297
Triptih o narodu
O da nam je priti do svoje podobe, i meni i tebi, narod moj.' O. Župančič, Podoba
PRVA     Noben pogled PESEM     v katerokoli stran neba zdaj ni izhod.
Danica in večernica
sta le privid svetlobe,
svetita,
samo dokler nam ju zagrinja
noč.
Vemo:
nikoli še iz zarje v zarjo, ves čas iz teme v temo gre naša pot.
Ciril
Zlobec
298
Ciril Zlobec
Zmerom in samo iz sebe vase. Narod.
DRUGA	Samo od daleč
PESEM	so stvari
	zares razvidne.
	Samo stvari
	v daljavi
	so podoba in resnica
	samih sebe.
	Pa vendarle: zakaj
	vso dolgo pot spomina,
	zakaj iz roda v rod
	ta strah,
	takoj ko stopimo iz sebe?
Kot da usoda ni kot vsaki stvari nam odmerila daljav, da bi iz njih se prepoznali, videli, kaj smo.
TRETJA PESEM
Smo s tabo, narod,
res celota nedeljiva,
ki jo vsak sam s sabo polni
v sli po lastni večnosti?
Si dom, ki vsi enako ga dedujemo? Nas res povsod v njem mati čaka? Je oče, brat vsak prednik, vsak zanamec tudi za obzorji časa in pokrajin, ki jih ne poznamo?
Si nerazložljivo trajanje rodov,
ki tudi vsako našo smrt
prečara nam v ponos, da smo bili?
Triptih o narodu, Triptih o ljubezni
Skoz svetost in podlost te odkrivamo,
z zvestobo in izdajstvom netimo
sovraštvo v sebi, ko te najbolj ljubimo
v globoki veri, ki je naš najvišji dvom,
da s tabo nedeljiva smo celota,
ko po tebi, zunaj tebe
razpršeni blodimo
in se od vsepovsod z vso težo točiš v nas,
si v nas - odrešujoči dvom,
edina naša trdnost,
narod.
Triptih o ljubezni
PRVA     Kot tožba vetra v marčni noči PESEM     ves čas se razblinjam
v neizmernost tvojega pričakovanja. Je to moj glas? si prisluškujem, sem samo odmev sam sebi?
Kot tožba vetra v marčni noči ves čas in povsod in zmerom bolj samo še strah, da v jutru veter se ne bi polegel. In me nikoli ni bilo.
Nič, kar je že kdaj bilo, še ne prebuja v naju radovednosti in nostalgije, nisva še zalistala po knjigi, ki sva jo nekoč pisala in pozabila nanjo.
Vendar v urah, ko drug drugega zdaj vezeva v vse daljši molk, še zmerom, tudi v ta večer,
DRUGA PESEM
299
300
Ciril Zlobec
prižiga se in sveti temna zarja nore igre dveh razžarjenih teles v pomladni travi.
Ne reci mi zdaj, draga,
da je to že ubijalska pot v spomine!
TRETJA PESEM
Najprej dva svetova sta bila. Svet tostran, z mano v vsem, kar se je zdelo že od zmerom tu, in svet za premakljivimi obzorji z vsem, kar je bilo od zmerom tam.
Potem so se obzorja razmaknila,
znižala, zravnala, potopila,
kot megla iz dveh dolin,
ko sonce jo razvname,
da za njim se dvigne in čez rob pretoči,
sta drug v drugega se zlila,
svet na-tej in svet na oni strani,
da v trenutku nisem bil več tu
in ne že tam. Ne tu ne tam.
Potem - od tu? od tam?
iz mojega, iz svojega sveta? -
si ti prišla.
In spet so vstala, zrasla spet obzorja, kot veriga mehkih, pomladanskih gričev, in sta spet, kot nekdaj, dva svetova, svet na tej in svet na oni strani.
Boš ti zmogla k meni? Bom jaz zmogel k tebi?