Poezija kot pljusk
Zvok, ki nastane kot drgetanje, ko obmolčim, ko izgubijo glas ljudje in predmeti, glas notranje moči upa ali brezupa, beseda potrditve ali bega, verz poti in cilj. Stiska življenja ali stiska govora? Jezik, s katerim obvladujemo svet vsakdanjosti, se zazdi preveč linearen, brezizhoden, obledel. Dopolni ga jezik poezije, ki »ni resnica, ampak lepota«, kot je rekel Kajetan Kovic. Z novim, do tedaj neodkritim cur-
kom ubesedim doživljaje in čutenje, se tako zavezujem svetu, ker se vračam v besede, in se od sveta distanciram, ker zmorem vedenje o njem. V pesmi
941
Vita Ž.erjal
942                                                                                                                Vita Zerjal
najdem svoj subjektivni izhod in moč vračanja. Skozi ritem in zvok se vrtinci radovednost, preizkušnja odzivnosti sveta, družbeni boj. Prepleta se v nasprotjih svetlobe in teme, preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, kot se razkriva svet preprostega in popolnega videza narave ali zapletenega stika ljudi urbaniziranega sveta, prevlade in zmage.
Čeprav je poezija čist in oseben obračun z življenjem, je že ob nastanku rahlo zavestno prisotna želja po komuniciranju, miselnem dialogu med piscem in bralcem. Govorica poezije se dotika bralcevih emocionalnih središč in prostranih labirintov logosa. N efabulativnost poezije pomeni, da je bralec svoboden potnik, ki z njemu lastno interpretacijo in doživljanjem najde smisel pesmi. Pesnik ne piše norm, išče uglašenost sveta, ne pa eno-glasja pri sprejemanju poezije. Raznolikost, ki razumljivo spremlja vsakega avtorja, se v slovenski poeziji mladih vendar izgublja v vedno večji želji po čisti, evfonični pesmi, kjer je metafotika fin ornament, ki bralca očara. Poeztja, ki je odmev prostora, pokrajine, časa, bežnega spoznanja, ne potrebuje zapletenih obrazcev, ostane kot namig, hudomušen, ironičen, boleč. Tudi sama imam rada slog sap, vrstic, ki jih zaobjameš s pogledom kot prgišče zrnja, kjer so besede skoraj šifre. Ni vsa moja poezija taka, tudi poezija drugih mladih pesnikov ne. Nekaj je tudi pripovedno dolge, besedno banalne ali pogovorno nazorne in ravne poezije ter besedno razbite in asociativno sestavljene.
Poezija mladih je iščoča, oblikovno nestabilna, stilno raznolika, željna potrditve. To jo razlikuje od poezije že potrjenih starejših pesnikov. Mlada pota in Mentor sta mladi poeziji najbolj odprta, omogočata soočanje te literature v celotnem slovenskem prostoru. Rezultat vsakoletnih srečanj mladih literatov je gotovo tudi postopno odpiranje tako imenovanega hierarhično višjega literarnega tiska. Sicer pa skupinski nastopi in srečanja pogosto ne uresničijo zamisli organizatorjev. To ne pomeni, da so srečanja skupin literatov nezanimiva, sooblikovanje teoretskih in kritičnih nazorov nepotrebno. Vendar morajo vznikniti ožje skupine, dovolj programske in vodene, da ne propadejo po nekaj srečanjih, in vendar ne samo manifestativne.
Obla 20. stoletja je za mladega človeka in pesnika sploh širok in globok vodnjak, ki ga ne želi raziskovati le kot samotni sanjač, temveč kot potomec in zaveznik človeštva.
Dve pesmi
DLAN TRAVNIKA    dolgo dlan moli travnik do grenkega neba. vsak dan iztisne sladek humus, skozi dni ga dež porodniško nabrekne, otroški zvok trči ob izpraznjeno nebo.
ptice imajo jesenski vonj selitve, na žicah posedajo temne vrste. kamor lega toplota poletja,
zvečer že rišejo kljuni pot. koder se zbirajo, vse bolj štrlečim vejam nosijo obljubo vrnitve.
pod večer ptičje besede kapljajo,
vse dognane sanje z listov lijejo zeleno,
v odtrganem koncu mesta
obilne trave valovijo.
vse, kar pride, je nek drugi čas.
Lahko je iti
z nujo ptičjih kril v sebi,
strmeti v severnico
ob vinogradih,
iz belih cvetov ivanjščic
kronico splesti.
ščebet zvezd zanke pekoče snuje.
da bom obsijana, rojena ob reki, mehka od valov in želja, zrasla skozi bilke in koreninice v toploto nastavljenih lic zemlje! o, roka dolgo čakanega sonca, kot da so šele danes zjutraj zapokale stene maternice moje matere.
zeleno diši mrak
in v stopalih
žvrgoleči vrabci.
bravo,
nožice spomladanske srne!
poljub zapeti,
zapeti pozdrav,
če je toliko pesmi v rokah!
svetli ogenj prijateljev.
drobim jih, pa skozi prste kukajo, pojejo pesmi in glas jim postaja vse višji, ko vzide oranžen mesec, so še s pesmijo,
944
zvezde,
in na poti se sestrijo z drevesi,
sukajo jim veje in drobtinijo liste,
smeh jih popada,
slikajo velika platna
in velike lahke prostore,
zavrtijo se v venček.
spet slutim pomlad.
Vita Žerjal