C. Corr. con la P6sta O! H' 7 U o 0 ij IZHAJA VMAK ČETRT Kit MtroDiIu: ITAZ.UA Lir inozemstvo * Uredništvo in npravničlro : Trst, Via Maiolica 10-18, Tel«! stranke ob pondeljkili in petkih od 10—12. Oglasi : Za rsak v eirokosli 63 inm : finančni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, trgovski, obrtni&ki oglasi GO cent. — Plača so vnaprej. — Po letno poilitii četrtletno 1040 5-20 18-20 I 910 on 1590. Uradne mm visočine eni poslana, vabila saraezni izvod 20 2-60 4-60 ure za kolone 80 cent., cent. N. Lenin je umrl, a leninizem živi in bo živel! Trst, 21. februarja I924-. — Leto V. - Stev. 195. Glasilo Komunistične stranke Italije NIN Veliki ljudje imajo svoje postave. Če velja to za koga v zgodovini, velja za Vladimirja Iljiča Uljanova. Pred desetletjem še neznan sredi milijonov evropskega prebivalstva, je vzel v roke veliko državo ter ji zapisal nove zakone. Vzel je v roko nasilniško državo ki je tudi njegovega brata potegnila na vislice: strl je zmaja, o'katerem je bil ves svet prepričan, da je večen in nepremagljiv. Storil je to človek, ki je komaj leto dni pred svojim nenavadnim dejanjem pomival v švicarski gostilni, vrsteč se z ignanimi ruskimi študenti, posodo, da je dobil cenejšo večerjo. Kakor na zver v človečki podobi je gledalo na tega moža vse, kar je količkaj sorodno-'strmoglavljenemu nasilništvu Mv.še Rusije. Jeli čudno? Jeli čpdrio, da so ga razvpili za novega Džingis-kana, ki si je delal vojne pomnike iz piramid posekanih glav? Iljič ni bil krvnik, in kdor se ga je hal, se je bal radi svoje- slabe vesti. Njegovo ime je šlo kot maščevanje, kot bič po Rusiji, toda po tisti, ki je živela od izkoriščanja in zločinov. To dobro in natančno razloči tudi ona široka drhal, ki je plačana, da pobija misli velikega moža, ker ni bilo mogoče ubiti njega samega. Meri ga s svojo kratko pedjo in ker ga ne more zmeriti, psuje vse, kar je v zvezi z njegovim imenom. Pritlikavci in sužnji strasti ne bodo nikdar razumeli moža, ki gre kakor velikan čez oder nove zgodovine. Umrl je, res, toda umrl je zgolj telesno. Njegov pomen ni v njegovi lastni sili, ampak v tem, da je glasnik ogromnega' dela človeštva, neglede na vero, narodnost in vse ono majhno, kar umetno deli stomilijonske plasti delovnega ljudstva vsega sveta. V čem obstoji veličina človeka? V koristi, ki jo ima vsa družba od njegovega dela. Najditelj nove zemlje, izumitelj novega stroja, zdravnik, ki jei dognal novo sredstvo proti nevarni bolezni, vsi ti prispevajo k sreči vsaj poedincev človeškega rodu. Kaj je dosegel lljič človeštvu? Obnovil je isto misel, ki je živa, odkar je poganstvo propadlo, obnovil je misel, ki jo je kapitalistični družabni red zadnjih stoletij poteptal v zemljo. V vseh Leninovih govorih, v neštetih člankih je na dnu preprosta, skromna rasnica: enakost človeka. Za to resnico je šel v ledeno Sibirijo in v izgnanstvo, živel v bedi in nevarnostih. V Švici je bival pri čevljar ju-sodnuigu, in ko je stopil v Kremlin v Moskvi, po novembrski resoluciji 1917, si je v eni najbogatejših palač sveta izbral skromno stanovanje, ker je carsko palačo spremenil v muzej, odprt vsem. S svojim življenjem je dokazoval svoj nauk. Kako naj razume Iljiča nasladeželj-ni in pohlepni otrok kapitalističnega sveta? Kako naj razume doktorja, ki živi potepuško, nestalno življenje, ko bi lahko užival v bogastvu in slavi. Pa mu očitajo, da je materialist. Kdo je materialist? Tisti, ki se je prostovoljno odpovedal vsemu, kar bi lahko imel, ali oni, ki je suženjsko priklenjen na verigo uživanja? Ti poslednji, evo, so danes sodniki ob grobu človeka, ki je živel tako, da bi ga v drugih časih proglasili za svetnika. Koliko ljudi je imela ruska zemlja, ki so v potokih prelivali kri! Vsi ti rablji so pozabljeni, ker so pili kri le ruskemu — mužiku. Da, ša Ivan Grozni je pozabljen, on, ki je obglavil nn najlepšem moskovskem trgu tristo najmogočnejših plemenitnikov svoje dobe. Krvnik pa je lljič. Tisti, ki je iztrgal ruski narod iz rok krvosesov in propaiic, ki je izžgal kužno gnjilo-bo s telesa ruskega naroda. Smrtno sovraštvo kapitalizma in njegovih hlapcev je razumljivo. Leninovo ime je tudi danes, p0 smrli tega silnega moža, kakor grozeč meč vsemu, kar je zgrajeno na izkoriščanju človeka po človeku. Zaman je tolažba, da se novi gospodarski red umika celo v Rusiji starim načelom neomejenega kapitalističnega izkoriščanja. Kapitalizem je gospodarski sistem, ki propada s svojim naraščanjem. Kolikor ogrom-nejše oblike dobiva, toliko hitreje se bliža svojemu poginu. Fabrika je njegov otrok — kaj je danes z neomejenim proizvajanjem? Veleposestvo negov varovanec — k&m pojde kmet? Kje bo končalo veliko obubožanje o-gromne večine naroda? Ce je bil kapitalistični gospodarski red vzdržljiv, bi bil nastop Iljiea nemogoč. To je nauk vstopa Lenina v svetovno zgodovino. Ali je veliki mož Vedel, fla se bo zgodilo, kar se je zgodilo? Alt je vedel, da bo padla država, fcgrajena na nasilstvu in izkorišča4 nju? Vedel je le, da se to mon& zgoditi. Kdaj se bo to zgodilo, mu ni bilo 'znano, zato bi veliki državnik lahko prav tako neznan umrl v pozabljeni sobici meglenega Londona kakor je umrl Marx, brez katerega si Lenina ni mogoče misliti. Razmerje med obema veli kanoma je v daljavi sorodno razmerju med Kristusom in sv. Pavlom, ki je izbojeval univerzalnost njegovim naukom. Pred svetovno vojno se je namreč gibanja proletariata popolnoma oddaljilo od Mar.vovih misli. Pokazalo se je to ob nastopu svetovne vojne. Delavstvo je bilo tedaj izdano in je, šlo v vojno za koristi velikega kapitala. Prevalili so ga z lažjo, da gre v boj za narodne in ljudske pravice. Izmed redkih voditeljev delovnega ljudstva se je temu uprl Lenin, ki iti hotel čuti o takozvani obrambni vojni ter je pozival na vojno proti gospodujočemu meščanstvu. Zgodilo se je to v Zim-mervvaldu na Švicarskem leta 1915. Socialni patriotje so mu ob tej priliki očitali, da lahko govori, ko je carska Rusija — daleč. Odgovoril je,-da je takega očitanja zmožna le omejena meščanska duševnost. «Ko bo ura«, je zagotovil, uborno mi v Rusiji na svojih mestih«. Kakor jo namreč imel mož železno voljo, je imel tudi pogum. Ko 130 v Rusiji boljševiško stranko najhuje preganjali, je bil nje vodja v prestolnici ali v Moskvi ter je iz skrivališča vodil vse gibanje. Upor tekom rusko-japon-ske vojne 1. 1905, ki je bil posebno strašen v JV^oskvi, je organiziral on. V tem uporu, ki je trajal štiri tedne, se kaže vsa Leninova posebnost. Veliki prevratnik ni več teoretik, ampak mož dejanja. Kar je Marx povedal, je Lenin skušal izvesti. «En mesec smo pred vsem svetom pričali», ja dejal, «kaj mora delovno ljudstvo storiti, da ua osvobodi. V tem je ves pomen naše vstaje«. Misel, ki jo je tu z dejanjem pokazal, je bila vodilna, temeljna misel vsega njegovega dela, njegov « čredo«. Meščanstvo skuša zmanjšati pomen Leninov v razrušenju carske Rusije; češ, da je revolucijo izvedla vendar le ruska buržoazija. Kar je naredila, ni bilo več kot — palačna revolucija. Takih revolucij je polno v ruski, kakor v zgodovini drugih narodov. Obsežnosti Leninovega dela doslej ni mogoče točno presojati, ker sama Rusija nima podatkov živi jenskega dela tega velikana. Bil je mož dejanj, zato ni lahko zbrati ogromnega materiala, ki je potreben za proučenje te nenavadne osebnosti. To bo mogoče šele sčasoma. Gotovo pa je, da je Lenin zrevolucio-niral, sledeč Marxovim načelom, prav tako 'ruske kakor evropske množice. Vzporedno z naraščanjem vojnih grozot je odpiral množicam oči ter jim odkrival kapitalistične laži. S fanatično voljo je sledil preprosti misli, da je mogočei iz okov kapitalizma le, če* se vzame v pest vsa državna oblast. V tem je bil tekom Kerenskijeve vlade neizprosen, ter je le na ta način udej-stvil prvo sovjetsko državo sveta. V tem zasledovanju osnovne Marxove IIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIKIIIK ••••■■■••••■■■■■•••■■••■■••••■•■•■■•••••a Siiunki ddavd vroli godalllaijii delovnega urnika Švicarska buržoazija, favnotako kakor svetovna, se nahaja v krizi. Visoka vrednost njenega denarja je poglavitni činitelj njene šibkosti. Komu prodajati izdelke, če pa so izvažajoče dežele u-boge? švicarske banke, ki se porajajo in množijo kakor gobe po dežju, so prenapolnjene z zlatom in inozemskimi vrednostnicami. Kljub temu ne morejo prospevati razne industrijo in temu sledi odpuščanje delavcev. To so protislovja meščanskega družabnega reda. Mesto da bi buržoazija priznala svojo nesposobnost, kot vladajoči razred, skuša na vse mogoče načine ohraniti svojo oblast in zavrača vso krivdo na delavski razred. Švisarski buržuji bi hoteli znižati dnine in podaljšati delovni čas. Da dosežejo to, so napravili ((referendum», pri katerem je seveda kaj pridno po-magalo vse meščansko časopisje, ki je hotelo na vse mogoče načine, naslanjajoč se na neke «ekonomične» teorije, dokazati potrebo žrtvovanja, za «najvišji narodni interes«. V vseh kantonih, posebno v industrijskih. so se vršili shodi z jako živahnimi debatami. Delavci pa niso nikakor nasedli na limanice. Razumeli so, da se pod ((narodnim interesom« skriva interes podjetnikov. Švicarsko delavstvo, pod vodstvom Komunistične stranke in drugih proletarskih strank, je stopilo v boj proti tem nakanam. S preko 100.000 glasovi večine je pokopalo čl. 41, katerega je predlagala vlada, kot izpremembo zakona o osemurnem delovniku, misli in v pripravi strogo mačistične stranke, ki je izpeljala misel, je geni-jalnost Iljiča.. S svojo demonsko silo je potiskal Kerenskijevo Rusijo toliko časa na levo, dokler niso pričeli ruski kmetje zasedati vlastielinske zemlje;. Kerenskijeva vlada je začela mužike zapirati, od vseh strani so doneli klici na pomaganje. Tedaj je Lenin, skrit v predmestju takratnega Petrograda, dal znamenje za nastop: Zdaj ali nikdar: To je bilo 7. novembra 1917. Kar je sledilo je znano. Leninov sunek je tako ogromen, da stresa ves svet. Ni videti konca tega pretresa. Gotovo pa je, da bo v temeljih preustrojil človeško družbo. Vladimir lljič ni samo ruski revolucionar. ampak je reformator svetovne veličine. Misel človekove enakosti, za katero se je boril vse življenje, ni izvedljiva brez socialnega, gospodarskega in političnega prevrata. Kakor je lljič, Rostopšin v velikem, do tal požgal samodrško in nasilniško Rusijo, tako ne bo mogoče preroditi človeške družbe brez razrušenja kapitalističnega reda. Dvajseto stoletje bo stalo pod silo idej, ki jih je Lenin z železno roko začrtal na zemeljskem oblu. Skrajno zanimivo bi bilo iskati predpogoje, da je tak mož zrastel baš v ruski zemlji, v zemlji Dostojevsekga in Tolstoja. Mrtev grozi veliki reformator vsemu zapadu, gnili kapitalistični kulturi, ki je dosegla svoj največji triumf s tem, da je barbarsko poteptala najsvetejše človeške pravice. Grozi ji Iljič. ki je v Cirihu pomival posodo, da je dobil cenejšo večerjo. V tem je namreč druga velika resnica, ki jo je silni človek u-čil: lahkoživost kapitalistične družbe je nesreča človeškega rodu. Zato je treba ven iz brezdna. Ali bo gnilemu evropskemu zapadu to mogoče? Ali bo dano zapadnoevropskim kmetom in,delavcem, da ta preporod izvedejo? Doslej ima le rusko ljudstvo toliko zdravja in sile, da napoveduje boj kapitalistični zveri, ki jo je izkotila za-padna Evropa. To je dokaz, da še ni propadlo. Ali bi moglo drugo ljudstvo roditi Lenina? Mntikrist... Kako je bil N. Lenin ljubljen, od za; tiranih, in obsovražen. od zatiralcev in njihovih hlapcev, je razvidno iz pisma, ki ga je prejel urednik lista «Rjednota«, pred par leti, po atentatu, ki ga je izvršila proti Leninu kontra-revolucionarka Dora Kaplan. Evo. pismo priprostega kmeta: ((Pričetkom meseca novembra smo dobili odlok glede zemlje v katerem je rečeno, da od sedaj naprej ne obstoji več zasebna lastnina, da se zemlja odvzame veleposestnikom in odda delovnemu ljudstvu. Mi kmetje nismo znali, kako bi izrazili svoje veselje: tlelo zmaguje končno nad kapitalom, delavci zmagujejo nad lenuhi! Mi kmetje smo bili naravnost očarani. Ampak kdo je — smo se povpraševali — ta človek tako dober, da je znal urediti stvari tako pravično; kdo je ta človek, ki je podpisal odlok; kdo je Lenin? Nato je stari dj'd Mit jaka tekel k popu, očetu V azili jv, in ga vprašal, kdo tla je Lenin: ali je morebiti car?» In pop je odgovoril: «Ne vriskaj od veselja, dragi Mitja-ka, kajti zemlja je last gospodarjev, tako je hotel bog in če se bodete vi pre-drznili osvojiti si jo in jo posejati, vas bo bog kaznoval in bo storil tako, da vam ne bo zraslo žito. Vedi, da je Lenin Antikrist; Lenin je hudič!» Ta izjava ni prepričala kmetov, ki niso več verovali popu in so se ga izogibali. Pogovarjali smo ■ se dolgo in končno smo se prepričali, da je pop govoril na tak način samo zato, ker mu ni bilo ljubo zgubiti, še predno pride v nebeško kraljestvo, svoje štiri konje, svojih pet krav, pedeset desja-tin rodovitne zemlje, poleg dohodkov za krste, poroke, za mrtve in za maše. In tedaj, jemajoč vse to v poštev, smo se odločili, da sc nikakor ne bomo zbali Hudiča-Lenina in da bomo Lar vzeli zemljo veleposestnikov, jo bomo posejali in obdelovali.» Evo, tako je znal soditi priprosti ruski kmet velikega voditelja zatiranih. mh io [len Vsi tisti, ki so prejemali «Delo», ga redno čitali in črpali iz njega moralne sile, potrebne za borbo proti vsem nasprotnikom delavskega razreda, se gotovo niso čudili, da jim list ne prihaja iu niso mnogo ugibali, kaj da je temu vzrok. Kajti mi smo ob raznih prilikah povdarjali, da se mora delavsko časopisje boriti z velikimi gmotnimi težko* čarni, poleg drugih izvirajočih iz sedanjega političnega položaja. Ker nima naš tisk na razpolago tistih fondov, ki lih imajo meščanski listi, je naravno, da je redno izhajanje proletarskih časopisov kompromitirano. Pomanjkanje sredstev nas je torej prisililo, da smo za nekaj časa ustavili izdajanje lista. Sodrugi in čitatelji sploh bodo torej gotovo uvaževali te okolnosti. Ce pa vzamejo resno v poštev vse to, tedaj pa morajo razumeti še nekaj drugega o čemur smo že neštetokrat pisali. Namreč, da morajo vsi tisti, ki preje- majo list, bodisi posamezni naročniki kakor tudi poverjeniki in razprodajale!, redno poravnati to, kar so dolžni na-pram upravi. Je namreč mnogo naročnikov, poverjenikov in razprodajalcev, ki so še precej v zaostanku s plačilom. Te dolžnike moramo danes zopet opozoriti da nemudoma storijo svofo dolžnost. Glede izrednih prispevkov za tiskovni sklad ne bomo delali posebnih priporočil in to iz enostavnega razloga, ker uvidevamo gmotni položaj, v katerem se nahajajo naši ljudje na deželi. Kdor bo uvidel potrebo razrednega časopisa in bo v stanu da kaj žrtvuje, bo dal kar bo mogel. S tem pa hočemo reči tudi to, da bo izhajanje lista v bodoče odvisno od sredstev s katerimi bomo razpolagali, UREDNIŠTVO IN UPRAVNISTVO. n A 1)1 POMANJKANJA PROSTORA NAM NI MOGOČE POROČATI O DRUGIH POLITIČNIH DOGODKIH, KAR PA STORIMO PRIHODNJIČ. Državnozborske volitve Svoboda združevanja Glavni cilj vseh fašizmov je, zlomiti odporno silo proletariata. O tem so se prepričali gotovo vsi tisti, ki znajo še količkaj razsodno misliti. Prepričali so se ob vzgledih, ob izkušnjah italijanskega in inozemskega fašizma. Še posebe je proletariat, v Italiji, za dobo treh let, izkusil na svojem lastnem telesu to resnico. Odveč bi bilo naštevati vse nasilnosti, ki so bile izvršene proti delavskim ustanovam. Izvršene so bile tedaj, ko se je fašizem nahajal v razvojni dobi in «je bilo treba nabiti nasilje«, — kakor zatrjuje vodja italijanskega fašizma ob raznih prilikah. Sedaj pa, ko je ta izrazito proti delavska stranka na vladi, se hoče «najvišji vodja« kazati velikodušnega napram premaganemu in sg «zgraža» tedaj, ko izvršijo črnosrajčniki kako nasilje proti osebam ali ustanovam in označuje tak čin kot «nejunaški ilegalizem«. Oglejmo si sedaj drugo plat kolajne to je, oglejmo si «junaški legalizem«. Ko je bilo izvršeno junaško delo, ko je bilo požganih na stotine delavskih ustanov, je treba glasno zaklicati v svet, da vladajo ustavne razmere, da obstoji ta in ona svoboščina, n. pr. svoboda združevanja, In ne samo, da obstoji ta . ravnotako kakor so bile prejšnje, Svoboda združevanja ne1 obstoji več. Po ilegalni reakciji sledi legalna. Po požiganju delavskih ustanov oviranje njihovega delovanja v obliki kontrole, razpuščanja in zaplembe imetja. Reakcija hoče na we mogoče načine odpraviti razredni boj. pa ne vidi, da če ga potlači na eni strani, bruhne ven na drugi in se širi s pojačeno silo. Razredni boj v samih fašistovskih korporacijah, izražanja delavske mase ob prilikah volitev v razne tovarniške svete, vse to nam jasno kaže, da je nemogoče odpraviti si remi jen ja, ki bo živelo med množicami izkoriščanih tako dolgo, dokler bo obstajal red suženjstva, na eni strani in na drugi neomejenega, uživanja’ Delavske razredne ustanove morajo vršiti svojo razredno funkcijo. Iu jo bodo, kljub vladnim kontrolam, če,bo vršenje razrednih funkcij nemogoče v obstoječih, legalno ustanovljenih delavskih organizacijah, si bodo stremljenja delavcev, izvirajoča iz njihovega bednega položaja, našla drugih poti, preko jezov, preko zidov ki jih gradi reakcija, V' nedeljo 6. aprila se volitve poslancev v rimski državni zbor. Volitve niso prišle nepričakovano. Fašistovsko časopisje je že več mesecev tega pisalo, da so dnevi poslanske zbornice šteti in da se imajo poslanci zahvaliti velikodušnosti Mussolinijevi ako niso še dobili brce iz zborovalne dvorane Montecitorio. In res se je Mussolini lepega dne naveličal preposlušne in preudane/zbornice, ki je dobil od nje vse kar je od nje zahteval in je poslal poslance domov. Razpustil je parlament in je razpisal nove volitve na podlagi novega od prejšnjega parlamenta odobrenega zakona, ki si ga je Mussolinijeva vlada priredila sebi v korist in v potrebo. V prihodnjih številkah našega našega lista bomo imeli priliko se baviti obširno z volitvami, z volilnim zakonom in s strankami, ki pri teh volitvah prihajajo v poštev. Ravili se bomo z vsemi navedenimi rečmi tem raje ker nam nudijo te volitve lepo priliko seznaniti se z vsem kar je v meščanskih stranakh in v meščanski demokraciji gnjilega in predpustnega. Zakaj gola resnica je, da je vse kar se vidi in sliši o volilnih pripravah podobno bolj karnevaladi nego političnemu gibanju in snovanju. Ali o tem bomo govorili prihodnjič. Danes nas zanima bolj stališče, ki ga je ob tej priliki zavzela naša, Komunistična stranka. Takoj ko so bile volitve razpisane se je razširil po vsej Italiji glas, da se o-pozicionalne stranke ne bodo udeležile volitev. Med strankami, ki so najprve to idejo razširile je bila tudi italijanska stranka unitarcev (Socialisti uni-tari), ki ji načeluje Turati. Za njo se je tudi italijanska Socialistična stranka bavila z vprašanjem, ali bi se volitev udeležila ali ne. Oni, ki so zagovarjali neudeležbo so trdili, da udeležba ne bi mogoča vsled pomanjkanja svobode in da bi bil splošen astenzionizem možat protest zoper legalnost in ilegalnost fašistovske vlade. Komunisti so izjavili takoj, da se bodo udeležili volitev pod vsakimi po-gbji in vsakih okoliščinah. Unitarni in socialisti so zamerili tej komunistični izjavi. Unitarci so trdili naravnost, da hočejo komunisti povečati ugled fašistovske vlade v inozemstvu. Zlasti se je očitalo komunistom nedoslednost, zato, ker so prvi izjavili, da se bodo udeležili volitev dočim se ponašajo vedno in ob vsaki priliki s protiparlamenta-rizmom. No: komunisti so imeli priložnost dokazati, da niso nedosledni, da so zelo dosledni in da se drugače ne morejo ravnati ako hočejo ostati dosledni svojemu programu. Komunisti niso strahopetci zato ne odklanjajo boja ako je prilika. Komunisti so, hočejo biti, hočejo ostati predstraža proletarskega gibanja. Zato morajo biti navzoči povsod in vedno kadar je proletariat pozvan v boj. Italijansko delavstvo je že preveč potlačeno in ponižano. Volitve so lepa prilika pokazati temu ponižanemu in potlačenemu delavstvu, da proletarsko gibanje ni še popolnoma udušeno. Da je še tu skupina bdečih tovarišev, ki čuva in se pripravlja. Treba je bilo storiti korak, da se delavstvo zdrami iz mrtvila, da se ga teko hi volilnega boja potom agitacije oživi, obodri, da se mu vlije novo nado v proletarsko zmago, da se ga združi, da se ga ojunači. Res je bila precej razširjena misel, tudi med delavstvom, o neudeležbi. A ta misel je izvirala iz lenobe ali iz strahopetnosti, Komunistična stranka se je torej izjavila za udeležbo ne za to, tla bi štela glasove, ne za to, da bi računala na eno ali drugo Število poslan- bodo vršile cev, marveč zato, da z vzgledom discipliniranih pristašev premaga čut lenobe in strahopet.ja in usposobi proletariat, za nove neizogibne boje. Je pa še nekaj drugega. Kamunistič-na stranka nima nobenega namena priznati, da je v Italiji sedaj malo svobode. Ona pravi, da proletariat ni i-mel nikdar dovolj svobode in da svobode ne bo imel, dokler bo proletariat. Ako bi Komunistična stranka trdila, da v Italiji sedaj ni svobode, bi tako javno priznala, da je prej, pod drugimi vladami, la svoboda bila. To pa ni res. Vse druge vlade so se posluževale proti proletariatu več ali manj enakih sredstev kot fašistovska vlada. Kdor gleda slvar z meščanskega stališču ta lahko protestira proti fašistovski vladi. Ali iz proletarskega vidika je stvar drugačna. Proletariat nima nobenih simpatij do Mussolinijeve vlade ali_ on n,e sme in ne more s takim protestom proti fašistovski vladi upravičiti in legalizirati dejanja prejšnjih in drugih meščanskih vlad. Udeležba Komunistične stranke pri teh volitvah je torej iz praktičnih in teoretičnih ozirov opravičena. Komunistična stranka je pa tudi u-krenila potrebne korake v to, da bi nastopil proletariat pri teh volitvah enotno. Zato je povabila vse, na razrednem stališču nahajajoče se stranke na skupno sejo kjer naj bi se sRlepalo o možnosti skupnega nastopa. Stranke ki so prišle v poštev so unitarci in socialisti. Vsa prizadevanja komunistov niso i-mela nobenega uspeha. Unitarci niso’ hoteli sprejeti nobenega komunističnega predloga. In sicer zaradi tega, ker so bili komunistični predlogi baja premalo meščansko-dernokratični. Komunisti so hoteli, da bi šle vse tri stranke skupno v boj z enim samim e-nolnim programom. Unitarci pa, da bi tudi pri skupnem nastopu vsaka stranka ohranila svojo posebno individuali-teto, to je svoj poseben program. Ker ni bil mogoč sporazum med tremi strankami, so se komunisti nadejali, da bodo stvorili skupno fronto vsaj s socialisti. Ti so pa odgovorili možato, da ali vsi trije ali pa nič. Velika enotna fronta proletariata, ki se je imela začeti, po komunističnem načrtu, ob priliki volitev in bi se bila morala nadaljevati in nastaviti ob vsakem slučaju skupnih proletarskih interesov, ni bilo torej mogoče ustanoviti. Tudi zaradi tega ne, ker so hoteli unitarci zvezo le za slučaj volitev in samo zato, da bi se dobilo par poslancev več. Kljub temu je prišlo do male zveze in sicer med komunisti in eno skupino članov socialistične stranke, ki se imenujejo tretjeinternacionalci ali, kakor jih bolj na kratko imenujejo «T.er-zini». Tretjeinternacionalci pa tvorijo v socialistični stranki večino. Le sedanje vodstvo socialistične stranke, ki noče sklicati kongresa in ki se drži na vladi proti volji članov, je krivo, ako izgleda kakor, da so tretje internacionale! v manjšini. Socialistično vodstvo je tret jei nternacionalc« izključilo iz stranke. To ni pomagalo in ne pomaga nič. Tretjeinternacionalci trde o-pravičeno, da Socialistična stranka Italije so oni in so prijavili svoj pristop Komunistični internacionali. V Julijski krajini so vse socialistično sekcije v rokah terci nov. Na zadnjem deželnem kongresu je dobilo socialistično vodstvo 6 glasov. Tut je enotna fronta med komunisti in socialisti dejansko enotna fronta proletariata. Unitarci ne štejejo tu ničesar. Ktfmunisti in tretjeinternacionalci so ustanovili Proletarsko udruženja poti čigar imenom bodo nastopali za dobo volitev in potem nadalje, Sedaj pa' na’ Moj ... II. Vesti iz Rusije „Propadanje kulture“ Ogromen napredek v ruski kniil&voosti Še vj-dno govorijo meščanski in so-eialpatriotični listi o «propadanju kulture)) v boljševiški Rusiji. Dogajajo se pa cesto slučaji, da morajo oni sami to preklicati. Sedaj je na vrsti «Vor-wats», zastavonoša Druge internacionale. Mona namreč priznati, da je proizvajanje knjig v Rusiji doživelo velik polet. Po njegovih podatkih, je bilo izdano v Itusii od i. jan. do 31. okt. 1923. vsega skupaj 1314 del, ki so se tiskala v milijonih izvodov. Od teh je 30 od sto Šolskih knjig, a 1f> od sto razpravljajo o gospodarskih in socialnih vprašanjih. Mesečno proizvajanja knjig znaša povprečno 30 milijonov tiskanih zvezkov in meseca avgusta je količina narasla na 42 milijonov. Meseca avgusta in septembra so znašale šolske knjige 70 od sto celokupne proizvodnje. Do t. oktobra je bilo izdanih 14 milijnov izvodov šolskih knjig. 200 gospodarskih spisov so večinoma velike knjige, med katerimi so tudi celo-skupne ideje marxistienih spisov. Tudi v meščanskem «Berliner Tag-blattu«, zatrjuje neki podlistka?-, da je položaj knjige in liska sploh v Nemčije naravnost obupen, v groznem nazadovanju, medtem ko v Rusiji silno napreduje. 75 ocl sto vseh knjig izdaja državna knjigarna. Po poročilu «Berliner Tag-blatta», je izšlo v prvih šestih mesecih 1923 leta 900 del v več kakor 11.5 milijonov izvodov. Od 1. januarja do 30. junija je izšlo: učnih in šolskih knjig 273, belestričnih 231, socialnoekono-mičnih 156, poljudnoznanstvenih 94, znanstvenih del 70, mladinskih knjig 57, raznih 42 in umetniške literature 31. Od velikih znanstvenih spisov je izšlo po 25.000 do 30.000 izvodov. Take velike izdaje so v Nemčiji nepoznane. V zadnjih tednih se tiska 10 milijonov šolskih knjig, medtem, ko jih se je tiskalo prošlega leta samo 0 milijonov. Ta velika proizvodnja knjig je poverjena šestdesetim velikim .tiskarnam. Organizacija vsega podjetja je, po priznanju dopisnika a se je />ri