Lepo vedenje ali bontón (iz francoščine, po- meni dober ton) zajema pravila spodobnega vedenja v družbi. Gre za splošne konvencionalne oblike ob- našanja, ki veljajo v določenem okolju. Pravil spodob- nega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture, časa, družbenega sloja in še mar- sičesa, zato z načinom obnašanja človek veliko pove o svojem statusu. 1 Bonton ima toliko oblik, kolikor je vrst človeških inte- rakcij, velja pa tudi za interakcije med ljudmi in žival- mi ter ljudmi in okoljem. Nekatera področja bonto- na so širokim množicam dobro znana, druga so sicer znana, a se redko upoštevajo, tretja so lahko celo mo- dna muha. Zanimiv del bontona je tisti, ki se nana- ša na našo priljubljeno dejavnost, za katero pogosto mislijo/mo, da zanjo velja neki drug del lepega vede- nja – ki s prvim, če pogledamo bolje, nima pravza- prav nič ali le malo skupnega. Dejstvo je, da bonton velja tudi v gorskih kočah. A to ni bonton, ki velja v finih restavracijah, "hipsterskih" lokalih z butičnim pivom in hamburgerji iz govedine "kobe" ali v gostilnah, kjer se ustavite na veganski sola- ti s čemaževim pestom in špargljevo peno na humu- su iz Kanpurja. Morda prav zato prihaja do zmede in zamer, ko se udobja vajeni ljubitelji gora z znanjem, nabranim iz televizijskih oddaj, revij ali v plezalnih dvoranah in plezališčih, podajo v prave gore. In tam naletijo na čisto prave planinske koče s čisto pravimi oskrbniki, ki od njih pričakujejo čisto pravo poznava- nje osnovnega bontona gorskih koč. V gorskih kočah namreč nimajo enakih možnosti za pripravo hrane, kot jih imajo v dolini. Tam ni pet ku- harjev, osem natakarjev s prakso pri JB, asfaltirane ce- ste, da bi smetarski kamion pobral vso navlako, ki jo za sabo puščamo ljudje. Niti nimajo sestavin za jedi, ki bi jih gostje želeli, če pa že hočejo narediti kaj ne- standardnega, mora to nekdo nekako dostaviti. In 1 Vir: Wikipedija; https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonton. KOLUMNA Marta Krejan Čokl Dva mulca, no, okoli dvajset let bi jima prisodila, na klopi pred planinsko kočo vsak s svojim pivom v roki razpravljata o svojem neverjetno hitrem dostopu. Zagledata pohodnika, ki nese v kočo kozarce in steklenice, ki jih je izpraznil s svojo druščino: "Phe, bedak! Zakaj bi sploh kdo pospravljal za sabo, saj so kelnarji plačani za to!" O bontonu, ki se morda priklati tudi v gorske koče seveda tisti, ki skrbijo za logistiko in transport, to iz očitnih razlogov dodatno zaračunajo. Če za dostavo ni kake druge možnosti, seveda. Saj veste, včasih s(m) o celo planinci spotoma še kaj nesli v kočo in odnesli iz nje … Pa zdaj? Ta "potreba" storitev in produkt po- draži, ponudbo pa skrči. Nikakor nočem trditi, da sta posušen kruh in teden dni star ričet, za vegetarijance prikrajšan za nekaj koščkov mesa, ki namesto v njiho- vih končajo v krožnikih vsejedcev, ustrezna ponudba. Zagotovo pa drži, da v gorskih kočah ne moremo pri- čakovati ponudbe, kakršna je v dolini. Njihov namen že primarno ni zadovoljevanje brbončic in želodcev, ampak dobro počutje, varnost in zatočišče obiskoval- cev gora in upravljavcev ali lastnikov teh priljubljenih postojank. Zato so gorske koče gorske in ne stojijo ob najbolj prometnih cestah in nakupovalnih središčih, ampak v gorah, in to tam, kjer se njihova lega izkaže za najugodnejšo glede na varnost in poti v njihovi bli- žini. Hrana, ki jo lahko tam dobimo, ima (predvsem v visokogorju) svoj osnovni namen. Iz osebnih izku- šenj lahko trdim, da imamo pri nas glede ponudbe in domiselnosti res še precej možnosti in manevrskega prostora, vendar se stanje izboljšuje, koče pa s svojo ponudbo vendarle opravljajo poslanstvo, zaradi kate- rega sploh stojijo. No, njihov sezonski delovni čas je zgodba, o kateri smo v Planinskem vestniku že pisali in zagotovo tudi še bomo. Pisanje po različnih forumih in družbenih omrežjih, češ da je bila jota na koči slabša kot v gostilni (ali koči), kjer imajo povezavo s cesto, meso manj sveže kot v koči, ki stoji nekaj sto metrov nad glavnim mestom in jo letno obišče okoli tristo tisoč ljudi, da so cene pre- visoke, ker se v trgovini enako pivo dobi tretjino ce- neje in tako naprej, je krivično in neutemeljeno. Drži, vegetarijanska ponudba je res na psu (pa nimam nič proti rastlinojedcem, tudi moj mož spada mednje, a nima s tem v kočah prav nobenih težav). Grdo pa se mi zdi, da od mačka nekdo pričakuje, da bo postal pes – da bo lajal za ograjo, mahal z repom, prinašal 26 vrženo palico in branil hišo pred nepridipravi. Maček je maček, pes pa je pes – gorska koča je koča, restavra- cija pa restavracija. Zdaj pa se vrnimo k bontonu. V gorski koči ne pušča- mo smeti na mizi ali pod njo. Vse, kar smo prinesli s seboj, s seboj tudi odnesemo. Če med potjo najdemo kakšno smet, jo lahko zagotovo brez težav stlačimo v kak žep ultra univerzalnega nahrbtnika, kakršne imamo na voljo. Že zato, ker smo med potjo gotovo že srknili kak deci vode in si zmanjšali težo na hrb- tu. In ko si v koči privoščimo tako zelo pričakovano joto, čaj ali malo pivo, zakaj ne bi pospravili za seboj?! Nas to kaj stane? Nič! Dobimo celo prijazno zahvalo in nasmešek za na pot. In kaj ima od tega oskrbnik? Ogromno! Ker gorske koče nimajo desetih zaposle- nih, pomivalnega stroja in ker na svoj obrok nestrpno čaka še Janez, ki je pravkar prišel z vrha gore ali pa se je malo dlje, kot je načrtoval, zadržal v tisti precej zah- tevni plezalni smeri. Ko v gorskih kočah poravnamo svoj dolg, se vendarle spodobi tudi, da drobiž pustimo oskrbniku (ponekod imajo za to pripravljene steklene posode z napisom) ali pa mu rečemo, naj znesek zao- kroži. T emu pravimo prispevek za kočo, saj ni name- njen nekomu, ampak nečemu – koči, da bi čez nekaj let, ko se bomo želeli skriti pred nevihto, še stala tam. Ne gre pa samo za smeti ali denar. Precej smiselno je, da oskrbniku ali dnevniku obiska zaupamo, od kod smo prišli, kam gremo in morda še to, kake so razme- re na poti ali v steni. Seveda objektivno in svojim iz- kušnjam in znanju primerno. S tem lahko marsikomu pomagamo, v nekaterih primerih pa lahko taka infor- macija celo reši življenje. V gorskih kočah ne pričakujemo izobilja vsega, ampak tisto, kar tamkajšnje razmere dopuščajo. Da, tudi to je bonton. Večina se vsega tega najbrž drži, a vendar … Ljudje radi pozabljamo ali postanemo prezahtevni. Tudi če je kdo že malce pozabil, kako je z bontonom v gorskih kočah, ali pa morda o tem bere prvič, sem zadovoljna, saj vem, da ima v rokah Planinski vestnik, katerega namen je tudi izobraževanje vseh, ki hodijo v gore. Zaradi gora. Drugo lahko najdemo tudi v dolini. A pozor! T am spet velja nekoliko drugačen bonton. m V gorskih kočah ne moremo pričakovati ponudbe, kakršna je v dolini. Foto: Jure Senegačnik Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. 27 september 2017 PLANINSKI VESTNIK