Nank v branji \ srcdnjein in visjcin razredu Ijiidskih šol. CDalje.) Dvojno se lahko poglavitna misel otrokom pojasnuje : a) ali se poglavitna misel razvije, to je, da vprašaje po zapopadku učenca pripeljemo tako daleč, da jo spozna in pove; 6) ali se pa v določni obliki pove; učenec naj si pa prizadeva, da jo iz zapopadka dokaže. Oboje ravnanje je dobro; vendar ne smemo preveč zahtevati tega, da bi otroci poglavitno misel prav gladko s besedami izrazevali in v glavi obderževali. Če so otroci tako zeld izurjeni, da reč, od ktere bero, razumejo, da tudi poglavilno misel morajo zapopasti, je dobro, da učenik povzame ali povzdigne poglavitne dele v branju, da s tem poglavitno misel dokaže. Izgled nam bo to bolje pojasnil. V 1. berilu najdemo 57. vajo v branji: ,,Kravji pastir." Pastir pase goved. Xa kviško pogleda, vidi zrele cešnje. Popusti kravo, in gre češnje brat. Krava v zelnik gre, ia žre, kar se ji poljubi, deček s češnje skoči itd. Učenik naj nikar precej ne tirja, da bi niu otrok poglavitno misel v abstraktni obliki povedal, da človek, ki ima um, pa vendar po svojem poželenju ravna, ni bolji od neumne živine. Prašal bi tukaj: Kaj jebila dolžnost dečkova? kaj so mu oce naročili, ko je kravo na pašo gnal? Zakaj je deček kravo popustil? Ali je deček ravnal tukaj po zapovedi očetovi, ali po svojem nagnjenju? Kaj pa je kravo nagnilo , da je šla v zelnik škodo delat? Kteri teh dveh je bil ojstrejšega svarila potreben? Oporani se pa tudi lukaj lahko, da imajo tudi živali nekoliko pameti, da pa tista luč, ki človeku popolnoma sveti, se živalini le nekoliko leskeče. Pove se jira tudi labko, da imajo živali le toliko pameti, kolikor jim jo je za človeško službo treba; da pa pameten človek mora z živalijo vljudno ravnati, da postane tudi žival bolj krotka i. t. d. Tako bi se ta povest otroku sploh poočitala, in ne bo mu treba resnice, ktero je spoznal v abstraktni obliki, povedati. Če se pa kaj iz vsakdanjega življenja k tej prigodbi pridene , jo bo otrok še bolje razumel. Postavim: Voznik se predolgo v kerčini mudi, poteni pa živino nepotrebno priganja i. t. d. Ako so pa učenci že bolj vajeni, se pa sme poglavitna misel otrokom kar na ravnost povedati; poskušajo naj pa potlej izpeljati jo iz povesti. Postavimo tukaj kak izgled. V drugem berilu na 34. strani nahajamo 36. vajo: ,,Sprava". Obsežek je v kratkem tale : Bruno je Hiltlebrand-a liudo razžalil. Hildebrand se hoče nad svojim sovražnikoin niaševati; zjutraj zgodaj vstane. Pot ga pelja mcnio znamnja; postoji nekoliko, ter ogleduje podobe namalane. Kazale so te malarije zgodbo križanega I/.veličarja; to premišljevanje njegovo serce (olikanj ooieči, da sovražniku popolnoma odpusti, io se ž njim spravi. Poglavitna miscl, da naj kristijan zavoljo križanega Izveličarja svojiin sovražnikom odpusti, — se lahko tukaj otrokom kar na ravnost pove; iz povesti naj pa spoznajo, da je Hildebrand zairs to inogel le storiti, ker se je spomnil na križanega Izveličarja, ki je zavoljo človeškega odrešenja toliko zasramovanja prestai i. t. d. Učencom reč še polajšati, naj pa učenik p. tako le vpraša : Kaj si je bil namenil Hildebrand? Kako vemo iz povesti, da je bila njegova jeza silna? Kako je niislil potolažiti svoj serd? In kako dolgo je kulial jezo v svojem sercu ? Po teh vprašanjih bodo pa učenci to reč zadosti razumeli in poglavitna misel je dovelj dokazana. Ako učenik dodene še kako povest, se nauk še bolje njihovega serca prime, kakor p. od sv. Janeza Gualberta, ki je morivcu svojega strica zavoljo križanega Izveličarja prizanesel; od vdove, ki je niorivca lastnega sina v svoji hiši skrila. \aša povest pa pristavi, da je bil Hildebrand na večer tistega dtieva veliko bolj vesel kot zjutraj. Tudi to se uiore dokazati s povestmi zgoraj navedenimi. Nasprotno ravnanje se pa otrokom tudi laliko pokaže v zgodbi nad Zapricjeni in Nicephorom i. t. d. Dokazi vzeli iz kakšne povestf služijo tudi otrokoin za pisraene vaje. Xi pa dobro, ako učenik pri branju preveč nioralizira, to je, kadar učenik naslanjaje se na obravnano vajo v berilu ia otrokoni dolžnosti in vodila v obče pred oči postavlja ter jih z besedo spodbuduje, da bi jih spolaovali. Tako je postavini, če bi pri zgoraj navedeni vaji otrokom še obširno hotel razkladati, da naj nikdar jeze v svojeui sercu ne kuliajo, da jiin bo to nemir in pokoj prizadjalo. \amcn je (ukaj dober in blag; vprašati bi se pa vendar smelo, ali bi se s tem kaj prida opravilo, ali ne. Otroci ioiajo še premalo samostalnosti in nioči, da bi to z veseljem poslušali in da bi se njihovega serca prijelo. In če rav- no niso za te pripravljeni, se pa ravno kaj nasprotnega doseže. Če se otrokom kakšna reč prepogosto prepoveduje, postanejo zavoljo tega še bolj vedični in vsakorecni, ter hočejo poznati, kar se jim prepoveduje. Spačenost človeškega serca je čudna in tudi lepi nauki se morajo otrokoni le pametno in v pravi meri delili. Učenik, ko vidi, da se otroci raalo zmenijo za njegove nauke in opominovanja, postane nejovoljen ter misli, da otroci ne inarajo za lepo podučevanje, večkret pa je sam kriv, da se jim nauki pristudijo. Omenim še to, da (ukaj govorim le od podučevanja v branju, in koliko naukov naj se pri branju vpleta; dasiravno pa sploh mislituo, da bomo mladost le s podučevanjem odgojevali. Ko bi bilo tem tako, bi bil dauašnji svet bolje memo nekdanjega. Xe primanjkuje pa toliko Iepih naukov, kakor lepih zgledov. Dokler ne bo kerščanskega živIjenja pri družinali, ludi vse podučevanje po solah ljudstva ne bo kaj zboljšalo. Po šolah pa kjer se z berilno tvarino pametno ravna, ni treba veliko moralizirati; to bi bilo od vec. Otročje narave se primejo le djanja in zgledi; pregovor pravi: BZgledi na se vlečejo". Akoravno to velja prav za prav le od takšnega, kar smo sami vidili a!i si skusili; veljati pa niore tudi od zgledov, ktere slišiuio pripovedovati. Povesti, ktere se živo pripovedujejo, se dulia ravno tako primejo, kakortiste, ktere smo sami skusili. Od tega se lahko prepričamo. Kako pazljivo in zapomljivo poslušajo otroci, pa tudi Ijudje po cerkvi, kadar se kaki lep zgled, ki sega v reč, pripoveduje. Takšen zgled se tudi ponuja v berilu; in ako se pametno obravna in prav poočituje, se bo sam po sebi serca tako živo prijel in ga tako močno ginil, da ne bo treba kaj dalje od tega govoriti, kar bi tudi prav nič ne koristilo. (d«ij« P,iho