SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR Prvi del. I. ilo je ponoči 13. septembra 1569. na vigilijo povišanja svetega Križa. — Izmed otokov pred Puljem se je previdno izvila ladja. Razpela je vsa jadra ter krenila v smeri bele «rimske ceste» proti severu. Le trije mornarji so bili na krovu, dva za jadra, eden za krmilo. Četrti pa je čepel visoko gori v lestvah in je zabadal oči v noč. Posadka je spala, trudna od naporov v minulih dneh in brez skrbi, saj je bila naloga dovršena, a morje pokojno, kakor da se je globoko zamislilo. «Ali vidite?» se je nenadno oglasil opazovalec izmed jader, v jeziku, ki je bil mešanica hrvaščine in beneškega narečja. «Proti severozapadu uprite oči, nekaj nenavadnega bo tam!» «Že vidimo!» odgovarja na krovu mornar in se spenja na kup vrvi. «Nebo rdi do najvišjih zvezd, na desno in levo se sveti. Ali gori ladja na morju, ali nas vrag skuša!» «Če le ni zvijača!» modruje drugi mornar. «Peklensko seme, ti Uskoki! Morebiti je to njihova ladja, ki gori! Morebiti je nismo dobro preiskali, ko nam je že bila padla v pest! Prav bo, da zbudimo Gol jo. Ali ni dejal, da ga je treba sklicati, če se kaj neobičajnega zapazi ?» «Ogenj raste,» kliče spet opazovalec izmed jader; «zbudite Justa! Naj si sam ogleda, kaj se godi! Sicer bi nas pozneje še prijemal, češ, da nismo bili budni! Oster je!» Mornar zdrkne s kupa vrvi, da bi šel iskat poveljnika, ko se pokaže njegova glava iz odprtine sredi ladje. Zbudil ga je bil pogovor tovarišev. Gologlav in bos, v ribiški maji in hlačah se je zavihtel na krov, prijel se za vrvi in se pognal na obod ladje. «Pogasite lučib ukazuje njegov glas, njegove oči pa poiščejo v daljo čez široke vode. «Ali ste culi tri zaporedne strele iz topa?» vpraša po kratkem premolku. — Nihče ni čul. «Torej ni ladja. Predpisi se na ladjah ljudovlade izvrše v vsakem slučaju in za vsako ceno!» «Pa če ne bi bila to ladja, ki smo jo zajeli?» vpraša opazovalec. «Vse je mogoče!» «Kdaj smo jo poslali proti severu? Poglejte zvezde: polnoč bob odgovarja Golja. «V sedmih urah komaj lastovka toliko r 3 preleti! Jadrenica tudi v najugodnejšem vetru ne more tako daleč. Plameni niso z morja, so s kopnega. Serenissima je v smeri požara. Pa naj je kjerkoli, ogromen požar je to!» Golja je stal na robu ladje, se trdno držal vrvi in je opazoval. Požar je moral biti zelo daleč, zakaj plamenov ni bilo razločiti. Le nebo je rdelo v temi, robovi rdeče zavese pa so se pomalem razpenjali in krčili. «Kaj bi neki gorelo s tako ogromno silo?» se je vprašal Golja. Da je tam gori veliko mesto, da je Serenissima, iz katere se vzpenja ta krvava roža, o tem ni dvomil. Predobro je poznal morje vse doli do Drača, da bi tudi v noči ne premeril vode in neba, da ne bi — četudi zavezanih oči — s svojim notranjim nagonom pokazal z roko, kje je mesto, ki je gospodovalo od Alp pa do bregov Male Azije, Palestine in Egipta in pred katerim so se skozi stoletja tresla obrežna ljudstva Adrije in Levanta. Kaj bi neki gorelo — je zbadalo mladeniča v možganih — in kaj je vzrok temu nenavadnemu ognju? Ali ni ta požar višji kot marsikateri, ki je gorel vzdolž Adrije, v mestih, ki so se branila priznati ljudovladi davek, ukloniti se pod njeno oblast? Kaj pomenja prav za prav to žareče nočno nebo nad Serenissimo? Preveč je bila usoda Justa Golje zvezana z vladarico Adrije, da ga ne bi ta dogodek sredi noči globoko vznemiril. Dolgo strmi v krvavo severno stran in ne posluša ugibanj tovarišev, kaj bi neki pomenila velika luč na nebu. Nekaj ur je žarelo z nezmanjšano silo, dokaz, da ni gorela ladja na morju, marveč, da so morale krmiti požar neizmerne množine nakopičenega goriva. Golja je ukazal spet prižgati svetiljke. Sedel je na klop ob ladji-nem obodu in se molče zatopil v krvavo nebo na severu. «Ali je res vredno, da izgubljaš noč radi tega?» ga opomni tovariš. «Kaj pa nam to mari!? Dan in noč prežiš in si niti spanja ne privoščiš? Ali misliš, da ti koristi to početje? Spat lezi, ljudo-vlada je vajena ognja!» «Za to bo še čas,» odgovarja Golja; «naše delo je končano, a to noč je še odgovornost na mojih ramah! Sicer pa sem vajen bedenju!» Bilo je res tako. Da je spal le kratko urico, je že bil spet svež in bister. Ni čutil več utrujenosti, k čemer je gotovo pripomogla tudi njegova železna narava, življenje na morju izza prve mladosti. Bila pa je septemberska noč baš primerna, ne prehladna ne pretopla, da bi težko zaspal na krovu, če se ne bi nekoliko odel. Od juga je pihljalo in iz vode je dihalo. Ladjo je mirno neslo dalje, okrog nje je pljuskalo morje in poblestevalo v periščih motnega fosforescirajočega ognja. Golja je poslušal 4 * šepetanje. Le včasih se je ozrl na sever, kjer je žarelo v istem siju, in skušal je uganiti iz meglic med zvezdami vreme naslednjega dne. «Kaj pa jetniki, Lorenzo?» je vprašal mornarja, ki je imel opraviti z jadri. «Ali je bil kdo pri njih, ko sem spal? Ali so še zahtevali, naj jim zrahljamo vezi?» Lorenzo je pogledal Goljo in ni vedel, ali bi govoril odkrito. Razen dveh straž ni smel nihče k ujetim Uskokom, ki so ležali na dnu ladje, v tesnem, nesnažnem prostoru trdo povezani drug poleg drugega. Vzlic prepovedi se je bil splazil do njih. Kdor mu je prišel blizu, z vsakim se je brez odloga seznanil ter se spustil v domač razgovor, kakor bi že davno bila znanca. Tudi tem p*etim Uskokom je že razložil, kaj vse jih čaka v Benetkah in kako jih sprejme Magistrato del forestiero z vsemi častmi, določenimi za take prilike. «Tak odpri vendar usta! Ali si bil pri jetnikih ali nisi bil?» se segreva Golja. «Govori po pravici! Če mi tudi utajiš, drugi se mi ne izvijejo! Poznam tvojo bolezen! Čudež bi se moral zgoditi, da bi ti že vsega ne zvedel, kod so ti neverniki strašili mirne? ljudi, koliko so naropali in koliko so še mislili. Ali ste jim razrahljali vezi?» «Kdo bi si to upal, prijatelj?» se brani Lorenzo, ki ga je kruh zanesel iz Dalmacije v službo bogatega mesta na lagunah. «Da ga izpusti! Zdaj da je še mogoče — eden več ali manj, kdo bi to opazil! Štirje, ki so ž njim, bi tega za ves svet ne izdali, oni pa, ki so poslani naprej, niti ne vedo, kaj je z glavarjem. Ko bo enkrat v Benetkah, ni več pomoči. Prekleto ti pozna, kaj so «pozzi»! Enkrat da se je iž njih rešil, drugič se čudež ne zgodi več.» «Ali ti je povedal ime? Meni ga je utajil!» «Ni povedal. A Benetke pozna kakor slab denar; ni ga kanala, kjer bi še ne bil, ta vražji sin! ,Hajduček,' sem se mu smejal, ,zdaj brcaš, ne li? Pa povej mi, čemu si se vendar vozil okrog in lovil barčice in vtikal nos, kaj je na njih! Da ni nič vse to, praviš? E da, nedolžne igrice so to!' Srdito me je pogledal, pa se je naglo premagal. ,Kaj pa tvoji gospodarji, sinko?' je dejal. ,Gospodarji, ki ti dajejo kruha? Reci mi, sinko, kaj delajo? Si li pomislil kdaj, kaj delajo?' Pa je pristavil: ,Vidiš, to reci komandantu! Naj me vrže v morje, preplaval bom do brega, pa se rešil!' Čuj, Golja, stori tako, vrzi ga v morje, rogovilo, nam v zabavo, njemu v zadovoljstvo! Saj ni nikjer zapisano, da jih moramo toliko in toliko naloviti in pripeljati sodnikom. Vseh itak ne bomo nikdar polovili in nekaj jih tudi mora ostati za seme, sicer bomo še brez posla kdaj pozneje. Vrzi ga v morje, Golja!» Ta pa se je vzravnal v vsej svoji velikosti, zgrabil Dalmatinca za rame in ga stresel kakor hruško. «Človeče, ali se ti meša, ali so te podkupili? Ali bi bilo pošteno, kar hočeš od mene? Ladjo mi zaupajo, jaz pa naj bi prelomil besedo? Ali je to mogoče ?» ^Najprej te prosim, da me ne stresaš! Neverniki so me danes do dobrega premikastili in ne vem še, koliko reber mi je ostalo celih. To pa vedi: če ti danes njega ne vržeš v vodo, bo drugič on tebe rešil! Taka so danes vojaška pravila. Kar se pa poštenja tiče, stopi o priliki, svetujem ti, pred palačo Ca d'Oro in jo vprašaj: čuj, si li poštena? Videl boš, kakšen odgovor dobiš!» «Izbij si iz glave! Hitro si pozabil, da smo se bili na življenje in smrt! Imeli smo srečo, hvala Bogu! A če bi nas oni obvladali. jaz in ti in še kdo drugi bi nocoj krmili ribe. Kar izbij si iz glave in ne ravnaj drugič proti mojim ukazom!» Rezko je zavrnil Golja Lorenza. Nato pa je poiskal kos jadro-vine, se zavil vanj ter se je zleknil na sprednjem delu ladje, da bi zaspal. Prepričal se je bil, da ni nobene nevarnosti in tudi na V mornarje se je zanesel. Vedel je, da ne bodo napravili neumnosti, saj je bil red na ladjah ljudovlade vkoreninjen, podrejeni pa so poznali tudi Goljevo odločno voljo, kadar je zahtevala služba. Teden dni so bili pod Puljem, kajti od različnih strani so prihajala Serenissimi poročila, da se uskoške lahke jadrenice pojavljajo vsepovsod, da jih mrgoli od Kvarnerja pa do Dubrovnika in še niže in da postajajo vedno drznejše. Ljudovlada je trdo čutila negotovost morskih cest, ki so jih piratje križali pri belem dnevu. Zato je pomnožila varnostno stražo po vseh važnejših prelivih. Na vzhod je še najraje pošiljala svoje dalmatinske mornarje, Schiavone, ki so bili nedosežni plovci v razje-denem in z neštetimi otoki posejanem obrežju. Tako je tudi Golja došel s svojimi pod Pulj in v Kvarner. Računali so, da ostanejo na svojem mestu nekaj tednov. Vendar pa so imeli ukaz, da se vrnejo na višino pred Porečem, kakor hitro se zgodi kaj važnejšega. Ni jim bilo treba dolgo čakati. Golja je imel skušnje vzlic svojim štiriindvajsetim letom in se je zaporedoma ustavil pod Moščenicami, nato v zalivu pred Labinjem in naposled na Cresu. Povsod so kaj malega nakupili in razglasili, da je naloženo za ljudovlado. Nihče ne bi slutil v njih vojaškega oddelka in nihče tudi ni videl, koliko je vseh. V resnici je bila ladja opremljena za napad in obrambo, dobro založena z orožjem ter je imela skritih celo nekaj «kač», dolgih, vitkih bronastih topov, kakršne so takrat rabili tudi na jadrenicah. Napada jim ni bilo treba dolgo čakati. Ob belem dnevu se jim je izmed otočja pred Puljem, kjer se je bilo kaj lahko skriti za skalovje, vrgla naproti lahka uskoška ladja. Golje ni najmanj iznenadila. Že pred Labinjem je bil opazil sumljiva znamenja. Kakor hitro je videl, da mu sledijo, je ukazal navidezen beg. Obenem pa je dal povelja za spopad. Borba je bila kratka. Goljevo moštvo je, razdeljeno v dve skupini, čakalo večinoma skrito. Pustili so prve Uskoke, da so poskakali na njih krov, takoj nato pa so bliskoma navalili nanje, medtem ko je druga skupina planila na uskoško jadrenico. Prepozno so Uskoki izpregledali, da so oni po trije proti enemu njih in vrhu tega tudi še bolje oboroženi. Piratski odpor je bil naglo strt, njih ladja preiskana in njeni bivši gospodarji površno izprašani. Golja ni imel navade izgubljati besed po nepotrebnem. Trdno so povezali napadalce, spustili so jih na dno ladje in krenili spet v varne vode. Proti večeru se je dvignil ugoden veter in Golja se je odločil, da se vrnejo pred Poreč. Zaplenjeno ladjo pa je odposlal pred seboj. 7 II. Vendar ni več zaspal to noč. Blesk na severozapadu je polagoma pobledeval, visoko pod nebom se je tema za znamenje zred-čila in morje je izgubljalo svojo globoko črno barvo. Hlad je vel močneje in občutneje. Eden izmed mornarjev je zanetil v železni peči ogenj, obesil vanjo kotliček, prisedel in se grel in čakal jutra. Počasi se je morje prebujalo ter pozibavalo ladjo, ki je hitreje rezala vode proti severu. Kakor je ugašala noč, tako je rastlo iz voda življenje, novi dan. Vzhod se je tiho belil in lahke vijuge so se plele v njem, dokler se niso pričele kazati mehke višine razvlečenih gričev. Vse pa je bilo še povito v nejasne megle, ponekod motne in neprodirne, medtem ko je zapad skrivala silna zavesa, razgrnjena od redkih zvezd pa noter v globine morja. Golja se je dvignil in je opazoval obrise obrežja. Poznal ga je tudi v jutranjem polmraku, razločil zalive in rtiče ter je prešteval svetilnike, katerih bledi ognji so še vedno neutrudno mežikali. Včasi se je proti obrežju pokazalo dvoje, troje jader. Ribiška ladja se je vračala s ponočnega lova. Včasi je veter prinesel bogve odkod zategel žvižg galeba, ki je zaslutil jutro. S prvimi solnčnimi žarki, ki pa so bili še visoko na nebu in ki še niso padli v morje pod njim, je ladja prihajala pred Poreč. Golja je ukazal razviti zastavo Srenissime ter sneti jadra. Ni mu bilo treba dolgo čakati povelja. Za sedmo uro so mu z galere, ki je čakala v pristanu, javili raport. Pripravil se je in je stopil točno ob določenem času pred poveljnika. Od vrha do tal je premeril stari «morski volk» Justa, kakor bi se hotel prepričati, je li dečko vreden prijaznih besed, ki jih je imel že pripravljene zanj. Videl je, da se z mladcem ne more kmalu kdo meriti. Golja je bil visok in koščat, temne polti in črnih las, ves zagorel od jadranskega solnca, da so se mu lesketali beli zobje, če se je nasmehnil. Ves je bil sila in ogenj in nihče ne bi verjel, da je rojen v gorah ob Soči in ne morda kje pri Dubrovniku v Dalmaciji. Njegova mati je bila ž njim v naročju pribežala v Benetke, v mesto, ki je imelo kruha v izobilju, ter se je preživljala z delom kot služkinja. Kje je bil oče, kaj se je ž njim zgodilo, tega ni mati nikdar hotela povedati sinu. — «Mladec, zadovoljen sem s teboj!» je pozdravil poveljnik mornarja. «Kamor te postavim, povsod se obneseš. Zvest si, zanesljiv, umen in neustrašen. Serenissima te že dolgo pozna kot svojega hrabrega sina. Kdor pa je njej zvest, kdor dela zanjo, mu ne odide plačilo. Povem ti takoj: dobil sem nalog, naj te pošljem v Benetke. Ne vem, kako te hočejo plačati, a gotovo je, da te S kličejo zaradi priznanja. Izročam ti poveljstvo še nadalje. Popoldne odideš s svojo in še z dvema zaplenjenima ladjama ter z jetniki. Generalnemu poveljstvu pa boš izročil te listine.^ Golja ni verjel svojim ušesom. Saj ni bil izvršil ničesar drugega kot le to, kar so mu ukazali! Saj je storil le svojo dolžnost! Služba sicer ni bila lahka, pa je imela tudi svojo lepoto. Kaj njemu napori, nevarnosti, vihre! Zdravje in moč sta v njem prekipevala ter ga nosila kakor zanaša veter lahko ptico. Vajen je bil trdemu življenju na galeri, vajen nevihtam, vajen pa tudi taborišču, saj je doživel že marsikako obleganje obrežnih mest. Zdaj mu je torej padalo plačilo v naročje. Iznenaden je bil. Saj ni nikdar delal za plačilo. Kar je izvršil, je izvršil iz veselja do tega življenja, do dela, ki ga je smatral za potrebno in važno. Zadoščenje je čutil, če je rešil dano nalogo, kakor bi ga težila vest, če bi bil kaj opustil, kar se mu je bilo ukazalo ali so zahtevali predpisi. V njem je ukazoval čut dolžnosti. Zdaj je držal v roki zapečaten zavoj, ki mu ga je predal poveljnik, in ni vedel, kaj bi dejal. Le to je čutil, da mu je toplo in prijetno v srcu, ker mu zaupajo. «Ali mi imaš kaj povedati ?» je vprašal stari poveljnik. «Zahvaljujem se za dobro vest in za vašo naklonjenost!» je odgovoril Golja. «Pustimo!» je presekal poveljnik. «Serenissima plača svoje ljudi. Časi so sicer resni, pa vzlic temu ti želim, da se na lagunah razvedriš in pozabavaš. Junaški mladec si in lepe Benečanke te bolje poznajo kot ti nje. Pozdravi mi jih!» Poveljnik se je smehljal, Golja je vojaško pozdravil ter se spustil v čoln, ki ga je čakal. Z radostjo so sprejeli njegovi mornarji vest, da se vrnejo v Benetke. Nudile so jim po nevarnem delu neizčrpnih zabav. S pripravami za odhod je imel Golja ves dan opravila. Ni bilo časa za počitek in tudi spati ne bi mogel, če bi sam ne vodil in nadziral priprav za vožnjo, preračunano za vso noč in morda tudi za del naslednjega dne, če ne bi imeli ugodnega vremena. Kakor hitro pa so pod večer ladje razpele vsa jadra in krenile na odprto morje, je Golja čutil, da bo lahko mirno zaspal. Povezane jetnike so iz previdnosti porazdelili po vseh treh ladjah. Golja pa je z roko na bodalu razložil svojim ljudem, da bodo vsako kršenje predpisov in ukazov težko plačali in da mu je vsakdo osebno odgovoren, kakor da se je pravkar pričela vojna. Kdor se pregreši, naj ne pričakuje usmiljenja od njega. V njegovih rokah so do lagun. On mora čuvati nad njih življenji, oni pa ne smejo ničesar storiti brez njegove volje. 9 Ladje so dobile varno smer in so se bolj in bolj pogrezale v noč. Dve sta brzeli spredaj vštric, Goljeva je sledila kakih sto sežnjev zadaj. Kmalu je na krovih potihnilo petje. Le še glas tamburic se je mešal s šumenjem valov, dokler se mornarji niso naveličali brenkanja ter si lajšali temo s pridušenimi pogovori. Kakor nočne ptice so šumele ladje skozi noč, črne pošasti, katerih krila so se prelivala v nedogled, v vesoljstvo. Utrujen je Golja prepustil poveljstvo najstarejšemu izmed tovarišev, naročil še, naj ga zbude tudi ob vsaki najmanjši potrebi ter legel spat. Noč je bila mirna, vsa drugačna kot prejšnja. Kazalo je, da se bliža enakonočje z vso tišino. Jesen še ni nastopila, a visela je tudi že nad morjem, to se je čutilo posebno sredi noči. Vozili so brez odmora in brez ovir. Osobje pri jadrih in krmilu in straže so se menjali šele proti jutru in za ta čas je bil Golja spet pokonci, svež in spočit. Ogledal se je, kako bo z vremenom, prepričal se, kaj je z jetniki, in dal povelja za jutranja opravila. Kjerkoli je bilo treba, je poprijel tudi sam, posebno pri jadrih, ki jih je vedno naravnaval s posebnim veseljem. Kmalu je bil za njim Lorenzo, ki se sicer zjutraj dolgo ni mogel ločiti od ležišča. «Ali si kaj zvedel, kako in kaj je z onim žarenjem?» je pričel razgovor. «Marko pravi, da nas je izkušal vrag. Če nas je res, nas je zastonj. Ostali smo stanovitni!» Pomežiknil je s svojim levim očesom, kakor je imel navado, da se mu je moral Golja smejati. «0, vrag vas pogosto izkuša, tvoje prijatelje in tebe, pa še prav veseli ste teh skušnjav. Menda vas natančno pozna. Kaj je bilo, še niso zvedeli na galeri. Menijo pa, da je moralo goreti, ali v Padovi ali pa prav v Benetkah. Morda zvemo že po poti.» Lorenzo nekaj okleva, kakor bi ne vedel kako začeti, naposled pa vendar dregne. «Kaj pa z razbojniki? Take časti še nismo imeli! Kar sedemnajst hkrati! To jih bodo veseli v Benetkah! Prav nihče ne bi jokal, če bi jih izgubili po poti vsaj polovico.» «Kaj pa imaš spet ž njimi?» se zavzame Golja. «Čemu so ti tako pri srcu? Da jih izročim tebi, jih izpustiš kakor jato vrabcev! Kar vse bi izpustil! Nazadnje bom res mislil, da so te podkupili.» Zabodel se mu je v oči, kakor da je v njih vsa resnica. Lorenzo pa je prenesel ta pogled ter se uprl: «Prej bodo tebe podkupili nego mene. Pravim le to, da ne bo Ijudovlada večja, če enega več zadavijo, pa če jih deset, dvajset 10 več gine po nje ječah. Glavarju bodo glavo odrobili, če pride do Benetk. Zadnjič se vozi danes po tej cesti. Tam ga poznajo! Da si ga vrgel v morje, bi bil rešil človeka.» «Tolovaja!» zavrne Golja rezko. «Rešil bi ga bil, da bi prihodnji teden spet plenil in pobijal. Pametno storiš, če molčiš.» «Še imaš časa, da ga rešiš smrti. Bogve kdaj se boš kesal, da si ga izročil krvniku.» «Ni govora! Padel je v roke pravice in ne sme uiti sodbi. Ves tvoj trud je zaman! Prevzemi jadra!» de Golja in gre h krmarju, ki se je ta čas boril z močnim morskim tokom. Mlad dečko, ki ne ve, kakšen je svet! modruje Dalmatinec. Ko boš več izkusil, boš sodil drugače. Pravica, praviš! Kakšna pravica? Takšna, da lahko delaš, kar se ti ljubi, če si močan. Če imaš moč, imaš tudi pravico; če nimaš moči, ti pravico režejo drugi. Just, Just, tudi to boš še otipal! — Svitalo se je naglo. Z begom ladij se je širila mlada luč in kakor čudež se je razgrnilo preko Adrije krasno jesensko jutro. Morje je doseglo višek plime ter je le še pomalem valovilo. Jugo-vzhodnik je pojenjaval in mornarji so vzeli vesla, zakaj pričakovati je bilo, da nastopi popolna tišina. Čim več poti so imeli za seboj, tem bolj so mornarji oživljali. \eslanje jih ni utrujalo. Pričeli so peti in po taktu pesmi so se opirali s svojimi dolgimi vesli. Že so srečavali prve ladje, trgovske in ribiške, znamenje, da so v živahnejšem pasu okrog Benetk, dasi se mesto samo še ni videlo. Golja je komaj zdaj dobil nekoliko več svobodnega časa, da je pregledal dogodke zadnjih dni in premislil pomen besed, ki mu jih je govoril poveljnik. Niso bile povsem jasne, vendar so mnogo obetale. Zdelo se mu je, kakor da bi hkrati imelo prenehati njegovo dosedanje brezciljno življenje in se pričeti novo, neznano. Kakšno naj bi bilo, o tem si je zaman skušal napraviti jasno sliko. Slutil je, da prihaja sprememba, pričakoval je nečesa, pa je bila bolj nestrpnost kot radost, kar se je dvigalo v njem. Začutil je potrebo, da bi bil sam in stopil je na pramec ladje. Zaman! Misli so se mu plele, motno, bežno, a nikjer ni mogel zgrabiti. V negotovost je blodil in iskal v globine brez dna. Zdaj mu je misel zašla nazaj, v mladost, zdaj se mu je odpiral svet pred očmi, ki ga je bil prepotoval z ladjami ljudovlade, zdaj so se gore dvignile pred njim, kje^r se je rodil, ki pa jih ni poznal in ki ga je srce toliko bolj klicalo k njim. Čas je bežal. Mornarji so postajali nestrpni ter so se z jastrebjimi očmi ozirali v daljo, da bi ugledali čudovito mesto. Solnce je že visoko vstalo ter se bleščeče prelivalo po ladjah, po mornarjih 11 in po vodah naokrog. Nič jesenskega ni bilo v tem septembrskem jutru, mladost, pomlad je dihala od vseh strani, iz sladke modrine neba, iz prozornega ozračja in iz morja, ki je slastno srebalo sinjino nebesa, kolikor daleč je segalo oko. Naposled se je v višini pokazal rožnat trikotnik, ki ga je Golja tako daleč že razločil na sinjini ozračja in tako dobro poznal. Vedel je, da nimajo več ko dve uri vožnje in da se kmalu razgrne pred njimi na desno in levo vsa prostrana mogočnost palač. Kmalu se je povzpela polovica stolpa iz nižin. Poleg njega se je začela bočiti kupola v motnozelenkasti barvi, še druga, še tretja v ozadju, strehe so začele rdeti, nato pa so vstajale pred očmi na vseh straneh rezane gromade belega marmorja. Pročelja so zablestela in odbijala solnčno luč kakor z žarometi čez vode in v vodo, da je blesk jemal vid očem. Palača poleg palače se je bahala s svojim bogastvom, z elegantnim stebrovjem, z balustra-dami, s čudovitimi okni, s portali, s stopnišči, z grbi, z napisi. Na lagunah, na teh tesnih otokih, na tem ozkem svetu se je zgnela borba velikih dežel in neizmernih morij, ne enega dne. enega leta, marveč celih vekov, neštetih rodov in plemen. Tri ladje, ki so hitele proti Lidu z jetniki, niso bile nič drugega nego nepomembna dogodbica v veliki, trdovratni in neizprosni vojni enega mesta, ene skupine ljudi proti vsem, daleč, neizmerno daleč naokrog. Vsega tega Golja ni čutil. Ni čutil gigantske borbe, ki ji je bilo tu osrčje, ni videl krvi in trpljenja, ki so ga stale te grmade blestečega marmorja. A vendar, ko se je odgrnila pred njim vsa lepota silnega mesta, ko je gledal, dovzetnejši kakor druge dni, ves čar razkošnih stavb, marmornatih nabrežij in nenavadnega vrvenja ladij vseh vrst in iz vseh morij po prelivu sv. Marka in Giudeke, ko je strmel v vriskajoče solnce preko mogočne Serenissime, se je v njem oglasilo, česar ni čul poprej. Spomnil se je, da vozi na dnu ladje človeka, ki najbrže nikdar več ne bo gledal solnčne luči in prelesti osvajalskega mesta. Uskoški glavar, o katerem ni hotel nič slišati, se je nenadoma in proti njegovi volji zleknil pred njegovimi očmi neizmerno velik in širok. Vse od otoka sv. Jurija preko vrvečega kanala doli do doževske palače je ležalo zvezano njegovo orjaško telo. Glava pa se mu je trla med obema stebroma na Piazzeti. Nepremično je gledal Justa, z očmi, v katerih je gorel kres sovraštva, a brez besede in s krčevito stisnjenimi usti. Golja je čul, razločno je čul krik nemega človeka: Glej, v smrt moram! Vedel si, pa si me izdal krvniku! Ali boš poplačan za svoj trud? 12 Moja dolžnost je to, je odgovarjal Golja. Tudi ti bi jo čutil, če bi bil na mojem mestu. Dolžnost je prvo! Drugače ne morem! Tedaj je obstal pred njim Lorenzo in brez besed pogledal svojega zamišljenega druga. Tiho se je oglasilo v njem očitanje. A obrnil se je in šel na drugi konec ladje ter začel zavijati jadra. Golja se je zdramil. Ukazal je ustaviti ladje sredi preliva ter se odpravil s čolnom k pristaniškemu poveljstvu. Kakor je pričakoval, tako se je zgodilo. Do noči so morali čakati na odprtem morju, da dobe primeren prostor. V resnici — in Golja je dobro vedel to — ni poveljstvo o belem dnevu hotelo prevažati ujetnikov pred vsem mestom v zapore, zato so počakali, da se je zvečerilo. A dasi so jetnike naglo odvedli, je Golja ostal mračen in razburjen ter ga tudi misel, da je storil le svojo dolžnost, ni mogla pomiriti. Šele ko je poslal Lorenza k svoji materi s pozdravom in naznanilom, da je dospel v mesto, je laže legel počivat. III. Šele drugi dan je mogel iti Golja k materi, ki je bivala v tesnem podstrešnem stanovanju nabrežja sv. Justine. Zvedel je, koliko strahu je prestala v noči poveličanja svetega križa, ko je okrog polnoči zletel s strašno razstrelbo del arzenala v zrak. Tresk je bil tako silen, da je le malo stekel v Benetkah ostalo celih. Zdelo se je, da se vse mesto ruši, in praznoverneži so padali na kolena, polni groze, da prihaja sodni dan. Hkrati je bilo vse mesto razsvetljeno kakor podnevi, in voda v kanalih je žarela rdeče kot kri. Plameni so vihrali s strašno silo v višino. Najhuje je bilo, da prvi trenutek ni nihče mislil na požar, ampak na vse drugo prej. Šele ko se je razneslo, da gori ladjedelnica, se je groza za znamenje polegla, dasi so plameni vihrali kot ogromna rdeča zastava daleč preko vseh streh v okolici. Do jutra je svetila ogromna bakla, kater zublji so segali do zvezd. Kadar je potegnil veter, je sejal iskre in pepel na vse strani, po hišah, po ulicah in po morju, da je bilo zdaj zdaj pričakovati novih ognjev. Vse mesto je bilo pokonci in vojaštvo so klicale trobente k orožju. Po kopnem in na čolnih so hiteli oddelki na kraj nesreče. Te podrobnosti je zvedel Golja od svoje matere. Kaj pa so domnevali o vzroku požara, je cul šele na generalnem poveljstvu, kjer je naletel na mladega, temnopoltega častnika s kratko črno brado in z ogljenimi, nazaj počesanimi lasmi. Bil je ž njim mesec dni pod Dračem, in častnik ga je takoj spoznal. Vendramin je pozdravil Goljo, kakor da sta si prijatelja in službeno enaka. 13 «Čestitam ti! Vedel sem, da boš kmalu tukaj. Najkasneje v enem tednu bodo povišanja.» Silno rad bi bil Golja zvedel kaj več, toda ni mogel naravnost vprašati. Častnik pa je govoril že vse drugo. Odprl se je in pripovedoval Justu stvari, ki so mu bile popolnoma nove: da se ljudovlada na tihem in skrivaj oborožuje, da so časi silno resni in da je požar ladjedelnice že prvo hudourno znamenje. Con-siglio dei dieci dela mrzlično noč in dan, da bi našel krivce. Sledi vodijo naravnost do Visoke porte v Carigrad, kjer je zloglasni portugiški Žid Nassi prvi in najzvitejši svetovalec sultana Selima. Baje so ladjedelnico zažgali njegovi zaupniki. Sodijo, da so neza-dovoljneži iz siromašnega plemstva zapleteni v ta zločin. «Serenissima se oborožuje? Proti komu?» vprašuje Golja, ki mu ni prav razumljiva vsa prijaznost znanca. «Proti neverniku, ali res ničesar ne veš?» pravi plemič. — «Radi Cipra. Sicer pa vidim: delaš, kar ti ukaže jo in ne vprašuješ, zakaj. Srečen ti! Podoben si priklenjenemu veslaču na ladji, ki mu je vseeno, kamorkoli gre, kamorkoli krmari poveljnik. A kar ti je zapovedano, narediš za vsako ceno in se ne strašiš žrtev. Takih ljudi se hoče republiki, posebno danes, v teh razburkanih časih!» Bilo je res tako, ljudovlada je preživljala krizo. Že nekaj let je naraščala draginja, posledica dolgih bojev na kopnem in negotovosti trgovine po morju, najbolj z Levantom. Turki so došli do viška svoje moči ter so se začeli obračati proti Serenissimi. Senat ljudovlade se je bolj in bolj uverjal, da ne bo mogoče mirno iz sporov. Razpravljal je za oboroževanje in proti njemu, proti njemu morda zgolj iz strahu, da ne bi dogodkov pospešil in sprožil plazu. Na srečo je imel Selim tisto leto vojno proti Arabcem, in to je stvari zavleklo. — «Imam nekaj priložnosti, da vidim,» je nadaljeval Vendramin, «kako se počasi pripravlja. Ukazi sem, ukazi tja, premikanje ladij, naročila, a vse tiho in tajno! Tudi tvoja vrnitev nima drugega vzroka!» «Tajnosti, pravite, pa jih meni pripovedujete!» se čudi Golja. «Vi, ki ste na tako važnem mestu!» «Tebi lahko, ki te poznam,» odgovarja mali, a lepi in živahni plemič. «Mornar si in izmed najboljših ljudovlade. V kratkem boš povišan in ne bo več med nama posebne razlike — evo, Čemu ti ne bi zaupal? Še več! Tu moja roka,» pravi trdno in stopi pred Gol jo; «odslej me tikaj, tovariško in prijateljsko, in naj ne bo več stene med nama!» 14 Presenečen seže mladec plemiču v roko, častnikova prijaznost mu je silno prijetna. Zagoreli obraz mu rdi, ponos se mu budi v srcu. Med tem pa se je Vendraminova soba pričela polniti z mornarji in meščani. Večinoma so bili sli, ki so prinašali važna pisma in sporočila iz najbolj oddaljenih krajev in ki so se vračali v najkrajšem času. Meščani pa so prihajali zaradi naročil mornarice, večinoma zastopniki odličnih trgovskih hiš, ki so bile stalno v stikih z generalnim poveljstvom. Vendramin jih je sprejemal, popraševal in si beležil zadeve, zaradi katerih so prihajali. Točno ob dvanajstih je stopil namestnik generalnega kapitana, se ozrl ostro po navzočih in šel s plemičem v sosedno dvorano, prostrano in svetlo, polno solnca in s krasnim razgledom na morje. Nekaj trenutkov — in Golja je stopil pred enega najvišjih mož Serenissime. Tesno mu je pri srcu. Prvič je v teh prostorih, prvič bo govoril s človekom, ki ga je poznala vsa ljudovlada. Bil je to Hieronim Zane, sloviti poveljnik, mož iz starodavne aristokratske rodbine. Kakor sveča se je Golja vzravnal, pozdravil z vso strumnostjo svojega vojaškega telesa, uprl oči v visokega komandanta, da ne bi izgubil niti migljaja, ter je predal zapečateni zavoj, ki ga je bil prinesel s sabo. Vendramin je slonel pri mizi, ga opazoval in se komaj vidno smehljal pod svojimi črnimi brki. Hieronim Zane je ostro premeril vojaka, odprl zavoj, pregledal v naglici pisanje in končno spregovoril v beneškem narečju, preprosto in domače, pol v šali, pol ukazovaje, na način, kakor se govori z mladimi, čvrstimi in razboritimi ljudmi. «To je torej tisti tiger, ki mu je nevarno pasti v kremplje! Drugačnega sem si bil predstavljal, drugačne postave in drugačnega obraza. Človek ne bi verjel, da se te tovariši bojijo. Takih oči se ni bati — kakor si velik in močan! Ni res, plemič?» Obrnil se je k Vendraminu, a ni čakal odgovora. «Želel sem te videti, dečko,» je nadaljeval. «Ne bi bilo prav, da se orli vedno potepajo križem sveta in nikdar ne počijejo v gnezdu! Zdaj ostaneš tu, odrejeno je, in si odpočiješ. Dela ne boš imel preveč, zato pa spoznaj nekoliko naše uredbe. Vse nadaljnje zveš od pristaniškega -poveljstva.* Golji bi ne bila nobena beseda slajša kot ta, da ostane v prestolnici. Ni sicer vedel, koliko časa, a vse je kazalo, da vsaj nekaj mesecev. Že nekaj let so ga neprestano premetavali iz kraja v kraj. 15 Zdaj je torej imel ostati v Benetkah ter se — odpočiti, kakor je dejal visoki poveljnik. Zanimalo ga je le še, kako opravilo bo dobil. Odpravil se je na obrežje «Riva degli Sehiavomb, kjer so bili pristali, in dal svojim ljudem prosto, vesel, da je našel na ladji vse v redu. Mornarji so se preoblekli ter se odpravili po mestu, le straža je ostala na krovu. To življenje je trajalo nekaj dni, ne da bi bil prišel kak ukaz od koderkoli. Mornarji so se veselili prostosti, se sprehajali po mestu in so zapravljali denar, ki se jim je bil nabral tekom dolgih in pustih tednov na morju. Golja je šel le redko ž njimi in je večinoma presedel v podstrešju pri materi in pripovedoval svoje zadnje doživljaje z morja, poln pričakovanja. «Preveč se izpostavljaš,» mu je očitala mati v svojem zateg-njenem tolminskem narečju, ki ga še ni bila spremenila. «Če te ubijejo, kaj bom počela sama na svetu?» Sin ni čutil vsega pomena teh besed. Njemu sta bila pojma življenje in smrt prav tako lahka, kot sta vsakemu mlademu, zdravemu človeku. Pripovedoval je dalje in ni razumel materine skrbi. Ista neskrbnost, ki ga je vodila v nevarnostih, ga je puščala hladnega tudi tedaj, ko je mati trepetala zanj. — Naglo so tekli dnevi in Golja je dobil ukaz, naj odda svojo ladjo v ladjedelnico, kjer se je po požaru pričelo delati z vso silo. Z moštvom pa se je moral javiti na galeji «Crociato», ki je pred kratkim došla s Krfa in se je zdaj nje moštvo pomnožilo. Tu je tudi zvedel, da se prihodnjo nedeljo izvrši slavnost zaradi novih častniških imenovanj, ki bodo to pot posebno številna. Sicer je že slutil, na galeji pa je za gotovo zvedel, da doleti tudi njega nenavadna čast, zakaj iz moštva so le v izrednih prilikah imenovali častnike. Vse mesto, vajeno in željno slikovitih slavnosti, je nestrpno pričakovalo določenega dne. Vse je razpravljalo o odlikovancih, katerih imena so se nabila v pritlični galeriji doževske palače, da se je pred njimi ustavljalo številno meščanstvo. Jasno je bilo, da ljudovlada ne daje časti zastonj in da morajo biti mladi ljudje izredno sposobni, posebno, če se sprejmo iz moštva. Ljudovlada je zahtevala napor vseh telesnih in duševnih sil, ako je hotela koga plačati izjemoma. Vendar ni bilo nikakih posebnih priprav po mestu. Trg svetega Marka ni dobil niti ene tribune za slavnostni dan. Niti doževska palača ni razobesila ogromnega prapora s krilatim levom. Le galeje in vojašnice so razvile svoje zastave. Slavnost 16 naj bi ostala čisto vojaška, stroga, kakor so bili časi resni in neprijazni. Že po velikem požaru ladjedelnice se je začutilo oglašanje neke sile, ki je že prej zdela v zatišju. Straže po mestu so se pomnožile, ponoči so se nadzorovali čolni in gondole in so se ustavljali sumljivi ljudje. Med meščani pa je ostalo nezaupanje, saj so se širile najfantastičnejše vesti. Zdaj se je pokazala skrita sila. V nedeljo za rana je vse mesto nenavadno oživelo. Od vseh strani so prihajali vojaki in mornarji, sicer le majhna odposlanstva, toda vseh vrst orožja in vse službene stopnje in kroji. Nihče ne bi mislil, da ima Serenissima zbrane tu že take sile in da so čete tako dovršeno opremljene. Vsa ljudstva Adrije in polovice Sredozemja so bila tu zbrana, v službi velike države, ki je vsem dajala kruha. Videlo se je razločno: ta sila ni potrebovala hrupa in bleska. V svoji široki, železni organizaciji je bila mogočna in rezka, da si čutil do mozga. Morda se slavnost ni priredila s krikom in vikom zaradi draginje v Ijudovladi, zaradi nevolje ljudstva; morda pa tudi zato ne, da ne bi pričenjali sovražniki krilatega leva dvigati glave, opozorjeni in vznemirjeni. Toda sila, ki se je tu, na trgu evan-gelistovem, pokazala to jutro, je bila mogočna in rezka, podobna težkemu meču, ki ga suče na teh lagunah skrita, a ogromna roka in ki dosega ž njegovo nevarno konico padsko ravnino in dalmatinsko obrežje in daljni Levant. Gorje mu, kdor bi prišel rezini tega težkega meča na pot! Ob deveti uri je bila že postavljena vrsta odlikovancev od stolne cerkve pa doli do globine trga, polnega vojaštva. Tu in tam so se še cula kratka povelja in poedini oddelki so se razvrščali v sliko, kakršne ni videl trg sv. Marka vsak dan. Na trgu je bilo komaj kje kaj prostora za ljudstvo. Toliko več beneške gospode je opazovalo strogo vojaško slovesnost iz bližnjih palač, z ložete, iz librerije in iz prokuracij: vsa okna so bila polna. Trije zaporedni streli so z galere naznanili, da stopa Hieronim Ženo na kopno. Ž njim je prihajal oddelek častnikov, večinoma vojne mornarice, v belih oblekah, ki so se naglih, prožnih korakov odpravili na trg. Trobente so zadonele. Kratki, razburljivi signali so sikali v ozračje ter se bili ob zidovje stolnice in palač. Vojaštvo se ni več zganilo, le poveljniki so pazili bistrih oči, kako se stvari razvijajo. Ženo je s pribočnikom obšel dolgo vrsto mladih ljudi, ki so bili drugi lepši od drugega, prav izbrano cvetje. Vsakemu je podal roko in mu izročil majhno izkaznico na 2 17 pergamenu, ki je bila vdelana v rdeče usnje in okrašena z zlatim levom sv. Marka. Kratko je pri vsakem pristavil, za kaj ga imenuje, mladci pa so razburjeni spet stopali v vrste. Kmalu je bilo imenovanje končano in poveljnik je mlade častnike nagovoril ter jim z mogočnim glasom narekoval prisego. Potegnili so sablje, prvič pripasane, in prisegli, in nihče ni pomislil, da je ta prisega napoved usodnih dni, da je za marsikaterega izmed njih, mladih in lepih, zdravja kipečih ljudi prav za prav oporoka pred nasilnim grobom. Prisegli so, da bodo zvesto branili Serenissimo, do zadnje kaplje krvi, in prisegli so krvavo-resno. Svečanost trenutka jih je popolnoma prevzela in vse je trepetalo v teh mladih krepkih telesih. Ves obred je vplival na neizkušene mladce tako silno, da so pobledevali od razburjenja in bi bili ta trenutek zmožni napraviti najnepremišljenejše dejanje. Ko so se sablje povesile ter se je svečani trenutek spet krčil v ledeno strogost pokorščine in discipline, je bila slovesnost pri kraju. Še rezek «pozor!» — Hieronim Ženo je odhajal. Trobente so mu klicale v pozdrav, da je jekalo z ene strani Markovega trga v drugo. Takoj za tem pa je bil razhod. Vojaštvo je začelo izginjati v istem redu, kakor je bilo prišlo: streli s poveljniške galeje so grmeli čez mesto in čez morje ter naznanjali, da je slavje končano. Goljev oddelek je došel v popolnem redu do onih dveh stebrov na Piazzetti, kjer so obglavljali največje zločince ljudo-vlade. Sestavljen je bil iz najpogumnejših mladcev, ki so si že vsi pridobili sloves z izrednimi deli in ki so jih hotele danes spoznati vse Benetke. Ves ženski svet, najplemenitejše gospe, ki je bila v njih drobnih, voljnih ročicah usoda države, vse so danes prišle k tej proslavi z edinim namenom, da vidijo to nenavadno skupino. V ničemer drugim se ni tako zrcalila vsa moškost, vse zmagoslavje mladostne moči in lepote kot v tej dvajsetorici. Ti izredni junaki neviht in borbe so bili tako daleč od vseh ostalih pomeh-kužencev mesta, od uradnikov, trgovcev, podjetnikov, od znanstvenikov, da, celo od državnikov, da so to uro kraljevali Benetkam in da so se vse oči upirale vanje. Med dvema stebroma se je dvajsetorica ustavila in dobila prostost. Takoj pa jih je obkrožila množica ter jim pričela vzklikati. Ogromno ljudstva je valovilo vse okrog ter se gnetlo na obrežje, da bi še enkrat videlo mlade odlikovance, ko bodo stopali v ladje in v gondole. 18 Golja je bil v največjem metežu in ni vedel, kam naj krene. Vse, kar se je godilo, mu je še vedno drhtelo v srcu in živcih. Nekaj ga je vzdignilo iz enoličnega vsakdanjega življenja, čutil je krila, čutil je, kakor da se preraja. Ponos se mu je zdramil to jutro, ves lehak mu je postal korak, da sam sebe ni mogel razumeti. «Golja, Golja!:» ga je nenadoma poklical znan glas ter ga zbudil iz prijetnega zamaknjenja. Golja se je ozrl in zagledal kapitana Vendramina, ki ga je vabil s seboj. «Naročilo imam zate! Vabljen si na večerno zabavo, Mocenigo te vabi!» Golja ni razumel in je neverno gledal elegantnega prijatelja, črnega, kakor da je rastel pod sicilskim solncem. «Pojasnil ti bom,» je nadaljeval mali plemič. «Patricijske rodbine se hočejo izkazati. Razdelile so si današnje odlikovance, da jih sprejmo medse in pogoste. Kaj praviš ti?» «Lepo!» «Lepo morda ne, pametno pa!» zavrne Vendramin. «Počastiti vas hočejo in pokazati, da spadate med nje. Vendar — razlika ostane! Vsekakor, kdor pripravlja vojno, mora imeti zanesljive ljudi. E, znajo računati, vidi se, da je to njih vsakdanje opravilo!» Golja ni povsem razumel in ni odgovoril ničesar. «Pojdeva skupaj... Ne, čakaj... Da, skupaj!» se je odločil plemič. «Ali poznaš Mocenigove? V Velikem prelivu imajo eno najlepših palač, tam blizu, kjer je turško tržišče. Tebi ne bo znano, a veletržec je eden izmed najoblastnejših mož ljudovlade. Lisjak, da mu ga ni para! Povsod ima prste vmes, a ga nikjer ni videti. Spoznal ga boš, enega izmed nevidnih bogov Serenissime. Krasno hčer ima, edinko. Prav priljudna je, posebno z lepimi mladci! Morda še preveč! Zato jo vse Benetke poznajo ta Počasi sta se prerila skozi množico in šla proti ladjedelnici. Vendramin je pripovedoval o Mocenigu ter se vedno spet vračal na grozečo vojno nevarnost. Bil je uverjen, da pride do krvavega spopada med Serenissimo in polumesecem zaradi gospostva na vzhodu. «Toda vojna je velik potres,» je dostavil, «prav v dnu tal razmaja in razruši vse obstoječe. Še dolgo potem ruši, ko je že davno odločena. Vojna me ne zanima, vem, kakšna je. A rad bi videl, kar pride za njo. Slutnja mi pravi, da so ogromne spremembe pred vrati, pa naj Serenissima dobi ali izgubi v tem 2* 19 križanju mečev. Če dobi, ni več njeno gospostvo na vzhodu pravega pomena; če izgubi» — ozrl se je okrog, kakor bi se bal nepovabljenih ušes — «če izgubi, bodo udarjeni na glavo vsi današnji vladarji ljudovlade.» Kakor je bilo Golji plemičevo razpravljanje nekaj povsem novega, se vendar ni mogel otresti neprijetnega čuvstva ob misli na Mocenigovo vabilo. «Ali se vsekakor moram udeležiti nocojšnje zabave ?» je vprašal prijatelja, ko je najživahneje pripovedoval. «Še vprašaš!» se je zavzel Vendramin. «Vabilo Mocenigovih je kakor ukaz. Hujšega bi ne mogel storiti, kakor da nocoj izostaneš. To bi bil že upor! Ali res ne ves, kako je v teh krogih? Še mene bi spravil v zadrego, če se ne odzoveš, ki imam nalog, da te vabim.» Golji je bilo sitno. Sin morja in nižin ni imel pojma, kaj naj počne v oni družbi zvečer, kako naj se vede, kaj naj govori. Čutil je, da mu bo silno mučno, zato je mislil edino le, kako bi se izognil vsemu. Povedal je to odkrito. «To bi bila skrajna neumnost!» ga je zavračal plemič. «In je naravnost nemogoče! Zato boš šel tja: če so oni visoki, imaš tudi ti svoje ime! In kar je glavno, ne misli, da so boljši od tebe, če so višji. Približaj se jim, priuči se njih običajem, če je priložnost, in skušaj jih spoznavati! Videl boš, da ti bo še mnogo koristilo. To je, glej, moj prijateljski nasvet! Preskromen si!» Plemič je pričel razlagati podrobnosti o večerni zabavi, kdo se udeleži, kakšne navade imajo pri tem, z isto natančnostjo kot prej o vojni in posledicah. Moral je mnogo preizkusiti življenja, mnogo se gibati v družbi in nenavadno poznati ljudi, da mu je bilo vse tako vsakdanje in enostavno. Golja se je čudil njegovi gotovosti in mu jo je zavidal. «Stvar je odločena,» je končal plemič. «Zvečer te pričakujem na trgu Celestia in od tam se pel jeva v Canal grande s čolnom. Po poti dobiš še nekaj navodil, da ne boš preneroden. Sicer pa ne boš sam, bo še nekaj tvojih vrstnikov, nič manj neokretnih kot si ti.» Ločila sta se. Vendramin je imel še svoje posle ter je bil šele pod večer popolnoma prost. Golja pa se je sprehajal po solnčnih ulicah, si skušal razjasniti pomen današnjega dne in bližajočega se večera. Obenem pa je razmišljal, kje bi našel primerno stanovanje, ker je spoznal, da ne moreta več ostati z materjo v bednem podstrešju. (Dalje prihodnjič.) 20 9. prizor. Eneja Silvij in Aron Salobir. A r o n. Duhovnik iz Siene ... Eneja Silvij (moli). — — «in v grehih je spočela me mati moja»... Aron. Zlo in dobro sta si odslej zaveznika, da se ohrani dobro. Bog je ravnovesje. Eneja Silvij. Bog je čuječ! Eneja Silvij in Aron Salobir si podasta roke preko trupla Veronike. Zavesa. Konec Prvega dela trilogije. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR IV. (Nadaljevanje.) Iffl||ifflllad je kipel iz morja in si iskal vhodov v poslopja ob lllfllai Velikem prelivu, ko se je ustavila črna gondola pred gBf§l|81 širokim stopniščem Mocenigove palače. Štiri bakle, ki ipg^flf so gorele pošev na marmorno ozidje, so metale krvavo, fantastično luč v nemirno vodo. Dve gondoli sta se zibali privezani med šestimi lesenimi stebri, ki so stali v morju in stražili pred palačo. Na stopnišču sta čakala dva mrka moža, ki sta pomagala prihajajočim iz ladjic. Bila sta v kroju, ki je ves spominjal na vojaškega; ni se pa opazilo, da li sta kakorkoli oborožena. «Zadnja sva,» je dejal Vendramin ter je z lahkim skokom odhitel po stopnicah. Golja pa je stopal za njim s posebnim občutkom v srcu, zakaj prvič je šel v patricijsko hišo kot gost in ne kot sluga. Ozka veža in stopnice so bile tajinstveno razsvetljene z živo-barvnimi balončki, v prvem nadstropju pa se je odprla razkošna, prostrana dvorana, ki je blestela v luči. Zidove so preprezale težke perzijske preproge, na dnu dvorane, pod ogromnimi steklenimi vrati in okni, ki so tvorili vso zadnjo steno, pa je bil postavljen pod z več stopnicami. Bil je ves zavit v orientalske preproge ter izpolnjen z nizkimi divani in tabureti. Na desni in levi strani dvorane so stale masivne črne mizice, na njih pa srebrne buče in srebrne čase. V dveh skupinah so stali v dvorani povabljenci, ko sta dosla Vendramin in Golja. Iz ene gruče se je izvil mož petdesetih let, dasi jih je kazal več, upadlega obraza in črne brade, ki je dajala licu posebno bledico. Počasi, s premišljenim korakom je šel prihajajočima naproti. «Mocenigo!» je pošepnil plemič Gol ji. «Sam sprejema!» Mocenigo je plemiča ljubeznivo sprejel; videlo se je, da se dobro razumeta. Takoj nato pa se je obrnil h Golji. «To je torej novi častnik,» je dejal prijazno. «Mnogo smo culi o vas in moje bo veselilo, da ste nas počastili.» Dasi se je videlo, kakor bi patricij ne bil prav zdrav, je vendar, sodeč po govoru in kretnjah, stal mož tudi telesno na višku svojih moči. Golja se je poklonil, iznenaden, da ga poznajo, Mocenigo pa ga je motril, kakor bi hotel videti skozenj. «Morski volk,» se je smejal Vendramin; «le škoda, da ima hudo napako: mlad je še, veliko premlad!» «To ni napaka,» odgovarja Mocenigo, «to je nekaj, kar človek vsak dan bolj ceni. Življenskega eliksira še niso našli!» Patricij jih pelje še k drugim — bilo je pet novoimenovanih častnikov in ž njimi artiljerijski major, na glasu kot poseben poznavalec Levanta — da se ž njimi pozdravijo. Nato pa vstopi dona Mocenigova s hčerjo, v spremstvu dveh pažev, ki sta nesla vsak svojo vazo vrtnic, belih in rdečih. Major se vzravna, stopi pred dami, prikloni se globoko, spustivši desno roko proti tlom, in predstavi potem mladce povrsti. «Skrbela sem, da ne boste sami,» pravi dona Mocenigova ter s smehljajem ogleduje mlade ljudi. «Toda pokažite prej, da ste vredni!» Mladci strmijo in pričakujejo pojasnila, kako naj se izkažejo. Niso vedeli, ali se gospa šali ali misli resno. A še preden kaj izpregovori, prime njena hči Goljo za roko in povabi mladeniče s seboj. Šli so v sprejemnico, kjer je čakalo pet patricijskih hčera, prijateljic hčere Mocenigove. Tam so se razvrstili v dvojice in odšli nato v počasnem sprevodu v dvorano. Par za parom se je poklonil pred gostiteljico, ta je pa odrejala, kam naj sedejo. Vendar se je vse vršilo neprisiljeno in domače, da so se mladi ljudje naglo otresali zadrege. Pripomogel je k temu Vendramin, ki se je kar sam postavil ob stran patricijki in svobodno delal opazke ter se šalil, da so bile vse oči obrnjene vanj. Tudi je pričel razdeljevati vrtnice, češ, da bodi ta večer v znamenju belih in rdečih rož. Golja in Mocenigova hči sta sedla zadnja, in sicer k mizi, kjer sta že bila Mocenigo sam in major v živem razgovoru. «Ali veste, da vas poznam že od onega dne, ko ste se vrnili v Benetke?» je pripovedovala patricijska hči Golji. «Videla sem 77 vas, ko ste šli na poveljstvo. Saj vam lahko povem, vedela sem, da vas čaka posebno odlikovanje.» « Vedeli ste?» se je zavzel Golja. «Kako je to mogoče?» «Prav lahko! Saj so toliko govorili o vas!» Natočila je vina in je kramljala, koliko je že cula o njem. «Znani ste z Vendraminom, ne li?» ga je vprašala. «Ne mnogo! Z drugimi bolj!» je dejal Golja ter se je zagledal v njen obraz, ne da bi vedel, kaj naj še reče. Čudno mu je ugajalo njeno belo lice, njene modre oči, njeni pšenični lasje, iz katerih je žarel rdeč nagelj. «Tudi to sem zvedela, odkod ste doma,» se je zabavala ž njim ter se je smehljala njegovi zadregi. «Tudi jaz nisem Benečanka,» je dostavila po srbsko. «V Dubrovniku sem rojena, tam sem preživela prvo mladost. Moj oče je bil zašel tja kot ubog plemič, seznanil se z Dubrovčanko in se je ž njo poročil. Davno je že temu.» Vendramin je med tem prišel z dono Mocenigovo do njih mize. Vzel je živordečo vrtnico in jo izročil gospici. Nato je vzel drugo, belo, in jo dal Gol ji. «Najvrednejšemu!» je dejal s poudarkom. «Pa glej, da jo čuvaš! Da je ne izgubiš o prvi priliki!» ^Zapomnite si, da govori Vendramin!» se je zabavala gospa in uprla oči v mladega mornarja. Ni se mogla ločiti od njega, Golja pa je šele zdaj prav videl njen obraz. Mocenigova je bila vsaj deset let mlajša od moža in je sijala samega zdravja. Njena polt blondinke ni bila tako bela in nežna kot hčerina. Žarela je v polnokrvnosti. Ves materin obraz je kazal neko silo. Spodnja čeljust je bila izdatna in slastno zaokrožena, zobje beli in močni, v živem nasprotju z rdečimi ustnicami. Njene oči pa so bile polne neugašenih plamenov. cLahko bi nam bili že prej pripeljali tega junaka v hišo,» se je okrenila gospa k plemiču in mu očitala, ko se je nagledala mladca. «Kdo pa ga je poznal?» se je branil Vendramin. «Z morja na morje se je vozaril in ni mislil drugega ko to, kako se bo trgal in lasal. Če bi mu bili ob kateri takih slovesnih prilik razčesnili butico, bi se on in njegovo junaštvo končalo na dnu slane vode. Ljudovlada bi imela zanj pohvalno besedo, ki je ne bi več slišal; morda pa še tiste ne! To je junaštvo, vidite!» «Zamudo boste popravili,» je zagrozila patricijka, ki je spet jela opazovati Gol jo. On pa je zdaj lahko videl sirovo lepoto njenega zdravega, izzivajoČega obličja. «Kaj pa s prigrizkom?» se je obrnila nato k hčeri. «Rekla sem že, da je to tvoja skrb.» 78 «Ali naj se že servira?» vpraša hči. A ni čakala odgovora. Vstala je, namignila eni izmed prijateljic in povabila tudi Goljo s seboj. «Aha, si prišel v šolo!» se je smejal Vendramin za njim. «To vse je bilo bore malo, kar si prestal neviht na morju! Na kopnem te šele prav izučimo.» Golja ni odgovoril ničesar. Vsa ta nenavadna naklonjenost mu ni bila povsem razumljiva, toda laskala mu je. Nov svet se je odprl pred njim in zdelo se mu je, da ga objema s sto skrivnostmi. Preživel je toliko let v zatišju tesnega, med tisoče drugih izgubljenega beneškega preliva prepuščen sam sebi, svojim sanjam in nagnjenjem. Preživel je nato čisto novo dobo, na bojišču in sredi morja, priklenjen na samoto ladje in na okove železne vojaške pokorščine, kakor samotna žival, daleč od ljudi in na onem obodu, kjer je samo še boj: edina oblika, ki jo je poznal od vsega zapletenega meteža človekovega neumornega prizadevanja, da živi ter si napravi kolikor mogoče lepo in prijetno to življenje. Zdaj je stopil v nov svet, v neznano zemljo. Z ladje, na kateri ni bilo včasi niti kruha niti pitne vode, je stopil v bleščečo dvorano. Zašel je med ljudi, ki so zrasli iz bogastva, kakor on iz siromaštva, in ni vedel, kje se dotika teh ljudi in kakšne vezi naj bi ga še vezale ž njimi. V kuhinjo ga spremljajo zmedene misli in spet v dvorano, kamor sta gospici prinesli raznovrstnih mrzlih jedi in sladčic. V velikem, iz najfinejših steklenih niti pletenem košu, beneškem izdelku z otoka Murana, je nesel za njim kruh in pecivo ter se nehote spomnil Lorenza. Kaj bi dejal, če bi ga videl ta trenutek? Namežiknil bi poredno z levim očesom in ga smešil: Si ti, Just? Ali si res ti? Kam te je zanesla pot v to tujo palačo? Med te tuje ljudi? Kam si krenil iz naše družbe in kako ti je, čuj? A jedi so bile naglo porazvrščene med goste in Golja je spet prisedel k Mocenigovi hčeri, ki ga je povabila na svojo stran. Otresel se je sitnih misli. Dekle pa mu je še natočila vina in ponudila jedi. «Ali pa veste, kako mi je ime?» ga je vprašala. «Qotovo že veste, kaj?» «Seveda vem!» je odgovoril Golja, ki mu je spričo prijaznega dekleta prešla prva negotovost. «Nič ne veste!» ga je zavračala. «Takega imena ni v Benetkah! Zato vam ga sama povem: Neva mi je ime. Vam ugaja ime?» «Seveda mi ugaja!» je odgovoril. «To pravite iz vljudnosti. Kdo ve, kakšno ime ugaja vam! Morda Amelija?» 79 «Tudi to je lepo ime.» «Ker je Amelija lepa. Saj poznate to tiho lepotico ?» «Amelijo? Katero Amelijo?» «Vendraminovo sestro. Vidite, kako jo zatajujete! Ni lepo od vas!» «Motite se. Kako naj jo poznam ?» «Ne zahajate k njim? Res ne?» «Nikdar še nisem bil pri njih.» Mocenigova hči je oprla podbradek na roko in se je zagledala nekam v dvorano. Smehljaj ji je izginil z obraza, na njem pa so se pokazale spet one značilne, fine črte, ki so jo tako ločile od matere in ki so ji dajale izraz rahle otožnosti in utrujenosti. Pa se je naglo otresla in je spet vprašala: «Kakšno ime vam je torej najljubše? Povejte!» «Preveč je ženskih imen, da bi vedel najlepše!» se smeje Golja. «Pove jte vendar!» je silila. «Ali povejte vsaj, katero vam je bilo najljubše tu v Benetkah ali kje doli na Adriji, v Zadru, Splitu, kjerkoli!» «Pa povejte vi, katero izmed moških imen je najlepše!» zavrača Golja šaljivo. «Dolžnost je, da odgovorite vi!» odvrne Neva. «Vidite, kako se potajujete! Vprašala pa bom plemiča in on mi pove vse, vse o vaši izvoljenki, da veste!» «Ali mislite, da vam pove?» se je šalil mladenič. «Nič ne boste zvedeli, niti črke!» «Vses kar bom hotela h V dvorani je postajalo živahne je, le včasi se je tu in tam utrgala nit. Dona Mocenigova se je pomudila zdaj pri teh zdaj pri onih, prisedla, da se ne bi gostje dolgočasili, pa šla spet drugam. V resnici že ni bila več mnogo potrebna, in plemič jo je naposled odpeljal po dvorani na balkon. Vedel je, da pridejo včasi državne tajnosti tudi do žena beneških velikašev, čeprav niso niti Consi-glieri niti Pregadi, in rad bi čul, kako presojajo na najvišjih trgovskih in denarnih mestih veliki spor med Serenissimo in sultanom. Znano mu je bilo, da se uveljavljata dve struji, zmerna in neizprosna, ki hoče vojno. Zato je po ovinkih poizvedoval, kaj menijo Mocenigovi o vsem tem. Toda patricijka je ostala nedostopna in plemiču je zamrzelo. Mt ne zaupajo? je zasumil. A ni se izdal in hitro se je skril za duhovit dovtip, da ne bi bilo čutiti njegovega oprezanja. «Rekli bodo, da sanjariva na balkonu, pa še brez mesečine! Ali se vam ne zdi, da morava nazaj v dvorano. Kaj menite ?» 80 «Zdaj res ne vem, ali se bojite njih ali — mene!» pravi gospa s smehom ter meri plemiča s plamtečimi očmi, da mladi mož za trenutek ostrmi. «Kaj nisem morda nevarna?» Vendramin se je takoj ovladal. «Res, nevarni ste, gospa!» odgovori trdno in ji nepremično gleda v oči, da sama ne ve, kako naj razume to. «Torej pojdiva!» pravi Mocenigova, si položi desnico na visoke prsi in stopi v dvorano. Plemič gre za njo. A ko vidi, da gospa molči, se ustavi, globoko pokloni, odide nemo na desno in leže na eno izmed preprog, obrnjen proti družbi. Ali bo hotela biti užaljena? se vprašuje in zre za njo. Kako bo razumela, kar sem napravil? Patricijka ni zamerila. Nenadoma se je okrenila, kakor bi se bila premislila, in šla k njemu. «Dobro vem,» je dejala prijazno, «plemič ste in ne samo po krvi!» «Drugega nimam kot ponos!» je odgovoril odkrito ter je hotel vstati. «Pa ne, da bi se premislili ?» ga je že grajala Neva, ki je bila opazila, da je šel plemič na preproge, ter je prihitela bliže. «Vsi se vam pridružimo! — Gospoda, vabljeni ste semkaj h je klicala po dvorani. Pripeljala je že s seboj Gol jo, nato pa šla iskat prijateljic, ki so veselo čebljajoč posedle in polegle po dvorani. «Carigrad je naš, Amazonke ga zasedajo!» se smeje plemič. «Skrij se, krilati lev!» «Oho, le počasi!» ga zavračajo gospice. «Kakšne bitke pa ste že bili vi? Nam ne bi hoteli pripovedovati svojih vojnih spominov? Saj vam bomo rade verjele!» «Hočete dokazov ?» se šali Vendramin. «Hočemo jih!» odmeva soglasno. Plemič si je odpel suknjič pod vratom in razgalil levo ramo, da se je pokazala široka brazgotina, ki se je vlekla vzdolž prsi. «To je spomin izpred Dardanel,» pravi. «Kako sem se zlizal, sam ne vem. Teden dni sem se boril z mrzlico. Hočete videti še drugih spominov ?» Dekleta molče, zato pa se plemič takoj spet prične šaliti, ali res verjamejo, da je bil kdaj pred Dardanelami. «Samo poglejte me,» nadaljuje, «kakšen gladek salonski bojevnik sem! Saj še oddaleč nisem videl Dardanel! Hočete, da gremo skupaj tja dol? Prav kmalu bo priložnost! Ali mi daste roko, da greste ?» «Evo vam roke!» pravi Neva ter mu jo ponuja od daleč. Plemič pa je takoj pokonci, prime Nevo in je ne izpusti več. 6 81 ^Prosim, kar takoj, kaj bi se umikali!» se smeje plemič. «Kar z menoj!» Hočeš nočeš se dekle vda in Vendramin jo odpelje v sredo dvorane, šepetaje ji nekaj na uho. Hkrati dvojica oživi in izgine skozi stranska vrata. Pa se kmalu vrneta in z njima stopita v dvorano dva godca z ulice. Ploskajoč jih pozdravljajo dekleta. Plemič in Neva pa gresta pred patricijko, se priklonita in čakata. Z zadovoljstvom ju Mocenigova opazuje, nato pa rahlo prikima z glavo in godca pričneta počasen plesni košček. Kakor dva otroka se primeta Vendramin in Neva za roke ter gresta v sredo dvorane, kjer zaplešeta premišljeno, prožno in lahno, da se ju družba ne more nagledati. A kmalu končata in plemič naznani na svoj šaljivi način, da se je ples pričel in da naj ga ne zamudijo. Med tem ko se tabureti naložijo s pecivom in z likerji, se ples že razvija. Mocenigova hči je spet pri Gol ji. «Boste plesali?» vprašuje. «Ne plešem,» odgovarja Golja, «in nikdar mi ni bilo tako žal kot danes!» «Škoda! Pa še jaz ne bom!» pravi dekle in sede na divan poleg Golje. «Ali nikdar niste plesali?» ga začne spet izpraševati. «Če je tako, bom res še verjela, da vam ni nobeno ime najlepše!» «Nisem vajen lagati, mornarji ne lažemo!» Golja je odgovoril iskreno, zavzet radi Nevinih besed, da ne bo plesala. Od mladih sta bila namreč sama tu, na teh preprogah z vzhoda, le še Mocenigo in major sta na drugi strani živahno razpravlja o Levantu. Vsi drugi so plesali. Godba je umolknila in plesalci so se vrnili na preproge in divane, razgreti in zasopli, a nikakor ne utrujeni. Razgovor je žuborel, dovtipi so se križali. Družba je oživela kakor da se vsi že davno poznajo. Gospice so opazile marsikako nerodnost mladih družabnikov, ki niso bili vajeni patricijskim dvoranam beneškim; namigovale so si skrivaj ter si pošepetavale, a žalile niso nikogar. Ko pa se je spet oglasila godba, so že bile mlade dvojice na plesišču. Vendramin ni prezrl Neve, ki je samevala z Gol jo. Prišel je k nji ter jo povabil: «Gospica, ali ni to prevelika žrtev ?» Hudomušno je pogledal Gol jo, češ: oprosti, ker te ponižujem! Dekle se je branilo, a plemič jo je pregovoril: «Saj Golja komaj čaka, da si prebere družico! Ali si jo more, če ne greste plesat?» 82 «Kaj res?» se je obrnila Neva k mladcu ter ga izpraševala z veselimi očmi. «Ni resb je ugovarjal Golja. «Toda zaplešite meni na ljubo. Rad vas gledam, ko plešete!» «Ali vidite ?» se smeje plemič. «Tako je, kot sem dejal h Odšla sta plesat, Golja pa je prisedel k Mocenigu in majorju. Sledil je z očmi Nevi ter poslušal razgovor med patricijem in častnikom. Veletržec je pripovedoval, kako je tekom zadnjega leta popolnoma preuredil svoja skladišča v Orientu. Glavno zalogo je prenesel iz Carigrada v Aleksandri jo, ki je izven spornega ozemlja, podružnice po maloazijskih in sirijskih mestih pa je združil in povečal, tako, da so ostale le v večjih mestih. Tu ni tolike nevarnosti. Spričo grozeče vojne je sklenil z levantskimi trgovci pogodbe za vsak slučaj, da preide bogastvo v njih roke, ne da bi on sam trpel preveč škode. Vse to je stalo truda in tudi žrtev, toda pripravljen je. Naj se stvari razvijajo v prihodnje kakorkoli, vse gre po nekih zakonih, ki jih skuša razkriti in s katerimi računa. Vojni pohodi polmeseca tržejo prometne zveze, povzročajo negotovost na trgu, rušijo red in širijo brezvladje. Nihče ne čuti tega tako kot trgovina. Roparstvo narašča, število pogrešanih beneških ladij govori o tem, zavarovanje je vsak dan dražje, lakota sili v Benetke. Po njegovem, Mocenigovem mnenju, so teh razmer v veliki meri krivi beneški veletržci sami. Tudi velika trgovina je umetnost. Če se vodi z mečem, ne uspeva. Tega Benečani niso vedno razumeli, pa so iskali trgovskih zvez samo s silo. Zato pa se kažejo zdaj vsepovsod sovraštvo in nevarnosti. Tako je modroval Mocenigo, pa ni izdal, kako se je pripravljal, če bi se vojna začela kar čez noč. «Mislim, da gledate le trenutni položaj,» ugovarja major. «Poglejte na široko, pa lahko vidite, da ima vsako stoletje kak poseben pomen za nas. Od stopnje do stopnje gremo za svojimi cilji. V desetem stoletju smo segli v Levant, nato smo ga zavojevali. V tem stoletju smo si pa razvili diplomacijo, da si — po firenškem zgledu — mirnim potom zagotovimo že davno zasedene zemlje. Naši diplomat je so na višku. Tudi divji koran vam uženejo v rog. Zato ne verujem v vojno. A če bo potrebna, jo bomo bili krvavo in zares! Častne vam besede!» «Firenca govori proti vam,» pravi Mocenigo. «Nikdar niso vihteli meča in z ognjem in krvjo niso širili svojega trga. Gledali so, da so dosegli dobro trgovsko pogodbo, in če ni šlo drugače, so jo kupili. Ljudovlada pa je vedno pripravljena na pokolj. Neprestano imamo brodovje v Levantu, kakor da še danes zapojo signali 6*'-,. 83 za spopad. Potem ni čuda, če krščenemu Židu v Carigradu vsa beneška diplomacija ne more do živega!» «Mislite Nassija?» «Da, tega pustolovca, ki križa račune poltisočletni gospodarici v Adriji in Levantu!» Golja je živo poslušal razgovor, zakaj nikdar ni čul teh stvari, dasi je že leta križaril po morjih ljudovlade. Ta mož torej, eden izmed najmogočnejših Serenissime, ne odobrava, da se suče meč? Da se strahu je jo zemlje, v katerih trgujejo Benetke? Ali ne ve, da gnezdi v njih piratstvo? Ko bi le enkrat stopil na ladjo, pa se spoprijel na življenje in smrt z razbojniki, o, kako naglo bi sodil drugače! Silno je mikalo Gol jo, da bi povedal svoje misli, toda pred mogočnim patricijem ni imel danes še poguma. Pa tudi godba je prenehala, plesalci pa so se ustavili in vrnili na svoje prostore. Plemič je pripeljal Nevo do Gol je in omenil majorju, da je polnoč minila. «Potem je čas, da odidemo,» je dejal major ter se ozrl po mladih vojakih, kakor bi jih hotel opozoriti na odhod. Mocenigo je sicer omenil, da nimajo nikake sile, toda ura odhoda je bila določena vsem skupinam že pri generalnem poveljstvu. Major je spregovoril nekaj zahvalnih besed v imenu mornarice, nato pa je sledilo slovo, kratko in vojaško. Mladci so bili takoj skupaj, le Vendraminu se ni nič mudilo. «Bolje bi bilo, da sem molčal!» se je šalil. «Ali ne, Golja? Lepi fantje to, ki se jim tako mudi spat! Kaj pravite, gospica Neva? Tak cvet ljudovlade, pa leze že opolnoči domov. Kam to pride ?» <Če ne bi poznala majorja, bi ga skušala prepričati, da je prezgodaj^ pravi dona Mocenigova; «a je neizprosen, kadar je odgovoren!» «Pa zaplešiva v znamenje protesta!» predlaga plemič, stopi pred gospo in se prikloni. «Ko bi kaj izdalo!» se smeje Mocenigova. «A je vse zaman h «Koliko časa ostanete v mestu?» vprašuje Neva Goljo. «Čula sem, da morda več mesecev. Ali pridete spet k nam? Lahko se odškodu-jemo za danes 1» «Izvrstna misel!» pravi Vendramin. «Naravnost tolažilna! Toda slovo je pa vendar težko in opolnoči še najbolj!» «Vas pa spremimo!» se smeje Neva. «To se pravi, da nas pošiljate domov. Veseli me!» Prožno so hiteli mladci po stopnicah, da so žvenketali meči ob gladkem istrskem marmoru stopnic. Spodaj so še gorele plamenice 84 in gondoljerji so čakali pripravljeni, služabnika pa sta odrejala, kako naj se razvrste prevozniki. «Ali boste še prišli k nam?» je vprašala Neva, ki je bila pridržala Gol jo. «Povejte po pravici!» «Če bom le smel!» je odgovoril ta brez pomišljanja in je čakal na stopnicah. «Pojdiva!» je dejalo dekle kratko ter je hitelo navzdol v vežo. Mladi častniki so že bili v gondoli, major in plemič pa sta čakala zunaj. «Ali ste ga vendar našli?» se je začel smejati Vendramin, ko je ugledal Gol jo. «Izgubil se nam je bil na poti!» «Trenutek počakamo!» pravi Neva. «Gremo skupaj po Velikem prelivu. Takoj pridejo dekleta!» Nato pa ukaže dvema mladcema, naj se preložita v eno izmed praznih gondol. «Kam pa denete mene?» draži plemič. «Nocoj se hočem voziti samb «Takoj boste videli!» Dekleta so že prihajala in vsa veža je bila polna hihitanja. Ena je prinesla Nevi šal in svilen plašč, a ta ni utegnila, da bi se ogrnila. Oddelila je prijateljice v gondole, določila v eno majorja, plemiča in Goljo ter se jim pridružila z dekletom, ki ji je držalo plasc. «San Vitale!» je še ukazala, in trije gondol jer ji so se hkrati uprli v vesla. Krenili so v sredo Velikega preliva, kjer je bila voda čisto temna. Na obrežjih je bilo še živahno, iz medle svetlobe so se kazale tajinstvene postave in temne sence, o katerih se je zdelo, da rasto iz noči in tonejo spet vanjo. O polnoči je bilo mesto še polno življenja, dasi so se po ogromnem požaru v ladjedelnici hiše bolj zgodaj zapirale ter je splošna nezaupljivost preganjala običajno veseljaško brezskrbnost. Enakomerno so se zibale gondole po prelivu navzgor. Voda je bila mirna in vožnja ob tej uri nič manj lepa kot v opoldanskem solncu, ko sije vse neizmerno bogastvo neštetih palač pred strmečimi očmi. Pročelja hiš so bila sicer zasenčena s krili noči, toda nešteto oken se je še svetilo in plamenice, ki so žarele še marsikje, so se tako živo zrcalile v morju, da se je zdelo, kakor bi se ogenj prelival v znožju palač. Vse je kazalo, da se v palačah še svatuje in uživa in da ni v njih tudi danes, ko je od daleč temnila obzorje nevarnost krvave igre, združene z bedo, kužnimi boleznimi, vstajami in grozodejstvi, nikake skrbi, nikakega strahu, nikakega razmišljanja o prihodnosti. Nezaupljivost in negotovost sta bili očitno delež le nekaterih in ne vseh. Uživanje in razkošje se 85 nista zgrozila pred krvjo in ognjem, ki ju je kazalo obzorje. Mesto ni mirovalo nikdar in se je zdelo podobno ogromnemu plavžu, ki bi okamenel, ako ne bi vrvel in kipel. Tri gondole so bile že onstran Ponte di Rialto. Tam se preliv razširi in je tudi ponoči najveličastnejši. Polnočna vožnja je bila čudovito lepa, plemič pa je zabaval še s svojimi šalami. Zdaj je kaj ukazoval gondol jerjem, zdaj je zbadal mladce, zdaj je spet nagajal Gol ji in Nevi. Družba je opazila, da so čisto blizu temni obrisi cerkve, poleg katere bi morale izstopiti tri Nevine prijateljice. «Prezgodaj bo,» je ugovarjal plemič, «vsaj še sv. Blaža obiščimo!» «Saj vas še ne pošiljamo domov b se mu je smejala Neva. «Po-trpite vendar!» Gondole so šle še nekoliko dalje, na kar sta izstopili še dve gospici, ljubeznivo poslavljajoč se. Nato pa je Neva velela obrniti ter si izbrala plemiča za spremljevalca, češ, ker se mu še nič ne mudi spat. «Majorja si ne upam več zadrževati,» je še pristavila. «Vi pa, Golja, vi lahko svobodno volite!» «Še streljaj se peljem z vami,» je dejal major, «tu blizu sem doma!» Pozval je vojake, naj se vrnejo na brodove, ker je že pozno, ter se zavil tesneje v plašč. Stal je, ker je imel čisto blizu izstopiti. «In vi?» je vprašala Neva Gol jo, ki si je pripasoval meč. V cirkvu k meši dojti znala. Sunčece planine greje, — Naj bit v strahu, vre pogodi, Kaj ti je dolina kriva?! Zvona glas ju dobro vodi! — V barje hodi, megla siva! Ne znaš, da je duša moja — Mala se kak jutro smeje, Lepa, kak je malo koja? Pogled jo j kak sunce greje. Kak i nebo su jo j oči, A kak sladka su jo j vusta, Tak ih nebu videt moči. Znal buš — če bu megla gusta! UMETNOST IN SVETOVNI NAZOR JOSIP VIDMAR. 7. številki lanskega letnika «Doma in sveta» je priobčil dr. Anton Vodnik, pesnik in umetnostni zgodovinar, kritiko češ da mojega umetnostnega nazora. Nimam namena braniti se ne zoper očitke, ki zadevajo jasnost, ne zoper očitke, ki zadevajo doslednost mojih estetskih misli, zlasti ne zoper druge. Kajti razumljivo je, da v člankih, ki so nastajali v razdobju dveh let, in to v času najintenzivnejšega misel- 92 Lovil te gibko srno že v ogradi, srebrno ribo sem na dnu jezer in slutil in sledil te, ko spomladi bil slavčjega je petja poln večer. Iz belili mi narcis pokojno dihaš, omamljaš me iz purpurnih vrtnic, ženam iz vranjih tliš zenic, nasmihaš z otroških meni, solnčnatih se lic. Razlita v dneve si, v noči mi črne — a kje pramenom vrelo, kje je luč, da lučke blodne vse mi v eno zgrne, pritrtim kje je zvokom rešnji ključ? Odmeve čujem, le odseve gledam — ti pa v obzorja mi se daljni lok izmikaš, nepriklicna vsem besedam, objemu nedosežna plahih rok. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR VI. (Nadaljevanje.) ^^to^^ol j a je uredil novo stanovanje in začutil, da se pričenja j^^^^^^novo življenje, ki ga doslej ni poznal. Hkrati je začutil, M^^^^Spda ni več tiste razlike med njim, častnikom ljudovlade, lll^lllllllg in med hčerjo enega prvih mož Serenissime, Nevo, ki jo je gledal še pred kratkim kakor v nepristopni dalji. Čuvstvo, ki ga je sam sebi prikrival, ko sta se bila prvič srečala, se je razbohotilo v plamenečo željo, da bi že spet videl lepo dekle, da bi bil v njeni bližini, da bi govoril ž njo. O prostem času se je nalašč sprehajal na takih mestih, kjer jo je upal najti, ter je mislil, kaj ji mora povedati. Izbiral je besede, da bi ne bil tako neokreten kot oni lepi večer, toda Mocenigove hčere ni bilo, in žalost mu je legala v srce, ko se je vračal. Dasi je imel vsak dan službo na galeji, vendar se še ni bil srečal s svojimi tovariši mornarji, ki se jih je malone bal videti v svoji častniški obleki. Posebno Lorenzu bi se bil rad izognil, rajši kot vsakemu drugemu, ker je vedel, da mu ne bo prizanesel. Vendar je bil Goljev strah odveč. Prav tiste dni je moral večji oddelek vojaštva na beneške lagune, kjer so spravljali ogromne množine soli s salin v skladišča. V zameno za sol, ki so jo Benečani znali zavarovati s pogodbami in z orožjem kot monopol, in 130 za ribe so namreč dobivali živež, obleko, orodje in les za ladje. Tudi z Goljeve galeje so odšli mornarji na saline in Lorenzo z njimi. Vkljub temu je naletel Just nanj, ko se ga je najmanj nadejal. Nikdar si ne bi bil mislil, da ga bo srečal na tak način. Kakor so bili časi čim dalje bolj nemirni, vendar niso bile Benetke nikdar brez tujcev. Še vedno so se tu stekale ceste sveta in naplavijale ljudi z vseh strani. Sredi oktobra, ko je mesto na otokih najčudovitejše, in ko se njegovo nebo in njegovo morje najkrasneje modrita in lesketata, so prišli romarji s Tirolskega in Bavarskega. Dolge vrste so se zgrnile na trge in obrežja, da je dobilo mesto na mah drugo lice. S širokimi klobuki, v dolgih plaščih in s palicami, ki bi lahko služile tudi za obrambo, so se vili sprevodi spokornikov od cerkve do cerkve, od samostana do samostana, otožno popevajoč, shujšani od dolge poti in trdega življenja, da so Benečani postajali in zmajevali z glavami, sami nevajeni spokorniške obleke, posta in molitve. Evropa se še ni bila umirila po križarskih vojnah. Še vedno so poblestevali odsevi onih velikih srednjeveških ljudskih valovanj, ki so lila na vzhod preko Levanta. Bogate zakladnice vzhoda, bajne zemlje so še vedno vabile in še vedno so se trgale ogromne skupine ljudi od rodnih tal, da bi videle sveto zemljo, da bi se naužile mističnega napoja, ki ga je imela zemlja Križa-nega, zemlja, odkoder se dviga solnce, zemlja, odkoder je pritekalo bogastvo na zapad. Benetke so bile največja postaja na poti proti vzhodu. Vodile in podpirale so križarske vojne ter s križem dvigale voljo ljudstva za borbo in razširjale ž njih krvjo svojo trgovino na vratih v bogato Indijo ter dajale romarjem ladij, da se je množilo bogastvo Serenissime z zlatom, ki je lilo od vseh strani v sredozemski Babel. Stalno v sporu s papeškim Rimom, je Serenissima vendar gostoljubno sprejemala romarje, četudi so bili med njimi ljudje z vseh vetrov in pogosto pustolovci, ki so poceni uživali zaščito spokorniških trum. Za dobiček je imela beneška gospoda tanko uho in ni iskala načel. Bila je nedelja in romarjev je mrgolelo po vseh cerkvah. Še vedno pa so dohajale zaostale skupine in bilo je, kakor da se je velika vojska zgrnila nad Benetke. Zato pa so trgovci in gostilničarji navijali cene, da se je draginja, ki se je itak že dolgo čutila, še povečala. Ladje za prevoz romarjev še vedno niso bile gotove in zdelo se je, kakor bi beneški kramar nalašč zadrževal te množice, da jih čim bolj izžme. Tako so se romarji zagozdili v mestu, trosili ogromno denarja in niso vedeli pravega vzroka, zakaj ne gredo dalje, na morje. 9* 131 Brodili so po Benetkah in vedno manj reda je bilo med njimi. Radoveden se je sprehajal Golja pri Rialtu in opazoval pisane množice, ki so se tu najbolj gnetle. Povsod romarji! Videl si trdi obraz tlačanov, a tudi nežno lice grajske hčere, ki jo je morda obup gnal na božji grob. Videl si mlado dekletce, ki še ni vedelo, kaj je svet, videl si betežnega starca, ki je že lezel v zemljo, Videl si obraze zamaknjencev in obsedencev, ljudi, ki jim je bilo vse življenje solnčno, in takih, ki jih je preganjala težka vest iz dežele v deželo in ki so zastonj iskali miru v neprestanem vrvenju. Golja je opazoval in zdajci ostrmel, kakor da ga je kdo udaril čez oči. V dolgi kuti in z veliko beneško svečo v roki je stopal mladenič, ki se mu je zdel čisto znan. Romarji so peli, on pa je mrmral s sosedom in se nasmehoval. Tudi nasmeh je bil Golji znan. Ali ni Lorenzo? Toda Lorenzo bi moral biti vendar na solinah! Ostro je Golja meril romarja, ko je bil šel mimo, a ta se še ozrl ni vanj. Razgovarjal se je s svojim drugom polglasno ter se delal, kakor da poje romarsko pesem. Goljo pa je zgrabila radovednost. Stopil je za gručo in jo zasledoval po ozkih, temnih ulicah, dokler niso zavili v gostilno. Postal je nekoliko, potem pa še sam stopil za njimi, nestrpen, ali ni morda res Lorenzo v družbi, Lorenzo, ki ni imel nikdar miru in se je z vsakim tujcem takoj seznanil. Toda kje naj bi bil dobil romarsko obleko? In čemu naj se meša med neznance, med romarje celo? Komaj pa so ljudje zagledali med seboj častnika in še v taki zakotni gostilni, kjer nisi dobil drugega kot ribe, testenino in vino, so postali nezaupni ter se jeli spogledovati. Culi so namreč že, da jih beneške oblasti strogo nadzirajo in menda skrivaj tudi že zapirajo kot sumljive. Sicer jih niso prijemali in uklepali javno, le vabili so jih s seboj, a se potem niso več vrnili. Zdaj pa zdaj je Goljo ošvrknil oster pogled, razgovor romarjev ni več tekel gladko, besede so se zajedale, zadevale. Just je opazoval obraze in čutil, da bi ne bilo dobro meriti se na samem s katerim teh trdih, mrkih mož. Kaj so govorili, ni razumel. Prepričan pa je bil, da ne bodo ostali v tej krčmi, ampak da se dogovarjajo o odhodu. Bilo mu je neprijetno in sklenil je, da nalašč ostane. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Romarji so se dvigali drug za drugim ter se odpravljali ven. Tudi navidezni znanec je vstal ter se pomešal mednje, da bi izginil. Tedaj se Golja ni mogel več premagovati. Stopil je k čudnemu 132 romarju, ki se je bil skušal potuhniti, ter mu z vso težo položil roko na ramo. Med romarji pa je završalo. Začeli so hrupno groziti in stiskati svoje kole. Njih navidezni drug pa jih je naglo pomiril in nato dejal Gol ji: «Spoznal si me! Ali me kaniš izdati ?» «Kaj iščeš tukaj?» je vprašal Golja iznenadeno. «Me misliš izdati ?» je ponovil Dalmatinec trpko. «Zasledoval si me!» «Ali so te poslali sem?» je poizvedoval Golja, ki se mu je bilo pričelo nekaj svitati. Spomnil se je namreč, kako so jih bili ustavili ono noč, ko so se vračali od Mocenigovih. «Niso,» je odgovoril Lorenzo kratko, ne da bi zaupal Golji in njegovim hladnim vprašanjem. «Če me misliš ovaditi, vedi, da nima Serenissima Signoria moči, da bi me našla še kdaj, če me ne vkleneŠ ta trenutek!» «Se me bojiš ?» je vprašal Golja, ki je postal zaupnejši in že ni več sumničil. «Če se me bojiš, vedi, da si prost in da greš lahko kamorkoli. Nihče ne bo zvedel, kako sva se sestala.* Lorenzo je nekaj pošepnil enemu izmed romarjev. Nato pa se je spet obrnil k Justu in dejal: «Govoril bi rad s teboj na samem, da se prepričam. Pojdi po tej ulici do obrežja, kmalu bom za teboj!» Romarji so pomirjeni odhajali iz gostilne, le Lorenzo je ostal. Nekaj minut pozneje je stopil skozi stranska vrata na ulico širokopleč, stasit mornar ljudovlade, in nihče ne bi verjel, da je bil to še pred kratkim romar v dolgem plašču in s širokim klobukom. Hitel je za častnikom in mislil, kako naj govori ž njim: ali odkrito, kakor s prijateljem, ali previdno, kakor s človekom, ki mu zaupajo gospodarji ljudovlade. Zlobe ni nikdar našel v njem, toda odbijala ga je njegova službenost in njegova brezpogojna vdanost gospodarjem. Poleg tega ga je zdaj mučila še Gol jeva častniška obleka. Imel je poseben občutek: da je Golja gospod, poleg katerega je on sam le siromašen najemnik, dasi je po svojih izkušnjah visoko nad tem mladim človekom. Sklenil je, da bo previden. Dohitel je prijatelja in dejal: «Kršil sem službo, vem, in zato me boš grajal vsaj v svojem srcu, vesten, kakor si. To uro bi moral biti drugje in ne tukaj. Pa bom že uredil, da ne bo hujšega. Nevarneje je, če se zve, da sem se mešal med romarje.» Postal je in pogledal Gol jo, kakor bi hotel reči: V tvojih rokah je, zakaj nihče drug me ni videl! 133 «Če te le ni še kdo spoznal!» meni Golja. «Če me je, me ne bo izdal. Redki so v Benetkah, ki me poznajo. In če me — drugim lahko utajim, tebi ne bi mogel! Stvar je resna! Radi te nedolžne pustolovščine me lahko osumijo, da sem v službi sovražnikov Ijudovlade in potem je ječa neizogibna in morda še kaj hujšega. Vidim, da nisem dovolj pomislil!» «Povedal sem ti že in ne bom ponavljal,» zavrača Golja. «Smešen si, če se bojiš mene!» «Napravil sem neumnost, a je že tako! Kadar me pograbi, pa moram med neznane ljudi, naj pride kar hoče! Ta vražja strast! Tako sem ustvarjen, da brodim okrog in nič me ne ustavi h «Kaj pa si iskal med romarji?» vprašuje Golja. «Saj pravim, strast je, ki me tira med ljudi, želja, da kaj zvem. In od koga hočeš kaj zvedeti, če ne od romarja? Posebno še v takih časih, ko povsod vre! Saj si tudi ti že slišal, kako je na Nemškem. Kri teče in ognji gorijo. Ljudje se upirajo, kmetje hočejo podreti gradove in se sami vladati. Desetine nočejo več plačevati, tlake se branijo, ječe naskakujejo in ne priznavajo več pravice, ki jim jo meri grad. Huda prede ponekod oblastnikom !» Dalmatinec premolkne, opazovaje Goljo, kakšen vtis napravija nanj to pripovedovanje. «Ali si že slišal kaj o tem?» ga vpraša. «Seveda sem,» pravi Golja. «In kaj misliš ?» «Požigalci so in morilci.» «Romarji pravijo drugače. Pravijo, da so oblastniki morilci. Kjer so močnejši, plača sto tlačanskih glav za eno grajsko. Kjer tlačani podleže jo v boju, so njive pognojene ž njih krvjo.» «Zakaj se pa upirajo? Zakaj napadajo graščine? Upor se kaznuje s smrtjo.» «Pravijo, da tlačan ne more več živeti. Seje, grad mu požanje, se muči, grad spravlja, tlačan trpi leto in dan, grad vriska in svatu je. Če kmet le črhne, poje bič po njem, da je črn. Iz rodu v rod gre to in se nabira kakor kaplje v studencu. Tlačan je sam, živ krst ne vidi, kako se mu godi. Tudi Boga ne kliče več; ve, da je visoko, in se zanaša le še nase, na svojo pest.» «Kaj pa hočejo prav za prav? Pobiti grajske kakor trote? Odstraniti gosposko? Prevreči vso deželo in ves red? To je zločinsko delo, je poboj! Kri bodo prelili in ničesar dosegli in si samo maščevanje priklicali na glave!» «Priklicali maščevanje na glave?» prekine mornar. «Ali res ni mogoče porušiti gradov?» v 134 «Ni! Pa recimo da bi bilo. Kaj potem ?» «Potem bi tlačan laže živel, svobodno, življenje vseli bi bilo lepše, nikogar ne bi poniževali in hodili po njem. Krivico bi pregnali s sveta in pravica bi kraljevala. Tako pravijo romar ji.» Razgovar jajoč se sta prišla v širšo ulico, kjer se je šetala številna beneška gospoda. Na obeh straneh so se vrstile bogate prodajalne, blesteče dragocenih predmetov, zlatih in srebrnih nakitov, posod, usnjenih izdelkov, svile, oblačil, vsega, kar si more predstavljati človeška misel, in z vseh strani sveta. Ni ga bilo mesta ob Sredozemskem morju, ki bi se moglo ponašati s tolikim bogastvom. V eni sami beneški ulici so se nagrmadili ogromni zakladi, in gospoda si je tu dan za dnem pasla na njih oči. «Čuj!» pravi Golja. «Zakaj pa romarji ne gredo dalje? Toliko časa so že tu in nikamor se ne zganejo!» «Saj se tudi oni sami sprašujejo, zakaj ne gredo! Ukaže pa tisti, ki ima ladje, da se prepeljejo.» «L judovlada ?» «Kdo pa? Danes je tako, da ladje lahko odpotujejo, a da jih ni potem nikdar več nazaj!» «Radi vojne nevarnosti?» «Tako je. Pa menda ne samo radi te! E, take se pletejo, da jih je vrag vesel. Tako je, kadar Signoria voha dukate!» «Ali kaj veš?» «Prav nič!» se naglo skrije Lorenzo. A takoj se premisli. «Saj že vsi govorijo in tudi romarji so že čuli,» nadaljuje. «Gospoda se trže, kdo bo pograbil mastni plen. Tudi Mocenigo je zraven. A vrag je to pot zakuril visok kres. Zanke si nastavljajo in bi drug drugega radi zadavili. Signoria se bo razklala, in mi ne bomo jokali, če jo bo še glava bolela.» Mornarja sta se prerivala skozi bleščečo množico, ki se je sestajala v Mercerijah po starodavnem običaju. Siromaka nisi videl v teh ulicah. Ni imel iskati česa. Tudi so bile druge ulice določene zanj in tam se je tudi ugodneje počutil. «Nisva zašla?» je vprašal Dalmatinec, ki je čutil razliko med svojo preprosto in Goljevo častniško obleko. «Tu se ne bova mnogo razgovorila, kreniva drugam!» Sredi gneče se res ni bilo mogoče razgovarjati. Gospoda, ki se je sestajala tod, je le razkazovala svoje razkošje. Takih oblek, takega sijaja ni moglo pokazati nobeno mesto na svetu. Krasota je sijala v teh ulicah v kipečih barvah in bogati patriciji in patricijke so tekmovali, kdo bo pokazal več bogastva, več lepote, več moči. S srebrom in zlatom pretkana oblačila so se pogosto le 135 malo skladala z umetno lepoto beneških hčera, ki ni mogla nadomestiti zdravja in sile. Od daleč nisi razločil med resničnim in umetnim. Tu pa, v gneči preozke ulice, si videl pod živim rdečilom bolno bledico lic in ustnic, nenaravno barvo las, trudni svit oči in drobne, nerazvite ude pod bogato svilo in brokatom. Vse bogastvo ni moglo zakriti uničevalnih posledic brezdelja in strasti. «Prišla sva v plesniv muzej,» je opomnil Lorenzo, nekoliko razigran po željnih pogledih lepotic, ki so občudovale zdravje in moč zastavnih pomorščakov. «Ali greva drugam?» «Oglejva si nekoliko tod!» je menil Golja, ki mu je laskalo, da se ozirajo po njem. «Pa ne, da bi te bila lepota prevzela?» se je šalil Lorenzo. «Ali občuduješ, kako spretno znajo posnemati naravo? He, Benetke imajo svoje slikarstvo!» Golja se je nasmehnil, pa ni odgovoril, in Dalmatincu je bilo jasno, da ga je bil sumničil brez pravega vzroka. Kdor se ne zanima, ko se mu pripovedujejo take nenavadne stvari o požigih in pobojih, o vstajah proti vladajočim, ta nima izdajalskih namenov. Česar ni zvedel Lorenzo s svojim izpraševanjem, to je dognal zdaj, ko je videl, kako je prijatelj očaran sredi Mercerije, sredi tega bahaškega sveta. Ali res nima najmanjšega razumevanja za to, kar se godi? se je vprašal. Saj trka uporni duh tudi že na vrata ljudovlade same! O tem priča požar ladjedelnice, pričajo ti romarji, ki poplavljajo cela ozemlja. Golja ne vidi, nem in gluh je kakor kamen. «Ona gre!» vzklikne zdajci pridušeno Just. «Neva gre, Moce-nigova. Odpri oči, ona stasita blondinka je!» «Jo poznaš ?» vprašuje Lorenzo in se čudi prijateljevemu navdušenju. «Si znan ž njo?» «Povedal ti bom,» obljublja Golja, zakaj časa že ni bilo več, da bi pojasnjeval, kako se je seznanil s patri cijsko hčerjo. Bila je že blizu, v družbi s prijateljico in z gospodom, ki je neprestano govoril in se oziral krog sebe z nekim potuhnjenim pogledom. Patricijka je že od daleč motrila Gol jo in se mu smehljala naproti. Ko so prišli bliže, je stopila k njemu in ga radostno pozdravila. «Kaj ste mi pa napravili?» mu je očitala. «Ali mislite, da sem vas mogla najti? Stanovanje, ste menjali, in nihče mi ni vedel povedati, kam ste se preselili. Šele danes se mi je posrečilo najti vaš dom. Govorila sem z vašo materjo, da veste!» Golja se je opravičeval in besede so se mu zatikale. Čutil je v sebi nemir, pa se je bal, da ga ne bi izdal, in prav zato je po-rdeval. 136 Mocenigove pa ni nič motilo. Vabila ga je, naj jih pride obiskat. Saj je bila to naročila že tudi po Vendraminu, a ta je morda pozabil. «Mislim, da se boste dobro počutili pri nas. Če vam bo ljubo, vam preskrbim tudi prijetno družbo — da le pridete!» «Kdaj smem priti?» je vprašal Golja. «Kadarkoli! Vsekakor čim prej, ker vas doslej še ni bilo. Da veste, pričakujem vas!» Neva ga je pogledala z razprtimi očmi, ki so vabile polne radosti, ter mu dala roko. Muditi se ji je moralo, videlo se je. Golja pa je pohitel za prijateljem, ves srečen zaradi prijaznosti in vabila dekletovega. Zdrava lica so mu gorela, v ečeh je blestelo. Ženske so strmele za njim, silno lep je bil, velik in močan, rdeč kakor nagelj sredi trohnobe in pobeljenih grobov. Kakor otrok se je zdel Lorenzu, ko mu je pričel pripovedovati o svojem znanju, o onem večeru ter o ljubeznivosti patricijske hčere. «Blagor tebi, ki se solnčiš po takih višavah!» mu je odvrnil, ne brez jedkosti. «Bojim se, da se boš ločil od nas in da nas ne boš več poznal. Kdo ve, kaka visoka pot je še pred teboj h «Kako misliš to?» je presekal Golja in postal. «Ali ne vidiš ?» je vprašal Lorenzo. «Mi ostanemo spodaj, ti se dvigneš in odtržeš od nas. Sposoben si in potrebujejo te, zakaj zgoraj je — plesen. Če boš imel še nekoliko sreče, recimo, s pomočjo te patricijke, boš prišel na vrh in ne boš več vedel, odkod si. Oni, vidiš, plačujejo dobro. Lahko plačujejo in vedo, zakaj. Razumeš ?» Golja je mislil na lepo Nevo in ni razumel. Ni več govoril o njej, a toliko bolj ga je priganjalo, da bi že bil doma in da bi zvedel, kako je bilo z obiskom. Kakor hitro sta prišla do Velikega preliva, je poklical gondoljerja ter se poslovil od Lorenza, šaleč se, naj se drugič ne skriva pred njim, ko se bo spet sprehajal po Benetkah v romarskem plašču. VII. Mladi častnik bi bil najraje še tisto popoldne šel k Mocenigovim. Vendar se je premagal in obiskal Nevo šele čez nekaj dni, ko je bil vse popoldne prost. Srce mu je utripalo, in ko je bil sredi poti, bi se bil najraje vrnil. A ko je stopil iz gondole na marmornato stopnišče, kjer ga je sprejel sluga z globokimi pokloni, mu je prešla tesnoba in prevzela ga je nenavadna radost. Zadnja leta se je vedno močneje oglašal v njem klic, ki ga prej 137 ni bilo. Kadar mornarjem ni zraslo delo čez glavo in ko so počivali sredi morja ali med otoki, sami in le nebo in zvezde ž njimi, se je Golja umaknil tovarišem, ki so najraje pili in igrali, stopil stran in se zagledal nekam daleč ter iskal, kakor da je tam vsa njegova neznana sreča. Sanjal je o čudovitem bitju, ki dremlje sredi rož in ki ga božajo sapice večne pomladi. Sanjal je, kako bo došel do tega čudežnega otroka, kako mu bo govoril in odprl svoje srce. Sanjal je o lepoti in o novem življenju, ki ga čakata, ko pride njegov čas. Bolelo ga je, ko je čul tovariše, kadar so si pripovedovali o svojih ljubicah, in kadar so se rogali in zbijali šale, jih ni razumel, jih je obsojal. Kjerkoli je naposled pristala ladja, povsod je pričakoval velikega razodetja. Dvoje tihih oči, en sam globlji pogled, eno samo skrivnostnejše srečanje — pa je mislil, da prihaja, česar je čakal. Toda ni prišlo. On pa je sanjal v sinjino morja in obnebja, trdno prepričan, da se nekoč uteši njegovo hrepenenje v čudovitem ognju ljubezni. Zdaj, ko je stopal po belih stopnicah beneške palače, ko ga je prevzela radost, je z vso silo mladega, zdravega človeka začutil, da je prišel čas, ki ga je sanjal dolga leta. Ni ga torej varalo ono skrivnostno pričakovanje in ni se motil, ko se je bil šiloma brzdal, da ne bi zabredel v blato in močvirje. Dosanjal je, prihajala je resnica. Pričakoval je, da mu pride Neva sama naproti, saj bi ga bila utegnila videti, ko je prihajal iz gondole. Pričakoval je, da pride, visoka in elegantna, lepa in ponosna, a z onim čudovitim smehljajem, ki bi mu povedal, da so bile njene misli pri njem in da so ga klicale. Ni je bilo. Le sluga ga je sprejel v prvem nadstroju, nekoliko nezaupljivo, ter ga povabil v dvorano, ki jo je Golja že poznal. Povedal je, da je gospica na terasi vrh hiše ter ga morda sprejme šele čez nekaj časa. Gol ji ni bilo treba dolgo čakati. Sluga je prišel ponj in ga spremil po ozkih stopnicah. «Vse mi je pravilo, da me obiščete danes,» je dejala Neva, ko se je ozrl okrog, kje bi jo ugledal. Na terasi je bilo polno oleandrov in palmet. Sredi njih je na divanu napol sedela, napol ležala patricijka in pozdravljala Goljo. Svoje razpuščene lase je izpostavila popoldanskemu solncu, ki je toplo obsevalo teraso. Just je videl, da je Neva prišla iz kopeli ter da se je solnčila tu in si sušila lase. Ni mu bilo znano, da so imele beneške gospe navado, barvati si lase, da so se svetili kakor zlato, če so se sušili na solncu. Vrhu strehe je bilo za to najprikladneje in najprijetneje. Tu jih ni nihče nadlegoval, mestni šum in hrup nista toliko motila v tej 138 višini, vrhu tega pa se je z visokih palač nudil krasen razgled po mestu i a daleč na kopno in na morje. Kakšno iepo življenje! je spreletelo mladeniča, ki je še pred kratkim poznal le ladjin krov in prežanje in spopade, ob slabi hrani in plači in vedno pod trdo vojaško pestjo. «Saj imate vrt tu gori!» je vzkliknil strmeč in občudoval lepo dekle, ki je bilo nalahko opravljeno, da se je njeno telo tem raz- ločneje odražalo. «Ali vam ugaja tukaj ?» je vprašala ter mu pokazala ležalko, češ, naj sede. «Čudovito!» je dejal Golja in se spet ogledal okrog. «Vidite! In vendar ne bi prišli k nam, da vas nisem bila šla sama iskat!» «Kako naj pridem v tako hišo brez vabila?» «Kdor hoče, ne vpraša, kako!» ga je zavrnila in se mu smehljala poredno. «In vi ste vendar častnik ljudovlade!» «Častnikom je manj dovoljeno kot drugim.» «Dober izgovor. Toda, ali ni mogoče, da pride fant s častnikom kdaj navzkriž? Ali mislite, da se to še nikdar ni zgodilo?» Golja, ki je odpasal meč in ga prislonil k bližnji palmeti, je gledal z velikimi očmi in pordeval. Nevinih besed ni razumel in ni vedel, kaj naj odgovori. «Fant s častnikom navzkriž ?» je ponavljal. «Kako mislite to?» «Ali se pod častniško obleko ne more skrivati fant?» se je smejala Neva. «In če odloži častniško obleko, mu je marsikaj dovoljeno. Še vasovati hodi lahko, seve, če so dekleta zadovoljna s tem!» «In če niso?» «Tako nevljudni ste? Glej, glej! Potem je to najnehvaležnejši posel! Ali vam res še ni znano? Ali pa se delate nevedni? Vse se mi zdi, da so vam bila dekleta vedno preveč naklonjena, zato ste prešerni.» «Naklonjena mi?» «Zakaj pa ne? Zakaj ne? «Ker jih nisem iskal.» Zapretila mu je z roko, ki se je čudovito belila iz širokega rokava. «Kako taji!» je očitala. «Tak dečko, pa se ne bi ozrl za lepim dekletom, ki ga sreča! Saj ni mogoče, da ne bi imeli svojih ljubic!» «Gospica, ali poznate mornarsko življenje?» Resno je vprašal in se čudil, kako ponavlja Neva trdovratno svoje trditve. «Prav zato, ker ga poznam, govorim tako,» je odgovorila. Golja pa je skušal dopovedati, kakšno je življenje sredi morjar ko tedne in tedne nikjer ne pristanejo. In če gredo naposled v 139 kakšno luko, ostanejo tu le kratek čas, povrhu pa še pod železno disciplino in predpisi. «Nasprotno, svobodni ste, in tedaj se razdivjate!» «V pristanu se le kratko ustavljamo, ker ne vozimo tovorov,* ugovarja Golja. «Ali to je najslabšem meni dekle, «ker ste le kratek čas med ljudmi! Mornar se hoče okoristiti in divja. Nihče nima toliko bežnih znanj kot mornar.» «Saj jih ne more imeti, saj se še seznaniti ne utegne! Pride in gre. Kaj naj počne, ko pa ne pozna ljudi? Kdo mu bo razložil, katero dekle je dobro in pošteno ?» «Saj tega ne vpraša! Kaj to njemu mari?» Golja je uprl oči v dekle in ni vedel, ali govori resno ali v šali. Tistega življenja, o katerem je govorila, ni poznal. Zakaj je hotela po vsej sili, da ga je živel in da ga živi še vedno? Zakaj naj izpoveduje, česar ni bilo v njegovi preteklosti? Ali ga pa morda le izkuša? «Molčite?» je opomnila Neva, ko je videla, da Golja ne najde besede. Opazovala je njegovo zadrego in se zatopila v misli. «Ah, da!» je rekla naposled. «Iščemo vendarle, pa če smo se tudi zopet in zopet prepričali, da iščemo zaman!» Položila je noge na preprogo pred divanom in se nekoliko vzravnala, da so se ji razpuščeni lasje zgrnili po ramenih. «Najin razgovor se je ustavil,» je dejala. «Ali govorim jaz pre-resno, ali vi? Jesenski dan je, ki me tlači, vem! Pustiva to in se ne mučiva h Golja je poslušal in gledal sfingo. Prenaglo sta se ji nagajivost in razposajenost prelivali v resnost, da bi razumel, kaj je z dekletom. Ko pa je dejala: Pustiva to in se ne mučiva! ga je zabolelo. Torej ni bila sama brezskrbna mladost to veselo dekle, eno prvih v Benetkah? Torej se ni vedno le šalila, v zavesti ogromnega bogastva, ki jo je obdajalo? Lepa Mocenigova hči se mu je potožila in Golja je verjel. Neka otroška mehkoba ga je prevzela in zdelo se mu je, da mora potolažiti to bitje. Da mora poklekniti pred njo in ji povedati, da jo spoštuje in da se le s strahom dotakne roba njenega oblačila. Patricijka pa se je vzravnala, vzela moder svilen trak ter si skušala prevezati razpuščene lase v zatilniku. Pa ni se ji hotelo posrečiti. Golja je stopil k divanu, se sklonil in zajel z obema rokama mehke, valujoče lase. A prsti so mu vzdrgetali in lasje so se jim umikali. «Ni vaše delo!» je dejala Neva. «Ali naj pokličem dekleta?* 140 «Nikarb je odgovoril Golja in začutil takoj, da je odgovoril prehlastno. «A z vašo pomočjo si ne bom uredila las! Ali res nimate nič vaje?» Mocenigova hči se je smejala, nič več ni bila ona od prej. «Saj še sedli niste na divanb je dostavila ter se nekoliko okrenila. «Takoj pokličem pomočnico!» «Sedel bom,» je obljubil Golja in res sedel. Spet je zajel z obema rokama lase in se začudil njihovi mehkobi in polnosti. Prijeten vonj se je dvigal iz njih, a držal jih je s skrbjo, kakor da se ne bi se za nobeno ceno smel dotakniti patricijske hčere. Neva jih je prevezala in nato pričela zvijati ter ovijati okrog glave. «Ali je prav?» je vprašala večkrat, potem pa jih začela z roko popravljati tu in tam. Golja je vstal, opazoval jo pri delu in pritrjeval. «Kakor tujec ste!» mu je dejala, ko je videla, kako stoji ob strani. ^Prepričala se bom, da imate zaročenko!» Vstala je tudi sama, stopila k njemu in mu pogledala v oči. «Jo imate radi?» je vprašala nagajivo. «Zelo radi?» •cče bi imel zaročenko, je ne bi zatajil!» «Ah, pojte, pojte! Ali mislite, da vam kaj verjamem? Če ne bi imeli zaročenke, bi drugače govorili! A jaz bom preizkusila vašo zvestobo. Videla bom, če ste stanovitni!» «Mojo zvestobo lahko preizkušate,» je dejal Golja, ki je čutil, kako mu kipi v srcu. «Da, prevzamem vas zaročenki!» «To ne bo težko,» je odgovoril Just s smehom in radostjo. «Kar pričnite!» «Zvedela bom, ali govorite resnico!» Dvignila je roko in zamahnila mimo njegovih oči. «Trenili ste,» je dejala razposajeno; «Da se razčisti to nezdravo razmerje med nama! Naj Mocenigo premisli in uvidi, da je nastopil slabo pot. Ako pa noče več delati z mano, naj ima vsaj toliko poguma, da mi to pove v obraz!» Loredan vstane. A dasi se smehlja, čuti Golja vse njegovo skrito razburjenje in gleda Nevo, kaj bo odgovorila. Patricijka ne reče ničesar, samo roko poda obiskovalcu, od daleč in s povešenimi prsti, da ni spoznati, je li to prijaznost ali je ošabnost in prezir. Besede, ki bi pojasnila uganko, ni iz njenih ust. «Prosim vas,» pravi Loredan s prisiljeno ponižnostjo, «radi najinega prijateljstva!» Prikloni se in pogleda Gol jo, kakor bi si ga hotel dobro zapomniti. Bil je to poseben pogled — Golja je opazil šele zdaj — pogled človeka, ki se drugim ne ozre v oči. 206 «Še nekaj!» se spomni Loredan, ko je že hotel oditi. «Kako je z onim izletom v Treviso? Ni še nič gotovega ?» «Slikar Miroseo ga pripravlja. Dan za dnem čakam obvestila, a vam ne morem še ničesar povedati.» Loredan se poslovi in odide, patricijka pa se spet vleže na divan, smehljaje se, in koketno opazuje Gol jo. «Kdo je ta mož, vaš prijatelj?» vpraša Just, ki mu je Loredan čudno zopern. «Radovedni ste!» se šali Neva. «Pa pravijo, da to ni moška lastnost!» «Če bi ne bil vaš prijatelj, bi me ne zanimalo,» se brani Golja: «tako pa!» «Oho! Kaj pa pomeni to? Pa ne, da bi bila kar ... ljubosumnost?» Neva zapreti Gol ji s prstom, potem pa nadaljuje: «Očetov znanec je, nekak družabnik. Odkod je prišel, še zdaj nihče prav ne ve. Baje je nekje od Piave. Tam je bil menda z najemniškimi vojskami. Pa tudi na Cipru in v Carigradu je živel. Govorili so, da je bil tam obogatel. Ko je prišel v Benetke, si je znal pridobiti zvez in tudi zaupanja.» «Kdaj se je seznanil z vami?» vprašuje Golja. «Kmalu bo dve leti, odkar se pozna z očetom. Ponudil se je, da mu preskrbi ladij za prevoz, ko ni bilo mogoče dobiti dovolj bro- dov radi naraščanja korzarske nevarnosti. Oče je pristal in stvar se je posrečila, prevoz blaga se je izvršil gladko, in to pod osebnim vodstvom Loredanovim. Oče pa se je bil tedaj uveril, da je našel moža, kakršnega potrebuje.» «Iz vojaka je postal podjetnik in trgovec?» se čudi Golja. «Ne- navadna pot!» «Da, nevsakdanja preteklost! A šele zdaj prihaja na dan. Oče se je prenaglil, ko ga je bil sprejel v hišo. Storil je to, ker se je Loredan s srečo in uspehom loteval nevarnih podjetij. Bil je včasi potreben, zato mu je prezrl napake in slabosti. Toda, če je prišel v hišo kot posredovalec, je naposled začel nastopati kot nekak soudeleženec pri očetovih poslih, pogosto tudi brezobzirno, da, celo predrzno.» «Torej je res, da mu več ne zaupate ?» pravi Golja, ki se mu ne zdi v skladu, kar je patricijka govorila Loredanu v obraz. «Kakšno vprašanje! Ali ne vidite razlike med tem človekom in Mocenigovo hišo?» «Vidim jo,» pravi Golja kratko in razume, da patricijki ni ljubo njegovo prikrito očitanje. Čuti tudi dekletov ponos, a zato tem manj razume, da sta z Loredanom govorila o izletu. Ali bi to 207 omenil? se vpraša sam, a se tudi že spomni, da patricijka ni hotela ničesar odgovoriti ter se je izgovorila na slikarja. «Kako pa je prav za prav z najetjem ladij ?» vpraša po kratkem premolku, kar je hotel že prej omeniti, a mu Neva ni pustila; «ali ni stvar še vse drugačna, kakor jo je opisoval Loredan?> «Odkod veste to? Že prej ste nekaj omenili in iznenadilo me je. Kaj ste prav za prav čuli?» «0 velikih spletkah radi dobičkov. Baje prav umazane reči!» «Kaj natančnejšega?» hoče vse hkrati vedeti patricijka. «0 kom se je govorilo? O mojem očetu?» «Nič natančnejšega ne vem.» «Pa kdo vam je povedal?» vprašuje patricijka. «Morda Ven- dramin?» «Ne. Le mimogrede sem čul,» se skriva Golja, «med mornarji!» «Torej ne veste kaj več?» «Ničesar več!» pravi Golja, patricijka pa umolkne in se zamisli. «Ali govorite resnico?» vpraša spet. «Ali ni bil Vendramin, ki vam je pripovedoval? Zabičal vam je, da ne izdaste, ali ne?» «Že dolgo ga nisem videl,» se izgovarja Golja, čudeč se Nevini nezaupljivosti. «Ali so to tako važne reči?» vpraša naposled patricijko. «Pustimo!» pravi ta. «Umazano je, kar se godi. Vidi se, da smo v Benetkah!» — Polagoma se solnce niža, sence balustrad in palmet se raztezajo vedno dalje po terasi in prvi hlad dahne iz nižin. Neva se tesneje ovije v lahko oblačilo. «Vendar je le čutiti, da prihaja jesen5» pravi Golji. «Hlad se oglaša proti večeru.» «Malo ste oblečeni, prehladili se boste!» opominja Just. «Preveč skrbite!» pravi Neva ter se smehlja. «Južno kri imam, dubrovniško, in ta je topla. Ali se hočete prepričati ?» Od daleč mu ponuja levico, dviga jo, da se umika ohlapni rokav in da se pokaže vsa lepota fino oblikovane nadlahtnice. Golja se zavzame, nato pa se skloni, prime roko in poljubi bele prste, ki jih patricijka ne odtegne. «Ali me imate kaj radi?» šepeta Neva, kakor bi se hotela šaliti z mladcem. Ta pa pade na kolena, objame dekle ter jo poljubi na ustna. V tem trenutku je zagorel v njem vroč plamen. Toda patricijka se je naglo izvila iz objema in Golja je začutil iz njenih odločnih kretenj, da je zagrešil nekaj, česar ne bi bil smel. Vstal je in ni vedel, kaj naj stori. Tudi dekle se je dvignilo ter ga gledalo strogo in očitajoče. 208 «Kako si upate ?» je dejala. «Ali ne veste, da je nevarna vaša drznost ?» «Oprostite mi!» je prosil Golja, ne da bi vedel, kaj naj reče, da bi se opravičil. «Ogenj, ki ni gorel ?» je z dvignjeno glavo očitala ponosna patri-cijka ter merila zmedenega mladca. «Saj še ne vem, kdo ste! Saj še ne vem, kakšno življenje je za vami! Varujte se, če vam je glava draga!» «Oprostite mi!» ponavlja Golja in žal mu je, da se je spozabil. «Ali mi morete oprostiti?» Patricijka vzame tančico ter si jo vrže čez rame, a ne reče ničesar. Preko beneških streh se ozre, dolgo blodi njen pogled, kakor bi nečesa iskal, Golji pa se zdi, da Kje mrzla strogost od te molčeče, visoke postave. Tiho stoji poleg patricijke. Čuti, da se nekaj godi, česar ne more ta trenutek presoditi in doumeti. Ko se Neva spet ozre na Goljo, je njen pogled oster in njena beseda odločna: «Preizkušala vas bom, ko niti slutili ne boste. Takrat zvem, kdo ste!» Roko mu poda, a se je Golja komaj upa dotakniti z ustnami. IX. Po beli cesti proti Trevisu so se dvigali oblaki prahu. Šest konj je letelo po ravnini, šest spočitih, lepih živali — šest ptic. Oktobrsko solnce je sijalo, kakor da je prva pomlad, in družba se je kopala v njegovi radosti, šalila se je, se smejala in vzklikala. «V Trevisu se ustavimo,» je odločala Neva, zakaj bil je to izlet, ki so ga že več časa pripravljali. «Ako hočemo do Monte-belune, se moramo izdatno odpočiti!» «Saj ne gremo tako daleč,» ugovarja visok jezdec izrazitega, temnega obraza, z močno, pristriženo brado, živih oči in z lasmi, ki so se kodrili in silili nekam od glave. «Kdo toži, da je predaleč?» se posmehuje Nevina prijateljica Anita, vitka kot jelka. «Arhitekt Sguri,» odgovarja Mocenigova. «On, ki sicer nima nikjer miru, pa če bi ga pripeli na verigo! Včeraj še v Rimu, danes v Benetkah, jutri preko Alp — pa mu je predaleč kraj, ki bi ga z roko dosegel!» «Preblizu je!» zavrača arhitekt. «In predolgočasen tudi. Tako gnezdo!» «Nam je do ježe! Da se spet enkrat do kraja izdivjamob meni Anita in skuša prehiteti arhitekta. 14 209 «Nam pa do zabave,» pravi ta in izpodbode konja, da odskoči kakor divji. «Kdo bo jezdil po tej prašni cesti, ko je na obeh straneh nebeških trat in polja!» «Pritožite se pri slikarju, ne pri meni! Miroseo je določil, kako in kaj.» Arhitekt je zaplesal s konjem in počakal slikarja, zastavnega moža kakih pet in trideset let, ki je jahal zadaj z dvema gospicama. «Ali res nameravaš danes zavzeti Monte-beluno?» ga nagovori posmehljivo, božajoč konja, ki se nekaj plaši. «Tak je načrt,» pravi Miroseo, rojak Mocenigove žene, ki mu je zibelka tekla v Dubrovniku. «Sam si se strinjal. Ali si se morda premislil ?» «Nič ni romantično, požirati te oblake prahu5» se spotika Sguri in zadržuje prijatelja. «Čuj!» pravi. «Obiščimo Ghisija! Uro daleč od Trevisa ima svojo lepo Eremitažo!» «Ghisija?» premišlja slikar. «Starega humanista? Saj ga ne dobiš na svetlo izmed njegovih omar, polic in knjig!» «Še vedno je razposajen, četudi že davno več ne grize! Videl boš, kako poželjivo se mu bodo svetile oči, ko zagleda — naša dekleta!» «Preveč nas je, da bi mu tako iznenada padli v Eremitažo,» meni slikar. «Premalo! Nikdar mu ni bilo dovolj družbe, pravijo, in še zdaj je vesel, če mu jo kdo zanese v njegovo samoto.» Slikar ni odvrnil ničesar, temveč pognal spet konja za gospicama in pustil arhitekta samega zadaj. Mesto se je razgrnilo pred njimi in izmed prvih hiš se jim je pognal naproti jezdec, ki ga je bilo po visoki postavi že iz dalje lahko razločiti. Golja je bil, poslan nekoliko naprej, da bi uredil vse potrebno za oddih. Imel je popolnoma novo jahalno obleko in samozavestno je brzdal konja. Videlo se je, da se naglo uživlja v novo ozračje, in nihče ne bi slutil, da je bil ta brhki častnik še nedavno navaden vojak. Pridružil se je Nevi, da sta jezdila vštric, ter ji je pripovedoval, katera mesta ob Padu in gor ob Adiži je imel priliko videti že kot bojevnik. Kmalu so prišli v Treviso. Odpočili so se in okrepčali/ Koj nato pa je arhitekt spet pričel priganjati, naj bi krenili kar h Ghisiju in nikamor drugam. Toda naletel je na gluha ušesa; Neva se ni hotela ukloniti. «Kaj nam mari Ghisi in njegova Eremitaža!» je ugovarjala. «Danes je naš dan, danes ne delamo obiskov!» 21Q Pa tudi Sguri ni odjenjal. Ko ni mogel vseh, je pridobil slikarja vsaj toliko, da pohitita do starega eremita sama. To bi bilo mogoče v Času, ko drugi počivajo, se je opravičeval. Če bi pa družba prej odšla, jih bosta v diru dohitela. Tako sta odšla vzlic ugovorom in očitkom. Treviški zvonovi so že davno odpeli poldne, a obeh jezdecev ni hotelo biti od nikoder. Družba se je dvignila, zasedla konje in oddirjala v popoldanskem solncu po cesti proti severu. Golja je bil zdaj sam s štirimi gospicami. Kakor razposajeni otroci so se včasi spustili v dir po beli, gladki cesti, nagajali si, potem pa spet postajali in gledali, če že prihajata Sguri in Miroseo. «Kdo je Ghisi?» je popraševal Golja, ki še ni bil čul tega imena. «Vse Benetke ga poznajo, le vi ne!» se je hudomušno smejala Anita. «Pa ne zaradi njegove latinščine in grščine!» «Radi česa pa?» hoče vedeti Golja, da se mu vsa dekleta začno smejati. «Uganite!» ga dražijo. «Radi Eremitaže gotovo!» meni Golja. «Lep čudak mora biti!» «Saj je bival v Benetkah v svoji palači,» ga zavrača Neva. «Šele zdaj na starost se je preselil na deželo. S solncem in gozdnim zrakom bi si rad podaljšal življenje.» «Dovolj je živel, lahko bi sklenil račune!» pravi ena izmed gospic. «Kaj še!» se oglasi Anita. «Še danes, z vsemi svojimi leti se spretne je kot vsak mlad fant suče okrog žensk!» «Saj se lahko,» zavrača Golja, «ko se tudi starih ne branite!» «Ghisija bi še mladega ne marala!» pravi Neva. «Taka nesnaga!» «0, Eremitaža bi znala povedati kaj iz nekdanjih dni!» de Anita. «Ali vas nič ne zanima, Golja ?» draži častnika. «Saj mi itak ničesar ne poveste!» «Včasi, ko je bil Ghisi še čvrst, je imel tod lov,» pripoveduje Anita ter se hihita. «Prav posebno divjačino so lovili in vsi mladi beneški patriciji so pomagali. Marsikak zlat dukat se je tedaj potočil. Ali res niste nikdar nič culi o teh slovitih lovih ?» «Nič mi ni znano,» odgovarja Golja resno. «Baje je hotel humanist Ghisi posnemati stare Grke in njih ljubezenske praznike,» se zabava Anita z nevednim mladcem. Toda Gol ji se posveti. Pogleda Anito in jo zavrne: «Mislim, da mu ni bilo treba hoditi zato semkaj. Lahko bi bil ostal kar v Benetkah!» «Kaj pa mislite?» nagaja Anita. «V Benetkah je mnogo veselih lepotic!» 14*-, 211 «Umetno lepih,» zavrača dekle. «Tu pa je pristna, sveža lepota —• kakor rosa! In humanist je bil dovolj učen, da je to vedel, in njegovi učenci tudi.» Anita se smeje in dekleta ž njo. Goljo gledajo, in videti je, kakor bi se bolj njemu smejale kot Ghisiju. «Simpatičen mož,» pravi Just, «zelo simpatičen mladim dekletom! Če je prav nekoliko star in grd, nič ne de! Da le nosi hlače!» «Zopern je!» se vmeša Neva in se strese, kakor da se ji gnusi. «Kakor se vzame,» ugovarja Golja; «okusi so različni!» «Saj je bil včasi mlad. In ko je bil mlad, je bil lep,» zavrača Anita, ki se ne da ugnati. «Če ne bi mlade kmetice tega vedele, ne bi bile silile v Eremitažo!» «Dukati dišijo vsem, še danes,» odbija Golja, ki mu postaja razgovor neprijeten. Konja ustavlja in se ozira, kje bi neki bila Sguri in Miroseo. Dekleta pa jezdijo same dalje. Ko se Just spet požene za njimi, so že daleč spredaj. Cesta se zapira, od obeh strani se dvigajo smreke in se raztezajo v globok gozd. A še preden dohiti Golja jahalke, se zgodi nekaj nepričakovanega. Izmed drevja plane bliskoma več mož nad dekleta, da prestrašene zavrisnejo. Zakrinkani so in opravljeni kot razbojniki. Že drže konje za uzde, že prepričujejo z odločnimi besedami dekleta, da je vsak odpor zaman. Golja strmi, a dasi je sam, spodbode konja in zdirja na pomoč. Toda kakor da so napadalci mislili tudi na to, mu koraka po cesti naproti razbojnik, dviga roko in glasno svari pred nepremišljenostjo. Golja ne ve, kaj naj pomeni vse to. Dekleta že nič več ne vpijejo, smejejo se in puste, da jih napadalci prenašajo na svoje konje. Čim bolj pa se smejejo, tem bolj groze razbojniki. «Golja, rešite nas!» kliče Neva. «Ne morem!» odgovarja Just, ki ga zadržuje zakrinkan neznanec z lepo pristriženo brado — arhitekt Sguri. «Ni je moči, da bi vas rešila,» zatrjuje odločno arhitekt; izgubljene ste v naših pesteh!» Vsa družba zavije v gozd: dekleta in njih spremljevalci, od katerih sta slikar in arhitekt prelevljena v tolovaja, ter še troje moških, od katerih je eden sam Ghisi, stari samotar. Majhen je in okrogel, ves obrit, le lase nosi dolge, da se mu vsipljejo po tilniku. Široko sedi na konju in kaže pot, dokler se skozi drevje ne pokaže graščina, njegova Eremitaža. «Ni mi dano, da bi ugrabljene Sabinke peljal na svoj dom,» pravi z narejeno žalostjo; «na Romulov ukaz jim pripravimo mehko domovanje tu na mahu.» 212 Komaj poskačejo s konj, že prinaša služinčad mrzlih jedil, sladčic in vina, pa tudi raznobarvnih preprog, na katere poseda družba. «Kdo pa je Romul?» hoče vedeti Anita, ko se dekleta muzajo in spogledujejo. «Nisem jaz,» pravi Ghisi, «res ne! Prestar sem že. Tale tukaj je!» In kaže arhitekta. «Pa bi rad bil, da bi kradel Sabinke!» se mu smeje Sguri. «Kar naravnost povej!» «Ne morem reči, da bi se kesal,» odgovarja Ghisi, «nisem ničesar zamudil ob svojem času.» «Stari časi, dobri časi!» se zabava Anita. «Povejte, ali ste tedaj hudo ropali Sabinke?» «Ni bilo treba, Sabinke so bile take kakor dandanes: kakor muhe v med so nam padale v pest!» «Zapišite si za uho!» se smeje Golja Aniti in družbi ž njim. «Mislim, da ste lahko brez skrbi,» ugovarja Anita Ghisi ju; «no-bena več vam ne pade v naročje!» «Ne vem, gospica,» se muza starec, «Sabinke je treba poznati: odkar stoji Rim, so vedno enake, in Ghisi ima še vedno graščine in gozde in polja, čeprav nima več zob.» Družba se je gostila in prilivala, Ghisi pa je skrbel za zabavo, saj so ga dekleta venomer spraševala. Ogledovale so ga kakor posebno čudo ter se skrivaj nasmihale druga drugi. Starcu to ni ušlo, a ni jim zameril. «Lepe stvari ste morale čuti o meni,» je dejal naposled naravnost. «Z mirno vestjo pa rečem, da ni prav vse do zadnje pičice prišlo ljudem na ušesa, kar sem doživel.» «Kar ste jih okrožili, ste hoteli reči,» mu pade Anita v besedo. «Torej — kar smo jih okrožili. Kako sem Diano rešil iz Herme-sovih rok, ali bolje: Hermesa iz Dianinih, tega nisem povedal vsakomur.» «To pa ni vaš greh!» prigovarja Anita. «Kaj svojih povejte!» «E, bil je tudi moj, pa naj bo pokopan! Star sem že, res, in stara kri se ne ogreje več tudi pri najbolj vročem ognju, ali izpovedovanje naj še čaka! Toda sitno pa je le bilo takrat, prokleto sitno, in sam Boccaccio ni take uganil in razvozlal!» «Povejte nam kaj lepega,» prosijo dekleta, «kaj resničnega!» «Povejte nam kaj lepega,» oponaša Sguri, «kaj o pohujšanih angelih, kaj o devicah, ki niso bile device, kaj o ...» Arhitekt ni mogel končati, Anita ga je z obema rokama objela čez usta in mu grozila. «Aha!» pravi Miroseo. «Tvoja črna brada ji je všeč! Poskuša, kako žgače!» 213 Anita izpusti arhitekta, da bi se vrgla na Mirosea, pa ga že ena izmed gospic od zadaj objame in mu pokrije usta, da ne more govoriti. «Ha, ha, tako je prav!» se grohota Sguri. «Ne besede, dejanja veljajo! Zdaj vidimo, katera te ima rada. Ne čaka, da prideš ponjo, kar sama te vzame! Dobro, da je še svetlo, da ni še mrak!» «Res je,» pravi Ghisi, «o prvem mraku doživimo stvari, ki jih še klasiki ne poznajo: Rop Rimljanov! Ognja sem vam nalil v žile! Ali veste, kako vino imamo? Castelli romani, jasna gospoda!» «Dovolite, da dvignem čašo!» se oglasi Miroseo. «Dovolite, da iz-pregovorim besedo!» «Si jo že!» ga ustavi Ghisi. «Ni prava!» odgovarja slikar. «Zeus je prišel k Veneri v podobi zlatega dežja...» «Nikakor ne!» se otresa Miroseo. «Če je prišel v podobi zlatih dukatov k lepi boginji, je dobro vedel, zakaj.» «Bil je fin psiholog,» pripomni Sguri. «Prišel je,» nadaljuje slikar, «in rodil se je . . .» «Ghisi!» se naglo vmeša stari humanist. «Da, natančno tako,» nadaljuje slikar med bučnim smehom vse družbe. «Sicer si ne bi znali razlagati, odkod Ghisijeva ljubezen za olimpijska čudesa, za bogove, za velika dela, klasike in predvsem za lepoto — gotovo več vredno od lepote bogov in vsega Olimpa — za lepoto.. . človečice.» «Pojasni, kaj misliš s to človečico!» zahteva arhitekt. «Ti sam dobro veš,» pravi Miroseo, «in naš prijatelj Ghisi tudi. Edina škoda, da more danes to lepoto občudovati le bolj platonsko.» «To je razžaljen je, kruto razžaljenje!» ugovarja Sguri in vstane med splošnim smehom. «Takih napitnic ne dovoljujemo! Da takoj prekličeš!» «Nisem žalil, prosim!» se brani slikar. «Danes, sem dejal, prosim: danes! Dovolj jasno!» Anita pa ga naglo napade: «Čujte, gospod Miroseo! Kaj pa mislite o nas?» «Mislim si lahko, kar hočem, gospica! Glavno je, da dostojno govorim o vas. In to sem storil, še več, poklon sem napravil radi lepote, upravičen poklon! Naj bo Ghisi sodnik v vsej stvari, naj sodi on!» «Prav!» se oglasi Ghisi ter se postavi v sredo. Ozre se po vseh in spregovori: «Ali je govornik izustil umazano besedo, neprimerno v družbi, in ki bi je pravi vitez ne smel izustiti ?» «Ni je izustil!» se oglasi družba krepko. 214 «Ali se je izrazil nerodno in proti pravilom dostojnosti ?» «Nikakor neb vpije družba. «Ali je govoril dvoumno, da si človek lahko to in ono misli?» «Da, da!» odmeva v zboru. «Kriv jeb «Ni kriv!» odgovarja starec. «Pravi kavalir rad dvoumno govori in prava dama ga rada posluša. Zato je tak govor na mestu in predpisi o dostojnosti ga posebno priporočajo.» «Vas je razžalil!» ugovarja Anita. «Niti tega neb zavrne Ghisi. «Danes občudujem lepoto platonsko!» «Saj ni bilo takob se oglašajo dekleta. «Saj je bilo drugače!» «Danes in na vse večne časeb se vmeša naglo slikar, in družba plane v smeh. «Dovolite, prosim, da končam! Dvigam to čašo ognjenega soka iz rimskih graščin in napivam staremu, zaslužnemu levu, ki si je — žal, prezgodaj — obrusil kraljevske kremplje in porval junaške zobe. Evviva Ghisi!» Vsa družba se dvigne in zapoje napitnico. Pojo glasno, da odmeva v gozd, in dekleta dviga ritem vesele pesmi, da se graciozno gibljejo. «Evviva!» ponovi Miroseo, zažene čašo po travi in objame Anito čez pas. Tudi drugi ga posnemajo in še sam Ghisi se razgreje. Toda dekle, ki jo hoče starec objeti, zakriči in zbeži. Trenutek Ghisi obstane, potem pa se požene za njo. «Teci, levb kriči arhitekt in se tolče po kolenih od smeha. «Primi jo, zebro, da ti ne uideb Vsa družba se grohota in prične ploskati. V tem se pa pokaže izmed smrečja Ghisijev služabnik ter naznani družbi, da bi nekdo rad govoril s patricijko Mocenigovo. «Z menoj?» vpraša Neva iznenadena. «Z vamib se pokloni služabnik. «Nestrpno vas pričakuje v graščini!» Patricijka pobledi, nekoliko pomišlja, potem naglo odide s služabnikom. «Da le ni kaka nesreča!» se zavzame Golja, toda družba se ne meni za opazko. Vsi zrejo starca, ki se vrača zasopel — dekle se mu ni dalo ujeti. «Kaj pa je?» vprašuje Ghisi. «Kdo je prišel?» Družbi je vse drugo mari. «Prekratke noge imaš, levb se smeje starcu arhitekt. «Volja je dobra, a meso je slabo!» meni Miroseo. «Vidite, da se vam nobena več ne da ujeti!» očita Anita zmagoslavno. 215 Starec pa namigne spet strežaju, naj nalije čase. Visoko dvigne svojo in pravi: «Pijemo na zdravje ženske kreposti! Dobro, da sem živel v času, ko je še ni bilo toliko!» «Za vraga ne prizna, da je star!» očita arhitekt. «Saj bomo vsi nekega dne! Zato pa raje izpraznimo čase, dokler je še čas!» Družba pije in je vedno živahnejša, močno vino stopa v žile in v glavo. Pojo, smejejo se, šale padajo in so vedno drznejše. Golja sam postaja glasen in spremlja Anito, ki že spet napada s svojimi dvoumnimi opazkami. Zdi se, da nalašč zažiga slo in da sama uživa pri tem. Stari Ghisi se sili v njeno bližino vzlic vsem njenim pikrim besedam. «Pobožati vas bom vendarle smel, golobičica sladka,» se ji vsiljuje in gladi njen razgaljeni laket. Ves njegov obraz se spreminja, naslada se spenja čezenj in ga pači. «Tegale posnemajte!» vpije Sguri, ki opazi starčevo počenjanje in kaže nanj. Ghisija pa nič ne moti. Družba je razigrana in ji niti ni mari, ko se naposled vrne Moče-nigova. Edini Golja vidi, da je razburjena, dasi se skuša potajiti. K njej gre in pozveduje, kaj je neki tako nenavadnega, da so jo iskali. «Tu ni mesto, da bi vam pripovedovala!» se patricijka zlovoljno obregne, da je Golja mahoma trezen. «Oprostite,» pravi, «da se vtikam v stvari, ki mi niso mari!» «Potrpite, povedala vam bom pozneje!» popravlja Neva, ko vidi, da je užalila mladca. «Razburilo me je, nikdar ne bi bila pričakovala tolike drznosti. Toda, kaj je z družbo?» Patricijka gleda dekleta, ki se smejejo kakor nora, gleda moške, ki polivajo vino in kričijo. «Ali naj se tako konča današnji izlet?» vprašuje družbo. «Ali ne mislite danes domov ?» «Prezgodaj je, veliko prezgodaj!» odgovarja Miroseo. « Jahali bomo v mesečini,» pravi Anita. «Počakajmo, da doživimo ,rop Rimljanov'!» «Kakor hočete,» pravi Mocenigova hči; «če mislite prenočiti v Eremitaži, jaz tega ne nameravam!» «Saj se še ne mudi!» prigovarjajo dekleta. «Potrpite še nekoliko!» Patricijka ne reče ničesar, le do bližnjih smrek gre, kakor da ji ne prija v taki družbi. Od daleč opazuje veseljake, Golja pa se odpravi k njej in jo izprašuje, kaj neki misli. «Še malo počakam,» pravi Neva mračno, «potem se vzdignem. Tu nimam ničesar več iskati. Pojdete z menoj?» «Kamorkoli!» odgovori Golja. 216 Stala sta pod smrekami in patricijka se je spotikala nad počenja-njem družbe. Obsojala je, da so se tako opili, ter dolžila Ghisija, češ, da je pijanec in da še druge zavaja v pijančevanje. «Ghisi vam je zopern, vidim,» pravi Golja. «A veseljaku ni mogoče tako zameriti kot drugim!» «Dobro ga poznam, nisem danes prvič tukaj! Njegovo veseljaštvo je tako, da postane naposled vedno ogabno.» Golja se spomni, da je hotela patricijka naravnost v Monte-beluno. Zdaj se mu dozdeva, da odstira zagrinjalo. Tudi nikake prisrčnosti ni bil opazil med patricijko in Ghisijem, mrzla sta si ostala ves čas, dasi je bila vsa družba vesela. «Pa zajašimo konje!» pravi Nevi. «Čim več bo družba pila, tem težje jih bo spraviti odtod!» «Vse kaže, da utegnejo ostati čez noč v Eremitaži. Stari pohotnež bi to tudi rad dosegel, v krvi mu je. Ako jih sedaj ne vzdignemo, ne bodo kmalu več vedeli, kaj počenjajo. Poskusiva!» Patricijka s vrne k družbi, ki v grohotu pripravlja Bachusov sprevod. Ghisi sam hoče biti Bachus in skuša pridobiti Anito za Venero. «Ne s takim bogom!» zavrača Anita. «Ali nisem lep?» se vsaja Ghisi. «Kako naj bo lep bog pijancev? Še nikdar ni bil! In če bi bil, ni več pravi Bachus!» Patricijka stopi v sredo mednje in pove kratko in odločno, ne da bi se menila za Ghisijevo kričanje: «Čas je, da odidemo. Pred polnočjo ne bomo v Benetkah, če vso pot dirjamo. Kdor se pridruži, naj se požuri! Moj konj je pripravljen.» Vsa družba se glasno upira. «Kakor vam drago!» pravi Neva, gre h konju ter ga zajaše. Glasno vošči dobro zabavo vsem in zasuče konja. Tudi Golja se vzpne na svojega belca, nato pa kreneta po gozdni poti na cesto. Še kličejo za njima, a Mocenigova vzpodbode konja ter se požene v dir, do tonejo klici družbe v temno gozdno drevje. «Vem,» pravi patricijka, «Če se pred mrakom ne odločijo na pot, bodo nocoj orgije v Eremitaži. Potem jih bo pa glava bolela po njih!» «Ali so te gospfce tako pokvarjene?» vpraša Golja. «Kaj to pomenja: pokvarjene?>J zahteva patricijka pojasnila, z glasom, da mine Justa veselje do izpraševanja in da umolkne. Neva pa pripomni, da bo morda vendar še kdo prijezdil za njima. Prispela sta na cesto in mrak je začel padati. Še je žarelo nebo nekje doli, daleč v padski ravnini, a bil je le ozek rdeč pas prav 217 tik nad zemljo in se je naglo krčil. Ž njim je izginjal zadnji od-svit iz ozračja in hlad je vel nekje od severa. Kot bela črta je držala cesta v vstajajoče noč. «Ali vam je hladno ?» je vprašal Golja Nevo ter pognal konja, da sta jezdila vštric. «Ogrnite se z mojim suknjičem!» «Preveč ste postrežljivib pravi patricijka in lahko pokašljuje. «Ni mi hladno!» Molče jezdita, enakomerno, in peketanje kopit se odbija iz gozda, dokler se naposled ne odpre široka ravan daleč na obe strani. Jesenska polja ginejo v noč, le njih veliki mir sega iz vlažne zemlje v hlad teme. «Kako sama sva!» izpregovori Just zavzet, ko ga tiho objame vsa skrivnost jesenske noči. «Kako različna je ta pot od jutranje!» «Ali ni lepše sedaj?» vpraša Neva. «Tako blizu sem vam, kakor vam nisem bil še nikoli,» odgovori Golja. «Tako mehak postane človek, ko ga objame noč na samotni poti! Vse polno mehkobe je srce!» Neva molči, da se Golja nehote ozre v nje obraz. Ali jo teži ono nenadno sporočilo v Eremitaži? A patricijka nenadoma izpregovori: «Ali je res, kar ste dejali? Ali ni vse samo prevara? Ali si človek ne pričara nekaj v srce, o čemer misli, da je vzkliko kot tiha jesenska cvetka iz lastne moči?» «Človek ni gospodar svojih čuvstev,» odgovarja Golja; «pre-magajo ga, kadar misli, da je najmočnejši.» «Rekli ste, da ste mi blizu,» povzame spet patricijka po kratkem premolku, «in komaj bi vzdvomila, da ni res, kar govorite. Vendar, če bi stopil zdaj kdo k vam in bi vam dejal, da ste smešni s svojo čuvstvenostjo, ali se je ne bi naglo otresli ?» «Ne!» pravi Golja trdno. «Zavrnil bi tistega, ki bi me hotel smešiti!» «Pa če bi vam dejal, da se varate... v meni? Ali vas ne bi takoj minilo ?» - Golja molči, beseda patricijke ga je iznenadila. «Vidite,» pravi Mocenigova hči, «vidite, kako malo ste ... gospodar svojih čuvstev! Vsakdo vam jih lahko vodi, vsakemu podleže jo.» «Ni res!» ugovarja Just. «Če bi mi vi sami rekli, da se varam, ne bi vam verjel, dokler vas vidim tu, dokler mi vaša bližina govori drugače!» «Veste, kdo me je iskal pri Ghisiju?^ se patricijka naenkrat odpre. «Loredan! Ali se ga spominjate?» 218 «Slutil sem,» pravi Golja. «Slutili ste?» se začudi Mocenigova. «Kako to?» «Ker ga ni bilo na izlet!» «Vabili ga niso in radi tega se je skušal znesti nad menoj. Očital mi je in kipel od jeze. Tudi po vas je vprašal. Hotel je vedeti, če ste zraven.» «Po meni?» se zavzame Golja. «Čemu to?» «Lahko si mislim!» pravi Neva. «Ni prvič, da je pridrvel za menoj. Načrte si je delal, a naposled je sprevidel, da zida gradove v oblake. Zdaj se ruši, pri Mocenigu in — pri meni.» «Zanašal se je... na vas?» osupne Golja. «Da. To je eden izmed tistih, ki mislijo, da dosežejo s svojo voljo vse, tudi reči, ki niso mogoče.» «In vi se mu niste smejali v obraz, danes? Vi ste se razburili?» «Kdo se ne bi, če imaš opraviti z nesramnim človekom?» Golja molči, trenutek, potem pa ga hkrati popade smeh. «Torej ljubosumen je zdaj?» pravi v grohotu. «Name ljubosumen? O, ta je pa lepa!» «Ni tako smešno!» ga zavrača patricijka. «Ta človek je zmožen priti nad vas, ko se ga najmanj nadejate!» «0, naj le pride, naj le pride!» se smeje Golja. «Če kaj hoče, se lahko vsak čas zglasi! Prav veselilo bi me, če bi imel priliko, da se pomenim ž njim!» «Počasi, prijateljb ga ustavlja patricijka. «To je silen prevejanec in dobro se ga, je čuvati, če ima človek opravka ž njim.» «Sprejel ga bom dostojno, tako, kakor je treba tako odličnega gosta,» se posmehuje Golja. «Drugič ga ne bo več k meni!» «Kaj pa, če pride kot vaš prijatelj? Kot človek, ki vam hoče dobro, ki vas želi poučiti? Povedati vam stvari, ki vam še niso znane ?» vprašuje patricijka. «Ali ni to navaden pustolovec in slepar?» se zavzame Golja. «Ali ve kdo kaj gotovega o njegovi preteklosti? Mislim, da je s takim človekom kratek opravek!» Neva pridrži konja in ukaže spremljevalcu, naj ustavi. Ozre se nazaj in prisluhne. «Ali čujete peketanje konj?^> ga vpraša nato. «Menda so se vendar odločili.» Golja posluša. Peketanje se bliža, zdaj zdaj se razloči, da gredo živali v skok. «Dvoje konj je razločiti,» pravi Nevi. «Mudi se jim!» «To niso naši,» odgovori patricijka. «Dekleta ne morejo drveti tako!» 219 Peketanje je vedno jasnejše, konja hitita z vso silo, kakor bi zasledovali koga. Le še kratek čas, in iz noči se dvigneta obrisa dveh jezdecev. «Loredan bo to,» pravi patricijka, «ljubosumje ga podi! Pojdiva kar dalje!» «Ali ga ne bi raje počakala?» se obotavlja Golja, ki se mu zdi Loredanov dir kakor izzivanje. Patricijka ne odgovori, marveč okrene konja ter ga požene. Nerad se ji Golja pridruži, a v tem se oglasi za njima rezek krik: Alto la! Kakor bi ga nekaj pičilo, se Golja spet obrne ter se zadrvi zasledovalcema naproti. «Kdo prihaja tam?» zakliče razburjen. «Kdo ima pravico ustavljati popotnike na cesti ?» «Kdo ste?» vprašuje prvi jezdec, ki je že čisto blizu. «To vam ni nič mari!» vpije Golja, ki se mu glas zdi znan. «Takoj boste povedali!» preti drugi jezdec, da Golja nehote zgrabi za meč. «Banditi napadajo tako!» vpije ogorčen, pripravljen, da se spopade z obema nasprotnikoma. Kri mu vre v žilah, mišice se pnejo. Z levico ustavi konja, pribije ga na cesto, da strepeta, z desno izdere meč. «Naj se mi varuje, kdor hoče preblizu!» zagrozi prvemu jezdecu, da ta mahoma pridrži konja. Trenutek je molk, pa samo trenutek, «Spoznal sem ga,» vzklikne nenadno nasprotnik, in Golja spozna Loredana. «Kar poženiva dalje!» «Ali je pravi ?» vprašuje drugi jezdec. «Ali ste tega iskali?» «Poznava se,» odgovarja Loredan, «mislim, da se poznava! Za vraga imajo ljudje slabe živce,» mrmra, kakor da se opravičuje; «ne znajo ti govoriti drugače nego z mečem!» Naglo okrene konja, da bi jezdil dalje, a Golja mu zastavi pot. «Vi ste Loredan, kaj?» ga vpraša iznenaden radi besed, o katerih ne ve, ali so nesramne, ali naj jih smatra za opravičbo. «In ona tam doli,» odgovarja Loredan tišje, kakor bi namigoval na skrivnost, «ona je lepa Neva, kaj? Hči enega najbogatejših beneških patricijev, hči edinka, kaj?» Komaj izgovori, že se požene v dir po cesti in za njim se vrže njegov spremljevalec. Nikogar ni več videti v noči, le iz teme se čuje peketanje konj, ki drvita. Golja ne ve, kaj bi storil. A ko še misli, kar se je pravkar godilo, se naenkrat začuje Loredanovo vpitje. Dohitel je bil patricijko ier jo pričel srdito napadati. 220 Golja ni razločil poedinih besed, zakaj Mocenigova je razburjeno odgovarjala in zavračala nasilnika. V Justu je spet vzplamtelo. Divje je spodbodel konja ter se pognal za Loredanom, trdno odločen, da se postavi po robu njegovi nesramnosti, pa če je treba tudi z mečem v roki. Toda Loredan in njegov drug sta menda pazila na to, da ne bi imela opravka z Goljo. Odjezdila sta, kakor hitro sta cula, da se bliža. «Žal mi je, da nisem Loredana s pestjo čez umazana usta!» pravi Just patricijki, ko jo dohiti. «Zdaj šele vidim, kako zvit je ta lopov! Človek nikdar ne ve, ali govori dostojno ali nesramno. Ko sem bil na jasnem, se je nesramnež že odtegnil moji pesti.» «Kaj pa je dejal ?» vpraša patricijka še vsa razburjena. «Kaj je hotel od vas?» «Kaj vem, kaj! Oplašiti me je menda hotel, pa je hitro sprevidel, da ni naletel na pravega! Nazadnje se je sam zbal; pohitel je raje za vami in navalil na vas! Ali ste mu morda očitali zahrbt-nost radi ladij, da je tako hrupel?» «Revež čuti, da bo pri Mocenigovih kmalu odigral, zato skuša s silo preprečiti svoj padec. Pa ga bo na ta način samo pospešil! Prepričal me bo, da je tudi nevaren!» «Bojazljivci niso bili še nikdar nevarni,» omalovažuje Golja. «Saj se je kar umaknil, ko sem mu bil zagrozil, naj se varuje! Kar potuhnil se je!» «Taki utegnejo biti nevarni na svoj način h pravi patricijka. «In so nevarnejši kot drugi b «Morda. Ampak le dotlej, dokler jih ne poznamo.» Golja in Neva sta hitela po cesti ter se dolgo razgovarjala o razburljivem dogodku. Dasi je bila tišina vseokrog njiju, je vendar Golja neprestano prežal, da-li se ne dvigne kje izza obcestja dvoje napadalcev. Ni se bal, a hotel je biti pripravljen. Toda o Loredanu in njegovem spremljevalcu ni nikjer več ne duha ne sluha. Že davno sta patricijka in Golja skozi Treviso, že dolgo hitita skozi čudoviti, neskončni drevored lombardskih topolov, ki drži proti lagunskemu mestu, a nikjer ni nikogar. Tudi družba, ki sta jo bila ostavila pri Ghisiju, ni več došla za njima, ostala je v Eremitaži. Okrog polnoči je bilo, ko je na vzhodu izza morja skrivnostno zagorela ogromna bela obla. Mesec je vzšel in z milo lučjo odgrnil neskončno ravnino na vse strani. Le sredi morja nekje so se tisoči lučk zasenčili ter oddali svoj živi ogenj mesečini. Zato pa so se na daleč raztegnile temne črte beneškega mesta, njegovih zidin, 221 palač in cerkva, kupol in stolpov. Silna obla se je dvignila nad nje in bila kot vesel balonček pod širokim obokom, balonček, ki ob pozni uri sveti razposajeni družbi. Golja in Neva sta tedaj oddala svoja spenjena konja, sedla v gondolo in se v tišini polnočne ure odpeljala proti lagunskemu mestu. Bila sta utrujena od dolge poti, zato je bila mesečna noč toliko tišja vse okrog njiju. (Dalje prihodnjič.) KRIZA SODOBNE KULTURE NIKOLAJ BERDJAJEV III. (Konec.) rvi, najbogatejši in najbujnejši cvet humanizma se je razbohotil v renesansi. Vse, kar je kreativnega v dobi humanizma, se je uveljavilo v duhovnosti renesanse in se lahko imenuje renesansa. Med tem prvim razcvitom se je humanizem povrnil k večnemu viru človeške tvornosti, k antiki. Še sedaj ne moremo verjeti, da izvira vsa kreativnost humanizma v dobi renesanse iz paganskih virov, iz povratka k paganskim virom sredi krščanskega sveta. Tako gledanje je površno in varljivo. Čeprav je bil humanizem prežet z duhovnostjo starih časov, je bil vendarle po svojem bistvu nov pojav moderne, a ne stare zgodovine. Temelji te ustvarjajoče energije so bili v katolicizmu. In vsa velika evropska kultura z latinsko vred je v svojih koreninah krščanska, katoliška kultura. Njene kali so v krščanstvu. Katolicizem sam je bil prežet z duhovnostjo starih časov; prevzel je staro kulturo in jo predelal. Tekom vsega srednjega veka je stara kultura tlela v katolicizmu in katolicizem jo je predal modernim časom. Samo na podlagi tega dejstva je moderni svet mogel sprejeti renesanso. Renesansa ni bila naperjena proti katolicizmu kot reformacija. V katolicizmu vidimo koncentracijo vse človeške tvornosti. Razodel se je v vsej svoji sili za časa razcvita papeštva, saj je katolicizem ustvaril vso veliko kulturo srednjega veka. V tem se je katoliška cerkev vedno razlikovala od pravoslavne. Katolicizem ni samo utiral poti v raj; ustvaril je tudi lepoto in slavo na zemlji. V tem je velika skrivnost, da je njegovo večno stremljenje v nebo in večno življenje že na tem svetu razsipalo lepoto in moč. Asketstvo srednjeveškega katolicizma je bila najlepša priprava ustvarjajoče dobe. Ohranilo in okrepilo je kreativno silo človeka. Bilo je njegova velika šola, v kateri se je njegov duh bodril in bistril. Moderni Evropejec je živel od tega, 222 In v to molčečo simfonijo pogrezni dušo in srce! Sred božjega miru boš, miren, našel še nepoznano pot ter pojdeš blag, opran in veren s tiho ubranostjo odtod. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR X. (Nadaljevanje.) rešlo je nekaj dni, nekaj jesenskih dni, kakršne ima samo jug. Golja je prejel od Neve vabilo, naj pride k njim, in je komaj čakal določenega dne. Tih ponos se mu je naselil v srcu, odkar je smel kot gost v eno najmogočnejših palač v Benetkah. Obenem pa se je veselil, da bo že spet videl svojo prijateljico. Dolgi, silno dolgi so se mu zdeli dnevi brez nje. Pri Mocenigovih je bilo vse razsvetljeno, ko je stopil iz gondole in pohitel v prvo nadstropje. Polno gostov je že sedelo v veliki dvorani, kjer so se vrstile zelene igralne mizice. Povsod igralci, povsod majhne skupine, plemiči in plemkinje, ki so igrale z isto strastjo, z istim ognjem kakor moški. Igrala je sama dona Moce-nigova, igrala je Neva, igrale so njene prijateljice, igrale so patricijke prvih rodbin Serenissime, rodbine Sanudove, Fosca-rinijeve, Negropontejeve in drugih. Ko je prišel Golja, ga je Neva prisrčno sprejela, a se nikakor ni utegnila kaj več razgovarjati ž njim. «Pozneje se bova kaj pomenila», je dejala ter ga peljala k mizi, kjer so pogrešali igralca; sama pa je odšla naglo spet k svoji skupini, kjer so jo že čakali. Dasi bi bilo Golji ljubše, če bi mogel kramljati z Nevo, se je vdal in se lotil igre. Vse Benetke so igrale v teh časih — tudi hazardne igre so bile dovoljene ponekod — in igralne mizice so se naselile povsod. Celo v vežo častitljive cerkve sv. Marka so se vrinile. Edini Mocenigo ni igral ta' večer. Povabil je bil toliko gostov radi posebnega namena in je zdaj hodil od mize do mize. Opazoval je igro, bodril goste in sprejemal še vedno nove. Vsakega je osebno pozdravil, ljubeznivo in prijazno, kakor da so mu vsi enako dragi in prijetni. 258 Če izvzamemo ruskega dramatika Ostrovskega, so bili prvi poizkusi v realistični drami komaj nadobudni. Brez razpravljanja o tem, ali je «reprezentativni» (to je realistični) ali pa «prezen-tativni» (to je zgolj teatralični) način pravi za oder, lahko uver-jeno trdimo, da je postala v Ibsenovih rokah drama mogočen tolmač modernega življenja, gledanega s stališča njegovih višjih vrednot. Oživotvoril je realistično «problemsko» dramo s tem, da ji je dal novo obliko in novo koncepcijo ter jo poglobil celo do simbolične pomembnosti. Shaw, ki je otrok drugačne generacije, je bolj nervozen, bolj nestalen in površen, toda je iz prav tega razloga veliko bolj dostopen. Tu ne gre več za večno nerazrešljivi problem življenja, marveč za prehodne politične in socialne naloge, kakor tudi za kritiko nravi. Zavestno je Shaw po svoji tehniki realist; ker pa njegove paradoksalne teme zahtevajo isto tako paradoksalnih situacij, je njegov realizem baš v iej smeri tako pretiran, da navadno postane nerealen. Zato je Shaw edinstven prav za prav samo v burleski, v satirični burki (farsi), ne glede na to, da so njegove šale cesto bolj premišljene nego neposredne. Shawova dela izgubljajo svoj prejšnji vpliv na mlado generacijo. To se lahko trdi zlasti o onih komedijah na dnevne pojave, ki so preveč navezane na dobo, v kateri so nastale. Težko je reči, kakšna bo sodba bodočnosti v tem oziru, toda eno je gotovo: Shaw bo vedno ugajal nekaterim zgolj razumskim in nekonvencional-nim temperamentom. Prav tako važen za zgodovino moderne drame in običajev bo prešel v potomstvo kot neke vrste Aristofan moderne filistrske buržuazije. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR 12. (Nadaljevanje.) e zgodaj zjutraj se je vojaštvo večinoma vrnilo v vojašnice in na galeje in le šibke straže so ostale na svojih mestih. Sicer je še vedno viselo nekaj v zraku, zakaj novica o aretacijah v Carigradu je razburjala duhove. Benetke so imele že ogromno množico ljudi, ki je videla v takojšnji vojni rešitev vsega zlega, ki je že toliko časa ležalo nad ljudovlado. To število je še vedno naraščalo. Množice so pričakovale čez noč naglih in velikih dogodkov, zato je legla na mesto tišina, kakor bi imel vsak čas udariti vihar na lagune in na njih moč, ki se je vila daleč v Sredozemsko morje in v Orient. 328 Ali — velikih dogodkov ni hotelo biti. Solnce je doseglo zenit in Benetke so se svetile v pokojni svetlobi pozne jeseni. Napetost je polegala in tu in tam so ljudje že obsojali lahkoverneže in razgrajače, ki so prejšnji dan tako nenadno in do skrajnosti razburili mesto. Ko so popoldne izginile še zadnje straže, se je pričelo širiti spoznanje, da se vojna še ne prične, kakor so jo nekateri vroče želeli. Še isti dan se je proti večeru vršil pri Mocenigu važen posvet. Zbrala se je skupina patrici jev, neznatna po številu, a tem silnejša po svoji moči. Bili so to gospodarji prebogate beneške ravnine, katerih volja je veljala povsod, kamorkoli je segla perut beneškega leva. Po vseh morjih so brodile ladje v njih imenu, večina beneških skladišč je bilo napolnjenih ž njih blagom, vse zlato ljudovlade je šlo skozi njih roke. Odločali so v tisoč podjetjih, v tisoč uradih, njih rodbine so sijale skozi stoletja beneške zgodovine. Ti ljudje so vedeli, da jim vojna ne more prinesti velikih koristi. Kakor s tehtnico so tehtali gospodarstvo v ljudovladi in že davno so bili pokupili ogromne zemlje ob Padu in Piavi, saj je bila ta posest zanesljivejša nego trgovina v Levantu. Ti ljudje so vedeli, da hočejo vojno predvsem oni, ki gospodarijo obširnim nasadom in napravam na jugovzhodu, in poleg njih koristolovci, ki so se zadnje čase trumoma dvigali iz vrst navadnih popolanov, kakor so nazivali meščane brez imena in brez sredstev. Posebno te tekmece so mrzili, saj so jim bili nevarni, in najbolj še tedaj, ko so namenoma hoteli priklicati nered v ljudovlado. Kakor stari orli nad dolino, so zdeli nad obstoječim redom in skrbeli, da življenje ne preskoči vsakdanjih tirov. Navadno se niso vmešavali v državne posle, a bedeli so nad njimi, vsak čas pripravljeni, poseči v tok stvari, ako bi se jih hotel kdo dotakniti mimo njih. Bili so brezkrvni čuvarji starega in so trepetali, če bi sveže sape potegnile preko beneških prelivov. Stoletja že je delal državni stroj na ljubo tem rodbinam in stoletja se to ni smelo spremeniti. Kakor hitro pa so se začeli oglašati sunki in se je stroj stresal. kakor da je mrzličen, so postali pozorni, zakaj stroj je bil njihov in njim se je moral pokoriti. Zdaj so stvari postale pereče, in pokazati so hoteli, da so oni gospodarji. Posvet je bil kratek. Njih mnenja se niso križala, kakor se niso nikdar v važnih in usodnih trenutkih. Bila je dvojna nevarnost: da se Serenissima zaplete v vojno in da se zaplete, še preden bo dobro pripravljena nanjo. Skušnje radi kambreške zveze so bile preblizu in prežive, da bi ljudovlada s trudno roko segala po meču, ki ga je šele pred kratkim odložila. Patriciji so se naglo 329 sporazumeli, da je treba z vsemi sredstvi ustaviti vojno gibanje, ki so ga pospeševale temne, skrite sile. Sklenili so to še toliko laže, saj so še med posvetom zvedeli novico, ki jih je silno razburila. Dasi je ves dan potekel mirno, so o mraku napadli in ranili enega izmed članov Sveta desetorice, kar se že leta ni bilo zgodilo. Vojna stranka se je torej posluževala sredstev, kakršnih mesto že dolgo ni videlo. Kdo je ranil svetovalca, se ni moglo dognati, zakaj dogodek se je izvršil bliskovito. Gotovo je bilo le to, da je napadenec hud nasprotnik vojne in stranke, ki jo je zahtevala. Tako so se patriciji pri Mocenigu lahko odločili. Hoteli so pokazati, da ne bo nihče ničesar dosegel proti njim s strahovalnimi sredstvi, obenem pa so nameravali pravočasno ustaviti tak razvoj dogodkov, kakršen je grozil spričo brezobzirnega in nasilnega delovanja vojne stranke. Moceniga pa so pooblastili, da vse pripravi — čim tise in tajne je seveda — za odločen nastop. Toda še se niso patriciji dobro razšli, ko je brza gondola prinesla k Mocenigu samega Loredana. Brez prijave je šel naravnost k patriciju, da se ga je ta ustrašil. «Iznenadil sem vas, vidim,» je spregovoril Loredan, «toda drugače ne bi bil mogel k vam! A da si boste takoj na jasnem, moram povedati, da prihajam k vam, ker obžalujem, kar se je bilo zgodilo zadnjič!» «Ali naj vam verujem? Po vseh vaših nastopih v zadnjem času?» ga prekine Mocenigo. «Ali se morem še zanesti na vaše besede ?» Patricij ne veruje in sumi, da je vse le drzna spletka. Loredan je prišel v posebnem trenutku: po posvetu patricijev in po napadu na člana Sveta desetorice. Ali nima to prav posebnega pomena in namena? «Ni moja krivda, če je prišlo do navzkrižja», pravi Loredan. «Moj nastop je bil samo posledica vseh težkih žalitev, ki sem jih moral prenašati toliko časa!» «Tudi vaš nastop za vojno?» preseče iznenadeni Mocenigo, pre-mišljaje, ali ni Loredan pripravljen izdati stranko, kateri se je bil pridružil, ko se je zdelo, da ima že vse v rokah. «Tudib odgovori Loredan, ne da bi se količkaj obotavljal. «Kako? Ali ste pomislili, kaj to pomenja?» vprašuje patricij, ki čuti zanko v nasprotnikovih besedah. «Kakor pravite, je bila laž ona ognjevitost, ko ste govorili za vojno? To priznanje mi je veliko zadoščenje.» Loredan pobledi, Mocenigov posmeh ga razburja. «Ni bila laž,» pravi trdo, «bil je srd, da se tako dela z menoj.» 330 «Ali ni bilo tudi prepričanje, da je vojna stranka že v sedlu?» vpraša Mocenigo strupeno. «Vojna stranka se šele tvori!» zavrača Loredan naglo. «A prej niste vedeli tega; mislili ste, da je že vse v njih pesteh!» «Zlobni ste in niste vredni, da sem prišel k vam.» «Tudi želel vas nisem!» udari brezobzirno patricij, da se Loredan ugrizne v ustnico. «Menil sem, da vas je srečal razum — po vsem, kar se godi — in zato sem hotel napraviti poslednji poskus za spravo.» «Z menoj? Z menoj ni sprave! Dobro veste, da vam nisem ničesar dolžan !» «Ošabnost govori iz vas! Toda pamet bi vam morala svetovati drugače. Ali res ne veste, da se že razdeljujejo, skrivaj in pod roko, vojaške nabave radi napetosti v Orientu?» Loredan premolkne, da bi videl, kakšen vtis napravi ja novica na Močeni ga. «Govoril bom razločno», nadaljuje. «Zato sem prišel k vam, da vas opozorim. Zaslužki so ogromni — mogli bi vas vpoštevati!» «Z vašo pomočjo?» pravi Mocenigo mrzlo. «Zato, da me podkupite? Da me za to ceno pridobite za vojno?» «To še ni vojna, je le pripravijanje», odgovori naglo Loredan. «Kdor ima koristi že s pripravljanjem, ima še večje z vojno samo.» «Torej ne prevzamete vojnih nabav?» «Čujte!» vzkipi Mocenigo. «Res ne mislite končati?» «Nikakor nimate pravice tako govoriti z menoj!» se razburja Loredan. «Imam pravico govoriti še drugače! Prišli ste k meni zato, da bi me ujeli in potem razkrinkali. To je vaš namen in za to ne zaslužite drugega kakor udarec. Ali veste dovolj? Med nama so računi končani, če hočete še kaj, predložite mi pismeno!» «To je nesramnost, to je podlost!» vzbesni Loredan, a patricij ostane trd. «Rekel sem, da je končano, in mislim, da razumete!» ponovi kratko. «Z vami nimam ničesar več govoriti!» «Ni še končano!» grozi Loredan. «Zaviti mi hočete vrat, a boste na svojem skušali, da to ni lahko. Hočete me poteptati, pa se boste kesali. Ni še končano, govorila bova, da vam bo zvenelo skozi ušesa! Zapomnite si: Loredan je vajen boja in se bori do skrajnosti, kadar ga hoče kdo uničiti!» «Ali želite, da sklicem svoje ljudi ?» se razvname patricij in vstane. «Izginite, skrajni čas je že!» 331 «Zapomnite si, kdaj ste me iztirali!» vzkipi Loredan. «Čutili boste, kaj ste danes storili! Spoznali boste, kdo je Loredan!» S trdimi koraki, ves divji in razpaljen odhaja, patricij pa zre za njim z zaničevanjem in nevoljo. Prepričan je, da so mu Loredana poslali ta trenutek v hišo zato, da bi zmedli njegove račune, a da bi bil ta človek zmožen tudi današnjo priložnost izrabiti v svojo korist. Ali ga res ne poznajo, ki so ga vzeli v svojo službo? se vprašuje Mocenigo. Ali ne vedo, da jih povsod lahko izdaja? Nagla misel se mu vžge v možganih. Zakaj ga ni pridržal, zakaj se ni vsaj navidez poravnal ž njim? Dobil bi sporočil, kaj se godi v vojni stranki, obveščen bi bil o vsem važnejšem, o vseh grehih in zločinih, ki jih je počenjala. Ali se ne bi vse to dobro izplačalo? Le kratek čas je poslušal svojo misel. Nato pa je zamahnil z roko in stopil k oknu. Z Loredanom je imel vedno zgolj škodo, zato je bilo prav, da se ni spustil še v to kočljivo zvezo. Boj z vojno stranko postaja vedno očitnejši in kmalu se bo treba meriti iz oči v oči na odprtem bojišču. Tedaj bo tudi čas, da nastopi proti Loredanu pred vso javnostjo in da ga onemogoči, ako bi res imel pogum, nastopiti kdaj proti njemu. Da bi si to res upal, je Mocenigo dvomil, vzlic Loredanovim grožnjam, vzlic njegovemu neukrotljivemu srdu. Predobro ga je poznal. Patricij je zrl skozi okno čez Canal grande, ki se je užigal s prvimi lučkami. Loredanove besede, da se vojna stranka prav za prav šele ustvarja, mu niso šle iz glave. Če kdaj, je bil zdaj čas, da pošlje vanjo svojega zaupnika. Toda katerega? Vrsto častnikov si je poklical pred oči, vse one, ki jih je poznal in ki je vedel o njih, da so nasprotniki vojnih pustolovščin in njih zagovornikov. A le redki so bili med njimi, ki bi jim lahko zaupal. Beneški častnik je postal lahkoživec, nezanesljiv in zato nevaren. Če pa je bil kateri primeren, se Mocenigo vendar ni mogel odločiti, da bi mu razkril svoje namene, svoje tajnosti, saj je predobro vedel, da je Serenissima le v enem dosledna, v prevari in izdajstvu. Kolikor je poznal častnikov, komaj eden bi mogel iti v vojno stranko, doseči zaupanje in mu zvesto služiti. To je bil Golja, prav tako sposoben kot zanesljiv. Mocenigo ni odlašal. Čutil je, da dogodki letijo in da ga lahko prehitijo. Vse je bilo zdaj važno, tudi najmanjši ukrep, zato je poklical slugo, najzvestejšega izmed njih, in poslal po Gol jo. Obenem je naročil ženi, naj ga sprejmejo kot dragega gosta, ker je bil prepričan, da bo mladi častnik potem še toliko težje odbil, česar bi ga prosili. Najprej je mislil, da sam sploh ne bi govoril 332 ž njim o vsem tem, marveč da bi Neva previdno poprašala, kar je želel; toda premislil se je hitro, saj je vedel, da mlademu častniku zaupa lahko vse, tudi najtežje skrivnosti. Precej pozno je že bilo, ko je Golja prišel. Nihče ne bi sodil, da je lepi, elegantni mož navaden otrok iz ljudstva. Spremenil se je bil popolnoma, niti v obleki niti v kretanju se ni ločil od častnikov iz plemstva; komaj v samozavesti, ki ni bila tako prešerna in objestna kot plemiška, se je razlikoval od njih. Mocenigovi so ga že pričakovali, Neva, nje mati in Anita, Nevina prijateljica. Sprejele so ga v mali sobi, polni dragocenih slik in tapet, obsule so ga z vprašanji, kaj bo z vojno, kaj namerava vojna stranka, postregle so mu s kavo in sladčicami. «Došel je, Golja je tu!» je obvestila Neva očeta, vendar se patri-ciju ni mudilo, da bi govoril ž njim. Prišel je pozneje in kakor slučajno v družbo ter šele polagoma napeljal pogovor na nočni dogodek s svojim slugo. «Vso stvar vidim v drugi luči», je dejal, in mladi častnik si ni znal razjasniti patricijevih besed. «Pogovorila se bova natančneje in ne bova nadlegovala tu z najino dolgočasno stvarjo.» Peljal ga je v svojo delavnico in mu zaupno povedal, čemu je želel govoriti ž njim. «Saj so me že vabili k sebi», je odgovoril Golja; «odklonil sem, ker ne maram imeti ničesar opraviti s temi ljudmi.» «Saj bi lahko bili pri njih kot njih nasprotnik», je prigovarjal Mocenigo. «Preprečili bi marsikateri njih zločin, koristili bi dobri stvari! Ali ni dolžnost vsakogar, da dela proti vojni? Nevarnosti ni najmanjše pri tem. Meni bi sporočili, kar bi culi, kar bi se v vojni stranki pripravljalo, in nihče ne bi niti slutil, kakšno nalogo imate.» «To je vohunsko delo!» se upre Golja ter že hoče povedati, kako je odklonil, ko mu ga je želel naprtiti sam Vendramin. «Za tako delo nisem in ne bom nikdar!» se brani in pazi, da ne izda plemiča, da niti ne namigne, kako ga je že vabil, naj se vpiše v vojno stranko. Toda Mocenigo se ne umakne tako hitro. «Vedite, da je danes vlada proti tem ljudem!» pritiska na častnika. «Consiglio dei Dieci noče teh ljudi in se jih brani !» «Nihče se jih ne otrese lažje kot vlada, če se jih hoče», meni Golja, ki ne razume patricijeve vztrajnosti. «Ali naj mi pomagamo najvišjim ?» «Vi ne razumete teh stvari», zavrača Mocenigo. «Tudi vlada ni vsegamogočna, tudi njej ni lahko, če začne zmagovati javno mnenje.» . , l.j . 333 Golja pa ne posluša patricijevih pojasnjevanj, zakaj zde se mu odveč, kakor se mu zdi nepotrebna vsaka njegova beseda, da bi ga pridobil. «Častnik sem,» preseče Mocenigu besedo, «in častnik ne odloča o vojni...» «Motite se!» ga prekine patricij. «Vedno so o vojni odločali častniki !» «Ne vem,» pravi Golja kratko, «samo to vem, da bom ubogal povelje, kadar mi bo ukazalo na bojišče. Vojna ali mir, to ni vojakovo vprašanje!» «Blagor vam!» se nasmehne patricij. «Če bi bili vsi častniki ljudo-vlade vam enaki, bi Serenissima gospodarila vsem štirim stranem sveta! Žal, da ste le bela vrana! Ali veste, proti komu se moramo danes boriti? Proti častnikom, ki mislijo drugače kot vi! Zato je tudi vaša dolžnost, da nastopite proti njim, ako hočejo vojno, ako hočejo odločati v prevažnem vprašanju vojne in miru. Pravice si jemljejo, ki niso njihove! Ali uvidevate, čemu je potrebno, da greste z nami v tem boju?» «Nikakor ne uvidevam», pravi Golja uporno; «o tem me ne boste prepričali!» Patricij pa je trdovraten in napenja druge strune. «Že večkrat ste mi koristili,» pravi častniku, «in ne pozabim vam tega. Zdaj pa je prišel trenutek, da ne koristite le meni, ampak predvsem domovini. Mislim, da se tu ne morete odtezati, temveč da storite svojo dolžnost. Vsakdo bi jo storil na vašem mestu.» Golja razmišlja. A dasi se vse v njem upira, vendar ne more rezko, ostro odgovoriti, kakor bi rad. Obziren je do patricija, ki mu je naklonjen. «Hvaležen vam bom!» pravi Mocenigo, ki si razlaga častnikov molk po svoje. «Zavedam se, da so trenutki izredno važni.» Ne da bi še kaj rekel, stopi k steni, sname kos lesenega oboda, odpre železna vrata in doseže težko kovinsko škatlo. Na mizo jo položi, odpre in iž nje zasijejo zlati beneški dukati. Perišče jih zajme in strese na mizo, obenem vrže bliskovit pogled na mladega človeka. «V vojni stranki so sami koristolovci», pravi zaničljivo; «ako imate zlato, kupite lahko vse njih tajnosti! Nikakor ne boste smeli štediti pri tem, vsaka, še tako drobna skrivnost nam je dragocena !» «Da bi jemal denar?!» osupne Golja in se umakne par korakov. «Da bi se dal podkupiti in da bi druge podkupoval ?!» vre iž njega. «Jaz, častnik Serenissime?» «Radi vzvišenega namena!» ugovarja patricij. «Radi ljudovlade, 334 , radi gorja in nesreče, ki bi bila vojna za Serenissimo! Prijatelj! Ko gre za prapor leva sv. Marka, za blaginjo domovine, ko gre za naše najvišje in najsvetejše, je dovoljeno vse, vse! Ne samo dovoljeno, čast je to, najvišja čast!» «Žal mi je,» pravi naglo Golja, ki mu šumijo v ušesih patricijeve besede kot vino, ki vre, «žal mi je, a jaz tega ne morem! Pošljite me v smrtno nevarnost in ne bom se obotavljal, a z zlatom me ne kupujte! Nisem in ne bom na prodaj!» Trde so častnikove besede in Mocenigo je nejevoljen. «Torej nočete ?» pravi s poudarkom in se počasi spusti v usnjati naslonjač. «Ne marate mi izkazati ljubavi? Ne marate koristiti Serenissimi? Ne marate služiti dobri stvari ?» «Nočem!» pravi Golja odločno. «Moje roke so čiste in nočem si jih umazati!» «Kakor hočete!» odgovarja patricij ozlovoljen. «Žal mi je radi vaše trmoglavosti!» Častnik čuti, da je razgovor končan in ne reče več besede. Prikloni se in spet vzravna in odide ponosen. «Bedak!» mrmra za njim Mocenigo. «Apostol! Težko boš živel s svojim poštenjem in ne bo ti prineslo dobrega! Sicer pa: kakor hočeš! Vsi ljudje niso na prodaj in tudi niso po isti ceni. V Benetkah se kupujejo še vse druge stvari! Malo sem hotel od tebe, nič sramotnega in nič zločinskega. Tudi to boš še spoznal in si boš sam očital, kakšen otrok si bil, kako smešen, boječ otročiček!» Golja je bil vznemirjen in se je hotel pri damah takoj posloviti. Toda niso ga pustile. «Tako poredko nas obiščete,» je očitala dona Mocenigova, «pa že hočete bežati! Povejte nam rajši, kako padajo solze iz lepih oči, ker se pripravlja vojna! Žalost prihaja na lagune, cvetice začenjajo veneti. Ali vam je kaj težko pri srcu?» Dona Mocenigova ga opazuje s svetlimi očmi in z nekim posebnim zadovoljstvom; ne more odtrgati pogleda od njegovega obraza, od njegove junaške postave. «Benečanke niso vajene jokati», pravi Golja, ki mu je trpko v duši, «niso jim znane solze ljubezni!» «Oho!» vzklikne Anita in mu zapreti. «Nimate pravice tako govoriti! Najmanjše pravice nimate! Vi še celo ne!» «Jaz? Zakaj bi je prav jaz ne imel?» vprašuje Golja in misli na svoj razgovor z Mocenigom. «Ker ste ogenj, ki še ni gorel», odgovarja Neva, da častnik ne ve, ali ni porog v teh besedah. «Ker niste še okusili ljubeznb, pristavlja Anita. «Ali veste, kaj je to: ljubezen?» 335 «Vem», pravi Golja in zardeva. «Če veste, zakaj pa govorite, da Benečanke ne poznajo solz ljubezni ?» zahteva dona Mocenigova. «Ker so lahkomiselne!» odgovarja Golja. «Prelahkomiselne, da bi resnično ljubile!» «Tako?» se zavzame Anita. «Kako pa je mogoče resnično ljubiti? Povejte nekoliko iz svojih skušenj! Poučite nas nekoliko, vi, ki poznate take stvari!» Gol ji je tesno; preveč vprašanj pada nanj, izpraševalke pa se smejejo, čim bolj prihaja častnik v zadrego. «Če bi vas začel poučevati,» se brani častnik strupeno, «potem bi se mi šele smejale! Kam pa bi prišli, če bi Benečanke potrebovale mojih naukov! Toda ljubezni v Benetkah ni in je ne bo nikdar!» «To je žalitev!» zavrača Anita. «Ugovarjam v imenu vseh zdihu-jočih v mesečini in pri belem dnevu, v imenu vseh krvavečih src, ki jih je zadela sladka puščica, v imenu vseh nesrečnih, ki so trdno zvezani, katerih ljubezenske peroti pa preraščajo najokrut-nejše spone, v imenu ...» «Da, v imenu vseh slepih in varanih moških,» preseče Golja, «v imenu vseh tistih, ki so kdaj verjeli v ljubezen Benečank ...» «Od kdaj in odkod tako razočaranje?» ga ustavi Neva. «Saj je le' v besedah», pojasnjuje nje mati. «To je tista modrost, ki jo je najti pri vseh mladih ljudeh, ki sveta ne poznajo!» «Ki še niso vgriznili sladkega jabolka spoznanja,^ se smeje Anita, «in ki hočejo prav zato več vedeti kot drugi!» «Strojite me», pravi Golja nekoliko vedrejši; «ako prav pomislim, ne vem, čemu vam ne bi privoščil nekoliko zabave.» «Poučiti vas hočemo,» meni dona Mocenigova, «da ne boste v svetu tako nevedni!» «Poučiti? Hvala Bogu, to je vsaj odkrita beseda! Razumel sem narobe doslej!» se taja Golja. «Poučiti, da boste vedeli, čemu rastejo rožice», pojasnjuje Anita. «Čemu da rastejo!?» ponavlja mladec. «Menda veste!» odgovarja Anita. «Da jih tržemo!» Dekle se smeje in Mocenigovi ž njo. «Pa ni vsak za to! Res ne!» pristavlja nagajivo in ponuja Gol ji nagelj, ki ga pa spet odtegne, kakor hitro seže častnik po njem. Tako se plete razgovor, dokler ne sproži dona Mocenigova povsem druge stvari. «Ali ste culi o Loredanovi zadevi?» vpraša Goljo. «Govorilo se je že med častniki o njej in imela bo gotovo velike posledico «0 kateri zadevi ?» vprašuje Golja. «0 njegovem nasilju ?» 336 «Ali vam ni znano?» ponavlja Mocenigova. «0 zadevi s sužnjami. Zajeli so jih okrog dvajset tik pred odhodom parnika v Egipt. Baje trguje Loredan ž njimi, odkar je v vojni stranki. Ali res niste culi tega?» «Saj je vendar zabranjeno trgovati s sužnjami!» se čudi Golja. «Zabranjeno pod državno kaznijo in pod cerkvenim izobčenjem!» «Skrivaj se sme vse, posebno če ima kdo dobre zavetnike. Quirini in Barozzi ga ščitita.» «Ker sta soudeležena pri trgovini», pristavlja Neva. «To je postransko», meni mati. «Ali se je govorilo o tem med častniki?» sprašuje nestrpno. «So se zgražali? So padali očitki proti vojni stranki ?» Gol ji ni bilo nič znano. Morda se je med častniki govorilo, toda sam ni čul ničesar. Posebno te zadnje dni je vse umolknilo. Nezaupanje se je razlilo vsečez, a čim nemirnejše je postajalo mesto, tem tišji, tem mračnejši so bili ljudje. Dona Mocenigova je sprevidela, da ne bo zvedela ničesar, in ni več silila v častnika, Golja pa je vedel, da je čas slovesa. «V vaše varstvo izročam Anito,» pravi Neva, «spremili jo boste do doma in menim, da vam ne bo neprijetno.» «Niste dolžni,» ga pregovarja Anita, «oproščam vas te dolžnosti!» «Kar je prijetno, ni več dolžnost», modruje Golja. «Takih dolžnosti mi ne odrekajte!» Mocenigovi ju spremita še do stopnišča, Anita in častnik pa sedeta v gondolo. «Ali veste, čemu rastejo rožice?» vpraša dona Mocenigova in se smeje Gol ji. «Ni se naučil še!» odgovarja Anita ter se zavija v šal. «Sicer pa je že davno izgubil pomlad in tudi jesen bo, če je že ni.» «Pazita se!» jima preti Neva in Golja ne ve, ali je grožnja resna ali je šala. «Felice notte!» pozdravlja Anita in zdi se kot nagajiv odgovor Nevi. Gondola pa se nese v sredo preliva in potem navzgor med palačami, ki stoje na obeh straneh v dnu tajinstvenega mraka. «Ne ene prijazne besede niste privoščili Nevi», očita živahna črnolaska svojemu spremljevalcu. «Ali je nimate radi?» «Plemkinja ni željna mojih prijaznih besed», se brani Golja. «Kdo ve?» zgane dekle z rameni in se smeje. «Ni je, ki ne bi želela ljubkovanja, pa četudi le z besedo.» «Morda. Toda Neva je izjema!» «0, kako malo poznate svet!» se zabava Anita. «Ženske!» popravlja častnik. «Res, ženske!» ponavlja dekle in se skloni k Gol ji. «Čujte!» mu 22 337 šepeta na uho. «Ni je Benečanke, ki bi mogla živeti brez ljubezni. In ljubkovanje — je krona ljubezni! Le zagovarjajte Nevo! Poznam jo bolje od vas. Ali mislite, da ne bi bila ta trenutek rajša v vašem naročju kot pa da je sama?» Golja strmi, kako odkrito govori dekle, in čudno ga ščegeta v ušesih njeno šepetanje. «Življenje beži in mladost poverie», nadaljuje polglasno Anita. «Kaj imate od tega, če ga pustite mimo sebe? Kaj bi gasili vročo kri, če vam mlada vre v žilah ?» «Da jih trgamo ... rastejo rožice!» meni Golja in besede ga tesnijo v grlu. «Da. niti pred našimi samostani se ni ustavilo življenje, tudi vanje sili in vlada v njih! Kdo bo ustavil vročo, viharno mladost, kadar zakipi?» «To ni ljubezen!» se upira Golja. «Čula sem že to od vas», ugovarja dekle; «toda recite mi, kaj je prav za prav ljubezen ?» «To se ne da povedati, to je treba doživeti!» zavrača častnik, dasi čuti, kako mu je po vsem telesu nenavadno gorko spričo tega razgovora. «Tako govorite, mislite pa drugače», napada Anita. «Imejte že pogum, da poveste resnico! Ne skrivajte se in ne lazite!» «Odkrito govorim in kakor mislim!» vzkipeva Golja. «Ne lažem!» «Če bi imeli pogum, bi povedali naravnost: ljubezen je ogenj, ki mora zagoreti ves, da žge telo in da ga izbiča! To je ljubezen, vse drugo je laž! Dajmo, da se ta zubelj razvname in razpali, in ne dušimo ga, ko lažemo sami sebi in vsem!» Besede dekletove so vroče, da je Golji tesno in da gleda začudeno v nje oči, ki se svetijo kakor v mrzlici. «To je strast, to ni ljubezen!» se upira in pobija, dasi njega samega stresa vročina. «Ni ljubezni brez strasti», zavrača Benečanka. «V kri je vcepljena in hinavščina jo lahko potajuje, a se ne more ubraniti pred njo. Bedak pa je, kdor se bori sam s sabo in ne uživa, kar mu je dano.» Gondola pristane ob širokem stopnišču in dekle se dvigne. Tudi Golja vstane in da plemkinji roko, da bi ji pomagal izstopiti. Čuti, kako je mehka in vroča njena dlan, ves je omamljen od njenih besed. Za njo gre, spremlja jo do vrat, in vsega vznemirjenega biča le ena misel: Prosi jo poljuba, ne, objemi jo in ji ga vzemi, ko se ti ponuja! Saj se roga tvoji neizkušenosti, tvoji neodločnosti, tvoji plahoti! Ogenj gori v njem, burno, visoko, pali ga, da trepeta. Sam ne ve, 338 kako mu je in ko bi strastno dekle le še eno besedo spregovorilo, bi jo stisnil v objem svojih silnih rok. Toda Benečanka hiti, skoro beži pred njim in ne reče besedice. Golja jo komaj dohaja, takoj za njo je že, a vendar je med njima že ogromna dalja. Pred palačo sta in plemkinja naglo, nervozno odklene vrata. Prav tako naglo se obrne in vpraša s treznim, mrzlim naglasom: «Ali ste mi verjeli? Ali niste mislili, da vas skušam?» Roko mu poda in izgine in težka vrata padejo za njo, Golji pa je, kakor da mu je padel silen udarec na glavo. 13. Dvoje sil si je stalo v Benetkah nasproti in se je merilo, na dve strani so bili razcepljeni gospodarji ljudovlade. Ne ena ne druga stran se ni hotela umakniti, ne ena ne druga ni mogla izbojevati popolne zmage. Dokler ne pade odločitev tu, ni bilo pričakovati vojne. Vendar je stala vlada že trdnejše in samozavestnejše, utrdil jo je odločni sklep patricijev pri Mocenigu. Consiglio dei Dieci je dobil obvestilo o sklepih, še preden so se udeleženci vrnili v svoje palače. Dobil bi ga bil tudi, če ne bi posvetovalci sami sklenili, da se nemudoma obvesti. Če je Desetorica o prvih nastopih vojne stranke nekoliko omahovala, se je odločila zdaj, da mora ostati mesto mirno za vsako ceno. Napad na enega izmed njih jih je le podžgal v odločnosti, posvet pri Mocenigu pa je pripravil jasen načrt za bližnje čase. Toda vojna stranka ni mirovala. Prva noč je sicer prešla tiho, toda le radi prevare. Varnostne odredbe so segale tako široko, da ne bi šlo brez težkih žrtev, če bi kdo izzval nemire. Treba je bilo iznenaditi, zato je za mirno nočjo prišla druga, vsa burna in nenavadna. Ponoči je sodrga napadla ogromno skladišče sladkorja, ki je prihajal neizdelan iz Sirije in so ga v Benetkah čistili, da so ga potem pošiljali daleč proti severu, da, celo na Angleško. Napadalci so skladišče izropali in naposled zažgali, še preden je bilo obveščeno vojaštvo. Ko je prihitelo v čolnih, so že visoki plameni pošastno razsvetljevali okolico. Napadalci pa so že kdaj izginili in vojaštvu ni kazalo drugega, kakor da so pričeli gasiti, sicer bi se bil ogenj naglo razširil na vse strani. A tudi ta veliki požig ni prinesel nikake koristi vojni stranki. Če je bil naročen, je bil naročen od ljudi, ki niso poznali razmer in niso vedeli, kaj počenjajo. Sladkorno skladišče je sicer veljalo 22- 339 za skladišče trgovcev iz Levanta, v resnici pa je bilo večinoma v rokah beneških izvoznikov, ki so radi požiga trpeli ogromno škodo. Zato je imel požar svoje posledice. Vojaštvo je nemudoma spet zasedlo vse važnejše dele mesta in še isto noč so jih prijeli mnogo, ki so se udeležili ropanja in požiga. Drugo jutro ob zori pa so trobentači naznanjali po mestu, da se bodo od te ure dalje smatrali za vstajo in upor vsi novi izgredi ter da se bodo ujeti krivci sodili po prekem sodu. Razglas je izdal Svet desetorice, ki je hotel s tem pokazati, da ima vajeti trdno v rokah in da ne bo dovolil kršiti zakonov. Bil je v tem razglasu stari, železni duh Ijudovlade, ki je naglo oživel in pokazal, kako je Serenissima ledena in neizprosna, kadar mora uporabljati zakone za varstvo države. In kakor da hoče vlada še posebe pokazati krvavo resnobo svojih namenov, se je hkrati razvedelo po vsem mestu, da se v kratkem izvrši smrtna obsodba, da se na Piazzetti, med obema stebroma, obglavi eden izmed ujetnikov. Kdo se usmrti, je ostalo tajno. Zato je pritajena groza preletela mesto, teror vlade je trčil ob teror vojne stranke in beneško ljudstvo je bilo vse zbegano. Vest je bila resnična. Časi so, ko je človeško življenje poceni. Mogočniki Ijudovlade niso štedili s smrtnimi obsodbami, kadar se je pričela zbujati vihra. Tudi zdaj je moral pasti Človek, tako je zahtevala ura. Kateri pade, zakaj in koliko je v resnici kriv, to je bilo že brez pomena. «Pozzi» so imeli vedno svoje nesrečnike in iz celic pod blestečimi dvoranami doževe palače je vodila le kratka pot do morišča. Neprijazno, hladno jutro se je zbudilo nad Benetkami, ko so se pričele priprave za obglavljenje. Na trgu med vladno palačo in stavbo, ki jo je bil gradil Sansovino, veliki arhitekt, a je ni mogel dovršiti, sredi med obema slopoma se je že dvigal leseni oder, ki so ga obkrožale mrke vrste vojaštva. Spet so se oglasile v mestu trobente in naznanjale, da pojde to uro nekdo svojo zadnjo pot. A ljudi ni bilo mnogo na trg, kakor da se Benečani ne morejo strinjati s to usmrtitvijo. Kar jih je prišlo, so stali daleč in tiho čakali, kdaj pripeljejo nesrečneža. Govorilo se je, da je sin polmeseca, ki mu je Serenissima predolgo prizanašala. Morda je imela vlada samo namen pokazati s to obsodbo svojo železno roko. Vendar si mogel v usmrtitvi tega človeka videti zadovoljitev javnega mnenja, ker je vest o zaprtih trgovcih v Carigradu preveč razburjala Benečane. Še več! Vlada sama je raztrosila po mestu 340 vest, da se obglavi turški podanik, ker je hotela s tem varati vojno stranko, zadrževati njeno odločnost v dejanjih. Naposled se je oglasil zvon, ki je z redkimi udarci naznanjal, da so se odprla nizka, težka vrata zločinčeve ječe in da nastopa obsojenec svojo zadnjo pot. Vojaštvo se je strumno porazvrstilo, ljudstvo pa se zgrnilo v ospredje, da bi bolje videlo obsojenca. Ni bilo treba dolgo čakati, stvari so zdaj hitele. Komaj se je iz dvorišča doževe palače pokazal zločinec, obdan z oboroženim spremstvom, se je tudi že pojavil v prvem nadstropju, sredi med devetim in desetim slopom iz rdečkastega kamena, črno odeti sodnik ter je s suhim, rezkim glasom prečital smrtno obsodbo. Obsojenec ni ves čas trenil z očesom. Trd, kakor da je iz kamena, je sprejel obsodbo. In ko so ga tirali k vzvišenemu odru na Piaz-zetti, ni sklonil glave. Tudi po stopnicah na oder je šel mirno in brez obotavljanja, dasi so ga ovirali okovi, ki jih je imel na nogah. A ko je bil na odru, je na mestu obstal in ni hotel dalje. Kratko ga je pozval poveljnik straže, naj gre naprej, obsojenec pa ga je pogledal s tolikim prezirom, da je častniku vzkipela kri in mu udarila v obraz. Razburjen je ukazal, naj ga zgrabijo. A komaj se je to zgodilo, se jih je velikan že otresel in pričel s silo trgati roke, ki jih je imel zvezane na hrbtu. Toda še preden se mu je to posrečilo, so vojaki planili drugič nanj, eden izmed njih pa mu je spodbil noge, da je padel. A tudi ležečega ni bilo lahko ukrotiti. Dokler mu niso s koleni potlačili prsi, ga niso obvladali. Nato so mu povezali noge, ga dvignili in zavlekli po odru do krvnika. Mrtvaška tišina je drhtela na trgu sv. Marka. Obsojencev upor je še žive je pričal, da je prišlo do te smrti, ker jo nekateri potrebujejo, ker je prišel tak čas. Ko se je nesrečnež uprl, se ni uprl sekiri, ki mu naj bi vzela glavo, uprl se je nasilju ure in razmer, ki so ga izdale rablju. A ko se je obsojenec spustil v neenaki boj s svojimi krvniki, vklenjen in povezan z vrvmi, ko so ga vlekli kot zver h krvniku, je bilo vse to silno barbarsko. A velikana niso ukrotili. V njegovih mišicah je še vedno kipela ogromna moč, da so se napenjale vezi. A ničesar več ni mogel. Potisnili so ga do širokega tnala ter upog-nili nanj njegovo glavo. Trobente so donele, rabelj je dvignil sekiro. Nato jo je spustil široko in težko, da je škrtnila v kosti na vratu, jo zlomila ter presekala hkrati žile in mišice in goltanec. Kri je brizgnila črez tnalo po odru, oškropila može okrog obglavi jenca in naglo vrela iz vztrepetavajočega trupla. «Pravica se je izvršila!» je dejal krvnik kratko, vzel umazano krpo, obrisal sekiro in stopal ž njo v roki z odra. 341 Prav tedaj se je iz množice preril visok in močan častnik ter se približal odru. Bil je Golja. Na prvi stopnici je obstal in uprl pogled v odsekano glavo, ki je še krvavela. Obraz je bil upadel in zaraščen, ječa ga je že močno spremenila. Golja je spoznal človeka kljub temu. Bil je Uskok, ki ga je pred meseci kot jetnika pripeljal v Benetke. Iz Uskokovih steklenečih oči je sršelo silno sovraštvo, iz odprtih ustnic je vpila nema kletev. Golja je gledal, pobledeval in čutil, kako so se zazibala tla pod njim, kako sta oder in trg zaplesala v divjem vrtincu okrog njega. V grlu ga je stisnilo, ni mu več dalo dihati. V njem se je nekaj dvigalo, nekaj strašnega in ogromnega. Krčevito je zgrabil meč, ena sama misel mu je žgala možgane: odtrgal bi ga, odtrgal blesteče častniške našive, zagnal vse od sebe in bežal, bežal daleč odtod! Tedaj ga je poklical znan, sladak glas po imenu. Osvestil se je v trenutku, ozrl se in zagledal Nevo, Mocenigovo hčer. V blesteče črnem, žametnem plašču, obrobljenem z belo kožuhovino, je stala s prijateljico ne daleč od odra in se mu smehljala. Pozdravil jo je, stopil z odra in šel k nji in nič več ni bilo pred njim steklenečih oči in škrlatnih curkov kadeče se krvi. Konec prvega dela. DVANAJST ALEKSANDER BLOK - PREVEDEL MILE KLOPČIč 1. Črn večer. Bel sneg. Veter, veter! Burja pometa vsevprek. Veter, veter — na vsem božjem svetu! Biča vihar sneg v kolobar. Pod snegom — led. Spolzka je sled — muka je vsak korak — ah, siromak! Od hiše do hiše razpeli so žice, 542 sonalitete, obenem pa njen — normativni fundament. — S tem je naša študija v bistvu končana. Preostalo bi samo še, da nakratko podam načelne njene izsledke, kolikor bi utegnili še posebej osvetliti glavni namen pričujočega spisa. Prvič spada sem dejstvo nepremakljive razlike med človeško personaliteto in vsem ostalim izkustveno danim vesoljstvom; ta razlika se posredno javlja v tem, da je osebnost edina izkustveno dana realiteta, ki more postati objekt n. pr. ljubezni in spoštovanja. Drugič osnovno jedro te realitete ni teoretično umskega značaja, temveč nagon-sko-praktičnega, javljajoč se predvsem v trojici stvarnega, osebnostnega in hagiološkega vrednočenja; ker odgovarja tej trojici trojica reči, oseb, Božanstva, gre človeški osebnosti vprav po specifično njeni nagonski strani zakonit odnos k vsemu realnemu vesoljstvu. In tretjič je z vsem tem že implicite izrečeno, da je vsa tako imenovana kultura pač nujni produkt človeške osebnosti in da nikakor ne velja naziranje, ki se vprav dandanes cesto sliši, namreč da bi bila obratno človeška osebnost produkt — kulture. Zakaj, če bi ne bilo orisanega čuvstvenega osvajanja nasladnih vrednot, bi ne bil nikoli nastopil pojav «gospodarstva»; če bi ne bilo orisanega čuvstvenega osvajanja estetskih vrednot, bi nikoli ne moglo priti do umetnosti; če bi ne bilo orisanega čuvstvenega osvajanja logičnih vrednot, bi nikoli ne nastala nobena znanost; če bi ne bilo enakega čuvstvenega osvajanja elevte-ričnih vrednot, bi se nikoli ne rodila nobena «politika». Vsa ta in podobna čuvstvena osvajanja posameznih vrednot, torej vsa «vred-nočenja» pa so vprav specifični znaki človeške osebnosti, brez katere bi ne bilo teh vrednočenj, torej pa tudi ne njih sem spada-jočih efektov, kot se javljajo v tako zvanem kulturnem (gospodarskem, umetniškem, znanstvenem, političnem) udejstvovanju človeka. Seveda pa bi v podrobnostih oris te «emanacije» človeške kulture iz človeške personalitete zahteval posebno razpravo. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR Drugi del. 1. f|l||l| Karnijskih gora se je vlival mrzel zrak na beneške ravni. i|l||ll§ Še pred božičem je zapadel Alpe debel sneg in zdaj so se l|l|||i spuščali mrzli tokovi prav do Benetk. Za novo leto je na-1^1*11111 stopilo nekaj prav neprijaznih dni. A oblaki so se naglo raztrgali. Solnce se je priborilo skoznje ter 400 posijalo na palače, na cerkve, na skladišča, na vse neštete ulice in prelive. Kakor so Benečani upali, tako se je zgodilo: za deseti januar, dan velikih veslaških tekem, se je pripravljalo lepo vreme, z mirnim morjem in z dovoljno gorkoto. V mračno razpoloženje zadnjega časa se je prikradlo nekoliko svetlobe, čeprav je bila le bežna in negotova. Nestrpno je pričakovalo beneško prebivalstvo dneva tekem, da vsaj za kratek čas pozabi težečo moro, ki je ležala nad mestom, da pozabi na draginjo in na vse ono, kar je viselo v zraku in je grozilo, da se zruši vsak čas nadnje, nad ljudovlado. Mesto se je že na vse zgodaj odelo v zastave in ladje so se ozalj-šale z vsem svojim nakitom. Posebno galeje in velike prevozne ladje so se bahale s svojo lepoto, z ogromnimi prapori na jadr-nikih in z neštetimi, raznobarvnimi zastavicami, pritrjenimi na vrveh v višavi in navzdol k kljunu in krmilu. Kakor vesele ptičke so prhutale žive barve v svežem ozračju in so sezivale ljudstvo in ladje. Ves preliv Giudeke mimo Sv. Jurja pa do zelenega otoka Sv. Helene je mrgolel ladij, gondol in čolnov in vedno nove so prihajale, ne le iz mesta, marveč tudi od vseh sosedov, od Trevisa-nov, Padovancev, da, celo od Piave. Med Giudeko in pomolom, v prelivu sv. Marka pa so se zbirali tekmovalci in tekmovalke. Da, tudi tekmovalke, zakaj Benečanke so rastle na vodi in niso zastajale v veslaški spretnosti za moškimi. Tu so bila veslaška društva, z lastnimi čolni in prapori, tam so bile ladje raznih gradbenikov, ki so hoteli pokazati vrednost svojih izdelkov, zopet drugje so se zbirale mornarske skupine. Praznovale so vse Benetke in nihče ni smel izostati. Tudi Golja se je udeležil tekem. Sedel je v čolnu, oprt na vesli in se oziral proti doževi palači. Med drugim in tretjim slopom v prvem nadstropju bi morala biti Neva, Mocenigova hči. Nestrpno mu je utripalo srce, kdaj jo uzre. Čutil je, da se mu moči po-deseterijo, ko ga doseže njen pogled. Tedaj ga pozdravi znan glas. Golja se ozre, Lorenzo je za njim. Z vesli pridržuje čoln in mu namiguje. Tudi on se hoče udeležiti tekme, in sicer v različnih skupinah in na različno razdaljo. Izbrali so ga bili, in če bi se hotel braniti, bi se pregrešil proti vojaški disciplini. Kakor Golja, tako je tudi Lorenzo tekmoval s čolnom, z jadri in z vesli. Ustavil je čoln in vprašal prijatelja: «Čuj, ali dobro vidiš? Če imaš bistre oči, poglej na balkon doževe palače!» Golja se ozre in lica mu zažive. Neva je na balkonu in zdi se mu, kakor da ga z roko pozdravlja. «Bojim se, da danes ne boš prvi,» se šali Lorenzo in mežika na- 26 401 gajivo. «Bojim se, da je preveč lepili tekmecev in da bodo kra-sotice delile svoje ognjevite poglede na vse strani.» Nisi Benečan!» se je smejala Neva. «Upiraš se beneškim običajem in se trdovratno držiš svojih. Upornik si, pa praviš, da služiš Serenissimi!» Pripovedovala mu je še o raznih drugih stvareh, ki so bile tedaj v navadi pri beneških gostijah in ki jih Golja še nikdar ni slišal. Pregovorila ga je naposled, da je sedel. Dasi se je bil že odločil, da prenoči na Muranu, je vendar še vedno prisluškoval, ali se ni morje tačas pomirilo. Patricijka ga je opazovala in zdelo se ji je, kakor bi bil neprestano pripravljen na beg. « Vedno težje ti je,» mu omeni, ko ga vidi tako neodločnega. «Bojiš se ostati tu in bojiš se oditi. Tako visimo včasih me ženske med sklepom in dejanjem. Čuj, Just! Ne bom te zadržavala, pojdi v Benetke! A vedela bom tudi, da si šel v nočni uri, ko se je morje penilo in je bila vsečez tema nad njim, ko bi se ne upal nihče od tebe.» «Saj ne pojdem, ostanem!» «Tudi če se vode umire?» «Ta večer se ne umirijo več!» «Motiš se. Pomirijo se takoj, ko se izlije nevihta. Soparno je. Z balkona vidiš lahko, kako blizu je nevihta. Še pred polnočjo se bodo vode pomirile! Ali stopiva na balkon?> Golja ni pomišljal in je takoj vstal. Patricijka se je nasmehnila ter ga prijela za roko, da bi ga vodila. Ko sta stopila na balkon, mu je očitala. «Da ostaneš tu, si dejal, pa gledaš, če je morje že mirno! Koliko zaleže tvoja beseda?» «Ti me begaš!» se upira Golja. «Odganjaš me in me pridržuješ. Igrati se hočeš z menoj, ko vidiš, da me kliče dolžnost drugam, a me srce vabi, naj ostanem tu!» Patricijka se je naslonila na balkon in zrla v daljo, kjer je na obzorju poblestevala bliskavica, vedno hitreje in vedno žarneje. «Prosto voljo imaš!» je dejala po kratkem premolku, in vsa trda je bila njena beseda. «Vem, zato ostanem pri tebi!« je odgovoril in se naslonil k njej. Opazovala sta daljno svetlikanje, opazovala nemirne luči, ki so zagorevale in naglo ugašale.' V noči pred njima se je tajinstveno pripravljalo, dih soparnega ozračja je bil težak, vode na obrežju so se premetale kakor mrzlične. «Prenočiš torej tukaj!» je dejala naposled Neva, ko je videla, da se je Golja odločil. «Hočeš, da ti pokažem spalnico ?» 588 Peljala ga je skozi sobane prav do konca poslopja, kjer je bila na vogalu krasna spalnica s petimi velikimi okni. Na eni strani se je videl skozi okna park, z visokim drevjem, ki je stalo sredi noči kakor teman zid, na drugi strani je blestel ogromen lestenec prižganih lučk, beneško mesto sredi morja. «Tu je razmejišče», se šali patricijka; «razmejišče med Sere-nissimo in onim svobodnim svetom, ki nima ž njo ničesar več skupnega. Serenisssima je daleč, le njene onemogle kresnice migljajo v to prostost. Te še vabi zapeljivo beneško mesto? Ali se ti ne zdi prijetne je tukaj nego na polnočnih valovih ?» Golja je občudoval razkošno sobano, opremljeno z izbranim pohištvom. V kotu sobe je stal dragocen klečalnik, po stenah pa so se mešale nabožne slike s posvetnimi, s takimi, o katerih bi mislil človek, da so zašle skrivaj v ta prostor. Vabile so v slo, vpričo svetnikov in asketov. Gol je ni iznenadilo, saj je v beneških patri-cijskih hišah bilo povsod isto in se ni nihče spotikal. Iz spalnice je Neva peljala Justa spet v veliko dvorano. Ni bilo še pozno in nista se mogla ločiti. Prinesla je sladkega vina in peciva ter natočila. Sedla mu je nasproti, v mehak naslonjač in kramljala. Radost ji je sijala iz oči. «Trčiva na ta najin večer, na te kratke urice, ki so tako lepe! Kaj nama Serenissima, kaj nama ves svet!» Izpila sta in Neva je natočila znova. «Da boš lepo sanjal in da pozabiš tiste majhne in smešne predpise, ki se jim klanjaš do tal!» Obraz se mu je razjasnil popolnoma, prešlo je vse, kar ga je težilo. Nevina lepota je vzcvela pred njim nenadno, toplo; in jasno mu je postalo v srcu. Bliže se je primaknil k patricijki, objel jo je in poljubil, da jo je iznenadilo. «Ali misliš, da ti je dovoljeno vse?» ga je zavrnila. «Še ni dolgo, kar si hotel ubežati, in zdaj me objemaš? Je to ljubezen!» «Oprosti!» se je opravičeval, jo prijel za mehko, žametno roko in jo pričel božati, počasi in negotovo. «Varuj se, Mocenigova hči sem!» ga je svarila. «Z Mocenigovo hčerjo se ni varno igrati!» Odložila je volneno ruto in si popravljala lahko rožnato jopico, da so izpod nje razdražljivo poblestevala obla ramena. Golja jo je opazoval in nekaj mu je. šepetalo, kako sladko bi bilo poljubljati ta močna, izzivajoča ramena. A zatrl je svoje želje, Nevine besede so ga stiskale kakor nategnjeni povodci. «Lepo je pri tebib je dejal in skrival svojo misel. «Kakšna sreča, biti ob tvoji strani vse življenje!» 589 «Taki ste moški! S silo sem te morala držati pred pol ure in sedaj govoriš o vsem življenju! Kdo naj veruje vašim besedam?» «Vedno sem občudoval tvojo lepoto in polno mi je je bilo srce,« se je branil Golja, ki je postal voljan in mehak, «a ti bi se mi bila smejala, če bi govoril o nji!» «Besede, nič drugega kot besede!» se je poigravala z njegovimi čuvstvi. «Misliš, da še nisem cula enakih? Neštetokrat že, a verjela nisem nikdar. Bridko bi se varal, kdor bi verjel besedam!» Goljo je bolelo in njegova volja je plahnela nalik poletnim vodam. Nevidna mreža se je plela okrog njega in ga stiskala. Bilo je že pozno, a sedel bi tukaj, ob strani krasne patricijke, tudi do jutra. «Kaj naj storim, reci mi, kaj naj storim, da boš verjela moji ljubezni?» je prosil. Ona pa ni cula. «Ločiti se morava», je dejala, «čas je že!» «Ostani še!» jo je prosil, dasi sam ni vedel, zakaj. A patricijka ni hotela slišati. «Vem, Mocenigova si», je tožil razočarano, «in moja ljubezen ti je igrača. Dolgčas si preganjaš z njo, kadar si sama.» «Pozno je že, trudna sem!» je ponavljala. «Vsaj poljubim naj te, preden se ločiva!» je prosil in jo objel. Ni se branila, a ostala je hladna. «Ali res odhajaš?« je izpraševal. «Res nimaš iskrice ljubezni zame? Kakorkoli! Ne pustim te odtod, čeprav si Mocenigova hči!» Neva pa se mu je izvila iz objema. «To je za kazen, ker si omahoval,» je dejala. «Rada te imam, a tvoji ljubezni ne verujem. Ni ogenj in prešlo bo naglo, kakor svetlikanje večernega neba.» «Neva!» «Vse tvoje besede in vsi tvoji poljubi me ne prepričajo. Pojdi, posvetim ti!» Golja je šel za patricijko in ni vedel, kaj naj počne. Trdo in neprijazno so ga zadele njene besede. «Prepričala se boš, kako te ljubim,» je ponavljal, «ne bo dolgo, da se boš prepričala!» A Mocenigova ga ni poslušala in je naglo spet odšla, kakor bi ne bilo dostojno, da se mudi v njegovi spalnici. Sam je ostal, stopil k oknu in zrl v noč. Težko mu je bilo in v srcu ga je bolelo. Mocenigova hči ga ljubi, sama pravi tako, a ta ljubezen ne more zagoreti s plamenom. Prešla bo in utonila, v 590 njegovih dvomih in njegovi nestalnosti mora ugasniti, še preden se razžari! Počasi, ves zatopljen v misli, se odpravlja k počitku. Ne zanima ga več razkošnost spalnice, ne čuje, kako zunaj Šumneje buri vihar, kako se v daljavi jači bobnenje. Šele ko je ugasnil svečo in je veter pričel stresati okna, se je vzdramil ter spoznal, da nevihta ni več daleč. Vstal je in zaprl okna. Ko je spet legel, je bilo tise in zdelo se mu je, da je nenadno vso spalnico prevela sladka vonjava, kakršne ni duhal še nikoli. Prijetna trudnost mu je legala v ude. Zaprl je oči in čutil, kako se nekam pogreza, počasi in vedno globlje. Misli so mu postale nejasne in so se umikale, samota in praznina sta ga obdali. Zdramil ga je iz polsna silen grom. Bobnel je na vse strani in stoterno odmeval z morja. Takoj nato je udarilo spet in spalnica se je razsvetlila, kakor da je beli dan. Obenem pa se je vlilo z neba in zdelo se je, da bo raztrgalo streho in razdejalo zidovje. Igra se je pričela, morje in oblaki, veter in zemlja in drevje so se spopadli, da je vršelo, kakor bi ves svet letel v brezno. Prvi udarec je bil najstrašnejši, koj nato pa so se začele meriti trdovratne sile: vihra je šumela, potoki so vreli iz oblakov na zemljo, bliski in treski so jih spremljali in jim svetili v bitki. Tedaj so se odprla vrata spalnice, in preden se je Golja jasno zavedel, so ga objele vroče, čudovito voljne roke. «Strah me je!» je drhtel plašen glas. «Ali čuješ, dragi, kako je zunaj? Čuješ, kako divjajo demoni?» Bila je Neva, Mocenigova hči. Trepetajoče se je privila k Justu. Njegovo srce je zaplalo v viharnih udarcih ... 9. Deževje enakonočja je prenehalo. Nad Serenissimo se je nasmehi jalo čisto nebo, neskončna sinjina, ki je lila od Karnijskih gora čez beneško ravan na morje in na jug. Po zadnjih viharjih je bilo mesto prerojeno in oprano, lagunske vode so se umirile in blestele kakor studenčnica. Pomlad je šla čez vrtove in beneške palače so jo sprejemale z odprtimi okni in portali. V prelivih in na obrežjih se je zbudilo novo življenje, povsod so se zgrinjale množice ljudstva, ki je tako nestrpno čakalo luči in toplote. S solncem se je v Benetkah raznesla vest, da se ljudovladi pripravljajo važne stvari. Govorilo se je, da je skrivaj prispel odposlanec sultana Selima ter da se pogaja z vlado. Bilo je res: Visoka porta je zahtevala Kreto in Ciper. Možje ljudovlade niso več omahovali. Serenissima Signoria, ki 591 je doslej kolikor moči zavlačevala dogovore, da bi se prej dobro pripravila, je spoznala, da je prišla odločilna ura. Sporočili so sultanu jasno in razločno: Ljudovlada ne odstopa svoje zemlje, ki ji gre po božji in človeški pravici. Če hodijo moslimi na prerokov grob mimo Cipra, je pa Krist, ki ne pusti, da bi padle nove zemlje nevernikom v plen. Ljudovlada je pripravljena — zgodi se, kar se ima zgoditi! Selimovega odposlanca niso več pustili iz Benetk. Signoria ga je dala nenadno zapreti kot osumljenca, ki baje nima nikakega drugega namena, kakor da vohuni o benečanskih vojnih pripravah. Mrzličavost se je polastila mesta. Vsi so vedeli, da bo imel ta dogodek posledice. Rezko dejanje se je kazalo kot zmaga vojne stranke. Zdelo se je, da se je ravnovesju spodnesel kamen in da morajo sedaj sama ob sebi slediti sesipanja, kakršnih Sere-nissima ni videla že dolgo; kar same so upale roke ljudem. Trgovine, razen onih z živili, so nenadoma ostale brez kupcev. Poveljniki ladij so prekinili nakladanje, poslednji pristaniški delavci so ostali brez dela. Ogromen sunek je udaril v ves običajni tok beneškega življenja ter ga deloma ustavil, deloma spremenil. Prvi dan je potekel še dovolj mirno. Le neznatne gruče so tu in tam po mestu vzklikale ljudovladi in proti stoletnemu sovragu krščanstva. Toda zvečer je nenadoma narasel val. Kakor hitro je legel mrak, so se gruče zgostile. Navalile so na trgovine in skladišča Levantincev, posebno Turkov, Grkov in Židov, ter so jih oplenile. INihče se ni ustavil temu početju, ogromno dragocenega blaga so pokradli in odnesli plenilci. Mornarji so nastopili šele tedaj, ko ni bilo mogoče nič več rešiti. Tudi so imeli ukazano, naj samo zastraži jo skladišča in trgovine, dokler ne pridejo izvedenci in pisarji, ki vse blago popišejo in oblastno zaplenijo. Tudi Golja je imel odkazano mesto, kjer naj razvrsti svoje ljudi. A prišel je bil že prekasno. Iznenadilo ga je, ko je videl, da so skladišča že izropana, in očital si je sprva, da ni bil dovolj hiter. A ko je ugledal, kako se je blago odneslo, se mu je pričelo svitati. Če bi bile gruče le slučajno navalile na vse zaklade blaga levan-tinskih trgovcev, bi veliko več uničile kot pa odnesle.. Tu pa je vse kazalo, da so delali po načrtu in pod vodstvom, zakaj oropano je bilo vse boljše blago. Tudi ukaz, naj ne gledajo za plenilci, ampak naj samo zastraži jo blago, se mu je zdel sumljiv. Govoril je jasno, naj jih pustijo v miru. Kdo je zadaj? Kdo je za temi plenitvami? se je vpraševal častnik. Ali je vlada sama? Je kdo, ki nastopa dogovorno z vlado? Vred- 592 nost pokradenega blaga je morala biti ogromna. Kdor je plenil nocoj, si je naplenil premoženj in to brez težave in brez odgovornosti. Trgovci iz Levanta so skušali zadnji trenutek rešiti golo življenje ter so ušli ali pa se poskrili. One, ki so ostali do zadnjega na svojih mestih, je ljudovlada pozaprla tekom dneva pod pretvezo, da so vohuni ali vsaj v zvezi z njimi. Golja je videl, da ne bo imel mnogo posla. Razstavil je bil vse preveč straž, zato je zbral sedaj vse nepotrebne mornarje ter jim dovolil, da so odložili orožje in polegli. Iz prelivov in oddaljenih trgov je ves večer prinašalo vzklikov za vojno in proti polmesecu, a še pred polnočjo je bil v mestu mir in nič ni več motilo nočne tišine. Sam se je šetal Golja po ulicah, kjer so stražili njegovi ljudje. Bedel je in čuval kakor jastreb, če je bil v službi. Nič ni ušlo njegovemu očesu, nič ga ne bi bilo moglo iznenaditi. Polnoč je odbila po zvonikih beneških cerkva, ko se je ustavila gondola pod mostičem, kjer je stražil Goljev mornar. Iz gondole je naglo izstopil mož, ki je imel krinko čez oči. «Je tu častnik Golja? je vprašal hlastno. Mornar je odgovoril z brlizgom in potegnil bodalo. «Kdo išče Goljo?» se je v istem času iz noči oglasilo vprašanje. Naglih korakov se je bližala visoka postava, prihajal je Golja sam. Neznanec je častnika takoj spoznal ter mu je stopil naproti. «Prišel sem ti povedat», je porogljivo izpregovoril, «da je tvoja zvezda pričela ugašati. Danes se je odločilo. Sporoči Mocenigu, da je izgubil!» Še nekaj je hotel neznanec dostaviti, toda Golja ga je prekinil. «Doli krinko!» je kriknil, dasi se mu je glas zdel znan. Nasprotnik pa je segel po bodalu in se umaknil za korak. To je bilo znamenje — Golja je opazil — da so iz gondole pričeli vstajati možje. Kljub temu ni pomišljal. Vrgel se je na neznanca, zgrabil ga za roko ter mu strgal krinko z oči. «Loredan?» je osupnil, ko je razločil obraz. A niti trenutek se ni obotavljal. Izvil mu je bodalo ter ga zagnal daleč proč, da je zažvenketalo po kamenitem tlaku. «Istina, Loredanb je siknil srditi nasprotnik in se ozrl, kje so spremljevalci. - • 727 danja vreden! Tako slabo se mi godi, da sem sam sebe vesel! Zakaj to gotovo veš, da se godi v našem milem narodu dobro le tistim, ki so tepci po rojstvu. Basta! — O Nuša, dekle, tudi Ti si brala mojo najboljšo knjigo: «Hiša M. P.» in tudi Ti — tudi Ti! — si se zgražala ob njeni nemorali. Jaz vem, da si Ti globoko v svojem srcu jasna in čista kakor nebo. Zato se mi je zdelo čudno, da si se zgražala; ako imaš knjigo, beri jo še enkrat od začetka! — Zgražali so se nad to čisto knjigo ljudje, ki so umazani na duši in na telesu; jaz pa sem jim odgovoril, kakor je treba umazancem odgovoriti. To elegantno knjigo dobiš z mojim pismom vred v kakih treh tednih. Naj bo že kakor hoče: to je gotovo, da ves slovenski filisterium mojega mezinca ni vreden! — In Tvojega še celo ne!! — Ti praviš, da Ti je dolgčas? O Ana, kdo bi se dolgočasil, če je v najboljši družbi — če je namreč sam?! Jaz živim v «velikem mestu» — nimam od tega «velikega mesta» drugega, nego kvečjemu umetniške razstave. Drugače pa sem tako sam, kakor v najbolj skriti zagorski vasi. In verjemi — to je dobro! Človek mora biti sam, da spozna druge! Plesalcev ne boš spoznala, če plešeš z njimi, temveč če jih gledaš, kako plešejo z drugimi. — Napišem Ti pismo, Nuša, kakor sem obljubil. Za danes mi samo verjemi, da mislim nate večkrat, nego se Ti zdi. Bodi mi dobra, ne misli si o meni nič slabega in — prisrčen pozdrav! Ivan Cankar. Dunaj 29. nov. 904. |Brez ovitka; pisano s svinčnikom. V levem gornjem kotu 4. (zadnje) strani stoji Aničina numeracija: 28.] POVEST O 5 DEKAGRAMIH BRATKO KREFT 1. dvorišča je prihajal skozi odprto okno glas trobente. Nevidni muzikant se je vadil. Skoraj vsak dan proti večeru je slišal Leon ta koncert, ki mu je trpinčil živce. Danes — kakor da ga ni slišal. V sobi je bilo svetlo samo pri oknu in če si pogledal skozenj, si videl pramenček neba, sicer pa streho, temno, pusto streho z zamazanimi dimniki. Leon je bil Študent filozofije, poln lepih načrtov za bodočnost in prav za prav brez denarja. Zakaj človek, ki nosi v sebi dušo, vse- 728 i SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN — JOŽE PAHOR Tretji del. 1. ogočno beneško brodovje je počivalo že tretji teden pred Zadrom. Od nikoder ni hotelo biti povelja, naj dvignejo sidra in odjadrajo proti jugu, in vsem je postajalo jasno, da nekaj ni v redu. Serenissimo so tepli njeni lastni grehi. Prepogosto je izdala najzvestejše zaveznike, neštetokrat je prelomila svojo besedo. Dokler je sijala v vsej svoji moči, so se šibki morali vezati ž njo vzlic slabim izkušnjam. Ko pa je sama prišla v stiske, se drugim ni mudilo nič. S španskim brodovjem bi se imeli združiti tu v Zadru, a obljubljene pomoči ni bilo od nikoder. Galeje so bile prisiljene v brezdelje. Železni red na njih je izgubljal svoj smisel, disciplina se je rušila. Generalni kapitan je skušal vzdržati nekoliko bojnega duha s tem, da je ob različnih prilikah ukazal zbirati mornarje in vzklikati «hura!» A te vojne vežbe so kmalu postale smešne in celo nevarne. Nevarnejši nego vse drugo pa je bil duh, ki se je za jedel v beneškega plemiča že v oni dobi, ko je 1 judovlada dosegla višek moči in blagostanja. Ta duh se je naglo pokazal tudi pred Zadrom. Pred dvema stoletjema še so častniki junaško umirali za prapor s krilatim levom, a zdaj ne več. Zdaj so se bali umreti in nihče jih ne bi prepričal, da je prapor Serenissime res vreden smrti. Že v dobi kambreške lige je vedel častnik ljudovlade, da vojna redi vojno. Zato je plenil, koder je hodil, in gledal, da naglo obogati in spravi plen in življenje na varno. Tu, pod Zadrom ni bilo mogoče pleniti. Siromašna zemlja je bila podložna Serenissimi in ta jo je celo pomagala vzdrževati. A razkošno živeti se je dalo. Zato je Zader oživel, kakor bi se pre-rodil. Stotine mladih častnikov, sinov beneške aristokracije, so mu popolnoma spremenile lice. Strah pred krvavo vojno je izginil čez noč, pričelo se je neskrbno življenje. Pričeli so se zabave, plesi, tekme, pričelo se je vrvenje, kakršnega ni videlo mesto že cela desetletja. Vrtinec razkošja je zajel vse, ki so prišli pod ta nenadni zlati dež. Kos Benetk, razbrzdani in divji kos, se je preselil na to skalno, trpko obrežje. Da, zdelo se je, da življenje v Zadru prekaša celo ono, kar je bilo mogoče v lagunskem mestu. Če nam je res jutri umreti, čemu ne bi živeli danes? Čemu ne bi izpraznili i* 1 čase radosti, če nam jo sicer smrt polno izbi je iz rok? Kaj pride jutri, kaj nam mari! Kakor se je Golja upiral, ga je vendar potegnil tok s seboj. Šel je s častniki in je videl, kako malo je v resnici doživel v Benetkah med onimi, ki so bili kri iste krvi kakor današnja njegova družba. Zlasti mladini Serenissime hi tu nihče stavil meja, in pretveza, da gredo na bojišče, jim je dala popolno prostost. Golja je zastrmel nad gnilobo, in stud, ki se je bil dvignil v njem že na lagunah, je tukaj narastel kakor nikdar poprej. Čutil je sicer, da ni enak tem izbranim ljudem, tem bogataškim sinovom, gladkim in razuzdanim, ki niso poznali ničesar več razen omamnega, divjega uživanja, čutil je, da ga ne smatrajo sebi enako vrednega, a mu ni bilo mari. Še veselilo ga je, da se razlikuje od njih, od lahkoživcev. Vendar ga je bolelo, da se posledice razkošnega življenja poznajo že tudi na galejah samih. Delo se je zanemarjalo, vezi med častniki in mornarji so razpadale. Z naraščajočim neredom — Golja je opazil to — se je dan za dnem slabšalo tudi življenje mornarjev. Pregreški so se množili, hrana ni bila več dobra. Iz Benetk se je dovažalo sicer vedno enako, a mornarjem se ni več dajalo, kolikor prve čase. Bilo je jasno: razkošje in zabave so požirali denar. Nikdar pa si ne bi bil Golja mislil, da bo naletel med veseljaki na Vendramina. Lastnim očem ni hotel verjeti, ali je res on, ko ga je ugledal. Že davno bi ga moral srečati, če bi bil hkratu ž njim prišel sem. «Nisi se nadejal, kaj?» se smehlja Vendramin, ki takoj stopi k njemu ter mu stisne roko. «A jaz sem vedel, da se najdeva tub «Kaj vas prinaša semkaj ?» se čudi Golja. «Vas? Kaj vas prinaša? Častniki se tikamo, tudi če ni povsod te navade. Kaj me prinaša? Prostovoljno sem prišel, ko sem zvedel, da tu ne gre vse v redu. Javil sem se iz patriotizma.» «Lepo je od tebe», pravi Golja; «vendar ne bo dosti pomagalo, če boš veseljačil tukaj. Za to je dovolj drugih!» Družba častnikov je pričela plesati in Vendramin je porabil priložnost. Vedel je prijatelja na vrt, kjer so vesele gruče častnikov sedele v hladu pod drevjem. «Da me razumeš», je pripovedoval tišje, «nered je nenadoma postal privlačen in videti sem hotel, kakšen je. To bi bil prvi vzrok. Drugič pa sem se javil zato, ker bi me vojna stranka vrgla prej ali slej kamorkoli, morda celo kam v trdnjavo. Tako sem rajši izbiral, da izberem manjše zlo.» «Vojna stranka bi te vrgla?» se čudi Golja. «Pa zakaj?» 4 «Imeti hoče neomejeno moč. Zato mora proč vse, kar jim ni vdano do mozga!» Vendramin je posebno poudaril «jim», a se je smehljal, dasi so se mu zaiskrile oči. «Ima morda vojna stranka tudi tukaj svoje ljudi?» vpraša Golja. «Tu med nami?» «Seveda jih ima. Celo večina je njihova. A tu ne utegnejo voditi računov kakor delajo v Benetkah. Imajo pač drugih poslov!» Šegavo gleda Vendramin, če ga prijatelj razume. Golja je razumel dobro. «Plesnih in ljubavnih, ali ne?» pravi s posmehom, da ga plemič takoj zavrne. «Počasi, prijatelj! Tudi ti imaš take posle, kakor sem že zvedel. Ne posmehu j se drugim!» «Kdo ti je povedal ?» «Zaupnike imam, zvem vse take stvari!» pripoveduje Vendramin ironično, da Just ne ve, ali je šala ali resnica. «Mislim, da se ne kesaš, ker si zamenjal Benetke z Zadrom. Tu se uživa z velikimi požirki!» «Zamenjal?» vprašuje Golja. «Govori, kako misliš to?» Vendramin zapiči svoje oči v njegove in govori trdno, odločno: «Ne verujem, da bi te bile Benetke že naučile lagati. Odkrito povej! Veš, da bi bil moral ostati na lagunah? Veš to?» Golja strmi. Odkod je zvedel plemič, kaj mu je obljubila Mo-cenigova hči? Vendramin pa mu neizprosno gleda v oči in ponovi: «Povej odkrito! Veš?» «Vem», se odpre Just, ki ne more lagati. «Veš pa tudi, kdo je to preprečil ?» Plemič pomolči, a potem odgovori sam: «Isti ljudje, ki so skrbeli tudi zame! Isti ljudje, z Loredanom na čelu!» «Torej se je Mocenigova zavzela zame?» vpraša Golja naravnost. «Borila se je zate. Potisnila je Loredana ob steno, da ni vedel, kaj bi storil. Naposled je zmagalo njegovo sovraštvo.* «In ti veš vse to?» «Patricijka mi je povedala sama. Sicer sem itak opazil, da se nekaj plete. E, ne uidejo mi niti take malenkosti!» Vendramin pomolči. Pronicavo gleda prijatelja, potem nadaljuje šaljivo: «Pa če bi se tudi jaz sam nekoliko zanimal za take stvari! ? Če bi jih sam nekoliko zasledoval ?» =J «Moje stvari?» osupne Golja. «A zakaj?2> «Nekoliko zaradi prijateljstva^, pravi plemič pomenljivo, «ne-koliko pa tudi zaradi tvojih načelta «Kako misliš to?» «Takole!» odgovarja Vendramin nedolžno. «Ti veš, kaj je tvoja dolžnost in jo izvršuješ natančno, kakor je ne zahtevajo niti predpisi. Dobro veš, da bi moral na bojišče. Še več! Smatraš za svojo sveto dolžnost, da greš in zastaviš glavo, življenje! Ni morda res tako?» «Tako je», pritrdi Golja in ugiblje, kaj hoče plemič. «Glej!» nadaljuje Vendramin. «Potem pa naenkrat tak preobrat! Ko bi moral na bojišče, čakaš, da bi te rešili iz nevarnosti. To je, česar več ne razumem pri tebi! Tukaj nekaj ne soglaša!» Gol ji se zdi, da čuje očitanje. «Se nisem odločil, da grem z brodovjem?» preseče plemičeve besede. «Zadnji dan!» ga ustavi Vendramin. «A prej si čakal, kako padejo kocke! Glej, vse vem!» «Saj ni tako, saj je vse drugače!» ugovarja burno Golja, ki ne razume, kaj hoče mali kapitan. Išče besed, da bi razkril vse, kar ga boli, a ponos mu pravi, da nima ničesar pojasnjevati plemiču. «Ne razburjaj se in ostani miren!» ga potolaži ta. «Mene se ti ni treba bati. Nisem ti hotel očitati in ti ničesar ne štejem v greh. Le nekaj sem hotel ugotoviti, nisi več prejšnji Golja, slepo pokorni vojak, pripravljen zavreči življenje, če mu ukaže jo tako. Čuj! Povej mi, spoznavaš morda sam, da ni vredno dati glave za eno stotino vladajočih v Benetkah? To je, kar me zanima!» Golja molči, bila je resnica. Kakor je še obžaloval nered na vojnem brodovju, vendar ni bil več stari, slepi Golja. V njem se je nekaj spremenilo, sam je čutil to. «Odgovori vendar!» sili plemič. «Ne moreš odgovoriti?» «Kaj naj odgovorim ?» vpraša Just neodločno. «Če si res drug!» zahteva Vendramin. «Sam ne vem», jeclja Golja. «Stari nisem več... Novega človeka ni v meni...» «Ni ga še, a bo vstal!» Kratko in pomembno je izgovoril to kapitan. Potem pa je pristavil, kakor bi se bil spomnil v tem trenutku: «Kaj pa z Nevo? Strašno ti je zamerila, da si odšel brez slovesa. Vse sile je napela, da bi te rešila. Izpostavila se je in osramotila, ti pa si odšel kakor ubežnik! Nisi odšel za nekaj dni ali morda za nekaj tednov, odšel si na bojišče, ločil si se za leto dni, morda še 6 za več, morda za vselej! Zbežal si od nje. Zakaj? Res nisi mislil, kako jo užališ? Če res nisi utegnil posloviti se, potem se opraviči! Prosi jo oproščenjab «Njo? Oproščenja?» se zavzame Golja. Ali plemič res niti ne sluti, kako je med njim in patricijko, kako je bilo zadnje dni, posebno zadnje? «Bila bi tvoja dolžnost!» pribije kapitan. «Borila se je zate, oteti ti je hotela življenje!» «Tako misliš ti!» odbija Just. «Življenje ti je hotela rešiti!» zavrača plemič. «Dragocen je vsak dan, ki ga preživiš sedaj daleč od bojišča!» «Ni ji bilo do mojega življenja!» se upira Just. Njegove besede pa so odsekane, v grlu se mu lomijo. «Ni ji bilo do tvojega življenja? Do česa pa?» vprašuje Ven-dramin. Nepremično zre tovarišu v oči, kakor bi hotel na vsak način zvedeti vso resnico. «Do česa?» ponavlja Golja, ki mu je mučno in ne more najti prave besede. «Do zabave ji je, do ničesar drugega!» «Motiš se!» zavrača plemič, ki čuti, da je zadel ob bolno točko. «Za zabavo ne nedostaja moških v Benetkah. Patricijka te je skušala rešiti\> «Ne poznaš Mocenigove!» «Še vedno bolje nego ti, prijatelj !» «To dejanje vidiš in ga sodiš po svojeh «Poznam tudi njene slabosti», zavrača Vendramin. «A kar je storila, je storila iz ljubezni!» «Ni res!» se razvname Golja. «Če bi ti hotel povedati vse ...» «Povedal mi je Lorenzo!» ga prekine Vendramin. «Vse vem! Kar je storila, je storila iz ljubezni. Ponavljam to, pa naj je njena ljubezen živa komaj od jutra do večera! Morda si storil prav, da si se odtrgal, a posloviti bi se bil moral od nje!» Na vrt je prišla nova skupina častnikov v družbi z mladimi, razposajenimi ženskami, iz družbe pa je stopil k Vendraminu visok krepak mož. «Siamo veneziani», je dejal, «e poi cristiani!» Zrl je kapitanu v oči, nato pogledal Gol jo. «Prav tako», je nadaljeval, «bi lahko rekli: siamo dalmati, e poi veneziani!» «Velja to meni?» se sponese Golja, ki se mu zdi, da je moral že nekje govoriti s tem častnikom. «Sem te morda zadel?» vpraša nasprotnik. ^Nikakor ne!» odbije ponosno Golja. «Nisem Dalmatinec.» «A Benečan nisi!» zavrne častnik. i «V Benetkah se ne vprašuje po tem! Kdor je državljan, je Benečan. Nebenečan ne more biti vojak!» «Tako je!» pritrdi Vendramin Justu, kakor bi hotel dopovedati Častniku, naj konča s svojim izzivanjem. «Povej mi rajši, Amadeo, kaj si opravil!» «Zdaj, tu naj povem ?» se zavzame Amadeo. «Sedi», prigovarja Vendramin, «vržemo karte!» Plemič ima karte s seboj. Meša jih, nato prično igrati. A krepki častnik uporno molči. ^.Spričo Gol je lahko odkrito govoriš!» pravi Vendramin ne-v oljno. «Kakor hočeš'» pravi častnik in skomigne z rameni. Vendar se čuti previdnost iz njegovih besed. «Pomenil sem se z nekaterimi», pojasnuje, «tako, mimogrede, slučajno, kakor da nimam nikakega namena pri tem. Nekaj jih je, ki bi se ogreli. Ampak le s pogojem, da se ustvari večja, trdnejša in ponosnejša Serenissima. Zanjo bi bili pripravljeni storiti marsikaj, tudi — vrniti se. A kakor rečeno, krilati lev mora postati silnejši, strašnejšib «Ne bi morda postal silnejši?» preseče Vendramin. Dasi Golja ne razume prav, o Čem se pogovarjata častnika, jima vendar seže v besedo. «Strašnejši?» vpraša Vendramina. «Ali še ni dovolj ?» «Kaj misliš s tem?» ga napade Amadeo. «Krilati lev je dovolj mogočen!» pojasni Golja. «Samo bojne ladje poglejte, čeprav ni več onega pravega reda na njih!» «Krilati lev torej ni dovolj silen!» poudari Amadeo in nadaljuje tišje: «Razkriti nisem hotel ničesar. Spoznal sem pa, da gledajo nevoljno, kar se dogaja tukaj. Obsojajo in govore o krivcih. A malo jih je, komaj peščica b «Nihajo», pravi Vendramin; «ni vseeno, kam se nagnejo! Si jih morda vprašal, kako bi se prišlo v okom neredu?» «Nihče si ni v tem na jasnem. Morda niti ne mislijo o takih vprašanjih.» Plemič se zagleda v karte in ne reče ničesar. Igrajo brez zanimanja, Golja vidi, da z igro le skrivajo razgovor. Častniki naokoli so vedno glasnejši, močno dalmatinsko vino jih naglo užiga. «Torej res ni sledov o gibanju vojne stranke v Zadru?» se nenadno zdrami Vendramin iz svojih misli. Nič ne poudarja besed, niti ne pogleda prijatelja, vendar se čuti, kako važno je to vprašanje zanj. «Nič nisem mogel dognati», pravi častnik, «le to sem imel priliko slišati pogosto, kako se razpravlja o razmerju z Osmani.» 8 «Med častniki ?» «Med onimi, ki se mi zde najbolj nepristopni», pove Amadeo ter vrže karto tako, da se spozna njegova nevolja. Pomenljivo pogleda najprej plemiča, potem pa še Gol jo. «Dvomim, da bi mogli govoriti kaj prida!» pravi Vendramin. ^Najboljši med njimi ne vedo veliko več kot navadni mornarji. In če vedo kaj, je plitvo in enostransko. Po tej strani smo mi vendar nekoliko na bol jem. Pojasnili smo marsikaj, kakor je bilo treba.» Iznenaden dvigne Golja glavo in pogleda plemiča. Polne skrivnosti se mu zde njegove besede. A še preden jih more premisliti, udari Amadeo s karto po mizi ves razdražen. «Bolje igraj!» zagrozi plemiču. «Bedasta je tvoja igra! S tako igro zaigraš vse! Izgubiš, da te bo bolela glava!» «Edino pravilno!» ugovarja Vendramin, ne da bi ga količkaj motila časnikova razdraženost. «Vselej in povsod je treba pojasnjevati. To je karta, ki jo velja igrati zdaj. Pozneje bo čas za drugo. Tudi mi se moramo učiti iz zgodovine.» Spet udari Amadeo po mizi s karto in ugovarja. «Končaj že vendar! Preveč govoriš! Kako je mogoče prav igrati, če venomer besedičišb «Tvoja igra je slaba nocoj», zavrača plemič; «nataknjen si!» Potem pa se obrne k Gol ji in nadaljuje: «Ti je kaj znano, Just, kako smo v četrti križarski vojni do tal porušili to lepo mesto? Ne veš, kajne? Zgodilo se je ob isti priliki, ko smo oplenili Bizanc. Je bil Zader neverniški? Je bil Bizanc islamski ?» Zakaj me izprašuje? Zakaj mi pripoveduje vse to? pomisli Golja, ki ne razume, kaj hoče kapitan. «Vidiš! Stotini v Benetkah, oni najpremetenejši stotini je to vseeno», nadaljuje Vendramin. «To se pravi, senat je sam proglasil, da je bolje nego vsak zakon ono, kar koristi državi. Če razumeš to tako: njim samim, ki predstavljajo senat, njih nikdar sitim mošnjam, boš čisto blizu resnici. V imenu križa na kristjane v Zadru in Bizancu — ni bilo to duhovito? Siamo veneziani e poi cristiani, natančno po tem izreku! Pa vzemi to njih moralo in jo skušaj uveljaviti tudi za množico! Padli bodo po tebi in te pobili kot zločinca, kot rušilca oltarjev in najsvetejšega!» «Saj te ne razume!» se roga orjaški častnik plemiču. «Saj ne ve. kaj govoriš! Če ne končaš ti, bom končal jaz! Čas je že, skrajni čas!» «Premislil bo», pravi častnik mirno, dasi se premaguje: «pre-mislil bo, časa ima dovolj! Sicer pa igraj trezno in razsodno, nujno ti svetujem! Izgubi tisti, ki ne zna ohraniti trdnih živcev!» 9 «Nespametna igra!» se srdi častnik in tolče s kartami po mizi* Plemič se ne da ukloniti. «Preden so Turki zavzeli Bizanc», poučuje kapitan Justa, «sta bili dve možnosti: streti ga in zasesti njegovo mesto, ali pa ga podpreti proti polmesecu. Serenissima ni napravila ne enega ne drugega. Ali je čakala, da bodo izkrvaveli na obeh straneh? Slepci! Z Bizancem bi bili gospodarji poti v Rusijo in v Indijo —» «Komu praviš vse to?» ga prekine pomilovalno Amadeo. «Tebi!» ga zavrne plemič nevoljno. «Ljudovlada pa je prelivala kri, da si je zaprla cesto. In zdaj jo spet začenja prelivati, da bi odprla novo. Pobita drugod, je pograbila Ciper, da ima zvezo z Azijo čez Haleb in Afriko čez Aleksandrijo. Jutri, pojutrišnjem nas vržejo tudi s Cipra. Prej pa bo tekla kri v potokih. O, kako bedna je ta kramarska politika, kako zločinsko, če si nekateri iz krvi kujejo zlato!» «Turki so vendar veliko hujši!» ugovarja Golja. «Nikdar se še niso počenjala taka divjaštva, kakor čujemo zdaj o njih. Ljudovladi vendar ne kaže drugega, ko da se brani!» «Si čul?» oponese Amadeo kapitanu. «Še ne razumeš, kako si bedast? Rajši nikakšne igre, kakor pa slabo! Če je tako,» se spet razvname, «vržem karte na mizo! Pa igraj sam!» «Kako misliš to?» ga vpraša Vendramin trdo. «Kakor sem dejal!» zavrne Amadeo uporno, da zablesti v ple-mičevih očeh! «Če je tako, pa dobro!» udari kapitan. «Svobodno igraš in končaš lahko! Čim prej, tem bolje! Takih igralcev ne potrebujemo!s> Koj nato pa se obrne k Golji in ga pobija. «Ni res!» pravi. «Če bi ne bila ljudovlada tako pohlepna, ne bi nikdar prišla tako daleč. Konica naših mečev bi držala Osmane pribite v njih maloazijskih gnezdih. Zastava sv. Marka ne bi imela madeža, ne bi se je držalo blato nenasitnosti. Koder bi plapolala, bi vladala mir in red. A Serenissima je bila vedno enaka: ko je šlo za življenje ljudi, je bila neizprosna, ki je šlo za denar, je pozabila na čast, na dostojanstvo, na vse! Zato pa žanjemo, kar smo sejali!» Plemič je umolknil, Golja je strmel. Prvič je slišal vse to in novo mu je bilo. Vso beneško moč, ves veliki sijaj, vse, kar se mu je zdelo sveto in nedotakljivo, je obsvetila krvava, gnusna luč. Je li vse resnica, kar govori plemič? In zakaj govori vse to? Tz užaljenosti, ker so ga vrgli semkaj? Just je mislil in ljubše bi mu bilo, da ni slišal vsega tega. Sramota ljudovlade je bila sramota tudi njegovega dela, vsega, kar je počel tekom dolgih let svoje mornarske službe. Če je poslušal 10 Lorenza, so bile besede včasi še ostrejše, še težje, a tako težke in pomembne niso bile kot plemičeve. Ako ni bilo vse to zgolj zabavljanje nezadovoljnega moža, psovanje nemirnega človeka, potem se resnica ne da več potajevati, potem stvari niso več v redu. Podira in ruši se, kar se je kazalo, ko da stoji na železnih tleh! Plemič je opazoval, kakšen vtis je napravilo njegovo govorjenje na mladega moža in je videl, da ga je porazilo. To je tudi hotel, zato je bil zadovoljen. Tedaj so častniki pri sosednji mizi pričeli peti. Nekateri so vstajali in pričenjali plesati po dvorišču. Razgrela jih je poskočna godba, ki je hrumela iz dvorane. Nastal je vrvež, miren razgovor ni bil več mogoč. «Končajmo igro!» je dejal Vendramin in odložil karte. «Kakor nalašč! Ti veseli svat je nam bodo marsikaj povedali! In vino veritas! Mednje stopiva, Amadeo, izplača se nocoj. In ti, Golja? Se nama pridružiš ?» «Čas je, da odidem», pravi Just. «Bakanal se pričenja. Nocoj bodo spet pozabili vse, službo in dostojnost. Poznam to in ne maram biti priča.» «Nič ne de!» pravi Amadeo dvoumno in obrne Gol ji hrbet. «Opravimo tudi brez tebe!» Justa je speklo in morda bi zahteval pojasnila, da ga ni zadržal Vendramin. «Všeč mi je, da sem te spet našel», pravi plemič; «upam, da se bova še večkrat videla. Marsikaj se imam razgovoriti s teboj.» Krepko mu stisne roko, kakor zvestemu prijatelju, nato pa se ves živ in razigran pomeša med veseljake. Pretvarja se! zbode Gol jo tih, mučen sum. Čemu dela to? Ni več oni, kot je bil? Justa je klicala služba na ladjo. Vzlic temu bi lahko ostal v veseli družbi, zakaj nihče ga ne bi pozval na odgovor. A hotel je biti točno kot vselej na svojem mestu. Hrup vinjenih, pomešan z razbrzdano plesno godbo, je odmeval za njim in ga spremljal do pristanišča. Od vseh strani so prihajali veseljaški glasovi, ves Zader je praznoval in užival. Tu je bila vojna in vojna je razvrat! A ko je Golja že davno prevzel spet svoje mesto na galeji, ga je še vedno bolelo, ker ga je žalil Vendraminov prijatelj. Trdovratno je vrtal po spominu in vse se mu je zdelo, da sta s tem častnikom že morala nekje trčiti skupaj. 2. Pred Zadrom je čakalo mogočno brodovje in Serenissima si ni upala nastopiti proti Turkom, ki so stali komaj deset milj od Zadra na dalmatinskih tleh. 11 Osmani so imeli lahko delo. Če nista zalegli njih število in moč, jim je pa pomagala podkupljivost beneških poveljnikov. Pravkar so dobili v pest močni grad Venier jev, ki jim ga je izdal za dober denar poveljnik Contarini. Da bo beneška sramota še hujša, je sam sprejel moslemsko vero in prešel k Turkom. Ti so brez odloga napadli še drugi grad pred Zadrom, utrjeno Poljice, ter ga tudi zavzeli. Ljudovlada je bila izzvana na lastni zemlji in ni imela poguma, da bi zavrnila te male, raztresene sovražne čete. Mornarji so čutili slabost poveljstva in so jo izrabili po svoje. Vesti o izdajstvu so se namreč razširile med njimi ter jim pojasnile, kako so sami svoji gospodarji. Množice vojaštva so se vsule po mestu, po ulicah, trgih, po gostilnah je vrvelo svobodnih ljudi. Kdor je opazoval te množice, ki so prepevale, ki so se dale voziti po ulicah, ki so barantale s sumljivimi ženskami, ta jih je moral imeti za trumo brez vajeti, ne pa za vojaštvo ene najsilnejših držav. Pozno v noč je trajal vrvež in nič niso opravile straže, ki so hotele napraviti red. Čast Benetk je preveč trpela v Zadru, da ne bi vojaško poveljstvo varovalo vsaj videza svoje oblasti. Proti Turkom sicer ni nastopilo, zato pa je ukazalo izgnati izdajico Contarinija z beneških zemelj za vse čase. Ta dogodek naj bi se izvršil pred očmi vse vojske in vsega mesta z največjo vojaško rezkostjo. Pokazati je bilo treba, da mu Serenissirna ne odpusti nikdar več, kar je zagrešil, dati ga je bilo treba v roke vsakomur, ki bi ga hotel končati. Nedelja je bila in ostra burja je brila po mestu in žvižgala v vrhovih jadrnikov. Tudi Golja je dobil ukaz, naj vodi oddelek mornarjev na glavni trg, Piazza dei Signori, kjer so se zbirale čete. Razvrščale so se med vladno palačo in glavno mestno cerkvijo. Obrnjene so bile proti poslopju, ki je imelo nekaj slič-nega z doževsko palačo v Benetkah, kakor je ves trg sličil prostranemu trgu sv. Marka. Videlo se je: Serenissirna je udarila svoj pečat tudi zunanjemu licu mest, ki so ji bila podložna. In prav kakor z doževske palače v Benetkah, je tu iz vladne palače udarjala ista sila vse, ki ji niso hoteli služiti in so ji odrekali pokorščino. Prapor z levom se je dvignil na balkonu. Razvil se je v ostrem vetru, pod prapor pa je stopil magistrat v črni togi. Koj za njim je pristopila gruča mož v navadnih in vojaških oblekah, mož, ki so stali tukaj v imenu Serenissime. Trobente so zapele. Vojaštvo se je vzravnalo, nastopil je molk. Vanj pa se je zarezala visoka, ostra beseda stražar jeva: 12 Od te ure ljudovlada za večno izganja s svojega ozemlja Gerolama Contarinija, izdajalca Serenissime, odpadnika od vere in k nevernikom prestopivšega bastarda, po zlatu hlepečega lopova. Izganja ga za večno, ker ga danes ne more soditi primerno njegovim dejanjem. Če bi se pa še kdaj drznil prestopiti tla ljudo-vlade, ga sme vsakdo kjerkoli in kadarkoli pobiti kot zločinca, ki je zapravil svoje življenje. Zato se na njegovo glavo razpisuje nagrada tisoč dukatov, ki jih bo prejel, kdor bo predal Serenissimi izdajalca živega ali mrtvega. Ljudovlada ne bo mirovala, dokler se ne izvrši pravica nad zločincem. To je bilo vse, kar je razglasil magistrat. Obred je bil kratek, kakor mora biti kratka krvavoresna, neizprosna grožnja. Komaj se je odtrgala zadnja beseda, že se je balkon naglo izpraznil. Spet so zazvenele trobente in njih glas je švistel kakor meč. Po trgu so vse križem odjeknila ostra povelja častnikov in s povelji so zašumeli nagli koraki vojaških oddelkov. Tudi Golja je uvrstil svoj oddelek za odhod. Velik in lep je stopil pred mornarje ter jih je vodil skozi mesto proti pristanišču. Ljudje so se ozirali za njim. Nagonsko so čutili, da je Serenissima močna, dokler jo branijo taka debla. Naj se je boje izdajice, dokler ima ljudovlada takih junakov! Visoko vzravnan je stopal Golja v pristan in je mislil o vsem, kar se je pravkar zgodilo. Njega izgon ni prepričal o moči Serenissime. Nasprotno! Danes je živo čutil vso njeno slabost. Kar je bilo vojakov pri izgonu, jih je sicer vojaška pest držala na vajetih, a le nekatere. Veliko mornarjev je ostalo na galejah. Izgovarjali so se, da so bolni, in na nikak način jih ni bilo mogoče spraviti v mesto. Ne prošnje ne grožnje niso izdale. Res je, da se je širila bolezen med njimi, a gotovo je bilo med njimi mnogo zdravih, ki si niso dali več ukazovati. Kača upora je tiho lezla pod zemljo in nihče ni prav vedel, koliko je že izpodgrizla. Ko bo Contarini čul o izgonu, se bo lahko na varnem smejal. In tudi nagrada na njegovo glavo, živo ali mrtvo, ga ne bo vznemirjala. Prišli so v pristanišče in poskakali v pripravljene čolne. Na povelje so prijeli vesla, dvignili jih in nato položili na vodo — vsi hkrati, vsi obenem. Še en ukaz in vesla so se zarezala v morje, čolni so se pognali po gladini. Golja je ukazoval in se čudil, zakaj je njegova beseda sama tako močna, da giblje vse te ljudi in njih mišice. Iskal je vzroka in je bil obenem ponosen, da je tako. Dasi je bila nedelja, so vendar morali mornarji ostati na galejah. Nejevolja je grizla v njih, čutili so pest, ki jim hoče stisniti uzdo. Nekje se je moralo nekaj zganiti, nekje se je moral zbuditi sklep, naj se na galejah spet napravi red. A dasi so ostali 1> mornarji na ladjah, so vendar le postopali. Dela niso imeli nikakš-nega in nihče ga jim ni znal dati. Med njimi in poveljstvom se je začela tiha borba, o kateri ni še nihče vedel, kam hoče prav za prav. Počasi so tekle ure in Golja ni vedel, kaj bi počel. Tiho je obsojal Benetke, ki niso znale več ukazovati, sam nase se je jezil, da mora držati roke križem. Šetal se je po galeji in z začudenjem opazil, da se tudi v njem oglaša nejevolja. Z nekaterih galej se je začulo petje in Golja je vedel, da je to proti predpisom. Ker poveljstvo ni pustilo mornarjem na kopno, so si dali duška s petjem. Kmalu se je razširilo še na druge ladje in kakor je bilo nedolžno, je kazalo vendar, da se neke sile ne dajo ukrotiti. Pristanišče je postalo živahno, čolni so se odpenjali in zapluli vse križem po vodah. Tedaj je stopil zagorel mornar pred Goljo ter ga — vojaško vzravnan — nagovoril službeno. Takoj nato je nadaljeval hrvatsko. «Stoj! Kako se zoveš?» ga je ustavil Golja, ki se mu je mornar zdel tako znan. Glas in obraz, vse je bilo Lorenzovo. In vendar se je zdel to tuj človek, popolnoma nov, saj mu je bilo vse lice črno zaraščeno. «Morda se spomnite romarja*, je pojasnjeval Dalmatinec. «Menim, da zadošča to. Kapitan me pošilja, ker bi rad govoril z vami še nocoj. Počakal vas bo v gostilni ,All'Aurora'. Želi, da pridete zanesljivo.» Le trenutek vzdvomi Golja. «Pridem,» se odloči brez pomišljanja, «nocoj sem prost.» Lorenzo odide in izgine prav tako nenadno, kakor se je bil pojavil. Ali se je skrival pred menoj, se vpraša Just, da ga nisem srečal vse te tedne, odkar smo tu? Ali je došel šele pozneje za nami? Čuti pa, da je v tesni zvezi z Vendraminom. Njuno znanje je bilo torej več nego golo prijateljstvo. A kakor se je skrivalo nekaj zagonetnega v vsem njunem razmerju, si Golja ni bil na jasnem, kaj naj to pomeni. Da posega plemič odločno v njegovo lastno življenje, o tem ni dvomil več. Počasi so tekle ure, počasi se je pričelo solnce nagibati proti zapadu. Bolj in bolj je obžarjalo vodo in obzorje, vedno bolj je rdelo nebo. Just je zrl večerne plamene in zdelo se mu je, da vstajajo iz njih Benetke. Vedno višje so v nedogledni dalji rastli obrisi kupol in zvonikov, vedno ponosne je so se vzpenjali slopovi in oboki in line doževske palače. Dvignili so se gaji otoka Murana, 14 krvaveli so in temneli, polagoma, tišje, tišje in nato so drhteč pričeli legati v somrak. Zapad je vzžarel in ugašal. Morje je postajalo široko in globoko pod ugašanjem večernih kresov, da se je človek zgrozil ob pogledu vanj. O Benetke, o kupole in zvoniki v večernih ognjih, o topole muranske, toneče v somrak, kako ste daleč, daleč! Kako si daleč, Neva, tiha Neva iz sanj, iz onih dni, ko si blestela kot jutranja luč, napovedovalka neskončne prelesti! Kako daleč si, kako legaš v somrak, da utoneš za večno! Silno čuvstvo je obšlo Justa in ga vsega prevzelo. Vojak v njem se je umaknil, izstopil je človek, mlad, sanjajoč, vzdrhtevajoč. Tu, iz dalje, ni bila Neva več ona kot v dneh strasti in nemira, bila je iz dni čistega hrepenenja, svetla, v zarji prihajajoča. Just je vedel. Še je gorelo v njem to hrepenenje, še, vzlic vsem razočaranjem, ki jih je bil doživel. Bolj nego kdaj prej si je zaželel ljubezni, one silne, ki ne tehta in ne računa, ki se vrže preko vsega. Jo bo doživel kdaj? Bo okusil njeno sladkost? Večerna zarja je ugasnila in Golja se je zdramil iz svojih sladkih, bolnih misli. Na vseh straneh so se užigale rdeče lučke, ves zaliv je vztrepetaval v njih odbleskih. Čas bo, si je dejal Just, in je stopil po stopnišču v čoln. Straža ga ni ovirala. Častnik je krenil v mesto. Po ozkih, nerazsvetljenih, slabo tlakovanih ulicah je došel do tesnih, a snažnih prostorov gostilne «All'Aurora». Niti dobro vino niti lepota prostorov ni vabila častnikov semkaj, ampak troje krasnih hčera, stasitih, črnih Dalmatink. Gostilna je bila ob tej uri skoro prazna. Vendramin pa je že čakal v kotičku pri oknu ter si nekaj beležil. «Kaj pa pišeš tako zatopljen?» ga nagovori Golja, ko je že tik ob njegovi mizi. «Kar oglej si!» odvrne plemič ter mu ponudi beležnico. «Na prstih ene roke jih seštejem, ki bi v Zadru to razumeli. Pisava je, ki jo je iznašla naša beneška diplomacija — šifre! Ž njimi najlepše skriješ svoje tajnosti!» «Tudi to poznaš?» se čudi Golja ter prisede. «Potrebno je!» pravi plemič in spravi beležnico. «Takoj nato pa že govori o svoji stvari. «Lorenzo te je osupnil z vabilom, kaj? Nisi se ga nadejal h «Osupnilo me je, ker ga nisem doslej opazil v Zadru!» «Od prvega dne je že tukaj», pojasni Vendramin. «Vidim, da se zna dobro skrivati!» 15 «Tudi službeno vlogo je odigral dobro,» pravi Golja; «nalašč se je izognil tikanju, da ne bi zbudil kakega suma. Toda povej mi, čemu toliko previdnosti, toliko skrivnosti ?!» «Ker je važen najin razgovor,» pojasni plemič, «saj boš spoznal samb In kakor je že nekoč spraševal v Benetkah, začne zdaj spet poizvedovati o častnikih na Goljevi galeji, o moštvu, o hrani, o razpoloženju, o vsem. «Čemu spet poizveduješ vse to?» vpraša Golja naravnost. «S posebnimi nameni! Saj si si to morda že mislil, ko si zvedel o mojem vabilu. Čas je, da ti povem brez ovinkov. Glej, stvari hitijo in bati se je, da nas najdejo nepripravljene. Naše brodovje se ruši, naglo, nezadržno in brez prestanka. Benetke nimajo več ljudi, ki bi znali ukazovati. Vedo sicer, da ne gre dalje, a nimajo železne roke, da bi ustavili razpad. Z drugo besedo: vladajoči niso zmožni vladati še nadalje. Če pa pogledaš mornarje, vidiš, da si kmalu ne bodo dali več ukazovati. Dvigajo se hudourna znamenja !» Plemič obstane, Golja pa je nestrpen. «Kaj hočeš reči s tem?» vpraša Vendramina. «Potrpi! Prihaja še huje! Si že kaj čul o kužni bolezni na naših ladjah? V7rag vedi, odkod se je zanesla. A je že tako, kadar je veliko ljudi skupaj! Ne izogneš se! Poveljstvo sicer skriva, a to je še slabše. Razširijo se govorice, ki več škodujejo od bolezni same. Veš, kaj se govori? Da je bolezen nastala radi pokvarjene, slabe hrane. Kdor jo oskrblja, ne gleda, ali bo dobra, ali bo koristila mornarjem. Da le nese njemu! In preskrba živeža za brodovje, za vse te tisoče ljudi, donaša ogromno, to ve ž-4 zadnji mornar!» Plemič je čakal, kaj bo dejal Golja. Ta pa je molčal in se čudil, česa vsega ne ve ta bistroumni častnik. Ne o bolezni ne o prehrani še ni čul govoriti mornarjev. Torej se razgovarjajo skrivaj? Za njegovim hrbtom? A kako pa zve plemič vse? Je v zvezi z mornarji? «Torej ničesar ne veš o tem?» nadaljuje plemič iznenadeno. «Ali imaš zaprte oči in ušesa? Res ne vidiš, kaj se godi okrog tebe? O da! S takimi ljudmi ljudovlada lahko dela! A žal, delajo lahko tudi sleparji! Kdor ne čuti sam na svoji koži, ne ve, kaj vse je mogoče! A nikar ne misli, da s tem koristiš ljudovladi, če ne vidiš ničesar! Narobe! Škodljivec si!» Golja ne ve, ali bi se branil ali naj prenese očitke. On škodljivec ljudovlade? Doslej mu ni tega še nihče očital. Kaj hoče Vendramin ? 16 Plemič pa že sam pojasnjuje. «Svojat, ki izrablja priložnost, da obogati na stroške vse vojske, ta svojat je prvi in največji sovražnik ljudovlade. Zaradi te razbojniške drhali mora Serenissima propasti, ako se ne dobijo ljudje, da bi jo rešili.» «Kako rešili?» prekine Golja. «Morda tako, da svojat — pobijejo ?» «Tako, da jo pobijejo!» pravi plemič s poudarkom. «Kdo pa nam dobavlja živila ?» vpraša Golja. «Ali ne skrbi za to najvišje poveljstvo?» «Najvišje poveljstvo in tisti, ki so mu blizu.» « Torej vse, kar se imenuje vojna stranka ?» «Jasno!» odgovarja plemič, da Golja osupne. «Če so pa eno — najvišje poveljstvo in tisti, ki tako lepo skrbe za vojsko, kako naj potem ugonobe — svojat? Naj se dvignejo proti poveljstvu samemu, proti najvišjim ?» «Zdi se mi, da je tu dvoje!» pravi naposled Golja. «Država je in je dobiček! Prav za prav je samo videti, da je dvoje. V resnici je eno: vsi, ki poveljujejo in oni, ki so udeleženi, iščejo lepo življenje. Mi tukaj pa...» «Do zdaj se ne moreš pritoževati», ga prekine plemič. «Do zdaj ti ni hudega! Saj še ne veš, da se širi bolezen med vojsko in da se širi radi nedostajanja dobre hrane!» «A ko bomo tam doli, v Nikoriji ali Famagosti...» «Počasi!» ga spet zavrne plemič. «Ni ž nami skoro stotina naj-plemenitejših beneških sinov ?» «Ne vem, če se bodo borili!» ga prekine Golja. «Saj vidimo, da jim je samo do lepega življenja! V Zadru so, v Zadru! Ko bomo pa pred polmesecem, ne bo videti nikogar nikjer. Še tisti, ki so vedno v orožju, bodo gledali, da jim ne bo hudega. A ono drugo, o svojati, ono je blazno h «Blazno?» osupne plemič. A hitro je spet siguren. «Da, blazno,» pojasnjuje, «če gledaš kot podrejen častnik, ki ima edino le ubogati! Če pa pomisliš, kako se drži ljudovlada, spoznaš, da je vse mogoče. Naj pride jutri močno, junaško brodovje pred Benetke, pa bo konec Serenissime! Niso Benetke trepetale že, da padejo Genovi v pesti? Take stvari niso majhne, prijatelj, res ne! A so mogoče.^ «Serenissima ima troje brodovijb zavrača Golja. «Troje in lahko nikakegab pobija Vendramin. «Namreč ona Serenissima, ki ne misli danes ria svoje sinove, ampak zgolj nase in na dobiček! Nam je Serenissima vse več nego oni dve svetli stotini visoko gori! Za nas je ljudovlada široka zemlja, široko morje, 2 17 tržišča, poti na vse strani, nastale in zgrajene tekom stoletij za vse državljane, ki tu živijo in delajo. To je v resnici Ijudovlada, to so Benečani!» «Za nas, si dejal,» prekine Golja. «Povej mi, kdo je prav za prav to?» «Vsi tisti smo, ki hočemo, da se konča sramota, ki se godiU «Da se konča sramota? Kako naj se konča?» Plemič upre oči v Gol jo in pravi trdno in brez premišljanja: «Z mečem!» «Da bi ga dvignili proti Benetkam ?» strmi Golja. «Proti Benetkam, če hočeš! Prav za prav: proti onim velikim, ki imajo Benetke pod svojim železnim stopalom! Samo to je potrebno, da vsi zgrabimo ta meč, če ga hočemo zavihteti pošasti na teme! Z drugo besedo, pripraviti se moramo o pravem času, ko so zdaj zvezde ugodne. Si ti za to?» Golja ne ve, kaj bi odgovoril. Nejasno mu je vse, nemogoče se mu zdi, neizvedljivo. «Kako naj se pripravimo ?» vpraša dvomljivo. Misel, da bi se obrnili proti Benetkam, se mu zdi smešna in strašna obenem. Ne bi šli naravnost v pogin? «Vem», zavrača plemič. «Iti proti Benetkam je tebi isto kot upor svetopisemskih angelov proti Bogu. Pa vendar so se vedno dobili ljudje, ki so vstajali proti Serenissimi, in vstajajo še vedno. Poglej samo Uskoke! Krilati lev je bil mogočnejši nego je danes, a so vendar navaljevali nanj, da se je morala bogata Signoria umikati in poravnavati se s svojimi sovražniki. Le ozri se v zgodovino! Genova, Florenca, Lombardija, Francija in drugi! Pa beneški sinovi sami so vstajali in majali stebre patricijske moči: Baiamonto, Falier, Gradenigo!» «Toda Serenissima se je ubranila vseh», prekine Golja. «Trdno stoji še danes in grozi nevarna in strašna!» «Kako si plašen, mladec! Kako si kratkoviden!» ga pomiluje kapitan. «Toliko vidiš, kolikor nese tvoja služba. Ne veš, da se rešujejo velike stvari z velikimi načrti in z velikimi potezami? In ura mora priti prava! Seveda, kdo bo vrgel mogočnike, dokler sloni njih moč na mečih? Ko pa se meči začno majati, tedaj jih je treba podreti. Kar pada, je treba pahniti! In zdaj se bliža tak čas!» «Glavna moč Serenissime so njene ladje», ponavlja Golja prepričano. «Reci, v čigavih rokah so?» «V naših!» odgovarja plemič. «Samo ne zavedamo se še tega, žalibogb «In če bi se?» 18 «Če bi se zavedali, bi gospodarili svojim gospodarjem. To se danes da doseči. Morda ne bo nikdar več take prilike! Na ladjah vre in ne sme vreti brez ciljev! Zajmimo ta viharni val in ga okrenimo proti nesposobnim in nevrednim! Nič ni lažjega ko to! Nič kričanja in besed! Dejanja, dejanja! Na vsaki ladji stvorimo skupino, ki bo čakala pravega trenutka! Tako delo bo dozorilo vihar in pomelo Serenissimo, ono gnilo, nasilno svojat, ki pije kri od padske ravnine in Alp doli do Nila in do Damaska in še del j! Ura ni več daleč! Kar se ti zdi strašno in nemogoče, je blizu in lahko. Samo z veliko voljo in z nezlomljivo žilavostjo moramo izvršiti delo, ki vodi do ciljev. Pri nas vre. Z ladje na ladjo gre ogenj. Moramo pa ga razpaliti v požar, ki bo segel do Benetk, ki bo vse večji in strašnejši od arzenalskega na dan povišanja sv. Križa, ki bo upepelil nasilnike Sveta desetorice in stri živalsko pest ljudovladinih trinogov!» Plemič se je razvnel in govoril naglo in strastno, in bliski so se vžigali v očeh. «Ali se ne razgrevaš zaradi stvari, ki se ne bodo dale izvesti nikdar ?» vprašuje Golja skeptično. «Upor na ladjah je hitro mogoč in tudi uspešen je lahko. Toda razrušenje beneške sile — to je ogromno delo! Kdo bo zasekal ostrino Leviatanu? Kdo bo razmajal, kar so zidali z ognjem in krvjo? Zadoščajo tvoje roke? Je dovolj močno vse malo plemstvo, tisto plemstvo, ki se prodaja mogotcem za skorjico kruha? Ki izdaja vse okrog sebe in še sebe povrhu, da si ohrani milost onih zgoraj?» Golja pomolči: sam sebi se čudi, odkod jemlje besede. «Pa recimo, da bi bilo malo plemstvo tudi pripravljeno kaj žrtvovati,» nadaljuje nato, «treba bi bilo vendar velikega moža, ki bi podrl, kar ?toji pod levjim varstvom. Treba bi bilo moža, ki bi tolkel s kladivom, mogočnim kakor gora! Imajo danes Benetke takega velikana? Takega, ki bi videl, kar je, in ki bi vedel natančno, kaj vse pride? Imajo Benetke takega bistrovidca?» Vendramin ni bil v zadregi. «Ne vem, če ga imajo,» je dejal trdno; «vem pa, da ga morajo roditi razmere. Kadar pride prevrat, bodo tudi že vstali nosilci nove uredbe. \se bo treba spremeniti, vse življenje v ljudovladi, vsa načela vladanja in ves red trgovanja. Po dosedanjih tirih ne gre nikamor več. Zato bodo zrasli možje, ki bodo ustvarili novo, resnično ljudovlado.» Pazljivo posluša Golja, kar govori plemič. Vidi, da ga nič ne spravi v zadrego. Toda čim bolj pojasnjuje prijatelj, tem bolj se dviga pred Justom neprehodna skala: kako se bo moglo vse izvršiti, kje naj se začne, da bo resnično uspelo. 2* 19 «Zdi se mi,» pravi počasi, «da bi se udar res dal izvršiti. A za to je potrebna velika sila, močna in poslušna vojska. To je prvo.» «Da!» pritrdi Vendramin. «Vidim, da ne govoriva zaman. Razumevati pričenjaš. Nemogoče ti postaja možno. Veseli me. Vojska se da sestaviti. Ne, sestavlja jo vlada sama! Kam naj gredo te množice, če jim ljudovlada ne bo dajala dovolj živeža? Vzele si ga bodo same. In kam bodo morale ponj? V zalogo. V Dalmaciji nimamo vendar ničesar pleniti. Kruh je pa monopol, to se pravi, mora skozi Benetke. Če bi ne bila vlada tega že davno odredila, kdaj že bi Benečane uničila lakota! V Benetke nazaj bodo morali tudi mornarji po kruh — kakor hitro ga bo tu premalo. Tedaj jih bomo morali voditi. Prepričati pa, prepričati pa jih moramo že prej. Vse moramo pripraviti za čas, ki pride. Tudi ti svoje rojake! Tudi ti, da veš, ker jih bodo sicer uporabljali proti nam in bodo pomagali ž njimi uničiti naše namene!» Plemič čaka, kaj bo Golja dejal. A ta je miren in ne odgovori ničesar. «Boš storil to?» sili vanj Vendramin. «Se hočeš pridružiti onim, ki danes že pripravljajo vse to?» «Pripravljajo?:» se čudi Golja. «Jim je že vse naročeno?» «Med tvojimi ljudmi napreduje naše delo najteže. Nezaupljivi so in ne razumejo naših namenov. Menda se jim zdi, da je še najbolje zanje, če je tako, kakor ukazuje krilati lev, svetla lagun-ska gospoda. Schiavoni, najboljši, najdrznejši mornarji, so tudi najzvestejši, če služijo komu. Vrag vedi, kaj imajo od tega! S krvjo plačujejo te svoje lastnosti. In ljudovladinim častnikom niti ne verujejo, če jim govore kaj drugega nego o žrtvah in bojih za Serenissimo.» «Nisem tudi jaz ljudovladin častnik ?» vpraša Golja. «Prav zato!» pritiska Vendramin. «Mednje pojdi in spregovori! Videl boš, kakšno moč bo imela tvoja beseda. Videl boš, kako bodo verjeli tebi, kako bodo pripravljeni storiti vse, kar boš hotel!» «Dvomim! Zelo dvomim! Dobro vedo, da sem se dvignil izmed njih in ne smatrajo me več za svojega. Vem to natanko.^ «Ne smatrajo te, dokler se jim umikaš sam. Toda stopi spet bliže k njim, da bodo čutili, kako si spet njihov, pa boš videl, kako pojdejo za teboj v ogenj in vodo! Stopi mednje in spregovori — ne, samo razumeti jim daj, da si kri njihove krvi, da si ž njimi in ne proti njim, da si ž njimi vzlic svoji svetli opravi h Golja posluša, a kar zahteva plemič od njega, se mu zdi tako nenavadno, tako usodno, da nič več ne premišlja z odgovorom. 20