Varstvo naroditih Kdor je slab ter trpi krivico, se je sam ne more obraniti, marveč išče pomoči v zvezi z drugimi, enako krivico trpečimi. Moč organizacije prinaša pomoč in obrambo posameznikom. Ne velja to samo za poedince, temveč tudi za skupine ljudi, ki trpijo krivico. Takšne skupine ljudi so narodne manjšine, ki živijo raztresene po raznih državah. Vsaka prepuščena sama sebi, bi ne imela dovolj moči, da uveljavi svoje pravične zabteve napram državi, ki v njej prebiva. Zato so te narodne manjšine ustvarile med seboj mednarodno organizacijo, ki natanko proučuje stanje posamcznib manjšin ter dviga pred svetovno javnostjo svoj glas za zaščito vseh narodnili manjšin. Takšna mednarodna organizacija, ki ji načeluje tržaški Slovenec dr. Vilfan, je imela zadnje dni preteklega meseca svoje letno glavno zborovanje na Dunaju. Žalostna slika. Poročila, ki so jih na tem zborovanju podali zastopniki posameznih narodnih manjšin, nudijo sliko o pravici, ki dandanes vlada na svetu. Ta slika je huda obsodba človeške družbe, ki se tako ponaša s svojo kulturo in omiko in s svojim napredkom, pa se v vprašanju pravice in njenega vršenja ne dviga dosti nad višino ali boljše rečeno nad nižino, y kateri se nahaja kak črnski poglavar v Afriki. Po nekaterih kulturnih državah pada celo pod to nižino. So državc, ki nečloveško pritiskajo svoje narodne manjšine, hoteč jim vzeti jezik, kateri se je po teh krajih govoril več kot tisoč let. Pregnali so ta jezik iz vseh šol, preganjajo ga iz cerkva ter pričakujejo, da ga bodo kmalu pregnali celo iz zasebnib hiš, od domačih ognjišč, kjer se še uporablja v družinskih razgovorih, v molitvah in pesmih. Italija ne drži svoje besede. Dogodi se celo, tako se je poudarjalo na dunajskem zborovanju narodnih manjšin, da sedi takšna država v svetu Zveze narodov, _i je poklican, da moralno ocenjuje in sodi o narodno-manjšins4d politiki drugib držav. Država, ki ni pustila lastni narodni manjšini niti cne vaške šole, država, ki je pripadnike narodnib manjšin prognala v.prognanjtvo radi tega, kor so širili. abeccdnike, ki so bili napisam v matcrinom jeziku, dižava, ki preganja matcrin jezik v družini, v božjem hramu in pri napisih na grobnih spomenikih, takšna država naj bi bila poklicana, da sodi o narodno-manjšinskem šolstvu v drugih državab! Ta ugotovitev velja pred vsem za Italijo, ki zatira na smrt slovenskohrvatsko in tudi nemško narodno manjšino na svojcm državnem ozemlju. Da evropsko človeštvo to trpi, da Zveza narodov proti teirrn ničesar ne ukrene, to je najboljši dokaz za to, kako malo pravičnosti je na svetu in kako slabo je zašciteno dostojanstvo človeka in celcga naroda. Avstrija ne izpolnuje svoje pravne obveze. Italija ni na mirovni konferenci prevzela nobene pravne obveznosti za zaščitosvojihnarodnihmanjšin. Hoteli so tudi njej to obveznost naložiti, pa jo po svojih zastopnikih izjavila in po državnih predstavnikih večkrat potrdila, da bo strogo zavarovala narodne manjšine, ki so v njeni državni zvezi, ter jim dala vse pravice, toda te svoje slovesne obljube ni držala. Avstrija pa je v mirovni pogodbi, ki jo je podpisala, prevzela nase pravno obvezo, da bode svoje narodne manjšine zaščitila, toda te svoje dolžnosti ne izpolnuje. Koroški Slovenci še vedno čakajo na zaščito, ki bi jim jo avstrijska republika morala dati. Čakajo na slovenske osnovne šole — nimajo še nobene. Čakajo na pravico -•lovenskega jezika, da dobi svoje mesto na sodniji in v drugih uradih — dozdaj so čakali zaman. Čakajo na to, da se jim da možnost lastnega kulturnega življenja in prosvstnega napredka: mesto tega se jim vsiljuje nemški jezik in našerrm slovenstvu tuja kultura. Obveznosti, ki jih je v mirovni pogodbi prevzela Avstrija napram Slovencem, so samo na papirju; mesto da bi slovensko manjšino zaščitila, pa jo dvzno in kruto ponemčujc. Avstrijskim Nemcem nl prav nič po godu, ako se kdo bolj po< briga za stanje Slovencev v Avstrijl.: Tako zanimanje, ki je mednarodno-pravno dovoljeno in ki ga oni v obilni meri kažejo z ozirom na Nemce v Jugoslaviji, takoj ožigosajo kot jugoslovansko vo-.= bunstvo. Da, celo lastnim državljanom slovenske narodnosti to zamerjajo. Koi roški deželni poslanec in voditelj Slo« vencev župnik Starc se je malo pobrigal za razmere med avstrijsko slovensko manjšino v Radgoni in sosednih krajih. Z lastnim osebnim opazovanjem je ugotovil, da Slovenci v teh kiajih nlmajo ne slovenskib šol ne slovenskiU' pridig po cerkvah, da jim torej ne dr-žavna ne cerkvena oblast ne da pravic, ki jim pripadajo. To je avstrijske nemške nestrpneže ozlovoJjilo in razkačilO; Enake pravice maiijšin — enake dolž- nosti dr_av. Varstvo narodnih manjšin je velevažno vprašanje mednarodne politike. O_ rešitve tega vprašanja je v veliki meri odvisen obstoj in ohranitev miru v Evropi iiv na svetn. Zato bi Zveza narodov morala rešitev te važne zadeve vzeti energično v svoje roke. Druge mednarodne inštanco, ki b>i v tej stvari bila pristojna, sedaj še ni. Da se to vprašanje pravilno in zadovoljivo reši, mora predvsem prenehati neupravi.ena delitev narodnih manjšin na zaščitene in nezaščitene. Zakaj so zaščiteni Italijani v naši državi, niso pa zaščitoni Slovenci in Hrvati v Italiji? Ako ni zoper su.-r verenost (vrhovno neodvisnost) manl« ših držav — Čehoslovaške, Jugoslavije itd. —, da se jim je naložila pravna obveza varstva narodnih manjšin, kako bi to moglo biti zoper suverenost Italije?! Torej pravna zaščita vseh narodnih manjšin — pravna obveznost vseh držav, ki imajo narodne manjšine. Zveza narodov bi morala nadalje strogo kontrolirati, ali in kako posamezne države izvršujejo svojo pravno obveznost narodno-mahjšinskega varstva. Država, ki vrši nad manjšino kot tujim rodom nasilje, je po mnenju Macdonalda, angloškega ministrskega predsednika, nesposobna ter se onomogocuje za vla-. danje in upravljanje tujcga rodu. Vl«^danje in upravljanje zomlje, ki je s teŁ_ rodom naseljena, naj bi so dala istorodni državi.