KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA.


Predgovor drugemu natisu.

Sedemnajst let je minulo, kar sem poslal »Mar¬
jetico«  svojim daljnim rojakom.

Pripovedovalo se mi je pogosto v tej dobi,
da se odpirajo »Marjetici«  radovoljno visoka vrata
omikanega meščana in priproste duri samotnega Se¬
ljaka in da poprašuje po njej še mnoga hiša domača.

Poslednje me je napotilo, da pošiljam »Mar¬
jetico«  v drugo mej svoje rojake želeč, da jim kaže
pristno narodovo življenje v oni vzorni podobi, ki
blaži, povzdiguje in budi ljubezen, ki nikedar ne za¬
greni' ljubezen do naroda in domovine.

V Tridentu, v dan sv. Jurija 1894.

Pisatelj.

I.

Srakar je bil možak
stare korenine. Šege in
navade mladega ljud¬
stva so se mu dozde¬
vale vedno brezumne
in ker se ni prišteval

on brezpametnim, sovražil jih je prav iz srca.
Njegova oprava je bila, to se ve, prav priprosta.
Nosil je po leti in po zimi klobuk širokokrajevec,
kakor iz kresilne gobe, in sicer brez traku, debelo
hodnikovo srajco, rujave irhaste hlače do kolen
na rudečih škrlatastih črez križ pripetih hlačnikih.
Obuvala pa po leti niti poznal ni. Po zimi je natikal
kvedraste črevlje z rujavimi golenicami, v katere je
nastlal mesto nogovic ovsene ali režene slame. In
nikedar ni ozebel v stopala. Povrh, in to le tedaj
kedar je burja tako pihala čez gorjance, da je
cvililo pod nogami in je širokokrajnik nad mršavo
glavo cvetel v ivji, kakor črešnja v majniku, je

1

2

ogrinjal višnjev od davnega deda podedovan plašč
s širokim ovratnikom, a brez rokavov.

Kar se tiče ostale njegove zunanjosti, bila je
priprosta, kakor vse njegovo bitje. Lici in roki si
je umil, kedar je po naključji prišel do vode. Tedaj
je pomočil kake tri pote svoje prste v tekočino in
potegnil ravno tolikokrat po zijavem obrazu. Svojo
ščetinasto, semtrtje osivelo brado pa je bril le ob
sobotah popoludne in sicer tako čisto, kakor da bi
se bil skušal v tem z mladim rudečeličnim farnim
kaplanom.

Njegova najzvestejša in najljubša prijateljica
je bila kratkocevna, turničkasta, svetlo okovana pi¬
pica. Va-njo je basal z mazincem desne roke ob
novini in nedeljah dišeč tobak po pol srebrnega
groša zavitek, sicer pa tudi semtrtje češminovo na
peči posušeno listje, ali suho deteljo.

Zapravljivosti in potrate Srakar niti poznal nij.
O tem je pričalo tudi njegovo stanovanje. Njegov
ded, tretjega ali četrtega kolena nazaj v minulost,
je postavil na rebri nad Beriškim selom kočo iz
smrekovih in borovčevih brunov.

Ker je bil tesar, zidar in krovec vse v eni
osebi, mu to delo ni napravljalo mnogo preglavice.
Debla je v bližnjem gozdu posekal, domu zvozil,
grče in vejevje odstranil, pokladal je drug na dru-
zega in z lesenimi žreblji pritrdil. In če je veter
semtrtje nedovoljen vhod poiskal, ga je urno z
blatom, mahovjem in apnom zamašil. Streho pa je
razprostrl iz rženih otepov, po grebenu in po voglih
jo je zavaroval s smrekovimi skorjami.

3

V tej palači se je rodilo potem in živelo nekaj
Srakarjevih dedov, koliko, ve on izračuniti na prstih
ene roke. In tu. je zagledal tudi on bliščečo luč
tega sveta. Njegov oče, ki vže davnaj v grobu po¬
čiva, ga je bil gotovo tudi vesel, kakor vsak, kajti
zagotovljen mu je bil njegov rod, ki bode gospo¬
daril tu, ko njega davnaj več ne bode. Ge se je
stari Srakar morda čestokrat goljufal in motil v
svojem življenji, tedaj se ni, kajti mladi Jurček
mu je bil podoben v vsem, in tudi sedanji Juri
mu ne dela sramote.

Srakar pa ni imel samo prijazne, dobro spanjači
in suhljadjo notri do malih oken zavarovane koče,
v obližji se mu je smehljal tudi štirirazorni zelnik
poln zelenjadi, nekaj solnčnih rož, pelina, hrena,
in v sredi celo gredica rožmarina, »nageljnov« in
raznega cvetličja. Cernu vse to in‘taka potrata,
zvemo pozneje. Povrh se je razprostirala za rebrijo
še njivica sočivja in ječmena. V hlevu na zahodni
strani koče pa sta meketali zjutraj na vse zgodaj
dve dolgobradi, polnovimnati kozi.

Posled pa je imel Srakar še nekaj, kar smo
zakrivali najdalje. Povedati moramo, da naš Srakar
nij samotaril v svoji koči. Imel je ob večerih, praz¬
nikih in nedeljah za druščino Marjetico, petnajst¬
letno deklico.

Ljudje pa, ki so bili vže hudobni tedaj, kakor
so baje še dandanes, zavidali so ga baje zaradi
tega, meneč, da je Marjetica prav lepa deklica, da
so njeni črni lasje krasnejši od las vaških deklic,
njen obraz, oči in vse prijetniše od marsikatere

1*

4

posestniške hčere. Eni pa so se spozabili celo tako
daleč, da so trdili, da baje Srakar niti oženjen ni
bil po božjih in cerkvenih postavah, da je bila nje¬
gova ranjca tuja ženska, da sploh ne vedo, kaj bi
rekli o Marjetici in njenem reditelju.

Poslednje pa je bila laž, kakor je mnogo, kar
razdira vaška druhal pri kolovratih in kupi žga¬
nega. Srakar se je v svojem petindvajsetem letu
zaljubil, v tridesetem nekje na tujem, ker mu je
branil doma fajmošter, soseska in komisar in kedo
ve kedo vse, po krščanski poročil, ter potem tri¬
deset let sladkost zakonskega življenja užival. Sad
te skrivne sreče je bila Marjetica. Spolnila je stoprv
šesto leto, ko so odnesli štirje možje mater tja
med grobo vj e.

Srakar pa je potiskoval odslej svoje široko-
krajno pokrivalo bolj na oči, hitreje je spuščal dim
iz turničkaste pipe in malo je govoril.

Marjetica je pasla kozi po rebri in po gošči
vsak dan od jutra do večera.

Svojo mater, blago starko, katera jo je pesto¬
vala nekdaj, je jedva poznala. Čutila se je toraj
zapuščeno in samotno. S solzami v očeh je gonila
kozi na pašo. Ob strmini je več potov naslonila
roki v perišče in slonela kakor brez življenja in
z mokrim pogledom se je vračala zvečer v oče¬
tovo kočo.

Oče je tedaj odložil širokokrajno pokrivalo,
prislonil pipo na zapeček, vkresal ogenj na ognji¬
šču, tekal bosopet okoli njega in pristavil ovsen
sok za večerjo. Marjetica pa je vzela golido in

5

šla mlest kozi. Med mleko pa so jej kropile več
potov solze, a sama ni vedela zakaj.

Srakarjeva večerja ni bila niti imenitna, niti
dolgotrajna. Oče se je ščenil navadno na vežni
prag, potegnil z žulavo desnico velik križ po ruja-
vem obrazu, Marjetica pa je sela na stolček in od¬
govarjala roditeljevi molitvi.

Po večerji je natlačil Srakar še eno pipo to¬
baka in spuščal s prekrižanima rokama med pri¬
povedovanjem različnih dogodeb iz svoje minulosti
cele oblake dima v lesene sajaste tramove nad saboj.
Marjetica je med tem pospravila posodo in osna-
žila, privrgla še nekaj suhljadi na ognjišče, ter
sela za kolovrat, ali vzela šivanje v naročje in
poslušala očetove povesti. A to ni trajalo dolgo.
Srakar je zgodaj legel k počitku in z žarijo vstajal.
Ko so jele ugaševati zadnje žrjavčine zvezde na
ognjišču, iztrkal je pipo ob palec leve roke, snel
debelojagodast molek raz lesen žebelj pod svetim
razpelom in pričela se je precej dolga večerna
molitev. Po molitvi je moralo biti vse tiho in mirno
v hiši. Po leti je spaval Srakar v senu nad kozjim
hlevom. Taka postelja je najbolj zdrava, je trdil
čestokrat, in tudi Marjetici je bilo to po volji. Tedaj
je prižgala še več potov leščerbo, ostajala dalje pri
delu, ali brala kaj iz življenja svetnikov. Poslednja
knjiga je bila razun male pratike edina pri hiši.
Srakar ni umel sicer na branje, a pratiko je imel
v mazincu. O polnoči bi bil našel, kako vreme
kaže, kedaj se pričnd pasji dnevi, kedaj prvi kra¬
jec in druge imenitniše stvari.

6

Po zimi pa je bilo zopet vse drugače. Srakar
ni ljubil mehkopernatega ležišča in ga tudi imel
ni. Kako neki? Kuretine ni klal za kosilo in večerjo,
v mesto ni hodil po kupčiji in tudi novcev bi bilo
škoda za tako potrato. Vrh široke zelenocinjaste
peči je razprostrl štiri deske, pa tako, da je bilo
vzglavje višje od vznožja. Tja je legel v rujavih
irhastih hlačah in hodnikovi srajci. Širokokrajno
pokrivalo ali pa tudi žuljava pest mu je bila za bla¬
zino. Odeje pa niti potreboval ni, kajti v peči je
tlel noč in dan grčav gabrov ali bukov panjač.

Jasno je tedaj, da je imela Marjetica po zimi
dolgočasneje večere, nego po leti. Precej po molitvi
je šla v svojo kamrico in legla k počitku, a spala
ni, kakor je navada bolj odrasli mladini. Premišlje¬
vala je čestokrat do polnoči in še dalje mnogo, prav
mnogo. A če bi jo bil vprašal kedo, kaj, molčala bi
bila morda, ne vedela bi odgovora. Več potov je
tudi v postelji jokala. Ne vemo, ali zaradi tega,
ker je bila sirota brez matere, ali ker je bil oče
resen in navadno malobeseden, ali pa zaradi obo¬
jega. Kedo bi uganil to?

V Beriškem selu je navada, kakor baje povsod,
da fantje po noči vasujejo pod okni s svojimi lju¬
bicami. Potem pa zapojo sredi vasi pod lipo v dol
in gore odmevajočo fantovsko pesem.

Marjetica je čula več potov v svojo tiho kam¬
rico tako petje. In tedaj je odslonila vselej oknice
in poslušala. Marsikaterikrat pa jej je kanila solza
na obraz, kedar je vtihnilo petje, kajti bilo jej je
povšeči. In ko bi jo bil vprašal kedo, zakaj, ne

7

znala bi bila odgovora. Tako bi bile molčale baje
vse ali vsaj polovica Beriških deklic. Vendar pola¬
goma zvedo vse, kaj je fantovsko petje sredi vasi,
kaj pomenja ono, kaj neko skrivno, prav skrivno
čutilo v prsih. Vse to je zvedela polagoma tudi
Marjetica.

II.

Dejali smo, da je Srakar zgodaj vstajal. Naj-
prvo je poklical Marjetico. A več potov ga je celo
ona prekosila. Potem je vzel raz polico iz lončene
sklede perišče ječmena lastnega pridelka in šel od¬
pirat kočine duri. Pred pragom ga je uže klicala
in čakala zbrana druščina, štiri čopaste, pisane
kokoši s svetlo spreminjavim petelinom na. čelu.
Srakar je dvignil tedaj perišče in vskliknil: »Oj,
kaka lakota! Nate!« in raztresel daleč na okrog
zrnja. To pa je vedel dobro, zakaj dela tako. Med
srakarjevo kuretino je bilo, kakor povsod, precej
zavisti in nevoščljivosti. Hud boj s trdimi kljuni
se je vnel več potov za eno samo zrnice. In niti
ponosen gospodar, petelin ni mogel pomiriti urno
svoje družine.

Marjetica je kure prav rada imela. Več potov
je ob požinkih nabirala na njivah ostalo klasje za
nje. A petelin jej ni bil po godu. Čestokrat je
dejala: »Oče, čemu je petelin? On sne za dve
kokoši, ne koristi pa ničesar.«

Tedaj je Srakar vzel pipo iz ust, po tleh pljunil
in pol smeječ, pol resen rekel: »Kaj ti veš?«
Včasih je pa tudi ob takih priložnostih z boso nogo

8

po tleh poteptal in se zagrozil: »Tako je prav,
tako mora biti!« In Marjetica je vedela, da proti
temu ni več ugovora, čeravno se jej je dozdeval
petelin velika potrata pri hiši.

Po zajutreku, to je po vžitju sklede zavrelega
kozjega mleka z nadrobljenim ovsenjakom gnala
je Marjetica kozi na pašo. Prej pa je raz steno
snela svojo torbico, dela va-njo kos kruha za ju-
žino, več potov tudi knjigo »življenje svetnikov«
in odšla je po rebri in strmi za kozama.

Srakar je ostajal pri domu, to je, če je imel
kaj opravka. A brez v  tega je bil redkoma. Umel
je mnogo poslov. Ge je pošel eden, lotil se je
druzega. Največ zaslužka mu je dajalo vezenje
košev in izdelovanje različnega hišnega orodja.
Vaške gospodinje ga niso mogle dovolj prehvaliti
zaradi njegove ročnosti. Vse, kar je prišlo iz nje¬
gove roke, bilo je ugodno in prav. Kedar mu je
pošlo tudi to delo, tedaj je vzel canjico, zakrivljen
nož in odšel v gozd zelenih, košatih jelk in smrek
in nabiral je smolo.

Doma jo je čistil in kuhal na ognjišči in pri
fari prodajal za drage denarje.

Novcev ni zapijal nikedar. Krčma mu je bila
tuja, hranil je zaslužek varno, a nihče ni vedel, kje.
In ljudje so trdili, da je Srakar precej petičen.

Nedelja je bila pri Srakarjevih vedno svet,
prazničen dan.

Vže v soboto popoludne je smela prignati
Marjetica nekaj ur prej kozi domu. Tako je hotel
Srakar in tako se je tudi godilo. Potem se je pri-

9

cela priprava za prihodnji dan. Marjetica je morala
vzeti posodo in hajdi k studencu po vodo. Potem
je snela oknica in ja spirala v tekočini. Po leti je
muh in prahu dovolj povsod, tudi pri Srakarjevih
ni bilo drugače. In vse to zahteva skrbnega čišče¬
nja. Tudi vežine in hišine duri so morale biti lepo
omite. Oče tega sicer ni veleval, še celo trdil je,
da jim prevelika moča škoduje, da se krive in pa¬
čijo, a Marjetica jih ni mogla videti takovih, in
njena je obveljala. Reditelj jej ni ugovarjal.

Kaj pa jedilna posoda in v kotu tri zastarele
podobe, zadnje večerje, svetega Boštijana, očeto¬
vega patrona, polnega puščic, in svete Katarine z
velikanskim kolesom? Vse je moralo biti čisto in
obrisano. Javorjeva miza, semtrtje s črvimi poti
preorana in trije enaki stoli z naslanjači in vreza¬
nimi imeni Izveličarja in božje porodnice, pa so
se lesketali, kakor novi, in bili so tako beli, da bi
z očali ne bil našel madeža na njih. Ko je Marjetica
pospravljala in čistila pohištvo, vrgel je Srakar koso
in grablje čez ramo, zadel paličast koš in odšel
na njivo, kjer je ukosil nekaj detelje za kozi. V
nedeljo jutro namreč ni gonila Marjetica na pašo,
kozi pa stradati nista smeli.

Prišedši domu, je sedel in obril svojo ščeti-
nasto brado in sicer brez ogledala. Marjetica mu
je morala pogladiti hodnikovo, a belo srajco ter
popraviti in urediti, kar je bilo še potreba.

Sam pa je vzel raz zapeček črevlje z visokimi
golenicami, je očistil in namazal z mastjo, kajti ob
nedeljah ni hodil bos, kar smo pozabili poprej po-

10

vedati. Saj bi pa tudi ne bilo lepo in spodobno,
v nedeljo v cerkvi ali pred cerkvijo postajati z bo¬
simi nogami in prižigati s kresilno gobo pipo tobaka
in se pomenkovati s sosedi in farnimi gospodarji.

V nedeljo jutro je bilo pri Srakarjevih najpri¬
jetnejše. Gospodar je hodil k jutranjemu opravilu
božjemu. Marjetica pa je ostajala sama doma. A
imela je dela čez glavo. Sama ni vedela, kaj bi
bila prijela prej v roko. Kozi sta meketali na vse
zgodaj. »To je pa silna lakota«, dejala je mlada
gospodinja; zgrabila je iz košeka pred hlevom
polno naročje zelenjadi in jo stresla živalima, da
je kar šumelo med rokami. In ko je stopila iz
hleva, bila je zopet kuretnina pod nogami, ter se
jej je zaganjala v predpasnik, poragljevala in po¬
gledovala tako milo va-njo, kakor bi hotela reči:
»ali ne veš, kaj nam je treba?« Zdaj je bilo treba
skrbeti za kosilo. Ko je končano božje opravilo,
mora ono že na mizi stati, če ne, ni povšeči očetu. A
kedar se človeku najbolj mudi, ne gre mu rado urno
izpod rok. Marjetici je večkrat nagajal ogenj. Gobe
ni mogla vkresati, in suhljad se jej je zdela pre¬
debela in sama ni vedela, kaj vse ni po godu. A
nekoliko je bila tega tudi sama kriva, kajti več
potov se je zamislila, kako lepo in prijetno bode,
ko pojde v cerkev, kako pred cerkvijo, koga bode
videla ondi, kedo bo gledal za-njo. Mladost je
vedno domišljava, in zakaj bi Marjetica ne bila,
saj to baje ni greh, ali vsaj velik ne.

Po kosilu se je pričelo stoprv pravo veselje.
Tedaj je hitela Marjetica v svojo kamrico in odprla

11

shrambo prazničnih oblek. Mnogo jih res ni bilo;
svilnatih in volnenih niti poznala ni. A to nič ne
de. Edino rodeče krilce z višnjevimi trakovi in
pisanim predpasnikom jo je veselilo bolje kot mili¬
jonarke cele dvorane z zlatom in srebrom pretkanih.

Pa jo je bilo tudi radost gledati, ko je bila
opravljena. Vrhu črnih las, v dolgih kitah se raz¬
sipajočih, ogrnila je snežnobclo pečo, katero je po¬
dedovala po materi in sama preustrojila za-se. Na
prsi je pripela pol svilnat in še prav nov pisan
robec, kakoršnega so imele po navadi vse vaške
deklice, a nobeni se ni podajal tako, kakor ravno
njej. Izpod rudečega krila so se videle snežnobele
nogovice in črni črevlji z višnjevimi trakovi. Tako
je bila njena oprava končana. Pri odhodu ni po¬
zabila nikedar zlatovezanih molitvenih bukvic, ka¬
tere je zavila verno v žepen robec, da bi ne bile
kaj na škodi.

Ko se je prijazno poslovila, postopil je Sra¬
kar vselej na prag za njo. In srce se mu je smeh¬
ljalo veselja, ko jo je videl tako šumeti po zeleni
stezi, kakor mlado bogato nevesto. Več potov se
je vtopil pri tem tako globoko, da je pozabil goreče
pipe, ki mu je ugasnila. In semtrtje si je vtrnil z
žuljavo desnico solzo iz mrklega očesa. Marsikedo
bi prašal morda, čemu ? A to le tisti, ki ne pozna
sladke očetove ljubezni. Srakar je ljubil namreč
svojo Marjetico čez vse, čeravno tega ni očitno
kazal nikedar. Kedo bi pa bil mogel nerad imeti
tako deklico, kot je bila Marjetica?

12

Ko je stopala Srakarjeva hčerka tako po cer¬
kveni poti, so ljudje kar zmajevali z glavami, tako
jim je bila povšeči. Stare matere in ženice pa kar
umeti niso mogle, kako da se more oblačiti Marje¬
tica tako praznično, ker je sirota, brez matere.

Kaj pa stoprv, ko pride Marjetica pred cer¬
kev. Vže od daleč jej vdarja rudečica v obraz, ko
zagleda ondi cele gruče ljudi, mladenčev, resnih
možakov, opravljivih ženic in tam ob strani svojih
vaških znank in družic. Saj pa tudi ni majhna
stvar in tako lehka, iti mimo vseh, pozdraviti to,
z ono nekaj besed govoriti, tej pohvaliti lepo novo
obleko itd. A to še ni največje hudo. Ko bi le tam¬
kaj vaških mladeničev ne bilo! Poslednji namreč
tako globoko pogledujejo v oko in namežikujejo,
in ona sama ne ve, zakaj. Kako bi bilo tudi dru¬
gače? Marjetica je stara stoprv petnajst let. Na¬
sprotno pa bi jej tudi ne bilo prav, ko bi manjkalo
nekoga med mladeniči. Sramuje se sicer takih misli,
a drugače ne more in ne ve zakaj. Samo to misli,
da to ni greh, kako neki? Mladina je baje vsa
enaka, hoče in noče, in Marjetica je bila tudi .mlada.

III.

V nedeljo popoludne po južini si je dal na¬
vadno Srakar prinesti svoj trinogati stol pred hišo
pod črvivo širokovejačo tepko. Semtrtje je legel
tudi kar po trebuhu na travo, kakor da bi zelenje
in travo študiral pod saboj. A naravoslovec Srakar
ni bil. Le svoje dogodbe in izkušnje je razkladal
v takih prilikah in pipo tobaka je kadil. Marjetica

13

pa je morala po kuhinjskih opravkih priti k njemu
in sesti poleg njega, da je bil krajši čas. To so
bili najlepši trenotki našima znancema.

V nedeljo je navadno vse veselo, če ne, se
pa dela, ali vsaj poskuša pozabiti zalih spominov
dolzega tedna. Radoval se je tudi Srakar z Marje¬
tico. In kako bi se ne? Stoletna tepka ju je tako
prijazno senčila in obetala na jesen obilo sadu.
Ondi na desno se jima je priklanjal zlati ječmen
in sredi njega je kimala rudeča purpora, ob kraji
pa pisan kokolj. Prijazni ščinkovec je speval nad
njima na veji, bučele so šumele, metulji so kriljali
okrog, od daleč je šumel gorski potok, oglašala
se je kukavica in proti večeru zlatokljuni kos.

Srakar je sicer malo govoril. Ljubezen do
edinega otroka je vedel skrivati, kakor skrivamo
drago kamenje, zlatnino in srebrnino, ter jo poka¬
žemo le ob velicih praznikih in slovesnostih. A
danes se mu je razvezal jezik. In ko se mu pogasi
celo pipa, vtakne jo v hlačni žep in začne govoriti
tako-le:

»Marjetica, ravno danes si spolnila svoje pet¬
najsto leto. To je za-te jako imeniten dan, tembolj,
ker čutim, da me ne bodeš dolgo imela. Jaz mislim,
da pojdem kmalu za materjo.

Kedar grem v goro po drva ali smolo, čutim
bolečine in slabosti v prsih, naduha me muči. In
kedar stopam ob nedeljah v dolino k svetemu opra¬
vilu, tresejo se mi noge in omagujejo.

Od meseca do meseca sem slabeji. Enkrat pa
izginem, kar nenadoma.« Pri teh besedah zamre

14

Srakarju glas. Da bi zakril solzo, ki se mu vtrne
v tej priči v očesu, obrne se stran, izvleče tobačni
mehur in natlači v novo svojo pipico. Marjetica
mu pa mora prinesti raz polico pozabljeno kre¬
silno gobo.

»Skrbeti mi je«, nadaljuje Srakar potem, ko
puhne kake tri pota gostega dima v tepkino vejevje,
»kako bode s teboj, kedar mene več ne bode. Ma¬
tere se jedva spominjaš. Škoda je za-te in še velika,
da se nisi izučila gospodinjstva v njenem varstvu,
kajti umna gospodinja je bila. Mnogo sem ti pra¬
vil sicer tudi jaz in te svaril. A mož je le mož,
uk mu ne gre tako izpod rok, kakor materam.
Mnogo ti je treba še vedeti.«

Marjetica pobesi obraz pri teh besedah in milo
prav milo se jej stori notri v prsih. Najrajši bi se
zjokala kot dete. A očeta noče žaliti. Še bolj
se toraj premaguje z vsemi močmi, a naposled
pravi: »Zakaj bi umrli ravno zdaj, oče? Lehko še
živite. Glejte, jaz sem mlada, kakor pravite, lehko
vam mnogo pomagam in polajšam; kar recite in
zapovejte mi, pa je!«

»Marjetica, ti si dobro dete, a vendar ne veš,
kaj praviš. Tvoj oče se je mnogo trudil nekedaj,
mnogo, več slabega užil kot dobrega, a učakal je
današnjega dne, ker je bil zmeren in delaven. Tako
stori tudi ti, in hvaležna mi bodeš nekedaj. Vendar,
ženska je slaba stvar, več potov jej je potreba
krepke moške podpore. Take sicer še nimaš ti, a
dobiš jo, če marljiva ostaneš.«

15

Marjetica zadnjih besedi ni razumela prav. A
spomnila se je nočnega fantovskega petja sredi
vasi, videla je v duhu kopico mladeničev v nedeljo
pred cerkvijo in lahno je zarudela v lice, kakor
da bi hotela skriti misel, da bi tudi ona imela rada
kaj tacega, čeravno bi ne vedela povedati, zakaj.

Kakor da bi bil opazjl Srakar skrivnosti svojega
otroka, pravi potem: »Ce hočeš biti srečna, Marje¬
tica, spominjaj se vedno besede svojega očeta, ako-
ravno je star, ubožen, hodi bos, ti pa si mlada in
prijetnega lica. Materne in domovinske šege in
navade pa naj ti bodo svete!

Tvoja rajnca mati je nosila raševino in plat¬
neno obleko. Lcpotičja in razvajenosti ni poznala,
a bila je srečna, zadovoljniši morda od prve vaške.

Ker me razumeš zdaj in si stara dovolj, pove¬
dati ti hočem vse natanko, kako je gospodinjila
in ravnala ona. Ti me pa poslušaj in stori enako!

Zjutraj je vstajala s solnčnim vzhodom. Ko
je bila opravljena jutranja molitev, pokropila je z
blagoslovljeno vodo stanico in vežo in jo prekrižala.
Potem je hitela k živali. Koze so jo poznale kar
po hoji, in kuretina je kakor piš prihitela k njej.

Saj je imela pa tudi vedno in povsod dobro
in prijazno besedo, in vse je šlo v slast, kar je
prišlo iz njene roke. Pa kako zmerna je bila in
varčna! Niti zrnce se ni potratilo pri kuretini, niti
bilka pri kozah. Sredna pot je zlata pot, je dejala
vedno. Kar se pa tiče priročnosti in reda, pa jej
nihče ni bil enak. Ob gotovi uri se je vstajalo,

16

molilo, jelo, se je krmila žival, snažilo pohištvo,
delalo in počivalo, kakor da bi bilo zmerjeno vse,
kakor po urinih kolesih.

In koliko koristi nam je dajalo vse to! Vse
se je čudilo in nas zavidalo. Ge so valile vse vaške
kokoši drugi in tretji dan, naše so sledni, če so
izrejale vaške koklje hroma in bolehna piščeta, pri
nas jih je bilo polna veža in niti eno ni poginilo,
niti enega ni skobec odnesel. Povsod je bilo go¬
spodinjino oko.

Kaj pa koze ? Povedati ti moram, da smo j ih
imeli tedaj navadno štiri ali pet, rujave, lisaste in
bele, a vse so bile lepo rejene, lepo očejene. Pa
kaka vimena so imele? če ni bilo dobiti niti žlice
mleka v vasi, pri nas ga je bilo dovolj. In lep
denar smo dobivali za-nje.

Koliko pa je imela rajnca mati druzih lepih in
domačih navad, ki so na kras vsaki gospodinji. A
bojim se, da bi bilo preveč, ko bi ti pripovedoval
danes dalje. Dovolj naj bode. Drugi pot več o tem.«

Med tacimi pogovori mine prvo nedeljsko po¬
poldne Srakarju in Marjetici, kar smo se seznanili
z njima. In nihče ne more trditi, da bi ne bilo
prijetno, čeravno so bili očetovi nauki resni in
spomini otožni. A taki morajo baje biti.

Tisti večer Marjetica ni mogla pozno zatis¬
niti očesa. Na pol opravljena je slonela v svoji
spalnici na postelji in zrla v tiho z mesečino oblito
dolino, v domačo vas in njena bela poslopja, in
razne misli so se jej drvile po glavi. Najbolje pa
se je spominjala ranjce mamice, ki je bila tako

17

blaga žena; in trdno je sklenila, da bode ravnala
tudi tako, kakor je ona, in srečna bode.

Med tem pa so se zbrali tamkaj pod vaško
lipo zopet fantje, povzdignili glas in zapeli tisto
pesem, ki pravi:

>Cez to ravno polje

Ino čez travnike
Pa ravne so steze,
Po njih moj ljubi gre.<

In Marjetica se je zgenila pri tej pesmi. Po¬
zabila je rajnce matere in očetovih naukov, in na
prsi se jej je vleglo nekaj tako sladkega in tako
tesnega. Vedela pa ni, kaj je to. Poznala ni sveta,
bila je stoprv petnajstletna, srečna Marjetica.

IV.

Drugo popoludne je Marjetica kar v eni sapi
prihitela raz pogorje domu. Hiteti je morala, ko¬
likor je mogla s svojimi bosimi nogami in mnogo¬
krat je zadela in se izpodtaknila ob ostro kamenje
in korenine, da bi se bila na glas zajokala, ako
bi bilo to kaj pomagalo.

Vsega tega pa sta bili krivi kozi, ki sta videč,
da se jame nenadno temniti nebo, da se čuje tam
od daleč vže grmenje, da se krešejo bliski, vsa
znamenja bližnje hude ure, zaprskali, dvignili se
na zadnji nogi in jo vdrli, kakor veter, po rebri
proti domu. —

Marjetica s početka niti vedela ni, kaj to po¬
meni in bila je preplašena. Zastonj je klicala sicer
tako prijazni in krotki živalici, zastonj jima ponu-

2

18

jala ostanke svojega jutranjega ovsenjaka. Nista
je poslušali in se zmenili za njo, in ona je morala
hiteti za njima.

Dospevši utrujena in boječa domu, zakliče
Marjetica očeta in mu potoži svoje gorje. Srakar,
ki je ravno na ognjišču smolo kuhal in jo gnetil
v male pogačice, po srebrnem grošu druga k drugi,
se je nasmejal pri tem in hitel na prag.

»Kaj pa je, Marjetica?« vsklikne, ko zagleda
svojega preplašenega in objokanega otroka.

Marjetica ne odgovori, temuč le pokaže s
prstom na nebo.

Srakar položi zdajci žuljavo desnico na čelo,
pogleda v oblake in pravi: »Huda ura se bliža.
Prav je, da si prignala domu, še treskalo bode,
če ne prepodi zvonenje nevihte.«

Potem pa še pristavi: »Zdaj pa le urno, Mar¬
jetica, ubogaj in stori vse, kar ti velim. Tako so
namreč delali rajnca mati in nikdar ni bilo nesreče
pri hiši, nikdar ni treščilo v naše sleme, nikdar
ni pobila toča na naši njivi. Najprvo zapri hlev
in kozama vrzi nekaj perišč kresne praproti za
nasteljo. Potem urno po blagoslovljeno vodo svetih
treh kraljev, v omarici v tvoji spalnici jo najdeš.
Ž njo pokropi dvorišče, vrt, vse pohištvo, potem
pa še kozi. Pa kedar jima daješ piti, pokropi tudi
pijačo. Vmes pa ne hodi tako tja v en dan. Oče-
naš pomoli za dober namen in za srečno uro in
pristavi:

»Beži, beži hud vihar.

Voljno sprejmi ta moj dar !«

19

Ko stoji tako Srakar pred kočo razoglav, boso¬
pet in z zavihanimi rokavi, kajti kuhal je ravno
smolo, ter ukazuje kakor vojskovodja neštevilni
množici, kaj se ima zgoditi, kaj ne, kako naj se
vede, kako ne, hiti preplašena Marjetica v kočo,
kakor se jej je velelo. Med potjo pa se pobožno
prekriža in ponavlja prejšnje očetove besede.

Med tem pa se jame nebo vedno bolj in bolj
temniti. Grmenje se že čuje prav od blizo. Bliski
švigajo kakor goreči biči po zraku; posamezne
debele kaplje jarnejo padati na Srakarjevo čelo.

To ga vzdrami. In kako zbledi, ko se spomni,
da ima pristavljeno vrelo smolo na ognjišču. Ob
hudi uri namreč ne sme biti živega oglja v peči.
Ogenj vleče ogenj na-se in potem bi v ognjišče
treščilo. Kakor bi trenil, plane torej Srakar v vežo
in vrže pol vrča vode v žrjavico. Mod tem pa po¬
zabi na smolo, kajti s komolcem jo v naglici pre¬
vrne in si zakrivi za precej grošev škode.

Ko prihiti Marjetica z blagoslovljeno vodo,
vže treska zunaj, grmi in lije ploha, da je groza.
Srakar jej ne pusti na plan, temuč sam raz prag
vrže nekaj perišč vode okoli sebe.

Potem pa duri urno zapre, potegne zapah iz
line in vsklikne: »Marjetica, moliva; ali ne čuješ?
Cerkovnik v vasi »klebeštra« in pozvanja zapored
z vsemi zvonovi hudi uri, in oče župan streljajo
v oblake!«

Marjetica hiti po lesen molek v stanico in
jame prebirati otemnele, kakor črešnje črnice de¬
bele jagode. Stoprv zdaj se spomni Srakar naj-

2*

20

imenitniše stvari: suhe oljkine veje od cvetne ne¬
delje, ki je vtaknjena na steni za svetim razpelom.

Oljka je najboljši pomoček v hudi uri, je trdil
vedno Srakar. Urno jo torej prinese, vzame pol
vbitega piskra, vrže nekaj ostale žrjavice vanj in
nalomi povrh na drobno oljkino vejo. In kaj še,
Marjetica mu mora prinesti raz polico nad pečjo
posušenih tavžent rož, Marijinih las in brinjevega
cveta. To je vse imenitno.

Ko naloži Srakar vsega tega kar na kopiček
na žrjavico, odpre široka zijava usta in jame na
vso moč pihati in oživljati ogenj.

Kmalu se jame dvigovati dišeč, prijeten, pravi
Abeljnov dim raz piskra in Srakarju zažari veselja
in upa obraz.

»Ali vidiš, Marjetica?« vsklikne posled, »to
bode pomagalo.«

»A moliva, moliva tudi, in za manoj hodi!«
pristavi potem.

Tako dirja Srakar razoglav, bosopet in z raz¬
galjenimi prsi, od shrambe do shrambe in kadi
povsod. Marjetica pa teka z molekom za njim,
moli na glas in ponavlja besede:

»Beži, beži hud vihar,

Voljno sprejmi ta moj dar!«

Oče pa jej pobožno in častitljivo odgovarja.

A kakor bi ne čulo visoko nebo danes take
molitve, kakor da bi bil zastonj ves trud in da¬
ritev, divja vihar brez prenehljaja zunaj. Oblaki
so zdaj temni kot noč, zdaj svetli kot bi bila ne¬
besa odprta. Zdaj se pode dalje, kakor da bi se

21

podiral svet, zdaj se ne ganejo, kakor bi bili pri¬
biti in privezani. In o solncu niti sledu ni, le bliski
švigajo in vdarjajo na vse strani, kakor da bi se
bojevale v strašnem dvoboju svetle zvezde in bi
premagane padale na zemljo.

In tla, kako so prepluta z vodo! Cela jezera
se zbirajo v dolinah in še vedno lije. Raz pogorja
se vale rujavi grmeči valovi in tirajo kamenje,
pesek in celo izruvana, izkoreninjena drevesa s
seboj. In zelena črešnja, široka tepka se zvija in
priklanja, kakor bilka na polji. Zdaj in zdaj mora
omagati in se zgruditi na tla. In tamkaj zlat ječmen,
rumena pšenica in rudeča detelja, kako je pobito
vse na tla, kako se ponižuje bolj in bolj. Pa še
vedno lije in lije, treska in grmi. Vmes pada po¬
samezna, kakor orehi debela toča. In v turnu bije
zvon in ječi, vse beži, vse se stiska v varno za¬
vetje, vse je zmešano, v neredu, preplašeno, spre¬
menjeno. l’o je pravi sodni dan.

Srakar pogleda bledega obraza bolj od strani
in boječe skozi malo oknice in moli in dviga roki.
Marjetica pa se trese na vsem životu in se ne
gane za stopinjo od njega.

Zdaj vgasne žrjavica v črepinji in oljka in
suhe rože pogore do čistega.

»To je prav, to je dobro znamenje! Zdaj bode
bolje!« vsklikne zopet vesel Srakar in se ozre
skozi okno.

In v resnici, . grmenje ponehuje, ploha se
vstavlja, bliski so redkeji. Svetliti se začne, oblaki
se jamejo trgati, bele megle se vlačijo kakor stra-

22

hovi okrog. Vže požari posamezen solnčen žarek,
a zopet otemni. Le šumenje lijakov in hudournikov
je vedno silovitiše.

Zdaj položi zopet Srakar dlan na bledo, ku¬
štravo čelo, pogleda na nebo in pravi: »Glej, Mar¬
jetica, glej, vže je vse dobro! Ali vidiš, mavrica
vstaja ondi, pa kako pisana in svitla je? Tako
lepe nisi videla še nikdar, jeli da ne?«

»Saj je res, oče, pa kako velika in mnogo-
barvna je, pa žari se kakor mašni plašč pred oltar¬
jem,« vsklikne vesela Marjetica. »Pa zakaj, oče,
ima toliko barv, rudečo, rumeno, zeleno, višnjevo,
in sama ne vem, kakove še, le poglejte jo sami!«
pristavi potem. »Toliko jih ima, kolikor je člo¬
veških rodov na zemlji, je trdila rajnka mati, Mar¬
jetica, in po smrti se preselimo na njo,« odgovori
modro oče, potegne še kaka dva pota po zamiš¬
ljenem čelu, kakor bi si hotel izbrisati zadnjo misel
na hudo uro, pobere pipico, ki mu je pala med
molitvijo na tla, ter gre vežne duri odpirat.

V.

Proti večeru je bilo nel?o zopet jasno, kakor
ribje oko. Tedaj nasadi Srakar širokokrajnik, ki
je do sedaj pozabljen poleg ognjišča odrešenja
čakal, na glavo, prime Marjetico za roko in pravi:
»Pojdiva ven na polje in poglejva, koliko je ško¬
dila nevihta!«

In šla sta. Srakar je stopal naprej po vrtu,
roso otepal z bosimi nogami, kakor da bi gaz
delal, Marjetica mu je pa sledila.

23

Stoprv, ko prideta na plan, se ustavi oče,
pogleda okoli sebe in migne hčeri: »Glej, vaško
lipo je polomilo na razpotji! Škoda je je, toliko
je stara, kakor tvoja rajnka mati, moja žena. Lepo
drevo je bilo to. Mati je vedno trdila, da ima
nekaj posebnega v sebi, da je nekako posvečeno,
sveto drevo, da včaka sila mnogo let.«

Marjetica se ozre pri teh besedah v dolino
in vsklikne: »O, to ni mogoče! Lipa je polom¬
ljena, na kateri visi božje razpelo in moj venec
okoli njega.« Predno more odgovoriti oče, prime
ga deklica za roko in iti mora ž njo na nesrečno
mesto.

A škoda ni bila velika. Odcepljen je bil le
stranski vrh, deblo je bilo nekoliko nagnjeno, sveto
razpelo na njem in venec najlepših cvetic nespre¬
menjen. Pa kako je to veselilo Marjetico, se niti
popisati ne more. Odslej pa je verovala prav go¬
tovo, da je lipa sveto drevo.

Ko prideta potem oče in Marjetica sredi rav¬
nega polja, o kakov pogled je bil tu! Na desno,
na levo, na vse štiri strani je kimalo mokro ru¬
meno klasje. In koliko ga je pa ležalo na tleh!
In pa te poljske, te najlepše cvetice, kako otožne
in pobite so bile! Ondi uni le purpari se je osulo
vse rudeče cvetje, razun enega lista. Osramočena
in solzna sloni zdaj med zlatim ječmenom, kakor
bi hotela reči: vse je izgubljeno.

Tamkaj v razori sredi pol dozorele rži jedva
še kima in se kvišku drži pisani kokolj, ki se je
prej tako nad visoko strnijo dvigal in smejal, enako

24

pastirju med ponižnimi ovčicami. Kaj pa plavica
ob robu pšenične njive? Ona ni bila ponosna sicer
nikdar, vseljevala se je najraje med bodeči osat.
Sebični, slabotni oslak se je spenjal vedno po njej,
a kako ponižna je zdaj. Sključeno je njeno steblo,
minula jej je vesela pomlad. Zadovoljna bode, če
jo vtrga kmalu pridna plevica, ali potna ženjica
in nosi vsaj nekaj ur na ljubečih prsih.

Marjetica je bila ginena do solz pri tem po¬
gledu. Srakar pa je vil z rokami, porinil klobuk
bolj na čelo in niti pipa tobaka ga ni mogla raz¬
vedriti. —

Zdaj se ozre po Marjetici, a kako jej požuga
s kazalcem desne roke videč, da je ravnokar v
svoji razmišljenosti pohodila vpognjen klas.

»Ko bi te bila videla zdaj rajnca mati, Mar¬
jetica, ne bilo bi jej prav,« pravi potem. »Ona je
vedno dejala: rumeno klasje je kakor naš vsak¬
danji kruh. Greh bi bil, ko bi se poteptalo le eno
zrnce. In kedar se jej je po nesreči ali po na-
ključbi pripetilo kaj tacega, vskliknila je: svet križ
božji, grešila sem, naj se mi odpusti! Potem pa
je pobrala klasje, zavila je v predpasnik in doma
v ogenj vrgla rekoč: naj se daruje za verne duše
v vicah.«

In tudi Marjetica je morala pobrati pohojen
klas, spraviti ga v žep in storiti doma po materni
navadi. Srakarje ob taki priliki vedno trdil: »Stara
vera, stara šega in star denar je še vedno naj¬
bolje.«

25

Tako sta hodila Srakar in Marjetica po polju.
Oče se je polagoma nekaj potolažil videč, da ječ-
menček na njegovi njivici ni mnogo na škodi in
da si kmalu opomore, ko posije gorko solnce.

»Vse to pa je pomagalo«, pristavi posled,
»blagoslovljena voda, oljka od cvetne nedelje, tav-
žent rože in nekoliko baje tudi najina molitev in
mežnarjevo klebeštranje.«

Raz polje dospeta oče in Marjetica do tem¬
nega gozda. A Srakarju se kar ustavi bosopeta
noga, ko se ozre izpod širokokrajnika okoli sebe.
Tu leži tenka, visoka smreka, kakor na mrtvaškem
odru na tleh. Ondi je okleščen ponosen hrast in
kakor brez rok in brade. Široki bukvi manjka
vrbovja, grčav borovec je nagnjen v prepad, go-
spodski mecesen je preklan na dvoje.

Le pritlikav gaber ob robu se videzno resno
drži k tlom, a skrivaje se potuhnjeno smeji, kakor
bi hote] reči: kaj vam pomaga vaša čast in lepota,
koliko časa traja? Jaz sem pravi mož, meni pride
le sovražna sekira do živega.

Srakar se je kar križal pred tako nesrečo, ki
je bila videti tu okrog in okrog. Njega sicer ni
zadela, kajti gozda ni imel in suhljad za njegovo
domovanje se bode še ložje dobila. A on je bil
pravi mož. Žal mu je bilo tudi za tuje, dejal je:
Nihče ne izgubi rad, kar ima. Marjetica pa je kar
strmela, ko je gledala vse to. Najbolje pa se jej
je smilila smreka, ki je bila podrta le na pol, da
je kakor v zraku visela in otožno zaječala pri
vsakem pihljaju.

26

In vprašala je očeta, kaj pomeni to. Srakar
pa je sedel na polomljen borovec, vkresal gobo
za svojo pogorelo pipo in dejal:

»Jaz ne vem, a rajnca mati je trdila, da v
vetrovih in jeku, v škripanju in šumenju trpe duše
umrlih. Vedno pa, kedar je cula kaj enacega, se
je prekrižala in vskliknila: »Bog jim preloži na¬
ložene kazni in polajšaj!«

Marjetica se je prestrašila teh besedi. Dozdaj
je mislila, da je sama, kedar sedi v tihem gozdu
pri kozah, da je nihče ne čuje, kedar se jej stori
milo in mora jokati, in nihče ne posluša, kedar
zapoje veselo pesem. Zdaj pa ve, da so duhovi
okoli in okoli nje. In pa koliko jih je, neizmerno
jih mora biti! Strah jo bode odslej v samoti. A
tega ne. Saj, če so duše razkropljene po svetu,
morda je tudi njena mati blizu nje. Morda se jej
prikaže enkrat. Saj bi jo videla tako rada in marsi¬
kaj bi jej potožila, in ona bi jo uslišala.

V take misli se vtopi Marjetica in se -prekriža,
kakor se je križala nekdaj stara mamica.

Med tem pa nastane večer, lep, jasen večer.
Oče se napoti proti domu. Medpotoma mora vpra¬
šati več potov kaj Marjetico, če hoče dobiti od¬
govor. Na nebu namreč se je prižgalo na milijone
zvezd in Marjetica bi jih bila rada preštela. A zmo¬
tila se je vedno v številjenji in morala je z nova
začeti. Posled pa bi bila tudi kaj rada vedela o
zvezdah, a nocoj ni hotela nadlegovati dalje očeta
s tacimi vprašanji. Spomnila se je vendar, da je

27

nekdaj sanjala o zvezdah, in trudila se potem vso
pot ponoviti si one sanje, ki so bile tako lepe, tako
nebeške.

VI.

Znano je, da je bil Srakar mož stare kore¬
nine. Kakor je videl delati nekdaj svojega deda,
tako je delal sam. In to je veljalo, kakor da bi
bil z žrebljem pribil in s trto povezal. Posebno
pa so mu bile navade rajnce žene visoko v čislu,
lehko bi rekli, svete, in ne trdili bi preveč. Mar¬
jetica je bila zdaj edin njegov otrok. Odgojiti si
jo je hotel torej po materno, in to naj bi bila
njena podpora, ko njega več ne bode. Srakar sicer
v jedi ni bil izbirčen, a trdil je vedno: »Kruh,
ta je mož; komur se vpre on, isti ne tlači dolgo
trave.«

Saj je pa šel njemu tudi vedno v slast, ako-
ravno je bil ovsen in resast, to pa zaradi tega,
ker je bil pečen po materni navadi. Sosedje, ki
so semtertje obiskovali Srakarja, in tedaj je on
vedno položil hleb na mizo, ga kar prehvaliti niso
mogli. Dejali so, daje tako lahek,'tečen in okusen,
da bi se užival kar sam.

In pol ali pa celo vsa ta pohvala je veljala
Marjetici, kajti Srakar je smeječ pristavljal ob tacih
priložnostih: »Marjetica sama ga je umesila in
spekla, njo pohvalite!«

Kedar so pekli kruh pri Srakarjevih, namreč
vsak deveti ali deseti dan, tedaj je bilo pri njih
kakor v praznik.

28

Dva dni poprej je poklical Srakar Marjetico
v hram, kjer je bila kašča za žito in dejal je:
»V mlin bode treba pripraviti. Prinesi mi meh,
da ti ga napolnim!« In Marjetica je hitela v sta-
nico in vzela raz ograjo pri peči rujavo vrečo,
sešito iz ostrojene kože nekdanje kozice sivke,
katero so zaklali pred štirimi leti.

Srakar odklene potem varno, kakor svetišče
žitno kaščo, odloži širokokrajnik, da bi ga ne senčil
pri merjenji in poseže z vevnico v posodo. Vmes
pa se mu sladko smehlja lice, kajti ni mu potreba
globoko upogibati hrbtišča. Več kot pol kašče je
še napolnjene. Marjetica drži med tem z obema
rokama meh, da se jej kar trese in Srakar pravi:
»Zdaj pa le štej in pazi, koliko meric je potreba!«
»Enkrat, dvakrat, trikrat, dovolj je,« vsklikne Mar¬
jetica. Srakar pa se nasmehne in poseže, kakor
nalašč še enkrat z vevnico v zaboj, da je mera
bolj s kupičkom. Kedar je pa posebno dobre volje,
tedaj odpre celo še manjšo kaščo, kjer je nasuta
koruza in rež in namenjena le za večje praznike
in godove, postavim za Božič in Veliko noč, ter
primeša ovsu nekaj rumenega, žlahtnega zrnja in
pristavi: »Naj bode kruh nekoliko belejši!«

Ko je postorjeno vse to, oprti Srakar meh
na preramnice, ter ga zadene na hrbtišče in hajdi
v vas v mlin.

Tega posla ni Srakar nikdar hotel prepustiti
Marjetici ali morda celo zaupati ne, akoravno je
dejala več potov: dajte meni! Jaz opravim to ložje
kot vi, ki ste stari!

29

A Srakar se je zagrozil tedaj: »Kaj ti veš!
Z mlinarji mora biti človek kakor z otroci. Če jim
ne privoščiš dobre besede, pa so trmasti in vse
ti skaze. Jaz vem z mlinarji najbolje občevati. In
tedaj ne gledam na pipo tobaka in ne skrivam
gobe, kajti ta malenkost se mi po drugi poti vrne
z obrestijo.« —

Tudi iz mlina je nosil Srakar sam. In prišedši
domu, je urno pretehtal moko, preštudiral na ko-
pičku v svoji dlani pri oknu, ali je mlinar izpol-
noval njegovo zapoved, ali je bil kamen dobro
sklepan in sito v redu. In preračuni! je po teži
na prstih, koliko si je mlinar umeril za plačo in
ali ni segel dva pota v meh, v drugič namreč za
poboljšek in pipo tobaka ali kupico žganega.

Tisti večer je imela Marjetica vedno dela polne
roke in vselej jo je pekarija nekoliko skrbela, ako-
ravno je je bila že vajena, kajti Srakar je poznal
na kruhu vsako najmanjšo napako in pozabljivost.
Najprvo si je morala zavihati Marjetica rokavce,
kolikor je bilo mogoče visoko. Razoglava ni smela
biti nikdar. Navadno si je zavezala rudeč robec
kakor pečo na glavo in opasala belo opran pred¬
pasnik. —

Pa kako lepa je bila vedno tedaj, da bi jo
bil človek kar gledal. Vse jej je pristojalo, vse
jej je šlo od rok. Vrtela in sukala pa se je tako
urno okoli omizja, kakor vrtalka. Tako mlade pa
tako ročne in marljive gospodinje ni bilo v vsej
Beriški vasi.

30

Najprvo je presejala Marjetica moko, da je
bila čista in rahla. Potem je storila z desnico križ
čez njo in dejala: »Bog naj blagoslovi ta kruhek,
in vse, ki ga bodo vživali!«

Poslednjega ni smela pozabiti Marjetica nikdar,
kajti oče, ki je med tem vedno v obližji posedal,
bi bil pogrešil urno in zabičil: »Rajnca mati so
vedno storili tako, in imeli smo naj lepši kruh, pa
kako tečen! Vsak gospod bi ga bil vžival rad.«

Ko je bilo zameseno testo, pokrila je Marje¬
tica kruhnico s pokrovom in pregrnila povrh belo,
gorko odejo. Odslej pa je moralo biti v stanici
tiho in mirno, kakor v svetišču. Marjetica se je
jedva upala govoriti na glas, kakor da bi imela
spečega otroka v zibeli. Srakar pa je tedaj lažja
dela opravljal. Trdil je namreč, kakor rajnca nje¬
gova žena, da kedar se kvasi kruh, mora biti vse
pokojno okrog in okrog.

Semtertje pa je o tacih priložnostih tudi po¬
rinil težak hrastov zapah na vežne duri in to tedaj,
kedar je pričakoval kacega vasovalca. Marjetici pa
je naročil, naj reče, ko bi kdo trkal, da ga ni doma
in da se ne vrne kmalu. Srakar pa je imel za vse
to tehtne vzroke, kajti bil je pravi mož, ki mu je
bila resnica draga. Dane besede ni prelamljal nikdar.
On je bil namreč tako preverjen, da tuj človek
uroči zamesen kruh, da ne vzhaja potem in omrzne,
kot o svojem izveličanji, kajti naglavnega greha
si ni bil nobenega v svesti.

Tiste male napake in slabosti, brez katerih
ni nihče, pa je, če ne več potov v letu vsaj gotovo

31

o Velikinoči preganjal in rotil s skesano obtožbo
pri gospodu župniku.

Med tem, ko se je kisalo in kvasilo testo, je
Srakar najrajši pripovedoval o rajnci ženi, kako
je ona mesila in pekla kruh. On je kar prehvaliti
ni mogel. In tako vesel ni bil nikdar, kakor če je
videl, da se trudi tudi Marjetica posnemati svojo
mater.

Kedar je pogledala Marjetica v kruhnico in
dejala, da je testo godno za v peč, tedaj je Srakar
urno stopil v vežo in zakuril za peko.

Tudi je osnažil lopar in omelo. Poslednje
orodje je bilo vse njegovega dela, pa kako lično
in priročno! Pa kolikokrat je ponovil in opomnil
Srakar, da celo v župniji pometajo peči z njego¬
vimi omeli, akoravno peko le bel kruh na mleku
umešen, in celo svete hostije peko ondi.

Marjetica je morala vrezati iz testa vedno po
tri velike hlebe in iz drobljadi je zgnetla dva
hlebčka, kakor za poskušnjo, kajti ona dva sta bila
najprej pečena.

A zadnja dva kruheka sta bila različna od
druzih. Vanje je namreč devala Marjetica dišeče
mazilo iz smetane, zelene mete, žafrana in kresne
kumine,- katero je natrgala o poletji za vse leto,
varno posušila in hranila. Žafran pa so je kupoval
pri fari, če je domačega, ki je bil vsejan na zel¬
niku, slana vzela. Poslednje seje namreč več potov
pripetilo. In Srakar ni mogel tedaj dovolj potožiti
te nesreče, kajti za dišave mu denar ni šel z lepo
izpod palca.

32

Ko je Marjetica usajala kruh v razbeljeno peč,
imel je Srakar zopet posla polne roke in niti ganil
se ni od ognjišča.

Z zakrivljenim pipcem je sedel na stolčeku
in rokava je imel visoko zavihana. Kedar je Mar¬
jetica položila hleb na lopar, švignil je urno s
pipcem in potegnil velik križ po kruhu. Marjetica
pa je morala reči na glas : »Sveti križ božji, blago¬
slovi in pomnoži ta naš kruhek!«

Tako je delala tudi rajnca mati in vse vaške
gospodinje, ki kaj umejo o gospodinjstvu in hočejo
imeti lep, tečen kruh pri hiši.

Nekaj ur pozneje je bilo pri Srakarjevih zopet
živahneje. Srakar je sedel tedaj na vežnem pragu
in po naročju, po rujavih kolenih in žulavih pesteh
je pretikal vroč, maziljen in slasten kruhek. Na¬
vadno pa ga ni mogel prehvaliti, kako okusen je,
kako lahek kot perje, tečen kot sir in sladek kot
izraelska mana v puščavi. Marjetici je tedaj sijala
zadovoljnost in veselje v obrazu. In kako bi ne?
Svesta si je bila, da je dobra, umna gospodinja
in da bode, — ko bi se morda možila kedaj, -
tudi njen mož tako z njo zadovoljen, kot je zdaj
oče. In ona, — ljubila, oh ljubila ga bode tako
iskreno in pa tako zvesto, kakor nobena druga.

VIL

Kaka dva streljaja od Srakarjeve koče je iz¬
viral izpod sivega skalovja studenec. Padal je s
precejšnje visočine v podstavljeno leseno korito
in njegovo šumenje se je čulo za petnajst Srakar-

33

jevih bosopetih korakov na okrog. Pri studencu
je bilo Marjetici prav povšeči. Kolikokrat je opol¬
dne ali zvečer, ko je prignala kozi napajat ali
prišla z vrčem po vodo, posedala ondi, da je grgrala
studenčnica iz prepolne posode in sta izbezali kozi.
Pa kako je bilo tudi lepo in prijetno ondi! Na
zelenem mahovju se je sedelo tudi mehko kot na
žametovih blazinah. Voda je hladila vroči zrak,
razpočena otožna vrba je senčila skrivno zavetje
in v obližji je požvižgaval zlatokljuni kos.

Tudi Srakarju je bil povšeči ta prostorček.
Zadnjo pomlad je postavil leseno klopico ob stu¬
dencu in tja se je hodil o poletnih večerih hladit.
Pri tem seveda ni pozabil nikdar svoje zveste pri¬
jateljice turničkaste na rumeno okovane pipice in
zeleno obrobljenega tobačnega mehurja. Pogosto
je čestil ondi Kolumba, najditelja tobakove dežele
in kresal gobo in zažigal dimovo daritev. A če
je prišel po naključji mimo sosedni kmetič iz vasi,
vzel je vže od daleč svojo kratkocevko iz žepa in
dejal: »Kaj ne, Srakar, danes pa natlačiva eno
skupaj, a meni je ravnokar tobak pošel.« In Srakar
je urno razumel, da je to predrzen naskok na
njegovo dišečo tobačno zalogo. Potisnil je toraj
skrivaje mehur globočji v žep in dejal je: »Jaz
nimam niti za prah tobaka več. Zadnjega sem na¬
tlačil zdaj. Pa kje ga bodem jemal? Slabi časi so,
novcev, novcev ni dobiti z lepo v pest!«

A Srakarje legal, akoravno je bil sicer pošten
mož. To pa je storil v sili, in tedaj je dovoljeno
marsikaj. Tobaka sicer ni imel ravno vedno v obilji,

3

34

zato ga je pa vedel hraniti in čestiti, kakor se spo¬
dobi. Tudi je bil sicer prijatelj z vsemi, le z onimi
ne, ki so si hoteli izposojevati to žlahtno perjiče
pri njem, kajti na vrnitev niti misliti ni bilo. Ta-
kovi so baje vsi tobakarji. Vidijo dobro, a videti
ne dajo.

Ondi je sedela Marjetica tudi neko popoludne
proti večeru. Solnce je zamižalo ravno zdaj-le za
očevo kočo, za z mahom zaraščeno slamnato streho.
Vrč je bil vže davno, davno polen in voda je
grgrala, kakor v apnenici iz njega. A Marjetica se
ni zmenila za to, niti za kozi, ki sta se zgubili tam¬
kaj nekje med robidovim grmovjem. Le žvenkljanje
njunih zvoncev se je oglašalo semtrtje. A kedo se
je zmenil tudi zanje?

Marjetica je bila danes zamišljena, dasi ni
vedela prav za prav zakaj. Sosedova babica namreč
jej je dejala uni dan, ko je morala počivati iz gozda
domu grede na Srakarjevem pragu, da bode dobra
gospodinja enkrat, če ostane vedno tako redna in
postrežna.

Stara ženica se kar nagledati in prečuditi ni
mogla, videč po veži, po ognjišču, -po skledniku in
povsod takov red in snago. Vsaj je pa bilo tudi
v resnici vse prav čedno, kakor novo in vežina
tla so bila čisto pomita, da bi se bilo lehko jelo
na njih.

Kaj pa še celo, ko je Marjetica ponudila ba¬
bici košček novo pečenega kruha? Starka ga je z
veseljem vzela, potehtala na dlani, pregledala prav

35

pri svitu, potem se pa začudila na glas in dejala:
»Marjetica, tako dobrega kruha še nisem jela ni-
kedar. Človek bi kar samo o njem lehko živel.
Srečen pa bode isti, ki te dobode za ženo, ker si
tako umna, kakor da bi gospodinjila vže trideset
let, pa si stoprav začela.« Zadnje besede Marjetici
ne gredo iz misli. Premišljala in ugibala jih je pol
minule noči in tudi danes se jih iznebiti ne more.
Možila bi naj se ona kedaj! Kaj je to ? Očeta bi
naj zapustila? Vsaj je vendar najboljše in najpri¬
jetnejše pri njih. In koga naj bi vzela, kedo bi
maral njo? Ona je revna in ljudje pravijo, da rev¬
ščina ni priljubljena, da veljajo povsod le novci.
Kje pa dobi ona svetle novce za možitev? Le tri
srebrne dvajsetice hrani v omari, katere je dobila
v dar od kupca, ki je kupil v jeseni mlado kozi-
čico, tisto lisko, po kateri se jej je tožilo tako dolgo.

O hudo je to in skrbi jo, kaj bodo stoprv.
Ona bi ostala najrajši pri očetu in bi pasla kozi,
akoravno jej nagajajo vaški pastirji in jo imenu¬
jejo: »staro kozjo pastirico«. A kaj če to? To jej
je vse eno, kakova je, da bi le oče ne bili dejali
uni dan, da ne more ostati vedno tako, kot je zdaj,
da oni ne žive večno, da bode ostala ona zapu¬
ščena. Poslednje, seveda, bi bilo hudo, jako hudo.

Ko bi imela vsaj prijatelja, kateremu bi po¬
tožila svoje gorje in govorila z njim, kakor zdaj
z očetom, zadovoljna bi bila! A kaj hoče to, to
so brezpametne misli. Kedo pa neki mara tako
deklico, kot je ona? Revna je, jako vboga in po
vbozih ne vpraša nihče. To ve ona dobro. Pa kako

3*

36

bi bilo drugače ? Ko sloni Marjetica tako vtopljena
v Žale misli, nagne se, kakor nenadoma nad tomun,
ki ga je delal ondi studenec. Pa kako se zgane in
zarudi, ko zagleda v vodi dekličin obraz. In lep,
prijazen, samo nekako otožen se jej dozdeva. Kedo
je neki deklica, ki zre enako njej v valove in zakaj
je žalostna? Ko bi jo vsaj ona potolažiti mogla!
Izgovorivši te besede, se ozre Marjetica po svoji
tovarišici, a kako zarudi in se prestraši, ko vidi,
da je sama, čisto sama. In naposled, kako se sra¬
muje, ko spozna, da je to njeno lice, ki se vidi
v vodi. Pa kako je to mogoče in ali je v resnici
to njen obraz! Vsaj ona ga še ni videla nikedar.
Doma nimajo ogledala. Oče pravijo, da je to ni-
čemernost, k sosedovim pa tudi ni smela hoditi v
vas. Da, če je to vendar-le res, potem pa ni ravno
tako neprijetna ona. Lasje jej dobro pristujejo.
Pogledati se mora še en pot. In ta rudeča ruta na
prsih je tudi lepo rožasta. O ko bi se videla stoprv
v nedeljo v novem krilu in pisanem predpasniku!
To bi bilo veselje ! Dobro, da ve, kje ima zdaj naj¬
bolje ogledalo. Večkrat je hoče obiskati odslej.
Posebno pa v nedeljo, v nedeljo dopoludne, ko
hiti v cerkev. O tedaj bi bila rada lepa, o rada bi
imela, da bi pogledovali ljudje pred cerkvijo in
domu grede zanjo, da bi šepetali: to je Marjetica,
le poglejte jo! In vse to si želi, sama ne ve zakaj.
Kaj jej pomaga ves svet, če je vendar-le vboga
Marjetica in bode zapuščena nekedaj ? Da bi vsaj
poslednje ne bilo resnica!

37

Vili.

Največje veselje se je bližalo Marjetici stoprv
s poletjem. In kedo bi se ne veselil onega časa,
ko se prične strnena žetev? Tedaj je vse nekako
prerojeno sredi ravnega polja. Akoravno pobija
kaplja kapljo na potnem čelu žanjici, in pripeka
solnce kakor rudeče oglje raz visoko nebo, nič ne
de. Tamkaj v razorju meri plaha prepelica svet
na »pet pedi« in na desno in levo se priklanja in
kima in smeji rudeča purpora ali prijazna plavica,
kakor bi hotela reči: »Ne bojim se tvojega srpa,
žanjica! Jaz prihodnjo spomlad zopet zazorim, ti
pa tedaj nisi več deklič.«

Marjetica je imela izračunjeno kar na prste,
kedaj požanje rumeni ječmen za robidovo vrtno
ograjo. Srakar pa, o tudi on se je veselil tega!
Ob nedeljah popoludne je hodil navadno z na
hrbtu prekrižanima rokama ob svojem ječmenčku
in rujavi obraz mu je migal in se zibal zadovolj¬
nosti. Pa kolikokrat je postal ob razoru! Tu je
potehtal zlat vpogujoč se klas in dejal: le urno
zori! Ondi je dvignil in uredil po zadnji nevihti
polomljena kolenca, zopet tam je izpulil ovijoč se
motovilec, ki je plezal ob rumenih steblih in ga
togotno poteptal z nogama.

In ko se je vračal domu, ozrl se je še en
pot po vsi njivici in potem po umu svoje izkušene
glave preračunil, koliko se bode naželo letos ječ-
menčka in koliko predalov se bode napolnilo v kašči.

38

Nekega večera pa je dejal Marjetici po ve¬
čerji : »Jutri ostaneta kozi doma, kajti ječmenček
je dozorel. Rumen je kakor cerkvene sveče in
poln, da se kar ziblje in priklanja.« Marjetica je
kar zavriskala samega veselja, ko je čula te be¬
sede. Srakar pa je vzel raz palico prašno brusilo
in zostril Marjetičen srp ter pristavil posled : »Zdaj
pa le k pokoju, jutri vstaneš z jutranjo žarijo.«

Marjetica je sicer vbogala očeta in odšla rano
v svojo spalnico. Spati pa ni mogla isto noč. Kako
neki ? Sanjala je o zlatem ječmenčku in o veseli
žetvi.

Lepo je posijalo drugo jutro solnce izza po¬
gorja, a Marjetica je je prekosila. Zajutrek se je
vže hladil na pragu in kozi sta bili pomolzeni, ko
so ugaševale zvezde na nebu. Potem je dejala Mar¬
jetica rudečo ruto za vrat in se nekoliko prazničniši
oblekla, saj žetev se jej je dozdevala, kakor veseli,
sveti prazniki. S srpom v roki, brusilom za pasom
in do lahti zavihanimi rokavci je obiskala potem
še kozici v hlevi ter ji potolažila, da morata biti
v ječi danes. In prijazni živalici, kar umeti nista
mogli, kaj pomeni to, da je mlada gospodinja
tako praznična danes. Mlajša liska pa se je vspela
celo s prednjima nogama po Marjetici, kakor da bi
jo hotela objeti in reči: »ne bodi tako ponosna
danes, če si ravno lepa in pusti naju na prosto!«
Marjetica pa je zamahnila s srpom po predrzni
kozici, a vdarila le po njeni senci in vzkliknila:
»Gaj no, čaj no, ti poredno čajne!«

39

Srakar je zažigal ravno prvo pipo tobaka na
pragu, ko odide Marjetica. In ko je bila vže med
vrtnim drevjem in se je videla le še njena rudeča
zavratna ruta, je klical za njo, zabičeval in trdil,
kod naj prične žeti, kod ne, kako težko snopje naj
dela in kako naj pazi, da ne pušča klasja za saboj.
Srakar je bil preverjen, da ga Marjetica ume in
vesel je bil tega. Toraj je pristavil, da pride po¬
gledat proti poludnem na njivo in tedaj zveže tudi
nažeto snopje. A Marjetica, prevesela Marjetica ni
cula niti ene besede. Prevesela je bila in presrečna.
In kako bi bilo drugače? Nad njo jasno višnjevo
nebo, krog in krog vzbujena narava, doneče žvr-
golenje krilatih pevcev, in pa mladost, nedolžnost,

- pa budeča se ljubezen v njenem srcu.

Prišedša na njivo, postane Marjetica strmeč
in tleskne veselo z rokama: »O kako lep, kako
rumen kot čisto zlato je letos ječmenček!« vzklikne
potem. Predno dvigne srp, pogleda še enkrat po
njivi, prekriža sebe in strn. Tako je delala rajnca
mati, jo je učil oče in vedno je nažela mnogo.
Tako mora storiti tudi ona.

Zdaj pa le urno: resk, resk, resk z ostrim
srpičem. In glej, kako se klanja, trese, pada, grudi
rumeno klasje! Marjetica ga pa kar med padcem
prestreže z levico, lepo zravna in poklada v razor
v posamezne kopice. Vže je za dva moža na dolgo
požeta njiva, pa kako čisto, niti najmanjša bilka,
niti zrnice se ni poteptalo in izgubilo.

Marjetica se mora radovednosti ozreti nazaj,
pogledati, kako daleč je vže in prešteti snopje.

40

»Eden, dva, tri, o več! sedem jih je vže, ki pri¬
čakujejo vezača.« Sicer jih ume vezati tudi ona,
a očetu to ni po volji, pravi, da ona veže prerahlo,
toraj prihrani to delo sebi.

Zdajci se spomni Marjetica, da ima brusilo
za pasom in da je vže več potov s srpom zadela
ob kamenje. Ostrila je potreba. Z desnico prime
tedaj za brusilo, z levico pa srpni končnik in ga
vpre, kakor tetivo na prsi. Ko bi jo videl zdaj
kakov človek, dozdevala bi se mu, kakor strelec
v pratiki. Ljubezniviši pa še nekdanji srčni strelec,
bog ljubezni ni mogel biti. Marjetici pa tudi vse
tako dobro pristuje. In zdaj, le poslušaj, kako jej
poje brusilo: »diga, diga, diga, diga,« pa kako
urno jej šviga desnica, pa tako ljubeznivega bru¬
silca ima malokateri srp.

A zakaj Marjetica zdaj-le postane? kaj po¬
sluša in se ozira v nebo? Glej, ravno pred njo iz
razorja se je dvignil veseli škrjanec, zažvrgolel tako
radostno in splaval visoko v nebo, da se niti raz¬
ločiti ne more .več. In tamkaj na levi v rudeči
detelji zapetpedika prepelica, a skrivaje in lehno,
kot bi se bala mlade žanjice. Marjetica se kar spo¬
zabi za nekaj časa in kakor okamenela strmi. A
od daleč se čuje žvižganje in človeške stopinje.
Nekdo se bliža in videti ne sme, da Marjetica
postaja na njivi. Kaj bi rekel? Toraj le urno
dalje, le pogumno kosi pobrušeni srp, saj še
skrivaje izza ramo vendar lehko vidi, kedo pride
memo.

41

»Ne hiti tako, Marjetica, saj ne gori voda in
ploha te tudi ne vjame, lep dan je danes!« kliče
vže od daleč prišlec.

Marjetici je ta glas znan, toraj nekoliko za¬
rodi in se ozre. Zdaj zagleda Mlinarjevega Stefana
ob meji z belo močnato kapico bolj na levem ušesu
in z rovnico na rami. Najprvo se mu posmeh Mar¬
jetica in pobesi obraz, potem pa pravi: »Štefan,
če mi greš pomagat žet, potem mi ne bode po¬
treba hiteti!«

»Da bi ti jaz pomagal, praviš? Tebi gotovo,
če bi le kateri, le verjemi mi. A ne vem, če znam,
pa poskusim!« In Stefan odloži rovnico in hiti po
razorju k Marjetici. Iz roke jej vzame srp in po¬
skusi žeti. Marjetica pa se nasmeji na glas, kajti
žetev mu ne gre lično.

»Moški niste za žetev, to vže vidim!«

»Jaz tudi,« pravi Stefan in smejita se oba.

»Kam pa greš zdaj-le, Stefan ?« vpraša deklica.

»K jezu grem, voda se mi nekaj vstavlja,
vodotoč moram popraviti.«

»Kaj pa ti, ali ves ječmen sama požanješ?
Zal mi je, da ti ne morem in ne znam pomagati.«

»Stefan, to ni res; kaj bi ti pa dala za pla¬
čilo, ko bi bilo res?« »Plačila bi ne jemal; a tisto
le purparo, ki jo imaš na prsih, bi mi morala dati.«
Izgovorivši poseže Stefan po cvetlici. Marjetica pa
se zasmeje in pravi: »Kaj ti bode roža? ne diši
ne in obleti se kmalu.«

»Nič, imel jo bodem. V nedeljo jo denem
na klobuk, samo zato, ker je tvoja.«

42

Marjetica zarudi, nekoliko pomisli in potem
pravi: »Na jo, če jo imaš rad!«

In Stefan je imel purparo in vesel je bil, da
bi bil mejo preskočil. Za hvalo pa je Marjetici
roko stisnil, da jo je zabolelo. Ona pa ni vedela,
zakaj se stiskajo roke, a vendar vesela je bila tega
stiska, ali pa Štefana, ali pa obojega.

In ko odide mladenič, ne gre Marjetici žetev
tako izpod rok, kakor prej. Mnogo potov se ozre
na levo proti jezu in dela včasi večje, včasi manjše
snopovje.

Marjetica Štefana vže dolgo pozna. Nekedaj
sta skupaj k fari v šolo hodila in izmed vseh ga
je imela najrajša. On pa jej ni nikedar nagajal.
In kaj bi rekla zdaj o njem ? Nič, samo zarudeti
mora, kedar ga vidi. Jn ko bi jo vprašal kedo
zakaj, ne vedela bi, ali pa ne hotela bi povedati.

Proti poludne je prišel Srakar pogledat k
Marjetici na njivo. Vso pot pa je pasel radovednost,
koliko je vže požela Marjetica, ali je storila vse
po njegovi volji in ali bode snopovje tako težko,
kot je vedno obetalo ugodno vreme. Na koncu
njive je postal in prezrl raz vzvišeno mesto, enako
vojskovodji svojo vojsko, ječmenčkovo na pol po-
snopano njivo. Potem pa zakliče: »Marjetica, solnce
je visoko, le poglej, in dovolj si požela. Lehko si
odpočiješ in pogledaš domu, jaz pa med tem sno¬
povje povežem in uredim.«

Marjetica se ozre in začudi, da danes ura
tako hiti. In zakaj ravno danes, druge dni pa ne?
Med tem se približa oče, ter jo pohvali, da je bila

43

pridna. A posled pristavi: »Glej, jaz dobro veni,
da si trudna; proti koncu ni tako čisto požeto, kot
s početka.«

Izgovorivši, postopi Srakar po razorju in na¬
bere polno pest rumenega klasja. Marjetica pa za¬
rodi in spozna, da je bil Stefan kriv, da je bila
razmišljena in vtopljena potem. To je dobro, da
oče ne ve tega in nihče. Ne bilo bi prijetno kaj
tacega.

Kmalu potem Marjetica odide, kajti doma ima
opravila črez glavo. Južino je treba pripraviti in
kozici sta tudi gladni.

Srakar ostane sam na njivi in radost mu od¬
seva izpod širokokrajnega pokrivala. Niti bodečega
strnišča ne čuti pod bosimi nogami. Pa kako hiti
vezat snopovje, kako poklekuje z desnim kolenom
nanj, da se bolje vtrdi. Potem je postavlja lepo v
kopice, obrnene proti solncu, kakor za častni špalir.

Ko je končano vse, zazvoni poludne pri sa¬
motni gorski cerkvici in v dolini jamejo odgovar¬
jati drogi zvonovi.

Srakarju se vdere pot po obrazu, ko odkrije
pokrivalo in napravi velik križ božji. Po molitvi
si nekoliko oddahne, potem prime za srp in žanje
sam dalje. Srakar je bil v mlajših letih dober žanjec.
Več potov je prekosil vaška dekleta, če je šlo za
stavo, in z rajnco ženo je žel vedno vštric, nikedar
ni ostajal zadaj. Zdaj ga moči zapuščajo in hrb¬
tišče se mu noče klanjati tako kot nekedaj. Žetev
pa ga še vedno veseli. Uren žanjec sicer ni več,
a toliko bolj pazljiv. Celo pipe pozabi v žetvi in

44

klasje bi se ne našlo za njim, ko bi je o poludne
z leščrbo iskal.

Tako mine nekaj časa. A predno se Srakar
zave, je Marjetica zopet na njivi in ne prazna. Na
glavi ima z ruto pogrneno košarno in v njej de-
našnjo južino.

Pri Srakarjevih so imeli vedno navado, da se
je o žetvi na polji južinalo. Srakar je bil vesel
Marjetice, kajti truden in gladen je bil vže. On
je vedno trdil: »delo je najboljši kuhar,« iri to
je res.

Srakarjeva njiva je bila čisto na samem, niti
toliko sence ni bilo v obližji, da bi se bil vrabec
posadil va-njo. O pekočem solncu južinati pa ni
prijetno in tudi ne tekne baje posebno.

Srakar je sezidal toraj iz snopovja po umu
svoje modrc glave hišico, Marjetica jo je pa po¬
grnila z belim jedilnim prtičem. Senca, se ve
da, ni bila velika, tolika da se je razvrstila po¬
soda v njej, da je imel Srakar glavo in pol života
v zavetji. Več ni potreboval. Legel je po trebuhu
pod streho, bosi nogi pa je zaril v bližnjo kopico,
kajti komarji in muhe so bili tako razsrjeni na-nj,
da so mu hoteli puščati na vsak način na mečih
in podplatih, ko bi se bilo dalo.

Marjetici danes niti jed, slasten ješprenček s
svinjskim rilcem zabeljen, ni dišala. Toliko, da je
pomakala leseno žlico v skledo. Srakarju pa je šlo
vse v slast in dejal je : »Marjetica, hiti, hiti! Solnce
je že visoko in do noči mora biti ječmenček pod
streho !« Marjetica je potem hitreje segala v skledo,

45

a zajemala ni skoraj nič. Sama ni vedela, zakaj
da jej ne diši jed danes, da-si je delala obilo in
zgodaj vstala. Da bi bil Stefan Mlinarjev tega kriv,
ni mislila, ali pa se spomnila ni. Po jedi se je
zopet začela žetev. Poleg Marjetice na levi je žel
Srakar, a le nekoliko časa. Marjetica ga je kmalu,
kakor da bi se hotela skušati z njim, daleč pustila
za saboj. A kaj tacega ni mislila ona in tudi lepo
bi ne bilo. Neka skrivna želja po samoti se jej je
vzbudila ravno danes. Toliko misli je imela v glavi,
da bi jo bila motila slednja živa stvar. Le eden
ne, in kedo je bil ta, ni upala odgovoriti, niti sebi
in skrivaj e, toliko manj kakemu druzemu.

Srakar se kmalu prepriča o Marjetičini roč¬
nosti in vesel je tega sam pri sebi. Ko se ozre
iz dalje po svoji družici, pravi poluglasno: »Dobra
gospodinja bode ta Marjetica, če ostane vedno taka,
kot je sedaj.« In nekaj srečnega, zadovoljnega se
razlije pri teh besedah v starčevih prsih. Dozdeva
se mu, kakor da bi svoje Marjetice ne dal za po¬
lovico sveta, niti za cel svet tako rumenega in pa
tako zrnatega žita, kot je to.

Letošnji požinki pa so bili pri Srakarjevih
gotovo izmed najlepših. Srakar še ni včakal ni-
kedar tacih, še tedaj ne, ko je njegova rajnca žena
živela. Marjetica pa je bila kakor prerojena, pre¬
drugačena v njih, daje jedva samo sebe poznala.

IX.

Bližal se je kresni dan. Le še kratek čas je
bil vmes in tudi ta se je Marjetici in mnogim do-

46

zde val dolg, sila dolg. Marjetica je dobro vedela,
kaj jo čaka tedaj, pisana ruta ali pa morda celo
novo krilo za praznike v darilo za požinke od
očeta in pa svetli kres ondi na najvišjem vrhu
skalovitega pogorja. Dobro se spominja, kako je
bilo prijetno druga leta otovrej in tudi letos mora
biti tako! Ona vže nabira več dni zapored suhljad
in vejevje za kresno gromado, ki mora biti naj¬
večja na daleč okrog. To je pa tudi znamenje, kje
so najlepša dekleta, najpogumniši fantje in kje se
najprijetniše vasuje.

In prišel je oni praznični, kresni večer. Mar¬
jetica je prosila vže dva dni poprej očeta, če sme
iti zažigat kres. Srakar je tedaj nekaj pomislil,
pipo iz ust vzel, po tleh pljunil in dejal: »Da bi
na goro šla, praviš, ogenj gledat? Isti večer je
svet, le zapomni si. Tedaj se drevje, grmovje in
rastlinje pogovarja. Čudne reči lehko zve tedaj,
komur je dano, le zapomni si. Tudi se ne spodobi,
da bi svetili pozno tedaj. Kmalu se vrni in kres¬
nega zelišča natrgaj po poti. Tudi jaz ga natrgam
za naročje in nasteljem po stanici in po vseh
shrambah z njim. Tudi v hlev vržem nekaj perišč,
da bi ne bilo nesreče pri kozah. A pravijo, da bi
je morala nabrati le mladina, potem ima pravo
veljavo.«

Marjetica je bila vesela in žalostna teh oče¬
tovih besedij. Vesela, ker sme iti gledat ognje,
žalostna, ker je čula in verjame stoprv zdaj, da
ondaj govore zelišča čudne skrivnostne reči. Da,
koliko bi dala, ko bi jih čula tudi ona? Tudi pri-

47

hodnje reči se zvejo baje od njih, in nekje izvira
studenec, kjer zagledajo deklice svoje namenjene
ženine, fantje svoje neveste.

O ko bi našla ona isti čudodelni studenec!
A morda je ravno oni za vrtom takov. Da, tja gre
tedaj in se ozre v tomunček. A kaj hoče videti
notri? Kar vroče in tesno jej je bilo pri tej misli.
Rada bi zagledala ondi nekoga, zdaj vže ve koga.
In če bi ne bil isti, ki ga ima tako rada, da si ne
ve zakaj, kaj pa potem? O nesrečna bi bila, jako
nesrečna! A naj bode, kar hoče, ona mora vendar
vedeti, ali je resnica, kar govori pravljica in trdijo
ljudje.

Tako je premišljevala Marjetica čestokrat potem
na paši pri kozah, domu grede in zvečer v postelji,
ko je potihnilo vse okrog in okrog. Več potov je
bila vesela tacih mislij. Semtrtje pa se jej je tudi
užalilo nenadoma srce, da bi se bila zjokala kot
petletno dete. Tudi Srakar je opazil pogosto, da
je Marjetica zamišljena. Tedaj je zmajal z obrito
glavo, puhnil gosteje dim iz ust in dejal: »Kaj
ti je, vesela bodi!« Marjetica pa je zarudela tedaj
in dejala: »Prav vesela sem,« in pobesila oči. A
to ni pomagalo nič. Srakar je dobro vedel in pre¬
računi! po umni glavi, da se bliža čas in je vže
tu, ko se jame zoriti v Marjetičinem srcu in ko
se vseljujejo z zoro tudi skrbi in nemir v prsi.
Tega se je prepričala tudi Marjetica polagoma in
zaradi tega je bila vesela in žalostna, mirna in ne¬
mirna. Taka je vsa mladina, takov je naj lepši čas:
doba naše mladosti.

48

Kresni večer, kako lep je bil isto leto!

Marjetica je vže z mrakom vse pospravila in
uredila v gospodinjstvu. Tudi povečerjano in po¬
moljeno je bilo prej, kot je bila sicer navada.
Srakar je sedel razoglav in brez pipe v ustih pod
tepko pred vežo, ko seje poslovila Marjetica, meneč,
da gre gledat kres in da jo čakajo ondi na rebri
vže druge vaške deklice.

»Le pojdi, pa kmalu se vrni! Jaz ostanem pri
domu. Praprot in zelenje za nasteljo sem oskrbel
vže popoludne.« In šla je Marjetica, pa vesela je
bila. Pot v hrib se jej ni dozdeval še nikedar tako
kratek, kot nocoj, akoravno pričakovanih prijateljic
ni našla. A to nič ne de. Druščine ne pogreša,
misliti ima sama tolikanj, da ne ve, kje bi začela,
kje končala. Pogosto pa se ozira tudi nazaj v do¬
lino, kjer se prikazujejo vže semtrtje posamezni
kresovi.

V pol uri je Marjetica na vrhu. In ravno prav;
temna noč je vže, kmalu bi jo bilo nekoliko strah
samotno.

Vže od daleč se čuje krik in šumenje sem
od kresne gromade. Ravno zdaj se je zakurila.
Gost dim se vali najprvo iz nje. Semtrtje vže
švigne plamen, in zdajci je vsa v ognju. Kakor
zvonik visoko se dvigajo plameni, borovje šumi
in hrešči, panjači pokajo in iskre se vsipljejo na
daleč okrog. Krog in krog stoje mladeniči in ukajo
in streljajo s pištolami in pogumni se skušajo, kedo
bi preskočil gromado. A to ni mogoče, s početka
se nobenemu ne posreči. Tam ob strani sede

49

dekleta z belimi predpasniki in pojo vesele na¬
rodne pesmi, ki odmevajo daleč daleč v dolino.
Tja se pridruži tudi Marjetica. In. kako veselje na¬
stane, ko jo zagledajo! Vsa fara ve, da ima ona
najlepši, najmilejši glas, da zna največ pesmi na
pamet. Pa tudi nima prej miru, da zapoje pre¬
krasno pesem o »kresu«. Nekako boječe, nekako
tresoče jej doni glas. Rudečica jej vdarja v lice,
kajti fantje so utihnili okrog in poslušajo njeno
pesem. In kakor bi se hipoma pomislili, posedejo
in poležejo okoli deklic in pritikujejo petju s svo¬
jimi močnimi, gromečimi glasovi.

Med tem se prižge v dolini, po holmih, po
hribih, po naj višjih gorah okrog in okrog nešte-
vilno kresov. Kakor zvezdnato nebo je pogorje na
vse strani. Jedva se vtrne eden ogenj, prikaže se
drugi in tretji, vsak lepši in žarneji. Marjetica jih
poskuša šteti, a ni jej mogoče. Zmoti se vže pri
prvih, kajti kakor krilate kresnice lezejo in se dvi¬
gajo iz zemlje. Tako krasnega večera še ni doži¬
vela Marjetica nikedar. Vse se jej dozdeva tako
praznično, tako veličastno. Sama ne ve, kam bi
se ozrla, kje bi bilo lepše. Nad njo nočno, skriv¬
nostno nebo. Ondi izmed pretrganih oblakov po¬
gleduje semtrtje luna in neštevilno zvezd ; na gori,
v dolini veselje, ukanje, okoli nje vaške družice
in mladeniči.

A kaj je vse to! Zdaj se čuje sem po stezi
ukanje. Nekdo se bliža. Fantje in — tudi Marjetica
spozna, kedo je to, da je Mlinarjev Stefan, prvi
mladeneč vse okolice. Urno ga obspo njegovi to-

4

50

variši in vprašanj in govorjenja ni konca ne kraja.
Štefan je kralj vaški mladini. Kar reče on, to velja,
kedar zapoje on, pojo vsi, kedar je na vasi on,
veselo je ondi, kedar ga ni, — otožno in mirno.

Zopet zadoni dekliška pesem. A Marjetici se
trese glas. Semtrtje se celo zmoti v petji, kar se
ni zgodilo nikedar. Deklice zapazijo to, a umeti
ne morejo. Tudi ona ve, in ne ve, tako tesno,
tako milo jej je pri srcu.

Zdajci se čuje izmed vrišča hripav, nekako
otožen glas. Tamkaj ob strani stoji sivolas na
grjačo oprt prosjak in ozirajoč se v obile kresove,
raztopi se mu tudi srce, da zapoje svojo junaško
pesem o slavnih dedih, o ljutih Turcih, o neumr-
jočih junakih svojega rodu. In vse strmi in posluša.
Vsem razvnema navdušena starčeva pesem domiš¬
ljijo, ziblje jih raz brezskrbno veselost v resne
misli, v spomine davne minulosti.

Potem jame vgaševati in pojemati gromada.
Pozna ura je. Pesmi potihnejo, a za njimi se vrste
čudovite pravljice in povesti o jari kači, o zakleti
princezinji, o zmaju in o ljutih Pesoglavcih. Vže
je tema okrog in okrog, ko se dvigne druščina in
odpravlja proti domu. Pa kako lepo je zvrščena v
parih, kakor procesija. Mladenič ob dekletu, de¬
klica ob mladeniču. Spredaj neso smolnato gorečo
bakljo in v prvem paru sta Marjetica in — Mli¬
narjev Štefan. Tako še Marjetica ni hodila nikedar
raz goro niti vedela ni, da je krajši pot, če je
oklenjena pazduhe Štefanove. Tako ji je neprijetno
in tesno, da niti ne ve, kaj bi govorila. O kedar

51

jc sama, ve toliko, tako prepolno ima srce; a zdaj
je vse zmešano, vse v neredu v njenej glavi. Z
drugim fantom bi sicer tudi vedela občevati, le s
Štefanom ne. On se jej dozdeva nekaka vzvišena
oseba, boji se ga skoraj in rada ga ima, in kar reče
on, je rumeno zlato in belo srebro.

Tako dospe družba v dolino, sama ne vede
kedaj, in se vstavi na razpotju. Tu še enkrat za¬
nkajo fantjejn odidejo s svojimi družicami po stezi
proti vasi. Štefan pa zavije z Marjetico proti nje¬
nemu domovju. Poslednje seveda ni po všeči mnogi
deklici, saj Štefan je najgorši fant, iz najpremož-
niše hiše — in Marjetica — Srakarjeva hči.

Marjetica in Štefan se približata studencu. Tam¬
kaj je tako prijetno. Na klopico ob tomunu je
posijala ravnokar luna izza oblakov. Tja sedeta, pa
tako, da imata desno položeno v desni. In kakor
nenadoma se spomni Marjetica čudne moči nocoj¬
šnjega večera. V studencih se vidijo nocoj podobe
namenjenih ljubih, je čula tolikokrat, ko še ni ve¬
dela, kaj pomeni zadnja beseda. A zdaj se jej jasni
vedno bolj in bolj. Ozreti se mora v tomun, ako-
ravno je baje pregrešno. Drugače ne more. In Mar¬
jetica se nagne raz klopico v studenec, strese se,
vroč potjo zalije in pozabivši se, vsklikne: »Štefan,
Štefan, tebe sem videla!«

Mladenič s početka ne ve, kaj hoče ta vsklik,
a posled se domisli nocojšnjega večera. Desnica
mu zdrsne iz Marjetičine roke, poobjeti hoče svojo
družico, a deklica se domisli svoje pozabljivosti,

4*

52

rudečica jej zalije obraz in kakor srna zbeži iz
mladeničevega objetja.

O srečna Marjetica, sramuje se svojih čutil,
neke skrivnosti v gorečih prsih, ki klije vedno bolj
in bolj, oznanoValka ljubezni pomladi. Prišedša
domu, omahne na svojo posteljo in ponovi se jej
slast minulega dne. O podobi v studenčnem tomunu
pa sanja celo noč. Pa kako sanja, tako sladko,
tako nebeško, tako še ni sanjala nikedar, nikedar.

X.

Drugo jutro je Stefan pozneje vstal, kot je bil
vajen sicer. Sinoči je pozno legel, a še potem za¬
spati ni mogel. Premišljeval je mnogo, prav mnogo
in se prepričal posled, da tako lepega kresa ni bilo
nikedar, kot je letošnji. Se danes mu ne gre iz glave.
Tacih misli poln je vsul Stefan pol mernika pšenice
v kamen in šel potem na klopico pred mlin sest.
Lepo dopoldne je bilo. Posebno njemu se je do¬
zdevalo mnogo lepše od druzih navadnih juter. V
mlinu so lepo pritrkovali in se vrtili štirji kamni,
stope so ubirale svoj enoličen glas in na jezu je voda
veselo šumela in padala na velikanska kolesa in dalje
globoko na skalovje. Vse je bilo polno življenja.
Celo ščinkovec na veji je danes speval slajšo pesem.
V Stefanovih prsih pa je bilo tako nekako milo, tako
novo, da še nikedar ne enako. Danes bi bil dal pol
svojega premoženja, vse premoženje, ki ga čaka
po očetovi smrti, ko bi ga bil prosil kedo, postavim
Srakarjeva Marjetica in bi dejala: le mene ljubi,
meni zvest ostani, tako rada te ne more imeti no-

53

bena deklica več na vsem širnem svetu, kot te imam
jaz. In zakaj ravno ta Marjetica, o kateri pravijo
ljudje, daje revna, zakaj ne toliko druzih, bogatih,
iz belih, zidanih hiš, katerih si upa dobiti na iz¬
biro? 0 zakaj ravno ona, kedo mu ugane to uganjko ?
Tako sedi Štefan pred mlinom in pozabi celo svoje
dolge pipe, ki mu je ugasnila med tacimi mislimi.

Sem po stezi se nekedo bliža. Kedo vtegne
biti ? Štefan pogleda in spozna Srakarja, ki jo boso¬
pet maha proti mlinu.

Sicer se mu je dozdeval smešen ta priprost
možak stare korenine. Rad ni občeval z njim, dasi-
ravno se ga ni ogibal. A danes, kako ves drugačen
se mu dozdeva! Nevede skoraj vstane, mu gre
naproti, mu. vošči dober dan in ponudi pipo tobaka.

Srakar dobrovoljno pokima in natlači pipo,
potem pa pravi:

»Kaj pa kaj melješ danes, kaj ? Velike sile
baje nimaš in moj ječmenček je gotovo vže zmlet.«

»To je res, da je, in prav lepa moka je. Skoraj
bi bil pozabil, da je še tu«, meni Štefan in pelje
Srakarja v mlin.

Ko polni potem Srakarjev meh, pridene še nekaj
pcrišč domače pa bele moke meneč, da bode lepši
kruh.

Srakarju kar zažari lice pri tem pogledu. Tako
bele moke še ni bilo v njegovi hiši in povrh po¬
darjene od mlinarja, o katerih ni imel nikedar naj¬
boljših misli.

Ko zadene mešiček potem na ramo, pravi: »Boš
pa po pogačo prišel, Štefan, ko jo speče Marjetica,

54

ker si tako lepo pa tako na belo zmlel. No, kaj ne,
da ne boš takov, da bi te ne bilo; ne da bi dejal,
da imamo sicer kake posebnosti pri hiši«.

»Da bi k vam prišel v vas, menite oče, in pa
Marjetičin kruh pokusil? Tako mlada gospodinja
gotovo peče, da se samo je«, odgovori Štefan. Potem
pa pristavi: »No'pa pridem, ker je vže tako. Pa
kakovo uganemo tedaj, in pa Marjetico pozdravite,
jedite!«

»Ne bodi, ne bodi, pa res pridi tja v nedeljo
popoludne ali pa kedar ti je prav !« kriči še od daleč
Srakar in jo maha s polnim mehom na rami proti
domu.

Štefan pa stoji še dolgo pred mlinom in gleda
za Srakarjem. In ko bi ga kedo vprašal, zakaj stoji
tu in zakaj zre za starcem, ne vemo, kaj bi od¬
govoril. Prav za prav baje sam ne ve in ve, zakaj
je tako. Ta Marjetica pa in ta njena pogača, na
katero j e povabljen, mu ne gre iz misli in iz spomina.
O srečni Štefan!

XI.

Prihodnje nedelje je Štefan težko čakal. Pa tako
dolgi dnevi sc mu niso dozdevali nikedar kot baš
tega tedna. J n Marjetica, tudi ona je mislila pa prav
skrivaje in pogosto na nedeljo. Srakar jej .je na¬
znanil, da je govoril s Štefanom in kako. Četudi
je pozabil vodoma ali nevedoma Štefanovega po¬
zdrava, vendar vže Štefanovega imena je bila ve¬
sela Marjetica.

»Pa se nekoliko lepše obleci, rudečo ruto ali
pa tisto pisano za vrat deni, ko bi le prišel Štefan,«

55

je dejal Srakar v nedeljo po deseti maši, ko sta z
Marjetico k južini sela. In Marjetica je ubogala.
Vzela je pisano ruto. Ona jej je bila najbolje po-
všečijn pripela bel prazničen predpasnik.

Štefan se v nedeljo po krščanskem nauku niti
domu vrnil ni. Ko ga doide njegova mati na poti,
pravi: »No, Štefan, le stopi, bova pa vkupe hodila«.
In šla sta skupaj, a le do razpotja.

Ondi se vstavi Štefan in meni, da gre pogledat
vodotoč in preračunit, koliko mu je škodila zadnja
povodenj, in kako bi se voda vravnala in takim
nezgodam v okom prišlo. Dobro, da starka ni
videla in vedela, da to ni prav resnično in da je
mladenič nekoliko zarudel pri zadnjih besedah.

Tako odide Štefan na desno po stranski poti,
ki pelje mimo Srakarjeve koče, mati pa po levi proti
domu.

Med potoma pa se starka še enekrati ozre za
sinom in pravi:

»Lepo je dorastel, ta Štefan. Nič mu ni reči.
Prijetno se mu podaje svilnata kapica pod črnim
kastorcem, tesno se ga oprijemljejo irhaste hlače,
in srebrni gumbi na žametovem brezrokavniku
blišče kar od daleč, ue bode moder in umen, sreča
mu ne more oditi.«

Štefan je stopal precej urno med rumeno pše¬
nico in sc kmalu zakril materinemu očesu. Na svoje
telesne prednosti pa niti mislil ni. Samoljuben ni
bil nikedar. Razdiral je pač nekaj v svoji glavi, a
to je bilo vse drugo in za pol sveta bi ne bil dal
teh prijetnih misli.

56

Tako se približa Srakarjevi koči. Na okencu
se je prijetno šopiril rožmarinček, ob steni pa so
kimali rudeči »nageljni«. Stefan se mora vstaviti
in jih pogledati. Tako lepih, kot so ti, še ni videl
nikedar. A zdajci se na lahno oddrzne okence,
smeječ obraz se prikaže izmed cvetličja in čuje se
glas: »Glej ga no, Stefan, kaj si ti, pa moje rože
te v oči bodejo, je-li da te?«

»Mene da bi bodle, praviš ti Marjetica! In če
me, saj so res lepe. Tacih ni nikjer doli na vasi,«
odgovori Stefan in podpre komolec v skladnico
drv ob steni, kastorec pa bolj na levo uho pomakne.

»Ne bodi, ne bodi, Stefan, ti si poreden danes,
pa ni vse tako, kakor praviš.«

»Zakaj pa ne, Marjetica ! Le verjemi mi, da
je nagelj tak, kakor velikonočni piruhi ali pa rude-
čica na tvojem obrazu.«

Marjetica se zasmeji pri teh besedah in pobesi
glavo prav sramežljivo, potem pa pravi:

»Ge je tako lep moj »nagelj«, pa vtrgaj enega,
ti ga vže smeš, drugi ne. Na kastorcu se ti bode
prav dobro podajal.«

»Kaj, da bi ga jaz vtrgal, da bi ga res smel
vtrgati? To je pa prav. A jaz bi rekel, da bi ga
vtrgala ti. Dekleta to bolje umete. Potem bi ga
pa jaz na klobuku nosil tri nedelje zapored in pa
še s »knoflico« bi ga pripel, da ga ne izgubim.«

»Res da bi ga?« vsklikne Marjetica in vtrga
nagelj in ga poda Stefanu.

A on jo vlovi za roko, pa tako trdo, da bi se
bil kmalu nagelj poškodoval, in pravi: »Marjetica,

57

zdaj te imam. Pa ti nisi prav nič huda, da te imam,
je-li da ne? Vendar, kaj pa delaš vedno v hiši?
Ven bi prišla, in midva bi Rakovo uganila in raz¬
drla skupaj, se ve da, pametno in pošteno!«

Marjetica sc izkuša izviti iz mladeničevih rok,
a posled, kakor bi se bila premislila, je zopet mirna
in odgovori:

»Pa bi ti noter šel. To bi ne bilo, mislim,
baš nič napačnega. Oče se kmalu vrnejo od krščan¬
skega nauka, potem pa skupaj povasujemo.«

»Saj je res, Marjetica! Ti si bolj umna od
mene«, pravi Stefan, spusti dekličino desnico in
zgine za vežnimi durmi.

Trenutek pozneje sedi Stefan pri javorovi mizi
Marjetici nasproti in gladko mu teče govorica.

»Danes si bila pa prav ponosna, Marjetica, v
cerkvi. In na potu domu me niti pogledati nisi
hotela, kakor da bi živela v prepiru in bi ne bila
soseda. Poslednje še misliti ni, kaj ne, da ne?« po¬
vzame črez nekoliko mladenič in vlovi zopet de¬
kličino roko.

»Jaz da bi bila takova, kakor praviš? To pa
vže ni res, ti se pa motiš. Se videla te nisem, pa
bi bila prevzetna in ošabna?«

A spozabivši se, pravi čez nekoliko: »Je-li, ta
le kastorec si imel dopoludne na glavi in pa tisto
svetlo rujavkasto kamižolo, ki ti je tako lepo pri¬
števala? Taka kamižola je gotovo draga. Prav lično
sukno je, po čem je neki vatel? Tudi jaz bi si
rada tako jopico kupila. In pa ta le svilena ruta,
ki jo imaš za vratom, kako žive svetle rože ima!

58

Kaj je to res prava svila, kaj meniš Štefan ?« na¬
daljuje deklica in tipa in premerja Štefanovo ruto,
kakor bi jo hotela kupiti.

»Ti bodeš imela še lepšo na svatovski dan, Mar¬
jetica. In če ne drugi, kupi ti jo tvoj ženin. Saj si
je pa tudi vredna,« povzame mladenič in vpre svoje
oko na dekličino lice, tako da se srečata njuna po¬
gleda. Marjetica pobesi urno obraz, kakor da bi se
domislila svoje najivnosti, ali pa da bi bila prelepa
njena misel o svatovščini, katera jej je še čisto tuja.

»Jaz da bi imela tako svileno ruto z žlahtnimi
rožami, praviš, Štefan? Taka bi bila vže prelepa za
me, ker sem revna, take ne pričakujem. Zado¬
voljna bi bila z volnato, samo lepo rožasta bi morala
biti, vsaj nekoliko podobna tejle tvoji«, jekne potem
Marjetica.

Tako sedita Marjetica in Štefan razdirajoč razne
stvari. Marjetica postaja vedno pogumniša. Tista
začetna boječnost in sramežljivost jej izginja vedno
bolj in bolj. Ko se smuče in suče tako okoli svo¬
jega tovariša, zapazi svetel prstanek na Štefanovi
desnici in vsklikne precej nagajivo:

»Kaj imaš pa ondi na roči, Štefan ? Le pokaži
mi in ne skrivaj! To mora biti nekaj posebnega,
ker molčiš o tem.«

»Kaj bi res rada videla, kar reci Marjetica!
Glej prstan je! Kupil sem ga zadnjič na sejmu in
prav povšeči mi je.«

»Prstan je, praviš, ali pa je zaročna »rinka«,
kaj ne, to je vse eno ? Pa le pokaži ga, da ga po¬
gledam. Saj je res, prstanek je«, pravi potem, ko

59

ga vrti po roki in ogleduje pri okencu. »Le glej
ga, in zlat je pa rudeč kamen ima, le še tvojega
imena mu manjka, kaj ne Štefan? In pa kakor
nalašč, tudi meni je prav in kakor vlit za-me«, na¬
daljuje, pomerjaje ga na prst.

»Pa ga imej, če ti je prav in obdrži ga ! Jaz ga
ne potrebujem, ali si pa drugega na sejmu kupim«,
pravi Štefan in stisne Marjetici desnico.

»Pa res, Štefan? Ne, to je preveč, kaj boš to ? Le
pomisli, prstanek je zlat!« jeclja nekako začudena in
vsa zmešana in v zadregi Marjetica, ter poskuša sneti
zopet prstanek in rudečica in bledina jo spreminjata.

»Ali ga ne maraš? Jaz tudi ne. Pa ga vržem
v travo, da se izgubi, ali v jez in noben človek
ga ne najde več. Ali češ, povej!«

In Marjetica še bolje zarudi, ozre še v mla¬
deniča in zopet se srečata njuni očesi. Ne vemo,
ali je bilo naslikano v tem pogledu, naj vboga
Marjetica, ali kali; a to vemo, da je vzela prstanek
in da ga je bila vesela, prav vesela.

»Poglej ga no, kaj si res, Štefan?« pravi ne¬
koliko pozneje Srakar vže med vratimi, ko se vrne
iz cerkve in ugleda Mlinarjevega sina poleg Marjetice.

»Zakaj bi pa ne bil, oče? Nedeljo popoludne
je, malo povasovati moramo. Kaj bomo neki dru-
zega? Vi ste pa molili, jelite, pa dolgo vas ni bilo
domu ?« pravi Štetim, hoteč si pomagati iz zadrege,
v katero ga je spravil nenadni Srakarjev prihod.
Potem pa pristavi: »Vaše strnišče sem ogledoval
mimogrede. Lep ječmen je moral biti na njem.
Kaj bodete pa zdaj sejali ondi?«

60

»Ajdo bi, sem dejal in prevdaril, a orača ni¬
mam. Kaj bodeš pa ti kaj kmetoval ta teden ?«

»Posebnega nimam, postoril sem vže. Voda
je tudi potekla, da niti za eno kolo je ne bode,
če ne dežuje kmalu. Tija v torek ali v sredo vam
lehko poorjem in povlečem strnišče, če vam je
prav; kar recite, pa je!«

»Res, da bi mi storil to, Stefan? Kaj ne, za
plačilo se vže pogovoriva, da bode prav.«

»Kaj bodete tisto ! klobukov si ne rubiva, saj
smo sosedje«, odgovori zdajci Štefan in se ozre v
Marjetico, ki je nekako sramežljiva sedela poleg
njega in skrivala desnico, na kateri se je lesketal
prstanek, v predpasnik, da bi ga oče ne opazil.
Semtrtje pa se je vendar ozrla radovedno in skrivajo
va-nj in dozdeval se jej je vedno lepši.

»Marjetica, ali si vže kaj pohvalila Štefana, ker
je tako lepo žito zmlel in še nekaj pšenične moke
pridal?« vpraša potem Srakar, pomoli tobačni mehur
Štefanu, češ, natlači si danes mojega, in prisede
na ogel mize.

»Saj je res, Štefan, ti ne veš, kako lep kruh
se je spekel iz zadnje moke. Tacega še nismo
imeli«, vsklikne potem nekako pogumniši Marjetica.

»Ali si mu vže dala pokusit domače pogače?
Da veš, jaz sem ga na-njo povabil danes«, pristavi
Srakar.

»Saj res, kar pozabila sem, oče. A Štefan je
tako vajen vedno belega kruha.« Izgovorivši vstane
Marjetica in prinese iz shrambe pol hleba lepo ru¬
menega, dišečega kruha in nož na njem. Porine

61

ga pred Štefana in reče: »Na, reži pa sam, kolikor
hočeš!«

»Glej ga no, kako je lep in okusen ta kruhek«
pravi Štefan, čudeč se ter ga pokusi in tehta na
dlani.

»Pa res sama si ga spekla, Marjetica? To je
lepo«, pristavi potem.

»E, zakaj bi ga pa ne? Kaj misliš, da ga ne
znam ? Le pokusi ga in prepričaš se, da ga znam !«

»Ko postaneš gospodinja, boš pa kar vse ve¬
dela vže, kakor vidim. To pa stavim, da se ne
ustrašiš nobene vaške gospodinje in se je ne.«

»Jaz da bi znala? zakaj pa ne? Pa, ko bi bila
gospodinja, potem bi pa vže vže, to je res. Ne
rečem, da bi ne«, pravi Marjetica in kakor piruh
zarudi v lice, pobesi oči in premišljuje, zakaj jo
neki hvali in pa tako poprašuje ta Štefan. 0 ko
bi vedela vsaj to, kaj misli zdaj on! In če je vse
res, kar pravi, kako srečna bi bila.

Srakar je sedel med tem, kakor bi ne čul tega
pogovora in pogosto spuščal dim iz svoje pipice
gori nad sveto razpelo na steni in nad oljkovo ve¬
jico od cvetne nedelje za njim. A Srakar je vse to
dobro, prav dobro umel. Ko bi ne mogli soditi tega
po drugih opazkih, vže potem, da je dva pota po¬
gledal izpod širokokrajovca po Štefanu. In na tem
pogledu seje zibal dobrovoljen, pa prijazen posmeh.
Potem se je tudi morda samega veselja spozabil in
pljunil enekrati po tleh, kajti poslednje Marjetici
ni bilo povšeči. Tla je hotela imeti čista, kakor
omizje. In kedor bi se jej hotel zameriti, pomazati

62

bi jej bil moral tla, ali kar si bodi. Kaj enacega
bi bila ona odpustila najtežje. Srakar pa sicer
zdražbe ni nikedar delal. Zamero pa je sovražil
kot pogubni naglavni greh.

Isto popoludne in isti večer je bil Marjetici
naj lepši izmed vseh.

Ko se poslovi Štefan stoprv v mraku, spremi
ga ona do hišnega ogla in postoji še nekoliko ž
njim tam. Potem pa zre še toliko časa za njim,
da se skrije za vrtnim drevjem. Po molitvi in ve¬
čerji se jej stori celo milo pri srcu, zapuščena in
samotna se dozdeva samej sebi. Ako se ozre v
svetel prstanek na roči, mine jo otožnost. Tacega
prstana nima pač nobena v vasi, niti v fari ne,
kakor ona. In vesela bi ga ne bila ona, pa žalostna
naj bi bila nocoj ? Ne, tega ne!

XII.

Srakar je drugo jutro vže z gorečo pipo okoli
pohišja hodil, kuretino napasel in kozama nekaj
zelenja položil, ko se prebudi in vstane Marjetica.
Stopivša na prag, položi dlan na čelo in pogleda
na nebo proti solncu, kakor da bi ne mogla ver¬
jeti, je-li res noč tako kratka, ali so vse to le sanje,
nič druzega kot sanje. Sinoči je namreč pozno pre¬
mišljevala v postelji, potem sanjala o vaškem mlinu
in še o nekom drugem. Kje pa je spanjec ?

»Marjetica, kar urno zajutrek pripravi, potem
pa- izpusti kozi. Glej, sodnce je vže za moža visoko !«
ogovori Srakar Marjetico in mahne z rokama, kakor
bi hotel reči: le urno, mudi se in temu si kriva

63

sama ali kali. Marjetica se toraj ročno obrne in
zaneti ogenj. Ko se dviga in poka plamen na
ognjišču, sede poleg njega na skladnico drv, pre¬
križa nad prsimi roki in misli — kaj neki misli? -
o, prav mnogo, in zre v plameneči ogenj.

Vesela je denašnjega jutra in nevesela. Pre¬
živo jej je v spominu včerajšnji dan. Ko bi mu bil
vsaj po senci enak denašnji. Prvič se jej dozdeva
neprijetno, danes goniti na pašo kozi. Sicer ima
rada živalici. In kako vesela je bila nekedaj tega
posla! Saj pa tedaj ni imela še na vsem širnem
svetu nikogar, da bi ga ljubila, kot očeta in ti
živali. In danes ima tolikanj, da ne more povedati
nikomur, — in zopet ničesar, prav ničesar.

Tudi se prepriča, da je ona zdaj za pašo vže
prevelika. Kaj pa, ko bi jo dohiteli celo vaški pa¬
stirji in jo jeli zmerjati: »glej jo kozjo pastirico!«
Ona odpušča sicer vsakemu rada in jeze niti ne
pozna, a ko bi čul kaj enacega Stefan o njej, kako
bi jo sodil, kaj bi storil? Da, samo zaradi njega bi
ne pastirovala rada več, ne hotela bi ga osramotiti,
da je znan z kozjo pastirico. Po drugih ljudeh ona
niti ne praša ne.

Ko se utopi v take misli, niti ne zapazi, da
kipi pristavljeno mleko in bi bilo tudi izkipelo, ko
bi ne bil prihitel mimogrede Srakar in odpihnil s
svojim širokokrajnikom prevroči plamen.

Potem postoji celo nekoliko pri ognjišču, po¬
seže z žulavo roko po gorečem vtrinku, vredi ga
na natlačeno pipo, potisne turniček nanjo, puhne
kaka tri pota dima in pravi: »Marjetica, kaj pa ti

64

je danes, da kar nič ne govoriš, in pa glej no,
nekaj bleda se mi dozdevaš!«

»Nič ni, prav nič. Pa kaj bi bilo ?« meni Marjetica,
odrine s kleščami nekaj prevroče žrjavice in odstavi,
pomagaje si z belim predpasnikom, kipeči zajutrek.

Danes Srakar in Marjetica molčeč zajutrkujeta,
ali bolje zajutrkuje le oče. Njegova mlada družica
pomaka le žlico v jed, ki jej ne gre v slast. »Ali
ti ni bilo baje po godu, da sem Štefana povabil
včeraj ali kq£?« vpraša oče.

Marjetica zarudi po vsem obrazu, položi žlico
pri tem vprašanju in pravi: »Zakaj bi mi ne bilo'?
Meni je vse prav.«

»Pa ti ni, sam ne vem, zakaj. Pošten mladenič
je, njega se ti ni potreba ogibati, če hočeš«, po¬
vzame zopet Srakar, kakor nalašč, da bi izkušal
svojo zamišljeno družico.

»Da bi mi ne bilo, pravite? Kaj bodete neki
to, oče«, pristavi Marjetica in hiti odpirat kozama
hlevine duri.

Tako dolg pot po pogorj u se ni dozdeval Marjetici
še nikedar, kot danes. Sicer si je vedela najti vselej
svojo zabavo in veselje. Ob stezi je trgala rože in
je povijala v venec, kateri je darovala svetemu
razpelu v gorski kapeli. Več potov je vzela po¬
božno knjigo s seboj, ali pa je vezla bele nedeljske
nogovice. Dnevi so jej tekli, kakor trenotki, kar
vedela ni, da gine in mine teden za tednom.

A zadnji čas ni več tako, dasi bi rada imela,
da bi bilo. Dolg čas jo spremlja povsod, prejšnje
zabave in igrače pa so jej nezanimive.

65

Prišedša v goščo, sede Marjetica na mahovje in
obraz zakrije v dlani. Tako sloni kakor brez živ¬
ljenja. Tu jej je prijeten, primeren prostor, sama
je, nihče je ne gleda in ne moti. Samoten ščinkovec
sicer zaščinka semtrtje na visoki smreki, a odleti
zopet dalje čez vrbovje. Tamkaj potrkuje in dolbe
marljiva žolna votla drevesa. Žametno višnjevkast
brglez pleza in šviga po deblu. Od vršiča do vršiča
poskakuje vesela veverica in semtrtje plašno zaprska.
A po Marjetici ne popraša in se ne ozre nihče. In
kaj bode neki? Pomagati bi jej ne mogel. V na¬
ravi le vsak sam za se skrbi, vse drugo mu je tuje.
Ko sedi Marjetica tako, užali se jej prav milo srce.

Dozdeva se jej prvič, in to stoprv čez toliko
let, da je vendar le sama in zapuščena, da ona nima
mladosti, kot jo imajo drugi otroci in deklice iz vasi.

Oče je malobeseden ž njo, druščine se mora
ogibati, jej zapoveduje vedno. Ko bi le vedela, čemu ?
In pa zakaj je Srakarjeva, zakaj očetova hiša ni
bela, visoka, kot je Mlinarjeva v vasi, zakaj pravijo
ljudje, da je revna in to ve tudi sama. Da jej je
hudo, prav hudo vse to, kriva ni sama, ona potrpi
vse. O dobro ve, da bi se jej posmehovale njene
družice v vasi, ko bi jim pokazala ta-le prstanek
in bi povedala, čegav je. In zakaj ? Samo zato, ker
je ona Srakarjeva, Štefan pa je Mlinarjev. Kaj pa
Štefan sam ? Ali ne bode spoznal polagoma to tudi
on, ali ne bode govoril, kot govore vsi ljudje? To
pa bode njena smrt. Tega ne preživi, dasi ne ve
zakaj ima rada Štefana, le tako toži se jej in dolg
čas jej je po njem, da niti povedati ne more.

5

66

O ko bi bila ona bogata, postavim, ko bi imela
bel grad, ko bi bila imenitna gospa v svili in zlatu,
o katerih je cula, da prebivajo v mestih, pa da so
take, kakor so naslikane kraljice, ona bi bila vsa
drugačna. Vse bi vzela in prinesla pred nekoga in
dejala: »Na, tu imaš, pa zasmehovati me ne smeš,
in pri meni moraš ostati, da veš!«

Ko sloni tako vtopljena, posili jo neka nena¬
vadna dremota, da podpre glavo v komolca in ob¬
jame jo sladek spanj ec.

Solnce je vže visoko na nebu, ko se predrami,
plane kvišku in pokliče kozi. A kako se začudi, ko
ji zagleda poleg sebe. S prijaznim nekako pomilo¬
valnim pogledom jo pogledujeta, nastavljata jej roge
kakor v dvoboj ter mekečeta, kakor bi hoteli reči:
»Povej Marjetica, zakaj si otožna in sloniš tu, ve¬
sela bodi, pa domu pojdimo, glej, pozno je vže!«

Marjetica je žival vedno rada imela, posebno
pa kozi. A tako prijazni, tako pomilovalni se jej
nista dozdevali še nikedar. Prepričana je bila danes,
da jo umeta, da vesta, kaj misli ona zdaj, da čutita
z njo, da sta samotni in zapuščeni.

Ko se pogovarja Marjetica z živalima, zašumi
nekaj v obližji. Urno se ozre in zagleda Stefana s
sekiro na rami.

»Marjetica, kaj te ni prav nič strah tu, ker si sama
v gozdu ?« pravi mladenič in se vstavi pred pastirico.

»Da bi me strah bilo in pa tebe, Stefan?« od¬
govori Marjetica in pobesi zadrege rudeči obraz.

»Kaj pa, ko bi volk prišel in bi ti kozi vzel,
kaj?« nadaljuje tovariš.

67

»Nič, — tega bi ti s sekiro pregnal, — mene
bi pa pustil, saj me ni škoda, jeli?«

»Tebe bi škoda ne bilo, Marjetica? O poznati
bi hotel človeka, ki bi ti storil kaj žalega, skrivil
ti le las na glavi, celo vojsko bi premagal, mislim,
sam v boji za te,« odvrne nekako navdušeno Štefan
in sede poleg deklice.

»Tisto vže Štefan, tisto, bi storil ti za me, ko
bi ne bila Srakarjeva, da veš, tako pravijo ljudje
in mislim tudi jaz.«

Izgovorivši se jej užali zopet srce in domisli
se sanj, katere je sanjala prej, ko je zadremala
tako nenadoma.

Posled jih jame Štefanu tako-le pripovedovati:

»Dozdevalo se mi je, da je priletela bela rajska
ptica tu na drevo in je zapela pesem, pa tako milo,
tako nebeško, da je strmelo drevje okrog in se
priklanjalo.

Jaz pa sem bila, kakor zamaknjena. Stisneta
se mi očesi in pred saboj zagledam bel grad, ka-
koršnega še nisem videla nikedar. In ptica zleti
skozi okno vanj, in jaz hitim šiloma za njo. Vrata
se mi odpirajo, kakor sama od sebe. Zdajci pridem
v veliko, prav veliko stanico. Veča je bila kot naša
cerkev in kako lepa! Vse je bilo v zlatu in svili.
Ljudstva pa se je gnetlo polno okrog in ti si sedel
spredaj na visokem sedežu, kakor kralj in povsod
se je razlegalo tvoje ime.

Trudoma se gnetem in delam pot proti tebi.
Prišedši pred prestol omahnem in se zgrudim na
tla. Ti pa me dvigneš in posadiš poleg sebe. A

5*

68

čuj, strašen krik nastane med ljudstvom. »Srakar-
jeva Marjetica je«, se razlega glas, in tega ni konca
ni kraja.

Tako se prebudim.«

»Pa tj, da si tako sanjala, Marjetica, pa o meni ?«
povzame Štefan in vlovi deklico za roko.

»Jaz, a sanjati ne smem več, to vem, preveč
mi je hudo potem in tudi govoriti si ne upam dalje
s teboj, veš, ti si Mlinarjev in jaz« —

Predno izgovori zadnjo besedo, užali se jej
srce in solze jo polijo.

»Kaj je to, Marjetica, pa jokati ne! Kedo nama
more braniti, če govoriva, in kaj je to, če nisva
oba iz enake hiše?« tolaži mladenič družico.

»Jaz tudi ne vem, zakaj ti pravim take reči,
samo zato, da veš, kaj mislim in kako mi je.«

Tako se vije njujin govor in nadaljuje, ko
odideta skupno proti domu. Marjetici se dozdeva
zopet kratek čas in kmalu pozabi sanj. Na razpotju
pravi Štefan: »Ali bodete nocoj kaj dalje svetili
zvečer?«

»Bomo, če prideš k nam«, odgovori deklica.

»Da bi k vam prišel, praviš? Bom; če vže
spiš, pa na polknice potrkam, jeli da smem in da
se mi oglasiš?«

Marjetica ne odgovori: kako tudi? Rudečica
jo zalije in spomni se fantovske pesni v noči na
sredi vasi.

Ko se razideta, se ozreta še enkrat drug za
drugim in se zasmejita. Srečna človeka: Marjetica
in ta Mlinarjev Štefan!

69

XIII.

O požinkih so napravljali fantje Beriške vasi
ples pod široko vaško lipo. Ondi so se zbirale
deklice vse okolice. Stare matere in tetke, otroci
in stareji možakarji pa so zijali, kako mladeniči
sučejo svoje družice in s petami ob tla bijejo, klo¬
buke privzdigujejo in poukavajo.

Pa kako velikanska je bila priprava vže mnogo
tednov prej za oni veseli dan'. Deklice ga niti do¬
čakati niso mogle. Ugibale so skrivajo zvečer v
postelji, s katerim bode plesala najraje ta in ona,
katera bode najlepši, kateri mladeneč najgorši, in
ali pride tudi ongav in ongava, ki sta vže na oklicu.

Povrh pa so imele toliko skrbi, kako bi se
oblekle za ono slovesnost. Preglavico jim je delalo
in še veliko, koliko rudečega in višnjevega trakovja
bode potreba, kake rute bi si kupile, — kakošna
krila in — koliko lepega denarja bode stalo vse
to. A naj velja, kar hoče, naj bode truda še toliko
in toliko! Oh ljubi Bog, vsaj takov veseli dan je
le eden v vsem dolgem letu, le eden je mladenič,
s katerim si želi plesati vsaka. Koliko pa je bilo
potnih kapelj, ki so pobijale na razbeljenem čelu
druga drugo v žetvi sredi ravnega, rumenega polja.
O tega bi ne mogla preračunih nobena. Le vesela
misel na ples ob končanih požinkih je tolažila, kre¬
pila trudno roko, hladila razbeljeno lice.

In pa fantje, koliko večerov zborujejo in se
posvetujejo ondi pod lipo, kako bi napravili oni
dan slovesniši, zanimiviši. Natanko imajo zazna-

70

movano, kedo je v njihovi družbi in da le isti sme
plesati, da ne trpe mladeničev iz sosednih vasij med
saboj in tudi ne vabijo tujih deklic.

Kralj teh zborov in sodnik vaške mladine pa
je bil Mlinarjev Stefan. On je bil korenina vse
družbe. Kar je rekel on, to je veljalo, kakor da
bi bilo pribito, kar njemu ni bilo povšeči, dopadalo
ni nikomur in brez njega se ni vršila nobena slo¬
vesnost. Vsaj je bil pa ta Štefan tudi pravi mož.
On ni gledal na petak, ali desetak, kedar je bilo
potreba. V žep je segel po listnico, oslinil prst in
položil bankovec na mizo. V krčmi se je pilo največ
potov na njegov račun. Naravno je torej, da je
njegov glas veljal v treh farah in še dalje. Ime
Mlinarjevega Štefana se je spoštovalo okrog in okrog.

Kaj pa Marjetica? Tudi ona seje veselila letos
plesa pod lipo in sicer prvikrat. Ko bi jo bil vprašal
kakov vaščan, zakaj se raduje tega dne, rekla bi
bila, da ne ve. Ako bi bil vprašalec Mlinarjev
Štefan, ozrla bi se bila sramežljivega pogleda vanj,
zarudela bi bila in — molčala.

Marjetica še ni plesala nikedar, a dobro je pre¬
pričana, da bi znala, seveda z vsakim ne, a s
Štefanom bi si upala.

Srakar je sovražil ples kot naglavni greh.
Marjetica druga leta niti gledat ni smela hoditi
plesov. In ravno to jo je skrbelo noč in dan tudi
letos. Vendar kar vasuje semtrtje Štefan pri njih,
se je oče baje nekoliko spremenil. Omečil se bode
in jo pustil na ples, če ga poprosi ona in še Štefan
priloži modro besedo. In poslednje mora. Samo tega

71

ne ve, kako bi mu naznanila vse to in ne izdala
svojih skrivnostij. Vže ve, kako de. »V nedeljo je
ples, jeli Stefan, in jaz bi ga tudi rada pogledala
bolj iz dalje. A oče so trdi, jako trdi, dovolili ne
bodo.« In Štefan poreče: »Pojdeš pa z menoj. Z
menoj ti ne bodo branili.« Tako premišljuje Mar¬
jetica mnogo večerov in v tacih mislih se jej do¬
zdeva Štefan najboljši človek vsega sveta. O zanj
bi storila vse, vse. Krvi od srca bi mu dala, ko bi
jo zahteval. In vse to, ker je tako prijazen, tako
ljubezniv ta Mlinarjev Štefan.

Po taki razsodbi seje jela pripravljati Marjetica
za ples, kakor da bi jej bilo vže dovoljeno. Zaradi
tega je zvečer prej hodila k počitku. A ko je pospalo
vse, prižgala je zopet leščerbo in pri luči v pozno
noč šivala in prenarejala krilo za ples. V šivanji
namreč bi se bila lehko poskusila s prvo šiviljo,
akoravno se ni učila drugej, kot pri vaški prijateljici.

»To je pa delo s tem krilom!« je vskliknila
več potov: »A nič ne de. Zadnja nočem biti in —
Štefan se me ne sme sramovati.« Potem pa je urneje
pripenjala trakovje, razgrinjala na rokah obleko in
vesel posmeh okoli usten je pričal, da je zadovoljna
sama s seboj in s svojim krilom.

A več potov se jej je tudi užalilo srce. Spom¬
nila se je, kako drago blago je kupila ta in ona
deklica iz vasi za plesni dan, kako rožasto svileno
ruto ima in najlepše trakovje. Vsega tega ona nima,
ker je Srakarjeva. In, ali ne bode zaradi tega Štefan
raji plesal z drugimi dekliči, njo pa le pomiloval ?

72 -

O, tega ne bode storil — in če stori —, vesela ne
bode nikedar več.

V tacih priložnostih je več potov šinila človeška
senca pod njenim okencem. In ko bi ne bila gosta
tema zunaj in Marjetica razmišljena, videla bi bila,
kako sloni mladenič ob steni in jo ogleduje.

čez nekoliko se je pa culo lehno trkanje na
polknice in nekov glas je vprašal: »Marjetica, kaj
čuješ tako pozno?«

In Marjetica je zarudela in lehno oddrsnila
oknice, ta glas jej je bil znan in — najljubši.

»Kaj šivaš, Marjetica?« vpraša mladenič potem.

»Jaz, meniš; nič, le nekaj prenarejam.«
»čemu prenarejaš, jeli za nedeljski ples?«
»Ne vem, in jaz ne smem tja, pa me tudi
nihče ne pogreša«, pravi deklica in pobesi obraz.

»Da bi tebe nihče ne pogrešal? Ti moraš biti
ondi, če ne, ne bode tudi mene, da veš.«

»Kaj je res Stefan? Ne, to ni res. Pa pomisli,
moj oče!«

»Oče se preprosijo. Jaz govorim ž njimi«, pravi
Štefan in vlovi skozi oknice Marjetico za roko.

Deklica se zasmeji in zgine jej prejšnja otožnost.

»In tako zapleševa, Marjetica, da bode vse
gledalo za nama, da se nama nebo zavrti pred
očmi. Pa nihče drugi ne sme plesati s teboj.«

»Potem bova pa kakor mož in žena, Štefan !«
jekne Marjetica.

»Kaj bi se branila morda mene ti? Reci Mar¬
jetica, reci!«

73

Deklica molči in zarudi kot piruh, in desnica,
katero je hotela izmuzniti iz mladeničeve roke, jej
zastane in počiva v njej. Kedo ve neki zakaj, in
kedo bi ne uganil?

Ples pod vaško lipo je v resnici najzanimiviše,
najlepše narodno veselje. Ko vidimo vrteti se ondi
vitko vzraščene, krepke mladeniče, sramežljive ru-
dečelične deklice, spominjamo se nehote svojih
davnih prednikov, ki so obhajali v logu dišečih
lip svoje slovesnosti in vrine se nam vesela misel,
da tako življenja polnega, tako veselega, nepopa¬
čenega naroda ne bode kmalu konec.

Ples v Beriški vasi je bil vedno izmed najlepših.
Njene deklice so slovele na daleč okrog zaradi svoje
krasote in vljudnosti. Beriški fantje pa so bili prvi,
najpogumniši vse fare.

Isto nedeljo po krščanskem nauku je vže zijala
cela kopica bosopetih fantičev pod vaško lipo in
pričakovala godcev in gledavcev.

Pa kakov je bil ta prostor. Trava pod lipo je
bila pokošena in pospravljena, in niti kamenčka ni
bilo najti na trati. Krog in okrog so bili razpostav¬
ljeni smrekovi mlaji, prepreženi in okinčani s cvet-
ličjem in pisanimi narodnimi trakovi. Lipa pa je
bila kakor v cvetji, polna večjih in manjih zastav.
Na vršičku pa je vihrala naj večja in naznanjala na
daleč, daleč okrog, da je danes vesel, slovesen dan.

Polagoma se jamejo približevati najprvo rado¬
vedni gledalci, odrasli vaški pastirji, ki še ne znajo
in ne smejo plesati, potem mladoletne deklice, ki bi

74

tako rade videle, kako se pleše in se naučile same,
kajti prihodnje leto, če Bog da, poskusijo tudi one.

Tamkaj po vežnih pragih se razpostavljajo suhe
ženice, stare babice s koščenimi bradami, skrbne
matere, ki bi tudi rade pogledale ples, čeravno
trdijo vedno, kako strašno pogubljiv in pregrešen
je, da ga nas Bog varuj.

Vaški gospodarji in sivolasi dedje se zbirajo
ondi bolj na oglu z na hrbtu prekrižanimi rokami
in s pipami v ustih. Ondi ugibljejo in razdirajo
modro, kako se je kaj obnesla letos jara pšenica
in ozimni ječmen in kako drago se prodaja v trgu,
koliko prihranijo žita za dom, koliko za te visoke
davke, da se Bog usmili, in koliko za kupo vina
v nedeljo popoludne, ali kedar si bodi.

Zdajci bosopeti paglavci in otroci zaženo vrišč :
»Godci gredo, godci gredo!« In vse se ozre tja proti
krčmi, od koder se pomikajo vaški ljubljenci. Saj
so pa tudi v resnici zanimivi ti možakarji. Vaščani
jih razdeljujejo v tri imenitne oddelke : v klarinetiste,
basiste, vse druge pa, ki imajo »mesingaste« instru¬
mente, pa imenujejo, tega baje ne ve nihče zakaj,
»progarje«.

Najimenitniši med godci je suh, majhen mo-
žiček Gojžan z od kolena navzdol leseno nogo in
z velikanskim otemnelim basom na hrbtišču, ki mu
pokriva skoraj ves život, kakor polževa hiša svojega
gospodarja. To imajo otroci krik in veselje ž njim!
On jim pa tudi ume delati skremžene obraze, in
gorje onemu, katerega zasači v svoje jeklene roke.
Njegov najvišji podložni je dolgohlačni Mejač z

75

vojaško zasmoljeno kapo na levem ušesu in z rumeno
lepo svetlo trobento pod pazduho. On velja tudi
mnogo pri vaščanih. Zakaj pa je osem let trobil pri
vojacih nekedanjih grenadirjih in v vojaški suknji
premeril pol sveta. Ostala godca sta oborožena z
majhnimi drogi, ki bi se najbolje dali primerjati
kuhinjskim pihalnikom, katerim pa pravijo Beriški
vaščani: »klanet«, ki jim je pa najmanj v čislu.

Ko zleze lesenonogi Gojžan s svojim basom
na nekoliko vzvišen prostor in se vselijo njegovi
tovarši, kakor piščeta okoli njega, dvigne urno
svoje držalo tako, da otroci plašeč se daleč odskočijo
in zavrišče. A to je le znamenje pričetku godbe. In v
resnici, kakor bi trenil zadonita trobenta in »klaneta«,
bas pa jima mogočno pritrkuje in prigovarja.

Kakor ogenj se raznese vbrani glasovi po vasi.
Okna in duri se odperajo in rudečelični obrazi po¬
gledujejo radovedno iz njih.

To so vaške deklice, ki tako težko pričakujejo
tega in onega mladeniča, da bi jih peljal na ples.
Mnoge ga niti dočakati ne morejo. Oklenejo se
svojih mater in se bližajo boječe in srameče, ter
bolj od daleč zrejo tja. Enako procesiji se začno
pomikati zdajci veseli pari od vseh stranij. Deklice
v svilenih, rodečih rutah, pisanih krilih in belih
predpasnikih, s cvetlicami v kitah in povešenimi
obrazi poleg svojih izvoljenih, -ki jim veselo, pri¬
govarjajo in stiskajo roke. Semtrtje poteptavajo tudi
vže od daleč z> nogami, povriskujejo in dvigujejo s
cvetličjem okinčane klobuke visoko v zrak. Zdajci se
ozira vse tja proti stranski poti ob holmu in čudeči

76

glasovi se čujejo: »Glej, ondi se bližata z rokov
roči, s pogledom v pogledu v radostnem pogovoru
kralj vaške mladine, kralj veselice: Mlinarjev Štefan
in — Srakarjeva Marjetica. Da, in kakovpar! Tacega
ni v vsi — Beriški vasi, in na daleč okrog.«

»Marjetica gre«, zamrmrajo vaške ženice, se
pogledujejo radovedne, kimajo z glavami in mi¬
gajo z bradami in pravijo: »Le poglejte jo, kakova
je! In da se upa na ples; ali ne ve, čegavaje, da
je Srakarjeva?«

Tako gre govorica od ust do ust. Marsikatera
vaška v  deklica pa bledi in rudi zavisti in sramote,
kajti Štefan, ta Mlinarjev Štefan je govoril semtrtje
tudi vže z njo, a na ples je ni povabil. Kaj da si
je izbral to revno Marjetico, zakaj nje ne, zakaj
ravno to, o zakaj ?

Po tacih opazkah se prične ogledovanje Mar-
jetičnih kril. Njena oprava je sicer priprosta, a
tako lično izdelana in podaje se jej tako lepo, kakor
da bi bila zrastla na njej. V črnih dolzih kitah,
ki se jej prosto razsipljeta po tilniku in životu, ima
vpletene rudeče vrtnice in rudeče in višnjevo tra-
kovje. Vrhu lepega, visocega čela se jej zibljejo
obili kodri, kakor ponosno valovje. Prsi pa jej
ogrinja priprosta, a kot sneg bela ruta z rudečimi
rožami. Predpasnik ima višnjeve barve in krilo
rudeče, prvič oblečeno danes. Dobila ga je namreč
od očeta za požinke. Pa kako jej rudi lice, kako
pobeša obraz, kako se bojazljivo objemlje Štefanove
desnice, ko stopa ob holmu navzdol z njim, kajti
sto in sto oči je vprtih le v njo, sto in sto ust govori

77

le o njej; toliko jo hvali, toliko zavistno opravlja,
dasi ne ve, zakaj.

In pa Stefan, kako krepek, kako ponosen in
kako blag- mladenič je, da ga je kar gledati ve¬
selje. Njegov kastorec mu pristuje najbolje izmed
vseh, šopek na njem je najlepši in najbolj dišeč.
Svilenega brezrokavnika in svetlih srebrnih gumbov
ne premore vsak mladenič iv vasi. Saj Mlinarjeva
hiša je največja, najlepša in Stefan edini sin, njen
prihodu j i gospodar.

Ko stopa s svojo Marjetico med gnečo, se mu
vse kar radovoljno izogiblje, dela mu prostor, kakor
kralju, kakor svojemu vladarju. In on ni ponosen
zaradi tega. Za vsacega ima prijazen pozdrav, pri-
jaznobesedo, vsacemu veselo prikima ali stisne roko.
Da, Stefana ima vse rado, vse ga ljubi in spoštuje.

Ko pride na plesišče, pošprehodi se enkrat po
njem na okrog, kakor bi prišel na ogled. Potem
zašepeče nekaj Marjetici in se približa godcem,
vrže pest belega srebra v Gojžanov bas in poslednji
dvigne držalo, mahne z rokama in klarineta in
tromba zadone, bas zabuči in Marjetica in Štefan
zdrčita lahno kakor veter po trati, za njima pa se
vlije, kakor povodenj o pogorju par za parom.

Vedno jih je več, vedno je tesnejši, vedno
bolj pisan kolobar, takov kot bi se vila mavrica
pred očmi. In to vriskanje, to pritrkavanje s pe¬
tami, ta vihrajoča kvišku leteča pokrivala, to sladko
poobjemanje, to zaljubljeno šepetanje in nagajanje,
pomežikovanje in stiskanje okoli nežnega života,
kedo bi popisal in pregledoval vse to? Vendar

78

izmed vseh plesalcev se vidita na prvi pogled Mar¬
jetica in Štefan. Na njih počiva vsako oko.

Saj se pa ne ume vrteti tako lično noben
mladenič kot Stefan, noben ne zna pritrkavati s
petama tako glasno kot on, noben nima tako lepe,
tako vitke in tako nežne, tako ljubeznive plesalke,
kot je Marjetica.

Opravljive ženice kar umeti ne morejo, kje se
je naučila plesati ona, saj je stara stoprv petnajst
let, če ne manj: saj še njih hčere ne znajo, ki so
v boljših hišah doma, kot je Srakarjeva in ki bodo
imele precej dote, kedar pride njihov čas.

Tega pa ne ve Marjetica niti sama. Samo to
ve, da s Stefanom pleše, kakor bi se vrtela po zraku,
dasi se ni učila nikedar; da jej je tako sladko pri
srcu, ko sloni na njegovih prsih, da bi slonela tako
brez prenehljaja do konci sveta, in bi se ne utru¬
dila nikedar, nikedar.

To je veseli vaški ples sredi tratine pod široko-
vejačo lipo, to je narodna veselica, najlepša, naj¬
priljubljenejša, to so sladki spomini let nekdanjih,
dnij minulih sredi bele vasi, sredi preprostega, ne¬
pozabnega domovja.

XIV.

Kmetsko življenje v resnici ni nikedar brez
veselja in zanimivosti. Stoprv mine eno, vže se
bliža drugo. Tako se vrsti mesec za mesecem, leto
za letom, da človek niti ne ve, kedaj.

Posebno pri Srakarju je bilo v zadnjem času,
kakor v večni spomladi. Veselih ur ni manjkalo
nikedar.

79

Kar vasuje Štefan ondi, seje Srakar pomladil
najmanj za pet let. Marjetice pa kar poznati ni več.
To ni več isti kratkobesedni starec, to je možak,
kateremu se bere na obrazu in povsod, da mu sije
zadovoljnost. In to ni več petnajstletno boječe de¬
kletce, to je vzrastlo, življenja in same sebe veselo
dekle, kakoršnih je malo.

Po požinkih jame polagoma solnce pozneje
vzhajati, prej leze doli za gore in za daljno morje.
Večeri pa se raztegujejo vedno bolj in bolj.

Druga leta se je bala Marjetica tega časa in
tudi Srakarju ni bil povšeči, kajti spanje se mu je
jelo vtrgovati po noči, luč pa mu je jemala vid in
tudi imenitnega dela ni imel za jesenske in zimske
večere.

Letos pa je bilo vse drugače. Marjetica se je
kar veselila večerov in pogledala čestokrat čez dan
na zatemnelo uro na steni in preračunila na prste,
koliko časa še mine, da pride Štefan.

Saj so pa tudi v resnici prijetni večeri na
kmetih. Zunaj leži temna noč. Semtrtje prisije luna
izmed pretrganih oblakov, tam iz dalje se čuje
veselo fantovsko petje, voda šumi na vaški žagi,
mlin klopoče v gorskem zatišji in hišni čuvaj se
oglaša v listju ali na vežnem pragu.

V takem času je snel Štefan kamižolo raz
leseno obešalnico pri peči, potisnil kučnrn na čelo,
ubral pot pod noge proti Srakarjevim. Čestokrat
so ga obsuli fantje na vasi, ga silili in zadrževali,
naj ostane med njimi, a on je dejal: »Kmalu
pridem, ne morem drugače.« A nihče ni verjel

80

prav tem besedam; saj so pa bile tudi le izgovor,
opravičba za silo. V sili pa je dovoljeno marsikaj.

A kedo bi bil puščal tako prijetno druščino,
kot je bila pri Srakarjevih? Nihče, posebno Štefan
je ni mogel. Marjetica je sedela pri omizju poleg
njega, šivala, vezla, ali vrtela brenčeči kolovrat.
Semtrtje pa in še precej pogosto jej zdrsneta roki
nevedoma v naročje, pogled jej obtiči na Stefanu,
kakor brez življenja sloni poleg njega in posluša
njegov govor. A ko se zopet zave in zdrami, zarudf
in jame urneje nadaljevati svoj posel.

Srakar je sedel navadno na zapečku, vlekel
iz svoje pipice gosti dim ter kakor vodja z višine
zrl na svoja podložna: Marjetico in Štefana. V
zadnjem času si je tudi nekaj zboljšal življenje.
Prej je bil jako varčen v kadenji. Niti pipice si ga
ni privoščil čez mero, včasi je bil tudi poldrugi
dan brez trohice tobaka, a zdaj nikedar več.

Kako neki? Štefan je bil vsakdanji gost. Pri
vsaki priložnosti mu je pomolil svoj tobačni mehur
in dejal: »Na, natlači eno ali pa dve!« In on, kaj
je hotel? Pokazati je moral, da ni tako na suši in
vrniti je moral. Tako se vsaj spodobi.

Pa tudi govorica v Srakarjevi druščini ni bila
tako nezanimiva in vsakdanja. Srakar je bil sivolas.
Mnogo je skusil, mnogo doživel in mnogo je vedel
povedati.

Največ potov je hvalil stare čase. »Stara vera,
star denar«, to je še vedno najbolje, je trdil ne¬
prenehoma. Ge mu je semtrtje ugovarjal Štefan, mu
ni bilo povšeči. Puhnil je kaka tri pota pogosteje

81

dima in dejal: »Kaj bodete neki, mladoletniki? Ko
bodete imeli toliko let, kot jih imam jaz, vedeli bo¬
dete, kaj je starost, kaj pa mlado neizkušeno seme.«

Nekdaj se zavrti govorica na gospodarstvo in
družinske razmere. Srakar je trdil, da so v nje¬
govem času menj delali in se trudili, a več pridelali,
ool in tiste učenosti niso niti poznali, a več vedeli
in bolj brezskrbno živeli.

»Tako pravijo vsi stari, a to je krivo«, meni
Štefan.

»Ko bi se ne bil jaz, postavim, v mestu učil
v umetnem mlinu, ko bi ne bil dal prestrojiti do¬
mačega po novih iznajdbah, pol toliko bi se ne
smelelo v dnevu in naša hiša bi si ne bila toliko
opomogla, kakor si je.«

»O tem ne govorim, in s teboj se ne merim,
Stefan, ki si učen in premeten«, pravi Srakar, po¬
gleda izpod širokokrajnika svojega mladega na¬
sprotnika, pljune po tleh, kakor da bi hotel reči:
»Bašte, slabo bi bilo, ko bi me ti ne ugnal v
kozji rog, ki si Mlinarjev. A ko bi se skušal z
menoj v revščini in v mojih malih zaslužkih, go¬
voril bi drugače.«

»Tega ne, tega, oče Srakar. Vi me nočete
umeti, jaz sem le menil, da so sedanji časi drugi,
kot so bili nekedaj in da se moramo obračati po
njih, ako nočemo, da zaostanemo. In tako se godi
baje povsod«, povzame Štefan, hoteč potolažiti
upornega Srakarja.

»Ne da bi dejal, da nimaš prav. Baš tako je
trdila moja ranjca, Marjetičina mati, Bog jej odpusti

6

82

grehe, in dobro se nam je godilo tedaj, akoravno
nisva imela druzega kot delavne roke in ta pod-
strešek v zimi in slabem vremenu.«

»Bogastvo baje ne stori človeka srečnega, vsaj
mene bi ne in si ga tudi ne želim. Kedar bi jaz,
postavim, nevesto izbiral, in enkrat mi vendar no
kaže drugače, ne gledal bi na novce, ime in pre¬
moženje. Takovo bi vzel, ki bi mi bilapovšeči, ki bi
imela nekaj srca in potrpežljivosti. To bi bila naj¬
lepša dota«, pravi nekako razvnet Štefan in pri teh be¬
sedah se skrivaje srečata njegov in Marjetičin pogled.

»Kaj bodeš neki Štefan, ti se motiš, ti lehko
dobiš tako, da se bodeš v kočiji vozil okrog, v
pondeljek tako oblačil kot v praznik in nedeljo,
da bodeš ukazoval in pregledoval. Le zapomni me,
Štefan, in verjemi mi!« Izgovorivši, poda Srakar
raz zapeček svoj tobačni mehur, meneč: »Na, natlači
zdaj eno luknjo mojega, ker uže vasuješ pri nas
in smo bolj sosedje!«

Štefan se začudi pri teh besedah, potegne z
desnico po čelu, kakor bi hotel uničiti za vselej
take misli in pravi:

»Jaz, oče, da bi tako jemal, menite? Jaz pa
pravim, da bi je ne, saj mi ni sila, in prosto voljo
imam.«

»Katera ti pa godi torej, katera, Štefan, zini in
reci, katera ima take lastnosti, kakoršne zahtevaš ti?«

»Ena sama je, oče, taka, ena sama v vsej fari
in baje na vsem svetu. In če ne dobim iste, nočem
nobene, pa samec ostanem«, odgovori Štefan s
tresočim glasom. In beseda mu zamre na ustnah,

83

glavo podpre v dlan, desnica, s katero drži pipo,
se mu trese, pogled pa mu uhaja pogosto tja —
na zbledelo Marjetico.

»Pa nas saj na ženitnino povabiš, Štefan! Ne da
bi dejal, da bi bil vreden sicer takove časti, a tvojo
izvoljeno bi le rad poznal. Jeli, da ne bodeš takov,
da bi ne storil tega, ker smo vže znanci in sosedje?«

»Mene tudi ne pozabiš, jeli Štefan? Tedaj se
vže tako oblečem, da ti ne delam sramote«, pridene
še Marjetica z boječim glasom in rudečica jo zalije.

Štefan je zadet. Nekaj časa molči, potem po¬
pravi klobuk, ki mu je zlezel bolj na čelo, plane
kvišku, prime Marjetico za roko in vzklikne : »Oče,
ali me poznate, čigav sem, — in če me, verjemite,
Marjetica bode moja žena, — ali pa nobena.«

Zopet nastane tihota. Marjetica pobesi sramež¬
ljivo obraz. Šivanje jej zdrsne v naročje. Štefan
prisede, morda nevedoma, tik nje. Srakar pa vleče,
kakor bi ne umel samega sebe več, na vse duške
iz pogašene pipe, potem pa pravi: »Ne bodi, ne
bodi Štefan, kaj bi govoril tako, kar ni nič, in kar
je neumno.«

»Nespametno naj bi bilo, oče, to? Vi še ne
poznate Štefana. A poznali ga bodete. V enem letu
prevzamem gospodarstvo, svoj gospod sem potem.
Jeli Marjetica? Potem je pa vse prav.« Dalje ne
more govoriti. Prevelicega veselja hiti na prosto
in dalje čez pogorje. Marjetica skoraj omahne na
stol pri teh besedah. Svet se jej vrti pred očmi,
vse jej je čudno, spremenjeno, sama sebe ne pozna
več. Potem urno vstane in hiti v svojo spalnico.

6*

84

Ondi poklekne pred posteljo, se ozre v sveto raz¬
pelo na steni in vzdihne: »O križani Zveličar, ali
je mogoče? O to je preveč!«

Srakar pa kima še dolgo na zapečku, miga z
brado, govori poluglasno s seboj in pravi posled:
»Kaj bode neki ? Tako govore mnogi. Tako je stara
navada mladih ljudij. Dokler ne vidim z lastnimi
očmi, kar pravi, ne verjamem. Jaz poznam mlada,
neizkušena semena.«

XV.

Kmetsko ljudstvo je prav za prav nerazum¬
ljivo. Mnogo lepih lastnostij ima, mnogo čednosti
in nepopačenosti. Posebno v zadnjih se prijetno
odlikuje od ponosnega meščanstva. Kar se pa tiče
opravljivosti in raznašanja vaških novic, bašte ni
za las bolje, in za to skrbe zgovorne ženice in
brezzobe stirke.

Ko je Štefan jel vasovati pri Srakarjevih, so ga
urno zasledili strupeni jeziki. Geje govoril pri stu¬
dencu z Marjetico, videlo gaje pol soseske; če je po-
slonil mimogrede na njenem oknu, ali jo pospremil
v nedeljo dopoludne od maše grede, zmajevali so z
glavami, kazali s prstom za njim in dejali: »Glejte
ga, Mlinarjev je, pa s Srakarjevo govoriči!«

Tudi Marjetici in Štefanu to tajno ne ostane.
Poslednji se navadno smeji vaški radovednosti, sem-
trtje tudi nekoliko pojezi in s čevljem ob tla vdari;
Marjetica pa, ubogo dekletce, se razjoka več potov
poznega večera v postelji kakor petleten otrok in
ve in ne ve, zakaj.

85

čestokrat pomisli tudi nazaj, ko še ni poznala
Stefana, in primerja tedanjo dobo s sedanjo. Reva
je bila tedaj, kajti imela ni ničesar, a srečna tudi.
Strašila je ni izguba. Sedaj pa ima toliko, in nič.
ce le enkrat pomisli na-se, poplačati mora stotero
to predrznost s strupenimi bodali opravljivih in za-
vidnih jezikov.

Tudi Srakarju vaški govori ne ostanejo tajni.
Ko nabira neko popoldne smolo v gozdu, pridruži
se mu znana beračica ob palici in mu pove, kaj se
govori o Marjetici in kako sodi ljudstvo o tem.

Srakarja tedaj jeza zalije, da zamahne s svojo
leseno palico nad babnico in bi jo bil tudi morda
neusmiljeno kaznoval za njeno prijaznost, ko bi ne
bila pobrala pet in zbežala, kar ste jo mogli nesti
dve koščeni živi in tretja lesena pripomočna noga.

A Srakar njene novice vendar ne pozabi. Ves
čas v gozdu in vso dolgo pot proti domu ga peče,
kakor žarjavica na prsih, in dozdeva se mu, da mu
leži težek kamen, silovita skala na srcu, katero bi
rad odložil in jo tudi odložiti mora.

Prišedši domu, niti ne pozdravi Marjetice, ki
ga pričakuje na pragu. Molčeč vrže smolnico v
kot, sede na trinožni stolček poleg ognjišča in za¬
kliče čez nekoliko: »Marjetica, sem pridi!«

Marjetica se prestraši resnega glasu in se pri¬
bliža očetu.

»Marjetica, ti izpolniš kmalu šestnajsto leto in
upam, da si bila do sedaj vedno poštena. Poštena
je bila naša hiša in pošten sem bil jaz, njen go¬
spodar. Nihče nas ni nosil po jezikih, nihče nas

86

ni smešil, in nihče nas ne bode v prihodnjič, le
poslušaj me, dokler miga tale moj mazinec. in ži¬
vimo mi od lastnih žuljev. Ti veš, da sem Stefana
rad imel in ga imam še, a ti ga moraš pozabiti,
še danes; prej ko je mogoče, bolje je. V hišo ne
sme več, ogiblji se ga, s poti mu hodi, kajti on
je Mlinarjev, ti si pa Srakarjeva. Tako ti zapove¬
dujem danes in tako jutri in vedno.«

»Da bi Stefana pozabila, oče?« vzklikne bleda
Marjetica in omahne na ognjišče. »O, tega ne morem,
vse drugo, tega ne. A ogibl jem se ga, in vsak večer
pomolim, da ne omagam. Boljšega, dobro vem, da
ne zaslužim in tudi ne tirjam od njega.« Marjetica
ne more dalje. Obraz zakrije v predpasnik in solze
jo polijd.

Srakar solz ni mogel videti. »Ne jokaj!« pravi
potem. »To ti povem le tako, da veš, in se veš
ravnati. Štefan ima baje vže izbrano nevesto, dveh
pa ne more jemati.«

»O, kaj je to, oče? Jaz jedva vem, kaj je ne¬
vesta, najinanj pa, da bi bila jaz kedaj Štefanova.
Vendar rada ga imam tudi brez take misli.«

»To je pregrešno, deklič. Pozabi ga, pa je!«
veli starec in jame hoditi urnih korakov po veži.

»Bom, bom«, pravi deklica in odide v svojo
spalnico. Ondi pa, kedo bi vedel in ne vedel, kako
je ondi?

Mesec sije na nebu. Noč leži po tihi dolini,
noč v Marjetičini spalnici. V nižavi se vidi belo
visoko poslopje: Mlinarjeva hiša; psi lajajo prijazen

87

glas, fantje gredo pojoč čez polje, in mlinsko kolo
prijetno klopoče.

Marjetica ne vidi, ne sliši vsega tega.

Poleg postelje visi podoba Božje porodnice se¬
dem žalosti. Njo objame in poljubi, in oči se jej
vsuše, moči jo zapuste. Na posteljo se nasloni in
pozabi vsega — sveta.

To je nesrečna ljubezen sredi tihe kmetske
doline.

XVI.

Kako je lepo v nedeljo zjutraj na kmetih in
kako prijetno! Vse je praznično, pa vse se pri¬
pravlja za imenitni dan. Cepec ne drami vže na
vse’zgodaj zaspanih glav, vozovi ne ropočejo, hlapec
ne kleplje kose na dvorišču sedeč na trinožnem
stolu, in hišni gospodar ne ukazuje in ne vlada pri
živini, pri delavcih in povsod.

Tam-le okoli vrta ali polja pohajkuje s pipo
v ustih, z na hrbtu prekrižanima rokama, in misli in
ugiblje in računi na pamet, kakova bode letina, kje
se bodo jutri želo, kosilo, kje se bode rezala brazda.

Jz vaških dimnikov pa se tako prijetno dviga
dim visoko v oblake, vrteč se v veselih kolobarili.
Hišna gospodinja, skrbna mati pa postopi semtrtje
na prag, brisaje roki ob višnjev ali bel predpasnik
ter jedva odganja kurjo družino od sebe in pogo¬
varja hišnega varuha, Sultana pred hlevom, ki trga
verigo vgledavši svojo dobrotnico in se jej dobrika.

Zdajci vgleda svojega ljubljenca samosrajčnika,
ki vže rije, vos kuštrav in odsevajoč vseh božjih
barv na obrazu, pod steno in povsod po prahu in

88

vlači hišnega »muca« neusmiljeno za rep in ga
poobjemlje ne ravno ljubeznivo. Vse to pa iz pri¬
jaznosti ali odškodovanja, ker bodeta potem skupaj
kosila na pragu.

»Ti kuštravec, ti kuštravi! Ali ne greš, da te
operem in omijem in preoblečem; poglej, kakov
si!« vzklikne zdajci mati. .Ljubljenec pa se niti ne
zmeni za te besede, dokler ni zgrabljen za rob in
ne pomaga mu ves jok in krik. Tudi on mora čutiti,
kedaj se praznuje bela nedelja.

Vaške deklice se zbirajo med tem z vrči in
posodami na vaškem studencu. In danes se jim
ne mudi ravno posebno, saj je nedelja. Marsikatera
postoji semtrtje dalj časa s svojo znanko in ugiblje,
kako krilo obleče danes k deseti maši, kakov robec
si je kupila na zadnjem sejmu in — še nekaj ima
na srcu. A sem od soseda se čuje konjsko kopito
in v silnem diru prijezdi sosedov sin napajat re¬
jena »prama«. In pa ta sosedov sin! Kaj bi neki
rekel, ko bi jo videl tu? Ogovoril bi jo morda in
ona bi se sramovala, čeravno ni napačen ta so¬
sedov, prav nič napačen — in ona ga prav nič
— ne sovraži.

Marjetica v nedeljo zjutraj ni gonila koz na
pašo. Srakar jima je ovil brezovo trto okoli vratu
in ju je pasel po vrtu in ob meji okoli zelnika.

To delo ni ravno ugajalo Srakarju, kajti žival
mu je vhajala v škodo zdaj na desno, zdaj na levo,
da ni smel niti pogleda obrniti od nje.

Kedar se mu je pa vendar ponesrečilo kaj ena-
cega, zavihti! je strašno s svojo zakrivljeno grjačo,

89

a vdaril ni. Le poklel je semtrtje bolj potihoma,
a vedno mu je bilo žal tega, hudo žal.

Danes je nedelja, a Marjetici se ne bere na
obrazu in nikjer, da hi bila. Pozno v noč je jokala
sinoči, in danes sedi poleg' ognjišča in vtrne sem¬
trtje bolj skrivaje solzo. Na ognjišču pa je prav
živahno. Ogenj veselo plapolja, poka in šumi. Pri¬
stavljeni kropček vže poganja bele pene, in iz male
kozičice nekaj tako prijetno diši. Vse pričuje, da
je danes praznik.

Le Marjetica je otožna. Nepremakljivo zre
pred - se v ogenj z nad prsi prekrižanima rokama.
Včasi globoko vzdihne, in včasi dvigne leseno
kuhavnico in vidno brez najmanjše zanimivosti
urejuje in pripravlja kosilo.

Zdaj pridrvi oče kozi domu. Spehan in utrujen
stopi k ognjišču in poišče živ ogelj za svojo pipo.
Potem pravi: »Marjetica, če je gotovo kosilo, le
urno k jedi! Potem se pa lepše obleci, danes greš
z menoj k dopoldanski službi!«

Marjetica se začudi tem besedam, kajti oče ni
bil vajen hoditi sicer ž njo. Tudi se spomni, kaj
pomeni to. Neizmerno bi jo bila zadela sicer ta
zapoved, a zdaj jej je vse enako. Le globok vzdih
naznanja razloček med nekedaj in sedaj. Štefana
tudi dva večera vže ni bilo v vas, niti videla ga
ni. O vse, vse se vjema z očetovimi besedami.

Po kosilu obuje Srakar črevlje, kateri so ves
ljubi teden samotarili na polici, natakne nedeljski
klobuk, vrže kamižolo čez ramo in pravi: »Zdaj pa
le urno, ali ne čuješ? Vže v drugo vabi v zvoniku.«

90

A Marjetica ima še polne roke dela okoli
ognjišča. Posled vsklikne: »Saj bom«, in hiti v
svojo spalnico.

Ondi vise na steni njena praznična krila. Ozre
se vanje in zopet pobesi obraz. Rodeča nova obleka
in pisan predpasnik jo spomni minule nedelje.

Oh kako je bilo še tedaj in kako je danes!
Kako kratek čas in kolika sprememba! Vže hoče
obleči to najlepše svoje krilce, katero jo je tako
veselilo pred malo dnevi. A posled je vrže od sebe,
kakor bi bilo strupeno in za-njo brez vrednosti in
vzdihne: »O nikedar, nikedar več ne želim lepo-
tičja. Kaj tudi koristi, če je človek sam; kedo ga
pogleda, in komu naj dopada?«

V tacih mislih se nasloni na okence in oko
se ozre nevedoma v dolino. Bele, pisane, svatovske
procesije prazničnih ljudij se vidijo po vseh cestah,
vseh potih, vseh stezah proti farni cerkvi sredi
prijetnega zelenja.

Spredaj -otroci, potem mladeniči in deklice v
veselem pogovoru, za njimi žene in babice, potem
možakarji in sivolasi dedje. Vse je lepo zvrščeno.

Zdajci potrka oče na okno in pravi nekako
nejevoljno: »Ali greš; če ne pa sama hodi, če se
sramuješ očeta!«

Te besede nepopisljivo zbodejo Marjetico. Očeta
ni mislila žaliti nikedar, tudi danes ne. Urno se
jame oblačiti torej in sicer ne v novo rudeče krilo,
temuč v priprosto, ponižno, pepelnate barve. Po¬
slednja jej je najbolje povšeči. A kedar se mudi

91

človeku, tedaj mu ne gre nič od rok in mu ne
gre, kakor bi mu bilo vse nasprotno.

Ko stopi Marjetica na plan, je vže Srakar
daleč sredi ravnega polja. Hoteč dohiteti ga, ubere
ona krajši pot po strmini, kjer rastejo osamljene
bele breze, otožni mecesni in brinjevo grmovje.

Ta pot jej je bil tudi sicer najljubši. Ondi se
oglaša spomladi prva kukavica', požvižguje zave*
čera zlatokljuni kos, in vale najraje drobne bojaz¬
ljive penice. —

Ko hiti tako z belim robcem v roči, v katerem
je zavita v zlatu rezana molitvena knjiga in prijetno
šumi njeno priprosto, a čedno krilo, čuje se glas:

»Počakaj, Marjetica, pa skupaj greva, če ti je
povšeči ?«

Marjetica se ozre in vzklikne boječe: »Štefan,
kaj si ti?« A pri teh besedah umolkne in pobesi
obraz.

»Ali te smem nekoliko pospremiti do razpotja,
da se kaj pomeniva?« pravi mladenič in se vpogne,
da bi pogledal deklici v zarudeli obraz.

»,Smem‘ Štefan, to je grda beseda, prav ne¬
potrebna, a saj veš«, vzdihne Marjetica in se ozre
okoli sebe, kakor bi se hotela prepričati, če ju
nihče ne vidi in ne opazuje.

»Jaz naj bi vedel kaj, Marjetica, pa jaz ? Kaj
pa je hudega, kar povej mi!« povzame mladenič
in prime svojo spremljevalko za roko, hoteč jo
zadrževati v urni hoji.

»Nič, nič, Štefan! Kaj bode neki? Vse je prav in
tako mora biti, očeta naj poslušam in vbogam, pa je.«

92

»Marjetica, tvoj oče so ti rekli kaj, govorili o
meni, sodili me krivo, prepovedali ti dalje govoriti
z menoj, ukazali ogibati se me? O govori, povej!«

»Ljudje pravijo, da si ti Mlinarjev, jaz pa Sra-
karjeva in tako trdijo tudi oče, Štefan«, povzame
Marjetica s tresočim glasom in srce se jej užali
nepopisljivo. Le šiloma si zatira solze v sramež¬
ljivih očeh.

»Torej ljudje, hudobni, opravljivi ljudje se vse¬
ljujejo med naju, razdirajo najino srečo! Strupenim
jezikom verujejo tvoj oče in — tudi ti?

O, kje so tisti ljudje, Marjetica, povej, reci!
Kako se maščujem nad njimi, kako jim poplačam
njihovo prijaznost, da pomnijo vse žive dni, kedoje
Mlinarjev Štefan in kaj se pravi jemati mu dobro
ime!« vzklikne zdajci Štefan, srdito pogleda, stisne
krčevito pesti in vrže kamižolo iz žlahtnega rujavka-
stega sukna s svetlimi gumbi raz eno ramo na drugo.

»Pusti, Štefan, pusti in ne jezi se! Kaj bi rekla
tudi tvoja nevesta, ko bi te videla poleg Srakarjeve
Marjetice? Ona je bogata, sramovala bi se«, pravi
Marjetica in hoče urno oditi po stranski poti.

»Gorje mi, kaj je to? Strašna laž!« zavpije
Štefan in vlovi zopet tovarišico za roko. Potem jo
objame okoli pasu, koleno mu zdrsne na zemljo
in z razvnetim glasom vzklikne : »Marjetica, glej, tu
klečim pred taboj in ti prisegam, da je nesramna
hudobija in laž, s čemer te ščujejo strupeni jeziki.
Le ti bodeš moja nevesta, ko pride najin čas, -
ali pa nobena.«

93

»Kaj je to, Štefan? Molči, molči, kaj tacega
nisem čula še nikedar in kaj bi rekel kedo, ki
bi naju videl tu? Prisega pa je greh, velik greh,
trdijo ljudje.« S terni besedami se izvije Marjetica
iz Stefanovih rok in hiti dalje.

Stefan stoji še dolgo časa kakor okamenel na
poti in zre za njo. Potem potegne z žulavo desnico
po čelu, popravi svetel kastorec bolj na levo uho in
pravi: »Zlata in demantov je vredno v to dekletce.
Srečen bode, kateri jo dobi v zakon.« Gez nekoliko
pa se mu vzbudi zopet prejšnja jeza in strast, da
silovito stisne pesti in kriči: »Ne poznajo me še, ti
hudiči, ti strupeni jeziki, a poznali me bodo. Jaz hu¬
diča izženem iz nevkretnih butic, pa bi mi oni je¬
mali pošteno, dobro ime!« Jzgovorivši zavije v stran.
V cerkev ne more. Kaj bi mu tudi koristila molitev
v jezi, nevolji in sovraštvu? Baje ne mnogo, ali nič.

Lepo zapojo vbrani zvonovi iz zvonika in se
glase v goro in dol, ko stopa Marjetica dalje proti
cerkvi. Po njivah na desno in levo umira zadnje
zelenje, raz višavo se čujejo hripavi žrjavi, ki hite
proti jugu, megla se vlači in potika po gorah, listje
rumeni po drevji in pada v vrtincih na zemljo.

Žalost in dolgčas jev dekličinem srcu. Vendar,
kedo vpraša po njej ? Kmali se vrne vesela spomlad.
Škrjanci se dvigajo v zrak, lipa zeleni na holmu,
cvetice cveto ob potu. Kedaj pa se vrne izgubljena
pomlad njenega srca, njene nedolžne ljubezni?

XVII.

Na vaškem terišču ondi ob gozdni tišini je
vse živo. Smeh in nagajivost, vesele pesni in ropot

94

lesenih trlic se razlega na daleč okrog. Ondi pod
slamnatim in semtrtje tudi s smrekovimi skorjami
kritim podstrešjem so zbrane vaške deklice, ki ta¬
rejo lan in vežejo kakor svila žlahtno predivo v
zvežnje. Trenje je sicer težavno, a tudi izmed vseh
kmetskih del skoraj najzanimiviše. Vže leta in leta
poprej računijo dekleta, kedaj tarejo prvič, kajti
tega ne ume vsaka. To je imenitno delo, ki za¬
hteva precej ročnosti in vaje. Zato so pa tudi boljše
terice znane po vsej fari in še dalje na okrog.

Kako veselje je gledati popoludne ali pa za
poznega večera v mesečnem svitu vesele terice! Tu
se vse giblje, vse suče in priklanja, kakor na po¬
velje. In pa kako so urne te deklice v belih pred¬
pasnikih, z zavihanimi rokavci, s pisanimi, roža¬
stimi rutami za vratom in s prosto se vsipajočimi
kitami po tilniku in životu.

Človek bi ne verjel, da bi te žulave, vtrujene,
te težkega dela vajene roke mogle sukati se tako
urno, zgibati in vravnati tako lično zmešan lan,
pritrkavati tako umetno z lesenimi meči, in likati
tako, kakor iz perišča rastoče predivo.

In to veselje! niti trenutek ni mirno in tiho.
Zdaj se razlega veseli smeh, zdaj nagajivost, zdaj
narodne pesni, zdaj se pripovedujejo povesti in
pravljice. Veselja in zabave ni konca ne kraja.
Terišče je pravo svetišče narodnega nepopačenega
življenja, podoba zadovoljnosti in sreče — našega
naroda.

Kaj pa stoprv zvečer, ko lega mrak na zemljo,
ko se zavija gora v meglino in privesla luna ondi

96

med oblaki! Tedaj zaukajo fantje na vasi in se
dvignejo tija proti terišču, kjer se smuče in suče
marsikaka draga terica.

Ondi govoričijo s tericami, vežejo predivo v
kopice, suše lan in šepečejo pogosto dovtipne skriv¬
nosti na uho.

Letos tare tudi in sicer prvič Marjetica. Koliko
skrbi in koliko preglavice jej je delalo trenje! Po
cele noči je mislila, kako se jej bodo smejale dru¬
žice, če jej trlica ne pojde od rok, če zmeša pre¬
divo, če ga ne oliči dovolj itd. A to bi še vse pre¬
stala, kaj jej je za žensko sodbo, ko bi le fantje
ne vasovali ondi na terišču in ne gledali pod roke
in ne sodili krivo in pravično. Vendar brez posled¬
njega bi tudi ne bilo nič, še prav dolgčas bi bil.

Saj upa videti ondi Stefana, ondi mu ne more
prepovedovati nihče vasovati ž njo, tja ne seže
'ostra očetova prepoved.

A kaj bi bilo, ko bi ne prišel, dasi ve, da
tare tudi ona, kaj, ko bi bil ondi in bi ne sušil le
njej lanu, ko bi ne vezal le njej povešen, ko bi ne
stal na njeni strani in se ne pogovarjal ž njo ?

In priukali so fantje sem od vasi, med njimi
je bil Stefan. Marjetica pobesi obraz, zarudi in se
niti ozreti ne upa.

Njene tovarišice dobro vedo in opazijo to, a
molče, ne vemo ali iz zavisti ali pomilovanja, —
ali pa iz obojega.

Marjetica je brez dvoma najljubezriiviša, pa
tudi najlepša terica. In vse jej pristoji tako krasno,
vse jej gre tako od rok, kakor bi že trla leta in

96

leta. Vže od daleč se razloči ona izmed svojih družic.
Njeno krilo ni sicer tako drago, kot npiogo drugo,
a bolje se je oprijemlje, ličniši je urezano in nare¬
jeno. Njena ruta in njen predpasnik ni svilen, a
vendar niti najbogatejše deklice bi se s svojo praz¬
nično obleko ne mogle meriti z njo in bi si tudi
ne upale.

Kaj pa obrazek? Zarudel, pobešen zaradi bli¬
žajočih se mladeničev.

Trenutek pozneje je na terišču zopet vse živo.
Mladeniči sede okoli zakurjenega ognjišča in suše
lan in prepevajo svoje vesele večerne pesmi. Mar¬
sikateri pa se ponasloni bolj tja v obližje svoje
terice, in šepeče jej, kedo neki ve kaj na uho, se
smeji, jej nagaja in se pogovarja ž njo, kakor bi
se ne bila videla vže leta in leta.

Tudi Stefan se približa Marjetici in pravi:

»Pusti trlico, Marjetica, pusti! Pa ti jaz po¬
magam, če češ, no, ali češ?« Marjetica se mora
zasmejati in meni: »Da bi ti tri, Štefan? Trenje ni
za možke.«

»Pa bi, kaj misliš, da bi ne znal? Jaz mislim,
če bi mi ne šlo dobro izpod rok, bi me pa ti na¬
učila in mi pokazala, kako moram. Jeli, da bi mi ?«

»Zakaj ne, če bi bilo potreba. A možki vže
tako vse veste in znate, pa vse vam je dovoljeno.«

»Nam, Marjetica? Ko bi bilo to res, kako vesel
bi bil, in precej bi hotel, da bi bila ti vedno moja,
terica. Potem bi pa skupaj trla, pa hudobni jeziki
bi naji ne pikali.«

97

Izgovorivši te besede ozre se Štefan v svojo dru¬
žico, kakor bi hotel reči: Ce hočeš, pa bode dovoljeno'

»Saj je res, Stefan, prav imaš«, vzdihne Mar¬
jetica in trlica jej zastane v desnici.

»A kedaj bode neki to, o kedaj ? Včasih mi¬
slim, da bi bilo najbolje, da bi te nikedar poznal
ne bil, zopet včasi, da bi ne prašal niti očeta, niti
opravljivih jezikov, pa bi te kar za ženo vzel, in
zopet včasi, da bi pustil dom, prijatelje in tebe,
— vse in bi šel daleč proč, kjer bi pozabil in za¬
dušil vse gorje.«

»Štefan, kaj bodeš tako, kaj pa res misliš tako ?«

»Jaz pravim, da bi, o da bi — in vsemu bi
bilo konec, jeli Marjetica?«

»Le stori, kar hočeš, da bi le jaz umrla kmali.«

»Kaj mari ne smem? Kaj naj ostanem tu,
Marjetica?« šepne glasneje mladenič in prime de¬
klico za roko.

Marjetica ne odgovori, le debelo solzo na licu
prestreže z belim predpasnikom in njena desnica
jej mirno počiva v mladeničevi; vsega sveta jej ni
mari več.

»Ne jokaj, Marjetica, saj ne grem! To sem
dejal le tako. Kaj hočem tudi v daljnem svetu,
saj bi bil vendar vedno in povsod tako sam, pa
tako zapuščen brez tebe.«

Tako se vije govorica. Krog pa je veselje in
smeh. In luna sveti na nebu, čriček se oglaša v meji,
šumenje se čuje ondi od vaškega mlina sem.

Potem pravi Štefan: »Kar nič se ne boj, Mar¬
jetica, vse še ni izgubljeno! Še bolje hočem delati

7

98

in se truditi, kot dosedaj, da si pridobim očeta.
Potem jim povem, da se imava rada, pa tako ne¬
izrečeno rada! In oni privolijo in privoliti morajo.
Tedaj pa ogrnemo z vaškimi možakarji plašče in
pridemo k vam na ogled. In v roke vdarimo in
sežemo potem, čez tri nedelje se pa peljemo k
fari — k poroki.«

Marjetica niti odgovoriti ne more tem bese¬
dam. Dozdeva se jej vse kakor sanje, — sladke,
pa goljufive sanje.

Med tem se zopet dvignejo mladeniči, in terice
polože trlice.

Lepo se zvrsti s parom par, vriskanje zagrmi,
petje zadoni in vesela družba se porniče proti vasi.
Veselje jej sije na obrazu. Ondi spredaj v prvem
paru stopata Marjetica in Štefan , nocoj najsreč¬
nejši par.

XVIII.

Prijazna, bela, samska vas, raztresena med
prijetnim zelenjem, rudeč vaški zvonik sredi nje,
širokovejata lipa na ravni tratini, šumeč bister potok
hiteč raz pečevje in neutrujen mlin ob njem, so
gotovo najvabljivejši prizori kmetskega življenja.

Beriška vas je bila kakor izbrana, izvoljena
in obilo obdarovana s temi lastnostimi. Posebno
njen mlin je zanimiv in prijazen. Znano nam je,
da stoji ob jezu, kjer pada voda kakor iz zvonika
in goni štiri velikanska kolesa in tri pare stop.
Ker je mlin Štefanovega očeta in nekoliko tudi

99

njegov, smo radovedni, da si ogledamo natančneje
in se seznanimo z njegovimi prebivalci.

Zunanja podoba ni mnogo različna od drugih
poslopij. Le za nadstropje je višje, z večjimi okni,
širšim dvoriščem in pol z opeko pol s slamo krita.
Na vežnem pragu leži navadno hišni varuh, Sultan,
in pogleduje bistrim očesom memogredoče. Sem-
trtje otlo zarenči. Včasi tudi plane kvišku — in
potegne bosopetega, malharskega prosjaka pri raz-
cvetenih hlačah, a dalje mu ne dela krivice.

V veži in stranski zakajeni kuhinji gospodari
suhobrada, vpognjena ženica, s temno ruto na glavi
in z višnjevim predpasnikom: — Stefanova mati.
Njej prikimuje, pomaga in svetuje bolj ob strani,
sicer vsa podobna, le nekoliko večja in mlajša teta
Barba. To je elita Mlinarjevega ženstva. Kar ona
hoče in ukaže v svojem krogu, mora biti, mora
se zgoditi tako. —

Razun kravjega bosopetega pastirja, dveh polj¬
skih in krepkega mlinskega hlapca, gospodari še
precej rejen, rudečeličen možak z višnjevo žame-
tovo kapico vrh debeluhaste čisto obrite glave in
v belem brezrokavniku s svetlimi gumbi: Mlinar,
Stefanov oče.

Njemu se ne pozna post, skrb in delo na obrazu.
In kako neki? On le tako bolj postopa in ukazuje
okoli pohištva in delavcev. Saj pravijo, da je bogat
in premožen, da sam baje ne ve, koliko ima.

Stefan na polji in pri živini navadno ne dela,
le v mlinu pomaga. Tu ima največje veselje.

7 *

100

Saj je pa tudi prijetno v mlinu. Tu je vse na
svojem mestu, vse ima svoj opravek, ničesar ni
brez potrebe, ničesar ne primanjkuje.

Ko Štefan zjutraj na vse zgodaj odpahne bu¬
kovo zagozdo na jezu, se jame gibati in vrteti težko
hrastovo kolo, in z njim vred se giblje, premika,
se vrti in klopoče vse, kot bi se vzbudilo iz spanja
ali bi bilo iz samega živega srebra.

Tedaj ima Štefan dela polne roke. Najprvo
teka z lesenim kladivom po mlinu in vrejuje in
pritrjuje zdaj to, zdaj ono. Vedno je kaj v neredu,
vedno je treba pomoči in očesa povsod.

Posled, ko se ozre še enkrat raz vzvišeno
mesto okrog in okrog, zasuje v predalo nad kamna
mernik rumene pšenice, sproži lesenega mačka,
podstavi posodo, napne sita, in kamenje se jame
vrtiti in klopotati, da kar po ušesih doni in se
lastna beseda ne ume. Zdaj se spomni tudi ravnih
z železom na ostro okovanih stop v kotu, ki stoje,
kakor čuvaji s sulicami v rokah, v mlinu.

Tudi tu je treba po umu mlinarske umetnosti
marsikaj preložiti in urediti. A kmali zagrme tudi
one, se dvigajo kar zapored kvišku in stopajo s
trdo nogo na rumeno proso ali zlat ječmen kakor
na povelje in po godbinem taktu.

Ko je vse to vrejeno, sede Štefan z močna¬
timi rokami, z močnatim obrazom in z močnato
belo mlinarsko kapico na vzvišeno mesto in se
ozira kakor poveljnik na svoje podložne na desno
in levo. Pa nič ne uide njegovemu bistremu očesu.
Ropot pa pozna kar po glasu, in ve, če gre vse

101

v redu in praviloma. Ko zapazi najmanjšo spre¬
membo, šine nemudoma z lesenim kladivom v roči
in zboljša, kar je^potreba. Mlinarstvo je težavno,
pa tudi prijetno. Stefanu, postavim, je najbolj po-
všeči. Tu med kameni in pokornimi stopami se
čuti, kakor kralj. Kar reče in hoče, tako je; kar
mu ne godi, to odpravi. Jeziti in prepirati pa se
mu ni potreba nikedar.

Kaj pa, kedar stoji v saboto popoludne — ali
kedar je — ob steni v vrečah in mešičih bela in
črna, a okusno zmleta moka in vmes slasten
ješprenček, ali zlato proso? Tedaj se vrste, kakor
v procesiji druga za drugo vaške deklice, žene in
matere in prašajo po svojem zmletku. Stefan pa
ima za za vsako prijazno besedo. Tej pravi, da
bode prišel pogače pokusit, ki bode gotovo slastna,
ker se je tako na drobno zmlela in očistila pšenica.
Zopet druga ga povabi sama, tretja pa pristavi:
»Kaj pa ljubica poreče, če k nam v vas prideš?
Huda bo in pridigo bodeš moral poslušati.« Štefan
zarudi nekoliko, se zasmeji in odvrne: »Ti si pa
kaj poredna danes, Mičica. Kje si se pa naučila
tako ? In kakor za oškodbo pa jej pomaga zadeti
meh na glavo in jej ponagaja povrh, da vrže v
blato, če se ne poboljša in ga vedno tako krivo
sodi, kot danes.

Zopet uni ženici je ješprenček nekoliko pre¬
debel. Prav nič ni zadovoljna z njim, to pa vže
iz stare navade in ne. po pravici.

Tudi zanjo ima Štefan prijazno, tolažilno be¬
sedo. Kar k njej priteče in jej ga tako navdušeno

102

hvali in jo prepričuje, da tacega še ni kuhala ni-
kedar, kot je ta, da se bode tako nakuhal in zrah¬
ljal, da bi se kar sam vžival. In ženica verjame
posled in vesela je prijaznega mlinarja in svojega
ješprenčka. Marsikatera pa tudi šaljivo pristavi:
»Mlinarji ste vedno in povsod enaki. Le hvaliti
znate , druzega ne. Jedva polovica se vam sme
verjeti.«

Tako mine marsikatero prijetno popoldne. A
zadnji čas se poslednji vedno manjšajo. To je pa
od tedaj, kar Marjetica več ne hodi po mešiček v
mlin in je Srakar redkejih besedi ž njim.

Štefana to boli, hudo boli, da še nikedar ne tako.

Z lesenim kladivom v roči sedi neko popolu-
dne na mlinskem kamnu, ter je vtopljen, kakor
da bi razdiral imenitna, prav važna opravila, po¬
stavim, kako bi se pospešilo mlenje, kedaj bi se
kamenja sklepala v novo — in kaj enacega.

A Štefan tega ne misli, niti kako bi se za¬
služilo nekaj -več ali manj grošev na dan. Kaj mu
je ves denar, vse bogastvo, če je sam, če ne ve,
za koga se trudi in vbija?

Tako niti ne opazi, da se je približala teta
Barba in se ščenila na povezneno posodo njemu
nasproti.

Prepričavši se starka, da je Štefan ne vidi, ali
pa videti noče, povzdigne glavo, migne s koščeno
desnico proti njemu in pravi:

»Štefan, kaj pa ti je, da tako sloniš ondi ? Ge
ti ni dobro, kar lezi, pa je. Materi rečem, da ti
črno kavo pripravijo ali pa kamilične ali pa tavžent-

103

rožne vode. Kedo ve, če nimaš uroke, saj vse kar
gori po tebi. Le verjemi in vbogaj me! To te po¬
zdravi, če ničesar druzega.« — Štefan se zgane,
skoči kvišku, zavihti leseno kladivo in pritrjuje
nekaj okoli kamna. A vsega tega ni bilo potreba.
Potem odgovori: »Da bi bil jaz bolan, Barba? Zdrav
sem, prav zdrav.« Spozabivši se potem pristavi:
»Samo glava me danes nekako boli, pa bode vže
bolje.« »Saj pravim, da bolehaš in slabiš, Štefan,
pa mi ne verjameš. Prepozno hodiš k počitku
zvečer. Niti dovolj, da se vkvarjaš ves ljubi dan
v mlinu, v noč pa še roso oteplješ okrog, kar ni
nič, prav nič in je še pregrešno«, povzdigne zopet
starka glas, položi desnico na čelo in se ozre v
mladenča, kakor hi hotela preračuniti prav na¬
tančno, koliko mu škoduje tisto ponočevanje na
ljubem zdravji in na njegovi neumrjoči duši.

Štefana te besede zbodejo. Predobro ve, kam
merijo. Strupeno pogleda torej teto in zopet silo¬
vito zavihti kladivo, kakor bi hotel izliti vanje vso
svojo strast, vso krivico, ki jo trpi.

Gez nekoliko zarudi in pravi: »Jaz delam, kar
hočem in kakor hočem. Komu to mari; pridigarjev
pa ne potrebujem v mlinu.«

»O križani Ježeš! Zdaj mu pa človek še nič
reči ne sme, kakor bi ne bila njegova teta jaz!
Le molči Štefan, ker si tak, da še eden ne takov!
Prej si bil še, prej, kakor se spodobi. A kar si jel
zahajati k Srakarjevim, si ob molitev, ob vero, ob
vse. Gori baje ni pravega blagoslova božjega. In

104

tudi ti ga ne bodeš imel, če ne vbogaš in poslušaš
onih, ki ti hočejo le dobro in prav.«

Pri teh besedah zakrije starka suhi obraz z
višnjevim predpasnikom, kakor da bi jokala.

Štefanu pa zavre kri, rudečica in bledina ga
spreletuje, kakor senca. Roka se mu trese, oči mu
žare jeze in razžaljenja. Gorje mu, kedor si upa
reči žal besedo o Srakarjevih in o Marjetici. Teta,
stara teta, njegova sorodnica je to. O to je neiz¬
merno, to je preveč. O ko bi ne bila ona, kako bi
premagoval nepopisljivo strast, krik po mašče¬
vanju, po kazni, ki se mu vije, kakor strupeni
gadje v prsih.

V takem boj u sam s seboj vzklikne Štefan :
»Molčite, Barba, še eno besedo o tem; pri Bogu je
milost, pri meni je ni. Glavo mu strem, ki žali
Srakarjevo hišo.«

Izgovorivši plane kvišku, vrže z vso silo kla¬
divo ob tla, da se mlin zaziblje, prekobali nekaj
vreč pšenice, sune s čevljem nekaj posode, ki mu
je v napotji, v stran, in izgine na prosto.

»Le molči, molči Štefan, ker si tak! Ti to-
gotnež, ti nepridiprav ti, le počakaj, kako ti bode
še žal nekedaj in ti bode, da si tak, kakor nobeden«,
kriči Barba za njim, vije z rokama in solze jo v
novič polijo.

XIX.

Kosilo, južina ali pa večerja v kaki premož-
niši kmetski hiši, to ni tako, kakor pri gospodi.
Mnogi misli sicer, kaj mi mari; kako se je in pije,

105

to ume vsak. A poslednje ni prav res. Vsak človek
prinese baje precejšno mero radovednosti s seboj
na svet, ter jo hrani vse dni.

Kedor je prost te slabosti, naj ima potrpljenje
z nami, kedor ni, vtopi naj se v pravi nepopačeni
narodov živelj, in morda mu ne bode žal tega, če
je kje, le v njem je še poezija doma.

V Mlinarjevi prostorni veži stoji na desno v
kotu štirioglata, belopomita javorova miza. Od dveh
strani jo oklepata hrastovi klopi, od dveh stoli z
rezljanimi velikanskimi srci, božjimi imeni in z let¬
nicami okinčanimi naslanjači. V kotu za mizo visi
zatemnjena, na steklo slikana podoba svetega Roka
z njegovim zvestim pasjim tovarišem, ki ima večji
hleb v ustih, kot ga opisuje Gospodovo življenje.

Za podobo je vtaknjen ne ravno nov in čist
muhalnik, letošnja pratika in imenitne sanjske
bukve. Dopolu- in popoludne je v veži precej
dolgočasno. Tedaj se muhe svobodno sprehajajo
in plešejo po omizji, hišni Sultan mirno spi na
pragu ali pod klopjo in črna muca godrnja in drem¬
lje na čisto pomitem gospodarjevem naslanjaču.

Zjutraj, opoldne, posebno pa zvečer, je tu vse
drugo življenje. Tedaj je tu, kakor v ulnjaku. Vse
mrgoli, šumi, se smeji, kakor na farnem sejmu,
in lesene žlice švigajo vse na križem, kakor sulice
v boju.

Ko pomoli stara teta Barba glavo iz veže ali
se vstopi celo na prag, se ozre po dvorišču in za¬
kliče : »Zdaj pa le k jedi, pa kar ročno, da se ne
shladi!« tedaj se prične domača procesija.

106

Najboljši sluh za taka povelja ima stari hlapec
Ožbalt, ki toži sicer, kako nerodno je pri dolu in
povsod, če človek slabo čuje.

Tedaj pomakne urno svojo pipo v žep, in obriše
z rokavom pot raz čelo. Prišedši v vežo, kar omahne
na svoje mesto in obesi na podobo svetega Roka
svojo razcveteno širokokrajno pokrivalo.

Za njim prideta njegova mlajša tovariša, konjski
in mlinski hlapec in ugibljeta med potoma, kakovo
vreme vtegne biti tja na nedeljo na cerkveno bla-
goslovljenje. Manjši bledoličen močnat tovariš meni,
da jug nekako preveč pritiska, da ga čevelj tišči
in da sodi on po teh nezmotljivih znamenjih, da
bi bil dež ali kali. A kralju dveh lepo rejenih
pramov v hlevu to ne gre prav v glavo. On bi
stavil za nekaj grošev ali za bokal vina po srebrni
dvajsetici, da bode nebo jasno, kot ribje oko. —
Vse to pa zaradi tega, ker ima on pri fari ljubico,
ki mu je obljubila tedaj govoriti nekaj besedi z
njim in tudi on bi jej imel povedati mnogo, če ne
pojde dež, ki bi vse spridil in sejmovalce razpodil.

Bolj od strani in potuhnjeno stopi tudi boso¬
pet pastir v vežo in se molčeč pridruži mogočnim
hlapcem, ki se mu dozdevajo najimenitnejši ljudje
na svetu. Saj koliko potov je vže mislil, kako pri¬
jetno bode, ko dorasle in služi za hlapca. Tedaj
bode kralj vaške mladine in ponočnih shodov. Lju¬
bico si zbere in nihče si ga ne upa pikati, vasuje
lehko in ničesar se ne boji. In marsikatero merico
ga lehko stisne doli v prvi krčmi, tudi brez novcev.
Hlapec je, trideset goldinarjev služi na leto in nekaj

107

hodnikovega perila, pa bi vina ne pil, ljubice ne
imel, pa vasoval ne bi ? Kedo pa bode, če ne takov,
in kedaj, če ne tedaj ?

Rudečelične, zagorele dekle so najpozneje pri
omizji, kakor bi se sramovale ali pa, da bi hotele
pokazati, češ: kaj nam mari jed. Lehko smo brez
nje, če hočemo.

»Pojdite no, pojdite! Kar sklicati vas ni. Tako
slasten ješprenček sem skuhala, pa se bode kar
ves shladil, ker vas ni«, vzklikne zopet stara Barba
in potegne velik križ božji po suhem obrazu in
moli pobožno in glasno predjedilno molitev. Kakor
čebelni roj zasumi moški odgovor v molitvi, a žen¬
ski glasovi se razločujejo čisti in glasni.

Zdajci stopi tudi gospodar, oče Mlinar, iz
mlina, sname urno močnato kapico in pravi: »Bog
vam blagoslovi«, ter pristavi: »kje pa je Štefan?«
Družina se spogleda, kakor da bi se hotela pre¬
pričati, ali ga res ni pri mizi. Mati Mlinarica tam¬
kaj na spodnjem koncu pa pravi: »Doli na vas je
baje šel, nekaj opravila ima.«

»K jedi se pride, naj se ima čas ali ne čas«,
odgovori resno oče in zavihti žlico. A videti ni,
da bi mu šla nocojšna večerja posebno v slast.
Tihota nastane nekaj časa. Stoprv, ko gospodar v
sobo odide in mati za njim, vzbudi se večja živah¬
nost. Mlajši hlapec namreč draži svojo družico, ru-
dečelično deklo, da nocoj ne bode ljubega pod okno,
če se bode tako modro držala in kar nič pogovorila
ž njim.

108

Teti Barbi pa to nič ni prav povšeči. Še prav
pregrešno se jej dozdeva, zatorej kaznuje z resnim
opominjajočim pogledom norčevalca. Ondi na dru¬
gem koncu je zopet drugačna govorica. Stari hlapec
Marko razklada namreč mlajšemu mlinskemu, daje
imel minulo noč čudne sanje, ki gotovo niso brez
pomena, ter da bi rad, prav rad v loterijo stavil,
da bi terno zadel, ali kali. Pa je uže križ, kedar
ima človek dobre misli in poštene sanje, tedaj pa
kaj druzega ni po godu. On je namreč včeraj za
tobak popolno spraznil mošnjiček, niti kebra nima,
da bi se smrti rešil, ko bi prišla. Te »umare« bi
bile pa vendar tako pripravne, pa tako dobre.

Ko tovariš pelo tako umetno izpeljanega go¬
vora noče razumeti in se trudi obrniti govorico na
druge reči, sune ga pripovedovalec s kvedrastim
čevljem pod mizo in mu zašepeče: »Ne bodi, ne
bodi takov, pa posodi mi tja do nedelje eno dvo-
jačo ali pa dve. če pride terna, pil bodeš, da se
utopiš v vinu, če hočeš.«

Dekle danes nimajo posebnega razgovora. One
le tega ne morejo umeti, da nocoj ni Štefana pri
mizi. A tudi to uganjko jim razdere bolj postarna
družica, ki ve vedno vse novice v treh farah na okrog.
Ona meni namreč, da je šel vasovat — k Srakar-
jevim, ter da bodo ženitovanje imeli, če Bog da.

»Ali res?« prikimajo družice. »Tista Marjetica
ima pa srečo. Kaj mislite? Možiti se iz koče na
grunt in mlin, to ni kar tako. Kaj tacega se ne
primeri vsaki.«

109

Teta Barba, ki je nocoj posebno slabe volje,
potegne zdajci zopet velik križ po obrazu in večerna
molitev se prične.

Po molitvi pravi: »Zdaj pa le spat in počivat,
moštvo, ni potreba hoditi razgrajat in ljudi budit
po vasi!«

Glasen smeh se čuje za odgovor. Mlajša hlapca
namreč ogrneta kamižolo ih ubereta pot pod noge
tja pod vaško lipo. Marko hiti tuhtat v posteljo
poleg konj, ali bi bile res tiste številke pripravne
za stavo, in bosopeti pastir se zarije v slamnate
svisli in preračuni pred spanjem na prste, koliko
let mora še včakati, da bode hodil na vas kot ona
dva hlapca, da si izbere ljubico, - — da bode — srečen.

»Da bi se s tako pečal, ki nima nič, in ni nič,
in ne prinese nič k hiši, tega kar kratko malo ne
trpim«, pravi mlinar svoji ženi, ko potihnejo gla¬
sovi v veži, in meri s širokimi koraki sobo.

»Jaz sem ga svarila in mu branila vedno, saj
veš. Ge pa noče storiti dobro,« odgovori ženica in
milo se jej stori pri srcu.

»Bomo videli, če bo. In kedo je gospodar pri
hiši, ali jaz ali to mlado seme?« vzklikne mož, se
razkorači pred ženo, pipo iz ust vzame in pljune
po tleh.

»Vsa hiša je uže v jezikih. Nihče ne govori
druzega kot o njem. Zdaj ne pomaga mnogo pre¬
poved — ali pa nič«, vzdihne mati.

»Kaj praviš, ne pomaga? Zakaj mi vendar
niste povedali prej, kako je? Vredna si ti, da bi

110

tri palice zlomil nad teboj, ker si mu dajala potuho
in ga zakrivala. — Zdaj pa imaš, kar si hotela.«

»Bog nebeški ve, da ne. Pa jeziti se ni treba
zaradi tega. Z lepo se več opravi kot z grdo, to
si zapomni!«

»Je vse eno ; mene še ne pozna ta fantalin,
a jutri me bode, in če ne vboga, gre naj iskat
dom in očeta, kamor hoče. Pa še ti pojdi za
njim, če ti ni prav!«

Izgovorivši iztrka mlinar pipo, navije uro na
steni, vzame lojevo svečo in odide trdih korakov
po veži in dalje po stopnicah v prvo nadstropje
k počitku.

Mati pa še dolgo sloni v sobi in joka na tihem
in skrivaje. Tako žalostna uže ni bila davno. Sin
jej napravlja toliko skrbi, mož je osoren in trd,
kakoršen ni bil prej nikedar, in strupeni jeziki ne
puste v miru poštene hiše.

V resnici neprijetne reči za spoštovano, pre¬
možno, od toliko ljudi zavidano mater mlinarico!

XX.

Pravijo, da je vsaka praznota dolgočasna. In
kako bode drugače? Kedar list na drevji rumeni,
bela breza trepeče na pogorji, sključeni borovec
priklanja svoje otožne vrhove, tedaj beži veselje
in življenje iz gozda in dolg čas in samota se vse¬
ljujeta na njegovo mesto. Sivkasta seničica počiv-
kuje v obližji hiše, po mejevji pa ponižen kraljiček
strže za oglom. Celo nebo je spremenjeno. Sanjavi
oblaki beže tako urno, tako plašno dalje in dalje.

111

Kedo ve neki kam? In tudi v naših prsih se budi
prej neznano hrepenenje, da bi se dvignili in ja¬
drali z njimi.

Ta sprememba, ta poezija v naravi in v člo¬
veškem srcu pa je doma le na deželi, sredi tihe
doline in odmeva le v nepopačenih prsih.

Marjetica druga leta bližajoče se jeseni niti
opazila ni. Se veselila se je je, kajti ostajala je
potem bolj pri domu in sedala ob dolzih večerih
za brenčeči kolovrat. Letos pa, oj kako čudno, ne¬
razumljivo jej je pri srcu! Cvetice vene ob potu,
noge jej šume po listju, vsa narava umira. Le ho¬
tela bi še, da bi umrlo z njo tudi njeno nepoznano,
skoro nestolmačeno čutilo, ki jo spominja vedno
in vedno — Stefana.

Kako srečna je bila pač nekdaj, ko ga še po¬
znala ni, ko ni mislila nanj, ko ni vedela razločka
med poletjem in jesenjo, veseljem in slovesom!

Tedaj je zgodaj vstajala in pozno hodila k
počitku, pa nikedar se jej ni zdel predolg dan, dolg
večer. Kozi je pasla po pogorji in rože je trgala,
povijala v vence in pesmi je prepevala. Proti ve¬
čeru je okopavala cvetje v svojem vrtu, presajala
in zalivala rožmarinček in rudeče nageljne. Večje
sreče ni poznala.

Zvečer pa je poslušala očetne pravljice, pomo¬
lila v postelji materno molitev in preselila se v
sladke pa mirne sanje.

Zdaj se straši belega dne, roparja njene ra¬
dosti. če gre v gozd, dozdeva se jej, da stresajo
cvetice glave in se priklanjajo, kakor bi šepetale:

112

glejte Marjetico in obžalujte jo ! Celo ščinkovec na
veji speva drugače, rudečepasasta penica v grmovji
se je zboji. In ljudje stikajo glave, če jo vidijo na
potu, ali kjer si bodi. O, zdaj spozna stoprv, da
svet ni dober in občuten, da je hudoben in sovra¬
žen, pa da mora njena ljubezen v prsih biti pre¬
grešna, kazni vredna, dasi si ni svesta zakaj.

Tako sedi Marjetica jesenskega popoludne v
gozdu na mahovju in Žale misli jo obspo. Nad njo
se pode sivi oblaki. Mogočni hrasti in tenki mecesni
šepečejo na levo in desno, krokar kroka nad vrhovi,
ona pa se čuti tako samotno, pa tako zapuščeno!

Lepe tolažilne misli je imela nekcdaj in te so
jej izbezale, sladko je sanjala in sanje so bile pre¬
grešne. Stefana je rada imela, in to jej je prepo¬
vedano.

Kaj jej še ostane? Ničesar. Vendar nekaj še.
Tja pod zeleno košato smreko sede in potoži svoje
gorje na deblu smreke viseči podobi Matere Božje,
— ondi se razjoka, da se jej vsuše solze — ona naj
jo usliši, saj je zapuščena sirota, nesrečna Marjetica.

Ko se predrami, ozre se v visoko nebo in tja
v dolino na rudeči vaški zvonik. In tedaj zacvrče
lastovice v kolobaru ondi v višavi. Zdaj jemljejo
slovo. Še enkrat oblete ponižna podstrešja, slamnate
strehe. Sredi vasi glasno zažvrgole in se dvignejo
vedno višje in višje, — da jih ni več.

Marjetica zre dolgo za njimi. Z desnico pa jih
pozdravlja, kakor bi jim hotela reči: »O počakajte
me, o vzemite me s seboj! Tudi jaz se dvignem
z vami — tudi jaz, — ko bi se mogla!«

113

Tudi Srakar je bil v jeseni navadno bolj resen,
kot sicer. Vedel je, da je zima pred durmi in po¬
znal je njene križe in težave. S staro zaprašeno
polhovko na glavi je hodil tedaj okoli pohištva in
urejeval in popravljal, kar je bilo treba. Tega pa
ni manjkalo nikedar. Več potov je vže preračunil
na prste in na pamet, ali je založen dovolj s panjači
za bodoče mrzle snežene dni, ko bode iskal edine
pomoči in tolažbe pri toplosopeči, prijazni peči.

Tudi za cepiče in mlado drevje na vrtu je
imel mnogo skrbi. Pobelil je je z apnom ali ovil,
kakor dojenca, v slamnate povoje, da mu je ne
hodi objedat bosopet gladen zajec, ko bode tako
ščipalo in zeblo zunaj, ko bode žameten grm in
strm, ko bode tako žvižgala lakota po praznem
želodcu, in ne bode nobene bilke za pod zobe.

Marsikedo bi sodil potem, da Srakar prav nič
srca in občutka ni imel. A to ni istina. Bradati
kozi in celo hišna kuretina mu je bila vso jesen
v mislih. Za prvi je nalomil, nanosil in nasmukal
prav mnogo naročij vejevja ter ga lepo posušil za
zimo. To bodeta imeli tako bolj za praznik in za
imenitniše dneve, kedar tudi Marjetica kaj vrže
nad cvrčečo ponev in vmesi boljši kruhek, po¬
stavim o Božiči ali o pustu. Sicer pa bode dobra,
o prav dobra, ječmenčkova slama, nekaj repnega
perja, nekaj olupkov, in še kaj druzih kuhinjskih
ostankov. Vse pojde v slast.

Za čopaste kokoši in spreminjavega rudeče-
rožastega petelina je bilo tudi preskrbljeno. Pod
klopjo okoli visoke peči so bile napravljene gredi

8

114

in omrežene z leskovimi šibicami. Na polici pa sta
stala dva lonca slabejega, odbranega ječmenčka.

Tudi samega sebe in Marjetice Srakar ni po¬
zabil. Sebi je dal podkovati in nekaj zakrpati kve-
draste čevlje, da ne ozebe v palec k maši gredoč,
Marjetici pa je kupil črne raševine za gorko zimsko
krilo.

Tako je stal Srakar isto popoludne na hišnem
oglu — in srce mu je igralo neke tihe zadovolj¬
nosti s svojo revščino. Življenja, njegovih strasti,
sijajnosti in želja ni poznal, pa tudi goljufije in
slepljenja ne, saj je vzrastel v siromaštvu, živel
vse dni v njem. In zakaj bi ga žalilo ono v zad¬
njih večernih dneh?

Zdaj se ozre čez ograjo Marjetičinega vrtiča,
in ko prižene ona ravno s paše, jo zakliče: »Mar¬
jetica, rože spravi še nocoj iz vrta, jutri pobeli
slana in tudi po snegu že diši. Kralj iček vže ves
teden strže za ogli in kliče: »Zaprite duri, stržek,
zaprite duri stržek, stržek.«

In Srakar sam se spomni pri tem, da bi bil
pozabil kmalu najimenitnišega opravila, malih oken.
Obložiti in zamašiti jih mora namreč vsako jesen
z zelenim mahovjem in popraviti in urediti, kar je
poškodovanega.

Danes je v resnici prav resen dan. Zapro se
za dolgo, otožno zimo okna. Stoprv vesela kukavica
jih odpre zopet, ko se oglasi ondi tik gozda in na¬
znani vzbujeno pomlad.

Ko ima opravilo Srakar z okni, hiti Marjetica
v vrtiček in se sklone nad odcvele na pol zvenele

115

cvetice. Kako jo užali ta pogled! Rožmarin ček vže
skoraj pojemlje. Pozabila mu je priliti zadnji čas.
Nageljni otožno povešajo obletene glavice in vrtnice
so zadnje burje kar posmojene in popaljene.

A vendar drago jej je vse in še bolje, kot jej
je bilo. In kako ne ? Naj lepše ure je preživela med
cvetjem, med rahljanjem, prilivanjem in okopava¬
njem njegove zemlje. Pa zdaj, o kedaj sedi zopet
v vrtu poleg njih in se pogovarja kakor s starimi
prijateljicami ž njimi ? Kedaj se vrne pomlad ? Morda
njej, njenemu cvetju — nikedar, nikedar več.

V tacih mislih se jej užali srce in solza jej
kane na lice, ko prenaša cvetličje v sobo in raz-
postavlja po oknih.

Srakar urno opazi to in pravi: »Kaj ti je?
Jokati ni treba, ni ti sile in ti je ne bode kmalu,
če hočeš.«

»O ko bi hotela jaz«, vzdihne Marjetica in
sramežljivo pobesi obraz, »ne bilo bi je v resnici.
Pozabila bi vsega, vsega, in vse bi bilo prav. Tako
pa kar živeti ne morem več.«

»Pametna bodi, pa vesela! Le poglej, koliko
panjačev imava za zimo! In ječmenček se je ob¬
nesel in sočivja je polno shrambo, obleči imaš
tudi kaj.«

»Kaj hočeva še več?« tolaži Srakar, ki je danes
posebno rahločutnega srca, Marjetico in si veselja
natlači novo pipo.

»Saj sem vesela, oče, prav vesela. In zakaj
bi ne bila?« odgovori deklica in urejuje cvetlice,
skrivaj pa misli: »O veselile so me nekedaj take

8*

116

reči. Zakaj me ne vesele več, zakaj vem in ne
vem, kaj hočem, zakaj poznam jedva samo sebe?
Zakaj? Ljubi Bog, ti veš dobro, da nisem mislila
nikedar na-se, samo enkrat, in to se mi šteje v
greh, zaradi tega moram trpeti tolikanj.«

XXI.

Drugo dopoludne je stalo na vežni mizi pri
Mlinarju pol poliča rudečega vina, hleb rženega
kruha in nož na njem, zelena solnica in na lese¬
nem krožniku nekaj slastne, dišeče slanine. Oče
Mlinar pa je sedel za omizjem in užival božje
dari, njegov vsakdanji priboljšek pred južino.

Ko izpije polno kupo vina in obriše z dlanjo
svoj čistoobrit in dobro rejen podbradek, zakliče
proti nasprotni strani v mlin: »Štefan!« Poslednji
vrže vevnico, s katero je ravno pščenico meril, na
vreče, potegne mlinsko kapico globlje na čelo, ter
odide stoprv, ko oče v drugo zakliče, v vežo, in
sede ondi molče na klop in podpre glavo v dlan.

»Štefan, zakaj te ni k jedi in k molitvi zadnji
čas?« pravi Mlinar, ostro pogleda sina in porine
ostalo slanino in kupo vina predenj, kajti sicer sta
južinala vedno skupno.

»Dela je dovolj in v delu se pozabijo druge
reči«, odgovori Štefan in niti ne pogleda jedi in
pijače pred seboj.

»Semtrtje imaš, menim, hoje celo nekaj preveč.
Druščine ti tudi ne manjka, saj nisi izbirčen v njej.
Da le godi tebi; kaj reko drugi, ne prašaš.«

117

»In kedo mi šteje nekaj večernih ur, oče?
Vsak hlapec jih porabi, kakor hoče — in jaz bi
jih ne smel?« vpraša nekako osupnjen mladenič,
pogleda roditelja, potem pa se obrne v stran, in
dlan, v katero je vprt, se mu vidno trese.

»Smel ali ne smel, je vse eno. K molitvi in
k mizi pridi in ime poštene hiše imej v čislih, to
ti povem, fante, danes in vselej«, vzklikne zdaj raz¬
jarjeni Mlinar in položi pipo, katero je hotel ravno
kar zažgati s kresilno gobo, jezno na mizo.

»Jaz vam ne delam sramote, oče, in vam je
ne bom. Odgovorite, povejti mi, kedo je trdil to;
poznati bi ga hotel!«

»Kaj je mari čast to, velika čast, če govori
pol fare, vsa fara, da zahaja Mlinarjev Stefan k
Srakarjevim, da lazi za beraškim dekletom ? Kaj
ne, to je prav imenitno?«

»Oče, kaj ste rekli? Tudi vi —!« vzklikne
zdaj mladenič, zbledi, se dvigne pol izza omizja,
kakor v obrambo in omahne zopet nazaj in zakrije
obraz. To Mlinarja zbode, razjari.

»Jaz, jaz, ravno jaz! Le poglej me, tvoj oče,
tvoj stari, pravim tako, in ti zabičujem, da nimaš
od danes več govoriti z ono deklino, da ravnaš
tako, kakor jaz hočem, da vaju vstrelim in razte¬
pem tri palice nad vama, če vaju vidim prvič skupaj.«

Te besede je izgovoril oče v silni strasti. S
pestjo vdari tri pote ob ogel mize, da zazvene
kupe in besni potem po veži gori in doli. Stefan
molči, kakor okamenel nekaj časa, potem potegne

118

z desnico po očeh, morda si otrne skrivno solzo,
in pravi:

»Oče, čemu je treba prepira? Le to vam po¬
vem, da so Srakarjevi pošteni, najpoštenejši ljudje,
da je Marjetica zlata in srebra vredno dekle, da
naj Bog odpusti tistemu, ki jej reče žal besedo,
jaz mu ne bodem, da me krivica žene lahko tako
daleč, da pozabim, da sem sin —, da imam brez¬
srčnega očeta, ki naj ga ljubim in spoštujem.«

»Molči, molči, fantalin! Nesramnež, kaj je to?
Tebi naj se vklanja oče, o tvoji beračici naj častno
govori? Ge sem ti brez srca, prav je, in ostati
hočem. Le pojdi, pojdi, obesi se jej na vrat; ko
vama jame trkati glad na vrata, vže prideta, a
moja hiša vama je zaprta danes in vselej.«

»Tako, oče! Prav je, hvaležen sem vam. A
prisegam vam, da vas nadlegujem zadnjič, da vas
ne prosim ničesar več. Zagotavljam vas tudi, da
gorje onemu, ki zasmehuje siromaštvo. Pri Bogu
je milost, pri beraču je ni.«

»Stori, stori kakor hočeš, pa le urno, niti
poldne niti večera ti ni potreba čakati!« pravi oče
z zaničljivim glasom in se ponosno ozre na sina.

Zdaj prihiti iz prvega nadstropja mati.

»O ljubi Bog, kaj pa imata, kaj pa je?«
vzklikne in vije z rokama, zagledavši bledega
sina in razjarjenega moža.

A Štefan vstane, ne pogleda nikogar in molče
odide na vrt. Ondi podere plot, ki mu zavira pot
in izgine med drevjem proti gošči.

119

»Ti si kakor ogenj, kakor voda dereš naprej.
Se v obup ga spraviš, reveža! Kaj sta imela?«
vzklikne mati potem in solze jo žalijo, videč, da
je izginil sin. »Ce ni druzega, kakor zaradi tiste
deklice, bi ne bilo potreba tega. Sam jo pozabi
in spozna, da ni ona za-nj.«

»Molči! Jaz že vem, kaj delam in kako delam.
Da bi me vsak fantalin vodil za nos in mi v  rekel
v oči, da dela, kar hoče, meni nič mari. Žal mi
je, da mu nisem pokazal drugače, kedo je oče,
kedo sin, kedo naj govori, kedo vboga.«

»Pa bi bil vendar z lepo opravil, zakaj ga
žališ? Oh ljubi Bog, vže tako me noč in dan skrbi
za-nj. Čestokrat niti očesa ne zatisnem, kaj pa bode
stoprv zdaj«, zdihuje ženica.

»Palico mu daj, palico, pa ne potuhe in skrbi,
pa bode storil prav in bode«, pravi zaničljivo mož.

»Oh, ti pa kar nič srca nimaš. Mrzel si kakor
led, in kamen imaš v prsih. Saj si vendar oče in
on je tvoj otrok, pa si tak, da ni živ človek tak.
Meni kar živeti ni več pri tebi.«

»Pa za njim pojdi! Oba bodita, kjer hočeta,
če ti ni prav! Jaz sem gospodar; tako bode, kakor
jaz hočem. Kedor ni mojih misli, tam-le so duri«,
pritrdi mož, izpije v. jezi zadnjo kupo vina in odide
v zapuščeni mlin. Ondi dviga in premetuje vreče,
urejuje kamenja in stope, da se mu vidi na prvi
pogled, daje razjarjen, nepopisljivo razvnet, kakor
gad, kakor še nikedar.

Mati pa sloni še dolgo žalostna na omizji
in izdihuje, govori sama s seboj, dokler ne zazvoni

120

poludne v zvoniku, tako jasno, tako milo in veselo,
kakor vselej. A ona moli danes angeljevo češčenje
z objokanimi očmi. Po molitvi pa odide po stop¬
nicah v zgornjo sobo, zaklene duri in je niti k
južini in k družini ni, kakor je sicer njena navada.

XXII.

Tisto noč je spalo vse. Luna je sijala na viš¬
njevem nebu, psi so lajali po vasi prijazen glas,
in prva jesenska slana je bliščala po dolu in po¬
gorju. Bila je lepa, prav lepa jesenska noč. Po
vasi so vže davnaj pogasnile luči, le ondi v krčmi
ob cesti je še nekaj fantov žganje pilo in s pestmi
ob mizo razbijalo. Tudi Mlinarjev mlin je počival
nocoj, kot vže davnaj ne, kajti gospodar je odšel
popoludne v krčmo. V mraku se je vrnil s težko
glavo in potem je legel.

Mlinarski hlapec je porabil to prijetno prilož¬
nost sebi v korist. Se pred enajsto uro je vodo na
jezu zaprl, kamenja vstavil in odšel vasovat k svoji
ljubi v bližnjo vas.

Sicer pri Mlinarju ni spala še ena oseba. Mati je
sedela v pozno noč na postelji, molila in skrbela je
za Štefana, ki se ni vrnil, kar sta se sprla z oče¬
tom. Tudi Srakarjevi Marjetici je nesla stara vaška
ženica to novico, ko jo je videla prati na studencu.
In vboga Marjetica! Tudi ona je skrbela bolj kot
mati in oče, bolj kot ves svet, tako kot skrbi le
prava, deviška ljubezen.

Ko bi bil šel kodo v pozni uri po cesti mimo
vaške krčme in bi se bil skozi omreženo oknice

121

va-njo ozrl, videl bi bil polno omizje mladeničev
okoli polnih kupic vina in žganja prav vesele volje.
Le ondi sredi med njimi bi bil opazil Stefana, ble¬
dega, molčečega, v pest podprte glave.

»Vino in žganje pijmo in veseli bodimo pa
je, kaj ne Štefan, ti si pravi junak, kedar hočeš?«
napije zdaj kuštrav, vesel sosed, kateremu vže leze
pijača v glavo, Štefanu. On vzame kupo, a se je
jedva dotakne in svojemu tovarišu po mizi porine.

»Kaj bodeš neki, Štefan? Zvrni ga, saj nima
kosti, moči pa dovolj! Pri moji veri, da je to pravi
cekinasti šentjanževec, kaj ne krčmar Kavka, da je,
kakoršen se ne dobi pod vsako streho«, vzklikne
sosed, pogleda po strani Štefana in izlije polno kupo
žganja v se.

»Da bi ne bil? Je je, na moje pošteno ime, da
je«, pristavi rudečelični krčmarček, ki priteče iz kleti
zdajci in pravi: »Pa še en poliček ga bomo, kaj ne
fantje, ker smo vže skupaj in dobre volje nocoj ?«

»Štefan plača nocoj tri bokale sam, zato, ker
se tako kislo drži, kakor bi se mu bili mladiči iz¬
peljali iz gnezda«, kriči pivec na drugi strani in
udari s praznim poličem ob ogel mize, da kupe
zazvene. Štefanov strupen pogled pa ga urno umiri,
da pristavi: »Povej Štefan, kaj imaš na prsih nocoj,
da si žalosten. Kar zini! Vso vas poderemo, in gore
prestavimo nocoj, če si vesel in je pomagano tebi.
Kaj ne fantje, da jih, za Štefana vže, če za nobe¬
nega druzega?«

122

»Res je, prav imaš. Vse fare se ne bojimo.
Gorje mu, ki žali katerega izmed nas«, vzklikne vsa
druščina in napije svojemu kralju in vodji Stefanu.

»Jaz ne potrebujem ničesar, ničesar in vi mi
ne morete pomagati, če si ne pomagam sam«, pravi
Štefan in izpije prvo kupo napite pijače.

»Da bi ti mi ne pomagali, Štefan, mi? Ge se
ti kuja Marjetica, ali če ti hodi kateri drugi v
škodo, kar reci! Pomnil nas bode in poznal, kaj
so Briščanje, če jih še ne pozna.«

»Ne besede več o tem, če ne, pomnite, kedo
sem jaz!« pravi resno Štefan, in nihče si ne upa
govoriti dalje o tem.

Ko zapuste v pozni uri krčmo, se vstavijo še
pod vaško lipo in zapojo ondi tisto, ki pravi:

»Na vasi tiho je nocoj,
In tema krog in krog;

Ne čuje ljubi angelj moj,
Meglk pokriva log.

Za selom pa se čvrsti glas
Razlega fantovski,

Ki ljubav gorka v tujo vas

Jih vabi k ljubici.

Naj le gredo, naj le pojo

In piskajo v pero,
Saj kmalu radostno oko
Solzi se jim v slovo!

Pod oknom ondi tudi stal

Tedaj bom zadnjo noč,
Slovo od ljube bom jemal,
Odšel na tuje proč.«

123

četrt ure pozneje je tiho, prav tiho vse. To¬
variši se razido na desno, na levo, na vse strani.
Tudi Stefan se napoti domu. A prišedši na ogel
bele hiše z mesečino oblite, tihe, kakor da bi bilo
mrtvo in zapuščeno vse v njej, obspo ga neprijetne
misli minulega dne in srce se mu užali.

V hišo ne gre, saj je tudi zaklenjena dalje
za-nj. Tujega, zapuščenega se čuti, dasi je edin
sin, otrok spoštovanega, premožnega očeta.

Tamkaj ob jezu sede na skladnico hlodov in
zre v globino, kjer šume, grme, se penijo in tepo
valovi. Zopet mu pridejo druge misli. Zdaj hoče,
da bi se bil rodil pod beraško streho, da bi ne imel
ničesar, ničesar niti očeta ne, da bi mu nihče ne
ugovarjal in očital vboge ljubice. Da, koliko sreč-
neji bi bil! Trudil in vbijal bi se od jutra do večera
pa z veseljem, saj bi vedel za koga. Vse bi jej v
naročje prinesel in dejal: »To imaš, to je najino,
tega se veseliva in pozabiva žuljev!«

Čemu mu je premoženje, ime, čast, če je ne
sme rabiti prostovoljno in deliti z osebo, katero
ljubi.

Zdajci se zopet spomni, kako prijetno je bilo,
ko še Marjetice ni poznal, in da bi bilo morda bolje
za-nj, ko bi je ne bil videl nikedar. Brez skrbi je
živel, fantovska druščina ga je veselila, oče ga je
ljubil, mati ga ni svarila, vbogljiv, pošten otrok je
bil. Zdaj se pa potika v noči tu, kakor tat, kakor
ropar, dom mu je tuj, duri so mu zaprte.

A kaj je to, mož naj bode! Besede ne sme
prelamljati, prisege ne zabiti, Marjetice pustiti ne

124

more, naj se ves svet podere, in se vniči vse in
on ž njim.

Ko misli tako in podpira razvneto, trudno
glavo, zasledi ga hišni čuvaj, zvesti Sultan. Tiho
cvileč in s povešenim repom se mu približa. A
videč temen gospodarjev obraz, se prestraši. Plazi
se po trebuhu okoli njega, boža mu s taco koleno
in liže mu roki, kakor bi hotel reči: »Zakaj si
žalosten, vesel bodi, in pozabi, kar je bilo!«

Zvesta žival še bolj užali Štefana. »Vse me
preganja in sovraži, vzdihne, le ti me še poznaš,
ti si mi prijazen, Sultan«, in boža hišnega varuha.

To ojači črnega, lepo rejenega kosmatina. Ve¬
selja skoči kvišku in pleše in se spenja po svojem
mladem gospodarju, vleče ga za obleko, kakor bi
ga šiloma hotel_ vtolažiti in spraviti k počitku.

V resnici, Stefan plane zdaj kvišku, potegne
z dlanjo po čelu in obrvih, kakor bi si hotel iz¬
brisati neprijetno misel iz glave in ubere pot pod
noge, a ne proti domu, — temveč po stranski
stezi proti pogorju.

Zapazivši Sultan svojega umikajočega se tova¬
riša, zopet lahno zacvili in skoči za njim, da bi ga
pospremil na nočni poti.

Oster Štefanov pogled in dvignjena pest pa
mu naznani, da mu je prepovedana ljubezen, niti
dovoljeno varstvo svojega gospodarja. Torej sede
ob stezi, tiho cvili in zre otožnega očesa za Šte¬
fanom, dokler ne izgine za vrtnim drevjem in ne
potihne njegova stopinja ob pogorju. Potem se
vrne na svoje prejšnje mesto, vežni prag, počasnih,

126

resnih korakov. Med potoma kake tri pota pomen¬
ljivo z repom migne, kakor bi hotel reči: O to
je križ in težava z mladimi ljudmi 1 Stori jim, kar
hočeš in moreš, nikedar jim ni prav.

Luna se ravno skrije za oblake, ko postoji
Stefan na pogorju, dlan na čelo položivši, kakor da
bi premišljeval, naj gre dalje, ali naj se vrne.

Tiho je vse na okrog in okrog. Globoko pod
njim leži bela vas, ondi šumi vaški potok in tamkaj
le nekaj streljaj ev od njega, — stoji Srakarjeva koča.

Tja bi šel, z Marjetico bi govoril, na polknice
bi potrkal! Ali pa bi ne hodil? Kaj hoče tam? Ne
budi naj je, če počiva, saj je srečna v spanji. O
ko bi mogel zaspati tudi on, pa tako, da bi se več
ne vzbudil.

Vendar še danes gre, potem ne več, še danes
jej stisne roko in nikedar, nikedar več.

Takov in zelo hud je bil Štefanov boj. A zadnja
misel je zmagala. Kako bi bilo drugače?

Prišedši pod okno, se nasloni na skladnico drv,
pomakne pokrivalo na oči in posluša, če ga čuje
kedo. Vse je tiho. Le odljudni netopir švigne sem-
trtje nad njegovo glavo, nad skalovjem uka sova
in sem iz doline se jame glasiti posamezno pete¬
linovo petje.

Zdajci se sklone, potrka na polknice in šepeče:
»Marjetica, ali spiš, ali čuješ?« Nekaj časa molči
vse. Potem se čuje ženska stopinja in pri zaprtem
oknu se prikaže Marjetica, ki praša: »Stefan, ali si
ti? Štefan, tako pozno je, dame je kar strah.« »Mene

126

pa ni, to je ravno pravi čas za naju«,- odgovori
mladenič in vpre v ljubico svoje otožno oko.

»Oh ljubi Bog, kaj pa je, Stefan, da tako pozno
hodiš okoli? In mene srce boli, da mi kar počiti
hoče. Niti za trenotek še nisem stisnila očesa«,
vzdihne Marjetica, ko oddrsne oknice in zagleda
bled Stefanov obraz.

»Ce ti je prepozno, Marjetica, če te nadlegujem,
pa grem. Saj to je bolje za oba, pravi svet in baje
mu verjameš tudi ti.«

»Kaj je to? O jaz vboga reva! Kaj pomenijo
te besede?« vzklikne polglasno Marjetica in se
oklene mladeničevega vratu, kakor bi ga hotela za¬
drževati s svojimi slabimi močmi, ne pustiti ga od
sebe v temno noč.

»Marjetica, tu imaš robec, ki si mi ga dala
nekedaj za spomin. Vzemi ga nazaj, jaz ga nisem
vreden, daj ga drugemu, ki te stori srečno!«

Izgovorivši, poda Stefan bel, lepo zganen ru-
dečeopisan robec z Marjetičinim imenom in z let¬
nico in dnevom, kedaj ga je dobil v spomin.

»Ti ga res ne maraš več, Stefan, zato ker je
moj, ker sem v ti ga dala jaz«, vzdihne Marjetica in
vtrne solzo, čez nekoliko pravi: »Nazaj ga ne
vzamem, če ti je preslab, nadležna misel na-me,
vrzi ga od sebe, v jez, ali raztrgaj, vniči ga, kakor
si vničil ljubezen do nekdanje Marjetice!«

»Bog mi je priča, on, ki naju gleda zdaj in
naju bode sodil, da sem imel najsvetejše namene.
A ljudje, oni, katere naj ljubim in spoštujem, pravijo,
da je prisega greh, najina ljubezen nespametna.«

127

»To sem dejala tudi jaz, Štefan, a verjeti nisi
hotel. Verjemi; jaz ti odpuščam iz globočine srca !«

»Ne jokaj, Marjetica, pozabi me, jaz ti grem
iz očij! Daleč grem, tako daleč, kakor je svet širok
in dolg. Iztrgam si misel iz prsi, da sem imel kedaj
očeta, domovje. Samo tega ne bodem pozabil, da
sem te pahnil tako nepremišljeno v gorje.«

»Pojdi, pojdi Štefan, če drugače ne moreš!
Jaz ti braniti ne morem in tudi čutim, da ne živim
dolgoj« zaihti Marjetica in omahne.

Cez nekoliko se vzdrami, in pravi: »Še nekaj,
Štefan, pozabila bi bila kmalu. Tu imaš prstan, ki
si mi ga podaril. Na, vzemi ga nazaj!«

Izgovorivša sname s prsta lep svetel prstanek
in ga poda mladeniču.

Štefan ogleduje nekoliko časa prstan, potem
reče : »Jaz ga ne maram. Vrzi ga v travo, da se
izgubi, kakor si velela, naj storim jaz s tvojim
robcem!«

A čez nekoliko zopet vzklikne, kakor bi bil
nekaj pozabil: »Ali pa veš, Marjetica, kaj pomenja
prstan ?«

»Pravil si mi nekedaj, in pomnila sem do no¬
cojšnje noči, a goljufalo me je tudi to. Tolažim se
s tem, da ne zaslužim boljšega, da nisem vredna
milejše osode.«

Te besede ganejo Štefana. Z desnico potegne
skrivaje po očeh, kakor bi se sramoval solze v
očesu. Potem mu zažari obraz, nova moč ga pre¬
šine in pogumen pravi: »Marjetica, ali čuješ, prstan
pomeni večno ljubezen, zvestobo brez konca in

128

kraja. In kakova naj bi bila najina? Strupeni jeziki,
hudobni ljudje naj bi jo nama uničili? Tega ne!
Sramota bi bila! Tega veselja jim ne privoščiva.
Poglej, svet je dolg in širok! Tudi za naju se najde
še kje kakov prostorček. Dve krepki roki imam in
če stradam tudi jaz, nič ne de, za te prislužim
dovolj, saj ljubezen ne potrebuje mnogo, je-li da
ne? Ali češ, na tujem si poiščeva drugo domovje,
druzega očeta.«

Marjetica ne odgovori, a prejasen odgovor je
ta, da prstanek zopet natakne na prst in se oklene
Stefanovega vratu.

Tako slonita dolgo in molče oba. Posled pravi
mladenič: »Jaz grem, dolgo me morda ne vidiš,
a ne skrbi za to! Ko nama najdem novo zavetje,
se vrnem in vzamem te s seboj. — Ako se ne
vidiva nikedar več, misli, da na vsem širnem svetu
ni več usmiljenega srca!«

Izgovorivši poljubi Stefan deklico, stisne jej
tresočo roko . in izgine za vrtnim drevjem. Mar¬
jetica sloni kakor okamenela na oknu in zre mo¬
krega očesa v temno noč in ne ve, ali je resnica vse
to, ali so le sanje, samo goljufive, nemirne sanje.

Ko jame ugaševati burovž in rimska cesta na
nebu, omahne jej trudna glava in zgrudi se kakor
v medlevici na posteljo.

XXIII.

Nekaj dni pozneje vstane Srakar na vse zgo¬
daj, ogrne višnjev plašč, natakne pokrivalo na glavo
in hlača v hlev kozama klast. Prišedši na vežni

129

prag, kar zazija, pa kar vid mu jemlje. Ko položi
dlan na čelo, vzklikne, čudeč se: »Lej ga no, sneg
je padel, pa še kako na debelo ga je ! Kar drevje
se ziblje in priklanja. O vbogi moj repič, ves bode
pozebel in strohnel na njivi! Da ga nisem spravil
prej pod streho! In pa nekaj zelja je še na zelniku,
in tako lep korenček, pa tako slasten je vmes. Kaj
pa moji cepiči, cepiči, ki sem jih cepil minulo
spomlad? Tako lepo so poganjali in zeleneli, da
bi le oni ne bili kaj na škodi zaradi tega.« Izgo-
vorivši migne z glavo, se zavije bolje v plašč in
rine kar po celem snegu na vrt. Ondi potresuje
in rahlja drevje, da mu sneg kar v Zavratnik prši.
A to nič ne de. Da so le cepiči in drugo mladovje
na varnem. Sam sebe in svojega pomladnega truda
pri cepljenji vesel, se zopet vrne in niti ne opazi,
kako mu sili sneg v nizke, lesene opanke in da
je pobeljen, kakor berač o božiči. Celo na kozi
pozabi, ko otrka na vežnem pragu sneg raz opanke,
ga razpiha in raztepe raz praznični nedeljski plašč
in maha s širokokrajnikom po zraku, kakor da bi
ogenj pihal. Potem odsloni na pol hišne duri, pomoli
pol glave v sobo in zakliče: »Marjetica, pojdi no,
poglej no skozi okno, kaj je zunaj! Sneg je! sneg,
pa še na debelo ga je.«

Marjetica teče k oknu, obriše z belim pred¬
pasnikom roso raz šipe in ozrši se na plan, vzdihne :
»O sneg, sneg, zapadel je moje ostale solnčnice na
vrtu, prav gotovo jih je, da bi jih le polomil ne bil.«

Potem hiti kar goloroka in bosa na vežni
prag. A ko jo zagleda oče poleg hleva, kako tre-

9

130

peče mraza ondi, zakliče: »Kaj prezebaš, Marjetica?
Jopico obleci, pa črevlje obuj, pa ne novih, škoda
bi jih bilo. Glej, gazi je treba do hleva sem, do
studenca — in na pohišju proti vasi!«

Gez nekoliko se prikaže zopet Marjetica obuta,
v jopi rajne matere, ki jej je povsod preširoka in
predolga in z leseno lopato na rami. Vendar take
snežene pometalke ne vidi človek vsak dan. Mar¬
jetica je bila tako lepa, pa tako prijetno jej je pri¬
števala ta oprava, da bi jo bil človek kar gledal
in si voščil večen sneg, če bi bile vse snegarice ta-
kove kot ona.

Med tem pride Srakar iz hleva in vzame Mar¬
jetici lopato, s katero s pravo strastjo razmetuje
sneg na desno in levo. Marjetica mora pa pome¬
tati in čistiti za njim z velikansko brezovo metlo
domačega izdelka.

Po zajutreku in druzih domačih opravilih hiti
Marjetica na vrt, kjer je imela različno cvetličje.
Ondi razgrebe kar z rokama, da jo v prste zebe
in peče, sneg raz gredic.

»Oh, vse je zapadeno in uničeno«, vzdihne po¬
tem in počepne v razor. »Da sem morala tako po¬
zabljiva biti! Celo nekaj rožmarinčka je pod sne¬
gom in solnčnice so vse otresene in polomljene.
Dejala sem, naj se vesele ščinkovci in rumeni str-
nadje ž njimi, naj jih hodijo kavsat in obirat, zdaj
so pa preč!«

Gez nekoliko se vrne Marjetica s premrlimi,
sneženimi rokami in z rudečim prezeblim licem v
sobo. Ondi presadi poparjen rožmarinček v gorko

131

črno prst ter ga postavi k njegovim tovarišem na
okno. In ko sede sama za omizje s šivanjem v
naročji, še vedno ne more od njega odtrgati pogleda.

»Kedo ve, ali ozeleni in se okrepča zopet ali
umrje v kratkih dneh«, pravi sama pri sebi. »In
da sem ravno njega pozabila? Zakaj njega? Ali
ne pomenja to nekaj posebnega? Drugo zelenje
in cvetje bode poganjalo, se šopirilo in duhtelo
pomladi, njega pa davnaj več ne bode. In zakaj
vprašujem in premišljam vse to? O predobro vem,
česa me spominja prezebel ljubljenček. Tudi druge
vaške deklice oblečejo, ko muževl lipa sredi vasi,
nova rdeča krila, vesele se življenja. Marjetice pa
morda tedaj vže davnaj več ne bode. Beli sneg je
zapadel njeno ljubezen, beli sneg zapade kmalu
tudi njo.« V tacih zalih mislih omahneta Marjetici
roki v naročje in ondi počivata kakor brez živ¬
ljenja, ona pa nasloni glavo na belo steno.

Sloneč tako povzdigne nevedoma oko na sveto
razbičano v rdeči plašč ogrnjeno podobo Zveličar-
jevo v kotu. Skrivna solza jej priteče polagoma po
licih pri tem pogledu, mrtvi roki se zopet oživita,
in rdečica se jej vrne na obraz. In kedo ve in
ugane • — zakaj ?

Mej tem se oddrsnejo tiho, prav tiho hišine
duri in v sobo skrivaje zre nekedo, kakor da bi
iskal Marjetico. A videč jo solzno za omizjem, se
vrne. Marjetica ga niti ne zapazi. In prav je tako.
Saj zrla bi bila resno očetovo lice. Videla bi bila,
kako je pobesil glavo, kako se mu užalil pogled.
Prepričala bi se bila, koliko trpi, skrivaje trpi tudi

9*

132

njen reditelj — zaradi nje. In prejšnja tolažba bi
bila zopet uničena.

Tako se je pričela zima v Srakarjevi koči.
Prijetna ni bila nikedar, a tako otožna, tako dolgo¬
časna kot ravno letos, tudi ne.

Za dolge zimske večere je bila sicer Marjetica
dobro preskrbljena. V jeseni si je prislužila s tre¬
njem mnogo povesenj prediva. Časi je trla stoprv
prvo leto, vendar so jo hvalile vaške gospodinje,
da vrlo tare in da je predivo iz njene trlice čisto,
svetlo in žlahtno, kakor svila. Marjetico je veselilo
to, torej je rada pomagala povsod, kjer so jo pro¬
sili. Plačila v denarjih ni jemala. Zadovoljna je bila
s povesnom prediva, kajti sklenila je napresti si po
zimi iz svojega lepo kot sneg belo perilo, da se
poskusi lehko s prvo vaško deklico, če bi bilo po¬
treba. Najslajši in najprijetnejši zaslužek pa je bil
Marjetici za trenje, da je mogla semtrtje govoriti
ob večerih s Stefanom brez strahu pred strupe¬
nimi jeziki, in da jo je on semtrtje nekoliko domu
pospremil. Za eno samo tako uro bi bila trla ona
ves ljubi teden, če bi ne bilo drugače.

Za prejo je iztesal Marjetici Srakar po lastnem
umu bel nov, brezov kolovrat. Tako lep, tako lahek,
je bil, pa tako tiho se je vrtelo kolo, da ga kar
čuti ni bilo in da se mu Marjetica ni mogla dovolj
prečuditi in ga prehvaliti. Prav iz srca ga je bila
vesela.

Isto popoludne pravi Srakar Marjetici: »Ge
hočeš, ti pa uredim kolovrat ? Zima je tu in večeri
bodo dolgi, jako dolgi.«

133

»Saj je res, oče ! Kar iz podstrešja ga prine¬
site! Vže nocoj začnem presti. Spanje šemi tako
vtrguje vedno in vedno!« Proti večeru je stal pred
Marjetico kolovrat in preslica poleg njega. Na njej
pa je viselo pol povesna praznega prediva, da je
bilo videti, kakor jablana ali črešnja v cvetji. Srakar
pa je rezljal pri peči še nekaj brezovih in drinovih
kobilic, ter primerjal na vretenu, katera bode pri-
pravniši, katera ličniši.

Do večerje je bilo vse gotovo in urejeno. Ko
je bila posoda pomita, kuhinjsko delo končano in
kozi opravljeni in napaseni, sede Marjetica za ko¬
lovrat , okroži motvoz na kolo, udene vreteno,
oslini prst, poseže v predivo, pritisne z desno nogo
na stopalo, zažene z levico kolo in prijetno, pri¬
jazno vrvenje kolovratovo se oglasi. Pa kako ve¬
sela je Marjetica, da se jej je tako urno posrečilo
to delo. Srakarju pa žari gori na zapečku zado¬
voljnosti lice. Kar očesa ne more obrniti od Mar¬
jetice in kolovrata. In to vrvenje doni po njegovih
ušesih slajši kot naj lepša godba, kakoršne vže ni
čul, — kar so mu zakopali rajno ženo, Marjeti-
čino mater.

Tako se prično zimski večeri pri Srakarjevih.
Druga leta je vzela Marjetica semtrtje šivanje in
šla je v vas na večerno prejo. To je bilo prijetno
tedaj ! Na preji se zberd vse deklice iz vasi s svo¬
jimi kolovrati in prepevajo skupaj vesele pesni,
pripovedujejo pravljice in povesti, se smejejo in —
nekatere tudi namežikajo mladeničem, ki se zbirajo
okoli peči ali vasujejo pod okni. Marjetica pa kar

134

uganiti ni mogla tedaj, zakaj delajo tako, in nespa¬
metno se jej je zdelo to še — pred enim letom.

Letos je vse drugače. Sicer ima svoj bel nov
kolovrat, žlahtno, prazno predivo, a nekaj le manjka
in manjka. Zadovoljnosti ni in je baje ne bode ni-
kedar. Ena misel izpolnjena, vzbujenih, rojenih je
sto in sto druzih. — Tako je bilo baje nekedaj,
tako je zdaj in tako bode za nami.

Vendar semtrtje je bila Marjetica vsaj za tre-
notke potolažena, če ne prav srečna in vesela, saj
pozabila je težkega kamna, ki jej leži na prsih. To
pa je bilo ob istih večerih, ko je Srakar na zapečku
svojo pipico iztrkal ob noht levega palca, jo položil
na polico, lepo kakor župnik na prižnici roki sklenil
nad prsimi in dejal:

»Marjetica, nocoj ti pa zopet povem povest.
Ravnokar mi je prišla v glavo, pa prav lepa in
čudovita je.«

»Kar začnite in povejte jo, oče! Prav rado¬
vedna sem, kakova bode in vso od konca do kraja
si zapomnim na pamet«, vsklikne Marjetica. In
kakor nevedoma se jej ustavi kolo, nit se jej vtrga
na vretenu in brezova kobilica odskoči daleč tja za
duri, da jo mora z leščrbo v roči iskati.

Srakar pa pokašlja enekrati, potegne z dlanjo
po zamišljenem čelu in obritem licu, preloži desno
nogo na levo koleno, kakor češ, pripovedovanje ni
kar si bodi. Gospoda vže gospoda, ki pogleda v
knjigo, kar ne ve. A pri njem je to vse drugače.
Po tako važnih pripravah začne navadno Srakar:
»Bil je oče, ki je imel tri. sinove, tri vrle junake.

135

Ti trije vrli junaki so bili trije bratje, trije sinovi
ene matere, črne matere, mačehe . . .« Ta povest
je bila posebno lepa in zanimiva. Skoda, da je pre¬
dolga, da bi jo mogli ponavljati tu. Le konca ome¬
nimo, ki se glasi tako-le: Na zadnje je bila ime¬
nitna svatovščina, taka svatovščina, kakoršno ima
cesar na Dunaju, ki je iz srebrnih skled in zajemlje
z zlatimi žlicami. Pa še lepša, mnogo lepša je bila.
Plesali so in s petami ob tla bili, da se je zemlja
tresla, nebo zibalo in mesec in zvezde ugaševale na
nebu. K tej svatovščini so povabili tudi mene in
me posadili za omizje, kakor za starejšino. In dali
so iz naprstnika jesti, iz rešeta piti — z lopato pa
po — , da pomnim to svatovščino do zadnjega, zad¬
njega dne, dokler živim, diham in tobak pušim.

A Srakar je znal še mnogo, mnogo druzih
pravljic, postavim, o jari kači in slepem polžu, o
žabji vojski, o steklenem gradu, o zakleti princezinji,
o divjem, lovu, o zlatem zakladu. V tem pa so si
bile skoraj vse enake, da so se po gori omenjeni
šegi začenjale in končavale.

Marjetica je imela prav živo domišljijo, torej so
jej bile povšeči te čudovite pravljice in prav rada
jih je poslušala in mnogo jih je vedela vže na pamet.

Več potov je premagal Srakarja tudi zaspanec
mej pripovedovanjem. Nevedoma je podprl glavo
v dlani, pomrmral pol speč še nekaj besedi in
sladko zadremal. Tedaj se je vstavil tudi pogosto
Marjetičin kolovrat, kajti očeta ni hotela dramiti
v počitku. Semtrtje se jej je užalilo tudi srce, po¬
sebno v otožnih pravljicah. Dozdevalo se jej je,

136

kakor bi se bila pretrgala enako niti njena razvneta
domišljija. Vzdramila se je v pusti sedanjosti in
čutila je kakor junak marsikatere pravljice, da je
vboga, tako zapuščena.

Več potov je zadremala tudi sama na kolo¬
vratu. In tiho je bilo vse okrog. Leščrba je brlela
z velikim utrinkom, oče je počival na zapečku, le
stara zakajena ura je tikala na zidu, kakor prej.

V tacih trenotkih je Marjetica imela navadno
čudne sanje. Sanjala je o Stefanu in o sami sebi, da
gresta po ozki brvi čez šumečo reko, — da padeta
v valove; da se peljeta v čolnu in da nastane vihar.

Ko je bila nevarnost najhujša, zaklicala je glasno
njegovo ime in se zbudila. Mela si je potem oči,
gledala začudena okrog sebe, zdelo se jej je vse
tuje, vse spremenjeno. Poznala ni sama sebe več.
In če se je ozrla v okno, videlo se jej je, kakor da
bi nekdo stal pod njim in to je bil Stefan. A če ga
je poklicala po imenu, izginil je zopet kakor senca.
Svetal, kakor nebeška svetinja dolg žarek se je po¬
tegnil za njim. Tako se je čutila ogoljufano, užalo-
steno — in solze so se jej udrle po lici, — solze
prevroče domišljije, vroče mladostne ljubezni.

Potem naj pa še kedo reče, da Marjetični
zimski večeri niso bili prijetni in neprijetni, in naj
vpraša, kje je lepota, kje je prava poezija doma!

XXIV.

Beriščanje so bili dobri in prijazni ljudje, ka-
koršnih ne najdemo povsod. A razun pohvalnih
lastnostij so imeli tudi nekaj slabih, ali kali? To je,

137

govorili so radi o vaških novicah dolgo in dolgo.
Posebno zimski večeri so jim bili kakor navlašč
za taka opravila. A to bi še ne bilo največje hudo.
Vaškim novicam so tudi podtikali svojo nepokli¬
cano, semtrtje tudi krivično in brezsrčno sodbo.
In tako delajo baje povsod.

Vaški fantje so namreč vže drugi večer po zadnj ih
dogodbah v noči svojim ljubicam važno povest pri¬
nesli, da se je Štefan sprl z očetom, z Marjetico in z
vsem svetom ter odšel daleč, daleč, nihče ne ve kam.

Deklice so zmajevale z glavami; nekatere se
hudovale nad brezsrčnim Stefanom, nekatere po¬
milovale Marjetico, nekatere tudi dejale: »Prav jej
je, kaj je tako brezpametna, da je pogledovala za
Mlinarjevim sinom. Paste, tacega bi rada marsi¬
katera, ki je doma iz boljše hiše.« Drugo jutro so
pripovedovale ±o novico materam. In kar vedo one,
ne ostane tajno brezzobim tetkam in babicam, in
v kratkem zve vsa vas, vsa fara, vsa okolica.

Celo vaški možakarji so računali potem pri pipi
tobaka in kupici žganega na prste, koliko so vredni
Mlinarjevi travniki, koliko gozdi, koliko njive, mlin,
živina in pohištvo. C) gotovini pa so si lajšali račun
tako, da so dejali: Toliko ima, da sam ne ve koliko.
In bašte takovo premoženje, takovo bogastvo naj bi
se zaženilo Srakarjevi hčeri? Da, Mlinar ni prazne
glave, on vže ve, komu se upira in zakaj. Prav ima!

Takove dogodbe so bile kakor navlašč za vaško
mladež, ki se je zbirala na prejo zdaj pri tem, zdaj
pri onem sosedu, in ker Marjetica letos ni zahajala
tija, govorilo se je in razpravljalo, kar se je hotelo.

138

Pri Mlinarjevih pa še ni bila nobena zima tako
dolgočasna, kot letošnja. Mlinar je hodil s srebrno
okovano pipico v ustih okoli pohištva, po mlinu
in dvorišču, resno ukazoval in zapovedoval, sicer
pa z nikomur nič govoril. Hlapci so kleli in za¬
bavljali skrivaje zaradi tega nanj ter dejali: »Stefan,
to je bil gospodar! Škoda ga je! Stari pa je ves
čmerikav.« Tudi dekle in vsa družina ga je pogre¬
šala, da ne tega.

Ge se je sedalo o poludne k južini ali za ve¬
čera k večerji, molčalo je vse. Jedva se je odgo¬
varjalo Barbini glasni molitvi. Mlinarja od zadnjih
dogodeb ni bilo več k družinski mizi. Jedel je sam
v zgornji sobi.

Mati je sicer prisedela semtrtje na prejšnje
mesto, a videlo se jej je, da jej jed ne gre v slast.
Toliko, da je žlico pomakala v skledo. Več potov
pa jo je zopet urno položila in molčeč odšla v ku¬
hinjo. Hlapec Blaže, ki je po jedi navadno na
ognjišču z ogorkom pipo zažigal, pravil je, da ima
mati vedno objokane oči. In nihče ni vprašal, zakaj
neki. Znano je bilo vsacemu.

Istega večera je mati Mlinarica pri peči prejo
raz vreteno v klopčiče vila. Dekle so imele opravek
v kuhinji, moštvo pa se jo vže razšlo, kajti večerja
je bila končana in molitev tudi. Gez nekoliko pride
Mlinar iz mlina, premeri enekrati s širokimi koraki
hišo in pravi potem ženi: »Prinesi mi še polič vina,
nocoj v  me nekaj mrazi!«

Zenica vstane, molčeč odide v klet in postavi
čez nekoliko polno mero rumenega, cekinastega

139

vina na mizo. Ko sede zopet k svojemu opravku,
vzdihne na glas: »Da imaš le ti vsega dovolj in ti
je prav, pa je; po druzih ne prašaš. Sam ljubi Bog
ve, kje ravno zdaj fante tava in hodi. Oh, še ob um
bode, tako daleč ga žene tvoja nepremišljena ostrost.
Kaj je bilo potreba prepira in ga je bilo potreba?«

Mlinar strupeno pogleda, stoje zvrne polno
kupo v-se, potem se razkorači pred ženo in pravi:
»Stara, jaz bi mu naj bil kriv, jaz? Sam je hotel
tako, sam naj trpi in si pomaga, potem pa zve, kaj
je pokorščina, in kaj je oče.«

»Kaj so to roditeljske besede ? Ti bi moral
imeti pamet, ker si star, pa je nimaš, pa ne fant.
Lehko bi bilo dobro in prav vse z lepo. A srca ti
manjka, srca. Oče si, pa ne veš, kaj je očetovo
srce in vedel nisi nikedar«, vzklikne žena, dvigne
roki proti možu, da se nit utrga in klopčič zdrči
v naročje.

»Baba, saj ne veš, kaj govoriš! Ti si kriva,
ti! Od tebe je imel potuho, da veš, pa naj jo ima
še zdaj, kor hočeš, da naj velja le vedno tvoja«,
odvrne videzno smeječ se mož, a na obrazu se mu
bere, kako ga peko, kako ga skele ženine besede
in kako neprijeten mu je spomin na nemile do-
godbe. To razjari ženo.

Klopčič vrže po klopi, motovilo odrine in
kakor v maščevanje plane kvišku, dvigne pesti in
pravi: »Ti brezsrčnež, ti trda klada ti, torej tvoj
otrok ti ni nič, in žena nič, in ljubezen do obeh
nič? Ti še človek nisi ne, ker si tak, da nihče ni
tak, pa ne oče. Mrzel kamen, led imaš v prsih, pa

140

ne srca. Ko bi ga imel, pa bi otroka, ki tava iz¬
gubljen po svetu, poiskal in oče  bi mu bil, pa si
mu sovražnik. To ti povem: če se jutri ne vrne
Stefan, pa grem še jaz od hiše. Iskat ga grem
sama in nikedar več se ne vrneva. Le sam bodi,
je najbolje, saj nisi za k ljudem in k družini,
sama togota si, nič druzega!«

»Le pojdi, še nocoj pojdi, pa kar zdaj-le in
vse babe vzemi seboj, če hočeš, je vse eno ! Fan¬
talin naj bode, kjer hoče, meni nič mari in še ti
povrh. Jaz sem živel, ko vaju nisem poznal in
bodem tudi brez vaju; pa še bolje«, odvrne mož,
pljune po tleh, pocepta s črevljem in kakor v od¬
škodovanje pol kupe vina izpije.

Zena videč, da so vse njene besede nič, da
je mož nepremakljiv in trd, užali se jej srce. Na
klop omahne, zakrije y s koščenima rokama obraz in
jame glasno jokati. Gez nekoliko zopet vzklikne:
»Le molči, le molči, ker si tak! Bog te bode vže
kaznoval. Ti bodeš odgovor dajal za otroka, ti, nihče
drugi. Sram te' bodi domačih in tujih ljudi. Ge s
svojimi ravnaš tako, kako stoprv s tujimi! Zatorej
se te ogiblje in se ti umika vse!«

Zena je zadela pravo struno. Poznala je ob¬
čutljivost moževo. Mlinarju se v resnici stemni pri
teh besedah obraz, pesti se mu skrčijo in razjarjen,
kakor še nikedar vsklikne: »Molči, molči! Pridigarjev
in godcev ne potrebujem in jih ne bodem nikedar.
Jaz sem ti vže rekel, kaj stori, jaz storim pa svoje.
A dokler mi giblje ta-le mezinec na roči, le poglej
ga, se bode plesalo v moji hiši tako, kakor jaz

141

hočem, da veš. Komur ni povšeči tako, pa naj se
pritoži na cesarsko pečat in na gosposko in naj
me toži na kotomacijo ali kamor hoče.«

Te besede razjarijo ženo, kakor bi dregnil s
palico v sršenovo gnezdo. Strupene puščice lete
kakor toča v moža, kakor še nikdar in jezik pride
stoprv v pravi tek.

Ko vidi mož, da ne opravi nocoj ničesar, da
je ženska v besedi hujša, kot cesarski minister in
vsi jezični dohtarji vsega sveta, porine jezno ostalo
vino po omizji in odide iz hiše. Prišedši v vežo
glasno zakolne, stopi na prag in raz prag na vas
in po vasi v krčmo, v pozni uri, kar se ni zgodilo
vže leta in leta.

XXV.

Solnce je bliščalo in sijalo, kakor čisto zlato
na nebu. Drevje je bilo potreseno s srebrnim ivjem
in goro in dolino je krila nepregledna bela odeja.

Srakar je na vrtu skoraj do rogovile globoko
v snegu stal, v perišče sapo pihal, na saneh slonel
in zaklical potem: »Marjetica, le urno, če greš!
Čakal pa te ne bom.« Izgovorivši potisne pesti v
žepa irhastih rujavih hlač in s črevljem kaka dva
pota po tleh pocepta.

Nekaj trenotkov pozneje se odpro vežne duri
in na pragu se prikaže Marjetica, oblečena v bel
materni kožuh, z vezenimi rokavicami na rokah in
sekirico za pasom ter vzklikne: »Oče, vže grem!
Kar pojdite, jaz vas doidem, še h kozicama moram
pogledati.«

142

Srakar se zapreže torej v sani, nekaj pomrmra
polglasno in odrine po strmini, kajti nekaj pa¬
nj ačev mora pripeljati raz višino in baš zdaj, dokler
je zameteno pečevje. Marjetica se je vže dolgo
veselila te vožnje in prosila očeta, naj jo tedaj s
seboj vzame. Srakar jej je privolil in dejal: »Kvišku
bode šlo težavno, sape bode zmanjkovalo, a navzdol
zdrčiva lahno in urno, kakor v svetlem koleseljnu.

Marjetica stoprv vrh prvega klanj ca doide očeta.
Da bode tako urno vozil, bi si še misliti ne bila
mogla. Vendar nekaj je bila svoje počasnosti tudi
sama kriva, nihče drugi. Prišedši nekaj streljajev
na višavo se ozre v dolino, tja na tiho vas. In
kakov prizor se jej odpre tu ! Kar začuditi se mora,
tako se jej dozdeva vse spremenjeno. Sto in sto
misli, najslajših misli se jej vzbudi, sama ne ve kako.
Ondi na klanjcu je vse živo, zbrani so otroci iz vasi.
Skrivljenega hrbtišča, premrlega života, kuštravih
las , ozeblih lic in s ščinkovci na nosekih vozijo
vsak svoje sani, šume in kriče, se prepirajo in
smeje, ter dričajo raz klanec v dolino, v tiho va¬
sico. Tam bolj od daleč stoji tudi kaka manjša de¬
klica, kakor primrznjena v sneg, tišči ozebli roki pod
predpasnik in tresoč se zre vesele fantiče in čaka,
ko bi se pač spomnil kateri tudi nje, da bi jo po¬
vabil na sani, da bi se smela peljati ž njim v dolino
urno in lahno, kakor ptica pod nebom. O, ko bi
imela tudi ona take sani, pa da bi jih tako vladati
znala, kako srečna bi bila, pa koliko bi dala za to!
Da, mnogo, mnogo, vse; svoje rdeče nedeljsko
krilo, višnjeve trakove bi dala onemu dečku in

143

rada, rada bi ga imela, ko bi jo on k sebi na sani
vzel, pa da bi se ga tako okoli života pri dričanju
okleniti smela.

Marjetica vidi vse to in milo se jej stori in
spomni se davnih dnij svoje prve mladosti. Ona
deklica ondi na klanj cu si otira solze, ker nima
sani, ker dričati ne more. Nesrečno, neizmerno ne¬
srečno se čuti zaradi tega. Marjetica pa si želi istega
časa nazaj, ko je zrla ona tako, kot zre zdaj njena
vrstnica. In tedaj je bila še srečna. O ko bi mogla
povedati oni mladi prijateljici, kako nepremišljene
so njene želje, kako hitro jej izginejo in jej za-
grene. Kedar doseže, kar si želi zdaj, dozdeva se
jej pusto, dolgočasno; dričanje je ne veseli, sani
vrže v kot, po višjem, po nedosegljivem jo žene
hrepenenje — in sreče, prave sreče ne bode nikedar.
Tako je bilo pri njej, tako bode baje pri njenih
vrstnicah, mlajših Marjeticah.

»Kar urno hodi, Marjetica! Solnce po zimi
kmalu zahaja«, kliče zdajci raz višavo oče Marjetici
ter jej miga s širokokrajnim pokrivalom.

»Kako lepo je danes, oče«, pravi Marjetica,
ko doide očeta in jo sapa močno nadleguje. »Zima
je zima, jaz sem ti vže pravil, kako se hodi v
snegu. Le poglej se, vsa snežena si vže«, odvrne
Srakar in se zopet vpre v sani, Marjetica mu pa
pomaga, kolikor jej moč.

Ko prideta do obrobja gozda, Srakar kar za¬
stane, zazija, položi desnico na čelo in pravi: »Mar¬
jetica, poglej no, poglej, kaj je naredil sneg in
koliko škode je učinil!« In v resnici, okleščeni in

144

nagnjeni so stali na desno in levo grčavi borovci.
Zelena smreka se je šibila, breza je trepetala v
ledeni odeji, hrast je razmršen in resen stal tam
v zatišju. Le stoleten gaber se je stiskal hinavsko
v gošči, smejal se v pest svojim ponosnim v nebo-
kipečim sosedom, kajti bil je nepoškodovan, nepre¬
makljiv, neobčuten, kakor poprej.

Marjetica je kar plosknila z rokama ter ji dvig¬
nila proti nebu, ko je zagledala ta prizor. Vendar
o škodi ni tožila. A niti z mesta se ni mogla pre¬
makniti. »Oče, ne hodiva dalje; poglejte, koliko
suhljadi je tu, za tri sani je lehko naloživa«, pravi
potem in jame nabirati in lomiti okleščeno vejevje.

A Srakar jo resno pogleda, pljune po snegu
in meni: »Marjetica, pusti pusti, to ni naše! Dokler
imamo svoje, ni treba živeti o ljudski milosti, to
si zapomni!«

Marjetica se zgane in milo se jej stori. Ona
ni mislila nikedar, da bi bilo nespodobno ali celo
greh, nabrati nekaj suhljadi v tujem gozdu. Zdaj
pa ve, da je, in da ni lepo okoristiti se na tuje
ime. Tega ne stori nikedar, nikedar več.

Ko gresta tako po sneženem gozdu, je mrtvo
in tiho vse okrog in okrog, kakor bi dremalo, kakor
bi spalo trdno spanje. Torej uhajajo Marjetici misli
nazaj v veselo poletje. Tu je pasla kozi. Ondi je
snežen križ in na njem sneženo sveto razpelo, ka¬
tero je ovila tolikokrat z zelenjem in cvetjem.

Ondi na debeli, gladki bukvi, o kaj je neki
pač tam? Marjetici kar otrpneti nogi, ko jo za¬
gleda. Nekaj je zaznamovanega, nekaj izrezljanega

145

ondi. O to je Marjetičino in Štefanovo ime, to je
srce, katero je vrezal Štefan tedaj, ko je prvič go¬
voril z Marjetico na tem mestu, ko jej je razodel,
da jo ima rad, pa tako neizmerno rad, kakor ni¬
kogar druzega več na vsem širnem svetu. Marjetici
zažari solza v očesu pri tem pogledu in Srakar jo
mora opominjati kaka dva pota zapored, naj urno
hodi, da se mudi.

A odslej je kakor pretrgano vse veselje Mar¬
jetičino v očetovi druščini. Tako živo, pa tako
jasno jej je Štefanova podoba pred očmi, da misli,
kar zdaj in zdaj ga mora zagledati in mu oviti
roki okoli vratu ter ga ne pustiti več, nikedar
več od sebe. Zakaj ga je pustila tudi zdaj? Z njim
naj bi bila šla, saj to baje ni greh, saj ljubezen
ni greh. Kako pa more tudi biti? Ge se imata
dva tako rada, tako nesebično rada, kakor ona
dva, oj to je lepo! Ni slaba misel, ni sovražna
želja se ne budi v njunih prsih. Ona so kakor
svetišče, kjer le angelji prepevajo, kjer le slast
in pobožnost diše, kjer je vse tako vzvišeno, da
človek kar sreče in radosti pojemlje.

In ravno zaradi tega jej je dolg čas po Šte¬
fanu in se jej toži po njem. Čestokrat misli, da
kar živeti ne more več brez njega in da ga gre
iskat križem svet in da ne neha prej, da ga najde
in pripelje domu.

Zopet drugikrat se čuti preslabo za to, in
oče, ubogi stari oče se jej smili. Njega pustiti ne
more, pustiti ga ne sme, če tudi omaga v svojem
hrepenenji. Tako ve in ne ve, kaj hoče; živi z

10

146

dneva v dan, sanja z noči v noč, kakor da bi
bil ves svet le sanje, zdaj prijetne, zdaj otožne
sanje.

Kaki dve uri pozneje se jame pomikati solnce
za snežene gore. Tihota in samota lega na zemljo.
Le tu in tam se oglasi odljudni vran, tleskne s
perotimi in se dvigne na vršiček najvišje smreke.
A kakor bi mu ne bilo povšeči tudi tu, odplava
čez pogorje v dolino, tja v obližje vasi na cesto
iskat si kacega zrneca, kake drobtine za želodec,
ki tako pojema lakote in mraza.

Marjetica ima oko in srce za vse to. Ginena
je lepote, ki je razprostrta krog in krog v zimski
naravi, nekoliko pa tudi potolažena, videč, da ne
trpi samo ona, temuč z njo tudi neizmerno bitij
okrog in okrog.

Srakar pa ne poprašuje po tem. Prišedši na
določeno mesto, si ogreje najprvo roki, napravi
tobak, potem nanosi skupaj nekaj suhljadi in pravi:
»Marjetica, mraz je, in če se ne pooblači čez noč,
padali bodo nocoj vrabci raz strehe in sani bodo
škripale po cestah. Tudi tebe zebe, a sem se ščeni,
ogenj ti zakurim, da se ogrej eš.« Izgovorivši vkreše
gobo in zaneti ogenj. Med tem, ko švigajo plameni
visoko proti nebu, odide Srakar, da naloži in uredi
panjače. Marjetica pa se stisne k ognju, steguje
vanj premrli roki in vidi se jej na obrazu, kako
prijetno jej dene to. V svoji razmišljenosti je celo
pozabila zaviti se gorkeje v kožušček. Tedaj jo
tudi v resnici ni kar nič zeblo, saj mislila je
mnogo in kaj je premišljevala? Kaj neki hoče

147

druzega — kakor o Štefanu. In tedaj ne čuti
mraza in vročine, ne bolesti in žalosti.

Ko tako prijetno plapolja ogenj in šviga in
poka, kakor bi trščice lomil, se približa sem po
zameteni stezi človeška stopinja, a Marjetica je ne
opazi. »Ovbe no, Marjetica, kaj pa ti čepiš tukaj
v snegu? Še k ognju primrzneš, tako zebe in skeli
danes«, vzklikne zdaj stara, kljukasta suha ženica
z vidrino kučmo na glavi in koškom na hrbtu ter
zavije proti ognju.

Marjetica se zgane, ozre, zaradi, kajti to je
farna potovka Cilja, ki hodi v tednu dva pota čez
gorjance v mesto in prinaša iz njega vsega potreb¬
nega za okolico, potem vzklikne : »Grejem se, Cilja,
pa še ti sem pojdi in počij, pa kaj mestnih novic
mi povej!«

»To pa vže, to, Marjetica, novic pa dva koša
in še več. In zate nekaj posebnega; ravno prav,
da te najdem tu, pot k vam si prihranim«, pravi
starka, vpre košiček na gorjačo z železom okovano,
mane koščeni roki nad ognjem in upre pogled- v
svojo mlado družico.

Marjetica naj prvo zbledi kakor sneg pri Cilj in ih
besedah, potem zopet zaradi kakor piruh in se ozre
po očetu, ki oddaljen panjače naklada, potem
vzklikne: »Cilja, kar povej, če kaj veš in če imaš
kaj posebnega za-me, dasi ne vem od kod bi
bilo! Ko pa mimo hodiš, pa se pri nas oglasi!
Polno skledo mleka in tri perišča ječmenčkove
moke ti dam za plačilo, če češ.«

10*

148

»Da bi ti povedala, praviš! Kaj da je, vže
sama veš. Samo pamet rabi, pa bode vse prav in
dobro, zdaj je vže tako!« Po teh besedah se
vpogne starka in zašepeče Marjetici skrivaje na
uho: »Stefan te pozdravlja in ti naroča, da le po¬
trpi in počakaj, vse se še obrne na bolje, da veš.«

»Stefan, kaj res, Cilja?« vsklikne Marjetica,
a potem pobesi otožno glavo in pravi: »Cilja, to
ni res, ti se šališ in me žališ. Kaj sem ti storila,
da se norčuješ z menoj ?«

»Poglej jo no neverjetnico; kar verjemi mi,
če pravim, pa je. Stefan je v mestu, pa dobro se
mu baje godi, za hlapca služi v mlinu. Pa sinoči
me je poiskal in dejal: Na! srebrno dvajsetico ti
dam, pa Marjetico poišči in jej sporoči to in to. Ge
pa dobro in skrivaje opraviš, še se oglasi pri
meni.« Tako pripoveduje Cilja in pokaže Marjetici
novo srebrno dvajsetico, ki se tako leskeče pri
ognju, da človeku kar vid jemlje.

»Torej je .res, Cilja, pa prav res! O tega bi
ne bila verjela nikedar, a tebi verjamem samo
zato, ker si ti, ker te rada imam in ker si s Ste¬
fanom govorila, je-li da si?« vzklikne zopet Mar¬
jetica kakor oživljena, prime starko za roko in
dolgotrajno šepetanje se prične.

Stoprv ko se čujejo očetove stopinje v bližini,
meni Marjetica: »Zdaj pa le pojdi, Cilja; oče ne
smejo vedeti, kaj sva govorili.« Potem še zakliče
za njo : »Pa k nam pridi, pa prav gotovo pridi,
vže veš, kaj te čaka in še mnogo več, kakor sem
rekla.«

149

»Kedo je bil pri tebi, Marjetica?« praša Sra¬
kar, ko se vrne ,k ognju in vtakne premrli roki
v plamen ter ceptava s sneženimi kvedrastimi
črevlji po tleh, v znamenje, da mu je mraz tudi
v noge, akoravno je zjutraj natlačil slamo v črevlje.
Kaj enacega pa se mu vže ni primerilo kmalu.
Vendar gozd je gozd, v njem je prava zima doma.

»Kedo da je bil pri meni, oče«, odgovori bo¬
ječe in polglasno Marjetica, pa tako da se jej
'pozna, da bi rada zakrila svojo skrivnost in go¬
vorico, potem pa pristavi: »Cilja je bila, oče, farna
Cilja. Iz mesta gre, pa se je nekoliko pogrela tu
pri ognji, stara reva je.«

»No, kaj pa ti je povedala novega, kaj, kar
reci, saj ona ve novice vsega sveta?« vpraša oče
dalje in hlača okoli naloženih sanij in ogleduje de¬
bele pa grčave panjače, da se mu lice kar samo
smehlja in reži, kakor mak ali kokolj o svetem
Jakobu.

»Meni je povedala Cilja kaj, oče, pa meni,
prav nič mi ni, res ne«, odvrne urno Marjetica,
zarudi notri pod vidrovo kučmo in tesno, prav
tesno jej je pri srcu, težak kamen jej leži na
prsih. Dobro, da je ogenj plapolal z visokim pla¬
menom in žaril dekličino lice, pa da je stari na¬
ložene panjače prekladaval in študiral, da hčerine
rudečice niti opazil ni. In kako tudi? A Marjetici
se je vzbudil urno neki notranji glas, ki je dejal:
to ni res, kar si govorila, da veš. A kaj je hotela?
Laž je bila to, majhina laž v sili. Kako bi mogla

150

tudi povedati, kaj je pravila Cilja, pa kaj bi oče
rekli temu?

Hoteč vsaj videzno popraviti svojo krivdo,
pravi: »Cilja je prav priljudna, pa prav dobra žena,
rada jo imam, kakor nobeno drugo. Torej sem
dejala, naj se oglasi kaj pri nas, kedar mimo
hodi. Je-li-te, oče, da sem storila prav tako ?«

»Zakaj pa ne? Jaz imam vse ljudi rad in če
me imajo tudi oni, ne vprašam, vse eno. Zaradi
tega ne hodim sicer vasovat okrog, a druščine se
tudi ne ogibljem. Tudi tebi ni potreba tega. Svoje-
glavnost in trma ni nikjer prida, posebno pri
mladem dekletu ne, to si zapomni!«

Marjetica je bila vesela teh besedij. Skočila
bi bila za pedenj visoko, ko bi bilo potreba in
očetu bi se bila oklenila okoli vratu, ko bi se ne
sramovala in bi b'la takova navada na kmetih.
Vsaj dovoljeno jej je bilo občevanje s Ciljo, in ta
uboga, ta starikava ženica se jej dozdeva zdaj
najboljša prijateljica na svetu, pa najrajši jo ima
samo zato, ker je s Štefanom govorila, njega videla
in jej prinesla tako prijetno novico, da jej kar prsi
hočejo razpočiti, kedar misli na-njo, in je srečna,
najsrečniša oseba na svetu.

Med tem jame legati mrak na zemljo, tja po
gozdu in po dolini. Daljni snežniki rude kakor
čisto zlato v zahajajočem solncu, ogenj pa vgasuje
vedno bolj in bolj, kakor bi umiral.

»Zdaj pa le ročno, Marjetica! Noč bode in
daleč je še do doma«, pravi Srakar in se vpre v
sani, da mu sneg zaškriplje pod nogami. Tudi

151

Marjetica mora zdajci tiščati sani, kajti Srakar je
panjačev kar s kupička naložil. A ona bi bila ostala
najraji tu, kjer je. Tako lepo se jej dozdeva vse
okrog in okrog, in tako krasnega večera še ni
doživela nikedar! Kar tu bi ostala in strmela in
se čudila gozdni krasoti stoletja, kakor tisti menih,
o katerem je čula v pravljici, da je poslušal rajsko
tico, da so pomrli med tem trije človeški rodovi.

Srakar se je domu grede več potov ozrl nazaj
po Marjetici in niti razumeti ni mogel, kako je
to, da se je tako hipoma vsa spremenila ona in
sicer na dobro, veselo stran. Zaradi tega je bil
vesel svojega otroka, vesel samega sebe in vesel
grčevih in visoko naloženih panjačev na saneh, ki
bodo tako prijetno goreli, pokali in greli peč, nje¬
govo najboljšo prijateljico.

Med tem prideta do klanjca, kjer je lep raz¬
gled na daleč okrog in se vije pot v dolino.

Tu se ustavi Srakar, obriše pot raz čelo in
pravi: »Marjetica, zdaj pa kar sem-le k meni sedi
in kar sama zdrčiva na ravno, pa urno letiva kakor
tiča pod nebom.«

Marjetica se zgane, kajti vso pot je bila za¬
mišljena in niti vedela ni, da sta vže na klanjcu.
»Pa k vam na sani naj bi sela, oče, da v dolino
zdrčiva, pravde? Jaz bi vže, prav rada bi, a bojim
se, tako se bojim, da bi kar ne sela ne, je-lite
oče ?« jekne Marjetica v zadregi, a vže med ugo¬
vorom sede na končišče poleg Srakarja in se oklene
z obema rokama saninih ročic.

152

Tako je prav, Marjetica! Pa le dobro se drži,
zdaj jo ureževa, da se bode kar bliskalo pred očmi
in bodo jelke in borovci plesali okoli naju. Kaj da
bi ne?«

Izgovorivši se Srakar še enkrat ozre nad-se
v visoko nakopičene panjače, potisne pokrivalo
globokcje na ušesi, zabiči Marjetici, naj se kar
nič ne boji, ter se vpre s kvedrastimi, na gosto
podkovanimi črevlji v kolovoz, da ga rudečica za¬
lije notri doli pod debelo hodnikovo srajco.

In čuj ! kako zaškripljejo sani, pa kako kakor
tiča zdrče v dolino!

Marjetica se boji in trese s početka. A videč,
da se vozi tako lahno, kakor v kočiji, se ohrabri
in dozdeva se jej tako veselo, tako prijetno, da
bi se vozila naprej naprej brez prenehljaja tako.
Tudi Srakarju zaliva posmeh zijavi obraz, kolikor
se ga kaže izpod pokrivala, in še dalje notri pod
krajevci. Drži se pa modro in ponosno ter vlada z
nogama urne sani, kakor da bi vozil zlato cesarsko
kočijo in nevesto, samo kraljevo nevesto v njej.

Takova je bila Marjetičina prva vožnja na
saneh, prijetna in nepozabna. Enak je bil denašnji
dan. Tako lep se jej ni dozdeval še nobeden. In
kdo je bil kriv temu ? Kedo bi prašal kaj enacega?

XXVI.

Koliko, se je spremenilo v zadnjih dneh pri
Srakarju, tega niti popisati ne moremo.

Marjetiea ni posedala več molčeč za omizjem,
potegnila ni z dlanjo po očeh, če je stopil nena-

153

doma oče v sobo in nekaj iste bolestne bledine jej
je izginilo raz lice.

Srakar je več potov sedeč na zapečku kimal
z glavo in migal z ramama ter kar umeti ni mogel,
da je Marjetica vsa kakor prenovljena, da jej celo
kolovrat šumi glasneje in nit jej drsi urneje iz rok.

Vže nekaj večerov je premišljeval in ugibal to
in posled uganil, da je Marjetica popolno pustila
Štefana iz misli. Vesel pa je bil tega tako, da bi bil
pol sežnja visoko poskočil, ko bi bilo potreba. In
koliko bi bil dal, mnogo, prav mnogo, pol svojega
premoženja, najlepši kozo, tisto lisko liskasto, ki ima
največje vime in ki je veljala lep denar, le nekaj
grošev manj, kot devet trdih Srebrnjakov. Pa še
nekaj vevnic rumenega ječmenčka bi priložil povrh.

Marjetica je odslej zgodneje vstajala, pozneje
hodila k počitku, in kedar je sedela za kolovratom,
videlo se jej je, kako jej teče preja, kakor svila
med prsti, nit se ne krotiči, vreteno ne škriplje in
kobilica stoji mirno v perutnici, kakor da bi umela,
da mora stati ravno tako, pa ne drugače.

A ko je sedela tako za svojim kolovratom,
oče pa na zapečku, primerilo se je vendar, da sta
molčala oba. Marjetica se je vtopila tedaj v svoj
žlahten predivček in v oni veseli pomladni dan, ko
razgrinja ravnokar od tkalca prineseno platno po
vrtu in hodi s škropilnico okoli njega, da bi postal
prav pražen pa bel, kakor sneg, da ga bodo tipale
mimogrede vaške ženice in dejale: »Marjetica, ta
pa ta! Prela je stoprv prvo zimo, pa poglejte, kako
platno ima in koliko ga ima!«

154

A kaj če to ? Za tako hvalo jej ni. Še nekdo
pride tedaj čez vrt in vpraša morda: »No, Marjetica,
kje pa si kupila tako pražnje platno, kar povej,
da ga kupim še jaz? Prav rad bi imel takovo
srajco, oblekel bi jo lehko veliko nedeljo ali kedar
si bodi.« In ona mu poreče: »Štefan, kje sem ga
kupila, praviš? Povem ti, če hočeš ravno vedeti.
Denarjev nisem štela zanj. Predivo sem natrla in
sprela ga po zimi in prav sama, le verjemi mi,
če nisi neverjeten!«

Pa te besede, kako vesele, kako prijetne se
jej dozdevajo! In Stefan bode kimal z glavo, smejal
se bode. Morda jo pohvali tudi on, pa vesel bode
svoje Marjetice.

In Srakar, kaj je ugibal on na zapečku? Ne
vemo prav. A če sodimo po njegovem obrazu, potem
kako je pipo tlačil, kako.mu je tičalo pokrivalo na
obriti glavi, pa kako je slonel na desnem komolcu,
mislimo, da je bil zadovoljen s seboj in z vsem
svetom.

Bilo je zopet nedeljo popoludne, sneženo sicer,
dolgočasno zimsko nedeljo. Srakar je ogrnil po ju-
žini plašč, dvignil ovratnik nad ušesi in dejal: »II
krščanskemu nauku grem, ti pa doma ostani, če
hočeš, za varuha. Sneženo je po tleh pa tvojega
novega obuvala bi bilo tudi škoda.«

»Ostanem, če hočete, pa doma pomolim kaj«,
pravi Marjetica in se ozre skozi okno v dolino, kjer
je ležal sneg na globoko in so se jeli prikazovati
prvi vaščani v cerkev grede.

155

Srakar se začudi, da je Marjetica danes tako
dobrovoljna, kajti sicer bi jej ne bilo vbraniti v
cerkev, ko bi bilo tudi žveplo padalo izpod neba.

Marjetica je sama vedela, zakaj dela tako. Že¬
lela si je vže popoludne, ko bode sama, prav sama,
ko se more posvetiti popolno le svojim mislim,
pa preračun iti, kake neizmerne veljave je Cilji no
zadnje poročilo.

Od dne do dne čaka novih naznanil. Kar vstrpeti
ne more več v tej negotovosti. V časih pa se jej
stori tako, da bi šla. sama tja v mesto, pa bi pri¬
peljala Stefana domu, ga pokazala vsem ljudem in
dejala: »Le poglejte, rada se imava, in vedno se
bodeva imela!«

V nedeljo popoludne so vaške ženice navadno
same pri domu. Možke odpravijo v cerkev, če je
verjeti njihovim besedam. Semtrtje seveda da jo
zavije marsikateri tudi po stranski poti v krčmo,
misleč : »Da bi si ga še v nedeljo ne smel privo¬
ščiti ene merice! Slaba bi bila! Človek le enkrat
živi, moliti tudi ne more vedno. Čemu pa ima
ženstvo pri hiši?«

Tudi mati Mlinarica je ostala isto popoludne
doma. Kar Stefana ni bilo, veselilo je ni ničesar
več, marsikateri bi bil rekel, da tudi cerkev ne.

Ato bi bilo krivično. Mlinarica je molila mnogo,
prav mnogo, a to skrivaje. Ljudem ni hotela kazati
svoje žalosti. Vsaj pol molitve je bilo storjene za Ste¬
fana, da bi se vrnil, spametoval in Boga ne pozabil.

Ko sedi tako pri oknu s knjigo življenja
svetnikov v naročji, domisli se svojega sklepa,

156

govoriti enkrat resno besedo z Marjetico in sicer o
Štefanu. Ge je res, kar pravijo, ona mora kaj vedeti
o njem. Povedati jej mora, kje je. In če noben
drugi, iskat ga gre sama tudi križem svet in ko
ga najde, dobro je zopet vse, saj on je edini otrok ;
on izgubljen, izgubljeno vse.

V tacih mislih vstane Mlinarica, obleče bel drag
kožuh, dene svileno ruto za vrat ter se odpravi po
vasi in dalje po strmini proti Srakarju. Stare sose-
dinje, ki so zrle raz zapeček na sneženo cesto, jo
urno opazijo in pravijo: »Sama Mlinarica gre k Sra¬
karju, le poglejte jo! To ni tako v en dan in brez
pomena. Vršiti se morajo važne reči in se morajo.«

Marjetica zgiblje ravno svojo praznično obleko,
ko vstopi Mlinarica in pravi: »Bog ti daj dober dan,
Marjetica, ti si pri domu, kakor vidim in to je prav.«
Potem sede k peči in greje premrle roke na gor¬
kem zapečku.

Marjetici zdrsne skoraj krilo iz naročja in rude-
čica jo zalije, ko zagleda Stefanovo mater. Stoprv
čez nekoliko se ohrabri in pravi: »Tudi vi ste prišli
enkrat vasovat k nam? Ko bi bila vedela, da pri¬
dete, rekla bi bila očetu, naj ostanejo doma, da bi
se tudi z njim kaj pomenili.«

»Se bom pa drugi pot, Marjetica, drugi pot,
če živimo, pa je«, odgovori mati in meri nekoliko
bolj skrivaje svojo mlado družico.

To Marjetici dobro, prav dobro dene in vesela
je, da reče:

»Mati, poglejte moj predivček, kako je lep;
pritrla sem ga minulo jesen. Povem vam, prede

157

se kakor prava svila. O veselim se vže zdaj praž-
njega platna, ki se natke iz njega.«

»Saj je res 1 Takov je kakor konopnina in prav
lepo prejo si naprela«, pravi Mlinarica ter stopi h
kolovratu in tiplje predivo in prejo na vretenu.

Mej tem odmakne Marjetica miznico in vzame
iz nje pol hleba rumenega ječmenčkovega kruha,
položi nož nanj in pravi: »Mati, pokusite, pokusite
in režite, pa bodete videli, kako se mi je ponesel
ta kruhek, baje zato, ker je moka iz vašega mlina!«

»Ali je mogoče, Marjetica, da je tako lep vaš
kruh? Pa ti si ga spekla, sama si ga? O kako je
slasten, kakor bi bil zamešen na maslu«, povzame
potem mati, sede k mizi in odreže kruha ter ga
pokusi.

»Zakaj pa da bi ga ne spekla jaz, mati, zakaj ?
To mora pa vendar znati vsaka gospodinja.«

»Pa ne zna vsaka, gotovo da ne zna. Ti bi
pa res znala. Dobra gospodinja bi bila, ko bi Bog
hotel«, vzdihne zdajci mati in vpre oči v Marjetico,
da ona ume, kam merijo te besede in kaj pomenijo.

Marjetica nekaj časa molči, pobesi obraz in
ima, hoteč zakriti svojo zadrego, mnogo opravila
z belim predpasnikom in zavihanimi rokavci. Po¬
tem pa povzdigne oči in pravi: »Zakaj pa da bi ne
bilo, zakaj ?«

»Zato; jaz ti povem kar naravnost, Marjetica,
ker ne mislijo vsi ljudje tako kakor jaz in ti, in
ker gospodinja ne more biti vsaka, ki ne prinese
premoženja k hiši. Delavnost in gospodinjstvo je
sicer mnogo, a ni še vse.

158

»Saj ne pravim, da bi morala biti bogata gospo¬
dinja. Bogastvo mi ni posebno povšeči Zadovoljna
bi bila, če bi bila tako kje, kakor je pri nas. Na
stran ne devljemo, a pomanjkanja tudi ne trpimo.«

»Potem te pa ne urnem prav, Marjetica, kako
da imaš rada Štefana, ali kali? Saj veš, kako je.
In Štefan ima vže izbrano nevesto, to pomsli!«

Zadnje besede izgovori Mlinarica s posebnim
naglasom in pokima z glavo, kakor da bi hotela
reči: »Zal mi je, ker si tako pridna, da si se spo¬
zabila tako daleč.«

Marjetica se kar zgane pri tem, zbledi in za-
rudi in ne ve, kaj bi rekla.

»Kaj pravite, mati, vi mislite na Štefana? Prav
je to, tudi jaz se ga spominjam. Pa veseli me, da
ima lepo, bogato nevesto«, povzame posled, kakor
bi jej bil Štefan na pol tuj človek. A vendar pre¬
magati se ne more dalje, užali se jej srce in solze
jej zablišče v očesu.

»Iz misli, kar iz misli ga pusti, Marjetica, pa
je, in Bog te bode rad imel in tvoj angelj varuh
in jaz, Štefanova mati, in sosedje in prijatelji bomo,
kakor smo bili do sedaj!«

»Vsaj ga pustim, mati, pustim. Da bi ga pa
rada ne smela imeti, tega pa ne morem verjeti.
A v napotji mu nisem. Dobro vem, da sem jaz
Srakarjeva, on pa Mlinarjev edini sin.«

»Ali je res, Marjetica, prav res?« vzklikne
mati in poboža družico po bledem obrazu. »Ge je
res, pa mi še povej, kje da je zdaj ! Saj ljudje pra¬
vijo, da ti je znano in da občuješ ž njim.«

159

To je Marjetici prehudo. Kaj tacega ni mislila.
Ona naj bi imela skrivne zveze, kaj je to ? In ko
bi bilo, ali je ljubezen greh? O taka kot je njena,
ni. To jej pravi njena vest, to jej pravi vsak naj¬
manjši čut. Njena ljubezen ni druzega, kot da ima
rada, pa tako nepopisljivo rada Stefana, kot ni¬
kogar druzega na svetu. Ko bi le vedela, zakaj, in
da je to pregrešno? Nikedar še ni mislila, da bi
bila ona Mlinarjeva gospodinja. Najrajši bi imela,
da bi skrivaje smela ljubiti Stefana. Zadovoljna bi
bila, da bi ga videla le od daleč, pa da bi vedela,
da je vesel in srečen, če tudi brez nje.

V tacih mislih jej zagrene materine besede.
Obraz zakrije v predpasnik in ne odgovori. Le
tiho ihtenje se čuje.

To gane mater. Desno roko stegne proti de¬
klici in pravi: »Cernu je treba joka jzaradi tega?
Pametna bodi! Jaz ti nič ne rečem. Še prav rada
te imam. Danes bi te vzela na dom, ko bi oče
hotel tako. A njega poznaš. Vendar vse je še lehko
prav, če Bog da. Le to mi povej, kje je Štefan,
kar odkritosrčno mi povej, meni kar živeti ni več
brez njega!«

»Bog mi je priča, mati, da sama ne vem prav,
kje da bi bil. Le toliko sem čula, da je v mestu
in da mu je dobro«, odgovori Marjetica in še hujše
jo posili jok.

»Oče mora toraj po-nj. Pa še nocoj mora, jaz
govorim resno besedo z njim in povem, da si ti
prav pridna in delavna in če me posluša in če je

160

božja volja, pa naj bode tudi Štefanova in tvoja«,
pristavi mati, tolažeč vbogo Marjetico.

»Meni ni potreba ničesar, mati; dozdeva se
mi, da ne doživim onega dne. Ko bi le Stefana ne
bila poznala nikedar!« p laka Marjetica.

»Vtolaži se, pa k angelju varhu pomoli, pa
bode! In kedar veš, da mojega moža ni doma, kar
k nam pridi. Počasi se obrne vse na bolje.«

Izgovorivši pogleda mati skozi oknice v dolino
in videč gručo ljudij, ki iz cerkve gredo, pristavi:
»Domu se mi mudi. Nočem, da bi vedeli ljudje,
da sem bila pri tebi.«

Gez nekoliko izgine Mlinarica po stranski poti
v vas.

Marjetica pa sloni na oknu in zre mokrega in
veselega očesa za njo. Tako slovesno in tako po¬
menljivo pa se jej ni dozdevalo še nobeno popo-
ludne. Vidi se jej, kakor da bi se bil razgrnil nov
svet pred njo. In na tem svetu ste le dve osebi: Štefan
in njegova mati. Enega je ljubila vže prej, druzega
ve čislati stoprv zdaj. Pa kedo jej more nasproto¬
vati, če ima dve tako blagi pomoči? V njuni družbi
bi prestavila gore in pretrpela trpljenje vse širne
zemlje. Izgubiti nima ničesar. Kar ima, — misel
na Stefana, nič druzega kot misel — tega pa jej
nihče vzeti ne more. Vest jej pravi, da to ni pre¬
grešno, če tudi jo zaničuje sicer in jo pika svet.
Kaj je njej svet? Nič, čisto nič.

XXVII.

Konec druzega tedna je bil v bližnjem mestu
sejm. To pa ni kaj navadnega. Vže nekaj dnij poprej

161

je polno govorice o njem po vsi okolici. Možakarji
se poprašujejo pri kupi žganega: »No, kaj pa ti
kaj kupiš in vtržiš na sejmu? Da bi nič, vem da
ne bode.« »Volička pravim, da bi kupil pri dveh
letih. Do spomladi bi ga malo poredil in ga vže
vpregel pri setvi. Saj veš, za delo me baše, slabi
časi, živina pa draga.« Drugi bi zopet rad prodal
pitanega prašička, da bi za davke imel in se rub-
ščine vbranil, tretji bi rad zameni! svojega »prama«,
ki rad je, pa slabo vozi. Vsak ima kaj posebnega
v mislih in na sejmih bi se morali goditi v resnici
čudeži, da bi se izpolnila le polovica teh različnih
misli in želj.

Tako možje. A tudi ženice štejejo na prste
dni, kedaj bode sejm. Ena bi si kupila tedaj rada
nov bel kožušček, a nekaj grošev jej še primanj¬
kuje k kupičku, torej ugiblje, kje bi se prigospo-
dinjili in vtrpeli oni. Druga ima tako lepe piščance
v kurniku, katere vže pita in redi nekaj tednov.
Lep denar potegne za nje. Pa tako skuša, da mož
ne ve prav, koliko. Saj ti možje so neslani, saj
vsak božjak, ki ga spečajo žene, bi hoteli obrniti
za-se, žene pa bi naj bile vse leto brez okroglega.
To ne gre. Marsikateri bi mislil, da je fantom in
dekličem sejm deveta briga. To pa ni res. Ko bi
ga pozabili vsi, celo velika pratika v poči hišnega
trama, oni bi ga ne.

»Kaj pa ti, Marjanica, ali pojdeš na sejm?«
poprašuje vasovalec skozi omreženo oknice svojo
ljubo vže nekaj večerov prej.

11

162

»Da bi v sejm šla, praviš? Jaz bi vže, jaz, saj
veš, a mati bodo ugovarjali.«

»Poprosiš jih, pa bode. Potreben izgovor se
tudi najde, če hočeš. Kar reci, ali češ?«

»Pa bi šla, pravim. Jeli, saj ti tudi greš?«

»Tudi, če te smem potoma nekoliko pospremiti?«

»Zakaj pa da bi me ne smel; soseda sva in
v prepiru ne živiva, ali kali?«

»Kaj pa ti na sejmu kupim, Marjanica, kar
povej!«

»Nič ali pa kar hočeš. Jaz sem si namenila
kupiti zlat prstanek. Pa ni da bi ga ravno morala.«

»Saj še ne greva k poroki? Čemu ti bo prstan,
Marjanica ?«

»Imela bi ga, saj ga tudi Potokarjeva Nežika
ima. In ob nedeljah bi ga nosila na prstu.«

»Ali res? Potem ti pa jaz kupim enega, če
ga bodeš nosila?«

»Zakaj pa ne? Tvojega bi vže, druzega ne.«

»A kaj ti moram pa jaz izbrati za odškodnino?
Kar tako ne grem iz trga, da veš.«

»Kar hočeš, ni da bi dejal, da moraš. Pa če
rada, odpustka mi prineseš tacega v rudečih, roža¬
stih zavitkih z zaljubljenimi napisi.

»Kaj pa bodeš z odpustkom? Za jed ni, za
druzega tudi ne.«

»Za klobuk ga denem, da veš. In ko pojdem
v nedeljo dopoludne k maši, vedo vsi, da je ta
odpustek iz sejma in ugibljejo, katera, pa katera
mi ga je kupila.«

163

Tako se ugiblje in govoriči pred sejmom po
vsi okolici.

Tudi Mlinar je računal druga leta vže na tedne
poprej, koliko naloži večer pred tržnim dnem moke
in žita za prodajo, koliko skupi pri tem. Pa po
kakovi ceni bode neki banaška in ogrska pšenica,
po čem suhe slive in pitani voli. Vse to mu je
raznemalo možgane, kajti on ni bil samo trden
kmet in mlinar, temuč tudi kupčije se ni branil,
to je, če je obetala gotov; dobiček.

Druga leta je jemal Stefana s seboj na sejm,
kajti videl je, da bode dober za kupčijo, kedar
pride njegov čas. Tudi nekaj druzega vzroka je
imel za to. Ni da bi dejali, da je bil on puhle
glave v računu. Tega ne. Pisati in brati sicer ni
umel, a vedel je do krajcarja ali vinarja, koliko
iznese ta in oni skupiček, po čem se mora obetati,
po čem prodajati, da ne gre v škodo.

A nekaj druzega je manjkalo Mlinarju. Vedel
je dobro, da pri kupčiji posebno pa z mešetarji in
tujimi prekupovalci je treba ziniti semtrtje kakovo
nemško besedo. Saj dobro je in koristno, če človek
nekaj take zmesi zna, dasi je sicer nima nič kaj
v čisli. Mlinar pa je ni znal niti trohice nemščine,
dasi je več potov dejal: »En stotak ali pa dva
bi plačal ali pa še več, ko bi znal po nemški jezik
majati, pa samo zaradi tistih mustačarjev v cesar¬
skih kancelijah bi ga rad zna). Bašte, potem bi jih
pa jaz tipal, sukal po rokah in vganjal v kozji rog.
Tako se mi lehko rogajo pisači, ker govoričijo med
seboj le po tuje in sučejo meni neznana peresa. A

11*

164

do živega mi vendar ne pridejo, pa mi tudi ne
bodo. Vseh se ne ustrašim, kar se tiče tistega, ki
kaj velja.« Pri tem pokaže Mlinar s prsti, kako se
bankovci oslinjajo in štejejo.

Stefan se je nekdaj v mestu dve leti šolal in
si nekaj nemških besedij zapomnil ter z njimi očetu
pri kupčiji pomagal; seveda, kolikor se je dalo.

Mlinar pa je bil tega vesel, jako vesel in po¬
nosen je bil na učenega svojega sina.

Tudi danes na tržni dan stoji na Mlinarjevem
dvorišču težko naložen voz. Pred hlevom pa opravlja
mlajši hlapec v višnjevem predpasniku dva lepa
prama ter je dobrovoljno pogovarja in tudi nekoliko
pokolne, ko grizeta svetlo novo opravo.

V hiši za omizjem sedi Mlinar naslonjen na
desno dlan, v črnem žametovem brezrokavniku s sre¬
brnimi gumbi, v sivi suknji in polhovki bolj na
desnem ušesu in srpo zre v kupo brinjevca, ki
stoji pred njim

»Kar poženi, pa je! Dani se vže in tri ure imaš
dovolj vožnje do mesta«, pravi mati Mlinarica, ko
stopi v sobo in sede na klop pri peči. »Pa Štefana
poišči! Pri kupčiji naj ti pomaga, potem se pa
skupaj domu pripeljita, pa je!« pristavi potem in
se ozre proti možu.

»Govoril bi vsak in ukazoval, delal in trudil
naj bi se pa sam. Comu se ukvarjam in trudim
noč in dan in pol svojega življenja, stara, čemu,
reci čemu? Edinega sina sem imel in ta je nečast
in sramota pošteni hiši; edinega otroka sem vzredil,
da kažejo ljudje za menoj, ko od maše grem, ali

165

če me srečujejo na cesti meneč: »Lejte Mlinarja,
kaj mu pomaga vse? Sin mu stavi sive lase v glavo!«

»Kaj bodeš to? Oče si, pa je. Za vse ni nikjer,
kar je pa navskriž zdaj, vse se vravna in uredi,
če hočeš«, pravi žena.

»če bi bilo z jezikom vse storjeno in vrav-
nano, potem bi babnice vladale ves svet; še lajmoštra
bi pregnale z župnije ali pa papeža iz Rima, jeli
stara? A pravega prevdarka in moči nimate no¬
bene. Le poglej, danes naj sam v mesto vozim,
sam kupčujem, sam prodajam, pa še sina naj iščem,
mesto da bi on mene. Tako me je volja, da bi kar
iz misli izbrisal to sprijeno seme. Kaj mi je treba
tega, povej še ti, kaj ?«

»Ne bodi tak! Zdaj je vže tako, drugi pot
bode drugače. Jaz sem tudi z Marjetico govorila.
Pridno dekle je, jaz jo rada imam; če češ, pa jo
imej še ti, pa bode mir in blagoslov božji pri hiši!«

»Kaj stara, kaj praviš, da naj storim? Ona ti
godi torej, ona, druga da ne. Da bi beračem v
malho potisnil, kar sem si s trudom pridobil, kaj ?
Stara, ti še ne poznaš mene. Le zapomni si, in
ne pozabi, kar ti pravim ravno, da veš.«

Izgovorivši vstane Mlinar, zgrabi bič v kotu,
izpije ostali brinjevec in odide iz hiše, žene pa
niti ne pogleda.

Na dvorišču potegne hlapcu vajeti iz rok,
zamaje z bičem, pogleda po vozu in naloženih
vrečah, kolesa zaškripljejo in se jamejo vrteti.

Hlapec pa postoji pred hlevom, gleda za go
spodarjem, pa pravi:

166

»Čmerikavost, čmerikava! Danes je zopet vstal
z levo nogo, in slabe volje je, da se Bogu smili.
Kaj mu pomaga bogastvo in kupčija? Vreden je,
da bi ga s palico potipal, če ni zadovoljen s tem,
in še vedno rije za novci, kakor krt po prsti, iz
rok pa ne da okroglega in ga le ne da.«

Ko zavozi Mlinar na veliko cesto, dohaja in
prehituje ga ondi polno število voznikov, ki ga
nagovarja in pozdravlja, kajti on je poznan na
daleč okoli in okoli.

»Pa kar sami vozite, oče?« pravi kmetič, ki
s suhim volicem prašiče v mesto pelje, ter ga po¬
prosi luknje tobaka. »Kje pa je Stefan danes, kje?«
pristavi potem, ko vkreše gobo.

Mlinar ga po strani pogleda, pljune po tleh
in zavihti bič nad konji, da zažvižga po zraku,
meneč, da se znanec šali z njim in pravi: »Naj
bode, kjer hoče, je vse eno.« Kmetič se prestraši
tega, govorica o Štefanu mu je tuja. Razlaga si pa
Mlinarjevo osornost tako, da je sam kriv tega, kajti
vže vlani si je izposodil pri njem dva petaka za
tri nedelje. — A križ božji, toča je ajdo vzela,
teliček je pri sesci poginil, vrniti mu jih ni bilo
mogoče. Torej požene urno voliča, prehiti težek
Mlinarjev voz in se izgubi med drugimi vozniki.

Redar bi bil človek rad sam in bi rad razdrl
kako neprijetno vganjko, tedaj se ga drže znanci
in obiskovalci kakor laščec. Kar odpraviti jih ni
z lepa. Mlinar se odkriža stoprv svojega straho-
petega dolžnika, vže pride drugi. To je prekupec
goveje in klavne živine iz Podbrdja.

167

»Mlinar, počakaj, počakaj, da kakovo rečeva
in kaj kupčije napraviva«, kliče vže od daleč
znanec. Pridruživši se mu, pravi: »Poglej no
Mlinar, kako lepo kravo ženem na trg, stoprv po
teletu je, takova bi bila za-te, Mlinar, takova.«

Mlinar se ozre, zagleda lepo živino in za njo
strahopetega z višnjevo ruto prepasanega telička,
ter meni: »Kaj mi hoče tele? Krava bi bila dobršna.«

»Oboje vzemi, oboje, ne bode ti žal. Posebno
tele bode kakor navlašč za-te. Saj pravijo, da na¬
praviš ženitovanje pred pustom. Tedaj bode ravno
'kakor navlašč za pečenko. Na taki mizi je ne bode
smelo manjkati«, odgovarja smeječ se kupec in
zamahne z leskovo šibino po pešajočem teletu.

»Jaz vže vem, kaj delam in kaj naj storim.
Tacih svetov ne potrebujem in ne vprašam po njih.
Tudi živine mi ni sile kupovati sedaj.«

Tako odpravi Mlinar tudi druzega znanca in
jezen je, da vsaka usta govore le o njegovi hiši,
pa o rečeh, o katerih bi najraje videl, da bi bile
povsod tuje.

Na sejmu vže kriče prekupovalci, mešetarji
in prodajalci, da vse gluši; prerivajo se na desno
in levo, ko zavozi Mlinar v mesto na svoj navaden
prostor in veli izpreči konja. Jedva ga zapazijo
kupci, vže ga obspo, kakor čebele. Vsak hoče kup¬
čevati ž njim, vsak vprašati po ceni, po blagu in
stotero druzih rečij. Mlinar pa ponosno sloni pri
vozu pušeč iz posrebrene pipe in temu in onemu
le na pol odgovarja, kakor bi hotel reči:

168

»Kupite ali ne kupite, reve, je vse eno ; zaradi
tega ne grem beračit.«

A to mu ni bilo na škodi. Njegovo blago
je bilo znano na daleč okrog. Kedor je kupil en¬
krat pri njem, prišel je tudi v drugo in tretje.

Torej tudi danes Mlinar ni dolgo čakal. Priril
se je debeluhast pek iz mesta k njemu in kupil
kar brez mnogega krika ves voz pšenice.

Ko spravi Mlinar bankovce v listnico in po
konjih, pogleda, če dobro zobljejo, prekriža roki
na hrbtu in odide mej sejmovalci po mestu, kjer
je razstavljena na desno in na levo različna roba
na ogled.

Tu vise svilene rudeče rute, ondi pravo bo¬
hinjsko in brnško sukno, ondi klobuki kastorci in
sive polharce, na levo beli in rudečkasti kožuhi.
Ondi v kotu je razprostrta nova in stara železnina,
srpi, kose in sekire od slamoreznice do pokrajcar-
skega popkarja z rudeče pomalanim rožičem. Zopet
na drugi strani je na ogled lesenina: grablje in
loparji, kolovrati in žličniki, reščeta, sita in vev-
nice, kolovrati, posebno povšeči starejim ženicam,
in pisane lepo izrezljane in okinčane zibeli, ki
bodejo nepopisljivo one zaljubljene pare v oči, ki
bodo še ta pfedpust na oklicih in izdelujejo vže
danes ženitvanjska pisma v kancelijah. Koliko po¬
željivih, pa koliko radovednih očij je gledalo vse
to, kupovalo in se radovalo, prepiralo in mešetarilo
za blago, ki je bilo vse kar po slepi ceni, kakor
so trdili prodajalci, kupci pa ne hoteli verjeti in
zmajevali z glavami.

169

Tudi Mlinarja je veselilo nekedaj vse to. Tedaj
pa je bil še srečen, mir je kraljeval v njegovi hiši,
z ženo se ni prepiral, ljudje ga niso pikali, pa
Štefan je hodil po sejmu na njegovi strani. Kako
vse drugače in žalostno je zdaj !

Stoprv danes se prepriča, da brez domačega
miru vendar ni sreče. Dobro je prodal blago in
bankovcev ima polno listnico, a kaj mu čejo?

Ce gre v krčmo in pokliče polič najboljšega
vina in krožnik pečenine in zelenjadi, kar si ne
more privoščiti vsak sejmovalec, kaj mu pomaga
tudi to? Pivci mu gledajo v zobe, za hrbtom pa
pravijo: Le poglejte Mlinarja, v slast mu gre kakor
župniku, njegov sin pa po svetu tava in z rokama
služi črn kruh. Koliko bi dal, da bi tega ne
bilo, ali pa da bi bilo vže kmalu konec! Prej je
mislil, da sin ni nič, a zdaj ve, da je vse, da brez
njega niti živeti ne more. Da bi se le vrnil, ali da
bi ga tukaj kje našel, potem bi se vže vse uredilo
tako, da bi bilo prav, in pogodila bi se.

Tako ugiblje Mlinar sredi kričečih sejmovalcev
in ugane posled, da sam ga vendar ne gre iskat.
Pa plačal bi in za pijačo bi dal, kolikor bi hotel
kdo, če bi mu Štefana zdajle pripeljal.

V tacih mislih zagleda mešetarja iz sosedne
vasi, ki ve in pozna ves svet. Ta se mu dozdeva
dober za takov posel. Za ramo ga potrese torej
in pravi: »če kaj našega vidiš, k meni ga pripelji,
v krčmi na klanjcu me najdeta. Pa žal ti ne bode,
.če mi storiš to!«

170

»Da bi Štefana poiskal, pravite. v Jaz ga najdem,
če ga le kateri, tega vas zaverim. Žeja pa me vže.
zdaj, to vam povem. Mnogo kupcev, pa malo sku-
pička in suha grla. Oče, to je vedno tako, to mi
verjemite«, kriči mešetar v zakrpani kamižoli, s
potlačenim pokrivalom in z rdečo omrelo na mo-
tozu visečo na hrbtu, ter rije dalje med množico.

Mlinar pa se obrne in še od daleč odgovori:
»Le stopi, stopi in poslušaj, pa stori, kar sem ti
rekel Pil bodeš potem, kakor božja mavrica ali
drevesna žaba, kakor bodeš hotel. Vsega ne zapi-
jemo danes, da veš.«

Mešetar iztika potem po vseh ulicah in popra-
šuje s prirojeno zgovornostjo vse znance, ali so
videli Mlinarjevega Stefana, pa če kaj vedo, kje da
bi bil?

Moč po pijači, a ne po vodeni, temuč po vinu,
pravemu cekinastemu vinu je baje velika in nepre¬
magljiva. Tega nam je priča naš znanec mešetar,
kajti on bi ne • bil popraševal in iztikal tako dolgo
na okrog, ko bi ne bi] vedel, da velja Mlinarjeva
beseda toliko kakor gotov denar. In kedar plačuje
on račune v krčmi, dasi redko kedaj, ne gleda na
groše ali dvajsetice. Petak vrže na mizo in pokliče
vina, da kar od mize teče.

Ondi v stranski ulici pove mešetarju stara
ženica brezzobih ust, da je videla Štefana na dvo¬
rišču Mejačeve krčme, pa da je bil nekaj otožen
in zamišljen, da si ga niti ogovoriti ni upala, in
da se jej je smilil, sama ne ve zakaj.

171

»Vže prav, meni ne uide«, pravi mešetar in
odide urno po ulici. Ge sem še kedaj katerega
kupca pregovoril, da me je vbogal, tega bom. On
me še ne pozna, a poznal me bode, le čaka naj«,
ugiblje potem mej potoma.

Mej tem je slonel v oni krčmi Stefan pri oknu
in zrl s podprto glavo na ulico, na pisano množico,
ki se je gnetla gori in doli na desno in levo.

Motili bi se, ko bi rekli, da je pričakoval očeta.
Tega ne. Videl ga je mej sejmovalci in prepričan
je, da ga je opazil tudi on, a ne hotel poznati.
To pa ga je peklo globoko v prsih, dasiravno se
je motil v svoji misli. Še nekaj druzega je rojilo
Štefanu po glavi. Trdno je upal, da najde Marjetico
danes mej sejmovalci, a zastonj jo je iskal, zastonj
sloni tudi zdaj zaradi nje tu na oknu.

O ko bi jo bil našel, kako vesel bi bil, pa
kako vesela bi bila morala biti tudi ona! Povedal
bi jej bil, da je dobil tu v mestu dobršen zaslužek,
ki redi tudi dva človeka, da sme govoriti zdaj tudi
očitno z njo, da se očeta ne boji več in vsega sveta
ne, pa da se domu ne vrne več in ne mara istega
očetovega bogastva in posestva, da mu je vse to
ona, samo ona, in v obili meri. Ne menjal bi s
kralji in cesarji, vsemi mogotci, ko bi vedel, daje
tudi ona tacih misli, pa da ga saj deseti del tako
rada ima, kakor on njo. Srce se mu vžali, ko je
vtopljen tako. Pivci ga kličejo pit z vseh miz, a
on pravi, da ni žejen, pa da ne pije. Da bi se
ubranil takim prijaznostim, pomakne kastorec glo-
bočje na oči in se hoče pomešati zopet mej sejmo-

172

valce. Na pragu pa mu zastavi, kakor navlašč, me-
šetar pot in vzklikne: »No, Stefan, dejal sem, da
si se zaril v deveto deželo ali kali, ker te ni več
na ogled in na solnce. Pa na lastno škodo te ni.
Pijače bi bilo vže, da bi z mize tekla, ko bi te
bil našel prej, kajti kar verjemi mi, jaz in oče te
iščeva vže vse dopoludne!«

»Kaj bodeš iskalo, revše pijano ; jedva poznaš
samega sebe«, pravi Stefan, tovariša strupeno po¬
gleda in hoče oditi na nasprotno stran.

»Kaj, kaj Štefan, kedo pijan, jaz pijan? Na
mojo vero, da nisem pijan, pa da sem jedva nekaj
žganega videl za zajutrek danes. Veš, slab skupiček
je, živine dosti, pa italijanskega kupca malo, to je
prava smola. A to mi verjemi, da te iščem, pa prav
res, da te, in oče te iščejo in poprašujejo po vsem
sejmu po tebi«, odgovarja mešetar, potem pa stopi
za Štefanom in se ga oklene okoli pazduhe.

Zdajci zarudi mladenič. Da bi se šalil takov
pijanec z njim in se mu šiloma obešal, mu je preveč.
Kakor muho ga otrese torej od sebe in pravi:

»Zapomni me, jaz sem dober človek, a za nos
se ne dam voditi vsacemu sleparju. Ge si žejen,
tu imaš za polič vina in izgubi se! Ko bi te bili
pa v resnici poslali oče sem, jim reci: Da Štefan
ne potrebuje njihove pijače, in ničesar, dokler ne
spremene svojih načel in misli.«

Izgovorivši odrine Štefan razvnet s komolcema
gnečo, da kar godrnjajo in kolnejo možakarji, in
se izgubi med množico.

173

Mešetar pa kar zazija začudenja. Kar božjo
travo tlači na svetu in za voli, konje in pitane
prasce kup dela in mešetari, se mu ni prigodilo
kaj enacega Njegova beseda se čisla in spoštuje
v deveti fari, takov fantalin ga pa smeši in na laž
postavlja! Kako neusmiljeno bi se maščeval nad
njim in ga celo za skaljeno čast na cesarsko pečat
tožil, ko bi ne bil dal za vino. A tako naj bode.
Drugi, pot ga pa bolje stisne v klešče in mu kar
v zobe pove, da on ni tako tja v en dan, da bi se
pometalo z njim, kakor bi se hotelo. Pošteno naj
govori o njem, ali pa nič, izvzemši, če plača vsaj
za pet bokalov cekinastega vina, kakoršnega točijo
doli v prvi krčmi. Potem vže odpušča, drugače ne.

Mlinarju se je vže zdehalo, vino mu je v lase
lezlo in glavo je podpiral zdaj v levi, zdaj v desni
komolec, ko je čakal tako dolgo mešetarja. Niti s
svojimi sosedi, najboljšimi znanci ni govoril mnogo,
samo pil je, mnogo pil in rezal pečenino.

»Kaj je to?« vzklikne potem, ko zagleda me¬
šetarja samega med vrati.

»Nič ni, prav nič. Samo to vam povem, vrag
naj išče in pregovarja tako seme, kot je Stefan«,
pravi mešetar, sede k Mlinarju in z zamazanim
kamižolinim rokavom obriše pot raz čelo. Potem
pristavi: »Pol mesta sem obhodil in vse ljudi pre-
prašal, predno sem mu prišel na sled, potem mi
pa na polna usta pove, da sem pijanec, goljuf, da
vašega vina ne pije, da mu za ves svet ni mari,
in kedo ve, kaj še. Slišati bi ga bili morali, potem

174

bi pa verjeli, kako je.« Izgovorivši vrže mešetar
bankovec po mizi in pokliče vina, češ, če sem prav
vboga mešetarska reva, vendai’ si ga privoščim
lehko pošteno mero in si ga.

Mešetarjeva novica zadene Mlinarja kakor
strela. Žalosten je, jezen je in osramoten od last¬
nega otroka. Ko vidi povrh še tovarišev ponos, ki
hoče piti, kakor iz nagajivosti na svoj račun, zbledi,
z zobmi zaškriplje, zgrabi mešetarjev bankovec, ga
raztrga v drobne kosce, vrže pod mizo, s črevljem
pohodi in vsklikne:

»Kedar sediš pri moji mizi in pri meni, piješ
na moj račun, to si zapomni! Zasmehovati pa se
ne pustim. Ti me še ne poznaš, a spoznal me
boš.« Potem potegne listnico iz brezrokavnika,
oslini prst in vrže petdesetak po mizi, vdari s
praznim poličem ob ogel in kriči: »Krčmar, toči
in gani se! Pošteno plačamo vse, pa pošteno mero
ga hočemo!«

Mešetar se stisne boječ in čudeč se bolj v kot
mize, kajti tako razsrjenega še ni videl Mlinarja
nikedar. Stoprv, ko izpije prvo kupo vina in kos
pečenine na vilice natakne, pravi: »Jeze in prepira
bi ne bilo potreba zaradi tega. Take megle se vse
razpode in razprše, pa bankovca je bilo tudi škoda.«

»Molči zdaj in ne stokaj, ti me poznaš! Kedar
si v stiski, pa k meni pridi. Slaba bi bila, če bi
Mlinar pogrešal nekaj grošev.«

Taka govorica se vrsti, dokler ne sega vžito
vino pivcema v glave. Potem se vname vesel po¬
menek.

175

O mraku veli Mlinar napredi. Za omizjem
pusti kimajočega mešetarja in polne kupe vina,
ob straneh pa kopice skrivaje ga pikajočih pivcev.
Ko odide Mlinar, oni kakor čebele ali ose obsujejo
mešetarja in hote izvedeti vsi naenkrat, kaj sta z
Mlinarjem prišla navskriž. A mešetar jeclja na pol
umljive besede, vdari z roko po mizi in vedno
ponavlja: »Mlinar, to je mož, takov, da vi niste
bili nikedar taki, pa tudi ne bodete. Le pomnite
in poslušajte me!«

»Zaradi Štefana sta imela prepir, le verjemite
mi! Ta roge stavi staremu, da še nikdo ne tako.
A stari je še trden in nepremakljiv«, pravi postaren
gost v obližji in pripoveduje Mlinarjevo domačo
razprtijo.

»Bašte, ti bi kmalu prav imel. Saj je res taka.
Zeniti se mu brani stari, ženiti.« »To je vže križ«,
pristavijo drugi gostje in se izgubljajo polagoma
iz krčme.

XXVIII.

Mati Mlinarica je isti večer moža s prižgano
svečo čakala in tudi nekaj večerje mu je hranila
gori vrhu peči. Mlinar se vrne stoprv v pozno noč.
Ker ga je razjedala med potjo vedno bolj in bolj
jeza in sram, zavil je še na nekaj dvorišč in z
vinom moril togoto v prsih.

»Kje si hodil tako pozno? Oh, ti ljubi Bog!
vže petelini se oglašajo«, pravi ženica, ko mož
stopi trdih korakov v sobo, vrže bič v kot, obesi

176

kožuh na klin in nemirno po hiši hodi, ženi pa
nič ne odgovori.

»Nekaj večerje imaš na peči, če češ. Samo
mrzla bode, se bojim«, pristavi potem gospodinja,
zleze na klop in postavi na mizo večjo in manjšo
skledo, žlico obriše s prtom, vzame pol hleba rže¬
nega kruha iz miznice in nož nanj položi.

Mlinar ne pogleda niti jedi niti žene, niti
ničesar.

»Jej, jej! Tako dober, pa tako slasten je bil
ta-le ješprenček, ko bi bil o pravem času prišel,
da bi se bil kar sam jedel. Pa sem skuhala tudi
pol svinjskega rilca v njem. Le poglej ga, kar
trese se na krožniku, tako je vabljiv!« Tudi temu
vabilu in prijaznosti Mlinar nima besede.

To ženico zaboli in misel, da ima Štefan na
dvorišču s konji opravek in nekoliko za možem
k večerji pride, se jej dozdeva neverjetna. Da bi
ne spominjala moža neprijetnih reči, ga pri vstopu
o Štefanu niti, prašati ni hotela, kakor da bi bilo
pri hiši vse po starem.

»Oh takov si, da še eden ni takov! Govori
no in vbogaj me, pa Štefana pokliči, naj tudi k
večerji pride 1 Mene se morda sramuje«, povzdigne
zopet mati glas, z roko mahne proti možu, z levico
pa očisti velik otrinek pri sveči.

»Kar pokliči ga, stara, pa je! Babnice tako vse
zmagate z jeziki, čemu bi vam moški pomagali pri
tem, reci čemu! A to ti povem, da ga jaz ne kličem
zdaj in ga ne bodem nikedar več. Kakor si postilja,
tako bo ležal. Takov fantalin naj mi v zobe pove,

177

da ne potrebuje od mene nič, da mu je oče, da
mu je dom, vse nič. čakaj me fantalin, ti me še
ne poznaš! Bog ve, da bi mu bil čeljusti raztolkel,
ko bi ga bil dosegel.«

»0 sveti Stefan, njegov patron in pomočnik,
kaj pa je, kaj ? Ali se ni pripeljal on s teboj domu,
kaj ga nisi poiskal in potolažil?« vzklikne zopet žena
in vpre zasolzen pogled v razsrjenega moža.

»Tam-le so d uril pa ga ti pojdi iskat, ti, ker
vse veš in znaš. Samo domu mi ga ne vodi. Rajši
vidim, da cigani gospodarijo na mojem posestvu,
kot takovo sprideno seme, da veš.<

»Kaj pa sta imela, kaj ? Oh ti si kakor ogenj,
kar dopovedati si ne daš nič in vedno naprej siliš.
Z lepo bi ga bil pregovoril, z lepo, pa bi bil šel
in bi bil vbogal. A tega ne znaš in ne moreš, ker
srca nimaš; ne poznaš, da si oče, njegov oče, da
mu moraš nekaj odpustiti«, pravi med glasnim
ihtenjem žena in zakrije obraz s predpasnikom.

»Kar molči mi! Mir je besedi! Kar sem rekel,
sem rekel in to je tako trdno, kakor bi z žrebljem
pribil in s trto privezal, če ni za te, pa se pritoži
pri fajmoštru, pri komisarju, pri beričih in kjer se
hočeš, je vse eno!«

Izgovorivši zgrabi svečo, porine večerjo po
mizi, da zazveni, ogrne kožuh in odide po stop¬
nicah v prvo nadstropje k počitku.

Žena pa še dolgo v temi za omizjem sloni in
joka in vzdihuje in sklepa roki in moli, kakor je sploh
navada in tolažba starikavih ženic in skrbnih mater.

12

178

Kmalu bi bili pozabili povedati, da se je tudi
Marjetica veselila sejma. In zakaj bi se ga ne bila
radovala ravno ona? Vže štirinajst dni popreje je
računila na prste, kedaj pride oni y  praznični dan.
Zadnje dni pa, kar je zvedela, da je Štefan v mestu,
pa kar strpeti ni mogla več samega čakanja in hre¬
penenja. Uganila in pretuhtala je vže natančno, ka¬
tero ruto dene tedaj za vrat, katero krilo obleče,
in ali jej suknena jopica ali po materi podedovan
in njej prenarejen kožušček boljše pristuje. Odločila
se je za zadnjega, — samo zato, ker je Stefan dejal
nekdaj, da je kožušček prav lepa obleka. Ker je
bila Marjetica skrbna in dobra gospodinja, imela
bi bila še tudi druzih opravil v mestu, kar čez
glavo in brez kupčije bi tudi ne bilo.

Vže vso jesen je hranila in spravljala jajca
za na prodaj, dva lonca masla je imela rumenega,
kakor vosek ali cerkvene sveče, pa dišečega, kakor
tavžentrože.

Vse to bi bila lehko prodala za lepe, gotove
denarje, za-nje bi bila nakupila vse, kar še potre¬
buje pri hiši in pri gospodinjstvu. In tu ni nikedar
brez potreb. Zdaj zmanjka soli, zdaj se ubije krožnik
ali lonec, milo se rabi dan na dan, olje za leščrbo,
šivalnice in druga drobnjav. Vse to pa velja denar.

Najlepše pa bi bilo na sejmu seveda to, da bi
bila s Štefanom govorila, saj vže tako dolgo ni,
saj se jej tako toži po njem. Pregovorila bi ga bila
tudi, če ga  more pregovoriti le kedo, da bi se bil
vrnil, pa da bi bilo zopet tako lepo, tako veselo
doma, kakor je bilo nekedaj.

179

Vse te sklepe in namene pa je sklepala Mar¬
jetica zaradi tega, ker jej je oče  obljubil vže teden
prej, da sme iti na sejm, in se je tudi on pri¬
pravljal na-nj.

Vso jesen je rezal metličje in izdeloval lične,
lahne metle za na prodaj. Lesene robe je bilo iz¬
gotovljene v obilem številu. Žličniki, lesene žlice,
kuhalnice, pihalniki, grablje, loparji, pletenice, topo-
rišča, vsega je bilo nakopičeno pri Srakarju in lepo
urejeno, kar za sejm. Povrh je imel tudi na bre¬
zovi trti nabranih lesenih turničkastih pipic in tako
lepo okovanih, da jih je bilo kar gledati veselje in
ni bilo najti na vsem trgu boljših in ličniših od nje¬
govih. Torej so ga poznali Srakarja tudi vsi toba-
karji na daleč okrog in vedeli ceniti njegovo robo.

Srakar je tudi izračunil dva večera prej na
zapečku, koliko bode vrgla ta roba, koliko bode za¬
služka, koliko se bode prodalo, kaj ložje, kaj težje,
pa kako porabi pridobljene novce. Naj prvo si kupi
črne irhaste hlače, bolj za velike praznike za božič
in veliko noč. Stare so se jele rujaviti in niso več
primerne za k maši. Sicer so še doberšne, sicer.
Tudi usnja za nove črevlje z visokimi golenicami
bi si kupil. Zime so vedno hujše in sneg je vedno
večji. Pa zdravo baje ni, ker pri starih črevljih
snežnica semtertje v črevlje uhaja, da-si jih maši
vsak teden po dva pota z ječmenčkovo gorko slamo.

Se nekaj železnine in žrebljev bi kupil posled
in nazadnje bi pol frakeljna brinjevca pil doli pri
cesti. Nekaj dni ga po trebuhu ščiplje in vije. Pa

12*

180

boljšega zdravila po njegovi misli ni od pravega,
žganega brinjevca, kakoršen se toči ondi.

Povrh bi ostalo še nekaj novcev. Te bi pa
hranil za slabe čase in za bolezen. Tedaj potrebuje
človek kaj boljšega ugrizka in kupo vina.

A Srakar misli in ugiblje tako, nepridiprav
pa ugane in ugonobi vse te lepe, te prijetne sklepe
in namene. Ko Srakar dva dni pred sejmom od
fare sem po cesti korači, ožuli ga namreč desni
čevelj tako, da ga zdaj kar obuti ne more. Bos pa
ne more po ledu in snegu, to ni mogoče.

Marjetica kar na glas zajoče, ko zve to ne¬
srečo. Ves sejmski dan jo pa kar vtolažiti ni. Ge
sede za kolovrat, ne vrti se jej kolo po volji, nit
se jej krotiči; če gre na prag in pogleda po cesti,
kjer ljudje v sejm hite, jo zaboli srce. Včasi se jej
dozdeva tako, da bi kar sama šla tja, včasih pa jej
pravi tudi neki notranji glas, da mora očeta ubo¬
gati, pa da ga ne sme puščati hromega in samega
doma. Tako se je tudi zgodilo.

Proti večeru sejmskega dne nekdo na okno
potrka in zakliče: »Marjetica, ven pojdi, če češ!«
Marjetica se prestraši, porine kolovrat od sebe in
hiti na prag, Srakar pa ravno v istem trenotku za¬
dremlje na zapečku.

»Stefana sem videla, Marjetica«, pravi stara’
ženica iz vasi, ki je tudi v sejmu bila in njej to
novico iz mesta prinesla še nocoj, kajti važna se
jej je dozdevala. »Ali res?« pravi Marjetica in za¬
rodi v obraz in migne ženi, naj tiho govori, da
ne čuje kedo drugi.

181

»Res, prav res, Marjetica, da sem ga. Pa ti
ne veš in ne ustraši se, z očetom sta se sprla do
dobrega, cula sem v krčmi, kako je preklinjal stari
in se rotil nanj. Kar pozabi ga, pa je najbolje, da
veš. Nič dobrega ti ne kaže ž njim«, pripoveduje
ženica in miga s suho brado.

Marjetica zajoka in vzklikne: »Tega ne morem
nikedar in ne bodem, naj se zgodi, kar hoče.« Potem
sede na mrzel vežni prag in zakrije obraz v dlani.

Zenica jo tolaži nekaj časa, a videč, da ne po¬
maga nič, odide po stezi, od koder je prišla. Med-
potoma pa ne pomisli, koliko gorja so vže učinili
strupeni, opravljivi jeziki in koliko žalosti je napra¬
vila ona Marjetici 0 nesramna ženska opravljivost!
To je prava kačja zalega; kjer se vgnezdi ona, od
ondot beži sreča, ljubezen, mir in zadovoljnost.

Isti večer je bil izmed najžalostnejših, kar jih
pomni Srakarjeva koča. Srakar je dremal ves večer
na zapečku, kolovrat ni brenčal in se vrtil, celo
leščrba je gorela z otožnim, velikim vtrinkom.

Marjetica, kaj pa uboga Marjetica? Kaj neki?
Jokala je tiho in skrivajo, jokala zaradi Štefana,
zaradi hudobnega sveta, ki ga preganja in kedo ve,
zakaj še vse Jok pa je pravo in najboljše žensko
orožje. Z njim opravijo in ganejo več kot vojske
vsega sveta s sulicami in bodali in vso krutostjo.
Tudi Marjetica bi bila ganila vsacega, ki bi jo bil
gledal tako. A kedo bi jo bil videl? Srakar je dre¬
mal na zapečku, zunaj je bila temna noč in leščrba
je gorela z vtrinkom, luna je plavala za oblake.
Marjetica je bila sama, tako sama!

182

XXIX.

Drugo jutro vstane Mlinar pozneje, kakor
je imel navado. Po veži z zaspanim, čmerikavim
obrazom gredoč, postopi v kuhinjo in iz peči ogo¬
rek brsne ter si ž njim zažge pipico. Potem kaka
tri pota gostega dima tja gori proti okajenemu
stropu puhne, pogleda okoli sebe in Barbo, ki ko¬
silo pripravlja, vpraša: »Kje so mati?«

»Ne vem, jih nisem videla«, odgovori .precej
osorno teta. Mlinar urno zapazi, kam merijo te be¬
sede, in se prepriča, da ima zdaj dvojnega sovražnika
v nasprotji: ženo in svojo v vsem njej enako sestro.

Ne vemo, ali se prestraši take moči, ali je
razžaljen zadirne besede, kajti molče zapusti ku¬
hinjo, gre v sobo, sede za omizje, kjer je za kosilo
pogrnjeno in zre skozi okno na dvorišče in dalje
na vas.

Tako dolgočasno kosilo vže davnaj ni bilo pri
Mlinarju, kot današnje. Okoli velicih skled je bila
zbrana sama družina. Matere ni bilo, tete Barbe ni
bilo in tudi Mlinar je slonel le za druščino ondi
in ni govoril. Bralo pa se mu je na obrazu, da
mu težko, nepopisljivo težko dene ta tihota, da bi
bil rad govoril, rad poprašal po ženi, po sestri. A
njegov ponos je bil prevelik, ošabnost nepremakljiva.
Tako mine prvi dan, mine drugi in mine tretji.

Take puščobe nobeden Mlinarjevih ne pomni.
Prve dni gospodar z gorečo pipo po dvorišču in
okoli družine hodi ter ostro ukazuje in zabičuje;
nikomur ne da prijazne besede. Pozneje pa, kakor

183

bi se bil naveličal tudi tega, vtihne in pobesi obraz.
Če ga pride starejši hlapec Blaže zjutraj vprašat, kaj
naj dela čez dan, odgovori mu le na pol ali pa
nič, in če kuhinjska dekla, desna roka tete Barbe,
pripoveduje, da je tega in tega potreba v kuhinji
in pri gospodinjstvu, vrže jej molče ključe od kašče
in pravi: »Storite, kar hočete, kaj to meni mari?«

Taka Mlinarjeva sprememba družini in niko¬
mur ni bila na kvar. Hlapci vedo dobro porabiti
tako milobo, čez dan se norčujejo in smeje in trde,
da je prav čmerikavemu staremu, da ga je zapu¬
stila gospodinja in sin, meneč: sam naj bode, če
je tak, zjutraj pa pozneje vstajajo, in delo z mra¬
kom pokladajo iz rok.

Edini Barbi in mlajši pastirici vse to ni po
godu. Prva, ki najbolje ve, da je šla mati v mesto
Štefana iskat, ter ga baje niti najti ne more, ker
se ne vrne več, drugi pa se toži po obeh. Štefana
je prav rada imela. Saj jej je bil vedno prijazen.
Branil jo je, če jo je druga družina dražila. Mati
pa je bila prava njena prijateljica, da ne najde ni-
kedar več take. Milo se jej stori torej, če pomisli,
da nobenega ne vidi nikedar več. Torej si vtrne
skrivno solzo. In kedar vidi jokati Barba svojo
mlajšo podložno, posili jok tudi njo; in to se ne
zgodi redkoma.

V Beriški vasi je starodavna, baje silo stara
pa lepa navada, da v dolzih pozimskih večerih
mladina vasuje zdaj v tej, zdaj v oni hiši. To se
imenuje vaška preja. Deklice, stoprv zapustivše
farno šolo, tako zvane »ribice«, in starejše vže glo-

184

bok o zaljubljene in nagajive tovaršice, pa tudi ne¬
katere znanke vže bolj v srpanu, kar vse na križem
hite po večerji in molitvi s kolovrati v odmenjeno
hišo na skupno prejo. O ta preja je pa tudi v res¬
nici jako zanimiva. Lehko bi jo imenovali naroden
praznik. In hiša, kjer se vrši, je domače ognjišče,
ono svetišče, na katerem žari, se budi in plamti
prava nepopačena poezija, kjer uživa mladost svoje
najlepše ure, kjer čuti nežna deklica prvič nekaj
nepopisljivega v prsih, sama ne ve kaj, kjer sedi
pozneje v krogu svoje družine, prepeva deci mile
narodne pesni, kjer sloni stara sivolasa majka mo¬
krega očesa med vnuki svojimi, kjer se jej pomlade
še enkrat dnevi, minuli spomini zlate mladosti.

Vse to vedo vaške predice in tudi vredno
čislati umejo. K preji pa ni da bi se prišlo kar
tako, kakor si bodi, da je le. Tja pridejo tudi va¬
sovat mladeniči iz vasi in to stori tam okoli prsi pri¬
jetno ali neprijetno, ali kako bi se reklo. Zaradi
tega ni vsaka jopica dobršna za prejo, temuč čedna
in lična mora biti. Lasje ni da bi bili divje ku¬
štravi, temuč lepo v kite in rudeče trakovje sple¬
teni. Rute za vrat morajo biti praznične, pa prijetno
šumeče, predpasnik pa bel kot sneg. Brez njega bi
bilo izgubljene kar pol lepote. Bel predpasnik, za¬
vihani rokavci do lahti pa rudeča ruta, to je naj¬
lepši kinč priproste deklice.

Pred letom dnij je tudi Marjetica vže hodila
na prejo, a ne s kolovratom. Tedaj še presti ni
umela, vzela je šivanje s seboj in je šivala, se ve
da, kolikor se je dalo. V tako prijetni druščini

185

poslednje ni mogoče v obili meri. Kako neki?
Veselje na levo, nagajivost na desno, šala in smeh
povsod, potem pa delaj!

V zgornjem konci hiše na dolgi klopi sede
druga pri drugi mlade predice s kolovrati, ki tako
prijetno šume, kot čmrlji v duplu. Okoli peči so
zbrane starejše device, pa one, ki mislijo, da je
greh zapeti veselo pesem, in govoriti nekaj besedij
s tem in onim mladeničem. Ondi v sredi je tudi
hišna gospodinja, ki z rokama pod pazduhama ve¬
selega lica zre po obilih vasovalkah, da se jej kar
jamica dela na podbradku in pripoveduje svojim
sosedinjam, koliko jih je bilo lani otovrej tu, koliko
se jih je pomožilo v enem letu, pa koliko celo od¬
potovalo — tja v neznano — daljno, daljno deželo.
Nekoliko više na gorki zapeček se je spravil in
vgnezdil sivolas ded v polhovki, katerega vedno tako
mrazi in mrazi, da sam ne ve, kaj bode s to zimo,
in če ga ne pobere prihodnja pomlad ali ka-li. On
se ne meni mnogo za zbrano mladež, saj ima
druščine dovolj. Na desni na temenu turničkasto
leseno pipico, kresilno gobo in kremen, na levi v
tramovi poči pa pol mehurja dišečega, pravega
cesarskega tobaka po srebrnem grošu zavitek.

Vse to on časti in spoštuje, kakor stari očaki
svoje lesene malike ter jim kadi v gostih dopadlji¬
vih kvišku se dvigajočih oblačili — tobakovega dima.

Semtrtje, to pa le, kedar je posebno dobre
volje in kedar ga poprosi vedoželjna mladina, pri¬
poveduje tudi s povzdignjenim glasom strašne po¬
vesti o Pesoglavcih, o zmaju, o ljutih Turcih, o

186

kralju Matjažu, Pegamu in Berdavsu in druzih zna¬
menitih dogodbah iz svojega dolzega življenja. Okoli
omizja sede navadno vaški mladeniči, ki vedno na¬
tanko vedo, kje je ta ali oni večer preja in mnogi
ugibljejo tudi, zakaj. Vendar ljudje so hudobni.
Ge temu ali onemu tudi ta in ona sramežljiva,
predica nekoliko po glavi roji, ter jo rad vidi, no,
to ni taka reč, prav brez greha je, ali ka-li? Čudno
in neumljivo je le to: kedar je več mladeničev,
živahniši je preja. In ženske so vse brez razločka
Evine hčere. Zmožna je govoriti vsaka saj za dva
ali tri možake ali pa še več. Vendar bi molčala
marsikatera in pobešala glavo, ko bi tega ali onega
ne bilo, seveda, ravno katerega, — tega ne pove
nobena. Kaj je neki to in zakaj je to, ve in ne ve
vsak. Ljubezni pomlad je baje najlepša, pa tudi
najtežja uganjka, kateri se ni umaknil nobeden
modrec in je tudi nobeden prihodnjih raztolmačil,
uničil ne bode. Ona se rodi z nami, živi z nami,
a ne izgine nikdar; preseli se v naše potomce in
potomcev potomce do zadnjega rodu.

Ko se druščina nekoliko razgreje in prva ru-
dečica predicam izgine, pravi ena izmed njih:
»Zapojmo, pa je!« »Saj je res«, se oglasi vse na
križem. A zdaj je pravi križ, volitev je vedno in
povsod težka. Ena bi rada zapela, in sicer devica
ondi pri peči, o tem »ledik« stanu, druga o
»povodnjem možu«, tretji ti obe nista po godu,
ker se nekako previsoko začenjata in besed se ne
spominja prav, četrti je povšeči ista o »rožma-
rinčku«, peti pa o »nageljnovem cvetu«. Tako na-

187

stane mešanica in ugibanje, kakor pri zidanju ba¬
bilonskega stolpa, če ne še večja.

Iz te zadrege reši vso družbo mladenič, ki
ubere tisto globoko čutečo, ki pravi:

»Je pa davi slanca pala,
Na zelene travnike
Je vso trav’eo pomorila,
Vse te žlahtne rožice«,

in kakor bi zazvonil, zadone te besede iz vseh grl,
da se razlega tja na tiho vas, kjer stoji snežena
stoletna lipa in skrivnostno šepeče, kakor bi sanjala
o veseli, veseli pomladi.

Vsega tega seje spominjala Marjetica tudi letos.
A kaj je hotela? Misel na Štefana jej je bila vse.

A vže od sejma ni čula ničesar o njem. Pač
so se vrstili različni pomenki o Mlinarjevih, a njej
so bili neumevni. Nihče ni prišel k njej, nikogar
ni obiskovala ona. Stoži se jej torej, stoži nepo-
pisljivo po znanki, ki bi jej zaupala vse to. In ono
najde nocoj na preji doli v vaši. Rada bi šla torej
tudi ona tja, samo zaradi Štefana bi šla, saj živeti
jej ni več v tej negotovosti, v tem upu in strahu,
slasti in žalosti.

Tako premišljuje Marjetica ves dan poprej in
vgiblje, ali bi prosila očeta, naj jo pusti nocoj na
prejo, ali kaj bi storila.

Vže popoludne lepo omije in obriše kolovrat,
poolji kolo in vreteno, napolni preslico s povesmom
najlepšega prediva in uredi vse, kar je še potreba.
Potem odpre predala v svoji spalnici, kjer ima shra¬
njeno obleko. Pisane in rudeče, bele in temne rute

188

leže tu, krilo za večje praznike in za sopraznike,
pa pisani in beli predpasniki.

»Katero ruto bi vzela, kaj bi oblekla nocoj ?«
pravi potem polglasno sama pri sebi in pogleda v
shrambo.

»A kaj bodem to? Kaj mi je treba izbirati,
kedo me pogleda? Njega ni, oj njega ni. Komu
naj se kinčam? To-le temno ruto denem za vrat
pa enako krilo in ta-le bel predpasnik«, vzdihne
potem in oko se jej povzdigne nevedoma na steno
na razbičano sveto razpelo. Ta pogled jo baje vto-
laži. Urno zapre shrambo, odbrano obleko na po¬
steljo položi, z desnico potegne po očeh, kakor da
bi si solzo obrisala in na posteljo sede. Gez nekoliko,
kakor da bi jej bila prišla zopet druga misel v
glavo, hiti v vežo, stopi na vežni prag in se ozre
na nebo, kakor da bi hotela preračunih, koliko ur
je še do tihega večera, pa koliko do tedaj, — ko
zve kaj o Stefanu.

Ko bi jej bilo moč, segla bi tja na nebo in
potisnila bi solnce, ki se žari na belih snežnikih,
daleč za gore v sinje morje ter je vtopila tako
dolgo, da vidi zopet Stefana.

Isti večer je bila preja pri Marjetičini prija¬
teljici vesela in prijetna , da vže davnaj ne tako.
Poslednje je trdilo vse povprek in počez. Zbrano
je bilo ondi deklic kar na izbiranje in med njimi
Marjetica. Kedor bi se bil oziral le po rudečih in
pisanih rutah pa po dražjih krilih, bi Marjetice niti
opazil ne bil, saj ona vsega tega nocoj ni oblekla.
A vendar kako se je razločevala Marjetica vže na

189

prvi pogled od drugih svojih družic. Rekli bi lehko,
da je čepela kakor ponižna vijolica mej v nebo kipe¬
čimi, s pisanim cvetjem se bahajočimi cveticami. In
prekosila je vse okoli sebe na desno in levo. Videti
je bila kakor kraljica v priprostem plašči sredi zlata
in srebra odsevajočimi dvorniki. Njeno lice je bilo
bledo, sramežljivo, njene roke nežne, kakor bi ne
bila vedela, kaj je trud in delo, priprosta temna
obleka z belim predpasnikom pa jej je prištevala
tako, kakor bi bila vzrastla na njej in bila vmer-
jena prvi mestni gospici.

Kaj pa njen kolovrat in preja? Kolo se jej je
vrtelo tako tiho, tako urno, kakor bi ga gnala neka
nevidna moč. In nobeni izmej vseh predic ni drsela
tako tenka, tako gladka nit izmed prstov. Ko bi
Marjetica ne bila očarala vsacega s svojo nežnostjo
in milobo, o koliko zavidljivih očij, koliko oprav¬
ljivih jezikov bi bila imela celo med svojimi prija¬
teljicami in znankami! A njej ni mogel biti ne¬
voščljiv nobeden, kcdor jo je poznal. Čestokrat so
stikala sicer vaška dekleta pri studencu, ali iz
cerkve grede glave skupaj in dejala videč Marjetico:
»Kaj je neki to ? če se tudi priprosto oblači, pa če
je prav Srakarjeva hči, povšeči je vsacemu in vse
govori le o njej.« Tudi isti večer so si namežikavali
mladeniči na preji videč Marjetico mej predicami,
kakor da bi ne bili mogli umeti, da vasuje ona.

Marjetici je bilo tesno o takih trenutkih tam-le
okoli prsi. Rudečica jo zalije in oči mora pobesiti.

»Vesela bodi Marjetica, vesela! In kako bi
ne bila? Vsaka bi bila srečna na tvojem mestu«,

190

šepne zdaj njena družica na desni, ter se jej na¬
sloni na ramo.

»Jaz naj bi storila tako, kakor praviš?« vzdihne
skrivaje Marjetica in kar nit jej zastane med prsti.

»Molči, molči, ti si prava! Kar nič mi ne poveš,
kedaj bode poroka«, reče precej glasno potem dru¬
žica in jej požuga.

»Poroka, oh, kaj je to? Jaz nisem mislila ni-
kedar nanjo.«

»Ge ti ne, mislijo in ugibljejo pa drugi. Veš,
da je pri Mlinarju vse v neredu? Mati so šli Ste¬
fana iskat, nazaj jih ni, in tudi Mlinar si je uže
baje premislil in bo dovolil v ženitev. Kaj hoče
druzega?«

»Pa res, da bi bil?« odgovori nenadno vesela
Marjetica ter se izda nevedoma, da bi se poroke
vendar-le ne branila, seveda s Stefanom, z drugim ne.

»Kar verjemi mi, pa je! A misliti ne morem,
da bi ne vedela ti bolje tega kot drugi; samo za¬
krivati znaš in tajiti.«

Tako se vrsti govorica mej prijateljicama.
Marjetici se kar v glavi vrti, tako jo razvesele in
iznenadijo te besede. Tudi vesele preje prehvaliti ne
more in žal jej je, da ni hodila vasovat uže prej.

Med tem se razvname tudi med ostalo druščino
šaljivost in nagajivost. Mladeniči okoli omizja trde
in zabičujejo, da ni lepšega od samskega stanu.
Deklice se smeje sicer videzno temu, ali marsika¬
tero žalijo, seveda skrivaje te besede.

191

Pozneje pa, da bi si izprali to pregreho, po¬
vzdignejo glasove in vbrano zapoj 6 pesem o ve¬
seli svatovščini, ko

»Obroček bo zlat

Naredil pečat,
Pa poročil opat.«

Ta pesnica tudi Marjetici seže v srce, da jej
jame prilagati nevedoma.

Njen milodoneč, kot zvonovi vbran glas pa
se sliši izmed vseh.

Hišna gospodinja in stareja dekleta je kar pre¬
hvaliti ne morejo, meneč, da boljše pevke še v ne¬
deljo ob orgijah ne pojo. Mlajšim družicam pa se
stori milo, da le ona, vse, vse zna, da je najlepša,
najprijazniša in kedo ve, kaj še. Le Marjetica, sama
Marjetica, pa nobena druga, kakor da bi one ne
bile nič.

V resnici, Marjetica je bila izjema. Niti naga¬
jivi in šaljivi mladeniči je niso hoteli dražiti zaradi
Stefana pol iz spoštovanja do njega, svojega va¬
škega kralja, pol pa tudi iz ljubezni do Marjetice.

In koliko so si pridobili s tem pri Marjetici!
Ona bi jim dala za to vse, vse, en milijon ali pa
dva, ko bi ju imela. Prepričala se je baš nocoj,
da ni hudoben ves svet, da je še mnogo dobrih
ljudij na njem, ki imajo občutek in srce. Pa tako
prepričanje bi ne bilo milijona vredno, bašte še
več, mnogo več?

Takov je bil prvi letošnji Marjetičin večer na
preji. Ko bi ga bila morala ceniti ona, ne mogla
bi preračuniti niti na pamet, niti s številkami na

192

papir, koliko je vreden, dasi jo je Srakar hvalil
nekdaj, da v računih ni prazne glave.

Stoprv, ko se pozno v noč razide druščina
in jo mladenič, najboljši Štefanov prijatelj, nekoliko
po rebri pospremi in strahov brani, čuti Marjetica
prav za prav vso srečo nocojšnjega večera. Koliko
je imela, ko je stopala v vas, in koliko ima zdaj ?
Mlinar se je omečil in mati so šli Štefana iskat.
O ko bi bila mogla iti vsaj ona z njimi! Saj je
dejala, da prehodi križem svet in ne počiva prej,
da ga najde in pripelje domu — ne zaradi poroke,
le zato, ker ga ima rada in tudi on je trdil, da
jo ima rad. In zdaj se vrne sam, in ljudje ugibljejo,
da bode poroka.

Kaj pa je poroka? Lepa, prav lepa mora biti. Vi¬
dela jo je vže enkrat. Svatje v višnjevkastih plaščih
in s šopki na kastorcih sedejo na vozove, družice v
zlatih avbah poleg nj ih in ondi — ženin in nevesta;
vse hoče videti le ona dva. V tem trenutku se
vtrga zlata svetinja na nebu in preleti, kakor go¬
reča metla goro, hiteč svetnike v samotnih cerkvah
obiskat. Marjetici pa se dozdeva tako, kakor da bi
se ta svetinja vtrgala zaradi nje in jej voščila srečo.
Saj ona mora živeti na zvezdi, pod katero je rojena
in nad katero pride po smrti. Ko zapahne potem
vežne duri, se ozre še enkrat skozi oknice na
zvezdnato nebo. V postelji pa pomoli precej oče-
našev svetinji na čast. V molitvi jo zasači spanec
in prenese tja nad nebeške svetinje, v kraj ljubezni
in sreče.

193

XXX.

Drugo popoludne je Srakar na vrtu do kolena
v snegu stal in brezovo trtje pod pazduho tiščeč
ril nekaj količev poleg cepljencev v zemljo, da bi
jim sneg ne prišel tako do živega, pa da jih burja
ne bi otresla. Iz tako važnega opravka ga vzdrami
zvonec ondi na cesti. Vže vpogne suhi život v po¬
dobo velicega prašaja, pokrivalo sname raz glavo
in s pestjo tri pote ponižno in pobožno na prsi
vdari, meneč, da hite župnik in cerkovnik z zadnjo
popotnico k stari Osebenici doli v vasi, ki vže
nekaj tednov pričakuje smrti, ko zapazi, da se moti.
Po cesti pridrse namreč lahne sani. Zvonjenje pa
je bilo le lepo rejenega Mlinarjevega »prama«, ki
je z zvoncem na vratu dirjal domu. »Marjetica,
poglej no, poglej, kedo se pelje!« vsklikne zdajci
Srakar in pokaže prihiteli Marjetici s prstom na
voz, meneč: »Ali vidiš, Štefan se pelje, mati poleg
njega in tudi Mlinar sedi v novem kožuhu ponosen
in vesel v sredi!«

»Saj je res, prav resje!« pravi Marjetica, ve¬
selja tleskne z rokama, zarudi, zbledi in kakor
okamnela zre doli na vas, ko vže sani dolgo iz¬
ginejo za poslopji. »Pa so ljudje dejali, da Štefana
ni, da matere ni, pa da se Mlinar kuja. Zdaj imajo«,
povzame zopet Srakar in zareže novo zarezo v pri¬
slonjeni količ in skrivaje izpod pokrivala po Marje¬
tici pogleda, kaj neki ona poreče k temu.

»Ljudje nikomur miru ne dade, pa je. Kaj
neki to, če je Štefan nekaj 'dni v mestu bil ? Komu

13

194

mari to?« pravi spozabivši se vesela Marjetica. »Kaj
govoriš in praviš ; v mestu je bil Štefan, v mestu?
Kedo pa ti je rekel, da je bil v mestu, kaj ?« vpraša
zdajci čudeč se Srakar, roki porine v hlačni žep
in s čevlji mraza po tleh pocepta.

Marjetica zarudi, prestraši se in domisli, kako
brezpametno se je izdala. Posled se zavrti na nogi,
kakor vrtalka in vzkliknivši: »Kedo ? Ljudje govo¬
ričijo tako«, steče v vežo.

Srakar pa nato k drugemu cepljencu pre¬
skoči, pogleda na nebo, kakor da bi hotel jutrajšnje
vreme pretuhtati, zavrta v viseč kolec novo luknjo,
vtakne trto vanj in pri tem sam pri sebi zagodrnja:
»Nekaj bode pa vendar le res. Kar po treh farah
zvoni, ne goljufa. Kaj, ko bi se kaj tacega kakor
ženitev Stefanu primerila, in bi on le po srcu pa
ne po glavi izbiral? Ni da bi dejal, daje Marjetica
Bog vedi kakova. A lepo je dorastla in vsacemu
beraču bi je ne dal v malho. Ge bi se kaj boljšega
pa poštenega' primerilo, ne pravim, da bi jej ne
dovolil, če vže ni drugače. Potem bi pa jaz bolj
za starega pri hiši bil. Tako-le bolj lehko delo bi
opravljal, tesal bi orodje, cepljence bi povijal, pa
kako pipico bi si ga ložje privoščil. Posebnosti ne
maram in jih nisem vajen. Da bi le kar brez opravka
v skledo zajemal in da bi mi kedo v zobe gledal,
tega tudi nočem!«

Drugo jutro je Marjetica že v mraku vstala
in k fari k maši šla. Dozdevalo se jej je to po¬
trebno. Molitve tako ni nikoli dovolj, pravijo.

195

Iz cerkve grede jo nekdo na pokopališču za
krilo od zadaj potegne. Marjetica se ozre in mati
Mlinarica stoji pred njo, ki jo za roko vlovi in
pravi: »Moli, Marjetica, moli, in Boga hvali, da bi
vama pravo srečo in blagoslov dal. Glej, vse se
je na dobro obrnilo in se izteklo, kakor je prav!«

»Kaj pa mati, kaj?« jeclja nenadnega veselja
Marjetica in kar zemlja jej pleše sreče pred očmi.

»Kaj neki? Saj pravim, božja volja je baje
tako, pa naj bode še vajina. Glej, Stefan se je
vrnil, oče ne brani več in še danes popoludne pri¬
dejo prisežni možje k vam, da se pomenijo, kako
in kaj, pa kaj naj se pri komisiji postavlja v pisma.«
Marjetica zbledi pri teh besedah in sape jej zmanj¬
kuje. Pa vendar jej je tako milo pa tako lehko
pri srcu, da bi brez bolečine umrla, sladko in milo,
kakor da bi zadremala.

»Ne vstraši se in ne jokaj ! Tako je moralo
priti. Namenjen ti je, in kar je namenjenega člo¬
veku, ne uide, kakor smrt, ki nas še čaka vse«,
tolaži mati Marjetico, ko ona ne more izpregovoriti
besede in se jej oklene okoli vratu pa solze jo
polijo, svetle, lepe, redke, srečne solze, kakoršnih
še ni jokala nikedar. »Kar vesela bodi zdaj, pa
domu hiti in očetu povej, kaj je! Potem vežo in
hišo pometi in klopi pomij! Vže veš, kedo pride
popoludne«, povzame zopet mati na sredi pota,
pogladi Marjetico z desno po čelu in potem po
glavnem potu v vas zavije.

Marjetica pa steče po pogorju. Pa kako steče ?
Se zemlje ne čuti pod nogami, ne mraza na premrlih

13*

196

rokah, ne sVeta okoli sebe. Tako kriljajo pisani,
lahni metulji, tako plava naš duh na idealnih krilih,
tako hodijo zaljubljenci in malo število izvoljenih
srečnih, — kakor je Marjetica.

»Oče, svatje pridejo, svatje ! Kar urno, pa po¬
magajte mi! Oh, koliko dela imam, kar glava ne
vem, kje mi stoji«, vsklikne Marjetica vže na vež¬
nem pragu v eni sapi.

Srakar je ravno pred pečjo stal in burklje v
rokah držeč gledal v peč, kjer je prijetno plamen
švigal, kjer so smrekovi panjači iskre metali okrog
sebe in se je kuhalo kosilo. Ko čuje nenavadne
besede, stresejo se mu roke in toliko da v svoji
razvnetosti vrelega kropčeka ne prevrne. Potem
odrine jedilo od ognja proč, pol glave v hišo po¬
moli in pravi:

»Marjetica, kaj si rekla, kaj ? Svatje so na
vasi, kedo pa se ženi, kedo? Kar reci!« »Kaj neki
prašate ? Povedala sem vam. Oj hitiva, hitiva, vže
popoludne pridejo!«

»Kedo neki pride, kedo? Kaj si ob um? A
to ti povem, da ves ječmenčkov sok izkipi v peči,
če se ne obrneš urno. Meni ogenj kar vid jemlje,
pa za kuho nisem več kaj prida«, pristavi Srakar
potem, meneč, da Marjetica o vaški ženitnini pri¬
poveduje.

»Naj izkipi, če hoče! Jaz ne kosim in ne juži-
nam danes nič. Le poglejte, omizje, stoli, podobe,
okna, tla; vse mora biti pomito, očejeno, vse se
svetiti, kakor novo. In sto drugih opravil me še
čaka. Oj svatje, svatje, to ni da bi se posadili,

197

kamor bi bilo, da je le«, toži pozneje Marjetica,
razgrinja praznično obleko in vže gredoč v svojo
kamrico piha prah raz klopi, kolovrat in raznega
orodja, in nič jej ni povšeči.

»Kaj si brez pameti, ali kali? Svatje, pa k
nam naj bi prišli, po kaj neki? Po-me gotovo ne«,
pristavi zdajci Srakar, potegne obraz v nerazum¬
ljive, radovedne gube, pljune po tleh, natakne po¬
krivalo, ki visi na klinu, in stopi zopet v vežo k
ognjišču.

Marjetica zadnjega stavka niti ne čuje. V spal¬
nici stoji kakor okamnela pri svoji postelji, oči ima
vprte na podobo žalostne Zveličarjeve matere in
vzdihne: »Tvoja volja naj se zgodi! Jaz ne vem
več, kaj delam, kaj hočem, kaj bi smela, kaj pa ne?«

Potem zopet zapusti spalnico, raz leseno ograjo
okoli zelene peči brisalko vzame in jame snažiti
pohištvo in vse, kar jej pod roke pride.

Več potov pa se jej ustavi delo, kakor bi jej
opešale moči. Zamaknjena in kakor brez življenja
posloni, na licu se jej ziblje radost, na ustnicah
migajo nerazumne besede, tako, kakor bi se bale
razodeti vso srečo in radost, ki kraljuje v njenih
prsih.

Iz tako sladkih sanj jo vzdrami zopet Srakarjev
klic: Hiti, hiti Marjetica, kosilo je pripravljeno! Le
pokusi, kako slasten in vablj iv sok sem skuhal!
Še cesar bi vžival tacega, ko bi ga imel in bi ga
umela cesarica tako napraviti, kakor ga znam jaz;
le poglej ga, pa prepričaj se!« Izgovorivši stopi
s polno lončeno skledo v hišo, v žličniku pri vratih

198

zgrabi mimogrede dve žlici in hoče postaviti vse
to na omizje. A kako se začudi, kajti Marjetica je
pomiva ravno z belim potočnim peskom in ne čuje
njegovega vabila.

Srakar, pretkan in kaj moder možak, si hitro
pomore iz zadrege. Vzame trinožen stolček izpod
klopi, sede nanj, skledo na koleni postavi, pokri¬
valo sname, potegne z desnico velik križ božji po
zijavem obrazu in prične predjedno molitev.

Marjetica se kar zgane. Začuvši molitev, sklene
roki nad prsi in pobožno odgovarja in priklada
molitvi.

»Zdaj pa le zajemi, če hočeš! Ne bode ti žal«,
opominja drugič Srakar in zavihti kakor svetel
meč precej novo belo žlico nad skledo ter j o glo¬
boko vanjo porine.

Marjetica se ščene poleg očeta ter posnema
njegov izgled. Pri tem ne more prehvaliti slast¬
nega soka, meneč, da bi se tri ure pred smrtjo
lehko užival in da tako lahkega še ni jela nikedar.
Srakar pomajuje z glavo in ramama, pa razumeti
ne more Marjetico, ki hvali čislano jed, dasi jedva
žlico vanjo pomaka. Pri tem ga užali skoraj ta ne-
odkritosrčnost Marjetičina, če jo ume prav. In na
zadnje se jezi nad svati, da morajo priti ravno
danes, ali ka-li? Ravno danes, da še tega dišečega
soka v miru božjem povžiti ne more, da je vse v
neredu, vse križem — in da Marjetica ne ume
dovolj ceniti njegove kuhinje in njegovega naj¬
ljubšega jedila, katero bi on pustiti ne mogel, ko
bi mu stropje gorelo nad glavo in bi se podiral svet.

199

XXXI.

Tisto popoludne po južini obleče Mlinar črno-
žametov brezrokavnik s svetlimi srebrnimi gumbi,
natakne kastorec s pozlačeno zapono na glavo,
ženi pa ukaže,'naj mu prinese višnjevo spreminjav
plašč iz zgornje shrambe. Potem pravi Stefanu,
ki vže opravljen kakor za veliko nedeljo, a nekoliko
bled po hiši hodi in pogosto skozi okno pogleduje:
»Sem-le za mizo sedi! Eno merico ga pokusimo
še prej, da bo več govorice! Stric in prisežni mož
prideta kmalu.«

Kmalu potem stopi mati Mlinarica s plaščem
v naročji v hišo, ga pri oknu rahlo po rokah
razgrne, hoteč se prepričati, koliko je na škodi,
kar se ni rabil od zadnje vaške ženitni ne. Potem
skrbno enekrati s krtačo po njem potegne, ter ga
obesi na klin. Med tem se ozre kakor nevedoma
skozi okno in vzklikne: »Poglejta ju no, vže gresta
stric in sosed! Nekaj vina pa nekaj suhega mesa
se spodobi na mizo, jaz pa sem kar pozabila.«

Izgovorivši švigne v kuhinjo. Gredoč pa še s
predpasnikom prah raz klop pobriše, meneč: »Ni-
kedar ni čisto dovolj, človek bi imel ves ljubi dan
samo s pospravo dela dovolj.«

»Bog vama blagoslovi, če jesta in pijeta«,
pravita zdaj stric in sosed, ko stopita v pražnji
obleki, v plaščih, v nedeljskih klobukih in svilna¬
timi kapami pod njimi, ter meni nič tebi nič kar
tja okoli omizja posedeta.

200

»Bog povrni! Tudi vidva kaj vgriznita. In po¬
štena mera pijače bi tudi ne bila odveč, j elita,
da ne, ker sta tako zgodnja P Potem se pa še kaj
druzega pomenimo skupaj«, povzame Mlinar in
porine tobačni mehur pred gosta, češ, pa si jo
natlačita, če hočeta.

»Pri ženitvi pravijo, da sila ni prida. A jaz
bi trdil in dejal, da tudi počasnost ne. Se danes
sežemo v roke, besedo damo in važniše reči razde-
remo, pa je«, odvrne zdaj stric in obrnjen proti
Stefanu pristavi: »Kaj pa ti praviš k temu, Štefan,
kaj P Kar zini, če imaš kaj na jeziku, danes je še
čas in priložnost!«

»Meni je vse prav in po volji. Ravno posebne
sile ni, a odlašal bi tudi dolgo nerad«, odgovori
nekoliko zarudel Štefan in zatopljen v sladke misli
s prsti bobna po mizi.

»Poglej jih no! Kaj sta uže tukaj P Pa res, da
sta«, pravi zdaj mati, ki z bokalom rumenega vina
in z lesenim krožnikom suhega mesa v hišo stopi
in oboje na mizo postavi, meneč: »Zdaj pa kar
pokusite in prigriznite vsi! To vam ne dene slabo!«

»Pa še ti k nam prisedi, ker je vže tako!
Danes imamo prvo besedo, čez nekaj tednov poroko
in danes leto pa krst«, pristavi zopet smeječ se suhi
sivolasi stric, in gospodinji veli sesti poleg njega,
pa polno kupo vina nalije in pravi: »Na, pij, pa
vesela bodi! Ni zime brez ledu, poroke brez žene
in veselja brez vina. Tudi nam vsega tega ne
manjka.«

201

»Pa bi še vi z nami šli, mati; vi bi vedeli
najbolje prašanja staviti, besedo v pismo narekovati
in mnozega več, kar možki ne umemo tako«, meni
zdaj sosed Tepkar proti gospodinji, porine kupo
pred Stefana in skrbno po plašču pogleda, če mu
ni zaradi mastne mesenine in pijače kaj na škodi.

»Take sile ni. Tudi brez nje naredimo, da
bode prav. Ko bi človek vedno ženske poslušal,
gorje bi mu bilo«, odvrne Mlinar in nese odrezek
mesenine na vilicah v usta. Mati je nekoliko v
zadregi. A vedeč, da je vse to le moževa šala,
pristavi: »Možki ste vsi enaki. Vsak govori tako,
pa le prebiti ne more brez žene. Kako pa je to,
kaj ?« Potem pa vpraša : »Stefan, ali si pa vže kaj
pomolil danes na čast svojemu patronu in za duše
v vicah, da bi te Bog razsvetlil, da bi ti pravo za¬
vednost in moč dal, da bi napačno ne volil v zakon?«

Stefan je premišljal, kaj bi odgovoril; saj ni
molil mnogo, kar pozna Marjetico, in niti prave
molitve nema, a vendar bi materi ne hotel zaupati
tega. Iz te zadrege ga reši zopet stric, veleč: »Zdaj
pa le urno! če prej gremo, prej opravimo, prej
je vse pri kraji, kaj ne Mlinar?«

Izgovorivši se dvigne izza omizja in njegovi
tovariši za njim.

Mej tem, ko postopi Mlinar še v klet in sodec
vina napolni ter ga stisne pod plašč, pomoči mati
pri durih desnico v blagoslovljeno vodo, šiloma Šte¬
fana na čelu prekriža in ko se brani, pravi: »Lej
ga no! To pač mora biti za dober namen, pa za

202

srečen opravek. Kaj tacega sramovati se je nespo¬
dobno in greh, to si zapomni!«

Ko stopijo možakarji na vas in zakriče vaški
paglavci, ki s premrlimi rokami za hlačnim robom
ob potoku drkajo in črevlje trgajo : »Svatje, svatje
gredo!« hiti Mlinarica na prag in z veselim in za¬
dovoljnim obrazom zre za njimi. Ko pa izginejo za
poslopji, vzdihne: Saj naš oče vendar ni napačen
in brez srca! Dolgo se je upiral in protivil, a na¬
posled vendar spoznal, da ni drugače in da mora
biti Stefanu vže baje namenjeno takp. In temu
nihče ne uide.«

Pri Srakarju je bilo ono popoludne vse tako
v redu in vse tako pomito in očejeno, da bi človek
kar verjel ne bil, da je v leseni koči, pa da je mo¬
goče, da se tako prijetno živi pod slamnato streho.
Miza, stoli, klopi, podobe in celo tla so bila bela
in čista, da bi se bil las našel na njih.

Marjetica si kar hoditi ni upala po sobi. Pa
da bi oče kar tako tja v en dan na desno in levo
okoli sebe pljuval, tega še misliti ni bilo, kajti Mar¬
jetico bi bilo užalostilo do solz.

Srakar je po južini za mizo pri oknu sedel in
držal na rokah razgrnjen svoj škrlatasti telovnik,
ter ga tipal in ogledoval in računil, koliko mu je
vže na škodi, odkar mu je umerjen, namreč pred več
kot, dvajsetimi leti, ko je rajno Marjetičino mater
za ženo jemal. V svojo veliko žalost se prepriča,
da je vse minljivo na svetu, in da so tudi ta dra¬
gocen brezrokavnik molji neusmiljeno na desno in
levo preorali in delali neprivoljene ceste, ter mu

203

na več krajih predrzno puščali. Pa vsega tega on
ni zaslužil, saj je bil prav pripraven in vbogljiv.
Pa koliko nedelj in praznikov se je tako prijetno
oprijemal Srakarjevega života! Nečasti pa mu ni
delal nikedar. V tem trenutku se Srakar ozre tudi
pod omizje. A povedati moramo, da ne s posebno
dopadljivim pogledom. Ondi zapazi namreč, da je
vendar le napačno, ker ni mogel obiskati zadnjega
sejma in da črevljev bode le potreba, kajti nepri¬
diprav desni palec je jako revolucijonarnih načel.
Po vsej sili leze na zlato svobodo. Sicer poslednje
ni tolike važnosti. A da bi svatje to videli, bi
vendar ne imel rad. Zatorej poskuša potem in pri¬
merja, kako mora stopiti, kje hoditi, pa kje ne, da
zakrije to palčevo predrznost, pa da ne obudi pri
svatih slabih mislij o sebi.

Mej tem se ozre nevedoma na vas in videč,
da jo mahajo štirje možakarji po pogorju, ki mo¬
rajo biti svatje, nihče drugi, hitro glavo vmakne
in zakliče: »Marjetica, poglej jih no, poglej! Vže
gredo! Edem dva, trije, pa še eden je brez plašča.
O to pa je Štefan, prav Štefan je, ali ka-li ? Hiti
torej, hiti, pa seti se lepše obleci. Kar taka ni, da
bi prišla k mizi.«

In pohitela je Marjetica, pa kako pohitela v
svojo kamrico, tako, kakor kriljajo veseli metulji
od rože do rože, pa od cveta do cveta.

A prej se je še radovedno ozrla v dolino in
zarudela kakor pireh, kajti Štefan, pravi Štefan in
svatje so ubirali pot po strmini.

204

Prišedša v spalnico, omahne pred shrambo
svojih priprostih kril. »Kako bi se oblekla?« vzdihne
potem, »da bi se me ne sramoval, pa da bi bila
svatom povšeči?« Roke jej počivajo kakor mrtve
v naročju. »Bog mi je priča, da si nisem domišlje-
vala nikedar današnjega dne«, pristavi potem. Nekaj
trenutkov pozneje je končana njena oprava.

Vse, kar ima na sebi, ni vredno mnogo goldi¬
narjev. Zlatnine in srebrnine ona nima. Kje bi jo
vzela ? A vendar take neveste še nismo videli in
bilo je ni, kar stoji Beriška vas ali pa še dlje.
Vaška dekleta imajo dražje pa bolj pisane rute, kot
je Marjetičina, težka suknena krila, svilnate pred¬
pasnike. A vendar, kakov razloček je med Marjetico
in njimi! Kako lepa je Marjetica, ko sede potem
na posteljo in sklene roki v naročju.

Lice jej je belo in nežno, kakor bi ne videlo
nikedar solnčnih žarkov. Njene črne, svetle kite
se vsipljejo tako prijetno po tilniku, in segajo notri
doli v naročje, da bi se jim človek kar prečuditi
ne bil mogel.

Tako pričakuje Marjetica svatov. Notri v prsih
pa se jej širi srce. Sama ne ve, kaj hoče in kaj
noče. Vse se jej vrti, pa vse pleše in vse ziblje
pred očmi.

»Bog vam daj dober dan, če ga še nimate!«
se oglasi zdaj Štefanov stric, ko stopi v hišo in
za n j im vsa družba, ter sodec vina na klop za duri
postavi.

»In Bog vas sprimi in vam poplačaj, kar ste
mi dobrega voščili«, odgovori nekoliko začuden

205

Srakar, vstane izza mize, odmakne stole in desni
črevelj za levi skriva ter pristavi: »Pa kar sedite,
možakarji, kar sedite, pa je! Rastli ne bodete več,
voda tudi ne gori, da bi se vam mudilo. Potem pa
kakovo uganemo in razderemo skupaj, ali kali ?
Kaj ne, oče Tepkar, da jo ?«

»Ali pa še dve ali pa več ! Ni vraga, štirje smo,
pa bi kake modre in premetene ne spravili na dan!
Ne da bi dejal, da smo hudo učeni. A tako brez
glav tudi nismo«, odgovori prisežen mož ter rine
s hrbtiščem naprej za omizje, Mlinar poleg njega,
stric pa na Srakarjevo stran. Stefan prisede na
lesen naslanjaš in se kaka dva pota bolj skrivaje
izpod kastorča po hiši ozre.

Potem se razplete govorica bolj o navadnih
rečeh, o vremenu, o letošnji zimi, po čem se je
kupovalo in prodajalo na zadnjem sejmu, pa kako
dolg bode letošnji predpust in ali bode spomlad
kaj prida in pa ozimna setev.

»Predpust pride in prikima, pa zima pojemlje.
Brez poroke pa vendar ne bomo pod beriškim zvo¬
nom, ali kali ? A, kaj pa vaša deklica Marjetica po¬
reče k temu, kaj, Srakar, ali prikima?« vzklikne
zdajci stric, s pestjo ob mizo vdari, Srakarju nekaj
na uho zašepeče in po sodcu na klopi seže.

»Saj je res, Srakar, kje pa imaš mlado gospo¬
dinjo, kje? Še na ogled ne pride. Takovi baje nismo,
da bi se nas ogibala in bala. Sem k mizi naj pride
pa je, tako se spodobi«, pristavi zdaj oče Tepkar,
namežika Štefanu in Mlinarja skrivaje s komolcem

206

dregne, kakor bi hotel reči: »Zdaj zmaji jezik, zdaj;
čas je in zato smo skupaj!«

»Nekaj boječa je Marjetica, pa druščine ni
vajena!« se izgovarja Srakar in raz polico prazno
kupo vzame ter jo postavi pred strica.

»Vidva se baje nekaj bolje poznata, vidva,
Stefan! Pd-njo pojdi, pa k mizi jo pripelji, pa je !«
pravi Mlinar in kakor v potrdilo tako resne besede
v-se vlije polno kupo vina, ko mu napije stric na
zdravje.

»Marjetica, kaj res ne greš v hišo? Glej, svatje
so ondi in moj oče tudi, pa tebe kličejo in čakajo,
Marjetica, in tudi jaz te čakam, saj se tako dolgo
nisva videla« , reče Stefan, ko stopi v kamro in
najde Marjetico z objokanim obrazom na postelji
sedečo.

»Stefan, kaj si ti? Pa res da si, lej ga no, in
tako spremenjen se mi zdiš; poznala bi te ne bila
kmalu«, jekne Marjetica.

»Kaj res ne greš k gostom, Marjetica?« mora
ponavljati Stefan.

»Da bi k gostom šla, praviš? O jaz se jih kar
bojim, posebno pa tvojega očeta.«

»Pustiva to! Tako je moralo biti. Zdaj je pa
drugače. Marjetica, zdaj smem očitno priti k tebi,
podati ti roko in reči: Večno moja bodi, pa nobe¬
nega druzega ne ljubi, kot mene!«

»Kaj res, Stefan? Saj jaz tudi mislim tako«,
pravi Marjetica in sramu zakrije obrazek na nje¬
govih prsih, a potem pa pristavi:

»Kaj pa tvoj oče, pa ljudje, pa ves svet?«

207

»Pusti to. Oče naju imajo radi, pa mati naju
blagoslavljajo, in ves svet naju zavida! Kar vstani,
pa k gostom greva in v roke vdarimo, Marjetica,
in besedo damo, zaročno besedo.«

»Veš, Štefan, jaz si kar ne upam. Poglej, pa
tako preprosto sem oblečena! O ko bi bila saj
nekaj dnij prej vedela, da pridejo svatje, pa nisem.
Potem bi se bila vže tako oblekla, da bi te ne bilo
sram Marjetice. Novo krilo bi si bila sešila, pa
take barve, kakoršna je tebi povšeči.«

»Kaj boš to! Meni je vse povšeči in prav. Pa
prav lepo si se oblekla danes. Glej, ta-le rudeča
ruta ti prav dobro pristuje in bel predpasnik se te
lepo ©prijemlje, počesana pa nisi bila še nikedar
tako umetno, kakor danes.«

Izgovorivši Štefan prime Marjetico za desnico,
jo ovije okoli svoje pazduhe in hoteč ali ne hoteč
mora ona ž njim. Tako stopita v hišo. Kakov par
je to! Človek bi kar gledal za njim. Slikar bi ga
porabil za sliko in vsa Beriška vas bi se čudila.
In marsikedo bi umeti ne mogel, da je sredi tihe
doline, sredi preprostega, kmetskega življenja toliko
poezije doma.

»Pojdi pit, Marjetica, pojdi!« vzklikne stric in
vsa družba, ko vstopi Marjetica v hišo, ter jej vže
od daleč polno kupo nasproti moli.

Ko pravi Marjetica »Na vaše zdravje, stric!
in kupo jedva dvigne do usten, pristavi prvi: »Le
dobro ga pritegni, Marjetica! Tati ne škoduje. Prava
božja kapljica je, sam sem ga kupil doli na Hrva¬
škem. Po vinu boš rudeča v licih in bolj razcvetela

208

in veselje ti pride v glavo. Potem pa tja k Štefanu
sedi, pa se kaj pomenimo in uganemo, kako in
kaj. Jeli Stefan in oče Srakar, da se?«

Marjetica sede k Štefanu in Mlinarju. In po¬
slednji, ki je do zdaj bolj molčeč sedel, je tega
vidno vesel. Več potov se obrne k Marjetici in
jej pove kaj na uho, da Marjetica zarudi in tiho
pravi: »To je vse preveč, tega nisem vredna in
tudi ne zaslužim.«

»To je vse eno. Branila se ne boš. Še danes
vredimo vse, pa je«, pristavi potem glasneje Mlinar
in govorica se zopet razveže.

»Marjetica pij, zdaj le pij , pa poslušaj me,
kaj pravim in ti govorim. Ge ti je povšeči, boš pa
prišla k Mlinarju za mlado gospodinjo! Tako smo
ukrenili možakarji, saj vidiš, in zato smo v sva¬
tovskih plaščih zbrani tu-le pri vas.« Poslednje be¬
sede govori stric, pomoli kupo Marjetici in Mli¬
narju namežika, naj tudi on zine zdaj le kakovo,
zdaj je priložnost.

»Kar reci, da si zadovoljna, Marjetica, kar reci
in vse je pri kraji!« meni zdaj tudi Mlinar in ve¬
selega obraza pogleda po Štefanu, in Marjetici, s
pestjo ob mizo vdari, da zazveni in pristavi: »Ni
vrag, da bi se branil kedo pod Mlinarjevo streho.
Zadnji baje nismo v vasi.«

»Take reči se vse stari pomenijo, otroci pa
vbogajo. Meni je vse prav«, meni Srakar in se spo¬
zabi pri tem celo, kako mora postavljati levi črevelj,
da zakrije desni. A to krivdo kmalu poravna.

209

Marjetica ne odgovori ničesar. A po tem, kako
se jej trese roka, ko kupo vina v njej drži in celo
nekaj kapelj razlije po rudeči ruti, se vidi, da je
vesela, neizmerno vesela. In pa taka sreča, kakor
je bila Marjetičina in Stefanova, ne sije povsod in
v vsakem očesu!

Pozneje določajo možakarji, kako se bode
zaženilo Mlinarjevo imetje, kakov kot in priboljšek
si izgovori Mlinar in mati za stare dni, in še druge
imenitne reči. Srakar tudi pristavi, da bi on, dokler
more, ne zapustil rad svoje koče, da bi tu gospo¬
daril sam. Samo kos njivice bi rad ondi-le na rebru,
za deteljico bi jo imel in nekaj korenja bi vsejal
vmes, potem bi pa prašička kupil in po zimi ob
nedeljah o poludne imel nekaj suhega mesa na
mizi. To bi bilo vse, kar si želi. Ko mu seže Mlinar
v besedo in mu pomoli desnico in privoli, pijejo
svatje še enkrat na nevestino in ženinovo zdravje,
in se dvignejo izza omizja.

Srakar in Marjetica jih pospremita po pogorji,
pa tako, da gre Marjetica z roko v roči poleg Šte¬
fana, Srakar pa hlača med možakarji in spušča iz
pipice goste oblake dima.

XXXII.

Ko bi bil nekaj dni j pozneje kedo prašal Mar¬
jetico, kakova je zima, kako dolg je letošnji pred-
pust in kakovi so sicer dolgočasni zimski večeri,
zarudela bi bila, zavrtela se na nogi in zbežala,
ali pa bi dvignila prst svoje desne roke, ter bi mu

14

210

bila požugala, rekoč: »čaj no, čaj no, ti nagajivec
nagajivi!«

Saj se jej je dozdeval v resnici spremenjen
svet od zadnjih dnij.

Semtrtje kar sama sebi ni mogla verjeti, da
je tako, pa da bi bila nevesta, kakor pravijo ljudje
in kažejo s prsti na njo, ako od maše gre, in od¬
pirajo okna, ako jo pelje pot skozi vas. V tacih tre-
notkih je postala, se prijela za glavo, kakor da bi
se hotela prepričati, ali je mogoče vse to, ali so
le sanje, goljufive sanje.

Stoprv, ko je legla temna noč na zemljo in
je migljalo milijone in milijone zvezd na nebu, ko
je čula ukanje po pogorju in je spoznala, da so ti
glasovi Stefanovi, ki k njej v vas gre, vedela je,
da se ne vara, da je srečna.

Sela je potem za omizje, vtrnila leščrbo in
jela vrteti brenčeči kolovrat, ali pa vzela kot sneg
belo tkanino v naročje in šivala svatovsko perilo.
Poslednje jej je delalo mnogo in največ preglavice.
Sklenila je namreč izdelati vsa krila, in vse, kar
mora imeti nevesta, lastnoročno. Poslednje pa ni
bilo majhno delo. Predpust se je bližal vedno bolj
in bolj, večeri pa so se jej dozdevali vedno krajši
in krajši.

In kedo je bil kriv temu? Stefan, ki je sedel
v pozno noč poleg nje in jej pomagal, seveda, koli¬
kor morejo pomoči moški pri ženskih delih. Sem¬
trtje jej je udeval šivanjko in Marjetica je ploskala
z rokama in se smejala na glas, če se mu ni po¬
srečilo zadeti ušesa in dejala: »čaj no, Štefan, čaj!

211

Tako-le stori, pa bode! To znamo ženske najbolje,
vže vidim!« Tudi šivanje jej je podrževal Stefan
semtrtje, da se je lepše in urneje šivalo. A je vže
križ, če sta dva zaljubljena skupaj. Koliko potov
je Marjetica, ko je bilo kaj sešitega, spoznala, da
je napačno in narobe. Prepričala se je, da je tega
sam Stefan kriv, nihče drugi. Tedaj ga je vdarila
nekoliko po dlani, seveda ne tako, da bi ga zabolelo,
tega ne.

Ob taki priliki se je smejal Štefan na glas in
si mel roki in šaljivo pristavil: »Saj praviš, da
ženske umete vse, moški pa nič. Zdaj pa vidiš.«

Konec vsemu temu pa je bilo, da jej je Šte¬
fan, videč, da Srakar dremlje na zapečku, založil
na rudeči ustni gorek pa sladek poljubek, da je
kar zazvenelo in je Marjetici rudečica vdarila v
lica. Taki so bili večeri pri Srakarjevih. Potem pa
naj reče kedo, da niso bili lepi in prijetni.

Kaj pa stoprv, ko je neki dan kakor nevi-
doma in skrivaje toliko blaga, oh pa kacega blaga
prišlo k Srakarjevim v hišo!

Marjetica je kar roki sklenila nad prsi in je
potem, čudeč se, pustila pasti v naročje, ko je raz¬
grinjala blago po omizju.

In kako bi ne? Tu je bilo pravo brnsko,
žlahtno sukno za krila, ondi laški svilni žamet za
jopice, tu gladka leskeča svila za predpasnike, bru¬
seljske špice, rudeče in plavo trakovje, in koliko
rut pa kacih, za velike in male praznike, rudeče-
svilene, rožaste in bolj ponižne, in pisane za vsak¬
danjo potrebo. »Ali je mogoče!« vsklikne potem

14*

212

Marjetica in ne obrne pogleda od tolike lepotije.
Posled pa samega veselja zakliče: »Oče, oče, po¬
glejte no, poglejte, in hitite, kaj je nekdo prinesel
k nam! In to bi naj bilo vse moje, za zmiraj moje?
O, take obleke nima nobena deklica v fari, kot je
ta-le tkanina, pa to-le sukno in svilnata roba.«

Srakar začuje Marjetičin glas v veži pri og¬
njišču, pomoli urno glavo v hišo in vpraša: »Kaj,
Marjetica, kaj praviš in meniš?«

»Le poglejte no, kaj je tu na mizi, oče, če
še niste videli! Kaj tacega nisem pričakovala.«

»Kaj pa je, kaj neki bode?« pravi Srakar in
stopi k omizju. A zagledavši različno dragoceno
robo, ki se blišči, kakor v naj lepši prodaj alnici
pred njim, vzame pipo iz ust ter na okno položi,
rekoč: »Topa to, Marjetica! Zdaj pa zdaj! Hodila
bodeš kakor gospa in šumela s krili, pa starega v
rujavi irhovini se bodeš sramovala, jeli? Jaz pa
stavim kaj, da ti je vse to kupil Štefan, nobeden
drugi.«

Potem tiplje in tehta različno robo na rokah,
jo gleda proti oknu, na luč in narobe, meri na
pedi in na palce, ugiblje, katero je močneje, katero
slabše in računi na prste, po čem bode to in to
na vatel, pa koliko lepega srebrnega denarja tiči
v tem blagu.

Marjetica pa kar omahne na klop in vid jej
jemlje vsa ta dragocenost. Ko čuje tudi od očeta,
da jej je kupil Vse to Štefan in nobeden drugi,
zažari jej lice. Pa ko bi se ne sramovala, in ko
bi taka navada bila, oklenila bi se očetovega vratu

213

in dejala: »O, veselite se s svojo Marjetico, kakor
se veseli ona vas in Stefana. Sramovala pa se vas
ne bode nikedar. Poleg nje bodete živeli vse dni
in na rokah vas bodeta nosila ona in Stefan.«

Kaj pa pri Mlinarju, kako je bilo neki tudi
tam, odkar je Mlinar po tolikih nezgodah kastorec
s srebrno zapono nataknil na glavo in višnjevo-
spreminjav plašč ogrnil pa postopil k Srakarju?

Bilo je tako kakor je v vsaki kmetski hiši, o
kateri se raznese novica: pred pustom ali spomladi
pa dobodo mlado, novo gospodinjo.

V resnici, pri Mlinarju je bilo dela polne roke.
Ge je suhopeti kopitni črevljarček na večer memo
Mlinarja s šivanja domu šel, postopil je navadno
k materi Mlinarici v kuhinjo, vidoma z ogorkom
zažigal pipo tobaka, a pri tem pristavil: »No, mati,
kedaj pa k vam pridem? Nekaj parov obuval bode
potreba, da bodo tla bolj odmevala, kajti na taki
ženitnini, kakor bo vašega Stefana, ne bode brez
piskačev in veselih plesalcev.« Materi so bile take
besede povšeči in še precej dolgo je govorila potem
s črevljarčkom in pozvedovala, kaj pa neki ljudje
ugibljejo in pravijo o tem. Črevljarček, prebrisana,
pretkana glava, je imel hvale polna usta in legal
in pripovedoval je, kakor da bi otavo kosil, in vse
je padalo na prijetno materino stran. On pa je tudi
vedel, zakaj dela tako.

Zopet drugi pot je došel na potu k fari Mli¬
narja vaški krojač, suhi Kobilica, z vatlom na rami
in s škarjami za pasom. Tudi on je vedel porabiti
v svoj prid tako lepo priložnost. Zbijal je nekaj

214

časa šale, ki so mu bile kar prirojene, potem na¬
peljal vodo na svoj mlin, namreč — na Stefanovo
ženitev. Pripovedoval je s pravo Giceronovo zgovor¬
nostjo, kako lepe suknene kamižole, žametove brez¬
rokavnike in irhaste hlače iz prave jelenove kože
je izdeloval minoli teden svatom v sosedni fari in
da je imel pri tako imenitnem delu vedno polič
dolenjca pred seboj. Potem pristavi: »Pa Stefanu
bode še tudi kaj potreba. Brez vsega ne bode,
kaj pak.

Pa mene pokličite, kedar izbirate blago, oče
Mlinar, da vas jezični kramarček ne opehari in ne
osmoli. Domačemu človeku privoščite kakov požir
vina in kakov krajcar!« S temi besedami zavije
krojač na stransko pot in hlača na delo v bližnjo
vas. Mlinar pa se glasno zasmeje, vzame pipo iz ust
in kliče za njim: »Premeten si, Kobilica, kakor da
bi bil črno šolo študiral in šivanj ka ti gre izpod
rok, da bi cesarskim ministrom lehko hlače meril,
pa bi tebe ne klical v ,štiro‘? Tega ne, tega!«

Tako so se oglašali in ponujali gostokrat de¬
lavci različno robo in vsak si je obetal lepega za¬
služka pri Mlinarjevih, kati v taki hiši in pri taki
priložnosti se ne gleda na kupo vina in na vsaki
vinar. Obilo je vsega in s kupičkom.

Ko je slišala vaška šivilja, Godčeva Mina, štiri¬
desetletna devica, katera je vedno trdila, da se
neče možiti, čeravno bi se vsak dan lehko, samo
povedala ni, kje neki je najbolje zadela, o Štefa¬
novi ženitvi, prišla je k Mlinarjevim, sela za mizo,
poklicala mater in dejala: »Zdaj pa le urno platno

215

iz skrinje; srajc in raznega perila, vsega bode
potreba. Prej začeto, prej končano.«

Mlinarici pa so bile take besede povšeči. Pri¬
jazno se je nasmejala, zadnjo vrsto škrbastih zob
pokazala in mignila šivilji, naj gre za njo.

Šli sta v zgornje shrambe. Ondi je mati od¬
krila zaboj in kakor sneg belo pražnje platno je
zabliščelo iz njega.

»Poglej ga no, Mina, poglej! To bodo srajčice
in prtiči, pa rjuhe. Kako sladko se bode spalo na
njih, je-li Mina? Kaj tacega pa nam ni manjkalo
nikedar, veš. Platna imamo, da cesto od tod pa
do fare lehko pregrnemo z njim.« Šivilja kar čudeč
se sklene roki na deviških prsih, potem tiplje in
ogleduje tkanino in trdi, da tako ličnega perila ne
bode imel nobeden letošnji ženin, kakor ravno
Štefan.

Vže isto popoludne je jela meriti in izdelavati
perilo. Mlinarica pa že sama ne ve, koliko potov
je potem iz kuhinje stopila in šla ogledovat in tipat
tkanino pa ukazovat, kako naj se reže in šiva to
in to.

To je bil prvi očividni dan vesele spremembe
pri Mlinarjevih. To je opazila tudi urno družina,
ki je šepetala skrivajo o tem in si namežikavala.
Mlajši hlapec pa je po južini rudečelični dekli na
pragu šepnil: »Le počakaj, čez leto otovrej bodeš
pa zibala, ali pa kedo ve, — če ne prej.« Kravja
kraljica, prijateljica konjskega voditelja, bi bila
zarudela, ko bi bilo sploh še kaj več rudečice
moglo na njeno lice. Smeječ se mu je odgovorila :

216

»če prav; kaj misliš, da bi ne znala zibati, pa bi.
Enkrat se more tako človek privaditi vsemu, pra¬
vijo, če ne mlad, pa star.«

»Ti bi pavze rajša mlada znala, je-li, da bi?«
— vzklikne hlapec, skrivnostno namežika, glasno se
zasmeji in odide po dvorišču.

Tudi Mlinar se je zadnje dni mnogo spremenil.
Pomladil se je najmanj za kaka tri leta. In ko je
memo družine postopal ali pšenico meril ali s svojo
zakonsko ženico govoril, rekel bi bil marsikedo,
ki ga je poznal prej in ga opazuje zdaj, da to ni
stari Mlinar.

Štefan sicer ni hotel vidoma kazati pomladi,
ki mu zeleni in cveti in zori v zlatem klasji notri
v prsih. A večkrat se je spozabil tega namena. Ko
je sedel semtrtje na pšeničnem ali ajdovem kamnu
in ga klepal po umetnosti svojega uma, povzdignil
je svoj krepko doneči, glasno odmevajoči glas in
zapel veselo pesem, da se je razlegalo po mlinu in
segalo celo na materino uho, ki je ob taki priliki
postala v veži, poslušala in semtrtje samega ve¬
selja vtrnila solzo. Tudi ženice in možakarji, ki so
v mlin vozili in nosili, opazili so, da je Štefan
mnogo zgovorniši kot nekedaj in da je moka lepše
zmleta in čistejša nego je bila prejšnje čase.

Štefanu pa se je dozdevalo, da celo voda na
jezu prijaznimi šumi, da se kolesa urniši vrte, kamni
veseleje klopčejo, stope jasnejše pritrkujejo, da je
vse, oj vse drugače, kot je bilo nekedaj.

če je bilo tudi tako, ne vemo. Modreci pra¬
vijo, da se sreča in zadovoljnost izliva iz srca v

217

druge stvari in jih žari v prijetni svetlobi, a ne na¬
robe. Stefan je bil tudi človek in ni delal izjeme.
Samo modrec ni bil, da bi bil umel filozofijo živ¬
ljenja. čemu tudi to? Srečen je bil, da bi bil gore
preskočil. In kaj je hotel več?

XXXIII.

Mej tacimi dogodbami se približa sveti večer.
Marjetica se ga je veselila vsako leto, a tako še ni-
kedar, kot zdaj. Saj pa ima sveti večer tudi nekaj
posebnega. Marjetica sama ni vedela, kaj neki. Pri¬
pravljala pa je vže nekaj dnij poprej vse, kar je bilo
potreba za oni sveti čas.

In tacih potreb ni bilo malo. Sveto razpelo na
steni je morala okinčati z venci iz višnjevega in
rudečega papirja izstriženimi; novo trnjevo krono mu
je splela iz smrekovega zelenja in položila na glavo.
A zjokala bi se bila skoraj kot otrok, kajti Mar¬
jetica je imela srce, pravo, nepopačeno — srce. Kaj
pa podobe v kotu ? Tudi one so morale biti okin-
čane za sveti večer. Pozlatila jih je z zlato peno,
pripenjala okoli njih papirnato pisano trakovje, da
so bile, kakor v svatovski obleki.

Druga leta, oh pač tedaj je bilo še drugače!
Toliko misli, pa toliko skrbi ni imela v glavi; tedaj
je narejala v kotu tudi jaslica, letos pa jih nima
več. Kedo bi jej bil povedal ob letu otovrej, da je
delala zadnje tedaj. O, sama bi ne bila verjela tega.
Letos ima le še edinega golobčka, ki plava na niti
nad mizo, drži pisano pletenico v krempeljčkih in

218

v njej papirnato cvetličje, ki nikedar ne zveni, pa
vedno prijetno odseva.

Več potov se ozre Marjetica med delom vanj.
Na podobah jej obtiči pogled, a potem se jej sra¬
mežljivo pobesi, kajti domisli se minulih let in dnij,
ter jih nevedoma primerja s sedanjimi. Bili so baje
lepi vsi. A če bi sodili po njenem zadovoljnem
obrazu, rekli bi, da so jej poslednji vendar ljubši
in veselejši.

Tako je zadnjega popoludne solnce še za moža
visoko. Marjetica pa ima še dela polne roke. Mnogo
je treba urediti še pred nočjo,-mnogo oskrbeti za
jutrajšnji sveti dan. Po olje bode treba stopiti za
leščrbo, kajti nocoj mora goreti celo noč. Mrlič bi
bil v hiši med letom, ko bi vgasnila luč. Tudi kadila
za nocojšnjo kadenje mora vzeti iz omare; pogledati
mora, koliko blagoslovljene vode je še pri hiši, kajti
tudi kropilo se bode po shrambah okoli in okoli.

Potem pa, tudi Štefan je obljubil, da pride
nocoj povasovat in pogledat, kako je okinčala svete
podobe. Ako pa pride kedo v vas o takem času, tudi
ni, da bi se ga pustilo sedeti kar pri prazni mizi.
Tega ne. Nekaj mrzle večerje, ali kaj enacega se spo¬
dobi. To je starodavna lepa navada v Beriški srenji
in tudi Srakarjev! so jo zvesto spolnovali vsa leta.

Pri taki misli se Marjetica zavrti na nogi in
odhiti po stopnicah na podstrešje, kjer ima v stari
shrambi kar nakupičeno suhega sadja, vabljivega
in lepo dišečega. Ondi izbere, kar najboljšega more,
in odhajajoč pravi: »Stavila bi kaj, da Stefan še ni
pil tako sladke jabelčnice, kot jo bode nocoj in

219

povem mu, da sem jo pripravila jaz in prihra¬
nila zanj.«

Prišedši v hišo zapazi stoprv, da je še motvoz
na kolovratu ter se kar prestraši. Kajti, ako bi ga
pustila nocoj tako, prišla bi Torklja in prela bi vso
noč. To pa bi bila nesreča za hišo in angelji v ne¬
besih bi se jokali. Potem hiti k očetu, ki pod steno
panjače razbija ter mu resno zapove, naj ne pušča
nocoj sekire na tnalu, naj zakrije vse delavno orodje,
naj odpre vse shrambe, naredi podobo križa na
skladnici drv, kajti nocoj je sveti večer. Ko bi se
puščalo namreč orodje pri delu, prišel bi hudobni
duh in bi motil nalašč z njim sveti večer. Iz za¬
prtih shramb bi ondi za nekaj časa obsojene duše
umrlih ne mogle hiteti častit božjega rojstva, in
brez križa pod steno bi hudobec po noči prišel in
od zunaj leščrbo vpihnil, pa eno dušo prej iz sveta
poklical.

In prišel je Štefan. Nocoj pa ni zavriskal doli
po pogorju gredoč, kajti bil je sveti večer. Marje¬
tica pa še pomislila ni tega in čudila se je, da je
Štefan nocoj tako resen. A to ni bilo res. Vesel
je bil, neizmerno vesel. Sedel je za omizje poleg
Srakarja in govoril najprvo o vremenu, potem pa
o modrih gospodarskih zadevah. Marjetica pa je
kar zbežala v svojo kamrico, meneč, da mora pri¬
peti beleji predpasnik, pa poiskati lepšo ruto. Nocoj
je sveti večer.

Prihitela pa je zopet in prinesla raz peč mrzlo ve¬
čerjo, čislano Srakarjevo jed, mehko kuhane sladke

220

tepke in dišeča pečena jabelka na lesenem krožniku
kar s kupičkom naložena.

Tudi Stefan je moral nocoj večerjati pri Sra-
karjevih. Spočetka se je branil, zvijal in izgovarjal,
kakor da bi živel on brez jedila. Pa Srakar je rekel:
»Zgrabi, zgrabi, Stefan, in primi za repič ono tepko,
ki se tako smeji, ali pa to jabolko, ki se reži, kakor
prosjak belemu kruhu. Kar mene poglej! Tako-le
sezi po jedi, za drugo ni! Jutri je sveti dan.« Iz-
govorivši ni čakal Srakar, temuč segel je in davil
nakopičen sad, kakor jastreb mej golobi. Tudi
Stefan je vbogal posled.

Pa kar prehvaliti ni mogel to okusno jed.
Dejal je, da je sladka, kakor medica ali mana v
puščavi, pa da bi se jela tri- dni pred smrtjo.

Marjetica je bila tega vesela. S prtičem je
brisala rudeči ustni pa vrtela krožnik tako, da je
bilo vedno najlepše sadje Štefanu nasproti. On pa
jej je prvič nasprotoval nocoj, kajti sukal je zopet
posodo na nasprotno stran, kjer je sedela ona. To
pa je bilo Marjetici preveč. Prvič je vzdignila prstek,
mu požugala in dejala: »Vže prav, ker si svoje-
glaven in ne vbogaš. Do polnoči je še dolgo in
nocoj se spodobi v cerkev, a ne k počitku.«

Po večerji razkazuje Marjetica Štefanu lepo
razsvetljene in okinčane podobe v kotu in kraj,
kjer je imela jaslica druga leta, letos pa jih nima.
Štefan se je čudil tej lepoti in posebno zlatega
golobčka nad mizo kar prehvaliti ni mogel. Potem
pa je dejal: »Lep, prav lep večerje nocoj, pa tudi
imeniten in čudovit.«

221

»Prav imaš, Štefan«, prikima Srakar, zleze na
zapeček in pristavi: »Nocoj zakladi cveto, rojenice
pojejo po gorah in po dolu, in v jezerskem to-
munu plava zlata ribica, noseča zlate ključe na vratu.
V globini pa je skrivnostno ogledalo, katerega bi
ne videl rad vsakdo.«

Marjetica se prestraši teh besedij, sede bliže
k Štefanu, ter mu pravi:

»Mene je kar strah vsega tega in vendar bi
rada vedela kaj o tem.«

»Bati se ti ni potreba! Nocoj je sveti večer,
Marjetica«, povzame Štefan, vlovi Marjetičino ročico
in nadaljuje potem:

»Zakladov, ki gore ondi nad pečevjem na raz¬
valinah Hudega grada, ne greva kopat; zlate ribice,
vklete princezinje v steklenem jezerskem gradu bi
ne rešila, a rojeničino pesem bi slišal rad in tudi
v ogledalo prihodnosti bi pogledal, če me bodeš
imela vedno tako rada, kakor zdaj. Ali čuješ, Mar¬
jetica ?«

»Ali res, Štefan, da bi se hotel prepričati ? O,
to pa ni lepo, da dvomiš o meni! Kaj tacega bi
se bala jaz«, vsklikne Marjetica in vpre oko v smejo¬
čega Štefana. »Vendar, ko bi videla v ogledalu, da
me ne ljubiš ti tako goreče, kakor si domišljujem,
potem, Štefan, pa bi umrla žalosti, da veš«, pri¬
stavi Marjetica in solza jej pozlati oko.

»Kar oba skupaj greva k tomunu, je-li Marje¬
tica? In ko zagledava v vodi najini podobi, verja¬
meva, da sva srečna oba«, povzame Štefan in stisne
skrivajo Marjetičino roko, da jo zaboli. Tako se

222

vrsti vesela govorica. Srakar pa zadremlje mej tem
na zapečku in sanja — o cvetočih zakladih, katere
kuri sam peklenščak ondi vrh grajskih razvalin.

Zdaj zadone zvonovi v dolini, in oni po gorah
in raztresenih holmih jim vbrano odgovarjajo.

Prične se pravi sveti večer. Brezštevilno lučic
se sveti ondi po pogorju in skalnatih stezah. Vse
blešči in miglja. Procesije ljudij z bakljami v
rokah hite častit Zveličarjevo rojstvo. Vmes pa mož-
narji pokajo, puške grme, svete pesmi odmevajo.
Vse je praznično, vse oživljeno. Krog in krog sveti
mir, raj in pobožnost.

Tudi Marjetica in Štefan hitita na piano in
dalje po pogorju v belo svetišče. Srakar pa sname raz
steno lesen molek in prebira na zapečku jagodo za
jagodo, dokler mu omahneta roki in kima glava
na prsi.

Votlo bobni ondi voda raz pečevje invbija se
pena za peno in pada v mračen tomun.

Marjetico strese mraz po životu, ko čuje šu¬
menje in se spomni skrivnostnega ogledala v glo¬
bini. Štefan pa stisne gorkeje njeno desnico in
pelje jo k divjemu slapu. Kmalu potem se pretrga
mračen oblak na nebu, zvezde zablišče, in luna pri¬
vesla izza gore. Ondi v tomunu pa zašume skriv¬
nostni valovi. Dva srečna obraza zreta v globini
sama sebe in se prepričata, da sta vstvarjena za
srečo in radost. Po' dolu, po logu, po gorah in
gozdu veje tiha noč, sveta skrivnostna noč, rajski
večer, ki sije Štefanu in Marjetici in njunim bratom
in sestram enkrat, samo enkrat.

223

XXXIV.

Predpust na kmetih ni kaj navadnega. Ime¬
niten je, jako imeniten. Tedaj se stoprv izve in
ugane marsikatera novica, o kateri klepečejo prej
navadno le brezzobe ženice, namreč, da bodo dobili
tu in tam mlado gospodinjo. Čestokrat, seveda, se
primeri tudi kaj nasprotnega. Ljubita se sicer de¬
klica in mladenič, kar poroko bi hotela imeti, če
bi se ves svet podrl zaradi tega in bi šla vže drugi
dan s trebuhom za kruhom, je vse eno. A stari, to
so pravi sebičneži in stiskači, da je pravi križ božji!
Umeti nočejo in ne morejo, da se živi tudi o sami
ljubezni. Kako dolgo, tega ni sicer izračun il nihče,
ali ka-li. Oni očetje namreč in tetke in strički, pa
kedo ve še vse, izračunijo na prste in na pamet,
koliko je vredno to in ono posestvo, koliko tiči
pregrešnega dolga na njem, koli se plačuje upnikom
obresti. A kaj še to. To ni pač nič. Natanko preme¬
rijo, koliko se seje na ta in ona zemljišča pšenice,
rži, ječmena, koliko se nakosi na senožetih, koliko
živine se redi lehko in koliko prašičev. Potem pa
uganejo, kakov je neki gozd, če že vhaja sapa
od vseh strani vanj, kakor moča v raztrgano obu¬
valo, ali pa koliko bi se utegnilo prodati smrek,
hrastov in borovcev iz njega, bolj za domače po¬
trebe ali pa za od dne do dne rastoče cesarske
davke in še toliko druzega.

To so glavni faktorji, po katerih računijo očetje
in matere v Beriškem selu in baje povsod. Zaljub¬
ljenost je nepotrebna, nespametna reč. Ta pride

224

sama od sebe, trdijo pri taki priložnosti in če tudi
ne, o njej ne odebeli nihče.

Je pa vže križ in še velik, da so vsi reditelji
in oskrbniki, vsi počez in počez brez trohice poezije
in pravi Židje in barantači v ženitvenih zadevah.
Kedo trpi zaradi tega, je znano; nihče drugi kot
domišljava mladina.

Tu zahteva namreč nevestin oče poleg ženina
toliko stotakov v gotovini in primeren kot za stara
leta, in še najlepši kravico in poleg nje teden staro
tele z ruto prevezano čez pas, za priboljšek.

Drugod bi starka, nevestina mati, toliko in
toliko mernikov rumene pšenice hotela za priklado,
ker se je letošnja tako slabo obnesla. Pa še pet¬
deset povesenj pražnjega prediva bi rada, kajti na
ženinovem domu imajo tako lepega, kot nikjer.
Zopet nekje drugje bi ženinov oskrbnik in striček
še kaj več zahteval. Sosedovi pitani voli ga vže
dolgo bodejo v oči. Bašte ko bi one dobil za po-
boljšek, koliko lepega gotovega denarja bi »vrgli«;
zaostale davke od dveh let bi lehko poravnal in
rubščine bi se zabranil. Zopet druga tetka zahteva
in trdi, da mora ženinov oče postaviti v ženitninsko
pismo, da plača toliko in toliko svetih »štiftanih«
maš za vse večne čase za njeno dušo po smrti.
Potem bi se ona nič ne bala umreti. Saj v nebesa
bi prišla in če bi se jej ravno zaradi malih grehov,
da si ne ve prav za prav zakaj, odločile vice, re¬
šena bi bila čez kratko iz njih.

Tako je pred pustom v Beriškem selu pravcati
sejm. Največji prodajalni in prekupčevalni sejm

225

bi se mu lehko reklo, kajti mešetujejo za neveste
in ženine. Tu segajo v roke in vdarjajo, da kar
zveni. Ondi delajo pri zakotnem pisaču ženit-
ninska pisma. Tudi k izpraševanju hodijo k go¬
spodu župniku in igla zbada vže nekaj tednov v
hiši svatovska krila. A glej, v zadnjem trenutku še
pride zaradi kacega prašička, telička ali nekaj pre¬
diva , ali pitanega vola, ali kaj enacega navskriž.
Ženinov ali nevestin oče pri taki priložnosti s pestjo
ob mizo vdari, rekoč: »če dovolite, je prav, če ne,
pa tudi. Letos ni zadnji predpust. Pa še počakamo
eno leto ali pa dve. Take sile ni.«

Tako se razdero vesele ženitve, Po okolici
nastane nekaj dnij govorica o tem. Kruljevi prosjak
jo pripoveduje od hiše do hiše. Pod okencem ne¬
vestine kamrice posloni še nekaj večerov mladenič
in pravi deklici, ki se jej na jok dela zaradi take
novice: »Je vže tako; druzega dohodi, pa pozabi
me. Namenjeno mora biti tako, ali ka-lny

Tri večera ga ni potem zapored y fantovski
družbi na vasi ali pri žganju v krčmi. Četrti večer
pa pride. Pod lipo zauka, potem gre k novi ljubici
na okence trkat in vasovat, če ne dalje, vsaj do
spomladi ali prihodnjega predpusta.

Marjetici je pripovedoval oče nekedaj tudi o
tem. Toraj se jej je sanjalo zadnje dni zapored,
da se jej je razbilo ženitovanje. In več potov je
v sanjah jokala.

Tudi ljudje , zavidne škrbaste ženice in pro¬
stovoljne device v srpanu so jo dražile meneč: »Ti

15

226

pa ti, Marjetica, ki boš Mlinarjeva gospodinja! Kaj
bomo neki me, ki nimamo nič.«

Marjetica je dobro umela take besede in v
srce jo je skelelo. A zaradi tega ni zamerila svojim
tovarišicam. Misel na Stefana jej je pregnala vse
sovraštvo. Zdelo se jej je več potov, da bi objela
in poljubila ves svet ter razdelila njemu vse Stefa¬
novo bogastvo. Kaj je tega njej mari? Stefana,
samo Stefana bi prihranila sebi.

Tako je tekel dan za dnevom, večer za veče¬
rom in dan poroke je bil že odločen.

Na Beriškem pa je navada, da se zadnji dnevi
pred ženitnino tudi posebno praznujejo. Tako je
storil tudi Stefan in tudi Marjetici je bilo to po-
všeči. Tej slovesnosti se pravi svatovsko vabilo.

Pogostoma vabi v svate samo ženin in njegov
drug, feopke namreč natakneta za klobuke, višnjevo
spreminjaste plašče ogrneta in gresta od hiše do
hiše okoli znancev, sorodnikov in prijateljev. Veseli
strel pred hišo naznani, da pridejo vabilci. A to
nikogar ne iznenadi. Vže teden dnij preje ugibljejo
vaške gospodinje, kod vabi ženin, pa kod ne. Povrh
pa ugibljejo in skrbe, kaj bi dale na mizo, kedar
pride, s kom bi mu postregle, pa kako bi vse po¬
mile in počistile, da bi obudile lepši misel o svojem
gospodinjstvu. Poslednje jim posebno razvname
glave, kajti svatov ni vsak dan k hiši. In kedar
pridejo, stopijo čez mnogi prag in vidijo in prera-
čunijo, kako je tu in tam..

Stefan je Marjetici vže dve nedelji prej na¬
znanil, kedaj bode vabil ter jej je povedal, da mora

227

tedaj tudi ona spremljati njega, če tudi druge ne¬
veste navadno ostajajo doma. Poslednje nič ne de.

Marjetica je plosknila z rokama in vskliknila
veselja pri tej novici, in Stefana je pobožala po
licu rekoč: »Kaj res, Štefan, da me vzameš s seboj?
O, to bode veselje! Vse deklice iz vasi me bodo
videle, vse naju bode zavidalo. Pa hudobnih jezikov
se ne bodeva nič bala. In veš, za to pa ti ni treba
skrbeti, oblečem se vže tako, da se me ne bodeš
sramoval, in da bi ljudje za manoj kazali s prstom
meneč: »Glejte, nevesta je, pa kako krilo ima!«

»Oblečeš se, kakor nevesta. Belo, z zlatimi in
srebrnimi nitimi opisano pečo deneš na glavo, Sre¬
brnjak za pas in svileno ruto za vrat. Tako se
opraviva, da bode vse gledalo za nama in vedelo,
da take neveste, kot je Marjetica, še ni videla
naša fara.«

v  Marjetica zarudi pri teh besedah, zakrije obraz
na Štefanovih prsih ter pravi: »To pa ni lepo Štefan,
da se norčuješ. Tega nisem zaslužila.«

»Pa se ne. Za laš je resnica, kar govorim in
tudi mati hočejo tako. Hlapcu pa sem vže naročil,
naj uredi mali voziček, osvetli konjsko opravo, da
bode bleščela kot pravo zlato in da hitiva, kakor
ptica pod nebom, od vasi do vasi.«

Pri teh besedah povzdigne Marjetica skrivaje
glavo in pogleda nezaupljivo in radovedno izpod
čela Štefanu v lice. A kakor bi trenil, se vjameta
njuna pogleda. Prepričata se, da se umeta. Se en
poljub kot cesarski pečat o resničnosti denašnje

15*

228

pogodbe, in razideta se. v  Marjetica hiti izdelovat z
zlatom tkano »avbico«, Stefan pa sanjat in uredovat
toliko potrebnega za najimenitniša svatovska vabila.

XXXV.

Nekaj dnij pozneje je stal pred Mlinarjevo vežo
naprežen in z zelenim kocem pregrajen voziček.
Nestrpna mlada kobilica pa je razgetala, bila s
prednjima nogama trda tla, stavila ušesa kvišku
in kimala z bistro glavo, da jo je bilo kar gledati
veselje. Gruča bosopetih vaških paglavcev je stala
ondi in gledala čez plot in se spenjala, hoteč ve¬
deti, kaj pomeni takov voziček in šopek na hlap¬
čevem prazničnem kastorcu, ki drži kobilico za
vajeti in jej gladi lepo razčesano grivo.

V hiši pa se gode med tem skrivnostne reči.
Za omizjem sedi Marjetica. Pa kakova; niti poznati
je ni več, tako jo je spremenilo svatovsko krilo.
Mati Mlinarica sloni poleg nje in jo za roko držeč
opominja in daje lepe nauke; namreč, kaj se spo¬
dobi še vse pred poroko, koliko molitve bode še
potreba, pa kateremu svetniku in svetnici božji
naj se še priporoči in na katero božjo pot naj se
obljubi. Tako je namreč starodavna navada pri bri-
škoselskih nevestah. In tudi ona ne sme opustiti tega.

Mlinar pa z malo v  žametovo kapico bolj na
desnem ušesu poleg Stefana sedi ter mu naroča
in zabičuje, na katero in katero dvorišče naj za¬
pelje, kje naj vabi, kje ne, kako naj vozi z mlado
nevajeno kobilico in kaj naj sporoči temu in onemu

229

znancu in sorodniku. Posled poseže v notranji žep
svojega brezrokavnika , v  položi listnico na mizo,
oslini prst in našteje Štefanu počasno in varno
nekaj petakov rekoč:

»Na, če denarja potrebuješ! Stiskati danes ni
potreba. Kjer ti dajo piti, napijjim tudi ti in pijače
pokliči, da bode vse veselo! Ge bodeš pamet rabil
in mene vbogal, pod nič ne pridemo in basalo in
vilo te ne bode nikedar, da veš.«

Potem prime Štefan Marjetico za roko ter jo
pelje k vozu. Mlinar in mati pa ju spremljata. Ko
stopijo na prag, nastane vrišč med vaško mladino.
Vse hoče videti mlado nevesto. Vže zdirja voz iz
dvorišča in bel oblak prahu se dvigne po vasi za
njim, a mati stoji še vedno na pragu in zre za
svatovskim parom. »Vidiš, stari«, migne potem
možu, »tako si se upiral in protivil, pa bodeta le
srečen par, in boljše neveste bi ne bili mogli dobiti
k hiši, kot je Marjetica. Le verjemi mi!«

»Kaj ti veš? Babe imate vedno svojo misel;
naprej rijete, pa je. Zdaj si vsaj zadovoljna, zdaj,
ko je po tvojem«, odgovori Mlinar precej resno,
a vendar veselega obraza in odide v mlin v zna¬
menje, da je tudi njemu povšeči nevesta, če tudi
srebrnine in stotakov ne bode za njeno doto.

Vaške ženice so posebno radovedne, kedar
se praznuje kaka svatovščina ali ženitev. Tudi
Beriškovaščanke niso bile niti za las bolji; za Mar¬
jetico so vže tako zrle vedno bolj z enim očesom
ali ka-li. Razumeti niso mogle, da je morala dobiti
ravno ta Štefana, pa nobena druga, kot ravno ta.

230

In zakaj ravno ta? Saj so vendar tudi še njihove
hčere v vasi in napačne niso. Pa da jih ni volil
Stefanpa ravno Marjetico, ki še z »grunta« ni.

Tako so ugibale gospodinje in slonele in čepele
na vežnih pragih ali na pol prislonjenih durih, ko
se je raznesla kakor blisk novica, da se Štefan in
Marjetica peljeta na vabilo. In pridirjala sta mimo;
Štefan je prijazno namežikal temu in onemu znancu,
Marjetica pa je sramežljivo pobešala obraz in se
niti ozreti ni upala na levo in desno, kjer so bili
razpostavljeni, kakor za častni špalir fantje in de¬
kleta, možakarji in ženice, in cele gruče kuštrave,
bosopete, vaške mladine. Le en glas je hitel od
ust do ust, pa od hiše do hiše, da lepšega para še
ni bilo, kot sta Marjetica in Štefan.

Ta ni mogel prehvaliti Marj etične ponižnosti,
drugi njenega obraza, tretjemu pa njena svatovska
obleka kar ni mogla iz glave.

V resnici pa je bila Marjetica taka, da bi jo
bil človek naslikal, ko bi jo bil znal. Zlato in srebrno
pretkana avbica jej je prištevala tako, kakor no¬
beni drugi nevesti. Pa svilena, rudečerožasta ruta
za vratom, svilen predpasnik, s pravim italijanskim
žametom opisano sukneno krilo, in okoli pasu sre¬
brn in pozlačen opasnik, kako se je lesketal, kako
se jej je podajalo in prijetno oprijemalo vse, tako,
kakor bi bilo vse zraslo na njej in jej bilo vlito.

Saj pa na takem životu, kot ga je imela Mar¬
jetica, tudi vse lepo pristuje. Tu je bilo vse polno
življenja, vse polno harmonije, podoba, kakoršne
je slikal navadno slavni Rubens. Največjemu umet-

231

niku bi bila Marjetica izgled, pa bi ne bila Beriško-
vaščanom, ki baje niso kedo ve kakovi učenjaki
in modreci? Baš tako kritični naši gledalci in zi-
jalci niso bili. Saj pa tudi vzroka niso imeli. In
Stefan, to je bil ženin, pravi ženin, kakoršnih je
malo, ali pa nič. Mlinarjev, iz najbolj bogate hiše
je bil, pa se mu tega še poznalo ni. Pa danes v
svatovski obleki, kako zal mladenič je bil! Zavidno
in radovedno so zijali posebno vaški fantje za njim.
Pa vsakemu je bilo na njem kaj posebnega povšeči.
Tega je v oči bodel njegov nov iz prave zajčje
dlake ali pibrovine vstrojen kastorec in velika sre¬
brna zapona na njem, taka, da bi se bašte nekaj
bokalov vina lehko pilo za njo in bi se ga. Dru¬
gemu je bil povšeči ženinov šopek iz rudečih na¬
geljnov, rožmarina in dišečih rozeteljnov. Tudi on
bi hotel imeti baš tacega ondi le na klobuku, ko
bi se ženil nekedaj, da-si še ne ve, kedaj bi se in
katera bi bila kakor nalašč za-nj. Tretji študira in
računi na prste, koliko bi neki veljala taka kamižola
iz spreminjavega gladkega tifeljna, ki se Štefana
tako lično oprijemlje. Rad bi si kupil tudi on tako,
in vže nekaj mesecev hrani novce za njo. Pa boji
se, da bi še nekaj grošev zmanjkalo, ko bi se lotil
kar jutri ondi pri kramarčku take kamižolice. Saj
bi jih pa tudi vse fante, ki nosijo take, lehko na
prste seštel in pretuhtal.

Zopet drugemu, ondi za pol podrtim plotom
stoječemu kuštravemu pastirju Štefanov brezrokav¬
nik z gostimi srebrnimi gumbi ne gre iz glave.
A kaj hoče? Revež je. On vse dolgo leto jedva

232

toliko prisluži, kot je Štefanov brezrokavnik vreden,
kako bi si ga pa omislil potem? Žaltavo, jako žal¬
tavo je to in ondi okoli srca tišeče in neprijetno.

Ge so bili vsi dosedanji gledalci pravi sebič-
neži in materijalisti, povedati moramo v brambo
beriškoselskih mladeničev, da je bil med njimi tudi
takov, ki mu je bil ves ta kinč brez mnogo cene.

Ta in oni je tudi, semtrtje v prejšnjih časih
nekoliko postal pri Marjetici in prepričal se je, da
je Marjetica vsa drugačna, kakor so druge deklice.
Tako povšeči mu ni nobena, pa tako ponižna tudi
nobena. Ljubil jo je potem skrivaj e in sanjal le o
njej. Pa ko bi bil on Mlinarjev Štefan in njegov
oče ne zapravljivec, ki mu je pol domovja zapil,
šel bi bil tja in bi bil rekel, — da jo snubi.

Hudo pa mu je še danes, da bi se razjokal,
če pomisli, da ima Marjetico drugi, pa da je temu
kriv denar, ta cunjasti denar in nihče drugi.

Tako sta imela Marjetica in Štefan obilo gle¬
dalcev,- obilo zavidalcev in občudovalcev, kritikov
pa razven te in one device v srpanu in njene se¬
bične matere, kar nič.

Toliko več modrih in nemodrih glav je hotelo
in poskušalo vganiti iz raznih znamenj Marjetičino
in Stefanovo bodočnost, srečen ali nesrečen zakon.
Beriškovaščani namreč so prav trdno verovali na
razne vraže in veljale so jim, kakor gotov denar
ali pa župnikova beseda raz prižnico. Nihče bi se
jim ne bil bolj zameril, kot oni, ki bi dejal: to je
otročje, to je nespametno.

233

Vražji posel so oskrbovale navadne sključene
koščene babice in brezzobe starke ter ga širile od
ust do ust.

Vže ko je pogledal kakov nov Briškovaščan
na ta veseli svet, so se zbirale one babnice kakor
boginje rojenice okoli njega in modrovale in majale
jezike in migale z bradami, kako in kaj. Celo po
dnevu, ko se je rodilo dete, so hotele vganiti nje¬
govo bodočnost. Petek jim je bil vedno za rojstvo
nepriličen dan. Spomin smrti na križu in greha v
raji deležen rojenec so jim bila neugodna znamenja.
Sobota ali pa nedelja sta bila prava dneva zanje.
Vesele so bile vsacega rojstva v tem času. Ce je
dete prve ure počivalo in bilo mirno, dejale so : ta
bode moder; le poglej ga, v šolo ga bodemo dali.
Za duhovnika ali pa za kaj višjega je vstvarjen. Ako
je vekalo in se kremžilo, trdile so : »jeznorit bode
in hudoben, da ne tega, Bog mu bodi milostljiv!«
Da takove Šibile tudi pri druzih imenitniših pri¬
ložnostih niso opuščale svojega prorokovanja, je
umevno.

Marjetičino in Stefanovo vabljenje je bilo kakor
voda na njihov mlin. Posebno na Marjetico so obra¬
čale svoje ostro oko.

Tej se je dozdevala prebleda, ko je sedela na
vozu in se vozila mimo njih. Bledina pa baje ni naj¬
boljše znamenje. Druga zopet je hotela videti solze
v njenih očesih ter jih tolmačila tako, da Marjetica
ni posebno zadovoljna s Štefanom, da ga jemlje le
zaradi petičnosti. Brezzobnica ni pomislila in vedela,
da so na svetu dvojne solze: žalosti in veselja. Po-

234

slednje so sicer redek, naj dražji biser, a Marjetica
je bila srečna in zlatile so jej solze nepopisljive
sreče. Celo po vežnih durih, namreč kako so škri¬
pale one, kjer sta stopila Marjetica in Štefan v hišo,
so izkušale modre glave razjasniti bodočnost va¬
bilcev. V neki iz tramov zloženi koči so posebno
zarežala od solnca in vetra razrušena vrata in go¬
spodinja dobrosrčna starka je tresoč se stisnila Mar¬
jetici roko in vzdihnila skrivaje: »uboga reva, kaj
ti pomaga vse bogastvo in to veselje; prave sreče
baje le ne bo v tvojem zakonu!«

Zopet drugej je Stefanu pala kupa iz roke,
ko so pili na Marjetičino zdravje. Pri tej priči je
zbledel sam. Vtihnila je družba in Marjetica je
skrivaje vtrnila solzo. Vedela je, kako tolmačijo vsi
takov dogodjaj. V sosedni vasi se je na pragu
Štefanovega strica spodtaknilo Marjetici, da bi bila
pala na obraz, ko bi jo Štefan ne bil k sreči vjel
za pazduho. Ta primerljaj pa se je raznesel urno
po vsi soseski.. Zopet so kimale ženice z glavami,
dvigale koščene prste in modrovale po svoji vražje-
verski glavi.

Tako sta vabila Marjetica in Štefan in vživala
pri tem mnogo veselja, a tudi nekaj neprijetnih
trenutkov zaradi omenjenih dogodeb. Drug dru¬
gemu sicer nista omenjala svojih predsodkov, a več
potov je moral Štefan po dva pota kaj vprašati Mar¬
jetico, da mu je odgovorila in semtrtje celo na¬
pačno. Po tem je posnel, daje ona jako razmišljena.
A čutil je tudi, da sam ni nič boljši.

235

Stoprv proti večeru se vrneta Marjetica in
Stefan domu. Pri Mlinarju je bilo zbrano tedaj
nekaj možakarjev in sosedov in tudi po Srakarja
so poslali. Hoteli so razdreti pri kupi vina še nekaj
novic in posvetiti nocojšnji večer bodočemu paru
na čast.

Marjetica in Stefan sta morala sesti v sredo
za omizje. Tudi teta Barba je prišla iz kuhinje.
Mati je pogosto pogledovala po omizju in po sreč¬
nem paru. Mlinar je sedel zadovoljnega obraza na
oglu in Srakar je pušil v rudečem brezrokavniku
ondi poleg njega. Veselje se je razvnelo, govorica
tudi in ura se je pomikala prav bežeče za uro.

Ko je bila radost najsijajniša, dvigne skrivaje
teta Barba svoj koščeni prst in prešteje vasovalce.
Dva, tri pota ponavlja isto in posled zbledi, kajti
vedno in vedno našteje trinajst oseb. To je ne¬
srečna številka. Eden izmed družbe umrje ob letu.
Bog nebeški ve, kateremu je odmenjeno. Barba po¬
tegne mater za predpasnik in jej za sabo v kuhinjo
migne. Ondi jej v nepopisljivem strahu razodene
svoj opazek. Mati dvigne in sklene roki nad prsi,
globoko vzdihne in hiti opazovat zbrane goste, ako
bi se ne bralo temu ali onemu baje na obrazu, kaj
mu je odmenjeno. Gostje pa niso slutili ničesar
o tem. Veseli, prav veseli so bili in Marjetica pa
Štefan tudi. Tako so praznovali pri Mlinarju vabilni
dan. Enako ga praznujejo Beriškovaščani, kar baje
njihovo selo stoji.

236

XXXVI.

Sneg se je tajal. Raz slamnate strehe je pa¬
dala kaplja za kapljo, po senčnatih straneh pa so
visele dolge, ledene sveče. Predpust se je bližal
h koncu. Precejšnje število ženitovanj v se je vže
praznovalo in za najlepšo, Marjetičino in Štefanovo,
je bilo vse pripravljeno.

A kakor blisk se je raznesla novica neko jutro,
da je Marjetica zbolela. Pa kakova je bila ta novica,
imenitna, važna, šla je od ust do ust, od veže do
veže! Štefan je sedel ravno v mlinu na ajdovem
kamnu s kladvom v roči in žvižgal svojo jutranjo
pesem, ko stopi tihe, počasne stopinje teta Barba
k njemu in mu zašepeče: »Kar v Boga zaupaj in
njegovo sveto voljo! Marjetici je slabo, pa bolje
bode; kar nič se ne ustraši!«

Štefan zbledi kakor bela pšenična moka, ki
drsi izpod tresočega se mešička, kladvo na tla vrže,
kamižolo ogrne in hiti, kar mu noge dopuščajo,
ondi po bregu proti Srakarju.

Pri mizi sedi Marjetica. Desnico ima vprto
na molčeči kolovrat, na dlani pa vtopljeno čelo.

»Marjetica!« vsklikne Štefan, omahne poleg
nje in jo prime za roko. A kakor bi se spekel, se
strese in vpre moker pogled na tla, kajti roka je
bila mrzla, prav mrzla.

»Štefan, ne jokaj, ne boj se, vse bode dobro«,
šepeče Marjetica in nasloni na mladeničeve prsi
glavo.

237

Moj tem se gode v kuhinji skrivnostne reči.
Srakar teka razoglav in kakor ob um okoli ognjišča,
kuha tavžent-rože, planinske jagode, gozdne kore¬
nine in vse, kar ima pripravnega pri hiši ter pri¬
pravlja zdravilo, ki bode pomagalo, če ničesar
druzega.

Potem stopi v hišo in pravi: »Bolna je Mar¬
jetica, bolna! A bolje bode. Uroke je dobila, uroke,
ko sta vabila. Prav stavil bi, da so uroki, Štefan,
pravi uroki so.«

Tako je modroval Srakar in kmalu potem po¬
stavil na mizo skudelo svojega čudovitega zdravila.

Marjetica pokusi pijačo in meni: »Dobro bode,
pomagalo bode; je-li, Štefan, da bode?«

»Pomagalo bode, pomagalo, če nič druzega«,
ponavlja Srakar, tava po hiši in pogleduje izpod
širokokrajnika bledo Marjetico.

Tako je bilo isto dopoldne, tako drugo in
tretje. Štefan se skoro ganil ni od Marjetice. Vsako
željo jej je bral na obrazu.

Vže prvi dan se je pričela tudi vaška proce¬
sija starikavih, v zdravilih učenih ženic k Srakarju.
Vsaka je prinesla kako drugo pomoč, vsaka sveto¬
vala kaj posebnega. Ta je dejala: prehladila seje,
na gorkem naj bode, druga: uroke ima, pokadite
jo z živim lipovim ogljem, tretja: po glavi jej trga,
rute v blagoslovljeni vodi namočene jej ovite okoli
čela 1«

Tako so govoričile vaške Šibile, Srakar pa je
poskusil vse. One so mu pomagale ter mu tako

238

rekoč iz rok izvile gospodinjstvo, kuhinjo in vse,
kakor da bi bile one Srakarjeve, on pa ne.

Marjetica je voljno, tako voljno trpela, kakor
svetnica. Niti besedice tožbe ni bilo iz njenih ust.

Le semtrtje je vprašala, ako je zamorila žalost
Stefanu srce in je bežal na prosto: »Kje pa je Šte¬
fan, kje? pokličite ga!« Ženice pa so dejale: »Kmalu
pride, kmalu.« Skrivaje pa so se odvračale od nje,
vedoč, da njegova pričujočnost bolnici ne koristi.

Tretje popoldne, ko sedita mati Mlinarica in
teta Barba poleg nje, pravi Marjetica: »Peljite me
vun ! Se enkrat bi rada videla moji kozici, po polju
bi pogledala, tja proti tihemu gozdu, kjer sem po¬
čivala tolikokrat in tja na vas, kjer zvonik strmi v
nebo, kjer mlin pritrkuje, kjer stoji Štefanov dom.«

In šle so. Marjetica se je oklenila materine in
tetine pazduhe. A vendar se jej je več potov spod-
taknila noga, počivati so morale enekrati. Mati se
domisli pri tem trinajste številke v svatovski dru¬
ščini in skrivaje si vtrne s predpasnikom solzo.

Ko stopi Marjetica na hlevni prag, zameke-
četa kozici, kimata z glavama, pritečeta k njej ter
jej ližeta roki.

Marjetica ju boža po čelu in objame vsako
okoli vratu. Kakor bi umeli živalici otožnost svoje
gospodinje, nekako otožno zamekečeta in se vzpe¬
njata po bolnici.

»Idimo!« pfavi Marjetica. Pri odhodu pa se
ozre še enkrat po prijaznih živalicah. Ko stopijo
na vrt, zapazi kuretina svojo gospodinjo. Kakor
veter prisopiha k njej, se jej zaganja v predpasnik,

239

poregljuje in jej gleda nepremakljivo v obraz.
»Putice, putice!« pravi Marjetica in poseže v žep,
kjer najde nekaj drobtin, katere jim vrže rekoč:
»Nate, zadnje so, ki vam jih dajem. Kmalu dobote
novo gospodinjo.«

Svetlo je sijalo solnce na nebu, mirno je le¬
žalo polje pred Marjetičinim pogledom. Videti je
hotela še vsako drevo in se ozreti v njegov vršiček.
Nekaj trenutkov je postala ondi in zrla na pogorje,
na domačo njivico, kjer je žela nekdaj zlati ječmen
in govorila prvič s Štefanom.

Od svojega ograjenega, če tudi mrtvega vrteča
pa se kar ločiti ni mogla Dejala je: »tu je rastel
rožmarinček, tu rudeči nageljni, ondi rozeteljni,
ondi vrtnice in ondi rumene solnčnice. O, ko bi
jih videla še enkrat, — koliko bi dala!«

Ob pohišji sede Marjetica na klopico. Gorko
je bilo ondi in pogled odprt v tiho dolino daleč
na okrog.

Mati Mlinarica razkazuje od tod široko polje,
travnike in gozde, po katerih bo gospodinjila kmalu
ona. In teta pokaže na belo poslopje rekoč: »Mar¬
jetica, le poglej jo, našo hišo! Je-li, najbolje se
razloči izmed vseh, najvišja je. In ondi bodeš kra¬
ljevala ti, ko naju davnaj več ne bode.«

»Bom, bom«, pravi Marjetica, a pogled jej
obtiči ondi na cerkvenem zvoniku, kjer leskečejo
zadnji žarki zahajajočega solnca.

»Pojdimo zdaj!« pravi zopet Marjetica. In šle
so. Marjetica pa se ozre še enkrat skrivaje v tiho
dolino.

240

Ko postoje potem še nekoliko na vežnem pragu,
vbere pisan ščinkovec svojo prvo pomladno pesem
gori v jablanovi krozulji, kakor Marjetici — za slovo.

Drugi dan je bila sobota, oni veseli dan, na
katerem bi se bila imela vršiti Marjetičina in Šte¬
fanova poroka. Proti večeru je bilo Marjetici vidno
slabeje. »Na posteljo me denite !« je prosila. In po¬
ložili so jo v njeno spalnico.

Noč je legala na zemljo in Marjetici so pri¬
žgali ob vzglavju brlečo leščrbo. Pol razsvetljena je
bila bolničina spalnica. Na zidu poleg nje je visela
podoba žalostne matere Božje, v kotu sveto razpelo,
na levo pa so bila lepo razvrščena njena svatov¬
ska krila. Marjetica je prosila, naj jej odpro njeno
shrambo. Videla bi bila rada še enkrat zlato tkano
avbico, svilen predpasnik in rudečerožasto ruto.

Isti večer je bil Srakar sam pri Marjetici. Kle¬
čal je poleg njene postelje in lesen molek vrtil med
žulavimi prsti.

Pozno v noč se odpro zopet Marjetici oči in
čuje se glas.: »Oče, kje pa je Stefan? O, pojdite
ga iskat!«

Srakar je hitel v eni sapi k Mlinarjevim. Saj
ko bi bila Marjetica krvi od njegovega srca zahte¬
vala, dal bi jo bil, ko bi bilo pomagano njej.

Leščrba je brlela z velikim vtrinkom, ko stopi
Štefan k bolnici, ter jej poda roko.

»Ali si prišel, Štefan, prišel ? Nocoj imava po¬
roko. Je-li, da jo imava? Saj si jo obetal in govoril
toliko potov o njej. Je-li, da si?« šepeče Marjetica.
»Le poglej«, nadaljuje potem, »vže čakajo svatje

341

pod okni, godba doni in z gorečimi bakljami so
prišli po naju.«

Stefan se prestraši. Jasno mu je, da so zme¬
šane bolničine besede.

»Potrpi še nekaj dnij, Marjetica!« pravi. »Glej,
to niso svatje, ki migajo pod oknom; vrtno drevje
se ziblje v vetru. To ni godba, voda šumi na jezu;
to niso baklje, to je svetla luna, ki vzhaja za go¬
rami.«

»Zakaj pa ni, Štefan, zakaj ? O motiš se, motiš.
Hitiva, hitiva, če ne, je prepozno, prepozno!« Moči
zapuste pri teh besedah bolnico. Na bele blazine
omahne in zapre oko.

Cez polje dohajajo zdaj fantje. Ondi na raz¬
potju se ustavijo in zapoj d :

»Cez to ravno polje
In pa čez travnike,
Pa ravne so steze
Po njih moj ljubi gre.«

Kakor iz strašnih sanj se zbudi Marjetica pri
tej pesmi, plane kvišku in vzklikne: »Ali čuješ,
Štefan, čuješ ? Zdaj-le gredo, zdaj-le gredo, hitiva,
hitiva!« Izgovorivši hoče z vso silo poseči po svo¬
jem nevestinem krilu. Z nepopisljivo močjo se bo¬
juje s Štefanom, kateri jej brani. A hipoma vtihne.
Roka jej omahne, život se zgrudi nazaj, —in —
-neveste Marjetice — — ni več.

16

242

XXXVII.

Briščanje priprosto žive. Bliščobe ne poznajo,
niti ne zahtevajo. Ce imajo mrliča v hiši, na dva
tesarska stola razprostre nekaj desk, jih z belo
rjuho pregrnejo in mrtveca na-nje polože. Pri
vzglavju prižgo leščrbo in postavijo v znožje sku-
delo blagoslovljene vode. Ure tudi ne pozabijo
vstaviti na steni, in dejati krožnik tobaka na mizo
za tobakarske kropilce.

Stara ženica ali siv ded dremlje čez dan poleg
mrliča, prebira lesen molek in služi dva srebrna
groša od jutra do mraka in dva čez noč. Proti
večeru se prične vaška procesija. Dekle se vrsti
za dekletom, mladenič za mladeničem, ded za
dedom, kropi z vodo mrliča in poklekuje tja za
duri, pa nekaj očenašev za dušo rajnega spusti
med prsti doli po moleku. Potem posede še ta in
oni okoli peči ali tja za omizje k tobaku in raz¬
govor se prične.

Ta pravi, kako škoda je umrlega, drugi, koliko
let bi bil še lahko včakal in vtrpel. Tretji pa o
vremenu toži in vgiblje o dobri in slabi letini.

Tacega mrliča pa, kot je bila Marjetica, še
niso videli Briščanje. Ležala je na visokem odru
in v nevestini obleki. Zlatotkano »avbico« je imela
na glavi, svileno ruto na prsih, svilen predpasnik
in zlat Stefanov prstanek na prstu. Po ramah pa
so se kakor v valovih vsipavali svetli, črni lasje,
in njeno lice je bilo veselo in smehljajoče, kakor
da bi dremalo in se zibalo v sladkih sanjah.

243

Pri vznožji in okoli in okoli so bile razstav¬
ljene dišeče cvetice, da je ležala njihova Marjetica,
kakor v raju. A otožno so priklanjale cvetice glave,
stresale peresca, kakor bi hotele reči: »kedo nam
bode prilival zdaj, kedo nas gojil, kedo nas ljubil?
Marjetice ni več, naše Marjetice ni več.« Celo leščrba
ob vzglavju je brlela tako žalostno, kakor bi točila
solze; hišne duri so ječale v tečajih, molčeč je
čejjel ščinkovec na jablani poleg okna in nosil
kos, v dolini ni šumela voda na jezu, mlinska
kolesa se niso vrtela.

Za durimi je ležala razbita in pohojena Sra-
karjeva pipa, zapeček je bil prazen, kozici sta
meketali v hlevu, in petelin in putice so čepele
ves dan na gredeh in skrivale glave med peruti.
Tako je bilo pri Srakarju, kakor da bi bilo pogo¬
relo, kakor da bi bila toča pobila. O še bolj mrtvo
in žalostno!

»Ubogi Srakar«, so zdihovale ženice okoli peči.
»Ubogi Štefan«, pristavljali so možakarji za omiz
jem in kresali kresilno gobo.

Tretji dan pa je bilo vse končano. Prišli so
štirje fantje s šopki na prsih, dvignili so Marjetico
raz mrtvaški oder, jo nesli v dolino, tja, kjer moli
rudeče-barvani zvonik proti nebu, ter jo ondi po¬
ložili v rakev.

Za mladeniči pa se je pomikala dolga proce¬
sija. Deklice so se vrstile ondi, za njimi fantje,
žene in sivolasi, gologlavi možakarji. Vmes pa so
zvonili zagorski zvonovi in v dolini so jim odgo¬
varjali drugi.

16*

244

Zbrane so bile pri pogrebu tri vasi na okrog.
Srakarja in Stefana pa ni bilo in videl ju nihče
ni. Poslednje je romalo od ust do ust, pa od veže
do veže in dajalo pogovora za tri dni in trikrat
toliko večerov.

Po Marjetici so praznovali tudi sedmino, kakor
se spodobi. Sedem večerov so se zbirali vaščanje v
Srakarjevi koči in molili na prste in na molek za
Marjetico, da bi jej Bog preložil in spregledal, če
se je preselila s kakim manjšim ali večjim grehom
tja v uni svet. Osmi pot pa so sedli za mizo in
Mlinarjeva teta Barba jim je nosila jedi in vina na
mizo, kolikor je kedo hotel.

Povrh pa je položila še pred vsacega gosta
bel pšeničen hlebček, da ga vzame domu. To je
mrtvaški kruhek, kateri dele pri vsaki hiši, kjer
imajo mrliča.

Sedminska druščina ni smela biti vesela in
šumeča. Govorili so navadno le o rajni in kedar
so napivali, reči so morali namesto ,na zdravje 4 ,
ali ,živijo 1 : Bog jej daj večni mir in pokoj! Tako
je bila starodavna briškoselška navada.

Samo dva znanca so pogrešali pri sedmini.
Srakarja in Stefana ni bilo. Prvi je pobešenega
obraza in brez pipe v ustih na ognjišču sedel in
nepremakljivo zrl v plapolajoči ogenj. Za vso Briško
vas bi ga ne bil nihče spravil k mizi, saj niti žeje,
niti lakote ni čutil vže dolzih osem dnij.

Le kedar so gostje napijali rajni Marjetici in
je čul imenovati njeno ime, potegnil je z desnim
rokavom po očeh in v okajeni strop je pogledal.

245

Barba pa je pravila gostom: »Srakar, vboga reva,
kar joka in nič ne je. Sam ljubi Bog mu preloži!«
Štefana pa ni videl nihče, kar so položili Marjetico
na mrtvaški oder.

XXXVIII.

Kaki dve leti pozneje je zopet pritrkaval briško-
selški mlin in voda je šumela pod jezom. Zopet je
sedel ondi na ajdovem kamnu mlad človek s klad-
vom v roči. Pel pa ni in žvižgal tudi ne, saj to
je bil Štefan. Tudi oče Mlinar ni hodil pogledovat
več z žametovo kapico na glavi v mlin. Vže pred
letom dnij so praznovali njegovo sedmino. Štefan
je bil lasten in svoboden gospodar, prav iz srca
vesel pa nikedar.

Nekoliko pozneje stopi starikav, vpognen mo-
žiček v mlin in vpraša po svojem mešičku z ječ-
menčkovo moko. Štefan vrže kladvo od sebe in
razkazuje prišlecu na perišču lepo smleto moko.
Ko pa zagleda zopet mešiček, katerega je toliko
potov pomagal zadeti nekomu drugemu, užali se
mu srce. Starca pa pospremi notri do ceste in mu
reče pri odhodu: V nedeljo popoludne, oče Srakar¬
jev, pa zopet k vam pridem, pa kako vganeva ali
pa dve.«

In zahajal je v resnici prav pogosto Štefan
tja na strmino k Srakarju, ki vže dve leti sam
gospodari ondi, smolo kuha, pase kozi, pa pipice
s turnički rezlja.

246

Ko pa se jima razgreje sedečima pod košato
tepko semtrtje pogovor in se glasneje imenuje ime
»Marjetica«, zamekečeta kozici v hlevu, pa tako
otožno, kakor bi se spominjale nekoga pri Jej be¬
sedi. Celo kurja družina s petelinom vred priteče
tedaj k njunim nogam, milo pogleduje, raglja in
kima z rudečimi grebeni, kakor bi popraševala: »Kje
je -Marjetica, kje? Oh ni je, ni je več!«

V tepkini krozulji pa žgoli zopet pisan ščin-
kovec svoj »čiv, čiv, čiv griču-ček« in znaša gnezdo,
vabi v svate in pozablja — nekdanje »Marjetice«.

V založbi ANTONA TURKA, knjigoveza
v Ljubljani, Dunajska cesta št. 3, se dobivajo
sledeče knjige:

Marjetica. Idila, spisal A. Koder. 246 str. Cena 1 krona.

Cvetina borograjska. Povest. Predelal H. Maj.ar. Z
barv, podobo. Ilustrovana izdaja. 128 str. Cena Sov.

Beneška vedeževalka ali prekletstvo in blagoslov. Po¬
vest iz preteklih dnij. Z barveno podobo 65 strani.
Cena 40 v.

Hedviki^, banditova nevesta. Povest iz i7tega stoletja.
Po Th. Kornerjevem igrokazu predelal M. Kramar.
S podobo. 7'8 str. Cena 40 v.

Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1. 1809. S podobo.
5(5 str. Cena 28 v.

Princ Evgenij Savojski, slavni junak in vojskovodja
avstrijski. Zgodovinska povest. Spisal S. Hrvojič.
78 str. Cena 48 v.

Srečolovec. Povest onim, ki si na tujem iščejo domu.
Spisal H. Maj ar. 83 str. Cena 40 v.

Štiri povesti za slov, ljudstvo. I. Nagla beseda. II. Tuj¬
čeva osveta. III. Gospod Grahar. IV. List papirja.
Spisal J. Radoslav. 82 str. Cena 40 v.

Sv. Notburga, pomočnica v vsakovrstnih potrebah, in
popis življenja svete Heme, kneginje slovenske. Z
barveno podobo. 56 str. Cena 36 v.

Pravljice. Spisal H Majar. I. zvez. 84 str. Cena 40 v.
Ave Marija s podobami. Cena 20 v.

Božja pot Matere božje na Blejskem jezeru s pripo¬
vedko o zvonu v Blejskem jezeru. Z barveno po¬
dobo. Cena 28 v.

Založbi n&z.nih slovenskih. spisov, povestij, pesmi in
molitvenikov, trgovina s papirjem in rajnim pisalnim
in risalnim orodjem.

Vnanja naročila izvršujejo se točno, hitro in
po najnižji ceni.