Za praznik republike čestitamo
vsem delovnim ljudem
republiški svet
Zveze sindikatov Slovenije, . republiški odbori in Delavska enotnost
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
cena 9 din
20. novembra 1981
št. 46. 47 — leto XXXX-
ufi
JL/jLLJP
m*
ggg fs
j H B
k O r i
■ nk 1
x JLk«# JL &
POTREBA
nr a THOl/ £^AU,U V

ff IQTVn
1 ijtl o x y v/
.Boj delavskega razreda, da zagotovi delu čast in oblast, je bil eno od temeljnih izhodišč, zamisli in usmeritev naše revolucije, to je tudi vodilo socialističnega sj-: stema samoupravljanja, sistema, v "katerem živimo, delamo in gospodarimo. Zato je izredno pomembno, da prav ob prazniku te naše revolucije, ob prazniku, ki je posvečen nastanku nove Jugoslavije, ponovno poudarimo, daje naša republika vse bolj republika osvobojenega in združenega dela ter ustvarjalnosti, republika, ki se ne uveljavlja po tem, kaj o njej mislimo, ampak po tem, kakšne rezultate dosegamo v njej vsi, vsak na svojem delovnem mestu.
Za vse nas je pomembno, da produktivno, ustvarjalno delo in odnos do dela ocenjujemo s stališči resničnega uveljavljanja samoupravljanja. Smo pač edini na svetu, ki uresjiičujerrio samoupravljanje kot oblast delavcev. Oblast, ki se izraža v tem, da delavci vse bolj odločajo o gospod ar je>-nju, upravljajo z družbenimi sredstvi, uresničujejo razširjeno reprodukcijo, odločajo o dohodku. Ta oblast ni formalna, je prava. Toliko pomembneje je torej, da ravno v samoupravljanju uveljavimo delo . kot čast, delo kot zadovoljstvo in potrebo, pa tudi delo kot osnovo in temeljno vrednoto socialističnega samoupravljanja. Edino delo je tista vrednota, ki je za vsakega delavca in delovnega človeka temelj stabilnega življenja, osebnega in družbenega, temelj napredka, saj si le s produktivnim delom zagotavljamo obstoj in učinkovit, stabilen, na stvarnih tleh zasnovan razvoj. Še vedno je sveža in spodbudna Engelsova misel, ko je dejal, da je »delo prvi osnovni pogoj vsega človeškega življenja in to tako zelo, da moramo v nekem smislu reči: delo'je ustvarilo človeka.« Produktivno delo vse bolj postaja sredstvo za osvoboditev ljudi. Vendar pa se še vedno prepogosto dogaja, da podcenjujemo prav ta razredni, humani, ljudski pristop do dela in njegovih vrednot.
Zavedamo se, da smo vrsto let — hote ali nehote poveličevali kult potrošništva, najmanj je bil z njim obremenjen proi-zvodni delavec. Danes pa smo v položaju, ko moramo za resnično stabilizacijo — tako na ekonomskem kot na družbenem področju —‘razvijati prave delavske, socialistične vrednote samoupravljanja in z njimi — torej znotraj samoupravljanja uveljavljati kult visoko produktivnega dela ter delovne ustvarjalnosti, saj le tako lahko posjrešeno ustvarjamo pogoje, da bo delavec resnično upravljal z rezultati takšnega svojega in združenega, minulega in tekočega dela. Povsod tam, kjer smo že dosegli manjšo odtujenost rezultatov dela od delavca, torej povsod, tam, kjer je samoupravljanje bolj razvito kot družbeno ekonomski odnos, je tudi odnos do dela bolj razvit, zavzet in kvaliteten, pa naj gre za proizvodnega delavca, znanstvenika, delavca pri pisarniških opravilih ali inženirja kot organizatorja dela.
Nekoč smo radi dejali: brez dela ni jela. Danes to povemo z drugimi besedami: brez dela ni napredka, ni razvoja, ni osebne sreče in zadovoljstva in seveda tudi ni samoupravljanja s socialistično in razredno vsebino. Zato tudi ni odveč ponoviti znano vprašanje, katere vrednote moramo v tem smislu posebej uveljavljati? Tudi odgovor ni nikakršna neznanka, saj se vsi bolj ali manj zavedamo, da se prava kvaliteta dela lahko meri le z odnosom do dela in z delovnimi rezultati. Rezultate
dela pa moramo preverjati, ne le na domačem često preveč zaprtem tržišču, temveč predvsem v mednarodni menjavi, na svetovnem trgu. Zato je še vedno ena temeljnih nalog našega razvoja in našega sistema, kako bolj konkretno stimulirati ustvarjalno delo dobrih delavcev, dobro gospodarjenje, povečevanje dohodka na podlagi rezultatov dela.
Vendar kljub vsem tem spoznanjem in nekaterim rezultatom še vedno nimamo dovolj stimulativnih elementov in se nam še vse prerada vtihotapijo merila — ki ne spodbujajo dobrega dela, ampak le prisotnost na delovnem mestu ali pa povprečne delovne rezultate. Tudi takšna merila pogojujejo slabe delovne rezultate, slabo produktivnost, majhen dohodek in slab odnos posameznikov do dela. Nujna je torej večja diferenciacija, na podlagi delovnih rezultatov in gospodarjenja, med delavci v proizvodnji, med strokovnjaki, med tistimi, ki delajo v znanosti ali administraciji in vsemi drugimi. Dobro delo mora biti dobro nagrajeno in slabo delo tako nizko ovrednoteno, da bo v odnosu do lenuhov delovala tudi ekonomska prisila za boljše delo.
Pri tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da smo že dosegli tisto razvojno stopnjo proizvajalnih sil, ko le večji fizični napori niso edino zagotovilo za večje delovne rezultate. Zato moramo zagotoviti takšno organizacijo dela, ki delavca ne bo-odtuje-vala od dela, ki ga ne bo spreminjala v orodje ali dodatek k stroju, ampak ga usmerjala in obvezovala; da bo vsak v procesu dela začutil delo kot svojo potrebo. Organiziranost dela mora spodbujati vsakega delavca, da bogati svoje delo, si izpopolnjuje svoje znanje in ustvarja takšne razmere, da bo z manj vloženega dela, z manj materiala in energije dosegel večje delovne učinke, večji dohodek. Rezultati našega dela so izvori sreče za naše otroke, za našo srečo,-za naš boljši jutri.
Ne nazadnje pa se bomo morali soočiti s pojavom in razčistiti z miselnostjo o razvrščanju posameznih del na pomembna in manj pomembna, bolj ali manj cenjena. Edino izhodišče za to' je spoznanje, da je vsako delo častno, da ima vsako produktivno delo svoje družbene vrednote. Tudi zato moramo poleg doslej uveljavljenih materialnih spodbud uveljaviti znane in izoblikovati nove oblike moralnih priznanj za opravljeno delo.
To je le nekaj vprašanj, ki jasno kažejo, da za našo samoupravno jugoslovansko družbo bratskih narodov in narodnosti, za njen učinkovit vzpon in razvoj ni druge možnosti in poti kot ustvarjalno, visoko produktivno in dobro organizirano delo, delo, ki delavca združuje, delo, ki povezuje delavca s proizvajalnimi sredstvi, delo, ki združuje tekoče delo z minulim delom, ki povezuje delavca z dohodkom, torej delo, ki odpira večje perspektive vsakomur med nami. Tudi ob dnevu republike — 29. novembru — se moramo še posebej zavedati, da je vedno bolj produktivno delo edini pravi element, ki naj socialistično samoupravljanje predstavi v svetu kot posebno, novo kvaliteto gospodarjenja, kot prvino, ki nas dviga v odnosu na druge družbene sisteme. Staro delavsko načelo — delu čast in oblast, je pravo napotilo za pospešeno uresničevanje politike stabilizacije.
Marjan Rožič
Spoštovani
bralci!
Z letošnjo praznično šte-vilko-smo, kot vidite, pohiteli. Tudi. zajetnejša je. Datum izida smo prestavili zato, da bi jo vi lahko dobili v roke še pred praznikom — 29. novembrom.
Prihodnjo številko Delavske enotnosti bomo natisnili 3. decembra..
Iz vsebine:
Jugoslovanski feljton
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu
Stran 2—8
Jugoslovansko združeno delo založništva
O.skupnih projektih, izkušnjah, težavah
Stran 1 1
Okrogla miza: Sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju
Nov korak v razvoju človeštva — premagovanje prepada med bogatimi in revnimi
Stran 8—9
Jesenice, »Jugoslavija v malem«
Ejga, kako si?
Stran 12
Pogovori za DE: ali se splača resno in prizadevno delati?
Skrivnost uspeha ni skrivnost: je trdo in učinkovito delo
Centralnoafriški republiki in uspeh jim je vlil zaupanje tudi v izvozne možnosti. Prav tako s posredovanjem Slovenijalesa se menijo z avstrijsko trvdko s tega področja — ne le o tehnološkem in poslovnem sodelovanju, tudi vrata izvoza bi se jim tako odprla. Avstrijci so namreč razvili nov sistem filtracije, ki je tudi v svetu novost. S sodelovanjem bi pocenili proizvodnjo, prihranili pri energiji, nadomestili bi uvoz, saj se nekaj domačih tovarn že zanima za uvoz iz Avstrije — izvozne možnosti pa smo že omenili.
Zanimalo nas je, koliko lahko pomaga volja do dela, prizadevnost in vztrajnost pri razreševanju težav v boju za stabilizacijo in boljše gospodarjenje. Ali na rezultate dela kaj vpliva na primer urejen sistem delitve po delu in rezultatih dela, ali se splača uporaba lastnega znanja v proizvodnji in poslovanju; ali da rezultate dogovarjanje na dohodkovnih osnovah, pa proizvodnja lastnih surovin; ali je sovlaganje v skupno proizvodnjo smotrno ali ni in tako naprej? Skratka, kako so se v združenem delu »razpasli« kakovostni dejavniki gospodarjenja. Izbrali smo nekaj kolektivov, za katere smo vedeli, da se trudijo v realizaciji enega izmed zastavljenih vprašanj in jih obiskali. Njihove izkušnje smo zbrali
na teh straneh. Nemara nam bo kdo očital, da smo izbrali samo primere, kjer so se napori dobro obrestovali; da bi nemara morali za večjo težo prispevka poiskati kako delovno organizacijo, kjer imajo slabše rezultate. Toda med pogovori smo izluščili skupno ugotovitevida se resen pristop, bodisi k sistemu delitve sredstev za OD, bodisi k uporabi lastnega znanja v proizvodnji itd., vedno splača.
Ponekod traja dalj časa, da dobijo prave rezultate, ponekod manj, toda rezultati pridejo vedno. Zato so vsi naši »primeri« pozitivni — ker so pač v teh kolektivih za delo zelo resno poprijeli. To je vsa njihova skrivnost.
TIM:
Po starem ne gre več naprej
Današnje gospodarske razmere in gospodarska stabilizacija iz dneva v dan dokazujeta, kako je bila donedavna gospodarska politika na trhlih nogah. Čez noč se ruši mit o »dobro stoječih«, o »vzornih« in »pametnih« kolektivih, ki so družbo izsiljevali in zahtevali avreolo za svoje »uspehe«. Danes pa isto družbo moledujejo za pomoč, olajšave, odlaganja plačil kreditov. Ob teh pa je vrsta kolektivov, ki so že doslej gradili vse na svojem znanju, denarju in moči. Med te sodi tudi kolektiv TIM iz Rečice pri Laškem, ki se je gradil na odkopih obubožanega rudnika.
Skupina mladih strokovnjakov je v času, ko je nafta na svojem nezadržnem pohodu zapovrstjo zapirala premogovnike, v Rečici ugotavljala, da samo jadikovanje ne prinaša trajnih rešitev. Zato so med vrsto idej, načrtov in pobud sprejeli načrt o popolni preobrazbi kolektiva, ki naj bi se začel ukvarjati s proizvodnjo termoizolacijskih materialov. Čeprav obubožan rudnik ni bil sposoben preživeti niti sebe, je kolektiv sprejel pobudo o še večjem samoodpovedovanju za novo naložbo, ki bi naj, tako so že omenjeni mladi strokovnjaki zagotavljali, vsem prinesla večji kos kruha.
V Rečici so gradili novo tovarno in ohranjali rudarjenje. Danes ugotavljajo, da so imeli prav. Kolektiv TIM je že zdavnaj prerasel kolektiv rudnika, rudarji pa so po znani energetski krizi pridobili na veljavi in si toliko opomogli, da spet gospodarijo sami zase. Toda medtem je kolektiv TIM in rudarjev Rečica začel graditi novo tovarno za okrog 200 delavcev v — Srbiji. Skupaj z vodstvom povsem zaostale občine Mionica pri Valjevu in skupaj z go-, spodarstveniki Srbije so zgradili tovarno, danes se imenuje FIMA, in je tozd TIM iz Rečice ter je že prebrodila najtežje, zagonske težave. Poleg.tega so rečiški rudarji sprejeli medse tudi lesarje iz Rimskih Toplic. Kolektiv je vrsto let životaril na robu bankrota, čeprav se je trudil in bil skoraj v celoti izvozno naravnan.
»Katerikoli kolektiv, ki se je zaradi kakršnihkoli okoliščin vrsto let odpovedoval večjim osebnim dohodkom, je težko prepričati in navdušiti za novo žrtev v trenutku, ko je težave prebrodil. Tako je bilo tudi pri nas,« priznava ekonomist Srečko Šent-jurc, direktor TIM, »Na srečo so v vsakem kolektivu ljudje, ki vidijo naprej, kot od danes do jutri, in ko te še ti podpro, zadeva steče. Mi danes ugotavljamo, da smo zamudili tri leta pri ponovnem zagonu Rimskih Toplic. Toda kdo je hotel verjeti gospodarstvenikom, da v našem gospodarjenju, v načinu razmišljanja, mora priti do radikalnih spre-
memb. Te so zdaj tu in mi ugotavljamo, da smo s priključitvijo Rimskih Toplic pridobili dejavnost, ki nam prinaša lepe izvozne učinke.
Tako kot je težko prepričevati kolektiv, je težko dopovedati tudi nekaterim v občini, da se po starem ne more več naprej. Enako kot za občino velja za republiko. To zdaj lahko trdim, ker imamo izkušnje z gradnjo tovarne v Mionici. Nihče si ne more predstavljati, koliko nepotrebnih poti, razlag, pisem, pogovorov in prepričevanj je potrebno, če hočeš uresničevati kakšen nov projekt. Danes se je še težje dogovarjati, kot je bilo moč to pred leti, čeprav imamo zdaj več dogovorov, sporazumov in smernic. Žal se jih v največji možni meri izogibamo, kerse že davno okostenela administracija enostavno ne more prilagoditi novemu, za dobro gospodarjenje nujnemu in edino mogočemu načinu dogovarjanja.
Tovarna v Mionici zdaj skupaj z nami in s kolektivom iz Rimskih Toplic načrtuje gradnjo-nove tovarne blizu Leskovca v Srbiji in ponovni zagon novega tozda v Črni gori. Prav tako bomo sprejeli medse delavce iz ukinjenega tozda bližje naši meji. Torej bo TIM združeval izven republiških meja več delavcev, kot v Laškem. Toda ta naša usmeritev že dobiva potrditev, da smo na pravi poti, če seveda hočemo tudi jutri v Laškem zaslužiti večji kos kruha, ki bo odraz dejanskih samoupravnih odnosov na osnovi dohodkovnega povezovanja.«
FILBO:
Kdor zna — njemu dva
Dvajset let bo, kar so trije Bohinjci menili, da v tem koncu potrebujejo uslužnostno kovinsko delavnico. Najeli so prostor, orodje in se lotili popravljanja dvokoles, štedilnikov in podobnih drobnih del. Leta 1953 so ti trije delavci registrirali ključavničarsko kleparsko podjetje Bohinjska Bistrica. Delo se jim je kopičilo, prihajali so novi delavci, vajenci— Čez dobro leto jih je bilo že več kot 10. Zanje je bila stara delavnica seveda premajhna in od občine so dobili nekdanjo usnjamo. Za svoje potrebe so jo usposobili sami, udarniško, in ko so se preselili, jih je bilo že 16. Za toliko delavcev zgolj uslužnostna dejavnost ni več dajala kruha in zastavili so s proizvodnjo — štedilnikov, ograj, okvirov za jaške.
Takrat so se na sosednji žagi začeli razmišljati o ventilacijskih napravah. Iz Avstrije so dobili načrte čistilne naprave in ko so iskali nekoga, ki bi jih uresničil, so se spomnili bohinjskih kovinarjev. Ti so naročilo prevzeli in ga leta 1958 tudi uresničili. To je bila prva ventilacijska naprava, ki so jo proizvedli v tem kolektivu. Že uresničevanje prvega
načrta je terjalo precej prilagajanja, iskanja novih rešitev, lastnega tuhtanja... Ko so začele na njihova vrata trkati tudi druge žage, so z novimi deli prvotni načrt izpopolnjevali, vnašali vanj nove proizvodne in montažne,rešitve in se v tolikšni meri usposobili, da je iz ključavničarskega podjetja zrasla proizvodnja čistilnih naprav.
To so bili torej temelji današnje enovite delovne organizacije Filbo, skrajšave tovarne filtrov Bohinj. Delavci so svoje praktične izkušnje dopolnjevali med šolanjem ob delu, risali so nove načrte, jih izpopolnjevali in kmalu temeljito obvladali celotno tehnologijo, proizvodnjo in montažo ventilacijskih naprav. Do leta 1970 so bili v Sloveniji praktično brez konkurence, prodrli so pa že na Hrvaško in v Bosno. Z ventilacijskimi napravami klasičnega sistema so opremili menda prav vse slovenske žage.
A
Razvoj predelovalne lesne industrije pa je postavil nove zahteve. Zgolj odstranjevanje žaganja od stroja in iz prostora ni bilo več dovolj, lesna industrija je potrebovala že filtracijo. Bohinjci so znali pravočasno prisluhniti razvoju, povezali so se z Zavodom za raziskavo materialov in konstrukcij ter industrijskim birojem. Skupaj so razvili filter na
Povejmo še, da se v Filbu niso zadovoljili le z lesno industrijo. Svoje izdelke so dopolnili in jih prilagodili tudi potrebam kamnolomov in tobačnih tovarn. Tako so si pravočasno zagotovili novo tržišče in jih skrčene naložbe v lesarstvu še niso prizadele. In tudi ne bodo čakali, da bi jih. Poleg načrtov o sodelovanju z Avstrijci razmišljajo tudi o tesnejših stikih s.proizvajalci te vrste doma.
Vse sloni na delu in znanju
V rilUU NU
JJIVUllll ICIUdJj iV\C|JclIbKC
ostale le še stranska dejavnost. Na podlagi lastnega znanja in dela so razvili novo proizvodnjo in zdaj letno izdelajo in montirajo 250 ventilacijskih naprav, 170 enot filtrov, 30 celovitih filtrskih sistemov — z manjšimi vred pa približno 100.
Uvoza ne poznajo, fluktuacije ni, kaj je to izguba, ne vedo... Letošnje devetmesečno gospodarjenje je kljub zaostrenim pogojem dokaj dpbro. Dosegli so skoraj 50 milijonov celotnega prihodka, kar je za 48 odstotkov več kot lani in za nekaj več kot so načrtovali. Zadovoljni so tudi z amortizacijo, čistim dohodkom— Proizvodnja in nagrajevanje proizvodnega dela so že lep čas temelj njihovega razvoja in tudi v naprej bo tako.
pnevmatsko otresanje in projektirali nove odseso-valne naprave.
V Filbu jezdaj približno 70 delavcev. Fluktuačije skorajda ne poznajo in ob skrbi za izobraževanje in usposabljanje ob delu imajo kader, ki je prekaljen y proizvodnji. Čeprav so področje inovacij začeli sistematično urejati šele pred kratkim, je bila ta dejavnost na osnovi lastnih pobud velike večine delavcev že vrsto let nazaj pomemben dejavnik razvoja. Tako je bil sistem, ki so ga potuhtali satni, vse boljši, prav tako pa je rasla kakovost posameznih izdelkov. Licenc niso nikoli poznali in vendar so v samem vrhu tovrstnih jugoslovanskih proizvajalcev. Njihova proizvodnja in ponudba na osnovi lastnega znanja od samega začetka sledita razvoju in potrebam trga. Uvozili v Filbu niso še ničesar, re§ pa se tudi z izvozom ne morejo pohvaliti — do zdaj. V sodelovanju s Slovenijalesom so namreč delali v
LUKA KOPER:
Za večji OD se velja potruditi
V Luki Koper so delavci lani sprejeli nov sistem delitve sredstev za osebne dohodke. V letu dni je ta sistem kljub manjšim pomanjkljivostim dokazal, da je pravi: delavci so ga sprejeli za svojega. O tem »pravilniku« smo se pogovarjali z delavci lani, ko so ga sprejeli. Pripovedovali so, kako z nezaupanjem so ga sprejemali (prvi referendum ni uspel!). Ko smo se o pravilniku o nagrajevanju pogovarjali ponovno, pred dnevi, nas je predvsem zanimalo, ali je novi sistem delitve sredstev za OD kaj vplival na prizadevnost delavcev in na rezultate gospodarje-
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Slovenija
Velik del zakona že vsakdanja praksa
V zakonu o združenem delu so obdelani temeljni proizvodni odnosi v združenem delu, oblike organiziranja delovnih ljudi in način uresničevanja delovnih in samoupravnih pravic delavcev.
Zato je to eden najpomembnejših sistemskih zakonov, ki smo
jih sprejeli, da bi uresničili ustavna načela za oblikovanje novih družbenoekonomskih odnosov in začeli proces organiziranja združenega dela in oblikovanje svobodne asociacije proizvajalcev.
26.	novembra letos mineva pet let od sprejetja zakona. To je
obletnica, ob kateri se lahko vprašamo, kaj smo v tem obdobju storili, ali je zakon resnično postal delavski, ga uresničujemo, kje se zatika in zakaj. V tokratnem feljtonu bomo skušali predstaviti uresničevanje zakona o združenem delu v posameznih republikah in pokrajinah ozi-
roma uresničevanje nekaterih njegovih temeljnih načel.
Zakon o združenem delu je prinesel tolikšne spremembe v družbenoekonomske odnose in v položaj' delavcev, da za uresničitev revolucionarne vsebine zahteva ne le popolno razumevanje načel, pač pa zlasti dosledno uresničevanje vseh črk zakona. To pa hkrati pomeni, da je celovito uresničevanje zakona pravica in dolžnost slehernega od nas. Ker pa gre za korenite spremembe odnosa v družbi, uresničevanje zakona ne more in ne sme biti le enkratna ali občasna zagnanost, ampak nenehna, načrtovana in nepopustljiva aktivnost. Kje smo v Sloveniji pri uresničevanju za-
kona in kako ga uresničujemo? Najbolj pravšnji odgovor je bržkone — še kar uspešno, toda marsikje se zaradi takih ali drugačnih vzrokov še preveč zatika, uresničevanje teče prepočasi.
Taka ocena je realna toliko bolj, saj gre za korenite spremembe odnosov v družbi, ki pa jih ni mogoče uvesti od danes do jutri. Dejstvo je namreč, da smo še prva leta bolj seznanjali z zakonom, se vpeljevali, in da smo nato, ko je zakon postal bolj naš, trčili na tiste nevidne ovire, tiste interese določenega sloja ali bolje, na tehnobirokratske in podobne sile v družbi, ki so sicer z besedami — ali celo to ne — za uresničevanje zakona, z dejanji
pa daleč od tega. Tu nam je nekoliko pošla sapa, toda...
Odgovor na vprašanje, koliko je danes zakon o združenem delu delavski zakon, je lahko podatek, da se delavci prej ali slej uprejo nedoslednostim v samoupravnem odločanju in zanemarjanju samoupravljanja, v njihovem delovnem okolju. Uprejo pa se tudi prevelikemu izkoriščanju samoupravljalskih pravic, saj vedo, da to početje škodi le njim.
Poglejmo, na primer, samoupravljanje delavcev v združenem delu oziroma delovanje delegatov in delegacij v delavskih svetih organizacij združenega dela, v samoupravnih interesnih in
nja. Ob tem moramo dodati, da so v Luki imeli kar pogoste težave s storilnostjo delavcev, z delovno disciplino in drugimi (podobnimi) težavami, ki so zmanjševale poslovne rezultate.
Na vprašanje nam še niso mogli odgovoriti s konkretnimi, številčnimi podatki o izboljšanju poslovnih rezultatov zaradi novega sistema delitve OD. Da je za takšne primerjave treba več časa, so nam dejali, pravilnik pa je v veljavi šele leto dni. Razen tega so njegova določila o gibljivem delu osebnega dohodka vpeljevali postopoma, tako da bodo polno zaživela šele sedaj. Sistema, v katerem lahko slab delavec zasluži Icar 40 odstotkov manj kakor zelo dober delavec, namreč ni moč vpeljati »čez noč«. Tako pa so se lahko tudi slabi delavci počasi prepričali, da sistem deluje, da ni le muha enodnevnica, da so pravila igre čedalje bolj ostra in so se tako vklopili v sistem, ki ga je sprejela večina.
»Toda kljub temu lahko ocenjujemo, da je način delitve osebnih dohodkov, kakršnega smo sprejeli, dobro, vplival na delovno vnemo vseh, ne le delavcev pri pretovoru,« nam je dejal Mate Aščič, predsednik luškega odbora sindikata in nadaljeval: »Tako se v zadnjih mesecih naše stranke manj pritožujejo zaradi slabe kakovosti in neažurnosti storitev, ažurna je tudi dokumentacija za osebne dohodke, kar prej nikoli ni bila, Luka je čista, pospravljena in tako dalje. To je seveda razumljivo, kajti prizadevnost pri delu ne vpliva samo na debelino kuverte, ampak tudi prinaša »točke« čakajočim na stanovanja in drugje. Skratka, dobri delavci imajo povsod prednost pred slabimi, to pa delavci že občutijo in se temu primerno obnašajo.«
Sistem, ki prinaša dobremu delu v primerjavi s slabim delom tudi do 40 odstotkov večji OD. je seveda sila pomemben v sedanjih težkih gospodarskih časih, ko promet v Luki usiha in ko je še kako pomembna kakovost storitve. Seveda pa tu ni vse odvisno od luških delavcev, tu so še delavci v špedicijah, pa cariniki, prevozniki itd.
Ko smo povprašali, kaj v sistemu o delitvi OD
torji niso preskrbeli dela itd. Prav vsak tozd ima med petimi merili enega ali več, ki poudarjajo njegovo specifičnost. Na primer: tozd Luški dom ima med merili primerjavo med številom izdanih obrokov in številom toplih malic. Delavci v tem tozdu so stimulirani za to, da s kakovostnimi malicami pri* tegnejo k toplim obrokom čimveč delavcev... Delavci v skupnih službah so »udarjeni« po žepu, če delavci v operativi nimajo prav nobenega dela in jih pošljejo čakat delo domov. In tako naprej. Skratka: tisti delavci, ki slabo delajo, lahko dobijo tudi po 12 odstotkov manj, zelo dobri pa lahko prav toliko pridobijo pri osebnih dohodkih. Tako si zdaj delavci prizadevajo ne samo za lastno boljše delo, pač pa se je pokazalo, da so se začeli zanimati tudi za gospodarjenje in rezultate gospodarjenja v celoti,, v drugih tozdih in na ravni delovne organizacije. To pa je seveda nova pomembna »dimenzija« našega pravilnika o nagrajevanju.«
LEK:
Temelj na lastnem znanju in tehnologiji
Malo je organizacij združenega dela ne le v Sloveniji, ampak tudi v Jugoslaviji, ki se lahko ponašajo s tako uspešnim razvojem kot je značilen za Lek, tovarno zdravil. To toliko bolj, ker Lek vseskozi gradi na lastnem znanju in tehnologiji ter povečevanju produktivnosti dela, ob tem pa 2200-članskemu delovnemu kolektivu niso neznane tudi druge oblike dobrega gospodarjenja: smotrno izkoriščanje surovin in zmogljivosti, zmanjševanje raznih stroškov, smotrno zaposlovanje itd. Da Lek danes sodi med najsodobnejše tovrstne tovarne in da s svojo proizvodnjo pokriva 1S odstotkov potreb
prvih desetih mesecih letos s celotnim izvozom za 14 odstotkov presegli uvoz.
Lani je bilo pokrivanje konvertibilnega uvoza z izvozom 64*odstotno. To pomeni, da so uvozili za 10 milijonov dolarjev več kot so izvozili. Do take razlike prav gotovo ne bi prišlo, če bi določeno količino suravin — tako kot prejšnja leta, lahko kupili doma. Domači proizvajalci so v izvozni zagnanosti večino prodali na tuje, Lek pa je seveda moral (morda celo iste surovine) drago kupovati zunaj naših meja. Prav zato se je razlika v pokrivanju konvertibilnega uvoza z izvozom letos še povečala na okoli 15 milijonov dolarjev.
Vendar pa v Leku računajo, da bodo ta odnos izravnali še v tem srednjeročnem obdobju. To naj bi jim uspelo z dograditvijo nekaterih novih zmogljivosti, predvsem obrata organskih sintez v Mengšu. S to naložbo bodo precej zmanjšali uvoz nekaterih surovin, uvoz nekaterih bodo lahko v celoti ukinili, veliko pa bodo lahko še izvozili. V obratu bodo proizvajali deset osnovnih surovin za proizvodnjo zdravil, projektiran pa je tako, da bodo lahko vsako leto dodali v proizvodnjo eno do dve novi substanci, kar je izredno veliko tudi za razvite države. Kar je zlasti pohvalno, pa je to, da je tehnologija te proizvodnje, od katere si obetajo 15 milijonov neto deviznega učinka, rezultat lastnega raziskovalno-razvojnega dela, domačih tehnoloških rešitev in 'inovacij.
Tudi v tozdu Droge pospešeno razvijajo nove tehnologije pri pridobivanju ergot alkaloidov^ Do konca leta bodo dokončali polindustrijski laboratorij za fermentacijo, v katerem bodo preizkusili nove, doma razvite tehnologije pridobivanja ergo-toksinov, ki jih bodo vpeljali v proizvodnjo že prihodnje leto. S tem bodo občutno zmanjšali kmetijske površine, ki jih potrebujejo za pridelovanje rženih rožičkov.
Poleg tega bodo v tozdu Farmacija posodobili proizvodnjo ip s tem povečali produktivnost. Le tako bodo lahko pokrivali potrebe na domačem
priganja delavce k boljšemu delu, nam je Igor Požar, direktor sektorja za ekonomiko in organizacijo (ter eden od tvorcev sistema delitve OD) takole razložil delovanje tega sistema: »Poglavitno »vlogo« v sistemu imata za proizvodne delavce gospodarnost poslovanja, za režijske pa osebna ocena ter gospodarnost. V vsakem, tozdu imajo delavci pet meril, po katerih ugotavljajo delovni prispevek vsakega delavca. Delavci, ki delajo neposredno pri pretovoru, so normirani, tisti, ki organizirajo delo ali ga celo preskrbijo, pa so vezani na merila, ki kažejo, koliko časa posamezni oddelki niso imeli dela in kje so nanj čakali. Pomembno je, da napake pri delu plačajo tisti, ki so jih v resnici zakrivili, pri tem pa se točno ve, kdo je za kaj odgovoren. Delavec pri pretovoru je na primer odgovoren, če je tovor v skladišču zložen narobe in ga je treba prelagati, ni pa odgovoren za to, če ni vagonov, če mu organiza-
domačega farmacevtskega trga — je med štirimi največjimi proizvajalci zdravil v Jugoslaviji, potemtakem ni nikakršno naključje.
Seveda tudi Lek niso zaobšla stabilizacijska prizadevanja. Vendar pa se z večino problemov uspešno kosajo. Uspešno tudi z izvozom. O tem povedo tudi tile podatki: lani so izvozili za 19 milijonov dolarjev izdelkov, kar je bilo nekaj več kot en odstotek od skupnega slovenskega izvoza na konvertibilno področje. Za primerjavo povejmo, da je vsak delavec Leka prispeval k izvozu 8600 dolarjev. Ta številka pa bo letos približno 11.000 dolarjev, saj predvidevajo, da bodo do konca leta izvozili za okoli 25 milijonov dolarjev.
Kot mnoge druge organizacije združenega dela se tudi Lek sooča z negativno razliko med konvertibilnim uvozom in izvozom, čeprav so naprimer v
trgu in hkrati povečali izvoz. Pogoj za to pa je preselitev proizvodnje higienskih in kozmetičnih izdelkov v Lendavo, kjer pa že gradijo ustrezen obrat.
PINUS:
Denar vloži tja, kjer ti najbolj koristi
Pred leti so si bili »sovražniki«, konkurenti. Potem so se oboji združili v sozd Kerna. V sozdu se je v začetku uveljavila navada, da so se delavci iz
ene delovne organizacije oglasili na obisk k drugi, da so se spoznali med seboj, pogledali kaj v kateri tovarni izdelujejo, v kakšnih delovnih razmerah, kako ustvarjajo dohodek in koliko ga ustvarijo v posameznem kolektivu. Najbrže sodelovanje, ki se je razvilo v zadnjem času med Tovarno dušika iz Ruš in Pinusom iz Rač, ni posledica nekdanjih obL skov kolektivov, niti samo posledica dejstva, da st£i obe delovni organizaciji članici istega sozda. Najbolj je vsekakor »kriv« trg in gospodarske zakonitosti, ki se jim ni moč izogniti, ne glede na to, ali si na Vzhodu ali na Zahodu, v tej ali oni sozd. Tako so v Rušah in v Račah spoznali, da bi bilo zelo pametno povezati svoje proizvodne in tudi finančne zmogljivosti, da bi tako povečali, pocenili in tudi »ažurirali« proizvodnjo zaščitnih sredstev za rastline. Proizvodnjo bodo tako strnili, ponudbo ene in druge tovarne na trgu dopolnili, hkrati pa tudi precej prihranili, ker ne bo treba na dveh koncih graditi dragih naprav za zavarovanje okolja pred tovrstno proizvodnjo zelo strupenih in celo eksplozivnih snovi.
»S tem programom smo se začeli »ubadati« že pred petimi leti«, nam je povedal inž. Ivan Vreči, tehnični direktor v Pinusu. »Žal se je realizacija zavlekla zaradi vrste okoliščin, med katerimi je največ »prispeval« počasen postopek pridobitve zemljišča. Poseben problem je bilo tudi zavarovanje okolice. Tovarna stoji na robu Dravskega polja, ki je rezervat za pitno vodo. Seveda bi bilo bolje, če bi takšna tovarna stala kje drugje. Toda prav gotovo bi bilo dražje, preseliti ves Pinus, kakor širiti tovarno na lokaciji v Račah in hkrati poskrbeti za popolno zaščito pred zastrupitvijo okolja, pred požarom ali celo eksplozijo v skladišču nakopičenih snovi. Zaradi vse te skrbi nam je projekt vzel nekaj več časa, pa tudi dražji bo. Toda proizvodni program obeta povrnitev vsega truda in stroškov.«
Moramo povedati, da v proizvodnem programu, ki ga skupaj finansirata tovarna dušika iz Ruš in Pinus, ne bo nekaj povsem novega. V novih proizvodnih prostorih bodo izdelovali še naprej tekoča zaščitna sredstva za rastline. Vendar jih bodo izdelovali več kakor doslej in tudi izkoristili bodo najnovejše dosežke na tem področju v svetu.
»Naše vodilo v proizvodnji je, da izdelujemo tisto, česar trgu še ne ponujajo drugi proizvajalci v Jugoslaviji in opuščamo izdelke, ki jih delajo tudi drugi«, je dejal inž. Vreči. »V naši skupni proizvodnji, katere izgradnjo smo razdelili na več faz, časovno pa raztegnili preko leta 1985, bomo izdelali leta 1985 skoraj dvakrat toliko zaščitnih sredstev, kakor jih danes, ko bo povsem zgrajena, pa bo tovarna dala na trg okoli 10.000 ton izdelkov (se pravi okoli 80 odstotkov več kakor leta 1985).
Objekt nas bo po predračunu veljal okoli 700 milijonov dinarjev, od tega prva faza okoli 270 milijonov. Dogovor o sofinanciranju proizvodnje smo za sedaj sklenili s Tovarno dušika za to, prvo fazo in sicer njen prvi del, ki bo veljal 110 milijonov. Tovarna dušika nam prilaga 10 milijonov dinarjev. To sicer ni videti veliko sredstev, morate pa vedeti, da gradijo, oziroma bodo gradili tudi v Rušah in bodo tudi sami potrebovali sredstva. Sicer pa bomo zbrali skupaj s sovlagatelji le nekaj manj kakor polovico vseh potrebnih sredstev za finansiranje te prve polovice prve faze gradnje.«	—
Obenem so delavci Pinusa in Tovarne dušika sklenili še en dogovor: o sovlaganju v proizvodnjo v Rušah, ki jo tovarna dušika izvaža. Pinus bo v to proizvodnjo vložil vsega 20 milijonov dinarjev, v začetku pa prav toliko, kakor Tovarna dušika v tovarno v Račah. Pinus je namreč velik uvoznik surovin za svojo proizvodnjo. Da bi vsaj deloma pokrili potrebo pd deviznih sredstvih za nakup surovin, so se v Pinusu odločili, da bodo ne samo terjali od kupcev svojih izdelkov, da jim priznajo pravico do dela »njihovih« deviz, pač pa, da bodo tudi vložili nekaj sredstev v izvozno, usmerjeno proizvodnjo. Izbrali so partnerja, s katerim že tako dovolj tesno sodelujejo, Tovarno dušika iz Ruš. Tako bo obojestransko sodelovanje dalo rezultate, primerne za zgled tudi drugim proizvajalcem.
Sodelovali so: Ciril Brajer ‘	Boris Rugelj
Janez Sever Peter Štefanič
družbenopolitičnih skupnostih na vseh ravneh. Tu lahko ugotavljamo, da se politična zavest delavcev krepi in da vse bolj prodira spoznanje, da uresničevanje samoupravnega političnega sistema zahteva zlasti odpravljanje pojmovanja, ki je še vedno vir obnavljanja državne moči in drugih odtujenih moči in oblasti, to je, da uniformizem zagotavlja enakost, enotnost in celoto.
Vendar pa delegatski sistem še vse prepogosto pojmujemo in ga sv glavnem uporabljamo le kot način volitev. Takšen volilno-predstavniški sistem so uspehi preseči prav tam, kjer je delegatski sistem postal oblika komunikacije tako pred volitvami kot
tudi pozneje v odločanju. Še vse prevečkrat pa ugotavljamo, da so delegati in delegacije premalo povezani z delavci v tozdih. Preveč se namreč ukvarjajo z vprašanji, ki jih obravnavajo v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, zlasti v občinskih skupščinah, premalo pa spodbujajo in predlagajo sprejetje sklepov, kjer so vidni interesi delavcev iz njihovega okolja. Pa ne le to, delegati in delegacije so marsikje preveč odtrgani od svoje baze in seveda v takih primerih prav gotovo ne morejo zastopati njenih interesov. Veliko premalo je tudi medsebojnega povezovanja in sodelovanja delegacij pri usklajevanju skupnih interesov in pri oblikovanju ustreznih sklepov.
Vzrok za te pomanjkljivosti je zagotovo tudi premajhna vključenost delegatov in delegacij v posamezna pomembna vprašanja v njihovem neposrednem delovnem okolju. Zaradi nepoznavanja določenih stvari so večkrat prepuščeni sami sebi in, kar je še slabše, dopuščajo, da v mnogih primerih odločajo mimo njih in v nasprotju z interesi baze, ki jo zastopajo.
Če smo do zdaj ugotavljali bolj »sivo« podobo delegatskega sistema, pa moramo za odločanje prek delegatov v delavskih svetih zapisati nasprotno. Tu smo dosegli veliko ali vsaj toliko, kolikor je bilo v razmeroma kratkem času mogoče pričakovati. Naj-
bolj uspešni so kajpak tam, kjer uspešno delujejo samoupravne delovne skupine, ki so baza za oblikovanje in posredovanje stališč in smernic delegatom v delavskih svetih.
Taka je torej podoba uresničevanja zakona o združenem delu na tem področju v Sloveniji. Ne moremo reči, da nismo ničesar naredili, a hkrati se lahko pohvalimo, da je marsikaj iz zakona že vsakdanja praksa. Ostaja nam torej poduk, da na pol opravljeno delo ni nikakršno delo.' Uresničujmo torej naš zakon dosledno in zavzeto, zlasti pa v praksi in ne na papirju!
Peter Štefanič
( 1 :------------------------------------------------------------------\
»Sindikati kot najbolj množična družbenopolitična organizacija delavskega razreda imajo veliko politično in družbeno odgovornost za nadaljnje uresničevanje in dograjevanje delegatskega sistema v združenem delu in iz združenega dela. Gre za delegacije delavcev iz temeljne organizacije združenega dela v organih samoupravljanja delovne in sestavljene organizacije in v drugih oblikah združevanja, kot so delegacije skupščin samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti in materialne proizvodnje, delegacije zborov združenega dela v družbenopolitičnih skupnostih, posebne komisije samoupravne delavske kontrole v temeljni, delovni in sestavljeni organizaciji združenega dela in v drugih oblikah združevanja (samoupravne interesne skupnosti, skupščine bank, zavarovalne skupnosti in razne asociacije združenega dela) in za komisije za izrekanje disciplinskih ukrepov.
Sindikati so na podlagi družbenih meril o moralno-političnih kvalitetah in lastnostih delegatov dolžni zagotoviti pravilno izbiro kandidatov v te organe ter neposredno izvajati kandidacijski postopek. Sindikati s svojo dejavnostjo pomagajo, da ti delegati in delegacije dobijo pravo mesto v sistemu samoupravnega odločanja, se bojujejo proti manipuliranju z oblikami odločanja in neposredno skrbijo za družbenopolitično usposabljanje delavcev in delegacij za samoupravljanje.«	Bogdanov
ob sprejetju zakona o združenem delu
v______________________________________ ._______________________________y
Mla,di samoupravljala o sebi, svojih pogledih na življenje, perspektivi in odgovornosti
Kjer je volja, tam je tudi pot
V teh predprazničnih dneh smo se veliko pogovarjali z mladimi samoupravljalci, na katerih, kot radi rečemo, gradimo našo prihodnost. Obiskali smo jih na delovnih mestih in jih povprašali, kako živijo, s čim so zadovoljni, kaj jih žuli in kaj bi bilo
potrebno po njihovem mnenju spremeniti v vsakdanji praksi. Ugotovili smo, da so kljub težavanr' optimistično razpoloženi. Verujejo v prihodnost, v svoje delo, svoje odločitve. . .	■
Izpod lastne strehe so pogledi bolj vedri
Tri leta bo, kar je v Ljubljano privandrala Eva Milčič. Takrat ji je bilo dobrih 16 let in v rodnem Mrzoviču, vasici pri slavonskem Djakovu, ni vedela kaj in kam s seboj:
»Osemletko sem končala in se začela ozirati za poklicem — saj bi kar doma ostala, pa kaj, ko so vsi mladi odšli. Eni v tujino, drugi v večja mesta... Tako ti ne ostane drugega, kot da še sam povežeš culo. Prijateljica je že nekaj let delala v Ljubljani in toliko časa me je nagovarjala, da sem prišla k vam.«
Eva pravi, da takrat ni dosti razmišljala. Prijateljica ji je toliko in tako lepo pripovedovala o življenju v velikem mestu,da jo je zmamilo. S postaje do prijateljičinega stanovanja je še šlo, potem pa ne več tako gladko:
»Živeli sva skupaj v njeni podnajemniški sobi. Prvih nekaj dni sva se krasno imeli, popeljala me je po Ljubljani, mi pokazala to in ono,... Potem pa ni kazalo drugega, kot poiskati delo. Ko sem prišla, nisem prav nič vedela, za kaj bi prijela. Enostavno sem hodila od tovarne do tovarne in spraševala, če kje potrebujejo par rok — ki so sicer pridne, znajo pa ne ne vem kaj. V Iliriji sem potem res našla delo, po treh tednih jskanja, ko sem že obupovala in mislila na pot doniov. Zaposlila sem se v oddelku plastike, kjer delam še danes.«
Zdaj je Evi 19 let in ne ve še prav dobro, ali je bila njena odločitev pred tremi leti pravilna:	*
»Precej volje me je veljalo že to, da sem se privadila na slovenski jezik. Ne morem reči, da so me slabo sprejeli— pa vendar se ne morem znebiti občutka, da za mlade delavce (tudi v naši tovarni) ni pravega posluha. Saj plačo dobimo, moti pa me, da smo pri delitvi dela vselej prikrajšani. V tem oddelku so razmere precej naporne, pa še nam vedno odmerijo najtežje delo. Če smrdi — saj ste še mladi, če je mraz — saj imate še mlado kri, če je delo težko — saj imate še prve noge... Včasih je to seveda razumljivo, če pa posatane pravilo, se vendarle zamisliš.«
Eva živi v Sostrem, tri dekleta so v podnajemniški sobi in vsaka odšteje zanjo 1.500 dinarjev mesečno. S stanovanjem je še kar zadovoljna, saj si lahko same kaj skuhajo, lahko uporabljajo kopalnico...
»To pa je lahko le od danes do jutri. Vsak mlad človek razmišlja predvsem o svoji strehi nad glavo in te misli te navdajo s pravim brezupom. Glejte, mesečno zaslužim 7.000 dinarjev, poldrug tisočak gre za sobo, ki je povrh vsega še precej daleč... Zdaj,pa prihrani toliko, da bi lahko vsaj v nekaj letih lahko računal na lasten dom?!«
Pa naj smo vrtali v Evo,"kakšen je njen danes ali kako gleda na jutri — vselej so se odgovori vrteli okoli stanovanja. Pravi, da slabi obeti za svoj dom mlade najbolj jezijo, da jim celo jemljejp voljo. No, volje ji drugače ne manjka:
j 1 »Mogoče bi se marsikaj dalo urediti, če bi mladi delavci 1 bolj živeli za in s svojo organizacijo. Sama sem se kljub za-I četnim težavam, ki seveda pospremijo takšno življenjsko spremembo, takoj vključila v delo mladinske organizacije v kolektivu. Mirno lahko trdim, da so mladi v njej vse premalo dejavni. Šc na sestanke jih ni. kaj šele kaj več. Lani na primer smo spravljali skupaj brigado, pa sem šla na koncu sama v Prištino, kjer smo pomagali graditi vodne sisteme. Tudi V samoupravnih organih in drugih družbenopolitičnih organizacijah mladih delavcev ni najti — vsaj iz našega oddelka ne. No ja, za zbiranje odpadnega papirja v tovarni smo se še zbrali, to pa je bolj ali manj vse.«
Eva je večkrat omenila slabo udeležbo na sestankih mladinske organizacije — ni pa vedela, ali je vzrok slaba vsebina teh sestankov, ah pa je neudeležba vzrok slabi vsebini:	.
»Dejstvo je, da se premalo menimo o najbolj življenjskih vprašanjih mladih delavcev. O stanovanjskih na primer, pa o izobraževanju, nagrajevanju, delovnih razmerah pa o vključevanju mladih v samoupravno odločanje...«
Evin pogled v jutrašnji dan'je kaj kratek in jedrnat:
»V tovarni je kot vse kaže možnost, da bi šla naprej v šolo in postala laborant. Če to ne bo šlo, bom šla sama v kakšno, pa čeprav v administrativno. Kljub toliko lepim besedam se mi namreč še vedno zdi, da je delo zEt pisalno mizo bolj cenjeno in bolje nagrajeno kot pa tisto pri stroju.«
Ciril Brajer
Mladi si ne delamo utvar
Niko Lukež je elektrotehnik v Kartonažni tovarni Ljubljana. Šolo je končal ob delu, zdaj pa je vzdrževalec električnih naprav. V tozdu papirna konfekcija je predsednik osnovne organizacije zveze sindikatov in namestnik predsednika mladinske organizacije.
V tozdu je precej mladih — približno petina vseh zaposlenih, to je okoli 40. Zato je pogovor z nj!m tekel predvsem o problemih, s katerimi se srečujejo njegovi vrstniki. Uvodoma je povedal, da so mladi v njegovem tozdu dokaj aktivni v mladinski organizaciji, sicer pa delajo v vseh samoupravnih organih tozda.
»Največji problem, s katerim se soočamo,« je dejal Niko Lukež, »so stanovanja za mlade. Tu se stvari prepočasi premikajo. Poglejte, kako je s to stvarjo: prej, ko v tozdu nismo imeli dovolj denarja, je bilo mogoče na tržišču kupiti stanovanje, zdaj, ko pa imamo denar, ne moremo kupiti stanovanj. Zlasti nekateri mladi med nami ži-
Slika: Andrej Agnič
vi jo v težkih razmerah. Mislim predvsem na nekaj mladih mamic — samohranilk. Pomagati skušamo po najboljših močeh, toda vedno ne gre, kot N želeli.
Pravilnik o dodeljevanju stanovanj predvideva največ točk na leta službe. Toda od kod naj mlad človek naenkrat pridobi prepotrebna službena leta. Ko jih ima dovolj, običajno ni več mladinec. Tako smo v nenehnem začaranem krogu. Vendar skušamo stvari reševati najbolje, in mislim, da bomo tudi ta problem za mlade v našem tozdu rešili,«,
— Kako vi in vaši vrstniki gledate nasedanje razmere v družbi?
»Ne gre drugače, kot sprijazniti se in hkrati zavihati rokave ter spremeniti ali vsaj poskušati spremeniti stvari na bolje. Mladi sicer nismo krivi za razmeroma težak položaj, toda to ne pomeni, da ne sodelujemo ali da ne bomo sodelovali v prizadevanjih za boljši jutri. Tudi naš tozd je sprejel stabilizacijski program, vsi se ravnamo po njem, brez izjeme mladi in starejši delavci. Bolj varčni smo, še bolj skušamo povečati produktivnost dela, vendar pa, kar na eni strani gradimo s skupno zavzetostjo, se nam po drugi strani ruši. Kaj nam na primer pomaga vse to, če zmanjka sufovin. Papirnice Vevče, Količevo in nekatere druge nam zaradi svojih izvoznih obveznosti ne zagotavljajo dovolj papirja. Znotraj delovne organizacije si po-. samezni tozdi med seboj sicer pomagajo, drugačna pa je podoba v sozdu, kamor sodijo tudi nekateri naši dobavitelji surovin. Tu odnosov, kot kaže, nikakor.ne morejo urediti. Vse teče po starem in slabo.«
— Kje pa so, po vaše, vzroki za to?
»Predvsem slaba dohodkovna povezanost med posameznimi organizacijami združenega dela. To pa ne pesti le naše delovne organizacije. Zdaj se na primer dogovarjamo s Količevim.«
—. Kaj mislite, kaj bi bilo treba opraviti, da bi se neka-- tere stvari v naši družbi uredile, da bi stekle, kot je treba?
»Predvsem bi morali zaostriti odgovornost. Žal pa le velika govorimo o tem, prav malo ali ničesar pa ne storimo. Tudi nagrajevanje po delu je šibka točka v naši druž-'
bi. Brez pravega nagrajevanja skoraj zagotovo ne bomo uspeli povečati delovne produktivnosti. V naši delovni organizaciji smo letos uvedli nov način nagrajevanja po delu. Značilnost tega načina je, da smo najprej precej povečali osebne dohodke polkvalificiranim in kvalificiranim delavcem. Nagrajevanje samo pa temelji na količipi, kakovosti in gospodarnosti dela posameznika.«
— Kaj vi in vaši vrstniki pričakujete od jutri'
»Mladi smo danes precej bolj realni, kot so morda bili naši vrstniki pred nekaj leti, ko so živeli v bolj brezskrbnih časih. Ne delamo si utvar. Vem, verjetno pa tudi vsi mladi, saj navsezadnje to občutimo na lastni koži, da bo treba še bolj poprijeti za delo in se odpovedati še marsičemu. Seveda brez skupnih naporov vseh ne bo šlo. Zato ni prav, da še mnogi, med njimi tudi tisti, ki so najbolj glasni in za skupno stvpr. živijo na tuj račun in ne od svojega dela. Ce bomo uspeli v tem, potem se nam ni bati, da se ne bi izkopali iz težav.«
Ob koncu je Niko povedal, da se mladi zavedajo, da jim starejši zaupajo. Vse pa bodo storili, da bodo to zaupanje potrdili.
Peter Stefanič 1
Najbrž se bom odločil za kmetijo
♦
Ivan Naprodnik, kovinostrugar, star 19 let: »Za kovinostrugarja sem se izučil v Celju, doma sem iz Gornje Savinjske doline, zdaj delam v Velenju.
Resnici na ljubo, upam, da tega ata in mama ne bosta brala, o jutrišnjem dnevu, bodočnosti, ne razmišljam. Ko sem hodil v osnovno šolo in bi se moral odločiti za poklic, sem imel več načrtov. Najraje bi ostal doma na zemlji, vendar so me prepričali, da je dobro imeti poklic. Tako sem se izučil za kovinostrugarja. V poklicni šoli sem komaj čakal, da bo to^nkrat za mano. Da bom svoboden.
Ne vem. kaj sem si predstavljal pod to »svobodo«, zdaj vidim, da mi je odveč. V šoli-je bilo bolje. Imel sem prijatelje, kakšno uro sem prešprical, v službi je drugače. Stroj zahteva svoje, pa tudi ni mi, da bi sodelavci kazali name in rekli: »Glej, Naprodnik zabušava.«
Nekam prehitro sem se osamosvojil. Zaslužim več kot star milijon na mesec. To je mnogo denarja. Kupil sem starega tička, zdaj z njim divjam naokrog, najpogosteje končam s fanti v kakšni gostilni. Saj se nimaš kam dati. Doma mi to očitajo in mi nenehno kažejo na sosedovega, ki je klepar. Po redni službi nadaljuje z delom doma. Šušmari. Tako več zasluži kot v tovarni. Meni pa denar ni vse. Res ga moraš imeti, kajti zdaj je pri nas že tako, da se merijo po tem, kaj imaš pod palcem in ne po tem, kako si to pridobil, kakšen delavec si. To me vse bolj moti. Pošteno delo smo razvrednotili. Merijo te po pločevini, s ka-tero se voziš in po temr koliko plačaš v gostilni. Tudi v to-varni je podobno. Gledam pridne, ki tudi po desetih letih niso pririnili naprej od stroja in druge, ki nenehno nergajo, kritizirajo in se gredo samoupravljalce. Ti več veljajo, mojstri se jih bojijo in ob nedelu rinejo navzgor. V začetku sem mislil, da je tako, ker zadeve ne poznajn, ker je v tovarni vse drugače, kot so te učili. Zdaj pa vidim, da je v resnici tako. Mogoče sem neučakan, preveč kritičen. Čaka me še-vojaščina, upam, da me bo vojaška suknja bolj zresnila, streznila. Potem se bom dokončno odločil. Zdaj kolebam med tovarno in zemljo. Če se bom odločil za tovarno, bom po vsej verjetnosti ob delu nadaljeval šolanje. Če se bom odločil za grunt, med razmišljanji se vse bolj nagibam k tej možnosti, potem šolanje odpade. Prej sem rekel, da lepo zaslužim. Toda tudi zemlja zdaj lepo daje. Poglejte, mati dobi samo za mleko toliko, kot jaz v tovarni. Kaj pa ostalo, živina, les, hmelj, krompir...'Že res. da se kmetov delavnik ne meri s prostimi sobotami, toda stroji so pripomogli k temu, da danes biti kmet ni več tisto, kar je bilo mogoče še pred petimi, kaj šele desetimi ali več leti. Danes biti.kmet, seveda ob pametnem gospodarjenju, na usmerjeni kmetiji pomeni biti gospod...«
Janez Sever
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Srbija
Povezovanje le s čistimi računi
V	prvem obdobju izvajanja zakona o združenem delu so v Srbiji namenjali največ pozornosti organizacijskemu in normativnemu urejanju in usklajevanju temeljnih in delovnih organizacij združenega dela z zakonom. Tako so oblikovali 476 novih enovitih delovnih organizacij in 239 delovnih organizacij s temeljnimi organižacijami. V dveh letih pa so v republiki oblikovali tudi 60 novih sestavljenih organizacij združenega dela.
V	prvem obdobju so tako v glavnem zadostili pbliki, saj so prejšnje delovne organizacije največkrat le dobivale ime temeljne organizacije združenega dela. Precej enostransko pa so oblikovali tudi delovne organizacije. Šele v drugem obdobju, to je v zadnjih dveh letjh, so prišle bolj do izraza kakovostne spre-
membe odnosov v temeljnih in delovnih organizacijah, saj je samo združeno delo dojelo, da nerešeni dohodkovni in samoupravni odnosi znotraj teh temeljnih oblik organiziranja ne vodijo k pravemu dohodkovnemu povezovanju.
Udeležbo v skupnem prihodku in dohodku glede na intenzivnost družbenopolitične aktivnosti v republiki uresničujejo prepočasi. Kljub temu pa je več primerov povezovanj v reprodukcijski celoti, zlasti pa v sestavljenih sistemih. Celo več, v mnogih delovnih organizacijah zdaj skušajo kupoprodajne odnose preoblikovati v dohodkovne.
Zaradi široke akcije sindikatov so v Srbiji dosegli izjemno dobre rezultate pri razporejanju čistega dohodka in delitvi Sred-
stev za osebne dohodke. Več so začeli namenjati za materialno osnovo in rezerve združenega dela. Za to .so letos dali za približno 5 odstotkov več sredstev, kot predvideva dogovor. Toda rezultati v iskanju, zlasti pa uveljavljanju meril in kriterijev za osebno delitev, niso takšni, kakršne si želi sindikat.
Glede na to, da je povezovanje v reprodukcijsko verigo bistvena predpostavka udeležbe v skupnem prihodku, naj omenimo Krpetijski kombinat Beograd in na njegovem primeru pojasnimo temeljna načela zakona o združenem delu v praksi.
Kmetijski kombinat Beograd ima v svoji sestavi skorajda celotno proizvodnjo. Ko so v kolektivu iskali nove, boljše odnose, ki jih nalaga zakon o združenem delu, so sklenili samou-
pravne sporazume z več reprodukcijskimi celotami, in sicer s proizvodnjo mleka, s proizvodnjo sladkorja, mesa, pšenice, sadja in olja. To so začeli v tem velikem sistemu, še preden je bil sprejet zakon O združenem delu. Po njegovem sprejetju pa so ta proces še pospešili.
Bistvo odnosov v reprodukcijskih celotah je določanje politike cen med posameznimi fazami proizvodnje, kar pa je precej zapleteno delo z veliko težavami. Težave so objektivne — tako na p_rimer cene, pa tudi subjektivne, na primer vedenje ljudi, kar večkrat pripelje do preglasovanja in ugibanj, ne da bi gradivo dovolj strokovno obdelali. Kljub vsemu temu so v kmetijskem kombinatu Beograd uspeli in tako so prve reprodukcijske celote zaživele.
V reprodukcijski verigi proizvodnje mleka so na primer primarna proizvodnja mleka, predelava mleka pa tudi tovarna živinske krme in zavod za ekonomiko in razvoj. Vsi ti so proizvodno povezani, cilj te reprodukcijske verige pa je najti svoje mesto tudi v končni ceni proizvoda. Da bi to dosegli, so iskali in našli standarde v proizvodnji, standarde stroškov in uporabe materiala ter izločanja iz do-
» Ena najpomembnejših nalog sindikatov je njihovo sodelovanje v samoupravnem sporazumevanju o pridobivanju in delitvi dohodka ter delitvi sredstev za osebne dohodke kot tudi iskanje mehi za vrednotenje dela. Ta dejavnost je povezana s položajem in z medsebojnimi razmerji delavcev. Prav zato je to tudi ena najpomembnejših, če že ne prav najpomembnejša naloga sindikatov.«
Dušan Bogdanov ob sprejetju zakona o združenem delu
K________________________________________________________________)
hodka. V začetku leta določijo svojo (interno) ceno, tako da proizvodnjo začenjajo s primernimi standardi. Ti pa so bili nujni prav zato, da bi lažje spremljali, kako kdo dela, saj ni mogoče vsakemu priznavati posameznih stroškov.
Iz skupnega prihodka, ki ga ustvarijo s prodajo blaga na tržišču na ravni reprodukcijske celote, izločijo vse stroške in tako dobijo skupni dohodek. Ker pa so v posameznih fazah proizvodnje določene specifičnosti, kot na primer veliki stroški zavarovanja, ki bremenijo primarno proizvodnjo mleka, to prav tako priznajo na ravni reprodukcijske verige. Ker dohodek in akumulacijo ustvarjajo na ravni reprodukcijske celote, v medfazni proizvodnji fakturirajo cene, vendar brez akumulacije. V deli-
tvi dohodka pa končno sodelujejo vsi glede na odstotek vloženega dela in vloženih sredstev. Če pa se zgodi, da so stroški v eni od faz proizvodnje večji zaradi objektivnih razlogov, jih priznajo tudi na ravni reprodukcijske celote.
Glede na to, da udeleženci v reprodukcijski verigi pripadajo različnim gospodarskim vejam in gospodarijo v različnih pogojih, so ustanovili tudi tako imenovani egalizacijski sklad, s čimer bi se izognili problemom, ki se pojavljajo v zvezi s tem. Seveda gre za prve izkušnje. Naslednji korak pa bosta dograje- anje teh elementov dohodkovnega povezovanja in širitev kroga udeležencev v reprodukcijski verigi.
Zorica
Basnič- Vujadinovič
r
»Pult«
poštenosti
Nevenka Juvan, sekretarka občinske konference ZSMS na Jesenicah. Ni kaj reči, beseda političnega funkcionarja ji teče gladko. Bolj kot mnogim, ki so s te »odskočne deske« naredili politične kariere. Bo tudi ona stopila po tej poti? In sploh, kako si mladinski funkcionar zamišlja svoj jutri?
»Politična kariera?. Ne, to ni zame,« odrezavo pove. »Nikoli nisem mislila nanjo. Priznam pa, mladi, ki se poklicno ukvarjajo s političnim delom, so s karierizmom preveč obremenjeni. Mladinska organizacija v mnogih okoljih prav zategadelj izgublja svoj pomen.«
— Kam torej? Prihodnje leto vam poteče mandat...
»Sem trgovka. Torej bom odšla nazaj za »pult«. Mirne vesti. Na zdajšnjem delovnem mestu sem naredila, kar sem imela. Res je, nekaj stvari je ostalo, vendar jih bo tisti, ki bo prišel za menoj, lahko postoril z več elana, pripravljenosti, delovne zagnanosti.«
— Kaj pa vaš osebni dhodek?
»Kaj le, ta bo pač manjši. Kar zadeva mene, me to ne moti preveč. Pošteno bom opravljala svoje novo in staro delo. Političnemu delu pa se tudi poslej ne bom odpovedala. Delake namreč dovolj. Če se ga bo vsak lotil v svojem okolju, bodo uspehi kaj hitro na dlani. V tem je tudi smisel podružbljanja politike. Najprej je pač preprosto treba nekaj narediti, če hočeš potem s tem tudi upravljati. Na to preveč pozabljamo, čeprav je le tako pričakovati boljši jutri. To so moje in naše perspektive.«
— Bi se dalo tole še malce razčleniti?
»Hotela sem povedati, da si lahko zagotovimo normalne razvojne perspektive le v primeru, če bomo uspeli premagati sedanje gospodarske težave. Prav tu moramo zdaj zastaviti vse sile, pri čemer pa velja, da morajo dobiti več veljave mladi izobraženi ljudje, ki se bodo lotevali nalog z več strokovnosti. Mislim, da današnji trenutek terja to bolj kot kdajkoli. Stabilizacija pač zahteva prave ljudi na pravem mestu, saj je na dlani, da smo tako globoko gospodarsko zabredli v precejšnji meri prav zavoljo
mnogih »ad hoc« rešitev, ki smo jih sprejemali na pamet in brez odgovornosti.«
fr7li, Vidite izhod iz vsega tega?
»Seveda ga vidim, kot ga vidi tudi večina mladih. Kakšna generacija bi pa bili, če ga ne bi videli? Saj se kljub vsemu vse nekako le odvija na bolje. Res pa je, da naš včasih spričo počasnosti reševanja težav, slabosti in pomanjkljivosti zapušča potrpljenje. To pa je treba razumeti. Mladi smo pač takšni.«
Ivo Kuljaj
Preveč skrbimo za lastne koristi
Kdor misli, da je lahko pridobiti povprečnega občana za pogovor, ki naj bi bil objavljen v javnih občilih, se kajpak moti. V Luki Koper je kar »ekipa« vodstveni!) delavcev morala napeti možgane, da
nam je pomagala izbrati delavca za pogovor. Nerodno je bilo namreč to, da je večina delavcev, ki smo jih pobarali,če bi se hoteli pogovarjati — raje delala dalje, kot klepetala z novinarjem. Nazadnje smo »odkrili« Darka Volka, ki je pod težo argumenta, da je naše »zadnje upanje«, pristal na pogovor o temi, za katero je vnaprej povedal, da je težka, neprijetna za klepet. Pogovor je stekel o njegovem pogledu na naš vsakdan in na naš jutranji dan. Kaj velja, kaj je slabega, kaj bi kazalo odpraviti,-kaj popraviti, kaj spremeniti... Res, težka naloga, čeprav Darko Volk nikakor ni človek, ki svojih misli ne bi znal povedati, razložiti.
Devetindvajsetletni Darko Volk je ekonomist, komercialni referent v izvozno-uvoznem sektorju Luke Koper. Je pravi domačin, kar pomeni, da se ni priselil na Obalo iz drugih krajev, vendar lega skorajda ne bi spoznali, ko ga poslušate. Njegov glas; ima bolj pridih štajerskega naglasa kakor primorskega. »Zato, ker sem hodil dolgo časa v šolo v Mariboru, na višjo komercialno,« je pojasnil.
Zaradi njegovega poklica, ker'je vsak dan sredi gospodarskih dogajanj, smo se najprej dotaknili gospodarskih vprašanj. V Luki je v zadnjem obdobju moč občutiti 'recesijo v gospodarskem razvoju v svetu in tudi v domačem gospodarstvu. Upadli so generalni tovori in uvoz, medtem ko kontejnerski promet narašča in tudi tranzitni promet je še kar v redu. Prav tako se poznajo napori domačega gospodarstva, da bi povečalo izvoz. Kako on gleda na takšne gospodarske tokove?
»Napori, da bi več izvažali, so'vsekakor hvale vredni. Žal pa nam — menim na narodno gospodarstvo — jo bo prej ali slej zagodel izvoz po vsej sili, za vsako ceno. Vse skupaj je preveč stihijsko, preveč na hitro organizirano. Prav tako se tudi v prizadevanjih za zadrževanje rasti cen pozna, da je premalo tistega pravega napora, da bi cene ne rasle tako hitro. Vzrok za to je, da smo premalo vključeni v svetovne gospodarske tokove, da so naši slabi gospodarji preveč zaščiteni. Posledice pa plačujemo in bomo še plačevali vsi, ne samo tisti, ki slabo delajo in slabo gospodari jo.«
Da predobro plačujemo slabo delo in nedelo, sva dgotovila z Darkom Volkom, takoj nato pa tudi, da se posledice slabega odnosa do dela nasploh in do družbenih sredstev kažejo tudi v navadah te družbe.
» V zadnjih desetih, dvajsetih letih se, je naša družba precej spremenila,« je dejal Darko Volk. »Vsak se zdaj zanima le zase, skrbi za svoje koristi, pa naj bo kot občan ali proizvajalec, delavec. Zaradi takšnega načina razmišljanja je slabosti, ki se v družbi in pri delu pojavljajo, težko brzdati. Thkšen odnos do dela in družbe seveda slabo vpliva tudi na mlade, ki imajo ob vrsti svetlih zgledov iz preteklosti tudi vrsto praktičnih primerov iz polpreteklosti in sedanjosti, kako se da izkoriščati bodisi položaj v službi ali pa funkcijo za zadovoljevanje osebnih koristi. Mladi povsod vidijo, kako je moč z malo dela ali slabim delom lagodno živeti.«
»Seveda ne mislim, da je vsa mladina podvržena slabim zgledom,« je po krajšem premisleku dodal Darko Volk. »Vendar je tudi res, da lagodje bolj privlači kakor trdo delo. Tako mora biti mlad človek, ko pride v službo, kar močna osebnost, da ne podleže. Menim, da je narobe tudi, ko mnogim mladim, takoj ko pridejo v službo, obesijo Okoli vratu vrsto funkcij, političnih in samoupravnih in to celo najodgovornejših. Mladi bi morali najprej dodobra spoznati okolje, v katerem delajo in najbrže
Slika: Exportprojekt
Z Darkom Volkom smo klepetali še o tem in onem, nazadnje pa je še poudaril, da zaupa v moči naših delavcev, da bodo izpeljali zastavljene stabilizacijske cilje, zlasti še, ker našo gospodarsko politiko vse bolj vodijo gospodarski tokovi in gospodarstveniki in vse manj politiki.«
,	Boris Rugelj
Dobre in slabe strani poklica
Tovarna dvokoles in opreme Rog v Ljubljani je tovarna mladih. Vsaj tako pravijo.
V orodjarni smo zato iskali mladega strugarja Milana Piriha, ki je končal litostrojsko kovinarsko šolo. Na obvezni praksi v Rogu mu je bilo všeč in mnogo ljudi je spoznal. Ko je imel v žepu maturo, se je zaposlil v Rogu in tam dela že šest let.
In ko sva že bila pri šolanjti...
»Veliko govorimo o nezaposlenosti in na drugi strani o pomanjkanju določenih delavcev. Pa tudi o tem govorimo, da ljudje silijo iz~proizvodnje. Za vse to je po mojem krivo to, da mladi, ko se odločajo za poklic, o njem premalo vedo. Zase pravzaprav ne vem natančno, zakaj sem se odločil za strugarja. Vem pa, da sem videl strugarja prvič pri delu šele v šoli. Dobro, jaz sem s poklicem za zdaj zadovoljen, mnogi pa niso in delajo z odporom. Kakšno je potem tako delo, najbrže ni težko uganiti.«
In rešitev?
»Morda bo v usmerjenem izobraževanju, predvsem pa moramo mlade seznaniti s poklici, da bo vsak vedel, kakšno bo njegovo delo. Enako pomembno je tudi, da mora poznati dobre in tudi slabe strani poklica, za katerega se odloča.«
Seznanjanje s poklici je Milan povezal s seznanja-
potem ne bi bilo toliko odporov zoper sprejemanje I njem nasploh in še posebej z obveščanjem delavcev raznih funkcij.«	v kolektivu. Bil je med pobudniki pred letom dni
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Hrvaška
Odvečna bojazen pred prelivanjem dohodka
Trdimo lahko, da so na Hrvaškem v minulem petletnem obdobju uspešno uresničevali zakon o združenem delu. Zlasti velja to za prizadevanja, da bi spoštovali neodtujljive pravice delavcev do razpolaganja z ustvarjenim dohodkom, do.graditve samoupravne organiziranosti združenega dela ter za krepitev samoupravnega odločanja, združevanja sredstev in boljše razporejanje dohodka in čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke.
Na petem kongresu Zveze sindikatov Hrvaške so zlasti zaostrili uresničevanje zakonskih načel, zato so temu na kasnejših konferencah posebno pozornost posvetili posamezni strokovni sindikati. Obravnavali so združevanje dela in sredstev ter pridobivanje in delitev dohodka in osebnih dohodkov.
Nekatere določbe zakona o združenem delu zdaj v praksi vse bolj uresničujejo. Tako je na primer vse več organizacij združenega dela, v katerih njihovi tozdi pridobivajo dohodek iz skupnega prihodka. V ladjedelniški industriji Split je na primer 90 odstotkov celotne proizvodnje skupni prihodek.
Pri ustvarjanju skupnega prihodka je večkrat navzoča bojazen pred preliva-
njem dohodka med posameznimi tozdi — udeleženci v skupnem proizvodu in skupnem prihodku, ki jim sedanji sistem in sedanji odnosi zagotavljajo bolj ugodne pogoje za pridobivanje dohodka. Vendar pa se v prizadevanjih za uveljavljanje novega družbenega dogovora o dohodku skušajo izogniti različnim pogojem pridobivanja dohodka.
Dobre rezultate so na Hrvaškem dosegli tudi v svobodni menjavi dela. Tako osnovne zdravstvene organizacije, izobraževalne in kulturne organizacije ter delovne skupnosti v organizacijah združenega dela pridobivajo dohodek iz skupnega prihodka, ustvarjenega s svobodno menjavo dela. Zdravstvene organizacije v Zagrebu na primer ustvarjajo svoj dohodek s svobodno menjavo dela, vendar del svojega celotnega prihodka ustvarjajo zunaj svobodne menjave dela prek samoupravnih interesnih skupnosti iz dogovorjenih razmerij s proizvodnimi in drugimi organizacijami na svojem območju,
Kljub temu pa zdravstveni delavči v posameznih zdravstvenih temeljnih organizacijah večkrat kritizirajo obstoječi način pridobivanja dohodka. Trdijo, da je njihovo sodelovanje v upravljanju ter
»Sindikatipo zakonu o združenem delu neposredno sodelujejo v natečajnih komisijah za izbor in imenovanje poslovodnih organov in drugih organov s posebnimi pooblastili. S tem nosijo tudi polno odgovornost za kadrovsko politiko v združenem delu.«
Dušan Bogdanov ob sprejetju zakona o združenem delu
v samoupravnih interesnih skupnostih skorajda neznatno, saj je vse znano in dano. To je, da je odločeno še pred skupščino samoupravne interesne skupnosti, ki jo vodijo strokovne službe. Te za nameček pošiljajo delegatom preobsežna gradiva, delegati pa največkrat ne prihajajo na sestanke. Očitno je, da bo treba tu še veliko storiti, da bi zakon o združenem delu zaživel.
Temeljne organizacije združenega dela v ptt prometu v Zagrebu pa na primer združujejo sredstva skupne porabe za graditev objektov in nakup opreme družbenega standarda, za pokrivanje potreb splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, za vzdrževanje likvidnosti, za solidarnostna sredstva ptt organizacijam in podobno. V delovni organizaciji »Zagrebška pivovarna« pa združujejo vsa sredstva temeljnih organizacij za
širitev materialne osnove dela, denar pa združujejo tudi za skupno porabo za določene namene.
V Zvezi sindikatov Hrvaške največ pozornosti namenjajo odnosom pri razporejanju dohodka in čistega dohodka. Zato je bila tej problematiki namenjena tudi druga konferenca hrvaških sindikatov. Prav zdaj pa teče široka politična akcija v vseh osnovnih organizacijah sindikata, da bi uresničili določbe družbenega dogovora o dohodku, ki mora biti podlaga za politiko dohodka v srednjeročnem planu razvoja republike. Težnja družbenega dogovora namreč je, da bi z , boljšim izkoriščanjem obstoječih sredstev in opreme, povečanjem produktivnosti z uvajanjem večizmenskega dela in večjo racionalnostjo proizvodnje dosegli čim večjo učinkovitosto proizvodnje.
Marijan Lekič
ustanovljenega glasila Rog in je tudi član uredniškega odbora.
»Včasih so bili zapisniki sej edina informacija o našem gospodarjenju in dogajanju v tovarni. Pa še te so dobivali le nekateri! Delavci so se počutili nekako odrinjeni, zapostavljeni. Zdaj, ko imamo časopis, gre na boljše. Tudi bolj se poznamo, bolj se čutimo povezane.«
Najin razgovor, ki že od začetka ni bil le klepet, naju je po ovinkih le pripeljal do najbolj vroče teme, do našega trenutno slabega gospodarskega položaja.
»Mislim, da se bo kar hitro treba posloviti od ozkih interesov,« je po krajšem razmisleku izstrelil Milan in še razložil: »Tako vsak posameznik, tako tozd kot ozd, pa občine..., vsak vleče po svoje. In če govorim o mladih! Res smo zelo kritični, kaj drugega kot kritizirati pa skorajda ne znamo. Seveda nismo samo mladi taki. Vsi se še vedno zanašamo na družbenopolitične organizacije, ki naj bi kot tiste od zgoraj popravile položaj. Kdaj pa se bomo ovedli, da je vse odvisno od nas vseh, od vsakega posameznika, ne vem. Kdaj in pod kakšnim pritiskom ter ali se bomo zavestno začeli vesti drugače, bomo videli. Bojim se, da temu še nismo blizu.«
Andrej Agnič
Če bi vsi delali, ne bi potrebovali novih stabilizacijskih programov
» Kako gledam na prihodnost skozi današnji dan, me sprašujete. Presneto težko vprašanje... Naj povem, da sem velik optimist, zaupam v to družbo in njene ustvarjalne sile, še posebej pa sem vesel, da v zadnjem času tolikanj govorimo o delu, o drugačnih odnosih, kar vse naj prispeva k stabilizaciji.«
Tako je na začetku najinega pomenka dejal Ivan Horvat, delavec v murskosoboški Panoniji.
»Ja, brez dela ni nič. Zdi se mi,kot da mladi včasih hočejo živeti brez dela, kot da bi jim morala ta družba prinesti vse na krožniku. Sam sem nekaj let delal v Nemčiji, v potu svojega obraza sem si služil kruh in moram povedati, da je za človeka najbolj pomembno to, če zna ceniti delo. Kamen do kamna in postane palača, če si priden, če znaš zgrabiti. Nihče mi ni podaril.in tudi pričakoval nisem tega od nikogar. S temi rokami sem se vdinjal v Nemčiji, potlej sem se zaposlil doma in prav s temi rokami tudi zgradil hišo. Vidiš te žulje... Delam v tovarni in tudi doma mi ni nobeno delo pretežko. Vse drugo je brez pomena, kajti če ne znaš delati, ne moreš od te družbe ničesar zahtevati. Je tako ali ni!?«
Kajpak sem se z njim strinjal, pritrdil sem mu in ob njegovih žuljavih rokah ostal brez besed. »Tale roka vari, ne boji se kovaškega kladiva, pa tudi pluga ne. Gledam pa druge, ki govore. Le kdaj bo konec tega?
Vidiš, tudi sam sem začel »filozofirati«, besedičiti... Zakaj me ne primeš za jezik. Si ne upaš? Vi novinarji kar pišite, toda poudarjajte delo, ne pa kaj drugega. Tudi samoupravljanje je delo in presneto odgovorno delo, mar ne? Ga pa ne znamo ceniti, preveč popuščamo tako imenovanim strokovnim službam, bodisi da gre za delovno organizacijo ali za občino. Tudi te rotacije mi niso všeč, kajti enkrat je nekdo župan, potlej spet funkcionar drugje... Kako lahko zaostriš odgovornost med temi ljudmi, če se vrtijo v krogu?«
Pa še to zapiši: če bi vsi in povsod delali, potlej nam sedaj ne bi bilo potrebnih novih stabilizacijskih programov, ne bi se kregali zaradi postranskih stvari, ali rabimo ali ne toliko ljudi v administraciji.
Marjan Horvat
Sedanji osnutek resolucije še vedno ni družbenogospodarski program stabilizacije
Združeno delo mora bolj odločno povedati svoje
Jedro stabilizacijske strategije, ki jo opredeljuje resolucija o gospodarski politiki v prihodnjem letu, je zmanjšati plačilni primanjkljaj in hkrati s tem zmanjšati zadolženost države, povečati izvoz in ga močneje usmeriti na konvertibilno področje. Ti cilji seveda niso sporni, saj jih narekuje sedanji dokaj neugodni gospodarski položaj, ki nas je prisilil v iztreznitev od dosedanjih visokoletečih iluzij, da je možna rast z visokimi stopnjami na dodatni akumulaciji iz tujih posojil.
viti cilje ekonomske politike za leto 1982, ki bodo praktični in uporabni za združeno delo, ki naj bi to resolucijo uresničili. Ko se bodo cilji in dejanske možnosti za njihovo uresničitev pokrili, potem lahko rečemo, da je resolucija realna.
Mnoge organizacije združenega dela so pripravljene izvoziti še več
Takšna rast seveda ni več mogoča. Razmere terjajo nujne dosledne in prave ekonomske ukrepe. Ob tem se nehote zastavlja eno bistvenih vprašanj, ali bo prihodnje leto vendarle več možnosti za prilagajanje gospodarstva razmeram na domačem in tujem tržišču ali pa bomo v ekonomski politiki ubirali stare metode z vse pogostejšimi in večjimi administrativnimi posegi. Čeprav so o resoluciji že razpravljali v zvezni skupščini, razprava na to vprašanje ni odgovorila. Odgovor pa bi morala dati široka razprava o tem dokumentu, zlasti pa združeno delo.
Zlasti združeno delo mora povedati svoje, da se resolucija, ki ima načelno dobre politične opredelitve, ne bo razhajala z združenim delom in njegovimi plani. Izkušnje namreč kažejo, da letos ni — če temu tako rečemo, uskladitve, zato tudi razvojnih ciljev nismo oziroma ne bomo uresničili. V letu 1981 na primer rast domačih cen ne bi smela biti občutno višja od tiste v razvitih industrijskih državah, in sicer zato, da bi ohranili konkurenčno sposobnost gospodarstva. Bilo pa je prav nasprotno: silovito se je razbohotila inflacija. Domače cene proizvajalcev so v prvih osmih mesecih narasle za 48 odstotkov, izvozne pa za 14 odstotkov. Z nobenim od številnih uvedenih omejitvenih ukrepov se nam ni posrečilo vzpostaviti ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem na domačem trgu. Tako letos povpraševanje presega proizvodnjo za 6 do 7 odstotkov družbenega proizvoda. Kljub vsem pri-zadevanjam in številnim političnim deklaracijam sta tudi splošna in skupna poraba daleč presegli začrtane okvire. Izvoz realno narašča za 4 namesto načrtovanih 7 odstotkov, ob tem pa niti njegova devizna niti regionalna sestava nista najboljši. Zdaj lahko z gotovostjo trdimo, da letošnje naloge: pospešiti izvoz, ne bomo v celoti uresničili. Tistega, kar smo namreč na začetku leta zamudili, kasneje ni bilo več mogoče nadomestiti. A ne le to. Pri tolikšni inflaciji in omahljivi in zadržani politiki tečaja so lahko le največji optimisti pričakovali velik izvoz. Zapisati pa je treba, da dosledno uveljavljamo zastavljene okvire glede omejitev pri denarju in posojilih. To doslednost ob vseh drugih nedoslednostih pa zdaj že opažamo v praksi: načeti so številni šivi reprodukcije, o posledicah pa bomo seveda lahko govorili tudi že kaj kmalu.
Ker letos ne bomo uresničili vseh zastavljenih ciljev in bomo torej v prihodnjem letu startali z več negativnostmi kot smo predvideli, se seveda postavlja vprašanje, kako spremeniti oziroma posta-
Ob zastavljeni izvozni usmeritvi se nam vsiljuje vprašanje, ali bo naša proizvodnja ob vseh problemih, ki jo spremljajo, lahko zadovoljila osnovne domače potrebe in hkrati zagotovila dovolj blagovnih skladov za izvoz. Izvoz blaga in storitev naj bi prihodnje leto povečali za 8,5 odstotka, izvoz na konvertibilno področje pa za 12 odstotkov. In še na nekaj ne smemo pozabiti, namreč ali sploh imamo izvozno usmeritev v razvoju in interes za tak izvoz zlasti pri organizacijah združenega dela. Posamezne republike in pokrajini v svojih dokumentih namreč predvidevajo za milijardo manjši izvoz na konvertibilno območje in za milijardo dolarjev večji primanjkljaj kot zvezna resolucija. Mnogi menijo, da je izvozna usmeritev metoda, ki zagotavlja večji vpliv svetovnega gospodarstva in njegove produktivnosti na naše, drugi pa zopet menijo, da bi bilo treba izbrati delovne organizacije, ki bi bile nekakšni patriotični izvozniki in bi jim dali vsq moralno ter družbeno podporo. Ob različnih mnenjih torej še vedno ostajamo pri dejstvu, da nimamo enotnih pogledov na strategijo izvoza. Ob tem razumljivo verjetno ni pričakovati željenega izvoznega preobrata v prihodnjem letu. Resolucija si zamišlja ustvarjanje izvoznih programov kot temeljni način, kako povečati izvoz. To pa je le tipično administrativen način, saj se bo vse dogajalo v samoupravnih interesnih skupnostih za gospodarske odnose s tujino in bomo ostajali pri delitvi nalog.
V mnogih organizacijah združenega dela so pripravljeni izvoziti tudi nad tisto nujno mejo, ki zagotavlja devize za lastne potrebe. Zahtevajo pa, da bi bilo treba vsaj začeti realno spreminjati pogoje za pridobivanje dohodka iz uvoza in da morajo biti namesto gesla: »izvažati ali umreti«, jasni in znani vsi pogoji, pod katerimi bodo morali prihodnje leto nastopati na tujih tržiščih. Šele tedaj, pravijo mnogi, je mogoče pričakovati realne proizvodne in izvozne plane gospodarstva in šele takrat se bomo lahko nadejali, da bo združeno delo s samoupravnim sporazumevanjem napravilo korak dlje k spodbujanju izvoza, kar državi doslej ni uspelo. Torej bi bilo treba ves sistem usmeriti k novemu subjektu, ki bi bil organizacija združenega dela, ne pa blago ali storitev.
Prvi pogoj za večji izvoz je prav gotovo temeljito obrzdanje inflacije. Ob tem pa bi morali, izvoz na zahodna tržišča podpreti z ustrezno politiko tečaja dinarja, saj po mnenju mnogih politika tečaja ne more premeščati tolikšnih razlik, ki se pojavljajo v razmerju domačih in tujih cen. Glede na to ne bo
mogoče ostati pri načelnih opredelitvah in nejasnih napovedih, čemur se ni izognila niti resolucija. Tako za zdaj še zmeraj ostajajo odprta ali vsaj posplošena številna vprašanja, o kajerih nismo dosegli družbenega soglasja niti pred bližnjim novim planskim letom. Devizni trg še naprej ostaja neznanka, kar velja tudi za tezo o aktivni politiki realnega in enotnega tečaja, za napovedi o spremembah v deviznem sistemu itd. Jasno bi moralo biti vsaj to, ali so možnosti, da bo v letu 1982 začel delovati devizni trg,.kakšen bo njegov obseg in kakšna zasnova.
letu 1982 bo to poleg zmanjševanja vseh oblik porabe velika nuja. Osnutek žleznega'proračuna ža prihodnje leto je na primer v okvirih resolucijske zahteve, da lahko proračunski izdatki federacije rastejo v okvirih rasti družbenega proizvoda. Zvezni proračun je torej dober zgled, da ni nič večnega in nemogočega in da je treba pravice vsakogar usklajevati s sedanjimi materialnimi možnostmi. Vendar pa je treba zapisati, da poraba v federaci ji še ni povsem v skladu s stabilizacijsko usmeritvi jo. Če pa bo poraba v federaciji tudi v prihodnje precejšnja izjema, se bo,prav gotovo povečala veliko bolj kot druga splošna in skupna poraba.
Strategija boja z inflacijo
Čeprav v zvezi.s stabilizacijskimi prizadevanji veliko govorimo o zmanjševanju inflacije, pa bi vsaj ta trenutek težko rekli, da imamo izdelano strategijo boja z inflacijo. Zvezna resolucija ne govori o tem, kako bomo odpravljali najbolj izrazita nesorazmerja v cenah, ki utegnejo še bolj zaostrena marsikaj postaviti na glavo. Precej časa že vemo, da brez drugačne delitve in smotrnejše uporabe družbenega proizvoda in dohodka ni stabilizacije. V
Sedanji osnutek resolucije torej še vedno ni celovit družbenogospodarski program stabilizacije. Javna razprava mora zato dati oziroma dokončno oblikovati tak program, da bo politika skladna z zastavljenimi cilji, ki pa morajo imeti realne temelje. Eden temeljnih pogojev za to pa je nedvomno izogibanje posploševanju in ogibanje odprtim in spornim vprašanjem, ki jih ni malo in pred katerimi doslej nismo le zapirali oči, ampak celo bežali pred njimi, kot da nas ne zadevajo.
P. Š.
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Makedonija
Zavzetost s štiriletno zamudo
Ni še tako dolgo od novembra leta 1977, ko so po sprejetju zakona o združenem delu sklenili, da morajo do konca leta vse organizacije združenega dela izdelati pravilni ke o delitvi dohodka in sredstev za osebne dohodke po rezultatih dela. Vsi so pohiteli in izdelali take pravilnike, ki so bili usklajeni z določili zakona o združenem delu.
Treba je zapisati, da so v nekaterih organizacijah združenega dela to naredili sami, nekateri so za rešitev tako pomembnega vprašanja poiskali pomoč pri »specializiranih« organizacijah, drugim pa je bilo najlažje, kot je videti, prepisati pravilnike, ne da bi pri tem upoštevali lastne razmere in značilnosti predvsem pri pridobivanju dohodka in tudi za njegovo delitev. Pomembno je bilo, da so bili vsi v okviru zakonskih določil. Povsod so v tistih novembrskih in decembrskih dneh govorili edino o tem: delitev po delu je postala tema dneva in vsa prizadevanja so bila namenjena temu.
V mnogih organizacijah združenega dela pa pravilniki prav kmalu niso bili več v središču pozornosti; kot da so pozabili na ta del zakona o združenem delu. Med drugim je to potrdila tudi dosedanja praksa, ta tema pa je bila med drugim tudi predmet razprav na posvetovanju sveta Zveze sindikatov Makedonije.
Zdaj pa je to vprašanje, posebej še po tretjem kongresu samouprav-Ijalcev Jugoslavije, postalo v mnogih delovnih okoljih v Makedoniji ponovno aktualno V bitki za stabilizacijo gospodarstva,za večjo produktivnost dela in boljše poslovanje mnogi odpirajo »pozabljene« pravilnike in jih prelistavajo. Večina jih šele zdaj ugotavlja, koliko stvari manjka in kaj vse bo treba spremeniti, dograditi. Šele sedaj so se pokazala vsa neobjektivna merila v teh samoupravnih aktih in v kolikšni meri je bila zapostavljena kakovost dela na račun količine. Najbolj žalostno pa je to, da veliko pravilnikov
o delitvi po rezultatih dela ne vključuje elementov in meril za prepotrebno nagrajevanje. Med drugim je tudi grobo kršeno pomembno določilo zakona o združenem delu, ki določa, da noben delavec ne more dobiti osebnega dohodka brez. določenih del in opravil, kajti v mnogih delovnih okoljih je še naprej obveljal sistem plač. •
Od letošnjega novembra dalje pa je spet v središču pozornosti zakon o združenem delu, posebno tisti del, ki govori o delitvi dohodka in'sredstev za Osebne dohodke. Spreminjajo zastarele pravilnike, dograjujejo določene člene, v delovnih organizacijah oblikujejo posebne službe, ki spremljajo uresničevanje izdelanih meril za vrednotenje dela in rezultatov dela za vsakega posameznika.
•Sedanja »revizija« samoupravnih aktov o delitvi je odkrila precej napak pri uresničevanju zakona d združenem delu ha tem področju.
Med drugim velja splošna ugotovitev, da imajo organizacije združenega dela neproizvodnih dejavnostito prednost, da imajo veliko večje osebne dohodke kot proizvodnja. Opazne so tudi precejšnje razlike pri istih poklicih, tako da so zunaj proizvodnje osebni dohodki pogosto tudi za 100 odstotkov višji.
Očitno je, da smo pozabili ne samo na sprejeta načela, temveč tudi na sprejeta določila zakona o združenem delu. ki obravnavajo področje delitve dohodka in sredstev za osebne dohodke. Pri tem je pomembno, da nismo pozabili vsaj na to, da moramo celotno gradivo znova preučiti in napake popraviti. K temu nas silijo zdajšnje splošne gospodarske razmere, še posebej pa čim bolj dosledno uresničevanje politike ekonomske stabilizacije, ki se tudi tu naslanja na čimboljše rezultate poslovanja. Teh pa ne bo mogoče doseči brez pravičnejše delitve osebnih dohodkov po rezultatih dela.
Branko Stančevski
------------------------- \
Sindikat ima zelo pomembno vlogo pri zaščiti samoupravnih pravic delavcev in družbene lastnine. Ustava in na njeni podlagi tudi zakon o združenem delu natančneje določata zaščitno vlogo organov samoupravljanja, organov družbenopolitičnih skupnosti in drugih družbenih dejavnikov, kot so družbeni branilec samoupravljanja, sodišče združenega dela, služba družbenega knjigovodstva in drugi. Sindikati so ob dajanju popolne politične podpore tem dejavnikom in ob popolnem družbenem in samoupravnem sodelovanju z njimi posebej odgovorni pred svojim članstvom za uresničevanje samoupravnih pravic delavcev in za varovanje družbenega premoženja. V tem pogledu imajo sindikalne organizacije ne samo širši prostor za delovanje,
. ampak tudi večje družbene in politične obveznosti. Delovanje sindikatov na tem področju mora biti predvsem preventivno, sindikati so se dolžni boriti za takšne družbenoekonomske in samoupravne odnose in za takšno samoupravno urejanje pravic in dolžnosti vseh, da samoupravljanje ne bo omejeno. Ta preventivna dejavnost pa sindikatov ne osvobaja obveznosti, da se ne bi tudi neposredno ukvarjali z zaščito, ko je samoupravljanje kršeno in ko redni samoupravni mehanizem ne deluje, kot bi moral.«
Dušan Bogdanov ob sprejetju zakona o združenem delu
K_____________________________________________________________J
Invalidnost v Železarni Ravne
Rastejo milijoni pa tudi število invalidov
V teh dneh, ko se še v mnogih delovnih okoljih temeljito pripravljajo na 3. konferenco ZSSo socialni politiki in varnosti delavcev, bržda ne' bo odveč, če si malce podrobneje ogledamo tudi zagate združenega dela spričo vse večje delovne invalidnosti; tembolj zato, ker je na dlani, da bo februarska konferenca morala odkrito in ponovno izostriti svoje poglede in stališča ter jih opredeliti tudi na novo (kjer se bo za to pokazala nuja).
Naštevati vse tiste podatke, ki pričajo d; nenehno rastoči invalidnosti delavcev, niti nima pravega pomena, saj o njih (najbrž ne pretiravamo) čivkajo že vrabci na strehi. Bolj kot to, se nam je zdelo umestno stopiti v tovarno in s pomočjo delavcev skušati izbezati na plan nekaj osnovnih vzrokov in okoliščin, v katerih tu pa tam nastajajo že pravcate tovarne invalidov.
Naj se ve, »kdo pije in kdo plača«
Podatki in ugotovitve, do katerih smo se dokopali v ravenski železarni, so morda res malce »lokalno« obarvani, vendar se zdi, da bodo pri premagovanju težav v lastnem okolju utegnili marsikomu priti prav. V pogovoru, pri katerem so sodelovali Vlado Mak, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata Železarne Ravne, Franček Če-govnik, vodja službe za varstvo pri delu in varstvo okolja, ter Marjan Žerdoner, predsednik aktiva invalidov, smo skušali najprej ugotoviti, kako na invalidnost vpliva zdajšnje invalidsko in pokojninsko zavarovanje.
Sogovorniki so ocenili in s tem vnovič potrdili prenekatero mnenje, ki se je porodilo v javni razpravi pred 3. konferenco, da zdajšnje invalidsko in pokojninsko zavarovanje samo po sebi združenega dela ne sili k temu, da bi zastavilo vse sile za preprečevanje invalidnosti. Kakor koli obračamo, ostaja dejstvo, da je uravnilovka, ki vlada pri plačevanju prispevkov, prav ugodna podlaga za stalno naraščanje invalidnosti. Gre namreč za to, da se nekaterim organizacijam združenega dela v zdajšnjem položaju (razmišljamo kajpak z ekonomskimi možgani, kjer niso upoštevane siceršnje prvine humanosti in sociale sistema socialističnega samoupravljanja) bolj splača »izmozgavati« delavce, kot pa uvajati sodobno tehnologijo, ki poleg visokih proizvodnih dosežkov varuje tudi delavca pred poklicnimi boleznimi in s tem invalidnostjo. Vedeti je namreč treba, da »kompletna« tehnologija (s tem je mišljena tehnologija, ki upošteva varstvo pri delu) kot po pravilu stane še enkrat več kot »polovična«. To so nam potrdili tudi na Ravnah in dali za primer njihove električne peči, ki so brez odpraševalnih čistilnih naprav. Peči so tako prišle v Železarno skoraj za polovico ceneje, kot bi veljale sicer. Kajpak so na škodi tiste organizacije združenega dela, v katerih cilj ne opravičuje sredstev, saj so veliko namenile varstvu pri delu, kar pa se jim kljub manjšemu številu invalidov pri plačevanju prispevkov ne pozna. Gre, kot vidimo, celo za lažno solidarnost.
; Ravenčani pa so nas pri tem opozorili, da vendarle I ne moremo vsega metati v isti koš. Po njihovem j mnenju je kljub vsemu le treba upoštevati naravo j proizvodnje, ki seveda že sama po sebi različno ! vpliva na invalidnost. V tem primeru solidarnost j mora veljati, vendar bi tudi tu morali vedeti, »kdo j pije in kdo plača«.
Ustavili smo se tudi pri davčnih olajšavah tistih ! organizacij, ki (po novem) zaposlujejo več kot 5 | odstotkov invalidov. Najbrže pri tem ni potrebno I biti velik modrec, da bi kaj hitro ne ugotovil, kako s | tem bolj gasimo kot pa preprečujemo požare.
Kljub temu so bili naši sogovorniki mnenja, da te ; davčne olajšave dandanes veliko pomenijo, saj od-| pirajo nova delovna mesta za invalide ali delo prilagajajo njihovi zmožnosti. Je pa res, da bi družbeni j nadzor nad porabo teh sredstev morali marsikje poostriti, še zlasti tam, kjer jih sploh ne porabljajo, ali pa to počno nenamensko.
| Naraščajo milijoni (in število invalidov)
|
V Železarni Ravne velik odstotek delovnih inva-] lidov že vrsto let rojeva številne težave, o katerih | pa, kot zatrjujejo, razpravljajo premalo pogloblje-! no. Tako še do danes nimajo opredeljene težavnosti razmer, v katerih si služijo kruh železarji. Poleg j tega tudi še ne vedo docela, kakšen je pravzaprav I odnos delavcev do lastnega zdravja, kot tudi ne, ali j je pri ocenjevanju invalidnosti v invalidski komisiji I vse čisto. Poudarjajo,>da v zadnjih petih letih zahtevki po oceni invalidnosti izrazito naraščajo, prav | tako pa tudi število zaposlenih delovnih invalidov j (indeks 155). Zdaj združuje delo vželezarni kakih ! 580 delovnih invalidov, približno 70 pa jih je »v po-1 stopku«. Strokovna služba je samo v zadnjih 3 letih obravnavala 330 vlog, s katerimi so delavci uveljavljali pravice iz invalidsko-pokojninskega zavarovanja. Če vemo, da železarna zaposluje kakih 5400 delavcev, kaj hitro lahko ugotovimo^ da te številke še zdaleč niso od muh.
Prave analize tega v ravenski železarni, kljub velikim milijonom, ki jih dajejo za razne namene, ni. Tudi nam ni nihče mogel pojasniti, kako je mogoče, da število invalidov narašča skladno z milijoni, ki jih namenjajo za varstvo pri delu. Spričo tega nam ni ostalo drugega, kakor da smo začeli brskati malce po tem, kam gredo sredstva. Poleg tega, da smo zvedeli, »kako za izboljšanje tehnoloških procesov (investicijska sredstva) vlagajo v železarni velika sredstva«, pa smo med drugim ugotovili tudi tole: lani so za »sredstva in potrebe osebnega varstva namenili 15 milijonov dinarjev (novih kajpak), za močnejšo prehrano in higienska napitke je šlo 8,5 milijona, za varstveno izobraževanje, preglede delovnih priprav in naprav, periodične preiskave ekoloških škodljivosti in mikroklime ter fizioloških obremenitev 1,2 milijona, za zdravniške preglede in drugo preventivo 2,2 milijona, za zdraviliško zdravljenje in zdravstveno rekreacijo pa 1,15 mi-1 lijona dinarjev.
»p» saa
Slika: Joco Žnidaršič
Našo pozornost je posebej pritegnila »pogodba o dolgoročnem sodelovanju Železarne Ravne z dispanzerjem za medicino dela pri ravenskem zdravstvenem domu«. »Za razne ideje pri reševanju teh vprašanj« so lani plačali dispanzerju 300.000 do
400.000	dinarjev (Franček Cegovnik ni imel točnega podatka), letos bodo te ideje veljale 500.000, drugo leto pa 600.000 dinarjev. Ko se le nismo zadovoljili zgolj z »idejami«, smo zvedeli, da je dispanzer med drugim izdelal »predlog metodologije analize zdravstvene ocene del in nalog«. Kajpak niti za trenutek nismo podvomili o koristnosti in dobronamernosti tega sodelovanja, nikomur pa ni bilo preveč prijetno, ko ni bilo jasno, kaj je dala ta analiza proizvodnji.
Bili bi nepravični, če bi ostali samo pri tej analizi, saj so nam sogovorniki zaupali, da so naročili (plačali seveda tudi) še več podobnih analiz tudi pri drugih ustanovah. Seveda je takole »ad hoc« težko ugotavljati, koliko so od vsega tega imeli koristi de-lavci, vendar če je mogoče soditi po nenehno rastočem številu poklicnih obolenj in invalidnosti, lahko mirne vesti dvomimo o učinkovitosti naložb.
Zgradba sama
ne bi naredila ničesar
Da bi premostili zdajšnje ne prav rožnato stanje, že dalj časa premišljujejo o »Centru za' tehnično in zdravstveno varstvo delavcev«. Zanj so že izdelali zasnovo, samo gradnjo pa naj bi izpeljali v tem srednjeročnem obdobju. Koliko naj bi veljala, kljub najboljši volji nismo mogli zvedeti, kar pa tudi ni pomembno, ker so predlagatelji spričo 88 milijard dinarjev investicijskih prekoračitev, ki jih v tem srednjeročnem obdobju beleži ravenska železarna, svoj predlog začasno umaknili. Vzrok bržda ni bil zgolj denar, temveč tudi dejstvo, da zasnova nesojenega centra bolj govori o tem, kako bo potem, ko bo zgrajen, skorajda nič pa ne razgalja vzrokov sedanjega stanja. Delavci so zato prek svojih delegatov opozorili, da zgradba sama ne bo ničesar uredila, temveč da je potrebno v teh težkih stabilizacijskih časih storiti vse, da bi stvari zboljšali že z združevanjem služb in boljšo organizacijo v okviru obstoječih zmogljivosti.
Med rojevanjem omenjenega centra pa so se po drugi strani vztrajno zbirala sredstva iz naslova
^ S ' .	- 7	- \ v •: :
_______________________:__________________
davčnih olajšav. Denarja je zdaj že kakih 40 milijonov dinarjev, številka pa se bo kmalu povečala še za 10 milijonov. Ves ta čas se je denar brezkoristno kopičil, namesto da bi ga dejansko vlagali tja, kjer je najbolj potreben. Če je verjeti nekaterim, so sredstva čakala na graditev omenjenega centra.
Gotovo to niti ni iz trte izvito, če vemo, da so sestavili pravilnik o namenski porabi teh sredstev šele letos, in to potem, ko je bila gradnja odložena. Ko smo o tem pobarali sogovornike, smo zvedeli tole:
| »Za ta sredstva nekaj časa sploh nismo vedeli, potem pa so bile prisotne težnje, da bi jih dali za večje naložbe. »Posledica vsega tega je, da je ta denar ves čas nažirala inflacija, da je raslo število invalidov in, nenazadnje, da zdaj tudi centra ne bo. Ne gre pa pozabljati, da v zadnjih petih letih raste tudi število nesreč pri delu, saj beležijo skok od 6 na 10 odstotkov.
Kot bumerang
Stanje, ki smo ga opisali, pa se kajpak »vrača« ravenski železarni kot bumerang. Veliko preglavic ima pri zaposlovanju tako številne armade invalidov. Kot so zapisali v eno od poročil, ki ugotavlja stanje, je »poklicna rehabilitacija žgoč problem«. Razvidno je, da pri njej niso dosledni, kar pripisujejo nizki izobrazbeni ravni delovnih invalidov in njihovemu neustreznemu odnosu do izobraževanja. Poleg tega, kot menijo sami, namenjajo premalo pozornosti tudi preostali zmožnosti delavcev in se pri tem vse preveč ukvarjajo zgolj z delavčevim »defektom«. Pri tem stvari zamegljujejo tudi pres-plošne ocene preostalih delavčevih delovnih sposobnosti, ki gredo v pomoč strokovni službi pri iskanju drugega ustreznega delovnega mesta. Stvari urejajo potemtakem z improvizacijo, ki pogosto ostaja pri delavčevih željah in naključnih možnostih za zaposlitev.
Da bo mera polna, moramo dodati tudi docela neurejeno nagrajevanje invalidov, ki jih niti ne sili niti ne spodbuja k temu, da bi v polni meri izkoriščali svoje delovne zmožnosti. Na Ravnah menijo, da bi nadomestila morala biti v sorazmerju z delavčevim osebnim prispevkom pri opravljanju novih del in opravil.
Ivo Kuljaj
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Kosovo
Lahko bi dosegli
več, če...
Splošna ocena, ki so jo dali organi Zveze sindikatov Kosova, je, da so prvo leto po sprejetju najintenzivneje uresničevali določila zakona o združenem delu, še posebej tista, ki zahtevajo organizacijske in druge spremembe v združenem delu. Najdlje so prišli pri izdelavi samoupravnih aktov, posebej pri delitvi po delu in rezultatih dela: Pri tem je bilo tudi precej kampanjskega dela, premalo poglabljanja v vsebino problemov, zato je prišlo tudi do težav, nedoslednosti, počasnosti pa tudi do odporov. Zato je vse bolj čutiti objektivno potrebo, zlasti v organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih, po čimdoslednejšem uresničevanju zakona o združenem delu. Tudi v tistih OZD, kjer so že dosegli zavidljive rezultate, je v zadnjem času opaziti stagnacijo odnosov ali celo nazadovanje, saj so neka-
tere organizacije povečale i osebne dohodke linearno in za-| nemarile nagrajevanje po delu in rezultatih dela.
Na Kosovu je določeno število : ozdov, ki vsako leto poslujejo z izgubo, vendar so v zadnjem letu j prav te največ povišale osebne j dohodke. Kot primer navajajo elektrogospodarstvo, železnico, i kemijsko in lesnopredelovalno industrijo in druge.
— te gledamo v celoti, za-! kona o združenem delu niso ure-| sničevali v vseh okoljih in v vseh dejavnostih enako. Kjersonare-i dili korak naprej, je bilo manj nesamoupravnega vedenja, dosegli so boljše delovne rezultate in tudi delavci so bolj zadovoljni zatrjuje Rabit Redžepi, član predsedstva sveta Zveze sindikatov Kosova. Zato mora zveza
sindikatov v naslednjem obdobju v še večji meri pridobiti delovne ljudi za izpolnjevanje proizvodnih nalog, uresničevanje delitve po delu in 'rezultatih dela, za boljšo izrabo zmogljivosti in delovnega časa, si prizadevati za zmanjševanje izostankov z dela, zamujanja in drugih problemov, ki so bili v zadnjem času še posebej izraziti. Pravzaprav do vsega tega ne bi prišlo, če bi zakon o združenem delu našel svoje pravo mesto. Razprave so pokazale, da osnovne organizacije sindikata o teh stvareh niso zavzele dovolj jasnih stališč, zlasti pri ocenjevanju vzrokov, zato bo to vprašanje ena temeljnih nalog v nadaljnjem sindikalnem delovanju, j,e dejal Rabit Redže-.pi.
Videti je, da so na tem področju največ dosegli v tekstilni
in usnjarski industriji. Ti dve industrijski' veji dosegata x zadnjem času vse večje rezultate, in kar je najvažnejše, nimajo več izgub, uvoz pokrivajo z izvozom, pomembne uspehe pa so dosegli tudi pri nagrajevanju po delu in rezultatih dela. Sami Bejtulahu, predsednik pokrajinskega odbora sindikata, je izrazil upanje, da bodo te in druge industrijske veje dosegle še boljše delovne uspehe, ko bo zakon o združenem delu popolnoma zaživel.
Splošno mnenje je, da tudi delavska kontrola na Kosovu iz različnih vzrokov ni prišla do izraza. Eden od najvažnejših je tudi birokratsko vedenje nekaterih vodilnih delavcev do dela samoupravne delavske kontrole. Dogaja pa se tudi, da se člani samoupravne delavske kontrole zaradi premajhne samoupravne
f	---------------------------N
J	»Zakon o združenem delu ureja temeljne pravice delovnih ljudi na
podlagi dela in določa njihove delovne dolžnosti in odgovornosti. Dolžnost sindikatov je, da se tvorno vključijo v iskanje rešitev ter \ oblikovanje in sprejemanje sklepov r organizacijah združenega | dela. Za to so družbeno odgovorni, odgovorni pa zlasti svojemu članstvu. Tudi z ustavo so sindikati še posebej pooblaščeni, da podpisujejo samoupravne sporazume s tega področja.«
Dušan Bogdanov ob sprejetju zakona o združenem delu
N---------------------------------------------------------------J
j zavesti pri svojem delu težko znajdejo. Zasledili so tudi poskuse, da bi njeno delo podredili osebnim ciljem posameznikov.
V zadnjem času si prizadevajo za nove možnosti obveščanja delavcev v združenem delu. Do izraza so prišle vse oblike informiranja, kljub temu pa se zdi, da delovni ljudje niso bili podrobno seznanjeni z bistvenimi vprašanji, posebno z delitvijo dohodka
in sredstev za osebne dohodke. Na vseh forumih so ugotovili, da kjer so bili delovni ljudje pravilno obveščeni o vseh gibanjih v naši samoupravni socialistični družbi, so bili tudi negativni pojavi manj izraziti. Nasploh pa velja, da so bila zaradi znanih dogajanj na Kosovu prizadevanja za uresničevanje zakona o združenem delu slabša.
Tomislav Kadič
Po sledeh dogovarjanja
*	4
Okrogla miza: Sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju
Nov korak v razvoju človeštva — premagovanje prepada med bogatimi in revnimi
Letos je minilo dvajset let, odkar je bila v Beogradu 1. konferenca neuvrščenega sveta. To je razmeroma kratek čas, če ga odštevamo na uri zgodovinskega dogajanja v življenju človeštva. Toda za politiko neuvrščenosti in za neuvrščeno gibanje pomeni to obdobje rojstvo povsem nove in lepše perspektive v odnosih med narodi. Lahko rečemo, da se je od leta 1961 pa do danes v zavesti velike večine ljudi dokončno utrnilo spoznanje, da je mogoče zagotavljati nadaljnji napredek človeškega rodu le z oljčno vejico in »stiskom rok«, s širjenjem stikov med narodi in bogatenjem človeške vsebine v teh odnosih, ne pa z rožljanjem orožja in sovražnim leskom v očeh.
Neuvrščeni svet se je medtem odločno postavil na čelo kolone borcev za mir in za osvoboditev vseh narodov izpod jarma nekdanjih zavojevalcev. Zadal si je nalogo, da bo do konca vztrajal v boju za osvoboditev človeka vseh spon odtujenosti in da bo premagal temeljno nasprotje današnjega sveta in modeme dobe, to je razvojni prepad med bogatimi in revnimi, zgodovinske krivice med sitimi in lačnimi. Iz dejstva, da ni resnične osvoboditve narodov brez njihove politične in ekonomske emancipacije, se je tako porodila potreba po graditvi nove mednarodne ekonomske ureditve, ki naj bi odpravila izkoriščanje naroda po narodu, človeka po človeku.
Boj za novo mednarodno ekonomsko ureditev je danes v mednarodni skupnosti v polnem zamahu. Skorajda ni mednarodnega srečanja — bodisi v sistemu OZN ali v dvostranskih odnosih med državami — na katerem o tem ne bi tekla zagreta razprava. Letošnje mednarodno srečanje v Cancunu je potrdilo, da čuti potrebo po dialogu o razvojnih dilemah v svetu tudi razviti del človeštva.
Jugoslovanski narodi in narodnosti igrajo na mednarodni sceni pomembno vlogo in nesporno je, da sta Titovo življenjsko delo in misel globoko vtkana v zavest neuvrščenih in v naše zunanjepolitične akcije. Prizadevamo si,'da bi bili še naprej čimbolj dejavni v neuvrščenem gibanju, da bi boj za enakopravnejše, bolj demokratične in humane mednarodne ekonomske in politične odnose rodil nove sadove in da bi bil v njem tudi naš lasten zgodovinski delež.
Sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju pomeni pomembno sestavino boja za novo mednarodno ekonomsko ureditev, zato mu pri vključevanju v mednarodne ekonomske tokove odmerjamo precejšnjo pozornost. Zadovoljni smo, ker nam je uspelo vzpostaviti in razviti bogate Stike s temi državami. Tako tudi na ta način krepimo našo prisotnost in neuvrščeno vlogo v mednarodnih odnosih in prispevamo k enemu od poglavitnih ciljev neuvrščenega gibanja, ki ga je idejno in konceptualno jasno orisalo srečanje neuvrščenih na vrhu v Colombu in Havani — to je h kolektivnemu naslanjanju neuvrščenih na lastne sile.
Uspešnost sodelovanja z neuvrščenimi in deželami v razvoju nazorno kažejo številke, ki se nam jih ni treba sramovati. Samo za ilustracijo: medtem ko je slovenski delež v jugoslovanskem izvozu v dežele v razvoju leta 1975 znašal 9,5 odstotka vsega jugoslovanskega izvoza v te dežele, je v letu 1980 znašal že 16,1 odstotka. Pohvalimo se lahko tudi z dosežki v sodelovanju s temi deželami na drugih področjih — npr. na znanstveno-tehničnem, kjer se vse več nosilcev iz SR Slovenije vključuje v izmenjavo izkušenj in znanja.
Vse to pa še zdaleč ne pomeni, da smo v naši republiki in v jugoslovanskem merilu v sodelovanju z
Slika: Andrej Agnič
neuvrščenimi in deželami v razvoju storili dovolj. Kritično lahko poudarimo, da bi bilo na primer gospodarsko sodelovanje veliko bolj plodno, če bi imeli doma manj opravka z avtarkično miselnostjo in ravnanjem in če bi bili za nastope v teh deželah bolje organizirani. Boleča je tudi resnica, da še vedno podcenjujemo kulturo in tradicijo teh narodov, kar se negativno odraža v kulturnem sodelovanju z neuvrščenim svetom.
O tem so za okroglo mizo govorili sekretar komisije P CK ZKS za mednarodno sodelovanje Ivo Vajgl, sodelavec Centra za proučevanje sodelovanja z deželami v razvoju MitreKoliševski, direktor Zavoda SRS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje Ivan Seničar, svetovalec v SMELTU Gojmir Uršič, predstavnik Slovenijalesa inž. Tone Lah, direktor tozda Marketing in predstavnik Krke Dražen Antešič. Z njimi se je pogovarjal novinar DE Emil Lah, ki je pogovor priredil za objavo.
DE: — Politiko neuvrščenosti so naši ljudje široko dojeli, manj pa celotne ekonomske vidike neuvrščenosti in še posebej boj za novo mednarodno ekonomsko ureditev. Kaj je idejni vzgon in končni cilj tega boja?
Mitre Koliševski: »Ko govorimo o boju za novo mednarodno ekonomsko ureditev, moramo imeti pred očmi obstoječo mednarodno ekonomsko ureditev. Značilno zanjo pa je,’da temelji na vrsti neenakopravne odvisnosti v odnosih med narodnimi gospodarstvi. Gre za to, da so gospodarstva dežel v razvoju zaradi zgodovinskih in drugih momentov v neenakopravnem položaju v odnosu do gospodarstev razvitih dežel. Ta neenakopraven položaj pa ne izvira le iz razlike med stopnjo razvitosti, ampak tudi iz nekaterih institucionalnih rešitev mednarodnih ekonomskih' odnosov. Idejni vzgon in cilj boja za novo mednarodno ekonomsko ureditev je potemtakem v premagovanju vseh oblik neenakopravnih odvisnosti..«
Ivo Vajgl: »Rekel bi, da naši ljudje še ne razumejo povsem, kaj je strateški cilj boja za novo mednarodno ekonomnsko ureditev in kaj lahko v tem boju sami postorijo na svojem delovnem mestu. Zato kaže tudi na tej okrogli mizi poudariti, da strategija tega boja ni namenjena le našim državnim organom, političnim forumom in poslovodnim strukturam, ampak vsem delovnim ljudem in občanom. Ustvarjamo novo družbeno zavest in miselnost — ki še ni prevladala — da nosi vsak določen delež in odgovornost in ima možnost, da se uveljavi pri uresničevanju te strategije. Poglejte, svet je v resni strukturalni krizi, ki terja iskanje novih prijemov in metod vodenja ekonomske politike ter odkrivanje novih družbenih vrednot. Mi pa že imamo poglavitno družbeno vrednoto, ki je mnogi v svetu šele odkrivajo, to je samoupravljanje kot sistem, kot možnost, da vsak človek resnično soodloča o svojih življenjskih interesih. Postavil bi tezo. da je mikro strategija boja za novo mednarodno ekonomsko ureditev — ki jo mora imeti vsaka organizacija združenega dela — še vedno premalo podružbljena.«
DE: — Nekateri pri nas še vedno trdijo, da je boj za novo mednarodno ekonomsko
ureditev za Jugoslavijo samo politično, prestižno vprašanje in nič več... Poraja se vtis, kot da se nekateri že vnaprej boje težav, ki jih prinaša uresničevanje takšne usmeritve.
Mitre Koliševski: »V resnici je tudi naša država v neenakopravnem odnosu, ko vstopa v mednarodno delitev dela. To se ne kaže le v slabši konkurenčni moči naše industrije in kmetijstva na mednarodnem trgu, ampak vrsta dejavnikov umetno omejuje možnosti našega nastopa na svetovnem trgu. Naj omenim najbolj klasičen primer, ki ga vsi poznate — to so naše težave pri uveljavljanju kmetijskih izdelkov na tržišču Evrope gospodarske skupnosti. Pa tudi sicer se srečujemo — tako kot druge dežele, v razvoju — s problemom tehnološke odvisnosti od razvitega sveta, s prepovedjo izvoza na določene trge, z vsiljenim uvozom za to proizvodnjo itd.«
DE: — Vključevanje v mednarodno delitev dela na drugačnih, enakopravnejših osnovah je — kot ugotavljate— tudi za nas odločilnega pomena. Postavlja se torej vprašanje, ali imamo v združenem delu in širše v družbi izdelano dolgoročno razvojno strategijo nastopanja v svetu, še posebej v deželah v razvoju?
Tone Lah: »V Slovenijalesu smo pripravili elaborat o strategiji razvoja in še posebej izvoza za naslednje srednjeročno obdobje. Odločili smo se, da , bomo naše izvozne rezultate občutno izboljšali, tudi na podlagi sodelovanja z deželami v razvoju.
Že lani smo'na primer 18 odstotkov vrednosti izvoza pl asirali v dežele v razvoj u. Vendar s tem dosežkom nismo zadovoljni. Tudi sestava izvoza ni najbolj ugodna, saj v glavnem prevladujejo polfinalni izdelki, to je žagan les, pohištvo ipd. Največ izvažamo v dežele arabskega sveta — v Kuvajt, Združene arabske emirate itd., pa tudi v afriške dežele. V Centralnoafriški republiki imamo npr. od leta 1970 mešano podjetje Slovenijabois, ki nam omogoča izkoriščanje 400.000ha gozdov. Zanimivo je, da smo po oceni UNDP — programa za razvoj Združenih narodov — razvili edino učinkovito gozdarsko šolo v Afriki. Naj povem le še to, da se je obseg prometa z deželami v razvoju v zadnjih petih letih povečal skoraj za 100 odstotkov, do leta 1985 pa načrtujemo še en takšen skok. Zato bomo še intenzivneje raziskovali tržišča dežel v razvoju, ki jih prav gotovo tudi mi še preslabo poznamo.«
Dražen Antešič: »V Krki smo vezani na zelo za-htevno tehnologijo, zato smo usmerjeni na tržišča dežel v razvoju bolj kot prodajalci. Imamo npr. tovarno v Keniji, ki tam deluje že 19 let. Tako kot drugje se tudi tukaj soočamo z nizom problemov, z močno konkurenco celotne svetovne farmacevtske industrije oziroma multinacionalnih družb itd. Nekatere dežele v razvoju, ki so članice neuvrščenega gibanja, so na primer ekonomsko zelo vezane na prejšnje kolonialiste. Rad bi poudaril.da so dežele v razvoju — vsaj za farmacevtsko področje si to upam trditi — navajene na naj višjo kakovost izdelkov. Marsikdaj se povlečemo nazaj, pa ne zaradi neznanja, ampak zaradi naših notranjih razmer. Imamo npr. možnosti za prodajo izdelkov na ta tržišča, vendar ne vemo, kako bo z embalažo, z uvozom papirja ipd. Po drugi strani...«
Ivo Vajgl: »Oprostite, ker vas prekinjam, rad bi se na tem mestu vkl jučil v razpravo. Načeli ste namreč vprašanje, na katero moramo danes vsaj poskusiti odgovoriti. Pravite, da pridete do tam, ko ne veste, ali boste dobili embalažo za izvozne izdelke. Vprašanje je, ali ste uspeli — pa ne samo v Krki — narediti kaj za samoupravno povezovanje v reprodukcijski celoti. Večkrat se zgodi, da zmanjka npr. surovin in mora poseči država, da se problem reši. Ali se vam ne zdi, da pri nas ne znamo izkoristiti vseh možnosti, ki se porajajo pri samoupravnem sporazumevanju? Proizvajalec izdelka in proizvajalec embalaže bi verjetno laže skupaj rešila vaš in marsikateri drug podoben zapetljaj.«
Dražen Antešič: »Sprejeli smo plan in po njem se I moramo ravnati. Znano pa je, da na podlagi sa- £>
Pet let uresničevanja zakona o združenem delu — Vojvodina
Napredovanje je sicer počasno, vendar je
Uresničevanje-zakona o združenem delu v Vojvodini je zdaj v obdobju prizadevanj za kakovost. Prejšnja obdobja so se namreč končala s sprejemanjem številnih normativnih aktov, zdaj pa je na vrsti dosledno uveljavljanje le-teh in številnih členov zakona o združenem delu. Sleherna družbenopolitična organizacija v pokrajini ima komisijo za spremljanje izvajanja zakona.
Aktivnost teh komisij je v večini občin na zavidljivi ravni. Pokrajinska komisija v zadnjem času obravnava pridobivanje skupnega prihodka in dohodka v temeljnih organizacijah združenega dela gospodarskih dejavnostih, in sicer vse od leta 1977. Kot ugotavljajo, je Hilo doslej malo storjenega. Vojvodinsko združeno delo je v minulem obdobju ustvarilo 11,8 odstotka prihod-
j ka, medtem ko je leta 1977 ustvarilo le 3,5 odstotka. Napredovanje je sicer počasno, vendar je. Tako je zdaj Vojvodina na tretjem mestu v Jugoslaviji, kjer vodi Slovenija s 15,8 odstotka.
Drugi problem, s katerim s sooča Vojvbdina, je skupno investiranje. Na tem področju so razmere precej slabše, ker je gospodarstvo na tej podlagi dose-
glo vsega 0,2 odstotka od skupnega dohodka. To pomeni, da še vedno gradijo na podlagi kreditov namesto z združevanjem sredstev in da se še vedno izogibajo uresničevanju zakona glede skupnega investiranja in rizika.
Prav gotovo bo zanimivo, kaj bodo prinesle razprave, ki so se pred kratkim začele tudi v sindikatih v zvezi z. odgovornostjo v združenem delu in v delegatskem odločanju. Rezultate razprave bodo razčlenili tudi v vojvodinski skupščini in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi-določila zakona v združenem delu v zvezi s tem vnesli v normativne akte orgam-, zacij združenega dela in subjektov delegatskega odločanja. V pokrajini spremljajo tudi uresničevanje zakona o združenem delu v samoupravnih interesnih sku-mostih gospodarstva, kajti te
skupnosti se v glavnem ne posvetujejo z bazo in drugimi dejavniki glede uvajanja raznih prispevkov, kar v dokajšnji meri bremeni gospodarstvo.
Posebno pozornost namenjajo tudi delovanju delavske kontrole. Tu se kaže potreba po strokovnem in političnem usposabljanju tistih delegatov, ki delajo v teh komisijah, saj je delo na tem področju zadnji čas prav zaradi tega zaostalo. Namesto da bi aktivnost delavske kontrole rasla, torej nazaduje. V anketi, ki je zajela okoli pet tisoč organizacij združenega dela v pokrajini s približno tristo tisoč zaposlenimi, so ugotovili 345 primerov kršenja odločitev zbora delavcev, 114 primerov kršitve samoupravnih pravic in 369 primerov zlorabe položaja, ko so si posamezniki prisvajali družbeno last-
nino. Pravice delavcev so bile kršene 265-krat, zakon o združenem delu v korist organizacij združenega dela — takoimeno-vane koristne malverzacije — pa prav tako v 265 primerih.
V Vojvodini je torej zaživela dejavnost pri uresničevanju zakona o združenem delu, vendar ta aktivnost ne zajema vseh struktur gospodarskega in družbenega življenja. Precej je tudi odporov pri uveljavljanju zako- '' na, saj se to v številnih primerih križa, z interesi posameznih družbenopolitičnih skupnosti in grupacij, delovni ljudje pa niso dovolj mobilizirani za odpravljanje teh pojavov. V tem pa bi moral imeli posebno vlogo 'prav sindikat.
Zoltan Hatala
Po sledeh dogovarjanja
20. novembra 1981
stran 9
moupravnega sporazuma v okviru sisa za ekonomske odnose s tujino razpolagamo s 65 odstotki ustvarjenih deviz. Ne moremo v korak s proizvajalci iz drugih republik — naj omenim Plivo ali Ga-leniko — ki razpolagajo s 95 odstotki ustvarjenih deviz. Partnerju v tujini nihče ne more dokazati, da naši pogoji niso isti. Po moji sodbi ni opravičila, da republike nimajo istih pogojev.«
DE: — Mislim, da se je razprava približala eni od zelo pomembnih ugotovitev: na mednarodnem odru se zavzemamo za širino, za odpiranje meja in za vsestransko sodelovanje, doma pa se zapiramo vase, de-* lovne organizacije ne sodelujejo med seboj, za nameček pa se usmerjajo v prodajo izdelkov le na domačem trgu. Slišijo se celo glasovi, da je v zaostrenih mednarodnih razmerah zapiranje vase celo neizogibna nujnost.
Mitre Koliševski: »Da, nekateri celo razlagajo in razumejo strategijo opiranja na lastne sile kot potrebo po zapiranju vase. Mislim, da gre tu za dva vidika: po eni strani je potrebno, da se jugoslovansko gospodarstvo opira na lastne moči — kar pa ne pomeni avtarkije, ampak kliče po dohodkovnem povezovanju, po drugi strani pa gre za kolektivno opiranje neuvrščenih in dežel v razvoju, kot je bilo to postavljeno na konferenci neuvrščenih v Lusaki in kot je to opredeljeno v ekonomnski deklaraciji in akcijskem programu v Colombu in Havani. Mišljen je skupen napor teh dežel za izkoriščanje lastnih potencialov, da bi dosegle drugačno delitev dela v mednarodnih ekonomskih odnosih. Sicer pa Jugoslavija mora sodelovati s svetom, zlasti z neuvrščenimi in deželami v razvoju. Dejstvo je, da brez njih ne moremo, da se nam tu odpirajo bogate možnosti za prodajo naših izdelkov — seveda kvalitetnih — pa tudi brez industrijskih izdelkov in surovin iz teh dežel ne moremo.«
Gojmir Uršič: »Mislim, da moramo problematiko, o kateri zdajle govorimo, obravnavati ločeno od težav, ki danes obstajajo in ki v veliki meri vplivajo na naše zunanjetrgovinske dosežke. Rekel bi, da moramo odmisliti neenotnost jugoslovanskega trga, neenotnost pogojev dela na našem trgu itd. V Smeltu smo npr. skoraj 100-odstotno usmerjeni v izvozov dežele v razvpiti. Zato vse to, o čemer sedaj ' govorimo, čutimo nekoliko širše. Vemo npr., da se usmerjamo na ta tržišča enkrat s kemičnimi izdelki, pa z metalurgijo, plastičnimi masami itd. Položaj v . svetu pa se spreminja iz leta v leto. Razvoj v svetu je tako hiter, da ga jugoslovansko gospodarstvo in industrija ne dohajata, in zaostajamo. Pa tudi po tehnološki plati je v deželah v razvoju vse več konkurence, da ne omenjam cenene delovne sile. Vedeti moramo, da so naše uvozne potrebe večje kot možnosti izvoza in da potrebujemo surovine. Zato kaže naš izvoz usmeriti v tiste dežele v razvoju, ki te surovine imajo, da bomo za izdelek dobili protivrednost, ki jo bomo lahko spet uporabili.«
DE: — Z neuvrščenimi in deželami v razvoju sodelujemo tudi na drugih področjih, ne samo na gospodarskem. S katerimi težavami se srečujemo na znanstvenem, tehničnem, prosvetnem in kulturnem polju?
Ivan Seničar: »Tudi razvoj na teh .področjih je del naporov in boja neuvrščenih in dežel v razvoju, da preživimo, da se mnoge od teh dežel do kraja osamosvojijo in mednarodno uveljavijo. Poglejte: prav razvoj teh področij omogoča, da prihaja do izraza pobuda, pa naj bo socialna, estetska ali druga, posameznega človeka, kar dosegamo doma s samoupravnim sistemom. V Jugoslaviji smo to sodelovanje dokaj razvili: s 75 državami imamo sporazume o znanstvenotehničnem in z 82 o prosvet-no-kulturnem sodelovanju. In Slovenija sodeluje ž večino teh dežel. Tam delajo kot tehnična pomoč naši strokovnjaki, pri nas pa se je v zadnjih letih izšolalo nekaj sto njihovih kadrov. Vse več je tudi skupnih projektov s temi deželami, ki vodijo v po1 slovno in drugo ekonomsko sodelovanje. Njihove kulture, še ne poznamo dovolj, tu smo še pristranski, vendar se je marsikaj spremenilo. Njihovi
umetniki sodelujejo tako na blejskih srečanjih pisateljev, na kranjskem filmskem festivalu, na grafičnem bienalu, se posebej pa je pomembno delo Etnografskega muzeja ter predstavitev teh kultur. Na drugi strani pa se tudi mi predstavljamo v teh deželah, predvsem z likovnimi in filmskimi dosežki, premalo pa še.s prevodi naše književnosti. Njihova nam je vse bolj dostopna z »Mostovi« Pomurske založbe in izdajami Mladinske knjige in drugih. Prav pomembno je tudi delo Centra za preučevanje sodelovanja z deželami v razvoju in posebno Mednarodnega centra za podjetja v javni lastnini v deželah v razvoju. Torej, stikov je veliko, rezultati so, vendar še ne smemo biti zadovoljni. Te stike bi bilo potrebno še naprej razvijati, jih obogatiti s sodelovanjem univerz ter pri tem bolj izkoristiti možnosti, ki jih imamo za tako delo v okviru specializiranih agencij OZN.«
DE: Ali torej lahko zaključimo tale pogovor z oceno,- da sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju poteka uspešno, tako kot smo si začrtali?
Mitre Koliševski: »Mislim, da moramo biti pri ocenjevanju tega sodelovanja kritični do sebe, zato da bi bili v prihodnje bolj uspešni. Ne smemo npr. zaobiti podatka, da je delež Jugoslavije v svetovnem izvozu v dežele v razvoju znašal leta 1975 0,34 odstotka, lani pa le 0,25 odstotka, kar pomeni, da je bil zmanjšan za več kot 30 odstotkov. V istem času je prišlo do zastoja jugoslovanskega uvoza iz dežel v razvoju, ki j)o fizičnem obsegu, z izjemo nafte, ne raste. Ne bi še strinjal z oceno, naj se usmerimo samo na uvoz surovin iz teh dežel. Tudi industrijsko blago moramo uvažati, če hočemo prispevati h krepitvi pogajalskega položaja neuvrščenih v dialogu z razvitimi. Ne nazadnje je to v skladu z našimi napori za enakopravnejši položaj v mednarodnih ekonomskih odnosih, kar pa seveda vpliva tudi na smeri in dinamiko.gospodarskega gibanja doma.
Da bi dosegli pomembnejši premik in večje uspehe v gospodarskem sodelovanju z deželami v razvoju, bomo morali v prihodnje še bolj angažirati vse subjektivne sile, vendar pa se ne bomo smeli omejiti samo na tem. Z ukrepi ekonomske politike (vključno s prilagajanjem in z izboljšanjem nekaterih predpisov) moramo ustvariti možnosti za večji dohodkovni interes za gospodarsko sodelovanje z deželami v razvoju tako na izvozni strani kot (tudi) na uvozni, zlasti kadar gre za industrijsko blago dežel v razvoju, ki ga tudi sicer uvažamo iz razvitega sveta. Ustvariti moramo takšne pogoje gospodarjenja in sodelovanja z deželami v razvoju, ki bodo omogočali dolgoročnost tega sodelovanja ob krepitvi enakopravne soodvisnosti s partnerji iz teh dežel in ob doseganju maksimalnih skupnih koristi. Seveda pa je tudi v tem kompleksu vprašanj ključnega pomena razreševanje nekaterih najbolj perečih problemov doma, pri tem bi pa plasti opozorili na boj za povečanje produktivnosti in umiritev inflacije.«
Ivan Seničar: To vsekakor drži. Možnosti je več, kot jih izkoristimo. Na primer: program Združenih narodov s specializiranimi agencijami uporablja okoli 800 milijonov dolarjev sredstev: delajo na okoli 380 projektih s področja energetike, vendar nas ni zraven.
DE: — Verjetno tega pogovora ne moremo niti povzeti niti vsebinsko zaokrožiti. Jasno je, da s kratkoročnimi rezultati vključevanja SR Slovenije in SFRJ v nove mednarodne ekonomske odnose ne moremo biti zadovoljni, kar potrjuje tudi dejstvo, da naše skupno gospodarsko sodelovanje z deželami v razvoju v zadnjih nekaj letih nazaduje. Naštejemo pa lahko lepo število primerov — kot je nakazal tudi tale pogovor — ko so se naše organizacije združenega dela uveljavile z izvirnimi pristopi, pa tudi s poslovnostjo in pogumom utirati nova, nehojena pota. Takšnih organizacij in samoupravljalcev potrebuje Slovenija še veliko več!
Slika: Andrej Agnič
Na Floridi odkrito pripravljajo skupine plačancev za intervencijo na Kubo
Nevarne igre okoli Kube
Sedanje preračunane was-hingtonske napovedi o mogoči vojaški akciji proti Kubi pomenijo ne samo nov napad v ameriški hladni vojni proti tej mali karibski državi, temveč tudi nevarno grožnjo za njeno neodviT shost in svobodo ter zaskrbljujoče ogrožanje miru na tem ob- * močju in celo v svetu. Najprej je-ameriški zunanji- minister Haig ob koncu oktobra izjavil, da so »ameriško politiko do Kube že revidirali« zaradi »okrepljene kubanske interventne aktivnosti v Srednji Ameriki«. To izjavo so si v javnosti razlagali tako, da se ZDA ni treba več držati določil sporazuma Kennedv—Hruščov iz leta 1962 o vojaških akcijah na Kubi, če bi Kuba posredovala v Latinski Ameriki.
Takoj zatem je New York Times objavil poročilo, ki ga je Haig posredno potrdil, da je State Department zahteval od Pentagona, naj po »hitrem postopku« preuči »mogoče vojaške akcije« v Salvadorju in akcije proti Kubi in Nikaragui. Iz istega sporočila je moč razbrati, da bi se te »akcije« stopnjevale od-demonstracij ameriške letalske moči do velikih pomorskih manevrov v kubanskih vodah (morda nekaj podobnega, kot je bilo v primeru Libije), od popolne prepovedi dobave orožja Kubi po morju do vdora ameri-
fDE
Dr. Berislav Šefer:
Družboslovna zbirka
PRED IZIDOM!
Socialna politika v socialistični samoupravni družbi -
Socialna politika mora postati integralni del razvojne, politike, to pa je mogoče le z uresničevanjem in razvijanjem samoupravnega, ekonomskega in socialnega sistema. V knjigi je razdelan razvojni načrt, ki kaže, da lahko v naslednjih dvajsetih letih dosežemo takšno stopnjo razvitosti, kakršno imajo sedaj,v najrazvitejših državah.
Knjigo priporočamo vsem sindikalnim funkcionarjem, sociologom, ekonomistom in drugim.
Cena knjige v prednaročilu je -490 din, po izidu pa bo 600 din.
Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4; po izidu pa lahko knjigo kupite tudi v knjigarni DE na Tavčarjevi 5 v Ljubljani in v vseh knjigarnah po Sloveniji.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti. Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
..... izv. knjige dr. Berislava Šeferja: SOCIALNA POLITIKA V
SOCIALISTIČNI SAMOUPRAVNI DRUŽBI.
Naročeno nam pošljite na naslov:	...................
Ime in priimek podpisnika:	........
Datum:......................
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
(Žig)
1.	naročilo je enkratno
2.	želimo postati redni naročniki družboslovne zbirke do preklica.
(podpis naročnika)
ških in po možnosti latinskoameriških čet (v tej smeri so že navezali vrsto stikov z latinskoameriškimi državami). Ameriško zunanje ministrstvo prav tako preučuje možnosti, za ekonomske sankcije proti Kubi (omenjajo popolno prepoved posredne in neposredne trgovine s~ Kubo, prizadevanja, da bi tudi latinskoameriške države upoštevale te ukrepe ter blokiranje kubanskega gospodarstva na svetovnem tržišču). Nazadnje pa je 6. novembra Haig izjavil, da je Bela hiša sprejela »konkretne ukrepe proti Kubi«.
Da vsa stvar ni tako nedolžna, kažejo že poročila o tem, da se na Floridi odkrito pripravljajo sku-pifle plačancev za intervencijo na Kubi, in tudi kubanski obrambni ukrepi. Položaj je v mnogočem podoben tistemu pred invazijo na Kubo leta (961 (neuspelo izkrcavanje v Prašičjem zalivu) oziroma v času kubanske raketne krize 1962. Kubanci menijo, da je cilj sedanje kampanje proti njihovi državi »ustvarjanje ugodne klime ža agresijo«. Zanikajo ameriške obtožbe za vmešavanje v Salvadorju in brezu-. spešno pozivajo ameriško vlado, naj dokaže svoje trditve o kubanski udeležbi v gverilskih akcijah v Salvadorju. Celo "obtožujejo ZDA zaradi bakteriološke vojne proti Kubi in so zaradi te utrpeli ne samo veliko materialno škodo (uničenje rastlinskih kultur in živine) ampak imeli tudi človeške žrtve (navajajo okoli 200 mrtvih).
V tako napetem položaju, poudarjajoč odločenost, da bodo za vsako ceno branili svojo svobodo in neodvisnost, so Kubanci sprejeli skrajne varnostne ukrepe — vojaške sile so v stanju pripravljenosti, tanki, rakete zemlja—zrak in težka artilerija je na položajih, pol milijona moških je dobilo orožje in se organiziralo v enote ljudske obrambe. Podporo pa dobivajo tudi od drugod. Ameriška kampanja je izzvala zaskrbljenost in naletela na kritike mnogih držav sveta, posebno latinskoameriških, s posvetovanja sekretarjev komunističnih partij enajstih socialističnih držav pa so poslali Ameriki opozorilo, naj puste Kubo pri miru, saj utegne imeti sedanja usmeritev ZDA nevarne posledice. »Pravda« je objavila članek s podobno vsebino, sovjetski veleposlanik v Mehiki pa je izjavil,
da bo »ZSSR sprejela vse potrebne ukrepe za ohranitev samostojnosti in s^mbode kubanskega naroda«.
Ponovno odpiranje »kubanske fronte« se popolnoma vklap-Ija v globalno strategijo Reaganove administracije. Ne gre samo za oceno, da je salvadorska hunta blizu tega, da končno izgubi bitko proti revolucionarjem in da ji morajo ZDA in njihovi zavezniki v najkrajšem času ponuditi »odločno in hitro politično in vojaško pomoč«, temveč tudi za to, da bi zadala udarec osvobodilnim gibanjem v Latinski Ameriki in prek Kube tudi rivalski supersili. Akcije zaostrovanja odnosov s Sovjetsko zvezo v Evropi, na Srednjem vzhodu in v Afriki so nujno terjale nekaj podobnega tudi na zahodni polobli, in to še toliko prej, ker je po ameriških ugotovitvah sorazmerno najlažje vojaško opozoriti Kubo prav zato, ker je blizu ZDA in daleč od Sovjetske zveze.
Slaba stran takšnega modn> vanja v VVashingtonu, ki se na splošno postavlja po robu osvobodilnim gibanjem in zaradi svojega blokovskega pristopa vidi v vsakem osvobodilnem gibanju prste nasprotne supersile — kar mu tudi objektivno olajšuje delo — je v tem, ker se je ZSSR že v obdobju Hruščova jasno zavzela za obrambo Kube. Nič ni takega, kar bi kazalo na sovjetsko odstopanje od teh stališč in niti na kakšno spremembo dogovora Hruščov — Kennedy, ki bi dovoljevala odkrit napad na Kubo. Zato so tudi sedanje ameriške akcije prej preračunane grožnje in opozorila Kubi in nasprotni supersili, da bi vplivale na njihovo ravnanje, kot odraz odločitve za vojaški obračun s Kubo. Na tak zaključek napeljujejo tudi javno izraženi dvomi ameriških vojaških funkcionarjev v uspeh morebitnih vojaških posegov kot tudi dejstvo, da pobud zanje ne daje Pentagon (čeprav so pripadniki tudi v njegovih vrstah), temveč State Depar-ment, od koder že prihajajo ocene, da ameriška odločnost najbrž že začenja vplivati na Castrovo ravnanje.
V vsakem primeru pa imajo te igre okoli Kube v sebi veliko nevarnosti, ne samo za udeležence, temveč za ves svet, zato bi jih morali eiinprej preprečiti.
Miloš Marinovič
Združevanje dela in sredstev za hitrejši napredek manj razvitih
Razvoj v zrcalu samoupravnih odnosov
V preteklem srednjeročnem obdobju so bila vložena v napredek manj razvitih-republik in Kosova razmeroma večja sredstva kot povprečno v vsej državi. Dosežena je sicer tudi višja stopnja rasti družbenega proizvoda in zaposlenosti, vendar pa vsi podatki kažejo na to, da učinki niso niti približno sorazmerni z naložbami. Učinki zaostajajo za povprečjem v državi in tudi družbeni proizvod na prebivalca raste počasneje (zaradi hitrejše rasti prebivalstva). Dejstvo je, da gospodarstvo manj razvitih in Kosova ne ustvarja pomembnejše lastne akumulacije, ker je temeljni pogoj za hitrejši in učinkovitejši gospodarski razvoj.
Seveda se lahko povprašamo, kje so razlogi in kako smo se odločali o naložbah. Bržkone je med temeljnimi značilnostmi in razlogi razhajanje med tistimi, ki odločajo o naložbi, in proizvajalci, čemur sta prispevala svoje tudi dosedanji sklad za financiranje napredka manj razvitih republik in Kosova iri poraba teh sredstev. Ob tem se kar samo po sebi postavlja vprašanje, koliko smo smotrno porabljali družbena sredstva, kar je v največji meri odvisno od motivacije porabnikov teh sredstev za proizvodnjo, kajti če vemo, da o vseh naložbah niso odločali nominalni investitorji, delavci v temeljni organizaciji združenega dela, kjer sredstva vlagajo, obstaja potemtakem delitev med odločanjem in nosilci rizika, posledice naložb pa nosi nekdo, ki o njih sploh ni odločal.
Pri financiranju naložb je imel doslej glavno vlogo sklad federacije. Po dolgih naprezanjih in dokazovanjih smo končno dosegli, da lahko delovne organizacije iz razvitih republik in pokrajin v okviru republiškega prispevka v sklad 50 odstotkov sredstev oblikujejo na osnovi združevanja dela in sredstev po dohodkovnih načelih. Dogovor o temeljih družbenega plana o politiki hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in Kosova od leta 1981 do 1985 je sprejet, sprejeti pa so tudi ustrezni zakoni na ravni federacije. Vse to pre-mošča znane razlike v odnosu republik in pokrajin do napredka manj razvitih in daje solidnejše temelje za hitrejši razvoj, odpravljene pa so bile tudi razlike glede potrebnih sredstev m načina njihovega zbiranja. Poleg neznatnega zmanjšanja prispevkov skladu federacije (1,83 odstotka družbenega proizvoda družbenega gospodarstva) je po novem najpomembnejši dosežek prav sestava sredstev, torej 50 odstotkov na osnovi združevanja dela in sredstev med organizacijami združenega dela, drugo pa je obvezno posojilo skladu, s tem da se republike in pokrajini lahko dogovorijo, da je udeležba združenih sredstev lahko tudi večja,
Poleg številnih spodbujevalnih interesov za naložbe v manj razvitih republikah in na Kosovu so
predvidene tudi carinske olajšave za uvoz specifične opreme za objekte na osnovi združevanja sredstev na dohodkovnih načelih,, V dogovoru je bilo sklenjeno, da ta sredstva prvenstveno usmerjajo v tisto proizvodnjo in objekte,pri katerih bo zagotovljena hitrejša rast zajtoslenosti in dohodka pač skladno s planskimi prizadevanji.
Resnici na ljubo velja.povedati, da je bila že v prejšnjem srednjeročnem načrtu možnost za 20-odstotno,združevanje dela in sredstev v temeljnih organizacijah združenega dela v manj razvitih pokrajinah in na Kosovu. Toda to se ni uresničevalo, če pa se je že, je bilo v pretežni meri motivirano z zagotavljanjem energije, surovin in in delov, medtem ko je bilo naložbe mogoče izpeljati le z dopolnilnimi sfedstvi iz sklada. Potemtakem udeležba v skupnem prihodku ni bila motiv združevanja dela in sredstev, kar je v prihodnjih letih potrebno spremeniti in uveljaviti na tem področju prave dohodkovne odnose. To je moč storiti le, če prihaja do združevanja dela in sredstev na osnovi ekonomskih interesov temeljnih organizacij združenega dela. Takšno združevanje je prav gotovo boljše, spodbudnejše in nenazadnje je fakšna pot samoupravnega urejanja razmer zanikanje starega proračunskega financiranja in uveljavljanja države v tem razvoju mimo združenega dela. Mora se pokazati tudi v ekonomskih učinkih, kajti z združevanjem se uveljavlja skupni interes najmanj dveh temeljnih organizacij združenega dela, krepijo se bratske vezi med delavci, ki prevzemajo oblast nad presežno vrednostjo brez tutorstva države.
Torej: pri opredeljevanju smotrov hitrejšega napredka manj razvitih republik in pokrajin je treba izhajati iz tega, da so delovni ljudje in drugi občani sami odgovorni za gospodarski in družbeni razvoj, da z drugimi prevzemajo odgovornost ža napredek proizvajalnih sil na manj razvitih območjih in odgovornost za uspehe gospodarjenja. Zato ne bi smeli kot osnovni smoter pospeševanja napredka manj razvitih republik in pokrajin v planskih dokumentih predvideti hitrejše rasti družbenega proizvoda (določen odstptek več od jugoslovanskega povprečja), kajti to je le eden od namenov,'ne pa edini. V planskih dokumentih bi morala biti predvsem opredeljena obveznost ustvarjati možnosti za dosego teh ciljev.
Novi sistem financiranja napredka manj razvitih in zlasti združevanje dela in sredstev je prikladnej-ši. Zlasti združevanje dela in sredstev je skladno z naravo naših družbenolastninskih odnosov in pri tem moramo upoštevati, da so le delavci nosilci sredstev za razširjeno reprodukcijo. Vsako združe-
Slikci: Fotoarhiv DE
vanje dela in sredstev mora zato upoštevati njihov neposreden in posreden interes.
Sedanji značaj sklada in odnosi, ki se oblikujejo ob tem, imajo vse značilnosti državnega urejanja teh zadev in s tem objektivno tudi otežujejo izražanje resničnih samoupravnih odnosov delavcev organizacij združenega dela v razvitih republikah in pokrajinah, ki pa so v bistvu enaki interesom delavcev v manj razvitih republikah in pokrajinah. To je hitrejša rast proizvajalnih sil in storilnosti, razvoj samoupravljanja, krepitev enakopravnosti narodov in narodnosti in utrjevanje neodvisne in neuvrščene Jugoslavije.
V preoblikovanju dosedanjega pospeševanja napredka gospodarsko manj razvitih mora zategadelj dobiti osrednjo vlogo združeno delo v manj in bolj razvitih republikah in pokrajinah. To pa tudi pomeni, da moramo tudi posojilne odnose na tem področju zamenjati z neposrednim samoupravnim združevanjem dela in sredstev med organizacijami združenega dela po dohodkovnih načelih in na osnovi skupnih interesov. To povezovanje, združevanje dela in sredstev je sicer v dobršni meri odvisno od celote uveljavljanja dohodkovrfih odnosov, vendar pa bo čim prej potrebno vgraditi v celotno delovanje sklada federacije merila in ukrepe, ki bodo pospeševali skupne naložbe. Tako bo pospeševanje napredka temeljilo na integracijskih načelih v okviru enotnega jugoslovanskega trga in te-
meljnih razvojnih usmeritvah Jugoslavije kot celote ter nujnosti reševanja razvojnih vprašanj razvitih in manj razvitih republik in pokrajin.
V naši republiki smo se odločili za pospešeno samoupravno združevanje dela in sredstev ozd na enotnem jugoslovanskem trgu, še posebno pa ozd gospodarsko manj razvitih republik in Kosova, V dogovoru o temeljih plana so opredeljene naloge gospodarskih zbornic, bank in izvršnega sveta na tem področju. 'Banke so s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov zagotovile prednostno usmerjanje sredstev za skupne naložbe in ugodnejša posojila. Okrepila se je tudi aktivnost gospodarskih zbornic in sodelovanje z ustreznimi ustanovami v manj razvitih republikah in na Kosovu. Odgovorne službe skrbno proučujejo programe za skupne naložbe', usklajujejo se interesi združenega dela med organizacijami združenega dela in njihovimi asociacijami. Vse to nastaja na novih, samoupravnih temeljih. Lahko zapišemo, da je vendarle prodrlo spoznanje, da je hitrejši napredek manj razvitih republik in Kosova odvisen zlasti od združevanja dela in sredstev, od uveljavljanja dohodkovnih načel in donosnosti poslovanja. Pri tem je treba vztrajati in se tudi držati te usmeritve, kajti drugače bi morali obdržati zastarelo in s samoupravljanjem sprto proračunsko financiranje. O njem pa smo že rekli, da ne krepi dohodkovnih vezi v združenjem delu.
Marjan Horvat
Problemi in dileme dolgoročnega razvoja Slovenije (2.)
Kako
bomo
živeli
jutri
Piše: Vinko Blatnik
Prve razgovore o tem, kakšna pota naj ubira naša republika v svojem razvoju do leta 2000, so dokaj poučna, vendar niso ubrana na isto struno. Tako se eni sprašujejo, ali je sploh mogoče ugibati, kakšen bo naš jutrišnji dan, ko pa na naš družbenoekonomski razvoj vpliva toliko neznank. Drugi pa, nasprotno, trdijo, da nas je prav to, da smo se nemočno in brez prave volje prepustili stihiji tržnih zakonov, pripeljalo tja, kjer smo. Med znanstveniki — ne nazadnje tudi med ekonomisti —se vendarle vse bolj uveljavlja prepričanje, da postaja zavestno in načrtno vplivanje na današnji vi-
soko industrializirani svetovni Sever in na nerazviti Jug neodložljiva, nujna potreba sodobnega človeštva. Svet se spopada z vse h ujšo.grOžn jo človeške demografske eksplozije na vse tesnejši Zemlji, s pomanjkanjem hrane, energije, surovin, in še z ekološko krizo. Kljub upoštevanju številnih dejavnikov, ki po mnenju znanstvenikov lahko vplivajo na prihodnost naše civilizacije, pa sinteze spoznanj še vedno ne vsebujejo dovolj teoretsko utemeljenih in praktičnih napotkov za zavestno usmerjanje družbenega razvoja. Na eni strani manjka čvrsta teoretična podlaga za izdelavo takšne sinteze spoznanj, na drugi pa pripravljenosti znanstvenikov različnih strok za iskanje skupnih, za vse sprejemljivih odgovorov na razredno in ideološko obarvana vprašanja razvitega in nerazvitega sveta. Brez neposrednega ustvarjalnega sodelovanja znanstvenikov in inženirjev pa ne bo mogoče rešiti problemov, ki nastanejo zaradi medsebojnega vpliva med človeško družbo in naravo, ali med družbami, ki se razlikujejo po svojih naravnih bogastvih in po sredstvih za zadovoljevanje svojih potreb (družbenoekonomskih sistemih). Rešiti bo treba celo vrsto temeljnih in tehnoloških problemov, predno bomo na našem planetu dosegli, da bomo imeli dovolj hrane, energije in uporabnih surovin in predno bo mo-
goče nadzorovati naravne bolezni ter zaustaviti onesnaženje okolja in uničevanja tal.
Res vsa ljudstva po isti poti?
V razpravah o tem, ali je mogoče zavestno usmerjati razvoj človeštva ali vsaj razvoj proizvajalnih sil, se pogosto srečujemo s prepričanjem, da univerzalnost naravnih zakonov terja tudi enak način njihove uporabe za vsa ljudstva na Zemlji. To pa nas pripelje do naslednjega poenostavljenega sklepa: le ljudstva, ki imajo večje izkušnje na področju medsebojnih vplivov z naravo in katerih sredstva za spreminjanje naravnih bogastev v gospodarske dobičke šo večja, lahko uspešno prenašajo svoje izkušnje ljudstvom, ki so v tem pogledu manj razvita. Ta ljudstva, ki so slabo pripravljena za vpeljavo in obvladovanje novih tehnologij, bodo morala le-te najprej poenostaviti in jih prilagoditi; šele potem jih bodo lahko vpeljala v svojo gospodarsko strukturo.
Razumljivo je, da avtorji takšnih prepričanj in predlogov izražajo že uveljavljeno, to je sedanjo prakso družbenoekonomskih odnosov med razvitimi in nerazvitimi deželami v svetu. Tako se morajo — zaradi dobro premišljene strategije izvoza, tehnologij — nekatera območja
specializirati za pridobivanje surovin, druga za njihovo obdelavo, tretja za proizvodnjo porab-nih dobrin in opreme, četrta spet za izdelavo novih tehnologij. Takšna delitev dela v svetovnem merilu spreminja pogoje medna-\ rodne menjave v korist območij, ki zavzemajo višje ravni razvoja proizvajalnih sil; le-te izvažajo svojo inflacijo v zamenjavo za višje stopnje rasti, uvožene z drugih območij, predvsem pa iz držav v razvoju. Da bi se otresle pritiska razvitejših, morajo imeti manj razvite dežele svoje znanstvene vire. Le tako lahko zadovoljijo svoje najnujnejše potrebe in si same ustvarjajo svojim potrebam primerno tehnologijo. Ta tehnologija morda sploh ne bo podobna »prilagojenim tehnologijam«, ki obnavljajo in poenostavljajo proizvodne tehnike razvitih držav, marveč bo prav zaradi izvirnosti drugačna in tudi bolj uporabna od tistih, ki jih poznamo.	,
Največja moč — lastno znanje
Večina znanstvenikov'že soglaša v oceni, da je treba tradicionalni pojem razvoja, ki je opredeljeval samo gospodarsko rast, bistveno razširiti. Vsebuje naj vsaj naslednjih-dvanajst elementov: biti mora celovit, originalen, vsaka država mora svo-
bodno odločati o svojem razvoju, vsaka mora zasnovati svojega, biti' mora del celote, upoštevati mora celovitost okolja, biti mora načrten — ali bolje načrtovan, in hkrati še usmerjen k pravičnemu družbenemu redu, biti mora demokratičen, ne sme izolirati manj razvitih območij ali držav v družbenoekonomsko osamitev, biti mora novatorski in —- ne nazadnje — načrtovanje razvoja mora temeljiti na realistični opredelitvi nacionalnih potreb.
Med omenjenimi elementi kaže opozoriti zlasti na tiste, ki lahko predstavljajo teoretsko podlago tudi za usmerjanje našega, jugoslovanskega družbenoekonomskega razvoja. Tako velja zlasti poudariti zahtevo, da mora biti razvoj izviren. Drugače povedano:	posnemanje tujih
modelov razvoja ni vedno koristno. To pomeni, da bi oblike razvoja ne smele biti samo različne in ustrezati družbenim in ekonomskim strukturam, naravnemu in človeškemu okolju ter kulturni celovitosti sleherne države, marveč bi se morale ujemati tudi s političnimi prizadevanji in cilji sleherne posamezne države, kakor tudi s tem, kako si kdo sam predstavlja svojo prihodnost. Ce upoštevamo to dejstvo, dobiva vsebina pojma »prepada« med razvitimi državami ter državami v razvoju drugačen pomen. Ne da bi se odpovedali cilju, da je treba zmanjšati
presenetljivo velike razlike med eno in drugo ravnijo razvitosti, bi se morali počasi poslavljati od pojma »prepada«, ki ga navadno opredeljujemo dokaj negativno, le na podlagi zunanjih ekonomskih kazalcev, namesto njega pa bolj'poudariti pozitivno, to je svobodno izbrano strategijo razvoja sleherne dežele. Tudi za naš jugoslovanski razvoj velja zahteva, da ne sme bifi izključno odvisen od razvitih tehnologij, izdelanih drugje, še toliko manj pa od uvoza zastarele tehnologije iz razvitih držav.
Pri predvidevanju in usmerjanju razvoja ima torej — poleg organizirane in zavestne dejavnosti delovnih ljudi — nedvomno najpomembnejšo vlogo znanost, znanstveno-raziskovalno delo. »Ne obstaja resnična znanost, ki se prej ali slej, neposredno ali dolgoročno, ne potrjuje na kateremkoli področju prakse človeštva. In ne obstaja resnično ustvarjalna praksa — na kateremkoli področju družbenega življenja — ki se v katerikoli obliki in obsegu ne opira na znanost«, je poudaril Edvard Kardelj ob razglasitvi za rednega profesorja politične ekonomije socializma na Ekonomski fakulteti »Boris Kidrič« v Ljubljani.
To spoznanje nam je in mora biti tudi v prihodnje osnovno vodilo pri teoretskem opredeljevanju in praktičnem uveljavljanju našega družbenega razvoja.
Jugoslovansko združeno delo založništva
O skupnih projektih, izkušnjah, težavah
Miloša Mikelna, pisatelja, direktorja delovne or- slovanskem združenem delu založništva. Znano je, ganizacije Cankarjeva založba, predsednika akcij- da Mikeln ne ljubi praznega govoričenja in da je skega odbora za knjigo pri republiški konferenci so- znan kot človek akcije. Kot tak se je znova predstavil cialistične zveze, smo povabili k razgovoru o jugo- v razgovoru z našo urednico Sonjo Gašperšič.
v	______ _____
— Na lanskih Gorjupovih dneh je Franc Šetinc dejal, da vsi govorimo in pišemo o združenem delu, tudi kadar je to razdrobljeno, nepovezano. Ali ima, tovariš Mi-
* keln, pojem »jugoslovansko združeno delo založništva« že svojo stvarno podlago. Smo tu že stopili na pot združevanja dela?
—	Te povezave so, o tem ni nobenega dvoma. I So tiste splošne povezave, zbornične, strokovne, so | pa tudi poslovne povezave. V ožji poslovni povezanosti sta dve večji skupini, prva so tako imenovani združeni založniki, kjer se iz vsake republike povezuje po ena založba, druga je skupina šestnajstih" založniških organizacij združenega dela, ki je ravnokar podpisala samoupravni sporazum v Sarajevu; ta skupina nima nobenega posebnega imena, je bjlo pa znotraj nje že doslej narejenih precej skupnih akcij. Jaz lahko govorim o teh stvareh bolj s praktičnega in poslovnega stališča, lahko povem le tisto, kar se v resnici zgodi. Kot na drugih področjih se namreč tudi o jugoslovanskem založništvu mnogo pogovarjajo, ampak nekaj se vendarle tudi zgodi. V naši založbi na primer, že vnaprej delamo določene projekte z namenom in vednostjo, da bodo šli na jugoslovansko tržišče. V letošnjem letu smo tako delali vsaj pet knjig, recimo Titove poslednje bitke, knjigo, ki je izšla takoj po začetku leta, pa Stoletje svetovnih vojn, do takih knjig, kot je recimo Jugoslovanska kuhinja, za katero se zanimajo tudi založniki zunaj države.
— Pripravite take knjige v drugih jezikih vi sami?
—	Ne, mi delamo knjigo za slovenskega bralca, ampak računamo, da je knjiga taka, da bo našla interesente tudi v širšem jugoslovanskem prostoru.
Nobena pametna povezava ne more biti kaj drugega kot dohodkovna
— Torej ne gre za že vnaprej sklenjene medzaložniške pogodbe?
—	Ne. Knjigo moraš najprej narediti, pokazati. Ko je knjiga pri nas že pripravljena za v tisk, lahko tudi drugim pokažemo gradivo, tekst in ilustracije, kadar gre 'le za tekst, je stvar toliko lažja.
— V primeru, da se nekje za knjigo zanimajo, vi pripravite knjigo za razširjeno tržišče?
—	To je stvar dogovora. Včasih delo mi dokončamo, včasih drugi. Ponavadi pa drugi interesent za knjigo v svoji režiji prevede tekst, najdejo sami prevajalca, lektorja, skratka, poskrbijo za celotno obdelavo rokopisa, potem se dogovorimo, kje se bo knjiga tiskala, seveda v celoti, kar je cenejše, zamenja se le tekst, v različnih jezikih, ko se tiska vse hkrati.
jino tega prometa gre prek knjigarn, tretjina s prodajo prek zastopnikov, tretjina pa direktni prodaji, prek Knjižnega kluba, s pomočjo prospektov po pošti, z naročanjem knjig prek oglasov in tako naprej. I n ker torej 95 do 98 odstotkov dohodka pridobimo na tržišču, to pa neusmiljeno diktira svoje zakone, se v založbah ne moremo sprenevedati, češ da to ni tako, ker bi sicer ostali brez dohodka. Tega pa si seveda ne moremo privoščiti. In zdaj k vašemu vprašanju; ker je torej tako, je drugih jugoslovanskih knjig na našem knjižnem trgu le toliko, kolikor se zanje očitno zanimajo kupci. To pa se odvija na popolnoma isti način, kot v neki trgovini, ki je založena s preprogami iz Makedonije, s posebnimi čevlji iž neke hrvaške tovarne ali s čim tretjim. Če en sam kupec povprašuje po določenem blagu, tega nihče ne nabavlja.
— Včasih se bralcu ali poslušalcu informacij o našem založništvu vsili vtis, da je slovensko založništvo bolj vključeno v mednarodno delitev dela kot znotraj državnih meja?
Uvoz, pa tudi izvoz licenc za knjižne projekte
— Ta vtis je pravilen. Koprodukcij z inozem-stvBm je bilo več, ker so nam tuji založniki ponudili veliko bolj privlačne knjige, pa tudi take, ki jih sami nismo znali narediti, pa jih tudi v jugoslovanski knjižni produkciji ni. Če se enkrat vključiš v tako mednarodno koprodukcijo, z mnogo manjšimi stroški dotiskaš svoj del naklade, ker so skupne naklade ogromne. Če pa se kot aktiven subjekt vključiš in ponudiš sam projekt za neko koprudukcijo, imaš seveda na velikem tržišču tudi mnogo večji dohodek. Zadnja leta se razmerje med mednarodnimi in medrepubliškimi koprodukcijami sicer spreminja in bo prvotni vtis čez nekaj let verjetno drugačen. Seveda pa je treba upati, da bo tudi še veliko mednarodnih projektov, saj gre za sodelovanje z založbami, kot recimo v Londonu, ki so takorekoč sredi nakopičenega kulturnega bogastva, sredi bogastva številnih muzejev, knjižnic in arhivov, in imajo zato čisto drugačne možnosti, da delajo knjige, za katere velja splošen interes po vsem svetu, zanimive pa so seveda tudi za nas. To sojše posebej knjige s kulturno-zgodovinskega področja. Del mednarodnih projektov pa bi mirno lahko opustili, saj gre za knjige, ki bi jih lahko naredili s skupnimi močmi doma, pa smo jih zaradi udobja uvozili, češ, enkrat plačaš tisto licenco, pa dobiš opravljeno delo, drugače pa bi se moral z njim truditi tri, štiri leta.
Glede papirja smo Slovenci še posebej razvajeni
— To so torej tudi dohodkovne povezave?
—	Seveda, saj kaj drugega ne morejo biti. Nobena pametna povezava ne more biti drugačna kot dohodkovna.
— S kom se vaša založba največ povezuje?
—	1 a ali ona založniška hiša ima kar stalne vezi. Mi imamo dobre vezi z Narodno knjigo iz Beograda, Prosveto iz Zagreba, deloma z Mladostjo iz Zagreba in še z nekaterimi v Makedoniji in drugje.
Zakon tržišča je neusmiljen
— Če za kakšno stvar velja, da ne sme poznati meja, je to knjiga. Kako smo medsebojno informirani o knjižnih novitetah v Jugoslaviji, kako lahko slovenski bralec pride do teh novitet?
— Informiranost je pn nas precej slaba, saj še za slovensko knjigo zmerom ne najdemo pravega prostora v sredstvih javnega obveščanja, pri enem delu uredništev ni sistematične politike na tem področju. To, koliko so jugoslovanske novitete prisotne na našem knjižnem trgu, to pa je stvar, pri kateri ima glavno besedo trgovski interes knjigarn. Že petnajst let opozarjamo namreč, da je knjigarna v enakem gospodarskem položaju kot katerakoli druga trgovina, a ker se knjige počasneje obračajo kot drugo blago, so knjigarne še v slabšem položaju. V bistvu glede tega ne moremo spremeniti temeljev, vsaj za zdaj ne, saj bi to pomenilo popolnoma nanovo postaviti ves promet s knjigo, od izdajanja naprej. To bi terjalo velika sredstva, ki jih družba seveda nima. Novi založniški zakon, ki velja dve leti, je poskušal začrtati nekaj, kar naj bi v prihodnosti uresničili, to je svobodna menjava dela, čemur pa se nismo še nič približali, spričo splošnih gospodarskih težav se zadnje čase skoraj še bolj oddaljujemo od tega. Ne govorim o knjižnih družbah, ki so v dokajšnji meri subvencionirane, govorim o prometu s knjigo v založbah, ki pridobijo na tržišču 95 do 98 odstotkov do.hodka; približno tret-
— Zadrege s papirjem so splošnojugoslo-vanske zadrege. Z njimi, kot vemo, se na neki način ukvarja tudi akcijski odbor za knjigo pri RK SZDL.
—	V tem odboru se posebna delovna skupina ukvarja s temi vprašanji. Pred letom dni, ko je biloi papirja še dovolj, a smo že vedeli, da nam ga bo za-čelozmanjkovati,smosenekaterižepripravili na to, predvsem pa opozarjali tiste, za katere smo menili, da bi lahko vplivali, da bi se kritičnemu stanju izognili. Morali smo zdaj v nekem smislu zbrati moralo, da smo se lotili perspektivnih načrtov varčevanja s papirjem, izhajajoč seveda iz stanja, ko je bilo papirja še dovolj. Gre za pobude o standardizaciji papirja, formatov, uporabe papirjev, ki so cenejši, ne pa po kvaliteti bistveno slabši. V Sloveniji smo precej razvajeni, ravnamo se po nekih zahodnoevropskih standardih, mogoče smo že pretirano razvajeni, saj mislimo, da mora hiti že vsak roman, ki ga enkrat prebereš, natiskan na najboljšem papirju.
— V drugih republikah in pokrajinah niso tako razvajeni.
—	Niso. Mnogo manj so razvgjeni tudi na vzhodu, marsikdaj tudi na zahodu. Pri nas gre za vpliv nemške književne kulture, ki zahteva zelo kvaliteten papir, medtem ko take tradicije nimajo niti Francozi, Italijani, pa tudi Angleži ne. Zdaj smo seveda v položaju, ko moramo gasiti sprotne požare, in ko se bomo vsaj miselno razbremenili sedanjih težav s papirjem, bomo skušali stvari dolgoročno razreševati. Posebna skupina predstavnikov papirne in grafične industrije in založnikov pripravlja nekaj takih pobud...
O zapravljanju ali racionalnem natisu presojati konkretno
— Ali drži ocena, da v Sloveniji sedem desetin natisov izide izven založniških hiš? Se tudi po tej poti ne zapravlja papir; po vsej državi je recimo precej razširjen snobizem posebne vrste, ko podjetja ob svojih jubilejih na dragem papirju predstavljajo svojo
Slika: A. Agnič
proizvodnjo, svoje dolgoletne direktorje itd.
—	Zelo verjetno ta ocena drži, popolnega pregleda nad tem pa ni. Velik del teh natisov za javnost in založbe ni zanimiv, ker ni ne kulturno ne v kakem drugem pomenu nacionalno pomemben. To so recimo reklamne publikacije, ki ste jih že omenili in kako na tem področju narediti red. razmišlja tudi zvezna skupščina, ki vsako leto podaljšuje omejevanje izdatkov za propagando, za avtorske honorarje, saj se pod tem naslovom v podjetjih mnogo takih publikacij izda in tudi mnogo denarja porabi. Te omejitve so najbrž prav rezultat teh istih razmišljanj. Velik del natisov pa pomenijo publikacije, ki jih je po naslovih sicer veliko, po nakladah pa ne pomenijo toliko, ker jih izdajajo nekatere občine, društva, muzeji, vse mogoče kulturne in druge združbe,1 ki to namenijo le določeni publiki. Za te natise se ne bi zanimal širši krog, tudi če bi jih izdale založbe. Moram reči, da v tem založništvu ne vidim ne nevarnosti ne nereda, gotovo pa se tu zapravi tudi kak denar, ki bi se lahko skrbneje naložil. Po drugi strani mogoče včasih ti izdajatelji tudi kaj prihranijo. Če neka delovna organizacija ve, koliko odjemalcev bo imela neka njihova publikacija, pač toliko tiska, razpeča ali proda; ne potrebuje založniškega aparata, ne distribucijske mreže, ne skladišč za zaloge, izda publikacijo za svoj račun, ne da bi se na njeno ceno obesila založniška režija.
— A ne glede na to, so založbe dovolj ofenzivne tudi v iskanju neposredne menjave dela? Recimo, knjiga o 400-letnici Lipice, ki si jo je zamislila delovna organizacija, je šele kasneje prišla v založniški program.
— V zadnjem času, ko so založbe bolj v škripcu, so bolj ofenzivne. Zadosti najbrž še niso, lahko bi bile še bolj. A imamo kar lepe primere. V naši založbi izdamo recimo vsako leto nekaj knjig z raznimi soizdajatelji. Najbolj nenavaden koproducent za založništvo je bilo nemara gradbeno podjetje Pionir iz Novega mesta, s katerim smo skupaj izdali pesmi enega od članov njihovega kolektiva, ki so bile natisnjene ob nekepi njihovem jubileju. Ali so-založba z zasavskim Energetskim kombinatom pri izdaji Trinkausovega Zruška. — Ali, ko si podjetje ob svojem jubileju zamisli pametno darilo delavcem, recimo miniaturko Tristo narodnih pesmi; bilo je več takih primerov, da smo to miniaturko ponatisnili, ji dodali le sprednjo stran za podjetje; v nekem primeru smo natisnili celo I 1.000 izvodov tako opremljene miniaturke narodnih pesmi. V nekaterih primerih pa so prišle pobude za tiskanje neke knjige iz podjetij oziroma od organizatorjev kulturnega življenja; tako smo pri njih lahko raču,-nali s širšim javnim interesom in smo jih potem nekaj dali tiuji v prodajo v knjigarne. Seveda pa bo še vedno ostala potreba, da tudi podjetja sama sebe predstavljajo v publikaciji in če še direktorja poleg ovekovečijo — bog mu daj zdravja!
V knjižnicah narašča izposoja leposlovja
— Na televiziji ste zadnjič povedali, da Slovenci kupujemo vedno manj knjig, nekaj več le raznih priročnikov za stalno uporabo. V Makedoniji vsa združena sredstva za knjigo usmerjajo v knjižnice, da lahko kupujejo več knjig. •
—	Tudi pri nas že nekaj let Kulturna skupnost Slovenije odkupi včasih 150, včasih 300 izvodov knjig in jih razpošlje knjižnicam. Gre torej ze enake prijeme. Pa tudi sicer velja načelo, da kulturna skupnost podpre knjigo, ne založbo, da se torej knjigi zniža cena. Podobno delajo v drugih republikah in pokrajinah, le da se mi otepamo še z nizkimi nakladami; pesniška zbirka ima 400, 500 izvodov, uspešna 1.200. 1.500 izvodov, roman 600, 800 izvodov, uspešen roman 1500, tudi 3000 izvodov; knjiga v 4 do 5 tisoč izvodih ima brez subvencije normalno ceno, seveda pa še vedno previsoko za kupce. Najbolj prodajan in bran je pri nas Tone Svetina, ki je že prekosil Finžgarja, za njim pa Bevka, Ingoliča. Svetina doseže tudi po več tisoč
j- izvodov, njegovo Steno smo tudi trikrat tiskali po I 5000 izvodov.
; — Sindikati si prizadevamo za razširitev vzajemnih knjižnic, ki bi lahko postale nov j potencialni neposredni kupec knjig, še celo, če bi jim knjigo lahko posredovali S brez rabata.
— Nekatere založbe so začele želo konkretno i razmišljati o tem, kako bi knjigi olajšale pot v knjižnice. Sredstva, ki jih dobijo le-te, ne rastejo po isti stopnji kot rastejo cene knjigam. Že od spomladi pa nam knjižnice signalizirajo, da narašča zanimanje izposojevalcev za leposlovje, to je za tiste knjige, kjer mi spričo visokih cen izgubljamo kupce. Če ijiidje ne morejo knjige kupiti, si jo gredo pač izposodit v knjižnico. Kaj bo Kulturna skupnost glede tega ukrenila še do konca leta, ne vem. A kar zadeva vzajemne knjižnice, ko bodo le-te lahko organizirano nastbpile v odnosu do založnikov, bedo gotovo mogoči dogovori, ki bodo rodili tudi rezultate.
Problem je višina avtorskih honoraijev, ne njihov delež v ceni knjige
— Ali je res, da je delež avtorja v izvodu knjige 8 odstotkov, prodajalca pa 20 do 25 odstotkov? Ali ni to absurd?
— Avtorski honorarji so v vsej državi približno taki kot pri nas, tudi delež prodajalcev v ceni knjige. Ali je to sorazmerje absurd, je drugo vprašanje, položaj je od knjige do knjige različen. Pri knjigi s
30.000	naklade je avtorjev delež tudi 40 ali celo 60 odstotkov. Da pa knjigarne dobe preveč, ne bo nobena pritrdila, saj še s tem ne morejo izhajati. Knjigarne v evropskem povprečju dobivajo 35 odstotkov od cene knjige, v posameznih primerih tudi 40 odstotkov, kar se pri nas seveda ne zgodi. Stroški z distribucijo knjige so zelo veliki. A ljudje se tudi ' čudijo, čeidobi kmet za kilo grozdja 12 din, vino pa je potem po 60.
Posebno vprašanje pa je seveda višina avtorskih honorarjev, to že počasi postaja ovira za pridobitev kvalitetne knjige. Do leta 1955 je bilo še tako, da je človek pisal eno leto knjigo, pa je od tega leto dni živel, če je knjiga seveda tudi naletela na dober odmev bralcev. Pred vojno so prevajalci v letu dni prevedli debelo knjigo, dve ali tri, pa so od tega vse leto živeli. Tudi to danes ni več mogoče. Neustrezni avtorski honorarji izvirajo iz slabega ekonomskega položaja knjige in založništva, dodatno pa še iz | omejitev avtorskih honorarjev. Moram reči, da se j mi zdi tako sprejemanje zakonov slabo opravljeno | delo, hkrati pa je to izraz primitivizma. Saj vsi vemo, da ti ukrepi niso naperjeni zoper avtorje knjig in založbe, pač pa zoper publikacije sumljivih • vrednosti. Ne vem, zakaj zakonodajalec ni toliko premislil teh stvari, saj je iz takih omejitev vendar zelo lahko izločiti resni.čno ustvarjalno delo recimo od fiktivnih raziskav za neko podjetje. Svet za kulturo pri RK SZDL je naprosil Republiški komite za kulturo, da pregleda davčno politiko na področju kulturnih dejavnosti in tudi posledice omejevanja honorarjev. Vsekakor pa drži, da bi tudi založniki morali,pravočasno ostreje nastopiti, več sami narediti, pa tega nismo.	0
— Okrog uresničevanja samoupravnega položaja avtorjev pri založbah je slišati nekaj dilem. Kako to razrešujejo drugje, saj verjetno za to zadevo ne more imeti vsaka republika svoj meter?
— V drugih republikah niso še tako daleč kot mi, ki že imamo založniški zakon, ki ureja samoupravne pravice avtorjev. Orjemo ledino, seveda pa tipamo tudi v negotovost, čeprav mislim, da najbrže ni treba, da bi že zakon vse do konca domislil. Avtorji bodo najbrže uveljavljali svoje samouprav-Ijavske pravice pri založbi, s katero največ sodelu-! jejo. Naš novi založniški svet je že priznal te pravice I avtorici, ki se je za to zavzela. Navsezadnje pa j spričo malega števila a\ tori e v v olo\ e ni ji, ki imajo I status samostojnega umetni’.••• . • založbe to sploh j ni problem. Seveda pa s tem r ni reči daninika-| kršnih dilem, a te se bodo razjasnil • •• •.;• im prakso.
Jesenice, »Jugoslavija v malem«.
Ej ga, kako si?
V železarski restavraciji na Jesenicah tisti dopoldan skoraj ni bilo gostov. Pač, v kotu se je o »problemih današnjika« živo prepričevalo nekaj študentov. To pa je bilo tudi Vse. »Le kje so delavci?« me prešine. Zadnjič, ko sem bil tu, jih je bilo namreč vse polno. Družbo in še malce temačen prostor je napolnjevala srbohrvaška beseda. Tu pa tam se je prelivala v pesem... V njej smo začutili njihove rodne vasi, zaselek v bosanskih planinah.
Le zakaj jih ni danes? Morda pa je v železarni kakšna proslava? Bližajo se prazniki...
Razmišljanje zmoti prihod novega gosta. Karirasta srajca, temnomodra obleka, delavski čevlji — ta bi utegnil biti pravi. Nisem se zmotil, iz žepa potegne možakar bone za kosilo. Natakar ga očitno dobro pozna. Poleg juhe mu prinese tudi kpnjak.
»Zdravo stari!« V odzdrav dvigne roko in malce začudeno pogleda. »Ne poznam te,« komentira takšen način navezovanja stikov, hkrati pa pokaže, naj prisedem. Intuitivno dojame, da bi z njim rad govoril.
Srbohrvaščina s črnogorskim naglasom, pomešana s slovenščino priča, da sem na pravi poti. Najprej razčistiva, kdo je kdo. Možakar, pravzaprav zdaj je to že Djurica Lockič, doma iz Budve, dela v železarni pet let. Natanko tisti dan je slavil ta zanj skromni jubilej.
Časa ni na pretek, zato kar začnem: »Kako živiš?«
»E, kaj bi ti govoril. Tudi sam vidiš. Saj si menda opazil, da danes tu ni nikogar od mojih. Smo pač pred plačo in v takšnih obdobjih jeseniške gostilne počivajo. To je naša mentaliteta. Ko imamo denar, je ves svet naš, ko ga ni, se drži vsak zase. Takrat smo tudi čemerni.
Živim v samskem domu. In tako poteka moj vsakdanjik — železarna', dom in gostilna. Dan je podoben kot jajce jajcu. Pred koncem meseca iz tega vrstnega reda izpade gostilna. Drugače je vse enako.«
»Pa ne boš menda rekel, da te na tem svetu ne zanima nič drugega?«
»Zanima me že, vendar tega v tem okolju pač ne morem uresničiti. Predvsem me ima, da bi zaživel drugače. Sem že v tistih letih, ko pač človek ne more živeti zgolj s prijatelji v veseli družbi.«
»Hočeš reči, da bi rad ustvaril dom, družino...?«
»Tako nekako, vendar bolj slabo kaže. Če sem odkrit, sem nekoč doli v Bosni že vse to imel, vendar se je slabo izteklo. Zato sem tudi prišel na Jesenice.
Zdaj po tolikih letih bi rad začel na novo. Pravim rad, čeprav vem, da izpolnitev te moje želje pomeni premagati velike težave. Najprej je preprosto treba najti dekle. To pa je na Jesenicah težko. Kaj težko se katera odloči za »jugoviča«. Vem, ža to smo krivi sami. Saj poznate tisti naš rek: »Kogar enkrat piči kača, ta' se poslej tudi kuščarja boji.« Težko bi rekel, zakaj je tako, vendar se mi zdi, da so glavni vzrok za to prevelike kulturne razlike med nami. Kdor jih med nami premaga, ta si lahko zasnuje novo življenje. Kdor ne, ta za vedno ostane »jugo-vič«. Jasno pa je, da se moramo prilagajati mi.«
»Kaj pa sicer, delo v tovarni, življenje v krajevni skupnosti?« -.
»Ne morem se pritoževati; čeprav delavski standard pada. To pa samo zato, ker vsi skupaj preslabo delamo. V mojem tozdu Žičami II. poznam na primer stvari, ki krnijo naš dohodek. Če bi bilo malo več zavzetosti in pripravljenosti za delo, bi te slabosti zlahka odpravili. Tako pa jih ne, vendar jih bomo morali, če ne, se nam bo pisalo še slabše. K temu bodo morali pristopiti z več odgovornosti, še zlasti naši predpostavljenima katere se mi zdi, da ne zaslužijo vedno svojega osebnega dohodka. S tem pa seveda nisem rekel, da se delavci dovolj zavedajo svoje odgovornosti. Bil sem že v več samoupravnih organih in sem to tudi že večkrat ponovil. Ne bi mogel reči, da so moje pripombe ostale brez odziva, res pa je, da slabosti odpravljamo vse prepočasi.
Za krajevnaskupnost pa niti ne vemo. Ne vabijo nas na sestanke, tako da niti nismo seznanjeni, kaj vse se v njej dogaja. Res pa je tudi, da kakšnega posebnega zanimanja za svoje okolje pri nas ni zaznati. Zavedam se, da potemtakem niti nimam pravice kazati s prstom na kogarkoli, hkrati pa tudi, da se bomo morali v to življenje slej ko prej vključiti, kajti sicer bomo še naprej obsojeni zgolj na »obrobje«.« ,
»Slab glas«
Iztočnico za pogovor v domu jeseniških družbenopolitičnih organizacij torej imamo. Najprej jo zastavimo pri Nevenki Juvan, sekretarki OK ZSMS.
»Pri teh stvareh moram biti odkrita. Obdobje pretepov je sicer minilo, kaj dosti naprej pa nismo prišli. Mladinska organizacija si prizadeva, da bi se ti delavci v večji meri vključili tako v odločanje kot tudi življenje v novem okolju, vendar so uspehi
večkrat kaj jalovi. To pa zategadelj, ker veliko mladih iz drugih republik in pokrajin pride na Jesenice zgolj zavoljo zaslužka (vse drugo naj jim ne bi bilo mar) pa tudi zaradi okolja, ki spričo »slabega glasu« ni naklonjeno vključevanju teh mladih ljudi. Kajpak to ni pravilo (so tudi izjeme), vendar je v glavnem tako. •
V organizirane.mladinske vrste je na Jesenicah vključenih kakih 1000 mladih delavcev iz drugih republik in pokrajin. Zvečine živijo ti mladi v samskih domovih, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tam, kjer so se mladi dobro organizirali, tam so tudi same bivalne razmere dobre. Velja seveda tudi narobe. Najbolj neurejen je samski dom »Gradbinca«, kjer že več let vsi skupaj samo ugotavljamo stanje, ne spremenimo pa ničesar.
Popoldan ti mladi preživijo največ na športnih igriščih in v gostilnah. Organizirane zabave, kljub vsem prizadevanjem mladinske organizacije ni, tako da so mladi prepuščeni sami sebi. Če se hočejo zabavati, plesati, morajo na Bled ali kam drugam, kjer pa je seveda vse drago. Mislim, da na tem področju — kljub že nekaterim neuspelim poskusom — ne bi smeli vreči puške v koruzo. Podobno velja tudi za vključevanje mladih v samoupravno življenje, kjer bi še zlasti sindikat moral storiti več.
Ob tem pa moram tudi dodati, da se mladi iz drugih republik in pokrajin množično vključujejo v mladinske delovne akcije (zlasti zvezne), saj po pravilu tvorijo dve tretjini sleherne mladinske delovne brigade, ki jo organizira mladinska organizacija na Jesenicah.«
Smo le mi...
Naš obisk v »Jugoslaviji v malem« je zašel v vedrejše razpoloženje, ko smo se v sindikalni pisarni zaklepetali z Brankom Iskro, predsednikom OS ZSS Jesenice in Zdravkom Črvom, predsednikom OK SZDL. Tu smo zvedeli, da je na »stvar potrebno gledati diferencirano«. Kot sta povedala sogovornika, se za prvo in drugo generacijo delavcev iz drugih republik in pokrajin, ki so prišli na Jesenice, niti ne ve. Vsi ti ljudje so normalno vključeni tako v delo, življenje kot tudi odločanje. Mnogi od njih so danes priznani strokovnjaki, vodstveni in vodilni kadri, športniki. Pogostokrat je spomin na rodni kraj samo še njihovo ime.
»Okoli 4000 je tistih delavcev iz drugih republik in pokrajin, ki so na Jesenicah stalno prijavljeni,« pojasnjuje Branko Iskra. Za te niti ne moremo reči, da so delavci iz drugih republik, saj so se docela »stopili« s krajem, v katerem živijo. Imajo podobne probleme, kot jih imamo mi vsi. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da na Jesenicah sploh ne velja več tisto »mi in vi«. Smo le mi. Zdi se mi, da vi novinarji pa tudi ljudje"v Sloveniji drugače gledate na vse to, kot mi.
Strinjam pa se z ugotovitvijo, da so presneto v nezavidljivem položaju tisti, ki so šele prišli ali prihajajo. Poleg tega, da imajo vse tiste probleme, ki jih ima danes mlad človek (Stanovanje, vrtec itd), je tu za nameček še kopica drugih problemov. Gre za pridobitev tistih osnovnih delovnih navad, vključitev v okolje itd.
Na Jesenicah je začasno prijavljenih približno 2800 delavcev iz drugih republik in pokrajin. Moram poudariti, da imamo pod tem naslovom v naši občini več problemov. Gre namreč za to, da se vsi prispevki teh delavcev odvajajo v njihove matične občine, kar nam povzroča resne težave. Vedeti moramo, da tem delavcem in njihovim družinam nudimo vse zdravstvene in druge storitve v naši občini. Ne gre pozabljati ria otroke v vrtcih, šolah itd. To bomo morali nekako rešiti, ker zaradi tega trpi standard vseh, ki živimo na Jesenicah. Tudi začasno prijavljenih.«
Kajpak je z Brankom Iskro stekla beseda tudi o tipično sindikalnih nalogah, ki jih sindikat kot razredna organizacija delavcev na tem področju nedvomno ima. Ugotovitev, da se sindikat v tej občini ne ukvarja posebej z vprašanji Slovencev, Srbov, Črnogorcev, Bosancev, Makedoncev, Albancev in drugih, ampak le z vprašanji delavcev kot razreda, fiam je potrdila, da so na pravi poti, po kateri bodo vsi skupaj zagotovo rešili probleme, ki jih tarejo.
Poročif je domačinko
Avto brzi proti Ljubljani. Štoparki z Jesenic se še nista dobro namestili v zdelano simco, ko sta že začudeno zazijali od vprašanja: »In zdaj povejta, zakaj nimata radi fantov, ki so prišli na Jesenice iz drugih republik in pokkrajin?«
Dekleti, dijakinji srednje strojne šole z Jesenic, ki sta hiteli na Bled, kjer je njun razred pripravljal ples, da bi tako nekaj zaslužil za maturantski izlet, skoraj v en glas skašljata: »Kdo je rekel, da jih nimamo radi. Popolnoma normalno jih imamo rade, tako kot vse druge. Drugače je le, če nekdo žvižga za tabo, neumestno pripominja itd. Takrat si pač oplel, pa najsi bo že Jeseničan ali Bosanec.«
Slej ko prej dobra iztočnica za drugi del našega pogovora, v katerem so spregovorili delavci iz drugih republik in pokrajin na Jesenicah sami.
»Na tisti prvi oktober 1948. leta ne bom pozabil-nikdar. Bilo je’zgodaj zjutraj, ko se je vlak ustavil na Jesenicah. Bilo nas je dvanajst. Dvanajst mladih Bosančkov, dvanajst Kozarčanov. Gledamo naokoli, gledamo ljudi, gledamo drug drugega. Dim, mrak in megla, da si nisi mogel razjasniti ali segajo ti hribi do sem ali se nehajo nekje v nebesih. Postavili so nas v vrsto, imeli smo lesene kovčke z želez-
Slika: Štorski železar
nimi ročaji, nekateri samo culo. Potem smo šli. V internat. Torej v tiste francos'ke barake. Ko smo prišli do »internata«, je bila tam okrog barak dva metra visoka ograja iz bodeče žice. Ob vhodu štra-žar s puško. »Oj Zorane, mili sine; kam si prišel?! Po treh letih taborišča spet taborišče. Nihče nam namreč, nihče ni povedal, da Slovenci govorijo drug jezik, ki ga nismo razumeli, zato smo rekli: »spet Nemčija,« zdaj v smehu pripoveduje 47-let-ni inženir Zoran Krajič, vodja službe za varstvo pri delu in za varstvo okolja.
Po treh mesecih je mali Zoran že tako govoril in pisal slovensko, da je profesor njegove naloge kazal naokrog za zgled. Toda od tistih Kozarčanov je Zoran že po štirinajstih dneh ostal — sam. Ostali so pobegnili. »Tudi sam sem prve dni sanjaril o begu, vendar sem imel samo dve možnosti: ali se odločiti spet za pastirja na Kozari ali postati svoj človek. Izbral sem drugo...«
Po uku se je zaposlil v železarni, stanoval v barakah za samce, zvečer hodil v šolo. Tako je končal srednjo šolo, ob delu je študiral naprej. Ko je bil star 37 let, se je odločil za družino. Poročil je domačinko, zdaj imata dva otroka, osnovnošolčka. Prav danes podoživlja dva pomembna dogodka. Prvi je prelep, drugi žalosten. Tako je pač v življenju. Danes so mu namreč začeli graditi hišo. Njegovo hišo.
»Ko sem dobil garsonjero, nisem mogel verjeti, da je to moje. Mi, ki smo v samskih domovih preživeli toliko let, tam imaš omaro, posteljo in mizo,enostavno nismo mogli verjeti in dojeti, kaj bi s tako velikim prostorom, kot je garsonjera... No, zdaj imam, torej bom imel hišo. Ko se zdaj spominjam tistih dni, ko si bil bogat, če si premogel eno samo srajco, to si na večer v stranišču malo požulil, obesil čez posteljo, da je bila zjutraj spet »čista«, pa danes, ko fantje vendar stanujejo in živijo povsem drugačno življenje, ne morem verjeti, da smo v tem času toliko doprinesli. Čeprav trdim, da je katerikoli še tako moderno opremljen samski dom v kateremkoli mestu na svetu še vedno in samo — samski dom! Mladim moramo omogočiti življenje vsaj v garsonjeri, kjer si lahko ustvarijo osnovo bivanja po lastni volji in želji, kjer si lahko začno spletati prve družinske vezi. Potem bo prenekatera težava mladih delavcev odpadla sama po sebi...«
vanja so bila težja. Toda poglejte, danes niti ne vem več, kako je prišlo do tega, da smo v resnici tako globoko vtkani v to našo železarno. Ob napredovanju pri delu si počasi dobival še druge, politične naloge. Niti zavedel se še nisi, ko si že prevzel zelo odgovorne naloge. In spet si se dokazoval. Zoran bolj po partijski liniji, jaz v sindikatu. On v delavskem
svetu, jaz v krajevni skupnosti. In tako naprej. Enako je bilo z Milošem in vsemi, ki smo na Jesenicah. Včasih slišimo očitek, češ da »domačini« nimajo v kraju ali občini več nobene najodgovornejše funkcije. Najprej moramo razčistiti vprašanje o tem, kdo je in kdo ni domačin. Kdo si upa trditi, da jaz nisem domačin? Ali Zoran ali Miloš? Vse moje je tu, tu imam prijatelje, tu ima žena svoje prijatelje, tu so in bodo ostali otroci, ki jim je Prekmurje že tuje. To, da so nas iz leta v leto postavljali ob vse odgovornejše delo, to je verjetno zato, ker so nam zaupali in ker smo se trudili to zaupanje opravičiti. Ker smo domačini in nam ni vseeno, kako in kaj je s krajem...«
Kaj bi še radi slišali?
»Moja sinova sta zaposlena v železarni. Eden si je izbral težji, drugi lažji poklic. Hči se je zaposlila v zdravstvu. V rodni Gračac grem le na obisk, čeprav očetova hiša še stoji. Toda tudi tam je prišlo do zamenjav generacij, mojih vrstnikov je malo ostalo. Zoran je bolj navezan na svojo Kozaro. On je kar »bolan«, če vsaj dvakrat na leto ne spmkne v Bosno. Snubili so me, da bi se vrnil. Glej, so rekli, imamo železarno, ti si dober strokovnjak, damo ti veliko stanovanje... Nisem šel, čeprav sem stanoval v baraki, kjer še vode ni bilo,« pripoveduje 52-letni Miloš Cvetkovič, vodja pododdelka pri pripravi vložka v jeklarni.
»Poglejte, s Štefanom sva za deseti kongres partije organizirala rekordno proizvodnjo jekla — 500 ton. Toliko, kot ga nismo proizvedli v zgodovini jeseniške železarne. Kako naj bi to pozabil, kako pustil tovariše in prijatelje. Pregloboko smo vtkani v železarno, v življenje kraja. Srečaš nas povsod, v tej ali oni politični organizaciji, v krajevni skupnosti, kot delegata v občini ali sisu, na kongresu ali v republiki. Kaj bi še radi slišali...?«
Ko prestopiš prag železarne
Potrjevanje... v
»Mi, ki smo na Jesenice prihajali v prvih letih po vojni in ti, ki na Jesenice prihajajo danes, imamo vsi nekaj skupnega. Delo. Eni ostajamo, drugim so Jesenice samo vmesna postaja v življenju. Tisti, ki smo ostali in ti, ki bodo ostali, smo del te železarne, kraja in tukajšnje stvarnosti. Nisem iz druge republike, in vendar mi ni bilo ničesar prihranjenega, kar ne bi doživljali drugi. »Ko smo se zravsali, sem pač bil jaz Madžar, oni pa Bosanci. Toda naslednji hip smo bili že spet skupaj, trdno povezani z delom v železarni in delom v raznih organizacijah,« pripoveduje Štefan Ščerbič, ki je 25 let delal v jeklarni, zdaj pa krma'ri sindikat. Tudi on je prišel na Jesenice kot mlad fant, najprej menil, da le za malo časa, potem je odhod odlagal in ostal. Medtem si je zgradil hišo, v Srednjo Bistrico v Prekmurju odrine samo še na obiske.
»Zoran je zamolčal nekaj, kar je treba povedati. Vsi, ki pridejo v katerikoli tuj kraj in v njem želijo ostati, se morajo nenehno potrjevati, dokazovati, tako tudi mi na Jesenicah. Mi, ki smo prišli že davno in ti, ki prihajajo zdaj. Moraš se dokazovati, če hočeš,ria te okolje sprejme. Nam je bilo težje. Delovne in življenjske razmere se ne dajo primerjati, takrat ni bilo tako organiziranega šolstva, napredo-
stotkov delavcev iz drugih republik in pokrajin. Zvečine so to mladi ljudje. Drži, danes mi mlajši premoremo več kot eno srajco ali skupno kravato, kot je to povedal Zoran. Danes ni treba več na ples v Kranj, kjer so mladi iz Iskre takrat skrbeli za razvedrilo. Toda danes opažamg^ria nismo uspeli organizirati in poskrbeti za življenje izven kolektiva. V železarni imamo najdejavnejšo mladinsko organizacijo. Tudi politično in kulturno zabavno življenje daje vsakomur, ki to želi, dodatno delo. Drugače je, ko prestopi prag železarne. Tam trči v stvarnost, ko starejši odidejo na svoje domove, ko, kot je rekel Miloš, trči v »potrošniško družbo«. Ni tiste družabnosti, kot je pri delu. To mlade pesti, zato prenekateri obme hrbet Jesenicam in krene naprej,« jdodaja Tihomir Kostič, ki je pred osmimi leti prišel iz Kragujevca, strojni tehnik, zdaj tehnični sekretar koordinacijskega sveta v železarni.
»Ne čutim več tistega o prišlekih ali domačinih. Jesenice so Jugoslavija v malem in kot Zoran pra-vilno ugotavlja, statistika je varljiva. Kajti Zorano-vi, Miloševi ali Štefanovi otroci več niso Krejiči, Cvetkoviči ali Ščerbiči s Kozare, Gračca ali Bistrice, to so Jeseničani. Poskusite jih pobarati sami...«
Ivo Kuljaj Janez Sever
Kaj razjezi in kaj pomiri zasebnega graditelja
Trden temelj odrekanja — in tovarištva
Bolj ko tarnamo nad našo stanovanjsko gradnjo, bolj ko se zgražamo nad dolgim, predolgim čakanjem na stanovanja — bolj vidimo, kako širom naše domovine poganjajo hišice, hiše pa tudi večji dokazi zamisli in žepa ' slovenskih zasebnih graditeljev.
Nič čudnega, menimo. Če stanovanja ni moč dočakati, se ljudje pač sami lotijo gradnje. Brž pa se vprašamo, kako jih toliko tudi uspe — ob pravcati gonji za »papirnatimi temelji«, ob vse redkejših in dražjih zemljiščih, ob pomanjkanju in dražitvah gradbenega materiala...
Jasno je, da ob tolikih zasebnih gradnjah med graditelji ne morejo biti le obrtniki in drugi, po obilnem zaslužku sloveči poklici. Zato smo vrtali in v To-ba čni tovarni Ljubljana izvrtali delavca v neposredni proizvodnji, ki se je lotil gradnje stanovanjske hiše. Lado Hočevar nam je skušal razvozljati uganko, kako delavec z devetimi tisočaki mesečnega osebnega dohodka lahko zgradi hišo.
Lado Hočevar je v tobačni tovarni rezač tobaka. Prej je bil zaposlen v Utensilii, med delom je končal osemletko, nato presedlal v Tobačno tovarno in tu opravil še enoletno poklicno šolo za t -bačne delavce. Tretjino svojih 30 let je preživel v Tobačni in kot smo že zapisali, mesečno zasluži 9000 dinarjev. K tej vsakdanji življenjski zgodbi dodajmo še poroko in dve hčerki, starejša je letos prvič odprla šolska vrata, druga je stara 3 leta...
Naša zgodba se namreč začenja prav s hčerkicama. Prej sta Lado in žena živela še-kar brez skrbi, ob otrocih pa je bilo treba malo drugače razmišljati. Res zaslužita oba, žena še nekaj več kot Lado, pa vendar je mesečni mošnjiček za štiri člane precej plitvejši kot za dva. In seveda stanovanje! Nekaj kvadratov, ki so jima prej povsem zadostovali, se je nenadoma zaskrbljujoče stisnilo. Tudi razmere na pod-. strešju dobrih 100 let stare hiše v Podpeči sta začela meriti z drugimi očmi, da ni kopalnice, ju je šele zdaj resnično motilo...
Pa kaj bi dolgovezili. Vsak si lahko predstavlja, kaj predvsem si želi mlada, štiričlanska družina. Lado se je pozanimal v tovarni, kdaj si lahko obeta stanovanje in ko je zvedel, da bi moral nanj čakati več let, mu je ostalo 'le eno:
Stanovanjsko — za okna
posojilo
»Nekaj let je, kar so me nemogoče stanovanjske razmere in dolga lista prosilcev za stanovanja v kolektivu prisilile, da sem pomislil na lastnogradn jo. Še srečo sem imel.Tu blizu, na Jezeru, sem na krajevni skupnosti zvedel, da zbirajo prošnje za gradbena zemljišča. Oklevati ni bilo kaj, menil sem, da tako ni več moč živeti in tudi tisti pregovor sem imel v mislih — Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!
Za zemljo smo še kar spravili skupaj, saj niti ni bila draga. S prepisom vred sem za dobrih 690 kvadratnih metrov odštel približno 50 tisočakov. Zdaj zemljišča komunalno urejajo in terjali so 40.000 dinarjev od vsakega. Vsi smo se postavili pokonci in zahtevali, naj najprej kaj urede. Kaj bi kar vnaprej toliko plačali? No, vodovod že urejajo in za zdaj sem plačal 22.000 dinarjev. Potem bomo videli, kako naprej. Prav danes imamo sestanek na krajevni skupnosti.«
Na hitro smo zračunali, da bi moral Lado za zemljo in predlagano ceno komunalne opreme plačati več, kot zasluži vso leto. Zamislimo si, da je ženin zaslužek dovolj za življenje štiričlanske družine — od,kod vzeti za gradnjo?
»Krpali smo konec s koncem. Gradnje sem se lotil takoj; ko sem dobil zemljo in hiša je že pod streho. Tudi okna smo vgradili, tretja faza pravijo temu. Z ženo sva računala in ugotovila, da smo v treh letih za hišo porabili
700.000	dinarjev. Pri moji veri, da vam ne znam pojasniti, od kod sva vzela. Ženi so dali v Iskra Commercu 100, meni pa v Tobačni 140 tisočakov posojila. Od kod ostanek, se pravi večji del? Prigarano, privarčevano, sposojeno pri starših. Res je, da brez pomoči staršev ne bi šlo, nikakor ne. Ko si v stiski, bi morda še kje ,fušal’, pa kaj, ko nimaš časa. Prav vsako minuto prostega časa sem preživel na gradbišču. Če bi cenil še vse vloženo delo, bi bila vsota vrtoglava.
Pri gradnji je čas prav tako pomemben kot denar. Kar zamudiš, tudi plačaš. Zato z ženo nisva varčevala za nova posojila — prvič, ker inflacija in dražitve goltajo prihranke in drugič, ker sva morala prav vsak dinar takoj vtakniti v gradnjo. Le za primer. Ko sem pri KLI Logatec naročil okna, bi me veljala po predračunu 95 tisoč dinarjev. Nanje pa
šerp moral čakati 9 mesecev in ko sem jih dobil, so jih zaračunali po 140 tisoč dinarjev! Toliko torej, kot sem dobil stanovanjskega posojila.
Najbolj trnova pot je — papirnata
Nekaj zakonov se torej rodi zasebnemu graditelju z ne prav obilnim žepom: živi varčno s časom in denarjem, vsak dinar takoj vloži v nekaj otipljivega, pomagaj, kjer le moreš, ker brez pomoči tudi sam ne boš zvozil... Povedal sem že, da brez pomoči staršev ne bi šlo. Pa sosed, ki gradi tu poleg! Pomagava si, si sposojava orodje, vedno je kaj, kar ti potrebuješ, on pa prav tedaj ne...
Še nekaj je, kar moram povedati! Tovariši iz kolektiva so mi pomagali, kot sem si lahko le želel. Sploh je v naši tovarni ta • lepa navada, da drug drugemu priskočimo na pomoč in to obvelja seveda tudi takrat, ko kdo od nas zida. Ne le z nasveti, namigi, kje se kdaj kaj dobi — tudi za delo so poprijeli, tako da je kar letelo izpod rok. Kolikokrat sem si dejal — če ne bi imel takšnih staršev in sodelavcev !..
Pa znajti se mora graditelj, znajti! Od začetka si neroden, potem te sila izuči. Zvrtaš, kje je les cenejši in kje ga sploh imajo, kdo ga hitreje in ceneje žaga, kje poiskati prevoz — pete si res obrusiš, prihraniš pa lahko marsikaj, če se ne zaletiš kar v. prva vrata. Seveda se vsega naučiš šele na koncu — sam sem na primer vse kupoval .uradno’, žagat sem dajal tako... Res, miren spanec nekaj velja, ko pa poslušaš o črni trgovini z lesom, o črnih žagah in podobnem, se le vprašaš, ali se poštenost res vedno splača?!
No ja, pa tudi pošten človek se lahko na ppšten način znajde in si ugladi marsikatero pot — razen one papirnate. Ta pa, ta mi je požrla še največ živcev. Koliko časa, ki sem ga prebil pred temi
Krajevna skupnost Ošljak 57273 Preko
daje v najem
enonadstropno zgradbo tik ob morju, z restavracijo, kuhinjo in nekaterimi drugimi prostori, z vgrajenim vodovodom, elektriko in telefonom. Leži na otoku Ošljaku, ki je 5 km oddaljen od Zadra in z njim povezan s trajektom. Hiša je primerna za počitniški dom, saj je v bližini mogoče najeti približno 100 ležišč pri zasebnikih. Na okoli 1.000 m2
pripadajoče površine bi lahko postavili spremljajoče objekte.
Otok je bogato porasel s sredozemskim rastlinjem in ob čistem morju nudi idealne možnosti za oddih.
Interesenti naj pošljejo pismene ponudbe na Krajevno skupnost Ošljak, najkasneje do 20. 12. 1981.
in onimi vrati, bi lahko koristno porabil! Zemljo sem kupil leta 1976, vse papirje pa sem zbral šele leta 1979. Se dobro, da nas je šest graditeljev in je za papirji letal, kdor je pač utegnil. Ce bi bil sam, tudi tri leta ne bi bila do-volj.^Pa povejte, ali vas ne bi zgrabila jeza, ko bi računali — tri leta za soglasja, potrdila, dovoljenja, ko hkrati vsak dan računaš, za koliko se je kaj podražilo, česa je zmanjkalo... Res imam zdaj papirjev za čeden sveženj. Kadar pa ga pogledam, pomislim, koliko me je veljal, koliko časa in denarja so mi ukradla ta tri leta!«
Kaj razjezi . in kaj pomiri
Kaj bi š? dodali? Morda, da Lado v teh letih dopusta sko-
rajda ni poznal, da so mu tiste redke dni starši naravnost vsilili, da mu je hiša pobrala nekaj let, da so bili v tem času z družino bolj malo skupaj — pa še takrat so sklonjeni nad računi tuhtali, kako se prebiti iz dneva v dan. Pa da je klel in preklel birokracijo, posojilno politiko in da sta ga potem pomirili sosedska pomoč in tovarištvo v kolektivu... Pa pravi, da so ga potem spet razburili, ko so v časopisih pisali o zlorabah podnajemnikov, o družbenih stanovanjih, ki jih nekateri oddajajo, o stanovanjih funkcionarjev, ki so jih lepo porazdelili svojim otrokom... Kljub vsemu je zadovoljen — hišo je spravil pod streho, zdaj čaka na vodovod, spomladi pa se bo lotil notranjih del:
»Upam, da bo v dveh letih tlake konec.— če se bo dalo do-
biti še kakšno posojilo. Drugače bo trajalo dlje, z ženo sva izčrpala vsak dinar, vsako zamisel, kako bi z lastnim delom in iznajdljivostjo še kaj ~ postorila. Zidaš še kako, pred nama pa so zahtevna dela, pri katerih brez strokovnjaka ne bo šlo. Torej tudi s požrtvovalnostjo brez denarja ne.
Še dobro, da živimo zunaj mesta. Zima bo vsak čas tu in otroka se lahko podita vsaj po bližnjem-hribu. Huje je v mestu, ko bi morala skozi okno gledat, kako se drugi odpravljajo na smučanje.«
Ciril Brajer
»Naš delavnik«
PRIPRAVE NA ZIMO
Zapisali smo že, da smo dobili bolj malo fotografij o kmetijstvu, gozdarstvu, delih na prostem. Zdaj, ko hlad že napoveduje zimo, je čas, da se pripravimo na tisti najlepši čas-za mnoge fotografe — ko pade sneg.
Da, prav ste prebrali! Časi, ko je bilo polno sonce idealno za fotografiranje, so že mimo, čeprav, zlasti pri barvni fotografiji, tako vreme še vedno ustreza. Ob visoko občutljivih filmih, vse močnejših lečjih in, ne nazadnje, ob večjem znanju pa je tudi Ob slabem vremenu mogoče narediti dobre, razpoloženja polne fotografije.
Zima je še posebno zanimiva, zlasti za črno-belo fotografijo. Oblačno vreme, ko je vsa narava ena sama črno-bela grafika, je idealno za prikaz človeka v naravi, za njegov trud, za grafično obdelavo motivov... Zima se začne za fotografa, ko začne snežiti, ko snežinke ob ustrezni osvetlitvi (1/30 in več) ob temnem oza-
dju že same dajejo svojstveno podobo in ko zemlja še štrli izpod nastajajoče snežne odeje.
Ob lepem vremenu se velja poskusiti s stransko ali nasprotno osvetlitvijo, tako da izkoristimo dolge sence na belini in ves razpon sonca, beline in črnine, ki jo ponuja narava. Ob tem ni odveč spomniti na filtre, ki nam pomagajo pri večjem kontrastu in jasnejši strukturi snega. Rumeni, oranžni, najbolj pa rdeči filtri nam bodo potemnili nebo — in če bomo, denimo, snemali smučarja, ki nam bo proti soncu »pokadil« suhi pršič, bomo dobili učinek, ki nas bo presenetil.
Še bi lahko naštevali.
Glavno je, da bomo s kamero vztrajni tudi v teh, za mnoge neprijaznih dneh. Tako kot Pri-mož Brus iz Kočevja, ki je posnel v takemle vzdušju »Poslednjega furmana«.
>
Ni ovir za pravočasno obravnavanje
gospodarskih rezultatov
V37. številki Delavske enotnosti smo v redni rubriki »Kaj o tem menite vi?« objavili razmišljanje o tem, kako bi spremenili dosedanji sistem obravnavanja periodičnih obračunov, tako da bi obravnavo gospodarjenja še bolj približali dinamiki poslovanja,- in pozvali člane sindikata k razmišljanju, kaj bi bilo v dosedanjem sistemu potrebno spremeniti, da bi bilo bolje.
V delovni organizaciji Salonit Anhovo so pripravili pogovor za okroglo mizo, kamor so povabili:
Emila Križniča, v. d. direktorja finančnega sektorja Janeza Tinto, vodjo službe računovodstva Zorana Zorzuta, direktorja sektorja za ekonomiko Zvonimirja Kristančiča, predsednika konference OOS Salonit Anhovo
Nado Uršič, predsednico IO OOS tozda Polje Slavka Loviščka, predsednika delavskega sveta tozda Cement Polje Zdenka Kuštrina, predsednika delavskega sveta tozda Transport Pogovor so objavili v glasilu Naš list, mi pa ga objavljamo v celoti.
Obravnavanje rezultatov gospodarjenja — periodičnih in zakl j učnih računov — je prav gotovo zelo zahtevna naloga, ki povzroča preglavice strokovnim delavcem, predlagateljem, delegatom delavskih svetov in Vsakemu delavcu na sestankih delovnih skupin.
Z dosedanjo razpravo o uspehih gospodarjenja smo si pridobili že kar precej izkušenj. Kljub temu ostaja še vrsta nalog, kako poenostaviti in čimbolj približati gospodarjenje slehernemu delavcu.
Emil Križnič
»Informacija o gospodarjenju je veliko več kot samo periodični ali zaključni račun. Periodični obračun je samo del celote in širše informacije, ki služi za odločanje o delitvi dohodka. Kljub temu, da je bilo v preteklosti veliko napisanega o akciji zaključni račun, se še vedno dogaja, da večina delavcev vidi za tem delo finančnega sektorja in ne rezultate lastnega dela. Finančni del gradiva je sestavljen iz številnih po-' datkov s predlagano delitvijo dohodka. Ti podatki sicer izražajo vrednosti, vendar ne dajejo nobenih informacij, zakaj so takšni. Ta razlaga in komentar so predmet poročila poslovodnega organa. V tozdih redno spremljajo doseganje plana in gibanje glavnih stroškov, tako da ni ovire za izdelavo kvalitetnega poročila, analize pogojev gospodarjenja in doseženih rezultatov.
Ob zaključnem računu za leto 1980 so takšna poročila bila izdelana in so bila v veliko pomoč pri obravnavanju končne delitve ustvarjenega dohodka. Takšna poročila, ki so lahko zelo kratka, bi morali izdelati večkrat in ne samo ob obračunih. Tako bi bili delavci lahko sprotno — mesečno seznanjeni z gospodarskim stanjem. Ta način daje tudi možnost takojšnjega ukrepanja za izboljšanje gospodarjenja in hkrati tudi zelo olajšuje sprejemanje zaključnega računa.
S tega vidika ocenjujem, da še nismo uresničili določila 150. in 151. člena zakpna o združenem delu. Delavci finančnega sektorja morajo pripraviti periodični obračun do 25. v mesecu za preteklo obdobje, zaključni račun pa do 15. februarja. Kljub temu, da so roki kratki, je delo pravočasno opravljeno. V tem času bi se morale sestati tudi samoupravne delovne skupine in se odločati o predlagani delitvi, tako da so vse nove listine lahko pravočasno dostavljene SDK.«
Naš list
— Kritična točka je v času, ko delavski sveti določijo predlog in skličejo zbore delavcev. Za poglobljeno razpravo in odločanje na zboru je premalo časa. Preveč smo utesnjeni v predpisane roke, kar je na škodo vsebine — to je j
obravnavanje vzrokov in oblikovanje ukrepov za izboljšanje gospodarjenja. V tem okviru je razprava o materialnih stroških zelo pomembna. Iz članka »Kaj o tem menite vi?« izhaja tudi namig, da fiksni — predpisani roki omejujejo vsebino razprave in sploh namen obravnavanja obračunov. Se s takšnim stališčem strinjate?
Emi! Križnič
»Predpisani rokj ne morejo omejevati razprave. Vsekakor pa vplivajo na sestavljanje nekaterih podatkov v finančnem sektorju. Ne smemo pozabiti, da je v tem času na razpolago dovolj bistvenih podatkov in informacij, ki niso vezani na zakonske roke.
Vsaka temeljna organizacija sprejme letni plan. Izdelava plana zahteva veliko usklajevanja in dogovarjanja, po tem pa nekako nanj kar pozabimo. Odstopanja od planiranih količin proizvodnje, stroškov, izvoza, prodaje na domačem trgu, to so elementi, o katerih smo lahko sproti obveščeni in na zelo enostaven način. O teh odstopanjih bi morali veliko več razpravljati. Tem vprašanjem bi morali v informacijah dati primerni pomen.
Brez tega je težko odločati. Če bi sprejeli takšen način — sprotno preverjanje izvajanja plana, potem zakonski roki res ne bi mogli biti ovira za kvalitetno razpravo o gospodarjenju.«
Naš list
— Rezultati letnega plana se izražajo prav v obračunskih obdobjih. V tem času so na razpolago količinski podatki o proizvodnji, niso pa še znani vrednostni podatki. Za primerjavo potrebujemo oboje.
Emil Križnič
»S to ugotovitvijo se ne strinjam v celoti. Odstopanja nastanejo med planirano in doseženo proizvodnjo, vendar ne primerjamo samo količin, pač pa tudi prodajo izdelkov, ki se izraža v vrednosti, V vrednosti je izražena tudi poraba energije, surovin, re-promateriala itd., torej so zajeti bistveni elementi, ki vplivajo na ceno proizvoda. Ni bistvo v prikazovanju, koliko smo potrošili za potne stroške ali pisarniški material. Bistvo je v obravnavanju glavnih stroškov — porabe tistih -materialov, ki tvorijo 90% materialnih stroškov. Teh materialov j — postavk pa ni veliko, čeprav imajo glavno vlogo pri oblikovanju dohodka.«
Naš list
— Ugotovijamo, da ni ovir za pravočasno obravnavanje gospodarskih rezultatov. Kljub temu čakamo vedno toliko časa, da v finančnem sektorju obdelate podatke. Delegatom jih posredujemo bolj v obliki finančne listine kot pa v obliki delegatske informacije. Delegatom namreč »do dinarja natančni podatki« prav
nič bolj ne koristijo, kot če bi bili zaokroženi na tisoče.
Emil Križnič
»SDK moramo obračune dostaviti pravočasno v predpisani obliki, sicer sledijo sankcije. To pa ne more vplivati, niti ni bistveno za pripravo delegatske informacije. Razlika je le v obliki, vsebina ostane nespremenjena. Ponovno poudarjam, da pri tem' ne gre za obravnavo periodičnega ali zaključnega računa, temveč za obravnavo rezultatov dela. Zato ni dovolj, da se izdela poročilo poslovodnega organa samo ob koncu leta. Zavzemam se za sprotne informacije, mesečne ali zk informacije v še krajšem obdobju. Tako pa danes večina misli, da so podatki, ki jih obdelamo v finančnem sektorju, že zaokrožena informacija. Finančni rezultati so samo del celote, ki sami po sebi ne povedo vsega.«
Zdenko Kuštrin
»Pobuda o sprejemanju obračunov izhaja tudi iz zaključkov 3. kongresa samoupravljalcev. Poudarjena je pomembnost resničnega, jasnega, pravočasnega in izčrpnega obveščanja. Splošna ocena je, da zaostajamo na področju obveščanja in razprave o pogojih in rezultatih gospodarjenja. Razpolagati bi morali s podatki o realizaciji proizvodnje in ž vrednostnimi kazalci: prihodki in porabljenimi sredstvi.
Periodični obračuni so obvezni. O njih moramo razpravljati in odločati. Pri tem niso pomembne decimalke. Proti razporejanju ostanka dohodka med letom govori čedalje več razlogov. V rezervni sklad lahko razporedimo minimalna sredstva, lahko pa tudi zelo velika. Prav tako lahko pride do rebalansa plana. Če je ostanek dohodka visok, ga lahko razporedimo za amortizacijo nad predpisano stopnjo. Zato je zelo pomembno, kakšna je predlagana razporeditev sredstev.
Pred leti periodičnega obračuna nismo poznali. Vemo, da je ta obračun izredno problematičen zaradi ciklusov, ki vladajo v nekaterih gospodarskih panogah, kot so gradbena dejavnost, turizem, kmetijstvo in podobno. Linearna primerjava učinkov gospodarjenja z letnim planom ne daje zanesljive slike. Poleg tega nastaja časovna stiska. Komaj smo sprejeli zaključni račun, že moramo pripravljati poročila o prvem trimesečju. Takšni roki povzročajo precej težav tudi v finančnem sektorju. Poplava podatkov zahteva veliko časa in je vprašljivo, ali lahko vse pravočasno obdelamo tako, da bo odločanje na zboru delavčev imelo svoj cilj in smisel. V realizaciji je potrebno zajeti čim več prihodkov in stroškov, tako da je prikaz obračuna čimbolj realen.
Zanima me, ali je v naših razmerah to možno opraviti? Menim, da linearna primerjava v prvem trimesečju ne daje realne slike. Ker vsi kazalci zelo odstopajo, ni možna primerjava. Zaradi roka predaje obračuna SDK je potem zapostavljena vsebina, ki je že tako vprašljiva.«
Naš list
— Podatki o doseganju plana proizvodnje so sprotni. Problematični so finančni rezultati. Brez teh tudi poslovodni organi ne morejo pravočasno pripraviti poročila oziroma komentarja.
Emil Križnič
»Ponovno moram poudariti, da obravnave ne moremo zožiti
Slika: Dragoljub Arčenski
zgolj na tabele. Razprava mora biti veliko širša in jo lahko opravimo že prej, preden pridemo do številčnega stanja, saj 90 % stroškov poslovanja poznamo že pred končnimi rezultati. Ti stroški so tudi glavne postavke, ki vplivajo na dohodek. Delitev dohodka med letom je začasna. Zato bi lahko opravili delitev na podlagi razmerij, ki so določena v planu.
Strinjam se s stališčem, da je prvi obračun na splošno vprašljiv. Ko je opravljen zaključni račun, ostane le mesec dni časa za pripravo periodičnega obračuna. Vse je opravljeno v veliki naglici, zato tudi podatki včasih precej odstopajo.
Roki za oddajo listin SDK so predpisani in jih moramo upoštevati. Za odločanje na zborih delavcev pa moramo izdelati informacije v krajših rokih. Z naše strani se teh rokov držimo. Večina podatkov, ki služijo za izdelavo poročila, pa ni finančnega značaja.«
Zoran Zorzut
»Ocenjujem,'da je informiranje v delovni organizaciji na precej visoki ravni. V nekaj letih smo na tem področju ogromno naredili. Naš delavec je, seveda če hoče, zelo dobro informiran. Vir informacij ni samo Naš list, ampak tudi vsa gradiva za organe samoupravljanja in vrsta ustnih — neposrednih informacij.
Članek v DE ni toliko namenjen nam, kakor tistim ozdom, ki nimajo tako razvitega informacijskega sistema kot mi. Problem bom poskušal zastaviti nekoliko drugače.
Eno so enkratni podatki, s katerimi operirajo v finančnem sektorju in sektorju za ekonomiko za izdelavo natančnih analiz, povsem drugo pa je globalna informacija o poslovnem uspehu za zbor delavcev, ki mora pokazati, ali gospodarimo slabo ali dobro. Delegatska informacija je še vedno preobremenjena s številkami. Pri informiranju pogrešam živo besedo o dogajanju v delovni organizaciji. To živo besedo bi morali angažirano prenašati med delavce vsi in ne samo
vodilni kadri. Tudi vodstveni delavci in delegati organov samoupravljanja.
V poslovnem svetu je poznano gospodarsko leto in koledarsko leto. Prvi trimesečni obračun res ničesar ne pove. Strinjam se S tov. Kuštrinom, da so ti podatki večkrat nesmiselni in neuporabni, Kljub temu bomo verjetno še nekaj časa ukleščeni v obstoječe predpise, čeprav bi se morali podrediti ciklusom gospodarskega leta.
Če hočemo resnično kvalitetno informirati delavce o gospodarjenju, potem moramo imeti zelo realne plane. Samo na tej podlagi lahko sproti ugotavljamo odmike. Pridržujem se trditvi, da je težko pripravljati informacije o gospodarjenju, če ni podatkov o materialni proizvodnji. Škoda,da smo opustili sklicevanje proizvodnih konferenc. S j to obliko informiranja lahko ne- | posredno seznanjamo o glavnih gospodarskih problemih. Hkrati «je možno postavljati vprašanja, tako da so delavci seznanjeni tudi o dogajanjih v drugih tozdih. Glavno načelo našega socialističnega samoupravnega sistema je odnos delavec — dohodek. Žal zaradi znanih težav (nerešeno vprašanje nove cementarne) v naši delovni organizaciji tega ni.
Veliko razpravljamo tudi o spoštovanju rokov in pravočasnosti informacij. S tem v zvezi v sektorju za ekonomiko pripravljamo projekt prenosa financ na računalniško obdelavo. Za izvedbo tega so zainteresirane tudi temeljne organizacije, kar je vsekakor pohvalno. Čeprav je uresničitev projekta zelo zahtevna naloga, pričakujemo večjo in hitro ažurnost podatkov, kar pomeni, da bodo imeli poslovodni organi več časa za interpretacijo rezultatov.«
Naš list
— Odločiti bi se morali za selekcijo informacij. Katere so tiste bistvene informacije, ki so potrebne za mobilizacijo, motivacijo in odločanje?
Kdor vodi sestanek samoupravne delovne skupine, mora razpolagati tudi s pismenim gradivom. Pripravljen mora biti na
vprašanja in pripombe. Govorimo o načelu sprotnega informiranja — obravnavanja gospodarskih rezultatov. Hkrati ugotavljamo, da komaj zmoremo razpravo ob periodičnih obračunih. Zavzemamo se za višjo kvaliteto odločanja, ki je znatno zahtevnejša od dosedanjega načina dela.
Zvonimir Kristančič »Tovariš Zorzut je dejal, da je potrebno temeljito spremljati letni plan, ki je osnova vsemu dogajanju. Če hočemo to uresničiti, potem mora biti tudi plan veliko bolj realen. Težave pri obravnavanju obračunov na samoupravnih in delovnih skupinah izvirajo prav iz pomanjkljivih ali celo netočnih informacij. Marsikateri pojav bi lahko spremljali celo tedensko, npr.: kako izvajamo plan proizvodnje, obseg in vzroki škarta, zastoji in podobno. Na ta način bi lahko veliko lažje razpravljali o delitvi dohodka, ki je posledica bolj ali manj uspešnega dela. Vse prevečkrat dajemo delegatom in zborom delavcev ene in iste podatke. Premalo je sprotnih, tekočih informacij. Zaradi tega se največkrat pogovarjamo le o doseženem rezultatu, namesto da bi razpravljali, kaj vse vpliva na takšen rezultat. Rezultat je že posledica.
Posebno vprašanje je, ali sedanja organizacija dela omogoča izdelavo pravočasnega in realnega plana? Vse kaže, da tega trenutno nismo sposobni.
Vsiljuje se vprašanje, ali imamo organiziran sistem spremljanja in posredovanja informacij o doseganju planskih ciljev? Brez zanesljivega plana in selekcije informacij ne bo izboljšanja. Ob sprotnem spremljanju plana ne more priti do presenečenj niti ob periodičnem niti zaključnem računu.
Za primer vzemimo vprašanje, ali spremljamo učinkovanje samoupravnih splošnih aktov s področja delitve osebnih dohodkov? Ob periodičnih obračunih bi morali tudi to oceniti in na osnovi rezultatov prilagoditi tudi osnovno vrednost indeksnega razmerja. Na ta kratkomalo pozabimo.«
Janez Tinta
»Omenjena je bila realnost periodičnih obračunov. Absolutno realen ne more biti niti zaključni račun. Za realnost obračuna ni odločilno zajemanje vseh stroškov in prihodkov. Realen mora biti predvsem plan, ki ga sprejemamo v začrtku leta. Obračun je nekakšen zbir dejanskih podatkov, ki jih moramo primerjati s planskimi. Sestav-Ijalci plana običajno plan napihnejo (nerealno planirajo navzgor), kar se kasneje pokaže pri obračunu stroškov. Zato je realnost obračuna v tesni odvisnosti od realnosti plana.«
Emil Križnič
»Tovariš Kristančič je omenil pomembno področje, na katero delavci lahko neposredno vplivajo, to so planirani in neplanirani zastoji v proizvodnji. Kolikšen je izpad dohodka zaradi okvar in škarta? Pogrešamo tudi analizo o izvozu. Koliko izvažamo in po kakšnih cenah? Pojasniti moramo povezanost izvoza z uvozom surovin in rezervnih delov. Velike težave imamo z zagotavljanjem sredstev za izplačilo OD. S temi informacijami mi premalo seznanjamo širši krog delavcev, čeprav so zelo pomembne za krepitev delovne in tehnološke discipline in za doseganje planov.
Ustvarjeni dohodek kot glavni element dela je še vedno premalo prisoten v sistemu nagrajevanja po delu.«
Slavko Lovišček
»V proizvodnji, kjer poteka delo v štirih izmenah, je osnovno vprašanje, kako organizirati proizvodni proces, da bo na sestanku prisotnih čimveč delavcev. Zato podajamo le glavne infor-macijev
Po sledeh dogovarjanja	JJJJ 20. trami	stran 15
Večkrat smo dobili gradivo o periodičnem obračunu kar na zasedanju delavskega sveta. V takšnih primerih je zelo težko razpravljati oziroma dojeti bistvo vseh podatkov. Delegati ali člani delovnih skupin sprašujejo za razlago posameznih podatkov. Ker ni mogoče dati popolnega odgovora, nastane občutek o približnosti oziroma nezanesljivosti podatkov. Gradivo je običajno sestavljeno iz množice podatkov, ki povprečnemu delavcu ne povedo veliko. Pomembne so le tiste številke, ki dajejo glavno predstavo o gospodarjenju. Vsak delavec ve, kako so obratovali stroji, koliko je bilo zastojev in ali je bil plan dosežen, zato ponavljanje podatkov bolj zamegljuje kot pojasnjuje rezultate.
Na delovnih skupinah je precej pripomb o številnih sestankih. Dva zbora delavcev v enem mesecu sta preveč in ljudje se ne udeležujejo sestankov, ker pravijo, da zaradi njih ne bodo ustavljali strojev. Prav bi bilo, da ■bi dnevne rede zborov delavcev sestavljali bolj premišljeno, tako da bi lahko istočasno obravnavali več zadev. S tem bi prihranili veliko časa in denarja.«
Naš list
— Višjo kvaliteto obravnavanja gospodarskih rezultatov naj bi dosegli s sprotnim spremljanjem in spreminjanjem ustreznih ukrepov. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi ta cilj tudi dosegli?
Predlagani način zahteva še več spremljanja in še več podatkov. Ali smo sposobni uresničiti takšen način dela?
Zvonimir Kristančič
»Razpolagamo z mnogimi podatki, ki se zbirajo na najrazličnejših mestih. Proučiti bi morali organizacijo zbiranja in obdelave podatkov. Pravočasnost podatkov ob rebalansu plana bi morala dati pravočasne in kvalitetne informacije.«
Nada Uršič
»Plan bi moral biti zelo temeljito izdelan. Primerjave rezultatov s planom so terminske, to je četrtletne, kar daje izkrivljeno sliko. Podatki marsikdaj pokažejo, da ne dosegamo plana, čeprav smo storili vse, kar je bilo mogoče v prvem trimesečju, zato bi morali upoštevati tudi cikluse gospodarskega in ne samo koledarskega leta.«
Naš list
— Neprestano poudarjamo realnost plana. Po drugi strani obravnavamo na zborih delavcev rezultate. Poudarek bi moral fc|iti na sprotnem ukrepanju za doseganje planskih ciljevt Kaj bi morali napraviti na tem področju?
Emil Križnič
»Takšen način dela je posledica naše organiziranosti. Kako naj poslovodni organ predlaga ukrepe, ce je plan nerealen? Kako lahko sploh gospodari? Pomanjkanje ukrepov je izraz dejanskega stanja v tozdu oziroma DO. Podatkov je dovolj, žal jih ne znamo na enostaven način posredovati delavcem.«
Iz pogovora je mogoče zaslediti le eno stran medalje. Žal nismo našli odgovorov na vsa vprašanja. Kljub temu iskanje ni ostalo brez uspeha. Prav bi bilo, če bi na temo povedali svoje mnenje tudi poslovodni organi in vsi tisti, ki sodelujejo pri organizaciji zbora delavcev in delavskih svetov ob obravnavanju rezultatov gospodarjenja. Za konec zapišimo, da je večina sogovornikov poudaijala pravočasnost in realnost plana, ki je osnova vseh razprav. Prav tako je bilo ugotovljeno, da predpisani zakonski roki niso ovira za pravočasno odločanje o ustvarjenem dohodku. Tudi podatkov je več kot dovolj. Še vedno ostaja odprto vprašanje: Kaj bi bilo potrebno spremeniti v dosedanjem sistemu obravnavanja periodičnih in zaključnih računov?
T. K.
Tokrat objavljamo odgovore delavcev SDK na našo rubriko »Kaj o j lem menite vi?« in na dva prispevka z naslovoma »Na tehtnici je predpis močnejši od besede« in »SDK tako-združeno delo drugače«.
Pred objavo odmevov smo se že pogovarjali z najodgovornejšimi delavci Službe družbenega knjigovodstva Slovenije in strinjali smo se, da tudi z odgovori na naše prispevke še ni vse povedano. Da bi se čimbolj približali celoti, smo se domenili za okroglo mizo, kjer bomo skupaj z delavci SDK skušali čimbolj celovito predstaviti njeno vlogo, pomen in predvsem iskati nove odgovore na še nedorečena vprašanja njihovega dela. O vsem tem bomo pisali v eni od decembrskih številk našega časnika.
Služba družbenega
knjigovodstva
mora ravnati po zakonu
V Delavski enotnostTšt. 43 z dne 29. oktobra 1981 je uredništvo Delavske enotnosti v rubriki »KAJ O TEM MENITE VI?« zastavilo delavcem v službi družbenega knjigovodstva vprašanja, povezana z njihovim delom. Prvo vprašanje zadeva točnost podatkov v zvezi s prekoračitvami dogovorjene mase sredstev za osebne dohodke, drugo pa, ali je SDK ravnala prav, da je prijavila nekatere organizacije združenega dela in odgovorne posameznike sodniku za prekrške, ker niso ukrepali v skladu s predpisi. O teh vprašanjih so spregovorili, delavci SDK na koordinacijskem odboru osnovnih organizacij zveze sindikatov dne 9. novembra 1981. Pri tem so razen vprašanja uredništva Delavske enotnosti obravnavali tudi članek »SDK tako — združeno delo drugače«, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti 22. oktobra 1981 in članek »Na tehtnici je predpis močnejši od besede«, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti 5. novembra 1981.
Na koordinacijskem odboru osnovnih organizacij zveze sindikatov so delavci službe družbenega knjigovodstva ugotovili tole:
• Očitki o tem, da so podatki . službe družbenega knjigovodstva o izplačanih sredstvih za osebne dohodke napačni, niso upravičeni. Služba družbenega knjigovodstva zbira podatke o osebnih dohodkih na obrazcih periodičnih obračunov in zaključnih računov. Te podatke uporablja v analitične namene, dolžna pa jih je pošiljati tudi izvršnim svetom skupščin občin, občinskim svetom Zveze sindikatov in drugim udeležencem dogovora o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka. Na podlagi podatkov službe še ni mogoče avtomatično sklepati, kdo je prekršil dogovor in kdo ne. Podatki službe so samo opozorilo izvršnemu svetu, da za vsako posamezno organizacijo ugotovi stvarne razloge za večjo rast sredstev za osebne dohodke in na tej podlagi presodi,ali gre za kršitev dogovora ali ne. Posebej mora ugotoviti tudi, če ni razlog za odstopanja v statusnih spremembah in v drugih spremembah, ki vplivajo na obseg poslovanja, zaposlenost in osebne dohodke ali če ne gre za primere, zaradi katerih je dbpustno povečevanje sredstev za osebne dohodke iznad normalnega povečanja zaradi večjega izvoza in drugih vzrokov, ki jih določa dogovor. Šele po vsestranski analizi teh razmer lahko izvršni svet skupščine občine na podlagi podatkov službe družbenega knjigovodstva in na podlagi podatkov organizacij združenega dela ugotovi kršitelje. Če je posamezni občinski svet zveze sindikatov ali izvršni svet skupščine občine samo na podlagi podatkov SDK avtomatično proglašal kršitelje, je ravnal napačno in v
popolnem nasprotju z določbami dogovora o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka v letu 1981. Sicer pa vse podatke o osebnih dohodkih sporočajo službi družbenega knjigovodstva organizacije združenega dela in samo te podatke SDK tudi sporoča pristojnim organom in organizacijam. Zato ni mogoče trditi, da SDK tako — združeno delo pa drugače, niti očitati SDK, da so njeni podatki netočni.
# V ustavi in v zakonih, ki urejajo organizacijo in delovanje službe družbenega knjigovodstva je večkrat izrecno določeno, da mora služba delati samo po zakonu. Služba družbenega knjigovodstva sicer na podlagi svojih ugotovitev daje predloge za spremembe in dopolnitve predpisov, večkrat pa tudi sodeluje pri njihovi pripravi, v nobenem primeru pa ne sme sama presojati, ali so določbe zakona ustrezne ali ne in tudi ne more izbirati, ali bo ravnala po zakonski določbi ali ne. Za vsako drugačno ravnanje so njeni delavci kazensko in disciplinsko odgo-. vorni. Če je kakšna zakonska določba neustrezna, potem je potrebno sprožiti postopek za njeno izpopolnitev. O tem pa lahko odloča le zvezna ali republiška skupščina, ki je zakon sprejela. Dokler zakon velja, ga je treba spoštovati. Ta zahteva je bila v naši družbi neštetokrat izrečena, od najvišjih organov v federaciji in v republiki, med drugim tudi v dokumentih Zveze sindikatov Slovenije. Tudi sicer je načelo zakonitosti eno od temeljnih ustavnih načel in velja za vse organe, organizacije in posameznike. Zato smo se delavci SDK zelo začudili nad vprašanjem uredništva Delavske enotnosti. Vprašali smo se, kako je sploh mogoče v pravno urejeni, socialistični, samoupravni družbi zastavljati vprašanje o tem, ali bomo zakone spoštovali ali ne in se zgražati nad delavci SDK, ki so ravnali v skladu z zakonom oziroma jim očitati, ker se niso držali nekega dogovora, mimo zakona. Tu sedaj ni pomembno ali gre za temeljne organizacije Zasavskih premogovnikov ali za druge organizacije in skupnosti. Tudi še tako tehtni razlogi,kot sd morebiti izgube v navedenem primeru, ne morejo biti opravičilo za kršitev zakonov ali za dogovore in sporazume, ki bi bili v nasprotju z zakonom. Zato v nobenem primeru ne more nihče pričakovati od delavcev službe družbenega knjigovodstva, da ne bi prijavljali organom pregona. Naloga teh organov pa je, da v nadaljnjem postopku v skladu z družbeno nevarnostjo odločijo, ali je na podlagi prijave potrebno postopek nadaljevati in izreči določeno sankcijo ali pa ovadbo zavržejo oziroma ugotovijo, da niso podani pogoji za uvedbo postopka.
Nezakonitost je podlaga za anarhijo, ki nima ničesar skupnega s samoupravnim redom in s stvarnimi interesi delavcev v združenem delu in drugih delovnih ljudi in občanov. Prepričani smo, da tudi uredništvo Delav-
ske enotnosti misli tako, saj je Delavska enotnost glasilo Zveze sindikatov Slovenije, kot najširše družbenopolitične organizacije delavskega razreda. Gotovo je njen osnovni namen biti glasnik interesov' delavskega razreda, torej tudi glasnik spoštovanja naših zakonov, ki jih sprejemajo delavske delegatske skupščine. Koordinacijski odbor osnovnih organizacij Zveze sindikatov v SDK v SR Sloveniji
Pojasnilo delavcev službe družbenega knjigovodstva v SR Sloveniji, podružnice Trbovlje na članek »Kaj o tem menite vi«, objavljenem v Delavski enotnosti štev. 43 dne 29.10.1981
Delavci Službe družbenega knjigovodstva, podružnice Trbovlje smo bili s člankom »Kaj o tem menite vi«, objavljenem v DELAVSKI ENOTNOSTI številka 43 z dne 29. 10. 1981 pozvani, da pojasnimo naš odnos in ravnanje do združenega dela, konkretno do temeljnih organizacij Zasavskih premogovnikov Trbovlje.
Ker se strinjamo z uredništvom, da gre za pomembno zadevo, ki bi nepojasnjena lahko zbudila dobršno mero nezadovoljstva, menimo, da je potrebno opozoriti na naslednja dejstva:
Služba družbenega knjigovodstva je po zakonu samostojna organizacija in neodvisna skupna služba organizacij združenega dela, samupravnih interesnih skupnosti ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti kakor tudi družbenopolitičnih skupnosti, ki opravlja zadeve posebnega družbenega pomena in ima javna pooblastila, določena z ustavo in zakonom. Ena izmed najpomembnejših nalog službe je tudi zagotavljati izvajanje zakonskih in drugih predpisov pri vseh uporabnikih družbenih sredstev, na katere se le-ti nanašajo.
V konkretnem primeru je 5 temeljnih organizacij Zasavskih premogovnikov Trbovlje ob predložitvi zaključnih računov za leto 1980 Službi družbenega knjigovodstva podružnici Trbovlje izkazalo nekrito izgubo v skupnem znesku več kot 100 mi-
iijonov din. Zaradi tega so bile te | temeljne organizacije po določbah 31. člena zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela istočasno s sprejemom zaključnih računov dolžne, sprejeti sklepe o uvedbi sanacijskega 1 postopka. Teh sklepov temeljne ! organizacije niso sprejele, kar v j posledici predstavlja za pravne in j odgovorne osebe prekršek iz 2. ; točke 216. člena zakona o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela.
. Poudarjamo, da je bila nekrita izguba izkazana v bilančnih obrazcih temeljnih organizacij za leto 1980 in je torej dejansko obstajala, pokrivala pa se je sukce-sivno od marca do julija 1981 in sicer pretežno iz sredstev sozda EGS in ISE.
Zato smo bili presenečeni in začudeni nad tistimi razpravljale! na seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata delavcev energetike Slovenije, ki so se pritoževali nad delom področnih SDK, ker »jih bode njihovo menda kar preveč vestno delo, ker da se pretrdo oprijemajo določil zakonov in predpisov« samo zaradi dejstva, da smo ravnali tako. kot to zakon zahteva od SDK.
Zelo dobro smo seznanjeni z vzroki težav, ki se pojavljajo pri poslovanju premogovnikov in cenimo izredne napore rudarjev, ki se trudijo, da bi naši družbi dali čimveč tako potrebnega premoga. Kljub temu pa smatramo, da so tudi premogovniki, : kot ostalo združeno delo, dolžni poslovati po veljavnih predpisih. Prav tako je služba dolžna zakonito delovati in je zato ne morejo obvezovati dogovori, ki ponujajo rešitve brez dvoma žgočih problemov, izven obstoječih predpisov.
- Če bi služba ravnala drugače, bi to zagotovo imelo za posledico dvojna merila pri obravnavanju spoštovanja predpisov. V tem primeru pa bi se prav gotovo delavci iz drugih delov združenega dela upravičeno spraševali, kako moremo imeti dva dela združenega dela: en del, za katerega veljajo in drugi del, za katerega ne veljajo zakoni in predpisi.
Menimo, da ima tako kot celotno združeno delo tudi služba v zaostrenih gospodarskih razmerah in pri uresničevanju politike ekonomske stabilizacije zelo pomembno vlogo. To je zelo jasno razvidno iz sklepov Zvez-
nega zbora Skupščine SFRJ štev. 41,81), kjer je pod točko 7. zapisano:
»Zvezni zbor Skupščine SFRJ opozarja, da je boj za ustavnost in zakonitost dolžnost vseh organov oblasti in samoupravljanja ter vseh samoupravnih organizacij in skupnosti. Zvezni zbor zlasti poudarja obveznost pravosodnih organov, Službe družbenega knjigovodstva, carinske službe, inšpekcijskih služb in drugih služb sa nadzorstvo in kontrolo, da brezkompromisno in dosledno izvajajo vse zakonske in druge ukrepe za zatiranje nezakonitih pojavov ter gospodarskih prestopkov in prekrškov, s katerimi se krši zakonitost v gospodarstvu, zlasti na področju trga in cen, in krni politika ekonomske stabilizacije. Dolžni so pravočasno obveščati zbor o pojavih in problemih, ki jih imajo pri delu v zvezi z uporabo zakonov in drugih predpisov, ter s političnimi pritiski nanje, o vzrokih nezakonitega ravnanja, in predlagati ustrezne ukrepe«.
Poleg tega pa želimo delavci Službe družbenega knjigovodstva seznaniti bralce DELAVSKE ENOTNOSTI tudi z dejstvom, ki pa ni nepomembno, da odgovorne osebe službe po določilih Zakona o Službi družbenega knjigovodstva kazensko odgovarjajo, če ne zahtevajo od pristojnega organa, da začne postopek o prekršku ali postopek za ugotovi t<?v gospodarskega prestopka oziroma kaznivega dejanja.
Delavci Službe družbenega knjigovodstva podružnice Trbovlje poudarjamo, da nam nf vseeno, kaj o našem delu meni združeno delo. Zato se bomo trudili, da bomo še bolj kot doslej sodelovali s celotnim združenim delom, tako da bomo z okrepljenim preventivnim delovanjem zmanjšali možnost za kršitev oziroma nespoštovanje zakonov in predpisov.
Na koncu našega odgovora pa samo še naslednje dejstvo: SDK po svoji funkciji samo ugotavlja nespoštovanje oziroma kršitev zakonov in predpisov ter o tem obvešča organe pregona. Ti organi odločajo o uvedbi ali neuvedbi postopka, sodišča pa na podlagi vseh zbranih dokazov izrečejo predpisane kazenske sankcije.
Delavci
podružnice SDK Trbovlje
Stran 16
7 dni v sindikatih
20. novembra 1981
Obseg nalog
ne dovoljuje oklevanja
Ko so delavci v gozdarstvu in lesarstvu sprejemali razvojne načrte za tekoče srednjeročno obdobje, si niso zastavili majhnih ■nalog. Ko zdaj tehtajo,,v kolikšni meri jih uresničujejo v letošnjem letu, so dosežki marsikje precej zaostali za načrti. Ta razkorak je v dobršni meri posledica neurejenih dohodkovnih odnosov med proizvajalci in trgovino ter porabniki, med gozdarstvom in združenimi kmeti, ki imajo v svojih rokah skorajda polovico slovenskega gozdnega bogastva. Seveda pa je (kot na vseh drugih področjih) k neuresničenim ciljem krepko prispevala tudi neukročena rast cen.
Za Jugoslavijo velja, da je fizični obseg proizvodnje v devetih mesecih v primerjavi z lanskim obdobjem sicer za nekaj zrasel — vendar le na rovaš novih tovarn. Dohodek se je precej povečal — seveda na račun povišanih cen. Zmogljivosti so se razbohotile in z domačega trga jih je treba preusmeriti v izvoz, vse večje potrebe po surovinah, reprodukcijskem materialu, oprer mi, ki jih kupujemo na tujem, bo moč zadovoljiti le z večjim izvozom — tako pa zdaj Jugoslavija izvozi le 16 odstotkov proizvodnje končnih izdelkov, med tem pa na primer Švica in Belgija uspeta izvoziti dobro polovico tovrstne proizvodnje...
Tudi v Sloveniji je položaj podoben. Zaostaja proizvodnja žaganega lesa, ivernih plošč in blagovna proizvodnja v gozdarstvu. To že kaže, kje velja najbolj poprijeti — pri dvigu proizvodnje in pospeševanju izvoza. Za temi osnovnimi cilji se- skriva cela vrsta nalog, ki so jih v RO delavcev lesarstva in gozdarstva Slovenije jasno opredelili.
Organizacije združenega dela bodo morale zastaviti skupno načrtovanje in okrepiti dohodkovno povezanost. Precej dela jih čaka pri bolj smotrnem urejanju in 'izkoriščanju delovnega časa, dinarmke proizvodnje in izkoriščanja že posekanega lesa...
Pomen zasebnega sektorja smo že omenili — tudi tu kaže takoj okrepiti dohodkovno povezanost, urediti davčno politiko in stopiti na prste črni trgovini z lesom. Tu zgolj nadzor ne bo pomagal, najprej bo morala lesna industrija poskrbeti za potrebne količine hlodovine in žaganega lesa v maloprodaji, za pravšnjo politiko cen... Da tu ni vse tako, kot bi moralo biti, zgovorno potrjuje vse večje število zasebnih žag, ki jih imamo v Sloveniji že krepko čez 5.000!
Kjerkoli v tej dejavnosti šepa,
povsod najdemo med vzroki neurejene dohodkovne odnose — tudi (hkrati z nedoseganjem načrtovane sečnje) pri uvozu ce-luloznegli lesa, ki ga bomo morali doma proizvesti precej več. Isto velja za večji izvoz končnih izdelkov, kjer velike trgovinske organizacije ne izkoriščajo dovolj sicer že utečenih izvoznih poti. Prav tako v resničnih dohodkovnih odnosih ne bi bilo prostora za vrsto »sporazumov«, ki niso prav nič drugega kot pritisk na dodatno rast cen, pa za »združevanje« deviz, ki menda že prehaja v izsiljevanje odstopanja uvoznih pravic... Skratka, pravilni družbenoekonomski odnosi v gozdarsko lesarski reprodukcijski celoti so prvi pogoj za izpolnitev še kako zahtevnih nalog, med katerimi smo jih omenili le nekaj.
C. B.
mmsmmmmm
V teh dneh se vrstijo delovni posveti sindikalnih aktivistov, kjer obravnavajo aktualne naloge /veze sindikatov na področju gospodarjenja, oblikovanja resolucije o družbenoekonomskem razvoju ter priprav na d. konferenco ZSS o socialni politiki. Takšen posvet je bil tudi v ponedeljek, 16. novembra, v Domu sindikatov, s predsedniki in sekretarji republiških odborov sindikatov dejavnosti.
Kličemo LjuBljano 310-033
Na zvezi je Milan Deisinger
sekretar republiškega odbora sindikata delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-informa-tivne dejavnosti Slovenije
—	Pred kratkim ste na skupni seji koordinacijskega odbora v sozdu Slovenija papir in vašega izvršnega odbora sklenili, da bo treba mnogo več pozornosti nameniti dohodkovnim odnosom v tej sestavljeni organizaciji. Dogovorjeno je bilo, naj v tej organizaciji združenega dela pripravijo temeljito analizo organiziranosti, še posebej pa odnosov med blagovnim prometom in drugimi organizacijami združenega dela. Kako daleč ste že prišli?
»Počasi se premika. Prav danes sem se pogovarjal z njimi. O tem bomo spet spregovorili na prihodnji seji izvršnega odbora, zato ocene o tem, kako uresničujejo ta dogovor, še ne morem dati...«
—	Tudi razprava v rudniku kaolina Črna pri Kamniku je bila bojda zelo zanimiva!?
»Beseda je tekla o organiziranosti teh delavcev in še posebej o družbenem dogovoru o minimalnih življenjskih standardih. Ti rudarji, ki glede na sedanjo sindikalno organiziranost ne spadajo v sindikat energetike, morajo v resniei imeti enake možnosti za razporejanje dohodka in vse druge ugodnosti kot drugi rudarji. Zavzemamo se za enoten dogovor, za enotno urejanje teh vprašanj, ne glede na to, v kateri strokovni sindikat so delavci vključeni. Statut zveze sindikatov omogoča na tem področju različne razlage, zategadelj so se v rudniku kaolina in v občinskem svetu ZSS Kamnik dogovorili, da bodo dali pobudo statutarni komisiji za presojo sedanje organiziranosti sindikata. Nekaj specifičnosti je prav gotovo, vendar se moramo zavedati, da je rudar rudar, ne glede na to, ali dela v tej ali drugi branži in ali je vključen V ta'a!i oni strokovni sindikat.«
—	S čim se še ukvarjate v vašem republiškem odboru ‘sindikata?
»Nalog ne manjka. Pred nami so občni zbori osnovnih organizacij ZS, konstitutivne seje, volitve in obilica problemov, ki se jih moramo v sedanjih stabilizacijskih prizadevanjih lotiti nekolikanj drugače, kot smo bili navajeni doslej. Posebno skrb bo potrebno nameniti dobremu gospodarjenju, dohodkovnemu povezovanju in učinkovitemu ter enotnemu nastopanju v tujini. Morda velja to bolj za papirničarje in grafičarje kot pa za druge dejavnosti v našermsindikatu. Ze toliko dogovorov imamo s tega področja, da bomo morali enkrat spet malo zaropotati, potegniti stališča na svetlo in zaostriti odgovornost tistih tovarišev in tovarišic, ki bi morali opraviti posamezne naloge, vendar jih niso. To velja za sindikalne aktiviste in za odgovorne poslovodne delavce, kajti zdi se mi, da se nekateri kar radi strinjajo s tem, da se za naloge dogovorimo, potlej pa ta dokument spravimo v predal.
M. H.
• IZ ORGANIZACIJ ZVEZE SINDIKATOV
Usposabljanje in delovni dogovor
V minulem tednu so se zbrali na tridnevnem seminarju v Dolenjskih toplicah člani republiškega odbora sindikata delavcev usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije. Sodelovali so tudi člani organov republiškega odbora in nekateri predsedniki koordinacijskih odborov sindikalnih organizacij.
V ospredju razprav so bila vprašanja utesničevanja gospodarske stabilizacije v tekstilni in usnjarsko-predelovalni industriji, doseženi rezultati glede na letošnje poslovanje in zagate v poslovnem procesu ter priprave na oblikovanje gospodarskih načrtov organizacij združenega dela za prihodnje leto. Pri tem ni manjkalo kritik Tia račun ekonomske politike in tudi nekaterih odstopanj pri gospodarjenju v posameznih delovnih kolektivih, čeprav lahko rečemo, da ta panoga letos, navkljub zaostrenim gospodarskim razmeram, dobro gospodari. Še posebej vidni so rezultati prizadevanj na izvoznem področju, kjer pa se še zmeraj srečujejo z nepovezanostjo med bazično in predelovalno industrijo, prepočasnim ustvarjanjem reprodukcijskih verig, skratka, s podjetniškim vedenjem. V prihodnje bo treba vse sile usmeriti v razbijanjczaplot-niške miselnosti, za večje povezovanje in skupne nastope na tujih trgih. Prav zato je bila tema — osnovne naloge na področju ekonomskih odnosov s tujino — zelo primerna tudi za takšna širša razmišljanja in izmenjavo mnenj med sindikalnimi aktivisti.
Med »domačimi« temami, ki zadevajo sindikalno aktivnost pa so spregovorili o aktualnih nalogah sindikatov in zveze sindika-
tov, o pripravah na občne zbore, skupščine in kongrese ter se dogovorili o nekaterih operativnih nalogah republiškega odbora sindikata.
M. H.
Reke (skoraj) brez povratka
V	letošnje kadrovske priprave, predvsem pa v evidentiranje možnih kandidatov za delegatske in najodgovornejše funkcije, so se bolj kot kdajkoli doslej vključili tudi sindikati.
V	več kot tridesetih osnovnih organizacijah na območju občine Radlje so razpravljali o tem. Sedaj, le mesec dni pred zaključkom evidentiranja, še ni vse opravljeno, je pa vendarle že evidentiranih precej ljudi, neposrednih proizvajalcev, žensk in •mjadine.
Potrebno bo še pohiteti, predvsem pa opraviti še eno zelo pomembno nalogo, evidentirati kandidate za najodgovornejše občinske in druge funkcije. Brez potrebe bi skrivali, da so ponekod imeli kar precej težav, ker posamezniki niso hoteli prevzeti odgovornosti in sploh postati kandidati. Mnogi menijo, da gre tudi za lagodnost in bežanje od delegatske odgovornosti, ki ni majhna. Gre pa tudi, in večkrat smo to slišali, za nekakšen odpor, ker se je ponekod dogajalo, da so posamezniki že prinesli sezname »najbolj pridnih, zaslužnih in odgovornih«, ki jih »moramo« evidentirati. Čas bi že bil, da takšni neodgovorni posamezniki spoznajo, da delavsko samoupravljanje in delegatski sistem nista več v plenicah, da so takšne sugestije nepotrebne, včasih celo škodljive.
Naslednji primer so rotacije na'
občinskih vrhovih. Množice sej, tako imenovanih kadrovskih, stvari pa se dejansko sučejo samo okrog petih, šestih ljudi. Tudi to je prav, na mestu je tudi takšna skrb za človeka, vendar zakaj se ti ljudje ne vračajo na delovna mesta v proizvodnjo? V delovnih organizacijah razmišljajo preprosto. Če je nekdo vodil in »rotiral« štiri, osem ali šestnajst let, mora biti, če je res strokovnjak, tudi že poln izkušenj, ki bi jih s pridom uporabil v marsikateri delovni organizaciji-
Vračajo pa se le redki in tako nam teče neka reka, ki je skorajda brez povratka. V občini Radlje je denimo v mnogih letih le eden našel zopet pot na proizvodno delovno mesto. Pa včasih tako radi kažemo navzgor, češ, tam v republiki in naprej ga bik-sajo! Kaj pa doma? Večkrat in bolj odločno bi se morali vprašati, ali pa nemara samo prisluhniti takšnim vprašanjem, ki se lahko kažejo v različnih oblikah in vsebini?
K. V.

Gradbeniki na začetku...
Izvršni odbor republiškega odbora sindikata delavcev gradbeništva se je v torek sestal v Mariboru. Največ časa so v svoji razpravi namenili idejnopolitičnim usmeritvam in nalogam komunistov pri uresničevanju politike ekonomske stabilizacije v gradbeništvu, ki so bile sprejete na nedavni problemski konferenci Zveze komunistov Sloveni-
je-
Na seji so soočili hotenja in stabilizacijsko prakso v slovenskem gradbeništvu ter ugotovili,
da je zlasti pri dohodkovnem povezovanju še zmeraj preveč vase zaprtih organizacij združenega dela. Povezovanje in delitev dela morata steči po eni strani v sami gradbeni operativi, v industriji gradbenega materiala in tudi s tistimi organizacijami združenega dela, ki sodijo med tako imenovane »montažerje« na gradbiščih. Prav tu pa mora sindikat še vehko več storiti kot doslej, se čvrsteje dogovoriti za konkretne-akcije na podlagi usmeritev problemske konference in zaostriti odgovornost vodstva in članstva pri uresničevanju sicer zapisanih, žal pa ne uresničenih ciljev.
Razprava je namenila dobršen del pozornosti tudi osnutku resolucije. o družbenoekonomskem razvoju naše republike v prihodnjem letu in možnostim večjega vključevanja našega gradbeništva v mednarodno delitev dela.
Zmeraj kje zaškriplje
Občinski odbor sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije Koper je razpravljal o gospodarjenju v tej dejavnosti. Na podlagi pismene informacije in poročil predsednikov sindikata so ugotovili, da so tozdi dobro gospodarili, le tozd Mlekarna Dekani je ob devetmesečnem periodičnem obračunu posloval z izgubo. V izjemno težkem položaju pa se je znašel tudi tozd Ex-corado, ki se mora preusmeriti na d6mače surovine, kar pa ne gre čez noč in tudi ne brez težav, saj »za to proizvodnjo primanjkuje tudi domačih surovin.
V celoti je gospodarjenje v kmetijstvu in živilski industriji zadovoljivo, kar nas pa ne sme uspavati, so menili elani odbora
ter se zavzeli za temeljite pri-y prave na obravnavanje zaključnih računov gospodarjenja. Le na podlagi temeljitih analiz učinkovitosti stabilizacijskih ukrepov je moč graditi tudi učinkovito poslovno politiko.
Občinski odbor se je seznanil tudi s pripravami na delegatske volitve v temeljnih organizacijah združenega dela ter z nalogami vodstev sindikalnih organizacij v pripravah na skupščine osnovnih organizacij ZS. ,
M. H.
Priprave na sindikalne dogovore
V občini Velenje so že začeli s pripravami na občne zbore osnovnih organizacij zveze sindikatov, konstitu tivne seje sindikalnih konferenc v tozdih, konferenc osnovnih organizacij ZS v ozdih in koordinacijskih odborov sindikata v sozdih Gorenje in Rudarsko elektroenergetski kombinat. Vpripravah na bližnje sindikalne dogovore bodo tudi v Šaleški dolini ocenili delovanje v zadnjem obdobju ter pripravili programske usmeritve za delo v prihodnje. Ko bodo razpravljali o opravljenem delu oziroma aktivnosti v zadnjih dveh letih,bodo skušali še posebej ugotoviti, kako so osnovne organizacije zveze sindikatov uresničevale cilje gospodarske stabilizacije in resolucijo 3. kongresa samou-pravljalcev Jugoslavije, kako so bile osnovne organizacije ZS učinkovite pri uresničevanju interesov članstva itd. Proučili pa bodo tudi uveljavljanje načela nagrajevanja po delu in rezultatih dela, uresničevanje nalog na področju socialne politike, kultu-
re, ljudske obrambe in družbene samozaščite, obveščanja Hn podobno. Se pravi, da bodo temeljito preverili, kako so uresničevali sprejete programe dela.
% Poglobljene in kritične ocene o dosedanjem delu bodo solidna podlaga za sestavo programskih usmeritev za delo v prihodnjem dveletnem obdobju, pri čemer bodo v ospredju kot prednostne naloge gosnodarska stabilizacija, vloga sindilcata pri sprejemanju planskih dokumentov ter druge aktivnosti za uresničevanje interesov članstva.
Do konca decembra bodo v vseh okoljih pripravili predloge za nova vodstva.in nosilce na jodgovornejših dolžnosti v organizacijah zveze sindikatov. Najpozneje do 10. januarja 1982 pa morajo vse sindikalne organiza-.cije oceniti delovanje v zadnjih dveh letih. Občni zbofi osnovnih organizacij ZS bodo februarja, marca predvidevajo konstitutivne seje konferenc in koordinacijskih odborov zveze sindikatov. Volilna seja občinskega ' sveta zveze sindikatov Velenje pa bo aprila. Predsedstvo občinskega sveta bo po opravljenih delovnih dogovorih ocenilo potek občnih zborov, konstruktivnih sej ter volilne seje občinskega sveta ZSS Velenje.
Odbor za organizacijsko kadrovska vprašanja občinskega sveta ZSS Velenje bo določil člane občinskega sveta zveze sindikatov Velenje in njegovih organov za pomoč osnovnim organizacijam zveze sindikatov ter konferencam in koordinacijskim
odborom osnovnih organizacij zveze sindikatov pri pripravi in izvedbi občnih zborov in konstitutivnih sej.
M. L.
Priprave na volitve organov v zvezi sindikatov
Bogat program in sposobni kadri
Zveza sindikatov kot najširša razredna organizacija delavskega razreda ima pomembno vlogo in naloge v družbenoekonomskih odnosih in v samoupravni demokraciji. Da bi to svojo vlogo lahko uresničevala v vsebinskem pogledu, mora biti dobro organizirana in kadrovsko usposobljena na vseh ravneh, zlasti pa to velja za osnovno organizacijo zveze sindikatov kot temeljno obliko političnega organiziranja in delovanja delavcev v zvezi sindikatov.
Smo v času, ko je celotna družbenopolitična aktivnost usmerjena na uresničevanje politike gospodarske stabilizacije; v organizacijah zveze sindikatov in socialistične zveze pa v tem času tečejo priprave na delegatske volitve v letu 1982. Ni naključje, da so priprave na volitve v skupščine družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti časovno povezane s pripravami na občne zbore osnovnih organizacij zveze sindikatov in programsko-volilne seje drugih družbenopolitičnih organizacij, saj morajo kadrovske priprave za vse družbene funkcije v tozdu, občini in republiki potekati sočasno in medsebojno usklajeno.
Do 15. decembra kandidatna lista v osnovnih organizacijah ZS
Rokovnik, ki ga je sprejela statutarna komisija republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije predvideva, da osnovne organizacije zveze sindikatov do 15. decembra 1981 evidentirajo možne kandidate za izvršni in nadzorni odbor in druge organe v osnovni organizaciji ZS, konferencah osnovnih organizacij zveze sindikatov v delovnih organizacijah, koordinacijskih odborih sindikata v sozdih ter za občinske, medobčinske, republiške in zvezne organe zveze sindikatov. Pri evidentiranju možnih kandidatov za navedene organe moramo upoštevati, da so nosilci evidentiranja vsi delavci — člani zveze sindikatov. Pobudo za evidentiranje lahko da vsak posameznik, sindikalna skupina, družbenopolitične organizacije, samoupravni organi ipd. Vse pobude.je treba obravnavati na ustreznih organih, zlasti v koordinacijskih odborih za volitve v tozdih. Pri evidentiranju možnih kandidatov za funkcije v zvezi sindikatov se uporabljajo postopki, ki veljajo za evidentiranje možnih kandidatov za delegate v skupščine družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti, kar pomeni, da se uporabljajo tudi načela in merila kadrovske politike, opredeljena v dokumentu »Stalne kadrovske priprave na volitve«.
Izhajajoč iz dokumentov prve konference ZSS o demokratizaciji odnosov in o kolektivnem delu imajo osnovne organizacije zlasti odgovorno nalogo pri kadrovanju članov za izvršni odbor, ki mora resnično postati kolektivni, demokratični in politični z' organ, v katerem imajo vsi člani enake pravice in enako odgovornost ter so skupno odgovorni za njegovo delo, obenem pa je vsak član tudi osebno odgovoren za delo izvršnega odbora in za svoje delovno področje. Prav zato je treba zagotoviti ustrezno sestavo -tega organa, predvsem kar zadeva delavce iz neposredne proi-
zvodu je, ženske in mladino. Posebej odgovorno je treba kadrovati predsednike izvršnih odborov kot najodgovornejše funkcionarje v osnovnih organizacijah, ki bodo pripravljeni in sposobni delovati tako, kot je opredeljeno v dokumentih o demokratizaciji odnosov in o kolektivnem delu. To seveda velja tudi za delegate in člane drugih organov zveze sindikatov in sindikatov dejavnosti.
V kandidacijskem postopku morajo v osnovnih organizacijah
zagotoviti, da imajo vsi člani zveze sindikatov možnost vpliva na izbor članov. Pri sestavi kandidatnih list za nov izvršni odbor moramo upoštevati tudi kontinuiteto dela. Zato je potrebno ponovno kandidirati tisfe člane izvršnega odbora in predsednike, ki so s syojim delom v preteklem dveletnem obdobju v osnovni organizaciji dokazali, da so sposobni in pripravljeni opravljati to zahtevno politično delo.
Uspešna izvedba občnega zbora v osnovni organizaciji ni torej odvisna le od vsebinskih, pač pa tudi od kadrovskih priprav; oboje pa zagotavlja kvalitetno izvedbo občnega zbora in aktivno delovanje izvršnega odbora v prihodnjem obdobju.
Celotno aktivnost v pripravah in izvedbi občinskih zborov osnovnih organizacij zveze sindikatov je treba povezovati s pripravami na skupščine občinskih organizacij zveze sindikatov in občinskih ter republiških organizacij sindikatov dejavnosti in s pripravami na 10. kongres Zveze sindikatov Slovenije.
Vinko Eršte .
Mimogrede
Nismo pavliharski!
Brez dvoma je res, da živimo v težkem času!
Naj zvemo še za toliko nepravilnosti, ?a vse raznovrstne težave od pomanjkanja' repromaterialov, nelikvidnosti pa do prevelikega kupa papirjev in administracije, je vendarle na dlani, da je tam, kjer se dela, ob strojih, na poljih, pa tudi za mnogimi pisalnimi mizami, še vedno veliko volje in polno zaupanja v lastne moči! Temu v dokaz so številni posveti, kratki in v popoldanskem času. tudi skupaj z organizacijami SZDL, na katerih je bila v Radljah sprejeta vrsta zelo konkretnih in obvezujočih dogovorov. V današnjem času je prav čudno, sploh če veliko posedaš po sestankih, da je precej več jamranja slišati pri raznih funkcionarjih kakor pri neposrednih proizvajalcih.
Danes denimo kovač ali livar na Muti ali Vuzenici vesta in razumeta, da smo v težavah. Zato ne zahtevata večje plače kaf tako: »dajte narti, pa konec«, to je na srečo že dolgo stvar preteklosti. Samo primer: livarji v Vuzenici so pri 10 tisočih tonah izdelkov povečali produktivnost kar za enajst odstotkov. Niso sicer fizično veliko več delali, toda dela so se lotili bolj odgovorno, za 2 odstotka so zmanjšali izmet in uporabili nekaj inovacij. Pa kljub temu ne tarnajo kar v tri dni, temveč se dogovarjajo, kaj ukreniti, da njihova gospodarnost ne bo upadla. Takšnih primerov je še več. Lahko bi našteli zelo gospodarne pristope k investicijam. V Hyposu na Muti®sak delavec skrbno gleda, kako napredujejo dela, da ne bi prišlo do prekoračitev, razmišljajo, kaj bi lahko postorili sami. Tekstilci in to so skoraj same ženske, okoli 300 jih je, iščejo najustreznejše rešitve. Z malimi denarji so usposobili solidno proizvodnjo na 17 delovnih mestih v eni izmeni. Prihodnje leto bo na voljo še 60 novih delovnih mest. Ni odveč povedati, da 30 odstotkov izdelkov izvažajo, denimo Okus Radlje in Kroj Vuzenica.
Vendar pa te delavce ali delavke včasih motijo tudi čudne izjave. Ko so v Radljah na nedavni skupni seji sindikatov in SZDL nekpliko drugače razmišljali o razvojnih programih do leta 1985, so nekateri v »za-šankarskih« razgovorih menili, da gre za pavliharstvo!
Menili so namreč, da ni treba kar po nekem, sedaj kar preveč modernem vzoru reči »naši razvojni načrti so megalomanski«. Če je že kaj takšnega, kar ne bomo mogli uvoziti ali kupiti, poskušajmo narediti doma in uporabimo lastno znanje. Več mora biti nekakšnega kolektivnega hotenja, več skupne volje, čimveč odkritih informacij...
Vsi želimo zajemati z veliko žlico, ob tem pa še danes preradi pozabi-
mo, kdo bo daj potreben denar. To vemo,-kljub temu pa je še vedno kar velik greh spregovoriti ali samo namigniti na vrsto konkretnih možnosti varčevanja, seveda če to prizadene neproizvodne sfere. Tu gre še vedno za razkorak med besedami in dejanji. Celo mnogi funkcionarji velikokrat lepo govorijo, krmila pa sučejo po' starih navadah! To je nekaj, kar bolj moti delavca pri kladivu ali peči kakor to,.da bo mora! nekoliko zategniti svoj pas, ker je bil njegov skok doslej morda tudi nekoliko prevelik.
Tudi z normami v dvajsetih letih nismo razčistili. Vsak od tisoč delavcev Gorenja Muta vam bo povedal, da se v to ne da zaupati. Če delavec ali skupina poprime in normo preseže, jo bodo zagotovo kaj kmalu zvišali! Šele sedaj se na samoupravnem polju krepkeje lomijo kopja in prav sedaj pripravljajo nekaj, kar naj bi tudi v to področje Vneslo več reda, predvsem pa zaupanja, da vlečeš zato, da boš zase in za družbo prepeljal čimveč, in ne zato, da ti bodo že jutri naložili še težje breme.
Če strnemo Vse, je v teh naporih toliko zdravega, poštenega duha, da so prenekatera jamranja, še bolj pa razprave o pavliharstvu čisto odveč, in samo za tiste, ki ne znajo delati kaj bolj koristnega!
Kristl Vah!
> Delavci v slovenskem gospodarstvu ’81«
Aktivnosti delavcev zunaj rednega delovnega časa
V okviru ankete »Delavci v slovenskem gospodarstvu 1981« smo zbrali podatke tudi o tem, s katerimi aktivnostmi se ukvarjajo anketirani delavci zunaj rednega delovnega časa. Naš namen je bil, dobiti približno sliko, kako delavci v slovenskem gospodarstvu preživljajo oziroma izkoriščajo čas, ko niso na delu.
Aktivnosti so bile vključene v vprašanje: »Kako preživljate čas izven rednega delovnega časa?« Pri izbiri aktivnosti smo bili zaradi obsežnosti ankete prisiljeni združevati posamezne aktivnosti v smiselne skupine. Pri tem izboru smo izpustili aktivnosti, s katerimi se vsi ukvarjajo in ki predstavljajo del vsakodnevne rutine.
Odgovori so pokazali, da več kot polovica anketirancev gleda televizijo, posluša radio (62%), se posveča družini (56%) ali bere (časopise, revije, knjige) (50%). Manj razširjene so gradnja (popravilo hiše ali stanovanja) (38%), delo v gospodinjstvu (nakupovanje) (34 %•), ukvarjanje s športom (rekreacijo) izleti (29 %). Najmanj pa jih: obiskuje (sosede, prijatelje, znance, sorodnike) (22 %), počiva (17 %), kmetuje (17%). dodatno dela, da še kaj zasluži (1 7%). ukvarja s hobiji (16%), hodi v kino (gledališče), na razstave (koncerte) (14%), se izobražuje (študira) (14%) ter se družbenopolitično udejstvuje (12%). (Opozarjamo, da ti podatki povedo le, koliko anketirancev se ukvarja z neko aktivnostjo, ne pa, kako pogosto in koliko-časa).
Če te aktivnosti grobo razdelimo v »obveznosti« in prosti čas, potem lahko rečemo, da so od prvih najbolj razširjene aktivnosti usmerjene na družino, dom, od prostočasnih pa tiste, ki ne zahtevajo večjih fizičnih in umskih obremenitev, ki niso povezane z večjimi stroški in ki jih je mo-
goče opravljati doma.
Pri aktivnostih, ki smo jih označili kot »zahtevnejše« in s katerimi se ukvarja manjše število delavcev, smo našli pomembno zvezo z izobrazbo oziroma strokovno usposobljenostjo, kar kaže na razlike v kakovosti življenja različnih družbenih kategorij delavcev, pogojene z. različnim ekonomskim položajem in raznolikimi potrebami (motivi, aspiracijami).
Rezultati kažejo na posebnosti v izrabi časa pri nekaterih družbenih kategorijah delavcev. Tako je za delavce, ki v času po rednem delu tudi kmetujejo na zemlji, torej za t.im. polpro-letarce, značilno, da se sorazmerno več kot drugi ukvarjajo z gradnjo oziroma popravili hiše (zanje je značilno, da prebivajo v zasebnih hišah), manj pa s športom (rekreacijo, izleti), manj se tudi posvečajo družini oziroma ukvarjajo z gospodinjskimi opravili. Delavci drugih narodnosti sorazmerno več kot Slovenci obiskujejo sosede, prijatelje, znance, sorodnike, manj pa se ukvarjajo s kmetovanjem, gradnjo (popravilom hiše ali stanovanja) in z gospodinjskimi opravili (med njimi je več moških, nekoliko več jih je v nižjih izobrazbenih oziroma kvalifikacijskih kategorijah, več jih dela v neposredni proizvodnji, več tudi izražajo nezadovoljstvo s stanovanjem).
Ugotovili smo tudi, da še vedno obstaja tradicionalna delitev vlog med moškimi in ženskami, ki se kaže tudi v načinih, porabe časa :
ženske več delajo v gospodinjstvu (nakupujejo in se ukvarjajo z družino), moški pa več dodatno delajo, gradijo (popravljajo hišo ali stanovanje), se ukvarjajo s športom (rekreacijo, izleti).
Peter Monetti
Sklep o sklicu 3. konference ZSS
Še globlje
Na seji republiškega sveta ZSS, ki je bila 24. novembra, so člani obravnavali in sprejeli stališča k resoluciji o družbenoekonomskem razvoju republike za prihodnje leto (o tem smo že pisali) ter sprejeli sklep o sklicu 3. konference ZSS o socialni politiki in varnosti delavcev in sklep o ustanovitvi »Sindikalnega izobraževalnega centra v Radovljici«. Konferenca bo 5. in 6. februarja prihodnje leto v skupščinski dvorani v Ljub-
ljani.
Na seji so sprejeli tudi program priprav konference, ki ga opredeljuje poseben rokovnik. ' Osnutek stališč in sklepov za 3. konferenco bo najprej obravnaval odbor za pripravo skupaj s predsedstvom republiškega sveta ZSS, Delovni osnutek bo upošteval pripombe iz javne razprave, ki je bila v nekaterih okoljih dokaj bogata. Kot so poudarili na seji, je javna razprava odprla tudi nekatera
nova vprašanja, ki jih je gradivo za javno razpravo premalo upoštevalo. Ob tem pa so razpravljale! menili, da je treba javno razpravo poglobiti povsod tam, kjer tega doslej še niso storili. Poleg tega republiški svet poziva tudi medobčinske svete ZSS, da čimprej in čimbolj analitično izvedejo tematske posvete in sicer'o zdravstvenem varstvu, prehrani delavcev, preskrbi in zaposlovanju.
I. K.
Na podlagi odloka o ustanovitvi Prvomajske listine Zveze sindikatov Jugoslavije, ki ga je sprejel Svet Zveze sindikatov Jugoslavije na seji 29. 3. 1979 (bilten Sindikati št. 2-1979) odbor republiškega sveta ZSS za sindikalna priznanja
poziva
organizacije in organe Zveze sindikatov Slovenije, da prijavijo pobude za podelitev Prvomajske listine Zveze sindikatov Jugoslavije v letu 1982
1. S Prvomajsko listino Zveze sindikatov Jugoslavije bodo iz območja SR Slovenije odlikovane v letu 1982 tri (posamične) osnovne organizacije Zveze sindikatov Slovenije in ena občinska organizacija zveze sindikatov oziroma sindikata.
2. S Prvomajsko listino ZSJ se daje priznanje za uspehe, dose-ženčpri uresničevanju družbene vloge in pomembnejših nalogah zveze sindikatov. Upravičenost do tega odličja se skladno s sklepom sVeta ZSJ utemeljuje:
— z-l rezultati v razvoju samoupravnih socialističnih odnosov,
dela,
dela,
cev.
— s prispevkom k organiziranju in podružbljanju ljudske obrantbe in družbene samozaščite.
prispevkom k povečanju proizvodnje in produktivnosti
prispevkom k uresničevanju delitve po delu in rezultatih
— s prispevkom k izboljševanju življenjskega standarda delav-
s prispevkom k dvigu izobrazbene in kulturne ravni in
splošne
Podrobnejša merila so navedena v odloku sveta ZSJ, objavljenem v biltenu Sindikati št. 2-1979.
3. Pobudo za podelitev Prvomajske listine ZSJ lahko dajo osnovne organizacije zveze sindikatov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, in organi zveze sindikatov v občinah, regijah in republiki, če jo utemeljijo s stvarnimi in podrobnimi navedbami o delovanju predlagane organizacije ter o njenih dosežkih.
4. Obširno utemeljeno pobudo prijavite v dveh izvodih odboru republiškega sveta ZSS za sindikalna priznanja, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana do 19. februarja 1982.
Slovenci na tujem
Proslave dneva republike, prvega maja in dneva mladosti, ki jih pripravljajo rojaki na tujem, je treba doživeti, opisati jih je teže. Kako enako%pa vendar kako drugačno hkrati je vzdušje na proslavah, ki jih pripravljajo rojaki v Švici, ZR Nemčiji, Švedski in čezmorskih državah od vzdušja proslav doma. Dlje so rojaki na tujem, bolj so njihove proslave čitalniške v vzdušju, ki ga doma ni več, prežete z domotožjem, zazrte v klasiko slovenske besede in pesmi, pa vendar zelo zelo rodoljubne. Doma se ob proslavljanju pomembnih obletnic spomnimo dogodkov izpred štiridesetih let. Z vsem dolžnim spoštovanjem se poklonimo spominu na velike sinove in hčere slovenskega naroda, ki so dali svoje življenje v boju za delavsko resnico, svobodo in samoupravni sociali-z.em, ki ga živimo v domovini; proslave rojakov pa so prežete še z nekim posebnim rodoljubjem, zazrtim v zasanjane dolenjske griče, nežne breze Bele krajine, vesele štajerske gorce...«
Lahko je biti Slovenec doma, težje pa je ohranjati in gojiti slovenstvo na tujem,« cesto pravijo rojaki. Doma na proslavah ne poudarjamo slovenstva tako kot ga rojaki. Ni nam ga treba, saj živimo narodnostno svobodni v enakopravni skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, marsikje v tujini pa je nazadnjaškim krogom slovenska beseda trn v peti; posebej še, če je ta slovenska beseda vezana na proslavljanjepo-memjbnih obletnic iz našega narodovega boja za svobodo. Žalostno je, pa vendar marsikod tudi nekateri Slovenci nagajajo rojakom, ki svetovnonazorsko mislijo drugače od njih, ki imajo radi samoupravno socialistično Slovenijo in ne samo Slovenijo, ki je ni več, Slovenijo, ki je dajala pravice samo nekaterim. O takšnem nagajanju nam poročajo rojaki iz Augsburga v ZR Nemčiji, kjer za proslavo 29. novembra društveni delavci ne morejo dobiti ustreznih prostorov, za svoje prireditve pa jih brez težav dobe Slovenci, ki ne slavijo naših praznikov. Malo je takih primerov, več je svetlih, ko lokalne oblasti dežel gostiteljic našim društvom rade odstopajo dvorano, njihovih prireditev se udeležujejo tudi politični predstavniki, v sporedu pa nastopajo tudi njihove kulturne skupine. Tako je v Ingolstadtu, ki se je prav prek društva Lastovka povezalo z Mursko Soboto, pa v Landskroni na Šveskem, Munchnu, ki plete medmestne vezi z Ljubljano, in še bi lahko naštevali.
Razdalje se krajšajo: naši ljudje, ki so no začasnem delu tja do Frankfurta, izkoristijo sleherni prosti čas, da pridejo domov —z avtom je do osem ur vožnje. Poredkeje pridejo rojaki iz Švedske, Slovence iz čezmorskih držav pa ponavadi pozdravimo doma, ko v jeseni življenja zbero zadosti denarja, da pridejo na obisk domov. Starši številnih otrok, ki obiskujejo dopolnilni pouk slovenskega jezika, radi s ponosom povedo: naša družina ve, kje je doma. To svojo ljubezen do domovine vcepljajo tudi otrokom. In če je dan republike datum, ko pogledamo, kako smo živeli, delali in se kalili teh 40 let, je prav, da prisluhnemo tudi Slovencem na tujem, kako žive, dojemajo domovino in njen rojstni dan, besedo pa dajemo še Ernestu Petrinu, ki z rojaki prek radijskih valov kramlja že več kot 30 let in tako poleg Slovenske izseljenske matice najdlje vzdržuje z njimi stike.	Matjaž Vizjak
30 let radijske izseljenske oddaje
»Vsem slovenskim izseljencem, ki žive v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in drugih evropskih in prekomorskih državah pošilja Radio Ljubljana topel domovinski pozdrav.«
Takšna je bila prva napoved oddaje za slovenske izseljence na Radiu Ljubljana, ki je stekla 21. junija 1952. Prvi urednik oddaje je bil Franček Drenovec, bral pa je napovedovalec Božo Petek. In če tema dvema imenoma do-.damo še druge, ki so botrovali rojstvu oddaje za slovenske izseljence, moramo zapisati: napovedovalka Majda Šubic, inspi-cient Draga Kosec, tonski tehnik Virant. Oddaja je trajala natanko do polnoči in eno minuto.
To je le nekaj skromnih podatkov o začetku oddaje za slovenske izseljence, za njo pa je že celih trideset let poslanstva, o katerem pravi uvodno besedilo prve oddaje:
»Vposebnih sobotnih oddajah želimo pripraviti spored, kakršnega bi hoteli vi sami. Želimo vam pripovedovati o vaši domovini to, kar vas najbolj zanima, in izvajati glasbo, ki jo vi najraje poslušate. To bo torej oddaja po .vaših željah, pripravljena posebej za vas!«
V prvi oddaji sta sodelovala med ameriškimi Slovenci in tudi doma znani pisatelj Etbin Kristan ter tedanji ljudski poslanec in podpredsednik Slovenske izseljenske matice Tomo Brejc, znan med našimi evropskimi izseljenci, posebno v Franciji. V glasbenem delu so se zvrstile slovenske narodne in umetne pesmi, kot so: Flosarska, Ribni-
ška, Metliško kolo, Marko skače in druge.
V	radijskih programih kjerkoli na svetu najbrž ni veliko oddaj, ki bi dočakale tako starost, razen seveda informativnih, ki pa se pojavljajo iz dneva v dan, saj je prvenstvena naloga radia seznanjati poslušalce z vsem, kar se dogaja po svetu. Zato bi nemara lahko upravičeno zapisali, da je oddaja za slovenske izseljence med vrstnicami v ljubljanskem radiu najdlje na sporedu, v jugoslovanskem merilu pa je čisto pri vrhu, če ne morda celo povsem zgoraj.
Radio kot sredstvo obveščanja je izredno pomemben dejavnik, čeprav mu zadnja leta iz razumljivih vzrokov konkurira televizija. Tudi za izseljensko oddajo velja, da je zaradi televizije morda izgubila nekaj poslušalcev, vendar so raziskave med rojaki na tujem ponovno potrdile, da je sobotna oddaja še vedno med najbolj poslušanimi, saj se je izseljencem pridružila kar krepka armada na tujem zaposlenih delavcev.
V	tridesetih letih ali skupno 1560 tednih je bilo tudi toliko
j oddaj, mogoče le nekaj manj.
I Njihovo trajanje je bilo v vsem | tem času različno — od 45 minut do sedanjih 70, tako da lahko j povprečno za vsako odmerimo j okroglih 50 minut. To pomeni,
; da je bilo v 1560 tednih oziroma i oddajah programa za 78.000 j minut ali približno 1300 ur, kar preračunano v dneve pomeni okrog 53 dni ali skoraj dva meseca. Če bi torej vse oddaje strnili v eno samo, bi to »jaro kačo« poslušali kar skoraj dva meseca, če pa bi ta čas spremenili v napisano, bi dobili več kot 40.000 stra-i ni!
Seveda je to »igračkanje« s številkami teoretično, ki pa kljub temu pove, da je bilo opravljeno veliko delo.
Kdo vse je sodeloval v oddajah? l.ahko bi rekli, da je oddaja od vsega začetka tribuna naših rojakovofla tujem, izseljencev in zadnja leta tam začasno zaposlenih delavcev, saj v njej govorijo o dogajanjih med Slovenci po svetu, o njihovih težavah in uspehih, o delovanju njihovih
Obisk pri Škrubovih v Franciji
Domovino smo našli tudi v Merlebachu
Če vas bo pot zanesla v severno Francijo, v rudarske kraje v bližini zahodnonemške meje, tedaj si dobro zapomnite: tam živijo naši ljudje, tam so slovenske družine, med rudarji boste našli kopico mož in fantov, ki govore pa tudi mislijo in čutijo po naše. In če boste zavili v Merle-bach, obiščite Škrubovega ata in mamo. Gotovo vas bosta vesela in zanesljivo se boste pri njih prelepo počutili.
Ne bo ju težko najti. Prav nič ne pretiravamč), če rečemo, da jih tam skoraj vsakdo pozna.
Ko te misli natresamo Skrubovi -mami, se zasmeje: »Pa saj smo res že toliko let tukaj! Mož je bil dolgoletni predsednik slovenskega društva in kasneje častni predsednik, skrbel je za počitnice in potovanja v Jugoslavijo, jaz pojem pri našem pevskem zboru, pa sploh smo povsod zraven, kjer so naši,« se zasmeje Karolina Škruba. In njen smeh je nalezljiv, je nekaj posebnega. V daljnem Merlebachu je marsikateremu sloven- , skemu dekletu in ženi pomagal, da je lažje preživela, da se je znašla v težavah, ki so se včasih kopičile.
»Bila sem med prvimi, ki je prišla sem in se poročila s slovenskim rudarjem. Prišel je pome, ko mi je bilo 17 let, še nikoli ga nisem prej videla in tudi poznala ne. Povedali so mi, da je pošten, delaven, pa sta se starša odločila, da lahko grem. Kruha doma tako ali tako ni bilo za vse in tedaj so slovenski fantje množično odhajali na delo v tujino, v tuje rudnike. In potem za njimi me, dekleta.«
Mož Anton gleda, posluša, v mislih podoživlja tiste čase in nekako zase pove: »Ja, lepa je bila moja Karolina, lepa. Spomnim se, da mi je bila všeč takoj, ko sem jo zagledal!«
Škrubovi mami je malce nerodno, malce postrani pogleda moža, potem pa, ko preceni, da je vendar med domačimi, tudi ona prizna — najbrž bolj možu kot sebi: »Imela sem srečo. Nikjer ne bi dobila boljšega moža. Čeprav se nisva prej poznala, niti videla, sva preživela lepa leta.«
Slovenske družine so še zdaj v Merlebachu in tudi okoliških rudarskih krajih neskončno povezane. Vse vedo druga o drugi, vsi skušajo pomagali, kadar koga doleti nesreča, redno se sestajajo. Imajo slovensko društvo, zbor, slovensko šolo za otroke in odrasle, da o gostovanjih in obiskih iz domovine niti ne govorimo! In pobudnik marsičesa tega in idejni vodja — kot radi rečemo, pa bo tokrat izraz kar pravi — sta bila nemalokrat ata Jože in mama Karolina.
»Skoraj cele dneve sem bil v rudniku,« pove spet Jože. » Dobil sem si-likozo, rudarsko bolezen, kdo je pa ne! Trdo sem delal, ampak ni bilo hudo, doma so me čakali žena in dva otroka. Sin in hčerka sta se rodila in zrasla v Franciji. Bili smo srečna družina in to mi je v življenju največ pomenilo. Imel sem tudi veliko prijateljev. Naša hiša je bila vsem odprta in vsem na voljo. Najbrž te trdo delo globoko v zemlji ojekleni, stvari gledaš drugače kot drugi, ob nesrečah, ki jih doživljaš ti in tvoji prijatelji, postajaš drugačen človek.«
In Škrubova dva sta človeka, ki resnično zaslužita to ime, sta prijatelja, svetovalca, prijatelja. Pri njiju si dobrodošel in je vedno lepo. Mama Karolina se takoj začne motati po kuhinji in ena, dve, tri je miza polna slovenskih dobrot. Po stenah slovenske slike, slovenski okraski, slovenske narodne jedi, pristno štajersko
| narečje. Po skoraj pol stoletja tujine! ! Ni to nenavadno?
Spet Karolinin smeh: »Kaj boste j rekli, če vam povem, da sploh ne znam francosko! Ni bilo potrebe. | Vedno sem bila med našimi, v trgo-j vinah so tedaj tu govorili samo nemško in tako sem se pač naučila tistih nekaj besed, ki sem jih potrebovala. Teh besed je bilo vedno več, seveda, ampak francoske pa res nikoli. Vendar bi bilo zdaj drugače, tudi tukaj vedno bolj govorijo francosko. Nič j hudega, kolikor bom jaz potrebovala | v trgovini, bom že povedala ali pa i pokazala. V glavnem so tako ali tako j samopostrežne trgovine.« j Škrubova dva, posebno ata, iz leta v leto živita pravzaprav samo za to, da 1 poleti za mesec ali dva obiščeta do-j movino. Leta je Škrabov ata poskrbel za avtobusni izlet v domovino, j leta je bil poln in včasih še eden pre-| malo, zdaj pa se je zgodilo prvič, da Škrubova dva nista mogla v domovi-j no. Prijav je bilo premalo. Vsi mlajši j imajo že družine in z njimi odhajajo v domovino s svojimi avtomobili. Časi ! so se spremenili in za Škrubova dva i je bilo to zelo hudo. Posebno ata, ki ga je bolezen že zelo utrudila, si od i vsega vedno najbolj želi videti do-| movino.
| Škrubov ata, ki nam je s tako Iju-I beznijo pripovedoval o delu v rudniku, p svoji družini, in predvsem o svoji domovini, je letošnje poletje ostal v Merlebachu. Drugo leto bo zagotovo pretehtal in poiskal vse možnosti, da bo prišel spet V Laško. Če ne bo zmogel sam, mu bodo gotovo pomagali vnuki pa sin in hčerka, o katerih govori s tako ljubeznijo in ponosom in jih vsak dan opazuje na velikih slikah, ki jih ima obešene po vsem stanovanju.
»Saj sva si mislila postaviti hišico kje blizu Laškega,« nam pove Karolina. »Ko je mož zbolel, sva dobila nekaj denarja in sva ga hotela tako vložiti. To bi bilo za naju nekaj najlepšega, nekaj najbolj čudovitega, da bi lahko tale leta preživljala v domovini. Pa so nama povedali, da midva sicer lahko zidava, ker imava še vedno naše državljanstvo, otroci pa ne bodo mogli tega podedovati in uporabljati, ker imajoTe tuje državljanstvo. Škoda, vsi bi bili veliko več v domovini. Za naju pa se za teh nekaj let ne splača,« postane Karolina za trenutek otožna.
Ko bi zakonik poznal Škrubova dva iz Merlebacha v Franciji, bi gotovo skušal ta zakon oblikovati drugače! Škrubovih pa je v Franciji in še marsikje gotovo veliko.
Toda ata in mama Škrubova ne tarnata. Pravita, da sta srečna, samo ko ne bi bilo te nesrečne bolezni. Kupila sta. si hišico, Karolina ima vrt, Anton balkon, kjer poseda in jo opazuje pri delu. Vnuki redno in radi prihajajo in se učijo z babico in dedkom slovenskih besed in spoznavajo njuno domovino. Pravita celo, da sta srečna ob vsakem obisku iz domovine, ko iz prve roke zvesta, kako in kaj je doma. Doma, to pomeni v Jugoslaviji!
Ko smo se navsezadnje poslovili, je v naslanjaču ob oknu mama Karolina Škruba prebirala knjigo o Sloveniji in kdovekolikič že občudovala vsako sliko posebej.
Mi pa smo občudovali njo in njenega Antona, slovenskega rudarja, ki je znal košček domovine tako pristno in trdno prenesti tako'daleč.
Tanja Pirš
društev, skratka o vsem, kar jim na tujem prinaša življenje. Poleg tega so se v njih osebno predstavili mnogi naši vidni rojaki, kot so na primer nekdanji član kongresa v ZDA John Blatnik, bivši predsednik SNPJ Jože Culkar, publicisti in pomembni društveni delavci v ZDA Janko Rogelj, Vatro Grili, Ana Praček-Krasna, Frank Česen pa zborovodja Anton Šubelj, ameriški »kralj polke« Frank Jankovič in še mnogi drugi. Poleg naših »Američanov« so še bolj pogosto govorili o oddajah Slovenci iz zahodnoevropskih držav, kot denimo: Jože Martinčič, Jurij Artič, Justin Čebulj, Anton Škruba, Franc Drenovec, Tončka in Franc Trkaj, Ivan Kodeh itd. Prek oddaj so lahko rojaki na tujem spoznali tudi vse predsed- i nike Slovenske izseljenske mati- i
ce: Toneta Seliškarja, Ivana Regenta, Zimo Vrščajevo, Franca Pirkoviča, Draga Seligerja in Staneta Kolmana, tajnike Alberta Švaglja, Toneta Brožiča in Marka Pogačnika. Zares, pred mikrofonom ljubljanskega radia se je v preteklih tridesetih letih zvrstilo skoraj vse, kar nekaj pomeni v življenju in delovanju’ slovenskih izseljencev na tujem. Ljubljanski radio, to je uredništvo za Slovence po svetu, Icot se zadnja leta uradno imenuje prejšnje uredništvo za izseljence, pa je posebno poletne mesece tudi priljubljena točka, kamor naši ljudje iz tujine radi prihajajo na kratek pomenek, da bi se srečali s tistimi, ki jim pripravljajo sobotne večere prek etra, in druge, njim namenjene oddaje.
Ernest Petrin
-	—	n
Moja domovina
Na severozahodu Jugoslavije leži naša ožja domovina, SR Slovenija. Ta del naše domovine je pesnik imenoval vrt pod Triglavom.
Iz vinorodnih goric na_ vzhodu Slovenije se pokrajina spušča v ravnine, ponekod pa se vzpenja v večje hribe in gore. Reke so kakor srebrne kače, jezera kakor modre oči, naši gozdovi pa so kakor šopek, ki krasi to lepo deželo. Modrina morja na jugu dopolnjuje to lepoto. Visoke gore okoli očaka Triglava pa so stražarji na tromeji domovine.
Ponosen sem, da sem Slovenec!
Peter Roškar,
učenec slovenskega dopolnilnega pouka, Augsburg
Pesem pravi, da teži od Triglava tja do Vardarja, od Derdapa pa do Jadrana. Lepotica, ki jo krasijo žitna polja, zeleni gozdovi, bistri studenci. Deroči potoki si med planinami utirajo pot do velikih rek. V njihovem objemu umirjeno nadaljujejo svojo pot do morja. Nešteto hidrocentral spreminja moč njihovih voda v luč in energijo.
Srečni smo, da je ta lepa dežela NASA DOMOVINA!
Marjetka Živčič, učenka slovenskega dopolnilnega pouka,
Augsburg
Bratec Jani Rožman pa je zapisat:
Beseda DOMOVINA meni pomeni JUGOSLA VUO. Deželo, kjer so se rodili moji starši. Kraje, kjer imam veliko prijateljev, kjer je moja stara mama. Jaz imam samo eno domovino.
Ta beseda pa me tudi spomni na mnoge ljudi, ki živijo in delajo daleč proč od svoje domovine, tako kot moj očka in mamica.
Domovina mi pomeni deželo, kjer sem rojena. V njej se počutim varno. Domovina je kraj, kjer živijo moji domači in prijatelji.
Sabina Hace
učenka slovenskega dopolnilnega pouka,
Augsburg
Domovina me spomni na našo novo hišo v Kočevju. Pomeni, da sem nekje doma, kjer lahko rečem: to je moje!
Nadi Schauer, učenka slovenskega dopolnilnega pouka Augsburg
Ta beseda me spominja na moj dom. Tu me nič ne veže, pa vendar moram živeti tu. Rada bi bila v Jugoslaviji. Tam imam sorodnike, prijateljice in znance. Ob besedi DOMOVINA, kadar jo slišim tu, v ZR Nemčiji, vem, da ta dežela ni moja prava domovina, le začasna, čeprav živim v njej že 11 let. Kako rada bi bila v domovini!
Darija Schauer, učenka slovenskega dopolnilnega pouka,
Augsburg
Narisala: Vesna Pernek, 7. razred slovenskega dopolnilnega pouka, Aaran
v______________;_______________y
Boris Kidrič:
Zgodovinski zbor v Jajce
»Drugo zasedanje AVNOJ, ki je potekalo v osvobojenem starodavnem bosenskem mestu Jajcu, je velikanskega, zgodovinskega pomena za vse narode Jugoslavije in za Jugoslavijo kot državno celoto. Sprejelo je sklepe, ki usodno in odrešilno posegajo v razvoj jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja ter v bodočnost jugoslovanskih narodov.
Pni zgodovinski sklep drugega zasedanja je sklep o konstituiranju AVNOJ v vrhovno zakonodajno in izvršno narodno predstavniško telo Jugoslavije. Ta sklep je jasno izrazil dejansko voljo jugoslovanskih narodov.
Jugoslavija je dobila svojo * pravo in resnično zakonodajo ter izvršno telo, svoj pravi in resnični parlament, ki v vsakem pogledu ustreza potrebam narodnoosvobodilne borbe, pristni demokraciji in volji jugoslovanskih narodov. Drugo zasedanje AVNOJ je bilo kar najbolj upravičeno, da napravi tak daljnosežni sklep. Pred drugim zasedanjem AVNOJ so izvedli vsi jugoslovanski narodi in vse jugoslovanske pokrajine nacionalne in pokrajinske, zbore demokratično izvoljenih narodnih predstavnikov ter poslancev. Nacionalni in pokrajinski zbori so demokratično izvolili svoje delegacije za drugo zasedanje AVNOJ. Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije je potemtakem postal demokratično izvoljeno predstavništvo suverenosti in volje jugoslovanskih narodov ter države Jugoslavije. Narodni zastopniki, ki so se udeležili drugega zasedanja AVNOJ, so bodisi neposredno izšli iz oboroženega in krvavega, z žrtvami izpolnjenega narodnoosvobodilnega boja, oziroma iz trdega, z žrtvami izpolnjenega narodnoosvobodilnega boja, oziroma iz trdega, požrtvovalnega narodnoosvobodilnega terenskega dela, bodisi predstavljajo tiste ugledne osebnosti iz predapril-skega jugoslovanskega političnega in javnega življenja ali pa umetnostnega, literarnega in drugih duhovnih torišč, ki so ohranile neomadeževano ime ter se pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. (____)
sklep še trdneje cementiral slogo in enotnost naših narodov.
Nova, bratska, na narodni enakopravnosti zgrajena federativna Jugoslavija, ki so ji pod vodstvom svojega genialnega voditelja ter vojskovodje tovariša Tita položili temelje s svojo krvjo in s svojimi žrtvami najboljši sinovi jugoslovanskih narodov, je postala prava in resnična domovina vseh narodov Jugoslavije. Sklep o federativni ureditvi Jugoslavije je pobudil nov val pristnega jugoslovanskega patriotizma, ki ga danes čuti v srcu in izraža v borbenih dejanjih sleherni zavedni Slovenec, Srb, Hrvat, Črnogorec in Makedonec, sleherni zavedni Jugoslovan. Sklep o federativni ureditvi Jugoslavije je trdni in neporušeni temelj naše skupne jugoslovanske domovine, ki nam je prav tako sveta in draga, kakor je nam Slovencem sveta in draga naša ožja slovenska, Srhom njihova ožja srbska, Hr-
77(o za govorniškim odrom na II. zasedanju A V/VOJ
— iz varnega inozemstva podprli težkega narodnoosvobodilnega boja doma! Še več so zagrešili. Iz strahu pred prebujenim jugoslovanskim ljudstvom so zabodli jugoslovanskim narodom nož v hrbet. Postali so organizatorji petokolonstva in sodelovanja z okupatorji. (...)
.. .Sklep o odvzemu pravic zakonite jugoslovanske vlade bivši vladi v Londonu oziroma v Kairu bi osta! nepopoln, če ne bi drugo zasedanje AVNOJ hkrati razčistilo odnosov med svobodoljubnimi narodi Jugoslavije in kraljem Petrom II. Karadjor-djevičem ter njegovim dvorom.
V Jajcu, novembra 1943
Kralj je namreč soodgovoren za vse protinarodne in protidr-žavne zločine begunskih vlad ter njihovega »vojnega ministra« Draže Mihailoviča. Kralj je imenoval te vlade, kralj je imenoval Dražo Mihailoviča, kralj in njegov dvor sta postala zastava narodnih izdajalcev doma in v inozemstvu, poleg kralje-| vega znaka nosijo npr. slovenski belo — in plavogardisti nemški hackenkreuz. Drugo zasedanje A VNOJ je potemtakem ugodilo potrebam narodnoosvobodilnega boja, ko je kralju Petru II. Karadjordjeviču prepovedalo povratek v državo in prepustilo vprašanje monarhije in dinastije svobodni odločitvi svobodnih narodov in svobodnega ljudstva po končani osvoboditvi Jugosla-vite
Četrta po logični vrsti, po svoji pomembnosti pa brez dvoma prva sta sklep o postavitvi Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije za začasno jugoslovansko vlado in sama postavitev Nacionalnega komiteja* ki jo je na temelju odloka drugega zasedanja izvedlo predsedstvo AVNOJ.
Z Nacionalnim komitejem osvoboditve Jugoslavije so dobili narodi Jugoslavije svojo pravo vlado, kakršno je terjala njihova resnična volja. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije ustreza koristim narodnoosvobodilnega boja in potrebi po jamstvu za demokratično in svobodno bodočnost narodov ter države Jugoslavije. Nacional-
‘mi komite osvoboditve Jugoslavije je kot prava vlada v domovini, kot najvišji izvršni organ AVNOJ in najvišji jugoslovanski naredbodavni organ — najpomembnejši plod drugega zasedanja AVNOJ. Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije je tisti najvišji zakoniti forum, ki vedi odslej usodo naše države. Njegova pomembnost je tem izrazitejša, ker je predsedstvo AVNOJ za njegovega prvega predsednika imenovalo vrhovnega komandanta naše vojske in voditelja naših narodov tovariša Tita. Tako je dobil Nacionalni komite kot začasna jugoslovanska vlada vse pogoje in lastnosti, ki so potrebni trdni, vso avtoriteto in vse narodno zaupanje uživajoči vladi.
Peti zgodovinski sklep je sklep o uvedbi maršalskega čina v naši vojski in postavitev tovariša Tita za prvega maršala Jugoslavije, postavitev, ki jo je na osnovi sklepa o uvedbi maršalskega čina izvedlo predsedstvo AVNOJ. Ta sklep je izrazil najvišje priznanje naši vojski, ta sklep ustreza dejstvu, da se je j naša vojska s svojimi slavnimi dejanji pod vodstvom svojega j legendarnega vrhovnega ko-! mandanta enakopravno uvrstila I med velike vojske naših zavez-I nikov. Slovenskemu narodu je v | veliko zadoščenje, da je sklep o | uvedbi maršalskega čina v našo I vojsko in postavitev tovariša I Tita za prvega maršala Jugoslavije predlagala prav slovenska delegacija.
Drugo zasedanje AVNOJ je sprejelo še vrsto nadvse pomembnih sklepov, ki jih odlikuje dejstvo, da pospešujejo na-I rodnoosvobOdilni boj in da s ! svojo zakonsko močjo jamčijo | sedanje in bodoče elementarne j pravice naših narodov. Kot Slo-j venci naj še prav posebno pou-j darimo, da je drugo zasedanje j AVNOJ potrdilo sklep vrhov-| nega plenuma Osvobodilne ! fronte o priključitvi slovenske | Primorske svobodni Sloveniji v svobodni Jugoslaviji in sklep ZAVNOH o priključitvi, hrvat-ske Istre Hrvatski v svobodni Jugoslaviji. S to potrditvijo so se obvezali vsi narodi Jugoslavije in se je obvezala Jugoslavija kot državna celota, da bodo zastavljene vse narodne sile, kar jih premore naša država, za uresničitev ene izmed najosnovnejših zahtev slovenskega in hrvat-skega naroda.
Sklepi dhigega zasedanja AVNOJ so zgovoren dokaz, da je to zasedanje v vsakem pogledu mejnik v razvoju našega narodnoosvobodilnega gibanja, mejnik v naši narodni zgodovini (...)«
.. .Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, ki je bil kljub težkim pogojem narodnoosvobodilnega boja in tujčeve okupacije demokratično izvoljen in ki predstavlja vse narode Jugoslavije ter vse družbene plasti v Jugoslaviji, je imel potemtakem zares to pravico, da se za razdobje narodnoosvobodilnega boja na svojem drugem zasedanju konstituira v vrhovno zakonodajno in izvršno telo države Jugoslavije ...S konstituiranjem AVNOJ v vrhovno zakonodajno in izvršno telo so izpovedali narodi Jugoslavije svojo neugnano voljo, da si sami krojijo svojo usodo, da si jo krojijo tako, kakor jim zapoveduje korist njihovega narodnoosvobodilnega boja in potreba po jamstvu za njihovo srečo, svobodo, svetlo bodočnost.
Drugi zgodovinski sklep zasedanj« AVNOJ je sklep o federativni ureditvi Jugoslavije. Dvoje smo Jugoslovani dosegli s tem sklepom. Prvič je jogoslovan-
jeno in zajamčeno, da je iz flgdMi-
vega krvavega m nezaslišano težkega naroctaoosvobodBnega
enakopravnost, dragčč paj« ta
vatom njihova ožja hrvatska, Makedoncem njihova ožja makedonska, Črnogorcem njihova ožja črnogorska domovina. Iz skupnega narodnoosvobodilnega boja je v jugoslovanskih narodih pognala kar najtrdnejša zavest o njihovi usodni skupnosti in o njihovi skupni domovini Jugoslaviji. Sklep o federativni ureditvi Jugoslavije bo to zavest le še krepil, kajti jugoslovanski narodi so z njim dobili jamstvo, da bodo v svoji domovini popolnoma enakopravni in da jih enakopravnosti ne bo mogla več oropati prav nobena hegemoni-stična klika ah čaršija. (...)
Tretji zgodovinski sklep dragega zasedanja je sklep o odvzemu vseh pravic zakonite jugoslovanske vlade bivši jugoslovanski vladi v Londona oziroma v Kairu.
Londonski begunci, ki so aprila 1941 izdajalsko prepustili narode Jugoslavije in državo Jugoslavijo na milost in nemilost okupatorjem, so v dveh letih narodnoosvobodilnega boja v domovini kopičili zločin na zločin proti svojim narodom in svoji državi, proti osvobodilnemu gibanju. Ne samo da niso z ničemer — niti moralno, niti tvarno
KRONOLOŠKI
PREGLED
1909
21. — 22. november — V Ljubljani jc bila konferenca Jugoslovanske socialnodemokratske stranke. Udeležili so se je tudi predstavniki avstrijsko-nemške, češke, hrvaške, bosenskohercegovske, srbske in ita-lijansko-avstrijske socialnodemokratske stranke. Razpravljali so o stališču socialne demokracije do narodnostnega vprašanja. Sprejeli so tako imenovano tivolsko resolucijo in v njej zahtevali preobrazbo Av-stro-Ogrske na podlagi narodnostne avtonomije. To pomeni, naj bi bila na enotnem gospodarskem ozemlju vsakemu narodu, ne glede na zgodovinske meje, zajamčena enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodno-knhornih zadevah. Kot
najpomembnejšo nalogo socialdemokratov pa so si zadali popolno narodno združitev vseh Jugoslovanov, ne glede na različnost jezikov, vere ali pisave.
1941
17. november — Oddajati je začel »Kričač« — radio Osvobodilne fronte. Izdelali so ga člani radijskega odseka Centralne tehnike Komunistične partije Slovenije v Ljubljani. Oddajal je dvakrat ali trikrat na teden in zaradi varnosti vsakokrat drugje. Italijanski okupator ga ni mogel odkriti, zato je 4. aprila zaplenil vse radijske sprejemnike v okupirani Ljubljani. Po nalogu IO OF je »Kričač« prenehal oddajati.
1942
20. november — Vrhovni štab Narodnoosvobodilne in partizanske vojske Jugoslavije se je preimenoval v Vrhovni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije in to ime obdržal do 1. L 1945.
26. november — Po sklepu CK KPJ je bila v Bihaču ustanovna skupščina AVNOJ. Na tem dvodnevnem zasedanju sta bila sprejeta dva pomembna dokumenta: resolucija o ustanovitvi AVNOJ in razglas AVNOJ narodom Jugoslavije. Sprejeli so tudi sklep 6 ustanovitvi predsedstva in izvršnega odbora AVNOJ.
1943
27.	november — Na Glamočkem polju je padel sekretar SKOJ, član CK KPJ in VŠ NOV in POJ Ivo
j Lola-Ribar (narodni heroj). Bomba iz sovražnikovega letala ga je zadela v trenutku, ko je nameraval z letalom odpotovati v Italijo kot šef vojaške misije VŠ NOV in POJ pri zaveznikih.
28.	november— 1. december — V
Teheranu je bila konferenca voditeljev ZSSR, ZDA in Velike Britanije — Stalina, Roosevelta in Churchilla. Sporazumeli so se, da je treba jugoslovanskim partizanom pomagati z | vojaškirn materialom, Jugoslavija pa naj se obnovi kot država v popolni celovitosti in neodvisnosti.
29.	november — V Jajcu je bilo II. zasedanje AVNOJ, na katerem so bili sprejeti zgodovinski sklepi, ki pomenijo revolucionarno spremembo oblasti ter rojstvo nove federativne Jugoslavije. AVNOJ se je konstituiral kot vrhovno zakonodajno in izvršilno telo, formiran pa je bil tudi Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) kot začasna vlada nove Jugoslavije.
1944
14. m minbi-r — Podpredsednik NKOJ Edvard Kardelj in predsednik jugoslovanske begunske kraljeve j vlade di. Šttbašič sta odpotovala v ! hfeskvo, da bi vlado ZSSR seznanila
s sporazumom o sestavi enotne jugoslovanske vlade.
19. november — Predsedstvo AVNOJ je odlikovalo vrhovnega komandanta NOV in POJ maršala Josipa Broza Tita z redom narodnega heroja. Zvezna skupščina ga je s tem redom drugič odlikovala 24. 5. 1972 in tretjič 16. 5. 1977.
21. november — Predsedstvo AVNOJ je sprejelo odlok o prevzemu sovražnikovega premoženja v državno lastnino in o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb. S tem odlokom se je v Jugoslaviji začelo uradno spreminjanje družbenoekonomskih odnosov, ki se je zaključilo dve leti kasneje z zakonom o nacionalizaciji.
1945
29. november — V Beogradu je bilo prvo zasedanje ustavodajne skupščine, na katerem so poslanci sprejeli deklaracijo o razglasitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). S tem je bila monarhi ja uradno ukinjena.
1966
16, november—1. december— V
Moskvi je bilo posvetovanje predstavnikov 81 komunističiiihm.dcteur riških partij, da bi vzpostavilimmtaoiit' mednarodnega komunističmga gl- ,. banja, ki je obsodilo politiko ŽIČK’ < Predstavniki ZKJ se posveta ■mn udeležili.	-riS. ,
Pri Slavku Fojkarju, pridnem delavcu, očetu in vrhunskem športniku
Čast se vselej ne da primerjati z rezultati
Slavko Fojkar, znan slovenski športnik in obenem priden delavec, je zaposlen v Loških tovarnah hladilnikov. Najprej je bil tu vajenec, potem je ob delu študiral, in ko se je dokopal do diplome, je v tovarni postal organizator rekreacije. Kljub redni zaposlitvi, ki zahteva celega človeka, se ni odpovedal vrhunskemu športu. Pravi, da ga ima rad, pa čeprav mu vzame Veliko časa in mu po drugi plati ne prinaša drugega kot zadoščenje, radost, pa tudi veliko skrbi. Veliko resnega dela in veliko odpovedovanja.
Slavko je Ločan. Ostal je zvest svojemu kraju. Živi na robu Škofje Loke, v Podlubniku, nekako na začetku slikovite Selške doline. Kot nalašč za popoldanski skok tja proti Blegošu ali denimo do Soriške planine, ki je : tako mikavna za ljubitelja narave v vseh letnih časih.
Medtem ko se pogovarjava, njegova žena Nada ponudi dišečo kavo. Slavko ne pije. Pravi, da je ne potrebuje. Včasih si za spremembo privošči kozarček piva. To je vse.
»Pred dobrimi dvajsetimi leti sem prestopil vrata Loških tovarn hladilnikov. Imel sem sicer kovinarsko šolo in veliko veselje do športa. Zato sem že kot vajenec razmišljal, da bi se še učil,« obuja spomine Slavko Fojkar. »Po nekaj letih sem se vpisal na Višjo šolo za organizatorje športne rekreacije in ob delu doštudiral. Ko sem imel v rokah diplomo, sem v Loških tovarnah hladilnikov postal organizator športnega življenja. Delo mi je všeč, še posebno ko vidim, da se kljub mnogim preprekam na tem področju le nekaj spre-minja. Počasi, pa vendarle.«
»Bili so nepošteni, pa sem se poslovil..«
V svojem prostem času je 28-letni Slavko Fojkar z dušo in srcem pri svojem najljubšem športu, pri dviganju uteži. Začel je tekmovati za ljubljansko Olimpijo. Ko se mu je klub dokončno zameril, je po letu 1976 začel dvigovati za Domžale.
»Zakaj sem si premislil in se poslovil od Olimpije? Neumno se mi je zdelo, da so nekateri dvi-
govalci dobivali za precej slabše rezultate lepo štipendijo^ medtem ko sam nisem nikoli prejel prebite pare. Pa sem bil takrat drugi v državi. Preveč so špekulirali z menoj. Mislili so, da bom v vsakem primeru ostal pri klubu, pa če me bodo imeli še tako za norca...«
Ko so tudi dvigovalci dobili v Škofji Loki svoj’ košček strehe, danes imajo v novi športni hali celo zelo dobre okoliščine za delo,' se je Slavko razumljivo poslovil od Domžal. V Loki je zaživela sekcija za dviganje uteži, ki združuje že lepo število ljubiteljev tega zanimivega športa. Najboljši med dvigovalci je seveda Slavko, saj je trenutno po kakovosti drugi do tretji v domovini. Ima približno 15 mladinskih in državnih rekordov. V potegu je doslej dvignil največ 120 kilogramov, v sunku pa 162, medtem ko je njegov najboljši rezultat v biatlonu 277,5 kilograma.
»Treniram . štirikrat tedensko,« nadaljuje Slavko. »Običajno vadim najprej tehniko, pa hitrost, potem pridejo na vrsto vaje za njoč in po dveh urah znojenja še nekaj za sprostitev. Včasih je to igra z žogo, kdaj drugič spet posebne vaje, ki ublažijo mišični tonus in preženejo veliko napetost. Na treningu dvignem’ precej ton, včasih več kot deset, več kot petnajst...«
Nenavadne razmere za vrhunski šport
Na letošnje svetovno prvenstvo v dvigovanju uteži, bilo je septembra v francoskem mestu Lille ob belgijski meji, sta odpotovala le dva Jugoslovana: Slavko in Marko Ostrogonac iz Subotice. Predstavnik škofjeloškega Partizana si je priboril dvajseto mesto, Marko pa je ostal brez uvrstitve, saj mu že na samem startu ni uspelo dvigniti napovedanih kilogramov.
»S tem, kar sem pokazal letos v Franciji, nisem zadovoljen Ob boljših, lahko bi celo dejal normalnejših delovnih razmerah, pa v tem primeru zares ne gre za sicer zelo priljubljeno frazo, bi lahko dosegel več. To bo razumljivo vsakomur, če denimo povem, da sem šele pet minut pred dvanajsto zvedel za svojo
vlogo na letošnjem svetovnem prvenstvu. Res, komaj dva tedna pred veliko preizkušnjo so mi povedali, da potujem v Lille, Vsekakor malce pozno, mar ne? Še dobro, da sem redno vadil in bil v kondiciji.«
To in še marsikaj drugega govori o tem, da pri nas še ni pravega -razumevanja za tekmovalno dejavnost, celo za vrhunski šport ne. Slavko in mnogi njegovi tovariši so prepuščeni sami sebi. Trudijo se, delajo, vadijo, si pridobivajo znanje in izkušnje, kot pač vedo in znajo. Slavko, eden izmed najuspešnejših v državi, je celo sam svoj trener!
»Tekmovalci ostajamo v ozadju«
Dogovorjeno je, da bo 36. svetovno in evropsko prvenstvo v dviganju uteži prihodnjega septembra’ pri nas, v Ljubljani. Torej čaka Slavka in druge nase najboljše dvigovalce uteži v kratkem najpomembnejša preizkušnja pred domačim občinstvom. Šlo bo torej tudi za čast, kar se vselej ne da primerjati z rezultati.
»Res, s hitrimi koraki se približuje velika preizkušnja v ljub-
ljanski Hali Tivoli, toda moje življenje teče po starem. Nič se ni spremenilo. Zdi se, da nikogar kaj dosti ne briga, kako bomo zastopali naše barve na svetovnem prvenstvu in kaj bomo pokazali pred našim občinstvom. Še vedno nimam trenerja, zato sem še vedno »sam sebi mojster«. Delam kot vem in znam, vendar čutim, da vse to ni tisto najbolj pravo. Temu primerni so tudi moji rezultati. Saj doma veliko pomenijo, zunaj, onstran naših meja pa precej manj. Sosedje dajo pač več na to, kaj pokažejo v mednarodni areni, zato nudijo vrhunskim športnikom tudi zelo dobre razmere za delo in vso podporo, ki jo potrebujejo. Pri nas pa, kot pravim, vse po starem. Ce je potrebno organizirati tekmovanje na visoki ali najvišji ravni, takrat se izkažemo in le redkokdaj zatajimo. Pozabljamo pa na ljudi, na tekmovalce, ki ostajajo nemalokrat v ozadju...« komentira Slavko Fojkar.
V tovarni vse več rekreativcev
Nedvomno si naš sogovornik ni izbral lahke poti, saj terja prav njegov »konjiček« toliko znoja
in garanja kot malokateri šport. In podobno velja tudi za Slavkov poklic. Mnogi mislijo, da predstavlja organizacija aktivnega oddiha delavcev nekakšno razvedrilo za organizatorja rekreacije. Pa je vse Jo daleč od resnice.
Slavko in njemu podobni fantje in dekleta, žal jih v Sloveniji ni veliko, so si izbrali zahtevno, naporno in pogosto zelo nehvaležno delo.
»Organizator rekreacije si želi običajno predvsem dvoje,« pravi Slavko. »Da bi ljudje, s katerimi živi in združuje delo, spoznali pravi smisel zdravega načina življenja in s tem tudi aktivnega oddiha in da bi bilo okoli njega čim več rekreativcev, to je takih
ljudi, ki bi jim bil ta ali oni šport sestavni del vsakdanjega življenja. Takih ljudi naj bi bilo torej čim več. Idealno bi bilo, če nihče ne bi stal ob strani. To je skrita želja vsakega organizatorja rekreacije, ki pa je, vsaj v praksi, skorajda neuresničljiva. No, ne glede na to smo lahko v Loških tovarnah hladilnikov zadovoljni,
Okoliščine za delo so dobre; miselnost je že precej na n<>si strani, Z{tto je tud; naš« popoldanska rekreacij®1^ dejavnost vse bolj ^mrffižična. Tudi trim akcij se udeležuje že veliko število delavcev, kar dokazuje, da se vse skupaj, kljub mnogim preprekam, le premika na bolje.«
Andrej Ulaga
IDE
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE!
Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec je — odvisno pač od vsebine — dostikrat zelo iskano gradivo pri delu sindikalnih delavcev. Pogosto se zgodi, da postane posamezna številka zopet aktualna tudi po daljšem časovnem razdobju.
Zato smo se v Delavski enotnosti odločili,
da vam pripravimo vezane posamezne letnike. Posamezen komplet boste prejeli po zaključenem koledarskem letu — začeli bi z letnikom 1981. Za uresničitev tega predloga pa bi čimprej potrebovali vsaj okvirno število naročnikov. Prosimo, da nam sporočite, koliko vezanih številk Sindikalnega poročevalca za leto 1981 želite naročiti, in to najkasneje do 20. XI. 1981.
' Predvidena cena vezanega letnika bo od 300 do 350 din, odvisno seveda od števila naročil.
Naročila pošljite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
....izv. vezanih številk SINDIKALNEGA POROČEVALCA za leto 1981.
Naročeno nam pošljite na naslov:
Ime in priimek podpisnika:
Datum:
podpis naročnika
OBVESTILO
Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
Dajanje krvi je odraz humanosti in solidarnosti, zato pričakujemo na krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljudi.
NOVEMBER 1981
BREŽICE	23.,	24.
SEVNICA	25.
KRŠKO	26.,	27.
RDEČI KRIŽ ' SLOVENIJE
ROKOVNIK 1982!
Priročnik skozi vse leto!
Vsebina:
— Kaj je zveza sindikatov Jugoslavije — Oblikovanje in družbeno usmerjanje politike pridobivanja in razporejanja dohodka in čistega dohodka — Samoupravno obveščanje — Dogovor 1982 — o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka za leto 1982 — (v januarju 1982)
Cena 170. din
Rokovnik-priročnik lahko naročite v slovenskem ali v srbohrvaškem jeziku.
Po dogovoru priskrbimo tudi natisk naziva vaše delovne organizacije.
NAROČILNICA
Pri DE, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo .izv.
ROKOVNIK 1982.
Naročeno pošljite na naslov: .........................
Ime in priimek podpisnika:
(Žig)	(Podpis naročnika)
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Praznična nagradna križanka
DE
20. novembra 1981
stran 21
Rešitve pošljite do 8. decembra 1981 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: PRAZNIČNA NAGRADNA KRIŽANKA. Podelili borbo deset nagrad in sicer prve tri denarne: 1.000, 700 in 500din, in sedem knjižnih: Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem, Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slovenskem, Komunikologija, Frommova humanistična vizija, kibernetika, Ženska v razvoju socialistične samoupravne Jugoslavije, Monografija Ljubljane.
Rešitev nagradne križanke št. 40
SKOKI, PAULING, OKRAS, KAREL DESTOVNIK KAJUH, ARAN, ONTAKE, GRANADA, LADO, RAINER, APA, IW, ETATIST, TV1ST, IDA, AR, AAR, ANKA, F1DEL CASTRO, TAS, DELAVKA, AMARENA, ITINERAR, ALAN1N, JEN, TABU, NAKANA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 40
L nagrada 300 din: Mira Toplišek, 2. maja 6, 68250 Brežice;
2.	nagrada 200 din: Stanko Ščavničar, Gosposvetska 31, 62000 Maribor;
3.	nagrada 150 din: Blaž Reškovac, C. Revolucije 6, 64270 Jesenice.
Nagrade bomo poslali po pošti.
/
MONTAŽNO PROIZVODNO PODJETJE SOZD ZDRUŽENA PODJETJA STROJEGRADNJE
CEVOVOD
MARIBOR
- 61000 LJUBLJANA TRG PREKOMORSKIH BRIGAD St | vi TEL 061/5SS 4)4
LJUBLJANA o. sub. o.
-	Parne, toplovodne in vročevodne ogrevalne sisteme PROJEKTIRAMO IN MONTIRAMO „ Kotlovnice za ogrevanje naselij in industrije
,	- Komfortne in industrijske naprave za ventilacijo in klimatizacijo
i	- Vodovodne instalacije
7 Plinske instalacije
-	Bazensko tehniko
-	Opremo in instaiacijo za pripravo napojne in tehnološke vode IZDELUJEMO:
-	Naprave za mehčanje in demineralizacijo vode
-	Peščene in hidroantracitne filtre
-	Napojne rezervoarje
VSEM DELOVNIM LJUDEM IN OBČANOM ZA PRAZNIK REPUBLIKE 29. NOVEMBER ČESTITAJO:
'Medobčinski svet zveze sindikatov ljubljanske regije
Mestni svet zveze sindikatov Ljubljana in občinski sveti zveze sindikatov:
Domžale, Grosuplje, Kamnik, Kočevje, Litija, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste-Polje, Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Vič-Rudnik, Logatec, Ribnica in Vrhnika
Termične odplinjače
-	Dozatorje kemikalij
-	Izmenjevalce toplote za razne medije
-	Bojlerje
-	Tlačne posode
-	Rezervoarje vseh količin in oblik
-	Sanitarni vozel za stanovanjske objekte (kompletna sanitarna instalacija: vodovod, kanalizacija in ventilacija)
-	Sušilnice za žito
-	Cevne antivibratorje - CEVOFLEKS
-	Zaporne lopute s pnevmatskim pogonom
-	Hidrantne omarice
NAJNOVEJŠi IZDELEK - SONČNI KOLEKTOR
Sončni kolektor za uporabo neizčrpne sončne energije za ogrevanje sanitarne tople vode, bazenske vode m dodatno ogrevanje prostorov v kombinaciji z običajnimi načini ogrevanja.
Uporabljamo ga za - ogrevanje: stanovanj, gostinskih, javnih, industrijskih in drugih objektov.
unia!
impol
industrija metalnih polizdelkov n. sol. o. slovenska bistrita
IZ ALUMINIJA IN ALUMINIJSKIH ZLITIN IZDELUJEMO: pločevino, trakove, surove in oplemenitene folije, rondele, rondice, palice, cevi, profile,
žico, vezne elemente, električne vodnike;
PROJEKTIRAMO, IZDELUJEMO IN MONTIRAMO VSE VRSTE ALUMINIJSKIH KONSTRUKCIJ:
vrata, okna, fasadne elemente, samonosilne fasadne in aluminijske nosilne konstrukcije, žične ograje, aluminijske kopalne bazene, plastenike;
S KOOPERANTI IZDELUJEMO CELOTNO CESTNO OPREMO IZ ALUMINIJSKIH ZLITIN:
kompletne prometne znake in napisne table, zaščitne ograje proti divjadi ih odbojnike.
Tehnične značilnosti in nabavni pogoji so zapisani v naših prospektih.
Čestita za praznik republike - 29. november ter se predstavlja s proizvodnim programom.
sladkogorska tovarna papirja
tozd proizvodnja papirja tozd konfekcija
tozd lepenka ceršak
tozd lepenka prevalje
tozd blagovni promet
tozd vzdrževanje
delovna skupnost skupnih služb
Delavci Sladkogorske se, združeni v prizadevanjih vseh delovnih ljudi ip občanov SFRJ za hitrejši razvoj naše samoupravne socialistične skupnosti, pridružujemo čestitkam ob dnevu republike!
TOVARNA VOZIL IN TOPLOTNE TEHNIKE
»BORIS KIDRIČ« n. sol.o.
62000 MARIBOR, Leningrajska 27 PROIZVODNI PROGRAM TIRNA VOZILA
Izdelava: drezin, diesel-motomih vlakov, potniških in specialnih salonskih vozil in industrijskih vagonov Popravila: elektro lokomotiv in tovornih vagonov
CESTNA VOZILA
Izdelava in popravila: nadgradenj specialnih cestnih in komunalnih vozil, šasij, okvirjev in kesonov cestnih vozil Izdelava raznovrstnih spiralnih vzmeti
toplotna in prezračevalna tehnika
Izdelava in servisiranje: toplovodnih kotlov za centralno ogrevanje TAM STADLER, gorilnikov, bojlerjev, etažnih peči, kaminov in klima naprav
Vsem delovnim ljudem čestitamo za praznik dan republike!
IKOSTROJ
p. o.
delovna organizacija za mehanografske in tehnične storitve ter zastopanje inozemskih firm
62000 MARIBOR, MLADINSKA 3
OB DNEVU REPUBLIKE-29. NOVEMBRU
ČESTITA
VSEM DELOVNIM
LJUDEM
IN POSLOVNIM
PARTNERJEM
ČESTITKAM OB DNEVU REPUBLIKE SE PRIDRUŽUJE

SOZD KEMA DD MARIBOR
TOVARNA UMETNIH BRUSOV swaty
62101 MARIBOR, TITOVA CESTA 60
%
Delovnim ljudem čestitamo za praznik republike 29. november
Telefon: h. c. 21-641 Brzojav GOZDNO MARIBOR
preko temeljnih organizacij združenega dela:
nniET,!£XRENC na Poj?oriu' PODVELKA, OPLOTNICA, ORMOŽ, PTUJ, CMS LIMBUŠ, TRGOVINA LIMBUŠ, ZA GRADNJE IN MEHANIZACIJO, in temeljnih organizacij kooperantov:
OŽBALT ob Dravi, LOVRENC na Pohorju, SLOVENSKA BISTRICA, MARIBOR PTUJ gospodari z družbenimi gozdovi in gozdovi v državljanski lastnini, samostojno gradi gozdne komunikacije m gozdarske stavbe, goji divjad ter izvaja lovski, ribolovni, letni
\
Ljubljanski potapljači aktivni poleti in pozimi
Radovednost vleče v globine
' Iz leta v leto narašča število ljudi različnih starostnih kategorij in obeh spolov, ki se ukvarjajo s potapljanjem, podvodnim ribolovom, fotografijo, orientacijskim podvodnim -plavanjem in drugimi podvodnimi športi. In mnogi med njimi si že po prvih sprehodih pod vodno gladino želijo še globlje. Radi bi doživeli in spoznali življenje v tem čarobnem svetu, ki se tako na moč razlikuje od onega na suhi in zaprašeni zemlji.
Na vprašanje, kaj vleče človeka kot močan magnet v vodne globine, je odgovoril eden fzmed pionirjev potapljanja pri nas, prof. dr. Ivan Kuščer takole: » Ne vem, ah je potrebno posebej povedati, čemu smo se lotili potapljanja. Ah naj odgovorim, da je potapljanje šport, ki mu ga res ni para? 'Ali da je potapljanje edinstvena priložnost, če . se hočeš kaj naučiti o življenju pod morsko gladino in da te šole ne morejo nadomestiti knjige in muzeji? Ah pa, da smo se potapljali zato, da smo preiskovali skrivnostne podvodne izvire, ki jih je nič koliko pod Velebitom?
Po pravici povedano, nobeden izmed teh razlogov ni bil glavni.
Resnica je bolj preprosta: bilo je lepo, zelo lepo, zato smo se potapljali.«
Od časov, ko so se ljubitelji vodnih _ globin potapljali izključno na dah in z doma napravljeno masko iz ovalnega stekla in kosa odslužene avtomobilske zračnice, se je veliko spremenilo. •V vseh večjih slovenskih mestih imamo že društva za podvodne dejavnosti in njihovi potapljači imajo najsodobnejšo opremo, s katero so kos še tako zahtevni akciji. Seveda pa ne gre le za napredek v opremi, temveč tudi v teoretičnem in praktičnem zna-' nju potapljanja.
Med slovenske organizacije z najdaljšim »stažem« nedvomno šteje Društvo za raziskovanje morja in podvodne športe Ljubljana, ki so ga mladi športni zanesenjaki ustanovili že pred devetindvajsetimi leti. Društvo ima v Svojih vrstah 320 aktivnih čla-' nov, ki iz leta v leto potrjujejo svoje »podvodno« znanje in izkušnje. Velike uspehe beležijo tudi (ia najrazličnejših tekmova: lijih, na katerih pogosto segajo po najvišjih lovorikah.
»Glede na možnosti številnih dejavnosti pod vodno gladino imamo v društvu tudi več sekcij,« 'pripoveduje Stanislav Jankovič, predsednik ljubljanskega Društva za raziskovanje morja in podvodne športe. »Težko bi rekel oziroma trdil, katera sekcija je najbolj delovna, naju-
spešnejša. Ne moremo pa mimo ‘članov, ki se ukvarjajo s podvodno orientacijo, fotografijo, hitrostnim plavanjem, mimo reševalcev, »čistih« potapljačev in seveda podvodnih lovcev. Društvo skrbi tudi za prirejanje staž-nih potopov in pa za vsakoletni tabor, ki predstavlja za vse udeležence dragoceno šolo in obenem lepo doživetje. Posamezne sekcije imajo v svojih vrstah zares dobre strokovnjake, ki segajo na domačih tekmovanjih na najvišji ravni in tudi v zamejstvu pa zavidanja Vrednih, priznanjih.«
Ker so podvodne dejavnosti primerne in tudi priporočljive za oba spola in vse starostne kategorije, se zbirajo v prostorih ljubljanskega društva najrazličnejši ljudje. Vsi pa imajo nekaj skupnega: veselje do morja in strast do spoznavanja življenja pod njegovo gladino. Svoje izkušnje si izmenjujejo na rednih tedenskih sestankih, skrbijo pa tudi za projekcije diapozitivov in strokovna predavanja.
PrOsto potapljanje, to je potapljanje na dah je razmeroma cenen šport, medtem ko so sprehodi pod vodnd gladino z jeklenkami na stisnjen zrak precej draga rekreacija. Zato ima društvo štiri kompresorje, 32 jeklenk in nekaj več verttilov, kar vse potapljači pridno uporabljajo v vseh letnih časih. Razumljivo pa je povpraševanje po opremi največje poleti, ko je čas počitnic in dopustov, ko je na našem Jadranu najlepše.
»S potapljaško opremo so in kot kaže tudi bodo vedno težave,« ugotavlja Stanislav Jankovič. »Jeklenke in ventili so presneto dragi, da kompresorjev sploh ne omenjam. Le redkokdo ima možnost, da si lahko kupi svojo opremo, zato si v društvu prizadevamo, da bi nudili pomoč
Pod vodno gladino je veliko presenečenj. Slika: A. Popovič
čim večjemu številu ljudi. Žal so naše možnosti omejene, saj st> dohodki vse prej kot zavidanja vredni. Pomaga nam zveza tele-snokulturnih organizacij, nekaj pa dobimo tudi od Slovenske potapljaške zveze. Tudi če k temu prištejemo našo članarino, je vs'e skupaj še vedno zelo malo. Zato si pač pomagamo, kot vemo in znamo, da lahko v čimvečji meri
uresničujemo zastavljene načrte. Ti pa sploh niso tako skromni. Seveda v dobrem pomenu besede, saj so člani društva, kot smo poudarili, delovni na vseh področjih.«
Prav zato bi nedvomno veljalo razmisliti o večji družbeni pomoči ljubljanskemu in podobnim društvom v Slove^n ji. Tako v tem kot tudi v drugih primerih na-
mreč ne gre le za šport, rekreacijo in razvedrilo,temveč tudi za pridobivanje dragocenega znanja, ki ga potrebujemo na mnogih področjih. Naj omenimo le potrebe našega obrambnega sistema, civilne zaščite, gradbenikov, biologov, arheologov, ne navsezadnje gasilcev in seveda še mnogih drugih.
Andrej Ulaga
FOTOAMATER
NA
OBISKU
Marijan Pfeifer
Mnogokrat smo v zadregi, ko želimo kolikor toliko celovito predstaviti človeka, ki se res vdano in z ljubeznijo posveča fotografiji. Prostor je žal omejen. Predstaviti na^tako majhnem prostoru in le z eno fotografijo Marijana Pfeiferja, dolgoletnega mojstra umetniške fotografije, pa je skoraj nemogoče. Nekaj dogodkov iz njegovega življenja in nekaj njegovih misli o svoji fotografiji na sploh bo morda le dalo bežno sliko o Pfeiferju, človeku, ki je fotografiji posvetil več kot 50 let svojega življenja.
Izučil se je na grafični šoli na Dunaju in kasneje v Gradcu. Zaposlil se je potem kot fotograf, retušer in cinkograf v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Solidno tehnično znanje fotografske tehnike, ljubezen do narave in do vsega lepega ga je prav kmalu pripeljalo med vodilne slovenske fotoamaterje. Že leta 1935 je na prvi vseslovanski razstavi v Zagrebu prejel prvo nagrado. Tri leta kasneje je na Dunaju prav tako dobil prvo nagrado v natečaju, kjer so sodelovali avtorji vsegg sveta s 24830 deli. To pa še zdaleč niso bila edina priznanja, ki jih je za svoje fotografije dobil doma in v tujini že pred drugo svetovno vojno. Svojih nagrad v razgovoru ni poudarjal, s ponosom pa je govoril o uspehih slovenske fotografi je.
Naš največji uspeh pred vojno je bilo prav gotovo priznanje, ki smo ga
dobili v Združenih državah Amerike. Priznali so nam, da smo slovenski fotoamaterji drugi najboljši na svetu. Prvi so bili seveda oni. Dobili smo ogromen pokal, blagajna Fotokluba Ljubljana pa kar čedno vsotico denarja. No, in . ko že omenjamo denar... Takrat nam ni šlo za zaslužek. Sami smo spoznavali in pripovedovali so nam tudi drugi, da živimo na enem od najlepših, najslikovitejših koščkov sveta. Hoteli smo to takrat tudi dokazati, zato smo iskali in odkrivali naše lepote. Prav tekmovali smo v tem, kdo bo našel še lepši pogled, še lepšo podrobnpst,.in jo upodobil na še bolj izviren način.
Danes... Res gre razvoj fotografije naprej. Se pa zadnje čase opazno tudi vrača. In marsikdo od mladih misli, da s tem odkriva nekaj novega. Ne pozna pač tistega, kar že smo naredili. Kaj šele, da bi znal naše delo ceniti. Čeprav smo konec koncev takrat skorajda orali ledino.«
Med vojno se je Marijan Pfeifer v Mariboru vključil v delo pri tehniki osvobodilne fronte. Po osvoboditvi pa je delal v uradu Za informacije pri predsedstvu prve slovenske vlade v Ljubljani. Bil je novinar, fotoreporter in kasneje vodja fotografskega oddelka. Še vedno se hudomušno nasmehne, ko se spomni na dogodek iz leta 1945.
»Naročili so mi, naj naredim protokolarno fotografijo naše prve slo-
Upornikova roka
venske vlade za tuje časopise. Pa s'e je zataknilo pri predsedniku Borisu Kidriču. Predlagal sem mu, naj si za fotografiranje zaveže kravato. Saj veste... Predsednik vlade, pa tuji časopisi! Vzrojil je, da tega pa ne bo storil, češ, če me takega nemarajo,pa nič. Vseeno sem jih slikal in preden smo slike. razposlali,smo kravato narisali«
Marijan Pfeifer je bil tudi med pobudniki za ustanovitev revije Tova-
riš, kjer je tudi redno sodeloval s svojimi fotografskimi prispevki. Kasneje se je posvetil bolj industrijski fotografiji in ustanovil Export projekt.
»Vsaka fotografija je lahko bolj ali manj umetniška. Odvisno je pač od tistega, ki jo dela. Tudi novinarska ali pa tehnična fotografija nudita nešteto umetniških prijemov. Moraš pač imeti občutek za lepoto, ki jo v določenem trenutku dogajanja ali pa v
razmerju svetlobe in sence odkriješ in zabeležiš. Za dobro fotografijo je največkrat dovolj že en posnetek. So' pa tudi taki. Ki se gredo fotografijo kot slepe kure, ki z veliko množico posnetkov lahko naredijo tudi dobrega.«
Pfeifer je tudi dvakrat portretiral tovariša Tita. Drugo srečanje z njim je bilo leta 1958 na Brdu pri Kranju in kot zatrjuje, se ga z veseljem in s ponosom spominja. Ne nazadnje
zato, ker je fotO£j>*«JS'usPela in so mu zanjo izr«*h tudi priznanje.
»Ni te to tisto,« je zatrdil Marijan Pfeifer. »Pripravljal sem se na šfeča-nje z državnikom, srečal pa sem se s človekom.
Nekaj časa sem ga.moral čakati, da je končal sestanek. Potem, je prišel v salon nasmejan in sproščen in se začel z menoj pogovarjati kot s starim znancem: »V barvah boste posneli? No, potem pa počakajte še malo. Tale moja črna obleka najbrže ne bo najboljša za barvno fotografijo.« In res ni trajalo dolgo,, ko se je predsednik pojavil v svetlozeleni obleki, ki se je čudovito ujemala.z. barvami okolja. Spoznal sem, da se razume na fotografijo in priznam, da nisem pričakoval, da bo pomislil tudi na skladnost barv.«
In kaj počenja Marijan Pfeifer danes, ko je upokojen in ima že enainsedemdeset let? FotografiraL
Skorajda vsak lep dan izkoristi in gre v naravo, s, fotoaparatom in barvnim filmom.
»Še vedno sem prepričan, da je v nauavi še nešteto neizkoriščenih motivov in kar škoda se mi zdi, da bi jih zamudil ali pa prepustil pozabi. Še vedno je mnogo tistega v meni, kot je bilo pred mnogimi leti, ko smo iskali dokaze, da je naša slovenska zemlja res lepa.«
Kadar pa Pfeifer ne more v naravo, dela v svojem ateljeju. Zbira ^tare stvari.tiste, ki jih je naredila človeška roka ali pa tiste cvetove in plodove, ki so zrasli v naravi. Združuje jih v tihožitje oziroma išče lepoto detajlov v kompoziciji.
Vsa leta po vojni pa ima Pfeifer ob sebi zvestega in navdušenega pomočnika, kritika in sodelavca, svojo soprogo Vilmo, tako na dolgih poteh v naravi, obiskih v tovarnah kot tudi .v fotolaboratoriju.
Andrej Agnič
Delavska enotnost, cjlnsilo Zve/o sindikatov Slovenijo List je bil ustanovljen 20. novembra 1942 leta l/dajo CGP Delo TOZD Dravska enotnost. 61000 Ljubljana. Dalmatinova 4. I ist urejajo: Andrej Atjmč. Ciril Brajer. Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor TOZD), Sonja Gašperšič. Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, Rafael Lindič (tehnični urednik). Boris Rugelj. Sonja Seljak (redaktorica). Jane/ Sever. Peter Štetanič. Andrej Ulaga. Janez Voljč in Majda Žlender (odgovorna urednica) Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič. — Poštni predal
313-VI. Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 316-672. odgovorna urednica DE 323-554.	vilka DE 9.00 din. letna naročnina je 468.00 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne
pomočnik direktorja TOZD 312-691. tajništvo uredništva 316-672. novinarji 316-695. odgo-	vračamo Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana. Založniški svet
vorni urednik založbe 310-033 int. 275 ali 271. ekonomsko komercialni sektor 322-947.	Delavske enotnosti: predsednik Miran Potrč, člani: Tilka Blaha. Silva Bočaj. Urška Cvetko,
naiočnina DE 310-033 int 278. knjigarna in galerija. Tavčarjeva 5. 61000 Ljubljana 317-870.	Janez Čebulj. Majda Emeršič. Slavko Grčar. Janez Korošec. Edo Lenarčič. Mira Maljuna.
uredništvo »Naš delavec« in tovarniški tisk. Miklošičeva 26-111, 61000 Ljubljana 326-754.	Jože Ogrizek. Boštjan Pirc. Janez Prijatelj. Janko Sedenja. Vlado Slamberger in Jože Varl.
računovodstvo 322-975 Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna šte-