120 2016ocene in Poročila, 111–128 in vloga posameznih lokalnih fevdalnih družin. Ne- koliko drugačna je bila situacija v koprski škofiji, ki je spadala pod Beneško republiko. Seveda pa škofje v obravnavanem obdobju niso bili le vrhovni dušni pa- stirji, ampak so bili pogosto v diplomatski, vojaški in upravni službi vladarja. Deželnoknežja oblast je bila zato še kako zainteresirana, da je ohranila vpliv na njihova imenovanja, ki so se odvijala v cerkveno-po- litičnih okvirih. Na ozemlju današnje Slovenije so se lomili interesi Habsburžanov in Benečanov tudi na cerkvenem področju. Po letu 1420 so vpliv na imeno- vanje oglejskih patriarhov imeli slednji, kar je vodilo v stoletno onemogočanje patriarhov v habsburškem delu patriarhata. Avtorica pojasni rabo naslova »kne- zoškof« v habsburški deželah, prav tako tudi izraz »prelat«, ki je bil pridržan za višjo duhovščino. Škof- je so bili tudi zemljiški gospodje, kar pa navadno ni bilo povezano z njihovo jurisdikcijo. Nekateri škofje zunaj slovenskih dežel so imeli tudi patronate nad dotičnimi župnijami. Škofovska vloga se je ponovno okrepila sredi 18. stoletja. Tretji del obravnava pomen arhidiakonatske služ- be. Posebej opredeli pravice in dolžnosti arhidiako- nov, ki so zlasti na ozemlju oglejskega patriarhata delovali z dokaj velikimi pooblastili, ki so jim pred duhovščino in verniki dajala ugleden položaj. Pred- stavljena sta postopek imenovanja arhidiakonov in njihova izbira v 18. stoletju. Posebne arhidiakonate je s pomočjo inkorporiranih župnij uspelo oblikovati tudi posameznim redovom in kapitljem. Četrti del je posvečen vlogi župnika. Tudi ta je bila na novo opredeljena na Tridentinskem koncilu. Problem so predstavljale zlasti župnije, ki so bile in- korporirane (vtelešene, pridružene) raznim cerkve- nim ustanovam. Glede na vrsto inkorporacije sta bila odvisna tudi položaj in poimenovanje duhovnika, ki je župnijo dejansko vodil. Avtorica se pomudi tudi pri problematiki podelitve župnij in prezentacije (predlaganja) župnikov, ki je bila v večini primerov domena patronov iz vrst laikov in klerikov. Proble- matična je postala predvsem v obdobju reformacije in protireformacije. Uravnotežila jo je šele aplikacija postopka izbire župnika na temelju tridentinskih od- lokov. S tem je bilo povezano tudi umeščanje posa- meznega župnika v duhovno in časno (svetno) posest župnije s strani ordinarija in patrona. Predstavljeni so tudi gmotna in duhovna razsežnost župništva v luči vizitacij in sinod ter pastoralni in gmotni pogoji pri ustanavljanju novih župnij. Delo odlikuje natančnost in smisel za razlago posameznih materij. Sem in tja strokoven bralec opazi le manjše napake ali pomanjkljivosti. Med njimi bi izpostavil nekatere besedne zveze in stro- kovne izraze: str. 8 »petnajst kongregacij kardinalov« bolje: »petnajst kongregacij pod vodstvom kardina- lov«; str. 30 glede zemljiškega gospostva bamberških škofov na Koroškem in ne »na Kranjskem«; str. 32 dve nejasnosti glede »župnika v Radovljici«, kjer je bil habitualni župnik ljubljanski prošt; str. 33 župnija Kamnica v srednjem veku ni bila izločena iz mari- borske, ampak obratno; str. 47 »postala je ‘parochus habitualis’« pravilno: »postala je ‘parochia habitua- lis’«; »t. i. škofijski menzi« pravilneje: »t. i. škofovski menzi« (od ‘mensa episcopalis’); na str. 49 bi bilo pojasnilo iz op. 181 bolje vključiti v besedilo; na str. 51 ni navedena kapiteljska župnija Naklo, nikjer pa se tudi ne omenja Vrhnika; str. 55 za izraz »institu- tio canonica« je pravilneje uporabiti besedno zvezo »kanonična umestitev« kot pa »duhovna umestitev«; str. 56 »pontificalia« so prvenstveno škofovske litur- gične insignije in oblačila (prstan, pektoral, pastoral, mitra, dalmatika in cazuli), ki so se lahko podelje- vale tudi nekaterim višjim prelatom (npr. infulirana prošt in stolni dekan v Ljubljani). Pri slovarčku bi opozoril na naslednje izraze: str. 64 »sedisvakanci« oziroma nezasedenosti škofovskega sedeža rečemo tudi čas izpraznjenega škofovskega sedeža; »klerik« je kandidat za duhovniški poklic postal že s pre- jetjem tonzure ob ostiariatu; »kolegiatni kapitelj« slovenimo lahko »zborni kapitelj«; str. 66 med višje kleriške redove je spadal tudi episkopat – škofovstvo, ki pomeni polnost sv. reda; str. 66 napačna razlaga naziva »patriarh« pri ruski, srbski, bolgarski in ro- munski Pravoslavni cerkvi; str. 67 »štola« ni ogri- njalo (velum), ampak šalu podoben trak – znamenje diakonske ali duhovniške službe; str. 68 »župnijski vikar« morda bolje »župniški vikar«, ker je nadome- ščal habitualnega župnika. Pohvalno je avtoričino slovenjenje tujke »inkor- poracija« v »utelešenje«, vendar pa bi pri tem morda veljalo posnemati rabo Franca Kovačiča, ki je upora- bljal besedo »vtelešenje«. Zakaj? Pojem »utelešenje« se v teologiji uporablja za prevod latinske besede »incarnatio«, zato bi bil za besedo »incorporatio« v zgodovinopisju bolj primeren Kovačičev prevod »vtelešenje«. Avtorica se je pri pisanju vseskozi naslanjala na dela relevantnih avtorjev. Del vsebine je črpala tudi iz arhivskih virov. Uspelo ji je napraviti sintetični pre- gled obravnavane tematike in s tem zapolniti še eno vrzel v našem zgodovinopisju. Matjaž Ambrožič Antun Novak: 120 let gasilske službe in 90 let Prostovoljnega gasilskega društva v Černelavcih. Černelavci: Prostovoljno gasilsko društvo, 2015, 265 strani. Recenzentka publikacije, Metka Fujs, je avtorja Antuna Novaka uvodoma opredelila kot človeka, »ki piše in objavlja že pol peto desetletje in odgovorno lah- 121 2016 ocene in Poročila, 111–128 ko ugotovimo, da se je v tem času iz kronista prelevil v zgodovinarja, ki zna iskati, brati in interpretirati zgo- dovinske vire, zaradi česar je vse, kar zapiše in objavi dragocena literatura obenem pa tudi pomemben vir za vsakega prihodnjega raziskovalca gasilske zgodovine. Svojo profesionalno gasilsko kariero in mnoge funkci- je znotraj gasilskih organizacij je nadgradil z izjemno bogato bibliografijo samostojnih publikacij, člankov in razprav o zgodovini gasilstva v Medžimurju in Prek- murju.« Njegovo najnovejše delo predstavlja zajetno publikacijo, ki jo je v letu 2015 izdalo Prostovoljno gasilsko društvo v Černelavcih ob praznovanju de- vetdesete obletnice obstoja in sto dvajsete obletnice delovanja krajevne gasilske službe. V nadaljevanju recenzentskega poročila lahko preberemo mnenje, »da je monografija primer načr- tnega, metodološko domišljenega pristopa do podatkov: od literature do različnega arhivskega gradiva, foto- grafij, zakonskih predpisov in časopisnih člankov. Za- stavljena je kronološko, pri čemer je za vse nove bralce gasilske zgodovine dobrodošel uvodni splošni pregled varstva pred požari in začetkov tega v Prekmurju, preden se lahko posvetijo zgodovini černelavske gasilske službe. Dokumenti in dejstva, ki jih avtor navaja, so zanimivi, ker predpostavljajo, da je bila gasilska služba organizirana v več prekmurskih krajih že v 19. stoletju ali na začetku 20. stoletja, čeprav so dokumenti o for- malni ustanovitvi gasilskih društev mlajši. Velja enako tudi za Černelavce.« Razumevanje delovanja in poslanstva černelavske gasilske organizacije oblikuje spoznanje, da je bila ta v veliki meri odvisna predvsem od konkretnih mate- rialnih možnosti ter lokalnih, intelektualnih in orga- nizacijskih potencialov. Na njen razvoj so skozi čas vplivali različni dejavniki, ki so bili tesno povezani s krajem in njegovim splošnim razvojem. Prav zato se je černelavska gasilska organizacija skozi zgodovino razvila v pomembno lokalno organizacijo, ki s svojim obstojem, gasilskimi strokovnimi in drugimi aktiv- nostmi, organiziranostjo, odzivnostjo itd. zagotavlja varnost lokalnega prebivalstva v najširšem pomenu besede, ter neposredno pozitivno vpliva na lokalno, oziroma krajevno samopodobo prebivalstva in na nji- hovo dojemanje različnih relacij do širših nacional- nih družbenih skupnosti kot tudi do različnih entitet v mednarodnem prostoru. O delovanju gasilske službe s častitljivo 120-letno gasilsko strokovno tradicijo se je ohranilo kar nekaj dokumentacije v samih Černelavcih. To spoznanje kaže na izrazito pozitiven odnos lokalne skupnosti do pisane besede skozi obdobje, ki so ga zaznamo- vale mnoge spremembe družbeno-političnih in go- spodarskih režimov. Različne dodatne pisne in druge zgodovinske vire pa je mogoče najti še v pristojnih muzejskih in arhivskih ustanovah v Sloveniji in na Madžarskem. Publikacijo, ki sistematično prikazuje razvoj ga- silske organizacije v Černelavcih, lahko na eni stra- ni opredelimo kot historično razpravo s potrebnim znanstvenim aparatom. Na drugi strani pa je ta zara- di množice objavljenih arhivskih dokumentov lahko tudi že primarni vir za raziskovanje lokalne preteklo- sti, še posebej domoznanskih, etnografskih, sociolo- ških in drugih lokalnih študij. Če nekoliko podrobneje pogledamo samo pu- blikacijo, opazimo njeno klasično strukturo oz. or- ganizacijo vsebin. Na začetku so objavljene uvodne oz. pozdravne besede, s katerimi so dobro utemeljeni nameni in cilji njene izdelave. Te so izpod peres na- mestnika predsednika Gasilske zveze Slovenije, av- torja publikacije, dveh recenzentov, župana Mestne občine Murska Sobota, predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Černelavci, predsednika Krajevne skupnosti Černelavci, predsednika Gasilske zveze Mestne občine Murska Sobota, predsednika Prosto- voljnega gasilskega društva (DVD) Bednja ter pred- sednika Prostovoljnega gasilskega društva Slivnica pri Celju. Tej zaključeni celoti sledi krajši zgodovin- ski pregled Černelavcev, ki ga je pripravil mag. Franc Küzmič, eden največjih strokovnjakov za področje domoznanstva v Prekmurju. K uvodni vsebini lah- ko prištevamo tudi kratek pregled splošne zgodovine varstva pred požari s predstavljenimi izbranimi dej- stvi iz preteklosti, ki so gasilsko dejavnost opredelili kot splošno veljavno univerzalno civilizacijsko vred- noto in normo. V nadaljevanju publikacije se avtor posveti začet- kom sistemskega in zakonodajnega utemeljevanja 122 2016ocene in Poročila, 111–128 gasilske dejavnosti v Prekmurju, kamor umesti tudi začetke gasilske dejavnosti v Černelavcih. Ti dejan- sko segajo nekako v zadnja desetletja 19. stoletja. Ob tem velja opozoriti, da se je pravna ureditev in s tem tudi organizacija gasilske dejavnosti v ogrskem delu nekoliko razlikovala od one v avstrijskem delu nek- danje Avstro-Ogrske monarhije. Prav zaradi tega je vsak novo odkrit in zapisan podatek s tega področja zelo dragocen, ne samo za lokalno zgodovino gasil- ske dejavnosti, ampak tudi za nacionalno gasilsko organizacijo. Pomembno prelomnico v razvoju in širitvi ga- silske organizacije predstavlja 1. svetovna vojna. Moriji svetovnih razsežnosti so v Prekmurju sledili dogodki, ki so neposredno vplivali tudi na nadaljnjo zgodovino gasilske dejavnosti v Černelavcih. To so organizirali kot prostovoljno društvo in jo vpeli v širše strukture takratne gasilske organizacije. Sredi stoletja je dokaj ugoden razvoj gasilske organizaci- je omejila druga svetovna vojna. Iz ohranjenih do- kumentov je mogoče razbrati, da se je v štirih letih madžarske oblasti očitno ohranila prvotna jugoslo- vanska gasilska organizacija, ki je delovala kot vzpo- redna novi madžarski organizaciji. V povojnem času je ta kontinuiteta predstavljala dobro osnovo nadalj- njemu splošnemu razvoju lokalne gasilske ideje vse do današnjih dni. Na predstavljenih prelomnih zgodovinskih mej- nikih avtor oblikuje posamezna poglavja in vsebinsko zaokrožene celote in skozi to analitično opiše dru- štvena in tudi zelo konkretna zgodovinska dejstva. Pri tem mnoge dogodke in aktivnosti iz Černelavcev prestavi v širši historični in zemljepisni kontekst in s tem tudi v relacije do organizacijsko višjih celot. Na ta način mu uspeva dobro ovrednotiti historične po- zicije černelavskih gasilcev do vsakokratne širše ga- silske skupnosti in splošnih gospodarskih, političnih in drugih zgodovinskih dejstev. Avtorju je z veliko občutka uspelo predstaviti tudi različne preobrazbe černelavske gasilske organizacije skozi čas. Njihove začetke opazimo v manjši meri že v obdobju med obema vojnama in v času med dru- go svetovno vojno. Te so bile motivirane in izvedene predvsem v politično-organizacijskem smislu. Do večjih sprememb pa v černelavski organizaciji pride v obdobju po drugi svetovni vojni. V tem času se po- dobno kot tudi druge tovrstne organizacije prestruk- turirajo izpod popolnoma moške domene v splošno organizacijo, ki uspešno vključuje tudi ženske in mladino ter veterane. Drugi razvojni preskok pa je organizacija doživela konec 20. in v začetku 21. sto- letja. Černelavska gasilska organizacija je bila namreč dolgo časa bolj ali manj omejena in je delovala na ož- jem lokalnem območju. V tem času pa se uveljavi na mednarodni ravni, npr. v okviru programa Phare. Vse te preobrazbe pa so imele še svojo razvojno kompo- nento na področju pridobivanja gasilskih strokovnih znanj, gasilske infrastrukture, gasilske tehnike itd. Publikacijo zaključujejo zanimive in vsestransko uporabne priloge. Med njimi najdemo tako upodo- bitve predsednikov, poveljnikov, tajnikov in orodjar- jev društva, pregled gasilskih častnikov v društvu ter članov društva od leta 1925 dalje. Temu sledijo še druge priloge kot npr. utrinki s tekmovanj in drugih dejavnosti, upodobitve zbirke koledarjev ter oznake gasilskih činov za obravnavano obdobje. Publikacijo zaokroži dokaj obsežen povzetek v slovenskem, nem- škem, angleškem in madžarskem jeziku. Ta je nad- grajen s seznamom pomembnih letnic za zgodovino gasilskega društva Černelavci, vključno z zanimivim izborom upodobitev njegove tehnične in infrastruk- turne opreme skozi čas. Čisto na koncu publikacije je objavljen pregled virov literature ter predstavitev avtorja. Če skušamo povzeti celoto in iz tega oblikovati osnovne historično-praktične izkušnje, potem lahko te zaokrožimo v dvoje sporočil. Prvo se nanaša na spoznanje, da brez ustrezno ohranjene dostopne do- kumentacije ni mogoče razumeti preteklosti in dojeti zgodovinskega razvoja na mikro nivoju – v našem primeru preteklosti černelavske gasilske organizacije. Na podlagi te publikacije lahko z veseljem ugotavlja- mo, da so černelavski gasilci dolgoročno znali ceniti svojo dokumentacijo in so jo dobro ohranili. Drugo sporočilo, ki ga najdemo v tej publikaciji, je, da le ce- lovit ali holističen pristop k obravnavanju zgodovin- skih problemov daje objektivna zgodovinska spozna- nja. To je očitno avtorju obravnavane publikacije tudi v največji meri uspelo. Na podlagi predstavljenega lahko sklenemo z mislijo, da gasilska organizacija v Černelavcih s to publikacijo prispeva k razvoju pozitivne samopodobe lokalne skupnosti in s tem uresničuje svojo proaktiv- no vlogo ne samo na strokovnem gasilskem področju, ampak tudi na področju varovanja in ohranjanja lo- kalnega spomina prebivalcev Černelavcev, hkrati pa ga posreduje in predstavlja najširši strokovni in laični javnosti. Miroslav Novak Ines Beguš: Avtonomija in ekonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Založba Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnega središča in Univerzitetne založbe Annales, 2015, 213 strani. Izvirna znanstvena monografija Avtonomija in ekonomija Nadiških dolin v Beneški republiki Ines Be- guš je nastala na podlagi doktorske disertacije, ki jo je avtorica kot mlada raziskovalka zagovarjala leta 2013