42
Iz naših revij
Narodnost in umetnost po marksistični doktrini. — S prvim decembrom 1932 je zagledala beli dan nova revija pod imenom »Književnost", mesečnik za umetnost in znanost. Do sedaj sta izšli dve številki. Po vseh prispevkih sodeč, si je nova revija nadela nalogo, motriti vse življenjske pojave, civilizatorične in kulturne, s strogo in celo doktrinarno socialnega zrelišča. Če vpoštevamo, da so danes pri nas in po vsem svetu socialna in ekonomska vprašanja v ospredju vseobče pozornosti, da povsod premišlja in piše danes o njih cela vojska ljudi, potem nikakor ni odveč, da tudi pri nas začno ljudje resno in temeljito razmišljati in pisati o socialnih problemih. Toda če naj bi bila revija, ki bi pri nas prevzela to poslanstvo, nalogo in delo, res plodna in koristna za življenje slovenskega kolek-
tiva, če bi s svojimi nazori in idejami hotela zarezati res trajno, globoko brazdo v naše življenje in doseči s svojim delom uspešen družbeni preokret, tedaj pod nobenim pogojem ne bi smela biti slepo, nekritično ponavljanje in premlevanje starih, abstraktno zamišljenih socialnih doktrin brez samosvojih, le v našem samoniklem življenju utemeljenih pogledov. Najnesrečnejši način razmotrivanja in reševanja teh pojavov pa bi bil brez dvoma oni, ki bi morebitno nekritično plitkost in zmedenost v izvajanjih zabelil še s kategorično in oblastno apodiktičnostjo, češ, kdor se ne strinja do pičice z menoj, ni pravovernik in socialni »progresist".
Prva in druga številka »Književnosti" se dotikata dveh prevažnih pojavov: narodnosti in umetnosti; narodnosti v razpravi »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje", ki ga je napisal T. Brodar, umetnosti v P. Lemovi razpravi: »Ludvik Mrzel in socialna književnost". Obe razpravi, ki z drugo številko še nista zaključeni, motrita narodnost in književnost z vidika historičnega materializma. O obeh bomo obširneje izpregovorili, ko bosta zaključeni in v celoti pred nami.
Prvi številki dajeta pestrost in zanimivost Adamičev članek »Slovenski kmetje molijo za mehiško cerkev" in O. Flahertvjevo poročilo „Moje knjige v Irski".
Brez pravih politikov in močnih mož voditeljev. — Za prvo številko letošnje »Besede o sodobnih vprašanjih" je napisal Mirko Javornik »Resume" slovenskega življenja v politiki, na socialnem polju in v umetnosti v letu 1932., v katerem prihaja do neveselega zaključka, »da je to leto prav zatrdno v zgodovini celotne slovenske ustvarjalnosti eno izmed najbrezplodnejših in za narodno celoto v političnem, socialnem ali kateremkoli oziru, ne samo indiferentno, marveč celo škodljivo, ne zgolj po celotni življenjski usmerjenosti odločilnih »vodilnih" naših či-niteljev, temveč tudi zaradi usodnih in v celoti vsaj v moralnem oziru kvarnih izpadov in zablod na stranpota, ki so jih zagrešili vplivni in vidni ljudje iz vrhnje plasti naše javnosti."
Res živi slovenski narod v izredno težkem položaju, na izredno izpostavljenem mestu, kjer se nerazdružno prepletajo najraznejši problemi, ki bi jih morali znati reševati z velikim znanjem in nadpovprečno močjo veliki, močni, rojeni politiki in vodilni možje. In brez dvoma je eden izmed poglavitnih vzrokov današnjega našega nedejavnega, polovičarskega, neodločnega življenja v pomanjkanju nadpovprečnih mož voditeljev, resničnih politikov.
V današnjih časih je naloga političnega voditelja še dvakrat težja in odgovornejša. Treba pa je na žalost ugotoviti, »da se kader našega političnega voditeljstva na opozicionalni strani ni nič izpremenil, kljub drugim razmeram... Zanima nas pri tej bilanci le, v koliko so ti ali oni voditelji izrabili možnosti, dane jim v sedanjem stanju, da uresničijo svoje poslanstvo, ki mora biti, če hočemo in smemo verjeti besedam, pri obeh skupinah isto, namreč: napredek, razvoj, socialni podvig in zadovoljstvo tistega kolektiva, ki jih je na voditeljska mesta dvignil, in napredek najožje narodnostne celote, kateri — vsaj po rojstnem listu pripadajo. Z resignacijo je treba ugotoviti, da tega pričakovanja ne ena ne druga skupina ni izpolnila. Ne ena ne druga ne more v svoji bilanci pokazati nove, eminentne politične zamisli, ki bi bila v tem položaju odrešilna ali vsaj pomembna. Naša politika je bila v tem letu prav tako epigonska in sterilna kakor prej in ne morem se ubraniti vtisu, da se značilne, že davne nemoralne poteze v njej v gotovih nosilcih nadaljujejo. Če kje, potem nam v politiki manjka genija, ki bo velike stvari ne le zamišljal, ampak jih znal tudi izjaviti. Tako pa namesto velike in jasne
43
linije — ki bi pri politiki malega naroda nujno morala biti v splošnem skupna, če bi bili njegovi voditelji ljudje z visoko moralo — nahajamo tu špekulantstvo, tam neodločnost, drugje strah pred dejanji, spet drugje klečeplastvo, ki ne more biti simpatično nikomur, tudi tistemu ne, ki oblast deli. Prav ta, v vsakem oziru težki čas je bil dobra preizkušnja in dokaz za nesposobnost in brezglavost naše politike. Zakaj v vsakem času so dana pota in sredstva, da lahko vršimo tisto, kar si v besedah deklamiramo: da služimo narodu. Ne preseneča človeka, če take stvari ugotovi pri ljudeh ali skupinah, ki te osnovne poštenosti in doslednosti v svoji politični praksi nikdar niso priznavale in ki je bila vseskozi njih glavna oznaka hlapčevstvo, hujše je to drugje. Naloga voditeljev je, da v vsakem času in vsakem stanju izbirajo in določajo pota. Kakšna, to je naloga njihove politične modrosti; molk in laž pa med politične smernice zatrdno ne spadata."
Župančičev „preočitni spor z logiko". — V prvi letošnji številki pomlajenega »Ljubljanskega Zvona" je B. Borko v obrambo in zagovor Župančiča podučil vse one, ki so v svoji polemiki zoper Župančičev članek »Adamič in slovenstvo" skušali stvarno in idejno ovreči pesnikov anatema »budnih stražarjev", da so v svoji polemiki pozabili pojasniti najbistvenejše vprašanje, namreč »zakaj in čemu je Oton Župančič tak, kakršnega vidijo skozi prizmo eseja .Adamič in slovenstvo'?" Pisec »Marginalij — K polemiki z Otonom Župančičem" namreč meni, da ne gre Župančiča pobijati z argumenti in logiko in se mu zdi docela odveč, »če se pre-klamo o besednem pomenu Župančičevega eseja". Župančiču namreč ni „šlo za neki miselno, intelektualno fundiran odnos nasproti problemom, ki se jih dotika z ljubko površnostjo salonskega kramljavca, uživa-jočega bolj v blesku in ritmični kadenci stavkov, kakor v kavzalni in logični izgrajenosti obravnavanega predme ta.'* Župančičevo gledanje slovenskega vprašanja, njegova lahkotna iznajdljivost z »budnimi stražarji", »notranjim slovenstvom" itd., njegov odpor zoper megalo-manstvo naših vodilnih pismarjev in zoper cmeravost v mladi slovenski književnosti, vse to so prav otipljivi znaki docela čuvstvenih* odnosov do teh pojavov. Ves esej je po poli causerija, po poli lirična pesem v nevezani besedi, močno aktualizirana, ponekod ironično pobarvana, drugod epigramsko zaostrena." Zaradi pomanjkanja »kavzalne in logične izgrajenosti obravnavanega predmeta" po mnenju pisca »Marginalij" ni bilo vredno dvigniti tolikega hrupa za to, »kar je povedal prvak naših pesnikov v svojem formalno odličnem, a miselno ležernem,   lahkotnem    sestavk u."*
V današnjih časih se človek upravičeno sprašuje, ali se sme človek Župančičevega slovesa in veljave dotikati vprašanja slovenstva »z ljubko površnostjo salonskega kramljavca", saj je še vsem dobro v spominu, kako je »Jutro" porabilo takoj po izidu Župančičevega eseja njegovo »po poli causerijo" kot politično orožje prve vrste zoper vse tiste, ki si usojajo imeti o slovenstvu drugačno prepričanje kakor gospoda okrog tega glasila. Vprašanje, ki se mu je pisec »Marginalij" docela izognil, pa je le to, ali je mož, kakršen je Župančič, upravičen pisati »miselno ležerno in lahkotno" o tem, kar nam je najdražje, in to še v »v današnjem izrazito političnem času, ko je književnost samo ena izmed mnogih komponent narodovega življenja in ko so politična vprašanja neprimerno akutnejša in ostrejša, kakor so bila kdaj prej ..." Pisec »Marginalij" je spričo politične resnosti vprašanja, ki se ga je dotaknil Župančič, sam primoran priznati,
* Podčrtal jaz.
44
da „bi bil moral pisec eseja ,Adamič in slovenstvo* posvetiti večjo pozornost intelektualni fundaciji svojih izvajanj. Njegov preočitni spor z logiko, nejasnost celote vzlic bleščeči površini detajlov, to in še marsikaj izdaja pesnikovo Ahilovo peto."
Nas danes prav nič ne zanima, če Župančičevo čuvstveno doživljanje slovenstva »poteka iz posebne karakterne razpoloženosti perifernega Slovenca"; nam ob njegovem članku, ki se je pojavil v težkem času (ali ni že to dovolj očiten znak, da je Župančič hotel povedati idejno tehtno besedo o slovenstvu?), ni zato, da bi ga doumevali kot tipološki argument. Mi smo se postavili obenem z Župančičem na idejno torišče in skušali po svojih močeh pokazati, da je njegovo idejno razmotrivanje in pojmovanje slovenstva napačno in škodljivo; da smo imeli prav, nas je nemudoma poučil ,Jutrov" izpad. In zdi se nam, da je pisec „Marginalij" izkazal Župančiču slabo uslugo, ko je njegova izvajanja o slovenstvu označil kot „po poli causerijo" in jih uvrstil med zgolj čuvstvene izlive, curljajoče iz »posebne karakterne razpoloženosti perifernega Slovenca". Če izpregovori mož, kakršen je Župančič, v današnjih časih o slovenstvu, potem vsakdo upravičeno pričakuje, da bo povedal jasne, intelektualno fundirane in zato za vsako zdravo človeško pamet veljavne in nujne besede. Kakršnikoli tipološki izlivi nas v današnjem času ne zanimajo. Če mi je vprašanje slovenstva namreč res življenjsko vprašanje, tedaj se ob različnih nazorih o tem vprašanju ne bom izpra-ševal, zakaj in čemu misli ta tako in oni drugače, marveč se bom vprašal, kdo ima prav in kdo nima prav, kje je norma in kje je zmota; in to vprašanje po pravilnosti ali nepravilnosti nazora je mogoče odločiti le s pravilno in jasno, četudi v čuvstvu zakoreninjeno mislijo, nikoli pa ne s „preočitnim sporom z logiko".
S.  Leben.
45