še o rodbinskem imenu TAVCAr!
Izvajanje Diišana Ludvika o nastanku rodb. imena Tavčar v lanskem JiiS str. 27 '] iz prvotno nemškega ledinskega imena (soriško: d'als), ki je dalo slovenske oblike j Davča in Avče, potrjuje tudi ledinsko ime Tavč. Danes sicer ni več v rabi in se ga ' tudi stari ljudje ne spominjajo, vendar je vpisano (Tavzh) v posestnem listu iz 18. stol. ; fKJsestnika Stefana Tavčarja v Ceteni ravni 2, v javorsiki županiji škofjeloškega go- i spostva. Štefanov brat Urban je bil po ugotovitvah Branka Berčiča (Loški razgledi I) j praded pisatelja Ivana Tavčarja. Tavčarjev rod v Ceteni ravni je izumrl okrog 1.1880 '•¦ in k hiši je prišel od sosednega posestva »pri Davčenu« priimek Dolenc. Tudi ime ! Davčen ima vsekakor korenine v omenjeni izhodiščni obliki. Janez Dolenc i
Priimek Tavčar je zelo verjetno z nemškim posredovanjem izveden iz krajev- ; nega imena Davče. To lahko pritrdimo Blazniku in Ludviku. Ledinsko ime Tavzh, j ki ga navajate po neki listini iz XVIII. stoletja, bo skoraj gotovo v neki zvezi s hišnim ' imenom pri Davčenu. Vprašanje pa je, če je Davčen res slovensko stanovniško ime • Davčan k Dauča. ;
Če bi bilo Tavzh iz nemškega d'als, je nerazunüjivo, zaikaj so Slovenci prevzeli ; iz nemščine enkrat Davča (in Davčan) in drugič Tavčar. Začetni germanski d- se je 1 tudi v nemškem sorskem govoru izgovarjal kot t- (Lessiak- Kranzmayer, Mda. von i Zarz 120), začetni prednemški d- pa pišejo loške listine že od najstarejših časov naj- I večkrat s t-, deloma pa tudi z d- (idem str. 31 d.); vse bi govorilo za to, da je Dauza ] samo grafična substitucija za slovenski izgovor, ne pa avtohtono nemško ime. Prav i tako pozen zajpis in der Ällss za Davče je samo enkraten. F. B. i
32