PRVI KORAKI OSNOVNOŠOLCEV
Kaj je samoupravljanje
»Samoupravljanje je zame to, da je človek pošten, marljiv in da spoštuje in ceni svoje in tuje delo. V šoli bi samoupravljanje uresničili tako, da bi pomagali drugim, ne bi vznemir jali tovarišic in bi jih bolj spo-štovali. Samoupravljal bi tudi tako, da bi se učil sam od sebe.«
»Samoupravljanje: sam upravljaš svoje delo in se sam odločaš kaj boš po poklicu.«
»Beseda samoupravljanje pomeni, da ne odločajo posamezni ljudje, ampak moč 1 judskih množic. Samou-pravljanje je zelo težko uresničiti.«
»Država, ki ima samoupravljanje, je lahko na to po-nosna. Ta beseda mi pomeni veliko in močnč si želim, da bi se v naši državi, republiki, mestu, občini in šoli še naprej uresničevalo. Všeč mi je, da lahko kot samou-pravljalci o marsičem odločamo.«
»Mislim, da bi učenci en dan znali sami upravljati šolo, učitelji pa bi takrat počivali. Vsi si želimo takšen dan na naši šoli.«
»Ko bi imeli na šoli samoupravni dan, bi učenci učili, bili ravnatelj, pomočnik ravnatelja, tajnica... Tako kot učitelji bi bili med odmori v zbornici, da bi videli, kakšno delo opravljajo učitelji, kako se počutiš, ko vodiš šolo in skrbiš za mir med učenci.«
Tako so razmišljali o besedi samoupravljanje učenci še-stih razredpv OŠ Tone Čufar. Samoupravljanje je bila do prvih šolskih dni samo bese-da, počasi pa spoznavajo njen pomen; ob učenju, v šolski sa-moupravi, in del te je skup-nost učencev šole, šolska skupnost, kakor ji pravijo na kratko. Že prvošolčki takoj po vstopu v šolo izvolijo po dva delegata, tako kot tudi vsi ostali razredi, v odbor skup-nosti učencev šole. Pod vod-stvom mentorja rešujejo teža-ve, ki jih imajo pri učenju in disciplini in skrbijo, da bi bila povezava med razrednimi skupnostmi čim večja. Mladi delegati se navajajo poročati v svojih razredih o delu in skle-
pih odbora šolske skupnosti, v odboru pa čim bolje prika-zati delo razredne skupnosti in težave, ki jih tarejo, in tako razvijajo zavest povezanosti vseh učencev na šoli.
Njihova naloga je učenje, trd oreh pa disciplina, zato so si izbrali tekmovanje za obli-ko uresničevanja svojih dolž-nosti. Tekmujejo, da bi si pri-dobili ob polletju ali ob tretji konferenci naziv najboljšega razreda na šoli. Učenci naj-boljšega razreda morajo biti čim boljši učenci. Ocenjujejo pa tudi njihovo vedenje med poukom in med odmori.
Najboljši razred je seveda treba nagraditi. Razmišljali so, da bi bil nagrajen z eno-dnevnim izletom, pa se je iz-
kazalo, da to ni najboljša reši-tev, ker ni uresničljiva za učence osmega razreda. Ob manjši denarni nagradi je na-stal problem, kako porabiti denar za vse učence smotrno in pravično, in tako so prišli do nagrade, ki so se je učenci razveselili in jih obenem zelo zaposluje. Vsi razredi na šoli so namreč opremljeni z zvoč-niki. Ker učenci zelo radi pri-pravljajo svoje oddaje in jih opremljajo z glasbo, ki jim je všeč, so se dogovorili, da bo najboljši razred nagrajen ta-kp, da lahko pripravi oddajo, ki jo bodo oddajali med od-morom po zvočnikih. In tako se sedaj učenci od prvega do četrtega razreda, in od petega do osmega učijo, in, kolikor se da, pridno vedejo, da bodo lahko za vse učence pripravili oddajo.
Življenje učencev do četrte-ga razreda se močno razlikuje od starejših, saj je razrednik z njimi vse učne ure. Dobro jih pozna in skupaj rešujejo teža-ve, ki se pojavijo. V višjih ra-zredih, kjer imajo kabinetni pouk, pa morajo biti že mno-go bolj samostojni, zato je tu-di delo razredne skupnosti drugačno in ]e življenje v ra-zredu mnogo bolj odvisno od tovarištva in medsebojne po-moči. Tako pride mnogo bolj do izraza tudi smoter dela ra-zredne skupnosti, da bi razvi-jali kritičnost za probleme na šoli in v razredu ter navajali učence, da bi aktivno sodelo-vali pri njihovem reševanju.
Skrb za učenje, primerno vedenje med poukom in v od-morih, skrb za disciplino, skrb za snago in urejenost ra-zredov in šolske okolice, skrb
za medsebojno pomoč pri učenju, skrb za medsebojno povezavo med razredi, sprem-Ijanje dela razrednih skupno-si, reševanje problemov, ki se pojavijo na šoli, skrb za pove-zavo vseh organizacij in inte-resnih dejavnosti na šoli - vse to so si učenci OŠ Toneta Ču-farja zapisali v program dela skupnosti učencev šole, ki je delček njihove šolske samou-prave. Kako pa zaživi pro-gram dela je odvisno od peda-gogov in učencev samih. Da so delavni in aktivni se pozna, v svoje glasilo Mladi plamen pa so zapisali tudi po-govor z delegati šolske skup-nosti v lanskem šolskem letu.
»Zadnje leto je delo šolske skupnosti še posebej vidno. Izvedli ste precej nalog, npr. ocenjevanje snage in discipli-ne v razredu. Kakšni so vaši načrti za naprej?«
»Ja, teh je veMko veliko. Prvi je šolski radio. Hočemo biti tudi samoupravljalci, zato bi radi uvedli dan samouprav-ljanja, seveda z dovoljenjem učiteljskega zbora in tovariša ravnatelja. Radi bi tudi tesne-je sodelovali z učiteljskim zborom, tovarišem ravnate-ljem, z mladinsko organizaci-jo, s krožki...«
Načrtov je torej veliko.
Tončka Zorko