132
Na večne počitnice
MiSesel trenutek je za dobrega otroka konee šolskega ^Lp leta; radostnega srca se vrača iz tujine k dragim svojcem domov v sladki zavesti, da ni tratil dragega časa, marveč ga prav marljivo rabil za izobraževanje uma in izboljševanje srca. In kako srečne se eutijo stariši, ko se jim izkaže pridni otrok z odličnim spri-čevalom, ki je prejme ob koncu šolskega leta za ne-umorni trud! Konec šole in začetek počitnic, kajne, kako lcp in prijeten čas!
Pa boste rekli, saj to ni nič tako nenavadnega, da bi bilo vredno o tem še posebej pisati, saj to pač sami vemo in čutimo. I^ počakajte, povem vam o jako pridni učenki, za katero je pa bilo to nekaj prav po-sebnega. Ta blaga, dobra in pridna deklica je bila naša Hedvikica C, učenka četrtega razreda uršulinske šo!e, ki se je pa koncem šolskega leta, in sicer 21. julija, vrnila na večne počitn ice v rajsko domovino. Mila in draga je bila svojim starišem in učiteljicam, a še Ijubša je bila dobremu Hogu; zato je to ltčno cvetko ie v nežni mladosti presadil v svoj rajski vrt.
Pričetkom letošnjega Ieta je obolela. Koncem meseca februarja se je njeno zdravje nekoliko zboljšalo. Tedaj je silno prosila svojo predrago mater. da jo je pripeljala v šolo. kamor je vedno zelo rada prihajala. ker je bila jako nadarjena in ukaželjna deklica. Komaj pa je dospela do šole, že jo obide slabost, tako, da se mati ob pogledu na njo milo zjoka, rekoč: ^Ni miro-vala. dokler ji nisem izpolnila njene želje. Hrepeni po prvem sv. obhajilu. Bog daj, da bi dooakala ta blaženi čas, in potem jo voljno — dasi težko darujem Njemu, ki mi je podaril ta dragi zaklad." Da, blagor tako srečni raateri in blagor tako dobremu detetu!
Po kratkem pooitku se vrne Hedvikica domov in zopet obleži.
Njena skrbna mati pa je storila vse, kar je vedela in znala, da bi blago dete vsaj toliko okrevalo, da bi se vredno pripravilo na najslavnejši dan v življenju, na  prvo  sv. obhajilo.   Po  veliki  noči  pa  je  bilo res
133
toliko bolje, da je mogla hoditi v šolo in se priprav-ljati na prelppi dan prvega sv. obhajila. Dne 23. maja pa je bila tako srecna, da je prejela Jezusa v zakra-mentu ljubezni v svoje nežno srce. Veliko je prosila po sv. obhajilu Ijubega Zveličarja, posebno pa mu je priporočala svojo predrago dobro mater, ki jo je prav prisrčno ljubila. Pozabila je sama sebe in svoje slabosti, da je iu svojo ljubo mater zadovoljila ter jej oveselila njeno skrbno materino srce. On pa, ki podeljuje vedno več, kakor ga prosimo, in ki uslišuje posebno molitev nedolžnih, je slušal tudi to otroško prošnjo ter pri-pravil njeni tolikanj dobri materi najbnljše darilo za vcs trud in za vse trpljenje. Ljubi Bog je v svoji ne-umljivi modrosti in ljubezni poklical mater kar nena-doma v večnost, precej poiem, ko je v nedeljo 27. maja vsa gmjena videla svojo preljubo hčerko ie drugič pristopiti k mizi Gospodovi. Pričcla je namreč s to nedeljo blaga Hedvikica šestnedeljsko Alojzijevo po-božncst. Ta dan je pa na nagloma zaspala v Go-spodu dobra in skrbna mati male Hedvikice.
Kdo bi ne miloval zapuščene siroticer Pač res velika izguba za /cžno dete! Kako naj se utolaži? Čestokrat pa je v slabem nežnem telesu močna duša. To je bilo v istini pri Hedvikici.' Tiho je loeila solze po ranjki zlati mamici, sicer se je pa na vse načine zatajevala, zlasti je voljno prenašala svojo bolezen ter vse to darovala za preblago svojo mater. Posebno je molila lepe zdihljeje, da bi tako tem hitreje rešila iz vic njo, ki ji je bila za Bogom vse. Tako sta torej hčerka in mati — ona v časnosti, ta v večnosti — vzajemno prosili druga za drugo pri Bogu, ki je lju-bezen saraa.
Ganili sta pa tudi Srce božje — in črez raalo časa se je veselila Hedvikica pri svoji materi v ne-beški družbi, kamor jo je poklical nebeški Mladinoljub.
Kmalu po materini smrti se vrne H^dvikici prejšnja huda bolezen. V tem času, ko je liudila v šolo, je po-pravila vse, kar je bila zamudila v bolezni, in si je tako zaslužila najboljše r>.d- v vseh predmetih. Dne 9. junija je bila še zadnjikrat v šoli; tedaj je mej drugim rekla svojim součenkam tudi to, da je pri sv. obhajilu
134
prosila Jezusa. da želi raje umreti, kot smrtno grešiti. Izrekla je pa tudi željo, da bi šla rada k svoji mami. Drugi dan pa res tudi obleži popolnoma. Bolezen se je hitro hujšala. Hedvikica je prosila, da bi prišli častiti gospod katehet, ki so jo odslej večkrat obiskali, tolažili. jo spodbujali, da naj le rada in voljno trpi, da bo veneo zmage tem lepši in sijajnejši.
In že se ji bliža zadnja ura, zato sprejme 20. julija še jedenkrat preljubega Jezusa kot popotnico v veonost in tudi sv. poslednje olje. — Že drugi dan, v soboto, ko so duhovnik pri njeni smrtni postelji molili molitve za umirajoče, se je vrnila 'njena čista, nedolžna duša v naročje božje, v prelepa nebesa. kjer je našla tudi prernilo svojo mater, kateri je tudi drugi dan na praznik sv. Marije Magdalene osebno častitala k njenemu imen-danu.
Da, res je šla Hedvikica na večne prelepe počit-nice; tamkaj pa prosi za nas, da bi tudi mi kdaj srečno umrli.
Blagor jim, ki v Gospodu zaspii!               m. b