PLANINSKO-IZLETNIŠKI VODNIK K AMNIŠK A BISTRICA Na 160 straneh je predstavljenih 17 opisov poti različnih zahtevnosti: dostop v osrčje Kamniških planin (Koželjeva pot, po Kamniški Bistrici, slap Orglice, Sv. Primož), obiski »zelenega predgorja« (Krvavec, Velika planina, Kamniško in Kokrsko sedlo, Korošica, Greben, Konj, Vodotočno jezero) in vzponi na sive očake (Grintovec, Skuta, Brana, Planjava in Ojstrica). Večina opisanih tur poteka po označenih poteh, nekaj pa tudi po neoznačenih poteh in brezpotju. Vendar so vse poti, razen tiste do Sv. Primoža, planinske – to pomeni, da niso povsod čisto gladke, ampak so na njih tudi kamenje, korenine in podobno. INFORMACIJE, NAKUP in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS, - na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, - po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, - po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, - faksu: 01 43 45 691, - brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu), - e-naročila: narocilo@pzs.si@pzs.si ali - spletna trgovina PZS, http://www.pzs.si/trgovina.php. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30–11. ure). Format: 11 x 17 cm Obseg: 160 strani Vezava: zgibano, broširano – lepljeno CENA: V času od 15. 04. do 15. 05. 2013 lahko planinsko-izletniški vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 8,97 €* (redna cena: 17,95 €). * DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. Slovenski planinski muzej, - Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, - telefon: 08 380 67 30, - fax: 04 589 10 35, - e-pošta: info@planinskimuzej.si. Paberki iz megle Sledim smučini, ki je komaj vidna. Prvič zato, ker je takšna megla, da komaj vidim tla, drugič, ker je tako spihana, da se jo še komaj kaj vidi. Sicer je špura čista, nihče ni hodil po njej, kar je za avstrijske gore skorajda pravilo, pri nas pa ne, saj jo pešci pogosto pohodijo. Letos sem to že prevečkrat doživel. Priznam, da me to pojezi, saj se potem precej bolj mučim, kot bi se bilo treba. Veliko idej za svoje uvodnike sem dobil v gorah. Hoja omogoča svojevrstno meditacijo. Enakomeren ritem je prav primeren za razmišljanje. Te dni sem prebral misel, da če nekomu prisluhnemo deset minut, nam naša pozornost trikrat odtava. Takšna je pač narava uma, s katerim opazujemo, zaznavamo, vidimo. Tudi meni misli zbežijo, čeprav nikogar ne poslušam, le glas narave, gora, vetra … * * * Letošnjega marca nikakor nisem našel prave poti do gora, ali sem imel ob vikendih obveznosti ali ni bilo pravih razmer ali pa vremena. Pa še takrat, ko grem, je megla. To je za gorskega navdušenca kar težko sprejemljivo. Vem, da nas je takih kar precej. Takih, ki se vsak lep (pa tudi manj lep) vikend odpravimo v gore, na pohajkovanja, izlete, ture, plezanje, turno smuko. Takih, ki že med tednom spremljamo vremensko napoved in se že dolgo pred vikendom jezimo, če kaže na slabo vreme, saj si le takrat lahko vzamemo ves dan za obisk gora. Zdi se mi, da se takšni kar prepoznamo med seboj. Iz lastnih izkušenj vem, kako na nas gledajo tisti, ki jim gore ne pomenijo toliko kot nam. Pa nič zato. Meni ni težko priznati, da sem nekakšen odvisnik. Prepričan sem, da je to pravi izraz, saj ne znam in ne morem brez gora. Pa nisem edini. Če so gore za nas, gorske navdušence, način življenja, sprostitve, rekreacije, tudi ustvarjanja, pa imajo lahko tudi povsem drugačno vlogo. O tem pišemo tokrat v temi meseca. O zdravilni vlogi gora. O tem, kako nam lahko pot v gore na različne načine tudi pomaga. Pred časom smo že pisali o tem, da bolni ne smemo v gore oziroma kako bolni še lahko gremo, tokrat pa strokovnjak piše o povezovalni moči gora, kjer je stik z naravo eden od pogojev, da se človek reši stisk. V stiski pa se slej ali prej lahko znajde vsak od nas, saj vemo, kakšni časi so in kakšne obremenitve doživljamo. Tako preberemo, da gore pomagajo ljudem, da presežejo odtujenost, najdejo stik s samim seboj in posledično z drugimi. Človek hrepeni po lepoti in zdravju, v gorah uživa v tišini veličastnega okolja narave, ki pomirja. V gorah se umaknemo v svoj notranji svet, kjer v spontani meditaciji iščemo stik s samim seboj in naravo. Brez tega ne moremo doseči trdnega in trajnega duševnega miru in tudi ne telesnega zdravja. Tako pravi strokovnjak. Da gore ne zdravijo psihičnih težav, pa je osrednja misel še ene strokovnjakinje, ki se loteva teme alpinizma. To je srečanje s seboj. Če ima oseba psihične težave, bodo pri plezanju prišle še bolj do izraza in jo bodo ovirale. Ko greš plezat, pravi, moraš imeti v glavi počiščeno. Gore niso čarobna palička v smislu "začnimo hoditi v gore in vse težave bodo izginile". Mene, in verjamem, da tudi vas, pa je (bo) predvsem navdušila zgodba mladega Aljaža. Prav navdihujoča je. Ko boste prebrali ta članek, se boste morda zavedeli svojih problemov, ki se zdijo ob tem mladem in življenja polnem fantu prav nebogljene. Če je še dve leti nazaj komaj dihal, je lani in predlani prehodil celo Slovensko planinsko pot. Junak. Z neskončno voljo. Ki nam je lahko za vzor. * * * Snežne gazi zmanjka. Torej sem na vrhu, čeprav zaradi megle ne vidim nič. Tako. Zdaj pa samo še dol. Nima smisla, da bi še ostal tu. Uvodnik je napisan. Zdaj ga bo treba le še vreči na papir. Tudi pred vami je še pot. Do konca revije. |1| UVODNIK 1 Paberki iz megle Vladimir Habjan GORE IN ZDRAVJE 4 Povezovalna moč gora Gore in ljudje v stiski Andrej Perko GORE IN ZDRAVJE 6 Gora in človek na poti samouresničevanja Kaj vse omogočajo gore današnjemu človeku Božidar Popović GORE IN ZDRAVJE 8 Vpliv plezanja na psihično zdravje Alpinizem in psihoterapija Mojca Hribar GORE IN ZDRAVJE 11 Življenje je lepo V gore s presajenimi pljuči Irena Mušič Habjan INTERVJU 13 O smislu in spoznanju v alpinizmu in letenju z Matevžem Lenarčičem Mire Steinbuch TURNOSMUČARSKA GRANDE COURSE 18 Od Chamonixa do Zermatta – s smučmi Haute Route Uroš Prelovšek GORSKE KMETIJE 23 Plaz z Jalovnika Ko so bila pobočja nad Knežico še gola Robert Logar LITERARNI NATEČAJ 26 Gorska balada Drugouvrščena zgodba Anže Zorman ČAS ZA RAZMISLEK 27 Konzervativci? Mateja Pate Z NAMI NA POT 28 Nad dolino brez reke Trnovski gozd nad Čepovanskim dolom Marjan Bradeško Z NAMI NA POT 41 Iz črnega v zeleno S kolesom na Zasavsko sveto goro Franci Razpet POHAJKOVANJE 44 Po stopinjah ledenikov Pot tisoč in enega jezera Anže Zorman DOŽIVETJA Z GORA 48 Poj in jodlaj, pa čeprav slabo! Nekoč je bilo tako Peter Muck INTERVJU 51 Ko se želje uresničijo Pogovor z Nedo Podergajs Maja Duh PLEZANJE V NEPALU 54 Božič med Šerpami Ledno plezanje v dolini Rolwaling Monika Planinc USPEH V SENCI TRAGEDIJE 58 Hitrostni rekord Za slovo od žrtev na Manasluju Dejan Ogrinec VARSTVO NARAVE 60 Metulja, ki nas razveseljujeta Cekinček ali citronček? Dušan Klenovšek VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI 62 Sončno podhranjena in snežno radodarna zima Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2012/13 Miha Pavšek in Gregor Vertačnik 64 NOVICE IZ VERTIKALE 68 NOVICE IZ TUJINE 69 LITERATURA 70 PLANINSKA ORGANIZACIJA 72 TNP REVIJA Z A L JUBITEL JE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 113. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Mar ta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJI SODELAVCI: Tina Leskošek, Gorazd Gorišek, Mire Steinbuch, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Marta Krejan, Katarina Marin Hribar, Alenka Rebolj Kotnik GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 6300 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništ vo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sof inancirajo Ministrstvo za šolst vo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Pomlad se končno prebuja Foto: Oton Naglost Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. |3| Praviloma med tistimi v stiski, zlasti med alkoholiki in narkomani, ni elitnih ljudi. Elitizem pomeni vrhunsko delovanje človeka na vseh življenjskih področjih – v poklicnem ustvarjanju, v odnosih z drugimi, zlasti z najbližjimi, torej ženo, možem, otroki … Pomeni trud za osebnostno rast in razvoj ter delovanje s ciljem, da postane človek dober partner, roditelj, ljubitelj knjig, da dejansko zaživi življenje. Elitizem pomeni tudi doživljajsko prebujenost, ljudje v stiski pa so praviloma doživljajsko otopeli. V letih stiske so izgubili stik z drugimi ljudmi in tudi z naravo. Pravimo, da so odtujeni od samih sebe, drugih ljudi in tudi narave. V procesu pomoči, pa naj greterapevtskimi sredstvi, ki jih upora­za psihoterapijo ali skupinebljamo za dvig človeka, poskušamoza samopomoč, je trebačloveku približati tudi z naravo.ljudi doživljajsko prebuditi. ToTakó je planinstvo nujno potrebno,pomeni, da se med vsemi drugimi da ljudje presežejo že kar usodnoodtujenost. V naravi zopet najdejo1 Dr. Andrej Perko, spec. klin. psih. svetovanja, stik s samim seboj in posledično tudiCenter za socialno delo, Kamnik. z drugimi. V letih pomoči ljudem v različnihstiskah sem spoznal, da so le redki po­samezniki, ki se vključijo v programurejanja in so že prej redno planina­rili ali bili navdušeni planinci. Tudi topriča o tem, da je večina ljudi v stiski vresnici doživljajsko otopelih, izgublje­nih in posledično zelo trpečih. Planinstvo v primerjavi z drugimišporti kot dejavnost sama nimaprimerjave. V pravem športu greza tekmovanja, zmage, rekorde,ki so pogosto sredstvo za osebnopotrjevanje. Mnogokrat je takšnošportno udejstvovanje samo še dirkaza rezultati in dosežki, kar pa pravgotovo ni cilj. Pravi planinec uživav majhnih in tudi velikih zmagahnad samim seboj, brez publike inhuronskega tuljenja množic, hrepenipo lepoti in zdravju, uživa v tišiniveličastnega okolja gorske narave,ki pomirja. Vsakdo od nas potrebujeumik v svoj notranji svet, kjer vspontani "meditaciji" v naravi išče stik s samim seboj in naravo. Breztega ne moremo doseči trdnega intrajnega duševnega miru in tudi netelesnega zdravja. V naravo in hribegremo lahko v vsakem letnem času,v vsakem vremenu, tako otroci kot odrasli. Gore povežejo ljudi v največjimožni meri, in to bolj kot vsakadruga dejavnost. To spoznanje upo­rabljam tudi v procesu urejanja part­nerstva, ko napotim može in žene,ki ne zmorejo ali ne znajo presečimedsebojnih konfliktov, na dvo­ alitridnevni skupni samotni pohod.Delujejo očiščujoče in pomirjujoče inmnogi v tišini gora zopet najdejo potdrug do drugega. Današnji svet nas s svojim hrupombombardira z nenehnimi močnimi dražljaji. Ne znamo več prisluhnitilastnemu notranjemu glasu. Zato je pohod v tišini priložnost, dazačutimo veličastnost narave in poiščemo svoje globine. Meditativnipohodi so pri mnogih članih mojihterapevtskih skupin popolnoma novodoživetje in pravo odkritje. Kako odzvanjajo v doživljanjuposameznikov, bom poskušalponazoriti z mislijo ene od članicskupine: "V tišini, ko sem stopalatesno za petami svojega moža, sem seprestavila v drug svet. Kar naenkratse mi ni nikamor mudilo, slaba voljaje izginila. Misel mi je odplavala vmoje kraje, ko sem se kot otrok poti­kala po pašnikih, poljih in gozdovih,ki so bili jeseni najlepši. Na robu jasese mi je vedno znova prikazal oče,ki mi je mahal in me vabil k sebi. Naobrazu je imel tisti nagajivi nasmeh,ki me je vedno osrečeval … Tako živje bil in resničen, da sem podvomila,da je že deset let v grobu. Tako gapogrešam …" Ena od nalog vzgojiteljev in tudipsihoterapevtov bi morala bitinavduševanje ljudi, zlasti mladih,za lepote gorskega sveta. Sam imamzelo pozitivne izkušnje pri uvajanjumladih v njegovo čarobnost. Predleti sem vodil skupino mladih, kijim je bilo planinstvo tuje. Z lastnimzgledom sem jih vsak mesec peljalna kakšen greben ali vrh po vsejSloveniji in večina teh mladih je šedanes navdušenih planincev. Mnogiso postali tudi planinski vodniki.Seveda moja "manipulacija" ne biuspela, če se sam pohodov ne bi ude­leževal, če bi jim koristnost planin­stva samo priporočal in o planinahleporečil. Prepričal sem jih s svojimlastnim angažmajem in spoznanjem,da sta disciplina in trud pogoj zadoseganje kakršnihkoli rezultatovter da samo trudu in razumnemu tveganju sledi nagrada – zadovoljstvos samim seboj. Dr. Rugelj je uvedel redno plani­narjenje kot obvezno terapevtskosredstvo pri urejanju alkoholikov vbolnišnici na Škofljici že leta 1971.Tudi sam zelo poudarjam ponovnoučlovečevanje v naravi. Kot uspešnoterapevtsko sredstvo se je planinstvoizkazalo tudi za druge človeške stiskein zagate, tako da si danes uspešnegaurejanja posameznikovih težav brezplaninstva sploh ne predstavljam. Mnogi člani mojih terapevtskihskupin poročajo, da so v gorahdoživeli t. i. vrhunsko doživetje (peak experience po Maslowu), kar kaže nato, da so že na poti samoaktualizacije,samouresničenja. Vrhunska doživetja so namreč značilna za ljudi, katerihnotranji svet je bogat in širok, katerihdoživljanje je polno in globoko. Obvrhunskih doživetjih posameznikiporočajo, da se pojavijo kot preblisknezemeljske sreče, občutek enkratnelepote in harmonije, kot občutjenečasovnosti in neprostorskosti,nenadno notranje zlitje s predmetiin osebami. Vrhunsko doživetje jeobčutje popolnosti. Tudi sam imamnekaj takšnih izkušenj vrhunskihdoživetij in večinoma sem jih doživelprav v naših gorah. Podobno izkušnjo je v utrinkuo obveznem mesečnem pohoduterapevtske skupine opisala ena odudeleženk: "Na tokratnem pohoduni bilo sonca in neba brez oblačka ter vsega, kar se v njuni navzočnostilesketa in človeka navdaja z lepoto.Ta lepota me vedno prevzame in sevedno vtisne v kakšen kotiček mojegaspomina. Nebo je bilo res oblačno, a oblač­nost ni bila moreča. Oblaki so bili zanimivi; kot rahlo obarvane ovčke, ob robovih nakodrani in stisnjenidrug ob drugega. Sploh jim ne bimogla reči oblaki, ampak oblački, vnjih ni bilo skritih nobenih zametkovsnežne plohe. Na obzorju se jeprelivala turkizna barva, kakršne na Vsakdo od nas potrebuje umik v svoj notranji svet, kjer v spontani "meditaciji" v naravi išče stik s samim seboj in naravo. nebu do sedaj še nisem videla. Takšniprizori me vedno osupnejo. Notranjeme polnijo in takrat se začutimizpolnjeno, povezano z naravo insamo seboj. Tudi hoja po snegu, nehoja, bolj gaženje, je imela ob takšnihprizorih svoj čar. Ob meni so hodili ljudje, ob katerihsem se danes še prav posebej dobropočutila. Opazila sem, da so prijazni,sproščeni, veseli, dostopni. In kar jenajpomembneje – sprejemajo me. Zaspremembo sem bila brez občutkovkrivde in pomirjena, predvsempa preprosto vesela in dobre volje.Uspelo se mi je prepustiti trenutku.V sebi sem se sprejela. Doživljala sem.Stvari okrog mene so me ganile, za­čutila sem, da je kljub vsemu v meniživljenje, da sem del stvarstva …" Zaključim lahko, da je stik z naravoeden od pogojev, da se človek rešisvojih stisk. Zadnje čase to spozna­vajo mnogi psihoterapevti in pla­ninstvo postaja sestavni del njihovepsihoterapevtske pomoči. m |5| Gora in človek na poti samouresničevanja Kaj vse omogočajo gore današnjemu človeku Besedilo: Božidar Popović v gore, hkrati pa avtor citira druge Vsem rednim ali občasnim bralcem Planinskega vestnika avtorje: Juliusa Kugyja, Dietra Hasseja, bi rad priporočil v branje dve izvrstni knjigi s tematiko Toneta Svetino, Jeana­Jacquesa Ro­doživljanja gorskega sveta oziroma tega, kaj gorski svet lahko usseauja … S temi citati želi pojasniti, zakaj je treba sprejeti pogumno odlo­ naredi za vas. Prav tako pa sta ti dve knjigi odlični popotnici čitev in se odpraviti v gore navkljub de­ za nekoga, ki razmišlja, da bi se podal na pot planinarjenja. narnim, psihološkim ali zdravstvenim težavam. Gora te namreč ozdravi, saj ti omogoča najbolj naravno meditacijo, Gora in človek Gora, ki prenaša vse vremenske ko se sam sprehajaš in ti misli sprošče­Najprej v branje priporočam knjigo z razmere, nevihte, letne čase in ostaja no odtavajo, rešitve pa pridejo same naslovom Gora in človek.1 Čeprav je tam, predstavlja za planinca simbol od sebe. Ravno nasprotno kot v dolini, že starejše izdaje, je po mojem mnenju trdnosti. Tudi sam se mora v vsakda­kjer misli ne moreš utišati. Dr. Rugelj vedno bolj aktualna. Ljudem skuša njem življenju srečati z neprilikami, govori tudi o tem, kako se okrepi telo predstaviti, kaj vse pomeni zahajanje izkušnje v gorah pa mu v težkih časih človeka, ki mu ni več mar za vremen­v gore in kaj se dogaja, ko za seboj pomagajo biti kot gora.ske neprilike in se odpravi ven tudi v pustiš svoj dolinski svet in se usmeriš "Gora je polje prizadevanj za življe­v osvajanje nekega cilja – vrha gore. nje. Skrbno negovanje življenja, naveza Zakaj? Osebne izkušnje mi dokazujejo, medčloveškega sožitja, samoumevnostda je vse tisto, kar avtorji pričajo v vsakdanjega napora in veselja – vse to knjigi, dejansko res. Tudi sam sem se je ljubezen." s pohodništvom spoznal šele pred par leti; prijelo me je in upam, da me bo Pot samouresničevanja držalo do smrti. Planinstvo se je izkazalo tudi kot Knjiga uvodoma predstavi današnji odlična metoda pri urejanju odnosov vsakdanjik, v katerem se modernemu v družini, v kateri se je zasidrala človeku sploh ni več treba truditi, odtujenost med člani. Tukaj prehajam mladi pa trpijo zaradi občutka nesmi­na priporočilo druge knjige, Pot selnosti. Imajo sredstva, ne pa ciljev, ki samouresničevanja dr. Ruglja.2 Avtor bi jih usmerjali oziroma za katere bi se pravi, da je planinarjenje edinstveno, jim zdelo smiselno delati in živeti.ker planinec ostane aktiven tudi do Ko se planinec vzpenja na goro, poznih let, medtem ko se mnogi drugi ne izbira linije najmanjšega odpora, odpovejo športnim aktivnostim po ampak pot, ki ji je ravno še kos. Rad štiridesetem letu. Opredeljuje, da je raziskuje, rad vidi, do kod lahko gre. bistvo planinstva v tem, da trudu in S tem se širi njegova "komfortna cona" razumnemu tveganju sledi nagrada – in je vedno bolj zmogljiv. Podoba gore nauk, ki velja tudi v življenju.in tudi sam vzpon nanjo razsvetljujeta Rugelj definira poseben pojem človekovega duha. Uči se pomagati vrhunskega doživetja v gorah, ko drugemu, zanesti se na lastne fizične, planinec na samotni turi doživi umske in duševne sposobnosti, hkrati usklajeno delovanje telesa in zavesti pa spoznava različna področja. Za ter se znajde v enkratnem položaju uspešno planinarjenje moraš obvladati ozavedanja in samozdravljenja ter kar se da različne tematike: vreme, pre­mnogih načrtov in odločitev, ki peljejo hrano, opremo, organizacijo, pripravo k samouresničevanju.na turo, časovno načrtovanje … V knjigi so med drugim tudi napotki, kako začeti z zahajanjem 1 Viktor Emil Frank l, Anton Trstenjak, Jože Ramovš: Gora in človek. Mohorjeva družba, 2 Janez Rugelj: Pot samouresničevanja. 1993. Ljubljana, 2000. Poglavje 53, str. 763–784. |6| Planinski vestnik | aPRil 2013 snegu in dežju, saj ve, da mu ne moreta do živega. Za razliko od njega mestni človek poklekne že ob prvi sapici. Moje izkušnje Omenjeno poglavje je bilo zame mo­tivacija, da sem se pri štiriindvajsetihletih prvič odpravil v gore. Poklicalsem na domače planinsko društvo invprašal, ali me sprejmejo medse. To sonaredili odprtih rok. Izkušeni planinciso zakladnica znanja o pohodništvu,ki ga ne najdeš v knjigah. Omogočiliso mi, da sem v praksi spoznal, o čemgovorita zgoraj omenjeni knjigi. Sta­rejši planinci, blizu zaslužene penzije, vendar še vsi čili in dobre volje terposkočnejši od marsikaterega mojegavrstnika, so mi že takoj na začetkusvetovali o vsem mogočem: o sušenjučevljev, za kar je najprimernejši časopis,do kod s palicami, kdaj brez njih, kolikoje ravno dovolj opreme za v nahrbtnik,da nisi natovorjen kot žival … In vsi soz veseljem delili svoje znanje z mano,saj je tudi pri njih jasno, da je trebaznanje, ki ga osvojiš, prenesti na druge. V gorah je prijetno biti v dobri družbi. Foto: Oton Naglost Nisem mogel verjeti, ampak prego­vor "Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor" sem dejansko slišal tudi v praksi. Kaj moraš vse narediti, da prideš do vrha, koliko priprav, vztrajnosti, taktičnosti in kar nekaj prelitega znoja je treba! Najpomembnejše pa je, da se distanciraš od mnenja ljudi, ki ti govorijo: "Zakaj le se tako pehaš, ko pa je lepše biti doma in počivati, iti na pijačo ali gledati prenos tekme na televiziji …" Vse lepo in prav. Vendar dostikrat ne razumem, od kod tem ljudem takšna vnema, da potem še tebe želijo prepričati, da opustiš svojo željo po gorah. Ti ljudje se pač ne odločijo iti v gore, hribe, gozdove ali celo samo na sprehod. Je to morebiti njihova slaba vest, opravičevanje samih sebe? Samozavest, ki jo dobiš s pohodni­štvom, ti pomaga, da se ne spuščaš več v take debate. Raje pogledaš s pozitivne strani: v gore sem se odločil iti sam. Najprej sem šel s planinskim druš­tvom, kjer sem se veliko naučil in tudi pridobil spoštovanje do gora in narave, nato pa sem šel v gore še sam. Odločil sem se, da svojih prijateljev ne bom silil s seboj na pot in da bom samo omenil, da grem. Vendar se je presenetljivo zgodilo, da so sami predlagali, da bi šli z menoj. Z veseljem sem delil z njimi svoje izkušnje, njim pa je bilo tako všeč kot meni, ko sem prvič šel v hribe. V to nisem dvomil, jaz sem jih le pripeljal do vznožja, gozdovi in gore so jih pre­vzeli in naredili svoje. Na začetku so bili upehani in utrujeni, vendar je bilo zadovoljstvo ob osvojenem vrhu toliko večje. Upam, da bo tudi njih "držalo" kot mene, da bomo zahajali v hribe še dolga leta. Hoja v hribe se lahko primerja s postavljanjem ostalih ciljev v življenju. Treba je vedeti, kam hočeš iti, planirati pot, treba se je potruditi in ne odneha­ti. Včasih pride na pot ovira. Pameten planinec se lahko odloči, da bo sestopil in zopet odšel na goro, ko bo za to primeren čas. Preslikava na vsakdanje življenje je več kot očitna. V knjigi je omenjeno tudi, da če seoseba nad gorami ne navduši zgodaj,se tudi v odrasli dobi ne bo. Sam nisem začel ravno pozno, v otroškihletih pa tudi ne. Omenjeni knjigi stame izjemno motivirali, zato bi radnanju opozoril tudi širšo publiko. Če stem dobimo kakšnega novega planin­ca, je namen članka dosežen. Želimvam varno in prijetno doživljanje gora. m |7| Alpinizem in psihoterapija Prispevka o tem, kako gore pomagajo človeku s psihičnimi težavami, sem se lotila kot psihoterapevtka in hkrati alpinistka. Moj pogled odstopa od priljubljene ljudske modrosti, ki jo razumem kot "gore imajo zdravilno moč". Gore ne zdravijo psihičnih težav. Alpinizem je srečanje s seboj. Če ima oseba psihične težave, bodo pri plezanju prišle še bolj do izraza in jo bodo ovirale. Podpisala bi med plezalci znan rek, da "ko greš plezat, moraš imeti v glavi počiščeno". Gore niso čarobna palička v smislu "začnimo hoditi v gore in vse težave bodo izginile". Včasih osebe v stiski2 iščejo olajšanje in rešitev v dejavnostih, ki omogočajo, da pozabijo na svoje težave (jih potlačijo, odrinejo), da neki primanjkljaj nadoknadijo z dosežki na tem področju (v psihološkem besednjaku nadkompenzacija) ali da bolj začutijo sebe (v skrajnostih svojih psihofizičnih zmogljivosti ali ob srečanju z nevarnostjo, tudi smrtjo). T e dejavnosti so lahko tvegane, pozabi nase, da ni več v kontaktu s ekscentrične, pripeljejo človeka seboj in posledično tudi ne čuti več iz sebe in s tem omogočijo tako intenzivno žalosti, bolečine, jeze intenzivnejši občutek jedrnosti jaza.ali drugih neprijetnih občutkov, ki Lahko pa so tudi varne, vendar zelo jih je želel potlačiti. Poudarjam pa (da intenzivne (deloholizem, vsakodnevni mi ne bo kak bralec očital poklicne fitnes ipd.). Vsaka dejavnost je lahko v deformacije), da ni nujno, da je alpi­pretirani obliki beg, način, da človek nizem (in katerakoli druga aktivnost) beg in poskus reševanja težav, lahko je svobodna izbira, strast in užitek 1 Mag. Mojca Hribar, univ. dipl. psih., specializantka integrativne psihoterapije, posameznika, ki se je našel v določeni Univerzitetni rehabilitacijski inštitut – Soča, aktivnosti. Maribor. 2 V mislih najbolj splošen pomen besede, Kaj je psihoterapija? od težav v odnosu, težav s samopodobo, pomanjkanje občutka smisla do osamljenosti, Da bi lažje razložila medsebojno občutkov depresije itn. sovplivanje psihoterapije in alpinizma, Besedilo: Mojca Hribar1 nekaj besed o psihoterapiji. Vsak se v življenju sreča s težavami, notranjimi konflikti, težkimi odločitvami, žalostjo, tesnobo ipd. Nekatere od njih lahko rešimo sami, pri nekaterih pa zaradi kompleksnosti problematike ali intenzivnosti težav potrebujemo pomoč. Psihoterapija je metoda psi­hološkega zdravljenja, način pomoči posameznikom, ki so v stiski ali bi radi izboljšali kvaliteto svojega življenja. Je samostojna znanstveno­strokovna disciplina, ki jo izvaja usposobljen in kvalificiran strokovnjak – psihotera­pevt. Lahko bi dejali, da je psihoterapi­ja popotovanje vase, in takoj dodamo misel R. M. Rilkeja: "Edino resnično popotovanje je popotovanje vase."Skozi psihoterapijo skušamo razumeti lastna doživljanja, misli in čustva ter spreminjati osebnostne in vedenjske vzorce. Psihoterapija je način samo­spoznavanja in spreminjanja. Končni cilj je boljše počutje posa­meznika, večja kvaliteta življenja, večje zadovoljstvo s samim seboj, kvalitetnejši odnosi s soljudmi. Dol­goročna psihoterapija lahko vpliva na resnične spremembe v samopodobi in pri vzpostavljanju odnosov z bližnjimi. Posamezniku lahko pomaga pri žalo­vanju, prebolevanju izgube, občutkih tesnobe, paničnih napadih, fobijah, občutkih potrtosti, pri razumevanju in obvladovanju občutkov praznine, pri krepitvi samopodobe, izboljšanju ra­zumevanja samega sebe, pri predelavi travmatičnih dogodkov iz preteklosti Levo: V steno zaradi užitka in iz ljubezni Arhiv Planinskega vestnika (nasilje, zlorabe, psihično nasilje ipd.), ki lahko vplivajo tudi na počutje v se­danjosti, pri spopadanju s stresom ter izgorevanju, pri obvladovanju in razu­mevanju prisilnih misli in obsesivnih dejanj, pri odločanju za nadaljevanje ali prekinitev odnosa … Psihoterapija poteka enkrat tedensko eno uro, vedno na istem mestu in ob istem času, le tako se vzpostavi občutek varnosti in stabilnosti. Izjemnega pomena je tudi odnos, ki ga vzpostavi­ta klient in psihoterapevt – to je odnos zaupanja in vzajemnega spoštovanja. Dolžina psihoterapije je odvisna od narave težav, zastavljenih ciljev, moti­viranosti posameznika in od njegovega osebnega tempa. Za ozke, fokusirane in konkretne težave lahko traja le nekaj Izpolnitev in mir po opravljenem vzponu Foto: Dan Briški mescev, za kompleksnejše in globlje osebnostne spremembe pa tudi nekaj let. Načeloma pa je število srečanj odvisno od skupnega dogovora. V integrativni psihoterapiji3 poudar­jamo pomembnost kontakta s seboj, odnosa med terapevtom in klientom, uglašenost na klientove potrebe in empatije. Integrativna psihoterapija združuje pomembna spoznanja psihoanalize, gestalta in transakcijske analize. Klientom ne "postrežemo" rešitev, temveč jim skušamo pomagati, da do njih pridejo sami in najdejo svojo pot. Sama v psihoterapiji ne upora­bljam akcijsko naravnanih metod, npr. da klientom svetujem hojo v gore kot zdravilo ali celo grem z njimi v gore. Takšne metode so bile v preteklosti pogosto uporabljene kot podporni ukrep pri zdravljenju odvisnosti. Praznino, ki jo je prej zapolnjeval npr. alkohol, so po zdravljenju zapolnjevale 3 Šola psihoterapije, katere specializantka sem tudi sama. športne in druge predpisane aktivnosti, v nekaterih primerih pa tudi avtoritar­na figura terapevta. To ni psihoterapija. Kako vpliva alpinizem na psihično zdravje? Tako gore kot vsaka druga aktivnost so lahko nadomestek, beg od samega sebe – ali pa področje, kjer pridemo v stik s samim seboj skozi naravo ali skozi preizkušanje svojih skrajnih zmožnosti. Glede na to sicer nekoliko umetno razdelitev (večina nas je nekje na sredi tega kontinuuma) lahko razdelim vpliv alpinizma na počutje in psihično zdravje na dva tipa. Tip I: Lahko se zgodi, da gre prinizanju težavnih smeri za nadkom­penzacijo drugih primanjkljajev, npr.nezadovoljujočih odnosov, nizkesamopodobe, želje po samopotrjevanju.Lahko se tudi zgodi, da človek ne vidismisla svojega življenja, preplavljajoga občutki praznine, zapolnitev paišče v gorah (lahko tudi v drugihdejavnostih, npr. alkoholu, pretiranem |9| nakupovanju, deloholizmu).4 Če z alpinizmom skušamo zapolniti svojonotranjo praznino, s številom vrhov,višino pristopov, težavnostjo smeriskušamo kompenzirati občutke oseb­nega nezadovoljstva ali se na ta načinpotrjevati, če bežimo sami od sebe, sebomo slej ko prej srečali, slej ko prejbomo spet začutili praznino, slej ko prej reakciji soplezalca "Saj je samo dež,nisva iz sladkorja" nekam poniknil. Tip II: Če izberemo alpinizem zaradinjega samega, ker je to aktivnost, vkateri se najdemo, v njem pridemodo izraza kot oseba, ki potegne iz nasnajboljše in v katerem se res začutimo,in ni nadkompenzacija primanjkljajevali beg, lahko v tej dejavnosti izjemno več tako "neustrašni", drzni plezalci.Vsak mora zase pretehtati, kaj se mu zdipomembnejše. Morda se vam zdi nenavadno, da bi kak plezalec potreboval psihoterapevtskopomoč, vendar to sploh ni redek pojav. Za konec lahko delim lastno izkušnjo,ki se bolj sklada z drugim pogledom. Kotvsak specializant psihoterapije sem tudi bo spet nekdo boljši, slej ko prej se bomospomnili nečesa, kar hočemo pozabiti.V tem primeru je alpinizem dejavnost,ki omili našo notranjo tesnobo, vendarle začasno in za vedno krajši čas. Zatose moramo truditi splezati vedno težje,vedno več. V alpinizmu lahko pride do kritičnihsituacij, v katerih nas je strah (krušljivaskala, poslabšanje vremena, ne moremonamestiti varovanja, ne najdemo večsmeri, noči se …). Če v steno nismošli zaradi užitka, izziva in z ljubeznijodo skale, temveč imamo neko drugo,nezavedno agendo, bomo prej reagiralis paniko, blokado, nerazumno, lahko sezgodi, da krivimo soplezalca, pojavljatase bes, nestrpnost ipd. Takšne reakcijenas lahko ovirajo pri rešitvi kriznesituacije in napredovanju. Doživelasem že tako histerične napade joka inklicanje "mamice" v smeri kot kričečepreklinjanje soplezalca (besede, ki nesodijo v to revijo) ob nenadnem poslab­šanju vremena. Izkusila sem tudi lastnistrah, ki me je začel preplavljati nekje vgorah nad Chamonixom in je ob mirni 4 Seveda je bolje, če oseba postane strasten gornik kot strasten alkoholik, ampak v obeh primerih gre za notranjo praznino, ki jo skušamo zapolniti z nečim zunanjim. uživamo, najdemo izpolnitev in mir.Z alpinizmom lahko zorimo, osvojimovrednostni sistem ter osebnostno rastemo in se krepimo, tako psihičnokot fizično. Lepo nam je ne le, ko dose­žemo cilj, temveč tudi na poti do cilja,kot bi dejal pokojni Nejc Zaplotnik.Le v takšnem primeru je motivacija zaalpinistično dejavnost avtonomna. Kako na alpinizem vpliva psihoterapija? Zasledila sem dva pogleda, kako lahkopsihoterapija vpliva na alpinizem. Prvije ta, da več notranjih konfliktov osebarazreši, več ima psihične energije infokusa, ki ga lahko potem usmerja valpinizem. Drugi vidik govori o tem,da se z alpinizmom ukvarjajo osebe, kiimajo izrazito močne obrambne meha­nizme pred svojimi čustvi. Če začnejohoditi na terapijo in predelajo določenetravme, se na neki način zmehčajo, lažjedostopajo do svojih čustev, so bolj vstiku s seboj. Posledično potem slabšeplezajo, ker bolj čutijo svoj strah, ki jebil pred terapijo potlačen ali odcepljen.Lahko bi rekli, da imajo "slabšo psiho"ali pa si enostavno izbirajo lažje, var­nejše smeri in so previdnejši. Po drugistrani pa se alpinistom po psihoterapijiizboljša kvaliteta zasebnega, intimnegaživljenja – vendar za ceno tega, da niso Zahajanje v gore je lahko svobodna izbira, strast in užitek. Foto: Boštjan Odar sama obiskovala t. i. učno analizo, ki jepravzaprav psihoterapija. Njen namenje, da bodoči psihoterapevti dobimoizkušnjo klienta oz. da se znamo postavitiv njegovo vlogo. V treh letih učne analizesem spoznala nekatere doslej neozavešče­ne stvari o sebi, predelala nekaj stvari izpreteklosti, izboljšalo se je moje počutje,končno sem našla zadovoljujoč partner­ski odnos. Vendar sem vzporedno začelaopažati, da občutim več strahu pri pleza­nju. Začelo se je pri zaledenelih slapovih,ko sem opazila, da sem v določenemraztežaju uporabila več lednih vijakovkot pred dvema letoma. Nadaljevalo seje v skalnih smereh, bolj so me skrbelenegotova vremenska napoved ali snežnerazmere, začela sem izbirati lažje, boljopremljene smeri in pogosteje sem se podzimsko smerjo odločila, da "ni razmer".Z drugimi besedami, ni bilo več tiste sile,ki me je prej gnala, ko sem si mislila "karbo, pa bo" in zaradi katere sem se sekirala,če kakšen vikend nisem plezala. Upam, da se je v mojem razmišljanjukdo našel, če je komu pomagalo priiskanju njegove poti, pa je moj namendosežen. m Življenje je lepo V gore s presajenimi pljuči Besedilo: Irena Mušič Habjan Aljaž Hrvatin, 19­letnik iz Grosupljega, je priden dijak 4. letnika gimnazije Biotehniškega izobraževalnega centra v Ljubljani. V prostem času se ukvarja s fotografijo, najbolj pa ga veseli, da na digitalno kartico posname vlake, ladje in letala. Z njimi sicer ni mogel iti v gore, zato je potreboval veliko več, ogromno volje in vztrajnosti. Aljaž se je od poletja 2011 do oktobra 2012 povzpel na vse vrhove Slovenske planinske poti (SPP), vključno s točkami razširjene poti. Vendar je bila pot, ki ga je popeljala na vrhove, vse prej kot lahka. Z njim in njegovimi starši sem se o bolezni in hoji v gore pogovarjala na njihovem domu. Omejen svet Aljaž je razložil, da je cistična fibroza, kijo ima, dedna genetska bolezen. Priza­dene eksokrine žleze, ki izločajo sluz vdihalnih poteh, pljučih, trebušni slinav­ki in črevesju. Za bolezen so izvedeli, koje bil Aljaž star štiri leta. V osnovni šolini imel večjih težav. Takoj po končanem 9. razredu, junija 2008, pa se mu jestanje naglo poslabšalo in že tedenkasneje je potreboval dodaten kisik.Vrstile so se številne infekcije in pljučaso tako oslabela, da so začela pokati(pnevmotoraks). Večmesečno nadaljnjezdravljenje, ki je ohranjalo pljuča vnaravni obliki, je potekalo na inten­zivnem oddelku. Takrat so zdravniki začeli razmišljati tudi o transplantacijipljuč. Po dolgotrajnih preiskavah soAljaža v začetku leta 2009 vpisali načakalno listo za presaditev. Aljaž je bil zaradi hudih težav hospitaliziran v bolnišnici na Golniku. Vse do presaditve so zanj lepo skrbeli zdravniki in sestre pod vodstvom dr. Matjaža Fležarja, za kar so jim Hrva­tinovi neizmerno hvaležni. Kako je preživljal čas v bolnišnici, je povedal na predavanju:1 "Moj svet se je naenkrat 1 3. teden osveščenosti o cistični fibrozi, 26. november 2011. skrčil na bolniško sobo z razgledom na vrhnje dele dreves, ki rastejo v parku pred bolnišnico. Takrat sem šele dojel, za kaj vse sem prikrajšan. Kaj pomeni biti zdrav. Kaj pomeni, če se lahko svobodno gibaš, greš, kamor hočeš, in dihaš s svojimi pljuči. Ja, dihaš – o dihanju nikoli prej nisem niti razmišljal. Naenkrat sem se moral posvetiti vsakemu vdihu posebej. Skozi okno bolniške sobe sem spremljal tri letne čase. Jesensko listje v krošnjah bližnjih dreves se je umaknilo ogole­lim, zasneženim vejam, kot da v njih ni nič življenja. Tudi dolga, pusta zima je minevala in prvo spomladansko sonce je iz brstov izvabilo sveže zeleno listje, polno novega življenja, polno upanja na skorajšnjo rešitev." Presaditev pljuč so opravili kirurgi v bolnišnici na Dunaju 1. aprila 2009. Sledila je rehabilitacija; začel je počasi, da si je telo opomoglo, in napredek se je poznal iz dneva v dan. "Dobil je voljo, ko je videl, da je življenje z novimi pljuči povsem drugačno," je dodala mama Mojca. Poleti je bil na dvotedenskem zdravljenju v zdravi­lišču na Rogli in uspelo mu je priti do Lovrenških jezer in Jezerskega vrha, kar je bil njegov prvi planinski podvig po transplantaciji. Aljaž ob Aljaževem stolpu na Triglavu ... in na svojem " Triglavu" Foto: Mauro Hr vatin Zopet na izlete v gore Pred poslabšanjem Aljaževega zdrav­stvenega stanja so Hrvatinovi pogostozahajali v sredogorje. "V tistem časusem imel rad hribe, naravo, razglede.Po operaciji odločitev za hojo v gore nibila težka. Sprva si nisem predstavljal,kakšne vzpone si bom lahko privoščil.Glede na to, da sem imel nova pljuča, jebilo težko kar koli predvideti. Sčasomasem spoznal, da zmorem vedno več, takoda sem hodil na vse daljše in zahtevnejšeizlete," je povedal Aljaž. Pravi, da je ideja o Slovenski planinskipoti prišla povsem naključno. Oče se jepo vzponu s stricem ustavil v Domu podStoržičem in kupil dnevnik SPP. Ob temsi je mislil: "Če bomo kdaj šli na kakšenhrib, ki je v tem dnevniku, bo Aljaž pri­tisnil še žig zraven in bo zanj to dodatnavzpodbuda."Začel je razmišljati, da bi selahko postopoma podal na vse zahtevanevrhove, ne le na lažje dostopne. Ture stanačrtovala skupaj z očetom, ki ima več iz­kušenj in najbolje ve, koliko Aljaž zmore.V pogovor se je vključil oče in povedal:"Aljaž po transplantaciji potrebuje celovrsto različnih zdravil. Nekatera od njih |11| lahko povzročajo vrtoglavico, kar je bilopotrebno upoštevati. Začeli smo lanskoleto (2011, op. p.) z vzponi na Debelo peč,Viševnik, Košuto … in ko smo videli, da je vse v redu, smo si zadajali nove,zahtevnejše cilje." Za turo na Triglav, ki je bila koneckoncev Aljaževa dolgoletna želja, sta se zočetom pripravljala načrtno. Pripravilasta seznam težjih tur, npr. čez severnosteno Male Mojstrovke, na Ojstrico venem dnevu, po Slovenski na Mangart,in pred samim vzponom na Triglavtempo seveda stopnjevala. "Zdravstvenih težav v hribih nisem imel, vse je ves čas potekalo brezhibno.Imel sem precejšnjo voljo, želel sem spo­znati in osvojiti vrhove. Pred vsako turosem se dobro pripravil, točno sem vedel,kaj me čaka na poti. Tako sem bil že nazačetku pripravljen in nisem silil tja, kjerbi me lahko težave presenetile." Na vprašanje, kateri vrh se mu jenajbolj vtisnil v spomin, je odgovoril: "Navse gore sem šel zelo rad. Veliko takihje bilo, ki so se mi še posebej vtisnile vspomin, na primer Škrlatica, Jalovec,Prisojnik, Bavški Grintavec in Skuta.Zelo sem užival tudi ob lažjih vzponih,na primer na Vogel, Dobrčo, Kum in navse koroške vrhove. V posebej lepemspominu pa mi je ostal zadnji izlet naOkrešelj in Mrzlo goro, ker turo opisujejokot eno težjih. Bil sem precej presenečen,saj sem pot opravil z lahkoto in si jo bom Nismo vedeli, kak šno bo Aljaževo življenje po presaditvi pljuč. Takrat smo si želeli, da bi po tako zahtevni operaciji lahko prišel vsaj iz postelje do mize, da bi skupaj pojedli. Nismo pa si predstavljali, da bo kdajkoli prišel na Triglav in prehodil celotno transver zalo. Zato je ta njegov podvig toliko več vreden. In je dobra vzpodbuda za vse pljučne bolnike. zapomnil po lepih razgledih in ne pozahtevnosti. K nepozabnemu doživetjuje svoje prispeval tudi prijazni oskrbnikFrischaufovega doma na Okrešlju." Dodal je še: "Ko sem si nabral kondici­jo, sem bil lahko na poti tudi od devet dodeset ur. Moj nahrbtnik ni bil pretežak,ponavadi sem nosil fotoaparat, vrv inčelado. Načeloma mi je vseeno, ali grempo markirani poti, kjer srečujem velikoljudi, ali po brezpotjih, kamor zaide lemalo planincev. Manj prijetne so le pre­tirano obiskane poti, kot je na Triglav." Na vprašanje, kam bi še rad šel, jeAljaž odgovoril, da bo ponovil vzpon nakaterega izmed vrhov, ki so jih skupaj žeobiskali. Poseben izziv mu predstavljajoostali manj obiskani vrhovi, ki so jih napoteh željno opazovali. Učenje na domu Aljaž je še dijak in njegovo šolanjepoteka doma z veliko samodiscipline:"Vsak dan jemljem zdravila, ki pre­prečujejo, da bi moje telo zavrnilo tujiorgan. Ker ta zdravila nekoliko slabijo moj imunski sistem, pouka ne obiskujemskupaj s sošolci, ampak šolske obveznostiopravljam z izpiti. Profesorji mi povedo,kaj moram predelati in se naučiti, natose dogovorim za pisni ali ustni izpit indobim oceno. Pri učenju si pomagam zzapiski sošolcev, večkrat se dobim tudi sprofesorji, ki mi snov razložijo." Nekaj predmetov samostojno predelu­je, npr. slovenščino, zgodovino, geografi­jo, psihologijo, pri drugih, na primer primatematiki in laboratorijskih vajah, pamu je na voljo dodatna strokovna pomoč.Ker ga poleg vlakov in letal zanima šenaravoslovje, razmišlja o nadaljnjemštudiju biotehnologije. Mama ga je pohvalila, da je vesten inpri šolskem delu dobro organiziran, zatoima poleg učenja dovolj časa še za svojehobije, ki ga dodatno motivirajo. Presaditev pljuč je v Aljaževo življenjeprinesla veliko radosti, veselja, izpolnitevdrobnih želja … Vsem nam, tudi tistim, kimorda s hrepenenjem gledajo na Storžič,kot ga je nekoč on gledal iz bolniške sobena Golniku, pa sporoča, da moramo bitives čas optimistični, imeti cilj in verjeti,da ga bomo dosegli. Biti moramo vztrajniin pogumni, vedno misliti na najboljše terse ne predati. Imeti moramo voljo. m Aljaž si je izbiral tudi težje, zavarovane smeri za dostope na gore (pot na Škrlatico). Foto: Mauro Hr vatin O smislu in spoznanju v alpinizmu in letenju z Matevžem Lenarčičem Besedilo: Mire Steinbuch Umirjen sogovornik z izdelanimi stališči. Hitro postane jasno, da nima glave le zato, da jo nosi k frizerju. Alpinist, ki je preko letenja s padali prijadral v letalstvo. Širši javnosti je postal znan, ko je s Pipistrelovima ultralahkima letaloma Sinus in Virus po različnih trasah dvakrat obletel svet. Pred tem je opravil dolge polete čez Sibirijo, Afriko, Alpe. Med drugim je priplezal na Cerro Torre, Fitz Roy in Broad Peak. Po podatkih Cobissa ste avtor sedmih razlikuje od večine slovenskih knjig o tekmovalnosti in tveganja ne moreš monografij in dveh knjig, Smisel in alpinizmu tedanjega časa, razen od biti vrhunski alpinist, tvegati samo spoznanje ter Okoli edinega sveta. Zaplotnikove Poti. Zakaj niste ostali za svoje veselje pa nima smisla? Poleg tega ste kot soavtor navedeni še pri tedaj prevladujočem slogu prišel-Če ne razmišljaš preveč in plezaš im­pri trinajstih knjigah. Je to točno? splezal-odšel, ampak ste ga presegli? pulzivno, zato ker gore pač so, se o tem Po mojih informacijah je enajst Moj odnos do alpinizma ni bilne sprašuješ. Greš, ker ti je všeč. Vzrok, knjig, devet monografij in dve knjigi. nikoli rezultatski. V časih, ko sem zakaj greš, verjetno tiči v frustracijah, še aktivno plezal (od srede 70. doki jih nosiš v sebi, o katerih nima Kaj pa ostalih trinajst? srede 80. let, op. M. S.), pri nas to šesmisla razglabljati. Ko o teh stvareh Ne vem …, teh je veliko. ni bilo toliko prisotno, v tujini pa že.začneš razmišljati, slej ko prej prideš Tam so ljudje točno vedeli, kakšnodo tega, da so bolj priznani vzponi, ki Morda so uporabili vaše fotografije. kariero hočejo narediti v alpinizmu.so nevarnejši in zahtevnejši. Če nimaš Verjetno. Pri nas je šlo bolj za način življenja,motiva biti najboljši alpinist ali zaslu­ doživljanja. Če hočeš opisati načinžiti kar največ denarja z alpinizmom, Knjiga Alpe, kot jih vidijo ptice, je življenja, ga moraš malo drugače kotse začneš spraševati, ali ima res smisel bila nagrajena v Banffu, Berlinu samo v stilu "rad bi šel, rad bi zmagal,toliko tvegati. Dokler samo intenzivno in na knjižnem sejmu v Ljubljani. zato sem naredil to in to". Gre za plezaš, kot smo mi do približno Kaj vam pomenijo te nagrade? preplet odnosov, značajev, ki pridejošestindvajsetega leta, se stvari zdijoLepo, da je komu všeč. Dobro je tudi do izraza, ko se pojavijo problemi.enostavne. Ko pa se začneš poglabljati, s stališča prodaje, čeprav se zadnja leta Dokler jih ni, je vse v redu, vsi sepostanejo bolj kompleksne. knjige zelo slabo prodajajo. Kakšnega imamo fino, vsi se razumemo. Ko večjega finančnega učinka nimajo. nastopijo težave, se pokažejo razlikeSte že med odpravo na Broad Peak Vsi smo odvisni od okolja, v katerem v tem, kako človek dojema drugega,vedeli ali slutili, da zaključujete živimo, zato je dobro, če te okolje vsaj v življenjski principi pridejo bolj doz resnim alpinizmom?nečem nekoliko priznava, da osmisliš izraza. Bolj ja kot ne. Že nekaj časa smo v svoje početje. našem plezalnem krogu razpravljali o V čem sta torej smisel in spoznanje? smislu, življenjski potrebi po gibanju Smisel in spoznanje se zaradi Spoznanje, da je alpinizem zaradi in o tem, kdaj začneš plezati zaradi razmišljujočega načina pisanja tekmovalnosti prenevaren, ker brez denarja in sponzorjev. Kmalu smo |13| nehali razmišljati na način, da moraš vsako leto iti na tri odprave, od katerih mora biti vsaj ena težja. Na Broad Peaku nisem imel pretiranih ambicij. Vedel sem, da zaradi vrha nočem izgu­biti niti enega prsta. Zato narediš korak nazaj bistveno prej, kot bi ga sicer. So vam kasneje pri letenju koristile izkušnje iz alpinizma? Ja, absolutno. Oboje je podobno. Zrak, občutek praznine; tako kot pri plezanju tudi pri letenju ne moreš reči: "Zdaj se ne grem več." Ko začneš plezati, moraš smer splezati do konca. Ko začneš leteti, moraš pristati, ne pa odnehati sredi leta. Kdaj začneš nekajdoživljati ali razumeti kot nevarno, je subjektivno. Vsakega človeka od določene stopnje naprej postanestrah. Kako obvladati strah, da te ne obremenjuje, tako da lahko še vedno razumno ukrepaš, je umetnost, ki se jo mora naučiti vsak, kdor se ukvarja s potencialno nevarnimi aktivnostmi. Če še ostaneva pri smislu in spoznanju: v čem je smisel avanturističnega letenja okoli sveta v majhnem letalu, ki je v primerjavi z velikimi kot komarček? Smisel je ali ga pa ni. Če gledaš glo­balno ali z distance, vse, kar počnemo, nima nobenega smisla. Biti prvi, ki je obletel svet, biti prvi na Everestu, biti prvi, ki je splezal neko smer, je objektivno popolnoma nepomembno,pomembno pa je zame osebno zaradi več faktorjev. Ustvarjanje ravnotežja znotraj svojih frustracij, osmišljanje lastnega bivanja, da nisi neka številka v vesolju, temveč si specifična številka nekje drugje, dajanje identitete temu, kar počneš, in samemu sebi. Če hočeš osmisliti to, kar delaš, mora okolica za to tudi zvedeti. Če dobiš od okolja po­vratno informacijo, da je morda stvar, ki jo počneš, zanimiva, si zadovoljen. Kaj je za vas letenje? Hobi ali še kaj drugega? Npr. preizkušanje samega sebe, ugotavljanje, kako reagirate v kritičnih situacijah? V knjigi Smisel in spoznanje ste zapisali, da se "osebnost človeka pokaže v trenutkih bede, razdvojenosti, takrat, ko bi najraje bil žival, a ostaneš človek". Prepričan sem, da je človek najboljpodlo bitje na planetu. Zadržujejo gasamo družbene norme, ki jih je samustvaril v določenem obdobju civiliza­cije, da lahko sobiva. Dokler jih spoštu­jemo, lahko lepo funkcioniramo. Ko sepojavijo življenjsko ogrožujoče situacije,norme postavimo v kot in postanemoegocentrični. To je razlog, da ljudje naEverestu hodijo mimo umirajočih, Mogočna Aconcagua je najvišji vrh južne poloble. Foto: Matevž Lenarčič da obstajajo vojne ali da obstaja takasituacija, kot je zdaj v Sloveniji. Nespoštujemo dogovorjenih norm. Ko sem zbiral podatke o vas, sem dobil občutek, da imate zakrnel čredni nagon, vendar ste se sprijaznili z določenimi normami, da lahko živite v družbi. Koliko se motim? V bistvu nič. Po eni strani človek hoče biti nekdo z imenom in priimkom ter dati smisel svojemu obstoju, po drugi pa se zavedaš, da moraš sprejeti določene norme, da lahko sobivaš. Hudo je, če greš v skrajnosti pri enem ali drugem. Ni dobro, če postaneš ovca niti tako velik egocentrik, da osmisliš svoje bivanje na račun drugih. Moraš vzpostaviti ravnotežje med hordo in individualnim družbenim življenjem. Kako družina gleda na vaše početje? Jo zelo skrbi, ko ste tam nekje v zraku, trenutkov. Tudi naslednjega trenutka, ko bova končala, ne bi bilo brez prejšnjih. Če vse pravilno razdeliš, je vse skoraj stoodstotno načrtovano, vsi živimo svojo usodo. Ampak nanjo lahko vplivamo do neke mere? Lahko rečeš, da vplivaš, vendar je vse posledica kopice faktorjev iz preteklosti. Nobena odločitev ne more biti popolnoma neodvisna. Neomejene svobodne volje ni. Še najbolj bi živel svobodno življenje, če bi si zdajle vbrizgal heroin in počakal, kaj se bo zgodilo. Nominirani ste bili za Delovo osebnost leta 2012, bili v novoletni križanki - kakšne občutke ste imeli ob tem? To mi resnično dol visi. Nikoli nisem delal kariere, ker sem bil vzgojen, da je kariera nekaj slabega. Toda če te nekdo za nekaj predlaga, ne moreš tega ignorirati in ga postaviti v neprijeten položaj. Šel sem na podelitev, čeprav se tam nisem dobro počutil zaradi vedno istih ljudi, ki se radi pridejo fotografi­rat na take dogodke. Po drugi strani pa se mi zdi v redu, da ljudje priznavajo to, kar počneš. V središču pozornosti se ne počutite dobro. Koliko pa so vam intervjuji nadležni? Taki, kot je ta, so v redu. Sem pa že nekajkrat vstal in šel. Človek ni vedel, zakaj tam sedi. Spraševal je samo, kje je bilo najlepše, najslabše … naj, naj, naj. Je bil prelet Atlantika vaša najdaljša etapa (11,5 ur letenja na povprečni višini 4000 m in s hitrostjo preko 300 km/h)? Kako je z opravljanjem telesnih potreb na dolgih letih? To ni bila najdaljša etapa. Daljša je bila prelet Pacifika, 16 ur, na povprečni višini 3000 m. Na tej višini je let najbolj ekonomičen … Najmanjša poraba goriva? Da. Atlantik je bil krajši zaradi hrb­tnega vetra. Pacifik je druga zgodba, 3800 km, nasprotni veter. Ko sem štartal, je izračun kazal 25 ur poleta, zato sem mislil obrniti, a so se potem razmere izboljšale. Glede potreb pa – kadar je treba, se vse da, tako kot pri alpinizmu, ko ni važno, ali je ­40 °C ali piha veter s 100 kilometri na uro. Kaj je bil namen merjenja delcev črnega ogljika v ozračju? Imeli smo idejo, da bi naredili nekajkoristnega. Od tega nismo veliko priča­kovali. Ko se nam je pridružilo podjetjeAerosol, je postalo bolj zanimivo. Medletom so mi poslali še dodaten inštru­ment. Poleg merjenja koncentracijesvinjarije v zraku smo z njim lahkougotavljali tudi, od kje izvira. Za Indijosmo ugotovili, da je ozračje umazanodo višine 3500 metrov in da delci črnegaogljika prihajajo iz individualnih kurišč,ne iz prometa ali industrije. Nedavno jeimel kolega predavanje v Kerali v Indiji,kjer je s temi podatki osupnil zbraneznanstvenike. Hoteli smo dokazati, da se z majhnimi sredstvi in majhnim letalomlahko doseže velike rezultate. Kako dolgo pisto rabi virus za vzlet in pristanek oziroma za prisilni pristanek? Pristanki izven letališča so nepred­vidljivi. Ne veš, če boš lahko potem vzletel. V Mongoliji sem zasilno pristal na gorskem pašniku, velikem kot golf igrišče, travnata ravnica do obzorja. Videti je bilo lepo, vendar je bilo polno lukenj od svizcev in majhnih kamnov, ki bi ponovni vzlet lahko onemogočili. V normalnih pogojih rabi virus 150 metrov za vzlet in 250 za pristanek. Ste na Novi Zelandiji res obtičali kar tri mesece? Ne, ne. Tam je bilo vse v redu. Težave zletalom sem imel v Avstraliji. Ko sem leteliz Brisbanea v Ayers Rock, so se na letalupojavile močne vibracije, a na srečo avionni razpadel. Po natančnem pregleduso morali iz Slovenije priti serviserji izPipistrela. Po 14 dneh sem lahko odletel.To je bil najdaljši postanek. Ima letalo avtopilota? Ima, z njim se solidno leti v solidnem vremenu. Ob turbulencah, ko bi ga najbolj rabil, ga je treba izklopiti. Nima pa redundance, backupov, da bi lahko vmes zaspal. Kaj se vam je med lanskim preletom sveta najbolj vtisnilo v spomin? Težko rečem – nasploh je bilo veliko emocij, tudi stresa. Na tako dolgih razdaljah ni brezskrbnega letenja. Evforija po pristanku je zelo kratka, saj kmalu začneš razmišljati o naslednjem |15| dnevu, vremenu, gorivu, dovoljenjih in podobno. Treba je zaupati v usodo, da se bo dobro končalo. Podobno je v alpinizmu. Če Humar ne bi absolutno zaupal vase in v svojo usodo, ne bi šel plezat v južno steno Daulagirija. Kakšno glasbo ste poslušali med poletom? Odlično. Imam dva otroka, Živo in Luka, ki sta naredila izbor super pesmi. Hvalabogu, da imamo enak okus. Različne zvrsti rocka, 400 komadov. Brez muzike bi mi bilo zelo težko. Rock imam najraje; anarhija, ne pa plavanje s tokom. Ste med poletom vedno fotografirali iz roke? Da, sicer ne moreš nič narediti, ker je treba hitro poiskati kompozicijo. Veliko motivov sem tudi zamudil. Kakšno goriščno razdaljo objektiva ste uporabljali? Pripravljena sem imel dva aparata, ker ni bilo časa za menjavo objektivov. Ne enem je bila goriščnica 18–80 mm, na drugem 70–200 mm. Kakšne so vaše priprave na polet? Fizično skrbim, da ostajam v kondi­ciji. Psihično pa naštudiraš vse možne variante in scenarije, da se v neki situaciji ne bi znašel nepripravljen in se slabo ali napačno odzval. S katerimi športi se ukvarjate? Kolo, tek in hribi. Plezate ali pohajkujete po hribih? Plezam bistveno manj kot včasih. Imam enega, dva težaka, ki me priganjata, Bogdana Biščaka in Janka Humarja. Z Bogdanom sem včasih veliko plezal, pa tudi z Radom Fabjanom in Igorjem Škamperletom. Bogdan zdaj največ pleza in nas naganja v hribe. Brez sponzorjev verjetno ne bi šlo, ali pač? Težko, čeprav sem največji sponzor kar sam. Brez njih bi bilo veliko težje. Kako zaslužite za preživetje in letenje? Samo s podjetjem ali tudi z razstavami, predavanji? Eno z drugim. Bistveno je, da vse za­pravim. Prihranjenega nimamo nič, ker smo se tako pač odločili. Zgodaj sem izračunal, da bi z dajanjem denarja na stran, kolikor bi pač lahko, s prihranki morda eno leto ali dve lagodno živeli, naprej pa mizerija. S firmo preživimo. Ukvarjamo se z aviacijo, smo trije zapo­sleni, snemamo iz zraka za kartografijo in termografijo. Ste lastnik? Zdaj sem solastnik, z Domnom Graufom, ki mi je med preletom sveta zelo pomagal s posredovanjem vremen­skih napovedi. Je virus vaša last? Da, tudi sinusa (imava ga skupaj z Domnom) sem kupil. Dogovor s Pipistrelom je bil nakup osnovne verzije, oni so zastonj naredili potrebne prilagoditve in zagotovili servis med letom okoli sveta. Kar ni malo. Mar­ketinški odziv je bil zelo dober, tudi za Pipistrela. Kje imate parkiranega? V Konjicah. Kaj pomeni nagrada kolibri, ki ste jo že večkrat prejeli? Podobno kot Planinska zveza zdru­žuje planinska društva in kot UIAA združuje nacionalne zveze, je FAI zveza letalskih društev na mednarodni ravni. Prireja tekmovanja za razne letalske kategorije in podeljuje tudi ko­librije. Prijavili so me kolegi iz kluba. Kaj vas je gnalo, da ste šli slikat medvede na Kamčatko? Medvedi. Po eni strani medvedi, po drugi sama Kamčatka. Takrat se je železna zavesa odgrnila, turistov skoraj ni bilo, zame je bila terra incognita. Tam je okoli 10.000 med­vedov. So sorodniki našega rjavega medveda, vendar večja podvrsta. Tam sem spoznal Kanadčana Charlieja Russella, ki je s partnerko na polotoku preživel osem sezon in vzgajal mladiče medvedov. Povabil sem ga v Slovenijo, da je predaval o sobivanju medveda in človeka, kar je problem tudi pri nas. Vrh sveta: Ama Dablam levo spodaj, nad njim Nuptse, desno Lotse, zadaj Everest Foto: Matevž Lenarčič Od leve Aguja Guillaumet, Aguja Mermoz, Aguja Val Biois, Cerro Fitz Roy, v ozadju jezero Viedma Foto: Matevž Lenarčič Vaša knjiga Okoli edinega sveta je izšla tudi v ruščini. Zdi se mi lepo, da je izšla. Oba ruskapoleta sta bila celo za ruske razmere maloposebna. Da sem dobil dovoljenje za prviprelet, je trajalo dve leti in 40 dni čakanjav Minsku, preden sem sploh lahko prileteldo Moskve. In na koncu pobeg iz Rusije,ker nisem imel dovoljenja za odlet. Iskaliso me z vojaškimi helikopterji. Drugičsem se hotel Rusiji izogniti, pa so Kitajcipreklicali dovoljenje. Spet sem moral vRusijo. Dovoljenje sem dobil v Moskvi,na lokalnem nivoju pa tega niso vedeli.Ker se je tam okoli ravno mudil Putin, soposlali za menoj dva miga 29. Kako ste se izvlekli? Po treh urah iskanja so me našli in me prisili k pristanku. V civilnem postop­ku so me spoznali za krivega, plačati sem moral 30 dolarjev kazni. Miga pa sta pokurila na tone goriva … Letos aprila in maja naj bi preleteli severni tečaj oziroma arktično področje, kajne? Da, če se bo le dalo. Težave so s sponzorji in z dovoljenji. Načrtujem polet čez Norveško, Svalbard, Resolute v Kanadi, Novo Fundlandijo in v Lind­bergovi smeri čez Atlantik. Hvala za pogovor in vso srečo pri prihodnjih podvigih. m |17| Chamonix Najudobnejša pot do Chamonixa vodipreko Aoste. V soboto ob štirih popoldnesmo v "alpski Meki". Namestimo se vLouvru, hotelu z eno zvezdico. Posteljeso udobne. Ob šestih se sprehodimo pomestecu. Sonce se poslavlja v žametu.Med potjo beremo plakate o današnjipodelitvi zlatega cepina. Pri športnitrgovini pred mostom srečamo sodelavcaTomaža s kolegoma. Pot od Chamonixado Zermatta, nekaj krajšo od naše, sopresmučali lani. Ob pol devetih najdemo dvorano, kjerje prireditev. Častni gostje so legende hi­malajizma in alpinizma. Njihovi dosežkištejejo že kar nekaj križev. Govori so polnielementarnih čustev – blizu smrtnikom in daleč od banalne tekmovalnosti. Ko se predstavitev žirije in kandidatov za cepinzaključuje, se ura bliža enajsti … Iz Francije v Švico, 1. dan: Chamonix/ Argentiere–Grand Montets, 3293 m–Cabane du Trient, 3170 m V nedeljo se zgodaj zapeljemo do krajaArgentiere in se (kombi ostane na parki­rišču pri spodnji postaji žičnice) v dvehzamahih vzpnemo na Grand Montets,3293 m, izhodišče ture. Med vožnjo zgondolo, zamaknjeni v okolico, pozabi­mo na vse redkejši zrak. Po mrežastihstopnicah sestopimo na plato pod kočo.Smo v drugem svetu. Namestimo smučiin opremo, namažemo se s kremami.Sonce vse bolj seka. Po trdih, razbrazda­nih pobočjih se spustimo na argentierskiledenik. Prečimo pobočje in zložnonadaljujemo proti mejnemu sedlu Coldu Chardonnet, 3323 m. Zadnjih nekajmetrov opravimo z derezami. Z vratc se odpre nov svet. A do tjavodi skoraj navpičen žleb. Z varovališč se hkrati spušča nekaj navez. Ena odnjih si namešča varovališče v strminikakšnih dvajset metrov vstran, kjerje sneg trši. Njihov vodja poskakujočpreizkuša trdnost snega. Smučarjinezavarovani pasejo zijala na glavnemstojišču, po katerem so tla vse bolj zale­denela. Nekega radovedneža ob zdrsuzadrži nekdo od naših. Pri nameščanjuvarovanja nas dohiti Tomaž s kolegoma.Spustimo jih naprej. Fantje se, varovanis prusiki, odpeljejo v "nižje nadstropje".Matej nas po žlebu spusti "po enotnemsistemu". Tu ali tam se kdo znajde z glavonavzdol, a za pritožbe ni časa. Za sebojslišimo glasove celotne tonske lestvice.Prizorov ni mogoče opisati. Zdaj smože na švicarskem ledeniku Glacier de Saleina. Smučamo po sledeh predho­dnikov. Zgrešimo, prej bi morali zavitiv levo. Po dolgi ravnini sledi kratek, a . Proti koči Cabane de Chanrion Foto: Uroš Prelovšek . Pod sedlom Chardonnet Foto: Uroš Prelovšek . Smučanje proti argentierskemu ledeniku Foto: Uroš Prelovšek . Pogled proti Mt. Blancu Foto: Uroš Prelovšek strm vzpon v serpentinah na naslednjesedelce. Že dobro uro se oblači, naletava rahel sneg. Prečimo mehko, sanjsko pokrajino vrahlem pršiču. Na rahli vzpetini dalečpred sabo zagledamo kočo Trient.Tam smo ob petih. Primož s sebojprinese liter Janine frankinje in našo40­metrsko kevlarsko vrv. Morala jerešena. Šivam razpadla Winklerjeva le­deniška očala, že tretjič. Trije dragoceni dekagrami. Ob sedmih je "švicarska"večerja. Kljub hudi gneči takoj najdemosvojo mizo. Račune poravnamo iz"vzajemne banke". Povratek v civilizacijo, 2. dan: Cabane du Trient, 3170 m–Bourg-St. Pierre Ponoči je zapadlo nekaj pršiča. Rožnatajutranja svetloba objema planjave predkočo, ko se poslovimo od Tomaževeskupine. Prejšnji večer so v koči dobilinekaj koristnih nasvetov. Preko škrbineobračajo v Argentiere, smučali bodoz Mont Blanca. Naš današnji cilj jeChampex, edina vmesna vrnitev vdolino. Ob osmih odrinemo. Smučamo do roba ledenika Glacier du Trient, 2700 m, kjer se odpre veličastenledeniški svet. Danes smo tu prvi – vpršiču pred nami ni sledi. Matej greraziskovat prehode, a v teh razmerahupanja ni. Vzpnemo se v desno nateraso. Odsmučamo po približno300­metrskem, s pršičem pokritemstrmem pobočju. Spet sneži, spušča semegla. Prečenju v desno sledi kratekvzpon v škrbino Col des Ecandies, 2793 Prijazna koča Cabane des Vignettes Foto: Uroš Prelovšek m. Nekateri – za trening – uporabijocepin in dereze. Na sedelcu nas dohitinaslednja skupina. Smučanje v dolinoArpette je prijetno. V Champexu gremona kapučino. Opoldne prispe taksi,vržejo nas s sedežev. Šoferka pritrdismuči na rep vozila in nas odpelje skozigorsko pokrajino, obrobljeno s kom­paktnimi stenami, do hotela Restaurantdu Cret v vasici Bourg­St. Pierre. Zatranzitni kraj na spoštljivih ok. 1700metrih je to pravi luksuz. Hotelir je pri­jazen, sobe tople. Stuširamo se, opranoopremo sušimo na vročih radiatorjih.Zunaj plešoče snežinke poljubljajo prvespomladanske cvetice. V gorah nas tedni skoraj vsako popoldne pozdravljasneženje. Večerja je izbrana. Natakar –z rokami – dobro obvlada vse svetovne jezike. Le zvočna pojasnila so v izbranifrancoščini. Medtem nekdo prejmeSMS enega od kolegov, ki nas prekosatelitskega sistema SPOT spremlja na S sedla Col du Chardonnet na ledenik Saleina Foto: Uroš Prelovšek domačem računalniku: "Kaj se vam jezgodilo? Zakaj mirujete sredi dneva?"Skrb je odveč. Naslednje štiri noči bomoprespali v visokogorju, zato nocoj brezskrbi iztegnemo noge. Od Bourg-St. Pierra do koče Valsorey, 3. dan: Bourg-St. Pierre, 1660 m–Cabane de Valsorey, 3030 m Brez naglice pozajtrkujemo, plačamohotel in okrog osmih s smučmi na ramahodrinemo. Od Bourg­St. Pierra do kočeValsorey na pobočjih Grand Combinaje po vodnikih dobrih pet ur hoje. Nadvasjo jo v zmrznjenem snegu uberemo vvalsorejsko dolino. S stranskih pobočij sevanjo zlivajo živahni potoki. Med potjonas očarajo zasnežena deviška pobočjastranskih dolin. Na platoju pred zadnjim,najresnejšim vzponom se odpre razgledna Grand Combin in "našo" kočo. Snegse juži, ko smo deset pred eno pri koči,domiselno postavljeni v strm breg.Danes smo tu med prvimi. Na mizi predvhodom se prikaže hruškova pita. "Še šestjuh, pet piv in čaj z ingverjem!" zavpijemodomačemu strežniku. Ta se čez nekajminut s pijačo pokaže izza hišnega vogalain z najprej skrivnostnim, zatem paresnim pogledom resignirano vzklikne:"You killed my cookies!?!" Krivci nič kajnedolžno buljimo v krožnik, kjer je šepred kakšno minuto kraljeval "njegov"kolač. Postreščku je takoj jasno, da namlahko brez skrbi zasoljeno zaračuna sto­ritev, ki poleg samega kolačka vključujetudi njegov "umor". "Maščevanje" ne prideveč v poštev, saj večina ni mogla zadržatismeha ob njegovih prvih besedah. Popoldne se opazno ohladi (smo šev prvi polovici aprila). Preselimo se vkuhinjo, ki se polni. Tretja dimenzijaje izkoriščena. Notranji so pod klopmi.S stropa vise nogavice, perilo in vseostalo, za kar je pod klopmi zmanjkaloprostora. Tudi peč sili v tretjo dimenzijo.Občudujemo publikacije s fotografijami,posnetimi na Haute Route. A luksuz je vprvem planu: liter vode je po šest frankov.Ob pol sedmih je večerja. Opazimo, da sofrizure žensk v "zlati", "srebrni" in "bro­nasti" barvi, kar je spet vzrok za smeh. Kmalu po večerji smo na ležiščih. Kočaje narejena za 45 oseb, a to noč tu spi 60sardin. Med obračanjem po nesreči skomolcem dregnem v nos soseda. Ta josredi noči peš ubere na Grand Combin.Boljšo polovico pusti v postelji. Z nekajsreče je možno ujeti pol ure kraljevskegadremeža. Spanja ni, zato zjutraj ni pravezaspanosti. Čez ramo Grand Combina do koče Chanrion, 4 . dan: Cabane de Valsorey, 3030 m–Cabane de Chanrion, 2462 m Eno od naših pravil so zgodnje vstaja­nje, zgodnji odhod in zgodnji prihodna kraj naslednje nočitve. Vstanemoob pol šestih, po zajtrku nekaj čezsedmo odrinemo s smučmi na nogah.Danes nas čaka šesturna pot do kočeChanrion. Ponoči je zapadla običajnaporcija snega. Dolgo vztrajamo nasmučeh, a strmina proti rami GrandCombina se veča. Za zaključni vzponsi nadenemo dereze. Kolona je dolga,tu smo vse sardine iz koče. Vsakdo s cepinom, zapičenim v tla, razmišlja osvojih problemih. Kljub čakanju smona rami Plateau du Couloir, 3662 m, v dveh urah. Izstop iz strmine zahtevanekaj kobacanja, ki pa nikomur ne delaposebnih težav. Le nekemu nemškemuvodniku se hudo mudi – medtem ko stopa mimoidočim z derezami na glavein ramena, naključno prisotnim delinasvete, kako se varno gibati v zahtev­nem svetu in kakšen je najboljši načinvarovanja. Ostali tam okrog resnokimajo – kot bruci pod heidelberškolipo – ali lovijo ravnotežje. Sledi razgibavanje napol zmrznjenihprstov, zatem pa rahlo zapleten, dolgspust po ledeniku Glacier du Sonadon,3450 m, z vmesnim vzponom na enegaod vršičkov (Col du Sonadon, 3578 m)nad ledenikom. Navdušeni smo nad razgledom, saj se na zahodu v daljavi žekaže Matterhorn, medtem ko na naspro­tni strani kraljuje Mont Blanc. Sledi šerahel – zaradi sonca naporen – zaključnivzpon do koče Chanrion. Ob pol trehsmo pri koči. Popoldne se sončimo na razgibanemterenu pred kočo. Žarki božajo, a kosonce prekrije oblak, toplota v trenutkuizgine. Za skupine, ki v kočo prihajajoveč ur za nami, so na voljo le še ležišča vstranskih prostorih. Ob pol sedmih jevečerja. Streže nam prijazna zelenookamlada Rusinja, domače osebje pa ne dajenajbolj gostoljubnega vtisa. Obujamospomine o veselih in tudi nesrečnihdogodkih v gorah. Nekaj čez deveto je vkoči temno. Proti Dixu, 5. dan: Cabane de Chanrion, 2462 m–Cabane des Dix, 2928 m Danes je namesto koče Vignettes, ki jezasedena, naš cilj koča Dix. Vstanemoob pol šestih, ob sedmih odrinemo.Pot nas vodi čez tri sedelca (Col de LireRose, 3115 m, Col du Mont Rouge, 3326m, in Col de Cheilon, 3237 m). Prečka inkratki vzpon na srednjega sta mestomastrma. Zjutraj so se pojavili lečastioblaki, že dopoldne prve meglice. Vzpon na sedlo Col du Chardonnet Foto: Uroš Prelovšek V skupini se pri posameznikih pojavijotežave z zdravjem. Vso pot se gibljemov visokogorju in problemi so skorajpričakovani, zato pa nič manj neljubi. Pred zadnjim sedelcem, od koderse odpre razgled na kočo Dix, ješiroka ledeniška planjava, nad katerodominira Mont Blanc de Cheilon, 3870 m. Meglice in nizki oblaki mu dajejodivji videz. Sneži. Do koče Dix ni večdaleč, zato se tu vodja odloči za "vajo zzaprtimi očmi", ki simulira orientacijov gosti megli. Poskusimo. Najkasnejepo stotih korakih je vsakdo vsaj za pravikot obrnjen od želene smeri. Le metodacikcakanja – prvi korak v levo, drugi vdesno – se danes pokaže kot učinkovita.Lekcija je jasna – v megli se ni mogočezanesti na svoje občutke. Z ledeniškega platoja odsmučamo vdolino. Tik pred kočo je rahel vzpon.Malo pred trinajsto smo pri njej. Go­spodar se je kljub dvakratni rezervaciji – ali ravno zaradi tega – zmotil in nekajpomešal. Po uspešnem pogajanju senastanimo v zimski sobi. Ta prostor jenajprijaznejši od vseh, kar smo jih tedni videli v planinskih kočah. Popoldnesrkamo juho, čaj, vodo … Na policahnajdemo nekaj miselnih iger za krajšanječasa. Podarjeni dan, 6. dan: Cabane des Dix, 2928 m–Pigne d' Arolla, 3790 m–Cabane des Vignettes, 3160 m Z zajtrkom nam kraljevsko postrežejokar v naši sobi. Pustimo si streči. Zaradi zasedene koče Vignettes nam je "po­darjen" dodatni dan. Čakata nas še dvečudoviti turi. Nekaj minut čez sedmoodsmučamo na plato pod kočo Dix, kjernadenemo kože na smuči. Procesija, skatero bomo prehodili današnjo pot, sezbira v zmrzali. Nekateri imajo zaradimraza težave z lepljenjem kož. A keropreme in gedor1 vseh vrst in velikosti v "omarah" škratje nikoli ne pustijo tam, 1 Orodja, namenjena popravilu turnosmučarske opreme. |21| kjer jih človek odloži, bo potrebno kožedanes pritrditi kar z lepilnim trakom.Nekaj ur bo že držalo. Tudi omenjene"omare" niso kar tako, pri najtežji odnjih gredo "smuči v levo, nahrbtnik vdesno, fant pa po sredini …" Štiriurni vzpon v mestoma pravemlabirintu ledeniških razpok na Pigne d' Arolla, 3796 m, večini zelo hitro mine. Razgledi med potjo in na vrhu so fanta­stični, poslastica je smučanje z vrha dokoče Vignettes. Zadnjih nekaj metrovdo koče opravimo pazljivo, saj vodijopo ostrem nadelanem grebenčku. Kočaje postavljena drzno na rob globače.Razgledi s terase za jedilnico so izredni.Tudi kuhinja je nekaj posebnega, sajazijski kuharji obiskovalcem koče pri­pravljajo vse mogoče jedi. Preostanekdneva preživi vsak po svoji izbiri … Prihod v Zermatt, 7. dan: Cabane des Vignettes, 3160 m–Tete de Valpelline, 3799 m–Furi/Zermatt, 1700 m Ponoči tudi sam nekaj ur težko diham, aže do jutra težave minejo. Vstanemo obpol šestih. Že ob pol sedmih odrinemo.Čaka nas pot čez tri sedla – L' Eveque,Mont Brulé in Col de Valpelline. Našein ostale korenine kljub hudemu večdnevnemu naporu in preizkušnjam,ki so za nami, vztrajajo v vse bolj vročemsoncu. Na sedlu Valpelline s Primožemmimogrede skočiva na Tete de Valpel­line, 3799 m. Sam pravzaprav le s težavolovim sapo, ko mu sledim. Razgleda naDent d' Hérens in Matterhorn iz parterjasta tod še za odtenek lepša kot s sedla.Vreme se kvari, veter je vse močnejši. Izdolin se podijo oblaki, v nekaj minutahse vreme spremeni. Smučanje do sedlaValpelline nudi velik užitek. S sedla odsmučamo spet po pravemlabirintu ledeniških razpok. Označeneso s količki, vrvicami, zastavicami. Spodnji del ledenika je strm, a snegje v zgodnjepopoldanskem soncuodpustil, tako da je smučanje po ozki,razbrazdani in izpostavljeni smučiniskoraj prijetno. Pod severno steno Mat­terhorna prečimo hitro. Skale se slišnokotale po severni steni. Ustavimo se inupremo pogled v zaledenelo skalovje, kiga je Matej pred dolgimi leti preplezals kolegom po klasični smeri bratovSchmidt. Nadaljujemo po razbrazdanidolini, mimo počitniških hiš z bazeni.Med potjo občudujemo manjše koče,drzno postavljene v nasprotni prepadnibreg. Ob pol treh popoldne ali minuto Pod veličastnim Matterhornom se bo zaključila naša dolga pot. Foto: Uroš Prelovšek čez smo pri Furiju. Zvrnemo se nalesene k lopi. Himalajec časti pivo, zatonihče ne ugovarja … Epilog/povratek Del ekipe, ki si je za cilj zadal svečanoprismučati v sam Zermatt, je svojodolžnost – milo rečeno – pozabil. Aiz gondole nad Zermattom smo vsiopazili, da bi bil ta podvig uresničljivz dodatno nasutim umetnim snegom.Sprehodimo se skozi mondeni kraj,ki mu ne uspemo najti prave duše.Izjema je le razgled na Matterhorn. Naželezniški postaji spijemo kapučin.Pred šesto odrinemo z vlakom v Täsch, od tam s taksijem v Argentiere. Obosmih prispemo v penzion, za kateregaskrbi potomec slavnega argentierskegagorskega vodnika. Na risbi nad šankomoseba z rokami, uprtimi v boke, sprašuje"slabšo polovico", ki se je pravkar vrnilaz gore: "Gora ali jaz?!" Staro, bolj ali manj retorično vpra­šanje … "C' est la montagne ou moi??!" "C' est la montagne!!!" m Plaz z Jalovnika Ko so bila poboč ja nad Knežico še gola Besedilo: Robert Logar Že nekaj dni je snežilo, največ snega pa je zapadlo zadnjo noč. Mlinar (Sevščkar) je vse bolj zaskrbljeno pogledoval skozi okno na snežno odejo, ki je že silila v višino oken majhne kamnite hišice. Hiša, ki je bila hkrati tudi mlin, je bila stisnjena pod skalnim skokom v grapi pod Jalovnikom, ki se je dvigal preko 800 metrov visoko nad grapo. Ob hiši je bil manjši slap, pravzaprav neke vrste vodna drča po naravnem kamnitem žlebu, vdolbenem v veliko monolitno skalo v obliki črke V, kakor da bi ga izdolbel človek in ne narava. Voda se je izlivala v prijazen tolmun, v katerem so mlinarjevi prali posodo in perilo, v vročih poletnih mesecih pa so se v njem tudi hladili. Še posebej otroci so radi v njem veselo čofotali. Kadar je bilo vode bolj malo, je bila kamnita drča prazna, saj je bila vsa voda speljana na mlinsko kolo in nazaj v tolmun. Nad skalnim skokom, pod katerim je bila hiša, je stal še hlev z nekaj glavami živine, saj je bilo dela za mlin premalo, da bi se družina preživela le z mletjem žita. M linsko kolo je bilo ustavljeno, saj je pritiskal hud mraz in je bil potok, ki ga je sicer poga­njal, že ves okovan v led. Po vsej grapi je bilo, namesto manjših slapov, polno ledenih sveč vsemogočih oblik. Tudi slap Sopota spodaj pod mlinom je bil okrašen s stotinami večjih in manjših ledenih sveč kakor kak kristalni lestenec. Slutnja plazu Strme senožeti na Jalovniku so v tistih časih še kosili, tako da je bil precej manj poraščen z drevjem kakor danes. Mlinarja je obhajala zla slutnja, da se bo ob nadaljnjem sneženju na strmih bregovih Jalovnika sprožil večji plaz in zdrvel po travnatih strmalih, ki se združijo v nekakšen lijak in naprej v grapo navzdol vse do njegovega hleva in hiše. Plazovi so se sicer na Jalovniku prožili ob vsakem večjem snegu, vendar pa toliko snega že dolgo ni bilo in nič ni kazalo, da bo kmalu nehalo snežiti. Seveda ga je najbolj skrbelo za otroke in živino, zato se je odločil, da se odpravi po pomoč k sosedom na bližnjo Borovnico. V kozolcu, ki je stal nekoliko izven grape na manjši polici, Pozimi so strma pobočja Jalovnika lahko kar zahtevna. Foto: Rober t Logar kjer so imeli tudi njivo, je nameraval napraviti zasilno bivališče za družino in živino. Ženi in otrokom je naročil, naj ne hodijo iz hiše, in se odpravil v snežni metež. Zagazil je na pot, ki je bila speljana rahlo navzdol, kjer se je pridružila večji poti navzdol proti Podmelcu, navzgor pa proti Borovnici in še naprej do Sel. Droban in sipek sneg mu je segal že do pasu, preko snežnih zametov se je pre­bijal kar s celim telesom. Na delu, kjer je pot peljala nad strmim prepadom, pod katerim je slap Sopota, je previdno utrjeval vsako stopinjo. Skrbelo ga je, da bi se s snegom vred odpeljal v globine. *** Tudi v dolini je snežilo in nametlosnega že čez kolena. Učiteljica Spodnje Bohinjske gore (Peči) s Kobilje glave Foto: Mirko Bijuklić osnovne šole v Lojah se je iz Mostana Soči pripeljala z vlakom do K lavž,od tam pa pot nadaljevala peš. Kerje tudi ona gazila globok sneg in na­predovala zelo počasi, je upala, da bovečina otrok iz okoliških hribovskih vasi in z osamljenih k metij ta danostala doma. Otroci s Kneških Raven, Sel, Bo­rovnice, Lisca, Zalisca, Podorehov in Podleskovce, vajeni težkih razmer, pa so večinoma prišli k pouku ob pravem času. Nekateri obuti v doma narejene okovane lesene cokle (neke vrste čevlje s spodnjim delom iz lesa in zgornjim delom iz usnja na vezalke) so se dričali po strmih poteh, ponekod nad nevar­nimi prepadi v dolino, kjer je bila šola. Kdor je imel gumijaste škornje, je veljal za srečneža. Ko so v šoli čakali na učiteljico in spo­znali, da bo zamudila, so sami zakurili peč v učilnici, da so se greli in sušili.Nekateri starejši učenci so se domislili, da bi ji šli naproti in bi ji z gaženjemolajšali pot. Tako je krenilo nekaj večjihkrepkih fantov po poti proti Kneži. Pomoč Mlinar je prispel ves zasopel in zasne­žen do Borovnice. Še preden je spil šilce žganja v prvi od hiš, so se sosedje že zbrali, saj so bili v takem vremenu povečini doma. Seveda so bili takoj pripravljeni pomagati. Oboroženi s sekirami, kladivi, žagami in žeblji so krenili proti mlinu v grapi, eden pa se je odpravil po pomoč še naprej do Sel. Deske so se v kozolcu sušile še od prejšnje zime, tako da so lahko takoj začeli z delom. Urno so pritrdili nekaj prečnih nosilcev, na katere so zabili deske. Sneg jim je nosilo v obraz in oči, nabiral se je na pokrivalih in suknjah, zeblo jih je v roke in prste na nogah, zato so hiteli, kolikor so mogli. Kozolec je bil zvečer zaprt, očiščen nametenega snega in pripravljen za selitev. Izdelali so zasilna vrata, za spanje ljudi so pripravili zajeten kup sena. Naredili so zasilno pregrado med bivališčem za ljudi in živino, ki pa jih je v istem prostoru tudi grela. Prinesli so manjši gašperček in namestili nekaj cevi za zasilni dimnik. Mlinar zaradi grozečega plazu ni hotel odlašati s selitvijo. Prenesli so najnujnejše imetje, obleke, posodo in živila ter se še tisti večer preselili v zasilno domovanje. *** Otroci, ki so gazili sneg od šole v Lojah proti Kneži, nekje na polovici poti še niso srečali učiteljice. Spraševati so se začeli, ali ni morda ostala doma. Vedeli so, da se bo treba vrniti nazaj v šolo in pozneje še domov, zato so se ustavili. V sneg so ji napisali sporočilo, da so ji zgazili pot do tu in jo bodo čakali v šoli do konca pouka. Učiteljica, ki je tudi že razmišljala o vrnitvi, je kmalu prišla do mesta, kjer so se učenci obrnili. Ko je zagledala sporočilo v snegu, ji je postalo toplo pri srcu. Kako pridni in pogumni otroci so to! Ni čudno, da njihovi predniki že stoletja živijo v teh težko dostopnih, odmaknjenih hribih in prepadnih grapah, kjer narava ne prizanaša in je preživetje odvisno le od iznajdljivosti in marljivih rok. Za njih se je vredno potruditi še drugo polovico poti! Sedaj je napredovala dosti lažje, saj je bila pot zgažena, obenem pa jo je grela misel na otroke, ki jo čakajo v šoli. Ko je prišla do šole, so jo najbolj neučakani obrazki že opazili skozi napol zasnežena okna, na katerih so se naredili kristali, ki so spominjali na zaledenele rastline. Veselje otrok je bilo neizmerno, ko je stopila v razred. Najmlajši so prihiteli do nje, kakor da bi dočakali samega svetega Miklavža. Počepnila je k njim, jih objemala in jim božala skuštrane glavice. Težko je skrivala solze, ki so ji kar same silile iz oči. Vedela je, da so najmlajši otroci lahko prišli v šolo v visokem snegu le s pomočjo večjih bratov in sester ali so­sedovih večjih otrok, nekateri pa tudi s pomočjo staršev, ki so jim utirali gaz. Odločila se je, da ta dan ne bodoimeli pouka. Razdelila jim je bonbone,ki je imela spravljene za nagrajevanjepridnih otrok. Tokrat so bili vsi njenipridni otroci, njeni heroji, že samo zato,ker so v takem vremenu prišli v šolo,kaj šele, da so ji zgazili polovico poti.Za trenutek je pomislila, da je znanje,ki ga prenaša tem malim kuštravcem, vtežkih naravnih razmerah tako zelo ne­pomembno, pa vendarle: učenci so ji tadan napisali sporočilo v sneg s pisavo,ki so se je naučili v njeni šoli … Nekaj časa so se še pogovarjali o pre­živetju in nevarnostih za ljudi in živali v takšnih razmerah. Posvarila jih je pred plazovi in omrzlinami in da lahko v tako visokem snegu človek sam kaj hitro omaga in zmrzne, če mu zmanjka moči za napredovanje. Ko se ji je zdelo, da so se dovolj spočili in so se obleke posušile, jih je poslala domov. Vedela je namreč, da jih čaka še gaženje domov v strme klance njihovih domačij, in skrbelo jo je, da bi se komu kaj zgodilo, saj je snežna odeja še kar naraščala. Naročila jim je, naj v naslednjih dneh ne hodijo v šolo, dokler sneženje ne poneha in se ne uhodijo poti, ter se tudi sama odpravila domov. *** Še vso noč in naslednji dan so se drobne snežinke na gosto usipale s sivega neba. Zdelo se je, kakor da ne bo nikoli ponehalo. Sneg je segal že prek oken, tako da je bilo v že tako temačnih izbah še bolj temno. Mlinarjeva družina in živali so bili skupaj v toplem in varnem kozolcu. Plaz! Proti koncu drugega dne pa se je v vrhu Jalovnika zaslišalo nenavadno bobnenje, ki se je vse hitreje in glasneje približevalo, kakor bi drvel ogromen vlak proti dolini. "Plaz!" je spreletelo mlinarja. Potem je prihrumelo po grapi navzdol in podiralo vse pred seboj. S peklensko naglico je lomilo drevesa, odnašalo velike skale in vse, kar je stalo na poti proti dolini. Še kozolec se je nevarno zamajal ob močnem pišu, ki ga je povzročil plaz, kakor ob potresu. Že tako prestrašeni so se mlinarjevi v svoji nemoči pred divjo naravo še bolj stisnili skupaj. Ko se je bobnenje in lomastenje umirilo nekje v dolini pod slapom, so s težavo previdno odprli vrata zasilnegabivališča, saj jim je piš še bolj s snegom zametal vrata zasilnega bivališča. S strahom v srcu so se podali v snežni metež proti hiši in hlevu, da bi videli, kakšno razdejanje je povzročil plaz. Grapa, kolikor so jo lahko videli skozi sneženje, je bila popolnoma spremenjena. Od dreves, ki so rasla v grapi, ni ostalo célo niti eno. Od hleva je ostalo le še nekaj skal in tramov. Toda hiša, neverjetno! Hiša z mlinom je ostala skoraj nedotaknjena. Očitno jo je rešil skalnati skok, preko katerega je plaz snega, skalovja in polomljenega drevja zdrvel z veliko hitrostjo in s tem tudi preko hiše, ne da bi jo kaj dosti poškodoval. Verjeli so, da so tako hišo kakor tudi njihova življenja rešile njihove molitve, saj se je vse skupaj skoraj čudežno izteklo. Če bi jim odneslo tudi hišo, bi jim sredi mrzle zime zares trda predla. Sneženje je naslednji dan pojenjalo in čez dan dokončno ponehalo. Mli­narjevi so se lahko oddahnili, vendar so ostali v kozolcu, dokler niso postale razmere popolnoma varne, da so se lahko vrnili v hišo. Živali pa so ostale v kozolcu do pomladi, ko so lahko obnovili hlev. Idilična mlinarjeva hiša brezmlinskega kolesa še vedno stoji, čeprav takratnih prebivalcev že dolgo ni več. Grapa je zaraščena z gozdom visoko v Jalovnik, tako da takšen plaz ni več mogoč. Ob hiši lahko še vedno opazujete slap čez vodno drčo in se v tolmunu v vročih dneh ohladite. V omenjenih zaselkih je le še peščica prebivalcev ali pa so zaselki zapuščeni in marsikatera hiša stoji napol podrta in zaraščena sredi gozda. m |25| Gorska balada Drugouvrščena zgodba Besedilo: Anže Zorman Ko se ob jutru čez horizont začno razpirati pasovi vzhajajočega sonca in se od težke modrine noči loči koprena blago prosojnega neba, nekoliko vijoličnega in dvomljivega, se nad gorski svet razlije mehka rožnata svetloba. Takrat se težki masivi prastarih skalovij za nekaj kratkih minut odlepijo od svoje teže. Ob teh rožnato obarvanih robovih dneva ni še nič povsem resnično in potopljen vanje za hip pozabim na okove, ki me držijo v teh sivih krajih. T edaj se včasih spet spomnimsvoje nekdanje narave, nemirneter slabo prilagojene ležernemuvsakdanu doline. V gore sem se radpodal že zarana, v mračnih sencahranega jutra. Bil sem rahlo nečimrnin prepoln samega sebe, jezila meje prijetna predvidljivost varne potiproti neizbežni starosti in smrti.V prepadnih stenah sem iskal obrobjain samoto. Hotel sem onkraj štetjabanalno minevajočih dni. Šele komi je daleč nad tlemi zaradi lastneneumnosti ali zunanjih nevarnostišlo za nohte, sem se počutil živega.Živalsko živega v brezumnem garanju,ko sem na smrt utrujen gazil skoziprhek sneg in se vanj vdiral do pasu.Intuitivno živega v gibu, ki je prehitelmisel in me obdržal v steni navkljubpreperelemu skalnemu drobcu, kise je vdal pod mojo težo in odfrčal vglobino. Še se spomnim tiste skromneevforije, ko se iz strmin le privlečeš nagruščnato, a stabilno skalno polico intresoč vdihneš neprijetno poživljajočobčutek zmage. Ob še enem snidenju sskorajšnjo katastrofo te strese nekoli­ko nervozen smeh. Sedeč na vrhu, nad prepadnimibregovi, sem včasih zavidal krokar­jem, ki so jadrali čez brezhibno modronebo. Gledal sem, kako jim sapeutirjajo let in kako jih kaprice vetrovnekam nerodno in malce komično razmetavajo sem in tja. Tedaj semsanjaril o brezciljnem letenju medsoncem in tlemi. Često se vrine še en spomin.Tistega mehkobno oranžnega jutrase je kamnita luska, ki sem jo nekampreveč hlastno pograbil v utrudljivemprevisu, v počasnem in težkemrenčanju začela luščiti s svojega mesta.Pritiskal sem jo nazaj na njeno mesto,z nogami sem praskal po zglajeniskali in s prosto roko panično iskalneobstoječe oprimke. Tok zavesti semi je upočasnil, minevanje sekunde pase je zgostilo kot žele. Čez um so se mipognale podobe doma, jutrišnjih dni,oddaljenih tal in sonca na nebu, na­zadnje pa je vse prekrilo le še grmenjelastne teže. Grmenje je med padanjemutihnilo in skozi razpotegnjen trenu­tek sem kot orel in krokar letel podžarečim, žgočim in bežečim soncem.Potem so prišla tla. Telo se je še nekaj časa odbijalopo vznožnih travah, valilo se je kotmrtvoudna lutka s pretrganimi sklepi,s čudnimi koti in odtrganim, lepljivokrvavim skalpom. Ko se je končnoustavilo, je bilo oblito s tisto močnojutranjo svetlobo, v kateri so gorsketrate tako zelo zelene, in katere jeplezalec tako zelo vesel, ko mu ogrejeod hladnega jutra otrplo telo inpremražene členke. Za trenutek semlebdel nad tem tujim kosom mesa inse čudil gamsom, ki jih je splašil topotkotalečega telesa. Bežeč iz sence so sepognali čez obsijano travnato gredomalce nad mano. Nekaj se je zdelo narobe. Nekajje bilo hudo narobe. Tedaj še nisemvedel, kako zelo. Izgubljen in samsem lebdel nad izmaličenim truplom.V sledečih dneh sem se dolgo leprepuščal vetru, lahek in bežen, krpicaenergije, ki se nejasno spominja nek­danjih čutov in občutij. Cele mesecesem se učil razločevanja sebe odokoliških stvarnih in duhovnih gmot.Od krokarjev in svizcev, od sonca inneviht, od gorskih potokov in skalnihkotanj. Lahko postaneš kamen, stenaali brezno, kakor te pač pritegnejostare navade ali nade. Mnogi duhovitam obstanejo. Kdo ve, ali zanje čas šeteče od dneva v dan ali pa živijo skozigeološke dobe in jim tisočletja erozijein pronicajočih voda nudijo kratko­časje. Sam slutim, da so ti duhovi slišniv ječanju nočnih vetrov, da je to njihovkrik prisilne večnosti in da so namestobrezčasnega pokoja našli le mučnostnepremične in neskončne ječe. Tisti drugi duhovi, ki nas je sila spomina pregnetla v podobnost človeku, od časa do časa še mislimo v jeziku besed. A razumevanje naše usode se nam izmika. Druži nas le začetek, morilska domišljija visokih gora. Ene je pokopal plaz in jim pljuča napolnil s pršičem, na druge je gorska koza sprožila priostreno skalo, tretjim se ni posrečil preveč drzen vzpon, četrti so morda premraženi zdrsnili v sanjavo toplino podhlajenega telesa.Namen in konec našega posmrtnega beganja nam je neznan. Kot za časa življenja se še vedno vrtimo v žgoči praznini in opazujemo kroge mine­vanja. Dan zamenja nov dan, poletje nasledi jesen, zelene trate porumenijo in se spomladi ponovno rodijo. A mi ne minemo. Tisti kratek trenutek stvarnega bivanja v prostoru in času se ni milostno prekinil, marveč se je spre­vrgel v odprto prihodnost brez konca. Vsako pomlad opazim, da se je šekakšna duša izgubila med vetrovi visoke atmosfere, ko je poskusilaproti soncu ubežati bičanju hladnihzimskih vetrov. Včasih jih slišim v ne­vihtah, v kaosu spodnjih nebes grmijov nemiru in samoti, ujeti v brezciljnekaprice oblakov. Mrtvi so bolj slabadružba. Raje sledim vedno novim in novimpohajkovalcem med vrhovi. Skozisveža poletna jutra se vzpenjajo podstene. Prisluškujem njihovim pogovo­rom o nameravanih vzponih, težkemusopenju pod nabitimi nahrbtniki,zvoku gorskih čevljev, ki mendrajotravne bilke. Ne opazijo me. Živijov trenutku, okušajo in vonjajo zrak,skalo, prst, borovce in slani pot, ki jimdrsi po obrazu. Drhtijo v adrenalinu,ki se jim razliva čez telo, ko po drobnihstopih in krhkih oprimkih izzivajosvojo meseno življenje. Ob koncu dneslavijo utrujenost, častijo navzdol uprtin rahlo top pogled ter počasen korakizčrpanega telesa. Jaz pa sem le breztežen in osamljenduh, prek let z lakoto po življenju.Prerojen v obupu neskončnega časa inbreztežnosti na obrazih lovim slutnjestrahu ali znake nelagodja. Včasihplezalec pogleda navzgor, v nakopi­čeno skalovje, temno in neosvojljivo.Dvom se zažre v njegovo odločnost,pomisli na domače v dolini in navse dni prihodnosti, ki jih bo tvegalzaradi te nejasne želje, da se zaženečez prav to črno in zloveščo steno.V tem dvomu se najdem, v pnemse vanj, z njim se hranim in redim.Sem temna plat gorskih strasti indemon gorskih prepadov. Ko se strahprevesi v paniko in ta v napako, takratz drsečim, padajočim ali valečimtelesom tudi jaz dr vim proti tlom.Drobeče hreščanje loma kosti in krikismrtne groze so zvoki minevanja,slastni zvoki meni odvzete končnosti in iz motnih oči poslednjih minutsrkam silovitost življenja. Včasih pride tisto pozno popoldne,ko se prosojne barve dne zgostijo vrahlo rumene žarke in kot zavese svetlobe režejo skozi škrbine v skalnihzidovih. Skozi rumeno in oranžno se gore za nekaj časa obarvajo vrazkošne rožnate odtenke. Lačen in nemiren zagrizem v svežo dušo, ko seta izgubljeno razgleduje okoli sebe inopazuje izmaličene ostanke svojeganekdanjega telesa. Za nekaj kratkihtrenutkov lahko okusim še krvave spomine občutij življenja. Le za nekajtrenutkov, saj moja lakota nima konca. Potem pade mrak in name se spetzgrnejo milijoni in milijoni tonbrezčasja. m Nad dolino brez reke Obronki Trnovskega gozda nad Čepovanskim dolom Besedilo: Marjan Bradeško Vse lepe stvari se menda prično z "Nekoč je bilo …" Ja, nekega sijajnega poletnega dne je bilo, že dolgo tega, ko sva z Mojco z Vrat lahno oddrsela s kolesi proti Čepovanu in navzdol vse do Fobškega Kala (no, tudi nazaj sva potem morala). Vozila sva po tisti zeleni dolini – kot nekakšna velika steza za bob je bila videti, ko je pod Čepovanom, tam v vznožju Puštalske rebri, zavijala desno proti zahodu, na goriško stran. Strma, zelena pobočja, skoraj ni bilo videti skalovja, so bila v zgodnjepopoldanski svetlobi tako mehka, tako silno prijazna, trave ob cesti nič manj, klopica pred cerkvico v Puštalah je kar vabila … Človek bi samo sédel in bi mu bilo lepo. Pa sta naju samota in tišina dneva kar nesla – dol in gor po dolini. Suha dolina "tam zadaj" dol, reke, pravzaprav niti potoka, nePrav pogosto ne vidimo doline, na dnupremore. Vrezana med Banjšice inkatere ne bi bilo reke. A ČepovanskaTrnovski gozd je nekaj posebnega, ne ledolina, bolj poznana kot Čepovanski pri nas. V obliki debelečega se luninega krajca je stisnjena med ti planoti, odda­ljena od dolinskih izhodišč, skrita, tihain samotna. Kdor se iz Solkana namesto po dolini Soče odpravi po "daljšnjici"skozi Grgar in Čepovan do Mosta naSoči, bo na poti doživel vse, kar si samoteželjan popotnik želi. Na FobškemKalu je najnižji del doline, ki se potemzlagoma vzpenja do glavnega naseljaČepovan, kjer je že usmerjena povsemna sever. Julijske Alpe, ki tam nekjeprvič plaho pokukajo izza uvite doline,se na sedlu Vrata pod Špehovim brdomrazkrijejo v vsem razkošju. Popotnika,kolesarja, planinca bodo gotovo kajhitro iz dna doline izvabili visoki robovi, ki jo obkrožajo. Le kaj je tam gori? Kam Vipavska dolina, zadaj zahodni del Trnovskega gozda (skrajno levo Škabrijel), Banjšice in Julijci Foto: Oton Naglost se vidi? Pa se povzpnimo tja gor, tokratsamo na južno in vzhodno stran doline(Banjšice na severozahodni strani smopredstavili že v PV 4/2012). Zadnje višave pred Tržaškim zalivom Najzahodnejši rob Trnovske planote(po kraju Trnovo) se na sedlu Prevalanekako nariva na Skalnico oziroma Katera reka je bila? Čepovanska dolina je dolga približno 16 km, spodnji konec je na Fobškem Kalu (450 m), tam potem svet omahne v grgarsko kotlinico, zgornji konec pa nad dolino Idrijce (na višini približno 550 m), najvišji del doline je v bližini Dola oziroma Podčepovana (okoli 640 m). Suha zakrasela dolina je jasen dokaz, da je nekoč po njej tekla reka. Katera, ni povsem jasno še danes. Najprej so znanstveniki domnevali, da je skozi Čepovan tekel le levi pritok Soče, potem kar sama Soča, pozneje so ugotovili, da je to verjetno bila reka iz porečja Idrijce, zelo verjetno nekje izpod vznožja Spodnjih Bohinjskih gora/ Peči (Bača in Cerknica, skupaj z Idrijco). Ne glede na to, da je dolina suha, pa v Čepovanu nimajo težav z vodo, saj je kar nekaj dobrih stalnih izvirov – eden od potokov izgine v požiralniku južno od vasi (tam je bila nekoč žaga). Sveto goro. Med njo in Čepovanskimdolom je grgarska kotlinica, ki pravza­prav pomeni resničen zaključek "suhein slepe" doline. V ravnici, kot v neka­kšnem jezeru (nekatere stare pravljicega res omenjajo), na kraškem polju, leživasica Grgar. Na južni strani je prva večja vzpetina kar sloviti Škabrijel – čeprav najbolj poznan zaradi prve svetovne vojne, pa je priljubljen tudi med pohodniki. Ne le, da je z razglednega stolpa na vrhu videti morje, Tržaški zaliv, v posebej lepih dneh seže pogled do Čepovanski dol iz Puštal, zadaj Škol nad Lokvami Foto: Marjan Bradeško |29| Natura 2000 Velik del Trnovske planote je s krajinskim parkom Južni obronki Trnovskega gozda vključen v varovano območje Nature 2000. Ne le zaradi redkih živalskih vrst in rastlinstva, tudi zaradi selitvenih poti, ki – zanimivo – sledijo suhim prečnim dolinam (skoraj v smeri sever–jug), podobnim, kot je Čepovanski dol. Vsaj dva taka "ugreza" se pojavljata v Trnovskem gozdu – eden poteka nekje od Male lazne skozi Smrečje do Krnice, drugi, vzhodneje, pa od Magazina v Tisovcu do Majerije med Kovkom in Gozdom, na Gori. Ker je Trnovska planota kar visoka pregrada (Golaki sežejo do 1500 m nad morje), takšni nižji prehodi dejansko pomenijo lažjo selitveno pot za ptice, predvsem za redkega gozdnega jereba in divjega petelina (vir: Maksimiljan Mohorič: Natura 2000, Trnovski gozd, predlog posebnega zaščitenega območja, strokovne podlage, 2003). Med zavarovanimi območji pa lahko omenimo še gozdni rezervat Golaki – Smrekova draga. Benetk. Izjemen je pogled tudi proti zalivom, jo tudi "tepe" – osrednji del severozahodu, saj se prav tam Soča ima tako rekoč gorsko podnebje. Tu so še zadnjič na svoji poti "stiska" med doma mrzle, burjaste zime, pomladi, Sabotin in Sveto goro, za solkanskim ki zamujajo, ko spodaj na Goriškem mostom ima končno več prostora. in Vipavskem že vse dehti. Pa namo­Ti visoki robovi pa omogočajo tudi čenost. Tedaj, ko se oblačne mase, ki prelestne poglede na sever, kjer izza jih nosi topel in vlažen jugozahodnik spleta planot in slemen vedno sijejo ("morník") iznad Sredozemlja, zaletijo Julijci – beli v zimskem času od snega, v to pregrado, Trnovski gozd dobro v toplih mesecih pa od apnenca. zalije ali zasneži, zato sneg ponekod Spomin in hrepenenje za vsakega najdemo še v maju. gornika. Pogledi pa sežejo še dlje, tudi do daljnih Dolomitov.Divjina, ki mora ostati Prav dejstvo, da je Trnovska planota Bolj ko se iz vasice Trnovo proti zadnje večje višavje pred Tržaškim vzhodu prebijamo v osrednji del . Banjšice, zadaj najvišji deli Trnovskega gozda Foto: Mirko Bijuklić . Sveta gora, grgarska kotlina in Banjšice Foto: Marjan Bradeško . Kozijska grapa iz doline Trebuše, desno Skopica Foto: Anka Vončina . Iznad Čepovana že kukajo Julijci Foto: Marjan Bradeško . Dolina Trebuše in Julijske Alpe s Poldanovca Foto: Anka Vončina . V spomin vsem, "ki so morali na tem hribu umreti". Foto: Marjan Bradeško Trnovskega gozda, v večje divjine vstopamo. Vse je kraško, med raz­metanimi skalami se sivijo bukve. Izbrani izleti Vsak od predlaganih izletov ima drugo izhodišče, vsi štirje pa so vezani na severozahodni del Trnovske planote, na tisti nekoliko bolj senčni del, ki prepada v Čepovanski dol oziroma v Trebušo ( južni obronki so namreč vedno obsijani s soncem). Vsi izleti so kratki, nezahtevni in primerni tudi za otroke. V senčnih, mrzlih delih se košate smreke, ki jim veter ne da "razpro­streti kril", s koreninami trdno oprijemljejo skromne zemlje in kamenja. Ko tako nekje po sredini hrbta med Čepovanskim dolom – od tam ga niti ne vidimo – in Vipavsko dolino, skrito za južnimi obronki, lezemo proti vzhodu, se pred nami nenadoma razgrnejo go­ličave. Lokve. Skoraj človek ne bi več pričakoval naselja, a tam, res sredi gozdov, nas pozdravijo prijetne zelenice, če pridemo poleti – pozimi pa je to pusta in bela, v megli in sneženju povsem izgubljena, a po svoje spet silno lepa pokrajina. Razdrapan svet Kdor rad "poletí", vsaj z mislimi, saj drugače je prenevarno, pa ga med dolino Trebuščice in Čepovanskim dolom čaka nekaj imenitnih "govcev" – vrhov, ki so goli in malce kamniti, kot nekakšen ladijski kljun štrlijo tja nad Trebušo (Govci je ime za ves severni del Trnovskega gozda): Poldanovec, najizrazitejši, pa Stanov rob in povsem na severu, že nad dolino Idrijce, Vrh Skopice. Na teh vrhovih se obiskovalcu razkrije vsa geološka zgodovina, kajti svet pod njimi je razdrapan in razlomljen, naguban in zvit od tisočletij. V dolino Trebuščice se stekajo številne stranske doline, grape, polne slapov, globoko vrezane v okoliška pobočja. Komaj jih je mogoče našteti, a na vzhodu, če gremo po dolini proti severu, si sledijo Srna grapa, Mkcova grapa, Pršjak in sloviti Gačnik, druga najhujša grapa nekdanje Avstro­Ogrske, na zahodu pa izstopata grapa V malnih in Kozjek, v vznožju Vrha Skopice. Pobočja na čepovansko stran so vendarle bolj prijazna, manj razdrapana, a vseeno strma, ponekod tudi skalnata. Trupla, naložena druga na drugo Škabrijel je zaradi svoje izpostavljenosti v času soške fronte doživel eno največjih kalvarij prve svetovne vojne. Vedno nove in nove skupine avstro-ogrskih vojakov, ki so prihajale iz zaledja ( Trnovski gozd – Ravnica, Lokve, Čepovan), so pomorile granate italijanskih topov, ki so zaradi odprtega terena imeli lahko delo. Vrh in pobočja so bila po koncu obstreljevanja povsem gola, razrita do kamenja, trupla mrtvih vojakov po ponekod naložena drugo na drugega. Temu delu soške fronte je Vasja Klavora posvetil celotno knjigo z naslovom Škabrijel. Danes se je vrh ponovno obrasel. "Jezera" hladu Trnovski gozd je kraški, zato so v njem številne vr tače, jame z ostanki ledu (ledenice, najbolj znana je Velika ledena jama v Paradani), uvale oziroma drage. Skupna značilnost je, da se v te udrte dele ujame hladen zrak in jih spremeni v mrazišča, "jezera" hladu. Slednji vpliva na vegetacijo in rastlinske pasove obrne "na glavo". Najbolj znana je Smrekova draga na severnem delu Golakov, podobna je Mojska draga na južni strani Poldanovca. V svet mrazišč sodijo tudi "lazne", travne krčevine, obdane z gozdovi, kot je denimo Mala lazna, pa globeli, kot je Smrečje z Avško lazno. Vsa našteta mrazišča so najlaže dostopna z Lokev. Suhi kamniti zidci omejujejo vse, kar v Trnovskem gozdu ni gozd. Foto: Mirko Bijuklić Pritajeno stopa noga … Gotovo je ves svet Čepovanskega dola in sosednjih planot – Banjšic in Trnovskega gozda – raj za vse, ki iščejo starožitnost, samoto, drugačnost,oddaljenost in divjino. Čepovanske Vrše, kraj, kjer je nekoč živelo okoli sto ljudi, je danes le še svet razvalin, le hiša Brezavščkovega (Brežovžkovega)Luka je obnovljena (obnovila jo je pašna skupnost). Zapuščene poti, divji prehodi iz ene v drugo dolino, celo skrivnostna verovanja, ki sta jih tako dobro ujela v knjigo Let v Lunino senco Pavel Medvešček in Rafael Podobnik, še burijo domišljijo. Morda je na poteh prisoten tudi kanček pritajenega strahu, v smislu: "Kaj pa?" Če se izgubim, če pride medved, če …Vse bo lepo in prav, poti so označene, gozdne živali pa – ničk­olikokrat sem bil že tam, videl divjega petelina, velikansko sovo, gamse, košute, pozimi tudi sledi medvedjih šap, pa dve drsalnici, ki sta jih naredila razigrana medveda, ko sta se po snegu podričala na gozdno cesto … A videl medveda še nisem. Zato vas prijazno vabim, da greste tudi vi. Z vso spo­štljivostjo do narave, živali in rastlin, z obzirom do redkih prebivalcev in z znanjem, ki ga planinci premoremo. Tudi sami boste o svojih doživetjih z veseljem pripovedovali drugim. m Mrazišče Mojska draga pod Mojskim vrhom s Poldanovca Foto: Marjan Bradeško Cerkvice svetega Gabrijela, ki je stala na vrhu pred pr vo svetovno vojno, že zdavnaj ni več. A ime je ostalo. Predvsem pa je ostal spomin na opustošenje po 11. soški bitki. Pisatelj France Bevk je takole zapisal: "Gora svetega Gabrijela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva. Mrzla gledaš, skrhana, ožgana, okrvavljena …" Povabilo na pot? K sreči je danes gora prijazna, borovi gozdovi pri­jetno diše, kostanji v vznožju bujno cvetijo, razgledni stolp na vrhu pa odpira neskončna obzorja. Vsak čas bo minilo sto let od soške fronte … Zahtevnost: Nezahtevna označe­na in neoznačena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Višina: 646 m Višina izhodišča: 336 m Višinska razlika: 350 m Izhodišče: Prevala, sedlo med Sveto goro in Škabrijelom. WGS84: 45,984, 13,664 Dostop po cesti iz Nove Gorice/ Solkana proti Trnovem. Avto pustimo na sedlu na peščenem parkirišču levo od ceste. Koče: Ob poti ni planinskih postojank. Časi: Prevala–Škabrijel 1 h Škabrijel–Prevala 45 min Skupaj 2 h Sezona: Vsi letni časi. Zemljevida: Posočje, Rezija in vzhodna Benečija, Kartografija, 1 : 40.000; Veliki atlas Slovenije, list 135, Mladinska knjiga, 1 : 50.000. Vzpon: Na desni ob cesti od smerne table "Škabrijel 1h" gremo po peščeni poti skoraj vodoravno, ob strelskih jarkih. Na prvem razcepu narav­nost, markacij tu ni, po kolovo­zu ves čas še naprej proti jugu, celo rahlo navzdol. Pri poslopju nad potjo (kozolec) zavijemo ostro levo strmo navzgor (v smeri vrha) na markacije, ki • na jugu, Cibja vas na vzhodu), vozilo pustimo v bližini izbra­nega izhodišča (ali pa kar sredi vasi). Tu podajamo opis poti, ki jo pričnemo na severnem izhodišču, na Skokovem vrhu. Koče: Ob poti ni planinskih postojank. Časi: Izhodišče (Skokov vrh)– cesta Lokve–Trnovo 45 min Cesta Lokve–Trnovo–Poncala 45 min Poncala–Cibja vas 30 min Cibja vas–izhodišče 30 min Skupaj 2.30 h Sezona: Vsi letni časi. Zemljevidi: Pot ni označena na nobenem od naštetih zemljevi­dov. Označena je le na zloženki, ki jo dobimo v gostiščih na Lokvah. Posočje, Rezija in vzhodna Be­nečija, Kartografija , 1 : 40.000; Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000; Veliki atlas Slovenije, list 116 in (deloma) list 136, Mladinska knjiga, 1 : 50.000. |33| Krožni obhod Lokev, v jeziku domačinov Lok ví, dejansko večji del poteka za kamnitim zidom. Pot obuja spomin na čase izpred prve svetovne vojne, ko je bilo zasebno zemljišče domačinov z Lokev od državnih gozdov ločeno z zidom, ki so ga prebivalci zgradili z odstranjevanjem kamenja s travnih površin te "gozdne jase". Lok ve so bile tako neke vrste enklava, in državni gozdarski in lovski nadzorniki so lahko hodili le za zidom. Tako bomo na tej poti hodili po nekdanjih, a dobro ohranjenih sledeh. Predvsem pa bomo začutili divjino Trnovskega gozda, ves čas varno oddaljeni le nekaj korakov od naselja. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Zaradi gozda je potrebna pozornost pri ori­entaciji – če po dobrih 50 m ni oznak, smo verjetno že zgrešili. Pot je sicer vzorno označena s Knafelčevo markacijo, ki ji je dodana rdeča ali bela črka Z. Pozor – pot je v megli ali slabi vidljivosti neprimerna, saj je orientacija na planoti in v gozdu kljub dobrim markacijam v takem vremenu zelo zahtevna. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Višina: pribl. 1060 m (najvišja točka na krožni poti, na vrhu smučišča) Višina izhodišča: 968 m (preval Skokov vrh ob cesti Lokve–Čepovan) Višinska razlika: pribl. 300 m Izhodišče: Lokve. WGS84: 46,018, 13,786 Tja pridemo najlaže iz Nove Gorice (Solkana) skozi Trnovo. Ker ima pot tri izhodišča (Skokov vrh na severu, Poncala privedejo iznad Solkana mimo sv. Katarine (gostišče Kekec). Pri lesenem nadstrešku (za nekaj oseb) se pot položi in se desno v velikem loku približa vrhu. Na vrhu je imeniten in trden razgledni stolp. Sestop: Sestopimo proti severovzhodu v smeri Ravnice (puščica) navzdol do kolovoza. Markirana pot ga prečka, mi pa gremo kar levo po njem. Kolovoz v slabe pol ure privede do asfaltne ceste Trnovo–Solkan. Po njej je še dobrih deset minut do izhodišča. Pozor! Cesta je ozka in precej prometna, zelo previdno! Namig: Kdor noče kratke za­ključne hoje po (precej nevarni) asfaltni cesti, se lahko vrne po poti vzpona. Seveda pa na Ška­brijel vodijo še druge poti – prej omenjena mimo Sv. Katarine ali pa tista z jugovzhoda, s sedla Vratca pod Ravnico. Marjan Bradeško Opis: Izpred obvestilne table na prelazu (Skokov vrh) gremo kratko po stranski cesti navzdol, kmalu zavijemo levo navzgor v gozd in do sedelca, kjer prečimo gozdno cesto na Črni vrh (ki je na desni nad nami, oddajnik). Nadaljujemo navzdol skozi gozd do zadnjih hiš v smeri proti Trnovem, nato čez gozdno pot in levo skozi gozd še malo navzdol, potem pa pri več markacijah levo navzgor na cesto Lokve–Trnovo. Z nje nadaljujemo navzgor v gozd. Ko se stezica uravna, hodimo nekoliko levo ves čas po seve­rovzhodnih pobočjih Prezrena (čistino Lokev in zid imamo več ali manj ves čas v bližini) do ceste Lokve–Predmeja (kraj se imenuje Poncala). S ceste zavijemo levo na gozdno cesto in po 150 m zopet levo v gozd. Ves čas hodimo ob zidu po zahodnih pobočjih Velike Ilovice. Prečkamo dve opuščeni smučarski progi, pri tretji se na zgornji postaji vlečnice spustimo navzdol do ceste Lokve–Lazna. Po njej gremo levo proti Lokvam do prvih hiš (Cibja vas). Tam zavijemo desno navzgor v smeri Škola (oznake Z pri markacijah nekaj časa ni), potem levo in vodoravno po zahodnem pobočju Škola, na koncu sledi še kratek spust nazaj na preval Skokov vrh. Marjan Bradeško Kot na kljunu ladje, ki plove v ponuja največ. Ne le, da se v navduši pravi blodnjak vrhov sinjine nad Trebušo, je stati na daljavi čez vse obzorje širijo Trnovskega gozda z divjimi tem izjemno razglednem in na naše Alpe, ker je vrh umaknjen razoranimi stenami Govcev sever strašno prepadnem vrhu. na rob planote, pod seboj (previdno, ne preveč na rob!). Poldanovec je del Govcev, vidimo tudi mrazišče Mojsko Zaradi visokega izhodišča je ta razdrapanega severnega robu drago, podobno, kot je slovita drzni vrh presenetljivo lahko Trnovskega gozda nad pore- Smrekova draga pod bližnjimi dostopen. čjem Trebuščice. Ni najvišji, a Golaki. Predvsem pa nas Zahtevnost: Nezahtevna ozna­čena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Višina: 1299 m Višina izhodišča: 1040 m Višinska razlika: 450 m Izhodišče: Odcep gozdne ceste ob cesti Lokve–Lazna. WGS84: 46,016, 13,806 Tja pridemo najlaže iz Nove Gorice (Solkana) skozi Trnovo in Lokve. Vozilo pustimo na primernem mestu na odcepu (tabla Poldanovec). Koče: Ob poti ni planinskih postojank. Časi: Odcep gozdne ceste– odcep stezice na S robu Mojske drage 1.15 h Odcep stezice–Poldanovec 45 min Poldanovec–izhodišče 1.45 h Skupaj 4 h Sezona: Vsi kopni letni časi. Zemljevidi: Posočje, Rezija in vzhodna Benečija, Kartografija, 1 : 40.000; Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljan­sko hribovje. PZS, 1 : 50.000; • Kot nekakšen polotok se od Tr­novskega gozda na sever med Čepovanskim dolom in dolino Trebuše "iztegne" ozek greben, ki ga že nad dolino Idrijce zaključuje Vrh Skopice. Pot s prevala Drnulk je pot v zgo­dovino. Zaselka Velike Vrše in Male Vrše sta nekoč premogla skoraj sto prebivalcev, danes tam stojijo, pravzaprav padajo, le še razvaline. Edino nekdanji dom Brezavščkovega Luka si je pred kratkim nadel novo podobo. Samoten, razgleden svet, prelepa pot mimo Cvekarjevega bukovega drevoreda preko samotnega travnika, mimo mračnega ugreza Kozijske grape na vrh, ki pokaže, kaj je to svet grap in "govcev" (severnih strmali Trnovskega gozda). Zahtevnost: Nezahtevna označe­na in neoznačena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Višina: 863 m Višina izhodišča: 761 m Višinska razlika: 300 m Izhodišče: Preval Drnulk na cesti Čepovan–Dolenja Trebuša. WGS84: 46,067, 13,809 Do tja pridemo iz Nove Gorice (Solkana) preko Grgarja in Čepo­vana (lahko tudi iz Mosta na Soči), kjer sledimo odcepu za Dolenjo Trebušo. Na sedlo pridemo tudi iz Dolenje Trebuše, kjer sledimo oznakam za Čepovan. Koče: Ob poti ni planinskih postojank. Časi: Preval Drnulk–Vrh Skopice 1.30 h Vrh Skopice–preval Drnulk 1.15 h Skupaj 3 h Sezona: Vsi letni časi. Zemljevidi: Posočje, Rezija in vzhodna Benečija, Kartografija, 1 : 40.000; Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, PZS, 1 : 50.000; Veliki atlas |35| Veliki atlas Slovenije, list 116, Mladinska knjiga, 1 : 50.000. Vzpon: S ceste Lokve–Lazna pri smerokazu "Poldanovec" za­vijemo desno in gremo mimo zapornice po gozdni cesti ves čas proti jugovzhodu rahlo navzgor po zahodnih pobočjih Malega Češevika in Mojskega vrha do sedla, kjer na drugi strani Mojske drage zagledamo Poldanovec, 1299 m. S sedla se spustimo rahlo navzdol proti jugu do razcepa cest (tu se nam ponuja krožni obhod Mojske drage), nadaljujemo levo proti severu po vzhodnih pobočjih Mojskega vrha ter rahlo navzdol do severnega roba drage, tam stopimo s ceste na stezico in po njej levo navzgor na rob Govcev. Po robu, ki se levo strmo grezi v Trebušo, nadaljujemo do vršnega dela Poldanovca. Povzpnemo se po strmem kolovozu in z njega zavijemo levo na stezico in po njej strmo navzgor na razgledni vrh. Pozor, vrh je zelo prepaden. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Iz Mojske drage nas čaka še dobrih 100 m vzpona. Namig: Povratek je mogoč tudi po cesti okoli Mojske drage, s čimer naredimo krožni obhod tega velikega mrazišča. Marjan Bradeško Slovenije, list 116, Mladinska knjiga, 1 : 50.000. Vzpon: S prevala Drnulk krenemo na sever po razdrapani, precej strmi slabi cesti navzgor na ozek rob ter skozi gozd vodoravno do travnikov na Velikih Vršah. Sredi planote pri smerokazu "SVPB Male Vrše" (desno spodaj je ob­novljena kmetija) zavijemo levo |36| po dolu in pri razvalinah Cvekar­jeve domačije nadaljujemo skozi bukov drevored na robu. Preko čudovitega razglednega travnika stopimo rahlo levo v gozd (pašna ograja), se spustimo do ozkega sedla, kjer se desno v prepadnih pečinah v Trebušo grezi Kozijska grapa. Po krajšem vzponu prek robu in vodoravni hoji nad zapuščenimi travniki pridemo do razvalin kmetij na Malih Vršah. Pod spomenikom (tu je bila ena od enot bolnice Pavle) se spusti­mo rahlo navzdol na novo cesto, ki pride s prevala Vrata (grda rana, ki je "razrezala" nekdanjo stezico). Naredimo nekaj korakov po cesti proti severu in zavijemo desno skozi redek gozdiček na Vrh Skopice, 863 m. Za še boljši razgled priporočamo (previ­dno!) spust proti vzhodu na nižji razglednejši rob. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Tudi pri sestopu nas čaka rahel vzpon s sedla nad Kozijsko grapo. Marjan Bradeško Od številnih možnosti pristopa na Sveto goro (v Zagorju se uporablja le to ime) je ta iz Zagorja najbolj običajen. Vzpon je mogoč tako s cestnimi in treking kolesi (v tem primeru le sledimo asfaltni cesti iz Zagorja skozi Čolnišče, Šentlambert in Rovišče) kot z gorskimi kolesi po poti, ki jo opisujemo. Tura postreže z raznovrstnostjo in razgibanostjo terena, saj vodi skozi stare vasi, različne vrste gozdov, po odprtem in razglednem slemenu, ima strme vzpone in blage spuste, na koncu pa smo nagrajeni še s panoramsko vožnjo nad Zagorjem. Skratka, na tej poti je več kot dovolj razlogov za priljubljenost med različnimi vrstami kolesarjev, kar doka­zuje tudi številčna udeležba na tradicionalnem kolesarskem vzponu ob občinskem prazniku v začetku avgusta. Zahtevnost: Srednje težka turno­kolesarska tura – 3 (vzponi V4, spusti S4). Oprema: Gorsko kolo. Nadmorska višina: 852 m Višina izhodišča: 250 m Višinska razlika: 602 m Dolžina: 25 km Izhodišče: Zagorje, parkirišče pred spomenikom Rudarskim rodovom v neposredni bližini bivše rudarske uprave. WGS84: 46,13865425, 14,99148555. Iz Ljubljane pridemo do sem po avtocesti preko Trojan (izvoz Zagorje), po regionalni cesti skozi Moravče in Izlake ali po regionalni cesti ob Savi skozi Litijo. Iz smeri Celja lahko izbere­mo avtocesto skozi Trojane (izvoz Zagorje) ali regionalno cesto skozi Laško, Hrastnik in Trbovlje. Iz smeri Krškega in Sevnice se pripeljemo skozi Zidani Most ter ob reki Savi navzgor do Zagorja, kjer zavijemo na most čez Savo in nadaljujemo proti centru mesta, kjer je izhodišče. Koča: Planinski dom na Zasavski sv. gori, 822 m, telefon 03 567 81 62, mobilni telefon 040 185 103. Časi: Izhodišče–vrh Zasavske sv. gore 1.30 h Spust 1.30 h Skupaj 3 h Sezona: Vsi letni časi. Zemljevid: Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000. Vzpon: Od Zagorja do vasi Jablana skozi Čolnišče poteka precej naporen vzpon po asfaltni cesti. V vasi Jablana asfaltno cesto zamenja makadamska cesta in narava spremeni podobo nižin­skega v gorski svet. Teren se tukaj prevesi in v kratkih skokih gor-dol sledimo razglednemu slemenu, ki nas pripelje na travnato • Na Zasavsko sv. goro pridemo časovno neodvisnega pristopa Oprema: Cestno kolo, treking s kolesom z Izlak le po asfaltni na to razgledno goro. Žal pa pot kolo, gorsko kolo. cesti, zato je ta varianta primer- ne postreže z razgledom, saj v Nadmorska višina: 852 m na za cestna (če se vračamo v drugem delu poteka predvsem Višina izhodišča: 310 m smeri pristopa ali skozi Vidrgo) po gozdu. Lepih razgledov Višinska razlika: 542 m in treking kolesa. Za spust pa bomo deležni šele na cilju. Dolžina: 16 km je na voljo več možnosti, tudi Izhodišče: Izlake, parkirišče pred za tiste bolj zahtevne. Tura je Zahtevnost: Lahka turnokolesar­ picerijo Čebelica nasproti pod­ primerna za manj zahtevne ko­ ska tura – 2 (vzponi V1, spusti jetja ETI. WGS84: 46,14906741, lesarje, ki si želijo udobnega in S1). 14,92462155. Do sem lahko pridemo iz šte­vilnih smeri. Iz smeri Ljubljane po avtocesti preko Trojan (izvoz Zagorje), po regionalni cesti skozi Moravče ali po regionalni cesti ob Savi skozi Litijo. Iz smeri Celja lahko izberemo avtocesto skozi Trojane ali regionalno cesto skozi Laško in Hrastnik, iz smeri Krškega in Sevnice pa cesto skozi Zidani Most ter ob reki Savi navzgor do Zagorja, kjer zavijemo na most čez Savo in nadaljujemo do Izlak. Koča: Planinski dom na Zasavski sv. gori, 822 m, telefon 03 567 81 62, mobilni telefon 040 185 103. Časi: Izhodišče–vrh Zasavske sv. gore 1 h Spust 45 min Skupaj 1.45 h Sezona: Vsi letni časi. Zemljevidi: Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se odpra­vimo v smeri Mlinš (zahodno od Izlak) in po 100 m zavijemo levo na jugovzhod proti Šemniku. Kmalu se cesta strmo |37| planoto Plešo, priljubljeno pri­reditveno mesto in družabno stičišče Zagorjanov ob prazniku dela. Plešo prečimo po mar­kirani poti, ki nas vodi v gozd in strmo navzdol. Po kratkem spustu se ponovno znajdemo na makadamski cesti, vendar le za približno dvajset metrov, nato zavijemo desno na kolovoz in skozi gozd do asfaltne ceste, po kateri hitro dosežemo cilj. Spust: V prvem delu se spu­stimo po smeri vzpona, pred zaselkom Kobiljek (lahko tudi v Kobiljku) pa zavijemo proti smučišču Marela. Od tam nadaljujemo po makadamski cesti proti vasi Jablana. Malo pred vasjo zavijemo levo navzdol k vasema Vodice in Čolnišče. V Čolnišču zapeljemo na glavno cesto, po kateri se spustimo proti Zagorju. Med spustom hitrost zelo naraste, zato moramo biti pozorni na pot, saj nas ta na najhitrejšem delu vodi ostro v desno v lep in gosto zaraščen gozd. Iz gozda se pripeljemo na panoram­sko makadamsko cesto nad Zagorjem. To je zadnje dejanje ture pred spustom do izho­dišča, zato si vzemimo čas in uživajmo v prelepem razgledu. Franci Razpet vzpne in nad prvim zaselkom zavijemo desno v smer Krač. Od tod do priključka na glavno cesto, ki pripelje iz Vidrge, se cesta dviga naravnost in ena­komerno strmo. Ko dosežemo glavno cesto, zavijemo ostro v levo navzgor v smeri Sv. gore in strmina postane znosnejša. Po ovinkasti cesti, ki poševno preči severno gozdnato pobočje Sv. gore, vozimo približno štiri kilometre, nato pa se pred nas postavi še zadnji strm, a kratek vzpon pred ciljem. Spust: V prvem delu poteka spust po smeri vzpona, na križ­išču, kjer smo ob vzponu zavili na glavno cesto, pa zapeljemo naravnost proti vasema Ravne in Breznik. Sledi še lep spust v Mlinše po deloma makadamski in deloma asfaltni cesti. V Mlinšah se pripeljemo narav­nost v križišče z glavno cesto, ki vodi iz Moravč skozi Kandrše na Izlake. Zavijemo desno proti izhodišču in vozimo približno štiri kilometre po regionalni cesti rahlo navzdol. Franci Razpet Zahodno od vrha Zasavske sv. gore se greben pogorja spusti in se v vasi Slivna dotakne geometričnega središča Slovenije (GEOSS). Pod Slivno na južni strani grebena leži vas Vače, znana po Vaški situli, njeno kopijo si lahko ogledamo v vasi Klenik, skozi katero vodi naša pot. Tura je lahka in primerna za vse, ki bi radi v enem zamahu spoznali celotni zahodni del pogorja Zasavske sv. gore, saj nas vodi z zahoda na severno stran, od koder dosežemo vrh, nato pa se po južni panoramski strani spustimo nazaj do izhodišča. Kljub temu da pot teče po asfaltni podlagi in skozi naseljena področja, pa ljubiteljev narave ne bo pustila ravnodušnih, saj postreže z lepimi razgledi proti dolenjskim hribom in s številnimi zanimivostmi na poti. Turo bolj kot gorskim kolesarjem priporo­čam tehnično manj zahtevnim in popotniško naravnanim kolesarjem s treking kolesi. Zahtevnost: Lahka turnokolesarska tura – 2 (vzponi V2, spusti S2). Z vrha Zasavske sv. gore v smeri Vač vodi tudi planinska pot, ki jo kolesarjem odsvetujem. Zaradi strmega naklona in mehke podlage lahko hitro pride do nesreče. Oprema: Treking kolo, gorsko kolo. Nadmorska višina: 852 m Višina izhodišča: 529 m Višinska razlika: 323 m Dolžina: 18 km Izhodišče: Vače. WGS84: 46,12005346, 14,8377791. Sem se lahko pripeljemo iz Ljubljane po regionalni cesti skozi Moravče in Kandrše, kjer zavijemo desno v smeri Slivne ali po regionalni cesti ob Savi do Spodnjega Hotiča, tu pa zavijemo levo proti Vačam. Iz smeri Celja izberemo avtocesto ali staro regionalno cesto čez Trojane (izvoz Zagorje), na Izlakah zavijemo desno na regi­onalno cesto Izlake–Moravče in se po njej pripeljemo do Kandrš ter naprej proti Slivni. Iz smeri Krškega in Sevnice pridemo skozi Zidani Most in ob reki Savi navzgor do Zagorja, kjer zape­ljemo čez most nad reko Savo ter nadaljujemo do Izlak, kjer zavijemo desno na regionalno cesto Izlake–Moravče in se po njej pripeljemo do Kandrš ter naprej proti Slivni. Koča: Planinski dom na Zasavski sv. gori, 822 m, telefon 03 567 81 62, mobilni telefon 040 185 103. Časi: Izhodišče–vrh Zasavske sv. gore 1.30 h Spust 45 min Skupaj 2–2.30 h Sezona: Kopni letni časi. Zemljevid: Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se usmerimo proti vasi Klenik in sledimo dobro • Iz kraja Sava vodi na Zasavsko sv. goro lepa in razgibana pot z odlično prometno povezavo do izhodišča, saj se do njega lahko pripeljemo z avtom ali vlakom. Žal ture ne moremo popestriti s kakšno varianto spusta, ker gorskim kolesarjem asfaltne podlage niso ravno pogodu, prav veliko prehodov pa strma pobočja, ki padajo proti reki Savi, ne nudijo. Tura je primerna predvsem za gorske kolesarje, kolesarji s treking kolesi ne bodo imeli prevelikih težav. Zahtevnost: Srednje težka turno­kolesarska tura – 3 (vzponi V3, spusti S3). Oprema: Treking kolo, gorsko kolo. Nadmorska višina: 852 m Višina izhodišča: 232 m Višinska razlika: 620 m Dolžina: 15 km Izhodišče: Železniška postaja Sava. WGS84: 46,08795512, 14,89267329. Iz Ljubljane se pripeljemo po regionalni cesti ob reki Savi mimo Litije ali z vlakom do železniške postaje Sava. Iz celjske smeri imamo na voljo dve možnosti: prva je avtoce­sta čez Trojane (izvoz Zagorje) skozi Zagorje in ob reki Savi navzgor do kraja Sava, druga pa je prihod po regionalni cesti skozi Laško, Hrastnik in ob reki Savi navzgor do kraja Sava. Iz smeri Krško in Sevnica pridemo skozi Zidani Most, Hrastnik in Zagorje ter ob reki Savi navzgor do kraja Sava. Koča: Planinski dom na Zasavski sv. gori, 822 m, telefon 03 567 81 62, mobilni telefon 040 185 103. Časi: Izhodišče–vrh Zasavske sv. gore 1.30 h Spust 45 min Skupaj 2–2.30 h Sezona: Kopni letni časi. Zemljevid: Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se vzpnemo po asfaltni cesti strmo navzgor proti vasi Leše. Malo nad vasjo sledimo |39| označeni cesti v smeri Zasavske sv. gore. Asfaltna podlaga se hitro spremeni v makadamsko, napredujemo rahlo navzgor skozi zaselek Cvetež, dokler se cesta ne začne bolj strmo dvigati. Pod vzpetino z imenom Kuklja zavijemo levo in po makadamski cesti preidemo okrog na severno stran pogorja Zasavske sv. gore. Čaka nas kratek in zmeren vzpon v območju gozda, nato pa se cesta začne spuščati proti zaselku Razpotje, ki leži severno pod Zasavsko sv. goro. Pot nas pripelje na glavno asfaltno cesto, ki pripelje iz Vidrge, in sledimo ji do cilja. Spust: Spust v celoti poteka po asfaltu. Z vrha se najprej spustimo po smeri pristopa, na križišču pod Zasavsko sv. goro pri planinskem domu pa zavijemo desno, na južno stran. Strmo se spustimo proti vasi Rovišče, toda paziti moramo, da se ne zapeljemo predaleč, saj naša pot pred vasjo zavije ostro desno po približno enem kilometru. Izbe­remo odcep proti Vačam in nato le še sledimo cestnim oznakam, ki nas skozi vasi Podbukovje, Laze in Potok pri Vačah pripeljejo nazaj do izhodišča. Franci Razpet planinskim markacijam z asfaltne ceste na kolovoz, ki se kmalu spremeni v široko planinsko pot. Markirani poti sledimo skozi gozd, ki nas pri­pelje v podnožje Zasavske sv. gore malo pod vasjo Rovišče. Po kolovozu se pripeljemo do glavne asfaltne ceste iz Zagorja na Zasavsko sv. goro. Čaka nas še zadnjih deset minut strmega vzpona, nato pa že uzremo – cerkvico na vrhu razglednega hriba. Spust: Spust poteka po smeri vzpona, za tiste s treking kolesi pa bo mogoče zanimiva še asfaltna varianta skozi sotesko Krnica v zaselek Mošenik. V tem primeru se z Zasavske sv. gore spustimo slabih 400 višinskih metrov v smeri Šent­lamberta, nato pa se držimo smerokazov, ki nas usmerijo desno navzdol proti Mošeniku. Pot nas pripelje vse do struge reke Save, ob kateri v nasprotni smeri njenega toka v približno 10 minutah prikolesarimo do mesta, kjer smo turo začeli. Franci Razpet Iz črnega v zeleno S kolesom na Zasavsko sveto goro Ni nujno, da le korak naprej pomeni napredek, včasih tudi korak nazaj prinese premik v smeri razvoja. To v veliki meri velja tudi v primeru Zagorja. Včasih zeleni, nato črni revir je naredil korak nazaj in ponovno postal zeleni revir z izjemnimi možnostmi za aktivnosti in življenje v povezavi z naravo. Že baron Janez Vajkard Valvazor je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je grad Medija (kjer je danes tudi njegov grob) obdan z visokimi ter z zelenim drevjem pokritimi hribi, ki osvežujejo oči. Iz zelenega v črno Kmalu za tem so na področjudanašnjega Kisovca in Zagorjaodkrili bogata nahajališča premoga,zaradi česar se je začel nagel razvojindustrije v dolini. Poleg rudarstva so se razvile tudi druge vrsteindustrije, število prebivalcev jenaraščalo, narava pa je plačevaladavek razvoju. Usoda je tako hotela,da sem odraščal v dolini v času njene največje gospodarske moči, Besedilo: Franci Razpet S popoldanskim soncem obsijani travniki pod Čemšeniško planino, v ozadju Kum Foto: Franci Razpet in kot bi bilo včeraj, se spominjam,kako smo s prijatelji zgodaj zjutrajodšli v gozd, v drevored, k reki Savi,skratka kamorkoli v naravo, do katere je v Zagorju le deset minut izmesta, in se vrnili pozno popoldnelačni ter utrujeni. Za nas ni biloskrivnosti v okolici Zagorja, ni bilonepresmučanega hriba in ni bilojablane ali češnje, ki je ne bi raubali. Prehodili smo vse poti, skoraj v vsakpotok sem že padel (tudi sredi zime),v reko Savo pa večkrat, in to name­noma, v največje valove in vrtince,samo da smo prišli do koruze na |41| . Osamljena cesta pod Čemšeniško planino je kot ustvarjena za kolesarjenje. Foto: Franci Razpet . Zelena trava nad Zagorjem je miren, nadvse primeren kraj za popoldansko sprostitev na kolesu. Foto: Franci Razpet . Vzpon v Ravensko vas s pogledom na strma pobočja nad koritom reke Save Foto: Franci Razpet . S številnimi hribi obdano Zagorje je odlično izhodišče za raznovrstne aktivnosti v naravi. Foto: Franci Razpet . Spust s Čemšeniške planine. V ozadju se vije gorska veriga z Roviškim vrhom in Zasavsko sveto goro. Foto: Franci Razpet nasprotnem bregu. Takrat smo sepo kopanju v Savi doma morali šeenkrat temeljito skopati, da smosprali s sebe smrad, ki ga je nosilareka. V naravi se je vedno našel kakšenavtomobilski del, ki smo ga lahkouporabili pri igri. Zaradi gostote intemno rjave barve smo po potokuMedija (ime naj bi dobil po kraljevihčeri Medeji, ki je z Argonavtipotovala po Savi navzgor) poimeno­vali pijačo, ki jo dobiš z mešanjemgostega soka in kokakole. Mestnosmetišče na Ruardiju (v bližinimestnega jedra) je bilo priročen virsekundarnih surovin, s katerimi se je vedno dalo na hitro zaslužitikakšen cekin (danes sta na temmestu letališče in del rekreacijskegacentra Europark). Parna lokomoti­va, ki je vozila skozi center Zagorja,je prispevala svojevrstne dišave vzraku, apnenice1 pa so dodale še svojprašni odtis. Prebivalcem se ni zdelonič narobe, če so odpadke odpeljalikar v gozd, tako smo pri gradnjiraznih zavetišč v gozdu vedno imelipri roki vse potrebno (kavč, pralnistroj, štedilnik ipd.). Nazaj v zeleno Od takrat je minilo približno 30 letin Zagorje je medtem postalopopolnoma drugo mesto. Po zaprtjurudnika in zatonu težke industrije vdolini narava hitro celi brazgotine,ki jih je povzročil človek s stoletjatrajajočim izkoriščanjem njenihvirov. Od rudarjenja so ostali le šespomeniki, mesto je popolnomaspremenilo videz, ekološka zavest jemočno prisotna, gibanja za zaščitookolja so dobro organizirana in 1 IGM Zagorje, industrija gradbenega materiala. opravljajo veliko delo v skrbi zaboljše okolje. Spremembe so najbolj očitne včistem naravnem okolju, ki ga vvečini predstavljajo številni okoliškihribi, obarvani z raznovrstnimi odtenki zelene, do katerih vodijozavite in lepe doline. Na travnikihse ponovno pasejo ovce, krave, koze,konji … Čemšeniška planina, Za­savska sveta gora, zasavski Triglav – Kum, Javor, Grašica, Iskranjca,Vrh nad Zagorjem in številni drugimanj znani hribi kot krona obkro­žajo mesto ter s svojimi strmimipobočji nudijo teren za čudovitepanoramske pohodniške, tekaškein kolesarske poti, vzletne točkeza jadralne padalce, plezališča,smučišča in turnosmučarske terene. Ob lepem vremenu se z njihovihvrhov nad morjem sosednjih hribovvidi daleč naokrog po Sloveniji.V reki Savi se ljudje zopet kopajo,potoki so čisti in tudi kvaliteta zrakase hitro izboljšuje. Iz leta v leto sepovečuje število tekačev, kolesarjev,vse več ljubiteljev narave iz Slovenijese udeležuje rekreativnih prireditevv Zagorju. Skratka, za nekoga, ki jetukaj odraščal pred tridesetimi leti,je ta "korak nazaj" vsekakor velikpremik naprej. Ljubitelji naravev okolici Zagorja smo te naravnedanosti poimenovali preprosto"ZaGorske poti". Zagorje in ZaGorske poti imajoizjemno lego v središču Slovenijein s tem dobro prometno povezavo.Ob reki Savi pelje železnica inomogoča preprost ter čist dostopv Zagorje. Cestni promet se je poizgradnji avtocestnega križa z zasa­vske ceste preusmeril na avtocesto,po kateri potrebujete do izhodiščaZaGorskih poti (Trojane) le petnajstminut iz Ljubljane ali Celja. Skratka,v kolikor živite v okolici Ljubljaneali Celja, so vam odlični tereni zaaktivnosti v naravi kot na dlani. Namig za aktiven obisk Če bi me prišlek v našo dolinovprašal za mnenje, kam naj se prvičodpravi na odkrivanje ZaGorskihpoti, bi bila odločitev težka, verjetnopa bi se na koncu, tako kot vedno,odločil za Zasavsko sv. goro, prilju­bljeno izletniško točko ljubiteljevgora iz ožje in širše okolice Zagorja.S svojo lego nudi številne možnostidostopov z vseh smeri neba. Pravvsaka duša najde sebi primerno potdo idiličnega vrha. Zasavska sv.gora in Roviški vrh v njenem ozadju tvorita najvišji del gorske verige, kise začne v Ihanu in tvori levi bregreke Save vse do Zagorja. Od zahodaproti vzhodu je greben na desnistrani omejen z dolino reke Save,na levi pa z dolino potokov Drtij­ščice in Kandrščice. Večinoma se pobočja strmo spuščajo proti dolini,ponekod pa se vrhovi odmaknejostrugi reke in na višinskih prehodihse nahajajo skrbno obdelana polja.Zasavska sv. gora je primeren ciljza vsak dan in v vseh letnih časih, peš ali s kolesom. Do vrha sicervodi asfaltna cesta, vendar pa naj seprehod iz črnega v zeleno ne zaključizgolj pri zatonu industrije, temvečpri slehernem posamezniku, zatopustite motorno vozilo vsaj malcepod vrhom in doživite del narave,kot jo je doživel baron Janez VajkardValvazor. m |43| Po stopinjah ledenikov Pot tisoč in enega jezera Besedilo: Anže Zorman Zgodnja pomlad je ravno topila sneg na parkirišču pred knjižnico. Pohajala mi je zbranost, odložil sem knjigo in preletel naslove z bližnje knjižne police. Trekking and Climbing in Northern Spain (Pohodništvo in plezanje v severni Španiji) se je glasil eden izmed njih. Le površno bi jo preletel, pa se mi je pogled spotaknil ob sliko jezera Estany de Cavallers, na katerega površini so se iznenada zalesketali spomini. Dobra štiri leta je tega, kar sem tam preživel magične tri tedne med nepreštevnimi granitnimi stenami, po katerih sva z Lukom nabirala plezalne vzpone in padce. J e že res, da spomin včasih po svoje postanka ob tistem odseku brzic, ki prikraja podobe in trenutke, pa je služil namesto toaletnega papirja. se vendar tako živo spominjam Ob večerih je stene včasih oblivala nekaterih detajlov dnevnih rutin. oranžna koprena utrujenega sonca in Zajtrka na razgledni pečini, ki naju zelene trave so dobile takšno toplo, je varovala pred pogledi vseprisotnih nekoliko rjavo mehkobo. Spet drugič gorskih čuvajev, jutranje prhe pod je zapihal veter izza anonimne gore ledeno mrzlim in od sončnih žarkov na vzhodu in okoli lune se je ovil razžarjenim slapom in nato še sijoč halo. Takrat so prišle nevihte in Levo: Osupljivi razgled na jezera okoli Refugia Ventoso i Calvell Foto: Anže Zorman predolge ure v premajhnem šotoru. Čez črno, z vertikalnimi sivimi trakovi očrtano steno, imenovano African wall, se je takrat zlival slap in čez dolino Vall de Boi so se podile meglice. Tja naju je zvabilo več sto športno­plezalnih smeri (in nič kaj veliko manj linij, ki terjajo sprotno nameščanje va­rovanja), pa so se v spomin bolj usedli slapovi, ki so ob straneh drli v dolino, nepreštevna jezera v višje ležečih planotah in dolinah in prav nič julijsko ocfuano, marveč bohotno, sveže rastli­nje, ki je raslo ob vznožjih prepadnih in strmo rastočih granitnih ostenj. In prav ta estetska, atmosferska plat me je pritegnila, da sem bolj kot o plezalnih čevljih začel razmišljati o težkem nahrbtniku ter visokogorski pripeki, ki sledi nebeško modrim senzacijam hladnih ledeniških jezer. A thousand and one lakes (Tisoč in eno jezero) sta avtorja zgoraj omenjene bukve poi­menovala šestdnevni treking, ki smo se ga z nekaj modifikacijami namerili prehoditi minulo poletje. Vznožno postopanje (Pont du Suert, Barruera, Vall de Boi) Z nekaj dobro merjene propagande in hudo kunštnim logističnim aranžma­jem se nas je šesterica duš v avgustu počasi nakapljala do vznožja Pirenejev. Kar nekaj tisoč kilometrov Iberije smo že pustili za seboj, eni z lastnim avtomobilom, drugi pa z letalom in iztegnjenim palcem nad razgretim asfaltom. Spočetka nismo bili posebej olimpijsko razpoloženi. Pisec sem ujel grdo zagnojeno grlo in sploh cel paket bolezenskih simptomov, tudi Teja je precej neugodno zbolela, celotnapostava pa je še vedno okrevala po predhodnem tednu festivalskega razvrata. Za bazno oz. regeneracijsko postajo smo izbrali vasico Barruera, ki je nekakšen disneyland starodavne romanske arhitekture ter nekoliko sodobnejšega, pa še vedno zelo bukolično ruralnega oz. hribovskega sloga bivanjskih hiš. Kar celotna dolina Vall de Boi je polna takšnih pretirano ohranjenih, zelo ličnih in prisrčnih vasic, bolj ali manj živečih od turizma in izumljenih tradicij. Prvo in zelo deževno noč smo piratsko preživeli pred lokalnimkampom; kar primerno nas je že takoj sledeči dan prebudila guardia montagna (neke vrste čuvaji nacio­nalnega parka), katerih pridnosti se spominjam še izpred štirih let, ko sem jim kar dvakrat moral razlagati, da si res ne želim plačevati kazni in da sem le nevzgojen slovanski barbar, ki niti ne razume pravil oziroma prepovedi divjega kampiranja. Pa smo sledeči dve noči vsled zdravja ter miru najeli manjši apartma. Pred vznemirljivo lepim okoljem smo se zaprli z oken­skimi polkni in avanturizem živeli le preko kajle ali dveh lokalnega kozjega sira; pustolovsko čast nam je reševal Rok, ki se je zapeljal nekaj kilometrov globlje v dolino in se suvereno zapodil v bližnji priostreni granitni vrh ter pospravil v malho prvega od improvi­ziranih solo plezalnih vzponov. Baje je smer kompaktna štirica in vrhunska zabava. Na dan D smo v El Pont du Suertu, glavnem kraju teh koncev ob stiku ka­talonske in aragonske province, sicer pa nič kaj očarljivem mestecu, nabavili zaloge hrane in v preblisku jasnovidne modrosti tudi podroben zemljevid. Četudi nam je Knjiga (oz. nekaj skeniranih strani) svetovala hranjenje in spanje v refugiih (gorskih kočah), ki so na koncu vsake dnevne etape, smo v kleni delikventski maniri spakirali šotore, spalne vreče in hrano. Mnogo preveč hrane. Mnogo mnogo preveč. In nespametni pisec tega besedila še nekaj knjig za povrh. V klanec in počez (Refugio Ventosa i Calvell, Refugio de Colomers) Kot tovorne mule naloženi smo v breg zagrizli ob šesti uri. Popoldne, kakopak. Pot človeka najprej zapeljemimo temačnega jezera Estany de Cavallers. Na eni strani se vanj idilično zliva strm in razpenjen potok, na drugi ga zapira masiven, čisto malo grozeč jez, ob strani pa se valijo trume po­hajkovalcev. Njih drobne nahrbtnike smo sovražno in prezirljivo ošinjali in si pač mislili svoje o šibkih dušah, nedeljskih planincih, ki ne uspejo pravilno razbrati herojstva naših tisti dan še nerazbolenih ramen. Sicer pa Na levi improvizirani tabor, na desni pa začenja rasti skalovje Cirque de Colomers. Foto: Anže Zorman |45| so trume obiskovalcev, s katerimi smo si delili našo prvo etapo, še kako ute­meljene v prav spektakularni idili. Na obzorju kipijo oddaljeni vrhovi in grebeni, ob izredno lepo nadelani poti pa se vijejo potočki, čez katere moraš občasno poskočiti, drobne brzice in majhni slapovi, tu in tam se ustavi kak tolmunček. In da je vzpon zaokrožen, na vrhu refugio in hladna cerveza (po domače pir), kaki dve jezeri v dolini spodaj in še nekaj jezer v dolini malce višje, nad vsem tem pa se na levi zareže v nebo serija rdečkasto obarvanih granitnih nožev. Milina. Nakar piratska rutina; v gomazečem mraku najti raven in zavetrn prostor, ki ni viden iz refugia ali katere od bližnjih poti, kjer bomo bolj ali manj varni pred vsakršnimi globami oz. skrbniki pravil, ki uravnavajo človeško vedenje v Parcu Nacional d'Aigüestortes i Estany de Sant Maurici, kot se tem koncem dolgovezno reče po katalon­sko. Začetne skrbi nam je kar hitro utišalo védenje, da je okoli nas četica podobno prenočujočih skupin klate­žev, ki so na diskretnost prisegali še precej manj kot mi, in da, kot kaže, tod okrog ni posebej doslednega spošto­vanja pravil. Na kak etični pomislek, ki bi nemara vzniknil ob dejstvu, da ta pravila vendarle skrbijo za relativno neokrnjenost in spoštovanje resnično prelepega konca sveta pogosto nespo­štljive človeške sodrge, pač nimam dostojnega odgovora. Izmuzljivo lahko porečem, da je za nami vedno ostalo le nekaj poležane trave in da te to ni posebej motilo. Nov dan, nove zmage, nova jezera (oh, koliko njih) in … isti štirideset­kilogramski nahrbtnik. Odsotnost pršuta in par kosov kruha se na ramenih pozna bore malo. A je nahrb­tno breme postranska skrb. Medtem ko je pred Rokom kanil kloniti še en fantastično vzpenjajoč se raz, smo mi spoznavali povsem nove dimenzije lepot gorske krajine, ki prav nevarno hodi po robu kiča z vsemi svojimi žuborečimi vodami, mahovi, ličnimi lesenimi mostiči in enim, drugim in tretjim kristalno zvenečim in turkizno valujočim jezerom. Ker so dnevne etape kratke, kake štiri ure za reve brez potujočega gospodinjstva na hrbtu in kakih šest ali sedem ur za našo lagodno odpravo šerp, smo ob četrtem že suvereno pole­žavali po tratah in je vse okoli nas tako lepo dišalo po umetnem kokosu, faktor 30. Nato sedlo, potem že spet pretirano ojezerjena in vodnata dolina in, prejoj kič nebeški, pri prvem ovinku za n­tim jezerom razgled na novo jezero ter dve gorski koči, ki ponosno pazita na njegove vode. Malce nižje smo že, nemara že pod 2000 metri, in prav prijetno toplo je. Človek bi kar pozabil, da si je pred dobre pol ure Aljoša zvil gleženj, se malce pozneje še enkrat prevrnil in nekoliko postrgal koleno, pa da je moje grlo še hudo vneto, da Teja kreha kot za stavo in da – ker smo v trgovini namesto nje nevede nabavili kokos – še vedno nimamo soli. Čez prelaz in naprej (Refugio Ernest Mallafré, Refugio J. M. Blanc) Vsaj v gorah zmote in pomote niso posebej prijetne; v najboljšem primeru shemo naših nahrbtnikov) čez balvane sledili možicem do le nekaj metrov široke škrbine (Portau de Colomers) v na vse smeri raztezajočem in nikjer drugje milostnem skalnem krogu. Circ de Colomers mu rečejo, pri čemer se circ oz. cirque rabi kot termin za prav takšno, za te konce zelo značilno gorsko konfiguracijo. Nemara je odveč omeniti, kaj je ležalo na drugi strani. Mirne modre barve je bilo, zrcalilo je oblake. V slapu se je zlivalo globoko v dolino, ki smo jo obšli po pobočju širokoplečega vrha. Hiteli smo dalje, še vedno smo reševali etapo prejšnjega dne in modro ubrali bližnjico – ter kakopak zarinili v povsem napačno Navkljub z ruto prekritemu šotoru nismo posebej diskretno skrivali metode prenočevanja. Foto: Dunja Živadinov Štebe se post festum sprevržejo v razburljive anekdote. A nam je bila tokrat konfi­guracija terena mila in prav nič na turi se ne more pomeriti z razgledi, ki jih je ponudil napačen odcep oz. sledeča dolina. Gibali smo se na okoli 2500 metrih nadmorske višine, kjer je vsaj 200­stopinjsko panoramo zaokrože­vala neustavljiva gmota sten, grebenov, škrbin in vrhov, segajočih po nekaj sto metrov višje. Nemara se ponavljam, a spektakularnih jezer je bilo spet na pretek; njih mirna površina je še bolj poudarjala nemir milijonov let geolo­ških formiranj. Z nekaj demokratične tiranije večine smo se odločili v prid počitka in sledeči dan zarinili v strm breg in skakljajoč (kolikor je tako lahkotentermin sploh primeren za gravitacijsko smer – in šele pri naslednjem refugiu smo postali na ohrabrujoči cervezi in obroku, ki je očitno transevropska specialiteta vseh gorskih koč – jajčni omleti. Španci jo servirajo še s kajlokruha, premazano s sokom svežega paradižnika in olivnim oljem. Naš vse bolj pomečkani vodniček nam je pre­dlagal, da od tam nadaljujemo po canal path, kjer naslednji dve uri sledite gozdnim jagodam in ne razmišljajte o 70(plus)­kilogramskem nahrbtniku, ki vam tlači ramena in dušo. Konec te etape je refugio, ki pod samimi mogočnimi skalnimi masivi stoji ob romantično valujočem jezercu (resnično mi zmanjkuje vokabularja za popis ambientalnih kvalitet; pač trava, mnogo vode in kup skal na tisoč načinov). Vsled resnično sadističnegabrega pod njim pač ni ostalo pri le eni krvavo in prepoteno prisluženi cervezi, in ko se je že dodobra zvečerilo, so naši šotori in armafleksi še vedno prav arogantno ležali naokrog in pričali o Voda se leno potepa in vije med tratami. Foto: Anže Zorman naših namerah. "Where do you plan to sleep? Because, you know, sleeping outdoors is forbidden around here? "1 nas pobara oskrbnik koče. "Oh, we are going to the next refugio,"2 odvrne Rok z vso suverenostjo, ki je potrebna, da evidentno povsem utrujen in lagoden ter pod temnim nočnim nebom lahko ohraniš resen obraz. "Don't worry, we are tough,"3 še doda ob nejevernem obrazu oskrbnika. Da bi nam res verjel, smo naročili še nekaj cerveze in pozneje prav nič diskretno postavili šotore na beli peščeni plaži ob bližnjem jezeru. Naš skvot je suvereno čakal na mimoidoče agente guardie montagne, in, oh, kako zelo neugodno se je bilo zarana zbuditi ob zvoku španskih glasov. Izgubljen, z zaspanci v očeh in tokrat s še posebej vnetim grlom sem med iskanjem izgovorov blaženo opazil, da glasova nista pripadala gorskim možem postave. Pravica je tudi tokrat pogledala skozi prste. Pa končno navzdol (Refugio Colomina) Naj izpustim nekaj ur presunljive naravne lepote, fantastičnih in dalmatinsko obarvanih odtenkov modre gladine ter oblakov, ki so jih čez jasno nebo trgali in raznašali viso­koleteči vetrovi. Refugio Colomina je fantastično pozicionirana in izjemno prijazna gorska koča; toplo zavetrje pred rezkimi vetrovi, mlade oskrbnice, reliefni zemljevid Pirenejev, prav naše baže hribovcem namenjena skuhaj­­si­sam kuhinja. A vsaj meni je bilo 1 Kje nameravate spati? Spanje zunaj je namreč prepovedano. 2 Oh, do naslednje gorske koče gremo. 3 Ne skrbite, saj smo trpežni. dovolj, zmanjkovalo je tudi tablet in zdravje se je rapidno dezorientiralo, pa smo jo trije ubrali naprej in hajd v dolino. Dva sta nam sledila z nekaj zamika, iščoč romantično jezero (kakopak sta ga našla; takšnega, še posebej kičasto umeščenega med trave, gorske rože in gamsje družine). Rok je potegnil še eno smer na enega od sosednjih vrhov; seveda lepo in do pete težavnostne stopnje segajočo linijov izredno kompaktnem granitu. Mi smo odločitev za spust trpko plačali s skelečimi, kaj skelečimi, rjovečimi rameni. Nahrbtnik je bil, ker sem pač kavalirsko prevzemal dekletova bremena, podobno kot na začetku obtežen z nekaj sto kilogrami muk. Aljošev gleženj si je pač mislil svoje. Pa vendar smo bili poplačani z vednostjo, da je treking zaključen. O verodostojnosti te teze je bilo sicer moč dvomiti, saj sem naslednji dan čez božansko dolino Aigüestortes še dobri dve uri trpel muke asimetrično obteženega 130­kilogramskega nahrb­tnika na dva zelo resna pohodniška dneva podlage. In resnično, niti ne bom omenjal zadnjega jezera. Pač voda. Kup nje. Pa slapovi in tolmuni in najbolj osvežujoči odtenki zelenih trat. Koga briga, dajte mi že beton in razbeljen asfalt. Epilog Reliefni zemljevid na steni Refugia Colomers je še kako plastično izkazal, kako resnično majhen delček Pirenejev smo srečali in kako grozovito ogromne mase lepote so se skrivale daleč pod horizontom. Nemara se vrnem. Nemara se ne. In morda bo čez mnogo let obisk izpred nekaj let in tokratno pot poplavila voda in se bo sonce lomilo v pršenju slapov in bom menil, da si je vso to pravljičnost spomin preprosto izmislil. m Poj in jodlaj, pa čeprav slabo! Nekoč je bilo tako Sedim v polni jedilnici planinske koče in opazujem gornike, kaj počno. Brskajo po nahrbtnikih in ugotavljajo, kaj so pozabili doma, ali si preoblačijo prepoteno perilo. To opravilo me je v jedilnicah vedno motilo, razen če ni kakšna mladenka razkazovala svoje majice. Nekateri resno proučujejo planinsko karto in vodniško knjigo, kje bi se dalo upleniti še kakšen žig. Veliko je tudi razgovorov o opravljenih turah in njihovi težavnosti. Tudi dežurni "vicarji" pridejo na svoj račun. Toda danes nekaj manjka, ali pa se motim? Vem namreč, da smo se včasih petju v planinskih kočah zelo posvečali. P otem listam doma po dveh pe­smaricah: Sto planinskih pesmi (Miro Repič, 1995) in Pesmi za planince (Marjan Rak – Gams, 2008). In glej, v njih najdem nekaj "starih znancev" še iz daljnega leta 1948. V Re­pičevi pesmarici so celo notni zapisi, iz katerih je razvidno, da so se do danes ohranile tudi melodije. Kako se je v kočah pelo, igralo in plesalo V AO Ljubljana­Matica se je v povojnih letih zbral kup mladeničev pod okriljem nekaterih skalašev in drugih starejših plezalcev. Fantje so takrat do­besedno okupirali kamniške planine ter osvajali stare in nove smeri kot po tekočem traku. Nato so prišle na vrsto Besedilo: Peter Muck Julijske Alpe in v njh so nizali nove in nove smeri v grozo Jeseničanov. Urnik obiskovanja gora je bil takrat druga­čen, ker ni bilo prostih sobot, še manj pa avtomobilov. Po službi ali šoli na vlak in v Kamnik, potem peš v Kamni­ško Bistrico in naprej na Kamniško sedlo, kamor si prisopihal v mraku. V koči smo veliko prepevali, včasih tudi ob spremljavi kitare in orglic. Ne spomnim se, kako je zvenelo, spomnim se pa dobro vsebine pesmic. To je bilo enoglasno petje. Redkokdo je zategnil drugi glas, ki se je običajno v nekem delu pesmice ponesrečil. V tej družbi smo imeli tudi izvr­stnega glasbenika, komponista in dirigenta Daneta Škrlja. Danči ni niti z najmanjšo mimiko pokazal, kdaj smo pevci zašli v tonska nasprotja. Z okamenelim smehljajem je spremljal naše izvajanje in iz vljudnosti odpiral usta, toda slišnih zvokov iz njegovega grla ni bilo. Morda je nabiral ideje za kasnejše modernistične kompozicije, Levo: Prepevanje je bilo nekoč zaščitni znak slovenskih planincev. Dandanes ljudje bolj kot zabavo v gorah iščejo mir. Fototeka Slovenskega planinskega muzeja ki so sicer glasbenim laikom nera­zumljive. To sem ugotovil na osnovi sledečega dogodka. Nekoč smo se drli priljubljeno pesem, ki se je preobli­kovala iz znane ameriške Tiger Rag. V slovenskem besedilu je šlo tako: Fantje, tig'r, kje je tigr'r, kakšen tig'r, grozen tig'r, strašen tig'r, joooooj! Prim'te tigra, drž'te tigra, kaj se meni zdi, da bo žajfa, iz tega tigra … Melodija je bila zelo udarna, vendar precej oddaljena od originala. Nenado­ma pa je Dane oživel. Hitro je izpraznil škrnicelj, v katerem je bil kruh, in nanj narisal notno črtovje. Vanj je zmagoslavno načečkal notni zapis naše izvedbe in ga skrbno shranil. Prirejena besedila znanih melodij Naj pevec je bil Miha Verovšek. S Francetom Zupanom sta bila dalj časa uspešen plezalski par. Ta fant nas je naučil mnogoterih pesmic. In kaj smo peli? Zelo različno. Narodne pesmi, pretežno s hudomušno vsebino. Hribovske pesmi. Najbolj priljubljena je bila znana Na nebu zvezde še žarijo, ki je v pesmarici opredeljena kot Štam­fovska. Ta pesem ima še eno verzijo besedila, ki pa spada bolj v "slavno" pesmarico Klinček lesnikov. Največ se je prepevala tista z nešteto kiticami, ki se je običajno začela: "Pa kamniški purgar je lohka bogat …" Ta pesem se danes imenuje Velikoplaninska. Pri njej je bilo zanimivo to, da si je moral sodelujoči med petjem izmisliti novo kitico. Zelo radi smo prepevali tudi hribovsko pesem, katere melodijo smo si izposodili od znane božične pesmi Glej, zvezdice božje. Zelo sem bil presenečen, da sem v pesmarici odkril tudi to. Besedilo pa ni bilo nič kaj podobno originalu: Dons je nedelja, Gospodov je dan, v cerkvi pod korom vsi jagri so zbran', u Bel' pa raubšici imajo svoj dan, bo bliskou pa pokou, g'ms iz kože bo djan … Narodnih pesmi, ki so v obeh pesmaricah, nismo kaj dosti peli. Peli smo druge: Oj, pet zamorčkov šlo je, Če študent na rajžo gre, Kaj nam pa morejo, Mi se 'mamo radi ipd. Posebno poglavje so bile umetne pesmi, ki jih je bilo kar veliko. Če so bila v družbi dekleta, smo se prsili z uglasbeno pesnitvijo Oče Janez ječmen seje, potem malo manj spolzko Frli, frla, frlorica in O, madonca, kolk si fajn. Prepevali smo tudi šlagerje kot: Oj, Pipo, Pipo, Mi smo vsi za Ruse, za zaveznike, Noč in dan čakam na ljudi, Pomni te besede, draga moja in mnogo drugih, ki jih poznamo še danes. Precej pesmi pa je odšlo v pozabo. Petje tudi v steni Razen pesmi smo se med plezarijooglašali s pevskimi izbruhi, posebno natežjih mestih in po uspešnih raztežajih.Na zelo težkih mestih so jih zamenjalekletvice. Taki spontani pevski izbruhi sobili le prvi takti kašne udarne melodije,ki sem jih že nekaj navedel. Miha Vero­všek jih je imel nekaj na zalogi. Najboljse spomnim naslednje: "Oupen ze dorričes" (Open the door Richard). To pesemv celoti je možno slišati na internetu,presneto s starih predvojnih bakelitnih Zelo priljubljena jodlarska je bila tudi: Tri gole riti, na cvirnati niti, so skup prišiti … In zakaj so bili tile trije jodlarskivzkliki tako priljubljeni? Že sam raz­pored črk v prvi vrstici je v jodlarskemstilu. Pomembno pa je, kako zapoješzadnjo besedo. Je precej enostavno. ČrkoR zapoješ globoko, v črki I se povzpneš vfalzet, v črkah TI pa se normalno izpoješ.Ta postopek ponoviš še na ostalih dvehvrsticah. Poskusi, ko boš sam. Še o vriskanju, plesu v okovankah in harmoniki Vriskanje. To je sicer lepa slovenska navada, toda v hribih, kjer odmeva, mora biti vrisk popolno izveden. Kdor vriskanja ne obvlada, naj tega v hribih ne počne. Vrisk, podoben kikirikanju umirajočega petelina ali klicu nekoga, ki se utaplja, vrača gora kot odmev v mogočni realistični obliki avtorju v posmeh in v veselje od smeha zvijajočim se spremljevalcem. Ne vem, v kolikšni meri plaši vriskanje živalski svet, toda pretirano vriskanje res ne Priložnostni planinski pevski zbor z dirigentom na nekem planinskem izletu Fototeka Slovenskega planinskega muzeja plošč. Beseda "ričes" je imela posebenčar, če jo je seveda izrekel Miha. Imelje namreč poseben sočen način izgo­vorjave šumnikov in sičnikov. Nekaterismo znali v steni tudi zajodlati. Lahko sisamo zajodlal, lahko pa je bilo jodlanjepovezano s kakšnim besedilcem: Zdaj pa pištolca poč, tridldadijo, didllalijo dečva pa iz pojstle skoč', didllalijo tridldadijo, spada v gore, posebno, če je podprto z alkoholno paro. Kaj pa ples, ki je ena najstarejših človeških dejavnosti? Včasih se je veliko plesalo po planinskih kočah. Za glasbo so zadoščale že orglice in glavnik s svilenim papirjem, uporaben je bil tudi časopisni papir, ki ima globlji in motnejši glas. Hitro se je navlažil in se ga je moralo večkrat zamenjati. Za ritem se je drgnilo z ročajem metle po lesenih podnicah. Činelo je zamenjal kozarec z žlicami. Pokrovk pa nam oskrbniki niso pustili uporabljati, ker se je od njih krušil emajl. Ritem ni bil niti toliko potreben, ker se je takrat plesalo še v okovanih |49| Godba na pihala čaka na prihod planincev ob otvoritvi koče na Lipanci leta 1951. Fototeka Slovenskega planinskega muzeja gojzericah. Posebno pri polkah je pokalo v ritmu, ko si udarjal v tla, trske so letele na vse strani, dvigal se je prah, oskrbnik pa si je pulil lase. Včasih je celo dosegel, da so si plesalci obuli copate. Spominjam se burne noči na Veliki planini. V koči se je od nekod znašla frajtonarica, na katero ni znal nobeden igrati. Vedeli so, da igram klavirsko harmoniko, o frajtonaricipa nisem imel pojma. Prisilili so me, da igram. In tako sem vlekel meh, ki Komorni orkester na planini Dovška rožca iz obdobja pred drugo svetovno vojno Fototeka Slovenskega planinskega muzeja je močno puščal. To sem počel vso noč in uspešno basiral. Melodija je bila podobna, kot če naključno pihaš v orglice, noter in ven. Toda to ni bilo pomembno. Basi frajtonarice so odlično opravili svojo nalogo. Imel sem tudi majhno klavirsko harmoniko, na katero se je dalo kar nekaj zaigrati. V kamniške planine je nisem vlačil, pač pa v Julijce, kjer smo bili po več dni v kakšni koči, pretežno v Aljaževem domu, v Erjavčevi koči ali v bajti podjetja za urejanje hudournikov pod Vršičem in v Tamarju. Najbolj veselo je bilo v Erjavčevikoči. V dolgih zimskih večerih smo sešli družabne igre in plesali. O kakšninarodnozabavni glasbi takrat ni bilone duha ne sluha. Igral sem narodnepesmi, koračnice in stare šlagerje.K sreči sem imel zamenjavo, da semse še jaz lahko zavrtel. Dobesednozavrteti se je bilo skoraj nemogoče, ker smo bili v jedilnici močno natlačeni.Moja zamenjava je bil vsestranskiglasbenik Borut Lesjak, ki se je na mojimajhni harmoniki kar dobro znašel.Naše družbe je bil oskrbnik enkratže sit, ker smo premalo konzumirali.Nagnal nas je v Tičarjev dom. Ko jevidel, da odnašam harmoniko, me jevprašal: "Ja, kam pa ti"? Ko je ugotovil,da sem član družbe, ki jo je nogiral,je takoj spremenil stališče in nasnapodil nazaj. Obujanje spominov ob srečanju veteranov Čez mnoga leta sem bil naprošen, naj na srečanje alpinistov veteranov prinesem harmoniko in zašpilam kakšno "tisto ta staro". To srečanje je bilo leta 2008 v Erjavčevi koči. To sem z veseljem tudi storil, da si obnovim prelepe spomine. Potem vlečem meh in prešpilam vse tiste ta stare. Nobeden se ne zmeni. Nato obrnem ploščo in se preusmerim na Avsenika in Slaka in zopet nič. K meni se usede Jože Pintar in začne filozofirati o Triglavskem narodnem parku. Jaz pa kar igram. To Jožeta nič ne moti. Sprašuje me za mnenje. Odgovarjam pavšalno in še kar naprej igram. Jože je nad menoj le obupal, ker ni bil zadovoljen z odgovori, in si je šel poiskat drugo žrtev. Jaz pa igram in škilim okoli, če je glasba le komu segla v srce. Nič! Nobeden ne zapoje ali Bog ne daj, da bi kdo zaplesal. Nato me nekdo potreplja po rami: "Ali bi že enkrat nehal, saj se sploh ne da pogovarjati." Z olajšanjem sem nehal in se potem nisem več oglasil. Ko sem pisal ta prispevek, ves zakopan v spomine, si nisem mogel kaj, da ne bi zraven še zapel. Pa sem "za­tegnil" tisto ta staro "Dečva je rajtava sedva pod bika, krava frdamana, zakva ne daš mlejka" in se prestrašil lastnega krakanja. Ali sem to res jaz? Včasih je zvenelo čisto drugače. Pa sem poskusil z drugo "Eno rožco ljubim, v mojem v srcu spi" ali po hribovsko "Eno bouhco ljubim, v mojih gatah spi, koder gre, me spremlja, mene pa srbi". Še hujše. Naenkrat prihrumi z vrta žena: "Joj, kaj se dogaja, ali umiraš, kakšni grozni glasovi, odpri usta, da vidim,če ti je v sapnik kaj ušlo. Zakaj gledaš tako odsotno, ja, kje pa si?" "V hribih in pojem," odgovorim mirno in ji pojasnim zvoke, ki so jo zaskrbeli. "Škoda, da te takrat nisem slišala, potem te zagotovo ne bi vzela." To sem mirno požrl, ona pa je potem zapela tisto ta staro Moj fantič je na T'rolsko vandral … m Ko se želje uresničijo Pogovor z Nedo Podergajs Z Nedo sva se spoznali v službi v Ljubljani pred nekaj leti, zdaj pa sem jo imela priložnost spoznati še v drugačni luči. Izpostavila je, kaj ji je v življenju najbolj pomembno, kako dosega zastavljene cilje, in mi odgovorila na za ženske vedno pereče vprašanje – kako združuje družino in alpinizem. Priznam, da so me nekateri odgovori presenetili, hkrati pa sem spoznala, da sva si še kako podobni. Ko sem se pripravljala na tale pogovor, sem kar nekaj časa brskala po zapisih, spletnih straneh, alpinističnih zbornikih in raznih drugih objavah, a sem o tebi zasledila zelo malo napisanega. Kdaj se je začela tvoja plezalna aktivnost? O tem bi lahko več povedala mama, ki me je na vsakem družinskem izletu lovila po skalah in drevesih. Skratka, krivi so starši, ker so me od mladih nog zastrupljali s športom in naravo. Za radosti alpinizma pa se moram zahvaliti vsem soplezalcem/­kam, ki so mi pokazali različne vidike tega sloga življenja in od katerih se (še vedno) učim. Ko se človek sooči z željo, da bi se v življenju ukvarjal z neko aktivnostjo, ima pred sabo pester izbor raznih adrenalinskih in manj adrenalinskih športov. Kaj je tebe pritegnilo pri plezanju? Leta 2000, ko sem šele začela s pleza­njem, sem s soplezalcem plezala na hr­vaškem Kleku. Zaradi nedavne vojne je bilo področje ena sama divjina. En raztežaj pod vrhom 200­metrske stene sem naredila varovališče v niši, v zapuščenem orlovem gnezdu. Sedeč v gnezdu so mi noge bingljale v prazno, pogled je poskušal zaobjeti mogočnost pragozda pod mano, počasi sem pobirala vrv in se počutila svobodno kot orel, ki je krožil nad mano. Režala sem se kot pečen maček in vedela sem, da je to to. Leta 2003 si bila v Peruju, kjer si preplezala Vzhodno smer v Ranrapalci (Cordillera Blanca). Kakor vem, je bila to edina tvoja zimska odprava. Besedilo: Maja Duh Potem si se več ali manj odpravljala na odprave tja, kjer ni snega. Kakšen je tvoj odnos do zimskega plezanja? Ti plezanje v kopnem bolj leži ali si imela kakšno neprijetno zimsko izkušnjo? Ljubim zimo in zimsko tišino v gorah in ravno želja po zimskem plezanju me je pripeljala v alpinistično šolo. Pozimi dostikrat sama skočim v hribe "za dušo", na smučkah in obvezno s stroji1 na nahrbtniku, če bo ob poti slučajno kaj "popikljivega". Na odprave ne hodim, saj imam, kot verjetno še kdo, zaradi službe plezalni dopust bolj ali manj omejen. Odprava v Peru je potekala, ko sem si vzela čas za podiplomski študij, v Yosemite pa, ko sem menjala službo. Mogoče pride Himalaja na vrsto ob naslednji menjavi službe. (smeh) Če sem iskrena, imam čisto preveč rada varnost in ne želim samo plezati, živeti v avtu ter čakati na slavo in denar. Alpinizem mi ne pomeni dovolj, da bi zanj, za vrhunskost, tvegala vse, kar mi kaj pomeni. Lahko bi rekla, da če razdelimo tveganja na subjektivna in objektivna, tako kot v alpinistični šoli, je tu objektivno tveganje, da boš na koncu ostal brez vsega, enostavno preveliko. Zato pa neizmerno uživam v svojih rekreativno­alpinističnihizletih, in ko mi včasih uspe kakšen presežek, se mi zasvetijo oči. Ti trenut­ki so nagrada. Enako dnevi, ko kot v transu letiš čez smer … Nekje v ozadju zavesti veš, da je sicer težko, a te kar nese preko. Opažam, da kadar sem zelo utrujena, pa vem, da je do konca še daleč, res plezam kot v transu – hitro in zanesljivo, kot da bi odklopila telo in bi ostala samo čista koncentracija. Mogoče je skrivnost tudi v večji pod­kožni maščobi pri ženskah, ki jo lahko, če si relativno dobro natrenirana, učin­kovito izrabljaš. Pri soplezalcih sem pri dolgotrajnih naporih večkrat opazila blokado, še posebej, če je zmanjkalo hrane. Se mi zdi, da so moški na to precej bolj občutljivi, ne glede na to, kako močni so. Ko jih pobere, jih pobere, in potem imaš za nalogo spra­viti enega velikega tečnega otroka iz stene. Je pa res, da večdnevnih naporov 1 Stroji so v plezalnem žargonu plezalni cepini. |51| Udobje v Half Domu v Yosemitih Foto: Gregor Malenšek nisem še nikoli premagovala v navezi z ženskimi soplezalkami, tako da težko primerjam. Verjetno je bila povsem drugačna izkušnja leta 2007, ko si se v septembru odpravila s fantom Grego v Yosemite. Za smer Triple Direct ( VI, 5.9, A2) v steni El Capitana sta potrebovala tri dni. Lahko malo opišeš, kakšni so občutki, ko tri dni dejansko živiš v steni? Najprej bi poudarila, da samo število dni v steni ni merodajno. Ta podatek je treba kombinirati s težavnostjo smeri in stilom vzpona. Eno leto prej sva, na primer, preplezala Regular Route v Half Domu v dveh dneh, dva Neda in O sole mio v Grand Capucinu Foto: Gregor Malenšek prijatelja pa v 24 urah in neimenova­nemu komentatorju se je zapisalo, da se tu vidi razlika v kvaliteti vzponov. A je pozabil na stil – kolega sta si za cilj postavila hitrostno plezanje in sta s pomočjo metuljev in prižeme kar najhitreje "letela" navzgor. Midva sva hotela prosto plezati v granitu, in to tako prvi kot drugi v navezi. Cilj sva tudi dosegla, saj sva, razen treh raz­težajev, vse preplezala prosto. Na isti način sva plezala tudi v El Capitanu. So pa planirane večdnevne počitnice v steni zame čisti užitek, saj vse potrebno vlečeš za seboj v prasici2 in te pri ple­zanju ne ovira nahrbtnik. Tistih nekaj dni si v svojem svetu in vsaka ovira, ki jo moraš premagati, je le dodatek h končni vrednosti. Brez snežnegaviharja in borbe s poledenelimi počmi 2 Še ena beseda iz plezalskega žargona, pomeni pa transportno vrečo, v kateri plezalci tovorijo vse potrebno za večdnevno plezanje v eni smeri oz. steni, tako da jo z vrvjo potegnejo za sabo. proti vrhu El Capa bi bil to verjetno vzpon kot vsak drug. Nekaj let nazaj si postala mama. Vsaka alpinistka pravi, da se s to vlogo spremeni tudi pogled na alpinizem, da se bolj zavedaš tveganja in nevarnosti. Kako to doživljaš ti? Kako kombiniraš starševstvo in alpinizem, saj oboje zahteva veliko časa? Hm, vedno sem verjela, da če hočeš, tudi zmoreš, in sem malce idealistično predvidevala, da bom karieri in alpinizmu pač dodala še materinstvo. Tako sem po koncu porodniškega dopusta svoj dan razdelila na službo, Brina ter nočne plezalne treninge. Ko je potem končno prišel konec tedna in čas za resno plezarijo, sem se od neprespanosti še komaj premikala. A odločila sem se, da vztrajam vsaj pol leta, da se "navadim" na nov tempo. No, po pol leta sem si morala priznati, da nisem vsemogočna. Predvsem tisti občutek, da si slaba mama, ko kot en zombi poskušaš skrbeti za otroka, je hudo najedal. Resno sem razmislila, kaj mi je zares pomembno v življenju, in dala odpoved v službi. Nato sem dve leti delala le občasno in raziskovala vsa tista vprašanja, kaj vse bi lahko, če bi …, ki so se nabrala v (pre)natrpanem življenju. Prioriteta sta postala Brin in plezanje. Uživala sem, ko sem končno lahko "stopila po gasu" in spoznala, koliko zares zmorem v alpinizmu. Sama sebe sem presenetila z rezultati. Reden, načrten trening in dovolj počitka delata čudeže! Zdaj spet unovčujem možgane, ker si je nekako pač treba prislužiti penzijo. Je pa situacija vseeno drugačna, saj ni več glodajočih vprašanj, izpolnila sem si želje, odkljukala svoj spisek ciljev "do štiridesetega". Z veseljem sestavljam novega, da bom pripravljena, ko pride mimo naslednja priložnost! Vsekakor pa kot mama zavestno manj tvegam, kot sem prej, predvsem v smislu, da izbiram bolj varne smeri – z boljšo skalo, boljšimi možnostmi varova­nja – ter da včasih tudi rečem ne in se obrnem. Že večkrat sem od dobrih plezalcev, predvsem moškega spola, slišala, da ni vedno dobro plezati v navezi s svojim partnerjem v zasebnem življenju. Ti večino dobrih vzponov opraviš ravno skupaj s svojim partnerjem Gregorjem. Ko je Gregor prišel v našo alpinistič­no šolo, so se inštruktorji križali, da je nor kot Neda … Takrat sem se ravno vrnila iz Amerike, kjer sem bila nekaj let, in sem bila čisto out iz tukajšnje plezalne scene. V pomanjkanju resnih plezalnih partnerjev sem z veseljem preskusila tudi kakšnega malo bolj ambicioznega pripravnika. Tako je Gregor postal v prvi vrsti moj plezalni partner, nato prijatelj in šele dooolgo zatem kaj več. Ravno plezanje naju je močno povezalo. Skupno načrtovanjein nato premagovanje ovir se mi zdita več kot dobra osnova za partnerstvo. Drugače se pa zelo razlikujeva, tako po stilu plezanja kot razmišljanja, kar je pravzaprav dobro – v kritičnih trenutkih se izogneš pasti preveč poenotenega mišljenja, ki lahko vodi v napačne odločitve.Če že vprašaš, si zvezo plezalec­ne­plezalec težko predstavljam. Čez teden verjetno vsak dela na svojem koncu, za vikend sta pa spet vsak na svojem koncu, eden v hribih in drugi doma. Verjetno sploh nimaš časa za kvalite­ten prepir, ko tako živiš drug mimo drugega … Je pa res, da postanejo logistični izzivi, ko dobiš otroke, malo težavnejši, če oba plezata. Ampak, a nisem prej rekla: vse se da, če se hoče? Leta 2010 si bila nominirana za najuspešnejšo alpinistko, na koncu si prejela nagrado za posebne dosežke v alpinizmu. Enako tudi naslednje leto. Kaj ti pomenijo te nagrade? Le potrditev za ves trud, trening in močno voljo med letom ali ti dajejo motivacijo za še bolj trdo treniranje? Priznam, da sem bila ob prvi nominaciji pošteno presenečena, saj sem plezanje vedno dojemala kot nekaj zelo osebnega, celo egoističnega. Gre za čas, ki ga porabim za zadovoljevanje lastnih užitkov. Ne vem, zakaj bi si to zaslužilo še dodatno nagrado. Morda nagrada v smislu priznanja za vloženi trud, pa čeprav trud v "nekoristnem Neda v Veliki Cini Foto: Gregor Malenšek Božič med Šerpami Ledno plezanje v dolini Rolwaling Besedilo: Monika Planinc Vetrovni vrh. Pogled na okoliške velikane je veličasten. V ozadju se bohoti troglavi Gaurišankar, za njim Melungtse in še mnogo drugih manj poznanih očakov. Močno mi udarja v glavi. Slabo mi je in dehidrirana sem. Naredim dva požirka in s težavo pojem dva piškota. Čim prej moram sestopiti, potem bo glavobol popustil. Naredim par korakov in izbruham vse, kar sem prej dala vase. K ar nekaj časa sva iskala idejo, kam se odpraviti za podaljšane novoletne praznike. Sama sem si že dolgo želela obiskati Himalajo, Urbana1 pa tudi ni bilo treba prav posebno prepričevati. Po priporočilu Joa Puryeara in Davida Gottlieba sva si izbrala odmaknjeno dolino Rolwaling. Američana sta pred tremi zimami po naključju "odkrila" to prelepo dolino stoterih, še nepreplezanih zaledenelihslapov. Rolwaling ali The grave2 je dobil ime prav zaradi svoje lokacije. Poko­pana dolina pod mogočnimi strmini lednimi očaki. Odločitev je padla, letalska karta jebila kupljena, potrebno je bilo urediti leše formalnosti glede dovoljenj, logistikein nastanitev. Prvi odziv direktorjaagencije v Katmanduju naju je kar malopresenetil. Chhabi3 naju je namrečhotel prepričati, da se v Nepal pozimine hodi. "V Himalaji je pozimi strašenmraz, prav letos pa poročajo o še hujšizimi pod Everestom. Takega mraza nepomnimo, odkar vodim agencijo." Pa sinisva pustila vzeti poguma. "Se bomo pa fajn oblekl." Tako se je začelo dolgo innaporno iskanje dvojnih čevljev zame,ki jih ravno letos nikjer niso imeli nazalogi v tako majhni številki. Dan predodhodom, sredi živčne norišnice, so me poklicali iz Italije, da so čevlje le dobili. Raznoliki Nepal Pa sva šla! Zame je bil to prvi obisk Nepala, Urban pa je bil že seznanjen z tamkajšnjim načinom življenja. Prvi vtis po prihodu v Katmandu je bil zame kar šokanten. Po pripovedovanju drugih sem vedela, da v državi vlada revščina, ampak ne glede na to, koliko si poučen o razmerah, te, ko vidiš to v živo, kar malo vrže iz tira. V zadnjih letih je Katmandu postal prenasičen s prebivalstvom in raje si ne predstavljam, kakšen je šele v sezoni trekingov, ko ga okupirajo še turisti. V nekdaj tako bogati nepalski prestol­nici je danes prav težko najti ostanke njihove kulture. Zaradi slabe infrastrukture Rolwalingtudi med sezono s strani trekerjev ni tako obiskan, kot so njegove sosednjedoline. Na cestah se ne upoštevanobenih predpisov, ampak vlada pravilomočnejšega. Živim za danes Avtobus je nabito poln, ljudje in živali so tudi na strehi, makadamska cesta se vije čez prelaze. Prečkamo reko, vmes se peljemo pod slapom, ki pada čez cesto, ženska da svojega jokajočega otroka kar Urbanu v naročje, ker drugje ni prostora. Dvanajst ur najbolj 1 Urban Novak. 2 Grob. 3 Chhabi Bhat – direktor agencije v Katmanduju. Levo: Na vrhu vetrovnega in razglednega Jalung Rija. V ozadju izstopa troglavi Gaurišankar. Foto: Urban Novak divje vožnje v mojem življenju iz Kat­manduja do vasice Gongar. Od tod naprej pa čisto drug svet. Cestase zaključi, nadaljujeva peš. Glede nato, da je temperatura v dolini okrog 15stopinj, se nama porajajo dvomi, da jekje kakšen zaledenel slap. Ob neskonč­nih terasah riža, pogledu na mogočniGaurišankar, pravljičnih pragozdovih,prijaznih in gostoljubnih Šerpah terkristalno čistih rekah ob poti po trehdneh končno prispeva v Beding. Beding je majhna šerpovska vas,stisnjena ob strma južna pobočja gor­skega grebena, ki predstavlja naravnomejo med Nepalom in Kitajsko. V svojdom naju gostoljubno sprejme DorjiŠerpa, ki je prava enciklopedija odpraviz sedemdesetih in osemdesetih let. Priprava sidrišča za spust po vrvi po preplezani, šest raztežajev dolgi ledni smeri Foto: Monika Planinc Štrclji – ostanki prstov na njegovihrokah zgovorno pričajo o izkušnjah indelu na visokih gorah. ''Oh, this Everest winter expedition in 1980,"4 je njegovskromni komentar, ki priča o garaškemdelu Šerp, brez katerih večina plezalcevnikoli ne bi zmogla osvojiti najvišjihvrhov sveta. Za aklimatizacijo se povzpnemo doledeniškega jezera Tso Rolpa, ki leživ zatrepu doline. Obkoljen s samimistrmimi lednimi velikani, ki se v toplej­ših mesecih, ko jezero ni zamrznjeno,šopirijo v njegovem odsevu. Zajezenoje s čelno moreno in predstavlja velikonevarnost za celotno dolino Rolwaling.Zaradi vedno večje količine vode jezadrževalna funkcija morene predresnim preizkusom. Vladne organizaci­je so sicer pokazale nekaj zanimanja za 4 Oh, to je od zimske odprave na Mt. Everest 1980. |55| Urban v zadnjem raztežaju nove ledne linije nad vasico Beding Foto: Monika Planinc problem prebivalcev in so jim namestilenekakšne opozorilne sisteme, ki jihpoganja energija, pridobljena iz sončnihcelic. Domačini so seveda te celice od­montirali in jih namestili na svoje hiše.Lep primer, kako tamkajšnje prebival­stvo res živi iz dneva v dan, brez kakšnih večjih načrtov in skrbi za prihodnost. Skrita dolina stoterih slapov Prebudiva se v sončno jutro, kot ževsak dan poprej. Nebo je brez oblačka.Napočil je čas za prvi slap. Že dva dni jihnamreč opazujeva le od daleč, ker svase hotela prej dobro aklimatizirati. Obasva že pošteno našpičena za plezanje, sajje trajalo zelo dolgo, da sva prispela sem.Dostop do okoliških slapov zahteva od20 minut do poldrugo uro hoje, lednegapotenciala pa je ogromno. Ko prispevapod prvi slap, je videti še bolj veličastenkot od daleč. Okoli sto metrov meri v širino, v dolžino pa mu sploh ni videtikonca. Odločiva se za osrednjo linijo,ki še ni bila preplezana, saj je bila v časuobiska Puryeara in Gottlieba prevečvodéna. Kmalu ugotoviva, da je plezanjeslapu na okoli 4500 metrih precej boljnaporno kot pri nas. Led je izredno suh,saj se ga večina formira v mesecu no­vembru, nato pa je ves čas izpostavljensuhemu ozračju in konstantnim suhimvetrovom. Napredujeva počasi, saj ledni naluknjan, kakor smo tega marsikjevajeni pri nas. Po uspešno opravljenemvzponu sem pošteno izčrpana, ampakže v veselem pričakovanju nadaljnjihplezalnih dni. Nov dan, novi izzivi, novi slapovi.Po toliko dneh lepega vremena se ti vseskupaj zdi že kar malo kičasto. Zjutraj, še preden odprem oči, vprašam Urbanapo vremenu. Spet isti odgovor: "Jah, spetje šajba, brez oblačka!" To je vsekakorprednost obiska Himalaje pozimi.Vendar ko se sonce skrije, se tempera­ture spustijo močno pod ledišče; v časunajinega obiska je bilo do ­30 stopinj.Takrat ti ne preostane drugega, kot da sezaviješ v toplo spalko in čakaš na jutro,ko bo močno gorsko sonce zopet segreloprezeblo zemljo. Čas zato ni najin gospodar. Ko skoziokno pokukajo prvi sončni žarki,vstaneva. Ko se znoči, je čas za spanje.Čisto enostaven sistem, na kateregase z lahkoto navadiš in potem s težavopreideš nazaj na naš natrpani vsakdan. Slaba karma Gorski del Nepala me očara s svojo prvinskostjo in predvsem s svojim skromnim prebivalstvom. TamkajšnjiŠerpe so veliko bolj tradicionalni budisti, kot jih je moč najti kjerkoli drugje v Nepalu. Svoje običaje in navade jemljejo precej resno. Nekega popoldneva, ko se ravnovračava s plezanja, naju pred lodgempričaka ženska, da nama sporoči novico.Najinega nosača so namreč odnesli klami v sosednjo vas, ker je nenadomahudo zbolel. Vsi so prepričani, da boumrl. Lama celo noč moli ob njem inizvaja svoje obrede. Naslednje jutro se nosač vrne kot pre­rojen. Pove, da je kar iznenada postal pa­raliziran, ni čutil ne rok ne nog, dobil jevisoko vročino in glavobol. Z Urbanomsva začudena, sprašujeva ga o vzroku zanenadno poslabšanje zdravja. Pa samoodgovori, da je vse skupaj posledicaslabe karme, zaradi česar naj bi ga gorskibogovi poklicali medse. Nočeva vrtatidalje, ampak raje proslavimo njegovoponovno rojstvo. Oddaljeni žvižgi Poleg naju se na tem območju trenutno nahaja le še skupina starejših Japoncev. Za cilj so si izbrali Jalung Ri, 5630 metrov visoko goro nad vasico Na. To je že njihov tretji poizkus v zadnjih treh letih. Letos jim je to končno uspelo. Na goro so se podali v odpravarskem slogu, z dvema vmesnima taboroma. Zanj so od zadnje vasice Na potrebo­vali sedem dni. Srečamo se kakih 500 metrov pod vrhom. Oni ravno sestopa­jo, midva pa se še vzpenjava direktno iz vasi. Videti so izredno utrujeni, čeprav jih njihovi Šerpe podpirajo, jim nosijo opremo in jih spodbujajo. Že na daleč lahko v njihovih širokih nasmehih in žarečih očeh opaziš zadovoljstvo, srečo in ponos nad končno doseženimi sanjami. Zanimivo je opazovati, kako velik je razpon interesov v alpinizmu. Kako različno posamezniki dojemajo določene alpinistične cilje. Kar je za nekoga Everest, je lahko za drugega Jalung Ri. Vetrovni vrh je izjemna razglednatočka, saj leži na robu Himalaje. Najugu se razprostira nepalska ravnica,proti severu pa tibetanska planota.Trenutki na vrhu so dragoceni, saj tura,za katero sva midva potrebovala slabih10 ur, le ni bila tako enostavna. Sama kombinacijo višine in izčrpanosti karpošteno občutim. Vendar so ti trenutkile vsota vseh izkušenj, doživetij, želja inspoznanj, ki sem jih dobila med svojimprvim obiskom najvišje gorske verige. Zimski Nepal je očarljiv in prvinski.Čeprav je nižinski del tipično indijski,prenaseljen, onesnažen in umazan,lahko človek med visokimi himalajski­mi očaki v temni, vetrovni noči še vedno sliši oddaljene žvižge. Je to jeti? DorjiŠerpa pravi, da ga sliši velikokrat. Galahko tudi mi? m VABLJENI V NATURO! PREDSTAVITVE, PONUDBA IN PRODAJA V HALI A2 IN NA ZUNANJEM RAZSTAVNEM PROSTORU -pohodništvo, planinarjenje, izletništvo -kolesarjenje - oprema, oblačila in pripomočki za aktivnosti in oddih v naravi PREDSTAVITEV TURISTIČNIH DESTINACIJ IZ TUJINE -Bad Radkersburg in okolica -Međimurska in Varaždinska županija OBČINA GORNJA RADGONA -Občina Gornja Radgona in Zavod za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur Gornja Radgona predstavljata turistične destinacije in ponudbo v SPRETNOSTNA VOŽNJA STARODOBNIKOV MEDNARODNA RAZSTAVA STARODOBNIKOV »AVTOMOTO KLASIKA« Prireditev razstavnega in prodajnega značaja, posvečena vsem vrstam starodobnega transporta in starodobne tehnike, v hali C2 in C3, v organizaciji: SVS - Zveze slovenskih društev ljubiteljev starodob­nih vozil v sodelovanju s Pomurskim sejmom. občini Gornja Radgona -zdraviliški turizem, wellness - -ponudba slovenskih regij, destinacij, turističnih krajev SLOVENSKA VOJSKA -predstavitev turističnih kmetij s -prisotnost znanih športnikov, zaposlenih v SV -predstavitev eko kmetij in eko proizvodov -ponudba lokalnih prehranskih izdelkov in domače obrti -caravaning, terenska in osebna vozila STROKOVNE RAZSTAVE POVEZANI Z NARAVO! PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE -predstavitev dejavnosti in dela z mladimi -novi priročniki za varno in odgovorno pohajanje po hribih -spletne in mobilne aplikacije za orientacijo JAMARSKO DRUŠTVO PLANINA -jamarska in potapljaška oprema -predstavitev Planinske jame in Planinskega polja ZDRUŽENJE TURISTIČNIH KMETIJ SLOVENIJE -predstavitev turističnih kmetij -ponudba in prodaja prehranskih izdelkov PREDSTAVITEV IN PONUDBA EKOLOŠKIH REGIONALNIH PRIDELKOV -Ekološki pridelki in izdelki – zdravo iz neokrnjene narave, v ogranizaciji Eko podeželje z.o.o., Zadruge za razvoj ekološkega kmetijstva in podeželja z.o.o. -Ekoprlekija - društvo za promocijo prleških ekolo­ških kmetij -Ekološki center Svit Pomurje -Društvo za biodinamično gospodarjenje Pomurje PREDSTAVITEV POHODNIŠTVA, KOLESAR­JENJA, TEMATSKIH POTI -Pohodništvo in kolesarjenje GIZ -Center za zdravje in razvoj Murska Sobota -turistična ponudba specializiranih namestitev za pohodništvo in kolesarjenje -predstavitev označevalnih tabel za kolesarske, tematske, kulturne, romarske, pohodne, planinske, vinske poti, trim steze … -predstavitev projekta »Družinski centri«, čezmejnega programa Slovenija - Avstrija POMURJE REDNO DOBRO -Regionalna razvojna agencija Mura in Pomurska turistična zveza -predstavitev in promocija Pomurske regije STROKOVNE IN SPREMLJAJOČE PRIREDITVE TER DELAVNICE V HALI A2 IN NA ZUNANJEM PRIREDITVENEM PROSTORU TRŽNICE NATURO -ponudba in prodaja lokalnih prehranskih izdelkov in domače obrti PREDSTAVITEV PROJEKTA EGOZERO -nova oblika trajnostne mobilnosti in povezovanja slovenske zelene ponudbe PRIKAZ PRIPRAVE MILA -prireditveni oder v hali A2 HITRA PRIPRAVA OBROKA IZ LOKALNIH EKOLOŠKIH PRIDELKOV -razstavni prostor Ekoprlekije in Ekološkega centra Svit Pomurje PREDSTAVITVE IN PRAKTIČNI PRIKAZI - DELAVNICE -terapija smeha -tehnika doseganja čustvene svobode (EFT tehnika) -gong terapija -društvo TAOIN (društvo za krepitev telesa, uma in duha) TESTNE VOŽNJE ELEKTRIČNIH VOZIL -razstavni prostor HribiTec, Hriberšek s.p. v sodelovanju z Društvom za električna vozila Slovenije PREDSTAVITEV NADGRADNJE KOLESA V ELEKTRIČNEGA -razstavni prostor HribiTec, Hriberšek s.p. v sodelovanju z Društvom za električna vozila Slovenije PREDSTAVTVE NORDIJSKE HOJE RAZSTAVA SLIK “MOJE ŽIVALICE” PETLETNEGA BORA VOGRINA POHOD S POMURSKIMI POSLANCI (POT OB MURI IZ RADENCEV V GORNJO RADGONO) PREDSTAVITEV IN TISKOVNA KONFERENCA MARATONA TREH SRC VABLJENI NA LOV! 8. mednarodni sejem lovstva in ribištva LOV PREDSTAVITVE IN PRODAJA OPREME ZA LOVSTVO, RIBIŠTVO, KINOLOGIJO, KONJENIŠTVO IN HIŠNE ŽIVALI PREDSTAVITVE IN RAZSTAVE Lovska Zveza Slovenije, Ribiška zveza Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje - sektor za lovstvo in ribištvo, Slovenska zveza za sokolarstvo in zaščito ptic ujed, Kinološka zveza Slovenije, Lovsko kinološko društvo Maribor, lovski kinologi, Klub ljubiteljev psov jamarjev, Društvo ljubiteljev ptičarjev, Lutra -Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, lovske zveze iz tujine, RACOON - Center za promocijo športnega ribolova in ribiškega turizma IZBRANO IZ PROGRAMA DOGAJANJA Vse dni: nastopi lovskih rogistov in lovskih pevskih zborov, predstavitev puškarskega poklica, predsta­ vitev varne vožnje s terenskimi vozili, streljanje z lokom, prikaz priprave in pokušnja različnih ribjih jedi s posebnim poudarkom na krapu, prikaz vezave umetnih muh Petek, 19. 4. 2013: polfinalno tekmovanje osnovnošolcev v obujanju kulinarične dediščine Slovenije s pokušnjo pripra­vljenih jedi, Državna razstava psov vseh lovskih pasem – CAC, predstavitev lovskih psov s strokov­nim komentarjem Sobota, 20. 4. 2013: 5. slovenski lovski dan na temo »Lovstvo včeraj, danes in jutri«, posvet: Zaustavimo negativne trende propadanja slovenskih voda Nedelja, 21. 4. 2013: 1. mednarodno srečanje lovk iz Slovenije, Avstrije in Hrvaške, druženje in izmenjava izkušenj na področju organiziranja lovk, Tekmovanje v kuhanju lovskega golaža, ribje čorbe in gobove juhe, pred­stavitev lovskih psov s strokovnim komentarjem, predstavitev oponašanja jelenjega ruka Organizator si pridržuje pravico do morebitnih sprememb. Program se dopolnjuje. Več informacij: Hitrostni rekord Za slovo od žrtev na Manasluju Besedilo: Dejan Ogrinec Po petnajstih urah in pol je turni smučar Benedikt Böhm, 35­letni Nemec iz ekipe Dynafit, dosegel vrh Manasluja. Za njim je bilo 3300 metrov vzpona na 8156 metrov visoki vrh, osmi na spisku najvišjih sveta, ki ga krasita iz doline vidna in lepa ostra špica ter idealno strmo pobočje za turnosmučarski vzpon. T istega dne, 30. septembra lani,stoječ na vrhu ni dvigoval cepinaali svojih smuči v zrak ali seobjemal s prijatelji med skupinskim fo­tografiranjem, kar sicer običajno počnonad uspešnim vzponom navdušenialpinisti. Namesto tega je izkopal v snegluknjo in vanjo zakopal šal in navadnovponko. Šal je posvetil tibetanski lama,vponka pa je dobila svojo avro, ko jeslužila nekemu neobičajnemu namenu.Vanjo je vpenjal čevlje, ki jih je našelmed reševanjem, v katerem so na koncunašteli enajst pokojnikov. Po uri tišinev posebni samoti, čeprav so ob njem navrh pristopali tudi ostali, je zapel smučiin se spustil proti dolini, kot da gre zaobičajni turnosmučarski spust.V senci tragedije, ki je na tem hima­lajskem osemtisočaku vzela življenje enajstim alpinistom, je z zamudo pricurljala drugačna, športno gledanobolj vesela vest o dosežku najboljšega nemškega turnega smučarja iz ekipe Dynafit, ki je uspel priti na goro iz baznega tabora in prismučati nazaj v bazo v manj kot 24 urah. Dosežek, za katerega dobro aklimatizirani in pripravljeni alpinisti potrebujejo okoli štiri dni. Njegov dosežek dobi še dodatno vrednost, če upoštevamo, da je pred tem 23. septembra ob pol petih zjutraj z Manasluja zgrmel gromozanski snežni plaz in pokopal mnogo ljudi v taboru III na višini 6800 metrov. Benedikt je z ostalimi iz svoje ekipe spal v taboru II, štiristo metrov niže, ko sta jih zbudila neobičajni mehak zvok snega in nežen udarec vetra. V petih minutah po udarcu plazu so že drveli s komaj |58| Planinski vestnik | aPRil 2013 zapetimi čevlji navzgor in šesterica iz ekipe Dynafit je po borih petnajstih minutah vzpona že reševala življenja. Če ne bi bilo njih, bi bilo žrtev precej več; od štirideset do petdeset! Benedikt temu dejanju ni želel dajati pretirane teže ali si dvigovati medijske izpostavljenosti: "Petnajst minut po udarcu plazu – mi smo takrat še ležali v šotorih –, smo že bili na poti na goro. Takoj ko smo prišli na mesto nesreče med tisti kup zmešanih ostankov šotorov in snega, smo začeli pomagati. Ko smo naredili, kar smo lahko, in je ponesrečence odpeljal helikopter, nas je šest odsmučalo nazaj v bazo. Potre­bovali smo nekaj časa, da se mentalno pripravimo za nadaljnje dogajanje. Nekateri so bili precej pretreseni in za zadnji poskus vzpona smo se odločili samo še Sebastian Haag, Constantine Pade in jaz. Ostali so odšli domov, kar popolnoma spoštujem." Spust v čast smrtnim žrtvam Kaj se je po besedah Benedikta Böhma zares dogajalo? "Odločitev, da po tako hudi tragediji poskusimo s ponovnim vzponom na goro, nikakor ni bila lahka. Na koncu je pomagalo, da sem vzpon posvetil vsem žrtvam, od katerih sem jih nekaj tudi osebno poznal; na primer smučarsko ekipo, v kateri je bil tudi Glenn Plake, in s katero smo, ne glede na nekakšno konkurenco, skupaj naskakovali vrh. Smešno, da smo se tam znašli samo zaradi kitajske prepovedi. Če zdaj pomislim, mi je odločitev, da grem še enkrat proti vrhu, pomagala tudi pri tem, da sem mentalno gledano lažje prebolel to grozljivo izkušnjo, kajti biti prvi na licu mesta takšne tragedije ni ravno šala ali moj vsakdanjik." Tudi legenda smučanja, Glenn Plake, ki je v plazu izgubil tri najbližje prijatelje, je podpiral to odločitev: "Bil sem za to, da gredo fantje ponovno na goro, in sem jih tudi osebno bodril pri tem. To, da so dejansko uspeli preseči strah pred goro, jo ponovno nasko­čili in uspešno osvojili, je zame zelo pogumno dejanje. Herojsko!" Hiter vzpon ob obilici težav Po nekaj dneh počitka sta bazo na višini okoli 5000 metrov 29. septembra ob šesti uri zvečer skupaj zapustila Benedikt Böhm in Sebastian Haag. Po petih urah sta prikorakala do drugega tabora, kjer se jima je priključil še Constantine Pade. Pri tretjem taboru na višini 6300 metrov sta bila Haag in Pade že precej utrujena in sta začela močno zaostajati. Ko je Benedikt okoli štirih zjutraj prišel do četrtega tabora na 7400 metrih, so se začele vremenske razmere spreminjati. "Prišel sem v noro nevihto, ki je nikakor nismo pri­čakovali. Napoved je bila, da bo pihal veter z okoli 30 km/h. Skupina, ki je takrat spala v taboru IV, mi je kasneje v bazi povedala, da je pihalo s hitrostjo 100 km/h. V taboru sem zato moral poiskati prazen šotor, v katerega sem se lahko zatekel in počakal prijatelja. Smuči sem pustil pred vhodom v šotor v upanju, da jih ne bosta spregledala. Po dobri uri sem slučajno pokukal ven in opazil, da je Basti1 šel že mimo 1 Sebastian Haag. tabora in je na poti proti vrhu. Takoj sem pohitel za njim, ga po dobrih petnajstih minutah ujel in dojel, da je precej počasen in da ima že pomrznjen nos. Odšel sem naprej, na čelo naše skupinice, in zadnjih 150 višinskih metrov vzpona do vrha opravil sam. Na vrh sem stopil ob devetih zjutraj po dobrih petnajstih urah vzpona," je nekako povzel svoj vzpon. Smučanje je bilo obupno Po Benediktovih besedah smučanje z vrha ni imelo v sebi nobene zabavne note. Bilo je kot garanje. "Navzdol grede sem kmalu ujel Bastija in Constija2 in odločila sta se, da mi kljub utrujenosti sledita na smučeh. Bil je grozljiv smučarski spust! Od vetra zbit sneg, nepredvidljive snežne razmere. Čisto zares zelo zanič! Ko smo prismu­čali do tabora IV, smo sneli smuči in del ledene vesine prečili z derezami, saj nismo hoteli tvegati življenj. Nekje na višini 7300 metrov smo si ponovno nataknili smuči. Ko smo prečili pod velikim serakom, smo videli kake štiri metre visoko napoko, od koder je zgrmel prekleti snežni plaz. Pod njim so se razmere za smučanje še poslab­šale, predvsem zaradi ostankov plazu. Vse, za kar smo se trudili, je bilo, da izgubimo čim več višine. Tudi iskanje poti med ostanki plazu do tabora III ni bilo enostavno. Vse je bilo razbito. Okoli poldneva smo v taboru II pobrali še vso našo opremo in nahrbtniki so naenkrat imeli trideset kilogramov. Obup za smučarijo!" Na koncu so za smučarski spust porabili skoraj osem ur in pol in ga opravili kakih 80 odstotkov (ostalo peš). "Neverjetno dolgo se mi je zdelo. V dobrih razmerah bi to opravili v vsega štirih urah. No, na koncu sem bil vseeno po 23 urah in dvajsetih minutah v bazi, kar sploh ni tako slab čas za 3300 metrov vzpona in smuča­nja, sploh glede na vse omenjeno, mar ne, saj niti nisem nameraval postavljati rekorda," je končal pripoved o smuča­nju Benedikt Böhm. Na vprašanje, zakaj si ni pomagal z dodatnim kisikom, kajti to načeloma ne bi zmanjšalo uspeha (gledano smučarsko), je Benedikt z nasmeškom dejal: "Uporabljati kisik se mi zdi tako, kot da bi na maraton prišel s kolesom. Tega se ne dela! To ni moja etika. Vedno želim biti svoboden, lahek, neodvisen. To s kisikom ne gre. Saj nimam nič proti njemu, le osebno ga ne sprejemam!" 2 Constantin Pade. Kdo je Benedikt? Benedikt Böhm je začel s tekom nasmučeh pri desetih letih, pri enajstihse je lotil še tekmovalnega turnegasmučanja. Leta 1998 je med služenjemvojaškega roka zmagal na mednarodnivojaški tekmi v turni smuki. Od leta2003 do 2006 je bil član državnereprezentance v tekmovalnem turnemsmučanju in bil do leta 2010 na petihsmučarskih ekspedicijah. V ZDA jedoktoriral iz menedžmenta in leta 2003 prevzel podjetje Dynafit, kije bilo takrat v bankrotu. Ni mogelverjeti, da tako dober patent za turno­smučarsko vez ni sprejet med ljudmi.Z ekipo samih mladih je v samo nekajletih ime Dynafit postavil na prvomesto proizvajalcev turnosmučarske opreme. Zanimivo je, da vsi zaposleni v pod­jetju Dynafit drvijo po gorah ne samo na smučeh, ampak tudi tečejo ali se preganjajo z gorskim kolesom. Podjetje sponzorira ali pa celo prireja vrsto ultravzdržljivostnih tekmovanj, kot sta Pierra menta in Patrouille des glaciers, na katerih ekipa z Benediktom na čelu pogosto tudi zmaga. Tudi med seboj se večkrat pomerijo v triatlonskih tekmovanjih (gorsko kolo, tek in turno smučanje), tako da bodo začeli prirejati tovrstne tekme celo po Evropi. "Moja sanjska želja je, da bi presmučalvsako smučljivo goro našega planeta sprijatelji in svojim sinom," mi je dokajresno zaupal. Se pa zaveda, da bi za topotreboval veliko časa. Več običajnihčloveških življenj. Vsekakor upa, da jihbo največ, kolikor bo šlo. Odkar se jesrečal z gorami, trdi, da delajo iz njegaboljšega človeka, ne glede na to, kakšnerazmere najde tam. Kot športnik ne zagovarja striktnihplanov treninga ali prehrane. V resnicini prebral niti enega priročnika. Rajeima nepreverjene in sprotne izzive.Sploh ga ne moti, če mu spodleti.To je zanj še večji izziv in motivacijaza naprej. "Ponavljaš, dokler nisi resdober v nečem," je njegova mantra.Nič čudnega, kot otrok je sanjal, dabo postal kaskader. A namesto tega jenjegov trenutni plan smučati z neka­terih visokih gora v manj kot 24 urah.Lahek, hiter in neobremenjen, podobnokot doma v Alpah. A Himalaja se muje zamerila. Dogodek z Manasluja je vnjem pustil (pre)globoke posledice. Ker je skromen in se nerad hvali, ga svetovni mediji postavljajo med zvezde kar sami. Odprava na Manaslu je prišla na častna mesta prvih strani časopisov in revij, kot sta Herald Tribune Inter­national in L'Equipe Magazine. m Pomlad je čas, ko med sprehodi ali turami opazimo vse več cvetočih rastlin in aktivnih živali. S cvetenjem prvih rastlin se pojavijo tudi njihovi potencialni opraševalci, ki na cvetovih iščejo hrano. Velike količine cvetnega prahu ali celo sladka medičina pritegnejo predvsem različne vrste čebel, os, muh, hroščev in metuljev. Slednji so nam zaradi živo pisanih barv njihovih kril – in priznajmo si, tudi ker ne pikajo – še posebej pri srcu. Kdo se ne razveseli, ko prvič zagleda rumeno obarvanega metulja? Pa ga poznamo? Iz izkušenj vem, da mnogi ne.rumeni metulj. Pa ni. Njegovo pravilnoPa pesem: "Metuljček cekinček, ti pote­ime je citronček (Gonepteryx rhamni).pinček …" Kakšen je cekinček? VečiniPovsem upravičeno, saj so samci resje to že omenjeni prvo opaženi svetlo povsem limonaste barve. Zgodaj spomladi opaženi primerki so tako1 Kozjanski park. zgodnji zato, ker so prezimili. To je med Citronček (Gonepteryx rhamni ) Foto: Dušan Klenovšek našimi vrstami metuljev dokaj redko,saj pri večini vrst jeseni odrasli osebkipoginejo. Citrončke lahko opazujemovse tja do maja, pa zopet od konca junijanaprej. To so seveda že njihovi potomci.V vmesnem času lahko na krhliki ali kozjičešnji iščemo njegove gosenice. Opazuje­mo jih lahko tako rekoč po vsej Sloveniji.Na Primorskem je bila opažena tudicitrončku zelo podoba vrsta kleopatra(Gonepteryx cleopatra). Razliko bi najlažjeopazili pri samčkih, ki pri razprtih krilihpokažejo intenzivno oranžno obarvanjena zgornji strani. A kakšen je potem pravi metuljčekcekinček? Sploh ni rumen, kot naj bi bilizlati cekini, pa tudi opazno manjši je.Predvsem samca močvirskega in zlategacekinčka imata živo oranžno obarvano zgornjo površino kril. Verjetno najpo­gostejši mali cekinček pa ima še velikorjavih vzorcev. V medijih se najpogostejepojavlja močvirski cekinček (Lycaena dispar), ki je zavarovan po slovenski inevropski zakonodaji. Njegov razvoj (stadijgosenice) je povsem odvisen od prisotno­sti ustrezne hranilne rastline. Gosenice metuljev so praviloma neutrudni jedci ra­stlinskih listov, a so pri tem zelo izbirčne,saj jim običajno teknejo le listi ene vrste alienega rastlinskega rodu. Pri močvirskemcekinčku so to kislice. Ker so te pretežnovlagoljubne, ga bomo lahko opazovali navlažnih in mokrotnih travnikih ter ob zaraščenih vodnih jarkih. Omenjeni življenjski prostori pa zaradisodobnega kmetovanja oziroma urejanjaprostora vse bolj izginjajo. Zato je močvir­ski cekinček v Sloveniji kot ranljiva vrsta (V) uvrščen na rdeči seznam in tudi medzavarovane vrste. Habitatna direktiva (podlaga Nature 2000) pa varuje njegovenajboljše habitate na območju Evropskeskupnosti. Citronček ali cekinček? Dilema je sedajrazjasnjena. Citronček nas razveseli, kerje verjetno prvi opaženi metulj v letu,cekinček pa, ker je tako redek. Predvsemopažanja slednjega lahko dokumentira­mo in informacijo posredujemo "metu­ljarjem" ali naravovarstvenikom. Če smohkrati še lastniki parcele, mu skušajmo ssonaravnim gospodarjenjem omogočiti,da bo preživel. m Literatura: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Ur. l. RS št. 82/02. Močvirski cekinček (Lycaena dispar) Foto: Dušan Klenovšek USTVARJENO ZA SVOBODO Strmimo k razvoju opreme, ki omogoča večjo svobodo pri gibanju v neokrnjeni naravi. Rezultat je nizka teža in ergonomični dizajn opreme za večji užitek na vsakem koraku. Več na: www.salomon.com/si Sončno podhranjena in snežno radodarna zima Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2012/13 Pišeta: Miha Pavšek1 in Gregor Vertačnik2 Čeprav pripravljamo vremenske prispevke že sredi prvega meseca naslednjega meteorološkega trimesečja – tega, ki ga pravkar berete, torej že v prvem spomladanskem – letos prav nič ne kaže, da se namerava zima posloviti. Če to vendarle počenja, pa ji ne gre prav dobro od rok. Dokončno slovo snegu po nižinah smo dočakali šele na velikonočni vikend oziroma zadnje dni marca, višje zgoraj pa se bodo ljubitelji turne (s)muke, takole se na njihov račun radi pošalijo luknjači (pohodniki v primeru "debelih" snežnih razmer …), vozili prek zasneženih pobočij še vso meteorološko pomlad. Dvomimo namreč, da bo vso to silno snegovje hitro pobralo, kar po drugi strani pomeni, da bomo imeli letos poleti v naših gorah en "problem" manj – pitno vodo. K adar prejmejo vršaci obilno snežno odejo v pravi zimi, ta je praviloma tam najvišja aprila oziroma v osrednjem spomladanskem mesecu, imamo poleti na voljo številne vodne izvire, ki sicer kmalu, najpogo­steje že na začetku poletja, izginejo. Letos bomo še dolgo deležni njihovih uslug, bolj vodnati kot ponavadi bodo tudi stalni izviri in vodotoki. V kar­bonatnem vzpetem svetu, kakršna je večina naših hribovij in gorovij, večji del voda zgoraj ponikne in pride na plano šele v dolinah. Pa še tam malo nižje, saj so najvišji, zatrepni deli pogosto na debelo zasuti s pobočnim gradivom, pod katerim včasih vodo le slišimo. Na plano privre šele tam, kjer se ji postavi v bran neprepustna geo­loška podlaga, ki je seveda ne vidimo, čeprav nad njo stojimo.A vrnimo se od našega prozornega in bistrega "zlata" k letošnji zimi. Sredozemska ciklogeneza je to pot krojila zimsko vremensko podobo v vseh svojih odtenkih. Cikloni so 1 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana. 2 Urad za meteorologijo, Agencija RS za okolje, Vojkova cesta 1b, Ljubljana. prihajali kot za stavo – enkrat bolj čez zahodni, večinoma gorati del Slovenije, še pogosteje so zadeli na jugovzhodna hribovja ali ob dinarsko pregrado južne Slovenije in celo od vzhoda. Padavine vseh oblik in intenzitet so si v posameznih padavinskih epizodah podajale roke z močnimi vetrovi, med katerimi sta prednjačila jugozahodnik in severnik, slednji bolj znan kot karavanški fen. V začetku zime nam je pokrajine pogosto zakrivala megla, na višku pa oblaki. Prvi podatki kažejo, da smo imeli eno najbolj snežnih zim v zadnjega pol stoletja. Po skupni količini novo­zapadlega snega se je uvrstila na tretje mesto. Povsod po našem vzpetem svetu so zabeležili večjo količino padavin od povprečja, zato pa smo bili precej na kratko s soncem. Po milem jesenskem vremenu, ki je zaznamovalo november, smo zakorakali v december v zimskem slogu. Prvo dekado je bilo mrzlo vreme z nekaj padavinami, a občasno se je pokazalo tudi sonce. 8. decembra je predvsem na jugu in jugovzhodu obilno snežilo, ponekod je zapadlo več kot pol metra. Sledilo je pet bolj ali manj sončnih dni z mrzlimi jutri. Po temperaturnem in padavinskem višku sredi meseca se je ohladilo in do božičnonovoletnih pra­znikov znova ogrelo. V tem obdobju ni bilo kaj dosti sončnega vremena. Po dežju in snegu 26. decembra pa je bilo do konca meseca večinoma sončno in zmerno hladno. Skoraj do sredine januarja je sledilo suho in milo vreme, izjemno toplo je bilo 5. januarja po dolinah in kotlinah. Sonce se je menjalo z oblaki, nato je sledilo desetdnevno obdobje sivega, če smo natančnejši, pa v resnici "belega" vremena. Sredi meseca je bilo hladno s pogostim sneženjem, nad 1500 metri se je snežna odeja odebelila za približno meter. 19. in 20. januarja se je prehodno otoplilo, odjuga z dežjem je segla skoraj do nadmorske višine 2000 metrov. Sledila je kratkotrajna ohladi­tev in nato spet otoplitev, padavin ni bilo veliko, zato pa precej več sonca. Februar, ki nam tu in tam rad postreže s sončnim vremenom, se je tokrat izneveril. V vsem mesecu ni bilo niti dveh zaporednih sončnih dni, toliko pogostejše pa so bile padavine. Najbolj je padalo 2., 6., 11.–12. in 23.–24. februarja. Na začetku in ob koncu meseca je bilo zmerno hladno ali nekoliko pretoplo, zato pa večji del meseca mrzlo, še posebej v visokogor­ju. Povprečna dnevna temperatura se je na Kredarici od 6. do 23. februarja gibala med –18 in –8 °C. Snežna odeja se je ves mesec debelila, tudi marsikje v nižjih delih gorskega sveta je bilo snega toliko kot že dolgo ne. Statistični pregled celotne zime raz­kriva hladno, v visokogorju celo mrzlo zimo. Tokrat je bil januar najmilejši mesec, večinoma nekoliko pretopel.Tehtnico sta na hladno stran prevesila hladen december in mrzel februar, ki je bil v nižjih legah za dve, v visokogorju pa kar tri stopinje prehladen. Redke so opazovalne postaje, ki se ne morejo pohvaliti z nadpovprečno padavinsko bero. December je bil s padavinami sorazmerno skromen, januar povpreč­no do nadpovprečno moker oziroma snežen in februar padavinsko zelo bogat. Zlasti v Kamniško­Savinjskih Alpah in Karavankah je bil februarski presežek velik, padla je dva­ do trikratna količina običajnih padavin. Končna padavinska bilanca zimeje bila tako 90–150 % višja glede na primerjalno obdobje. Mraz in obilica snega sta bila kotnalašč za visokogorsko smučarskosezono, a kaj, ko so nam bile sončneure tako skopo odmerjene, pogostopa so pretili tudi snežni plazovi. Od37 lavinskih biltenov za Srednje Kara­vanke, ki so jih pripravili v tem času,je bila kar devetkrat oziroma skoraj včetrtini primerov razglašena velika ali 4. stopnja nevarnosti proženja snežnihplazov. December se je še izkazal spovprečnim, ponekod tudi nadpov­prečnim izkupičkom, zato pa sta bilajanuar in še bolj februar turobna insiva meseca. Še sreča, da je bila večjidel obeh mesecev na tleh snežna odejain nam vsaj do neke mere posvetlilatemne čase. V februarju ponekodniso vknjižili niti tretjine običajnegatrajanja sončnega obsevanja. Zimskopoglavje zase je bil novi sneg, sajtoliko snega v celotni Sloveniji, nele v vzpetem delu, že dolgo ni padlo. V visokogorju ga je bilo nekako150–200 % običajne vrednosti, v ne­katerih alpskih dolinah pa celo tri­ alištirikrat toliko! Na Kredarici je vsotadnevnih višin novega snega znašalakar 621 cm in na Vojskem nad Idrijo475 cm. Zadnji dan meteorološke zimeje na Kredarici višina snega dosegla355 cm, kar je za ta čas zelo veliko.Februarja so bile izjemne snežnerazmere tudi na notranjskih planotahin v delu Dolenjske. Žal za to območjenimamo uradnih meritev nad 1000 metri nadmorske višine, po navedbahamaterskih opazovalcev pa je višinamarsikje krepko presegla meter. Oglejmo si še nekaj izrednih vre­menskih dogodkov. Pred božičem se je močno ogrelo. Ob fenizaciji je bilo 24. decembra ponekod v sredogorju in visokogorju izjemno, celo rekordno toplo za ta letni čas. Na Rogli je samo­dejna meteorološka postaja izmerila skorajda poletnih 15,3 °C! Zato pa smo bili 15. januarja priča burnemu vre­menskemu dogajanju. V jutranjih urah je na Goriškem nastal nevihtni sistem, ki je segel vse do Zahodnih Karavank; čez dan je počasi oslabel. V nekaj urah je ponekod zapadlo kar okoli pol metra snega. Podobno obilno je bilo sneženje v pasu od Snežnika do Zahodnih Ka­ravank tudi v noči z 11. na 12. februar. Na jugu Notranjske in Kočevskem je v nekaj zaporednih dneh med 20. in 24. februarjem namedlo okoli meter novega snega. Nekajkrat je bil prehod med posa­meznimi obdobji slabega vremenakar prekratek, da bi zadržal domaljubitelje belih strmin, ki le stežkazdržijo za vrati domov ob pogledu nadebelo zasnežene gorske vrhove. Temuprimerno je bilo tudi veliko smrtnihnesreč s snežnimi plazovi in še večdogodkov, ki so se bolj ali manj srečnoiztekli. Če poznamo v prvem primerumarsikatero podrobnost, pa ostanejodrugi pogosto skriti, kot da bi se jihudeleženci sramovali. Vendarle so tudi takšni opisi sestavni in nujni dellavinske preventive, kar so v tujini žezdavnaj spoznali, saj prav za snežneplazove velja, da se lahko ogromnonaučimo iz preteklih primerov, ker soprostorsko in časovno zelo spremen­ljiv naravni pojav. Enega tovrstnihobrazcev so pripravili tudi v okviruprojekta Naravne nesreče brez meja(NH­WF) in je dostopen na spletnemnaslovu http://ww w.natural­hazards.eu/observations.html (kliknite na Re­gistration of Natural Hazards, obrazecje sicer dvojezičen). Narejen je tako, daostane avtor vnosa znan le skrbnikom spletne strani zaradi morebitnihdodatnih informacij o dogodku.Sicer bomo lahko o letošnjih snežnihzgodbah še dolgo in obširno brali tudina straneh revije, ki je pred vami. Takona debelo, kot je bila letošnjo zimodebela snežna odeja, ki je marsikogaspomnila na čase, ko ni bilo to prav ničposebnega. Takrat so bile gore v takihrazmerah precej manj obiskane kotdanes. Pa vendarle je draž neskončnebeline vzpetega sveta nad zamegljeni­mi in hladnimi dolinami in kotlinami tudi sedaj enaka kot nekoč – nazaj, vzasneženi planinski raj. Morda namga spomladansko vreme odstre v večjimeri, kot pa so nam to omogočila leto­šnjo zimo pogosto priprta vrata … m |63| Slapovi prek zahodne meje Dolina Mrzlih vod v vznožju Visoke police ponuja plejado lepih in težkih slapov. Tam sta Dejan Koren (AO Vipava) in Boštjan Mikuž (AS Ajdovščina) v soboto, 26. januarja, preple­zala Gladiatorja (IV, M7-, WI 6, X, R, 205 m). Smer odlikujejo dober, strm led in zanimivi kombinirani odstavki. V njej sta pustila en klin, za vzpon pa potrebujete še mini set metu­ljev in kakšen klin. Sestop je po smeri vzpona. Sosednjo dolino, ki sliši na ime Zajzera, sta obiskala Matevž Kastrin in Davor Rozman (oba AO Ljubljana-Matica). Zajzera leži tik čez mejo, okoliške stene pa nudijo kar nekaj zaledenelih slapov, zato je Smer Ramzes v Mrzlih vodah Foto: Dejan Koren primeren cilj za skoraj vse alpiniste. V četrtek, 7. febru­arja, sta preplezala slap La bella Furlana (WI 4+, 210 m). V soboto, 9. februarja, pa sta opravila prvenstveni vzpon v 130-metrskem slapu. Smer sta poimenovala Smer treh lukenj (II/WI4, m). Poteka po izraziti zajedi v skoku na koncu doline. Ne gre za čisto novo in Slo­vencem nepoznano področje, a zaradi pomanjkanja ledu doma se je letos izredno veliko alpinistov odpravilo v okolico Sappade. Plezalo se je tudi v dolini Cogne in Maltatalu. Ena od številnih navez v dolini sta bila Gregor Malenšek in Neda Podergajs (oba AO Ljubljana Matica), ki sta preplezala Kate­dralo (WI 5, 300 m). Precej bolj poredko pa iščemo led v Dolomitih. Sottoguda je vasica v dolini Val Pettorina. V bližini se dviga mogočna Marmolada, nižje pa najdemo ozek, kilometer dolg kanjon Sottoguda, ki ponuja kar nekaj zaledenelih slapov dolžine do sto metrov. V pustnem času Smer Martinček v Velikem vrhu Foto: Miha Zupan sta ga obiskala Klemen in Anja Bečan ter v treh dneh preple­zala več slapov težav do 5. Za njima sta kanjon obiskala še Luka Lindič in Marko Šarac (oba AO Celje-Matica). 15. februarja sta preplezala smeri Cascata del sole (II/WI 3, 90 m), Cascata del Attraversate (II/WI 4, 100 m) in La spada nella rocia (II/WI 5, 40 m), naslednji dan pa še Cattedrale di sinistra (II/WI 6, 100 m) in Cattedrale di centro (II/WI 5, 40 m). Sveča v smeri Ramzes v Mrzlih vodah Foto: Dejan Koren Rdeči rob in Maselnik Rdeči rob je domačinom dobro poznan, a v alpinistič­nem smislu zelo osamljen. Čeprav je njegova jugo­vzhodna stena visoka 500 metrov, je precej razdrobljena s številnimi grapami in ne daje vtisa zahtevnosti in monolitnosti. Nejc Kurinčič (Soški AO) in Tine Cuder (AO Bovec) sta 27.  januarja v njej našla linijo, ki poteka prek najbolj strmega dela stene in verjetno združuje najlepše odseke v eno smer. Nastala je prvenstvena smer Pastirska (IV, 4, M6+, 500 m, 7 h). Že prvi raztežaj je ključen, poteka po monolitni poči in zahteva nekaj znanja zatikanja. Sledi lažji del po zasneženem grebenu in grapah. V zgor­njem delu pa sta zaplezala naravnost proti vrhu po krušljivem kaminu in prvemu dodala še tri težke raztežaje. Vsekakor navdušujoč vzpon v redko obiskanem področju doline Tolminke. V nedeljo, 10. februarja, sta Nejc Kurinčič in Boštjan Mikuž (AS Ajdovščina) preplezala Klic samote (V, 600 m) v Ma­selniku. V smeri sta naletela na slabe snežne razmere in precej suho skalo. Nejc Kurin­čič meni, da je Klic samote v trenutnih razmerah težji ali vsaj primerljiv z mnogo bolj razvpitimi smermi v bližnji in daljni okolici. Za vzpon sta potrebovala sedem ur in pol. Kamniške Alpe in Karavanke V torek, 29. januarja, sta Tadej Kračun (AO Grmada Celje) in Rok Kurinčič (Soški AO) preplezala Nemško smer (IV/3, 450 m) v Dolgem hrbtu. Dva dni kasneje je Tadej z Blažem Kramerjem (AAO) preplezal uveljavljeno kombinacijo Teranove smeri (III/3, M, 80°/45–60°) in Trojke (90°, M4–5). Potrebnega je bilo nekaj plezanja po skali, večinoma pa so imeli dobre razmere. Luka Lindič (AO Celje-Matica) in Luka Stražar (AO Radovljica) sta isti, zadnji dan januarja prav tako začela po Teranovi, a nato nadaljevala po pozimi redko ponovljeni Spominski smeri Saše Kamenjeva (M6, 90°, 400 m) v Dolgem hrbtu. Naletela sta na veliko nepre­delanega snega. V Begunjščici so 1. februarja Matevž Mrak, Nejc Marčič in Aleksander Šorli (vsi AO Rado­vljica) preplezali Povabilo in Jančevo smer (V/IV, M, 550 m). Grapa med Konjem in Rzenikom je redko obiskana. V petek, 1. februarja, sta jo preplezala Matej Ogorevc in Darko Polanič (oba AO Domžale) in jo ocenila z II+/2, M, UIAA 3/4, 200 m. Snega je v grapi še nekoliko manjkalo za idealne razmere, a se jima je tura vseeno zdela čudovita, zlasti zaradi lepega okolja. Eden redkih vzponov, ki ni bil opravljen v ledu, se je zgodil v Raduhi. Alen Vojkar in Matej Mučič (oba AO Kamnik) sta preplezala smer ZZ. V njej je prevladoval nepredelan sneg, kar je precej podaljšalo vzpon. Smer sta v teh razmerah ocenila z M5–6, 125 m, kar je tudi ocena, ki je veljala že v preteklosti (do M6). 4. Humarjev memorial ŠD lednih plezalcev Mlačca­-Mojstrana in PZS sta 16. februarja organizirala že 4. Humarjev memorial s tekmo v lednem plezanju. V ženski kategoriji je zmagala Nadja Kosič, v moški pa Anže Marenče. V prijetni družbi v lepih smereh, ki jih je pripravil sam Pavel Skumavec, je bilo spominjanje enega najboljših slovenskih alpinistov še toliko prijetnejše. Patagonija Na kratko o zelo uspešni odpravi v Patagonijo v Torres del Paine. Kot smo že pisali, sta Luka Kranjc (AO Celje-Matica) in Andrej Grmovšek (AO Kozjak Maribor) najprej neuspešno poskusila v Centralnem stolpu v smeri Riders of the storm (VII, 7c, A2, 1200 m), kjer sta drugi dan po preplezanih 700 metrih zaradi poslabšanja vremena obrnila. Ob naslednjem izboljšanju vremena pa jima je uspelo prvo prečenje obeh vrhov Torre Norte in prvenstve­na smer na njegov severni vrh. Smer sta poimenovala Zuko traverse (V, 5.10+, 650 m). Luka je nadaljeval odpravo s Tadejem Krišljem (AO Kamnik). Opravila sta prvenstveni vzpon The Real Kekec (VI, 6c+, A2, 1300 m (800 m), 4 dni) v Fitz Royu. Konec januarja sta opra­vila vzpon by fair means1 po JV razu Cerro Torreja, naravni liniji bivše Maestrijeve smeri. Smer iz leta 1970 je, gledano z vidika etike, dolgo časa pred­stavljala skrajnost tehničnega plezanja. Številni Maestrijevi svedrovci so namreč precej razvrednotili težavnost in doživljanje stene. Vrh so po tej smeri lahko dosegli tudi alpinisti, ki gori sicer ne bi bili dorasli. Od lani svedrovcev v smeri ni več. Le nekaj za tem sta Tadej in Luka 9. februarja preplezala še prvenstveno smer v El Mochu in jo poimenovala po slavni 1 S poštenimi sredstvi – brez uporabe svedrovcev za napredovanje. |65| argentinski slaščici Dulce de leche (7a, 400 m). Uspelo jima je najti relativno lepe prehode v dobri skali. Smer sta v celoti preplezala prosto. Zadnji ledeni trakovi V dolini Anlauftal, ki je znana po izjemno težkih lednih linijah, sta plezala Tine Cuder (AO Bovec) in Matej Novak (AO Mojstrana). V štirih urah sta opravila z 270 metrov dolgo smerjo Supervisor. Smer je v celoti ledna in ocenjena z WI 6. V okolici sta opazila še veliko lepih in dolgih slapov. Grega Lačen in Matej Flis (AO Črna na Koroškem) sta obiskala dolino Matrei. Tam sta preple­zala enega daljših avstrijskih slapov Frosnitzfall. Gre za 850 metrov dolgo ledno smer s težavami do WI 5. Plezala sta šest ur, tura pa je skupaj z dostopom in sestopom pred­stavlja kar precejšen zalogaj. V dolini Plazje nad Belopeškimi jezeri sta slap Bavbav (IV+/6, 550 m) preplezala Maja Duh (AO Tržič) in Nejc Kurinčič (Soški AO). Za ta najdaljši pove­zani zaledeneli slap v Julijcih sta potrebovala šest ur. Po kar nekaj letih so bile zopet plezane smeri desno od Luciferja. Gre za kombini­rane smeri, ki ponujajo precej zahtevno plezanje. Tadej Kračun (AO Grmada Celje) in Blaž Kramer (AAO) sta v tem delu plezala Angela (M6+, WI6, 90 m), Marko Mavhar (AO Grmada Celje) in Rok Šeško (AO Celje-Matica) pa smer Trije zbegani dnevi (M7+, WI6, 90 m). Smučarski spusti V soboto, 2. marca, je Iztok Tomazin (AO Tržič) na južni strani Velikega vrha v Košuti, točno v vpadnici vrha, opravil prvenstveni spust s smučmi. Zaradi južne lege, trav in velikih količin snega je smučal zgodaj zjutraj, pri vzponu pa ga je motila gosta megla. Med smu­čanjem je zaradi nevarnosti plazov izbiral težje variante po rebrih in ozkih žlebovih. Smer je poimenoval Ples plazov (IV, S5/S4, 450 m). Luka Ambrožič je v Matajur­skem vrhu nad vasjo Rut pre­smučal Južno smer ( V-, S5+, 600 m) in tako opravil pr vo smučarsko ponovitev smeri, ki jo je leta 2008 prvi presmučal Jaka Ortar. Ker poteka na južnih pobočjih, je le redko dovolj zasnežena in še redkeje ponuja dobre razmere. Začne se z vesino naklonine 50°, ki ji nekoliko položnejša grapa (45°). Zaradi obilnih padavin je bil dovolj dobro narejen tudi zadnji skok v spodnjem delu. Za zaključek dneva pa se je Ambrožič še enkrat povzpel na vrh po Direktni smeri (IV, 320 m) in jo nato tudi presmučal. Prvenstvene smeri V naročju Visoke police sta Dejan Koren in Tine Vidmar (oba AO Vipava) preplezala novo in po njunih besedah lepo kombinirano linijo. Poimenovala sta jo Ramzes (IV, WI 6, M6/7, 190 m). Smer poteka levo od Gladiatorja in tudi od ostalih slapov. Začne se po izrazitem žlebu, kjer poteka tudi smer Alpino 2014, nato pa zavije desno v steno. Začne se z ogrevanjem v ne preveč strmem ledu, nato pa že sledi desetmetrska viseča sveča. V nadaljevanju do vrha sledi še zahtevno kombinirano plezanje. Plezala sta pet ur in pol, smer pa kot omenjeno ponuja vse, da tudi boljšim lednim plezalcem ne bo dolgčas. Miha Zupan (AO Tržič) očitno še ni izčrpal zaloge prvenstvenih smeri v severni steni Malega Kladiva. V torek, 5. marca, sta z Rober tom Karujem (AO Kranj) preplezala novo smer Svet, ki izginja (IV, M4, WI 3+, 80/45–70°, 700 + 200 m). Čeprav je Miha priča­koval precej težko plezanje, sta že na začetku naletela na zbit sneg v grapi. V skalni pregradi, kjer sta pričako­vala največje težave, pa sta naletela na odlične razmere, saj sta po zbitem snegu v kotu in napihanem snegu na ploščah brez zapletov zmogla tudi ta del. Zgornji, najbolj izpostavljeni del stebra pa je bil okovan v led, tako da sta uživala v udobnem lednem plezanju. Sledi še raztežaj kombiniranega plezanja mimo previsne zapore, ki sta jo obplezala po desni. Zaklju­ček je bil bolj garaški z gaže­njem in iskanjem prehoda do smeri Ta črn kot. V stenah V torek, 26. februarja, sta Miha Zupan in Sebastjan Potočnik (AO Kranj) ponovila smer Martinček (III/M4, 60–70°) v Velikem vrhu. V letošnjih razmerah je bila še posebej pri­merna, saj poteka po izrazitem grebenu in proč od nevarnih grap. Vstop je bil nekoliko bolj delikaten s snežnim ledom, višje pa sta naletela na trdno skorjo, zmrznjene trave in led. Večji del 350-metrske stene sta preplezala v odličnih razmerah. Boštjan Mikuž (AS Ajdovščina) in Tine Vidmar (AO Vipava) sta preplezala Bele sanje (IV–V/4+, 750 m) v Rombonu. V prvi polovici smeri so bile razmere dobre, v zgornji polovici pa je plezanje nekoliko oviral nepre­delan sneg. Smer sta zmogla v sedmih urah. Smeri v Rjavi skali pod gondolo, ki pelje na smučišče Vogel, niso velikokrat omenjene. Tu so aktivni predvsem bohinjski alpinisti in eno izmed njihovih stvaritev sta v soboto, 16. marca, preplezala Luka Golob in Primož Urh (AO Železničar). Izbrala sta si Mihčevo grapo (30°, trije skoki 60–85°, IV-, 630 m), ki so jo leta 1979 prvi V smeri Afanassief f Foto: Tina Di Batista preplezali Lojze Budkovič ter brata Matej in Marko Šurc (vsi AO Bohinj). Sneg je bil tudi v tej smeri zelo raznolik, skoki pa kopni in okrašeni s poprhom. Člani AO Radovljica so letošnjo zimo redno aktivni in ne glede na razmere vedno najdejo markantne cilje. Tako sta se v ponedeljek, 4. marca, Matevž Mrak in Nejc Marčič odpravila v severno steno Špika in preple­zala Diretissimo (V+, 900 m). Dostop do bivaka je bil na srečo že zgažen. Do Dibonove police sta sledila grapi na levi strani in imela odlične razmere. Podobno je bilo tudi v prvih dveh raztežajih Diretissime. V zgornjem delu pa je bilo potrebno plezati tudi po skali, a ob dobrih zaplatah snega. Na vrhu sta stala še pred temo. Plezanje nad Chamonixom Matej Zorko in Marko Levičar (AK Posavje) sta se od 1. do 4. marca mudila v Chamonixu. Podaljšani vikend z lepim vremenom sta popolnoma izkoristila. Najprej sta se ogrela v Aiguille Carre, kjer sta preplezala Claire-Chazal (II/4, M, 400 m), naslednji dan pa sta odšla v Les Droites in preple­zala The Jackson-Ginat (V, 5+, M4, 1000 m). Smer sta zmogla v 12 urah, nato pa sta sestopila v Chamonix. Fitz Roy Po uspešnih vzponih moških navez se tokrat izkazujejo še ženske. V petek, 22. februarja, sta Tina Di Batista in Nastja Davi­dova (obe AO Ljubljana-Matica) po treh dneh plezanja dosegli vrh Fitz Roya po smeri Afanas­sieff (30°, 6a+, A0, 1550 m), ki je najdaljša v Fitz Royu. Vzpon se jima je glede na načrte zavlekel za en dan, a na srečo je do sestopa vreme zdržalo. Prvi dan sta priplezali do polovice smeri, naslednji dan sta v hudem mrazu preplezali manj, kot sta želeli. Tretji dan sta začeli s sitno off width2 počjo, a sredi dneva 2 Poč, preširoka za gozdenje rok in preozka za kaminsko plezanje. že veseli stali na vrh Fitz Roya. Sestopili sta po smeri Franco­-Argentina, kjer ju je ujelo poslabšanje vremena, zato sta opravili večino spusta po megli. Vsega skupaj sta po odhodu iz Chaltena bivakirali štirikrat: prvič pod steno, dvakrat v steni in nazadnje na prelazu Superior. Nepal Med božično-novoletnimi prazniki sta se po Rolwalingu v Nepalu potepala Urban Novak in Monika Planinc (oba AO Kamnik). Potencial za ledno plezanje sta tu pred tremi leti odkrila David Gottlieb in Joe Puryear. Temperature so bile zimi primerne, vendar ne neznosne. Preplezala sta pet slapov težav do WI 6 in dolžine šestih raztežajev. Vmes sta se v enem dnevu povzpela še na Jalung Ri (5630 m). Lofoti Tine Cuder (AO Bovec) in Matej Kladnik (AO Kamnik) sta od 28. februarja do 10. marca odkrivala lepote norveških gora. Najprej sta se namestila v mestecu Svolvar, ki jima je služilo kot iz­hodišče za vzpone v okolici. Prvi vzpon sta izvedla v severni steni Vagakallena, ki s svojimi 942 metri spada med enega višjih vrhov na Lofotih. Tu sta 3. marca v petih urah preplezala Mieux vaut tard que Jamais (V/4, M6, 650 m). Po dnevu počitka sta se odpravila pod 528 metrov visoki Nordfjellet, kjer sta preplezala prvenstveno smer Funny route (IV/4+, 400 m). Dan kasneje sta preplezala še 150 -metrski slap in se nato zaradi slabega vremena premaknila proti mestu Narvik. V dolini Spansdalen sta 8. marca preplezala slap Henrikafossen (IV/5+, 300 m), ki je bil njun zadnji vzpon pred odhodom domov. SP v lednem plezanju V nedeljo, 10. marca, se je v Kirovu, Rusija, zaključil letošnji svetovni pokal v tekmovalnem lednem plezanju. Na tekmi sta nastopila tudi naša reprezentan­ta Tjaša Kosič (ŠPO PD Jesenice) in Janez Svoljšak (AO Kranj). Janez Svoljšak je odlično nastopil in se uvrstil v svoj prvi finale, kjer je dosegel 8. mesto v težavnosti. Tjaša Kosič je nastopala tako v težavnosti kot v hitrosti. V težavnosti je dosegla 14. mesto, v hitrosti pa se ni uvrstila v polfinale. V skupnem seštevku težavnosti je tako končala na 20. in v hitrosti na 15. mestu. Janez Svoljšak je nastopal samo v težavnosti in dosegel skupno 25. mesto. Nastja Davidova, ki je nastopila le v Saas Feeju, je v težavnosti v skupnem seštevku zasedla končno 45. mesto. Novice je pripravil Peter Mežnar. George Lowe, 1924–2013 Na zadnji zimski dan leto ­šnjega leta je umrl George Lowe, še z adnji član odprave na Everest, ki je leta 1953 pr va osvojila najvišji vrh sveta. Tako kot pr vopristopnik Edmund Hillar y je bil tudi Lowe Novozelandec, postavil pa je tudi z adnji tabor na Everestu na višini 8500 metrov, od koder sta Hillar y in Tenzing Norgay odšla proti najvišji točki planeta. Lowe in Hillary sta že prej veliko plezala skupaj po Južnih Alpah na južnem otoku Nove Zelandije, leta 1951 pa sta bila člana odprave v indijsko Himalajo, kjer so priplezali na vrh 7242 metrov visokega Mukut Parbata. Leto kasneje oz. leto pred prelomno odpravo na Everest je deloval na odpravi na Čo Oju, kjer so se člani ukvarjali s preučevanjem fiziologije človeškega telesa na višini. Tudi po legendarni odpravi na Everest se je še podal na odprave, npr. na Makalu leta 1954, prav tako pa se je udeležil uspešne odprave, ki je prečila Antarktiko preko južnega tečaja. Kot izkušen filmar je o odpravi na Everest in na Antarktiko veliko snemal s filmsko kamero in režiral dokumentarna filma o obeh podvigih. Odprava na Everest 1953 ga je nekako spremljala še dolgo časa. Če ne drugače, pa zato, ker se je poročil s Susan Hunt, hčerko tedanjega vodje odprave Johna Hunta. Kasneje se je poročil še enkrat, od leta 1962 pa je živel v Veliki Britaniji, kjer je do upokojitve leta 1984 delal kot šolski inšpektor. Umrl je pred nekaj dnevi po krajši bolezni v kraju Ripley v Derbyshireu. Zahteven vzpon v Zillertalskih Alpah Tirolskemu dream teamu Hans­jörg Auer, David Lama in Peter Ortner je sredi marca uspelo preplezati veliko klasiko v Zil­lertalskih Alpah. Smer Schiefer Riss je delo velikega avstrijskega plezalca Hiasa Rebitcha iz leta 1947, ki vodi čez menda izjemno odljudno, hladno, vlažno in kru­šljivo steno Sagwanda. Menda je vsa stvar tako odbijajoča, da je smer doživela prvo ponovitev šele skoraj 30 let po prvem vzponu. Uspela je prav tako legendarnemu dolomitskemu plezalcu Heinzu Mariacherju in njegovemu soplezalcu Hansu Petru Brandstätter Hölzlu. Zdaj je prej omenjeni trojki uspela tudi prva zimska ponovitev – ocenili so jo s VI, M7, 80° –, ki pa ni šla čisto gladko. Nekaj dni pred uspešnim vzponom so se morali fantje obrniti na dveh tretjinah smeri, minuli vikend pa je šlo bolj tekoče in so jo preplezali. Bilo je pošteno mraz (–22 stopinj), bivak pa je bil skrajno neudoben s sprotnim zasipavanjem pršnih plazičev. Hansjörg Auer je vzpon komentiral takole: "Smeri se bom spomnil veliko bolj po obupnem bivaku kot pa po sicer napetem in izziva polnem plezanju …" S steno Sagwanda in smerjo Schiefer Riss očitno res nikoli ni šale. Trije odlični vzponi v Patagoniji Belgijci Merlin Didier, Stéphane Hanssens in Seán Villanueva O'Driscoll so del zime preživeli v Patagoniji in bili zelo uspešni. Bloudkova nagrada in plaketa tudi v planinske vrste Na 48. podelitvi Bloudkovih priznanj 12. februarja 2013 so najuspešnejšim športnikom in športnim delavcem leta 2012 podelili Bloudkova priznanja, ki so najvišja državna priznanja na področju športa v Sloveniji. Zaradi lanskih in vseh dosedanjih uspehov slovenskih športnih plezalcev in alpinistov sta postala slovensko športno plezanje in alpinizem bolj poznana širši jav­nosti. Uspehi mladinske in članske reprezentance v športnem plezanju so odmevali v planinski organizaciji, plezalni in splošni javnosti ter v športni stroki. Bloudkovo nagrado je za vrhunski mednarodni dosežek v športu prejela najuspešnejša športna plezalka sveta Mina Markovič, zmagovalka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju in kombinaciji dvakrat zapored (2011 in 2012) ter prejemnica Bloudkove plakete 2012. Januarja 2013 je bila že tretjič zapored proglašena za najuspešnejšo športno plezalko v Sloveniji. Bloudkovo plaketo sta za pomemben mednarodni dosežek prejela alpinista Nejc Marčič in Luka Stražar, člana slovenske mladinske alpinistične reprezentance, najuspešnejša slovenska alpinista leta 2012 in naveza, ki je lani prejela zlati cepin, najvišje alpinistično priznanje na svetu, za izjemno prvenstveno smer Sanjači zlatih jam (leta 2011) na 6858 metrov visoki Zahodni vrh K7 v Pakistanu. Marčič in Stražar brez dvoma sodita med največje upe slovenskega in tudi svetovnega alpinizma, kar sta ponovno potrdila lani s prvenstveno smerjo Modri dirkač v zahodni steni Janaka (7090 m). Mina Markovič: "Že ob lanskoletnem prejemu Bloudkove plakete sem čutila veliko čast in pozornost, tako da sem bila letos precej presenečena, da sem prejemnica Bloudkove nagrade. To je zelo zelo veliko priznanje za rezultate do sedaj. Zdi se mi super in hkrati zelo velika motivacija za naprej, kajti vsa ta priznanja mi kažejo, da trud in odlične uspehe opazijo tudi drugi, s tem pa plezanje pridobiva prepoznavnost in tudi skozi ta vidik mi to visoko priznanje pomeni veliko." Nejc Marčič: "Nagrade, ki sva jo prejela z Lukom, sem zelo vesel. Seveda pa so misli usmerjene k plezanju, ne k nagradam. Trenutno zaradi razmer v gorah poteka trening bolj na umetnih stenah, se pa že veselim, da se bodo razmere stabilizirale, da se umaknem od plastike. Mislil sem, da bom letos naredil več v skali, pa bo verjetno en, dva, tri letošnja odprava tu. In bo zato potrebno pred tem delati na kondiciji." Zdenka Mihelič Najprej so plezali v skupini Paine (Čile) in tam opravili dva zelo dobra vzpona. V t. i. capsul stilu so najprej v osmih dneh preplezali tisočmetrsko steno Cerro Catedral. Začeli so po smeri La Escoba de Dios, potem pa levo od nje nadalje­vali do vrha. Najtežje raztežaje so ocenili s 7c+, večina pa jih je bilo med 6c in 7c. Nato so se preselili v nekoliko manjšo vzhodno steno Cerro Cota 2000, kjer jim je v slabem vremenu uspelo prosto pono­viti Italijansko smer. Za vzpon so potrebovali šest dni, ocenili pa so ga s 7c+. Nato so se vrnili v Chalten – tam so se namreč najprej nekoliko ogrevali pred odhodom v Čile – in takrat opravili več lepih vzponov vključno z vzponom na Cerro Torre. Hanssensu in Villanuevi je preostalo samo še nekaj dni do odhoda v Evropo in izkori­stila sta jih na najboljši možni način – v izjemnem stilu sta preplezala dolgo prvenstveno smer na Fitz Roy. Začela sta ob zori v vznožju SZ stebra in do večera preplezala polovico 1700-metrske stene po še nedotaknjenih počeh s težavami do 7b+. Ker nista imela na razpolago veliko časa, sta nadaljevala s plezanjem tudi ponoči, in sicer po smereh El Flaco con Domingo in Afanassief vse do vrha, ki sta ga dosegla ob drugi uri popoldne. Vse raztežaje sta seveda preplezala prosto in le najtežji (7b+) je bil tako zaguljen, da sta z njim opravila v drugem poskusu. Ponoči drugega dne sta se spuščala po Severnem stebru in dosegla vznožje ob 6. uri zjutraj, torej v malo manj kot 48 urah od začetka pleza­nja. A tudi tukaj nista mogla kaj dosti počivati, saj sta morala ujeti avtobus do letališča, ki je iz Chaltena odpeljal ob šestih zvečer. Uspelo jima je in nova smer ima seveda pomenljivo ime: Persiguiendo el Avión oziroma Lovljenje letala. Trojček Jona Griffitha nad Chamonixom V Chamonixu živeči Londončan Jon Griffith, fotograf, snemalec in vedno boljši alpinist, je pred dvema tednoma opravil lep in predvsem zahteven pove­zovalni vzpon, ko je v enem dnevu sam preplezal severno seno Aiguille Verte, SV steno Les Droites in še severno steno Les Courtes. Natančneje, preplezal je ozebnik Couturier in po njem sestopil, nato je enako storil z Direktnim Lagardom, za konec, že v temi, pa se je v treh urah povzpel po Švicarski smeri in se ob težavah s smučmi (nesel jih je čez steno) nekako le pripeljal do več kot zasluženega počitka v bivaku Couvercle na južni strani grebena. Zgodba je pravzaprav takšna, da sta bila za turo dogovorjena z Magnusom Kastengrenom, ki pa je zamudil zadnjo vožnjo vzpenjače na Grand Montets, tako da se je Griffith odločil za solo povezovalno turo. Magnus ga je počakal naslednjega dne le pod steno Les Droites, kjer je Jona varoval čez delikatno krajno poč. Sicer je Griffith povedal to, kar smo pričakovali – najtežja sta bila sestopa po že preplezanih smereh, ki sta bila ne samo psiho-fizično naporna, ampak tudi časovno potratna. Povejmo še to, da Griffith ni imel nobenih pripravljenih depojev z opremo ali hrano, temveč je vse nosil s seboj. Novice je pripravil Urban Golob. Ko ti sonce skuša nekaj prodati, ne barantaj za ceno Gregor Pavunc: Nenavadni izleti. Samozaložba, Ljubljana, 2013. 82 str. Kdor si bo v pričakovanju mi­sterioznosti v slogu Dosjejev X ob pogledu na naslovno stran pomel roke, bo razočaran. V knjižici, obsega 82 strani, ne bo naletel na agenta Mulderja in Scullyjevo niti na kakšnega alienčka. Besedo nenavadni bi lahko zamenjali z nevsakdanji, neobičajni, izleti z dodano vre­dnostjo, odštekani, nekonven­cionalni in tako naprej. V čem pa je potem ta nenavadnost? Za lažje razumevanje vam bom zastavil nekaj vprašanj. Bi šli na izlet bosi ali z zavezanimi očmi? A da ne? Kaj pa ob polni luni na Dleskovec? Hm, tudi to ne. Vam smem ponuditi spanje v snežni luknji, ki bi si jo morali najprej izkopati? Ni govora? Bi izletu na Vremščico mimogrede dodali še hojo po žerjavici? Kdaj drugič? Kaj pa potep po Krasu v času osmic? Aha, to pa bi. Najbrž ste že ugotovili, da gre sicer za čisto običajne izlete, začinjene s pridihom posebnosti. Avtor v uvodu zapiše, da je na potepanjih po hribih pogosto razmišljal o raznih idejah, ki so bile nevsakdanje in mikavne. Namesto dneva je raje izbral noč, namesto planinske koče jasno zvezdnato noč, namesto oči je izbral druga čutila. Po njegovem prepričanju se vse da in vse ima čar novega doži­vetja. "Vsakdo izmed nas ima v sebi ustvarjalnost, in če si jo le drzne povezati s pogumom, si lahko pričara vsakdanjik v povsem novi luči. Želel bi, da je knjiga miselni preobrat v pohodništvu in da narekuje nove možnosti spoznavanja možnega. In najpomembneje, samega sebe …" V knjižici je 15 izletov, od lahkih do zahtevnih. Razlagi zasnove vodnika sledi kratko poglavje o opremi. Koncept posamezne ture je sledeč: opis, ki vsebuje izhodišče in pot, sestop, zanimivosti, opozorilo avtorja in celostranski Googlov zemlje­vid z vrisano potjo. V knjižici je veliko fotografij, številne so v velikosti malo večje pisemske znamke in zaradi majhnega formata ne pridejo prav do izraza, so bolj za popestritev. Vsak izlet je opremljen s podatki o nadmorski višini cilja in izhodišča ter višinski razliki, s časom hoje in trajanjem po­sameznih etap, nekaj besed pa nameni tudi težavnosti. Opisi so izčrpni in jasni, tako da z orientacijo pri dobri vidljivosti ne bi smelo biti težav. Seveda pa ne pozabite na zemljevid, ki ga priporoča pisec. Računsko lene pohodnike bi utegnilo motiti pomanjkanje seštevka skupnega časa izleta, ki je naveden samo pri nekaterih daljših turah z več etapami. Gregor Pavunc je simpatično knjižico izdal v vsega 200 izvodih v samozaložbi. Zlasti prav bo prišla ljudem brez domišljije ali ideje na izlet. Mire Steinbuch Dejavnosti Planinske zveze Slovenije V Planinski zvezi Slovenije (PZS) so konec februarja in marca potekala razna usposabljanja, tekmovanja in drugi dogodki ter seja Upravnega odbora PZS, na kateri so pozornost namenili svečani Skupščini PZS, ki bo 12. aprila 2013 v Celju. Izšla je tudi nova številka Obvestil PZS. Planinska zveza je v začetku leta pripravila razstavo ob 120-letnici Slovenskega pla­ninskega društva/Planinske zveze Slovenije, ki je nastala v sodelovanju s Slovenskim planinskim muzejem. Prvič je bila postavljena ob slavnostni akademiji 27. februarja 2013 v Cankarjevem domu, nato je gostovala v Državnem zboru ter pri slovenskih zamejskih planinskih društvih SPD Trst in SPD Celovec. Letos smo dobili še eno razsta­vo, posvečeno Ivanu Šumljaku, pobudniku Slovenske planinske poti (SPP) od Maribora do Ankarana, in 60-letnici SPP, ki jo praznujemo letos. Pripravili so jo Meddruštveni odbor planinskih društev Podravja v sodelovanju s PD Maribor Matica in Pokrajin­skim arhivom Maribor. V začetku marca je Društvo Jasa ob svetovnem dnevu varčevanja z energijo za vseh 161 oskrbo­vanih planinskih koč in za vseh 278 planinskih društev podarilo knjigo Zemlja ima srce. Pla­ninska zveza je v tem obdobju sodelovala tudi z Alpino. Slovenski pokal v tekmo­valnem turnem smučanju se je uspešno zaključil, letos so izvedli pet tekem. Zadnji dve sta bili v Robanovem kotu in v Triglavskem pogorju, v katerem se je letošnji pokal zaključil na najlepši možni način. V Roba­novem kotu je zmagal Anže Šenk (TTSO PD Jezersko), na Triglavskem turnem smuku pa Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca je gostila japonske alpiniste. Foto: Luka Lindič v paru s slovenskim zamejcem Tadeiem Pivkom Nejc Kuhar (TTSO PD Jezersko), ki je postal tudi skupni zmagovalec slo­venskega pokala 2012/13. Nejc je uspešno tekmoval tudi na drugih mednarodnih tekmah, med drugim je zmagal na izjemni klasični dirki Marmotta Trophy na Južnem Tirolskem in bil drugi na tekmi na Višarjah. Začel se je svetovni pokal v športnem plezanju IFSC 2013. V prvem delu sezone so tekme v balvanskem plezanju, kjer sta na uvodni tekmi v kitajskem ve­lemestu Chongqing tekmovala naša najboljša balvanista Mina Markovič, zmagovalka skupne­ga seštevka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji IFSC 2011 in 2012, in Jernej Kruder. Dosegla sta 12. in 10. mesto. Intenzivne priprave potekajo tudi za tekmo svetovnega pokala v balvanskem plezanju v Log–Dragomerju, ki bo 11.–12. maja 2013. Plezalci so poročali tudi o uspešnem plezanju v skali, kjer je v Španiji Klemen Bečan dosegel velik uspeh, saj je na pogled preplezal smer z oceno 8c. Komisija za alpinizem (KA) je organizirala Zbor načelnikov alpinističnih kolektivov, ki se ga je udeležilo veliko načelnikov. Potrdili so poročila in plan dela za naprej. V okviru KA so v Ospu pripravili mini tabor za perspek­tivne alpiniste. Slovenska mla­dinska alpinistična reprezen­tanca se je izkazala kot odlična gostiteljica japonskih alpinistov, s katerimi so plezali v slovenskih stenah. Naslednje leto bodo naši alpinisti vrnili obisk Japoncem. Alpinisti so poročali tudi o odpravah, zveza je alpini­stične inštruktorje povabila na obnovitveni seminar (zimska in ledeniška tehnika). Raziskovalna skupina se je od­pravila v Padovo v laboratorij za preizkus materialov in tehničnih manevrov. Obisk je bil še toliko bolj učinkovit, saj so si izmenjali izkušnje in znanja, poleg tega so se dogovorili tudi o možnostih sodelovanja. Vodniška komi­sija je izvedla precej licenčnih izpopolnjevanj za snežne ture in usposabljanje za vodnike PZS za lahke snežne ture. Mladinska komisija je razpisala nefor­malno izobraževanje za nove mladinske voditelje, ki bo v Pla­ninskem učnem središču (PUS) Bavšica od 27. julija do 4. avgusta 2013. Kot vsako leto bodo tudi letos skupaj urejali in pripravili PUS Bavšica na novo sezono, delovna akcija bo od 26. do 28. aprila. Vabljeni ste k sodelova­nju! Če se radi družite ali želite spoznati metode, kako narediti izlet ali tabor še bolj družaben, ste od 3. do 5. maja 2013 vabljeni na seminar, katerega glavna tema bo družabnost v gorah. Komisija za planinske poti je objavila seznam registriranih markacistov PZS in markacistov pripravnikov, skupaj je kar 598 zagnanih prostovoljcev. Komisija za turno kolesarstvo vas vabi na usposabljanje za tur­nokolesarske vodnike, rok prijav je 20. maj 2013 oz. do zasedbe mest. Med 13. in 18. avgustom 2013 bo 5. turnokolesarski tabor, tokrat na Pohorju. Na začetku pomladi so turne kole­sarje povabili na tradicionalno spomladansko turo KTK PZS. Planinska zveza je za planinska društva v različnih krajih po Slo­veniji pripravila nove delavnice o portalu Naveza za vodenje članarine in prostovoljstva. Poročala je o raznih aktivnostih in dogodkih planinskih društev, članov in sorodnih organizacij doma in zunaj naših meja, vabila na številne dogodke, obveščala o aktualnih razpisih za oskrbnike in najemnike planinskih koč idr. Spremljajte spletno stran PZS, www.pzs.si in družabna omrežja, med njimi Facebook PZS, www.facebook.com/ PlaninskaZvezaSlovenije. Zdenka Mihelič Sestanek PZS in ZTS V ponedeljek, 11. februarja 2013, so se na pobudo PZS sestali predstavniki PZS in Zveze tabornikov Slovenije (ZTS). Zvezi sta pred desetletjem že sodelovali predvsem na področju mladinskega dela, sedaj pa so delo zastavili še bolj celostno. Planinsko zvezo in Zvezo tabornikov povezuje več področij, med njimi varstvo narave in dostop do narave, delo z mladimi in delo mladih, šolstvo in mladina, gorska straža. Nadalje imata obe, tako ZTS kot tudi MK PZS, status mla­dinske organizacije v javnem interesu in status nacionalne mladinske organizacije. Skupno področje so še taborni prostori, prostovoljstvo, Slovenska planinska pot, po kateri veliko hodijo tudi taborniki; kar nekaj planincev tabornikov je včlanje­nih v obe organizaciji. Organiza­ciji povezuje tudi orientacija in prizadevanje na zakonodajnem področju (Zakon o vožnji z vozili v naravnem okolju, Zakon o gozdovih, Zakon o spodbujanju o razvoju turizma, Zakon o mladinskem delu …). Planinska zveza ima zelo dobre izkušnje s povezovanjem z Ribiško in Lovsko zvezo Sloveni­je, s katerima je odločno stopila skupaj glede priprave Zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju. Ko so poleg svojih pripravili tudi skupna stališča, so videli, da je s skupnimi močmi možno narediti dosti več, saj na ta način mnenje treh tako velikih organizacij zastopa kar preko 100.000 prebi­valcev Slovenije. PZS in ZTS sta se dogovorili, da bosta sodelovali na področjih, kjer imata skupne ali podobne interese. Prvo sodelovanje je vključitev Zveze tabornikov v Nevladno skupino za okoljsko in društveno zakonodajo. Skupina je trenutno najaktiv­nejša na področju priprave Zakona o vožnji z vozili v narav­nem okolju. Dogovorili so se, da se bosta zvezi srečevali na uradnih sestankih enkrat letno ob začetku leta, da pregledata, kako aktivni in uspešni sta bili pri izvajanju dogovorjenih aktivnosti v preteklem letu. V začetku leta 2014 bo sestanek organizirala Zveza tabornikov Slovenije. Zdenka Mihelič Močnejša nevladna skupina za okoljsko zakonodajo Februarja 2013 so se v prostorih Planinske zveze Slovenije (PZS) na 4. sestanku sestali člani nevladne skupine za omejitev voženj z vozili v naravi in sicer predstavniki PZS, Lovske zveze Slovenije (LZS) ter novi člani skupine, predstavniki Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), predstavniki Ribiške zveze Slovenije (RZS) so se opravičili. Ob koncu sestanka so skupino zaradi novih nalog preime­novali v Nevladno skupino za okoljsko in društveno zakonodajo. Nevladna skupina za omejitev voženj z vozili v naravi se je leta 2011 sestala trikrat. Dala je pobudo za pripravo Zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju, septembra 2011 tudi pripombe na predlog tega zakona. Žal s strani države od omenjenega termina dalje na tem področju ni bilo nareje­nega popolnoma nič. Zato se je skupina na pobudo predse­dnika PZS Rotovnika odločila, da je navkljub težki situaciji v državi potrebno narediti vse, da bi vlada omenjeni zakon čim prej sprejela. Ta zakon namreč ne bi smel biti odvisen od trenutnih političnih razmer niti politično sporen, saj je stro­koven dokument. Vse prisotne organizacije so se strinjale, da je prvi, vsebinski del zaključen, potrebno je le znova spod­buditi vse pristojne državne organe, da se postopek sprejemanja zakona premakne z mrtve točke. V ta namen je PZS ob mednarodnem dnevu gora 11. decembra lani med drugim v svoji poslanici javnosti in medijem pozvala: »Praznujmo življenje v gorah, omejimo vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju« in opozorila, da je ob začetku zimske sezone še posebej po­membno opozoriti na sporno uporabo motornih sani, da je zakon za ohranjanje naravnega ekosistema nujno potreben. Vsako leto, ko zakon zaradi birokratskih preprek obtiči v predalu, je izgubljeno v boju za ohranjanje naravnega okolja, katerega del smo tudi mi sami. Na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS je PZS januarja letos poslala vprašanje, kakšen je status zakona. Odgovora žal ni bilo. Nevladna skupina je sklenila, da bodo naredili vse, da se zakon čim prej sprejme. Pripravili bodo javen poziv in z njim apelirali na sorodne in druge organizacije, naj podprejo pobudo o čim­prejšnjem sprejetju Zakona o vožnji z vozili v naravnem okolju. Po prejetih odzivih bo skupina listo podpore poslala vladi. Kmalu bodo na to te ­matiko organizirali tudi novi­narsko konferenco in okroglo mizo z vsemi podpisniki javnega poziva. Sklenili so, da bodo v bodoče proaktivni in svoje predloge podajali že vnaprej. Sedaj je odprt za razpravo Zakon o gozdovih, kjer bodo po posvetu s pravno strokovnjakinjo Senko Vrbica (Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevla­dnih organizacij) poskušali im­plementirati skupna stališča o predlaganem Zakonu o vožnji z vozili v naravnem okolju. Zavzemali se bodo, da se v zakon vključi tudi rekreacijska funkcija gozdov. Zdenka Mihelič Heliosove barve za obnovo markacij Olimpijski komite Slovenije­-Združenje športnih zvez (OKS) in Helios sta že 14 let partnerja pri obnovi športnih objektov. V preteklosti sta s Planinsko zvezo Slovenije uspešno so­delovala pri akciji Markirajmo Slovenijo in pri obnovi več planinskih objektov. Letos bosta spet namenila sredstva PZS, ki bo s sončnimi3 barvami v vrednosti 7000 evrov neto obnovila markacije na trasi Slovenske planinske poti, najstarejše vezne poti v Evropi. Helios in OKS športnim zvezam in njihovim članicam vsako leto priskrbita barve in zaščitne premaze, ki so potrebni pri obnovi objektov, namenjenih profesionalnim in rekreativnim športnim dejavnostim. V štirinajstletnem sodelovanju je bilo za obnovo teh objektov namenjenih že preko 17.000 litrov barv in premazov, s kate­rimi so prebarvali in zaščitili 70 objektov po vsej Sloveniji. Poleti bomo praznovali 60 let SPP, ki je bila odprta 1. avgusta 1953 kot Slovenska planinska 3 Helios je bog sonca v grški mitologiji. |71| transverzala št. 1 od Maribora do Ankarana in je bila prva vezna pot v Alpah. Častitljivo obletnico bodo v PZS počastili s številnimi dogodki. V skrbi za varnejši obisk gora bodo v Komisiji za planinske poti PZS poskrbeli, da bodo na SPP, ki je dolga 599 kilometrov in ima 75 kontrolnih točk, obnovili ali na novo markirali predele s pomanjkljivimi ali obledelimi rdeče-belimi Knafelčevimi mar­kacijami. Predvidevajo, da bo za to potrebno 400 litrov rdeče in 200 litrov bele barve. Markacisti PZS, ki svoje delo opravljajo prostovoljno in jih je skupaj s pripravniki 598, se bodo obnove lotili v več sklopih. V soboto, 1. junija 2013, bodo markirali od Zelenice do Mojstrane (do Slovenskega planinskega muzeja). Ta dan bo tudi 1. Tončkov dan v spomin na pokojnega podpredsednika PZS Toneta Tomšeta in dolgo­letnega načelnika Komisije za planinske poti PZS. V soboto in nedeljo, 6. in 7. julija 2013, bo akcija na celotni SPP na vseh odsekih, ki so potrebni obnove. Lahko se jim pridružite in spoznate delo markacistov. Za druženje na akcijah se dogovo­rite s PZS. Pri Heliosu so ponosni na sodelovanje in podporo, s tem pa želijo nadaljevati tudi v bodoče. Zdenka Mihelič Zemlji na kožo napisano V okviru Gostovanj Triglavskega narodnega parka (TNP) pripra­vljamo strokovna predavanja, otroške izobraževalne aktiv­nosti, razstave, filmske večere in obisk lokalnih prireditev za najširšo javnost, predvsem tisto z območja in iz okolice parka. Namen Gostovanj TNP je ozaveščanje različnih starostnih in interesnih skupin o pomenu varovanja narave. V poletnem času se tovrstno dogajanje v veliki meri preseli na prosto. Pod okriljem TNP ozaveščevalno poslanstvo nadaljuje tudi foto­grafska razstava Zemlji na kožo napisano. Potem ko je bilo 120 fotografij velikega formata prvič postavljenih na Jakopičevem sprehajališču parka Tivoli v Ljubljani spomladi 2011, je razstava v manjšem obsegu gostovala že na gradu Goričko, v Info središču TNP Triglavska roža na Bledu, v Gimnaziji Škofja Loka, zdaj pa se v organizaciji TNP in Hostla pod Voglom seli v Bohinj. Razstavo so ob podpori številnih somišljenikov pripravili Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Razstava je bila organizirana v podporo ohranjanja kmetijskih zemljišč in je primer interdisciplinarnosti, kjer sta se povezali znanost/ stroka in umetnost. Zemlja je v ideji razstave mišljena kot tla, rodovitna prst, zgornji sloj zemljišča, ki nastaja tisočletja dolgo. Iz geološke podlage se počasi tvori rodovi­tna plast, ki ljudem ne služi le za pridelavo hrane, ki je sicer ena od osnovnih in najpomemb­nejših človeških dobrin, temveč tudi za pokrivanje različnih nematerialnih dobrin, kot so vzdrževanje biodiverzitete, eko­sistemske storitve v povezavi z zadrževanjem in čiščenjem vode, uživanje v kulturni krajini itd. Če se vprašamo "Kdo in zakaj potrebuje kmetijska zemljišča?", je odgovor, da jih kot posamezniki in kot družba v njihovi večplastni namembnosti potrebujemo prav vsi. Podatek, da imamo v Sloveniji na voljo le še 866 m2 obdelovalnih zemljišč na prebivalca in da se glede tega uvrščamo na predzadnje mesto v Evropi, je zaskrbljujoč in kliče po skrbnem načrtovanju prosto­ra v Sloveniji v prihodnje. Fotografije in fotomontaže, ki so jedro razstave, spremlja tekst v slovenščini in angleščini, ki literarno dopolnjuje vsebinsko močne podobe. Fotografije so pripravljene tako, da se gledalec v prvem hipu vpraša, kaj je na sliki, in mora nato s poznavanjem kmetijskih pridelkov, tal, tekstur živil, podob krajin in dogodkov na kmetiji doumeti pravo vsebino. Fotomontaže povezuje­jo živali, rastline in človeško telo s krajinskimi teksturami (tla, trava). Avtorica ideje razstave je prof. dr. Marina Pintar z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, avtor foto­grafij priznani slovenski fotograf Marko Modic, pisec spremnega besedila pa pisatelj in pesnik dr. Iztok Osojnik. V okolici Hostla pod Voglom ob Bohinjskem jezeru bo razstava na ogled od začetka maja do konca poletja, posebej pa vabljeni 31. maja 2013 ob 19.30 v Hostel pod Voglom. Ta večer bomo v okviru letošnjega Med­narodnega festivala alpskega cvetja v Bohinju povedali več o tleh, tem skritem delu narave, in si skupaj ogledali razstavo. Več o ostalem dogajanju v Triglavskem narodnem parku pa, kot vedno, na www.tnp.si. Ana Kunstelj 20. 4. 2013 Koča na Kokoši 4. 5. 2013 Koča na Kopitniku 25. 5. 2013 Zavetišče na Planini nad Vrhniko 1. 6. 2013 Mariborska koča na Pohorju 8. 6. 2013 Dom na Mirni gori 15. 6. 2013 Koča na Blegošu 22. 6. 2013 Dom na Menini planini 29. 6. 2013 Koča na Dobrči 6. 7. 2013 Domžalski dom na Mali planini 17. 8. 2013 Vojkova koča na Nanosu 24. 8. 2013 Kosijev dom na Vogarju 31. 8. 2013 Planinski dom na Šmohorju Zlatorogovo transverzalo ponosa podpira Planinska zveza Slovenije