•
;;:
\

-,,'
en
štev. 12.       V Ljubljani, dne 1. decembra 1898.    Leto XVIII.
Moj Bog!
i,
II fant que tont homme trouve pour lui — meme une possibilite particuliere de vie superieure dans 1' humble et inevitable realke quotidienne. Maeterlinck.
^
o pride noč, sodruga fantazije, In mir objame polje in gore, Se raz podobe moje galerije Spominov temni zastori spuste.
In duh se med spomini lahno vije, In moje ranjeno drhti srce; In pozna ura v tihi noči bije, In vedno še oči v temo strme.
Tako pred Bogorodico trepeče, Sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje, Do jutra sebe gonobeči plamen.
O da bi tudi ti, srce goreče,
Ob grobu zadnje že bilo postaje
In vzdihnilo že k nji poslednji amen!
II.
JI
tu ni govora o koncu, ni . . . Globoko brezno zije pred menoj In liro mojo, ki na dnu leži, Zakriva z nepremaganoj temoj.
45
706
Dragotin Kette: Moj Bog! . . .
Le malo strun napetih je na nji, In skoz temo duha še mali broj Le 'malo — malokdaj se oglasi Z obupa polnoj, žalostnoj tožboj.
O demon zanikavanja, čemu, Čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, Da tava duh po temi brez miru? . . .
Spoznanje kje je, demon, kje je ključ Do sreče? . . . Tvoje peklo bodi raj In tvoja noč me rezsvctljuje naj? . . .
III.
' Bog svetlobe, stvarnik harmonije, Tvoj izgubljeni sin je zopet tu. O daj mu izgrešenega miru
V  bližini svoje svete domačije!
O naj mu žarek milosti zašije
V  tem osamelem, osamelem dnu Srca in duše, da po dvojnem zlu Zapoje zopet prejšnje melodije.
Glej, menil sem, da mogel bi živeti Brez tebe kdaj, brez svojega Boga; A naj li rastejo vonj i vi cveti
Brez solnca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti Mi večni žarki ogenj dnu srca.
IV.
7      vv    .                . . .         ,    . .
'   puščavi si v podobi megloviti
Bil Izraelcem verni kažipot,
V  plamenu te je gledal, o Gospod, In blisku svetlem njih vodnik častiti.
A v Palestini nisi hotel  priti Pred njih oči, in samo iz dobrot So dolgo te spoznavali povsod, Dokler te niso jenjali ljubiti.
A vse drugače sem te videl jaz, Ko zrl sem en trenotek ti v obraz Tedaj, ko si, nebeški gospodar,
V  očesi njeni blagi, nežni, krotki Prišel, ah da, v tem blaženem trenotki Postalo ti je srce žgalen dar.
Dragotin Kette: Moj Bog! . . .
707
%
am v svitu nepozabljene mladosti Sem videl te, ah, toli — tolikrat, Ko v majnikovo noč si poln sladkosti Hitel med kore svetlih mirijad.
Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti
Ljubeči Bog svoj narod kaznovat,
A zopet izpregledal mu slabosti
In v rosnem jutru vzbudil novih nad.
Ko gnali so nebroj z gora pastirji, In prišel je nad gore drug nebroj, Tedaj sem posedeval pri klavirji
In razgovarjal se ljubo s teboj.
Kako sem ljubil te, o harmonija,
O Bog, o Stvarnik, o sveta Mesija! . . .
VI.
:n
glej, odtrgali, odstranili so me Od prsi sladkih, ljubljenih tvojih In strašno pač okanili so me, Rekoč: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!« .
O glupost, ki z njo ranili so me, O njih dokazi, vrag odnesi jih! In s hipotezoj hranili so me, In zamorili v srcu slednji vzdih . .  .
Brez dogem in brez vaših energij Sem vedel bolje nego zdaj nekoč, Da On je vir vseh zemeljskih moči,
Da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, Magnetnem toku in rastlinskem soku Deluje v mislih On, prvotna moč.
VII.
6
Ti! ... O kdo? . . . Ah, neizraženi In neizrazni, naj  srce te čuti Ne v sladki, čudokratki te minuti, Ne, večno kakor tvoji blaženi.
Ne samo v burji nevtolaženi, Ne samo tam v asketski trdi kuti, Ne samo z ljubicoj v samotni uti, Ko čevrljamo trije neopaženi.
45*
708
Ivan Šorli: V jesenskem gozdu.
Ne, vekomaj povsod. Kot dete borno, Ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno Si bere drobnih cvetov po livadi,
Naj vekomaj i jaz s teboj živim . . . »Cuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angelj mladi!« No, detece beži, a Bog gre z njim. —
VIII.
Jfc\aj, ti bežiš? Cemu-li? Pred hlimboj ? A svojega Boga se ne bojiš?
V  naravi lepi se tak varen zdiš,
V  resnici misli svojih, otrok moj ?
O prav imaš. I jaz sledim takoj
V  resnice svetli, jasni paradiž, In daj mi krono ali daj mi križ, O svet, ponudi mir mi ali boj:
Ednako! . . . Luč je samo edna,  edna In več kot ednega življenja vredna In več kot edne, več kot edne smrti.
Prej bil podoben barki sem potrti, A zdaj le jadra, ladja, mi razvij, Ne boj se mi viharjev in peči! . . .

Dragotin Kette.
%!
V jesenskem gozdu.
az drevje list za listom trudno                     Težko vmiranje to je zreti
Na pot pred mano odletava,                         Naj vihra raje bi prihrula,
Ko vmirajočih trepetanje                              In v eni sami divji noči
Skoz gozd šumljanje plaho plava.                Besneča sila gozd osula!
Težko vmiranje to je zreti Pogrezovanje to v temoto; Strt raje v eni sami vihri, Strmel v življenja bi praznoto . . .
Ivan Šorli.