhis- tične stranke privedel tukajšnje delavce v radikalni ta- bor".67 Ko sledimo delovanju ljubljanskega delavskega izobraževal- nega društva v letu 18 83, vidimo, da na dnevnem redu druš- tvenih sestankov skoraj nikoli ni manjkala razprava o de- 10 lavskem tisku. Iz sejnih zapisnikov in časopisnih poročil je razvidno, da je bil običajno glavni poročevalec o tis- ku Ferdinand Turna, društveni predsednik v letih 18 81 in 1882. Turna je ljubljanskim delavcem priporočal, da naj berejo delavske časnike radikalne smeri Zukunft, Radikale in strokovne liste kovinarskih delavcev, čevljarjev in krojačev kot "edine tukaj v Avstriji, ki skrbijo za blagi- 7 / njo m napredek delavcev". Na te liste se je društvo na- ročilo šele na uraden predlog društvenega zapisnikarja 8 / Adolfa Richterj a jeseni leta 1883. že v letu 1883 pa je hkrati s stopnjevano agitacijo radikalov v društvu že tu- di prihajalo do nesoglasij z zmernimi, ki so imeli svoje- ga glavnega predstavnika v Ludviku Zadniku ter močno pod- poro Karla Kordeliča in Emila Kaller-Reinthala iz Insbruc- ka. V jeseni leta 18 8 3 so se začeli nad delavskim izobraževal- nim društvom zbirati grozeči oblaki. Konec oktobra je ljubljanska carina našla v zaboju poslanem iz Benetk 300 izvodov v slovenščini tiskanega letaka Na naše brate in preko 300 izvodov Mostove Freiheit. Deželno sodišče je za- čelo preiskavo, v kateri je ugotovilo, da je bil letak verjetno tiskan v Ameriki, pošiljatelj pa je bil nekdanji član ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva Mi- 10/ hael Keber. Preiskavo so še pospešile najdbe letaka Na delovno ljudstvo, tiskanega v Švici. Nekaj izvodov so naj- pej našli v Ljubljani že v začetku januarja 1884, nato pa še sredi februarja v Ljubljanici pri Vevčah in konec 11/ februarja ponovno v Ljubljani pri Uršulmski cerkvi. Medtem so se nasprotja med radikalno in zmerno strujo v delavskem izobraževalnem društvu zaostrila in vrhunec predstavlja izključitev Ludvika Zadnika, najuglednejše- ga predstavnika zmernih, iz društva konec februarja 18 84. V preiskavi po aretaciji železnikarja in Turne so priče 11 trdile, da je yzrok za izključitev bilo Zadnikovo prina- šanje zmernih listov Wahrheit in Volksfreund v društvene prostore ter njegova zahteva, da se društvo naroči tudi na ta dva lista. Februarja meseca 1884 ni uspel poskus Zadnikovih somišljenikov, da ga ponovno sprejmejo v druš- 12/ tvo. Hkrati pa je odstopil tudi predsednik društva Edvard Kriegl. Razlog, ki ga je sam navedel, namreč, da je odstopil zaradi narodnostnih sporov v društvu - sem je po njegovem sodila tudi Zadnikova izključitev - seve- da ni prepričljiv in ne točen. Ob odstopu je obvestil 13/ magistrat, da ne nosi nobene odgovornosti več za društvo. Krieglov odstop nam je lažje razumljiv, če ga povežemo z resolucijo, ki jo je na predlog šturma sprejel izredni ob- čni zbor društva v marcu 1884. Resolucija je bila predla- gana in sprejeta pod vplivom anarhističnih akcij na Duna- ju in ostrim odgovorom policije nanje Izredni občni zbor je namreč poudaril, da ljubljansko društvo "ni niti v najmanjši zvezi s socialnorevolucionarno stranko, in da z največjim poudarkom obsoja prestopke te stranke, ki je 14 / zapustila zakonita tla..." če povežemo Krieglov odstop in šturmovo resolucijo, se pač moramo strinjati z ugoto- vitvijo Dušana Kermavnerja, da je bilo oboje "odmik ljub- ljanskih radikalnih socialistov od dotedanjih proanaris- tovskih simpatij, od katerih jih je odvrnilo streznujoče >.15/ spoznanje po Stellmacherjevih in Kammererjevih 'dejanjih'. Za takšen odmik pa je bilo že prepozno. 21. aprila je ljubljanska policija zaradi suma veleizdaje aretirala Franca Železnikarja in Ferdinanda Tumo. Aretacijo sta sprošili anonimno obvestilo, da je Turna poizvedoval o pošiljki iz Benetk, zaplenjeni že v oktobru 1883 in iz- java Tumovega vajenca Franca Potiska, da je železnikar Tumi sredi marca 18 84 izročil zavitek letakov z naslo- vom Svarilo ljudstvu ter dopis dunajske policijske di- rekcije konec marca, da ima Turna zveze s socialistično 12 16/ revolucionarno stranko na Dunaju. V hišni preiskavi pri . . 17 / obeh so našli ilegalne letake in prepovedane časnike. Po aretaciji obeh delavskih voditeljev je začela policija sistematično preiskavo. Od maja do septembra 1884 so za- slišali preko 180 ljudi, nekatere dvakrat in večkrat, med njimi vse člane delavskega izobraževalnega društva, tudi tiste, ki so iz društva izstopili pred aprilom 1884, pa so- rodnike in prijatelje osumljenih. Njihove izjave so bile skoraj vse enake: da so v društvu imeli glavno besedo 2e- leznikar, Turna, šturm in Kriegl, da sicer niso slišali, da bi govorili kaj veleizdajalskega ali protidržavnega, govorifo pa se je, da so pristaši radikalne stranke, nihče pa ni znal pojasniti razlike med radikalci in zmernimi,še manj pa kaj pomenita gesli "propaganda dejanj" in "ekonom- 18/ ska osvoboditev". Med samo preiskavo so zaprli še osem članov društva. Med tem časom je policija skušala ugotovi- ti Zeleznikarjeve in Tumove zveze s Karlom Hubmajerjem, ki je bil v procesu proti Mihaelu Kappaufu in tovarišem v Gradcu oproščen in morebitne zveze z Wolfgangom Hišo in Francem Serncem, ki sta bila zaprta v začetku marca 1884. v Zagrebu in v procesu maja 18 84 obsojena na krajše zapor- ne kazni. Te poizvedbe pa niso dale dokazov, ki jih je že- . . . . . 19/ lei dobiti preiskovalni sodnik. Septembra so iz preisko- valnega zapora izpustili vse razen Franca Zeleznikarja, Ferdinanda Tumo, Franca šturma, Edvarda Kreiegla in Franca Dhüj a. Medtem ko sta policija in preiskovalni sodnik prizadevno iskala dokaze za obtožbo, je prišlo v delavskem izobraže- valnem društvu do ostre polemike med zmernimi in radikali, časnik Radikale je maja 1884 objavil dopis iz Ljubljane, v katerem je prvič postavljena trditev, ki je postala v procesu izhodiščna točka dr. Ellbogna v obrambi obtoženih, 13 namreč da temeljijo vsi spori med člani ljubljanskega de- lavskega društva na narodnostni osnovi, da gre za spore med narodnjaško in internacionalistično usmerjenimi de- lavci. V odgovoru v listu Volksfreund so zmerni to trdi- tev zavrnili in obtoževali, da so posamezniki v društvu "kot ideal proklamirali in propagirali 'propagandno dejanj', vendar k sreči niso našli k 'dejanjem' nagnjenih oseb". Ta dopis je tožilec v procesu predložil kot enega izmed doka- . 20/ zov, da so obtoženi resnično anarhisti. Obtožnica je bremenila zaprte delavske voditelje, da so od septembra 1883 do aprila 1884 govorili na delavskih shodih, da delavci po zakoniti poti ne morejo doseči ničesar in da jim lahko pomaga le sprememba družbenih razmer ter da mora- 21/ 30 zato podpirati anarhistično stranko. Proces proti t.r. "krvavcem" (=anarhistom) se je začel decembra meseca 18 84 v Celovcu. Priče, ki sta jih poklicali obtožba in del prič obrambe, so potrdile, da so obtoženi člani anarhistične stranke, ni pa tožilcu uspelo dokazati, da so v Ljubljani v sogla^ z anarhisti na Dunaju pripravljali upor ali državl- jansko vojno. Temu ustrezno je bilo tudi glasovanje porote. Tumo, Kriegla, Struma in Dhüja je oprostila vseh obtožb, železnikar pa je bil zaradi dokazanega odobravanja atentata na ruskega carja Aleksandra II. leta 1881 in širjenja pre- povedanih letakov obsojen sprva na osem, nato pa na deset- 22/ ... . . ... letno težko ječo. V kaznilnici Suben v Gornji Avstriji je prestajal kazen do leta 1892, ko je bil pomiloščen. že takoj po aretaciji železnikarj a in Turne, še bolj pa po nadaljnih zapiranjih drugih članov delavskega društva in ob širokem policijskem "česanju" po Ljubljani, je opazen viden upad v društveni aktivnosti. Društvo je sicer še sklicevalo redne mesečne sestanke, vendar so imeli na dnevnem redu le tekoče zadeve kot so branje poročil sekcij in plačevanje članarine. Poseg oblasti v delovanje ljubljan- 14 skega delavskega društva je bil pač preveč korenit in dos- leden. Vse do vrnitve Karla Kordeliča spomladi 1887 je društvo zgolj životarilo in bilo pred tem, da se njegovi maloštevilni najbolj vztrajni člani razidejo. Kordeliču pa je uspelo v pravem trenutku povezati razbite sile in jih ustvarjalno vključiti v združeno avstrijsko socialno- demokratsko gibanje. V obdobju, ki ga obravnavam, je na slovenskem štajerskem delovalo le delavsko izobraževalno društvo v Mariboru. De- lavska društva v Celju, Slovenski Bistrici in Ptuju, ki so bila ustanovljena v prvih letih po sprejemu društvene- ga zakona, ki je dovoljeval ustanavljanje društev, niso mogla zaživeti in so se sama razpustila. Splošno delavsko izobraževalno društvo v Mariboru, ustanovljeno v letu 1875, se je leta 1881 prav tako samo razpustilo. Za mari- borsko delavsko izobraževalno društvo velja v vsem času od njegove ustanovitve pa do prostovoljnega razpusta ma- ja 1886. leta, da je delovalo v popolni idejni soglasno- sti in v tesni povezanosti z delavskim izobraževalnim društvom v Gradcu. Zato ni slučajno, da so oblasti poudar- jale, da je poleg graškega maribosko delavsko izobraževal- no društvo državi najbolj nevarno na vsem štarjerskem. V obravnavanem obdobju je mariborsko delavsko izobraže- valno društvo vodil Johann Maritschnig. Franc Rozman, do- ber poznavalec problematike razvoja socialističnega giba- nja na slovenskem Štajerskem od začetkov do prve svetovne vojne, je ugotovil, da je bilo mariborsko društvo določen čas pod vplivom zmerne Oberwinderj eve smeri, leta 1881 pa 2 3/ je pod vplivom Gradca prešlo v radikalni tabor. "Mari- borsko delavsko izobraževalno društvo je bilo kot tako tako rekoč stalna podružnica graškega delavskega izobraže- valnega društva in tudi po svoji idejni usmerjenosti sko- raj identično z njim. V začetku osemdesetih let, v obdobju 15 boja med zmernimi in radikali, je bil Gradec poleg Duna- ja glavni center radikalov in pod tem vplivom je bilo ra- 24/ dikalno tudi Maritschnigovo društvo". Podobno kot v Ljubljani je tudi mariborsko delavsko druš- tvo zagovarjalo stališče, da morajo biti delavci enotni, če hočejo uspeti. "Delavsko gibanje morajo delavci sami vzeti v roke, kajti ne morejo računati in upati, da bi se za njihove zahteve boril kdo drug, kakšna druga stran- ka." Se bolj ostro je to stališče izpovedala in dodala hkrati nove zahteve resolucija sprejeta na zborovanju av- gusta 1882, ki se ga je udeležilo 260 ljudi in na katerem so razpravljali o osnutku novega obrtnega reda: "Glede na to, da v osnutku novega obrtnega zakona niso na noben na- čin upoštevane zahteve, ki so jih delavci doslej postavili, to je normalni delovni dan, omejitev dela žensk in otrok, ureditev vprašanja vajencev, odgovornost obrtnih deloda- jalcev, namestitev tovarniških inšpektorjev itd., glede na to, da so v osnutku prisilne delavnice, ki so jih delav- ci že davno spoznali za škodljive in se bore za njihovo ukinitev že od leta 1868, se izreka ta ljudski shod v Ma- riboru dne 27. avgusta 18 82 kar najodločneje zoper ta reakcionarni osnutek obrtnega zakona in sodi, da lahko pričakuje temeljito zboljšanje socialnega položaja delav- skega stanu samo v spremembi zdaj obstoječega privatno kapitalističnega produkcijskega načina." Hkrati pa je društveni predsednik Maritschnig šel še dalje in naspro- toval tudi splošni in enaki volilni pravici z utemeljitvi- jo, da delavci z njo ne pridobijo ničesar, le podaljšuje- 25/ . ... njihovo trpljenje. Nasprotovanje splošni volilni pra- vici pa je bilo eno od priljubljenih gesel radikalov. Od- rekli so se ga šele na zboru v Hainfeldu. Konec leta 1882 je mariborsko delavsko izobraževalno društvo v celoti zavrnilo program, ki ga je sprejel kon- 16 gres v Brnu oktobra 1882. Kongresa so se udeležili le predstavniki zmernih, program pa je sestavil Kari Kaut- sky in je bil v bistvenih točkah sprejet pozneje tudi v Hainfeldu. Mariborsko društvo se je s posebno resoluci- jo izreklò proti kongresu v Brnu in proti sprejetemu pro- gramu, resolucijo pa zaključilo: "Izreči moramo tudi naše globoko obžalovanje, da imajo na delavskem zborovanju pri- sotni sodrugi iz province tako malo vpogleda v gibanje in da glasujejo za sklepe, ki so tako polni fraz. Kratko re- čeno, povsem svobodno in odprto se iz prepričanja izreka- mo za odločno fronto proti zmerni frakciji. Enake preobra- te smo tako in tako že doživeli in se ne pustimo več sle- piti. Za konec kličemo delavcem, ki so se priključili ra- 2 6/ dikalizmu, grmeč živio!" Radikalom naklonjeno okolje je bilo gotovo tudi eden od dejavnikov, zaradi katerih je lahko v Mariboru izšlo v letu 18 85 sedem številk anarhističnega lista Arbeit. Iz- dajal ga je Johann Rissmann, edini od vidnih radikalov, ki se ni uklonil sklepom zedinjevalnega kongresa v Hain- feldu in je nadaljeval z opozicijo proti avstrijski so- cialnodemokratski stranki tudi še po letu 1889. List Arbeit je izhajal kasneje še v Beljaku in Gradcu, konec . 27/ leta 18 8 6 pa je prenehal izhajati. Podobno zarezo, ki jo je v razvoju ljubljanskega delav- skega izobraževalnega društva povzročil proces proti de- lavskim voditeljem v Celovcu, je v Mariboru stopil zakon proti socialistom, ki ga je dunajski parlament sprejel januarja 1885. Po sprejetju tega zakona je v Avstriji pre- nehala izhajati večina delavskih časnikov, vrsta delav- skih društev pa je bila razpuščena. Eno od teh je bilo tudi mariborsko, ki se je prostovoljno razpustilo na iz- 2 8/ rednem občnem zboru maja 18 86. Mariborsko delavstvo po tem času vse do Hainfelda ni imelo svoje politične orga- 17 nizacije. Ostala so le nekatera strokovna društva, ozko usmerjena zgolj v prizadevanja za izboljšanje material- nega položaja delavstva, v politično dejavnost pa se ni- so Spuščala. Delavsko gibanje v Ljubljani in Mariboru ima v osemdese- tih letih mnogo skupnih razvojnih potez. V približno is- tem času se je začel v obeh društvih proces radikaliza- cije, ob približno istem času se je tudi končal pač zara- di korenitih posegov oblasti v razvoj delavskega gibanja. Prav tako za obe društvi velja ugotovitev, da sta bili predvsem vodstvi radikalno usmerjeni, širšega članstva, pa se ta boj za prevlado zmerne ali radikalne struje ni dotaknil, saj često sploh ni poznalo bistvenih idejnih razlik med obema strujama. Z razvojem v teh dveh sloven- skih središčih delavskega gibanja pa ne moremo primerja- ti razvoja v Trstu. V vsem tem obdboju slovenski delavci v Trstu niso bili politično organizirani. Poskus ustano- viti slovensko delavsko izobraževalno društvo v Trstu v letu 1869 je propadel, ker oblasti niso odobrile predlo- ženih društvenih pravil. Trst se je šele od začetka leta 1888 razvijal v drugo slovensko središče socialne demokra- cije na podlagi Adlerjevega koncepta, ki ga je sprejel ze- dinjevalni kongres v Hainfeldu. Delavci idalijanske narod- nosti so bili politično organizirani v leta 1869 ustanov- ljeni Delavski zvezi (Società opreria). Tudi za delavsko gibanje v Trstu velja, da se v osemdesetih letih prejšnje- ga stoletja pojavljajo v njem radikalne, močno anarhistič- no obarvane tendence. Ta radikalizacija pa ni posledica razcepa v avstrijskem delavskem gibanju in vpliva Johanna 29 / Mosta in Josefa Peukerta. Tu se prepletajo poleg vpli- va marksizma še vplivi iredentizma, macinijancev, garibal».. dincev, anarhistov in republikancev, pisana idejna množi- ca, ki se zrcali v ustanavljanju različnih tajnih krožkov 18 in društev posameznih idejnih usmeritev. Eden pomembnejših je bil anarhistični Circolo socialista rivolucionario per Trieste ed Istra. Ustanovljen je bil julija leta 1883. Kljub odločnim posegom oblasti v njegovo delovanje, vrsti aretacij njegovih članov, procesom proti njim in obsodbam na krajše zaporne kazni v letu 1884, je po ugotovitvah 30/ tržaške policije deloval tudi še v letu 1885. Po vsem povedanem ni zgrešena trditev, da v slovensko de- lavsko gibanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja anarhizem ni prodrl. V to trditev bi nas morda lahko za- vedel podatek, da je vrsta slovenskih socialnih demokratov obtoženih anarhističnega delovanja stala pred sodniki na 31/ procesih v Gradcu, Celovcu, Zagrebu m Varaždinu. V res- nici so le v vodstvih delavskih izobraževallnih društev prevzeli odločilno besedo pristaši radikalov, jim krojili usmeritev, določali taktiko in strategijo, članstvo je v teh spopadih ostajalo ob strani idejno nepoučeno. Morebit- no radikalizacijo širših delavskih množic so preprečili po- segi oblasti. Beležimo lahko le nekatere redke primere sim- patij za anarhizem pri posameznikih. Iz te ocene moramo iz- vzeti Trst, kjer se prepletajo različni idejni vplivi iz Italije, iz habsburške monarhije, katere sestavi del v tistem času je Trst bil, pa ne v toliki meri. To je posle- dica njegovega specifičnega položaja in specifičnega raz- voja. Ta problematika pa ne sodi v okvir tega prispevka. 19 OPOMBE 1. Herbert Steiner, Die Arbeiterbewegung Oesterreichs 1967-1889, Europa Verlag, Dunaj 1964, str.155-237. 2. Rudi Kyovsky, Ilegalni tisk v Ljubljani okrog osem- desetih let prejšnjega stoletja, Kronika II, Ljub- ljana 1954, str. 9. 3. Gradivo celovškega procesa, Arhiv IZDG; dalje nava- jam Gradivo. Letak je prevedel in v celoti objavil Kyovsky v citiranem delu, Kronika II, Ljubljana 1964, str. 14-16. 4. ZALj, enota MALj, reg. II., fase. 19, III/2, dokšt. 46 z dne 14. novembra 18 82. 5. Gradivo, zapisnik sodne obravnave z dne 25. aprila 188 3. Primerjaj tudi zgoraj citirano delo R. Kyovske- ga, str. 12. 6. Gradivo, dopis ljubljanskega deželnega sodišča dežel- nemu sodišču na Dunaj dne 1. avgusta 1884. 0 tem obis- ku je pisal tudi Rudi Kyovsky v članku Delavsko giba- nje in ilegalni sestanek ljubljanskih delavcev "pri slepem Janezu" v šiški 18. novembra 1882, Socialistič- na misel II, Ljubljana 1954, str. 266-274. 7. Gradivo, sejni zapisnik z dne 28. januarja 1883. 8. Gradivo, sejni zapisnik z dne 2. novembra 188 3. 9. Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 - 189 5 - Politično zgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenska politična in slovestvne- na zgodovina 1848 - 1895, Dodatek - Socialistično gi- banje med Slovenci (od začetkov do leta 1895), str. 711; dalje navajam Kermavner, Dodatek. 10. Gradivo, Letak je v faksimilu objavil Rudi Kyovski v citiranem delu, Kronika II, Ljubljana 1954, str. 11; gradivo, protokol zaslišanja Ludvika Zadnika dne 7. julija 1884. 11. Gradivo, dopis okrajnega glavarstva deželnemu pred- sedstvu v Ljubljani dne 19. februarja 1884. Letak je prevedel in objavil Kyovsky v citiranem delu, Kronika II, Ljubljana 19 54, str. 14-16; Gradivo, dopis policijske postaje v Vevčah z dne 18. februar- ja 1884; ZALj, enota MALj, reg. II, fase. 19,111/2, dok.št. 2 z dne lo. januarja 18 84 in dok.št.16 z dne 25. februarja 1884. 20 12. Gradivo» sejna zapisnika z dne 29. januarja 1884 in 12. februarja 1884 ter ZALj, enota MALj reg. I, fase. 960, X/9, dok. št. 2636 z dne 12. februarja 1884. 13. ZALj, enota MALj, reg. I, fase. 960, X/2, dok. št. 30 69 z dne 21. februarja 18 84 ter Gradivo, protokol zaslišanja Edvarda Kriegla z dne 10. julija 1884. 14. Kermavner, Dodatek, str. 765-767. 15. Prav tam. 16. Gradivo. Letak je prevedel in objavil Kyovsky v cit. delu, Kronika II, Ljubljana 1954, str. 14-16. 17. Gradivo, zapisniki hišnih preiskav dne 21. in 22. aprila 18 84. 18. Gradivo, zapisniki zaslišanj. 19. Gradivo. 20. Gradivo, zapisniki zaslišanj in Radikale z dne 1.ma- ja 1884 in Volksfreund z dne 25. julija 1884. 21. Gradivo, obtožnica z dne 30. septembra 18 84. 22. Gradivo, sodba porotnega sodišča v Celovcu dne 11. de- cembra 18 84 . 23. Franc Rozman, Delavsko gibanje na Slovenskem v Taafe- jevi dobi, Zgodovinski časopis XXIX, Ljubljana 1975, zv. 1-2, str. 122. 24. Franc Rozman, Socialistično gibanje na slovenskem štajerskem do leta 1889, Prispevki za zgodovino delav- skega gibanja XIII, Ljubljana 1973, št. 1-2, str. 94. 25. Prav tam, str. 9 2-9 3. 26. Prav tam, str. 94. 27. Prav tam, str. 9 5 ter Dictionnaire biographique du mouvement ouvrier international, urednik Jean Maitron in Georges Haupt, I., Autriche, uredniki Yvon Bourdet, Herbert Steiner, Félix Kreissler in Georges Haupt, Pa- ris 1971, str. 259. 28. Primerjaj Ennio Maserati, Gli anarchici a Trieste du- rante il dominio asburgico, Milano 197 7, str. 26. 21 30. Prav tam, str. 27-32. 31. Na procesiih v Gradcu so sodili Karlu Hubmajerju, Krainerju, Podboju, Snuderlu in Leskovarju, v Ce- lovcu Zeleznikarju, Turi, Krieglu, štrumu in Dtuiju, v Zagrebu Sernecu in Hiši ter v Varaždinu Kešetu. 22 UDK ' 329. 285:327. 323.1 Darko ŠTRAJN HISTORIČNI ASPEKT DEBATE O ORGANIZACIJI V DELAVSKEM RE- VOLUCIONARNEM GIBANJU DO RAZPUSTITVE I.INTERNACIONALE Uvodne pripombe Namen pričujočega pregleda ni podati kakšno kompleksno zgodovinsko sliko z opisom podrobnosti v mnogih vzpored- nih pojavih, ampak gre predvsem za iskanje historične kontinuitete v luči zadanega vprašanja in za poskus naha- janja odgovora o zgodovinskih vzrokih za nastajanje vsa- kokratnih oblik revolucionarnega gibanja proletariata. Vprašanje o organizaciji je v zgodovinskem pogledu večp- lastno, in sicer zadeva: 1) vsakokratne pogoje nastanka revolucionarnih gibanj in idej 2) konkretne zgodovinske oblike združevanja revolucio- narnih potencialov za izvedbo proletarske revolucije 3) iz obojega izvirajoče ideje, soglasja in nesoglasja med idejami in torej njih nosilci. Ti trije aspekti morajo seveda biti v sintetični zgodo- vinski sliki med seboj prepleteni in videni v njihovem medsebojnem vzajemnem učinkovanju. Izločenje teh treh aspektov je tako predvsem metodološkega značaja, kajti gre za takšno klasifikacijo in selekcijo zgodovinskega materiala, ki bi dala historični odgovor na zadano vpra- šanje predvsem pri najkarakterističnejših usmeritvah v revolucionarnem gibanju in v njegovih vozliščnih točkah. Vprašanje o organizaciji revolucionarnega gibanja je nedvomno eno od osrednjih vprašanj komunistične koncep- 23 cij e RAZREDNEGA BOJA proletariata za zmago proletarske revolucije, katere relativno končni cilj je odprava ka- pitalističnega svetovnega reda in vzpostavitev sociali- zma. Ad.l) Zgodovinska konkrecija te obravnave je nastajanje in razvoj v osnovi delavskega gibanja, vzraslega skupaj z nastankom kapitalizma. Govorimo torej o zgodovinskem procesu diferenciranja razredov v zgodovinsko novi struk- turi, ki se je vzpostavila s porušenjem fevdalizma - zla- sti v Evropi. (1) Po zmagi meščanske revolucije, ki se je nepovratno utrdila z zmago Francoske buržuazne revolu- cije, se vse jasneje rišejo oblike ekonomskega ufctroja buržuazne družbe in oblike politično-pravno-kulturnega sistema buržuazne vladavine. Seveda pa oba navedena sklo- pa označujeta v svoji vzajemni prepletenosti zgodovinski proces, ki je okvir konkretnemu zgodovinskemu dogajanju, ki je naš predmet. Pogoji ekonomskega izkoriščanja delav- skega razreda so brez dvoma temeljnega pomena in so že sami po sebi oblika razrednega boja, toda vsaj v začet- ku je to nerazvita oblika tako, da glede na zgodovinsko izkustvo lahko prištejemo k pogojem za tvorbo revolucio- narnih gibanj v kapitalizmu nastajanje proletarske zave- sti. Zgodovinski pogoj za razvoj revolucionarnega giba- nja je potemtakem v skladu z Marxom nastajanje proleta- riata za sebe in proletariata na sebi. Ad. 2) če med revolucionarna proletarska gibanja v ožjem pomenu besede, ne štejemo prvih reakcij pauperiziranega prebivalstva na sistem kapitalistične eksploatacije (n.pr. diggerstvo, ludizem...), ki še niso vključevala proletar- ske zavesti o historičnem izvoru realitet buržuazne struk- ture, moramo ugotoviti, da je ob nastajanju utopičnega so- cializma v precejšnji meri med razvitejšim evropskim de- lavstvom prevladovala oblika tajnega združevanja in zarot- 24 niškega naklepanja, na eni strani ter utopične vere v zmago "pravičnosti" brez ekonomskega in političnega bo- ja, na drugi strani. Oblika tajne zarotniške organizaci- je sicer bila podedovana (včasih pa z njimi tudi zdru- žena) od buržuaznih ali maloburžuaznih liberalno - demo- kratičnih gibanj (prostozidarji, karbonarji, Mazzinijevo gibanje...), vendar pa je pomen teh gibanj za nastanek kasnejšega (in deloma sočasnega) komunističnega gibanja vseeno izrednega pomena. Propadla zarota Gracchusa Babeu- fa n.pr. je v svoji popolni brezperspektivnosti in omeje- nosti vendarle naznanjala novi značaj razrednega konflikta. Prav tako je oblika tajne organizacije bila ustrezna obli- ka za organizacije revolucionarnih nemških emigrantov,kot sta bili Zveza izobčenih in zlasti z njenim razpadom na- stala Zveza pravičnih, ki je bila neposredna predhodnica Zveze komunistov. Zarotništvo pa je ostalo prisotno med evropskim delavstvom (v večji meri v romanskih deželah) in se je nadaljevalo zlasti iz blankizma v, že vzporedno nas- tajajočem anarhizmu, ki je v več različicah ostal notra- nja opozicija Marxovemu komunizmu do dandanašnjega. Pri- pomniti kaže, da so prve organizacije proletariata zaje- male le maloštevilno članstvo, pri čemer je bilo izjema čartistično gibanje v Angliji, kateremu pa je izrazito manjkala revolucionarna ambicioznost, teorija in komplek- snejši ekonomsko-politični program. Ad.3) Nastajanje omenjenih(in še številnih neomenjenih) organizacij pa je bilo pogoj za konfrontacijo različnih idej v procesu nastajanja proletarske zavesti (tj. teori- je pa tudi ideologije), za njihovo medsebojno oplojevanje, kakor tudi za nastanek prvih nesoglasij znotraj proletar- skega gibanja. Kontraverzij e o specifičnem vprašanju or- ganizacije delavskega razreda so se tako mogle poroditi šele s samim nastankom organizacijskih jeder, ki so teži- la k širjenju in krepitvi delavskih organizacij. Toda, 25 kot bomo videli, že v tej začetni točki nastopajo šte- vilna nesoglasja, pri čemer se kaže, da nesoglasja gle- de organizacije revolucionarnih sil zadevajo razlike med celostnimi koncepcijami spreminjanja obstoječe druž- be. Problem organizacije v diskusijah do ustanovitve I. In- ternacionale I. Internacionala, kot prva mednarodna delavska organi- zacija v polnem pomenu besede, je imela v zgodovinskem pogledu edinstveno ,vlogo povezovanja, v prvi polovici 19.stoletja že opaznih in pomembnih gibanj v enotno fronto proti buržuazni prevladi. Kljub temu, da je nje- na enotnost bila zelo krhka, pa se je kljub temu s I. In- ternacionalo, navzlic njenemu razpadu, med evropskim de- lavskim revolucionarnim gibanjem vzpostavila zgodovinska prevlada Marxovega in Engelsovega nauka kot "znanstvene teorije socializma". Toda marksizem si te vloge ni pri- boril na mah, ampak je le-ta bila rezultat teoretičnega dela obeh utemeljiteljev nauka in tudi precejšnjih napo- rov organizacijske in politične narave. Marksizem je vstopil v proletarsko gibanje skozi temeljit pretres ta- krat sočasno vzraslih živih idej. Za vprašanje, ki ga obravnavamo je tako najpomembnejši del zgodovinskega razvoja tisti, ki je peljal od Zveze pravičnih do Zveze komunistov ob ne nepomembni vlogi bruseljskega Komunističnega dopisnega komiteja. Ravno v teh organizacijah se je odvila temeljna idejna diskusi- ja, s katero se je vzpostavila tista zveza med utopistič- no, trade-unionistično... tradicijo delavskega gibanja in med nastajajočim znanstvenim socializmom, ki je pe- ljala po eni strani v proces recepcije znanstvenega so- cializma in po drugi strani bogatila samo prakso teoret- skih postavk znanstvenega socializma. 26 "Zvezi pravičnih, ki je nastala 1.1836 zaradi razkola in reorganizacije Zveze izobčencev, ustanovljene 1.1834 v Pa- rizu so pripravljale tla prve nemške republikansko-demokra- tične in begunske organizacije v inozemstvu, kakor n.pr. Nemško tiskovno društvo (18 31) in Nemško ljudsko društvo (1832) v Parizu, londonska Nemška družba (1837) in tajna zveza Mlade Nemčije, ki je na pobudo Mazzinija nastala v začetku 1834 v Švici. Med člani so bili predvsem književ- niki in novinarji, ki so se izognili pritisku na nemški tisk, dalje žrtve lova na demagoge in preganjani študentov- ski prvaki, a prav tako nemški rokodelski pomočniki, ki so bili že deloma ustanovili lastna društva ali pristopili k 2 / društvom raznih beguncev." Kot vidimo, je na začetku Zveza pravičnih zbir dokaj raz- ličnih elementov in tudi dejavnost Zveze do ustanovitve Zveze komunistov (1847) je bila pod vplivom utopizmov in krajši čas pod vplivom "neobáb uvizma", s katerim je celo sodelovala v izjalovljenem puču (1839), kar je peljalo do aretacij nekaterih vodilnih članov. Organizacija je bila tajna, njeno strukturo pa so sestavljale občine, ki so bile preko posebnih odposlancev povezane s centralo. In- ternacionalizem je bil ena prvih postavk delovanja orga- nizacije. Ker naš namen ni podrobno opisovati vse peripe- tije v Zvezi pravičnih, ki so dostopne zgodovinski obde- lavi po relativno obskurnih virih, se omejimo na pripombo, da je Zveza poleg Francije bila močno prisotna v Švici (kjer jo je do izgona vodil Weitling) in zlasti v Angliji, kjer so bili pogoji za njeno delovanje najustreznejši. V 3 / spletu zgodovinskih okoliščin je prišlo do, za nas za- nimive, disisi je (1845) med Weitlingom in Kriegejem na eni strani ter zlasti Schapperjem, Mollom, Bauerjem... na 4/ drugi strani. V tem času sta se Marx in Engels vse bolj začenjala zanimati za Zvezo pravičnih, saj sta bila do te- . ga časa v osnovnih črtah že izdelala vse elemente svoje - 27 revolucionarne teorije in sta vodila Komunistični dopis- ni komite v Bruslju. Protokoli v Nettlauovi redakciji se kažejo, za zgodovinar- ja razvoja idej v proletarskem gibanju, kot izredno ilu- strativen dokument. Revolucionarji, ki nam govore iz 1. 1845 govore jezik revolucije v - za današnje poznavalsko uho - čudni mešanici meščanskih in komunističnih pojmov. Tako je (dokler govorimo na splošno o protokolih) opazna v pojmih, ki jih rabijo še značilna prosvetljenska duhov- na tradicija,^ ki se zdi kakor ovira v označevanju pred- metov revolucionarnega hotenja. To pa ne pomeni, da gre pri vseh udeležencih diskusije za zanemarljivo in zgodo- vinarski pozornosti nepomembno ideologijo. Nasprotno! Protokoli ravno v strnjeni obliki kažejo na mukotrpnost razvoja proletarske zavesti iz krila meščanske ideologije. Vendar pa je zavest naših revolucionarjev že odločno us- merjena po poti negiranja kapitalistične vladavine. V tem pogledu pa, resda še ne v povsem razvidni obliki, v diskusiji odprta vprašanja in izrečene trditve zajemajo osnovno problematiko razrednega boja in vzpostavitve no- ve družbe. To pa pomeni prav tako, da nesoglasja izreče- na v razpravi že tudi kažejo vsebino kasnejših širših, bolj izdiferenciranih nesoglasij v proletarskem gibanju. Cilj, ki si ga predstavljajo pod pojmom komunizma, je t.im. "imovinska skupnost" (Gütergemeinschaft). Vpraša- nje, ki takoj izstopi, pa se nanaša na problem razšir- jenja zavesti o tem in nadalje na problem organiziranja mas ter problem revolucije. Nesoglasja posebno izrazito nastopijo, ko gre za vprašanje, ali je mogoče revolucije izvesti nemudoma, ali ne. Tu namreč nastopijo razlike v mnenjih, ki nakazujejo različnost zapopadanja zgodovin- ske dimenzije problema. K. Bauer ob začetku diskusije spregovori o propagandi, 28 češ da deset ljudi prosvetli deset drugih, ti spet tretje (str. 366 cit. izd.- prim. op. št. 4). Temu nasproti pa se kmalu upre še bolj poenostavljena Kriegejeva trditev, češ da je važno, da imajo mase smiselno vodstvo, nakar jih je "mogoče prepustiti prostemu teku", (ibid., str.367). V nadaljnem Schapper konsistentno zagovarja stališče, da je gradnja komunizma najprej gradnja trdne osnove med mno- žicami in gradnja revolucionarne teorije. "Naša celotna dejavnost je za prihajajoča pokolenja." (Ibid., str.368). Weitlingova protiteza pa sestoji iz trditve, da je "člo- veštvo za komunizem vedno zrelo, ali sploh ni." V skladu s tem stoji Weitling na stališču takojšnje akcije, kateri pa so očevidno mogle biti model do takrat številne zarote, omejene vstaje, upori ipd. Stališče, ki ga zagovarja Weit- ling, se tudi v nadaljnem izraža v vznesenih sklicevanjih na "svobodo, srce, revolucionarno vnemo" itd. če za trenutek zavzamemo nekoliko distance do diskusije, se nam izkaže, da Schapper in njegovi s precejšnjo jasnost- jo uvidevajo nesmiselnost dotedanje revolucionarne prakse in s tega stališča naslavljajo Weitlingu že dobro utemelje- ne kritike, vendar pa moramo ugotoviti, da so le-te še vedno v veliki meri "per negationem" in se za njimi še ne kaže nič solidnej šega kot "prosvetljevanje in propaganda." Molla n.pr. to prepričanje celo zapelje v napačno rabo pojma revolucije, ko zastopa stališče "proti revolucijam", a evidentno je, da nasprotuje s tem le Weitlingovi pozici- ji. (prim.-Mollov prispevek na str. 373). Weitlingova po- zicija pa je očitno stališče spontanizma. Schapperjevo stališče, nasproti temu veliko bolj zgodovinsko realisti- čno, postavlja nasproti ponesrečenim vstajam "Muchardov" številke o rasti števila komunistov, nakazuje potrebnost organiziranej šega in vztrajnej šega pripravljanja sprememb v družbenih razmerjih, (prim. Ibid., str. 375). Weitling 29 temu pompozno nasprotuje, češ da je "trnova krona žrtev pridobila več src kot vsi lovorj evi venci pesnikov in go- vornikov skupaj." Mnenja je, da "nerazum mladine v deja- nju" izpodbija "tisoč starih fraz." (str. 376). Toda Schap- per uspe Weitlingu še dokazati, da bi konsekvenca njegove- ga stališča utegnil biti vojaški despotizem. (prim. Ibid. str. 378). To pa Weitling malodane še izrecno potrdi kas- neje, ko meni, da se mu zdi primeren tudi diktator, ki bi izpolnjeval občo voljo. (prim. str. 380). Pripomniti je le, da so protokoli skoraj v eni polovici bistveno skrajšani, in da tudi sicer niso popolnoma do črke verodostojni, vendar pa takšni kot so dovolj jasno kažejo na konfrontacijo v komunizmu med bodočim Marxovim komunizmom in utopizmom in z že anarhizmu podobno ideologi- jo. Schapperjevo mnenje (str. 384): "Verjamem, da bodo res- ničen sistem zgradili naši novi nemški filozofi", nakazuje upravičenost Nettlauove trditve, da so se z Weitlingom konfrontirali "prvi marksisti." Takšna trditev pa ima svoj temelj tudi v nadaljnih dejst- vih. Weitling se je namreč kasneje zadržal tudi v Bruslju, kjer je prišlo do načelno enakega nasprotja med Marxom in Engelsom ter Weitlingom, kakor v opisani diskusiji med Weitlingom in "Londončani". Ko se je vse to dogajalo, sta Marx in Engels pravzaprav še vedno vzdrževala kritično distanco do vseh tedanjih so- cialističnih gibanj. Toda že sta v luči nekaterih svojih zgodnjejših temeljnih teoretskih spisov in v predrevolu- cijskem vznemirjenju pred 1. 1848 nahajala znake perspek- tivne homogenizacije v vrstah delavskega gibanja, ki jo je bilo mogoče nazirati v zmešnjavi polovičarskih, neiz- delanih, neznanstvenih, eshatoloških... konceptov naj- različnejših strujanj v maloštevilnem delavskem gibanju. 30 Engels je to razdobje označil v predgovoru Komunistične- ga manifesta iz 1. 1888: "S socialisti je bilo 1847 razu- meti po eni plati privržence raznih utopističnih sistemov: oveniste v Angliji, furieriste v Franciji, ki so se oboji bili že skrčili v goli, polagoma izumirajoči sekti; po dru- gi plati najraznovrstnej še socialne mazače, ki so obljub- ljali, da bodo z vsakovrstno krparijo, brez nevarnosti za kapital in profit odpravili vseh vrst družbeno zlo - v obeh primerih ljudje, ki so ostali zunaj delavskega giba- nja in ki so nasprotno iskali podporo pri "omikanih" raz- redih. Tisti del delavskega razreda, ki se je bil prepri- čal o nezadostnosti golih političnih prevratov in terjal nujno popolno preobrazbo družbe, tisti del se je tedaj imenoval komunistični♦" Zbliževanje Marxa in Engelsa z Zvezo pravičnih je bilo v neposredni povezavi s polemiko proti Weitlingu, da sta 1847. tudi vstopila v zvezo. Ravno to sodelovanje pa je bilo tudi za njiju neizmernega pomena, kajti v njunem sodelovanju v zvezi se poraja najbolj znan dokument vse- ga komunističnega gibanja: Komunistični manifest, ob tem ko je bil naznačen določen korak v razvoju proletar- ske zavesti z ustanovitvijo Zveze komunistov. Za okvir tega zapisa nima pomena podrobno obdelati vseh 7/ dogajanj, ki so vodila k vzpostavitvi Zveze komunistov, "i e .... pač pa nas predvsem zanimal historični značaj te organi- zacije in eksplicitna stališča v zvezi z našo tematiko. Kljub temu pa ne moremo mimo naj poglavitnejših razčiš- čevanj že v Zvezi komunistov, ki so se porodila iz na- stavkov dotedanjega razvoja revolucionarnega gibanja. Zveza komunistov je morala iz razlogov vzpostavitve last- ne revolucionarne "čistosti" ob svoji promociji potegni- ti mejo med rokodelskim socializmom Weitlinga in "pravim 31 socializmom" v "osebi" K. Grüna. Ce dodamo k vsemu že ori- sanemu razdoru z Weitlingom še Engelsovo konstatacijo, ki označuje Weitlinga kot "preroka, ki nosi v svoji aktovki izgotovljen koncept za uresničitev neba na zemlji", bo zaenkrat dovolj o vsebinah tega spora. Spor z Grünom je nekoliko drugačnega značaja. Toda preden ga na kratko oka- rakteriziramo, naj opozorimo še na to, da je do razčišče- vanja prišlo v manjši meri zaradi pomena samih idej, koli- kor je do njega prišlo zaradi škodljivega vpliva tistih struj v zvezi, ki so navezovale na obe koncepciji. Zveza pravičnih se je namreč morala soočiti s posledicami delovanja teh koncepcij v pariških občinah, kjer je bila zveza številčno relativno močna, a je v svoji dejavnosti pešala spričo rovarjenj weitlingovcev in Grüna (obe koncep- ciji sta se bili tudi medsebojno). Ob tem, da je Marx obra- čunal z Grünovo koncepcijo "enotnosti produkcijç , in potroš- nje" v Nemški ideologiji (8), pa je celotni spor bil teore- tično pogojen z nestrinjanji s proudhonistično koncepcijo, s katero se je bil Marx že prej razšel. Seveda ne gre za to, da bi ji kdaj koli pripadal, ampak za to, da je v času svoje- ga bivanja v Parizu (1844-45) videl v Proudhonu potencial- nega zaveznika. 0 tem priča tudi dejstvo, da je Marx v J>ismu (5.5.1846) povabil Proudhona k sodelovanju s komitejem v Bruslju, ne glede na razlike v mišljenju. Proudhon je v svo- jem odgovoru (17.5.1846 - cit. po navedbi G. Woodcotíka: "Anarchism" str. Ill) poleg svojega nerazumevanja Marxovih idej izkazal tudi svojo "protirevolucionarnost". Proti re- voluciji (kar je zanj "coup-de-main") postavlja svojo reši- tev, "da bi dosegli vrnitev bogatstva, ki je z neko ekonomsko kombinacijo bilo iztrgano družbi, z neko drugo ekonomsko kom- binacijo ."(! ) Proudhonizem je učinkoval še nekaj desetletij, če ne upoštevamo tudi njegove implicitne (transformirane) pri- sotnosti v bakunizmu. Karla Grüna so na ustanovnem kongresu Zveze komunistov 32 označili kot "zaslužkarskega viteza in delavskega izkoriš- čevalca, ki je zlorabil potrebo po razlagah." (Ustanovni dokumenti ZK - v izdaji A. Berta, str. 52) Grün je v pre- cejšnji meri sam razbremenil zvezo svojega vpliva s tem, èl& so odkrili njegove denarne goljufije in so tisti člani pariške zveze, ki so se od njega odvrnili, formirali novo strujo, "ki se je predvsem zavzela, da razvije komunistično načelo z vsemi njegovimi posledicami v odvisnosti od druž- benih razmer." (Ibid., str. 54). Med vsemi peripetijami so se tri "napredne občine" ločile od weitlingovcev (dve obči- ni) in izvolile svoje delegate na kongres. Kljub t0žavam tudi v občinah po drugih deželah pa je, po vsem sodeč, Cen- tralni upravi.. Zveze pravičnih uspelo zbrati na kongresu v Londonu (2.6.1847) najboljše kar je premogla, pri čemer je s svojim preimenovanjem v Zvezo komunistov (preimenova- nje ni bilo samo formalnega značaja) naznanila nov korak v strnjevanju revolucionarnih vrst. Organizacija ni bila posebno velika in močna, pač pa je njen historični pomen povsem brez dvoma izredno velik. Idejni problemi v njej so bili očitno dovolj zaostreni, da je v kontekstu potrebe po oblikovanju revolucionarne platforme mogel nastati Komuni- stični manifest. Zgodovinska zasluga samega Karla Marxa je pri tem tolikšna, da je mogoče uvideti odvisnost zgodovin- skega pomena celotne organizacije od njegovega in Engelso- vega osebnega prispevka. V ohranjenih Ustanovnih dokumentih ZK sicer žari neizmerno revolucionarno hotenje in bi tudi bi- lo težko reči, da v osnovi komunistom ni bila jasna sama vsebinska komponenta revolucije (odprava zasebne lastnine, vzpostavitev "imovinske skupnosti"), vendar pa je zveza le bila v mnogih pogledih ujeta v svoj čas, kar se je izkaza- lo tudi v tem, da je v burnem letu 1848 sodelovala v neka- terih meščanskih prevratih in nacionalnih vstajah, zaveda- joč se, da še vedno gre za vzpostavljanje zgodovinskih po- gojev načrtovane proletarske revolucije. Organizacija zve- ze je bila takšna, da je v njej mogoče zazreti osnovne zna- 33 čilnosti revolucionarne delavske partije. Iz "Pravil ZK" (prim. Ibid., str. 6 8 - 74) je mogoče razbrati, da je bi- la struktura občin in okrožij z izvrševalno oblastjo cen- tralne uprave trdno zgrajena; iz čl. 8 pa je razvidna eksplicitna odločitev, "da se dejavnost ravna po načelih (podčrtal D.Š.), ne pa po tej ali oni osebnosti." Izpelja- va tega istega načela je tudi to, da so vodilne osebe v občinah, okrožjih itd. voljene vsako leto, in da jih je mogoče ob vsakem času odpoklicati. Zakonodajni organ zve- ze je vsakoletni kongres. Že za časa prvega kongresa ZK (od 2.-9. junija 1847) so člani zveze težili k oblikovanju programa, vendar pa je bil "Osnutek komunistične nazorske izpovedi" nezadovoljiv in sta Engels in Marx kritizirala njegovo "katehetsko obliko", ki je takrat bila v praksi tajnih in poltajnih združenj običajna. Zlasti Marx je do- ločno vedel, da mora programski dokument ZK imeti veliko splošnejši in temeljnejši značaj. Na drugem kongresu ZK (od 29.11. - 8.12.1847 v Londonu) sta bila Marx in Engels zadolžena sestaviti manifest, kar priča o tem, da so nju- na stališča povsem prevladovala. Sam komunistični manifest je izšel tik pred izbruhom februarske revolucije 1848. v Franciji. Zveza komunistov je bila majhna organizacija, ki sama po sebi ni bila zmožna igrati velike samostojne vloge, pač pa je bila ključna njena zgodovinska vloga. Do izbruha revolucije 1848 so njeni člani sodelovali v številnih dru- gih (manj izrazito revolucionarnih in političnih) organiza- cijah, kakršne so bile: "Združenje bratskih demokratov", Cartisti, raziične izobraževalne delavske organizacije itd., v sami revoluciji pa so njeni člani igrali aktivno vlogo zlasti v Nemčiji. Ravno v zvezi s tem zgodovinskim revolu- cionarnim procesom pa je prišlo še do novega razcepa v or- ganizaciji. Nekdanji zagovornik ostrih stališč zoper Weit- linga: Schapper je, opogumljen z dogodki v 1.48, svoje sta- 34 lišče o (ne) zrelosti delavskega razreda zamenjal s stališ- čem, da"je za izid revolucije odločilna predvsem intelek- tualna in moralna stopnja zrelosti njenih voditeljev." (J.Braunthal: Geschichte der Internationale Bd.I, str.7M). To ga je obenem z Willichom približalo idejam romantične- ga "revolucionarja" in pesnika Kinkela, kar je peljalo v "Revolutionsspielerei" (Marx) utemeljen v veri v "moč vo- lje". Organizacija ZK je tako bila nosilka revolucionarnih idej, medtem ko se je v praksi morala soočiti z zgodovinsko še zdaleč nedozorelimi razmerami, ko so v tedanji Evropi še potekali socialni procesi, katere je bila sprožila meščan- ska revolucija. Naj v tej zvezi opozorimo, da so se v ča- su, ki ga obravnavamo, v Evropi odvijali boji za nacional- no emancipacijo. Med vsemi nacionalističnimi gibanji je tudi na evropsko delavsko gibanje najbolj vplival zgodo- vinski proces, ki je peljal k združitvi Italije. Mazzi- nijeva "Mlada Italija" je v zgodovini postala pravi vzor organizacije za nacionalno osvoboditev, in to navkljub medsebojno razlikujočim se težnjam, ki jih je vsebovala. Nacionalistična gibanja so peljala meščanske radikale v socialne zveze, ki so jih približevale delavskemu giba- nju in slednjega njim. V okviru te študije ne moremo teh gibanj upoštevati njih zgodovinskemu pomenu adekvatno, čeprav kaže povdariti, da so izredno vplivala na politi- čno sliko tedanje Evrope. Vendar pa (kakor je tudi raz- vidno iz nekaterih opomb v tem poglavju) vsa nacionali- stična gibanja niso odigrala v zgodovini tako progresiv- ne vloge kot gibanje za združitev Italije. Seveda pa je tudi to v svojih glavnih strujah ob radikalizaciji soci- alnih zahtev izkazovalo svoj meščanski značaj, ki ga je kompenziralo recimo v utopičnem Mazzinijevem programu republikanske federativne Evrope. 35 V tej točki pa smo že dovolj daleč, da ne moremo mimo še enega temeljnega aspekta celotne situacije, znotraj katere smo na konkretnem historičnem materialu nahajali dialekti- ko prvotnega organiziranja revolucionarnih potencialov. As- pekt, za katerega gre je ekonomskega in političnega znača- ja in zadeva ekonomski položaj delavskega razreda v času krepitve razredne oblasti buržuazije in širjenje industri- je. V obravnavanem obdobju je namreč eksistirala le ena industrijska dežela v povdarjenem pomenu besede, namreč An- glija,ki ji je po razvitosti sledila Francija. Edino ti de- želi pa sta tudi imeli moderno revolucionarno bazo: soraz- merno razviti delavski razred, medtem ko je v ostalih de- želah Evrope prevladovala nižja oblika proizvodnje in se- veda kmetijstvo, ki je bilo še v štiridesetih in petdese- tih letih v Rusiji formirano v njenem specifičnem podlož- niškem sistemu, medtem ko so drugod po Evropi prevladova- le različne oblike od podložništva do male posesti, kar pomeni, da proces proletarizacij e in industrializacije še ni tako odločilno vplival: na kmetijsko proizvodnjo in na družbene oblike, ki so na njej temeljile (kar seveda velja v relativnem pogledu). V edini takratni industrij- ski deželi (v Angliji, kjer je 1851), mestno prebivalstvo po številu prekosilo kmečkega) pa je bil socialni položaj delavstva kratkomalo obupen, prav tako pa tudi povsod drugje, kjer je obratovala kakšna industrija ali rudar- stvo. Ta nemogoči socialni položaj pa je bil tudi temelj razvoju delavskega gibanja, ki je v svojem razvoju kaza- lo težnjo po vse bolj organiziranih oblikah, ki so iz ekonomskih oblik (trade-unioni) težile k političnemu profiliranju. Kaže pa pripomniti, da tu ni šlo za enos- meren in enoznačen proces, saj se je temu historičnemu trendu vseskozi zoperstavlj ala težnja po samo ekonomskih oblikah (n.pr. proudhonizem), ali po samo politično-pu- čističnih oblikah (n.pr. blankizem) ali celo različne uto- pistične težnje po reagrarizaciji družbe ipd. Toda v tistem 36 gibanju, ki je predstavljalo zgodovinsko avantgardne tež- nje se je že pojavljala tudi težnja po internacionaliza- ciji gibanja. Ob tem, da so revolucionarne množice pomet- le s staro ureditvijo (v 1. 1848) in odprle pot buržuaz- ni prevladi (tudi tam, kjer se prevladujoči buržuazni trend - liberalizem - ni politično ustoličil v Vladi) v vsej za- hodni Evropi, pa se sam ekonomski položaj dellovnih slojev trenutno ni vidno izboljšal, ampak si je samo (ob tem, da je bila odprta pot tudi pospešeni industrializaciji) odprl perspektivo boljših pogojev za boj za izboljšanje razmer. Kot bomo videli, pa so razlike v ekonomski razvitosti v precejšnji meri botrovale tudi polarizacijam v socialisti- čnih koncepcijah glede na dežele, v katerih so nastajale in glede na interese njih oblikovalcev. V političnem pogledu je ostala Rusija kot grožnja novemu evropskemu redu s svojo močno zaostajajočo družbeno in državno strukturo. "Prvo violino" je nedvomno igrala An- glija, vendar pa je s sproženim procesom združevanja in z nakazujočo se ekonomsko rastjo že opozarjala nase tudi Nemčija in obljubljala spremembo v prevladujočih odnosih rivalstva med Anglijo in Francijo. Ekskurz: Razlika med Komunističnim manifestom in Inavgu- ralno poslanico Mednarodnega delavskega združenja. Za trenutek se bomo distancirali od našega historičnega prikaza v primerjavo dveh tekstov. V luči te primerjave bomo namreč lahko določneje govorili o bolj specifičnih dogajanjih in o vprašanjih, ki so jih le-ta odpirala.Oba 37 teksta izpod Marxovega peresa ne kažeta samo dveh različ- nih Marxovih pristopov kot načinov teoretsko-praktične in- tervencije v praksi sodobnega mu revolucionarnega gibanja, marveč kažeta v svoji razliki tadi na dva spleta zgodovin- skih okoliščin. Med razpadom Zveze komunistov (le-ta se tudi pokriva z zamiranjem revolucionarnega vala 1848.dalje) in ustanovitvijo I. Internacionale je minilo dobro deset- letje, ki i ; je bilo v gibanju delovnih množic dokaj neizra- zito, desetletje, v katerem se je sam Marx umikal v študij- sko sobo in se temeljito posvečal ekonomskim vprašanjem. V zgodovinski literaturi je v številnih delih srečati mnogo konstatacij razlike med obema tekstoma. Razlika, ki tu igra najpomembnejšo vlogo, kajpak ni razlika v samem predmetu ob- ravnave, pač pa gre za razliko v revolucionarnosti (radikal- nosti) in zlasti za razliko v odnosu do različnih strujanj v takratnem socializmu. Medtem ko Manifest ostro obračunava z nedoslednimi in ome- jenimi oblikami socialističnih ideologij, določujoč njihov celo konzervativen razredni in nacionalni značaj, njihovo utopičnost, ki abstrahira od konkretne zgodovine itd., pa se Inavguralna poslanica zadovoljuje z veliko bolj splošno sprejemljivim ugotavljanjem porasta kapitalistične eksplo- atacije delovnih slojev, ki se je izkazovala tudi v bogate- nju vladajočih razredov in v vse hujših oblikah pauperiza- cije delavstva. V ta kontekst pa je Marx vmestil vzpodbuja- joče dejstvo, ki je kazalo na krepitev moči delavskega raz- reda: na zakonsko uvedeni deseturni delavnik v Angliji. Radikalna dikcija Manifesta ta dokument dviga visoko nad po- men programatske listine konkretne zgodovinske organizacije Zveze komunistov, kajti gre za najbolj koncizno dorečeni te- meljni dokument vsega komunističnega gibanja, ki je jasna risba osnovne strukture zgodovinsko novega osnovnega razred- nega konflikta, kakor tudi napoved nepomirljivosti le-tega: 38 "Odkrito razglašajo (komunisti - op.D.š.), da je njihove cilje moči doseči samo z nasilnim prevratom vsega doseda- njega družbenega reda. Vladajoči razredi naj le trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci v njej nimajo nič izgubiti razen svojih verig. Imajo pa pridobiti svet." (MEID II, str. 628-629). Inavguralna poslanica sicer vsebuje zavest o zavesti pora- za med evropskim delavstvom, kar eksplicitno izreka-z, za Marxa značilno, ironijo v stavku: "če dotlej med britan- skim delavskim razredom in delavskim razredom na celini ni bilo nobene vzajemnosti, smo zdaj vsekakor doživeli vza- jemnost v porazu." (MEID IV, str. 134). Vendar pa sodba o manjši revolucionarni ostrini Poslanice glede na Manifest, sodba o tem, da je s Poslanico Marx hotel združiti vse še komaj sprejemljivo v gibanju v internacionali, ne more po- meniti, da kljub temu Poslanica ne kaže določenega dozore- venja znanstvenega socializma. V Poslanici se namreč izraža spoznanje o diferenciranosti ekonomske, politične in zgo- dovinske strukture (v vzajemnem učinkovanju teh elementov) kapitalistične družbe, kar je narekovalo realističen odnos do vprašanja zmage proletarske revolucije; torej je šlo za spoznanje o nujni postopnosti v pridobivanju pozicij, kate- ro more posredovati široko zasnovana mednarodna organizaci- ja proletariata za dosego enega prvih zgodovinskih ciljev revolucije: osvojitev politične oblasti. "Izkušnje iz pre- teklosti (podčrtal D.S.) so pokazale, da je bilo zanemar- janje tiste bratovske zveze, ki bi morala povezovati delav- ce različnih dežel in jih vzpodbujati, jih čvrsto strnjeva- ti v vseh bojih za njihovo osvoboditev, da je bilo to zane- marjanje vselej kaznovano s skupnim neuspehom njihovih ne- povezanih poskusov." (Ibid. str. 137). Revolucionarno obdobje začeto 1. 1848 je pomenilo v deže- lah kontinentalne Evrope končno razbitje ovir za nastop 39 industrijske revolucije. Marx in Engels sta v svojih ak- tualnih spisih okoli 185Q. leta razčlenila konkretne po- dobe buržuazne zmage, katero je prinesla široka udeležba ljudskih množic v revolucionarnem valu, da bi same te mno- žice v izidu dogodkov ostale opeharjene za obljubljene pridobitve. 'Skozi takšno zgodovinsko dogajanje sta uvide- la veliko zmožnost kapitalističnega razreda, da kljub svo- ji interesno-politični in ekonomski diferenciranosti orga- nizira svojo oblast proti "ljudski volji", kar pa obenem kaže na pomankljivo pripravljenost množic in zlasti delav- skega razreda, da bi vsaj preprečeval samovoljo buržuazi- je. V začetku petdesetih let se je odvijalo dogaj anje,sko- zi katero so nacionalne buržuazije v medsebojnih notranjih spopadih za oblast uveljavljale svojo dominacijo. Povzemi- mo to obdobje s stavkom iz Poslanice: "Ko revolucija 1848. leta ni žela uspeha, so na evropski celini z železno pest- jo oblasti razbili delavskemu razredu vse strankine organi- zacije in ves strankin tisk. Najbolj napredni delavci so v obupu zbežali v republiko onstran Atlantskega oceana in kratke sanje o emancipaciji so se končale z nastopom in- dustrijske mrzlice, moralne pokvarjenosti in politične re- akcije." (Ibid., str. 133-134). Takšna posebna obravnava obeh tekstov nam je bila potreb- na zaradi določitve nekaterih (med njimi tudi s pomočjo teorije zagledanih) determinant zgodovinskega prostora, v katerem se je odvijalo vzpostavljanje in nadaljna zgo- dovina I. Internacionale. Z razpadom Zveze komunistov, katerega zadnje dejanje je bil proces v Kölnu, je nastopilo v Evropi "mirno razdobje". 2e v "Adresi centralnega komiteja Zvezi" iz marca 1850 je mogoče najti ugotovitve o rahljanju vezi v organizaciji. HO Kljub še prisotnemu "duhu revolucije", ki se kaže v boje- viti analizi razmer, pa Adresa (napisala sta jo Marx in Engels) vsebuje tista stališča Marxa in Engelsa glede taktike delavskega razreda v "novih pogojih" katera v glavnem nista spreminjala (do konca šestdesetih let) in so ju pripeljale v spor z Lassalleom v začetku šestdesetih let. Taktika, kakršno sta si zamišljala, je zgoščeno pri- kazana v naslednjem stavku: "Delavci morajo predvsem med spopadom in takoj po boju, kolikor je mogoče, delati pro- ti meščanskemu pomirjenju in prisiliti demokrate, da iz- polnijo svoje sedanje grozilne fraze." (MEID III, str.172). Jedro "spora Marx - Lassalle" je bilo v različnih pogledih na taktiko delavske stranke v odnosu do liberalne buržuazi- je in do reakcionarne vlade Bismarcka. Pri tem je še ome- niti globlje teoretske razlike glede filozofskih in zlasti ekonomskih vprašanj. Medtem ko sta Marx."in Engels menila, da je kljub precejšnjemu razvoju industrije v Nemčiji v petdesetih letih, nemški delavski razred nedorasel zgodo- vinski vlogi proletariata (tudi v primerjavi z bolj izku- šenim in prekaljenim proletariatom Anglije in Francije), kar je po njunem mnenju pomenilo, da je potrebno najprej streti vlado reakcije v prid liberalni buržuaziji, pa je Lassalle zagovarjal koncepcijo zoperstavitve liberalni buržuaziji, kar ga je peljalo v taktično zavezništvo z reakcionarno prusko državno vlado. Ta različna pogleda ni- sta ostala le ozko historičnega značaja v arhivskem smis- lu, ampak sta vsak v svoji konsekvenci pomenila dolgoroč- no zastavljen problem taktike delavske organizacije. Da bi takšno trditev utemeljili si moramo pobliže ogledati osnovne poteze te kontroverzije. T.im. spor Marx - Lassalle se od do sedaj obravnavanih in od tistih, ki jih bomo še obravnavali, razlikuje po tem, da v tem primeru ni šlo za spor znotraj določene 41 organizacije, ampak za skepso obeh klasikov do Lassalleo- vih koncepcij in do njegove dejavnosti ob agitaciji pri ustanavljanju Splošnega nemškega delavskega združenja (Allgemeine Deutsche Arbeiterverein - v nadaljnem tekstu bomo rabili kratico ADAV). Prav tako ta spor nima značil- nosti večjega direktnega spopada (najostrejše ocene t.im. lassallianizma so bile izrečene po Lassalleovi smrti) in vendar gre ob vseh številnih znakih osebnega spora za principèelen razdor, kateremu daje še posebno podobo kon- kretni zgodovinski okvir. Ze iz tega je razvidno, da je bila vsa zadeva precej komplicirana, zaradi česar se his- torične in teoretske sodbe o odnosu do te zadeve še niso mogle uskladiti - kot da sedanje različne poglede pogo- ... . . .9/ jujejo takratni dobi podobne dileme. če si najprej na kratko ogledamo "osebne plati" razhaja- nja med Marxom in Engelsom ter Lassalleom, katere so ra- ziskavi dostopne skozi pisma in biografske materiale, je videti, da je Marx ob vsej posmeljivosti do Lassalleovih "izredno važnih" teorij, do njegovega osebnega stremuštva itd., vendar cenil Lassalleov talent in je sploh menil, da bi nadebudni "Zidek" mogel biti še koristen stvari pro- letariata. Medtem ko je do 1. 1856 Marx manj odprto dvo- mil o Lassalleu, pa je marca 1856 v pismu Engelsu razkril svoje popolno razočaranje nad Lassalleom, ko je le-ta pov- sem zapravil svoj ugled pri düseldorfskih delavcih s procesom v zvezi s svojim ljubezenskim razmerjem z grofi- co Hatzfeld (šlo je za cel splet intrig v "višjih krogih"): "Vse to je na mene in Freiligratha" - piše Marx - "naredi- lo definitiven vtis, pa naj sem še tako bil naklonjen L(assalle)u in nezaupljiv do delavske čenče." (Prepiska II, str. 133). Od tega trenutka dalje Marx sicer ni pretr- gal kontaktov z Lassalleom in čeprav mu ni nikoli neposred- no v obraz vrgel svojega mnenja o njem, je bil v odnosu do te osebe vedno previden. Vsekakor pa je dejstvo določene 42 antipatije in podcenjujočega odnosa,daleč premalo, da bi mogli pomen obravnavanega spora zreducirati na osebno nasprotje, kar so tiste kasnejše struje v različnih giba- njih, katerih kratkovidni interes je bil diskreditirati Marxa kot zgodovinsko osebnost tudi v moralnem pogledu, 10/ pogosto poskušale. Moderna zgodovina delavskega gibanja šteje Lassalleovo zgodovinsko vlogo med temeljne prispevke k organiziranju delavskega gibanja v Nemčiji v politično stranko, saj je ADAV bila predhodnica kasneje močne nemške socialdemokra- cije. Ravno iz tega priznanja Lassalleu pa tudi izhajajo social- demokratske ugotovitve o večji upravičenosti Lassalleove- ga stališča v eni konkretni točki, v kateri je šlo za vprašanje vzpostavitve samostojne politične organizacije proletariata v Nemčji v začetku šestdesetih.let, kakor tudi za vprašanje osnovnih ciljev in sredstev tega zgodo- vinskega dejanja. Za Marxa je bila Nemčija v vseh pogle- dih (razen v filozofskem) nerazvita dežela. Delavski raz- red je bil po njegovem daleč prešibek. "Vse kar je nemško delavstvo v tem trenutku moglo, bi naj bilo nuđenje pod- pore najnaprednejšemu in za emancipacijo navdušujočemu se delu buržuaziji pri njenem boju proti stari državi. Njego- va naloga bi naj tako bila podpirati leve liberale, t.im. ,svobodomiselne, demokrate in naprednjake pri njihovem bo- li/ ju zoper junkerski Bismarckov režim." (Archiv, str. 8). Carlo Schmid (v svojem zapisu v Archivu) povdarja okoliš- čino, da Marx in ostali "Londončani", živeči v izolaciji emigracije, kljub občasnim obiskom v Nemčiji, niso imeli direktnega vpogleda v stanje nemškega delavskega razreda v začetku šestdesetih let. "Ferdinand Lassalle se je za- vedal bolj kot oni, da malo nemških delavcev, ki so sploh že imeli interes za radikalno politično gibanje, še ni na 43 noben način imelo v mislih samostojnega političnega raz- rednega gibanja." (Ibid str. 8). In ker so isti delavci túdi sami videli svoje možnosti v svoji odvisnosti od liberalnega meščanstva izstopajočega z Napredno stranko (Fortschrittspartei), se je Lassalleu zdelo jasno, da je potrebno opraviti ravno s to odvisnostjo in nastopiti zo- per meščanstvo in njegove liberalne politične organiza- cije. Marxovo in Engelsovo stališče do vprašanja vloge nemškega delavskega razreda se je vzpostavljalo v njunem kombiniranju komplementarne dejavnosti v manj razvitih deželah za uspeh internacionalne proletarske revolucije, ki je po njunem mnenju bila v največji meri odvisna^uspe- ha v Angliji in Franciji. Od tod torej vloga nacionalnih delavskih gibanj ni omejena v meje danih državno-nacional- nih struktur, ampak v le-teh deluje glede na določitev širše konstelacije kapitala in dela v njuni zgodovinski konkretnosti. Lassalleov projekt se je od tega razlikoval. Kljub temu, da je Lassalle teoretično pripadal hegelizmu, ki se kaže tudi v mnogih aspektih njegovega praktičnega političnega delovanja, pa zgodovinarji ka]:d " časopis delavske stranke Holandije Recht voor Allen, ki je obdolžil organizatorje kongresa razkolništva v mednarod- nem delavskem gibanju. V Angliji je anarhiste podpiral ča- sopis Socialistične lige Commonweal in propagiral stališča Merlina. Anarhisti so 1. septembra 1889 sklicali v Parizu svoj kongres. Udeležili so se ga nekateri delegati iz Fran- cije, Italije, Anglije in Nemčije. Na kongresu so razprav- ljali o anarhistični socialni revoluciji in o zvezi med janarhisti različnih dežel. Kongres ni imel večjega odmeva v delavskem gibanju. Druga internacionala je združevala raznolike delavske or- ganizacije od nemške socialne demokracije do angleških trade-union in belgijskih zadružnikov. Z razglasitvijo 1. maja za mednarodni delavski praznik so se okrepile mednarodne zveze delavskih množic. Pod vodstvom marksistov se je dvignila njihova idejna in politična raven od obi- čajnega soglasja, da sodelujejo v političnem boju, do priznanja marksističnih ciljev, načel in taktike. Preraščanje socialističnega gibanja v množično politič- no gibanje v letih od 1890 do 1897 je potekalo v pogojih "mirnega" razvoja kapitalizma, v obdobju razcveta svobodne kapitalistične konkurence in postopnega ustanavljanja mo- nopolov. . Sredi 9 0-tih let so podjetniki v raznih deže- lah začeli ustanavljati zveze za boj proti proletarskim organizacijam. Za to obdobje je značilna slabitev demo- kratičnih tendenc v buržoaznih vladajočih krogih. 147 Delavci so buržoaziji odgovorili s stavkami. Po nepopol- nih podatkih je bilo v navedenem obdobju samo v šestih velikih državah 2 5 000 stavk, v katerih je sodelovalo 6,800.000 ljudi. V vrsti držav, kjer je bilo delavsko gibanje izven zako- na, so vladajoči krogi proti stavkujočim nastopali z voj- sko; stavke so tam dobivale političen značaj. Tak značaj so imele stavke v zaščito pravic človeka in stavke, ka- terih cilj je bila razširitev političnih pravic delavcev in demokratizacija države. Razmah in upadanje stavkovnega gibanja je pogojeval ekonomski položaj. Usoda stavk je bila odvisna od stopnje zavesti in organiziranosti prole- tariata in od politike vladajočih krogov. Na splošno je bilo uspešnih stavk malo. Sindikalne zveze so delavce odvračale od stavk, če so bili izgledi zanje dvomljivi. Vse več je bilo stavk, ki so zajele več ali vsa podjetja v nekem mestu, pokrajini ali industrijski panogi. V letih 1890-1897 so začele socialistične stranke na po- budo marksistov uspešno izkoriščati buržoazni parlamenta- rizem za zaščito delavskih interesov. Socialistične stran- ke so si ustvarile vpliven tisk ter podpirale nastajanje in krepitev sindikatov in drugih množičnih delavskih or- ganizacij . V delavsko gibanje so se vključili milijoni delavcev. Splošna volilna pravica je bila tedaj v velja- vi le v nekaterih deželah, mnogi delavci so bili še oro- pani pravice do sodelovanja na volitvah. Parlamentarne volitve so bile tedaj, po izjavi Engelsa, "edino sredstvo za preverjanje vpliva in moči kake stranke". V devetih letih (1889-1897) se je število volilcev, ki so glasovali za socialiste, povečalo za več kot trikrat, zelo se je tudi povečalo število poslancev - socialistov. V letu 1889 so imeli socialisti le v dveh državah 20 svo- jih poslancev v parlamentih teh držav, v letu 1897 pa so 148 bili socialisti zastopani že v parlamentih devetih držav, število socialističnih poslancev pa se je povečalo na 164. Marksisti so izkoriščali parlamentarno tribuno za širje- nje načel socializma; javno so iznašali svoje predloge o konkretnih vprašanjih političnega življenja. Zelo se je okrepil tudi socialistični tisk. V začetku de- vetdesetih let je izhajalo okoli sto socialističnih časo- pisov in revij, v letih 1896/97 pa se je njihovo število že dvignilo na 150. Engels je zapisal, da pomeni dnevnik v življenju neke stranke, zlasti delavske, velik korak naprej. (Marks i Engels, Soč. XXIX, str. 357). Vse več je izhajalo tudi socialistične literature. S krepitvijo socialistične propagande in agitacije so bi- li v začetku 9 0-tih let pritegnjeni v socialistično giba- nje novi sloji. V nekaterih državh so si socialni demo- krati prizadevali vključiti tudi delavke v socialistič- no gibanje. Engels je pripisoval ogromen pomen globini in trdnosti znanstvega nazora proletariata. V zadnjih letih svojega življenja je neumorno dopolnjeval marksistično metodolo- gijo, izdelal marksistično filozofijo in politično eko- nomijo. Izpolnil je tudi glavno nalogo ter pripravil za tisk tretjo knjigo Kapitala. Zapisal je: "Naša teorija dobiva trdne temelje." (Mark-Engels, Soč. XXVII,str.459). V prvi polovici 9 0-tih let je glavno nevarnost za soci- alistično gibanje še vedno predstavljal anarhizem oz. "levi" oportunizem. Širjenje socialne osnove in aktiv- nosti anarhizma je omogočila svetovna gospodarska kriza, ki je uničila množico malih proizvajalcev in privedla v obup mnoge delavce. 149 V prvi polovici 9 0-tih let so se nenehno vrstile terori- stične akcije, ki so jih organizirali anarhisti v vrsti držav. Objekt individualnega terorja anarhistov so posta- le kronane osebe, presedniki vlad in ministri. Toda čim pogostejše so bile teroristične akcije, tembolj je posta- jalo jasno, da po tej poti ni mogoče doseči osvoboditve delavcev, niti izboljšati njihov položaj. Na anarhistič- ni teror so vlade odgovarjale z represalijami, toda ne proti anarhistom, temveč proti socialistom nasploh, pro- ti vsem delavcem. Anarhisti, ki so zanikali nujnost udeležbe delavcev v po- litičnem boju, so skušali dezorientirati delavsko gibanje in razkrojiti socialdemokratske stranke. V začetku 90-tih let je pogubni vpliv anarhistov proniknil v nekatere so- cialistične stranke. V nemški socialnodemokratski stranki so se takoimenovani "mladi socialisti" poigravali z "le- vičarstvom" in se pribliežvali idejam anarhizma. "Mladi" so zanikali legalne metode boja, strankino disciplino in poskušali nemško socialnodemokratsko stranko pahniti v avanture. Na Nizozemskem so Niewenhuis in njegovi privr- ženci trdili, da je razredni boj delavcev predvsem ekonom- ski boj, kateremu je politični boj podrejen. (Rapport sur le mouvement ouvrier democrate-socialiste en Hollande, depuis le Congres internationale de Bruxelles 1891 jusqu'au Congres internationale de Zurich 189 3, str. 3). Zanikali so nujnost udeležbe socialistov na parlamentarnih volitvah in pomen reform ter propagirali splošne ekonomske stavke. Uspelo jim je pritegniti mnoge nizozemske socialne demo- krate in reorganizirati delavsko stranko v Socialistično zvezo. Anarhizem je imel določen vpliv tudi na voditelje francoske partije socialistov-reformistov, tkim. alemani- ste. Mednarodno splošno stavko so proklamirali za osnovno sredstvo revolucije. Nekdanji posibilisti so menili, da je mogoče z zadružnimi sredstvi osvoboditi proletariat 150 in širiti socializem; tudi oni so podpirali stavke. Us- pelo jim je izkoristiti šibkost Francoske delavske stran- ke in pritegniti na svojo stran številne delavce ter pri- dobiti precejšen vpliv na Splošno konferencijo dela. Boj marksistov proti anarhistom je usmerjal Engels. Kriti- ki anarhizma so bila posvečena dela Guesda, Kautskega, Plehanova in drugih marksistov. V svojih delih so preprič- ljivo razkrivali maloburžoazni značaj anarhizma, dokazo- vali njegovo teoretično nemoč in škodljivost terorističnih akcij, razkrinkavali so avanturizem anarhistov in njihovo razkrajajočo dejavnost v socialističnem gibanju. Mnogi socialisti namreč še niso pripisovali potrebne pozornosti kritiki anarhističnih nazorov in niso dojeli, da je osnova za širjenje anarhizma nezadovoljstvo dela delavcev nad socialnim reformizmom; niso povezovali boja proti anarhiz- mu z bojem proti socialnemu reformizmu. Pod vodstvom Liebk knechta in Bebla so se nemški socialni demokrati borili proti "mladim", njihove voditelje pa so izključili iz stranke. Od anarhistov so se organizacijsko ločili tudi holandski in angleški socialisti. Zaradi kritike marksi- stov je izgubila svoj vpliv tudi angleška Socialistična liga. Zaradi idejne konfuznosti anarhistov se je ta smer sredi 90-tih let vse bolj razkrajala tudi v Franciji, Ita- liji, Švici, Avstriji in drugih deželah. V iskanju novih sredstev se je del anarhistov odločil, da za svoje cilje izkoristijo sindikate. Prav so jim prišli spodrsljaji nekaterih socialistov, ki so podcenjevali ekonomski boj in delo v sindikatih. Propaganda direktnih akcij je na- letela na simpatije pri tistem delu delavcev, ki niso bili zadovoljni s skromnimi rezultati parlamentarnega boja. V Franciji so se anarhisti, ki so prodrli v sindi- kate, povezali z alemanisti. Anarhisti, ki so zanikali nujnost obstoja političnih strank delavstva, so bili pod vplivom socialistov prisiljeni priznati nujnost udeležbe 151 delavcev v političnem boju za uvedbe splošne lastnine na proizvajalna sredstva. Pridružili so se mednarodnemu delavskemu gibanju, toda menili so, da so glavne organi- zacije proeltariata sindikati, ki bodo po zmagi nad bur- žoazijo osredotočili v svojih rokah vso proizvodnjo. Ta- ko se je v delavskem gibanju v okviru anarhizma oblikova- la nova smer, ki je kasneje dobila ime anarhosindikalizem. Boj socialistov z anarhisti na kongresu v Bruslju Pripraviti in sklicati drugi mednarodni socialistični kon- gres je bilo lažje delo kot sklicanje prvega kongresa. Ze na ustanovnem kongresu leta 18 89 so zadolžili posebno ko- misijo petih ljudi, da pripravi v enem izmed belgijskih ali švicarskih mest drugi kongres v letu 1891. Priprave na kongres so potekale med ostrimi idejnimi boji marksistov proti reformistom. Engels je končno z reformisti dosegel kompromis in na pobudo marksistov je švicarska komisija 19. oktobra sprejela sklep, da bo mednarodni socialistični kongres organiziran v Bruslju. Z voditelji Delavske stran- ke Belgije so se dogovorili za njegovo praktično izvedbo. Po predlaganem dnevnem redu so imeli v načrtu obravnava- nje vrste vprašanj : pregled stanja zakonodaje o zaščiti dela ter sredstev za njegovo uresničenje in razširitev, pravica koalicij, sindikalno gibanje, stavke in bojkoti, naloge delavskega razreda v boju proti militaristom itd. Engels je pred marksiste postavil nalogo, da pritegnejo na kongres kar najširši krog delavskih organizacij. V za- četku marca 1891 so švicarske in belgijske organizacije objavile uradno vabilo na bruseljski kongres. "Vabimo", je rečeno v vabilu, "vse delavske in socialistične stran- ke, združenja in skupine, vse brez razlike..." (Vorwärts, 2. marca 1891). 152 Organizacijske priprave na kongres je vodil Volders. Vzdrževal je zveze z voditelji drugih socialističnih strank posebej z nemškimi socialnimi demokrati, in jih informiral o poteku pripravljalnih del. Naloge kongresa je Volders pojmoval v duhu svojih reformističnih predstav. Osnovna naloga kongresa naj bi bila "ustvariti mednarodno bratstvo vseh razredno osveščenih proletarcev sveta s ciljem skup- nega obravnavanja političnih in socialnih reform, ki jih zanimajo". Belgijski reformisti so upali, da bodo na kon- gresu pridobili številne zaveznike, ki bodo preprečili sprejem resolucij v duhu marksizma. Kalkulacije reformi- stov, da bo imela platforma kongresa širok in neoprede- ljen značaj, je Engels prekrižal z jasnimi formulacijami in z objavo Marxove kritike Gothskega programa, s čimer je zadal udarec lassallejanstvu, proudhonizmu in kateder- skemu socializmu. Kot razberemo iz pisma Lauri Lafargue, se je Engels bal, da kongres ne bi skrenil s pravilne po- ti. (Correspondance III, str. 83). V obdobju priprav na kongres je bil epizodnega značaja Guesdov predlog, da bi na kongresu restavrirali organiza- cijo internacionale in obnovili Generalni svet. Engelsa je ta predlog vznemiril. Bal se je, da bodo "bruseljčani" (to je reformisti) prišli na vodstvo Generalnega sveta. Opozarjal je na težke posledice, ki bi jih to imelo za delavsko gibanje. Menil je, da bo spor o ustanovitvi, funkcijah in sestavi Generalnega sveta "ustvaril slabe odnose med Francozi, Nemci in Angleži". (Correspondan- ce III, str. 84). Ideja o obnovitvi Generalnega sveta se mu je zdela tem bolj absurdna, ker niti v Franciji ni- ti v Angliji ni bilo enotne delavskteastränke. Pripomnil je, da je gibanje preveč široko, da bi ga bilo mogoče tako utesniti. (Ibidem, str. 87). Engelsu je uspelo pre- pričati Guesde-a in ga pregovoriti, da je svoj predlog umaknil. 153 Engels je spretno vodil marksiste med številnimi čermi v boju proti posibilistom in anarhistom. Prav njemu gre za- sluga, kot razberemo iz korespondence z Lauro Lafargue,da so lahko marksisti na kongresu izkoristili prednosti, ki so jih dosegli, po zaslugi uspehov nemške socialdemokrat- ske stranke in Francoske delavske stranke, v razvijanju in širjenju marksizma. Drugi kongres nove Internacionale se je začel 16. avgusta 1891 v Narodnem domu v Bruslju; zbralo se je 363 delegatov iz 15 dežel. Pri preverjanju mandatov so bili izključeni s kongresa anarhisti, ki so javno izražali svoje nasprotova- nje marksizumu in socialdemokratskim strankam. Po odstranitvi odkritih anarhistov so med delegati na kon- gresu predstavljali glavno strujo marksisti. Cilj, ki ga je zastavil Engels je bil jasen. Kongres, ki je združil predstavnike različnih delavskih organizacij, je moral nu- diti odpor anarhizmu in ni smel dopustiti, da bi se okrepil reformizem. Reformisti so predstavljali drugo strujo na kongresu; vo- dila sta jih Vandervelde in Volders. Tretjo smer so pred- stavljali prikriti anarhisti - njihov glasnik je bil Nieuwenhuis, ki je imel oporo v holandski delegaciji in v nemški skupini "mladih", četrta smer, ki so jo zasto- pali nekateri angleški in francoski delegati, ni imela jasno izoblikovane platforme; bila je tesno povezana s trade-unioni in sindikati. Njihovi predstavniki so stalno poudarjali vlogo sindikatov in pomen ekonomskega boja. Največjo nevarnost so predstavljali prikriti anarhisti, ki so s kričavim tonom pritegovali večjo pozornost kot reformisti. "Gnusni napadi in insinuacije Nieuwenhuisa", je pisal Engels, "so bili naravnost odvratni." (Marx- Engels, Soč. XXVIII, str. 348): 154 Delegati so na osmih zasedanjih štiri dni razpravljali o zakonih za zaščito dela in sredstvih za njihovo uresniče- nje. Referat Vanderveldeja in resolucija, ki jo je pred- lćžil, sta odražala ideje reformizma in lassallijanske poglede na državo, katere razredni značaj je zamolčal. Bebel je dal diskusiji povsem drugačno usmeritev. Odločno je izjavil, da glavna naloga proletariata ni boj za zako- ne o zaščiti dela, ampak v tem, da delavcem pojasni "bi- stvo in značaj sodobne družbe, da bi ta čim hitreje izgi- nila". Boj za zaščito dela in reforme je povezoval z re- volucionarnimi nalogami proletariata. Poudaril je, da je nujno potrebno izvojevati koncesije in reforme, ne samo zato, da bi izboljšali položaj delavcev, ampak da bi okre- pili njihov boj proti buržoaznemu družbenemu redu. Nastop Bebla proti reformističnemu duhu referata Vanderveldeja in njegovi resoluciji je naletel na podporo delegatov; Vanderveldeja ni podprl nihče, komisija pa je njegov osnu- tek predelala. V novi varianti so poudarili, da se kongres zavzema za razredni boj. Pravilno so ocenili pomen boja za zaščito dela in političnih nas.topov delavcev v razrednem boju. Poudarili so, da morajo delavci ustanoviti samostoj- ne organizacije in izkoristiti politične pravice v boju za osvoboditev iz mezdnega suženjstva. Najostrejša diskusija se je na kongresu razvila glede vprašanja odnosa delavskega razreda do militarizma. To vprašanje so obravnavali pod tretjo točko dnevnega reda z naslovom: Stališče in dolžnosti delavskega rarreda gle- de militarizma. Obravnavali so predloge in ukrepe, dolo- čila na Nieuwenhuisov predlog o svetovni stavki, povsem pa so obšli mnoga konkretna vpraanja mednarodne politič- ne situacije. Liebknecht je obsodil buržoazni pacifizem in opozoril, da militarizma ni mogoče ločiti od razred- nega boja. V zmagi socializma je videl edino garancijo za odpravo vojn. Kongres je sprejel sklep, da bodo socia- 155 listi vseh dežel na morebitno objavo vojne odgovorili s pozivom ljudstvu na splčšno ustavitev dela. Bruseljski kongres je predstavljal važno prelomnico v razvoju mednarodnega socialističnega gibanja. Na kongre- su so iz vrst socialistov izključili ortodoksne anarhi- ste. Engels je v tej zvezi pripomnil: "Odkrite, množice opozicije proti nam ni bilo več" (Marx-Engels, Soč.XXVIII, str. 337). Niti voditelji Delavske stranke Belgije niti Nieuwenhuis niso javno nastopili proti marksizmu. Poskus, da pod zastavo marksizma vtihotapijo revolucionarni avan- turizem, je propadel. Vse očividneje je postajalo, kot je ugotavljal Engels, da so evropski delavci preraslli "ob- dobje zvenečih fraz". (Marx-Engels, Soč. XXVIII, str.144). Zapisal je, da so na bruseljskem kongresu marksisti zmaga- li načelno in praktično. (Marx-Engels, Soč. XXVIII, str. 337). Resolucije, sprejete na kongresu, je prežemal duh razrednega boja. Opozarjale so na neposredne naloge prole- tariata, na oblike njegovih organizacij in na metode boja. Anarhisti so po kongresu napadali sprejete resolucije in sramotili udeležence, češ da so sleparji in reakcionarj i. Socialisti v boju z anarhisti na züriSkem kongresu Pet mesecev po bruseljskem kongresu so se začele pripra- ve na kongres v Zürichu. Desni voditelji trade-unionov in voditelji angleškega Parlamentarnega komiteja so hoteli sindikate odcepiti od socialističnega gibanja in onemo- gočiti tretji kongres II. internacionale. Engels je zapi- sal: "Kongres trade-unionov v Glasgowu je nam, kontinen- talnim socialistom, napovedal vojno." (Ibidem, str.116). Pripravljalni odbor je bil zbegan. Tedaj je Engels, kot vselej, priskočil na pomoč. "To zahteva akcijo z naše strani", je pisal Lafargue-u o sklepih, sprejetih v Glas- gowu, "in če je mogoče skladen nastop vsega kontinenta. i 156 "Menil je, da morajo kongresi nemških in fracoskih so- cialistov kategorično, toda brez napadov, zavrniti os- nutek za sklicanje kongresa v Londonu, povabiti trade- unione v Zürich, in če bo potrebno poslati delegacijo v Anglijo, da pojasni angleškim delavcem zmotnost v Glas- gowu sprejetega sklepa. Engels je bil prepričan, da se bodo Nemcem in Francozom priključili Spanci, Avstrijci in Švicarji. To bi paraliziralo možne zaveznike angleš- kega Parlamentarnega komiteja - Holandce, Blanquiste in posibiliste. Socialisti so podprli Engelsov načrt. Francoski sociali- sti so na kongresu svoje stranke sprejeli sklep, da se ne bodo udeležili kongresa v Londonu. Podobne sklepe so sprejele socialistične stranke v Španiji in Nemčiji. Za- radi strnjenega in odločnega nastopa socialističnih strank je poskus trade-unionov, da skličejo mednarodni kongres v Londonu, propadel. 26. marca se je v Bruslju na pobudo pripravljalnega odbo- ra sestala konferenca, na kateri so sodelovali delavski voditelji šestih dežel. Holandec Koznelissen je skušal doseči, da bi na kongres povabili tudi tiste delavske or- ganizacije, ki niso priznavale potrebe političnega boja, kar bi omogočilo anarhistom, da se udeležijo kongresa. Konferenca je njegov predlog zavrnila. Kongres so otvorili 6. avgusta v koncertni dvorani v Zü- richu v navzočnosti 300 delegatov; njihovo število se je med zasedanjem povečalo na 4 38 delegatov. Kongres je postal prizorišče ostrih bojev med tremi smer- mi: doslednimi marksisti, reformisti in anarhisti. Marksi- sti so branili dosežke prejšnjih kongresov. Anarhisti so napadli besedilo vabila na kongres. V imenu večine fran- 157 coskih delegatov je Koj fer zahteval, naj iz vabila črtajo zahtevo o nujnosti političnega boja, kar bi odprlo vrata kongresa "množicam", v praksi pa anarhistom. Voditelj nem- ških "mladih" Landauer je predlagal, naj črtajo tudi sta- vek o nujnosti delavskih organizacij; skušal je dokazati, da so tudi anarhisti socialisti. Predstavnik angleških trade-unionov Morbej in predstavnik francoskih borz dela Degej sta te zahteve podprla; poudarila sta, da anarhisti uspešno delajo v sindikatih. Po njihovem mnenju je formu- la vabila dušila svobodo manjšine in kršila geslo: "Pro- letarci vseh dežel združite se!" Za združitev socialistov z anarhisti se je zavzemal tudi Kornelissen. Vse te "ar- gumente" je povzel Nieuwenhuis. Njegov nastop so podprli uradni protesti anarhistov, nemšii "mladi" oz. neodvisni socialisti in pismo Ciprianija, da kongres ruši načela "resnične internacionale". (Protokoli... Zurich, str. 12-16). Besedilo vabila, ki sta ga sestavila Organizacij- ski komitet in pripravljalna konferenca, so branili Henter Vats (trade-unioni), Bonije (francoska delavska stranka) Kahan (ZDA), Iglesias (Španija). Odločilnega pomena je bil Beblov nastop. Kritiziral je nazore nemških "mladih", se distanciral od anarhistov, dokazoval nujnost udeležbe de- lavcev v političnem boju, poudaril je, da temeljijo vsi sindikati na razrednih osnovah in predložil, naj kongres precizira pomen razrednega boja. Beblov predlog je imel velik pomen za 'distanciranje marksistov tako od anarhis- tov kot od skrajnih reformistov. Storjen je bil korak naprej in kongres se je je izmotal iz slepe ulice. Bebel je pripomnil, da je bila njegova resolucija glede opre- delitve politične aktivnosti usmerjena proti "levemu" oportunizmu "mladih", proti sektaštvu, toda priznavanje nujnosti političnega boja ni obvezno za sindikate, kajti vsaka politična partija lahko razume politični boj po svoje. Takšna izjava je pomenila koncesijo reformistom in sindikalistom. Nemška socialnodemokratska stranka je s tem izgubila podporo francoske delavske stranke. Vse sile 158 je hotela osredotočiti v boj proti anarhistični smeri, ki se je izakazala močnejša, kot so domnevali. S kongresom so končno izključili 14 anarhistov, od tega 10 "mladih". Kongres je nato izvolil predsedstvo iz vrst vidnih pred- stavnikov socialnodemokratskih strank, sprejel pravilnik kongresa in dnevni red, ki ga je predložil OK. Tudi na ziiriškem kongresu se je razvnela živahna razprava o vprašanju stališč socialne demokracije v primeru vojne. Obravnavali so vprašanje nevarnosti agresije ruskega cari- zma in boja proti njej ter proti francosko-ruski zvezi. V dnevnem redu kongresa so bila ta vprašanja zajeta pod na- slovom: Stališče socialne demokracije v primeru vojne. Zelo pomembna razprava je na kongresu tekla o politični taktiki socialne demokracije. Razvoj socialnodemokratske- ga gibanja je vse bolj zahteval posplòSitev dotedanjih izkušenj in enotnost načel taktike za vse socialnodemokrat- ske stranke. Predstavniki socialističnih strank so o teh vprašanjih razpravljali v komisiji, ki je pripravljala os- nutek resolucije. Poudarili so nujnost organizacij delav- cev za razredni boj v nacionalnih in mednarodnih merilih, o njihovem sodelovanju v političnih bojih in o demokra- tizaciji volilnega sistema. Delavskim organizacijam so priporočili, naj delujejo v zakonodajnih in izvršnih or- ganih, da bi vplivale nanje in "osvojile politično ob- last", ki mora postati namesto orodja kapitala sredstvo za osvoboditev delavskega razreda. Toda politična dejav- nost ne sme voditi v kompromise in zveze na škodo "našim načelom in samostojnosti". (Ibidem str. 40). Izbiro oblik političnega boja so v osnutku resolucije prepustili po- sameznim strankam. Poudarili pa so, da je revolucionarni cilj političnega gibanja popolna, korenita ekonomska in politična ter moralna preosnova obstoječe družbe (Ibidem, str.40). 159 Marksistični osnutek resolucije je imel vrsto oblik. Ko so v njem opozarjali na splošni cilj socialističnega gi- banja, so zastavljali konkretne naloge politične dejav- nosti, osnovno linijo boja za demokratizacijo, opredeli- li so odnos socialistov do zakonodajnih in izvršnih or- ganov, do kompromisov. Mnogi predstavniki socialističnih strank (Liebknecht, Kagan, Ellenbogen in drugi) so pon- udarjali, da je parlamentarna dejavnost socialistov po- membna oblika razrednega boja. Kulminacijska točka ziiriškega kongresa je bil nastop te- daj 73 letnega Engelsa ob zaključku kongresa; na kongre- su je govoril v treh jezikih. Poudaril je, da je zgovo- ren rezultat ziiriškega kongresa dejstvo, da se je v pet- desetih letih socializma razvil iz majhnih sekt v mogoč- ne stranke, ki vznemirjajo vse uradni svet. Na novo In- ternacionalo je gledal kot na dediča in nadaljevalca sta- re internacionale. Opozoril je na nujnost, da se marksi- sti povsem distancirajo od anarhistov, pozval jih je, naj se trdno oklepajo marksizma in se borijo za množice. Glede mednarodnih zvez socialistov je dejal: "Svobodno združevanje, prostovoljne zveze, ki jih podpirajo kongre- si - to je dovolj, da si zagotovimo zmago." Londonski kongres II. internacionale in obračun z anarhizmom. Za naslednji, londonski kongres II. internacionale, so se socialisti začeli pripravljati že leta 1894. V tis- ku so obravnavali vprašanja, ki naj bi prišla na dnev- ni red londonskega kongresa. Ko je časopis Le Socialiste komentiral agrarni program francoske Delavske stranke, je zapisal: "Mednarodni kongres v Londonu mora izobliko- vati iz vseh nacionalnih programov mednarodni program, 160 ki bi vsakemu narodu prepustil njegovo specifično takti- ko, vsem pa bo predpisal le splošna načela." (Le Socia- liste, 1. Septembra 1894). Temu mnenju so se pridružili mnogi socialisti. Voditelji angleških delavcev in socialističnih organi- zacij, ki jim je bilo naročeno, da skličejo londonski kongres, so leta 1895 sklicali pripravljalni komite Prevladujoč ton so delu tega komiteja dajali voditelji Parlamentarnega komiteja, ki so si prizadevali oslabiti vodilno vlogo socialistov. Pripravljalni komite je zah- teval, naj dodajo k nazivullondonskega socialistične- ga komiteja tudi besedo "sindikalni". Pripravljalni od- bor, ki so ga izvolili na ziiriškem kongresu, se je s tem predlogom strinjal, v zameno pa je vztrajal, da ne opusti- jo pogojev, ki so anarhistom preprečevali udeležbo na kon- gresu. V vabilu na kongres, ki ga je sestavil Pripravljal- ni odbor marca 1896, so poudarili, da lahko sodelujejo na londonskem kongresu le tisti, ki priznavajo nujnost delav- skih organizacij in njihove udeležbe v političnem boju, pri čemer so opozorili na opredelitev politične dejavno- sti, ki so jo sprejeli na ziiriškem kongresu. Voditelji Pripraviljalnega odbora niso želeli sklicati mednarodne pripravljalne konference, toda podpirali so zveze z voditelji inozemskih socialističnih strank, po- sebno še z nemško socialnodemokratsko stranko. Liebknecht in Keir Hardie sta se dogovorila, da ne bodo dopustili ude- ležbe anarhistov na kongresu. Keir Hardie je pozival k strpnosti in se prizadeval, da bi na kongresu prisostvo- vali vsi, ki se označujejo kot socialisti. Liebknecht je zavrnil njegovo idejo o sklicanju Mednarodne socialistič- ne alianse. Pripravljalni odbor je za sestavo dnevnega reda dobil okoli 9 0 predlogov. V dnevni red je vključil obravnavo 17 vprašanj, od katerih so; mnoge obravnavali že na poprejšnjih kongresih, vendar je bilo treba stališča 161 podrobneje opredeliti in dopolniti. Na kongres so se pripravljali tudi anarhisti, že leta 4 189 5 je v anarhističnem časopisu "Les temps nouveaux" iz- šel Kropotkinov članek, v katerem je svetoval anarhistom, naj dobijo od trade-union mandate za londonski kongres in socialistom vsilijo razpravo. Ker so na prejšnih med- narodnih socialističnih kongresih anarhisti delovali razdrobljeno, so to pot sklenili, da bodo na londonskem kongresu nastopili organizirano. 26. julija 1895 se je začel v Londonu kongres anarhistov vseh dežel. Večino mandatov so dobili od sindikatov. Na zasedanju so skle- nili, da se bodo predvsem prizadevali doseči, da se kon- gres v vabilu odreče formuli, sprejeti na ziiriškem kon- gresu, ki je anarhistom onemogočala udeležbo na kongresu. Francoski anarhisti so menili, da bi bila odsotnost anar- histov na kongresu upravičena le tedaj, če bi vsi sindikal- ni delegati priznali nujnost parlamentarnega boja. Organizatorji londonskega kongresa niso predvidevali mož- nosti, da se bodo na kongresu srečali z mednarodno frak- cijo anarhistov, ki se bo vztrajno in uporno prizadevala, da uresniči svoj načrt, kar bi dezorganiziralo kongres. Boj socialistov z anarhisti se je začel takoj ob začetku kongresa, ko so se delegati zbrali pred otvoritvijo kon- gresa zjutraj 29. maja, da bi iz svoje srede izvolili komisijo, ki naj bi preverila mandate. Pri angleški dele- gaciji so to izvedli, ob tolerantnosti različnih usmeri- tev, v skoraj slavnostnem vzdušju. Angleško delegacijo je sestavljalo 47 5 delegatov, od katerih jih je 18 5 pred- stavljalo sindikate, 120 Socialnodemokratsko federacijo, 115 Neodvisno delavsko partijo, 2 2 Društvo fabijevcev, ostali pa so predstavljali manjše skupine. Brez konflikt- ov so preverili mandate delegatov Belgije, ZDA, švedske, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Avstrije, Portugalske, 162 Srbije in Hrvatske, Toda pri drugih delegacijah je prišlo do zapletov. Nemška delegacija je izključila iz svojih vrst 6 anarhistov, ki so skušali izkoristiti mandate sindikatov in celo zadrug; priznali so 46 mandatov in kasneje še dva. Italijanska delegacija je izključila 7 odkritih anarhistov; v njej je ostalo 13 v.delegatov, med katerimi so nekateri simpatizirali z anarhisti, švicarska delegacija je izklju- čila 3 anarhiste, španska dva, danska pa enega. V holand- ski delegaciji, ki je štela 14 delegatov, so bili anarhisti v večini. Manjšina jih ni mogla izključiti, za razcep pa se niso odločili. Oster konflikt se je razvnel v vrstah francoske delegacije. 56 delegatov od 113, ki so zastopali Francosko delavsko stranko in Neodvisne socialiste, na čelu z Lafargue-om in Jauresom, je zahtevalo izključitev anarhis- tov, ki so dobili mandate od sindikatov. "Anarhisti nikogar ne predstavljajo", je izjavil Lafargue, "njihova prisotnost pa bi v očeh naših tovarišev pomenila ogromno škodo, ker bi poistovetili delavski razred Frèmeije, ki ne simpatizira z anarhisti, z anarhizmom." (Justice. Special daily congress issues No 5,1. avgusta 1896). Lafargue je govoril v imenu francoske Delavske stranke, ki je dejansko predstavljala 9/10 vsega delavskega gibanja Francije. (Justice, 29. juli- ja 1895). Jaurès, kot voditelj Neodvisnih socialistov, je prav tako protestiral proti anarhistom in zahteval, da pre- kinejo stike z njimi. Toda večina delegatov - 57 ljudi, vključno z blanquisti z Vaillantom na čelu, allemanisti in predstavniki številnih sindikatov ter sami anarhisti, so nasprotovali izključitvi. V dvorani so bila v navzočnosti 2000 ljudi zasedena vsa me- sta. Med publiko na galerijah je bilo tudi mnogo anarhistov. V parterju je zasedlo svoja mesta okoli 700 predstavnikov delavskih in socialističnih organizacij iz 22 dežel. Na kon- gresu so prevladovale tri osnovne usmeritve: revolucionarni socialni demokrati, reformisti ter odkriti in prikriti anar- histi. V predsedstvu so zavzeli mesta vidál predstavniki de- 163 lavskih strank iz vseh dežel. Kongres jeotvoril predsednik Parlamentarnega komiteja Kaui. Pozval je delegate, naj bodo strpni do različnih mišljenj oziroma sredstev boja, toda trdni in strnjeni morajo biti glede ciljev. (Verhandlungen ... London, str. 4). Za njim je nastopil Zinger. Opozoril je, da Engelsa ni več med njimi in poudaril: "Toda njegov duh, njegov nauk nas vodi." (Ibidem). Spopad z anarhisti se je začel takoj po Zingerjev nastopu, ko je ta predložil, naj potrdijo formulo o pravici do pri- glasitve na kongres v obliki, kot jo je sprejel ziiriški kongres. Anarhisti pod vodstvom Kornelissena, Nieuwenhuisa in Malateste so dvignili krik in vik. Zahtevali so besedo za svoje govornike, njihovi privrženci na galerijah pa so kričali vsevprek. Delo kongresa je bilo onemogočeno. Pred- sedujoči Kaui je bil prisiljen zaključiti zasedanje. Nas- lednjega dne so skrb za vzdrževanje reda na kongresu prev- zeli delegati-prostovolj ci. Socialiste, ki so sodelovali v razpravi o pravici anarhis- tov, da se udeležijo kongresa, lahko razdelimo v dve skupi- ni. Brvo so predstavljali tisti, ki so se zavzemali za do- sledno izvajanje sklepov ziiriške resolucije o izključitvi anarhistov. Anarhiste je ostro kritiziral tudi Hyndmann; menil je, da anarhisti niso socialisti, v sindikatih pa na- stopajo samo zato, da bi jih uničili. (Verhandlungen... London, str. 7). Navedel je prepričljiva dejstva, da so si anarhisti zastavili za cilj, da vsilijo diskusijo in spod- kopljejo kongres. Izjavil, je: "Prišli niso zato, da bi de- lali, temveč zato, da bi povzročali nemir." (Ibidem). Hynd- manna je podprl Jaurès, ki je v svojem govoru dokazoval nujnost političnega delovanja. "Da bi spremenil kapitalisti- čno družbo v socialistično, izkoriščamo politično oblast, oblast države. Zato se moramo boriti za oblast, jo pribori- ti delavskemu razredu." (Ibidem, str. 6). Jaurès je pripom- nil, da takšno postavljanje vprašanja ne zmanjšuje pomena 164 ekonomskega boja in vloge sindikatov, ki se morajo boriti za vsakdanje interese delavcev, vzgajati in proučevati mno- žice. Jaurès je precenjeval vlogo parlamentarizma, ki je po njegovem mnenju predstavljal pomembno orodje v rokah delav- skega razreda za njegovo osvoboditev. (Ibidem, str. 7). Druga skupina se je zavzemala za popustij ivejši odnos do anarhistov, čeprav ni odobravala anarhizma; dovolili naj bi jim sodelovanje na kongresu. K takšni strpnosti so po- zivali delegati (Keir Hardie, T. Man), ki so hoteli "strni- ti vse borce, pa naj se zavzemajo za socialne reforme ali za socialno revolucijo." (Ibidem). Zavzemali so se za po- polno svobodo mišljenja. Takšna stališča so bila z vidi- kov revolucionarnih socialistov škodljiva. Anarhistom bi odprla vrata na kongres in onemogočila boj proti reformis- tom. Nieuwenhuis, ki je z anarhističnih pozicij nastopil proti ztiriškim pogojem, se je prav tako zavzemal za "svo- bodo mišljenja" in protestiral proti monopolu IAiebknechta in drugih predstavnikov marksizma in socialističnega giba- nja. Da bi dokazal, da so anarhisti socialisti, se je Nieuwenhuis skliceval na dela Reckluja in Kropotkina. Pri- zadeval si je pridobiti delegate sindikatov, ki niso bili zadovoljni z rezultati parlamentarnega boja, ki je bil v središču pozornosti mnogih voditeljev socialističnih strank. i. Ko je dopustil možnosti udeležbe delavcev v političnem bo- ju, je Nieuwenhuis ostro obsodil tiste, ki so menili, da je treba voditi boj tudi v parlamentu. Označil jih je kot "parlamentarne socialiste". (Verhandlungen, London str. 8). Za ziiriške pogoje je enotno glasovalo 18 delegacij. Proti i izključitvi anarhistov sta glasovali dve delegaciji: fran- i coska in hplandska, toda v delegacijah ni bilo soglasja. V francosk^ delegaciji so sprejeli sklep, da bodo glasova- li v zašči|to anarhistov, le z enim glasom večine, v ho- landski delegaciji pa je 9 anarhistov preglasovalo 5 so- 165 cialnih demokratov. Holandski privrženci anarhistov so se začeli imenovati "antiparlamentarni komunisti". S takšnim poimenovanjem so skušali zavesti predstavo, da jih ne bi izključili s kongresa. Anarhistom bi tak ukrep dal povod za demagoški napad na kongres, vendar je pred- sedstvo zadevo predalo v obravnavo mandatni komisiji. Procedura potrditve mandatov se je zapletla in zavlekla z novimi konflikti, ki so jih povzročili anarhisti, če so jim anulirali sindikalne mandate, so izkoristili za- družne. Kolovodji anarhističnih nastopov sta bila Landauer in Malatesta. Ne glede na ostre nastope Adlerj a in Mile- randa proti anarhistom je kongres zaradi neodločnosti veči- ne delegatov potrdil mnogo mandatov angleških, holandskih, in francoskih anarhistov. Izključenih je bilo 2 2 odkritih anarhistov. Med njimi so bili Nemci, Italijani, Spanci in drugi. Vsekakor je londonski kongres prekrižal načrte anar- histov. šele po izključitvi anarhistov je kongres lahko nadaljeval z delom. Medtem ko so revolucionarni socialisti v Bruslju in Zürichu storili korak naprej v boju z anarhiz- mom, so se na londonskem kongresu omejili na obrambo. Na kongresu niso sprejeli nobene nove resolucije, ki bi omeji- la možnosti anarhistov za dejavnost v delavskem gibanju in razkrinkala prikriti anarhizem, ki se je vgnezdil v sindi- katih. Boj proti anarhistom še zdaleč ni bil končan. Na kongresu so ostali Nieuwenhuis in njegovi somišljeniki. Med delegati so bili tudi takšni, ki se niso zavedali ne- varnosti anarhizma, ali pa so simpatizirali z njim. Prav zaradi tega je prišlo po overovitvi mandatov do razcepa v francoski delegaciji. Manjšina 47 delegatov francoske delegacije, katere večina je korakala pod anarhistično za- stavo. (Verhandlungen... London, str. 12). Predstavniki De- lavske stranke in Neodvisnih so kategorično zahtevali, z grožnjo da bodo sicer zapustili kongres, naj kongres priz- na samostojnost njihove delegacije in jim zagotovi ustrezno 166 število mest v komisijah kongresa. Ko je Millerand ute- meljeval to zahtevo, je poudaril načelen značaj nesogla- sij in opozoril, da prav ta manjšina predstavlja interes večine francoskih delavcev. V tem sporu sta Vaillant in Alleman nastopila proti fran- coski Delavski stranki in Neodvisnim. Izjavila sta, da uži- vata podporo večine, to je 52 francoskih delegatov. Skuša- la sta zmanjšati pomen spora in preprečiti razcep, češ da gre le za osebne razprtije. Toda večina kongresa - 14 dele- gacij - je pddprla stališče 47 francoskih delegatov. Dosledna linija Guesde-a in Lafargue-a v odnosu do anarhis- tov je bila vsekakor pravilna, kar pa ne pomeni, da je bi- la tudi njuna taktika najbolj primerna. Glavna govornika manjšine sta bila Jaurès in Millerand. V svojih nastopih sta močno precenjevala pomen parlamentarnega boja, kar je dajalo anarhistom povod za napade. Voditelji Delavske stran- ke na kongresu niso izkoristili vseh možnosti, da bi izoli- rali anarhiste, čeprav so se mnenja med obravnavami in gla- sovanjem razhajala skoro v vseh vprašanjih. Ko je začel kongres obravnavati vprašanje političnega bo- ja, je Nieuwenhuis v imenu 9 holandskih delegatov izjavil, da bodo zapustili kongres, če bo opustil "ekonomske prin- cipe stare internacionale" in se spremenil v "sektaški" in v "povsem parlamentarni kongres". S takšno utemeljitvijo je nato 9 Holandcev med razpravo zapustilo zasedanje in se odreklo nadaljnji udeležbi na kongresu. Manjšina petih holandskih delegatov se ni podredila anarhistom. Viiegen je izjavil, da predstavlja holandsko Socialistično stran- ko in bodo dc v delu kongresa sodelovali kot samostojna delegacija. Takoj za skupino Nieuwenhuisa je kongres de- monstrativno zapustilo tudi nekaj odkritih francoskih anarhistov. Med delegati pa je ostalo še mnogo prikritih anarhistov. 167 Pri obravnavanju agrarnega vprašam j a je v boju z anarhisti nastopilo zatišje. Anarhisti se niso oglašali, čeprav so bili navzoči Nieuwenhuis in njegovi privrženci. Agrarna resolucija, ki jo je predložila komisija, je bila skoraj kopija resolucije, ki so jo sprejeli v Zürichu. V njej so poudarili nujnost uvedbe skupne lastnine na zemljo in po- trebo, da je treba pritegniti v delavske stranke vaški proletariat. Vsem partijam so priporočili, naj preučijo raznolikost agrarnega vprašanja in sestav kmečkega prebi- valstva v svojih deželah in tem ugotovitvam prilagodijo svoj agrarni program. Do novega spopada z anarhisti je prišlo v zvezi z obrav- navanjem osnutka resolucije o političnem boju, ki ga je kongresu predložil Anglež Lansbury. V osnutku je bilo poudarjeno, da pomenijo političen boj vse oblike organi- ziranega boja za osvojitev oblasti, ki je pomembno sred- stvo za osvoboditev proletariata in ustanovitev mednarod- ne socialne republike. (Verhandlungen... London, str.17). V osnutku so kot eno osnovnih gesel političnega boja formu- lirali tudi zahtevo po samoodločbi narodov pod zastavo so- cialne demokracije. Poseban pomen je imela obsodba kolo- nializma. V resoluciji so poudarili: "Kakršnikoli bi bili religiozni in civilizatorski izgovori za kolonialno poli- tiko, ima le-ta vselej za cilj razširitev kapitalistične eksploatacije v izključnem interesu kapitalističnega raz- reda." (Verhandlungen... London, str. 18). Osnutek resolucije je tudi opozoril, da je osvoboditev žensk sestavni del boja za osvoboditev dâiavskega razreda in zato morajo ženske v vseh deželah sodelovati v politič- nem boju in v političnih organizacijah skupaj z moškimi. Pred delavce so postavili zahtevo, da se samostojno in neodvisno od meščanskih strank borijo za enako volilno pravico vseh odraslih. 168 Osnutek resolucije so napadli "z leve" in "z desne". Fran- coski delegat (Tortelier) je po odhodu Nieuwenhuisa in nje- govih prijateljev skušal delegatom dokazati, da francoski delavci ne želijo sodelovati v političnem boju, "ampak vo- dijo ekonomski in sindikalni boj za svojo osvoboditev". Izjavil je, da je mogoče osvoboditi delavski razred s pre- nehanjem plačevanja davkov in z odpravo dedne lastnine. Predstavnik liberalne smeri starih angleških trade-unionov Henessi je zahteval, naj iz resolucije črtajo zahtevo po neodvisnosti delavcev od vseh buržoaznih strank. Podprli so ga Fabijevci. Osnutek resolucije so branili Jaurès, Karren, Bebel in Ferri, ki so na osnovi izkušenj delavske- ga gibanja svojih dežel dokazovali, da je nujen samostojen politični boj delavskega razreda. Opozarjali so na nujnost boja v parlamentu, vendar so pomen paralmentarizma prece- njevali. V svojih nastopih so odločno kritizirali tako anarhiste kot stare trade-unione. Anarhisti za svoja sta- lišča niso dobili podpore in so izgubili upanje, da bodo našli zaveznike med delegati na kongresu. 29. julija 1892 se je zbralo nekaj desetin anarhistov iz različnih držav v Sankt Martin's Hallu. Na pobudo Nieu- wenhuisa so se konstituirali v "konferenco revolucionar- nih komunistov in komunističnih anarhistov". Der Londo- ner Kongres..., str. 57). Med njimi so bili anarhisti, ki so jih izključili, ali pa so sami zapustili londonski kon- gres internacionale in nekaj tistih, ki so še sodelovali na marksističnem kongresu. Vidno vlogo so imeli Nieuwen- huis, Pellutier, Landauer, Malatesta, Gumplowitsch in drugi. Na predlog holandske delegacije so nameravali ob- ravnavati ista vprašanja kot kongres internacionale in izdelati svoje resolucije kot nasprotno utež marksistič- nemu kongresu. Zaradi neenostnosti niso uspeli. Nekateri med njimi so se razglašali za dediče morale Tolstoja, 169 pozivali so k decentralizaciji industrije in h krepitvi kmečke lastnine, drugi pa so se zavzemali za okrepljeno centralizacijo. Platforma, ki jih je združevala, je bilo nekaj dogem, ki so jih na različne načine poudarjali v svojih govorih in resolucijah. Marksizem so razglašali za "jezuitski nauk" in "glavno zlo" za delavsko gibanje. Zanikali so nujnost države prehodnega obdobja, oziroma karkšnekoli oblasti (zlasti so nasprotovali etatistični obliki proletarske oblasti v prehodnem obdobjii). Množično splošno stavko so razglasili kot edino sredstvo za dosego svojih ciljev. Sprejeli pa so pomemben sklep, naj anarhi- sti posvetijo posebej pozornost propagandi in praktičnemu delu v sindikatih in zadrugah. Zasedanje, ki je trajalo tri dni, je bilo središče anti- socialistične anarhistične propagande. Na njem so kleva- tali socialistični kongres in voditelje socialistov. Odhod jedra anarhistov z londonskega kongresa internacio- nale je omilil napetost in omogdČil, da je kongres nada- ljeval z delom; vrsto vprašanj so rešili hitro in skoro brez sporov. Diskusija je ponovno vzplamtela ob obravnavanju vojnega vprašanja. Za to vprašanje je bila na kongresu imenovana posebna komisija, katere poročevalec je bil nemški so- cialist Wurm. Komisija je soglasno sprejela resolucijo,ki jo je Wurm predložil plenumu kongresa. Resolucija je de- lavski razred pozivala na neusmiljen boj proti militariz- mu in vojni nevarnosti. Ugotavljali so: "Glavni vzroki vojn v kapitalistični družbi niso niti religiozni,niti na- cionalni, ampak ekonomska nasprotja vladajočih razredov v raznih deželah. "V osnutku so opozorili na neučinkovi- tost pacifističnega gesla: "Dol z orožjem!" in obsodili tajno diplomacijo. Zahtevali so ustanovitev arbitražnih 170 razsodišč za mirno poravnavo mednarodnih sporodv. Te na- loge pa bo delavski razred lahko uresničil samo, če bo imel dovolj močan vpliv na zakonodajo in bo v okviru mednarodnega socializma dosegel resnično bratstvo med narodi. Na splošno so na kongresu militarizem pravilno ocenili. Avtorjem resolucije lahko očitamo le, da so precenjeva- li parlamentarni vpliv in so samo v pacifističnih pred- logih videli sredstva za preprečevanje vojne, medtem ko revolucionarnih sredstev niso upoštevali, čeprav so v komisiji razpravljali tudi o takšnih predlogih. (Verhand- lungen..., London, str. 42-43). Anarhisti, ki so še ostali na kongresu, so ponovno skuša- li braniti nujnost splošne stavke ob začetku vojne. Z njimi je simpatizirala večina francoske delegacije, ki se je izrekla proti oborožitvi ljudstva in izkoriščanju parlamenta za vpliv na zunanjo politiko vlade. Menili so, da oborožitev ljudstva pomeni ustvaritev milice, ki bi bila tako kot armada v rokah buržoazije. Takšno stališče so podprli reformisti, ki so se nagibali k pacifizmu. Nekateri so si arbitražna sodišča razlagali kot pacifi- stični načrt ohranitve večnega miru v okvirih kapitaliz- ma. Diskusija je pokazala šibkost anarhistov in omahlji- vost reformistov. Končno so resolucijo sprejeli brez sprememb. Pri obravnavanju formule za priglasitev na naslednji kongres se je spor ponovno razvnel. Ko je predsedstvo kongresa predlagalo, naj dopolnijo ziiriško formulo s stavkom, da anarhistov na naslednji kongres ne bodo po- vabili, so francoski anarhisti in njihovi privžrenci proti temu protestirali. Toda večina delegatov je pod- prla predsedstvo, kar je omogočilo zmago marksistov. 171 Anarhistom so bila vrata v internacionalo zaprta, kar je pomemben rezultat londonskega kongresa. Sprejeta je bila vrsta marksističnih resolucij, ki so omogočile širjenje fronte razrednega boja, opredelile so konkret- ne naloge delavskih organizacij in posplošile njihove izkušnje. Priporočile so dragocena sredstva in metode boja ter opozorile na perspektive razvoja. Med takšne dokumente je spadala predvsem resolucija o politični dejavnosti in ekonomski politiki. Reformisti so se v Londonu okrepili. Zavirali so rešit- ve aktualnih vprašanj, izkoristili so netočnosti in nedoslednosti v nekaterih resolucijah in jih tolmačili v reformističnem duhu. Kongres je bil v središču zani- manja tiska. Meščanski tisk, ki je izkoriščal "informaci- je" anarhistov, je širil izmišljotine o razkolu ter iz- ražal dvome v uspešnost kongresa. Anarhisti so kongres označevali kot sektaški, jezuitski. Prezidiju so očita- li; da je vsiljeval svoje mišljenje, delegati kongresa pa so glasovali pod taktirko predsedstva, ki je bilo pod "knuto Marxove družine". Londonski kongres je predstavljal važno prelomnico v razvoju hitro napredujočega delavskega gibanja. Bil je to zadnji kongres v predimperialističnem obdobju kapi*? talizma. Prvo obdobje razvoja II. internacionale je bi- lo končano. Glavni rezultat tega obdobja dejavnosti In- ternacionale je bila utrditev hegemonije marksizma v mednarodnem delavskem gibanju. Odkriti nasprotniki marksizma so bili razbiti, ali pa so se približali marksizmu, priznali nujnost političnega boja in druž- bene lastnine na sredstva za proizvodnjo. Kot prva in- ternacionala je tudi druga odprla svoja vrata vsem mno- žičnim organizacijam delavskega razreda, ki so se v osnovnih vprašanjih solidarizirale z marksisti, kar je omogočilo idejni dvig delavcev na višjo raven. Važen 172 rezultat aktivnosti II. internacionale v njenem prvem razdobju je bila tudi krepitev mednarodnih zwez. II. in- ternacionala se je oblikovala in rasla kot prostovoljno združenje nacionalnih socialističnih strank in sindika- tov. Mednarodni socialistični kongresi so bili uztrezna oblika, ki je odgovarjala tedanjim pogojem in bližnjim nalogam socialističnega gibanja. Proti koncu 90-tih let 19. stoletja je bila hegemonija marksizma v mednarodnem delavskem gibanju nesporna. Sku- pine in krožki anarhistov po nekaterih evropskih mestih so bili maloštevilni in niso imeli vpliva med delavci. Mednarodna konferenca anarhistov v Rimu leta 189 8 ni mo- gla okrepiti njihovih pozicij. Anarhistično gibanje se je nekoliko okrepilo - v letih gospodarske krize. Francos- kim anarhistom je uspelo osnovati takoimenovani Korespon- denčni biro. Kasneje, v juniju 1904, so anarhisti na konferenci v Amsterdamu osnovali Mednarodno antimilita- ristično asociacijo, ki je propagirala splošno mednarod- no stavko v primeru vojne. (L'Association Internationa- le Antimilitariste, Paris 1906). Toda anarhisti si niso več mogli priboriti nekdanje populaanosti, ker so nada- ljnji razvoj kapitalizma, zaostritev razrednega boja in dejavnosti marksistov dvignili osveščenost in organizi- ranost delavskih množic. Pod vplivom socialnodemokratske ideologije je doživela evolucijo tudi anarhistična ideologija. Guillaume, ki je Bakunina podpiral v konfliktu z Marxom, je še nadalje zavračal metode političnega parlamentarnega boja, za- vračati pa je začel tudi anarhistične metode oboroženih vstaj in političnih atentatov. Z množičnim razvojem sin- dikalnega gibanja je začel v sindikatih gledati najbolj učinkovit instrument razrednega boja in hkrati organ, prek katerega lahko delavski razred sam prevzame proiz- vodnjo. Guillaume je kot anarhist postal predhodnik 173 anarhosindikalizma. Vse več anarhistov je krenilo po poti, ki jo je začrtal londonski mednarodni anarhisti- čni kongres leta 1896. Začeli so opuščati tezo, da us- tvarjajo zgodovino heroji in opuščali so tudi indivi- dualni teror. Vztrajali pa so, da ni treba organizirati samostojnih delavskih strank. Sindikate in zadružništvo so razglašali za temelj socialistične družbe. Začeli so se nagibati k cehovskemu ali sindikalističnemu socializmu. Bučne besede o splošni ekonomski stavki so jim bile dež- nik za prikrivanje te evolucije.Take nazore in taktiko so označevali kot anarhosindikalizem. Prvi so na pot anarhosindikalizma stopili francoski anar- histi. Njihov teoretik Sorel je priznal možnost udeležbe delavcev v političnem boju, ako ta udeležba neposredno služi ekonomskim interesom delavčev, toda zavračanje vsa- ko državo, tudi proletarsko. Francoske anarhosindikali- ste so posnemali nemški, švicarski, italijanski in špan- ski anarhisti. Izkoristili so spontana revolucionarna nagnenja delavstva za okrepitev svojega vpliva v delav- skem gibanju nekaterih dežel. Socialisti tedaj niso vo- dili aktivnega in sistematičnega boja proti anarhosindi- kalizmu, čeprav je njegovo širjenje zaviralo rast so- cialističnega gibanja. Veliko nevarnost za socialistično gibanje je tedaj pred- stavljal tudi reformizem. Anarhisti so nastope revizioni- stov - bernsteinovcev in ministerialistov - označevali kot "krah marksizma". Kritizirali so marksiste, zlasti še nemško socialnodemokratsko fctranko zato, ker so po njihovem mnenju marksisti kapitulirali pred oportunizmom. Nieuwenhuis je leta 1900 trdil v časopisu Humanité Nouvel- le, da uživajo delavci v kapitalizmu več svobode, kot jo bodo imeli v socialistični družbi. (Die Neue Zeit, Bd.II, 1899-1900, str. 476). 174 Revolucionarni sindikalizem je bil močan zlasti v ro- manskih deželah (Francija, Italija). Njegovi teoretiki so bili bivši anarhisti, ali pa ljudje, ki so se nagi- bali k anarhizmu. Taktika revolucionarnega sindikalizma je močno spominjala na taktiko starega anarhizma. Stari anarhistični pučizem, čeprav brez atentatov, je še vedno imel pomembno vlogo; predstavljal je eno najpomembnejših oblik anarhistične "propagande z dejanjem". Celo splošna stavka, ki so jo revolucionarni sindikalisti tako radi postavljali proti parlamentarizmu in jo razglašali za najbolj učinkovito sredstvo za osvoboditev delavskega razreda, je postala v njihovih govorih in brošurah žalost- no podobna anarhističnim pučem. Predstavnik anarhosindikalizma Victor Griffuelhes je na mednarodni konferenci sindikatov, kot sekretar Confédé- ration generale du Travail, 3. aprila 1897 označil bist- vene značilnosti francoskega sindikalizaa. Sindikalizem v Franciji je označil kot teorijo, ki zajema in pojas- njuje vso dejavnost delavskega razreda. Medtem ko so bili v Nemčiji sindikati množični in močni, so v Franci- ji, namesto sindikatov, imeli sindikalistično teorijo. Razliko med nemškimi in francoskimi delavci je takole utemeljeval: "Nemški delavec ne pozna svobodnega duha svobode kritike, ki je naša osnovna poteza; vselej je vklenjen v okove strahu. Francoskega delavca pa nasprot- no oblikujeta pogum in neodvisnost. Ničesar se ne boji. Ne priznava nobene avtoritete, slepa pokorščina nadre- jenim mu je tuja. "Svojim poslušalcem je Griffuelhes svetoval, naj nikar preveč ne razmišljajo, kajti tisti, ki preveč premišljuje, se nikdar ne more odločiti,vrhu tega pa vsega tako in tako ni mogoče predvideti. Vse to brbljanje si je izposodil pri Bakuninu. Osnovni princip, ki so ga poudarjali revolucionarni sindikali- sti, je bila absolutna svoboda individua»»!. 175 Na kasnejših kongresih II. internacionale, do njenega razpada leta 1914 anarhisti niso sodelovali, zastopani pa so bili anarhosindikalisti. Razpravljali so o stav- kovnem gibanju, o pomenu in vlogi politične stavke kot važnem orožju boja delavstva itd. Mednarodno splošno ekonomsko stavko v anarhosindikalistični interpretaciji so zavračali kot utopistično, saj so jo anarhosindikali- sti demogoško tako formulirali, da bi delavce pritegni- li z levimi frazami in njihovo pozornost odtegnili od sredstev, ki so jih predlagali socialni demokrati, po- sebno njihovo levo krilo. Amsterdamski kongres je bil v primerjavi s pariškim kongresom (leta 1900) pomemben korak naprej. Delavstvu je priporočil kot novo orožje za boj množično politično stavko. Sindikalno gibanje je dobivalo vse bolj ofenzi- ven značaj. Sindikalni boj se je v letih 1905-1907 pre- pletal z močnim gibanjem za demokratizacijo volilnega si- stema v vrsti dežel, za izboljšanje socialne zakonodaje in razširitev pravic delavcev v Italiji, Franciji, Angli- ji, Srbiji in drugih državah. Delavci so vodili naporen in oster boj v parlamentih in na občinskih volitvah. Za- radi zaostrenega razrednega boja v letih 1905-1907 se je pospešeno krepila razredna zavest in aktivnost delavcev, povečal se je njihov priliv v socialistične stranke, po- raslo je zanimanje za socialistični tisk in vse večje je bilo število tistih, ki so volili socialne demokrate. Ob povečani razredni zavesti in aktivnosti proletariata so hitro rastli tudi sindikati, ki so jih vodila načela razrednega boja. Delavci so v njih iskali podporo proti podjetnikom. Levi socialni demokrati so kritizirali ne le desne, am- pak tudi vodstvo nemške socialne demokracije zaradi precenjevanja parlamentarizma. Opozarjali so na odloči- len pomen množičnih nastopov in v zvezi z bojem za 176 demokratizacijo zastavljati vprašanje množične politič- ne stavke v Nemčiji. Menili so, da morajo socialni demo- krati izkoristiti sleherno ljudsko revolucionarno giba- nje, ga podrediti svojemu vodstvu in razredni politiki. Na večer pred mednarodnim socialističnim kongresom v Stuttgartu so se v nacionalnih partijah povsod izobli- kovala bolj ali manj jasna stališča do vprašanja milita- rizma. Med nemškimi in francoskimi socialisti so se gle- de tega vprašanja pokazala nesoglasja že na seji Biroja socialistične internacionale, ki je bila 10. novembra 1906 v Bruslju. (Bureau Socialiste International. Reunion pleniere du 10. novembre 1906. Bruxelles 1907, str. 61-62). Pred socialisti je bila naloga, da dajo na stutgartskem kongresu odgovor o značaju in cilju vojne, ki se je pri- bliževala ter o sredstvih in načinih boja proti njej. Stuttgartski kongres je bil pred težko nalogo, da poda ne le oceno militarizma in njegovih posledic, ampak da nakaže tudi resnično pot boja proti blližajoči se vojni. Zato je povsem razumljivo, da je vprašanje o militarizmu in mednarodnih konfliktih izzvalo na kongresu dolgotraj- no in ostro diskusijo. Desničarski in centralistični vo- ditelji II. internacionale so skušali omejiti razprav- ljanje le na splošno deklaracijo o boju proti militariz- mu ter obiti vprašanje konkretnih ukrepov boja delovnih slojev proti militarizmu. Diskusija o vprašanjih milita- rizma je dejansko razkrila slabosti, ki so se kazale v dejavnosti socialističnega delavstva. Na eni strani so se zelo jasno pokazale desno-oportunistične tendence, na drugi pa oportunizem " z leve", "levičarstvo", anarhi- stično frazerstvo. Glavni boj je na kongresu potekel med francosko in nemško večino, to je med Jauresom in Vail- lantom na eni ter Beblom in Vollmarjem na drugi strani. Ostro so kritizirali tudi polanarhistično resolucijo 177 Hervéj a, ki je na stuttgartskem kongresu igral vlogo ft) Nieuwenhuisa. Hervé je predložil poseben načrt za boj proti vojni ne- varnosti. Proletariat nima domovine, so razsojali her- veisti, to pomeni, da< se vsaka vojna vodi v interesu kapitalistov, to pa zopet pomeni, da se delavstvo mora boriti proti taki vojni." Na vsako objavo vojne, ne gle- de s katere strani bi prišla, mora delavstvo odgovoriti z vojno stavko in vstajo. "Hervé je zahteval vojaško stavko in vstajo vojakov takoj, ko bi izbruhnila vojna in to neodvisno od zgodovinskih pogojev. Lenin je o tem načrtu zapisal: "Hervéjev načrt je bil zelo preprost: Na dan objave vojne vojaki-socialisti dezertirajo, med- tem ko rezervisti objavijo stavko in ostanejo doma. Stavka rezervistov ni le pasiven odpor; delavski razred bi skoraj začel odpor, vstajo, ki bi imela toliko več perspektiv, da se konča uspešno, ker bi se aktivna voj- ska nahajala na mejah." (Lenin, Soč. XV, IV, izd. str. 172). Hervé se v svojih razglabljanjih ni spuščal v analizo značaja vojne. Obrambo domovine je imel za "birokratski buržoazni patriotizem". Izjavljaj je, da je proletaria- tu vseeno, pod katero nacionalno ali vladno etiketo ga izkoriščajo kapitalisti. Nacionalno vprašanje je igno- riral. Dejal je, da se proletariat ne zanima za nacional- no suženjstvo, da mu je vseeno pod kakšno nacionalno bur- žoazijo je njegova država, pod nemško monarhijo ái¿ fran- cosko republiko. "Vsaka domovina je samo krava mòlznica za kapitaliste. Ona je mačeha za vse proletarce, za ka- tere ljubezen jim res ni potrebno, da drug drugemu raz- *•). Hervé G. je bil profesor zgodovine na College de Sens v Parizu. Bil je aktiven član Yonnske socialistične federacije, ki je od leta 1899 izdajala antimilitari- stičen časopis Le Pioupiou de l'Yonne.Na kongresu v Limogesu je leta 19 06 zastopal polanarhistično stališče ki ga je branil tudi na socialističnem kongresu v Stut- gartu. Sodeloval je tudi v tedniku La guerre sociale, ki je začel izhajati leta 1906. Zaradi antimilitaristič- nega prepričanja je izgubil službo in bil večkrat obsojen. 178 bijajo glave." V polemiki z Beblom je poudaril, da se ne strinja z njegovim mnenjem, da bo mogoče v bodoči voj- ni razlikovati, kdo bi vodil ofenzivne in kdo defenzivne vojne. Dejal je, ako pride do vojne med velikimi država- mi, bo kapitalistični tisk razvil takšno nacionalistično agitacijo, da bo težko spoznati, kdo napada in kdo se brani. Pravilno je ugotovil, da socialno šovinistična taktika, prevedena v preprost jezik, pomeni: Delavci vseh dežel, pobijajte drug drugega! V svojem govoru je nemški socialni demokratij i očital oportunizem ter jo pozval,naj po francoskem vzoru okrepi antimilitaristični boj. Kongres je opozoril na neaktivnost nemške socialne demokracije za časa ruske revolucije in ob maroški krizi ter jo označil za glasovalni stroj, za "stranko z mandati in blagajnami, ki želi z glasovalnimi lističi osvojiti svet". (Compte rendu... a Stuttgart 1907, Gand 1911, str. 121-124). V komisiji Hervejeve resolucije niso resno upoštevalli. Ita- lijanski predstavnik Costa je kritiziral tudi Beblovo re- solucijo, ki jo je označil, da je preveč dogmatična in predstavlja le teoretično deklaracijo principov. Večina kritikov, ki so v komisiji nastopili proti Hervé- jevi resoluciji, ni podala marksistične analize njegovih stališč, ampak jih je ocenjevala iz svojega desno oportu- nističnega ali centralističnega zornega kota. Vaillant je na primer zavrl antimilitaristično geslo Hervéja, ne da bi sam predložil kake pozitivne predloge o sredstvih in metodah boja proti militarizmu. Predlagal je razoroži- tev države, demokratizacijo vojske in nadzorstvo nad zu- nanjo politiko. Lažji spori naj se odstranijo s pmočjo zborovanj in resolucij, pri težnji pa je treba uporabiti učinkovitejša sredstva (Compte rendu... a Stuttgart 1907, Gand 1911, str. 127*128). Edino dosledno marksistično oceno Hervéjevih stališč je podal Lenin. V tej zvezi je zapisal: "Hervé je na kon- 179 gresu branil polanarhistično stališče in naivo predla- gal, da se na vsako vojno odgovori s stavko in vstajo* Hkrati je opozoril, "da Hervé na eni strani ni razumel, da je vojna nujni produkt kapitalizma in da se proleta- riat ne more odreči udeležbi v revolucionarni vojni,ker so takšne vojne možne in takšne vojne so v kapitalistič- ni družbi. "Lenin je pisal: "Na drugi strani Hervé ni razumel, da možnost odgovoriti na vojno zavisi od znača- ja te krize, ki jo je izzvala vojna. Od teh pogojev je odvisen izbor vojnih sredstev, pri čemer je obvezno, da obstaja ta boj ne v zamenjavi vojne z mirom, temveč v zamenjavi kapitalizma s socializmom." Bistvo je v tem, "da se izkoristi z vojno izzvano krizo za pospešen zlom kapitalističnega razrednega gospostva."'Ocenjujoč hervei-^/ zem je Lenin poudaril, da je herveizem, kljub vsem anar- hističnim nesmislom, skrival praktično zanesljivo osnovo: socializmu je dal pobudo v tem smislu, da se ne bi omeje- val le na parlamentarna sredstva boja, ampak bi v množi- cah razvijal zavest o nujnosti revolucionarnih metod bo- ja v zvezi s temi krizami, ki jih neizbežno nosi s seboj vojna. - Končno je dal pobudo v tem smisllu, da je raz- vil v množicah bolj živo zavest mednarodne vzajemnosti delavcev in zavest o lažnivosti buržoaznega patriotizma. (Lenin, Soč. XIII, IV, izd. str. 64). Lenin je hkrati tudi opozoril, da Hervé ni znal povezati vojne s kapi- talističnim režimom nasploh in antimilitaristične agita- cije s celotnim delom socializma. "Načrt Hervéja - odgo- voriti na vsako vojno s stavko ali vstajo, "Je pisal Le- nin, "je pokazal popolno nerazumevanje, da uporaba tega ali drugega sredstva boja ni odvisna od predhodnega skle- pa revolucionarja, ampak od objektivnih pogojev te krize, tako ekonomske in politične, ki jo bo izzvala vojna." (Lenin, Soč. XIII, IV. izd. str. 75). Na splošno je Lenin Hervéj evo stališče označil kot demagoško. Nasproti pasiv- nemu nasprotovanju vojni, ki ga je razvijal Hervé s svo- jimi levimi frazami, je Lenin postavil aktiven revolucio- 180 naren boj proti imperialistični vojni. Prav tako ni mogel obiti Hervéjeve demagoške izjave, da je sociali- stom vseeno, ali jih zatira nemška monarhija ali franco- ska republika. V tej zvezi je zapisal, da proletarèc ne more biti brezbrižen in ravnodušen ¿0 političnih, social- nih in kulturnih pogojev svojega boja in po vse tem ne more biti ravnodušen niti nasproti usodi svoje države, toda usoda države ga zanima le v toliko, kolikor je pove- zana z njegovim razrednim bojem. (Lenin, Soč. XV, IV.izd. str. 171-172). 0 Hervéjevem odnosu do militarizma in voj- ne je Lenin dejal, da se že na prvi pogled vidi, da Hervé neoprostljivo meša ti dve vprašanji, da pozablja na vzroč- no zvezo med vojno in kapitalizmom, če bi proletariat os- vojil herveistično taktiko, bi se obsodil na brezplodno delo. Vso svojo borbeno pripravljenost (beseda je o vojni) bi uporabil za boj proti posledicam (vojne), medtem ko bi pustil, da še naprej obstaja vzrok - kapitalizem. (Lenin, Soč. XV, str. 172). Lenin je nadalje poudaril, da se pri Hervéj u "v polni meri kaže anarhistična metoda mišljenja. Slepa vera v čudodelno moč vsake 'action directé , izloči- tev te direktne akcije iz splošne socialno politične kon- jukture tudi brez njene najmanjše analize, z eno besedo, svojevoljno mehanično pojmovanje 'družbene analize' (kot se je izrazil K. Liebknecht)', je tu očitno". (Ibidem). Kot vidimo je Lenin pristopil k oceni vojne s konkretne- ga zgodovinskega stališča. V svojih poznejših delih pa je razvil marksističen nauk o pravičnih, neosvajalnih, osvobodilnih vojnah in o nepravičnih, zavojevalnih voj- nah, ki imajo za cilj zavojevanje tujih dežel. Najostrejši boj se je vodil v komisiji za militarizem in mednarodne konflikte med francosko in nemško večino, med Jauresom in Vaillantom na eni ter Beblom in Vollmar- jem na drugi strani. Na splošno lahko trdimo, da nobena 181 teh resolucij ni podala ocene vojn s stališča imperali- stične epohe. Francoski predstavniki, na videz zelo re- volucionarni^so se glede taktičnih principov povsem skladali z Nemci. Principielne taktične razlike med Beb- lom in Jauresom dejansko ni bilo. Francoska resolucija, ki jo je predložila večina, je bila v osnovi sprejeta že na nacionalnem kongresu Enotne francoske socialistične stranke v Limogesu leta 1906. Razlika med obema resoluci- jama je bila manjša, kot je bilo videti na prvi pogled. Jaurès in Bebel sta enostransko govorila o "obrambi domo- vine", ne da bi delala razliko med zaščito domovine v prejšnjih nacionalnih vojnah in zavojevalnim značajem te- ga gesla v imperialističnih vojnah. Roza Luxemburg je v komisiji za militarizem in mednarod- ne konflikte tesno sodelovala z Leninom ter ostalimi predstavniki poljske demokracije. Delu v komisiji so sledili predhodni sestanki Lenina z levico nemških social- nih demokratov, na katerih so podrobno razpravljali-o poteh antimilitarističnega boja. Preden je komisija resolucijo predala podkomisiji, je v komisiji v imenu ruske in poljske socialne demokracije objavila dopolnilne predloge oziroma popravke k Beblovi resoluciji. Za osnovo je Rozi Luxemburg in Leninu služila Beblova resolucija, v kateri je bila najpravilneje podana ocena zveze militarizma z imperialističnimi stremljenji kapitalističnih držav. Mnogo lažje sta vnesla svoje po- pravke v Beblovo resolucijo kot v Guesde-ovo, ki je bila mnogo manj opredeljena. Pri tem sta nedvomno tudi upo- števala, da je Beblovo resolucijo podpirala celotna nem- ška socialna demokracija, medtem ko je Guesde-ovo pod- pirala le manjšina francoske socialistične stranke. Po- pravki, ki sta jih predložila, so bistveno menjali po- men Beblove resolucije. V prvem odstavku sta z vso jasno- stjo postavila militarizem v zvezo z imperializmom in ta- ko poudarila njegpvo novo svojstvo v pogojih imperiali- 182 stičnega obdobja. Podala sta tudi oceno zadnjih vojn kot tipično imperialističnih. Hkrati sta zavrnila Beblo- vo formulacijo o napadalnih vojnah in zastarelo delitev vojn na "obrambne in napadalne". Prav tako sta bistveno izmenjala Beblovo formulacijo o nacionalizmu in njego- vih koreninah. V Beblovi resoluciji je bilo rečeno, da so vojne izzvane zaradi predsodkov enega naroda proti drugemu, to je, da se vojne objavljajo zaradi nacionali- zma, lastnega naroda, ki ga gospodujoči razredi le iz- koriščajo. V popravkih sta jasno izrazilar misel, da vojnam pomagajo tudi nacionalistični predsodki, ki se v civiliziranih državah sistematično gojijo v interesu vladajočih razredov. Zavrnila sta Beblovo formulacijo o predsodkih enega naroda proti drugemu in poudarila razliko med internacionalizmom delavcev in buržoazije. Podčrtala sta tudi vprašanje vzgoje mladine v sociali- stičnem duhu. Pred socialno demokracijo sta postavila veliko nalogo množičnega socialističnega vzgajanja de- lavcev in mladine. Med najvažnejše popravke nedvomno spada poziv, da je treba "izkoristiti z vojno izzvano ekonomsko in politično krizo s ciljem, da se pospeši zlom kapitalistične razredne oblasti." To je bil revo- lucionaren zaključek, ki ga Beblova resolucija ni vse- bovala. Takšno konkretno revolucionarno zahtevo anti- militarističnega boja II. internacionala na svojih kon- gresih dotlej še ni postavila, čeprav levica na kongre- su ni dajala tona diskusiji, je bil njen vpliv na kon- čno formulacijo resolucije, zlasti zadnjega dšla oči- ten. Lenin je poudaril, da je stutgartska resolucija rezul- tat številnih predelav, da je sicer znatno daljša, ven- dar je resnično bogata na mislih in jasno nakazaj e naloge proletariatu. "V tej resoluciji", je pisal Lenin, "je združena ortodoksna strogost, to je edinstvena znan- >. 18 3 stvena marksistična analiza s priporočilom delavskim • strankam za odločne in revolucionarne ukrepe boja." (Lenin, Soč. XIII, IV. izd. str. 65). Po Leninovih iz- javah so bili potrebni ogromni napori, preden je Bebel pristal na popravke. Nenehno se je skliceval na poli- cijska pogoje, ki bi ogrozili obstoj nemške socialáodé-- mokratske stranke, če bi javno pozvala k revolucionar- ni dejavnosti. Lenin je poudaril, da je prišlo pred kon- čno redakcijo popravkov do dolgotrajnih neposrednih raz- govorov z Beblom. Popravki v prvi redakciji so govorili dokaj direktno o revolucionarni agitaciji in o revoluci- onarni dejavnosti. Ko so jih pokazali Beblu, je dejal, da jih ne sprejme, ker bi državno tožiststvo razpustilo partijske organizacije. Po posvetovanju z juristi in po mnogokratni predelavi teksta z namenom, da bi se revolu- cionarna misel legalno izrazila, so slednjič našli do- končno obliko, s katero se je Bebel strinjal. Na plenumu kongresa je resolucijo v imenu komisije ute- meljil Vandervelde. V svoji obrazložitvi je označil po- men predložene resolucije in "težave", ki so nastale glede zadnjega člena resolucije. Poudaril je, da ima vsak narod pravico, da brani svojo neodvisnost pred vsa- kim napadom od zunaj. Najboljše obrammbno sredstvo je videl v ustanovitvi milice. (Compte rendu... a Stuttgart 19 07, Gand 1911, str. 38). Viktor Adler ga je kot preva- jalec dopolnil, da boj socialističnega proletariata pro- ti militarizmu in vojni nudi neomejene možnosti. Pouda- ril je potrebo socialistične vzgoje proletariata in mla- dine: "če bo mladina prežeta s socialističnim duhom, za kar so v vseh deželah v različnih oblikah dani pogoji, če bo socialistična vzgoja zajela ves narod, tedaj po prišel čas, ko ne bo mogoče več postaviti borbenemu proletariatu nasproti delavce, ki bi naperili orožje proti lastnim bratom. "Dejal je, da vodilni razredi niso 184 slepi nasproti temu razvoju, ampak da kar dobro občutijo, da se vojne ne končajo uspešno za tiste, ki jih vodijo. "Vedo, da je bila posledica vojne za Francijo leta 1870 ne le buržoazna republika, ampak tudi Komuna, da je bur- ska vojna povzročila Angliji padec konservativne vlade... Najslabše se je vojna končala za ruski carizem, ki je do- bil v odgovor na vojno revolucijo, ki je ogrozila njegov obstoj in bo prinelsa verjetno njegov propad." (Tesarek A., Grosse Gestalten des Sozialismus. Victor Adler aus seinen Reden und Schriften, Bd. I, Wien 1947, str. 251- 252; Compte rendu... a Stuttgart 1907, Gand 1911, str. 393-395.) Resolucija je bila na plenumu kongresa soglasno spreje- ta. S to resolucijo so storili prvi korak k idejni strni- tvi levih elementov v okviru II. internacionale. Proti sklepom stuttgartskega kongresa so nastopili tudi anarhisti. Proti koncu avgusta 19 07 je prišlo v Amster- damu do dveh anarhističnih kongresov. Na proem je bilo prisotnih 7 0 delegatov iz 12 držav. Kongres je izjavil, da ne želi imeti ničesar skupnega s socialnimi demokra- ti. Izrekel se je proti sleherni državi in proti poli- tičnemu boju. Delegati so sklenili, da "morajo biti sin- dikati osnovani na načelih ekonomskega odpora in upora ter na osnovi posamične iniciative in solidarnosti". (The International anarchist Congress, Amsterdam, 26-31. August 1907, London 1907, str. 21.22.). V primeru vojne so priporočali oboroženo vstajo. Individualnega terorja niso izključevali. Kongres je ustanovil Anarhistično in- ternacionalo, izvolil Biro in ga pooblastil, da začne iz- dajati dnevnik. Nasledniki Nieuwenhuisa, ki so vodili Mednarodno antimi- litaristično asociacijo, so 30. avgusta 1907 sklicali 241+ » drugi kongres, na katerem se je poleg Holandcev zbralo nekaj Švedov, Francozov in drugih. Kongres se je omejil na obravnavanje različnih osnutkov za splošne protivoj- ne stavke v Hervejevem duhu. Anarhisti so na ta način nekako izražali nezadovoljstvo delavcev z nazori in taktiko desnih socialistov in centra, niso pa imeli več- jega vpliva na mednarodno socialistično gibanje. Del marksistov je zaradi nerazumevanja novih pogojev bo- ja in nalog revolucionarnega delavskega gibanja ter za- radi nedoslednega boja z revizionizmom, branil stara stališča. Zmote teh voditeljev so se v relativno mirnem obdobju kapitalizma začele oblikovati v sistem oportuni- stičnih nazorov. V socialističnih strankah se je postopo- ma oblikovala nova struja - centralizem. Centralisti so se razglašali za zveste privržence Marxa, za ortodoksne marksiste in marksistični center, ki združuje 'desne' in 'leve'. Lenin je centralizem ocenil za socialni produkt protislovij II. internacionale, ki je marksizmu zvest sa- mo v besedah, dejansko pa je podrejen oportunizmu. (Lenin, Poln. soč. 26, str. 324). Ko so si centristi prizadevali pomiriti revizionizem z marksizmom, so ostro nastopali proti revolucionarnim socialnim demokratom. Trdili so, da je levica nagnjena k anarhizmu in levemu odklonu. V resnici pa je bila levica tesno povezana s proletarskimi množicami. Osredotočala se je na proučevanje novih poja- vov v gospodarstvu in politiki ter vse bolj dojemala, da se približuje revolucionarno obdobje. Levica, ki je pos- plošila izkušnje razrednega boja, je usmerjala proleta- riat k novim metodam boja; propagirala je množične na- stope, zlasti množične stavke. Taktiko, izoblikovano v mirnem obdobju kapitalizma je bilo treba zamenjati in vse sile delavcev mobilizirati za boj proti imperializmu. Roza Luxemburg je zapisala, da je edino učinkovito sred- stvo boja proti oportunizmu radikalni boj in razvijanje 241+ nove revolucionarne taktike. Ob koncu mirnega obdobja kapitalizma se je začela oblikovati nova struja revolu- cionarnih socialistov, ki so jih označevali za "leve socialiste". Svoj boj so usmerjali predvsem proti impe- rializmu. Tej struji je na večer pred prvo svetovno vojno pripadala bodočnost... 241+ RAZPRAVE 241+ UDKÍ 141:82(-15):329.285(-15) Darko STRAJN K VPRAŠANJU TRANSFORMACIJE TEORETSKIH IN PRAKTIČNIH ASPEKTOV IDEOLOŠKE KONFRONTACIJE MARKSIZMA IN ANARHIZ- MA GLEDE NA KONTEKST NOVE LEVICE V. sodobnem momentu ni mogoče brati zgodovine odnosa med marksizmoiñ in anarhizmom brez upoštevanja novejšega vpi- sa v dozdevno kontinuiteto tega odnosa. Gre za to, da se ne moremo teoretično izvzeti iz polja ideološkega bo- ja, ki ga je v industrijski družbi vzpostavil kontekst nove levice. Del marksističnih piscev je prispeval to očitno napako v poskusih potlačitve samega problema no- ve levice, in to z raznovrstnimi postopki, med katerimi lahko omenimo npr. lagodno zavrnite obstoja problema s partijskega stališča, redukcionizem, ki sestoji v teo- retsko nezadostni definiciji celotnega kompleksa pojma nove levice (kot "anarhizma", "študentskega oz. inte- lektualnega elitizma" itd.), dogmatizem starega tipa ipd. Takšna potlačitev samega problema ne more učinkova- ti drugače, kakor da zapade idealistični poziciji, ki jo nedvomno producira na nekaterih svojih koncih tudi mar- ksistična diskusija. Z zanemarjenjem konteksta, ki ga je v moderno zgodovino vnesla nova levica, se namreč diskusija reducira na dileme, ki so obvladovale marksi- zem in delavsko gibanje vsaj pol stoletja nazaj. Kljub temu, da je vsa ta tradicija še vedno aktualna, pa ni mogoče trditi, da se aktualnost tradicije brez ostanka prekriva s teoretskimi problemi sedanje družbene prak- se. če je teoretski material te tradicije nedvomno re- prezentacija mreže družbenih protislovij svoje lastne s družbene strukturiranosti, je očitno, da bo poskus eno- stavne aktualizacije lahko predvsem teoretsko nezadost- na reprezentacija sedanjih družbenih razmerij vštevši 241+ ideološka razmerja. Kajti repeticija brez teoretske aktu- alizacije je metaforična figura. Marksizem kot teorijaa razrednega boja pa se kot teorija lahko razvija le s sprotnim zapopádanjem /materialnih razmerij, torej tudi njihovih reprezentacij v ideoloških in teoretskih poljih. Metodološ- ko gledano so prav ideološke reprezentacije tiste, ki prav- zaprav omogočajo teoretski pristop k družbenim konfliktom, ki jih spričo perpetuiranja kapitalskih razmerij v svetov- nem obsegu določa razredni boj. Toda razredni boj ne more- mo razumeti kot nespremenljivo konstanto, če hočete v fi- lozofskem pogledu kot bistvo, ki je variabilno samo v svo- jih pojavljanjih. Razredni boj je nujno razviden predvsem tako, da je bojevan. Iz tega torej izhaja, da je razredni boj zgodovinskega značaja in zmeraj dan v vsakokratnem zgodovinskem trenutku kot specifična večznačna razredna konstelacija. Nova levica tako zaznamuje določeno speci- fično konstelacijo, ki pa, kakor smo že namignili, ni enoznačna zaradi celotnega historičnega konteksta, ki ga sedaj lahko rekonstruiramo kot njeno možnost, ki je za nas aktualizirana v še zdaleč ne nevtralnih "formah". Z ozirom na to, da nas tukaj v tem kontekstu zanima pred- vsem odnos marksizma in anarhizma, se prav glede na pojav nove levice prikaže vsaj od tradicionalne (npr. Marx - Bakunin) drugačna členitev te relacije. To ne pomeni, da je ta členitev izgubila svojo tradicijo, marveč da se je ta tradicija v tej členitvi bodisi jasneje pokazala, bo- disi da je učinkovala na nove konfrontacije itd. Najprej se seveda moramo izogniti poenostavitvam in redukcioniz- mu, ki je novo levico videl ne kot neki vsaj relativno kvalitativno nov pojav, ampak jo je označil samo kot "novi pojav istega bistva" in je tako apliciral hiero- glife iz zgodovine za branje teksta napisanega v drugih znakih. Tako je bilo mogoče velikokrat prebrati v določe- 241+ nih pisanjih, da je nova levica v celoti anarhizem, kar pa ne odgovarja že empiričnim faktom. V zvezi s tem smo najprej dolžni razbremeniti pravkar zapisano trditev možnosti nesporazuma - ne gre nam za obrambo nove levi- ce pred očitkom anarhizma, gre nam samo za razbitje ne- razvidnosti, ki jo ta, za razlikovanje imuni očitek nosi. Kajti pomembno je, da je nova levica dala svojo verzijo konfrontacije med marksizmom in anarhizmom. Poenostavitev oz. redukcionizem (ki je sicer eden med mnogimi, a nas tu detaljneje zanima), ki smo ga navedli je sicer mogoče razumeti, ker nekaj pomeni: očitna je njegova politična konotacija. Poleg tega pa je važneje ugotoviti, da se takšen redukcionizem opira na predmet svoje sodbe. Ele- ment politične obsodbe (redukcija celotnega kompleksa nove levice na anarhizem) mora torej biti v sami "stva- ri". Ta element je nedvomno neorganiziranost nove levi- ce. Preden to razvijemo natančneje, pa moramo najprej razčleniti v osnovnih obrisih sam kontekst nove levice. Sam termin "nova levica" označuje predvsem nemožnost preciznejše označbe sklopa ideologij,têorij in gibanj, ki se je manifestiral najprej v minulem desetletju. Mnoge različne grupacije, različen značaj "novolevičar- skih" grup v različnih deželah itd. opozarjajo na to, da je v terminu nova levica zajeta tolikšna heteroge- nost, da je sam termin nadomestek, ki kondenzira med- sebojno različne oznake, če naj termin sploh kaj pome- ni, če naj torej nosi kakršnokoli interpretacijo, ga je potrebno jemati strogo aamo v temporalnem smislu. V tem pogledu nam namreč šele lahko izstopi pred očmi osnovna črta celotnega pojava, za katerega sedaj lahko rečemo, da pomeni vzpostavitev - v določenem pogledu lahko re- čemo obnpvo! razredne fronte v poznem kapitalizmu. Najbrž ni potrebno širše utemeljevati, da se je razred- na fronta v Evropi in Ameriki po drugi svetovni vojni 241+ podrla. Vemo, da so s te fronte zlagoma odstopale mno- ge nekoč delavske stranke, da v Ameriki delavski razred že dolgo nima stranke v omembe vredni obliki, in da je principu razrednega boja še zvestim komunističnim partijam po drugi svetovni vojni (posebej usodno tudi še prej) sta- linizem v praksi onemogočil ohranjati ustrezno pozicijo v nacionalnih političnih prostorih kapitalističnih držav. K temu je potrebno prišteti še ofenzivni antikomunizem in rast prosperitete, ki je v končni instanci postala ekonom- ska osnova krepitve reformizma, ideologij razredne pomi- ritve in ideologije "konca ideologij". Vzpostavitev raz- redne fronte v takšnih razmerah, glede na diskontinuite- to ekonomskih pogojev in njihove specifične ideološke re- prezentacije itd., ni mogla biti naloga volje kateregakoli razrednega političnega subjekta. Specifične historične oko- liščine so nujno vzpostavljale potrebo po aktualizirani in- terpretaciji, če ne govorimo o spletu vseh "slučajnosti", ki se morajo konsolidirati zaradi potrebe po možnosti kon- stitucije subjektov - nosilcev ideje razredne konfrontaci- je. Ne bo odveč, če opozorimo, da nas nova levica zanima predvsem kot fenomen modernega kapitalističnega sveta, če je v splošnem sploh mogoče opredeliti kakšen prispevek nove levice, potem je potrebno ugotoviti, da je nova levi- ca v celoti postavila osnovno strateško vprašanje, ki ga je hladna vojna ekscentrirala, namreč vprašanje o revolu- ciji "v srcu kapitalizma", če sklepamo z nivoja manife- stacij nove levice na materialno osnovo, ki jo je novo polje ideološkega boja začelo na svoj način reprezenti- rati, vidimo, da je to osnovno strateško vprašanje nas- lovljeno danim pogojem moderne kapitalistične družbe. Se- veda s tem nismo opredelili značaja ideologij, ki soustvar- jajo celotni kontekst, in ki večkrat terjajo kritično kon- frontacijo. Za sedaj nas zanima predvsem to, da se je v danem trenutku velikega konjukturnega cikla svetovne kapi- 241+ talske ekonomije, sprožila dokaj intenzivna leva kon- testacija, ki je v ideološkem in teoretskem pogledu v veliki meri obnovila vso idejno tradicijo delavskega gibanja z mnogimi variantami anarhizmov in marksizmov. Pri tem seveda bega vsakega "klasičnega" marksista dej- stvo, da je ta obnova skupaj s specifičnimi obeležji novega datuma, zrastla na drugem mestu kot bi jo "kla- sični" marksist pričakoval: pri inteligenci, ki je v modernem kapitalizmu tudi v socialnem pogledu drugačna od inteligence devetnajstega stoletja. Morda bi mu v tem primeru pomagala historična primerjava (čeprav je takšno primerjanje seveda teoretsko vprašljivo), ki poka- že, da je rasti delavskega gibanja v 19. stoletju bila predhodna vznemirjenost med inteligenco in deklasirani- mi elementi. Valu študentskih demonstracij je v novem desetletju (ob vse jasnejših znakih ekonomske krize) sle- dila tudi krepitev določenih form delavskega gibanja.Ven- dar je potrebno poudariti, da imata obe primerjani dobi sicer premalo stičnih točk z ozirom na konkretno konstela- cijo, da bi nam primerjava lahko služila kako drugače kot samo figura, ki namiguje na določen red historičnega pro- cesa; figura, ki je produkt odčitavanja procesa, ki niko- li ne more biti kompletna repeticija, kajti že samo odči- tavanje procesa je nujno premaknjeno od izvora jezika, v katerem je formirano. To nam narekuje posebno previdnost v teoriji. Jasno je v kontekstu tekstualne produkcije no- ve levice mogoče dešifrirati različne oscilacije, mogoče je dešifrirati anarhistične in anarhoidne ideologije, mo- goče je brati trockistične tekste, se ukvarjati s prob- lemom "maoizma" itd. vendar pa je jasno razviden tudi teoretski presežek ideološkega vrenja v vsem tem kon- tekstu. Ta teoretski presežek, ki ga lahko štejemo kot teoretsko investicijo v polju znotraj katerega se giblje tudi intelektualno neinferiorni del marksistične teorije, je seveda nemogoče ločevati od vseh nerazvidnosti kon- 241+ teksta nove levice. Dešifrirati ga je mogoče kot mrežo razlikovanj, ki členi nerazvidnost izhodiščnega konteksta. Prav zaradi tega teoretskega presežka je nujno diferenci- rano prestopati h kontekstu temporalne oznake "nova levi- ca". Teorija, ki je nedvomno iz tega konteksta razvila vsaj del svoje tematike je postavila več smeri modernega marksističnega raziskovanja. Te smeri se deloma pokriva- jo z različnimi področji teorije, ki jih naj vsaj taksa- tivno naštejemo: 1) področje zgodovine delavskega gibanja in s tem seveda tudi marksizma in anarhizma. Na tem področju so zanimivi aktualni sestopi v zgodovino ruske revolucije in zgodovi- no nemškega delavskega gibanja. Delo teoretikov nove le- vice, kakršni so Rudi Dutschke, Bernd Rabehl itd. je vzpod- budilo podobne poskuse tudi drugod (npr. v ZDA Christopher Lasch, ki se ukvarja s problematiko razrednega gibanja v Ameriki). 2) področje iskanja teoretskih odgovorov na presečišču med marksizmom in psihoanalizo. Srečamo različne usmerit- ve v Nemčiji, Franciji in tudi v Angliji. Francoska smer je v tem kontekstu zavzela centralno pozicijo, potrebno pa je ugotoviti, da je v enem od svojih delov ta smer re- gresirala v tim. "nouvelle philosophie", kar pa ne zmanj- šuje pomena preostalega dela te smeri, ki ni prodal svoje razredne intelektualne pozicije. 3) končno bi lahko našteli še celo vrsto drugih področij, med katerimi je seveda na prvem mestu ponovno aktualizi- rana kritika politične ekonomije, kritika meščanske filo- zofije in sociologije, politične teorije, estetske koncep- cije itd. Vsa ta produkcija teorije, ki je izšla iz konteksta nove levice je dominantno označena z marksističnim radikalizmom! 241+ V tem je tudi osnovni razlog tega naštevanja glede na osnovno temo tega zapisa, ki nas ne zanima v deskriptiv- nem smislu, ampak nas zanima predvsem kot vprašanje, če to vprašanje najprej ajptikuliramo kot vprašanje o tem, kje je mesto anarhizma v tem kontekstu, nam gre za ne- kaj drugega, namreč za materialistično razumevanje his- toričnih razlogov vedno prisotnega vzpostavljnja anarhiz- ma, ki je kot se zdi premosorazmerno z vzpostavljanjem marksizma. Ta ugotovitev vsebuje določen teoretični pro- blem; ali večno spremstvo anarhizma marksizmu pravzaprav označuje neko razmerje vzajemnosti, o karakteristikah ka- tere bi celo bilo mogoče kaj izreči? Mnenje, za katero iščemo argumentacijo v kontekstu nove levice, je vsebo- vano v tem vprašanju. Toda preden ga jasno artikuliramo moramo izpolniti še nekaj predpogojev, zabeležiti še nekaj členov v verigi momentov procesa, katerega teoret- ski presežek, kakor smo ga naznačili zgoraj, je ena od večih plati. Na relacijo teorij a-praksa ne pristajamo kot na enostavno dihotomijo, moramo pa nakazati praktič- ni moment konteksta nove levice, kjer bomo anarhizem na- šli veliko lažje kot v teoriji. Praksa nove levice je potekala na več področjih, pri čemer je bilo tim. pro- testno ali mirovno gibanje najočitnejši vrhunec, če ne govorimo o posebnih specifičnostih v različnih deželah. V svoji praktični aktivnosti so se gibanja nove levice dokaj hitro razbila na številne skupine (medsebojno moč- no nasprotne), se iztekla v smeri "kontrakulture" v še opazna gibanja "novih življenjskih stikov", ekološka in antinuklearna gibanja itd. Poseben presežek so žen- ska gibanja in izločene skupine mestne gverile. Cë-trdimo, da je moderno zgodovino možno interpretirati, če smo materialistično zainteresirani pa je to epistemo- loško nujno, z upoštevanjem konteksta, katerega elemente smo našteli, to vključuje določeno refleksijo o zgodovin- ski kvaliteti te zgodovine. To more pomeniti, da se je 241+ "nekaj" premaknilo v strukturi zgodovine, ali da se je "nekaj" premaknilo v "instrumentu", ki omogoča intepre- tacijo oz. da se je premaknilo v enem in drugem in tudi v enem zaradi drugega..., pri čemer ne smemo pozabiti, da je vsaka interpretacija zgodovine notranja intepreti- ranemu. Vsaka interpretacija je specifično podaljševanje interpretiranega. 2e sam pojav nove levice je označil moment ko se je neka nova interpretacija znašla na delu in je formirala določeno subjektivnost, ki jo razumemo kot specifično ideološko kondenzacijo. Ta pa ni brez re- lacije z ekonomijo produkcijskega in reprodukcijskega procesa v kapitalski družbi. V vozlu ekonomije v najšir- šem pomenu besede, ideologije ekonomije in ekonomije ide- ologije se z novo levico pojavi leva intervencija, ki no- si tudi poskus praktičnega preboja tako formiranega po- lja. Ta intervencija, ki je notranje izredno diferenci- rana in šele z naknadnim postopkom kompariranja ter te- oretskega razračunavanja vzpostavi določeno sliko, je ideološki proces v polju subjekta. Določen zastoj v marksistični teoriji novega kapitalizma, torej prazno mesto interpretacije, je osnovni povod za pomislek o premiku v kapitalistični ekonomiji, in to ne samo na ni- voju znanega empiricizma o "Marxovi zmoti" glede slab- šanja pogojev delavskega razreda s prepetuiranjem kapi- talskega reda, ampak na nivoju vprašanja o konstituci- ji subjekta v moderni kapitalistični družbi. V teoret- sko najbolj reflektiranih poskusih intervencije v polje te problematike je ob začetku nastajanja konteksta nove levice prazno mesto marksistične interpretacije, pri čemer mislimo predvsem na temeljne ideologije komunistič- nih partij, kakršne v šestdesetih letih srečamo na zaho- du, zapolnila v največji meri kritična teorija, ki poseb- I no v Marcusej evi artikulaciji navrže repertoar kritične- I ga besedišča. K prvotnemu konstituiranju polja novolevi- p. čarske intervencije na ideološkem nivoju prispeva še S eksistencializem, ki pa je že kombiniran in predelan s 241+ strukturalistično teoretsko intervencijo. Na drugih ni- vojih prispeva svoje sama buržuazna ekonomija s svojim mamutskim univerzitetnim sistemom, nadalje določena mi- tologija revolucije iz dežel tretjega sveta in končno je odločilno vzpodbudo za izbruh študentskih nemirov pris- pevala vietnamska vojna, kot transparentnost kapitalske dominacije v svetovnih okvirih. Najbrž ni potrebno še na- števati vse detalje, ki so sovzpostavljali celotno struk- turo, znotraj katere se gibljejo vsi naznačeni premiki, če hočemo končno artikulirati mesto temeljnega premika, ki ga nosi omenjeno zgodovinsko obeležje. Ta premik se odvije torej na terenu subjekta, ki ga pa ne smemo videti v pre- prosti zoperpostavljenosti "objektivnemu". Kajti če je motivacijski zagon nove levice v Evropi (ki sicer s svojo razvidnostjo karakterizira celotni kontekst) poleg kriti- ke kapitalske realnosti, kritika partijskega marksizma, je soočena že z na določen način interpetirano objektivno- stjo. če vzamemo enega najvidnejših primerov tega področ- ja, vidimo ta premik v luči še enega od nesporazumov med "klasičnimi" marksisti in "novolevičarji". Italijanska skupina "Manifesto" v svoji kritiki italianske KP ne ugo- tavlja 'nerevolucionarnosti proletariata", ampak predvsem vidi regresijo revolucionarnega stališča pri partiji. "Ne- revolucionarnost proletariata" tako vsaj v tem primeru ni postulat, ki naj bi prekrival elitno mandarinsko pozicijo inteligence, ki se v tem primeru tudi ne vidi kot nado- mestek proletariata. V svojih začetkih torej teoretski ~ - predstavniki nove levice stojijo pred vprašanjem zakaj je šlo v izgubo materialistično vprašanje revolucije, ki se je razgubilo v latentnem ideàlizmu pozicije "objektivnih pogojev". To je obenem vprašanje po subjektu revolucije. To začetno vprašanje šele v teoretskem presežku te "epohe v malem" prihaja do ustrezne materialistične razgradnje, medtem ko je v začetku dominatno determinirano z nasprot- ji vsebovani v ideološkem polju ekonomije "družbe prospe- ritete" in ekonomije ideologije komunističnih partij v 241+ opoziciji. Ker je vprašanje po subjektu revolucije im- plicitno vprašanje o konstituciji subjekta, kjer novi radikalizem pogreša revolucionarnost, je nujno, da se v poskusih odgovarjanja premakne samo mesto, na kate- rem poteka iskanje odgovora o subjektu, oz. subjekta sa- mega. Ker se zdi, da v latentnem reformizmu komunistič- nih partij meščanska družba (družba prosperitete) upri- zarja svoj uspeh, je torej že dan premik, ki ga posredu- je sama kapitalistična ekonomija v okviru "socialne drža- ve. "Po drugi plati je premik dodatno potrjen s teoretsko reprezentacijo ameriške družbe (Marcuse!), ki v osnovi za- radi odsotnosti politične reprezentacije razredne struktu- re daje sliko kompaktnejše monolitnosti. Za ta prispevek je še posebej dovzetnejša nemška nova levica, ki nima ko- relata v solidno institucionalizirani nereformistični de- lavski strankinima pa teoretsko tradicijo, kakršne nima nobena druga novolevičarska grupacija v svojih nacional- nih okvirih. Ugotavljanje monolitnosti kapitalskega si- stema, ali z drugimi besedami "absorbiranosti delavskega razreda v obstoječi establishment" večinoma ne pomeni "podcenjevanja" delavskega razreda, kakor je del tradicio- nalne marksistične kritike očital, ampak pomeni mobilizi- rajočo razlago razlogov obstoja statusa quo. Ker v opti- ki tega videnja ni razvidnih skrajnih form buržuazne ek- eksploatacij e, je v začetku formiranja teorij nove levice prevladovala določena antropološka in humanistična kriti- ka moderne razvite družbe, ki se je opirala npr. na ideo- logem svobode. To polje ideološkega konstituiranja je naj izraziteje napovedal Adorno v svojih kritikah "masov- ne družbe", v katerih gre na račun zmagovanja objektivi- ranega v izgubo spontanost subjekta. Kar je bila šibka točka Adornove teorije, je v ideološkem polju, v katerem se konstruira nova levica, startna pozicija. Izguba spon- tanosti nasproti "sistemu" je potemtakem v korenu "anti«. avtoritarizma" in je obenem ideološka predstava, ki formira 241+ prostor za artikulacijo cilja in sredstev za dosego cilja. Praktično močno insuficientni poskusi študentskih (in delo- ma delavskih) demonstracij za teoretsko refleksijo posta- vijo problem neadekvatnosti izhodišča akcije, za reagiranje, ki ne prebije mej ideologije, pa lahko pomeni končen dokaz o "manipuliranosti" mas, ali povod za "drop-out" itd. Med- tem ko teoriji nastane polje raziskovanja sproduciranosti, produkcije in reprodukcije subjekta, ostane praksi preživ- ljanje poraza, ki zapušča končno odprto fronto, ki seveda ni katerakoli fronta, ampak fronta razrednega boja. Učinki odprtosti fronte pa so nujno večznačni! Eden od učinkov je tudi nerazrešena debata o organizaciji, debata, ki na dolo- čeni stopnji izloči tudi fetišizacije, med katerimi je najs- krajnejša tista fetišizacija dejanja (die Tat), ki formi- ra oddelke "palestinske" gverile v evropskih velemestih, fetišizacija, ki jo svetovne politične konstelacije sproti stimulirajo. Toda tudi ta najskrajnejši in taktično verjet- no zgrešeni nadomestek diskurza kot tematizacije poraza zunaj parlamentarne levice, ne more zbrisati relevantnosti os- ja ovnega premika, ki premakne že v idealizem zahajajočo in večkrat šablonizirano kritiko materialnih pogojev v kriti- ko in teorijo produkcije in reprodukcije subjekta. Ta kriti- ka odkrije zamolčano v kritiki, ki jo kritizira, to se pra- vi, da izstavi njeno imaterialnost v artikulaciji subjekta kot abstraktnega historicifciranega ideologema in tako še v svoji ideološki formiranosti ponazori aktualizacijo materi- alizma kot teoretskega polja, v katerem se kot problem teo- rije postavlja sproduciranost konkretnega subjekta kot me- sta, v katerega se vpisuje razredna družbena konstelacija. Seveda ta relevantni impulz, ki izvira iz konteksta nove levice ni nič drugega kot le eden izmed nasledkov investi- cije razlike v dano ideološko polje in prav s tem označe- valec celotnega konteksta, ki pa je omogočil konstatacijo premika. 241+ Izhajajoč iz tega zarisa moramo reči, da je kontrapozici- ja marksizem - anarhizem dana vedno po premiku, je torej različna v svoji datiranosti in je tako nujno specifična kot aktualni predmet teorije, s čimer je ireduktibilna na svoja historična pojavljanja. To se pravi, da je sedanjost te kontrapozicije "nekaj" drugega kot "v-bistvu-isto-kot spori-v Prvi internacionali". To se pravi, da je predvsem jasno, da se spor Marx-Bakunin v kontekstu nove levice ni- kakor ne ponovi, niti se preprosto ne prolongira, čeprav ohrani določen paradigmatski značaj. Prav eskalacija te paradigme v določenem delu "klasičnega" marksizma rezultira v že omenjeni redukcionizem, ki cellotni kontekst nove levi- ce (pri čemer še obenem novo levico substantivira) inter- pretira kot anarhizem in potem "uspešno" napada svoj last- ni fantazem. Ta fantazem vključuje predstavo o nekakšnem polarnem nasprotju med konceptom spontanosti in konceptom organiziranosti in ni prisoten samo v redukcionistični re- laciji "klasične" marksistične kritike, ampak je deloval tudi znotraj samega novolevičarskega konteksta v debati o organizaciji. Predstava o konstrukciji polarnega nasprotja spontanitete in organizacije predvsem ni produkt same Marx- ove teorije in tudi ne Leninove, ampak je afirmacija pozi* cije marksizma birokratske strukture. Zakaj Lenin zapiše: "Vendar je razlika med spontanostjo in spontanostjo" (Izbra- na dela I, Ljubljana 1977, str. 518), če ne zato, da opozo- ri na pomen interpretacije "spontanega elementa", ki mu šele dialektična interpretacija v teoretskem in praktičnem pogle- du ustvari možnost afirmacije v procesu ukinjanja kapital- skega odnosa. V Marxovem in Leninovem primeru (če ne omenja- mo še več drugih) spontanost ni podvržena izbrisu, ampak je predvsem v teoriji dialektično posredovana. Klasični anar- hizem (npr. Bakuninov) zavrne teoretsko interpretacijo spon- tanega elementa, pri čemer Marx dokaže iluzoričnost Bakuni- novega sklicevanja na spontanost, saj pozicija spontanosti ni vzpostavljena že zaradi gole nereflektiranosti diskurza. 241+ Tako ostane anarhizmu spontanost zunanja predpostavka, navznoter pa dobimo teološko hierarhijo "revolucionar- jev". Tudi brez nove levice imata marksizem in anarhizem zgodo- vino svojega odnosa, ki ima svojo specifiko v Drugi inter- nacionali, v ruski revoluciji in v španski državljanski vojni. Toda v kontekstu nove levice se močneje izstavi trojna relacija diferenciranih pozicij: partijskega marksi- zma, "novolevičarskega" marksizma in anarhizma. Vsaka od teh pozicij je v ideološkem in teoretskem pogledu notranje bolj razdeljena kot kdaj koli v zgodovini. Ta razdeljenost je tolikšna, da je nemogoče govoriti o nasprotjih in proti- slovnih stališčih samo v dualitetah, ampak je jasno, da imamo opraviti z izredno strukturirano mrežo teoretskih in ideoloških relacij, ki v določenih stikih producirajo pa- radoksalne spoje in spore. Glede na to je z ozirom na pojem anarhizma potrebno ločiti med samo anarhoidnimi usmeritva- mi in "pravim" anarhizmom. To zastavlja nek poseben problem in obenem omogoča drugo interpretacijo mesta nastajanja anar- hizma, če izhajamo iz materialističnega stališča, жа katere- ga je nastajanje ideologij utemeljio v razmerjih družbene produkcije in reprodukcije, v njihovi historični formirano- s ti. če smo rekli "v njihovi historični formiranosti", to pomeni, da razmerij družbene produkcije in reprodukcije nismo videli samo vulgarno v obnavljanju materialne osnove in v razmnože- vanju v okviru družine, ampak smo jim všteli ideološko kom- ponento. V okviru tega je torej mimo meščanske ekonomije re- lacija marksizem in anarhizem "znotraj"vsakega od obeh čle- nov in v njunem odnosu nek produktiven sistem razlik. Prav kompliciranje ideoloških relacij na razredni fronti z inter- vencijo konteksta nove levice, je tista naknadna interpreta- cija, ki potrjuje sum o vzajemni produktivni vezanosti marksi- zma in anarhizma v polju njunih razlik, če tako dobljeno pred- 241+ stavo izvedemo do konca in če upoštevamo vmesno instanco anarhoidnosti, je (ob tem, da preskočimo več kombinacij, ki logično sledijo) mogoče ugotoviti, da torej marksizem na do- ločenem mestu te produktivne relacije producira svoj lastni anarhizem. Zdi se, da je v luči te ugotovitve mogoče najti številne primere v zgodovini gibanja, v kateri anarhoidne franckije označujejo ali prešibko organiziranost, ali hiper- trofiranje hierarhične organizacije, če odštejemo vse druge možne okoliščine, med katerimi ni zadnja možnost tudi regre- sija v teoretskem pogledu. Toda ta dimenzija nas tu ne zani- ma v smislu same možnosti tematizacije empiričnih zgodovin- skih faktov, ampak nam gre za drug teoretski sklep: glede na produktivnost relacije marksizma in anarhizma je očitno, da se mesto vedno novega nastajanja anarhizma neprestano premešča. Pri tem ne smemo zanemariti "nauka zgodovine", da je marksizem vedno v končni instanci premagoval anarhizem, zaradi česar tudi govorimo o "vedno novem nastajanju anarhi- zma". Mimo teoretske premoči beleži marksizem zmago tudi v ideološkem polju konteksta nove levice, še zlasti če sešte- jemo vse trockizme, leninizme, maoizme, neodvisne intelek- tualne marksistične pozicije, univerzitetne klime... itd. Glede na vse to je očitno, da anarhizem "na novo nastaja" ob vsakem strukturiranju revolucionarne situacije, ki ga označuje tudi kontekst nove levice, ki je pomenil tako obu- ditev marksizma v različnih variantah, kakor tudi obuditev anarhizma v prav tako različnih variantah. Vendar nova levi- ca spričo svoje neorganiziranosti (za katero je sedaj jasno, da jo ni mogoče enostavno enačiti z anarhizmom) ni bila pro- stor spopada obeh teoretsko-ideoloških kompleksov v takšnem institucionalnem političnem okviru, da bi ga mogli recimo primerjati z Internacionalami. Spor je tako dan v relativno "čistejših" relacijah - kot polemika. Le-ta je obeležena s historično tradicijo, obenem pa se iz te obeleženosti inve- stira na vseh straneh v polje fronte razrednega boja imaginar- ni moment koncipiranja lastne pozicije v revolucionarnem pro- 241+ cesu. V začetku je mogoče zaslediti tudi večje število pos- kusov pomiritve marksizma in anarhizma. Wolfgang Dressen (prim.: Antiautoritäres Lager und Anarchismus, Berlin 1968) tako skomponira marksistično kritiko kapitalizma z anar- histično prakso in vidi možnost vzpostavitve "revolucionar- ne enotnosti" v spremembah kapitalizma konkurence v monopol- ni kapitalizem in v naukih "državnega socializma" kot repre- sivnega in hierarhiziranega sistema. Možnost enotnosti mu na- stopi kot izkušnja pariškega maja. če ta poskus vzamemo kot karakterizacijo polja nastajanja anarhizma v kontekstu nove levice (ki sicer izstavi možnost tako zamišljene enotnosti kot nemogočo), nam izstopi pred oči mesto vzajemenga produ- ktivnega stika, na katerem anarhizem hoče prevzeti iniciati- vo. "Marksist" Dressen postulira praktično potenco anarhiz- ma, ki po njegovem formira subjekta revolucije v kolektivni akciji. Pri tem pa Dressen spregleda, da je prav polje hipo- staziranega praktičnega mesto, kjer se anarhizem sam sebi zdi teoretičen, kajti pretendira na nerazlikovanost teoretič- nega in praktičnega v svojem lastnem kontekstu. Z druge stra- ni (anarhistične) prinaša temu "marksističnemu" poskusu ra- čun ameriški anarhist Murray Bookchin, ki celo npr. sprejema Marxovo kritiko Bakunina, vendar vehementno, v imenu kriti- ke marksistične študentske "Progressive Labor Party", zavrne vse taktične elemente marksistično koncipirane revolucije, (prim.: "Post-Scarcity Anarchism", San Francisco 1971) Anar- histična koncepcija M. Bookchina ni osamljena v sprejemanju določenih predpostavk marksistične (posebej pa Marxove) teo- rije. Toda to ;sprejemanje je predvsem samo aktualizacija anarhistične pozicije, ki je pri Bookchinu podkrepljena še s poudarjanjem ekološke krize. Aktualizacija, ki torej lahko vključi tudi elemente marksizma je obenem predelava teh teo- retičnih elementov v tekstu, ki heglovsko artikulirano re- prezentira pozicijo zdravega razuma. V anarhističnem tekstu nivo zdravega razuma implicira subjekta, katerega koncepcija kot "človeka" je izvzeta od kritike in tako nastopa spontani- 241+ zem tega fantazma subjekta v fantazmu neposredne akcije kot izpolnitev samega fantazma. Anarhizem tako predpostav- lja v svoji "praktični naravnanosti", da ni nobenega teo- retskega preostanka več, da je torej s svojim nerazlikova-, njem teoretskega (ideološkega) in praktičnega zapopadel totaliteto, o kateri je kvečjemu še potrebno "prosvetliti mase" ipd. To seveda spominja na klasično stališče anar- hizma, vendar pa ne smemo spregledati novih figur artiku- lacije anarhističnega diskurza; le-ta je v svoji aktuali- zaciji vedno poučen, ker nudi določeno ideološko slliko konstitucije subjekta v meščanski strukturi. Ta slika je seveda specifična glede na spremenljivost strukture proce- sa konstitucije znotraj samega meščanskega prostorsko- časovnega okvira. Anarhizem svojo mobilizatoričnost vzpos- tavlja v apeliranju na pozitivno nezadovoljenost subjekta takšnega "kot je", potem pa mu v diskurzu, ki je navadno obtežen z moralnimi metaforami nudi sliko utopičnega sveta brez "diktature" ipd. K tej tendenci lahko prištejemo kooperativistični anarhizem na Nizozemskem. Predstavnik te struje Roel van Duyn (prim: "Message of a Wise Kabouter, London 1972) sklicujoč se na Kropotkina polemizira zoper popularizirano teorijo agresije K. Lorenza in predvsem iz- postavi primere živalskih kooperacij proti Lorenzovim pri- merom agresivnih obnašanj v naravi. Po drugi strani pa "ob- računa" tudi z "moralnim relativizmom" marksizma, ki mu zoperstavi Kropotkinov evolucionistični moralni pristop, po katerem naj bi bila morala implicitna v naravi,s tem absolutna in dosegljiva s kooperacijo med delavci in ne z diktaturo proletariata. Ta ideologija, ki je bila nosilna za dokaj publicirane amsterdamske anarhistične praktične poskuse v okviru "svobodne države Oranže", kaže na določe- no potentnost anarhistične ideologije, da zapolni prostor imaginarnega (ki ni samo utopično), ko v svojem humanizmu prezentira dosegljivost užitka, kar je poskus izognjenja problematiki razbitosti konstitucije subjekta v meščanski 241+ strukturi. Pri ter. anarhist ne vidi, da je v polju imagi- narnega "uspel" preskočiti več veznih členov, v katerih izstopa preostarek, ki je ideološko polje meščanske struk- ture. Spregledi torej svojo lastno meščanskost in seve- da tudi ne vidi nemožnost ukinitve kapitalskih razmerij v svojem projektu. Določena oživitev anarhizma (ali vsaj anarhoidnih tendenc) v kontekstu nove levice pa se ne izčrpa samo v poskusih, v katerih anarhistična ideologija samo sebe prikazuje kot končni raison revolta mlade generacije v poznem kapitaliz- mu, ampak zapisuje v utemeljitev svojega podviga svojo rekon- strukcijo zgodovine. Vsak poraz anarhizma se v anarhističnih zgodovinah pokaže aa možnost zmage socializma. Znani so šte- vilni poskusi rekonstrukcije vloge anarhistov v ruski revo- lucij i (prim: Voline: The Unknown Revolution, New York 1955) med katerimi je posebno karakterističen poskus posebne- ga poudarka kronstaritske vstaje (npr. Ida Met: The Kronstadt Uprising, Montrael 1971). Prav o teh rekonstrukcijah je za sedaj spričo deficitarnosti zgodovinopisja težko presojati poenostranitve. Podobne poskuse srečamo tudi v anarhistič- nih zgodovinah španske državljanske vojne. Da je v tej re- voluciji pripisati razloge poraza tudi notranji razbitosti revolucionarne fronte, najbrž ni dvomiti. Vloga anarhizma (anarhosindikalizma) je očitno pri prebujanju španskih mno- žic bila velika, posebno v Kataloniji. Medtem ko anarhisti- čno zgodovinopisje brez samokritike vidi svojo vlogo v re- voluciji kot edino pravo revolucionarno stališče, (prim.: npr. José Peirats: Anarchists in the Spanish Revolution, __ Detroit 1974, ali Vernon Richards: Esenanzas de la Revolu- tion Española), pa n.pr. trockistično (prim.: Felix Morrow: Revolution and Counterrevolution in Spain, London 196 3) ugo- tavlja, fatalne zmote v okviru CNT in POUM, obenem pa ugotav-r lja, da je v sami revoluciji anarhistični tabor vendar rav- nal tudi v skladu z okoliščinami in oblikoval proletarsko državnost, kar je v teoriji zavračal. Kakorkoli že, iz nas- protujočih zgodovinopisnih virov je očitno, da je v španski 241+ revoluciji stalinizem že uspel v mednarodnih okvirih diskreditirati marksizem. Konstelacije v španski revoluciji pa opozarjajo, da je v praksi revolucije po- trebno vedno računati tudi na reprodukcijo anarhističnega, ali vsaj anarhoidnega elementa, in da je lahko napaka a priori zavračati vsako zavezništvo z anarhizmom v razred- nem boju. Iz navedenih primerov, ki karakterizirajo polje novega anar- hizma, je razvidno, da je tudi v kontekstu nove levice anar- hizem bil predvsem spremljajoča ideologija in ni zadobil večje notranje trdnosti, ali v večjem številu zajel bodisi študentsko, ali delavsko gibanje. Rekli smo že, da je pose- ben presežek tega polja tim. urbana gverila. čeprav gre v delih italianske in nemške mestne gverile, ki izvirata iz konteksta nove levice (kar pa ni mogoče enoznačno reči za nacionalistični organizaciji ETÀ in IRA) tudi za anarhoidne skupine in anarhistične komponente v ideologijah, pa je van- dar potrebno ugotoviti, da je posebno v skupini Baader-Mein- hof prevladovala nekakšna leninistična ideologija, ki je te- meljila na precenjevanju stopnje prebujenosti delavskega gi- banja in šele izoliranost akcij urbane gverile ustvari videz anarhističnosti akcij teh grupacij. Zanimivo je, da relativ- no novo anarhistično gibanje "avtonomizem", ki se zavzema za "revolucionarno nasilje" ostro kritizira "elitizem in avantgardizem" Rdečih brigad v figurah diskurza, kakršen je značilen za anarhistično kritiko marksizma. Prisotnost anarhizma in produkcija anarhoidnosti je torej gotovo nujni učinek konsolidacije fronte razrednega boja v poznem kapitalizmu. Specifične prilagoditve anarhističnih ideologij (njihov razvoj) označujejo tudi odsotnost inici- ativnosti organiziranega komunizma v revolucionarnem pro- cesu. Kakor hitro le-ta pozabi na specifično konkretno di- alektiko razmerja spontanosti in organiziranosti, mu njego- va "pozaba" navrže presenečenje, čeprav anarhoidnost in organizirani anarhizem ne moreta biti v meščanski strukturi 241+ nikakršno golo naključje. Redukcionizem, nediferenciranje in ostalo, kar nam je izstavil pričujoči tekst kot napako dela marksizma, je izvedeno iz presenečenja kot zanikova- nje njegove lastne udeleženosti v vzpostavitvi polja, kjer se anarhizem lahko razvije v večji meri, kakor bi se ob revolucionarni aktivnosti organiziranega komunizma. V nekem določenem pogledu torej oživitev anarhizma v okvi- ru nove levice v formi neke drugačne konfrontacije z mar- marksizmom pomeni izziv za marksistično teorijo, saj j e lahko simptom zastnja v njej. Posebno vprašanje je seveda kaj vse producira sa« zastoj v teoriji in kolikšni meri je razvoj teorije brez zastojev sploh možen? Seveda pa ne mo- remo vsega problema obeležiti kot funkcijo :spremenljivih znotraj teoretskih relacij, kajti v teoriji poteka predvsem produkcija pisanja, ki je "najnotranjejša" produkcija in reprodukciji meščanske strukture z negirajočimi jo razli- kami vred. Pojav anarhizma v artikuliranih diskurzih in v praksah "direktnih akcij"vedno znova reprezentira marksi- stični teoriji zahtevo (katero le-ta vedno nekako interio- rizira) po obračunu z njeno lastno slabo neskončnostjo. 241+ » • '. • .•• • PREVODI 241+ Mihail BAKUNIN REAKCIJA V NEMČIJI* Svoboda, realizacija svobode: kdo lahko zanika, da to ni tisto kar vodi današnjo zgodovino? ... Revolucionarna pro- paganda je v svojem najglobljem smislu NEGACIJA obstoječe- ga stanja države. Upoštevajoč njeno najglobjo naravo nima drugega programa kot uničenje kateregakoli reda, ki v do- ločenem času prevladuje... Ne smemo se vesti le politično, ampak se moramo v naši politiki vesti religiozno. Religioz- no v smislu svobode, katere edini resnični odraz je pravica in ljubezen. Zares le za nas, ki nas imenujejo sovražnike krščanske vere, samo za nas, je rezervirana in celo nareje- na ta vzvišena dolžnost... resnično izpolnjevanje ljubezni, te najvišje Kristusove zapovedi, ki je edina pot k resnične- mu krščanstvu. Spravijivcem pa, sklicujemo se na to, kar je bilo objavlje- no v francoskem časopisu: "Levica pravi, da je dvakrat dva štiri; desnica pravi, da je dvakrat dva šest; spravljivci, tisti na sredini ceste, pa pravijo, da je dvakrat dva pet." Oni ne odgovorijo nikoli z da ali ne; oni pravijo: "Do ne- ke meje imate prav, vendar po drugi strani..." če pa jim ne preostane nič drugega pravijo: "Da, to je prav zanimivo..." 0 poljskih Židih pravijo, da so hoteli v zadnji poljski voj- ni služiti hkrati obema bojujočima se stranema, tako Polja- kom kot Rusom. Posledica tega je bila, da sta jih obe stra- ni brez predsodkov pobesili. Tako so se te uboge duše muči- le z nemogočo zadevo, to je z zunanjo pomiritvijo nasprotij. Za svoje bolečine so bili prezirani z obeh strani. Ne, re- volucionarni duh ni zadušen, le vase se je pogreznil, da bi * Pričujoči tekst je Bakunin napisal 1. 18U2, ko je bil še pod močnim vplivom mladoheglovstva (op. ur.) 241+ se lahko ponovno razodel kot pozitiven, kreativen princip. Pravkar pa živi v brlogu - če lahko uporabim Heglov izraz - kot krt pod zemljo. Vendar vidni dokazi se prebujajo okoli nas in namigujejo na ta duh, na tega starega krta, ki je svoje podzemeljsko delo dokončal in bo kmalu spet prišel in obsojal. Povsod, posebno v Franciji in Angliji so bile ustanovljene, današ- nji politiki popolnoma odtujene socialne in religiozne skupnosti. Te skupnosti, v katerih življenje izhaja iz no- vih, nam popolnoma neznanih virov, rastejo in se razpršuje- jo brez fanfar. Ljudstvo, ubogi razred, ki nedvomno sestav- lja večji del človeštva, razred, ki so mu bile pravice teo- retično že priznane, pa je vendar še vedno zaničevan zara- di svojega porekla, zaradi vezi z revščino in neposlušnostjo, prav tako z dejanskim suženjstvom, ta razred, ki vsebuje pra- ve ljudi in vsepovsod prevzema preteče vedenje, je začel pre- števati sovražne vrste, številčno daleč šibkejše od njega in zahtevati oživitev že priznanih pravic za vse. Vse ljudstvo je prepojeno s slutnjo in vsakdo, ki ni ohromel se sooča z grozečim pričakovanjem bližajoče se prihodnosti, ki bo oz- nanjala odrešitev sveta. Celo v Rusiji, v tem tako malo zna- nem, brezmejnem, s snegom pokritem kraljestvu, ki ima morda še veliko prihodnost, da celo v Rusiji se zbirajo temni ob- laki - nevihta glasnik. Oh, zrak je soparen in poln bliska- nja. Zatorej lahko zakličemo našim prevaranim bratom: Pokorite se, pokorite se, božje kraljestvo prihaja! Pozitivistom pa kličemo: "Odprite oči vašemu umu, dovolite mrtvim pokopati mrtve in pustite se prepričati, da Duha več- no mladega, večno novorojenega ni v ruševinah!" Spravljvice pa opozarjamo, naj odprejo svoja srca, da bi se tako lahko 241+ rešili svoje bedne in slepe previdnosti, svoje intelek- tualne arogance in servilne bojazni, ki jim suši duše in paralizira gibanje. Zagore j zaupajmo večneiru Duhu, ki uničuje le za to, ker je neizmeren in večen vir vsega življenja. Strast po uni- čenju je hkrati tudi kreativna strast! Prevod: Jasna Stojanovski 241+ Mihail BAKUNIN Pismo Albertu Richardu (Pismo je bilo napisano neposredno pred izbruhom fran- cosko-pruske vojne in pred lyonsko vstajo v kateri je Bakunin odigral aktivno vlogo. op.ur.) Nenehno mi praviš, da se oba strinjava v osnovnih točkah, žal prijatelj moj, bojim se, da sva se znašla v popolnem nesporazumu... Imeti te moram bolj kot kdaj prej za tis- tega, ki verjame v centralizacijo in v revolucionarno državo, medtem, ko sem sam bolj kot kdaj prej proti temu. Zvest ostajam le revolucionarni anarhiji, ki jo bo povsod spremljala nevidna kolektivna moč. To je edina diktatura, ki jo bom sprejel, ker je edina združljiva s težnjo ljud- stva in s popolnim dinamičnim napadom revolucionarnega gibanja. Tvojo revolucionarno strategijo lahko povzamem v nasled- njem: takoj, ko revolucija izbruhne v Parizu, mesto or- ganizira začasno revolucionarno komuno. Istočasno se up- rejo tudi Lyon, Marseilles, Rouen in ostala velika mesta. Takoj nato je treba poslati v Pariz njihove revolucionar- ne delegacije, kjer sestavijo neke vrste nacionalno skup- ščino, ali ljudski komite javne varnosti za celo Franci- jo. Ta Komite odredi revolucijo za celotno Francijo. Ta Komite odredi revolucijo, odpravo stare države, in soci- alno likvidacijo vseh izkoriščevalskih institucij, pa naj bodo državne, religiozne ali ekonomske. Istočasno pa odredi Komite kolektivizacijo lastnine in organizira no- vo revolucionarno državo z diktatorsko močjo, zato da lahko zatre notranje in zunanje reakcije. Ali ni to tvoja ideja? Naša ideja, naš načrt pa je natančno nasproten - ni 241+ razloga, da bi se morala revolucionarna vstaja začeti v Parizu. Prav lahko se začne v provincah. Vendar pred- stavimo, da se bo revolucija kot ponavadi začela v Pa- rizu. Po našem prepričanju pa lahko tako Pariz igra le negativno vlogo, kajti to pomeni začetek uničevanja starega reda, preden je organiziran nov (v preostali Franciji), če Pariz sam pripravi uspešen upor, bo imel dolžnost in pravico zahtevati solidarnost ob popolni po- litični, sodni, finančni in administrativni likvidaciji države, pravico do kontrole nad politično in privatno lastnino (vendar ne striktno); pravico do porušenja vseh funkcij, služb in moči države ter pravico do požiga vseh javnih in privatnih uradnih dokumentov in zapisov. Tako se bo Pariz lahko nemudoma in v največjem možnem obsegu organiziral na revolucionarni način. Na novo ustanovljena delavska združenja, naj bi prevze- la lastnino nad produkcijskimi sredstvi ter nad vsemi zgradbami in kapitalom, hkrati pa naj bi se oboroževala in organizirala v regionalne sekcije ustanovljene iz sku- pin v okviru mestnih četrti. Te federativno organizirane aekcije naj bi se nato združile v federativno komuno. Na- loga komune pa bo, da izjavi, da nima niti pravice niti želje, da bi organizirala Francijo ali ji vladala. Naspro- tno, ta komuna bo pozvala vse ljudstvo, vse komune in ozemlja do sedaj pojmovana kot zamejska, da sledijo njiho- vemu vzgledu in pripravijo lastno revolucijo na najbolj možen radikalen način, da bi tako lahko uničile državo, sodne institucije, priviligiraf|o lastništvo itd. Pariz bo nato povabil te francoske ali zamejske komune na srečanje v Pariz ali kam drugam, kjer bodo njihove delegacije skupno izdelale potrebne priprave za položi- tev temeljev enakosti, ki je neobhodni predpogoj za vso svobodo. Sestavili bodo absolutno negativen program, ki 241+ bo povdaril kaj mora biti odpravljeno, organizirali skup- no obrambo in propg^afcdo proti sovražnikom revolucije, hkrati pa razvili praktično revolucionarno solidarnost s svojimi prijatelji po vseh deželah. Konstruktivne naloge socialne revolucije in kreacija no- vih oblik socialnega življenja lahko vznikne le iz živih praktičnih izkušenj organiziranih ljudskih množic, ki bo- do zgradile novo družbo, glede na svoje mnogostranske po- trebe in težnje. Provincam ali vsaj glavnim centrom kot so Lyon, Marseilles, St.Etienne, Rouen in drugim ni treba čakati na odredbe iz Pariza o organiziranju revolucije. Morajo se upreti tako kot Pariz, narediti torej negativno tj. destruktivno fazo revolucije. Organizirati se morajo spontano brez zunanjega posega, tako da Revolucionarna federativna skupščina ali Provizorične in Komunalne delegacije ne bi poskušale vodi- ti in urejati vse Francije. Nasprotno pa je Revolucionarna skupščina tvorba lokalnih in spontanih organizacij v vsa- kem od revolucionarnih centrov Francije. Na kratko bi re- volucija, nastajajoča iz vseh postavk ne bila in tudi ne sme biti odvisna od enega samega direktivnega centra. Kaj- ti center ne sme biti vir revolucije ampak njen produkt, ne sme biti vzrok revolucije ampak njen efekt. Anarhija mora biti, mora biti - če naj bi revolucija po- stala in ostala živa, resnična in močna - največje možno prebujenje vseh posameznih hrepenénj in teženj ter hkrati strahovito prebujenje spontanega življenja vsepovsod. Po začetni revolucionarni zmagi, bodo skušali politični revolucionarji, ti zagovorniki železne diktature, stre- ti ljudska hrepenenja. Kajti oni pozivajo k redu, k za- upanju in ponižnosti tiste, ki so se med revolucijo in v 241+ njenem imenu polastili in legalizirali svoje lastne dik- tatorske moči. Tako ti politični revolucionarji rekonstru- rajo državo. Mi moramo, nasprotno, zbuditi in vzpodbujati vsa dinamična hrepenjenja ljudstva. Mi moramo povzročiti anarhijo in sredi ljudske vihre mora- mo biti tisti nevidni piloti, ki vodijo revolucijo. Toda ne z očitno močjo ampak s skupno diktaturo vseh naših za- veznikov (članov anarhistične avantgardne organizacije In- ternacionalne alijanse socialne demokracije). Torej z dik- taturo brez trikov, brez uradnih naslovov, brez uradnih pravic, zato toliko močnejšo, ker ne nosi blišča moči. To je edina diktatura,ki jo bom jaz sprejel, vendar če hoče delovati mora biti najprej ustvarjena, predhodno priprav- ljena in organizirana, kajti sama ne bo prišla niti z dis- kusijami, teoretičnimi disputacijami in masovnimi propa- gandnimi shodi. če boš organiziral to kolektivno in nevidno oblast, boš triumfiral; le tako vodena revolucija bo uspela, sicer pa ne! če pa se boš igral z organiziranimi komiteji, z urad- no diktaturo, potem te bo reakcija, ki si jo sam zgradil zadušila, kajti ste že na poti, da postanete Dantoni, Ro- bespieri in St. Justi revolucionarnega socializma, že pri- pravljate svoje čudovite govore, vaše briljantne "coups d'états", ki jih boste nenadoma podtaknili zaprepaščenemu svetu... Prevod: Jasna Stojanovski. 241+ Murray BOOKCHIN MIT PROLETARIATA*'0 Zanemarimo ideološke ruševine preteklosti in usmerimo se k teoretičnim koreninam problema. Za naš čas je Marxov največji prispevek revolucionarni misli njegova dialektika socialnega razvoja. Marx je razkril, da to gibanje izhaja iz primitivnega komunizma preko privatne lastnine, v komunizem v svoji višji obliki - to je skup- nost, ki temelji na osvobajajoči tehnologiji. V tem giba- nju, je po Marxu človek prehajal iz dominacije narave nad človekom v dominacijo človeka nad človekom in končno v dominacijo človeka nad naravo '» hkrati pa je iz so- cialne dominacije kot take. V tej široki dialektiki, ra- ziskuje Marx dialektiko kapitalizma samega - to je so- cialnega sistema, ki tvori zadnjo zgodovinsko sceno v dominaciji človeka nadčlovekom. Tu Marx ni le globoko prispeval k sodobni revolucionarni misli (predvsem v svo- ji briljantni analizi produkcijskih odnosov), ampak razi- skuje tudi tiste meje časa in prostora, ki igrajo odlo- čilno vlogo v našem času. Najresnejša med temi mejami se pojavlja v Marxovem poskusu, da bi razložil prehod iz ka- pitalizma v socializem, torej prehod iz razrednevbrezraz- rednor4írek'a je povdariti, da je bila ta razlaga zavrnje- na z analogijo prehoda fevdalizma v kapitalizem - to je prehoda iz ene razredne družbe v drugo, torej prehoda iz enega lastninskega sistema v drugega. Zatorej Marx opo- zarja, da tako kot se je buržuazija razvila v fevdaliz- mu kot rezultat razkola med mestom in podeželjem (natan- čneje med obrtništvom in poljedelstvom), se je moderni proletariat razvil v kapitalizmu kot rezultat napredka *ÓOdlomek spisa "Listen Marxist!", ki je izšel v zbirki Bookchinovih tekstov pod skupnim naslovom "Post-Scar- city Anarchism", San Francisco 19 71 (op. ur.) 241+ industrijske tehnologije. Oba razreda sta razvila kot je znano, svoje lastne socialne interese - zares revo- lucionarne interese, ki so jih postavili proti stari - družbi, ki jih je ustvarila, če je buržuazija pridobila kontrolo nad ekonomskim življenjem veliko pred strmoglav- ljenjem fevdalne družbe, pridobi proletariat svojo last- no revolucionarno moč z dejstvom, da je "discipliniran, 2/ . . združen, organiziran" v sistem tovarn . V obeh primerih pa je postal razvoj produkcijskih sil nerazdružljiv s tradicionalnim sistemom socialnih odnosov. "Koža se raz- poči." Staro družbo zamenja nova. Kritičen problem s katerim se soočamo je: ali lahko raz- ložimo prehod razredne družbe v brezrazredno s pomočjo tiste dialektike, ki razlaga prehod iz ene razredne druž- be v drugo razredno družbo. To ni šolski problem, ki se poizgrava z logičnimi abstrakcijami, ampak resnično in konkretno vprašanje današnjega časa. Obstajajo globoke razlike med razvojem buržuazije v fevdalizmu in razvojem proletariata v kapitalizmu, razlike ki jih Marxu ni uspelo predvideti ali pa se s tem ni jasno soočil. Buržuazija je kontrolirala ekonomsko življenje veliko prej, preden je prevzela državno moč; postala je materialno, kulturno in ideološko dominanten razred še preden je uveljavila svojo politično nadvlado. Proletariat pa ne kontrolira ekonomske- ga življenja. Kljub svoji neizogibni vlogi v industrijskem procesu, delavski razred ne tvori niti večino celotne po- pulacije in njegovo strateško ekonomsko pozicijo razjeda .3/ kibernetika ter ostali tehnološki napredki . Proletariat torej potrebuje visoko zavest zato, da bi uporabil svojo moč za dosego socialne revolucije. Pridobitev te zavesti je do sedaj blokiralo dejstvo, da je tovarniško okolje eno najbolj utrjenih aren etike dela, hierarhičnega siste- ma upravljanja, poslušnosti do voditeljev in od nedavna angažirane produkcije nepotrebnih dobrin in orožja. To- varna ne le, da služi "discipliniranju", "združevanju" 241+ in "organiziranju" delavcev, ampak počne to na dosledno buržuazni način. Kot Marx ugotavlja, kapitalistična pro- dukcija v tovarni vsak delovni dan ne le obnavlja kapi- talistične odnose, marveč obnavlja tnLdi kapitalistično psiho, vrednote in ideologijo. Marx se je tega dejstva dovolj dobro zavedaj, zato je lahko iskal bolj neovrgljive razloge kot so gola dejstva eksploatacije, konfliktov zaradi mezd in delavnika, da bi vzpodbudil proletariat k révoluej i. V svoji splošni teoriji o kapitalistični akumulaciji je sku¿al označiti ostre objektivne zakone, ki silijo prole- tariat, da zavzame revolucionarno vlogo. Tako je torej razvil svojo znano teorijo obubožanja: konkurenca med ka- pitalisti povzroči, da drug drugemu zbijajo cene, kar vodi k nenehnemu zmanjševanju mezd in k absolutnemu obubo- žanju delavcev... Proletariat se je tako prisiljen upreti kajti s konkurenčnim procesom in centralizacijo kapitala "masovno" rastejo revščina, zatiranje, suženjstvo in de- gradacija". Kapitalizem pa se vendarle ni ustavil v Marxovih časih. Od Marxa, ki je pisal sredi 19. stoletja ne moremo priča- kovati, da bi doumel vse posledice, ki izhajajo iz vpogle- da v centralizacijo kapitala in razvoja tehnologije. Ne smemo pričakovati, da bi bil moral predvideti da se kapi- talizem ne bo razvil v dominantno industrijsko obliko te- danjega časa - le iz merkantilizma, torej iz državno pod- piranih trgovskih monopolov v visoko konkurenčne industrij- ske celote - ampak, da se s centralizacijo kapitala, kapi- talizem vrača v svoje merkantilistično poreklo, le, da se- daj na razvojno višji stopnji, kjer prevzame monopolno ob- liko, ki jo podpira država. Ekonomija se nagiba k spojit- vi z državo in kapitalizem začne "planirati" njen razvoj 241+ namesto, da bi jo prepustili izključno medsebojnemu vpli- vanju konkurence in tržnih sil. Gotovo pa sistem ne odpra- vi tradicionalnega razrednega boja, ampak ga obdrži tako, da uporablja ogromno tehnoloških virov za asimilacijo naj- bolj strateških profilov delavskega razreda. Tako otopi popolno zaupanje v teorijo obubožanj a in v ZDA se tradicionalni razredni boj ne razvije v razredno vojno. Razredni boj ostaja v popolnoma buržuaznih dimenzijah. Marksizem pa dejansko postane ideologija. Asimiliran je z najbolj razvitimi oblikami državnega kapitalističnega gi- banja - opazno v Rusiji. Z neverjetno ironijo zgodovine po- stane marksistični "socializem" v veliki meri pravi držav- ni kapitalizem, ki ga Marks ni predvideval v dialektiki 5/ kapitalizma . Namesto, da bi se proletariat razvil v revo- lucionarni razred znotraj kapitalizma, postane organ v tele- su buržuazne družbe. Vprašanje , ki si ga moramo postaviti v tem zgodovinskem času je ali se socialna revolucija, ki hoče doseči brezrazred- no družbo, lahko pojavi v konfliktu med tradicionalnimi razredi v razredni družbi, ali pa se takšna socialna revo-- lucija pojavi šele pri razpadu tradicionalnih razredov, torej zares iz pojava popolnoma novega "razreda", čigar bistvo je, da je ne-razred rastočega sloja revolucionar- jev. če poskušamo odgovoriti na to vprašanje, izvemo ta- krat, ko se povrnemo k širši dialektiki, ki jo je Marx razvil za človeško družbo kot celoto več, kot pa iz mode- la, ki si ga je izposodil v prehodu iz fevdalne v kapita- listično družbo. Tako kot so se začeli diferencirati pri- mitivni sorodstveni klani v razrede, tako je v našem času tendenca po razpadu razredov v popolnoma nove subkulture, ki so podobna nekapitalističnim oblikam odnosov. To pa niso več striktno ekonomske skupine; dejansko kažejo ten- denco socialnega razvoja, ki bi prekoračil ekonomske kate- 241+ gorije družbenega pomanjkanja (scarsity society). Te gru- pe pravzaprav tvorijo surovo, nejasno, kulturno predforma- ci jo gibanja pomanjkanja v obdobje po družbi pomanjkanja (post-scarsity society). Proces razpada razreda moramo razumeti v vseh njegovih raz- razsežnostih. Tu mora biti beseda "proces" povdarjena: tradicionalni razredi ne izginejo in prav zato ne tudi razredni boj. Le socialna revolucija lahko odstrani prev- ladujočo razredno strukturo in konflikt, ki ga le ta pov- zroča. Poglavitna stvar je, da tradicionalni razredni boj preneha vsebovati revolucionarne implikacije; saj sam se- be odkriva kot filozofijo prevladujoče družbe, ne pa kot težke porodne bolečine. Dejansko pa tradicionalni razred- ni boj stabilizira kapitalistično družbo s tem, ko "kori- gira" svoje zlorabe (mezde, delavnik,inflacija, zaposle- nost itd.). Sindikati so osnovani v kapitalistični druž- bi kot kontraumonopolin industrijskim monopolom in so inkorporirani v neomerkantilistično podržavljeno ekonomi- jo kot neko stanje. Zunaj tega stanja se dogajajo večji ali manjši konflikti, vendar vzeti kot celota, sindikati krepijo in ohranjajo sistem. Skrajno reakcionarno je krepiti razredno strukturo z ble- betanjem o "vlogi delavskega razreda", ali pa krepiti raz- redni boj s tem, da mu pripisujemo "revolucionarno" vse- bino in zaokupljati njegovo revolucionarno gibanje našega časa z ("workerities") "delavstvi". Ničkolikokrat so mo- rali biti marksistični doktrinarji opomnjeni, da je zgodo- vina razrednega boja zgodovina bolezni. To je zgodovina ran, ki jih je odprlo znano "socialno vprašanje", zgodo- vina enostranskega človeškega razvoja, ki je poskušal dobiti kontrolo nad naravo z dominacijo nad sočlovekom, če je bil stranici produkt te bolezni tehnološki napredek, je bil glavni produkt represija, strašno prelivanje člo- veške krvi in grozno pohabljanje človeške psihe. 241+ Tako kot se bolezen bliža koncu, ko se začenjajo rane celiti v svojih najglobljih kotičkih, se ta proces zdaj razvije v celoto; revolucionarne implikacije tradicio- nalnega razrednega boja izgubljajo svoj pomen kot teo- retični konstrukti in kot družbena realnost. Proces raz- padanja ' ne zajema le tradicionalne razredne strukture ampak tudi patriarhalno družino, avtoritativne oblike vzgoje, vpliv religije, državnih institucij in običajev zgrajenih na trpljenju, odpovedovanju, krivici in zati- rani seksualnosti. Skratka ta proces desintegracije po- stane sedaj posplošen in dejansko gre preko vseh tradi- cionalnih razredov, vrednot in institucij. Ustvarja pa popolnoma nove rezultate, nove načine bojevanja, nove oblike organizacije in zahteva popolnoma nov pristop k teoriji in praksi. Kaj to konkretno pomeni? Zoperstavimo dva pristopa, mar- marksističnega in revolucionarnega. Po Marxovi doktrini bi morali pristopiti k delavcu - ali bolje "vstopiti v tovarno"- in ga spreobrniti "raje" kot kogarkoli druge- ga. Namen? - narediti delavca "razredno zavednega". Naj omenim le najbolj neandertalske primere stare levice: striženje las, oblačenje v konvencionalno športno oble- ko, zamenjava marijuane s cigareti in pivom, konvencio- nalno plesanje, napadanje "grobega" manierizma in razvi- 6 / tje brezhumornega, brezizraznega pompoznega obraza. Skratka posameznik postane to, kar je delavec v svoji najslabši karikaturi: ne "neznaten buržuazni degenerik" ampak gotovo buržuazni degenerik. Postane imitacija de- lavca v tolikšni meri kolikor je delavec imitacija svo- jega delodajalca. V preobrazbi študenta v "delavca" le- ži aloben cinizem. Uporabiti skuša nepreračunljivo dis- ciplino tovarniškega okolja zato, da bi discipliniral delavca v strankarskem okolju. Uporabiti skuša delavčevo 241+ spoštovanje do industrijske hierarhije, da bi združil delavca v hierarhijo stranke. Ta gnusen proces, lahko, če je uspešen, pripelje le do zamenjave ene hierarhije z drugo. Dosežemo pa ga s pretvarjanjem češ, da se zani- mamo za delavčeve vsakodnevne zahteve. Celo Marxova te- orija je degradirana v skladu s to ponižujočo podobo de- lavca. (glej skoraj katerokoli kopijo "Challenga"- Natio- nal Enquirer levice. Nič bolj ne dolgočasi delavca kot tovrstna literatura.) Na koncu je delavec dovolj pre- meten, da ve, da bo dosegel boljše rezultate v vsakodnev- nem razrednem-boj u preko sindikalne birokracije, kot preko marksistične partijske birokracije, štirideseta le- ta so to dramatično razkrila, saj so v približno dveh le- tih sindikati uspeli skoraj brez protesta ljudskih množic, izgnati na tisoče "marksistov", ki so vztrajno in vestno delali več kot celo desetletje in so se celo povzpeli v sam vrh vodstva starih CIO-internacional. Delavec ne postane revolucionaren s tem, da postane še bolj delavec, ampak z neopravljanjem svojega "delavstva" (workerness). V tem pa ni sam. Isto velja za kmeta, štu- denta, uslužbenca, vojaka, birokrata, profesionalca - in za marksista. Delavec ni nič manj "buržuj" kot kmet, štu- dent, uslužbenec, vojak, birokrat, profesionalec - in marksist. Njegovo "delavstvo" je bolezen s katero je okužen, to je socialna bolezen teleskopirana v individu- alne dimenzije. Lenin je to doumel v svojem delu Kaj sto- riti, vendar je to spretno prikrival s staro hierarhijo pod rdečo zastavo in v malenkostnem revolucionarnem be- sedičenju. Delavec začenja biti revolucionaren takrat, ko ne opravlja več svojega "delavstva", ko začne sovra- žiti svoj razredni status, tu in sedaj, ko začne opušča- ti prav tiste značilnosti, ki so jih marksisti v njem najbolj cenili - to je svojo delavsko etiko, značajsko strukturo, ki izhaja iz industrijske discipline, svoje 241+ spoštovanje do hierarhije, njegovo poslušnost do vodite- ljev, svoje potrošništvo in svoje puritanstvo, šele takrat Ko delavec postal tako revolucionaren in do take stopnje, da bo opustil svoj razredni status in pridobil nerazredno zavest. Toda on se degenerira - on se čudovi- to degenerira. To kar zanemarja so točno tisti razredni okviri, ki ga vežejo na vse sisteme dominacije. Pozablja tiste razredne interese, ki ga priklenjajo k potrošništvu, 7 / predmestju in k računarskemu konceptu življenja. Najbolj obetaven je razvoj pojava mladih delavcev v da- našnjih tovarnah, ki kadijo marijuano, se požvižgajo na svoja delovna mesta, prihajajo in odhajajo iz tovarn, puščajo dolge in daljše lase, zahtevajo raje več proste- ga časa kot večje plačilo, kradejo, vznemirjajo avtorite- te, gredo v divje stavke in vanje vključujejo svoje sode- lavce. še bolj obetaven je pojav tipa človeka v trgovskih šolah, ki so rezervoarji industrijskega razreda na pohodu. Do tiste stopnje, ko bodo učenci strokovnih šol in študent- je uspeli povezati svoj življenjski stil z različnimi as- pekti anarhične kulture mladih, se bo tudi proletariat preoblikoval iz sile, ki stabilizira ustaljeni red, v re- volucionarno silo. Kvalitativno nova situacija pa se pojavi, ko se človek so- oči s prehodom iz represivne razredne družbe, ki sloni na materialnem pomanjkanju v osvobajajočo razredno družbo, ki sloni na materialnem izobilju. Razpadajoča tradicionalna razredna struktura ustvarja nov tip človeka, katerega šte- vilo nenehno narašča: to je revolucionarni tip. Ta revolu- cionarni tip ne začenja izzivati le ekonomske in politične premise hierarhične družbe ampak izziva hierarhijo samo. Ne dviga le potrebo po socialni revoluciji ampak skuša tudi živeti na revolucionarni način, seveda pa le do 226 8 / takšne stopnje, ki je v obstoječi družbi možna . Ta re- volucionarni tip človeka ne napada le oblike, ki jih je ustvarila zapuščina dominacije•ampak hkrati improvizira nove oblike osvoboditve, katera jemlje svojo poezijo iz prihodnosti. Te priprave za prihodnost, to eksperimentiranje z osvo- bajaj očimi "post-scarsity" oblikami družbenih vezi, so lahko iluzorne, če prihodnost vsebuje substitucijo ene razredne družbe z drugo, vendar pa je neizogibno, da vsebuje prihodnost brezrazredno družbo zgrajeno na "ru- ševinah" razredne družbe. Kaj bo potem "gibalo" te revo- lucionarne spremembe? To bo dobesedno velika večina druž- be sklenjena iz vseh tradicionalnih razredov in stoplje- na v skupno revolucionarno moč z razpadom institucij, socialnih oblik, vrednot, življenjskega stila prevladu- joče razredne strukture. Tipično za to družbo je, da so njeni najbolj napredni elementi mladina - to je, genera- cija, ki ne pozna kroničnih ekonomskih kriz, ki je ved- no manj in manj orientirana proti mitu materialne goto- vosti, mitu, ki je bil tako široko razširjen med gene- racijo tridesetih let. če je res, da socialna revolucija ne more biti doseže- na brez aktivne ali pasivne podpore delavcev, ni več res, da ne more biti dosežena brez aktivne ali pasivne podpore kmetov, tehnikov in profesionalcev. Predvsem pa socialna revolucija ne more biti dosežena brez pod- pore mladih, iz katerih prevladujoči razred rekrutira svoje oborožene sile. če vladajoči razred obdrži svojo vojaško moč, je revolucija izgubljena ne glede na to koliko delavcev ji hiti na pomoč. To je bilo dobro prika- zano ne le s Španijo v tridesetih letih, ampak z Madžar- sko v petdesetih in čehoslovaško v šestdesetih letih. Revolucija v današnjem času - s svojo pravo naravo, s 241+ svojo integralno težnjo - zmaguje ne le vojske in de- lavce, ampak prav tisto generacijo iz katere so rekruti- rani vojaki, delavci, tehniki, kmetje, znanstveniki, profesionalci in celo birokrati, če se znebimo taktične- ga priročnika preteklosti, gre revolucija prihodnosti po poti najmanjšega odpora, utirajoč si pot v najbolj sumljive sfere populacije ne glede na njeno "razredno pozicijo". Hrani se z vsemi kontradikcijami buržuazne družbe in ne le s kontradikcijami iz let 1860 in 1917. Torej privlačuje vse tiste, ki čutijo breme eksploata- cije, revščine, rasizma, imperializma, da, tisté, ki jih frustrira potrošništvo, predmes^e, sredstva javne- ga obveščanja, družina, šola, supermarket in prevladujo- či sistem zatrte seksualnosti. Tu postane oblika revolu- cije totalna tako kot njena vsebina - brezrazredna,brez- lastniška, nehierarhična in v celoti osvobajujoča. Zaletavanje v revolucionarni razvoj z obrabljenimi marksi- stičnimi recepti, blebetanje o "razredni liniji" in "vlo- gi delavskega razreda", pomeni subverzijo sedanjosti in prihodnosti s preteklostjo. Prva kontrarevolucija je iz- boljševanje otopele ideologije z govoričenjem o "kadrih", o "avantgardni stranki" o "demokratičnem socializmu" in o "diktaturi proletariata". Pozorni pa moramo postati na problem "organizacijskega vprašanja" - na ta pomemben t « prispevek leninizma marksizmu. Prevedla: Jasna Stojanovski OPOMBE: 1/ Iz ekoloških razlogov ne sprejmemo izraza "dominaci- ja človeka nad naravo", ki ga je v preprostem smislu podal Marx pred enim stoletjem. 241+ 2/ Prava ironija je, da marksisti, ki govorijo o "eko- nomski moči" proletariata, praktično posnemajo pozi- cijo anarhosindikalistov, ki ji je Marx tako ogorče- no nasprotoval. Marxa ni zanimala "ekonomska moč" proletariata, ampak njegova "politična moč"; upošte- vajoč pri tem dejstvo, da bi lahko večina populacije postala proletariat. Marx je bil prepričan, da bi in- dustrijske delavce gnala v revolucijo predvsem mate- rialna beda, ki bi sledila iz kapitalistične tendence po akumulaciji; industrijski delavci, ki jih je orga- niziral tovarniški sistem in jih je disciplinirala to- varniška rutina, bi bili sposobni organizirati sindi- kate, predvsem pa politične stranke, ki bi bile v ne- katerih deželah primorane uporabiti uporniške metode. V drugih (Velika Britanija, ZDA, kasneje je Engels dodal še Francijo), bi lahko dosegli svojo moč na vo- litvah in bi tako uzakonili obstoj socializma. Karak- teristično je bilo, da so bili nekateri marksisti ta- ko . nepošteni do Marxa in Engelsa, kot je bila Progresivna delavska stranka do bralcev "Challenga" in sicer tako, da so pustili pomembne komentarje nepre- verjene ali pa so skrajno izkrivili Marxov pomen. 3/ To mesto je dobro kot katerokoli drugo za ureditev pojma, da je "proletarec" vsakdo, ki nima na prodaj drugega kot svojo delovno silo. Res je, da je Marx definiral proletariat v teh terminih, vendar pa je tudi izdelal historično dialektiko o njegovem razvo- ju. Proletariat se je razvil iz brezlastniškega, eksploatiranega razreda, ki je dosegel svojo najbolj napredno obliko v industrijskem proletariatu; ta pa hkrati ustreza najnaprednejši obliki kapitala. Marx je v svojih kasnejših letih začel prezirati pariške delavce, ki so pretežno delali pri proizvodnji luksu- znega blaga, navajajoč "naše nemške delavce" - naj- bolj robotom podobne v Evropi - kot "model" svetovne- ga proletariata. 4/ Poskus opisa Marxove teorije obubožanja v internacio- nalnih terminih namesto v nacionalnih (kot je to sto- ril Marx), je popolna pretveza. Prvič se to teoretič- no sprenevedanje skuša izogniti vprašanju zakaj se obubožanj e ni pojavilo v industrijski kapitalistični trdnjavi sami; to je v edinem torišču, ki tvori tehno- loško primerno izhodišče za brezrazredno družbo, če pa upamo na kolanialni svet kot je upal "proletariat", nam ta pozicija skriva resnično nevarnost: genocid. Amerika in njena nedavna zaveznica Rusija imata vsa tehnološka sredstva s katerimi lahko pahneta v podlož- nost dežele v razvoju. Na historičnem horizontu preži grožnja - to je razvoj ZDA v resnično fašistični impe- rij nacističnega tipa. Skrajno neumno je misliti na 241+ to deželo kot na "papirnatega tigra". To je nuklearni tiger, kajti ameriški vladajoči razred, ki je brez kakršnihkoli kulturnih zadržkov, je sposoben biti ce- lo bolj zloben kot nemški. 5/ Lenin je to dojel in "socializem" opisal kot "nič dru- gega kot državni kapitalistični monopol narejen v do- bro vsem ljudem". To je nenavadna trditev, če pomisli- mo na njene implikacije in zalogaj kontradikcij. 6/ V tej situaciji stara levica projektira svoje neander- talske podobe na ameriškega delavca. V resnici pa se ta lik bolj približuje značaju sindikalnega birokrata ali stalinističnega komisarja. 7/ Tako se začne delavec približevati socialno prehodnim človeškim tipom, ki so zgodovino preskrbeli s svojimi najbolj revolucionarnimi elementi. Nasplošno pa je bil "proletariat" najbolj revolucionaren v prehodnih ob- dobjih, saj ga je industrijski sistem psihično manj "proletatariziral". Veliki središči klasične delavske revolucije sta bila Petrograd in Barcelona, kjer so bili delavci direktno iztrgani iz kmečkega okolja, in Pariz, kjer so bili še vedno zasidrani v obrtništvu ali pa so prišli direktno iz obrtniškega okolja.Prav ti delavci so se najtežje aklimatizirali na industrij- sko dominacijo; tako so postali nenehen vir socialnega in revolucionarnega nemira. Nasprotno pa se je stabilni dedovan delavski razred presenetljivo nagibal k nerevo- lucionarnosti. Celo večina nemških delavcev, ki sta jih Marx in Engels navajala kot model evropskega proletari- ata, ni podprla Spartakovcev leta 1919. Velika večina teh socialdemokratov je prešla h Kongresnemu delavske- mu svetu in kasneje k Reichstagu, vendar pa so se ne- prestano, tja do 19 3 3 leta zbirali za Socialdemokrat- sko stranko. 8/ Ta revolucionarni stil življenja se prav tako lahko razvije v tovarnah, na cestah, v šolah kakor tudi na (Bay Area-East side axis) zalivskem predelu vzhodne osi. Bistvo tega načina je kljubovanje in osebna "pro- paganda junaštva", ki razjeda vse običaje, instituci- je in prepoznavne znake dominacije. Ko se začne druž- ba približevati pragu revolucionarnega obdobja, po- stanejo šole, soseske in tovarne dejanska arena revo- lucionarne "igre" - "igre", ki ima zelo resno jedro. Stavke postanejo kronični pogoj, ki so sklicane zavo- ljo njih samih, zato da razbijejo uglajeno rutino, da neprestano kljubujejo družbi in da uničujejo razpolo- ženje buržuazne normalnosti. To novo razpoloženje delavcev, študentov in ljudi iz soseske je potreben predhodnik dejanskega momenta revolucionarne trans- 241+ formacije. Njihov najbolj zavesten odraz je potreba po "samoupravljanju", delavec noče biti "upravljano" bitje, razredno bitje. Najbolj viden je bil ta proces v Špani- ji na predvečer revolucije leta 1936, ko so delavci sko- raj v vsakem naselju in mestu pozivali k stavkam "zara- di njihovega pekla" - zato, da bi izrazili svojo neodvi- snost, svoj čut za budnost ter prelom s socialnim redom in buržuaznimi pogoji življenja. Ta proces je bil tudi bistvena značilnost splošne stavke v Franciji leta 196 8. 241+ Roel van DUYN: Poroka ljubezni m kreativnosti Zakaj je človeku incest skoraj univerzalno prepovedan? Antropologi običajno odgovarjajo z Malinowskim, ki pra- vi, da seksualne zveze med starši in otroci spodkupuje- jo staršem avtoriteto. Ta odgovor je tipični primer ve- rovanja v avtoritarne zveze kot nekaj univerzalnega, verovanje, ki se ga nekateri antropologi še vedno drži- jo in ga proicirajo kot odgovor na vprašanja, ki jih ne razumejo. Najbolj verjeten pa je Lévi-Straussov odgovor. Pravi, da je prepoved inrcesta potrebna potrebna, sicer bi se odnosi med družinami oslabili. Poroka izven druži- ne pa vzpodbuja močne vezi naklonjenosti in solidarnosti med družinami. Tako je ustvarjena celotna mreža medseboj- no povezanih družin, kjer bi sicer bile samo izolirane družine. Najširša možna izbira partnerja pa ustvarja ho- mogene in pravilno pomešane socialne izdelke. To kar pravi Lévi-Strauss podpira Kropotkinov pogled na antropologijo in zgodovino, ki sloni na prepričanju, da je človek skozi evolucijo v principu naredil vse, da bi vpeljal kooperacijo. V nasprotju z večino Hobbsovih so- dobnikov, ki trdijo, da so se v starodavnih časih človeš- ka bitja potikala naokrog v manjših oboroženih družinskih grupah ter ropala in plenila, Kropotkin verjame, da so živeli v klanih in se izogibali konkurenci kolikor je bi- lo to mogoče. Domneva, da so člani teh klanov naredili vse, da bi pomagali drug drugemu tako kot je bilo pri primitivnih plemenih, ki so živela v njegovem času. V "vzajemni pomoči" podrobno opisuje miroljubni»kooperativ- ni Poglavje iz: R.V.Duyn: Message of a Wise Kabouter, Duckworth & co., London 1972 241+ ni obstoj Bušmanov, Hotentotov, Papuancev, avstralskih domačinov, Eskimov, Aleutskih otočanov, Boerjatov, Ka- bylov, Kavkaskih gorskih prebivalcev, afriških plemen itd. Kropotkin pravi, da med Hotentoti posameznik, če je la- čen in želi jesti, mora trikrat zavpiti in tako vpraša, če je še kdo lačen. V naši družbi pa mora pošten držav- ljan plačati le takso za to ali ono družbeno uslugo. Na splošno pa prevladuje med temi "neciviliziranimi" ple- meni primitivna vrsta komunizma. Kropotkin opisuje kako si pod vplivom "civilizacije" privatna lastnina vtirja pot pot mednje. Eskimi so soočeni s problemom kako prepreči- ti, da bi koncentracija lastnine v rokah posameznika uničila skupinsko solidarnost prišli do take rešitve. Ko posameznik obogati, povabi člane svojega klana na ve- liko zabavo. Po tem, ko so se vsi do sita najedli in na- pili, jim razdeli še svoje bogastvo. Kropotkin pripove- duje v knjigi "Na reki Yukon" (citirano iz Dallove knji- ge "Aljaska in njeni viri"), da je "Dali naletel na družino Aleutov, ki je po tem običaju razdelila 10 pušk, 10 krznenih oblek, 200 vrvic biserov, na kupe odej, 10 volčjih kož, 100 nestrojenih bobrovih kož in 500 kuninih kož. Nato so člani te družine slekli še svoja praznična oblačila ter jih tudi razdelili. Oblekli so se v staro ponošeno krzno in ogovorili svoje sorodnike, češ, da če- prav so sedaj revnejši od njih so si tako vendarle pri- dobili njihovo prijateljstvo." Ta nenavaden običaj spo- minja na izmenjavo daril pri Indijancih. Podeljevanje miloščine je pri njih skoraj na isti način organizira- na gesta dobro stoječih ljudi. Od tedaj, ko je Kropotkin to pisal, so antropologi in etnologi izvedli nešteta opazovanja, ki v splošnem po- trjujejo njegovo mnenje, da je med primitivnimi ljud- 241+ stvi kooperacija že kar pravilo, seveda znotraj njiho- ve plemenske zveze. Afriški Pigmejci nikoli ne kradejo ali morijo; po pripovedovanju najstarejšega plemenskega člana se kaj takega nikoli ni zgodilo (Van den Bergh). Mambato Pigmejci iz Konga so prijateljsko in miroljubno ljudstvo, ki nikoli ne kradejo in se nikoli med seboj ne ubijajo. Kalaharske Bušmane so Britanci in Nizozemci pokončali v obdobju naše zlate kolonizacije. Ljudje, ki so jih poznali jih opisujejo Dornanu, Waitzu in Elisee- ju Reclusu (Kropotkinov veliki prijatelj), kot nežne pri- jateljske ljudi, ki niso poznali centralne avtoritete ali kriminala. Vaddahi na Cejlonu "so miroljubni kolikor je to sploh mogoče. So na splošno priznani kot resnicoljubni in po- šteni" (Bailey). Samangi iz Malaje nimajo nobene obli- ke vladavine. "Svoboda, in ne dovoljenje, je njihov princip in značilnost vsakega posameznika! Jedo skupaj in si med sebo delijo hrano; kraja jim je popolnoma neznana" (Schebesta). Filipinski Negriti so totalni pa- cifisti in sprejemajo v svoje domove kateregakoli člana kateregakoli plemena. Ko je misionar (Van den Bergh) vprašal, če bi dovolili drugim Negritom iz oddaljenih krajev loviti v njihovih gozdovih, so odgovorili: "Da, če bi radi prišli sem. Mi se veselimo tega. Zakaj ne?" Eskimi pa sploh nimajo besede za umor ali tatvino. Ne razumejo kan pomeni to, da je nekdo vojak. Verrill pra- vi, da je splošno sprejeto divjaštvo severno ameriških Indijancev, le napačna predstava, če pa se pojavi nekaj takih potez, je to povzročil vpliv belega človeka - po- sledica oboroženega odpora, v katerega so jih prisilili belci. Verrill opaža: "Videl sem Indijance, ki so zame- njali mesto za taborjenje, zato, da ne bi motili ptice, ki je tam gnezdila." H.J. Massingham pa o tem pravi: 2 34 "Takšna nežna čustva skorajda lahko opišemo kot neko vrsto fantastične pietete in zgovorna kritika naše ci- vilizirane mentalitete je, da pojmujemo to kot otroško obnašanje." Prav ta značaj "Rdečekožca" je globoko vpli- val na francoske humaniste 18. stoletja in na njihove predstave o "žlahtnem divjaku". Punanci z Bornea ne poznajo razredne strukture in pri- vatne lastnine; vse kar imajo je skupna last, tudi bo- jujejo se redko. Javno mnenje in tradicija sta zadost- ni sankciji za obnašanje teh harmoničnih nomadov. Vsak z vsakim deli hrano žival, ali rastlino, ki jim jo je na pot zanesla sreča ali veščina. Tudi med primitivnimi ljudstvi se pojavljajo rodbinski spori, vojne in brutalnosti. Kropotkin je spoznal, da obstajajo plemena, ki so sprejela dvojno etiko-dejansko pa to pomeni, da so prijateljski do ljudi iz plemena, toda sumnjičavi do tujcev. To razlaga Kropotkin z vra- ževernostjo in nepoučenostjo. Vraževerje jih vodi v ple- menske spore. Neznane stvari jim onemogočajo, da bi se identificirali s tujci. To tudi povzroči, da zavzemajo manj prijateljski odnos do zunanjega sveta (čeprav ple- menske zveze ali klani obstajajo kot pri Irokezih). Kropotkin pravi, da se kanibalizem pojavi predvsem za- radi lakote, še vedno pa obstaja zaradi moči, ki jo ima vraževerje. Vraževerje in pomanjkanje znanja pa ne moreta biti vzrok za vso agresivnost pri primitivnih ljudstvih. Marx je podcenjeval moč privlačnosti med tezo in antitezo. Kro- potkin pa je podcenjeval moč odboja, ki latenten ali ne, je vedno prisoten med dvema elementoma. Alternativni tok kooperacije in agresije lahko povzroči veliko bolj dalj- nosežno razliko med primitivnimi kulturami kot je to 241+ mislil Kropotkin. Prav pa je imel v toliko kolikor je kooperacija zares normalni model znotraj plemena. Ven- dar pa ni res, da ne izhajajo pomembne deviacije iz teh norm: moderni antropologi so odkrili, da so Dubuan in Utah Indijanci patološko tako agresivni, kot so Zunji Indijanci kooperativni, medtem ko zasledimo pri Arape- ših v Iranu le nekatere oblike agresivnosti, ostalih pa ne. Kropotkin je vedel, da faktor vzajemne pomoči ni za- dosten za razlago evolucije. Priznati moramo, da oba faktorja skupaj ustvarjata polje napetosti, znotraj ka- terega je možno življenje in znotraj katerega se lahko naučimo sprejemati nekatere modele obašanja kot primer- ne, ostale pa kot neprimerne zavračamo. Priznati moramo, da to polje napetosti ponuja možnost mnogih variant gle- de na to, če alternativni proces uporablja destruktivne, ali kreativne potenciale kooperacije in agresije. Pri ljudeh in živalih je avtonomni živčni sistem sestav- ljen iz dveh nasprotujočih si in vzajemno izenačujočih se sistemov: simpatični in parasimpatični živčni sistem. Prvi aktivira in vzpodbuja, drugi pa pomirja in ohranja. Simpatični živčni sistem pripravlja telo na agresijo. Povzroča, da se mačku naježi koža, pri ljudeh pa dvigne občutek vzburjenosti, kot so krvni pritisk, pospešeno bitje srca in dihanja, znojenje itd. Parasimpatični živ- čni sistem pa vse to izravnava in zalaga z umirjenostjo, >i ki sledi po borbi, po ljubljenju in pri ostalih emocial* no razburljivih aktivnostih. Agresijo v družbi bi primerjal s simpatičnim živčnim si- stemom v telesu; kooperacijo v družbi pa s parasimpatič- nim živčnim sistemom. Med tema dvema sistemoma obstaja isti dualni odnos privlačnosti in odboja, ki osvobaja kreativno ali destruktivno moč. 241+ V nekaterih kulturah - kot sta kulturi Dubuanov in Utah Indijancev, posebno pa v zahodnih kulturah, ki so raztre- sene v vseh svojih oblikah po svem svetu - se simpatični živčni sistem družbe znajde v stanju kronične prestimuli- ranosti. Agresivna in spravljiva energija v družbi zago- tavlja, da so efekti alternativnega procesa v glavnem des- truktivni. Vse povsod se milijoni mladih mož in celo žena (katerih narava je, da zadržijo "parasimpatičnost" proti moškim)oborožuje pod nadzorstvom starih profesionalnih ubi- jalcev, pokvarjenih znanstvenikov -manikov in politikov,ki ustvarjajo nevšečnosti. Nekaterim se je uspelo skozi tekmo celo obogatiti, medtem ko, drugi, kakih sto milj daleč, ali pa celo v istem mestu umirajo od lakote. Simpatični živčni sistem je mrzlično aktiven, parasimpatič- ni pa skuša obupano vzpostaviti ravnotežje. Medtem ko ame- riški vojaki nadaljujejo svoja morilska dejanja v Vietnamu in drugje, njihovi vrstniki po univerhaz izkazuje svoj odnos do tega s kljubovalnim obnašanjem. Kemična in avtomobilska industrija odlagata odpadke v naravo, ljubitelji narave pa jo skušajo braniti s patetično neprimernimi sredstvi. Avto- nomni živčni sistem zahodne kulture je resno oviran. Obsto- ja nevarnost, da se kreativna kooperacija med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom prekine: zaradi preti- rane in vztrajne agresivne dejavnosti avtoritet odbojni od- nos grozi, da bo za vedno uničil privlačnostni odnos. Kaj se bo zgodilo, ko bo agresija, ki jo izziva simpatični živ- čni sistem socialnega organizma, odvzela le - temu naravno kontrolo: to je kooperacijo, ki jo omogoča parasimpatični živčni sistem istega organizma? Nekontrolirana agresija bo sprostila pretrgano in destruktivno moč, ki bo kaj hitro dosegla svoj cilj, to je totalno uničenje. Na milijone vrst je že izumrlo kot rezultat prekinitve "alternativnega toka"- torej zakaj ne bi tudi mi? 241+ Za popolno ilustracijo bi moral kot možnost omeniti še dru- go vrsto prekinitve avtonomnega živčnega sistema družbe. V nekaterih družbah agresija sploh ne obstaja, tako, da para- simpatični živčni sistem izvaja stalno, pa čeprav blago diktaturo. Rezultat tega, je pri rasah kot so Pigmejci, da njihova kultura obstaja na tisoče let več ali manj enaka. Takšna situacija je statična in ne kreativna; vendar pa mis- lim, da je boljša takšna prekinitev socialnega živčnega si- stema kot pa prekinitev, ki je v naši kulturi, zato, ker nudi več možnosti za prihodnost. Ti prizadeti individuumi so prav lahko srečni, obenem pa ne ustvarjajo težav za druge kulture. Kako je mogoče, da se pojavi kultura v kateri je družbeni simpatični živčni sistem kronično prenapet, kultura, kjer ima agresija večjo moč kot kooperacija? Pa poglejmo, če nam Kropotkinova filozofija zgodovine ponuja kakšen odgovor. Kot smo videli je vojna relativno sodoben fenomen. Pravza- prav se ni pojavila do centralistično usmerjenih držav na Bližnjem Vzhodu in drugod. Kropotkin pravi, da so antična ljudstva, neglede na to, če so centralistične države obsta- jale ali ne, razvila takšne vaške komune, kakršne še vedno obstajajo v velikih predelih Tretjega sveta. Vaška družba sloni na skupni zemljiški lastnini, na upravni in sodni av- tonomiji. Vas tvori organizacijo družin v obliki komune, ki ne bi preživele, če bi bile izolirane. Skupaj lahko rešuje- jo različne probleme s katerimi jih sooča njihovo naravno okolje. Kot primer jemlje Kropotkin vaško družbo (Thaddat) Kabylov, kakršna je bila v njegovem času. Med obdobjem do- minacije arabskih nadlastnikov, jim je bil vsiljen zakon dedovanja, čeprav so se vračali k svojim plemenskim zakonom, je bil rezùltat legaliziranega dedovanja to, da je poleg skupnega lastništva zemlje obstajalo še privatno. Različne vasi Kabylov so tvorile pleme, različna plemena pa federa- cijo; različne federacije so tvorile še večjo celoto, po- 241+ sebno, če je to bilo potrebno za obrambo. Kabylom je bi- la tuja kakršnakoli avtoriteta razen skupščine vaške komune (djemmaa). V tej skupščini so lahko sodelovali vsi moški; odločali so soglasno. Skupščina je skrbela za porazdelitev osebne zemlje in javnih del, ki so jih skup- no izvajali. Poti, manjše mošeje, vodnjake, namakalne ka- nale in ograje so bile delo vaške komune; večje mošeje, ceste, prostori za semenj pa delo plemena. Vsaka vas je imela svojega kovača, ki je delal za komuno. V času ora- nja je kovač obiskal vsako hišo, da bi lahko popravil or- orodje, ne da bi za to pričakoval plačilo. Izdelovanje novih plugov je bil znak spoštovanja, ki ga ni bilo mo- goče poplačati. Ko je družina zaklala ovco za lastno uporabo, so to raz- glasili po cestah tako, da so lahko noseče žene in bolni vzeli kar so rabili, če se je Kabyl na potovanju znašel v težavah, mu je moral Kabyl, ki ga je slučajno srečal pomagati, če pa tega ni storil, je djemmaa kateri je žrtev pripadala vložila tožbo; djemmaa kršilca pa je mo- rala zato dati kakršnokoli primerno nadomestilo. Kdorko- li je prišel v vas je imel pravico, za določen čas, do prenočišča in hrane za konje, če je kjerkoli razsajala lakota so sprejeli vse tujce. Kropotkin pravi, da je bi- lo med lakoto 1867 na tak način rešenih 12 tisoč ljudi v okolici Declysa. Kabyli so tudi poznali gof. To je široko razvejano zdru- ženje, ki je imelo nekaj lastnosti srednjeveških cehov. Poleg vzajemnega varstva članov, je imel gof tuti inte- lektualne in politične cilje, ki jih ni bilo mogoče do- seči preko teritorialne organizacije vasi, plemen ali federacije. Kropotkinova narodniška vizija vaške komune kot centralnega jedra vzajemnega vračanja uslužnosti, je kasneje vplivala na Gandija, ki je bil njegov navdušen 241+ bralec. Gandijeva sorvodava-družba (idealna, pravična druž- ba) je bila tako kot te sestavljena iz konfederacije vaških komun. Vendar za razliko od Gandija, je Kropotkin videl dvig industrije in mesta ne le kot neizogibno dejstvo, am- pak kot osvoboditev delavca mnogih skrbi. Tako kot Bakunin in Marx, je tudi Kropotkin bolj jasno kot Gandi videl, da je prosti čas glavni pogoj za izgradnjo resnično humane kul- ture . Iz vaške komune je zrastlo svobodno mesto. Prvo tako mesto je bil grški avtonomni polis. Po padcu najbolj destruktiv- nega od vseh spontanih kooperacij - rimskega imperija, je sledilo srednjeveško mesto, ki je bilo nadvse neodvisno od fevdalnih baronov. V italijanskih srednjeveških mestih in v srednjeveških mestih skoraj vsake evropske dežele so se razvile nove oblike rokodelstva, industrije, trgovine in umetnosti - kot na primer arhitektura. Kropotkin našte- va dovolj upravičene številne izume, ki jih dolgujemo sred- njemu veku, obdobju, ki je bilo prezirano tako v njegovem kot v našem času: pergament in papir, tisk in graverstvo, izboljšano železo in steklo, ure, teleskope, pomorske kompase, novi koledar, decimalni sistem, algebro, geome- trijo, kemijo, kontrapunkt itd. Najbolj pretresljivo v srednjem veku je bilo za Kropotki- na cehovstvo. To sobile predvsem organizacije obrtnikov, pa tudi trgovcev, lovcev, kmetov, duhovnikov, sllikarjev, celov prostitutk in krvnikov. Združeni so bili po skup-- nih interesih. Med njimi je prevladovalo bratsko čustvo, če je škoda prizadela kateregakoli člana ceha, so mu mo- rali ostali pomagati, če je umrl, pa njegovim sorodnikom, člani so prevzeli bratski ali sestrski odnos drug do dru- gega. Pomagali so si v dobrem in zlem. če je cehovski brat zagrešil prestopek, je za to odgovar- jal cehovskemu sodišču. To sodišče so člani ceha izvolili 241+ sami. Kropotkin navaja, da sodniki niso bili zakoniti teoretiki ali ljudje, ki predstavljajo interese koga dru- gega, ampak ljudje, ki so obtoženca dobro poznali. To,da so uporabljali svoje lastno sodstvo, je pomenilo, da je bil ceh samoupravna institucija. "V cehu so bile združene vse pravice, ki jih je kasneje prevzela država v imenu svoje birokracije in policije." V več pogledih spominjajo cehi na avtonomne anarhistične sindikate, ki so med špan- sko revolucijo 1936-39, v težkih vojnih pogojih vzdrževa- li katalonsko ekonomijo. Srednjeveško mesto, združenje majhnih centrov vaškega tipa in cehov, je bila interesna skupnost. V "Vzajemni pomoči" navaja Kropotkin značilno- sti flamskega mesta Aire (1188): "Vsi meščani tega mesta so se zaobljubili in se zaprisegli, da bodo drug drugemu pomagali kot bratje, v vsem kar je vredno in pošteno. To pomeni, da kdorkoli z besedo ali dejanjem prizadene dru- gega, se žrtev ne bo smela maščevati sama, niti s pomoč- jo svojih službanikov... žrtev bo vložila tožbo, tako bo žalilec poravnal zlo z dobrim v soglasju z dvanajstimi sodniki, ki bodo v zadevi razsodniki, če se po treh opo- minih napadalec in napadeni ne pokorita razsodbi porot- nikov, bosta izgnana iz skupnosti kot hudobna in krivo- prisežna. "Veliko stvari, ki so jih želeli radikalni so- cialisti v Kropotkinovem času in si jih želijo še danes, so bile praktično izpeljane že v srednjeveškem mestu. Ime- li so efektivna merila za zaščito porabnika. Na splošno rečeno delavci niso delali več kot osem ur na dan, včasih celo manj. Srednjeveški Gutenbergovi predpisi pravijo: "Vsakdo si mora najti primerno delo" in "Nihče si ne sme lastiti tistega, kar so drugi proizvedli z delavnostjo j . A in marljivostjo, medtem ko, sam ne dela nič;!; kajti za- kon mora zaščititi marljivost in delavnost... Zakaj je bilo srednjeveško mestno področje izrinjeno z rastjo nacionalnih in centralističnih držav? Kropotkin 241+ ima za to dober odgovor. Srednjeveška mesta so si raz- lagala kooperacijo v preozkem smislu. Mesta so začela med seboj tekmovati. Njihova ekonomija je bila preveč osredotočena na trgovino in industrijo tako, da so na- stale težave z zanemarjenimi kmeti, ki so izključno zaupa- li v kralja - to pa toliko bolj zato, ker mesta niso uspela prekiniti številne nepomembne vojne med fevdalno gospodo. Rezultat trgovine je bil pojav bogatih družin z malimi privatnimi vojskami, ki so dokončno dale mestu razredni značaj. Nesloga in razcep v mestih in med mesti je dala priložnost moderni državi, še bolj pa so krepili nadaljno potrebo po državi turški in mongolski vdor v Ev- ropo. Tako je država odvzela cehom pravice in neodvisnost, hkrati pa ukinila skupno zemljiško lastnino, (v Franciji je to izvedel Turgot leta 1787; v Veliki Britaniji pa se je to zgodilo med obdobjem 1750-1850). Tako kot so naraščale obveznosti meščanov do države, tako so se zmanjševale naloge, ki so jih dolgovali drug druge- mu. Ko je začel državni zakon dominirati nad vsakim in nad vsem, so se postopoma začeli razveljavljati lokalni zakoni običajev. Posledica vojn med državami so bili ma- sovni pokoli. Naravna kooperacija lokalnih komun se je manjšala pod pritiskom države, ki je hotela to funkcijo prevzeti le zato, da bi oslabila neodvisnost regionalnih področij. Kljub temu pa Kropotkin ni verjel, da je izgini- la vzajemna pomoč, še vedno je videl množico primerkov kooperacije - kar je bilo dovolj za podporo njegovemu ve- rovanju vanjo, kot vodilnemu principu, ki zahteva, da se ga uvede v prakso. Kooperacijo vidi v borbi delavcev pro- ti vladajočemu razredu za izboljšanje svojih življenjskih pogojev; vidi jo v siromašnih mestnih četrtih, kjer si obubožane mase delijo zadnji košček hrane; pazijo otroke staršem, ki so na delu; kooperacijo vidi v znanstvenih umetniških in vzgojnih združenjih, v športnih in socialnih 241+ organizacijah, v dobrodelnih društvih, še posebno pa v družini. Kropotkinov zaključek pa je: "Destruktivni vpliv centralistične države in ideje ustrežljvih filozofov in sociologov, ki so prerokovali vzajemno mržnjo in neizpro- sen konflikt kot znanstveno resnico, niso bile sposobne zadušiti človšeko solidarnost, ki je tako globoko zakori- njena v naših srcih in mislih, Kajti človeška solidarnost je zrastla v nas skozi dolgo obdobje našega razvoja: to kar je produkt univerzalne evolucije zgodnjih dni, ne mo- re zdrobiti en sam fenomen te evolucije. Potreba po vza- jemni pomoči in podpori, ki se je v sodobnem času zatek- la v družinski krog, ali v revne četrti, v vasi ali v ilegalne delavske zveze, zahteva v današnji družbi še enkrat svoje pravice, biti to, kar je vedno bila: vodil- ni faktor v nadaljnem razvoju." Kot sem že prej povedal, se ne strinjam s Kropotkinom, ki pravi, da je samo kooperacija prevladujoči faktor v nadaljnem razvoju. Verjamem, da je najvišja oblika ko- operacije, ki je hkrati rezultat privlačnosti med agre- sijo in kooperacijo, kreativna progresivna sila. Kropot- kinov odgovor na vprašanje kaj je zgodovinski vzrok za prestimuliranost družbenega simpatičnega živčnega siste- ma je: dvig in triumf centralistične države kot ekspo- nenta modernega kapitalizma. To je sicer pravilen odgo- vor, ki pa me povsem ne zadovoljuje. Dejal bi, da je triumf centralistične države kot eksponente modernega kapitalizma politično - socialni fenomen, ki je parale- len socio-psihološkemu vzroku prestimuliranosti simpatič- nega živčnega sistema v družbi. Ta socio-psihološki vz- rok, je duh hladne kreativnosti, ki ima svoje vire v in- dustrijskem imperalizmu v odnosu do narave in človeških bitij, katera so označevala renesanso in industrijsko revolucijo sodobnih dni. 241+ Pozitivna posledica revolucionarnih sprememb, ki jih je prinesla renesansa so bile močno precenjene. Za razliko od kooperativnih svobodnih srednjeveških mest, je rene- sansa povdarila v človeku agresivnost; od tedaj naprej je, razen v kreativnih učinkih moderne naravoslovne zna- nosti, človek kazal izrazite destruktivne tendence, pred- vsem v obliki političnega, ekonomskega in materialnega imperializma. Življenje v srednjem veku pa ni bilo nikakor raj na zem- lji. Uradna cerkev se je obogatila in je pod krinko kri- žarskih vojn ropala in plenila v daljnih deželah. Bru- talnost s katero so bili ljudje kaznovani in mučeni je nekaj, kar v zahodni civilizaciji najdemo le še v zaporih fašističnih in stalinističnih dežel; in celo tam to ni več javni spektakel. Narava strogo vlada nad dolino solz. Kot reakcija na te temačne podobe, se je v poznem srednjem veku široko razširila naklonjenost. Kropotkinovo pozor- nost so pritegnile lastnosti kooperacije med kmeti, obrt- niki in ostalimi prebivalci vaške skupnosti, kot tudi med ljudmi iz cehov in med svobodnimi mesti; ter mnogi heretiki, duhovniki in primitivni socialisti, ki so bi- li prepojeni z redkim duhom ljubezni. Celo cerkveni ka- noniški zakon je imel za svete ideje kooperacije, kot so solastništvo premičnin, prepoved oderuštva in pre- kletstvo nad profitom. Dulcissima rerum possessio com- munis est - prav zares je čudovito imeti skupaj stvari - je dejal Klement iz Aleksandrije. Pa primerjajte to s poveličevanjem lastništva italijanskih renesančnih ban- kirjev in reformatorskim skopuštovm. Celo srednjeveški posestniki ne bi razumeli zakaj je dobro hraniti denar ne pa ga trošiti. Skozi vso 12. st. so bili uporniški kmečki voditelji v Evropi proti ogromnemu bogastvu in moči cerkve. Tako 241+ kot Waldeni so bili tudi Tanchelijn, Endo de Stella, Publi- kani, Begharden, Peter de Breuys in Albigeni za preprosto, siromašno življenje, ki so ga učili Jezus in njegovi aposto- li. Skoraj sem pozabil na Bogomile iz južne Slavonije, ki so kljub rimskemu in bizantinskemu cerkvenemu pregonu pov- darjali življenje polno ljubezni in ponižnosti. V 13. stoletju je uradna cerkev ustvarila najbolj priljub- ljeno in modro figuro, Frančiška Asiškega, ki je poljubljal gobavce in komuniciral z živalmi. Po Dantejevem mnenju je bil Frančišek poročen z Revščino, ki so jo odkar je izgubi- la svojega prvega soproga, Jezusa Kristusa, oskrunjali pa- peži in duhovniki. Frančišek je bil primer neštetih prosjaš- kih fratrov, ki so siromašno živeli. Posvečal se je revežem s tako globokim čustvom, ki je popolnoma sorodno čustvom kasnejših najboljših socialistov. Mistično mišljenje mojstra Eckharta in drugih se je nagibalo v isto smer. če hoče člo- vek brezgrešftp živeti, ni potrebno, da se kaznuje, pravi Eckhart, ampak mora dopustiti, da se kot riba ulovi na trnek Gospodobe Ljubezni. "0 ljubezni pravim, da kdor postane nje- na žrtev, nosi najtežje okove in vendar nosi sladko breme... več dobi in dlje pride kot z vsako pokorščino in strogost- jo. . . Torej tega sovražnika ne moreš bolje osvojiti kot z ljubeznijo." In še enkrat: "Delo je ljubezen, ljubezen je Bog. Bog varuje sebe in svojo naravo, svoj obstoj in svo- je Božanstvo. Z enako ljubeznijo s katero ljubi Bog mene, ljubi vse kreature" (Mojster Eckhart). Primerjajte to z Machiavellijem, največjim renesančnim filozofom sploh, ki v vladarju povzdiguje hladen kult uspeha. Machiavelli pra- vi, da če hoče vladar uspeti, mora dajati videz religioz- nosti. "Vendar pa mora biti sposobe to željo prikrivati, poleg tega pa mora biti velik licemerec in hipokrit: kaj- ti ljudje so tako naivni in vedno pripravljeni biti podre- jeni trenutnim potrebam, da bo človek, ki prakticira hi- 2 34 navščino vedno lahko našel ljudi, ki so pripravljeni biti prevarani. Omenil bom le en moderen primer tega. Aleksan- der VI ni nikoli počel nič drugega kot to, da je varal ljudi; nikoli ni o čem drugem razmišljal, za prevaro je našel vsako priložnost; nihče ni bil bolj pripravljen lju- dem dajati zagotovila in jih povdarjati s svečanimi zaob- ljubami in nihče jih ni manj častil; kljub temu pa je bil vedno uspešen v svojih sleparijah in prevarah, kajti bil je nadvse spreten v tem pogledu." Kmečki upori so bili proti duhovščini povsod v imenu res- nične ljubezni in enakosti. Kmečki upor pod vodstvom Wata Tylerja 1381 leta, v Angliji, je bil v popolnem soglasju s pogledi cerkvenega reformatorja Wyckliffa, ki je progla- sil papeža za antikrista in je učil, da je lastnina posle- dica greha: kajti Jezus in njegovi apostoli so s seboj no- sili le najnujnejše stvari. Kako se to razlikuje od Lutra, ki je vzpodbujal vladarje, da strejo uporne kmete "kot no- re pse." Nekdo lahko primerja srednjeveška gibanja ljube- zni s (vštevši npr. Husite v Bohemiji, Geert Grote v Bene- luxu) krščanskim komunističnim gibanjem Anabaptistov v 16. stoletju; vendar pa so v času vzpona države in kapitala, takšna gibanja predstavljala šibkejše podtalne tokove kot gibanja njihovih srednjeveških sorodnikov. Proces alienacije se je začel v renesančni ekonomiji. V srednjem veku so imeli ljudje še vedno navado poimenova- ti mnoge stvari z lastnimi imeni: svoje ime je imela vsaka zaporniška celica, hiša in vsaka ura. V renesansi je postala stvar anonimen prodajni produkt - anonimen v odnosu na svoj esencialni karakter: edini odnos, ki ga je imel trgovec do svojega produkta je bila njegova cena. V srednjem veku so v vsaki stvari in dogodku iskali pri- pisano "moralnost": najbolj bistven je bil moralni pomen stvari. Renesančni trgovci so prenehali gledati na dogodke 241+ kot na "dogajanja" (happenings). V renesančni ekonomiji je prišla razumska tendenca tako daleč, da je bil odnos do delavca le odnos do medija v produkcijskem procesu. Delavske organizacije so postopoma prepovedali. Za velina -• kega trgovca, ki mu je bila ljubezen do dela, do garanja odtujena, so predstavljali cehi le številne ovire. Pojavi- li so se specialisti; biti univerzalen je bilo rezervira- no za "genije". Njihova servilnost je postala sedaj popu- larna. "Vrlina", kvaliteta vrlin, genialnih mož, je tep- tala po ostankih vsake religiozne ali etične tradicije. Zapravljanje časa in denarja so pojmovali kot grez: čas in denar je bilo treba strogo odmerjati. Potrebno je bilo kopičiti denar, kajti to je omogočilo Bogu, da preosodi, če si si zaslužil mesto v nebesih. Pojadle so se moder- ne naravoslovne vede. Odnos do narave "počakaj, bomo že videli", je bil zamenjan z bolj agresivnim. Kopernik, Kep- ler, Galilei, in Newton so uspeli z eksperimenti formulira- ti naravne zakone, ki so obrodili sadove, čeprav je bil to najboljši renesančni prispevek naši kulturi, so naravoslov- ne znanosti hitro postale orodje, ki so ga strahovito zlo- rabili prevladujoči imperialistični pogledi. Rezultat ag- resivne uporabe teh znanosti je bila kruto vodena vojna za osvojitev narave, še danes gledamo na tiste, ki insisti- rajo, da prisluhnemo naravi, kot na naivneže in nezemelj- ske ljudi. Naravoslovne znanosti so bile perverzno uporab- ljene za uničevanje insektov, sesalcev, ptičev, rib, goz- dobj za zastrupljanje ozračja, zemlje in morja, Z renesan- so se je začela zgodba hladne kreativnosti, ki prihaja do svojega vrhunca v 2o. st. Ali nas bo zlouporaba naravos- lovnih ved odnesla v dokončno uničenje, ali bomo raz- poredili revolucionarno moč tako, da bomo uporabili nara- voslovne vede za vsestransko blagostanje, "za kabouter mesto", ki sloni na ljubezni in razumevanju. Pripomniti moram, da bi moral "Provo" povdariti bolj ljubezen kot 241+ kreativnost; kajti prva je danes potrebnejša od druge. "Provo" je bil preveč otrok kulta kreativnosti, ki se je rodil v renesansi. Kreativnost v končnem sama sebe onemogoča; kajti ločena, hladna kreativnost je destruktiv- na. Kreativnost je rezultat alternativnega toka med koope- racijo in agresijo; ko se vsa energija enostransko preta- ka proti agresivnemu polu, je rezultat tega kratek stik. Srednjeveški odnos človeka "počakaj, bomo že videli",j e neproduktiven; agresivni odnos renesančnega človeka do narave pa popači produkte. Ni potreben le vertikalno sim- patično kreativen človek, ampak tudi parasimpatičen, lju- beč človek. Le resnična zveza med kooperacijo in agresijo, med receptivnostjo in aktivnostjo, med kreativnostjo in ljubeznijo nam omogoča pot naprej, pot proti resnični svo- bodi, ki ni nič drugega kot kreativna participacija vsake- ga človeka za univerzalno solidarnost in ljubezen. Prevod: Jasna Stojanovski 241+ K VPRAŠANJU TEORIJE V ETNOLOGIJI 241+ UDK : 39.001.1 (497.12) Božidar JEZERNIK TEORETIČNA IZHODIŠČA ETNOLOŠKIH RAZISKOVANJ USTNE TRADICIJE Vsako razpravljanje o ustni tradiciji izhaja iz določenih teoretičnih izhodišč. Neko teoretsko misel o ustni tradici- ji predpostavlja že sama fiksacija ustne tradicije. Ker je ustna tradicija pač vse, kar se širi in ohranja po ustni poti, jo je v njenem celotnem obsegu preprosto nemogoče za- jeti (vsaj za zdaj) in je možna le izbirna fiksacija. Vsaka izbira pa je tudi že intepretacija na podlagi določenih te- oretičnih izhodišč in vrednotenja na podlagi določenih kri- terijev, čeprav povsem subjektivnih, kot so: to mi je oz. ni všeč, to se mi (ne) zdi zanimivo itd. Naj se tisti, ki izbor opravlja, tega zaveda ali ne. To, tako preprosto res- nico so (tradicionalna) folkloristična in/ali narodopisna raziskovanja ustne tradicije tako rekoč potlačila v neza- vedno: namesto, da bi osveščala svoja teoretična izhodišča, so se izčrpavala v nekritičnem obnavljanju starih teoretič- nih izhodišč. Kar ima za vedo več neugodnih posledic. Na Slovenskem se je znanstveno zanimanje za ustno tradi- cijo začelo v dobi romantike, ko se je v boju aa prizna- nje narodne samobitnosti razvilo zanimanje za narodni je- zik in slovstvo. Raziskovanje ustnega slovstva naj bi nam- reč omogočilo razkrivati "dušo naroda", ki naj bi se zrca- lila predvsem v narodni pesmi. Menili so, da v nji zlije narod najboljše, kakor školjka v biser. Romantična priča- kovanja so se kmalu pokazala za neutemeljena, saj se je tisto, kar naj bi bilo narodno, izkazalo za mednarodno. Romantično fazo je nasledila faza realizma oz. pozitiviz- ma, ki je prevladujoča smer še danes. Mimo etnične pripad- nosti posameznih motivov ustne tradicije se pozitivistično 241+ usmerjene raziskovanja zanimajo tudi za njihov razvoj in prostorsko razširjenost. Predmet raziskovanja v tako za- stavljenih okvirih pa so še naprej ostali starosvetni he- roji, "s katerimi s ponaša slovenska literatura in z njo slovenski narod." Kriterij starosvetnosti in literarni kri- terij sta (bila) najpomembnejša kriterija za določanje predmeta raziskovanj in njegovo vrednotenje, močno pa se je ohladilo romantično navdušenje za mitologijo. Globoki družbenozgodovinski premiki, ki so z nastopom meš- čanstva v temelju zamajali dotedanji način življenja in njegove ideale, so vedno hitreje krčili prostor nadaljne- ga delovanja in nehanja herojev ustne tradicije, ki so delovali v imenu in za račun norm in vrednot fevdalne druž- bene ureditve. Ker se je meščanski način življenja najpočas- neje uveljavljal na vasi, so se v agrarnih področjih tudi najdlje ohranili prežitki fevdalnih struktur v celotnem na- činu življenja na sploh in v ustni tradiciji posebej. Raz- iskovalci, ki so se "zapisali z dušo in srcem" vedi o sta- rosvetnih literarnih tradicijah, so zaradi nezadržnega pro- diranja meščanskih struktur v vaški način življenja prisilje- ni "že desetletja reševati" v zadnjih minutah prešitke sta- re dobe. Izhodišče raziskovanj je tako nujno (p)ostala "du- hovna kultura našega kmeta", zakaj "prav med kmečkim živ- ljem in ne drugje (so)zrasli in s prehajanjem od ust do ust dosegli naš čas Lepa Vida, Galjot, Neusmiljena gospoda, pa še Kurent, Klepec in vrsta drugih junakov", ki so se poro- dili in uveljavili v razmerah fevdalne družbene ureditve na Slovenskem. Obravnavanje zgolj tovrstnih herojev je (bilo) nekaj samo ob sebi umevnega in neproblematičnega. Problema- tičen je (bil)kvečjemu, kdor ne misli tako in idilično sli- ko zaplankanih vrtičkov, na katerih se gojijo pred pozabo otete rož'ce, kali s kakšnimi "teoretiziranji". Ker je po tradicionalnem pojmovanju literarno predvsem dru- gačno, nenavadno, nevsakdanje, je bilo izbiranje snovi iz 241+ ustne tradicije predvsem iskanje drugačnega, nenavadne- ga, nevsakdanjega, vsaj takega v načinu pripovedovanja - z drugo besedo, "zakladov našega pesništva v »ezani in nevezani besedi, našo gnomične in druge literature." Ker < ustna tradicija sploh ne pripoveduje samo o sežganih in prerojenih., ljudeh, Kralju Matjažu in drugih takih produk- tih, ki smo jih nekaj enkrat že navedli, ampak navadno pri- poveduje tudi o navadnem in to na navaden način, so (tradi- cionalna) folkloristična in/ali narodopisna raziskovanja vi ustne tradicije nezadostna že glede na sam obseg predmeta svojih raziskovanj, še bolj problematična pa je njihova nezadostnost v metodološkem pogledu. Zaradi velikih sprememb v poklicni strukturi Slovencev se pozornost sodobne etnologije pač ne more več omejevati zgolj na kmetstvo in preteklost; tudi poudarek sodobnih etnoloških raziskovanj ni več na elementih tim. ljudske kulture, ampak na njihovih nosilcih. Več o tem Kremenšek, Težnje v slovenski etnološki teoriji in praksi v 2o.sto- letju, 1979, in številnih drugih, tam navedenih zapisih. V skladu s tem premikom bi moralo biti izhodišče vpraša- nje (etnoloških) raziskovanj ustne tradicije, vprašanje odnosa med ustno tradicijo in njenimi nosilci, tj. vpra- šanje o dialektičnem razmerju med ustno tradicijo in ude- leženci njene re-produkcije, kar je vpráSanje o družbeno- zgodovinskih osnovah ustne tradicije; - pri čemer pred- met raziskovanja nikakor ne more biti omejen na del ustne tradicije, ki je bil "ljudsko slovstvo" po kriterijih tradicionalnih raziskovanj, ne po kakih drugačnih aprior- nih kriterijih. Raziskovanje ustne tradicije se ne more več zadovoljiti z ugotavljanjem etnične pripadnosti dolo- čene tradicije in njene razširjenosti in razvoj v pro- storu in času, ampak mora razkrivati, zakaj se je neka tradicija uveljavila v določenem prostoru in času tako, 2 54 kakor se je pač uveljavila, kakšna je njena funkcija in po- men v tem prostoru in času, katere okus e (potrebe)zadovolj u- je in v čigavem interesu. Kajti znanost o vsakršni tradici- ji nasploh in ustni posebej je pač kaj drugega kakor golo re-produciranje tradicije: je kritika tradicije. - Nakaza- nega premika v izhodišču raziskovanj pa brez temeljitih sprememb v metodologiji ne bo mogoče izvesti in ga razisko- valci, ki se vtapljajo v kopičenju zapisov, že po definici- ji ne morejo opraviti. Tako raziskovalci s pristopom, za katerega sta značilna vztrajanje na neosmišljenih teoretič- nih izhodiščih in iz tega izvirajoča apologija starosvetno- sti, sami potiskajo svojo vedo na obrobje sodobnega družbe- nega dogajanja, kjer potem - kako čudno! - "trpi, ko da je kaznovana". Za primer. V luči tradicionalnih raziskovanj o bogobornem Kralju Matjažu se le-ta razodeva kot "prevzetnež (2,8,47), predrznež (7,48), svoje sreče pijan (7), izzivač (47,48), ki bi rad razširil svojo oblast celo na oni svet - saj ho- če biti kralj nebes (52) ali premagati pekel (61), ki strelja ali ukaže streljati proti nebu (8,52), v zrak - bo- ga (57). Spet v drugih pripovedih to sicer ni izrečno ome- njeno, a dejanja in dialogi nam ga kažejo prav takega ali še slabšega". Skratka, slab in še slabši. Takšen pa zato, ker je prevzeten itn. V luči takih "raziskovanj" pa seve- da ni niti malo vidno, da je prevzetnost (superbia) - Lu- cifer j ev greh - grez fevdalno-hierarhičnega obdobja, ko sta bila posest in bogastvo in iz njiju izvirajoča druž- bena moč dolgotrajno povezana z določeno osebo. Za Avgu- ština in kasnejšo cerkveno tradicijo je bila prevzetnost vir vsega zla: "Nikakor ne dopuščaj, da bi napuh (super- bia) gospodoval v tvoji misli ali besedi; z njim se je namreč začela vsa pokvarjenost!" (Tob 4,14). Mogočni Kralj Matjaž je v svoji prevzetnosti grešil,kaj ti 241+ trdil je, da gospodu ni ničesar dolžan. Pripadnikom dolo- čene družbene skupine je skupna neka zaloga znanja o druž- benem svetu. Dogodek, ki vzbudi dvom o pravilnosti doseda- njih pričakovanj, more razrahljati ali celo podreti tak svet, zakaj družbene vloge in institucije obstojajo samo kot refleksija funkcije in pomena, ki ga ljudje pripisu- jejo družbenem svetu - svoj ontološki status imajo zgolj na nebesih domišljije. Zato je Kralj Matja? moral biti kaz- noval s hudim porazom: vsak drugačen izid njegove vojske z gospodom bi bil nevaren precedens, to bi bilo predpostav- ljanje materialnega sveta imaterialnemu in vsesplošen po- ziv na zanikovanje gospoda. Morebitna Matjaževa zmaga bi bila zmaga "kaosa" nad "redom", to bi bil iz tečajev vržen svet, svet brez hierarhije, svet, kakor ga je hotel vzops- taviti Lucifer, ki je govoril: "Tudi jaz, ko on sem vzvišen, več pokoren mu ne bom" (Dunajska geneza). Lucifer je bil za kazen pahnjen "dol z neba v pekla globi- ne". "Bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga: je izdelal: 'Zakaj si me naredil tako?'" (Rimlj 9,20). - Od 13. stolet- ja dalje se je vzporedno s spremembami v produkcijskih od- nosih vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je najtežji greh lakomnost (glej 1 Tim 6,10). Vendar je prevzetnost še dolgo ohranila veliko svoje veljave, predvsem v agrarnih okoljih. Kar spomnimo se, koliko "ljudskih modrosti" šiba prevzetnost in svari pred njo! Na Slovenskem npr. pa so še 1943. leta nekateri z njeno pomočjo v "ljudskem jeziku" po- jasnjevali kar tekoče zgodovinsko dogajanje. Tako je neki "d" (T.Debenjak?) v enem iz daljše serije svojih člankov zoper "komunizem" v Slovencu XXI/8 ugotovil, da je "komu- nizem" sprijeni otrok liberalizma", saj je slednji progla- šal "ljudsko voljo za vir vsega prava, oznanjal pravice revolucije, proslavljal politične umore." "Tudi nravnost ' je odtrgal od religije. Preziral je božje in cerkvene za- 241+ povedi in postavil človeka samega za vir in normo vseh nravnih ukazov." "Tako se je širil med narodi odpor proti Cervki, proti krščanstvu, proti Bogu. Satanski 'non ser- viam", ne bom služil, ne gospodarju, ne Bogu (ne Dieu ne maitre) je prevzel sčasoma tudi množice in delavske slo- je." "Tako je liberalizem pripravil tla Marxu, ki je za- vrgel Boga in krščanstvo, religijo in moralo, božje in državne zakone, sploh vse, kar je duhovnega in začel oz- nanjati masam ateizem in materializem." Ker se pojem ustne tradicije le delno prekriva s pojmi, kot so: tim. ljudsko slovstvo, ustno slovstvo, popularna literatura itd., se pri spraševanju po dialektičnem raz- merju med ustno tradicijo in udeleženci njene re-produkci- je veljavnost tradicionalnega razlikovanja med miti, pri- povedkami, legendami, pravljicami ipd. pokaže v vsej svo- ji pogojnosti. Razlikovanje, po katerem je pripovedovanje ali lekcija iz verouka ali zabava je lahko za ustno tradi- cijo, ki ni in tudi nikdar ni bila zgolj ali religiozna meditacija ali zabava, le Prokrustova postelja, če namreč sprejmemo takšno razlikovanje, ni prav nič jasno, kaj sto- riti v primerih, ko pripoved ni ne mit ne kaj podobnega, niti ni resnična, čeprav se verjame v njeno resničnost. Spet se more ob enem in istem primeru zgoditi, da nekdo verjame v resničnost vsega povedanega, da je za drugega resničen le del povedanega, da nekomu ni resnično ničesar od povedanega, spet komu pa ni resničen le del povedanega itd. Kar se more vse zaradi mnogih faktorjev sčasoma tudi spreminjati, tako da nekdo, ki je verjel v resničnost po- vedanega, kasneje ne verjame več itd. - Odnos do tradici- je pač ni nekaj statičnega, ampak se nenehno spreminja. V posledici to povzroča, da se na poti od ust do ust tra- dicije po vsebini in po obliki lahko spremeni kakor odmev v začarani votlini. Tako tudi ustna tradicija ni nekaj statičnega, ampak prav nasprotno: je proces. In ker je 241+ proces, na njeno re-produciranje ne vplivajo samo pripo- vedovalci, temveč tudi poslušalci in okoliščine, v kate- rih se pripoveduje: ni vsaka pripoved za vsaka ušesa, ni- ti ni vsaka priložnost primerna za vsako pripoved. V procesu re-produciranja ustne tradicije se zaradi delo- vanja različnih procesov, ki vplivajo na kakovost člove*- kovega spomina (glej Bartlett, Remembering, 19 32, in All- port - Postman, The Psychology of Rumor, 1947), ohranja (dokler seî) predvsem splošna, emocionalno orientirana shema, iz tradicije pa se izpuščajo nepomembne in neupad- ljive enote in dodajajo nove. Tako prihaja do pomembnih sprememb "smiselnega" in "nesmiselnega" gradiva. Razna ob- dobja, razne družbene skupine, razni posamezniki so gluhi za določene enote ali formulacije ustne tradicije, pa us- merjajo pozornost na točke, ki se spet lahko zdijo nepo- membne njihovim naslednikom. Enote, ki jih posamezni re- producenti ne morejo vključiti v svoje izkustvene sheme ali pa so v navzkrižju z njihovim pojmovanjem danih oko- liščin, izpadajo iz obnove ali pa se izkrivljajo. Vendar krčenje pripovedi nikoli ne prizadene "pomembnih" enot ustne tradicje, tj. dejstev, ki potrjujejo stališča in pričakovanja posameznih re-produceîitov in ki jim poma- gajo obnoviti pripoved. Stanje ustne tradicije je torej neposredno odvisno od tega, kdo, kako in s kakšnim inte- resom jo hrani v spominu; po dognanjih Vansine, Oral Tradition, 197 3, so namreč "napake" v tradiciji nepo- sredno odvisne od metode prenosa, stopnje (družbene) kon- 1 trole nad re-produciranjem in pogostnosti re-producira- nja. Proces re-produciranja ustne tradicije je tako proces nenehnega določanja njene funkcije in pomena, ustna tra- dicija sama pa odraz estetskih, religioznih, etičnih,so- cialnih, političnih idr. koncepcij, v katerih luči se 241+ interpretira in vrednoti, kaj je pomembno in kaj nepomem- bno, kaj aktualno in kaj že preteklost itd. Te koncepcije so seveda koncepcije posameznikov, ki so jih določena ¡ vprašanja bolj pritegnila, a uveljavijo se lahko le, če so priličene različnim okusom (potrebam). Način, kako se to prilikovanje vrši, kakor tudi vpliv same tradicije na oblikovanje okusa (potrebi"* pri tem še zdaleč ni nepomem-n bno vprašanje. Ustna tradicija, ki se hoče ohraniti, moia nosilcem svo- je re-produkcije nuditi možnosti, da lahko v nji identi- ficirajo svet, kakor ga pač sami vidijo, svoj pogled na svet, hkrati pa jim nuditi možnost, pojasniti si osebna in družbena protislovja dane stvarnosti. Zaradi nenehne- ga prilikovanja sliki sveta svojih re-producentov, je lahko dejanje oz. nehanje določenega heroja ustne tradi- cije silno raznoliko in se spomin na neko določeno zgo- dovinsko dogajanje ali njegove akterje na poti od ust do ust hrani le izjemoma dve ali tri stoletja dolgo. Potem se dokončno nadomesti z obče uveljavljenimi kategorijami in modeli, na mesto individualnega stopi ekspmplarično. če določena ustna tradicija hrani po daljšem času ali večjem številu re-produkcij tim. zgodovinsko resnico, se le-ta praviloma ne nanaša na določene osebe in doga- janje, 'ampak na institucije, običaje, pokrajine. Nezgo- dovinskost ustne tradicije je praviloma tako očigledna, kakor je očigledna sončeva pot po nebu - in prav tako zgolj navidezna; kar je empiričnem umovanju seveda slej ko prej nedoumljive. Da se ne morejo na vsaki stopnji družbenozgodovinskega razvoja uveljaviti vsi ideali, ki jih vzdržuje ustna tradicija in ki po drugi strani vz- držujejo njo, se dovolj dobro zaveda že ustna tradicija sama: "otkar puška izidje na ovaj svijet, odunda se ja žabi' u ovu pečinu, jer vidio sam da puška može ubiti najboljega junaka, te kad je puška, nije vajde činiti 241+ dobra junaštva", pravi Marko Kraljević iz Vukove pripo- vedke. In to že nekaj let pred tem, ko se je Marx v Grundrisse vprašal, če je možen Ahil s svincem in smod- nikom, pa Iliada v času tiskarskega stroja. Pri tem pa ne gre pozabiti, da imajo svojo zgodovino tudi posamez- ni motivi in tipi herojev, ki pa oboji irajo svoje kore- ne spet v zgodovini (Propp, Istoričeskie korni volšebnoj skaski, 1946). Pri etnološkem raziskovanju ustne tradicije bi torej mo- gli sprejeti razlikovanje med živim in mrtvim semiotič- nim sistemom (Levada, Social'naja priroda religii, 1965; cit. Kerševan, Problem opredelitve religije, 1972). živ, funkcionirajoč je po tem razlikovanju tisti sistem, ki ga ljudje upoštevajo v dejanskem življenju, ker jim pomaga razreševati njihova osebna in družbena protislovja. Ust- na tradicija je torej družbeni proces, ki je bolj ali manj res-ničen in vero-dstojen: re-produciranje ustne tradicije je hkrati tudi razodevanje njene res-ničnosti i in vero-dostojnosti, ki je odvisna od dejanskosti rešit- ve, ki jo ponuja, tj. njene uporabnosti v danih okolišči- nah pri razreševanju protislovij, v katere so zapleteni udeleženci re-produkcije ustne tradicije. Večja bo res- ničnost in verodostojnost ustne tradicije, tedaj tudi koncepcij, ki jih vsebuje, večji bo njen vpliv na pojmo- vanje danih okoliščin pri udeležencih njene re-produkci- je, s tem tudi na oblikovanje zgodovinskih okoliščin. Zakaj človek dela v skladu s tem, kot se svet njemu doz- deva, kakor ga on razume in kakor mu on daje smisel.Res- ničnost in vero-dostojnost ustne tradicije zato ni nik- dar konstantna, ampak se spreminja glede na prostor in čas, v katerem se odgovor daje, in mesta posameznega re-producenta v njem; je torej resnica vmeščenosti do- ločene tradicije v določeno družbo na določeni stopnji razvoja produkcijskih sil in na njih temelječih produk- cijskih odnosov. 241+ SINOPSISI UDK: 329. 28 5(497 . 12 ): 327.323(497.12) anarhizem, delavsko gibanje, zgodovina, socialdemokra- cija FISCHER,' Jasna: Radikalizacija delavskega gibanja v Slo- veniji v osemdesetih letih 19. stoletja časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Prispevek se ukvarja s problematiko anarhizma v slovenskem delavskem gibanju v času, ko so središča tega gibanja bila v Ljubljani, Mariboru in v Trstu. Prispevek prikazuje zgo- dovinski izsek iz obdobja, v katerem je na formiranje de- lavskega gibanja v Sloveniji vplival proces cepitve in zdru- ževanja v avstrijski socialdemokraciji. Ne zanemarja pa tu- di vpliva anarhistične propagande dejanj, ki se je širil iz Italije. Iz zgodovinskega pregleda obravnavanega obdobja pa izvira, da med članstvo delavskih izobraževalnih društev anarhizem ni prodrl, ampak je bil prisoten le v vodstvih. UDK: 329.285(497.12):327.323(497.12) Anarchismus, Arbeiterbewegung, Geschichte, Sozialdemokratie FISCHER, Jasna: Die Radikalisierung der Arbeiterbewegung in Slovenien in den 80-ger Jahren des 19.Jhr. časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Der Beitrag befasst sich mit der Problematik des Anarchis- mus in der slowenischen Arbeiterbewegung zur Zeit, in wel- cher die Mittelpunkte dieser Arbeiterbewe Ljubljana, Mari- bor und Trst waren. Im Beitrag wird ein geschichtlicher Ausschnitt der Epoche dargestellt, in welcher der Spaltungs- und Einigungsprozess in der "österreichischen Sozialdemokra- tie auf die Bildung der Arbeiterbewegung in Slowenien ein- wirkte. Der Beitrag beschäftigt sich auch mit dem Einfluss der anarchistischen Handlungspropaganda, der sich von Italien aus Ausbreitete. Die geschichtliche Betrachtung der erörter- ten Epoche zeigt, dass der Anarchismus in die Mitgliedschaft der Arbeiterbildungsvereine nicht eingedrungen ist, sondern nur in den Führungsspitzen anwesend war. UDK: 329.285:327.323.1 žgodovina, organizacija, anarhizem, marksizem, delavsko gibanje ŠTRAJN, Darko: Historični aspekt debate o organizaciji v delavskem devolucionarnem gibanju do razpustitve I. Inter- nacionale časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Tekst se deli na dva osnovna dela: v prvem se ukvarja z zgodovinskim prikazom poglavitnih tokov v debati o orga- nizaciji v delavskem gibanju za časa pred in do razpada I. Internacionale, v drugem delu pa gre za izpeljavo ne- katerih teoretičnih konsekvenc na osnovi predàôenega hi- storičnega materiala. Centralno mesto v obravnavi zavze- ma spor med anarhizmom in marksizmom (Bakuni - Marx), prikazana pa je tudi geneza spora o organizaciji v manj- ših delavskih organizacijah 19. stoletja, v sporu Marxa in Engelsa z Lassalleom in podobno. UDK: 329.285:327.323.1 Geschichte, Organisation, Anarchismus, Marxismus, Ar- Arbeiterbewegung ŠTRAJN, Darko: Der historische Aspekt der Organisations- debatte in der revolutionären Arbeiterwegung bis zur Auflösung der I. Internacionale časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Der Text zerfällt in zwei Hauptabschnitte: der erste bringt die geschichntliehe Darstellung der HauptStrömungen der Organisationsedebatte in der Arbeiterbewegung vor der I.In-k ternationale bis zu ihrer Auflösung; im zweiten Abschnitt werden aus dem dergelegten geschichtlichen Material einige theoretische fco'kequenzen abgeleitet. Die zentrale Stelle in der Betrachtung nimmt die Auseinandlersetzung zwischen dem Anarchismus und dem Marxismus (Bakunin - Marx) ein, es wird aber auch die Genesis der Auseinandersetzung über die Organisation in kleineren Arbeiterorganisationen des 19.Jhr. in der Auseinandersetzung zwischen Marx, Engels und Lassalle usw, dargestellt. UDK: 329.285:327.323.2 historični prikaz, delavsko gibanje, anarhizem, militari- zem, historične osebnosti BRITOVŠEK, Marjan: Delavsko gibanje in anarhizem časopis za kritiko znanosti št. 35-36/197Г Tekst je v celoti historičen prikaz odnosov v delavskem gi- banju v zvezi z odnosom do anarhizma. Najprej zariše osnov- ne idejne in historične izvore anarhizma in opredeli odnos med Marxom in Bakuninom. Večji del teksta pa obravnava ak- tivnost anarhizma v času nastajanja in delovanja druge In- ternacionale. V povezavi s tem tekst obravnava vprašanje odnosa delavskega gibanja do militarizma in posebej pouda- ri Leninova stališča v teh procesih. Prikaz zajema tudi po- glavitne idejne črte anarhizma tega časa in slika vlogo do- ločenih historičnih osebnosti. UDK: 329.285:327.323.2 Historische Darstellung, Arbeiterbewegung, Anarchismus, Militarismus historische Persönlichkeiten BRITOVŠEK, Marjan: Arbeiterbewegung und Anarchismus časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Der Text bringt eine historische Darstellung der Verhält- nisse in der Arbeiterbewegung im Hinblick auf das Verhält- nis zum Anarchismus Zuerst werden die grundlegenden theo- retischen und historischen Quellen des Anarchismus aufge- zeigt und das Verhältnis von Marx und Bakunin bestimmt. Der grösste Teifges Textes befasst sich mit der Darstel- lung der Aktivität des Anarchismus in der Entstehungs - und Wirkungszeit der II. Internationale. In Verbindung damit schildert der Text die Frage des Verhältnisses der Arbeiterbewegung zum Militarismus, wobei besonders Lenins Standpunkte in diesen Prozessen hervorgehoben werden. Der Beitrag bestimmt auch die hauptsächlichen theoretischen Metkmale des Anarchismus dieser Zeit und die Rolle gewis- ser historischen Persönlichkeoten. UDK: IUI.82(-15):329.285(-15) razredna fronta, anarhizem, marksizem, industrijska druž- ba, nova levica ŠTRAJN, Darko: K vprašanju transformacije teoretskih in praktičnih aspektov ideološke konfrontacije marksizma in anarhizma glede na kontekst nove levice časopis za kritiko znanosti, št. -Зб- ЗБ/1979 časopis za kriti Prispevek zagovarja stališče, da obnovitve kontroverze med anarhizmom in marksizmom ni mogoče obravnavati z enostav- nim nanašanjem koordinat spora med Marxom in Bakuninom na konfrontacije v okviru nove levice. Nova levica je pojem ki striktno pomeni le temporalno oznako nove vzpostavitve razredne fronte v moderni industrijski družbi. Zato ni mo- goče sprejeti redukcionizma, ki je opazen v delu marksizma, ki tako ne diferencira posamezne struje v okviru nove levi- ce in tudi ni sposoben videti določenega teoretskega pre- sežka sodobnih razrednih konfrontacij. UDK: 141.82(-15):329.285(-15) Klassenfront, Anarchismus, Marxismus, Industriegesellschoft, Neuen Linke ŠTRAJN, Darko: Zur Frage der Transformationen von Theoretis- chen und Praktischen Aspekten in der Ideologischen Konfron- tation zwischen Marxismus und Anarchismus in Bezug auf die Neue Linke časopis za kritiko znanosti, št. 35-36/1979 Der Beitrag steht auf dem Standpunkt, dass man die Erneue- rung der Kontroverse zwischen dem Marxismus und dem Anar- chismus nicht durch ein einfaches Beziehen der Koordinaten der Marx-Bakunin Auseinandersetzung auf die Konfrontation im Rahmen der Neuen Linken behandeln kann. Die Neue Linke ist ein Begriff, der strengenommen nur eine zeitliche Bezei- chung der neuen Klassenfrontherstellung in der modernen In- dustriegesellschaft darstellt. Deshalb kann nicht der Redukt- ionismus angenommen werden, der in einem Teil des Marxismus bemerkbar ist : hier werden einzelne Strömungen im Rahmen der Neuen Linken nicht genügend differenziert, ebenso wie auch ein gewisser Überschuss der gegenwärtigen Klassenkonfronta- tionen nicht gesehen wird. UDK: 39.001.1 (497.12) folkloristika,etnologija ,apologija,kritika JEZERNIK Božidar: Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije časopis za kritiko znanosti 35-36/1979 Po romantični začetni fazi raziskovanja ustne tradicije na Slovenske* so se uveljavila tim. realistična oziroma pozi- tivistično usmerjena raziskovanja,ki so prevladujoča še danes. Pričujoči članek skuši po eni strani razkrivati nezadostnost takih raziskovanj, ki povzdigujejo na nivo znanstvenih resnic vrednote, ki so vse preveč podobne vrednota*, razglašeni* po slovenski katoliški reakciji. Po drugi strani pa hoče avtor nakazati *ožnost, kako prevladati nezadostnost tako usmerjenih raziskovanj. UDK: 39.001.1 (497.12) folkloristic, ethnology, apology, criticism After the ro*antical phase of scientific research on Slovene oral tradition, so called realistical (positivistical) school, which is predo*inant up to-'day, was introduced. The following article tries to expose thei insuffiency of these methods, which are lifting some values od Slovene catholiè reactionary tradition on the level of t£ientific truth. On the other hand the author tries to show a possibility how to overcome the insufficiency of these methods UDK: 39.001.1 (497.12) folkloristika,etnologija »apologija,kritika JEZERNIK Božidar: Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije časopis za kritiko znanosti 35-36/1979 Po romantični začetni fazi raziskovanja ustne tradicije na Slovenske» so se uveljavila tim. realistična oziroma pozi- tivistično usmerjena raziskovanja,ki so prevladujoča še danes. Pričujoči članek skušA po eni strani razkrivati nezadostnost takih raziskovanj, ki povzdigujejo na nivo znanstvenih resnic vrednote, ki so vse preveč podobne vrednotam, razglašenim po slovenski katoliški reakciji. Po drugi strami pa hoče avtor nakazati možnost, kako prevladati nezadostnost tako usmerjenih raziskovanj. UDK: 39.001.1 (497.12) folkloristic, ethnology, apology, criticism After the romantical phase of scientific research on Slovene oral tradition, so called realistical (positivistical) school, which is predominant up to-day, was introduced. The following article tries to expose thei insuffiency of these methods, which are lifting some values od Slovene catholié reactionary tradition on the level of Scientific truth.On the other hand the author tries to show a possibility how to overcome the insufficiency of these methods