iiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiijiiiimniiniinnHiiHiiiiHSiiiiiHniiniiiiiiiiHiiiiiiminiiiiiiiniiiiiiiiEHHiiigiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiii

k vseslovenski delavski slavnosti dne 28. maja )899. I.

...


> o<

Domovina,  zlata mati, naša četa lije vdana,
Pri zastavi posvečeni Te pozdravlja, zate vžgana.

Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne,

Iskra kot so naši vrelci in kot reke srebrovalne.

Ko pa kdaj bi Tvoje skale, stari Triglav, se razdrle,

Pa bi naše čete vstale, Tebe Triglav, bi podprle.

Ko pa kdaj bi Tvoji vrelci, bistra Sava, usehnili,
Pa bi srčno kri Ti v strugo naškropili, natočili.

Carju-delavcu,  mučencu, njemu se glasi prisega,

Da ga ljubi naša četa, da mu kri in život tvega.

Kvišku zrd oči v nebesa, ko prisega naši družbi,

Kjer je temelj vsem oblastim in podlaga vsaki službi.
Kvišku tilnik! Ta ljubezen, ki nam v naših srcih zori,

Tudi je doma le kvišku, tam pri Bogu v večnem dvori.

To udanost, car naš, vsprejmi,  moška je, a je iskrena,

Trdna je, kot vera naša, kot na Boga up ognjena 1

Bog Te vsprejmi, kdor si prišel, prišel, da si naš med nami,

Naša družba te pozdravlja z razprostrtimi rokami!

Najprej Tebe, druže mili, z žuljavo desnico brate:

Saj so žulji nam svetinje in nakit za naše svate.
Žuljavim desnicam slavo,  vneta naša četa peva,
Žuljavim desnicam pravo,  gromko vre ji s src zahteva!

Zdrav pa tudi vsak prijatelj, vsak tovariš v našem boji,
Zdrav med nami, Bog te vsprejmi. Ti si naš in mi smo Tvoji !

Danes smo se tukaj zbrali, da bi slavnost praznovali,

Da bi pri zastavi novi novih  si moči nabrali.

Kvišku dviga se zastava, danes Bogu posvečena,

Kvišku tudi naša srca, premlajena, prerojena.

S srci roka se dviguje, vije krepko se zastava

In ob nji prisega sveta nam v nebeške kraje plava.

c LJUBLJANA

Ta prolog prodaja se po 5 kr. in se prebitek nakloni za društveno zastavo.

^imiiiiiiiimiiii!iiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiniinn;iinmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniimiiiiiiiii:iiiiiinniiiiiinHiini:iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iii!iiiii!!iiiu

HiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiniiiiiiiiinnziniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiir

KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI. '

Zla puščava  je življenje in skušnjave so v puščavi,
Pa prihaja v nji skušnjavec, kamnje kaže, lažno pravi:
»Vzemi kamen si sovraštva, kamen strasti otrovljene,
Vzemi kamen jeze ljute, kamen bede nevkročene,
Pa razbij si vero sveto, do domu ljubezen steri,
In raztrupi si slobodo, moško silo si poderi!

Spuli vzore si iz duše, srce shladi, nade vstavi,
Pa iz kamenja do sita vzraste kruha ti v puščavi. '
Ej skušnjavče grdogledi, marne tvoje so besede,
Kruha ni v sovražnih strastih, kjer krivične so zajede.
Ni ga v jezi, ni v brezverstvu, ker doni le krik osvcte.
Marno vabiš, marno lažeš svoje klete nam obete,
Kruha za nas je v obilju iz besede božje svete.

Golobice, urne ptice, nosijo novice kobne.

Te novice so žalobne, tožne kot gredice grobne:
Da se rušijo prestoli, moč državam se razdeva.
Da poginjajo rodovi, da človeštvu cvet zveneva;

Da strupena rosa pada, da mori nam rože mlade

—_—j :_. j, .j  u-  _ =_-.2^

Vsemorilne, vsepobojne, burne, strašne
Jedne pa ne prinesejo nam novice gole
Te novice, da bi četa, ki ob križ
Ki pod varstvom se Marijnim v boj
Da Bogu udana zveza, Materi nebi
Kdaj propadla, kdaj zastavi svoji

Četa naša! vriskaj žrtvam, plani
Ej, brez plaha, ej brez straha, neprodajna, ncpaua-upna,
Zlatu glave ne vpogibaj, podle se ne boj klevete,
Licemercem in zlogolkom brani drog zastave svete!
Staro zemljo mraz pretresa, drob se krči ji in poka.
Na porodu nove dobe  v krutih bolečinah stoka.
Zora pa zori na vshodu, da pozdravi mlado dete:
Dobo pravde, dobo sreče, dobo sprave in osvete.