Bogdana Herman
Ljubljana
KLICAJ V STAVKIH BREZ VELELNIKA
Klicaj je ločilo, ki ožje, se pravi čustveno, opredeljuje izraženo misel ali besedo. Običajen je za stavke s povedkom v velelnem naklonu. Vendar ob prebiranju književnih del zelo pogosto naletimo na klicaj za stavki, ki nimajo ve-lelnika.
74]
Slovenske slovnice o rabi klicaja v takih primerih posebej ne razpravljajo. Breznik v svoji Slovenski slovnici za srednje šole (II. izdaja, Prevalje 1921, str. 70) sicer loči tri vrste stavkov, za katerimi pišemo klicaj: samostojne že-lelne, velelne in klicalne stavke. Za primer navaja le klicalni stavek: Srečne oči, ki štiriperesno deteljo vidijo, nesrečne roi^e, ki jo utrgajo! (pr) Breznik tudi pravi, da se klicaj uporablja pri samostojnih medmetih in vzklikih: »Križ božji!« tako se pobožno reče, kadar se začne kako delo. — Koj se je zdramil, ko so sredi noči zaškripale duri in je, to!, toi! prilomastilo po sobi. (Mf)' — Tudi Slovenska slovnica (Bajec, Kolarič, Rupel — 1956, str. 55) ostaja pri tem, le da namesto izraza »klicalni« rabi izraz »vzklicni stavek« in da samostojnim medmetom in vzklikom dodaja še zvalnike. — Slovenski knjižni jezik 1 (Toporišič, 1965, str. 78) pa prvi pove, kaj klicaj izraža, in v tem smislu opredeljuje njegovo rabo takole: »Pika in klicaj izražata čustveni odnos do vsebine stavka (povedi), za katerimi stojita. /. . ./ Klicaj uporabljamo, kadar kaj s čustveno prizadetostjo ugotavljamo, zanikamo, sporočamo, domnevamo, ukazujemo itd.« Skj I tudi posebej omenja klicaj, ki stoji sredi stavka. Tako da ga navadno rabijo le pesniki in pisatelji. Klicaj najdemo tudi za vrinjenimi stavki.
Stavki brez velelnika, vendar s klicajem na koncu, se med seboj precej razlikujejo. V nadaljevanju jih bom skušala določiti glede na vsebino in namen povedanega. Stavke s klicajem na koncu uvrščam v šest skupin:
1. Stavki, ki izražajo željo ali hrepenenje, v leposlovju pogosto po oddaljenem ali na videz nedosegljivem. Nekaj primerov: O, da mi je priti do svoje podobe! (2) — O, da bi umrl! (C) — Živeti — živeti — živeti sred zmeraj kipečih naslad! (NI) — Se enkrat biti v vsem, še v nepoznanju tega, da ločen od vsega si, sam, še svetloviden biti v temnem spanju, še božan v jasnem bdenju od premam, še ne svoj jaz! (NI) — Ko bi vsaj mene ne bilo! (S) — Živeti — kakšna slast, ko vsepovsod šumi zelena rast! (Lp) — O, da bi čul vsaj en lahen vzdihljaj njenega srca v ta daleki gaj! (Kd)
2. Stavki, ki razodevajo kaj nepričakovanega ali kaj, čemur s e čudimo: Nekaj časa je Korej pridrževal sapo, potem pa je prestrašeno vzkliknil na ves glas: »Oče, vi ne zapisujete prav!« (Pv) — Nenadoma pa je Lenčka vkliknila: »Anej, ti si pa ves smrkav!: (Pv) — Žalostno so tavali po temnem sodu okoli, kar ti zavpije mojster: »Holoiern, rešeni smo!« (Pf) — Tedaj je nekdo zaklical na ves glas: »Godec je žejen, noče gosti!« (Pi) — »Saj je mrtev!« je vzkliknila. (B) — V spremnem stavku je pri premem govoru pogosta beseda »vzklikniti«, poudarne besede v samem premem govoru pa so navadno poved-kova določila ali prilastki.
3. Nikalni ali trdilni stavki, v katerih se uveljavlja volja govorečega ali njegova čustvena prizadetost ob obravnavani predmetnosti: Z enim samim sunkom ga je izpulil, vrgel pod mizo in nato uradno oznanil: »Policijske ure ne bo!« (Kc) — Ali tedaj prisopiha njegov mojster in ko to čuje, reče važno: »To ne gre, nikakor ne!« (Pf) — Ko sem stisnil iz srca zadnjo besedo, sem zažel pesti in se v mislih zarekel: »Moj rod, nikdar več v življenju te ne bom izdal!«
' Okrajšave so kot v Skj 2; Mf = Milčinski, Fran, pr = pregovor, Z = Zupančič, Oton, C = Cankar, Ivan, S = Stritar, Josip, Kd = Kette, Dragotin, Pv = Prežihov, Voranc, Pi = Pregelj, Ivan, Kc = Kosmač, Ciril, Kjo = ICersnik, Janko, P = Prešeren, France, Mjz = Menart, Janez, Jj = Jurčič Josip, J = Jenko, Simon, G = Gregorčič, Simon, T = Tavčar, Ivan, L = Levstik Fran, Ks ~ Kosovel, Srečko, Ga = Gradnik, Alojz, Vb = Vodušek, Božo, Ban = Breznik, Anton. Druge okrajšave pomenijo: NI = Novy, Lilii Pf = Plemič, Ferdo; Mi = Minatti, Ivan; Of = Onič, France; Lp = Leveč, Peter.
75
(Pv) — »Hitite, kolikor hočete, ujamem vas!« »Ne bodete me!« (Kjo) — Cez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda žala! (P) — Saj to nisi ti, prijatelj moj, gromovnik med gromovniki, ne spoznam te! (C) — Sem spadajo tudi trdilni primeri: »Ne boš šel ven!« »Pa bom!« — ali pa »Ne bom ti kupila knjige.« »Toda jaz jo hočem!«
4. Stavki, ki ukazujejo ali velevajo, vendar so brez glagolskega povedka: Iz gnezd! Iz gnezd! (Mjz) — Gospod natakar, še en konjak prosim! (Mjz) — Gromska strela, potne liste ven in mir besed! (Pf) — Janez, kar naprej, da bomo vsi na enem kupu, čeprav je svet tako velik! (Kc) — Tiho, dekle, tiho! (Jj) — Alo, na pašo! (Pv) — Zanimiv primer je stavek Komaj sem začul njegov robati glas: »Halo, sonce je že nad Pohorjem!« (Pv), kjer je premi govor pravzaprav zapoved ogovorjenemu, naj vstane. V stavku VzdihovaJ sem v teh žalostnih dneh in neki gospod mi je rekel: »Manj besed, gospodje, in več dela!« (C) si namesto samostalnikov v premem govoru lahko mislimo glagola. Stavek bi se potlej glasil: Man; govorite, gospodje, in več delajte!
5. Daljši in krajši vzkliki : Pravo ime za takšen kraj! (Kc) — Gorje, kdor nima doma! (J) — Osupla beseda, kakor vzdramljena iz polsanj, šepeče na ustnicah: »To so pa rože!« (C) — Glej, to ti je res usoda sveta! (G) — Saj sem vedel, da bode tako! (T) — Joj, ti nesrečni otrok moj! (G) — Blagor se meni, ki opravljam ta sveti posel! (C) — Zbogom mati, ljubca zdrava! (J) — Oh bicke, bicke, kako je to lepo! (Pv) — Vzkliki so velikokrat vprašalni stavki, ki pa nanje ne pričakujemo odgovora: Kedaj pozabim tebe, Sava! (L) — Je li mogoče, da je žena tako lepa! (S) — Ah, kaj meni svet in kaj pomlad! (Ks) — Mati, kaj počenjate! (Pi) Krajših vzklikov je pri nas precej: Pri moji veri! — Kaj bi tisto!
— Sveta nebesa! — Kaj ne poveste!
6. Nagovori: O plug, ki or ješ svet! (2) — O naši sinovi in bratje in očetje! (2) — O mladosti moje zvezde bele! (Ga) — Pozdravljen, pogumni svet, divje skale in gola plan! (Vb) — O rodni dom, o hiše očetove streha ti\ (2)
V vseh prejšnjih primerih je stal klicaj na koncu stavka ali povedi. Včasih pa — zlasti v razpravah — naletimo na klicaj tudi sredi stavka. Njegova naloga na tem mestu je poudariti besedo ali kratko misel, ki je bistveno važna za pravilno razumevanje povedanega: Bolestno nas je dirnila ratinirano! premišljena režija in igra posameznika. (Skrbinšek) — Ta mrka hiša! Na njej v jeziku tujem rdeč plakat: Zaplenjena! ves dan kriči. (Of) — Kadar je pozimi ura udarila šest
— punktum šest! — odprla so se vrata in Bitič je počasi vstopil, ne pogledal ni na desno ni na levo, klobuka ne snel prej, nego je do svoje mize prišel, in nikogar pozdravil, tudi ako je bila vsa nizka, starokrčemska izba z ukajenim obokanim stropom"dolbkom polna. (Jj) — Klicaj lahko stoji sredi stavka tudi v besedilih, ki kažejo na napake in njih odpravljanje. Taki stavki so zlasti pogosti v slovnicah npr.: Ali bi hoteli priti kak večer (ne: en večer!) k meni na prejo? (Ban) — Navadno pišemo klicaj tudi poleg onomatopejskih izrazov sredi stavka: Jioj se je zdramil, ko so sredi noči zaškripale duri in je, tof, toi! prilomastilo po sobi. (Mf)
Razčlenitev velike uporabnosti klicaja v stavku je le delno osvetlila to pravopisno področje, vendar pa je skupni imenovalec za tisto, kar pisatelje sili, da uporabljajo klicaj, to, kar smo povedali uvodoma: izrazito čustveno in po-udarno obravnavanje predmetnosti.
76