Frednaznanilo.
Vse naše podružnice obveščamo tem potom, da se vrši
v nedeljo dne 14. marca 1920
redni občni zbor
Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo.
Dnevni red objavimo v prihodnji številki.
Odbore podružnic in vplačeval nie opozarjamo, da nam pravočasno vpoš-ljejo poročila in morebitne predloge za občni zbor.
Tajništvo.
Resnica o sporu med železničarji in vlado.
Neznosna draginja življenskih potrebščin z ene in brezmejna samovolja železniške birokracije z druge strani so prisilile železničarje, da so de ujedinili v svoji strokovni organizaciji „Savezu saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije“. Čvrsto organizirani v tem „Savezu“ so železničarji stavili svoje zahteve glede ureditve njih plač in njib delavnega časa, kakor tudi glede ureditve ostalih odnosajev. Rezultat tega koraka je bil, da se je sporazumno izdela! in obojestransko podpisal od ministrskega sveta esvojeni in v „Službenih novi n ah“ z dno 15. novembra objavljen „Protokol sporazuma“.
Po tem „Sporazumu“ so bile vse železniške direkcijo v Jugoslaviji dolžne, da urede vse reforme v določenih rokih.
Toda vzlic izjave goap. ministra saobiačaja, da je bil ta „Sporazum“ ne samo v interesu železničarjev, temveč tudi v interesu čim prejšne ureditve železniškega prometa v državi neob-hodno potreben, so vendar koruptni birokratje takoj poželi napram njemu rovariti in v kolikor s* g» upoštevali, s« pa to storili na tak nači«, da ja to izzivalo le splošno ogorčenje med usluž-beiiei. Maogobrojni protesti, ki jih je tozadevno ▼loiila uprava „Saveza“ na ministrstvo saobračaja in na skupno vlado, so ostali brezuspešni in bo imeli le negativen uspeh.
Železniška birokracija — združena v seji rav»ateljstev in »ačelnikov — ki se je vršila v drugi polovici meseca novembra m. 1., je napela vse sile, da prepriča gosp. ministra saobračaja, da bo dololbe „Protokola sporazuma** neizvedljive. Potem pa so se gospodje na vse načiae trudili sistematično teptati vse, kar je bilo določenega in to z očividnim namenom, da ministru dokažejo neizvedljivost.
To početje železniške birokracije je rodilo želj eni in pričakovani plod.
Pojavili bo so po posameznih krajih spontanno štrajki, katerih namen je bil manifestirati za v „Protokolu sporazuma“ zajamčene pravice.
Povsem je razumljivo, da je s takim delom Železniška birokracija uspela, da je napravila iz „Sporazuma“ „Nesporazum“, da je ustvarila v železniški službi pravi kaos.
Položaj, ki se je na ta način ustvaril, je nevzdr/ljiv in se ne more več trpeti. Zahteva „Saveza“, da vlada železniški birokraciji energično zaukaže, da ima brezpogojno izvesti določbe „Sporazuma“, je slednja razumela, toda mesto njenih energičnih odredb, se je postavil gosp.
minister saobničnja na stališče, da določba „Protokola sporazuma“ niso obvezne za nastavljene železničarje.
Da bi pa tudi javnost nahujskala proti železničarjem, je vlada pozvr.ia beogradske časnikarje k informaciji in jim je skušala natveziti, daje bil štrajk železničarjev na timoški železnici upor proti državi, med tem ko jc v resnici imel popolnoma ekonomski značaj; hotela ga je toraj izkoristiti v svoje politične iomlence.
Ko smo vlado vprašali: Kakšen namen zasledujejo 'ta tendenciozna poročila, nam jo odgovorila: Zato, ker so stavkajoči vzeli oblast železnice v svoje roke in so prevažali samo vojake!
Kaj pa je res na stvari?
Železničarji v Nišu in v Zajcčaru so stopili zato v štrajk, ker sc jim ni izplačalo priznane plače in mezde in se ni pozvalo ankete, ki naj bi imela nalogo preiskati vzroke h trs j kov in krivce, katere naj bi se strogo kaznovalo.
Z ustavitvijo prometa so hoteli železničarji zadeti ne le delodajalca, temveč hoteli so tudi obvestiti občinstvo in odpomoči vojaštvu, ki se vozi na dopust in iz istega zopet nazaj na svoja službena mesta.
Da ne bi ubogi vojaki po nepotrebnem trpeli in zmrzovali po posameznih postajah, so železničarji pristali na to, da jih nemotno prevažajo po železnici do definitivnega zaključka štrajka. Zato toraj so stavkujoči prevažali izključno le vojaške vlak« za časa štrajka. Vzlic temu pa, da so železničarji štrajkaši vozili le vojaške vlake in da so postajenačelniki odrejali stroje in yozovo tor vodili vozno evidenco, pisali potno liste, je vendar imela vlada žalostni pogum roči: da jo imela vožnja vojaških vlakov le tendenco pobratimstva mod vojaki in delavci in to je, pravi vlada, boljšoviška taktika iz prvo faze ruske revolucije, kar pa vlada baje no more trpeti.
Priznavajoč svoje namene za nasilno teptanje in davljenje štrajkov, ki se pojavljajo edino le po zaslugi železniške birokracije, je vlada smatrala potrebnim, da vrže med vrste delavstva in vojaštva mržnjo, in javnosti pokaže, da so njeni ukrepi bili potrebni in da je bila nujna odredba, ki jo je izdala Ha pokrajinske vlade v Bosni, Herc#-govini, Sloveniji in Vojvodini namreč: čim se v teh pokrajinah pojavijo železničarske stavke, se ima takoj mobilizirati, vodje štrajkov postaviti pred vojno sodišče, uprave in funkcionar j e Saveza zapreti in imovino Saveza konfiscirati.
Mar ni to najboljši dokaz, da je železniška birokracij* popolnoma zmagala v svoji lelji napraviti nesporazum med Savezora in vlado, med železničarji in železniško službo? Če temu do-dajemo še nasilno postopanje pri štrajk» v Za-ječaru, postavitev timoške železnice pod vojno aretacijo ta«aošrye uprave pododbora železničarjev, s katerimi dejstvi se potrjujejo odredbe, ki so bile izdane za kraje izven Srbije, potem nam mora biti jasno, da je atmosfera nezadovoljstva na železnicah dosegla vrhunec.
Vzlic vsemu temu pa naš „Savez“ še vedno stremi za tem, da na železnicah ne pride do poloma, da se železnice rosijo nastalega kaosa. Brezdvomno imamo mi pravico, da zahtevamo izvržbo določb „Protokola sporazuma“, katerega je vlada z nami podpisala, in vendar smo izjavili, da smo pripravljeni na razgovor, v katerem se nam naj pove, kaj je v „Protokolu sporazuma“ neizvedljivega. 8 tem smo pokazali, daje naša resna volja, pripomoči, da se promet vzpostavi in končno že napravi na železnicah red.
Gosp. minister sabbračaja je načelno osvojil naše predloge in je določil, da započno nova pogajanja dne 5. t. m. Ta pogajanja se vrše med našimi delegati in višjimi uradniki direkcij.
Da pa ne bo nejasnosti in bo javnost poučena, smatramo svoji dolžnosti, da takoj izjavljamo:
Nobenega novega sporazuma, k i b i bil na škodo naših že imaj oči h pravic in življenskih pogojev železničarjev, n e bomo podpirali!
če pa gre kraljevi vladi zato, da zboljša življenske predpogoje železniških uslužbencev in dclavcev, in če res želi, da se uredi železniški promet, potem ne maramo biti mi oni, ki bi to otežkočali. Če pa se smatra vlada solidarnim z železniško birokracijo in misli, da nas bo ponovno okovala v suženjske verige, potem naj bo uverjena, da bo naš „Save^ prvi, ki bo znal z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, to preprečiti.
Toraj :
P o v o 1 j n o r e s e n j e s p o r a i n n re d i t e v, železniškega prometa je odvisna edino in izključno od vlade.
"Mi nikakor ne moremo pripustiti, da bi javnost o okoliščinah ne bila temeljito poučena, in zato opozarjamo še na eno lopovstvo železniške birokracije, katera se podmetuje železničarjem, namreč: da je „Prot. sporaz.“ kriv za neredne prometne razmere in da posjiešuje korupcijo na železnicah. Javna tajnost pa je, da ko nič vredne lokomotive, popolnoma neraben premog, pomanjkanje nujno potrebnega nmterijala in v glavnem popolnoma nezmožni upravni faktorji edini in izključni vzroki neurejenega prometa.
Naši železničarji, ki imajo po določbah „Prot. spor.“ nesporno pravico do osemurnega delavnika, so v interesu služba in njih samih zapostavljali te pravice in vozijo danes 8, 12 in tudi 40 do GO ur nepretrgano, polagajoč vse svoje fizične in duševne moči na oltar skupnosti, samo da promet vzdrže,
Mi nikakor ne odrekamo, da na železnicah še vedno obstoja korupcija in sleparija, toda to jo posledica nezadostnih plač in mezd, ki uslužbencem onemogočujejo pošteno življenje. To bo menda priznala tudi do koali koruptna železniška birokracija. Toda, kdo je kriv, da korupcija in sleparija še obstoja?
Železniške uprave in nih&e drugi!
Direkcije so postavile revizorje in kontrolorje, vsak vlak ima po 2—3 revizorje in ktn-trolorje. Vzlic temu pa še vedno potniki in trgovci sleparijo. Posamezni načelniki, vlakovodjo, revizorji in kontrolorji blatijo na vsa usta železničar j e-komuriiste in njih „Prot. spor.“, toda niti «nega železniškega lopova še niso ujeli. Ta gospoda kupuj o hiše, daje krasne dote svojim hčeram, toda nikogar ni v državi, ki bi jih vprašal: Kje si dobil sredstva za to? Menda ne bedo imeli drznega čela i« hoteli trditi, da so vse to prihranili od svojik plač v časih te neznosne draginje. Seveda t* So častivredni člani žoltih „Udruženj“ in „Zvez“, onih nacionalističnih organizacij, katcim «e tudi naši ministri klanjajo in katerim se radt marsikaj sko3i prste pogleda, samo da delajo štimung» v javnosti v prilog raznim zgrešenim ciljem i» v škodo za svoj obstanek težko se borečemu proletarijatu.
Zato se tudi našim članom odreka pravica kontrole v železniških odborih, ker gospodjo dobro vedo, da bi potem vsaki korupciji in slepariji za vedno odklenkalo, ker ne bi bili več tako familyarno med seboj kakor so sedaj.
Ne oporekamo, da se tudi med našimi člani nahajajo ljudje, ki niso povBeai neoporečni, ■kateri mislijo, da jim mora vsaka službena pot nesti 800—500 kron, ker je pač v vsakem žitu tudi koklja in pisce. Toda temu je kriva železniška uprava, ker nam jemlje možnost, da te elemente sami poiščemo, razkrinkamo in fiu postavimo na hlad. Mar gospodom ni zuano in polog
ZELEZNICAR.
Slovensko glasilo „Saveza saobračajnih i transportnih radnika i stužbenika
za Jugoslavijo.
1: haja vsakega 1. in 15. v mesecu.
N frnnldrana pisma se ne sprejemajo Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo in upravništvo
s: nahaja v Ljubljani, Krekov trg št. 10.
Naročnina: za celo leto .... K 14-— za pol leta . , , . „ 7-—
. ’ četrt leta . . .	„	3 50
Posuu.j. :>.‘vilka GO vinarjev.
Štev. 4.
V Ljubljani, 15. februarja 1920.
Leto XIII.
njih celemu svetu, da bijejo vse delavske strokovne organizacije neizprosen boj proti vsaki korupciji in da streme le po cistern in poštenem zaslužku in	da	konsekventno	izključujejo vse
one elemente, ki tega načela ne uvažujejo? Take ljudi smatramo izdajalcem naših interesov. In ker je tako, zakaj bi so toraj našemu „Savezu“ no omogočilo, da zapodi take elemente, ki ga lahko samo kompromitirajo, iz svojih vrst ?
Mi smo	izrecno	povdarjali potrebo take
kontrolo, toda nam se ni priznala povodom zadnjih pogajanj. Poskusili bomo pri prcd-stoječih pogajanjih še enkrat, prepričani pa smo, da bo železniška birokracija zopet našla polno izgovorov. S tem pa bo gospoda sama priznala, da	jo	ona	in edino	in izključno le
ona protektorica	vseh	lumparij,	ki se na želez-
nicah gode.
Končajmo:
Ko bo javnost in naši sodrugi brali te vrstice, se vrše pogajanja med zastopniki našega „Saveza“ in odposlanci delegatov ministrstva saobračaja. Toda z ozirom na vse to, kar doslej projektira železniška birokracija in ministrstvo saobračaja napram železničarjem, na žal ne moremo pričakovati povoljnoga zaključka. Vzlic temu pa smo pripravljeni, da tičinimo vse, kar ne bi šlo v škodo železničarjev, zavedajoč se, do v razpravah s prononcirauirai nasprotniki železničarjev, z višjimi železniškimi uradniki, katerim je ureditev prometnih razmer le pretveza, toda zasužnjenje železničarjev najiskrenejša želja, no more priti do povoljnih rezultatov. Da pa vzlic temu vztrajamo na pogajanjih ima svoj vzrok v tem, da dokažemo vsej javnosti in poštenemu svetu, da železničarji in naš „Savez“ niso krivi, če pride do poloma, kar so že uvideli .tudi pošteni časnikarji, ko smo zahtevali
javnost pogajanj.
Zakaj naj bi ne prisostovali našim pogajanjem vsi interesirani krogi? Naj bodo navzoči zastopniki vseh listov! Na ta način naj so prepriča col svet, da mi nismo vzrok tem kaotičnim razmeram, v katerih se nahaja jugoslovanski železniški promet.
Mi se niti za las no oddaljimo od resnice, zahtevamo pa energično, da naj javnost krivce sodi.
Na žalost drugi del našo zahteve po javnosti pogajanj je odbit! Zakaj? „Mi nočemo napraviti iz ministrstva parlament! to je bil odgovor ministra. Ali je ureditev železniškega prometa tako postranskega pomena, da javnosti v tem velevažnom vprašanju ni treba upoštevati?
Sodrugi železničarji!
N aro di Jugoslavij o!
Poštena javnost!
Poročali vam bomo V3e, kar se bo na novih pogajanjih godilo, kateri so dne 6. t. m. zapo-čeli. G. pooblaščenci ministrstva in direkcij so odkrito pokazali svoj cilj: znižanje plač in mezd ter oneveljavljenje zastopstva v železniških odborih, to je, kar smo vedno trdili, glavni in „neizvedljivi“ del določb „Prot. spor.“, ne pa, kakor so direkcije zatrjevale, tehnične težkoče.
Ko so naši delegati to kategorično odbili in izjavili, da se oni nadalje pogajajo le na podlagi snovi „Prot. spor.“, kateri jamči osnovne pravice železničarjev, in so zahtevali od zastopnika ministrstva in direkcij formuliranj proti-predloge, bo se pogajanja na zahtevo slednjih preložila za nedoločen čas, dokler bodo oni svoje protipredloga formulirali. Pogajanja se bodo nadaljevala, če bodo zastopniki ministrstva naše delegate na ista povabili.
Kakor je iz predstoječega razvidno, jo povsem jasno, da pride lahko do sporazuma in do boljšega železniškega prometa le tedaj, ako ministrstvo ostavi svojo zahtevo po znižanju plač i* mezd železniškega osobja in mu zasigura že priznano zastopstvo v železniških odborih.
In še nekaj : Kakor so cene vseli potrebščin po sklepu „Protokola spor.“ narasli za 30 do 50% in draginja narašča od dne do dne, se morajo pogajanja vršiti le na temelju današnjih povišanih cen. Zabianjevanje zastopstva v žel. odbore dokazuje: beg pred kontrolo nad korupcijo in željo absolutnega gospodstva birokracije nad železničarji. Mislimo, da nam ni treba dokazovati kakšne važnosti je to vprašanje ne le za nas, temveč veliko bolj za promet. Konšta-tiramo, da je beg pred kontrolo znak zaščite ko-
rupcije. Komur je na tem, da spozna vzroke kaotičnih razmer v železniškem prometu, tu ima dokaze in resnico!
In kdor hoče, da se bori proti temu kaosu in za ureuitov železniškega prometa, ta naj sc postavi na Stališče tega pojasnila javnosti o pravem stanju zadeve ter naj iz svoje strani zahteva pogajanj in prepričal se bo, da so same železniške direkcije tisto, ki otežkujejo vzpostavitev železniškega prometa.
Beograd, 7. fetrtuarju 1920.
Uprava Saveza saobračajnih i transportnih radnika i služ-benika Jugoslavije.
Poštnemu in telegrafskemu osobju Jugoslavije!
Med najbolj zaostale stroke v Jugoslaviji spada nedvomno osobje poštne in telegrafske službe. Temu se ni čuditi, če upoštevamo, da je to osobje, ki je sicer organizirano, toda v svojo lastno škodo v takozvanih žoitih in modrih organizacijah, katerih vodstvo je v rokah korupne birokracije iz ravnateljstev in poštnega ter brzojavnega ministrstva, v službenem in gmotnem oziru napram vsem drugim javnim nastavljencem na naravnost sramotno nizki stopnji. Živi in životari od samih obljub in obetanj, in vse srečno je, če se katerikoli visokih gospodov toliko por.iža, da blagovoli spregovoriti kako prijazno besedo. Kratko rečeno: V poštni in telegrafski službi , Jugoslavije veje še vedno in po vseh kotih prekletstvo staroavstrijskega režima. Vodilne sile tega modernega podjetja so ljudje, ki nimajo niti smisla za potrebe nove dobe in jih najmanje zanimajo koristi poštnega in telegrafskega delavstva, so ljudje, ki so prišli na račun in škodo nižjih kategorij do ugodnega položaja, med tem ko množice te službe propadajo in ginevajo.
Ta dejstva se danes ne dado več prikrivati in je toraj naravno, da so začeli poštni in telegrafski delavci in uslužbenci iskati potov iz zagate, v kateri se nahajajo.
Prijavljati so se začeli našemu „Savezu“ in kakor vse ostale stroke transporta in prometa so se tudi oni začeli zavedati svojega razrednega stališča, katero edino jim jamči boljšo bodočnost, ki seveda ne bo takoj sijajna, vsekakor pa vsaj znosna.
Preje porazdeljeni po raznih pokrajinah in v različnih državah seveda niso mogli priti do medsebojnega spoznanja in razdeljena je bila njih moč v pet, šest Save/ov, društev in organizacij. To razmerje se je sicer po preobratu spremenilo, nikakor pa se ni zboljšal položaj teh žrtev. In tako je še danes. V Sloveniji sami imamo celo vrstojroštarskih organizacij, ki so združene v Zvezi, ravno tako je po drugih pokrajinah nove države, in končni efekt je, da se ministrstvo za pošto in braojav v pest smeje ter pospešuje in podpira ustanovitev čim več novih „strogo stanovskih društev“ pod različnimi protektorati.
Vsa ta društva pa v bivstvu niso nič druzega kakor telesne straže posameznih birokratov in avantgarda patrijotičnih komedij.
Kako izgleda tozadevno izven Slovenije?
V	Hrvatski so poštni in telegrafski uslužbenci povsem razkosani in nimajo enotne organizacije. V Bosni je nekoliko drugače, in sicer so organizirani poštni in telegrafski uslužbenci in delavci dne 6. januarja m. 1. sprejeli resolucijo, v kateri zahtevajo, da se njih organizacija pridruži „Savezu željezni-čara“, in s tem dnem je tudi „Savez željezni-čara“ opustil svoj naslov in se imenuje od takrat: „Savez željezničlco — poštanskog
osobja.“ Stvarno so bili ti dve organizaciji le kratki čas združeni. Korupna gospoda ravnateljstva namreč tega sklepa ni mogla prenesti, kajti ni ji šlo v glavo, da bi mogli železničarji in poštni uslužbenci skupno delovati. Gospodje so napeli vse sile, da raz-dvoje enotne vrste (ravno tako kakor pri nas dela žoha Zveza) in niso mirovali preje, da so 'praviii v odbor poštne sekcije svoje podkupljene mameluke. V prav kratkem času se je pokazalo uspešno delo novega odbora, kajti temu po majskih dogodkih niti na misel ni več prišlo, da bi se brigal za gmotne in službene razmere svojih članov, nasprotno pa je dosledno sabotiral vsak korak Savezne uprave, ki je bil namenjen dobrobiiit poštnega in telegrafskega osobja.
Birokrati poštne uprave in ministrstva samega pa so se sočasno trudili na vse načine, da odtrgajo čim več članov od organizacije in jih včlanijo v svoje krumirske tvorbe, obljubljajoč jim vse mogoče in nemogoče, na kar zaslepljeni in zapeljani uslužbenci še danes zaman čakajo. Le tisti, ki sam živi med poštnimi in telegrafskimi uslužbenci, vč, da to niso svobodni člani baje svobodne Jugoslavije, temveč sužnji, ki so na milost in nemiiost izročeni državnemu birokratizmu, ki ni nič boljši od nekdanjega avstroogrskega.
Poštni in telegrafski delavci, ki robotajo že 10 -20 let, imajo po 18—20 kron dnevne mezde, zato pa je njih delavni čas 12—14 ur dnevno. Draginjske doklade so jim nepoznane in uiti stroškov za delo izven domicilne postaje se jim ne krije. Vse eno je, čc delajo v Ljubljani ali v Kamniku, v Grosupljem ali v Litiji, njih mezda je nepremakljiva. Najbolje bi bilo, če bi se tem sužnjem nabavilo enostavne barake na štirih kolesih, v katerih bi lahko prevažali tudi svoje družine s kraja v kraj in bi med potoni prosjačili milih darov za preslabo sebe in svojcev.
Za njih aprovizacijo se ne briga živ krst, pač pa si gospodje „Werkmeistri“ in uradniki bratsko dele prav čedne količine sladkorja, moke itd. ter delajo giadni pari dolge zobe.
Nič boljše kakor delavcem se ne godi mesečnim nastavljencem, ki še vedno prejemajo brilantne plače 500 K. Za poboijšek pa predpostavljene direkcije ljudi nezmiselno in tiransko terorizirajo in je staroavstrijski korporalski ton še vedno ena glavnih čednosti, ki diči to slavno birokracijo.
Položaj poštnega in telegrafskega usluž-benstva je toraj med najžalostnejšimi v novi državi, vzlic temu, da je ravno pošta in brzo-jav ena najvažnejših državnih ustanov. S tem položajem in tiranstvom morajo prizadeti radi ali neradi čim preje obračunati. To pa je mogoče le tedaj, če se vsi združijo v močno organizacijo, katera se mora pridružiti mogočni celoti obsegajoči ves promet in transport v Jugoslaviji, to je: Savez saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije.
Da pridejo prizadeti čim preje do nujno potrebnega cilja, je sekcija poštnih uslužbencev S. t. i. s. r. i. s. J. v Beogradu, v kateri so včlanjeni vsi uslužbenci pošte in brzo-java v Srbije, sklenila, da skliče kongres vseh poštnih uslužbencev Jugoslavije, katerega naloga naj bo urediti službene in gmotne razmere prizadetih, da pripravi podlago za enotno organizacijo v celi državi in da takoj - započne s potrebnim delom, da se to čim preje izvrši.
Ta kongres se vrši dne 15. februarja 1.1. v Beogradu in bo imel rešiti sledeči dnevni red:
1.	Ujedinjenje poštnega, telegrafskega in telefonskega uslužbenstva in
2.	enotna ureditev službenega in gmotnega "položaja tega osobja v Jugoslaviji.
V	naši organizaciji organizirani uslužbenci in delavci so odposlali svoje zahteve sekciji poštarjev v Beogradu (Narodni dom), ker z ozirom na njih malo število ni bilo mogoče odposlati posebnega delegata. Pooblastili pa so sodruge iz Hrvatske, da oni zastopajo njih interese ter da brezpogojno glasujejo za takojšno ujedinjenje, kjer vidijo le v tem dejstvu jamstvo za boljšo bodočnost.
O poteku in sklepih razprav na kongresu bomo poročali.
Kdo otežkočuje promet na južni železnici?
Vedno se zopet pojavlja vprašanje, zako,j se promet ne razvije. Da se o tem vprašanju tudi širša javnost pouči, hočemo v naslednjem omeniti le eno stvar, ki pri razrešitvi tega vprašanja prccej prihaja v poštev in to je premog.
Premog daje južni železnici premogovna družba v Trbovljah, in sicer iz svojih premogo-kopov v Hrastniku in Trbovljah. Iz premogo-kopa v Hrastniku se dovaža na železniško postajo Hrastnik premog, kateri vsebuje pri vsakem desettonskem vozu 3 do 4000 kg prsti in laporja, toraj snovi, ki nimajo nikakršne gorilne vsebine. Premog se oddaja železniški upravi tak, kakor se v rovu nakoplje, brez vsacega pranja in brez odstranitve ničvrednih snovi. Železniške kurilnice zopet oddajajo ravno isti, toraj z vsem mogočim in nemogočim pomešan premog železniškim strojem in sicer že z enostavnega razloga, ker sprejemajo premog v račun pod gornjimi pogoji in bi imele, Če bi ga same čistile, neopravičljiv primanjkljaj, kar pa seveda tudi jugoslovanski sveti Birokracij ne dopušča. Pa ne samo pomešani premog, tudi takozvani zdrob in zgolj lapor in prst se nalaga na stroje in ti, strojevodja, «lej, kakor hočeš, da le spraviš vlak iz postaje, makar le do prve čuvajnice. Železniška uprava je plačala lapor, prst in druge tein enake gorilne snovi za* drago ceno in je s tem popolnoma zadostila svoji — dolžnosti. Vse drugo je za njo deveta briga, saj ji še vedno preostaja osobje, na katero lahko odvali vso krivdo glede neurejenega in nerednega prometa. Imamo stroja, ki v normalnih razmerah vlečejo 550, 800 in 1000 ton, toda vsled slabega goriva tega ne zmorejo in se jim mora tovor pri vsakem vlaku znižati. Kdo je temu kriv? Mi imamo pri obratnem ravnateljstvu v Ljubljani ljudi, ki so baje strokovnjaki, in če že ne, potem vsaj zasedajo odgovorna mesta; imamo tudi celo vrsto potrebnih in strokovno naobraženih kontrolnih organov, ki pa sami ne vedo, kaj naj prav za prav kontrolirajo in ki najrajše sede po 'prvih razredih raznih vlakov ter skrbno seštevajo krvavo zaslužene skromne dijete, katere jim bogati jugoslovanski del južne železnice blagohotno izplačuje, nimamo pa nikogar, ki bi se brigal za pošteno vago in čisto kakovost trbovljskega premoga, ki je prvi vir vsega južno-železniškega prometnega gorja. Kaj mislite gosp. centralni inšpektor, ali bi ne bilo za državo in podjetje koristneje, če bi Vi posvečali temu res Vašemu delokrogu pripadajočemu poslu tisto pažnjo, ki jo prav pone-potrebnem sebi, podjetju in državi v škodo posvečate izganjanju in preganjanju ljudi, od katerih je imelo podjetje vedno le dobiček? Ali bi ne kazalo poučiti Vaše kontrolne organe, da je stikanje po urnikih o vzrokih zamud vlakov povsem neplodno delo in da bi lahko z boljšimi argumenti operirali, če bi si ogledali na stroju kurivo, mazilo in še druge neob-hodno potrebne, toda vedno premanjkajoče stvari? Toda ne samo malomarnost železniških funkcijonarjev, tudi deželna vlada je kriva neznosnih prometnih razmer. Ona ima v Trbovljah svojega zastopnika kot gospodarja premogokopa, toda temu je deveta briga kakšen premog železnice dobivajo.
Vse strojno osobje se radi kuriva vedno pritožuje, toda merodajna ušesa so konse-kventno gluha. Kaj jih briga tovorni promet,
samo da ekspresni vlaki, katerih se oni najrajše poslužujejo, dobro vozijo. Da se dela na vseh koncih in krajih velika škoda, to nikogar ne zanima. Tako je dne 4. t. m. v Zidanem mostu pri nekem češkem transportu s svinjami poginilo čez noč 13 prašičev, ker je vlak čakal približno 20 ur na stroj, ki ni imel potrebnega premoga. 40.000 kron škode radi nepremišljenosti in brezbrižnosti gotovih gospodov, ki sede na — vodilnih mestih.
Apeliramo na ministra saobračaja in ministra za rude in šume, da napravita konec tem nezdravim razmeram, ker je to njuna prokleta dolžnost.	—s—
Impozanten protestni shod sarajevskih železničarjev.
2500 sarajevskih železničarjev je dalo občutno zaušnico prijateljem naše „Zveze“, ki so skupno z «jo pridruženi famoznemu „Udruženju“.
Da spoznajo tudi naši železničarji mogočni pohod železničarske organizacije v kolikor stoji na strogem razrednem stališču, objavljamo v naslednjem kratko poročilo o manifestacij-skem shodu železničarjev, ki se je vršil dne
3.	t. m. v Sarajevu in na katerem so slednji vladajočim gospodom glasno povedali svoje mnenje.
Vzrok sklicanja manifestacijskega shoda je bil teptanje „Protokola sporazuma“ od strani ministrstva in prizadetega ravnateljstva. Kon-štatiramo, da so gospodje sarajevskega ravnateljstva člani znanega „Udružcnja", ki se zbira okrog dičnega „Zvono“, glasila zadostno znanega Smitrana, toraj ljudje, katerim je osebna korist gonilna sila njih „nesebičnega“ delovanja.
Oni hočejo ostati slej kot prej neomejeni birokrati, ki bi radi na vseh vekov veke de-spotično vladali železničarje in železnice.
Uveljavljeni P. s. so enostavno vrgli v koš in za njegovo izvedbo se niso brigali, pač pa so se potrudili, da sabotirajo promet v kar največ mogočih slučajih in s tem dokažejo njegovo nemogočo praizvedbo.
Shod dne 3. februarja jih je lahko poučil, da njih drevje ne bo zraslo v nebesa, in če so se usedli na limanice našim širokoustim „Zvezarjem“, potem so napravili prav slab račun, ki ga jim bo v bodoče težko razrešiti.
Ob 5. uri popoldan je otvoril impozantni shod v Delavskem domu sodr. Ignjat Skoro s primernim nagovorom in podal kot prvemu poročevalcu besedo sodr. Bogoljubu Čuriču.
V	svojem nadenournem govoru je govornik neusmiljeno bičal rokovnjaško početje uprave železnic, kateri je le na tem, da ministru sugerira neizvedljivost dogovora. Na podlagi nepobitnih dejstev je dokazal, da ravnateljstvo z gotovim namenom nabavlja manjvredni materijal, odpušča in preganja zmožne in kvalificirane moči itd. ter s tem uničuje državno in narodno premoženje, sklicujoč se hinavsko na poželjivost železničarjev. Izvajanja govornika so našla splošni simpatični odmev, ki se je izražal s posebno vehemenco, kadar je izustil ime splošno obsovraženega ravnatelja Jeliča.
Za njim je govoril pristav bos. žel. sodrug Ivan Krudelj. Izjavil je približno sledeče:
Tajništvo „Saveza“ nas je pozvalo, da damo primernega d-uška našim čuvstvom napram nepravilnostim in izigravanjen s strani ministrstva in ravnateljstva, ki jih izvajajo napram onim, ki edini v tej deželi res delajo in ki sami ves promet vzdržujejo. Dogovor, ki je bil sklenjen med ministrom saobračaja in nami in za katerega smo se toliko trudili in zanj žrtvovali, ki je stopil šele pred 3 meseci
v veljavo, ta dogovor je še danes le na papirju in merodajnim činiteljem niti na misel ne pride, da bi ga udejstvili, nasprotno ga kršijo in teptajo in s tem povišujejo bedo železničarjev.
Ko je ta dogovor stopil v veljavo, so ga takoj počeli negirati in sabotirati in to tedaj, ko bi ga imeli najhitrejšim potom udejstviti.
V	tem postopanju seje naša sarajevska direkcija pokazala kot ena najreakcijonarnejših, kajti njeni funkcijonarji so, kakor lačni volkovi, prvi hiteli v Beograd in so tam ministru sugerirali, da je P. s. neizvedljiv in prometu škodljiv. (Medklici: Mi ga bomo sami pro-vedlil)
Vsled tega in vsled naraščajoče bede, ki nas vsak dan bolj muči, je naša dolžnost, da tej gospodi odločno povemo, da železničarji niso več ona pokorna para, ki ima samo dolžnosti in nikakršnih pravic, temveč da so si svoje moči in moči svoje organizacije povsem svesti, tembolj ker vedo, da jih bo v njih jim usiljenim boju podpiral ves ostali jugoslovanski proletarijat. Nihče naj si ne domišlja, da bo nekaznovan kršil in teptal naše težko priborjene pravice.
Burno odobravanje je sledilo govornikovim izvajanjem.
Sodrug Mirko Obradovič je podal, burno pozdravljen, v imenu sarajevskega delavstva izjavo, da smejo železničarji v slučaju usiljenega boja računati ne le na popolno pomoč bosanskega, temveč vsega jugoslovanskega proletariata. Ko sta govorila še sodr. Gliha in Sič, je prečital sodr. Curič sledečo
resolucijo:
2500 železničarjev vseh kategorij, organiziranih v Savezu saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije, zbranih na velikem shodu dne 4. februarja 1920 v Sarajevu, zaključujejo z ozirom na dejstvo, da sarajevsko ravnateljstvo in njena birokracija ne proizvaja in ne zvršuje določb „Protokola sporazuma“, nadalje z ozirom na tendenciozna in Inž njiva poročila, s katerimi ministrstvu dokazuje, da je P. s. neizvedljiv in s temi trditvami krije svoje sabotažno početje ter odriva odgovornost na železničarje in njih Savez:
1. Shod protestira proti takemu postopanju in zahteva, da ministrstvo upošteva predloge, katere mu predlože pooblaščeni delegati pri predstoječih pogajanjih in s katerimi se mu bo dokazalo, da birokracija iz sarajevske direkcije hladnokrvno tepta, kar so si železničarji s trudapolnim delom izvojevali in kar, danes s svojim življenjem ter z nadčloveškim naporom vzdržujejo, med tem ko ona uničuje železnice in s tem tudi državo.
2. Zahtevajo, da se krivci tega kakor ostalega nereda na železnicah pokličejo takoj • na odgovornost.
3. Shod protestira proti poskušnji direk-cijske birokracije, kratiti železničarjem njih kvalicijsko pravo, ker se smatrajo železničarji delavcem kakor so vsi ostali delavci in ni med nastavljenimi in nenastavljenimi železničarji nobene druge razlike, kakor da so prvi plačani mesečno, drugi pa dnevno. Shod opozarja ministrstvo na neizogibne posledice, ki bi nastale, če bi se skušalo železničarjem kratiti njih kvalicijsko pravo, ker bi morali v zaščito te najelemetarnejše pravice, brez katere sploh ne bi imeli obstoja, zastaviti vse svoje sile.
4. Navzlic vsem protestom, predstavk in intervencij se prehrana železničarjev ni nič izboljšala, in še več, v prehrani narašča očividno anarhija in z njo beda med želez-
ničtrji. železničarji s o prepričani, da je ne-povoljenemu stanju železn. konz. zadruge kriva sarajevska direkcija in njen konsisarijat, ki nadzoruje konzum. Shod zahteva, da merodajni činitelji nemudoma ugode željam, ki so izražene v vposlani resoluciji z dne 28. dec. m. 1.
5.	V želji, da se čim preje odpravi iz železniške službe anarhija in korupcija in da se vzpostavi čim preje red na železnicah, zahtevamo, da se v smislu člena 3. „Protokola sporazuma“ takoj izvoli železniške odbore, katerih naloga je, da nadzorujejo poslovanje prizadetih direkcij, in to zaradi tega, ker železničarji B. in H. ne morejo imeti nikakršnega zaupanja v staro birokracijo in njen sistem, ki je podedovan od Avstrije in je železnice privedel na rob propada. Če bi merodejni činitelji ne upoštevali naše zahteve, potem bodo seveda nosili sami odgovornost za vse nastale in neizogibne posledice.
Sarajevski železničarji so tudi na tem shodu sijajno pokazali, kako visoko cenijo svojo organizacijo in da so ob vsakem času pripravljeni se njenemu pozivu odzvati.
Slovenski železničarji posnemajte jih!
Dopisi.
Pragersko.
Pri nas so je vršil dne 14. januarja t. 1. javen železničarski shod, katerega sklicanje so zahtevali delavci in uslužbenci tukaj sne postaje, z dnevnim redom: Slabe plače delavcev.
Zahteve delavcev je obrazložil predsednik sodr. Strmšek in nato podal besedo sodrugu Stropniku. Sodr. Stropnik jez jedrnatimi besedami neusmiljeno bičal današnji krivični gospodarski sistem, ki osobito delavstvu tako otežkočuje obstoj, da mora s tem slednje prav resno računati. Dolavstvo se mora končno zavedati, da nima nikjer drugje pričakovati pomoči kakor edino le v svoji moči, katera se izraža v organizaciji, ki pa tudi nc sme biti druga kakor stoječa na stališču neizprosnega razrednega boja. Govornik je žel burno odobravanje, na kar se je sprejela soglasno predlagana resulocija, v kateri se zahteva za delavstvo brez razlike na službeno moito ista draginjska^doklada, kakor za uslužbence. Protestirajo tudi proti uvrstitvi delavstva v različne kategorije in zahtevajo enakost za vse, ter izdajo že leta 1918 in 1919 zapadle službene obleke.
Shod je bil zelo dobro obiskan in jasno dokazal, da se dolavstvo povsem zaveda resnosti svojega položaja.	—r—
Maribor.
Gospodom „Zvezarjom“ v Mariboru in drugod !
G. „Zvezarje“ Vi prav prijazno prosili, |da puste pri eventualnem sestavljanju svojih odborov uaie so drugo lepo ob strani in jih ne nadlegujejo s tem, ia jih enostavno volijo v svoj odbor, ne da bi prizadeti kaj vedeli o tem, in na mah stoje pred gotovim dejstvom. Potem jih vabijo na svoje seje in jim tam za-bičavajo, da se jih iz odbora izbriše, ako bi se točno ne udeleževali sej.
Imamo dopisnico, ki nam jo je izročil naš Član in s katero se ga vabi na sejo ter se ga sočasno opozarja, da se ga izbrise iz imenika odbornikov za slučaj, da ne Vi prišel;
Gospodje bodo menda vendar našli v svoji številni (?) in zavedni (?) organizaciji toliko članov, da se iz istih sestavijo vsaj odbor, ne da bi iskali pomoči v vrstah našega članstva.
Ta slučaj sicer ni posamezen, da „Zvezarji“ enostavno kooptirsjo naše člane v svoje odbore, in toraj ni nič čudnega, da se na tak nedostojni način skuša posamezne naše zaupnike diskreditirati.
Pripominjamo še, da imajo člani velike tež-koče pri svojem izstopu iz „Zveze“, v katero se jih je pred časom zvijačnim in hiuavskim potom uvedlo. Gospodje naznanjenega in prijavljenega izstopa enostavno ne vzamejo na znanje in samovoljno odtegavajo od plače članarino. Zapomnijo naj si pa, da bomo našli
sredstev, da ne ostane niti en vinar v evezarski blagajni, kateri se proti volji prizadetih odte-gava od službenih dohodkov. Prizadeti.
Opomba uredništva. Ker se nam tozadevne pritožbe ranože in to iz vseh krajev našega delokroga, vidimo v tem počelu sistem, ki izvira v Ljubljani. Poživljamo toraj vse prizajoic, r.am nemudoma naznanijo take slučaje z navedbo eventualnih prič, da krivce ovadimo pristojnemu državnemu pravdništvu.
Značilen dokument.
Ugoden veter nam je pripihal sledeči dokument narodne nestrpnosti na uredniško mizo. Objavljamo ga brez komentarja, ker smo mnenja, da si ga razsodna javnost sama primerno in po zaslugi tolmači.
Glasi se:
Dienstzettel.
S. B. Material-Magazin Maribor 7. XI. 1918.
Marburg.
Velecenjeni gospod višji nadzorniki (inženjir Šega, op. uredu.)
Pošiljam prošnjo N. K. in poročam sledeče: N. K. je vzgojen kot Nemec, slovenski zna za silo in se pridno uči. Hujskač ni bil nikdar in je bil pri slovenskih sošolcih vobče priljubljen. Opišem prosilca tako kot je v resnici. Iz narodnih ozirov ga absolutno ne morem priporočati za Maribor. Če se ga vsled pomanjkanja uradnikov hoče sprejeti, potem ga ne sprejeti za Maribor, ampak za progo v sredini naše države. Upam pa, da se bo našlo dovoljno štovilo dobrih Slovencev za takšna mesta. Na zdar 1 udani Jarh.
Šega in Jarh ter tem enaki tiči pa vendar niso korupcijonisti, temveč vedno in povsod uva-žujejo le službeni in državni interes.
Društvene vesti.
Podružnica Ponikva vabi vso svoje člane in celotni odbor na člansko zborovanje, ki so vrši v nedeljo dne 7. marca t. 1. ob pol 9. uri dopoldan v gostilni Podgoršek s sledečim dnevnim rodom: 1. Volitev odbora odn. njegova izpopolnitev, 2. poročilo blagajnika, 3. poročilo zapisnikarja, 4. raznoterosti. Zborovanje je velevažno iu jo torej dolžnost vseh službe prostih članov, da se ga udeleže.
Podružnica Sp Šiška poživlja vse svoje člane, da oddajo svoje članske knjižice v svrho kontrole predsedniku sodrugu Kovaču ali pa blagajniku sodrugu Glavaču. Cim se kontrola izvrši, se knjižico zopet vrnejo.
Podružnica Borovnica vabi svoje člane na redni občni zbor, ki se vrši v nedeljo dne 22. t. m. ob 9. uri dopoldan v gostilni Cerk v Borovnici. Dnevni rod: običajni. Dolžnost vseh članov je, da sc občnega zbora polnoštevilno udeleže. Poročevalec iz Ljubljane.
Oklic.
Železničarji v boj za sccijalistlčno občino!
Uradno se razglaša, da je končno po neštetih obljubah in odgajanjih vendar uveljavljen nekak volilni red. Da volilni red niti od daleč ne odgovarja našim zahtevam, je samoobsebi umevno, saj 90 ga skrpucali naši malameščanr, katerim je delavski interes deveta briga. Toda ker je uveljavljen, je naša dolžnost, da se ga v polni meri poslužimo, da razvijemo temeljito agitacijo, da zasedemo naše občine in si potem nesrečo popravimo, tako kakor nam naši interesi to velevajo.
V	prihodnjih dneh bodo položile občine volilne imenike na javni vpogled. Rok zato bo objavljen na tozadevnih razglasih na občinskih ploščah. Dolžnost naših somišljenikov je, da na to pazijo in svoje so-druge opozore. Da se bodo že pri prvem delu volilnega boja vršile valike lumparije, o tem ne more nihče dvojniti, kdor pozna današnje mogotce v naših občinah, in zato je skrajna opreznost neobhodno potrebna.	<
Volilec v občini je vsak, kdor je prekoračil 21. leto svoje dobe in stanuje eno leto v občini. Nadalje one ženske, ki imajo svoje lastno gospodarstvo in plačujejo davek, ali ki imajo vsaj osem razredov, in pa vse delavke, ki delajo v industriji in obrti, če zadoščajo onim predpogojem, ki se zahtevajo za moške volilce glede starosti in bivanja v občini.
Naši kraj. pol. odbori in zrupniki stranke imajo toraj dolžnost, da se prepričajo, če »o naši ssdrugi
Štev. 4
 i_________
vpisani, in če ne, da j: rato opozore 'n njih vpis zahtevajo, nasprotr/. pa ljudi,	po določbah
nimajo volilne prvvice, iz list':, čr.ajo, odnosno njih črtanje uradnim potom zs:.;: ,ajo.
Sočacr.o s tem del . n: morajo naši zaupniki razviti najinte: /urnejšo v il.icijo tudi v onih krogih, ki morda še y.: pripa.u.jo našim vrstam, katere pa je treba 1 pričati, d?, za nje ne more in ne sme biti drugje pro akor v stranki mednarodnega socijalizma. Op . zar jati je posebno na hinavsko krinko narodnega socijalizma, l:i ni nič druzega, kakor repek lažilibe-ralne kapitalistične stranke, toraj največjega gorja delavskih mas.
Vsak kompromis z meščanskimi strankami — in to* so vse izven soeijalistične stranke— je izključen in ga stranka kot ne j: ni-kol i priznala.
V	samostojnem boja samostojna zmaga!
Upravni vestnik.
Ponovno opozarjamo, da znaša članarina od 1. januarja 1920. 1. naprej 6 kron na mesee. Kdor hoče ostati član s starimi pravicami, mora plačati ta znesek. Zaupniki naj torej temu primerno poučijo člane.
Sodruge funkcionarje opozarjamo, daje konferenca 14. decembra 1919 v Zidanem mostu, lcjer so bili zbrani delegatje 21 krajevnih skupin, soglasno sklenila zvišanje članarine na 6 K. Zvišani prispevek velja od 1. januarja 1919.1. naprej.
Blagajniki tistih skupin,, ki še niso poslale obračunov za december, naj zaključijo z dnem 31. decembra 1919.1. in naj nam čimprej pošljejo obračune. Kar bo še pozneje vplačanih prispevkov za 1919, naj so jih v blagajniškem izpisku za januar posebej navede.
Od zvišanega prispevka ostane krajevnim skupinam 40 vin., blagajnikova provizija znaša pa 10 vin. Ostali znesek, to jo K iV50, pa je kakor doslej odračuuati v Ljubljano.
Vsem krajevnim skupinam!
Cenjeni sodrugi!
V zadnjem času nam vedno pogosteje prihajajo pritožbe, da člani ne dobivajo redno ^Železničarja“. Zlasti zadnjih dveh številk, ki sta za naše člane izredno važni, okolo ena tretjina članov ni prejela, kakor vidimo iz pritožb. Ker list vselej redno odpremljemo, je iskati krivdo edinole na pošti. Iz tega vzroka smo že ponovno energično protestirali pri poštnem ravnateljstvu, kjer so se pač izgovarjali, toda ostalo je vse pri starem.
Da se izognemo tem neprilikam in da se omogoči redno dostavo lista, je centralni odbor 11a svoji seji dne 27. m. m. sklenil priporočati vsem krajevnim skupinam, da naročajo list za svoje člane v zavojih in da naznanijo upravi zaupnike, ki naj bi prejemali list, in koliko iz-tisov naj se jim pošlje.
Tako bi se tudi uveljavil že izvedeni zaup-niški sistem, ker bi zaupniki bolj redno prihajali v stik s člani. Vrhutega bi se tudi mnogo prihranilo na izdatkih za ekspedicijo lista, kar bi prišlo v korist listu in ilanom, ker bi so list tsm lažje povečal.
V nadeji, da boste uvaževali te razloge i« s tem pripomogli listu, Vas vabimo, da nam čim prej odgovorite v pritrdilnem smislu. Uprava..
Izdajatelj ia odgovorni urednik Josip Petrič.
Natienil J. Pavliček v Kočevju.
Zahvala.
Zahvaljujem se vsemu nastavljenemu in ne-nastav(jenemu osobju južne železnice, ki mi je v skrajni sili priskočilo z zdatnim zneskom na pomoč. Posebno se zahvaljujem blagajniku g. Popstu ter g. Žorgatu in Troštu. Srčna hvala še enkrat.
V	Ljubljani, meseca februarja 1920.
Josip Pahor, sklad, delav.
Na vsestranske pritožbe o službenem nastopanju gosp. Ljud. Egy-ja, Bkladišnika kurilnice drž. žel., napram uslužbencem poživljam* vse tiste, katerim imenovani dela službene tež-koče, kadar iščejo pri njem uradnih informacij, da nam take slučaje nemudoma naznanijo.
Pokrajinsko tajništvo.