176 Književna poročila. janje in gospodovanje, vlada tudi pri najnižjih in najsurovejših narodih tista moč, ki jo ima v vsem stvarjenji jedino le človek: prosta volja 1 Volja je silen faktor in modifikuje »boj za obstanek« v sleharni meri. Volja je tako silno orožje, da nadomešča dostikrat bogato orožarnico; da bi sleharni narod ga hotel uporabljati, gotovo bi se marsikdaj »boj za obstanek« končal drugače. Nobenemu narodu ni tako zelo potreba krepke, neupogljive volje, kakor prav nam. Nas je usoda posadila prav kakor nalašč med najmočnejše in najbrezozirnejše sosede, ne da bi nam bila dala dosti sposobnega in potrebnega orožja v hudi »boj za obstanek«. Naš boj je bil zmerom sama obramba, in pohlevni Slovenec se nikdar ni spomnil, da je obramba vspešna samo, ako je tu in tam združena s krepkimi naskoki, kateri porušijo sovražnika najsitnejše obsipe. Skromni slovenski ratar je bil .zadovoljen, da je našel, sledeč drugim narodom, kraje, kjer ni bilo nič ali malo stanovmkov in obilo proste zemlje. Razrušena so bila mesta rimska, ne po »ljutih« Slovencih, nego po narodih grmanskih in mongolskih; na razvalinah si je postavil Slovenec rad svojo borno kočo, potrebil grmovje, zoral zemljo in ravno plug je bil našim pradedom tisto silno pero, s katerim so si vknjižili na dotlej prosti božji zemlji pravico svojo. Plug jim je bil orožje za mirno osvajanje — ne pa kruti meč. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. (Dalje.) 2. Der Lautiverth dcr Nasalvocale im Altpolnischcn. Etne grammatische Studie von Dr. J. Leciejeivski. Wien, 1886, 8° 16j. Pisatelj te učene razprave je nam Slovencem znan po svojem spisu »Z žycia Slowericow% s katerim je rojake svoje Poljake z našimi literarnimi in kulturnimi razmerami seznanil; a učenemu svetu po svojih dialektologičnih študijah, objavljenih v 9. knjigi »Rozpr. i Spraw. akad. um. v Krakowie* in v razpravi o jeziku florijanskega psalterja v »Archivu*. Najnovejše njegovo delo o nosnih samoglasnikih v staropoljščini je bilo že leta 1883. dogotovljeno ali je šele zdaj izdano. Osniva se na jako vestnem in natančnem preiska-vanji vseh do zdaj izdanih starejših poljskih virov in rokopisov; podaje tedaj mnogo zanesljivega gradiva in ima trdno podlago. O poljskih nosnikih, o njih razvitku in zgodovini, o njih odnošaji nasproti staroslovenskima nosnikoma se je mnogo pisalo, odkar je Vostokov Književna poročila. 177 odkril rinezem stsl. nosnikov. Dovolj je, ako opozorimo samo, kako različne nazore sta izrekla o tej stvari poljska učenjaka Krvnski in Baudouin de Courtenav. Celo v tem se mnenja ne strinjajo, ali se je v poljščini e na škodo a (0) razširil, ali nasprotno. Tej nejasnosti je bilo v prvi vrsti krivo, da se je pri vseh preiskavah premalo oziralo na historičen razvoj poljskih nosnih samoglasnikov. Leciejewski je v svoji razpravi glede nosnikov okrenil na novi in pravi pot; on je vsak poljski spomenik glede nosnikov posebej preiskal in sicer v tem redu, da je počel z novejšimi. V početku knjižice svoje nam pripoveduje o dogodkih in stanji nosnikov v sedanjih poljskih narečjih; stvar, katera je tudi za druge slovanske jezike, osobito stsl. zanimiva. Mi pozvemo tukaj, da se je v poljskih narečjih razvil iz a — o in o, iz e —¦ e in e jednako naši slovenščini in macedon-skemu narečju. V drugem narečji je iz a najprej postal om, iz katerega se je po vplivu nosnega soglasnika na predstoječi samoglasnik razvil 6 in pozneje it,. To razsvetljuje jednaki pojav v stsl., kjer se je iz o zaradi sledečega nosnega soglasnika u tudi u (y) razvil. Tudi nam pojasnuje nekoliko razvitek češk., rusk. in srb. u iz praslov. a. Omenjam, da je tudi v slovenskem narečji, kakor se govori okoli Celja in Konjic, iz glasovnega skupka on nastal o z nekim nejasnim nosnim priglasom n. pr. konj se izgovarja ko/ Nekaj sličnega nahajamo v nekaterih poljskih narečjih, kakor je to pokazal Matusiak. Pisatelj je dokazal, da je imela staropoljščina nosne samoglasnike a, ia, a, ia x), iz katerih so se novopoljski o, ig, e in ie razvili in sicer na ta način, da so staropoljski nosniki najprej svoj nosni glas izgubili in v svoje elemente razpadli (a + n). Iz a + n je pozneje (v 15. stoletji) dm, om, o nastal, iz a + n pa po vplivu soglasnika e (str. 159). Vsakemu dolzemu nosnemu samoglasniku stpolj. odgovarja o v novopolj., vsakemu kratkemu — e in to je tudi po pisateljevem mnenji vzrok različnega nosnika v nom. sgl. dab, -a gen. debu; prvo je bilo dab, drugo dabu. Isto je pisatelj kratko izrekel že v Archivu VI. str. 527. Ta razlika se dolgo ni znala tolmačiti. v Šele Potebnja jo je povoljno razložil. Njegovo tolmačenje se popolnoma strinja z onim Lecigjewskega. Potebnja pravi »o steht ungefahr im gleichen Verhaltnisse zu e, wie poln. e —-6 zu e —- o oder wie Kleinruss. i zu e und o. Entsprechend dem, wie poln. 6 seinen Unterschied von o dem Gegensatze der geschlossenen und oftenen Silbe verdankt, welcher erst nach und nach, in Folge der Abschvvachung und zuletzt des ganzlichen Ver-schvvindens des auslautenden Vocales aufkam, ebenso muss auch der Unter-schied zwischen o und e in dab — debu erst dann eingetreten sein, als die J) Skoraj jednako tudi Potebnja »Ich bin somit der Ansicht, dass vormals im Poln. in dem Wechsel von a und e der vocalische Bestandtheil gleich a vvar. Arch. III, 619. 12 178 Književna poročila. Zweisilbigkeit der Wortform dab% aufhorte zu bestehen. Arch. III, 617.1) —- To je gotovo najboljše potrdilo nazorov Leciejewskega. Omenjena knjižica je tedaj izpolnila precej veliko praznino v poznavanji poljskega jezika in njegovega razvitka ter pojasnila do zdaj temni razvoj poljskih nosnikov. j. Die serbischen Dynastien Crnojevič. Ein Beitrag znr Geschichte von Montenegro. Von Franz Miklosich. Od našega še vedno neumorno delavnega Miklosicha je pred kratkem v 112. kn. poročil dunajske akademije na str. 29—94 objavljen omenjeni prinesek k zgodovini črnogorski. On razsvetljuje zgodovino XV. in XVI. stoletja najmanjše jugoslovanske državice in ob jednem ono beneške samovlade. Podlaga razpravi je sedem v dvorskem arhivu najdenih srbskih pisem pisanih leta 1523. od bega Crnojeviča beneškemu dogu. Delo razpada v šest poglavij, med katerimi so najzanimivejša za zgodovinarja prvo, obsezajoče omenjena pisma in istodobni nemški prevod, drugo — katero bode najbolj jezikoslovcu ugajalo — o jeziku onih pisem, četrto, obsezajoče vesti o rodbini Crnojeviča, peto, kateremu je napis »Zur inneren Geschichte von Montenegro^, in šesto: Dostavek. Tudi ta razprava se odlikuje po vsem onem, kar krasi vsa dela našega slavnega mojstra; razvidamo tudi iz nje, kako dobro in natančno on pozna slovansko zgodovino, celo oni oddelek, v katerem je še marsikaj nejasnega, ker pomanjkuje zanesljivih virov. — V drugem poglavji (str. 54) tolmači nam ime »Cernojevič* in ^crna gora*. V četrtem so iz vseh virov 14., 15. in 16. stol., latinskih, grških, taljanskih in srbskih sestavljeni podatki o rodbini Crnojevičev. Morda najzanimivejše poglavje je peto, v katerem razpravlja o notranji, kulturni in ustanovni zgodovini črnogorski (str. 79—85). Šesto poglavje obseza opazke o dozdaj skoraj mitični osebi Štefana Maramonte, o dinastiji Juraševičev; vire in literaturo. Iz virov in literature, med kojimi našteva marsikatere celo zgodovinarjem neznane vire in spise, moremo najbolje razvideti vestnost in zanesljivost, ob jednem pa tudi popolnost razprave