PRI DIMNIKARJU ALOJZU HORVATU Primite se za gumb pomagalo bo Nekdaj smo imeli pri hiši edini koledar, na katerem je plsalo »Srečo vam prinaša vaš dimnikar«. In ta naš dimnikarje bil mlad, ves črn, kakšen drug pa, ki se je veselo smejal in omelo si je obesil okrog vratu. Tudi Alojz Horvat se rad smeje, ni pa več mlad in tudi omela si ne obeša okrog vratu. »Naš poklic je resen, daleč od ro-mantičnega, a opraviti imamo z ljudmi in to je svetla točka v tej črnini,« je povedal, ko smo se pogovarjali z njim v podjetju Dimnikarstvo, skritem za Vošnjakovo ulico. Če jih iščeš, jih naj-deš le, če vidiš, da je v bližini parkiran njihov avto z napisom in z omeli v njem. »V starih časih bi se morali ozirati za kolesi, če bi nas hoteli najti. Zdaj smo se modrnizirali. A moram vam prizna-ti, da sem se na kolesu počutil bolj zdravo, ker sem se med potjo dobro prezračil. Saj veste, naše delo je v di-mu, masti in žveplu,« je povedal dim-nikar, ki ima za seboj nič manj kot trideset let dimnikarstva in le še nekaj let do upokojitve, kajti dimnikaiji ima-jo tako kot rudarji skrajšano delovno dobo. Če imajo srečo, da se jim strupi ne zažrejo preveč v p^juča, potem gre-do še čili in zdravi v pokoj in to pri Abrahamovih letih. Dimnikarstvo prav gotovo ni sanjski poklic, zato se ga mladi izbgibajo. »Mlade nam odganja usmerjeno izo-braževanje,« je povzel Alojz Horvat,« ampak časi niso rožnati, zato postaja tudi črno omelo dobro sredstvo za beli kruh. Oglašajo se nam nekvalificirani, da jih potem tu izučimo.« Bolje to kot nič, kajti dimniki mora-jo biti ometeni. »Naše delo pa tudi ni več preprosto. Kar naprej izumljajo nove peči in kotlovnice tako, da se moramo tudi mi sproti učiti.« - Ali učite tudi svoje stranke? »Ja, prav gotovo. Dobro očiščen dimnik je velik šparovček, ker gre mnogo manj goriva v peči, v zrak pa spušča mnogo manj strupenih snovi. Vendar se ljudje tega še premalo zave-dajo.« - In dogaja se, da sami bezajo v dimnik... »Ja, a prej ali slej nas morajo pokli-cati, da popravljamo za njimi. Včasih napravijo tudi škodo in jih potem sta-ne več kot bi jih stalo, če bi nas redno sprejemali. In ko sva že pri tem, naj opozorim na nekaj, kar nam zmeraj dela sive lase; na staro šaro. Ljudje, zlasti v starem delu Ljubljane, jo še vedno spravljajo na podstrešje, včasih celo ob sam dimnik, ne da bi se zaved-li, kako je to nevarno.« Dimnikarji na ta način opravljajo tu-di varnostno službo, a kaj ko jih ljudje zmeraj ne poslušajo. - Kako pa vas sicer ljudje spreje-majo? »Nasplošno se ne bi pritoževal. Ne manjka se povabil na kavico. Včasih pa nas kdo tudi odžene ali se boji, da bi mu preveč zamazal. Za razliko izpred trideset, dvajset let pa bi le pripomnil, da pogrešam tiste nekdanje prisrčno- sti, ko ljudje še niso bili tako napeti in živčni kot so danes.« - Kaj pa vraževemost, da jim prina-šate srečo, je ta kaj popustila? »O, te se pa ne manjka. Še se Ijudje primejo za gumb, ko nas srečajo,« se je veselo zasmejal Alojz Horvat in se mal-ce namuznil, »no, komu pa sem tudi že prinesel srečo.« - In zakaj mislite, da ste prinašalci sreče? »Veste, belega konja in dimnikarja srečaš na ulici bolj poredkoma. Kohji so potisnjeni na podeželje, mi pa v av-tomobile.« Pa srečno še vam, naš dimnikar. Albina Adamič