—    67    ___
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. (Iz državnega zbora.) Knez San-gusko, ud zbornice gosposke, je unidan razposlal „odprto pismo" do svojih tovaršev v gosposki in poslanski zbornici; tehtno je to pismo, ker na važnem mestu izreka to, kar se je že mnogokrat po časnikih pisalo, da večletna velika napaka in krivica je to, da v dunajskem — avstrijskem — ministerstvu sede le Nemci in večidel ultranemci in taki, ki še druzih avstrijskih dežel in narodov celo nič ne poznajo. To pismo ima svojo zgodovino. Predsednik knez K. Auersperg ni privolil besede knezu Sanguskemu, kije hotel govoriti o priliki, ko se je predstavljalo novo ministerstvo. Zoper to ni nič vgovarjati, ker to predstavljanje po opravilnem redu res ni predmet obravnave; samih pogovorov, kakor so v zborih drugih dežel pripuščeni, pa tudi ne pozna opravilni red v dunajskem parlamentu. — Ker tedaj knez San gusko ni mogel govoriti, je pisal pismo, ktero je hotel, da ga zborničina pisarnica razdeli med zbornike. Taka pisma se mnogokrat razpošiljajo v zbornici 5 mnogo liberalnih pisem in še tacih pisateljev, ki niso zborniki, bilo je že razposlanih. Sanguskovo pismo razposlati pa je tudi prepovedal predsednik. To je v zbornici vzbudilo živo nejevoljo; „liberalni" časniki ali molčijo o tem pismu, ali pa se norčujejo o njem; češ, da knez San-gusko ni mož velike veljave — se ve, da Kuranda ali Schindler in drugi take baze ljudje imajo pa veljavo!   Vprašamo le: kje?!
Knezovo pismo se glasi tako-le:
„Moja zvestoba cesarju, moje prizadevanje za občni blagor države, moja ljubezen do moje domovine mi ne pripuščajo molčati; toraj primem za pero, da pismeno izrečem, kar sem hotel govoriti. — To, da je ministerstvo izvoljeno samo iz enega naroda, sili me govoriti, da svoj glas povzdignem zoper tako nepolitično in nepravično početje. Jaz tako malo urnem pogum onih, ki so sestavili to ministerstvo, kakor malomarnost narodnjakov, ki zoper to ne ugovarjajo. Ne le, da je ministerstvo zgolj nemško in vzeto samo iz ene stranke, ampak izvoljeno je samo iz ene vrste, iz ene same koterije. V tacih okoliščinah soglasje v mislih ni niti umetnost niti zasluga/*
„Nikakor nočem kroni mejiti pravice: ministre voliti kakor jej je drago; toda izvoljenci morajo vprašati sami sebe, oni morajo soditi stan, v kterem je država. Ministri bi se bili morali vprašati, ali more zgolj nemško, da ne rečem koterijsko ministerstvo, dandanes pomagati državi, zlasti ali je sposobno dovršiti to, kar je najpotrebnejše, najsilnejše, to je, spravo? V obeh zbornicah je sicer miuisterstva predsednik povdarjal potrebo sprave, in to tako, da se sili vprašanje: kje je kakov razloček med njegovim govorom in med manjšinskim programom? — Čemu toraj tako dolga mini-sterska kriza? Čemu je odstopila ministerska manjšina? Ali se je to zgodilo samo zarad načela, da smejo ministri biti zgolj Nemci? Ali da se večini v roke da vsa moč?"
„Da novi ministri žele sprave in zveze s Slovani, o tem ni dvombe; toda kakošne zveze? Ali ne take, kakoršna je ona, o kteri je ranjki Metternich govoril rekoč: Koristnejše zveze ni od one jezdec na konji, toda pod pogojo, da jezdec še ostane človek".
„Odgovorilo se mi bode, da ni bilo najti Slovana, ki bi bil v teh časih zasedel ministerski stol. Ta stvar je tako jasna,   da niso tudi nikogar iskali,   in niso se
-----68-----
motili, kajti vsakemu Slovanu bilo bi nemogoče stopiti v tako ministerstvo. Boljše ni moč dokazati, da ima ministerstvo vse Slovane, to je, dve tretjini državljanov proti sebi, toraj da je večina državnega zbora manjšina v državi".
„Imena imajo svoj pomen, in imena sedanjega mi-nisterstva so v očitnem nasprotji s tem, kar imajo in hočejo doseči — s spravo. Ako morajo ta imena dovršiti spravo, mogla bi ponoviti le spravo, ogerski enako, in jaz sem poslednji, ki bi svetoval tako spravo. Mislim pa, da se ne motim, ako trdim, da bi druga imena to cenejše dosegla".
„Da sedanje ministerstvo drugo ogersko spravo sklene, tega se nam ni bati; jaz se marveč bojim, da bode skušalo upor ukloniti. Ukloniti je sedaj uradni izraz, in pomeni ulomiti; ulomiti se pa upor da samo s fizično silo. Ali tu se prikaže novo nasprotje, namreč, ker ustava nima sredstva, da bi se smela rabiti sila, zato bodo ustavoverneži prisiljeni, izneveriti se ustavi, da upornike s silo prepričajo in spremene" v prijatelje ustave".
„To ministerstvo si je v nasprotji z ravnopravnostjo narodov, kakor je tudi edina njegova podpora, večina državnega zbora, v nasprotji z večino državljanov. Tudi je v nasprotji z liberalnimi načeli, v kterih imenu vlada, kajti mnogovlada je brez narodov, da celo brez nemško-avstrijskega, čegar večina ni istih političnih in protiverskih misli; s samim nasprotjem pa menda vendar ni moč vladati".
„Sprave — tudi z najboljšo voljo — dovršiti to ministerstvo ni sposobno, in najmanjše zlo, ktero nam pripravlja, je žalostna zguba časa. Dogodki pa pridejo, kedar se jih najmanj nadjamo, toraj rečem: „čakati ne moremo". Da bi se motil! Toda zdi se mi, da je po dvamesečnih porodnih bolečinah na svet prišlo mrtvorojeno dete. — Ako je to, gotovo tem boljše storimo, čem prej ga pokopljemo.
V Beču 11. februarja 1870.
L. Sangusko."
— Iz obravnav zbornice poslancev ni nič prida povedati. Nov davek od pridobitka ali prislužka se bo vpeljal; nekteri poslanci so se ustavljali temu bremenu, ki bode zadeval tudi delavce; al pri večini zborovi ni obveljalo ustavljanje; kar se tiče pridobnine delavcev, je samo to padlo, da ne bodo gospodarji od delavcev tega davka pobirali, kakor je načrt postave zahteval. Že lani pri zemljišnem davku so nekteri poslanci tehtno povdarjali, da naj vsi davki ob enem pridejo v obravnavo, ker en davek sega včasih v druzega, in vzlasti davek od dohodkov je večkrat v dotiki z davkom od prislužka; al zastonj so bili vsi vgovori; kar minister-ska večina hoče, to se zgodi. — Tisto važno vprašanje, ktero bode odločilo o izstopu slovenskih poslancev — namreč predlog Petrinov in resolucija poljska — pa hodi tako polževo pot; da ne pride še tako kmalu na vrsto; v odseku motajo poslanci to stvar tako, da vsak drug mora že nevoljen biti, le — Poljaci sami imajo angeJjsko potrpljenje. In Kurandi, čujte! je všla celo beseda, da se tudi Čehom mora kaj dovoliti, T in t i-ju pa, da se mora vsem deželam kaj dovoliti. Od kod neki ta strašanska „milost" Kurandov , najbolj zagrizenega protivnika Slovanov, in onega Tinti-ja, ki je s surovim svojim napadom Tirolce pognal iz državnega zbora?! To in mnogo druzih dogodeb kaže, da se glave zlo mešajo na Dunaji in da sami ne ved6 več, pri čem da so. Od tod tudi izhaja to, da je minister Giskra povabil dr. Riegerja in dr. Slad k o v-skega na Dunaj, da bi se ž njimamešetarilo o spravi
amnmmammmmmmammimmmmmmmmmm^
s Cehi; al, kakor časniki pišejo, ni ju vcolja na Dunaj iti, ker od tega mjnisterstva in tega državnega zbora Slovani na Ceskem in Moravskem ne pričakujejo nobenega porazumljenja. — Kako v razporu pa mora spet državni kancelar Beust z cislajtanskim iministerstvom biti, kažeta stara in nova „Presse" pireočitno; ena vdriha po drugi tako, da ves svet milujo) Avstrijo, da po tej poti se kupičijo le bolj zadrege, me pa da bi se odstranovale! O vsem tem pa se Andra*ssy za svojo Ogersko raduje.
Iz Tirolov. — Tirolskim poslancem,, ki so, kakor naši bralci vedo, zapustili državni zbor,, so „Tiroler Stimmen" prinesle zaupnico, ktera med cdrugim pravi: „Že davno preden se je komu sanjalo o l&akem avstrijskem ustavnem zborovanji (parlamentarizzmu), so bile že Tirole za ustavno pravico. V ti deželi je od nekdaj živelo ljudstvo, zavedno svojih pravic, prijprosto, krepko in pobožno, ponosno na slovez neomadeižane zvestobe do Boga in svojega vladarja. To vemo iz zgodovine. Vemo pa tudi, da pozne čase, ko bodo sedanje zmešnjave že minule in se pozabile, bode starro Tirolsko še živelo — katoliško in cesarju zvessto. To tolažilo nam daje naše upanje na Boga... im potrjuje nas v tem Vaše obnašanje kakor tirolskih po)slancev... Vi ste slavno opravičili zaupanje, ki ga je tiirolsko ljudstva na Vas stavilo; hvala Vam za to iz celegga srca! Raz-odenemo Vam k sklepu svoje najpopolrniše priznanje k tem, da ste zbor zapustili, potem kco Vam je bilo odrečeno zadostenje za neslišano razžaljesnje, ki se je v hiši pred šotenskimi vrati tirolskemu 1 ljudstvu v obličje brsnilo. Zgodovina bode sodila medl nami in med razžaljivci. Vi pa ste se obnašali kakor pošteni možje in vsak pravi Tirolec spoznava v Vas ] prave deželne vodnike. Pod tem vodstvom bode Tirolssko stanovitno do zmage — za Boga, cesarja in domoviino!
— Tirolcem se je sem ter tje po libesralnih časnikih žugalo, da jim bodo deželni zbor razgnali, *ako se nikakor ne vdajo v novo liberalstvo. To paa ravno bi se reklo raka v vodo vreči. Torej odgovairjajo „Tiroler Stimmen": „Ne le da se razgnanja ne bbojimo, temuč tir jamo ga naravnost, ker v tem vidimo prvi pomoček za brambo zoper malo stranko, ki hoče mas strahovati, in ki pravi, da vera naših očetov se nee da zediniti z njeno novo Avstrijo. Tudi z neposrednjinmi volitvami si nič ne upajo, zgubili bi z njimi menda šee tiste tri liberalne poslance iz južnega Tirolskega.