poštnina plačana v gotovini LETNIK XXXII SNOPIČ 1-4 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE KOVAČIČEV ZBORNIK 1937 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Letna udnina Din 50'—, za inozemstvo Din 60"—. Knjigotrška cena Zbornika Din 100 —. Za uredništvo in izdajatelja odgovarja ravnatelj Janko Glaser. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. KOVAČIČEV ZBORNIK UREDILA FRANJO BAŠ in JANKO GLASER IZDALO ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU 1937 5 7749 03>oo2tlS5> IZDANO KOT XXXII. LETNIK ČASOPISA ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE SVOJEMU USTANOVITELJU IN VODITELJU PRELATU FRANU KOVACICU POKLANJA K 25. MARCU 1937 ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU SREČO DOBRO KLIČEJO K SEDEMDESETLETNICI SODELAVCI IN PRIJATELJI: Dr. Mihovil A 1> r a m i 6, direktor Arheološkega muzeja, Split. Franjo B a š, arhivar Banovinskega arhiva, Marihor. Egon B a u m g a r t ii e r, dopisni član društva »Numismatische Gesellschaft in Wien«, Maribor. Marja B o r š n i k, profesorica, Ljubljana. Dr. Anton Breznik, ravnatelj šk. gimnazije, Št. Vid nad Ljubljano. Srečko B r o d a r, profesor, Celje. Dr. Vaclav B u r i a n, univ. profesor, Ljubljana. Dr. Anton Dola r, profesor v p., Maribor. Jaroslav Dolar, dipl. fil., Maribor. Dr. iur. et bon. c. Metod Dolenc, univ. profesor, predsednik društva »Pravnik« in pravi član Jugoslavenske akademije, Ljubljana. Dr. Borivoje Ž. D r o b 11 j a k o v i č, direktor Entnograf. muzeja, Beograd. Hinko Druzovič, profesor v p., Maribor. Janko Glaser, ravnatelj Študijske knjižnice, Maribor. Dr. Ivan Grafenauer, profesor, Ljubljana. Dr. Fran G r i v e c, univ. profesor, Ljubljana. Dr. Viktor H o f f i 1 1 e r, univ. prof. in direktor Arb.-histor. muzeja, Zagreb. Dr. Fran I 1 e š i 6, univ. profesor, Zagreb. Dr. Jakob K e 1 c m i n a, univ. profesor, Ljubljana. Dr. France Kidrič, univ. profesor, Ljubljana. Dr. Josip K o m 1 j a n e c, predsednik Muzejskega društva, Ptuj. Dr. Milko Kos, univ. profesor, Ljubljana. Dr. France Kotnik, ravnatelj tiskarne Družbe sv. Mohorja, Celje. Dr. Janko Kotnik, profesor, Maribor. Dr. Bajko L o ž a r, kustos Narodnega muzeja, Ljubljana. Dr. Franc Luk m a n, univ. profesor, Ljubljana. Dr. Josip M a 1, ravnatelj Narodnega muzeja, Ljubljana. Dr. Anton M e 1 i k, univ. profesor, Ljubljana. Dr. France M e s e s n e 1, univ. docent, Skoplje. Mag. pharm. Fran M i n a r i k, lekarnar, Maribor. Josip Mravlja k, posestnik, Vuzenica. Dr. Matija Murko, univ. profesor v p. in predsednik Slov. instituta, Praga. Dr. Rajko N a h t i g a 1, univ. profesor, Ljubljana. Vilko Novak, profesor in predsednik Prekmurskega muzej, društva, Maribor. Janko Orožen, profesor in predsednik Muzejskega društva. Celje. Dr. Alojz Ostre, ravnatelj kn. šk. duhovniškega semenišča, Maribor. Dr. Melitta Pivec-Stele, bibliotekarka, Ljubljana. Dr. Ljudevit Pivko, profesor, Maribor. Dr. Balduin S a r i a, univ. profesor, Ljubljana. Viktor S k r a b a r, javni notar, Ormož. Jakob S o k 1 i č, mestni župnik, Slovenjgradec. Dr. France Stele, spomeniški konservator, Ljubljana. Dr. Pavel S t r m š e k, profesor, Celje. Bogomir S t u p a n, profesor, Maribor. Dr. Fran S u š 11 i k, profesor, Maribor. Jan Š e d i v y, profesor, Maribor. Dr. Janko Š 1 e b i 11 g e r, upravnik Državne biblioteke, Ljubljana. Dr. Josip T o 111 i n š e k, gimn. ravnatelj v p., Maribor. Dr. Vladimir T r a v 11 e r, sodnik okrožnega sodišča, Maribor. Dr. Silva Trdina, profesorica, Ljubljana. Dr. Josip Turk, univ. profesor, Ljubljana. Niko I. V r a b 1, upravnik moške kaznilnice, Maribor. Ivan Z e 1 k o, kaplan, Dobrovnik. Dr. Fran Z w i 11 e r, profesor, Ljubljana. Dr. pliil. et iur. Josip 2 o 11 t a r, profesor, Kranj. O predstavama Ilira na antiknim spomenici m a. Mihovil A h r a m i č, Split. Unijetnost inalne svili naroda antiknog svijeta i mala je prigodu da pred stavlja neprijatelje stanovite zemlje ili države onda, kada je koji narod, odnosno kada su njegovi predstavnici ili njegovi vladari litjeli da sporne-nicima likovne uinjetnosti proslave i ovjekovječe svoju pobjedu. Povodom ovakve trajne proslave pobjede neprijatelj je bio prikazan ili kako u bitci podleže ili iza dovršene bitke kao zarobljenik vezan lancima, lišen svoje slobode i svake svoje moči. Takvili prizora nalazimo več u egipatskoj, ba-bilonskoj, asirskoj i perzijskoj umjetnosti. Grčka umjetnost je takodjer bila višekrat stavljena pred zadatak da osobito u slikarstvu prikaže dušmanina lielenskog svijeta. Tako je mitološka, ali od starih Grka historijski shvačena »Iliupersis« bila obljubljena tema i za največe majstore, na pr. za Polignota. Iza sretno spriječene i odhijene invazije nadmočne perzijske vojske Mikon slika bitku kod Maratona, a nekoliko decenija zatim nepoznat nam majstor uveličava relijefnim frizom na hramu božiče Nike bitku i pobjedu kod Plateja. Ovim djelima pruža se grčkoj umjetnosti prilika da nam što vjernije predoči pobjedene Trojance i svla-dane Perzijance u njihovim za grčko oko eksotičnim, orijentalskim kosti-mima. Jonski umjetnici koji su se u kolonijama osobito Crnoga Mora upo-znali sa Skitima vole u svojim djelima profinjenog ukusa prizore iz života ovoga naroda, ponajviše na predmetima umjetničkog obrta koji su valjda bili odredjeni za eksport u one krajeve preko Bospora. Blistava pojava Aleksandra Velikoga i po njemu prošireno p o dr učje grčke kulture u rani je barbarske krajeve opet otvara grčkoj umjetnosti nove mogučnosti da se u slici i u skulpturi pojavljuju perzijski i uopče orijen-talski tipovi. Sr. sarkofag t. zv. Aleksandra Velikoga, sarkofag perzijskog satrapa iz Sidona i čuveni mozaik Aleksandrove bitke iz Pompeja, danas u napuljskom muzeju. Ali tek iza smrti Aleksandra Velikoga pergainenska škola unijela je u grčku umjetnost kod prikazivanja tudjih, barbarskih naroda onu karakte-rističnu notu koja svojim verizmom i naturalizmom nas osobito zanima. Vanjski povod dao je upad Galata u Grčku i njihov poraz u ovoj zemlji, te sjajne pobjede nad njima izvojštene god. 241. od Attalos-a u bližini Pergama. Iz zahvalnosti prema božiči Ateni, zaštitnici pergamenske zemlje, a istodobno na trajnu uspomenu svoje pobjede odluči Attalos da spomenicima arhitekture i skulpture ukrasi svoju prijestolnicu. Najboljim umjetnicima-vajariina povjerio je izradbu velike kompozicije s brončanim statuama, da se ovom uveliča njegova pobjeda nad Keltima. U poznatoj grupi Kelta koji ubivši svoju ženu sam sebi zabada mač u svoja prsa te u kipu na smrt ra-njenog Kelta i u nekim drugim torzima i glavama srodne izradbe sačuvane su nam dosta vjerne kopije onib pergamenskih umjelnina1). Jedan od njegovih nasljednika poklonio je sličnu grupu, ali s manjim brončanim figurama akropoli u Ateni; i od ove grupe imamo po raznim mu-zejima neke kopije. U koliko nam ove kopije dozvoljavaju da prosudiino izgubljene originale, pergamenski majstori umijeli su s velikim uspjchom istaknuli značajne momente u pojavi keltskog vojnika, i znali su uz najmanju uporabu vanjske karakteristike, kao oružja, nakita, kose, dati jaki izraz du-ševnog života keltskog neprijatelja, njegove hrabrosti, njegova ponosa i pr-kosa. Pobjede nad Keltima djelovale su na pergamensku umjetnost i u drugom pogledu. Oružje pobijenog neprijatelja postaje sad obljubljeni ele-menat za dekorativne svrlie. Tako nalazimo u prvom spratu trijema okolo svetišta božiče Atene u Pergamu izmedju stupovlja pregradne ploče koje su dekorisane relijefom slikovito nagomilanog keltskog oružja. U antikvar-nom pogledu ovakvi relijefi su nam dragocjena pomagala za rekonstrukciji! opreme keltskog borca. Prelazimo sada na rimsku umjetnost čiji spomenici nas više zanimaju obzirom na historiju naše zemlje i njenih stanovnika u antikno doba. Da je helenistička umjetnost imala uticaja na rimsku i na polju prikazivanja harharskog neprijatelja van svake je sumnje, ali su Rimljani 11a tom polju i svoga dali. I kod njih su sretne pobjede nad neprijateljskim narodima imalc višekrat i tu posljedicu da je umjetnost, skulptura i arhitektura, dobila nove zadatke. U ovom kratkom pregledu moramo se ograničiti na rimsko ratovanje u našim krajevima. Historijski je utvrdjeno da se je god. 117. pr. Kr. kada je L. Cecilius Metellus slavio svoj triumf »t/e Delmateis«, iz sred-stava dalmatinskog plijena obnovio Kastorov hram na rimskom forumu i da je Augustus god. 33. iz novaca dobivenih dalmatskom pobjedom podigao u počast svoje sestre t. zv. porticus Octaviae u kojoj bijaše pohranjena javna biblioteka. Rimljani su imali poseban tip spomenika, vrlo karakterističan za nji-liovu historiju, i za povijest rimske arhitekture, koji je u prvom redu služio ') Sr. P. v. II i c ii k o w s k i, Die Durstellungen r8as šv xfj Ilavvovca rponoaocfopoi 56o Š86{to]aav). Rimljani su prisvojili i usavršili takodjer onu vrst spomenika pobjede koji ima svoje podrijetlo i koji se je razvio na samoin ratištu nagomilava-njem osvojenog neprijateljskog oružja u znak pobjede, t. j. tropaeum. Sr. epigrafičke ostatke s tropaeuma u La Tourbie (CIL V 7817) i najpoznatiji tropaeum u Adamklissi (T o c i 1 e s c o-B e n n d o r f-N i e m a n n, Das Monument von Adamklissi — Tropaeum Traiani). Ne treba naglasiti da je i kod ovakvih spomenika bilo raznih mogučnosti da se pobjedjeni neprijatelj i njegovo oružje prikaže u relijefu na frizu, u metopama, na atici i u slobodnoj 6kulpturi. Napokon spomenut čemo i to da je i kod samih počasnih kipova koje je pobjedniku odredjivao rimski senat ili uprava kojega grada umjetnik-vajar iinao zgodnu prigodu da istodobno s imperatorom komponuje i njegova potučenog neprijatelja ili nešto što najbolje pobjedu karakteriše, obično neprijateljsko oružje. Rimski imperator obično stavlja svoju nogu na hrpu neprijateljskog oružja ili čak na samoga pobjedjenoga (Sr. na pr. kip u late-ranskoin muzeju i Hadrianovu slatini iz Hierapytne u Osterr. Jahreshefte XIX/XX, str. 230 si. 15 — A. H e k 1 e r), ako je na konju nemilosrdno jaši preko svoga protivnika. Kod druge grupe nalazimo uz imperatora u manjim dimenzijama i lik barbara kako vezan kleči do nogu pobjednika (sr. na pr. imperatorsku statuu 8 vezanim Keltom iz Pole: G n i r s, Fiihrer durch Pola, str. 160, si. 113 i Jahrb. fiir Altertumskunde IV 1910 str. 117 slika 6, 7 ili torzo iz Kisamo8a, Ost. Jahreshefte XIX/XX str. 233 si. 161). Višekrat je oklop ovili iinperatorskih statua ukrašen relijefima i oviin dekorom oponaša dragocjene cizelovane originale koje su vladari doista prihodom velikih svečanosti, na pr. u triumfalnoj povorci nosili. I motivi ove dekoracije često imaju vezu sa sretno dovršenim potlivatiina imperatora pro-tiv neprijatelja. Dosta da se sjetimo najljepše statue ove vrsti, čuvenog kipa Augusta iz Prime Porte, čiji nam oklop prikazuje kako pretstavnik Parta predaje ranije oduzeta rimska signa rimskom legatu ili čak božanskom za- 2) O |>odrijetlu slavoluka sr. E. L ii w y u Festschrift fiir O. Hirschfeld 1903, str. 417 i dalje. štitniku Rima t. j. Mars Ultor-u, dalje personifikaciju Galije i Hispanije; čitav prizor ukrašen je božanstvima značajnim za samoga Augusta i za njegov dom (Apollon, Diana, Caelus, Sol, Aurora). Slične prizore nalazimo takodjer na predmetima umjetničkoga obrta čiji je dekor zamišljen u duhu pobjedničke uspomene, osobito na oružju (na pr. na mačevim koricama23), na šljemovima i t. d.), na opremi konja3), isto tako na novcima, ali najčešče na proizvodima stare gliptike, na dragocje-nim kamejima. Kod svih navedenih grupa monumentalnih i sitnih spomenika predstavnici barbarskih naroda su rijetko tako savršeno karakterizovani da je njihova etnična individualnost apsolutnom sigurnošču opredijeljena. U večini slučajeva njihova pojava je samo stereotipno označena tako da danas, ako je na pr. barbar odjeven samo hlačama, nemožemo ustanoviti predstavlja li on Kelta, Germana ili Ilira, te ako je drugi put u hlačama i kratkom hitonu, zaogrnut velikim plastem i ako nosi na glavi frigijsku kapu nemožemo apo-diktično kazati da se radi o predstavniku Perzijanaca, Sarmata ili Parta. Bolje smo sreče ako nas sam predmet upučuje na narodnu individualnost prikazanih barbara kao na primjer na Trajanovom stupu rimskog foruma ili na Markaurelovom, sada usred Piazze Colonne u Rimu, gdje a priori možemo očekivati kao neprijatelja Rimljana Dake u prvom slučaju, te Kvade i Mar-komane u drugome. Medjutim i na jedilom i na drugom stupu iina uz Dake i Markomane još drugih barbarskih plemena koja nemožemo imenom tačno naznačiti budno da nisu dovoljuo karakterizovani vanjskim znakoviina kao bradom, kosom, odječom i oružjem. Pri kraju ovog zbijenog pregleda moramo se osvrnuti i na velike figuralne relijefe t. zv. Neptunove Bazilike u Rimu. koji se čuvaju u Palazzo dei conservatori na Canipidogliu, u privatnim palačama (Farnese, Odescalchi. Doria-Panfili) i u Napulju. Hram kojemu ovi ostaci pripadaju još je dobrim dijelom na Piazzi di Pietra sačuvan; vjerovatno ga je podigao Antoninus Pius na uspomenu Hadriana. Njegov stilohat hio je ukrašen personifikacijama rimskih provincija, odnosno barbarskih naroda unutar rimske imperije, tako da svaka figura odgovara jednom stupu a interkolumni ispunjeni su plo-čama s relijefom rimskog ili barharskog oružja. Likovi predstavnici poje-dinih pokrajina izvedeni su od dobrih majstora; nažalost odjeda i atributi koji bi morali definisati njihovu narodnost, nisu — harem danas za nas dovoljno karakteristični e da možemo boz svake sumnje utvrditi da se radi na pr. o Germaniji, Meziji, Armeniji ili Bitiniji. Prelazimo sada na pitanje koje smo izahrali za temu ovoga članka u '•>) Sr. liraeni rcljcf iz Hajdine kod Ptuja, O.terr. Jahreahefte XVII. »tr. 141 —144, stika 129. 3) O grupi 1> rotiran ili kipira iz Slarigrada pod Velrliitom »r. v. Sack <• n, Jalirhnch der kuiiHtliist. Samml. des Allerhochatrn Kaiierhauacii. I, talila IV; Dull. Dalm. II. 1879, »tr. 188; Ostorr. Jalirc»lirftc. XII, 1909, liciltl. 18. Zborniku posvečenu čovjeku koji je stekao toliko neprolaznih zasluga za historiju i za spomenike svoga naroda i svojega kraja, kojeinu i mi ovim prilogom želimo izraziti svoje neograničeno priznanje i svoju zahvalnost. Pitanje glasi: Dali nam je koji spomenik iz antike, skulptura, relijef ili predmet t. zv. umjetničkog obrta, sačuvao lik onih naroda koji su prije dolaska Rimljana obitavali našu zemlju, osobito zapadni dio naše kraljevine, gdje su Rimljani organizovali veliku provinciju Illyricum, koju su kasnije razdije-lili u dvije Panonije i Dalmaciju? Kako je poznato ovi krajevi bili su na-pučeni raznim večini ili inanjim plemenima koja su več u staro doba obično nazvana skupnim imenom Ilira. Ova plemena starosjedioca morala su otpri-like od IV. stolječa pr. Kr. primiti u svoje krajeve keltske naseljenike koji su se pobjedničkom invazijom tu nastanili, ali ne baš u području svakog ilir-skog plemena, niti svuda u jednakom broju. Valjda su izahrali samo najbo-gatije krajeve. U sukobu s Rimljanima koji su najprije osvojili južni dio ilirske zemlje a onda po dobro zamišljenoin planu sistematske ekspanzije proširili svoju moč do Dunava, najviše se je istaklo na jugu pleme Delmata, na sjeveru Panonci odnosno pod njihovim imenom u otporu i ustanku or-ganizovana i sjedinjena plemena. Ilirski ratovi trajali su prilično dugo i to u više navrata, te promjenljivom srečom za Rimljane; car August ill je sretno dovršio, a njegov posinak Tiberij teškoin mukom svladao zadnji veliki usta-nak Panonaca i Delmata (6—9 po Kr.). Rimski vojskovodje slavili su više-krat triumfe nad ovim ilirskim plemenima, tako god. 228. pr. Kr. Cn. Ful-vius Centumal »e* Illurieis«, god. 155. P. Cornelius Scipio Nasica » predstavlja ploščico, preden je liila popolnoma očiščena. Is[idi . . . Val(erius). A[ . . . . P(ublius). M[---- Torej zopet posvetilo dveh mož Izidi. 7. Končno so našli 26. novembra 1936, ko so preurejali SI. 3 a in 3 b. Fragment posvetila Izidi. državno cesto Ptuj—Maribor in prestavili znamenje ob njej (prvotno pri hiši v Sp. Hajdini št. 17), torej ravno nasproti zgoraj omenjenemu najdišču, pare. 1077, posvetilni napis, ki je bil, kakor se da spoznati iz ostankov, zgoraj in spodaj preprosto obrobljen. Na desni strani je nekoliko skrhan in je bil pozneje predelan v šesterooglato ploščo. (Pril. si. 4.) Visok je 0.82, širok 0,35, debel 0,10 m; črke merijo 0,055 m. Močno obdrgnjen napis se glasi: C(aius). Ul(pius). Aur(elius) Caianu[s] l(sidi). V(ictrici). et. Ser(api) pro. salu[te] [s]ua. suorum[q(ue)] ornniu[m] v(oturn). s(olvit). l(ibens). m(erito) V v 3. vrstici je treba razvozlati kot Victrix, pridevek, ki ga ima Izida tudi sicer dokaj pogosto, n. pr. CIL XII 153 ( = Dessau, Inscr. Lat. sel. 4357), IX 3144 ( = Dessau 4358) iz Corfinija ali XI 695 iz Bononije, podobno, kakor se tudi naziva I sis invieta (n. pr. CIL VI 353). Kar se posvetitelja tiče, izgleda, da gre tu za Ulp. Gaiana, ki je kot praefectus vehirulorum postavil dva žrtvenika s popolnoma enakima napisoma v Virunumu (CIL III 4802 = Dessau ILS 4193) in v Mediolanumu (CIL V 5797 = Dessau 1. c.): Invicto patrio / Ulb(sic!). Gaitmus / praef. vehic. Prim, o njem tudi Prosop. Imp. Rom. III p. 458 nr. 533. O Caianu misli Dessau, da je morda identičen z Gaianom, ki je bil 1. 167. po Kr. iuridicus Alex-andreae (cf. P. Meyer, Hermes XXXII 1897, 226, n. 2). Če je to točno, dobimo celo neko vezo ptujskega svetišča z Egiptom. Napisnemu gradivu je še dodati dvoje reliefnih svetilk, ki so jih našli v veliki hajdinski nekropoli in sta sedaj v graškem Joanneju (Inv. Nr. 5683 in 8310). Publiciral ju je Fischbacb v Mitt. hist. Ver. f. Steierm. XLIV, 1896, 37, Nr. 325 in 326. Na obeh svetilničnih ploščah (diskih) je upodobljena oblečena doprsna Izida s sprednje strani s polmesecem in sončno ploščo nad njim. Št. 325 je izgotovljena, kakor pravi Fischbacb, po močno obrabljenem modelu in je ležala v nekem grobu skupno z novcem Klavdija I. Št. 326. je slabo ohranjena. Ako je Fischbachova stvarna razlaga pravilna, potem sta obe svetilki, ali vsaj ena, najzgodnejša dokaza za bivanje Izidinib častilcev v Poetoviju. Toda s tem seveda ni še nikakor rečeno, da je že v tej dobi obstajalo tudi boginjino svetišče. Obstoj svetišča egiptovskega božanstva se more iz dosedaj znanega napisnega gradiva potrditi šele za drugo polovico 2. stol. po Kr. Ta doba je ugotovljena na eni strani z v napisu št. 1 omenjenim carinskim zakupnikom Q. Sabinijem Veranom, ki je poznan tudi z drugih napisov iz dobe 150—160 po Kr., na drugi strani pa s posvetilom cesarskega carinskega uradnika, ki je možen samo po reorganizaciji ilirske carine pod cesarjem Komodom. Da je svetišče obstajalo tudi pozneje v 3. stoletju, je naravno, nimamo pa zanj do danes še nobenih dokazov. Gotovo pa je doživel kult egiptovskih božanstev — kakor v vsem imperiju — tudi v Poetoviji v 3. stoletju nazadovanje radi naraščanja kulta perzijskega sončnega boga Mitre. Število initrij-skih spomenikov je v Poetoviji znatno večje od spomenikov egiptovskih božanstev. Poraja pa se sedaj vprašanje, kje je stalo to svetišče egiptovskih božanstev, iz katerega izvirajo razmeroma številni napisi iz Poetovija. Prvi je poizkusil lokazirati to svetišče avtor že omenjenega »Chronicon seu commen-tarius historicus Poetov.«, pag. 8 rokopisa v ptujskem muzeju. »Vnd ist just an den ortli, allwo aniezo das mittere stiickh Khirchen St: Martini stehet, Vor Zeiten ein Tempel Einer Abgottin mit Nahmen Isis gestanden, welcher wie noch zusehen, in quadro gebaut, Vnd init lautter starkhen quaterstiick-hen versezt ist in einer grossen Dicklie; Woran danii vornen der Clior, undt hintenher die jezige Thiiren gebauet.« Za J. Hauptmanna je bil pri tej lokalizaciji merodajen, kakor je razvidno iz njegovega »Chronicon«, sekundarno vzidani napis št. 1 ( = CIL III 4015). Okolice hajdinske cerkve pa, kakor ini danes vemo, Rimljani niso zazidali5). Važnejša sta za lokalizacijo svetišča napisa št. 5 in 6. Dočiin marmorni spomeniki niso izkopanine, marveč so jih odkrili izključno le v sekundarni legi in jih je zato treba pri obravnavanju vprašanja lokalizacije svetišča zaenkrat izločiti, sta bili obe bronasti ploščici, ki sta bili prvotno pritrjeni na kakem posvetilnem daru, morda na kakšni podobici (pr. Juvenal XII 27 sli.), neposredno izkopani. Ako smo mogli pri starejši plošči št. 5 še domnevati, da je morda odkod drugod prišla semkaj, je to sedaj, ko so dobili na istein mestu še eno ploščico, že mnogo manj verjetno. Tudi zadnji, pravkar najdeni napis št. 7 izhaja, kot omenjeno, iz neposredne bližine. Ko so gradili znamenje, pač niso gradiva donašali iz prevelike daljave. Kako je sedaj z ostalimi marmornimi napisnimi spomeniki? Tudi ti govore, kakor bo takoj razvidno, za lokalizacijo svetišča na parceli 1077 ali kvečjemu v njeni neposredni bližini. Št. 1 in 2 sta bili zazidani v hajdinski župni cerkvi, torej v razdalji 750 m od nje. Št. 3 so našli sicer v Ptuju, toda v 8) Sarin, Arcliiiolugischc Karte von Jugoalavien, Blatt Ptuj 59. mestnem delu, ki v rimski dobi ni bil nikdar zazidan; aro so torej gotovo samo tjakaj zanesli od drugod. Isto bo veljalo tudi za Serapidov žrtvenik št. 4, ki je stal, ko je bil prvič prepisan, v neki zasebni hiši v Ptuju; ta se danes točneje ne da določiti. Vsaj približno točno pa lahko določimo najdišče, če premotrimo posve-titelje poedinih ar, pri čemer moramo št. 2 in 7 izločiti, ker ne vsebujeta o njih nobenih podrobnejših podatkov. Št. 1 in 3 sta posvetila izrecno carinska uradnika, pa tudi Serapidov žrtvenik št. 4, kakor sledi iz zgornjega. Vemo pa iz napisov 1. in 2. mitreja6), dalje iz napisnega fragmenta, ki ga je našel Schmid 1935 (ČZN XXX 1935, 150 si.), da je morala biti carinarnica nekje v bližini, ker so njeni nastavljenci tu postavljali svoja posvetila. Schmid je celo poizkusil eno izmed izkopanih poslopij (P na si. 2), seveda brez zadostnih dokazov, spraviti v zvezo z ilirsko carino. Skoro gotovo je bila carinarnica samo pri poslopju H, ki ga Schmid smatra za horrea. Vidimo torej, da se obseg prostora, kjer je iskati svetišča egiptovskih božanstev, vedno bolj zožuje. Dejansko je že konservator V. Skrabar ponovno izrazil domnevo, da je moralo svetišče stati nekje v tako zvanem hajdinskein trikotu, in zato tudi vedno silil, da se ta teren preišče. Ob izkopavanjih 1935 je bila raziskana večina tega zemljišča7). Schmid je v svojem stremljenju, da prikaže najdišče kot forum, skušal v posameznih izkopanih razvalinah razpoznati take stavbe, ki jih je pričakovati na rimskem trgu, tako n. pr. v poslopju K kurijo, za kar nima najmanjšega stvarnega oporišča. V čudnih zidinah poslopja W hoče videti svetišče Jupitra O. M., v kar ga je zapeljal fragment malega žrtvenika Jupitra Culminalis in ne povsem pravilno rekonstruirana ter nemogoče tolmačena dozdevno Jupitru posvečena ara8). Zgradba W obsega podolgovat notranji prostor, čigar dimen- «) CIL III 14354 25—34 in 15184 2—24. 7) Zal nima načrt št. 2 (pri Schmidu) nikjer zaznamovanih mej izkopavanja, kar njegovo vrednost bistveno zmanjšuje. Ker se je izkopavalo v sadovnjaku, kjer se je moralo prizanašati drevju, so večji predeli nujno ostali neprekopani, česar pa z načrta ni mogoče ruzvideti. Zmoten je tudi naziv »via«, kajti oh njem ho ncpoznavalec stvarnih razmer gotovo mislil, da gre za antično cesto, ki je v hližini vodila mimo, ki je pa Schmid pri svojih izkopavanjih n i našel. Čemu tu po nepotrebnem latinski naziv? V nasprotju s tem se zdi, da je na orientacijskem načrtu št. Ido m n e v a n a antična cesta zaznamovana z »via«. Zal manjka na velikem načrtu kakršnokoli oporišče za njeno določitev, kakor n. pr. označba miljnika, zarisanega na malem orientacijskem načrtu, ali podobno. B) Poizkus, različne fragmente spraviti v zvezo z Jupitrovim kultom, Schmidu pač ni uspel. Končno vendar ne gre, na osnovi četrtine ene edine črke, ki morda niti ni spadala k temu žrtveniku, rekonstruirati celoten napis! Napačno je raztolmačen tudi fragment, si. 46. Tu ni pod Jupitrovim prestolom upodobljen nlkak orel, temveč spada steber k ohrohku in tako zvani »orel« je le kos skale! Na sliki 45 nima figura v desnici žezla, marveč verjetnejše ribo. Zezlo bc drži drugače! Prav tako je slaba z razlago sodov iz llomcr-jevc Iliadc. Enačenje homerskega Zcvsa z italskim Jupitrom ne sine kljub skupnemu indo-evropskemu izvoru iti tako daleč. Pač se dobe v provincialni rimski umetnosti upodobitve homerskih mitoloških scen, toda ne na kultnih spomenikih, temveč zgolj dekorativno na zije podaja Schmid z 10X5,75 m in ki ga na treli straneh obkroža 2,80— 3,75 m širok hodnik. Na 138. strani svoje razprave pripominja, pač da poudari klasičnorimski značaj na foru stoječe zgradbe, da »je svetišče bilo zidano po rimskih stavbnih predpisih, kakor jih sporoča Vitruv, De archit. IV, 4. Dolžina je enaka dvakratni širini, hodniki imajo polovice širine svetišča«. Kakor kažejo načrt in dimenzijski podatki, ki sem jih navedel po Schmidu, je to nepravilno. Tloris sploh ni v nikaki zvezi s klasičnimi oblikami, opisanimi pri Vitruvu! Mnogo prej odgovarja namreč znanim galskim svetiščem, n. pr. v Peschu, Koblenzu, Mohnu i. dr.9) z izjemo, da pri teh vodi hodnik krog in krog, dočim je v Hajdini zunanji zid le na treh straneh. Vprašati se tudi moramo, če smemo v našem primeru zunanji zid sploh dopolniti v pokrit hodnik, kakor je to poizkusil Schmid na si. 28. Razen v si. 25 reproduciranega polkapitela niso namreč našli nobenih ostankov stebrov ali glavičev. Zato si je prav lahko zamisliti, da moramo tu rekonstruirati le visok zunanji obrobni zid, v katerem je stala preprosta svetiščna cella (1), sanctissimum; tako dobimo torej tloris, kakor ga približno poznamo pri svetiščih egiptovskih božanstev10). Razen omenjenega napisnega fragmenta (I. O. M. Culm.) uporablja Schmid v dokaz, da gre pri zgradbi W za Jupitrovo svetišče, še tri reliefne ulomke (si. 39—41). Ali je pa na njih res upodobljen Jupiter, je vsaj pri si. 40 in 41 upravičeno dvomiti. Toda tudi če so dejansko našli v stavbi W ostanke Jupitrovih spomenikov, ne izključuje to razlage, da gre tu za svetišče egiptovskih božanstev. Ne oziraje se na možnost, da so bili ti predmeti semkaj preneseni od drugod, se Jupitrovi spomeniki dobro skladajo s Serapidovim kultom, ker se ta izrecno istoveti z Zevsom — Jupitrom11). Ali se morda dado fragmenti, ki jih Schmid zmotno tolmači z Jupitrovo aro, spraviti v zvezo z Izidinim kul- uagrobnikih. Tudi obnova oltarju, kot jo kaže si. 153, budi pomisleke. Nobenega dokaza ni, da bi bil žrtvenik dvonadstropen. Ne gre pa, da bi vse to na tem mestu podrobneje pretresal. ») Germania Romana« II Tb. XXXVIII 2, 3; XXXIX 3; XL 1. ,0) N. pr. v Pompejih, kjer je vse mnogo bolj sijajno kakor v malem Ptuju. (Mati, Pompeji2 173 sli.) ") Pr. O. Weinreich. Neue Urkunden zur Serapis-Religion, 1919, 24 sli.: efg Zst>J ^apajnc;. Dalje n. pr. CIL VII 298: lovi S e r a p i, Dessau, Inscr. lat. sel. 4393 sil., kjer so objavljena razna posvetila. I. O. M. S a r a p i d i ali lovi S o 1 i i n v i c t o S a r a p i ti i in podobno; Dessau 4402 tudi grško: Ad M lXf(p |l£Y llavfl-eq) 2apaiu5i (CIL VIII 12495 iz Kartagine). Glede zapletenega vprašanja postanka Serapidovega kulta priin. Fr. Cumont, Die orientalischen Iteligionen itn riimischen Heidentunr 88 «11. in Roetler PWRE s. v. Sara-pis; o novejši literaturi gl. F. Pfisler, Die Religion tier Gricehen und Rtimcr, 1930, str. 283. Čeprav si moderna mnenja glede domovine in bistva tega božanstva medsebojno nasprotujejo, je vendar gotovo toliko, tla ga je šteti meti najstarejše in liajtipičnejše zastopnike antičnega sinkretizina. torn, mi ol) primerjalnem gradivu, s katerim tukaj razpolagam, ni mogoče dokončno dognati. Možno bi bilo, saj se Izida in Demeter-Ceres istovetita12). Poudarjam pa izrecno, da je moje tolmačenje poslopja W le delovna hipoteza, ki še potrebuje nadaljnjih dokazov. Zdi se pa vsekakor verjetnejša, kakor vse preveč apodiktično izrečena Schmidova trditev, da gre tu za osrednje Jupitrovo svetišče v Poetoviju. Je pa brez dvoma šteti svetišča egiptovskih božanstev med svetišča onih nerimskih božanstev, ki so imela tu na periferiji mesta svoje kultne prostore13). Izida s svojim kultom je bila namreč šele pozno sprejeta med ofici-alna rimska božanstva. Schmid poskuša tu, kot omenjeno, lokalizirati forum. Tudi tega vprašanja ne moreni v okviru tega članka natančneje pretresti. Že ekscentrična lega in raztegnjen način zazidave pa nam kažeta, da smo na periferiji mesta14). Isto je tudi že M. Abramič (Poetovio, str. 31) izrecno povedal: »Ta del mesta je pripadal v napisih izpričanemu okraju vicus Fortunae, v čigar obsežju so stale tudi mestne žitnice, horrea. Nerimski značaj kultov, ki so jih gojili nekoč v tem svetiščnem okolišu (Mithras, Kybele, Isis), nas opozarja, da stojimo tu na periferiji stare mestne naselbine. Res se razprostira odtod dalje v zapadni smeri po obeli straneh rimske državne ceste veliko grobišče iz I.—IV. stoletja.« Kako je torej mogel Schmid na str. 146, op. 20 ravno to mesto pri Abramiču navesti v dokaz svoji trditvi, mi ostane uganka15). Kakor je srečno naključje naneslo, da sta bila v kratkem razdobju ne celo dveh mesecev odkrita dva Izidina napisa, tako smemo upravičeno upati, da bo nadaljnje, vseh predsodkov prosto raziskovanje tudi to vprašanje svetišča egiptovskih božanstev, ki je moralo biti brez dvoma v Ptuju, dokončno osvetlilo. Po današnjem znanju spomeniškega gradiva za egiptovska božan- 1!) Pr. Rocder v PWRE IX, 2122. Sodi in živali, upodobljeni na ari, utegnejo biti v zvezi z Izido kot boginjo poljedelstva. ") Tudi v Rimu je stalo Izidino svetišče izven mesta na M a rt o vem polju, lzidin kult je oblast razmeroma dolgo zatirala, posebno še za cesarja Avgusta zaradi nasprotja z Antonijem in Kleopatro. Še 1. 19. po Kr. so njeno svetišče na ukaz cesarja Tiberija podrli, njen kip vrgli v Tibcro in duhovnike križali. Šele pozno, za Karakale, je dobil lzidin kult vHtop v samo mesto. O rimskem Izidincm svetišču prim, pregled pri Platner-Ashby, A topographical Dictionary of Ancient Rome 283 sil. M) Archaologiscbe Karte von Jugoslavien, Rlatt Ptuj, podrobni načrt Ptuja. Zazidani sta mnogo bolj obe strani mostu kakor pa Hajdina. Prim. Arch. Karte, tloris si. 2 in Skra-bar, Jahrhuch der Zentr. Komm. NF II. Bd. 195. 1S) Netočna je tudi trditev pri Schmidu na str. 116, da sem jaz edini arheolog, ki oporeka mnenju, da je bilo v Hajdini središče rimskega mesta. Že I. 1911. se je II. Pircheg-ger, Zeitschr. d. liist. Ver. f. Steierm. IX. 100 si., bavil s tem vprašanjem in trdil: »Poetovio war zwcifcllos schon einc vorromische Sicdlung am 1 i n k e n Drauufer; denn nur hier, nicht auf der Ehene des reehten Ufers, waren jene Voraussetzungen gegehen, die der primitive Mcnsch der Vorzcit fiir eine Niederlassung vcrlangte, in erster Linie Schutz vor unvermuteten Ohcrfallen, den der Burgbcrg hot.« Tudi Reiscli in drugi arheologi so to mnenje napram incni večkrat pismeno in ustno zastopali. stva v Ptuju pa moremo z veliko verjetnostjo postavljati Izidino svetišče na periferijo mesta na Hajdini in to v soseščino Vicusa Fortunae. Na koncu še pripominjam, da je prišel do istega rezultata glede lege Izi-dinega svetišča v Poetoviju tudi g. notar Viktor Skrabar in to popolnoma samostojno in neodvisno od mene. Zusammenfassung. Die Denkmiiler der iigyptischen Gottheiten in Poetovio. Der Verfasser behandelt im Vorstehenden zunachst die dem alteren Inschriftenbestande von Poetovio angehorigen drei Isisinschriften CIL III 4015—1017 (oben Inschr. Nr. 1—3) und die Serapisara CIL III 4044 (Nr. 4). Dazu koinmen das 1898 gelegentlich einer Graining des Musealvereines Ptuj auf der Parz. 1077 in Spod. Hajdina gefundene kleine Bronzetafel-chen CIL III 15184 (Nr. 5), ein 1935 bei den Grabungen von W. Schmid auf derselben Par-zelle wie Nr. 5 gefundenes Fragment eines ahnlichen Tiifelchens (Nr. 6), das aber bisher unbeachtet geblieben war, und eine Elide November 1936 in unmittelharer Niilie der erwalin-ten Fundstelle zu Tage getretene Marmorplatte (Nr. 7) mit Weihung an die I(sis) V(ictrix) und Ser(apis). AuBer den lnschriften deuten in Poetovio auf den Kult der iigyptischen Gottheiten noch zwei Relieflampen mit Darstellung der Isis am Diskus (Fischbach, Mitth. hist. Ver. f. Steierm. XLIV 1896, 37, nr. 325 f) hin. Da einerseits die lnschriften Nr. 5 und 6 auf der Parzelle 1077 gcfunden worden sind, auBerdem auch Nr. 7 in unmittelbarer Niihe, wenn audi in sekuudiirer Verwendung, zu Tage getreten ist, auderseits aber Nr. 1, 3 und 4 von Angehbrigen der illyrischen Zollstation stammen, die, wie die lnschriften der beiden ersten Mithraeen beweisen, in der Niihe gelegen liaben wird, muB das Heiligtum auf der genannten Parzelle oder mindestens in deren nachster Niihe gestanden hahen. Die von W. Schmid in dieser Zeitschrift Jg. XXX 1935, 129 ff verbffentlichten Grabungen hahen nun gerade auf dieser Parzelle stattgefunden, wobei unter anderem ein Gebaude (W auf Plan Abb. 2) frei-gelegt worden ist, das dort oline zwingenden Gruiul als Tempel des I. O. M. gedeutet wird. Der merkwiirdige GrundriB, eine einfache Cella auf drei Seiten umgeben von einer Mauer, legt jedoch die Vermutung liahe, daB es sich bei diesein Gebaude elier um das Heiligtum der iigyptischen Gottheiten handelt. Es fiigt sich gut in die Reihe der auderen nichtrbmischen Kultstiitten ein, die bier an der westlichen Peripherie der Stadt aufgcdeckt worden sind. DaB sich liier in ganz exzentrischer Lage, wie Schmid verinutet, das Forum von Poetovio befunden babe, ist aus den Fundtatsachen nicht festzustellen und widerspricht auch allem, was wir bisher iiber die Topographie der antiken Stadt wissen. Nove rimske vojničke kacige. Viktor Hoffiller, Zagreb. U svojoj radnji o »Opremi rimskoga vojnika« izašloj u »Vjesniku hrv. arheol. društva« N. S. XI i XII opisao sam tri bronsane rimske kacige, nadene na raznim mjestima u Hrvatskoj, a čuvane u Arheološkom muzeju u Zagrebu. Najznačajnije kod nekih kaciga te vrsti je to da su na njima za-bilježili svoja imena vojnici koji su ili nosili. Od onoga vremena nabavio je Arheološki muzej zagrebački još tri bronsane rimske kacige, koje želim da objelodanim u ovoj Spomenici, a k tome ču dodati, s dozvolom vlasnika, još jednu vrlo zanimljivu kacigu iz privatnoga posjeda. Iz Kupe kod Siska izjaružana je, i darovana Arheološkome muzeju u Zagrebu, jedna slaba iz bronse iskovana visoka kaciga, dosta slabo sačuvana, injestimice jako izjedena. Donji otvor dug je 220, a širok 195 mm, višina je bez gornjega ukrasnog čavla, 156 mm. Lini, iz kojega je kaciga iskovana, bio je tanak, tako da je kaciga sada u sredini mjestimice tanka kao papir, a na najdebljiin mjestima samo 1 mm debela. Rub je odebljan, te dosiže do 3 mm debljine. Vratobran je koso nagnut, i na najširem mjestu jedva 24 mm širok. Na vrhu kacige pritaljen je, i na nutarnjoj strani kacige zakovan čavao sa velikom ukrasnom glavom. To je i jedini ures kacige, koji služi ujedno za pojačanje. Nema traga nikakvim napravama za nasad i pričvrščivanje per-janice. Isto tako nije ova kaciga imala nikada ni čelnoga obruča. Obrazne ploče sada manjkaju, a visjele su na kacigi o haglamama, koje su sačuvane. Obadvije su izrezane iz tankoga bronsanoga lima i prikovane sa dva prosta hronsana čavla. Ohlikom svojim, osobito sa svojim sasvim uskim vratobranom, sječa ova kaciga na galske kape, ali je sigurno da ju je nosio rimski vojnik. Po slahoj izvedbi moglo bi se suditi, da je radena u fabrici koje vojne čete, za vrijeine kojega vojničkog poduzeča. Na kacigi nema traga, da bi na njoj bio napisao svoje ime vojnik, koji ju je nekada nosio. (Pril. si. 1.) Mnogo je bolje radena jedila druga kaciga, nadena u koritu rijeke Save kod Boka (srez Sisak), a darovana muzeju od g. Vladimira Miillera, trgovca u Sisku, godine 1922. Otvor kacige je dolje dug 215, a širok 212 mm, višina je kape, bez gornjega uresnoga nastavka, 162 mm. Bronsa je dosta jaka, tako da su stijene i u srednjim partijama još 2 mm debele. Dolje je uzak odebljan rub. Gore na vrhu kacige pritaljen je, i zakovan s nutarnje strane, čunjast nastavak, koji nije ni zarezan ni probušen, tako da nije mogao služiti za pričvrščivanje perjanice drugačije nego da je njezin prednji kraj bio zanj privezan. Straga su, u sredini, i na prijelazu kape u vratobran, bile pritaljene po dvije male letvice za pričvrščivanje perjanice. Čelnoga obruča ni ova kaciga nije imala. Vratobran je skoro ravan, na najširem mjestu 47 mm širok. Obrazne ploče visjele su na haglamama prikovanim sa po dva ohična hronsana čavla. Na vratobranu je, u sredini, kraj ruba rupa. Tu je nekada prolazio čavao, koji je držao kvačicu za vješanje kacige o oklop. Ako je ova kaeiga i sasvim jednostavna, ipak se vidi da se kod njezine iz-radbe nije štedilo s materijalom. Ni na ovoj kacigi nije zabilježeno ime voj-nika koji ju je nosio. (Pril. si. 2 a, b.) Treči primjerak rimske bronsane kacige naden je u jeseni godine 1934 kod jaružanja korita rijeke Save kod Martinske vesi (srez Sisak), kod kilometra 624. Brigom i posredovanjem gosp. gradevnoga višega savjetnika inž. Rudolfa Gabriela u Sisku mogla je biti spašena za Arheološki muzej u Zagrebu. Kaciga je kod vadenja vrlo stradala, tako da je u muzeju morala biti izravnana. Pri tom se je postupalo nešto neoprezno, pa je kaciga mjestimice ispucala, a i oblik joj je nešto izmijenjen. Otvor kacige je sada 218 mm dug, 185 širok, ali je nekada bio po svoj prilici nešto širi. Višina je, bez gornjega nastavka, 166 mm. Kaciga je iskovana iz dosta jakog lima, tako da su stijene u sredini još 2 mm debele. S nutarnje strane i na vratobranu vide se jasno tragovi čekiča, vanjska je strana kape izgladena. Rub kape i vratobrana je nešto odebeljan. Gore na vrhu kape je čunjolik nastavak, pritaljen i zakovan s nutarnje strane. U sredini je raskoljen, i u taj je otvor bio uložen prednji kraj perjanice, i tu pričvrščen posebnom čivijom. Straga na kapi, u sredini po prilici, i prije prijelaza u vratobran, bile su pritaljene po dvije tanke letvice, izmedu kojili je ležala perjanica. Ova je kaciga sačuvala svoj čelni obruč, koji je na stučenim krajevima bio prikovan na kapu običnim čav-lima, a u sredini je jedan jezičac obruča ulazio u rupu kape, koja je na tom mjestu naročito u tu svrliu bila probušena. Obruč je kovan i dosta slab, ali mu je, za pojačanje, odebljan rub. Danas obruč ne pristaje sasvim uz kapu, jer je danas kapa nešto uža nego je nekada bila. Obrazne ploče visjele su na haglainama načinjenim iz ohičnoga bronsanoga lima, i prikovanim sa po dva obična čavla na kapu. Vratobran je nešto kos, dosta širok, na najširem mjestu. u sredini, 58 mm širok. U sredini, tik odebljanog ruba, rupa je za čavao, koji je nekada držao kvaku za vješanje kacige. Ova je kaciga vrlo zanimljiva zato, što je na njoj ovjekovječio svoje ime rimski vojnik koji ju je nekada nosio. Izhockanim, dosta nelijepim slovima napisano je na vratobranu 3 • LVCCI • VARRONIS. Po tom napisu nosio je tu kacigu neki V a r r o, koji NulpiH na kacigi »1. 3. je služio u nckoj centuriji, kojom je zapovijedao centurio L u c c i u s. Točke iza pojedinih riječi označene su trokutima, pet večih točaka ispod slova A u Varronis možda su oznaka fabrike. Napis je, prije nego je bio izboc-kan, bio ugraviran tankim črtama; od toga su starijega napisa još preostala slova VAR. (Pril. si. 3 a, b.) Vrlo je lijep, i vrlo zaniinljiv priinjerak rimske bronsane kacige naden pred više godina u Savi blizu Mokrica, pa je došao u privatnu zbirku gosp. sud. kapetana Milana pl. Praunspergera u Zagrebu. Gospodin Praunsperger mi je ljubazno dozvolio da ju ovde objelodanim. Več na prvi pogled ova se kaciga čini nešto drugačijom od prijašnjih. Ona je, prije svega, nešto niža, i nije toliko šiljasta, nego više okrugla. Otvor je dolje 210 mm dug, a 190 mm širok, kapa je samo 140 mm visoka. Vrlo je teška, jer je iskovana iz dosta jakoga lima, koji je u sredini još preko 2 mm debeo. Uslijed toga nije bilo potrebno da se znatno pojača rub, pa je on faktično samo neznatno pojačan. Kaciga nije nikada imala na sebi perjanice, pa nije na njoj ni načinjena ni-kakva naprava za pričvrščivanje iste. I ova je kaciga sačuvala svoj čelni obruč, koji je osobito debeo (na rubu 4 mm) i širok. Na krajevima je odrezan i prikovan čavljima koji iinaju okrugle glavice. Baglame (desna manjka) načinjene su iz debeloga svinutoga bronsanoga lima i prikovane čavličima, koji iinaju šiljate glavice. Vratobran je dosta vodoravan, širok, na najširem mjestu 52 mm. Tu je bronsan čavao s okruglom glavicoin, koji je držao na donjoj strani kvaku za vješanje šljema. Na vratobranu nosi ta kaciga vrlo zaniinljiv napis. Izbockanim, dosta pravilnim slovima napisano je C ' MATI !r:r cho mor- mvssi • tavri • Natpis na kacigi si. 4. Nosilac kacige zvao se C. M a t i u s, a služio je u trečoj koliorti neke legije, u centuriji, kojoin je zapovijedao centurio P. Mussius Taurus. M a t i u s je dosta rijetko gentilno ime, koje dolazi i u našim krajevima (No-ricum, CIL III 5147, 5319). Vrlo je zanimljivo, da je izmedu imena vojni-kova i oznake čete ugraviran lovorov vijenac. Tu se sigurno radi o odlikovanju, i vijenac je t. zv. corona aurea. To odlikovanje dobiva, u pravilu, samo vojnik višega ranga (od centurijona prema gore), pa se to odlikovanje sigurno odnosi na kobortu, koja ga je iinala. Zato je vojnik, po svoj prilici, i spomcnuo kobortu, jer obično se spominjc samo ccnturija. (Pril. si. 4 a, b.) Teško je reči, koja je od ovih kaciga starija. Po lijepom ohliku, solidnoj izradbi i slovima (otvoreno P) ova bi zadnja kaciga spadala svakako još u I. vijek posl. Is., po svoj prilici, još u prvu polovicu. Ostale če biti kasnije. Iako su tu sada publicirana odmab četiri nova rimska vojnička šljema, i time se znatno pomnožao broj poznatib spomenika te vrsti, to ipak nisu postala mnogo jasnija pitanja, koja su povezana s tim kacigama. Prije svega nas zanima, kakve su trupe te šljemove nosile. Zadnja dva, po napisima, nosili su pripadnici pješačkib trupa, i to sigurno legijonarci. Treča kohorta spomenuta na zadnjoj kacigi sigurno je koborta legije, jer da je mišljena auksilijarna koborta, ona bi sigurno iinala svoju oznaku. Prve dvije kacige mogli su nositi i konjanici. U vezi sa vijestima kod starib pisaca koji o tome govore (Vegetius II 18 i Cass. Dio LXYII 10), pokrenuto je pitanje, da li je pisanje imena vojnika na kacigama bilo propisano ili zabranjeno, pa samo trpljeno1). Kako je kod večine kaciga napisano ime vojnikovo, kod nekib dapače nalazimo i tri i četiri imena vojnika, koji su ill nosili jedan iza drugoga, to je sigurno da je pisanje imena bio barem običaj, lako razumljiv, što je sigurno svaki rado označivao i tako nastojao sačuvati kacigu koja mu je dobro pristajala. Kako je na obilježeniin kacigama zapisano samo po jedno ime, to ot-pada istraživanje, koje je ime napisano prije. Istraživanje sudbine na kacigama spomenutih vojnika nije dovelo do sigurnoga rezultata. Zusammenfassung. Neue rbniische Bronzeheline. lin Anschlusse an seine im »Vjesnik« des kroat. Archaeolog. Vereines N. S. XI und XII erscliienene Arbeit iiber rbmisehe Waffen publiziert der Vf. vier neue romisehe Bronze-helme. Der erste wurde aus dem Flusse Kulpa lici Sisak ausgehaggcrt. Es ist eine Sturm-haube hoher galliseher Form, oben mit einem groUen Magclkopf verziert, inschriftlos. Nr. 2 wurde aus der Save beim Orte Bok (Bez. Sisak) ausgcbaggert. Material ziemlich stark. Oben kegelformiger Aufsatz, nielit gespalten und niclit gelocht. Kiickwiirts an zwei Stellen Liitspuren fiir Leisten zum Festhaltcii der crista. Stirnreif war nie vorliamlcn. Nak-kensehutz ziemlich wagrecht, his zu 47 mm breit, inschriftlos. Nr. 3 wurde beim Baggern des Savcbcttes beim Dorfe Martinska Ves (Bczirk Sisak) gefunden. Beim Baggern selir heschudigt, ziemlich ungeschickt wiederhergcstellt. Obeii kegelformiger Ansatz, gespalten und gelocht, riickwiirts an zwei Stellen Liitspuren fiir Leisten zur Befestigung der crista. Stirnreif erhalten, wegen der mangelhaften Kestaurierung der llauhe nicht gatiz anpassend. Nackcnschutz stark nacli unten geneigt, his zu 58 mm hreit, darauf oben die punktierte Inschrift 0 - LVCCI - VAKKONIS. Dieselhc lnschrift war vorher leicht eingeritzt; von dieser friiheren Einritzung sind noch die Buchltaben VAB deutlieh zu schen. Nr. 4 stammt aus der Save bei Mokrice (Bez. Krško). Ziemlich niedrigc glatte Hauhe aus sehr starkem Material. Crista war nie vorhanden. Starker Stirnreif erhalten. Auf dem his zu 52 111111 breiten Nackenschutz die Inschrift: C - MATI-, Lorheerkranz, CHO - III - P-MVSSI - TAVRI. Die Erwiihnung der Kohorte in Verbindung mit dem Lorheerkranze soli wohl hedeuten, dali das douuni militarc der Kohorte verliehen war. Nr. 1—3 befinden sich heute im Archaeologiachen Museum in Zagreb, Nr. 4 im Privat-hesitze des Hauptmannauditors Herrn Emil von Praunsperger in Zagreb. ') W. Kuhitsehek, Die Aufschriften des llelmes von der Fliegenhiihle. Mitteilungeu d. prahistor. Kommission d. Kais. Akad. d. Wissenschaften, Wicn 11/2 (1912), 191 ss. Starokrščanska bazilika v Suvodolu pri Bitolju. France Mesesnel, Skoplje. Krščanstvo je prvič pridigal v Solunu in Macedoniji apostol Pavel, ki je tod sam misijonaril in pošiljal Macendoncem tudi svoje učence1). Iz prvega Pavlovega lista Solunčanom2) se da sklepati, da se je iz Soluna močno širilo krščanstvo po vsej Macedoniji in v apostolovem spremstvu se večkrat nahajajo krščanski Macedonci iz Soluna. Šele mnogo kasneje zvemo za cerkvene občine in škofijsko organizacijo, ki je pa vendar starejša ko ravnopravnost cerkve. V Lichnidu, današnjem Ohridu, je po legendi že koncem tretjega stoletja pridigal krščanstvo antijohijski škof Erazem (f 303 v Campagni), ki je postal tudi prvi ohridski škof. Kasneje sta znana še dva: Anton v letih 449—459 in Lavrencij 1. 497.3). Vsekakor je bilo krščanstvo v Erazmovem času in neposredno po njem zelo razvito okoli Ohridskega jezera. O tem posebno pričajo ostanki stavb. Od Erazmove puščavniške celice sicer ni prvotnih ostankov, toda pod njeno srednjeveško naslednico so v barju pred leti odkrili temelje starokrščanske bazilike, ki je danes ni več. V tlaku pred cerkvijo Sv. Klimenta v mestu Ohridu sta dve marmornati plošči od neke starokrščanske oltarne pregrade. Mnogo važnejša najdba se je nahajala v vasi Oktisi blizu Struge. Tam so pred dobrim desetletjem naleteli na zelo velik in dobro ohranjen mozaični tlak z geometričnimi in živalskimi motivi, ki so po stilu pripadali IV. stol. Posebno karakteristični so bili pari žejnih jelenov pri simboličnem studencu. Bazilika, kateri je tlak pripadal, je bila že pred odkritjem uničena, danes pa tudi o tlaku ni več sledu. V soseščini ohridske se je nahajala Bitoljska škofija, ki je imela svoj sedež v Heracleji Lyncestis ali Pelogoniensis. O njej vemo le malo; 1. 553. je bil njen škof Benignus na carigrajskem cerkvenem zboru4). V mestu Heracleji, ki so ga začeli pred dvema letoma odkopavati, so naleteli (Siva voda) na triladijsko baziliko z apsido, dozidaniin baptisterijem s stebri, oltarno pregrado in dobro ohranjenimi deli mozaičnega tlaka. V riinljanski utrdbi Dolenjsko kale na nekdanji Via Egnatia, v smeri proti Resnu, smo pred tremi leti odkrili starokrščansko baziliko, ki pa še ni dovolj odkopana. Gotovo je triladijska in ima zelo zanimiv simboličen mozaični tlak, ki je najbrž iz VI. stol. Izkopali so baze nekaterih stebrov, ki so delili ladje. V vasi Suvodol ') Pavlova poslanica Rimljanom, pogl. 15; Dejanja apostolov, pogl. 16, 19, 20, 27. ') pogl. 1.—3. 3) F r a n c e Mesesnel, Ohrid (1934), str. 18. 4) F. Mans i, Conciliornm amplissima collcctio IX, 190. 3 v Bitoljskem srezu so se še pred nekaj leti videli temelji starokrščanske bazilike, njeni klesani deli pa so bili vzidani v kasnejše stavbe. Važen center, ki ga danes že precej dobro poznamo, je bilo mesto Stobi, kjer se je nahajala krščanska inetropolija že v IV. stoletju. L. 325. je njen metropolit Budius na koncilu v Carigradu, znani so še Nikolaj in sufragan Dardanius 1. 451., Filip koncem V. stol., Foka 553, Janez 680, Margarit 692. V mestu Stobi so med svetovno vojno pričeli nemški vojaki izkopavati škofijsko cerkev, ustanovo škofa Filipa5). Razen te triladijske bazilike, ki je dovolj znana6), se v mestu nahaja še ena triladijska bazilika ter podobna stavba, ki jo nekateri smatrajo za židovsko sinagogo, ugotovljeno v Stobih z grškim napisom na stebru. Izven mesta proti jugo-zahodu se nahaja poko-pališčna bazilika nad obokanimi kriptami s sarkofagi. Lanski uspehi podrobnejšega izkopavanja še niso objavljeni. Pod bližnjo vasjo Palikura je na levem bregu Črne reke tudi triladijska bazilika z baptisterijem in mnogimi bočnimi sobami, kar smatrajo nekateri za starokrščanski samostan7). Glavno mesto Dardanije in sedež dardanskih metropolitov je bilo že v IV. stol. mesto Scupi, blizu današnjega Skoplja. L. 347. je znan metropolit Parigorij, 451 Ursicinus, 494 pa Janez, ki je stal na strani papeža Gelazija. Najbrž je tu ustanovil cesar Justinijan svojo Justiniano Primo ter jo 1. 535. povzdignil v nadškofijo. Prvi nadškof je bil Katelian, potem so znani še Benenatus (553), Janez I. (592), Leon (603) in Janez II. (680/81). Starokrščanske cerkve starega mesta Scupi še niso znane v večjem številu, ker se je sistematično izkopavanje pričelo šele pred dvema letoma. Pred dobrim desetletjem so zasebniki izkopali na periferiji nekdanjega mesta triladijsko baziliko sredi nekropole, nad kamenitimi sarkofagi. Žal je danes vsak sled cerkve uničen8). Izgleda, da so pri novih izkopavanjih naleteli v bližini am-fiteatra na temelje večje starokrščanske bazilike. V bodočnosti se pričakujejo še velika odkritja, kajti Prokopij piše, da ni lahko prešteti vse božanske cerkve, ki jih je dal cesar Justinian zgraditi v svoji Justiniani Priini. Blizu Skoplja, nad Markovo reko za vasjo Dračevo, so kmetje pred tremi leti od-kopali na eksponiranem holmu močno utrjeno rimsko postajo, ki je varovala staro pot v rudnike. V oklepu starih utrdb so našli dve rotundi z mozaičnim tlakom. Iz njihovih motivov sicer ni mogoče sklepati na njihov direktni krščanski izvor, ki pa ni izključen. Mozaiki so pred očmi vseh poklicanih činiteljev že popolnoma propadli. V Ulpiani, današnjem Lipljanu na Kosovem polju, je bila tudi škofija, ki jo je cesar Justinijan imenoval Justiniano Secundo. Znana sta njena dva škofa Macedonius (347) in Pavel (553), stara cerkev pa je najbrž služila za 5) H a 1 d, Auf den Triimmern Stolns. Stuttgart 1917. °) Capna-Erep, mctpawhbatba y Cto6h. hiachhk C. H. i!. kh>. V. (1929). 7) H a l d, 1. c. — Captia-Erep, Mcipa>KHBaH>a y Cto6h. 8) P a a. M. rpyjnh, CKOncna MHTponomija (1935); crp. 5—18. temelj novejši zgradbi. Sosednji škofiji sta bili v Naissu (Niš) in Serdiki (Sofija). Lani je prof. Vlad. R. Petkovic pri izkopavanju takozvanega Cari-činega Grada pri Lebanih blizu Leskovca naletel na temelje in stebre čez 70 m dolge starokrščanske bazilike. Bodočnost bo pokazala, katero mesto je imelo tako veličastno cerkev. Zaradi premajhnega razumevanja in še iz drugih vzrokov je material za celotno sliko cerkvene arhitekture v starokrščanski dobi Macedonije, kolikor je je v naši državi, zelo nepopolno odkopan in v mnogih slučajih prepuščen usodi popolnega propadanja. Razen stobijske katedrale so vse doslej omenjene starokrščanske cerkve zelo nedostatno objavljene, ali pa sploh še niso znane v literaturi. V tem oziru čaka našo znanost še prav mnogo in ne lahkega dela. Po številu sedaj znanih cerkva je mogoče sklepati, da skriva zemlja še mnogo spomenikov, ki jih bo morda bodočnost odkrila. Med doslej znanimi starokrščanskimi cerkvami so skoraj vse triladijske bazilike, ki imajo brez izjeme narteks, le eno polkrožno apsido in so razdeljene s stebri, ki pogosto nosijo empore. Le v enem slučaju nosijo empore nad bočnima ladjama zidani slopi in sicer v baziliki neznanega rimskega mesta, ki se je nahajalo v okolici vasi Suvodol v Morihovskem srezu, vzhodno od Bitolja, kjer so se v svetovni vojni vršili zelo ostri boji. Tudi to baziliko je odkril slučaj. Ker je njeno izkopavanje za sedaj zaključeno in so rezultati precej definitivni, podajam njen opis in približno lokalizacijo v kompleksu antičnih naselbin bitoljske okolice. Pelagonija, široka in rodovitna ravan med Prilepom in Bitoljem, obdana od visokih gora, je bila v starem veku precej gosto naseljena. Preko nje so vodile važne rimske ceste, toda v južnem delu so se izogibale osredka, kjer je Črna reka (Erigon) že tedaj povzročala močvirja in poplavljala široko polje. Tudi naselbine, ki so zgodovinsko manj znane, pa jih večje število izkopin dokazuje, so bile večinoma ob robu ravnine ali pa na obronkih obdajajočih gora na vzhodu in zahodu. Tod je vodila Via Egnatia, ki je vezala Solun (Tessalonica) z Dračem (Dyrrachium) ter se je pri današnjem Bitolju (Heraclea Lyncestis) obrnila proti zahodu, odkoder se je odcepila cesta preko Prilepa (Prilapion) v Stobi in dalje v Sofijo (Serdica). Pri Stobiju se je cesta spojila z glavno cesto ob Vardarju (Axios), ki je vodila iz Soluna v Skoplje (Scupi) ter se dalje cepila proti severu in zahodu. Od ceste Bitolj— Prilep se je cepila pot čez Debrešte v Južni Brod in dalje po dolini Treske. Odkrili smo tudi več delov poti, ki je vodila iz Bitolja na vzhod čez Suvodol in Morihovske hribe v Vardarsko dolino. Razumljivo je, da so se oh tako razviti cestni mreži razvile tudi mnogoštevilne naselbine, znane po Peutinger-jevi tabli in po nekaterih izkopanih napisih. Toda v slučaju Pelagonije vemo samo za eno gotovo točko in to je Heraclea, poznamo pa več naselbin, ki še niso končno ugotovljene. Tako ni prav gotovo, kje se je nahajala postaja Deuriopos, ne še, kje je bilo inesto Ceramiae, pa tudi za Istuberro velja isto. Na Peutingerjevi tabli je očividno izpadla ena postaja in so to napako poizkušali popraviti Halin, Miller9) in v novejšem času Saria10). Dočim sta prva dva arheologa risala rekonstrukcijo nekritično na papirju, se je Saria oziral na arheološka najdišča ter lokaliziral Ceramiae pri Markovi varoši poleg Prilepa ter zaradi pravilne razdalje do Bitolja vrinil med njo in Bitolj postajo Istuberro pri današnji vasi Čepigovo. Tu so res našli napis s tem imenom, toda na drugem napisu iz iste vasi se imenuje naselbina Deuriopos, za Ceramiae pa je Markova varoš zaenkrat še čisto nedokazana lokalizacija. Toka starih cest po ravnini namreč ni moči v celoti rekonstruirati. Dalje nam še ni znana lega mesta Perseis, ki ga je ob Črni reki ustanovil Filip Mace-donski. Najdišča antičnih naselbin so bolj mnogoštevilna ko pa neznana mesta iz zapiskov. Med neznana mestna naselja štejemo za sedaj tudi obširno polje razvalin, ki se razprostira ob Oreovskem potoku vzhodno in južno od današnje vasi Suvodol v Morihovskem srezu, kakih 18 km vzhodno od Bitolja. V ravnini, po kateri teče Črna reka, so pač pogoste predzgodovinske gomile, toda na antične ostanke naletimo šele približno dva kilometra pred Suvodolom, tik pod vznožjem Morihovskih gora. Nekdanje mesto se je dvigalo na precej napetem desnem bregu potoka proti Vranjevski poti ter je segalo proti vzhodu v ravnino nad današnjo vasjo. Vse njive so posute s črepinjaini antične keramike in z marmornimi drobci, mestoma pa zidovi v zemlji ne dajo kmetom orati. Našli smo kanale iz opeke ter svinčene vodovodne cevi, vsa okolica, posebno gričevnata, pa je polna grobov, v katerih so kmetje našli večkrat denar (Aleksander Veliki, Hadrijan, Konstantin). Več nagrobnih spomenikov se nahaja danes v vasi; nekateri imajo samo grške napise, eden pa celo tri izklesane figure. V hiši kmeta Marka Najdoviča je na pročelju vzidan relief boga Baklia. Zelo zanimiva je skalna grobnica v rebri Dibeka11), ki je sestavljena iz hodnika (5,50 m), veže (0,75X1,56 m) in grobnice (2,50X 1.90 m). Pod vrhom Gramade, kjer so razvaline mesta, je blizu ovinka Ore-ovskega potoka izvirek slane mineralne vode, imenovan Slanec. Na tem mestu so pričeli 1. 1931. kopati kmetje po naročilu neke kmetice, kateri se je sanjalo, da je tu cerkev. Res so zadeli na zid v zemlji ter ga sledili, dokler ni vaški učitelj Spasoje Orman naznanil zadevo Muzeju v Skoplju, nakar se je pričelo sistematično izkopavanje pod vodstvom podpisanega. Okoli Slanca je bilo tedaj zelo mnogo antičnih figuralnih fragmentov, ki so bili prej deloma vzidani v zgradbo. Po ogledu je bilo mogoče takoj ugotoviti, da so kmetje naleteli na triladijsko baziliko s prostorno centralno apsido in z deli mozaičnega tlaka pred njo. Zemlja z odkopanega južnega zidu je bila nametana na sredino cerkve, kjer je ležalo tudi nekaj klesanih delov marmornate oltarne ograje. V prekopani zemlji je bilo mnogo kosov •) Konrad Miller, Itineraria romana, 578—580. ,0) B. Sari a, Ceramiae-Deuriopos. Mitteilnngen dea Vereins klassisclicr Philologen, Wien 1925, str. 34. ") F. Mesesnel, Jedna grobnica kod s. Suvodola. Glasnik S. N. D. knj. XIV. razbitega stekla in čaš, kosi kovinske žlindre, kosti ter zlasti mnogo lončenih kolobarjev za vretena. V zemlji, katero smo morali odkopavati, je bilo zelo mnogo grobov in sicer v treh plasteh. Zgornji so bili iz XIX. stol., srednji nekaj starejši, spodnji pa, ki so ležali tik nad tlakom cerkve ali pa so bili celo zakopani v zidove in jih prečili, so bili iz dobe preseljevanja narodov. lAZmiKA ¥ SVVODOLV Y njih smo našli mnogoštevilne predmete, v glavnem steklene in bronaste grivne, bronaste prstane z gemami ali brez njih, srebrne filigranske uhane, droben bizantinski novec, lončene kolobarje in piramidaste uteži. Vse je bilo zelo preprosto, bron k večjemu okrašen s pikami in črticami. Mnogi kosi opek so imeli znamenja in pečate; našli smo križ s pentagramoin, venec, zvezdo, pasjo nogo. Proti dnu je bila zemlja močno pomešana z opeko, z zoglenelimi gredami, črepinjami in kosi rumeno-rožnatega štuka, ki so bili zelo pezno profilirani. Kmalu po izkopavanju so pa popolnoma razpadli. V severni ladji je na tlaku ležala majhna marmornata ploščica (0,06X0,083 m), v katero je vrezan latinski križ. Ploščica, ki je gotovo votivnega izvora, je prelomljena. Število tegul je bilo prav posebno veliko zunaj zidov in pri vhodih, kjer smo našli tudi močne železne žeblje in tečaje; povsod so se poznali sledovi ognja, posebno pa na kepah raztopljenega in v grušču ohlajenega brona. Le dva manjša lonca z belimi vijugami sta bila cela in na dveh kosih opeke so se poznale urezane grške črke. Razen človeških kosti smo našli tudi jelenove rogove in veprove čekane. (Pril. si. 1, 2.) V teku izkopavanja, ki je zaradi omejenih sredstev trajalo v zelo kratkih dobah cela tri leta, smo dognali, da je bilo nad zidovi komaj 0,20 m prsti, v kateri je rasla najboljša pšenica. Razen manjših predmetov, ki sem jih omenil, so bili v zemlji zelo važni marmorni deli oltarne ograje, poleg glavnega vhoda v cerkev pa sta ležali dve vreteni precej močnih marmornatih stebrov, ki sta morda kedaj tvorila portal, v cerkvi pa je bilo več drobnih stebričkov, ki so gotovo nosili oltarno mizo. Razen dveh kapitelov okenskih stebrov, je bila važna marmorna baza, ki je bila izklesana iz nekega antičnega spomenika, kajti na spodnji strani je imela droben grški napis brez začetkov in koncev vrstic. Dva vzidana fragmenta, ki smo jih našli prej, sta spopolnila napis na bazi. V sredi cerkve je ležal okrogel kainen, podoben mlinskemu, čigar vdolbine so kazale, da je morda kdaj služil za temelj amhona ali podobne cerkvene opreme. In v tlaku, ki je bil v glavni ladji sestavljen iz opeke, je tičal kvadraten marmornat žrtvenik (0,53X0,53 m), na treh straneh popisan z grškim tekstom. Prof. N. Vulic ga je prebral in objavil12). Ara je spomenik trem osvoboditvam sužnjev, ki so bile proglašene v letih 281, 283 in 307 po Kr. roj. V cerkev so ga vrgli pri podiranju. V severni ladji je ležal kratek osmerokotni steber s profilom zgoraj in spodaj. Služil je za podstavek in je morda nosil piscino. V južni sobi je ležala polovica marmornate posode v obliki polkrogle in pa sobica Artemide, brez glave, nosa in rok, visoka 0.35 m (pril. si. 3). V sobi s pitosoin smo našli del temelja menze; marmorna plošča je široka 0.72 m in ima uklesani dve kvadratni ležišči za baze stebričkov, ki so nosili menzo. Ohranjeni kos temelja je dolg 0.83 m. Bazilika sama ima zidove ohranjene povprečno do višine 1 ni; zidani so iz oblega rečnega kamna, ki je lepljen z blatom, stene pa so bile omctane z belim apnenim ometom. Le apsida je zidana z močnim, rožnatim rimskim ometom ter slopi, ki so iz opeke. Na njih se nahaja vrsta oblega kamna in tudi interkolumniji so bili kasneje izpolnjeni. V jugovzhodnem oglu bazilike je bila iz kamenja zložena majhna kapela iz najnovejšega časa, ki smo jo odstranili in cerkev odkrili v prvotni obliki. Suvodolska bazilika je orientirana proti vzhodu, ima polkrožno cen- 12) HiiKOJia Byjinh, Ahth'ikh ciiomchhuh Hame 3cmji»e (CnoMemiK C. Kp. A. LXXVII), uiTei). 7. tralno apsido in tri ladje, narteks in zunanji preddvor, atrija pa ne. Glavna ladja je dolga 15,60 m in široka 6,20 m, bočni ladji sta pa le po 2 m široki. Globina apside je 3,30 m. Narteks in preddvor sta po 3 m globoka. Vsi zidovi so po 0,70 m debeli, le apsidni zid ima 0,80 m. Zidani pilastri, ki dele ladje, imajo v talnem načrtu 0,90X0,70 m in je pet prostih ter dva zidna v vsaki vrsti. Na jugu je drugi prosti (od vzhoda) skoraj popolnoma podrt, enako zadnji zidni, ki so ga razdejali zaradi kapelice. Iz narteksa vodijo trojna vrata v cerkev, od katerih so srednja mnogo širša kot bočna. Razen tega vodita tudi na severu in jugu po en izhod iz narteksa, na zahodu pa dva v preddvor, iz katerega vodijo le na zahod trije nesimetrični izhodi. Posebnost je, da severni in južni izhod iz narteksa vodita v enako veliki sobi (4,20X4,20 m). V južni teče okoli zahodne in dela južne stene zidana klop, iz severne se pa pride skozi južni izhod v manjšo sobo, ki stoji ob preddvoru. Na južnem koncu preddvora je tudi dozidana soba, a je gotovo kasnejša in so njeni tanji zidovi podrti do tal. V obeh severnih sobah se je nahajal po en markanten grob. V severnem delu narteksa so ležali kamenčki prekopanega mozaičnega tlaka in komaj obdelana nagrobna plošča. Šele globoko pod njo je bil skrbno obzidan grob, morda duhovnikov ali pa mučenikov. Iz severne ladje vodi izhod čez stopnico v nekaj višji prehod z grobim hodnikom iz plošč, od tod pa se pride v dolgo sobo z izhodom na severu. V nji je stal poleg vhoda pythos z ribjimi in jagnjetovimi kostmi, ob izhodu so bili mozaični kamenčki, proti vzhodu pa je ob severni steni ležalo dosti pepela. Vzhodna vrata vodijo v kuhinjo z zidanim ognjiščem v obliki križa. Kuhinja je bila polna pepela. Zidovi, ki jo vežejo s severno ladjo, so predrti in razdejani. Iz severne ladje je vodil kasneje zazidan izhod v vzhodnem oglu. Jugovzhodni ogal bazilike je bil kasneje ojačen s prizidkom. Okolica cerkve tiči še v zemlji. Po tem stanju je mogoče soditi, da je imela bazilika prvotno nepravilno arkadno lopo na zahodu in nesimetrično sobo (ali stolp) na severni strani. Sobe na jugu in severu so gotovo služile obiskovalcem ali romarjem, oziroma predstavljajo duhovnikovo stanovanje z gospodinjskimi prostori. Cerkev so ne prav dolgo po njenem postanku s silo porušili barbari in jo zažgali, toda kasneje je ponovno služila. Tedaj so zazidali interkolumnije in jo tako reducirali le na glavno ladjo. Najbrž so jo potem s požarom uničili Turki. Mnogi antični fragmenti v njenih zidovih pričajo ne le za poganske stavbe v njeni soseščini, ampak morda celo za tempelj na istem mestu. Ko so vdrugič popravili cerkev, so za popravilo uporabili tudi krščanske fragmente. Močni pilastri so gotovo nosili empore nad bočnimi ladjami, ki jih tudi dokazujejo tanke marmornate plošče emporskih ograj, ohranjene v nekaj komadih. Po svoji celotni dispoziciji in po karakterističnih ozkih bočnih ladjah je suvo-dolska bazilika še najbolj podobna baziliki, kakor je bila na bizantinskih tleh razširjena v V. stol., torej tipu cerkve sv. Janeza Studiona v Carigradu. Toda za datacijo nam služi njena notranja oprema, ki smo jo mogli s precejšnjim trudom zanesljivo sestaviti. Pred apsido se nahajajo v pravokotni obliki ležeči robniki, debeli 0,40 m. Na zahodu obrobljata dva robnika vhod v pravokotnik in končata s stopnico, ki je potrebna zaradi vzvišenosti ograjenega prostora (bema). Brez dvoma je to temelj oltarne ograje, saj se v robnikih poznajo celo luknje z železnimi čepi, zalitimi s svincem. Vendar se opaža, da so robniki služili najmanj za dve različni ograji. Iz fragmentov, ki smo jih v precejšnjem številu izkopali v vseh prostorih bazilike in celo izven nje, je bilo mogoče sestaviti iz več sestavin ograje, ki je oklepala prezbiterij: več enakih stebrov in tri tipe klesanih in ornamentiranih plošč. Stebri imajo skoraj kvadratne bazamente s profili-ranim licem in brazdami v stranicah, kamor se prilegajo plošče (plutei). Ta obdelava bazamentov se spreminja po legi stebrov v ograji. Na 0,95 m visokem bazamentu stoji obli steber s kapitelom, visok 0,90 m. Prehod tvorijo trije prstani, kapitel pa je sestavljen iz stiliziranih akantovih listov na ogalih in ploščo s poudarjenimi ogali ter trikotnim ščitom v sredini vsake stranice. Stebri, ki so vsi klesani monolitno, so nosili priprost arhitrav v obliki kar-niza s križci. Med osmimi stebri je bilo šest plošč, ki so zapirale prezbiterij povsod, razen vhoda. Ena večja plošča (0,875X1,35 m) ima v polju z okvirjem okrogel, skoro geometričen venec s Kristoviin kriptogramom v sredi. Iz venca izhaja spodaj vitica, se vije na obe strani venca in konča z bršljano-vim listom, ki nosi latinski križ. Druga plošča enake velikosti ima bogatejše profiliran okvir, v katerem stoji na oglu romb z rastlinsko dekoracijo. Njegovi ogli so okrašeni z listi, srednje polje pa je izpolnjeno s štirimi simetrično stiliziranimi akantovimi listi. Štirje trikotniki, ki jih tvori romb s pravokotnim okvirjem, so izpolnjeni z rozeto v inedaljonu, dvojnim listom, plodom, ki ima vijugast koren, in z delfinom. Na drugem izvodu je delfin nadomeščen z vitico in dvema lističema. Tretja plošča je manjša (0.88X 0,76 m) in v obrobljenem polju enakomerno pokrita z luskinastim motivom, ki ga tvori sedem vrst dvojnih lokov. Vse plošče so na hrbtu enako zaznamovane z večjim latinskim križem in so enako debele. Vsaka plošča je ohranjena v dveh nepopolnih izvodih. (Pril. si. 4—8.) /a izoblikovanje vzhodnega dela prezbiterija nam manjkajo vsi direktni podatki. Med zadnjim stebrom ograje (septuma) in koncem robniškega temelja je bila v poznejši obliki suvodolskega prezbiterija vrzel, ki je zadostovala za prebod eni osebi. Ob robniku je na vsaki strani stal pravokoten kamen. Ko smo jih izkopali, je raz južnega padel omet ter odkril del crodira-nega grškega napisa, njegova oblika pa je dovolila sklep, da je bil kamen prej septumski steber z dvema železnima tečajema, na katerih so visela stranska vrata prezbiterija. Po obrisu ohranjenega talnega mozaika sodeč, so dalje proti vzhodu nekdaj stali kameniti duhovniški sedeži v obliki stopnic (suhsellia), ki so se spuščale proti menzi. Polkrog apside pa je bil gotovo, kakor običajno, obdan s kamenito klopjo in morda je bil v temenu loka SI. 2. Marmornata ploščica s križem. SI. 8. Plošča ograje z delfinom. SI. 9. Pogled iz narteksa v prezbiterij bazilike. SI. 10. Preboil v zaokroženi del mozaika s fragmentom ptice. škofovski prestol (cathedra). Vse to kamenje je poznejšim zidarjem okoliških zgradb gotovo dobrodošlo, kajti ves opisani prostor v prezbiteriju je do zemlje izropan. Tudi sonde v globino so ostale brez uspeha. Od inenze ni ostalo dosti delov, pa vendar toliko, da je njena tipična oblika dokazana. Plošča je ležala na štirih stebričih z običajnimi popkastimi kapiteli, toda njen okras kaže izjemo: na enem fragmentu, ki je deloma kasneje oklesan, je ostala človeška desnica, pripadajoča reliefni svetniški figuri. Takih slučajev štejemo doslej le prav malo. Okvir plošče je tudi luskinasto ornamentiran. Oltarna ograja suvodolske bazilike v bistvu predstavlja razvojni začetek kasnejšega bizantinskega ikonostasa, za datacijo zgradbe pa je stil ograje najzanesljivejši podatek. Simbolična vsebina in stilska oblika suvodolskih stebričev in plošč sta v V. in VI. stol. običajna v sličnih krščanskih stavbah, posebno pa so suvodolskim podobne nekatere stobijske plošče, čeprav niso tako precizno klesane. Analogije se nahajajo tudi kasneje v Italiji (n. pr. Bari, Ravenna, Poreč), dočim je v sosednji Grčiji ohranjenega prav malo ma-terijala: le v baziliki A v tesalskih Tebah imamo dva podobna fragmenta13). Za stebre navajam zaradi popolne istovetnosti le stebriče nekdanje oltarne ograje ali pa, kar je verjetnejše, ograje v baptisteriju Eufrazijeve bazilike v Poreču (Istra). Baziliko je dal graditi škof Eufrazij v letih 532—535. Ker pa je prej na istem mestu stala bazilika iz IV. stol. z baptisterijem, ki je bil le z neznatnimi spremembami na zunanjščini včlenjen v Eufrazijevo zgradbo, je prav verjetno, da so stebrički še iz konca V. stol.14). Enaki stebrički še danes nosijo ainhon v isti cerkvi. Eufrazij je dal napraviti novo oltarno ograjo brez visokih stebrov in arhitrava ter nove kapitele stebrom v cerkvi in baziliko posvetil 1. 543. Toda v novih kapitelih se javlja že popolnoma nova stilska forma, tako značilna za stavbe Justinijanove dobe. Ker so kapiteli suvodolskega septuma identični s kapiteli predeufrazijske ograje v Poreču, jih moremo datirati najkasneje v začetek VI. stol., s precejšnjo verjetnostjo pa še na konec V. stol. Ves bema, ki je ograjen z opisano ograjo, je pokrit z mozaičnim tlakom, ki je bil v zelo slabem stanju in smo ga zato prenesli v skopski muzej, kjer je njegova restavracija dobro uspela. Tlak je dolg 6 m in širok 4,20 m. Zahodna preproga med ograjo je najširša, potem pride malo ožja preproga ined nekdanjimi duhovniškimi sedeži, kjer je stala menza in pa polkrožni zaključek, ki ponavlja obris apside. Glavna preproga je izpolnjena z luskina-stiin motivom, ki je skoraj enak mozaiku v narteksu stobijske katedrale15). 13) T. A. SQTHPIOT, Al XPI2TIANIKAI 0HBAI TH2 0H22AA1AS (Atene 1931), slika 89 in 90. 14) William G e r 1> e r, Altchristliche Kulthauten Istriens und Dalmatiens (Dresden 1912), str. 37 in d. 15) B. Saria, Neue Funde in der Bischofskirche von Stobi (Jahreshefte d. iisterr. arch. Institutes XXVIII-1933), slika 53. — G. Mano Z i s s i, Mosaiken in Stobi. (Actes du IV-e Congres Intern, d. Etudes Byzant.) Luskine so črno obrobljene in izpolnjene z rdečo, belo, vijoličasto ali rumeno barvo v celoti ali pa le do polovice. Barve so v diagonalnih vrstah iste. Lu-skinasto polje iina širok bel okvir, potem pa zelo pestro borduro, ki je sestavljena iz mnogoštevilnih metop. Stereotipna črno-rdeča metopa kombiniranega meandra alterira z metopami raznih sadov in cvetov, med katerimi še danes spoznamo granatna jabolka, kratke tikvice, rdeče stilizirano cvetje, dolge bučice, hruškam podobne buče, dinje in hruške. Rastlinskih metop je bilo štirinajst. Ožja preproga in zaokroženi del imata enak širok okvir iz polkrogov, ki se sečejo in tvorijo šiljaste loke, izpolnjene belo in rdeče. Na oglih je motiv mozaicistu povzročal velike težkoče, predstavlja pa pravo redkost za svoj čas. Dva pravokotnika ob nekdanji menzi sta izpolnjena z rombom, čigar bela sredina nosi stilizirano štiriperesno deteljico. Zaokroženo polje ima (fragmentarno ohranjeno) belo polje, na katerem se desno in levo nahajajo ostanki nekdanje zoomorfne dekoracije. Na desni je perut in rep neke večje močvirske ptice, ki jo dopolnjuje rdeča noga. Na levi pa se nahaja le majhen lok, podoben robu nimba, ki pa ima svoj pendant v zgornji sredini polja. Zdi se, da je bil ta del mozaika okrašen s simbolično sceno ptice (ali ptic), ki pije iz posode. (Pril. si. 10.) Če se v rastlinskih metopah v borduri suvodolskega mozaika še čuti pro-vincialna zakasnelost starokrščanskega realizma, je vendar celotna geome-trizacija dekoracije že tako polna duha kasnejšega spiritualizma, da čas njegovega postanka po stilu v glavnem ustreza datumu, ki smo ga določili za septum. Tako je določen ne le arhitekturni tip, ampak tudi približen čas postanka suvodolske bazilike, ki se nahaja na periferiji doslej neznanega rimskega mesta. Za njegovo eksistenco je dovolj očividnih dokazov, sonde pa so prinesle presenetljive podatke tudi za neposredno soseščino cerkve: našli smo močne konvergentne zidove in pa kose treh figur in skupin iz klasične dobe. Nadaljevanje izkopavanj bo gotovo prineslo še dosti zanimivega gradiva. Ko bodo še ostale starokrščanske bazilike dovolj znane in objavljene, ho mogoče določiti ne-Ie stilsko, ampak tudi kulturno sliko starokrščanske dobe v današnji Južni Srbiji. O p o m t) a. KliSeje, ki so napravljeni po avtorjevih posnetkih, sta posodila Muzej južne Srbije in Naučno društvo v Skoplju. Rekonstrukcijo prezbiterija, talni načrt in shemo mozaičnega tlaka je po avtorjevih podatkih risal arhitekt M. Cakelja v Skoplju. Resume. La basilique paleochrelienne a Suvodol. Pour commencer l'auteur donnc un resume des recbcrchcs archeologiques en Serhie du Sud aprčs guerre et de leurs resultats icientifiquei, apres quoi il passe au sujet parti-culier de son traite, la basilique paleochretienne a Suvodol. Au cours des annees 1931—1933 on a excave a Suvodol-village situe au pied des montagnes de Morihovo (18 km ii 1' est de Hitolj) une basilique paleochretienne dont les murs sont conserves jusqu'a la hauteur d'un metre. La basilique a trois nefs avec une ahside demi-ronde; il y a un narthex. ainsi qu'uo esornarthex. Chaque nef a une entree separee du narthex, tandis que 1' esonarthex donne a l'ouest sur une colonnade asymetrique. L'atre n'existe pas. Du narthex on entre au sud dans un local avec une hanqutte batie, situee a cote du mur de l'ouest et de celui du sud. Au nord correspond une piece similaire, de laquelle on entre a l'ouest dans une autre piece un peu plus petite, situee a cote de l'esonarthex. De la nef du nord menent deux sorties dont celle de l'est fut emmuree plus tard. On a trouve des debris du pavage mosaique dans le narthex, ainsi que dans la nef septentrionale, tandis que le pavage actuel dans la nef principale est construit en briques. Ce pavage fut construit, sans doute, a l'occasion de la reduction de la basilique qui — hientot apres sa construction — a souffert par suite de l'invasion des barbares, servant plus tard a leurs besoins, jusqu' a ce que les Turcs ne la detruisirent definitivement vers la fin du moyen age. Les murs de la basili(iue sont construits en pierres fluviales et enduits de mortier; seulement l'abside et les pilastres massifs qui separent les nefs et qui portaient des empores, sont construits en briques romaines. La longueur des nefs est de 15'60 m, la largeur de la nef principale est de 6'20 m, et celle des nefs laterales — 2 m. La longueur totale de l'eglise, avec l'abside est de 26'50 m. En dehors des fragments sculpturaux antiques on a trouve dans la basilique assez de restes d'objets ecclesiastiques palčochretiens. Les plus importants en sont les fragments du »septum«, ceux de la »mensa«, ainsi que les parties architecto-niques des portails et la mosaique dans le presbytere. Le »septum« est compose de piliers aux bases carrees et aux futs arrondis, avec le chapiteau d'acanthes. lis portaient une architrave simple, sur laquelle des croisettes ont ete sculptees, tandis que parmi les piliers il y avait des plaques en marbre (plutei), et cela en trois types decoratifs. Jugcant d'apres le style des colonnes, la basilique a du etre construite vers l'an 500. Sur un fragment de l'autel est sculptee la main droite d'un saint (d'ailleurs detruit), tandis que la mosaique — en outre de la bordure aux meandres et metopes de produits agricolcs — porte encore un tapis avec des ecailles, ainsi qu'un fragment d'un oiseau de marais. La basilique de Suvodol est situee dans la peripheric d'une assez grande plaine, remplie de ruines dont on voit les traces a plus de 3 km. D'apres les figures grecques excavees, la canalisation, l'aqucduc et les inurs massifs, on peut dire que la basilique appartenait ii une ville pelagonienne des temps romains, ville restee inconnue jusqu'aujourd'hui. Slovenski knez Kocelj, učenec in pokrovitelj sv. Cirila in Metoda. F r. G r i v e c, Ljubljana. Zgodovinarji Franc Kos, Lj. H a u p t m a n n, Milko Kos in drugi1) so pojasnili politično zgodovino Kocljeve Panonije, kolikor je iz pomanjkljivih virov mogoče. V luči teh znanstvenih rezultatov je očitno, da je prava Kocljeva veličina v njegovem cerkvenem in versko-prosvetnem delovanju v zvezi s sv. Cirilom in Metodom. S te strani hočemo Kocljevo delo nekoliko osvetliti in zgodovinsko sliko njegove osebnosti dopolniti. Najprej kratka zgodovina Kocljevega kneževanja. Kocljev oče, slovaški nitranski knez Pribina, je okoli leta 833. pred moravskiin knezom Mojmirom zbežal čez Donavo k Ratbodu, nemškemu upravitelju vzhodnih pokrajin. Tu je bil krščen. Kot zvest pristaš nemškega kralja Ludovika je dobil Spodnjo Panonijo v fevd. Njegova dobro utrjena prestolnica je bil Blatograd ob Blatnem jezeru. Moravani so se v tej dobi borili proti nemškemu kralju Lu-doviku za neodvisnost. Pribina je kot nemški zaveznik padel v boju z Moravani na koncu leta 860. ali v začetku leta 861. Po njegovi smrti je zavladal njegov sin Kocelj. Bil je frankovski mejni grof, a njegov ugled je tako rastel, da mu je nemški kralj dajal naslov vojvoda, dux. Med tem časom so se politične razmere spremenile. Slovanska narodna zavest je Koclja približala Mo-ravanom. Leta 867. sta se pri njem mudila sv. Ciril in Metod. Leta 869. je bil po njegovem prizadevanju sv. Metod postavljen za panonsko-moravskega nadškofa. Leta 874. je Kocelj izginil z zgodovinskega pozorišča. Slovenski panonski knez Kocelj je najidealnejša knežja postava, kar sta jih sv. Ciril in Metod srečala na svojih misijonskih potih od Kavkaza do Tatre in do Rima. To moremo razbrati iz poročil verodostojnih staroslovenskih Žitij Konstantina (Cirila) in Metodija: Ko pa je Konstantin prebil štirideset mescev v Moravski, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do 50 učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mimo spremil. (ŽK 15.) Poslavši pa Kocelj k apostoliku (papežu), je prosil Metodija, blaženega učitelja našega, da bi ga njemu prepustil. In rekel je apostolik: »Ne samo tebi edinemu, ampak vsem onim slovenskim deželam ga pošljem učitelja od Boga in od svetega apostola Petra, prvega naslednika in ključarja nebeškega kraljestva«. In poslal ga je, napisavši to-le poslanico: ') Rezultate je. kritično ili pregledno /.bral Milko Kos v razpravi: Conversio Hagoariorum et Carantanorum (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, zv. 11. Ljubljana 1936) in v knjigi: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (Ljubljana 1933). str. 76—81. Hadrian, škof in služabnik božji, Rastislavu in Sventopolku in Koclju . . . Sprejel pa ga je Kocelj z veliko častjo in ga zopet poslal k apostoliku in dvajset mož, poštene ljudi, da bi ga posvetil za škofa v Panoniji na prestol svetega Andronika iz sedemdesetih (Gospodovih učencev). Kar se je tudi zgodilo. (ŽM 8.) Prišlo je to k apostoliku, in ko je zvedel (apostolik), je poslal obsodbo proti njim, da ne sme noben kraljev škof peti maše, dokler ga bodo držali (v zaporu). In tako so ga (Metodija) izpustili. Rekli so Koclju: »Ako boš imel tega pri sebi, ti ne bomo prizanesli«. (ŽM 10.) Ta častna poročila o resnično prisrčni Kocljevi zvezi s slovanskima apostoloma in o njegovi skoraj heroični zvestobi sv. Metodu so v jedru tako zanesljiva, kakor je nedvomno, da je bil sv. Metod prav po Kocljevem prizadevanju postavljen za nadškofa, in kakor je skoraj gotovo, da je Kocelj zaradi zvestobe svetemu Metodu postal žrtev nemškega maščevanja. O Kocljevi gorečnosti za krščansko vero in nravnost v duhu Metodovega nauka pričata odlomka dveh papeževih pisem iz začetka leta 873. (eno morebiti že na koncu leta 872.) .2) Kakor je razvidno iz teh dveh papeževih odgovorov, je Kocelj v Metodovi odsotnosti (a gotovo pod vplivom njegovega nauka) papeža vsaj dvakrat vprašal, kako naj ravna z možmi, ki so svoje žene zavrgli ali pa celo z drugimi žive. O tesni zvezi med Kocljem in Metodom priča tudi zgodovinski dokument »Conversio Bagoariorum et Carantanorum«. V teli virih se liani slovenski knez Kocelj predstavlja kot goreč in do heroizina zvest učenec slovanskih apostolov ter junaški pokrovitelj sv. Metoda. I. Staroslovensko Žitje Konstantina (Cirila) hvali Koclja bolj nego Rasti-slava. Samo o Koclju trdi, da je slovenske knjige »močno vzljubil« in se jih učil. Bil je torej v doslovnem smislu učenec sv. Cirila in Metoda. Kot knez pa je skrbel, da sta slovanska apostola mogla uspešno poučevati njegove podložnike; izročil jima je do 50 učencev, da sta jih učila in vzgajala za raz-širjevalce slovanske krščanske prosvete. Slavisti priznavajo, da slovanska apostola nista bila nikjer tako prisrčno in s tolikim razumevanjem sprejeta kakor v slovenski Panoniji. To skušajo razložiti iz dejstva, da je bilo krščanstvo v Panoniji že ukoreninjeno in da je bila že udomačena slovanska krščanska terminologija. Zato so panonski Slovenci znali slovansko bogoslužje bolje ceniti kakor Moravani3). Cerkvenoslo-vanski književni jezik, ki je imel za podlago južno slovansko narečje, je bil panonskemu slovenskemu narečju bližji kakor moravskemu4). Ti razlogi so ") F r. Kos, Gradivo /. a zgodovino Slovencev v srednjem veku. II. Ljubljana 1906, str. 166, štev. 219 in 220. 3) A. H r ii c k n e r, Die Walirlieit iiber die Slavenapostel (Tiiliingen 1913), str 49 <) P. L a v r o v, Kirilo ta Metodij (Kiev 1928), str. 47. — B r ii c k n e r 1. c. gotovo ugodno vplivali, a končno je odločeval politični in krščanski idealizem kneza Koclja. Kakor je bil Kocelj vnet za slovenski književni jezik, prav tako je bil goreč Ciril-Metodov učenec v verskem nauku in krščanskem življenju. Grško Žitje Klementa Bolgarskega omenja, da je Metod Koclja opominjal, naj živi v strahu božjem in se varuje vsakega greha. Znano je, da sta sv. Ciril in Metod zelo skrbno in strogo pospeševala krščansko družinsko čistost proti globoko ukoreninjenim poganskim razvadam v zakonskem življenju. Staroslovensko Žitje Konstantina poudarja, da je bila nemška duhovščina med Moravani preveč popustljiva glede »brezbožnih ženitev« (in razporok), a da je sv. Ciril te in druge poganske razvade »kakor trnje posekal in zažgal z ognjem svoje besede« (ŽK 15). Podobno piše Žitje Metodija (11. pogl.) o sv. Metodu. Enako pričata o Kocljevi gorečnosti za krščansko vero in nravnost že omenjena odlomka papeževih pisem iz začetka leta 873. Za rešitev vprašanja, ali sta sv. Ciril in Metod kaj vplivala tudi na Koc-ljevo politiko, v zgodovinskih virih nimamo izrečnih podatkov. A neka vzporednost in zaporednost dejstev daje podlago za mnenje, da je delovanje slovanskih apostolov vplivalo tudi na smer Kocljeve politike. Pred prihodom slovanskih apostolov se je neprijateljstvo med moravskimi in panonskimi knezi rezko očitovalo v medsebojnem izdajstvu in pobijanju. Pribina in Kocelj sta bila zvesta zaveznika kralja Ludovika. Rastislav pa se je proti Ludoviku zvezal z njegovim upornim sinom Karlmanom. Leta 862. se je Karlman spravil s svojim očetom. S tem je ugasnilo eno netivo nepri-jateljstva med Moravsko in Panonijo. V tej dobi je Rastislav zaželel svojo državno politiko naravnati v še bolj slovansko smer. Leta 862. je poslal poslance v Carigrad s prošnjo, naj mu pošljejo misijonarjev, zmožnih slovanskega jezika. Rastislavovo pismo je navedeno v Zitju Konstantina 14 takole: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži, a nimamo učitelja takega, da bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja.« Značilne besede »da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale« morejo pomeniti, da je Rastislav hotel svojo politiko usmeriti v slovansko smer. »Druge dežele« morejo v tej zvezi pomeniti samo slovanske dežele. Te naj bi v cerkveni politiki posnemale zgled Moravske in se ji v tem pogledu pridružile. Zaradi tedanje tesne zveze med cerkvijo in državo bi imela skupna cerkvena politika za posledico tudi politično zvezo. Ker bi bile nove slovansko orientirane dežele po svojih misijonarjih in po hierarhiji zvezane s Carigradom, hi bilo to tudi Carigradu v korist. Zato je Rastislav to posebej poudarjal. Rastislav ni mogel imeti jasnega pojma o slovanski liturgiji in torej ni mogel izrečno za njo prositi. A sv. Ciril in Metod sta mu jo prinesla. Nista sicer prišla kot škofa, kakor je prosil Rastislav, in mu nista še dala bierar- hične neodvisnosti od Nemcev. A s slovansko liturgijo in književnostjo sta mu dala nepričakovano močno osnovo za hierarhično neodvisnost ne samo od Nemcev, marveč tudi od Carigrada. Odprla sta možnost, da se slovanska hierarhična cerkvena organizacija nasloni ali na Rim ali na Carigrad, kakor bo v danih razmerah ugodneje in lažje izvršljivo. Tako je bila slovanski cerkveni in državni politiki dana še večja razvojna možnost in gibčnost, s tem pa tudi močnejša spodbuda. Ciril-Metodova misijonska metoda s slovanskim bogoslužjem je nedvomno spodbujala k prijateljskemu zavezništvu med slovanskimi rodovi. Saj je bila zasnovana na medslovanskem sodelovanju in tako usmerjena. V Moravsko sta prišla sv. Ciril in Metod v spremstvu učencev makedonsko-slovan-skega rodu; prinesla sta prve cerkvene prevode v makedonskem slovenskem narečju. Tem učencem in tem jezikovnim prvinam so se pozneje pridružili moravski, slovaški in panonskoslovenski učenci in jezikovne prvine te vrste. Z vsem tem se je krepko budila slovanska in medslovanska narodna zavest, kakor jasno pričata Žitji Konstantina in Metodija: »Naš rod, naš narod« (ŽK 1), »Konstantin naš učitelj« (ŽK 2); »usmiljeni Bog je zaradi našega naroda, za katerega se nihče nikoli ni pobrigal, spodbudil našega učitelja blaženega Metodija« (ŽM 2). Nujni pogoj za uspeh tako široko in izvirno zasnovanega misijonskega dela je bilo prijateljsko sožitje sosednih slovanskih rodov. Za tako sožitje med Kocljem in Rastislavom je dal prihod sv. Cirila in Metoda na Moravsko močno spodbudo. Ni verjetno, da sta sv. Ciril in Metod na poti v Rim samo slučajno prišla h Koclju in da je Kocelj kar nenadoma tako vzljubil slovanske knjige. Verjetneje je, da sta se Kocelj in Rastislav pod blažilniin vplivom Ciril-Metodove blagovesti že prej medsebojno približevala in da se je Kocelj za slovanska apostola zanimal, ko sta še delovala med Moravani. A tudi sv. Ciril in Metod sta s svoje strani mislila na sosedne slovanske pokrajine toliko bolj, ker sta videla, kako nemška vojna moč ogroža Moravsko in kako nemška duhovščina nasprotuje njunemu delu. Pri usmeritvi Kocljeve politike v tem smislu je brez dvoma osebno sodeloval sam sv. Metod, ki ga novejši zgodovinarji splošno priznavajo za velikega diplomata. Metodovo cerkveno politiko je dejansko potrdil papež Hadrian II., ko ga je postavil za panonsko-moravskega nadškofa in imenoval za papeževega legata za (slovanske) narode5); to je potrdil tudi papež Janez VIII. Prihod sv. Cirila in Metoda v Panonijo je Rastislavovo in Kocljevo zavezništvo utrdil. Ustanovitev skupne panonsko-moravske Metodove nadškofije je to zvezo obdala z močnim cerkvenim okvirom. Poslanica papeža Hadriana II. »Rastislavu in Sventopolku in Koclju« pa je zvezo sankcionirala. ") »Arcliiepiscopus legatione apostolicae sedis ad gentes fungens« (pismo papeža Janeza VIII. frisinškemu škofu Annonu 1. 873.), »(legatus) e latere destinatus« (Janez VIII. pasavskemu škofu 1. 873.). Knez Kocelj je sv. Cirilu in Metodu »skazoval veliko čast« in ju pri odhodu v Rim še spremil (ŽK 15). Za Ciril-Metodovega bivanja v Rimu je bil z njima v stalnem stiku po svojih slih. Tako moremo razumeti začetek 8. poglavja Žitja Metodija: »Poslavši pa Kocelj k apostoliku, je prosil Metodija, blaženega učitelja našega, da bi ga njemu prepustil«. Uspeh Kocljeve prošnje priča, da je bil slovenski panonski knez o položaju sv. Metoda v Rimu dobro poučen in da je torej po svojih slih trajno vzdrževal zvezo s sv. Cirilom in Metodom. Ciril-Metodovo misijonsko delovanje s slovanskim bogoslužjem je bilo mogoče samo v slovanskih deželah in na slovanski državni podlagi. V Rimu so mogli o tej državni podlagi upravičeno dvomiti. Tedaj je nastopil knez Kocelj. Verjetno je, da je Kocelj imel tudi stalne stike s knezom Ra-stislavom in da je Rastislavu pomagal vzdrževati stike z Rimom in s sv. Metodom. Naslov poslanice papeža Hadriana II. potrjuje to domnevo. Papež je Metoda res poslal h Koclju s pismom, ki je bilo naslovljeno na Rastislava, Sventopolka in Koclja, a Metod je to pismo prinesel najprej Koclju. Metod še ni bil škof, a brez dvoma je imel že velika pooblastila. Za uspešno izvrševanje njegovega apostolskega poslanstva je bila potrebna ustanovitev samostojne cerkvene pokrajine. To pa je bilo mogoče le s sodelovanjem svetnih vladarjev. Vso svetno stran ustanovitve je v sporazumu s sv. Metodom uredil sam Kocelj. Brez dvoma se je sv. Metod o tej zadevi že pred odhodom v Rim posvetoval z Rastislavom. A v odločilni dobi končnih dogovorov za ustanovitev slovanske nadškofije je sodeloval samo Kocelj, kakor pripoveduje Žitje Metodija (v 8. poglavju): Kocelj je Metoda sprejel z veliko častjo, potem pa ga je zopet poslal v Rim, da bi bil posvečen za panonskega škofa. Kocelj je torej bistveno sodeloval pri ustanovitvi nove škofije. Bil je svetni pokrovitelj sv. Metoda. V svoji krščanski gorečnosti in v razumevanju cerkvenih potreb ga je podpiral tudi na verskem polju. Z Metodom je v Rim poslal dvajset častitih mož. Fr. Kos misli, da so bili ti možje duhovniški kandidati in da jih je papež posvetil za duhovnike8). Verjetno je, da so bili med njimi vsaj nekateri duhovniški kandidati; drugače je težko razložiti, čemu tako številno spremstvo. Ustanovitev nove nadškofije in pot tako številnega spremstva v Rim je bila združena z velikimi stroški; poravnal jih je brez dvoma velikodušni knez Kocelj. Še težavnejša je bila cerkvenopravna in politična stran tega vprašanja. V Panoniji je bilo dušno pastirstvo pod vodstvom salzburških nadškofov že zelo razvito. Zgrajene so bile številne cerkve; pri njih so bili nastavljeni duhovniki. V Blatogradu pa je bil salzburški nadduhovnik (arhipresbiter), ki je v imenu salzburškega nadškofa vodil cerkveno upravo Panonije. Salzburški cerkvenozgodovinski spis »Conversio Bagoariorum et Carantanorum« natanč- ") F r. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II. (Ljubljana 1906), str. 161, štev. 214. no pripoveduje o posebno živahnem misijonskem delovanju okoli 1. 865. Verjetno je, da je salzburški nadškof hotel svoje cerkveno posestno stanje zavarovati pred Ciril-Metodovim vplivom. A ob nastopu sv. Metoda se je salzburški nadduhovnik Rihpald brez boja umaknil. To je mogoče le tako razložiti, da so bila z modrim sodelovanjem kneza Koclja salzburški cerkveni organizaciji gladko izpodmaknjena tla, ko je papež postavil Metoda za panonskega nadškofa. Morebiti so bili med duhovniki v Panoniji že nekateri domačini, ki so potem pod Kocljevim vplivom prešli k sv. Metodu in sprejeli slovansko bogoslužje. Brez dvoma pa se je slovensko ljudstvo vneto oklenilo sv. Metoda in slovanskega bogoslužja. To moremo sklepati iz sodobnega salz-burškega spisa »Conversio Bagoariorum et Carantanorum«, ki piše, da je sv. Metod s cerkvenoslovenskim jezikom vzel ugled latinskemu jeziku in latinski duhovščini. Tako torej tudi spis sodobnega nemškega duhovnika posredno dokazuje, da je Kocelj res »vzljubil slovenske knjige« in bil velikodušen pokrovitelj Metodove slovanske cerkvene organizacije, torej pokrovitelj cerkve v duhu srednjeveške zveze med cerkvijo in državo. Za tako odločno pokroviteljstvo Metodove nadškofije je vojaško slaboten knez, kakor je bil Kocelj, moral imeti zaveznike. Njegova zaveznika sta bila kneza Rastislav in Sventopolk, kakor je razvidno iz naslova Hadrianove poslanice. Ta trozveza je morala biti gotovo premišljeno zasnovana in trdno zgrajena. Drugače papež ne bi bil mogel ustanoviti nove slovenske pokrajine, ki je nujno morala izzvati silno nasprotovanje nemških škofov in odločen odpor mogočne nemške države. Tudi državniško preizkušeni Metod se ne bi s tolikim zaupanjem naslanjal na Koclja, ako v tako resnem podjetju ne bi imel nekega poroštva, da bo Kocljevo pokroviteljstvo dovolj močno. Knez Kocelj ni imel velike vojne moči, pač pa globoko razumevanje za Metodovo delo. Nasprotno pa je bil Sventopolk silen vojak in vojskovodja, a brez razumevanja za Ciril-Metodovo apostolsko delo. In ta Sventopolk je brezobzirno razbil krščansko slovansko trozvezo, izdal in uničil Rastislava ter zakrivil, da je padel tudi Kocelj in da je bila slovenska Panonija opusto-šena in uničena. Ko so Nemci v Moravski 1. 870. zajeli sv. Metoda in ga surovo odpeljali v nemško ječo, osamljeni Kocelj ni omagal in Metoda ni izdal, dasi je dobro vedel, da hi s tem najlažje rešil sebe. Po odločnem papeževem ukazu so Nemci Metoda sicer izpustili, a zagrozili so Koclju: »Ako boš imel Metoda pri sebi, ti ne bomo prizanesli«. To pričevanje staroslovenskega Žitja Metodija je zgovoren dokaz Kocljeve zvestobe. Ta historičen dokaz je potrjen s historičnim dejstvom, da je Kocelj 1. 874. res zginil z zgodovinskega prizorišča, skoraj gotovo kot žrtev nemškega maščevanja, ker je z veseljem sprejel rešenega Metoda in mu najbrž tudi utiral pot v Moravsko. Žitje Metodija namreč pripoveduje, da so Moravani izgnali nemške duhovnike in papeža prosili, da jim pošlje Metoda. Vse to je moralo biti nekje organizirano in pripravljeno. Verjetno je, da je tukaj sodeloval knez Kocelj. Iz že omenjenih papeževih pisem Koclju moremo sklepati, da se je Kocelj obračal na papeža ne samo v vprašanjih krščanskega zakona, temveč tudi v zadevi sv. Metoda. Ni dvoma, da je prosil papeža pomoči za rešitev sv. Metoda iz nemške ječe in dokazoval, kako važno je Metodovo delovanje za krščansko življenje. Papeževi pismi Koclju sta v zbirki Britanskega muzeja uvrščeni neposredno pred pismi, ki nemškim škofom ukazujejo, da naj sv. Metoda izpuste. Iz te razvrstitve sklepajo zgodovinarji, da sta bili spisani tudi v taki časovni zaporednosti"). Iz časovne zaporednosti pa smemo vsaj nekoliko sklepati na vsebino. Mogoče je, da je bila v njih omenjena zadeva Metodoveg a ujetništva kot odgovor na Kocljevo posredovanje. In prav tako verjetno je, da je odločen papežev nastop proti nemškim škofom posledica Kocljevih poročil in Kocljevega posredovanja. Svojo zvestobo do ujetega Metoda je Kocelj dokazoval z dejanji. V tej "zvezi je omenjena nemška grožnja razumljiva in tudi Kocljevo nenadno smrt moremo razložiti kot izvršitev te grožnje ter kot žrtev zvestobe in pokroviteljstva nad sv. Metodom. Kocelj ni samo sprejemal navodil sv. Cirila in Metoda kot njun goreč učenec, marveč je kot njun knežji pokrovitelj vplival tudi na smer njunih apostolskih potov in del. V spremstvu obeh velikih slovanskih apostolov blesti Kocelj kot največji slovenski državni knez in kot eden najbolj simpatičnih slovanskih vladarjev. Sununarium. Koeel, princeps Slovenus, discipulus atque patronus (»prolector«) ss. Cyrilli cl Mcthodii. Kocel (Chozil, Cozil, Kotzeles), princeps Slovenus Pannoniae, tamquam discipulus fide-lissimus atque patronus (»protector«) ss. Cyrilli et Methodii generosissimus, omnibus ceteris principibus, in palaeoslavicis Vitis Constantini (Cyrilli) et Methodii memoratis, antecellit. Vita Constantini (c. 15) narrat, ilium litteras Slovenicas admoduin adainasse easque edidi-cisse. Erat ergo ss. Cyrilli et Methodii discipulus sensu proprio. Praeterca discipulus eorum erat in religione moribusque christianis. Illis monentibus, abusus paganos in rebus matri-monialibus extirpabat, quod fragmenta duaruni epistolarum papae Ioannis VIII. testantur. Probabiliter etiatn in rebus politicis monita ss. Cyrilli et Methodii secutus est, ineundo societatem cum principibus Rastislav et Sventopolk, ut opus ss. C. et M. efficacius iuvaretur. Iuxta Vitam Methodii (c. 8) Koccl in erigenda nova dioecesi Pannonico-Moravica (Sir-miensi) priores partes agehat. Principe Rastislav amoto, Kocel unicus remansit princeps, qui Methodium iuvare potuit; pro s. Mcthodio, in Germania captivo, probabiliter interccdc-bat. E fragmentis duarum epistolarum papae Ioannis VIII. ad Kocelem (Chozili) cum proba-hilitate concludi potest, Kocelem pro Methodio interccssisse. In rebus eniin matrimonialibus suoruin subditorum ad papain recurrere non potuit nisi absente episcopo ordinario, ad quem indicium de his causis localihus pertiuebat. In epistola ad papain Ioannem Kocel ahscn-tiain Methodii eiusque captivitatem necessarie memorare debuit. Germani optime noverunt, comitem Kocel potissimum esse Methodii patronum; propterea, Methodio in lihertatem rcsti-tuto, eum nionuerunt: »Si hunc retines apud te, tibi non bene erit a nobis« (Vita Mcth. 10). E tristi Kocelis sorte concludere licet, Germanos lias minas ad effectum adduxisse. 7) F r. Kos, Gradivo II, str. 166. K postanku urbarjev iz 1. 1309. in 1. 1322. za salzburško posest v Posavju. Milko Kos, Ljubljana. Urbar iz leta 1309., ki popisuje posest salzburške nadškofijske cerkve med Savo in Sotlo v brežiškem in sevniškem uradu, v katera so jo tedaj v upravnem oziru delili, označuje od skupnega števila 814 kmetij 328 in četrt kmetije kot pusto ali neobdelano. Urbar iz leta 1322. pa navaja v svojem seštevanju od 849 kmetij v obeh uradih 477 in pol kmetije kot pusto1). Razpredelnica nam bo nazorneje predočila to stanje: Urbar Sevniški urad Brežiški urad Skupaj kmetij iz leta kmetije kmetije obdelane puste obdelane puste obdelanih pustih 257 44-5 174-75 337 75 431-75 382-25 1309. 301'5 512-50 814 85-24 o/o 14-75 o/o 34-09 o/o 65-90 o/o 53-04 o/o 46-95 o/o 215-5 102 156 375 5 371-5 477-5 1322. 317-5 5315 849 67-87 o/o 32-12 o/o 29-35 o/o 70-64 o/o 43-75 o/o 56-24 o/o Kaj je vzrok temu naravnost ogromnemu nesorazmerju med obdelanimi in neobdelanimi hubami na salzburški zemlji med Savo in Sotlo v prvi polovici 14. stoletja? V splošnem propadanju in obče razširjeni opustelosti kmetij iskati ga že za začetek 14. stoletja ne bi bilo na mestu. Ce bi bili podatki za kakih 150 ali 200 let kasnejši, mogli hi opustelost kmetskih domov v Posavju razložiti s tedaj splošnim v naših krajih razširjenim pojavom naravnost katastrofalne neobljudenosti in neobdelanosti kmetskih domačij. Saj vemo, da je bilo na primer v ptujskem gospodstvu okoli leta 1490. 30°/o kmetij pustih2). Ali to ne more veljati kot vzrok za Posavje od Sevnice do Sotle že za prvo polovico 14. stoletja. Dobro so nam znani sočasni podatki za predele, ki ') u) »Liber prcdialis vrbore ecclesie Salzburgensis in Kayn et Lihtenwalde« iz leta 1309. v Državnem arhivu na Dunaju (perg. kodeks, sign. W 868, 15 folijev). b) Urbar iz leta 1322. v Deželnem arhivu v Gradcu (rokopis 1157, zapisi za sevniški in brežiški urad na fol. 41—64'). *) W. Levee, Pettauer Studien, 111, Mitteilungcn der Anthropologischen Gesellschaft Wien, 35, 1905, 190. so našemu sosednji in po prirodi zemlje celo sorodni, ki pa vendar ne poznajo tako ogromnega števila pustih kmetij. Urbar za sosednji laški okraj, sestavljen med 1. 1287. in 1290., našteva med 236 kmetijami le 35 pustih (v %: 1-48)3). Urbar kostanjeviškega samostana iz prve polovice 14. stoletja pozna med svojimi 352 kmetijami, ležečimi po večini v Gorjancih in v nižinskem predelu ob obeh straneh spodnje Krke, komaj 23 pustih (v °/o: 0-65). Vzroke tako številnim pustotam v obeh salzburških uradih v Posavju, sevniškem in brežiškem, posebno pa še v zadnjem, v prvi polovici 14. stol. ni torej iskati v morebitnem s p lo š n e m propadanju kmetijskih domačij onega časa, marveč v posebnih onega okoliša. Urbar iz 1. 1309. nam pri nekaterih vaseh kot vzrok propasti navaja povodenj, oni iz 1. 1322. pa vpade »Ogrov«. Za kmetije v vaseh »Cossissowicz« (nekje ob Savi pod Libensko goro), Stari Grad (Altenburch), »Wulfingsdorf« (Dolenja Vas pri Starem Gradu?), »in dem Werde« (nekje ob Savi pod Brežicami) in Srondje (Swaroemel) pravi urbar iz 1. 1309., da jih je povsem, oziroma deloma uničila voda (fol. 3', 4, 6, 6'). Za prve štiri vasi, ki leže, oziroma jih je iskati v bližini Save •— ki je in še danes silno menjava od Krškega navzdol svoj tok —je to kaj verjetno. Ali da bi morali le v ogromnem prolomu oblakov iskati edini vzrok do 70°/» opustelosti kmetij okoli Brežic, kot to hoče Peisker, se mi ne zdi nikakor verjetno4). Vzroke iščem predvsem v obči zgodovini kolonizacije tega okraja. Radi omejenega obsega mi je mogoče podati svoje rezultate le v strnjenem orisu. Salzburška posest ob Savi poteka iz imetja Heminega in njenih staroba-varskih prednikov, a da se dokumentarno slediti nazaj do leta 895., ko se omenjata kot dar kralja Arnulfa bavarskemu velikašu Waltungu med drugim tudi Rajhenburg in Krško ob Savi. Za madžarskih navalov v prvi polovici 10. stoletja je sicer posest bavarskih plemičev v teh predelih propadla, v drugi polovici tega stoletja pa se je, za vojaške ofenzive, ki je politične meje nemške države pomaknila do Sotle in spodnje Krke, zopet utrdila in obnovila5). Od ogromne dediščine Hemine in njenega rodu je Rajhenburg 1. 1043. pripadel salzburški nadškofijski cerkvi6). Za kranjsko stran v teh predelih je dokazal Hauptmann, da je politična 3) Die landesfiirstlichen Gesamturhare tier Steiermark aus dem Mittelalter, izd. A. Dopsch, str. XLVII in 281—285. 4) Forschungen zur Social- und Wirtscliaftsgeschichte der Slawen (Sonder-Al)druck aus der »Zeitschrift fiir Social- und Wirtscliaftsgeschichte«, V, 123, 128). -- Die iiltercn Bezie-hungen der Slawen zu Turkotataren und Germanen, Vierteljahrschrift fiir Sozial- und Wirtscliaftsgeschichte, III, 1905, 149. s) Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 309; Jaksch, Monumcnta hist. due. Carinthiae, I, 41. — L. Hauptmann, Erliiuterungcn zum Historischcn Atlas der osterreichi-schen Alpenliinder, 1/4, 348, 349; Grofovi Višnjegorski, Rad Jugoslav, akademije, 250 (1935), 225; Hema i Svetopuk, prav tam, 255 (1936), 221 in passim. 6) Gradivo, III, 124; Hauthaler-Martin, Salzhurger Urkundenhuch, II, 140. meja proti Hrvatski šele v 12. stoletju prekoračila spodnjo Krko7). Z njo šele takrat tudi kolonizacijska ekspanzija v smeri proti vzhodu. Ob spodnji Krki se je moral dolgo časa razprostirati neobljuden ali pa slabo obljuden mejni pas. Značilno je, da ni na mesto antičnega Neviodunuma (pri Drnovem na Krškem polju) nikdar navezala večja in pomembnejša naselbina slovenske dobe. Krakovski gozd je še danes znaten ostanek one šume, ki je nekdaj v mnogo večjem obsegu pokrivala ravnino ob spodnji Krki, vse do 12. stol. obmejno ozemlje proti Hrvatski. Starejša slovenska kolonizacija se drži gričevnatega in hribovitega sveta, ne sili v ravnino, posebno še, če je bila ta, kot prav tu ob spodnji Krki, dolga stoletja hkrati državni mejni pas. Nekaj podobnega lahko trdimo za ravnino in nizkogričevnat svet, ki tvori v trikotu Videm—Bizeljsko—ustje Sotle skrajni jugovzhodni del nekdanje Štajerske. Iz cerkvene pripadnosti se njegova politična, kot za predele ono-stran Save in Krke, sicer ne da dokazati, pač pa kaže kolonizacija tod mnogo podobnosti z ono na desni strani Save. Krškemu gradu kot obrambni postojanki ob izstopu Save iz gričevja in gora na desnem bregu odgovarja Rajhen-burg na levem bregu reke — že po svojem imenu mogočen, trden, sijajen, oziroma vzvišen grad (srednjevisokonem. riche, rich) — in brani v tovarištvu s starim Krškim vhod iz ravnine v savske tesni. Da ga je bilo potrebno braniti in čuvati in da je bila salzburška ter z njo državna meja v tem odseku dolgo časa negotova in nestalna, to dajo slutiti že skromni podatki, ki jih imamo za prvo stoletje salzburške posesti v teh krajih. Podobno kot v — prav tako Salzburgu pripadajočem — ptujskem okraju ob Dravi se tudi v salzburškem Posavju obmejni odnosi napram sosednji državi dolgo časa niso ustalili. Kot ob Dravi v ptujskem odseku, so tudi ob Savi vpadi vzhodnih sosedov segali globoko na tla nemške države. Tudi tu ne more biti govora o kaki stalni mejni črti, kvečjemu o mejnem pasu med Savo in spodnjo Sotlo. Besede salzburškega zgodopisca, da so ogrski vpadi v začetku 12. stol. spremenili obmejno krajino v puščavo in da je mnogo nadlog zadelo tamkajšnje prebivalstvo, veljajo tudi za salzburško Posavje. Med porušenimi gradovi, ležečimi v krajini, se omenja tudi Rajhenburg. Zasluga salzburškega nadškofa Konrada I. (1106—1147) je bila, da je na ogrsko-hrvatski meji dosegel zopet mir in da je v obmejnem pasu zaustavil nadaljnja pustošenja. Najkasneje v prvih mesecih leta 1127. je prišlo do prve mirovne pogodbe med Salzburgom in Ogrsko, ki pa zaenkrat ni obveljala. Novi ogrski navali slede. Šele leta 1131. je prišlo do novega in trajnejšega miru, ki je, prav tako kot za pokrajino oh Dravi in Muri, imel tudi za ob Hrvatsko mejoče Posavje dalekosežen pomen. Kot Ptuj je tudi Rajhenburg dal nadškof Konrad znova pozidati v obrambo proti »Ogrom«, »če bi ti kljub sklenjenemu prijateljstvu, radi naravne nestanovitnosti, nemara prelomili prisego«. »Zato tudi«, nadaljuje biograf nadškofa Konrada, ki je pisal pičlega pol stoletja za 7) Hauptmann, Erliiutcrungcn ..., 1/4, 406—407 in Šišičev zbornik (1929), 97 dalje. temi dogodki, »prospeva (krajina), osvobojena njihovega roparstva in običajnih napadov ter prekipeva vsakršnega blagostanja«. In kar pravi isti vir o obmejni krajini na Dravi in Muri, velja od časov salzburško-ogrskega miru iz leta 1131. pač tudi za salzburško Posavje: »Ne samo škofova zemlja je prišla do blagostanja, marveč tudi vsa krajina se je tako napolnila z vasmi, gradovi in kmetovalci, kakor jo danes vidimo. Smatra se, da je v mnogo boljšem stanju, kot je bila v starih časih. Po rodovitnosti in pridelkih vseh vrst se ne loči mnogo od Avstrije. Rop in prodaja ljudi obojega spola, ki je bila v starih časih v navadi, je sedaj silno redek in skoraj nezaslišan pojav«8). Mirnejši časi odslej so dovoljevali salzburškemu Posavju politično in obsežnejšo kolonizatorično penetracijo vse do Sotle. Druga polovica 12. stol. in 13. stoletje je v zgodovini sevniško-brežiškega okraja doba najintenziv-nejše kolonizacije, kot je v takein obsegu v teh krajih ne pozna nobena kasnejša. Nedvomno — okoliš je bil obljuden že v predslovenski in prvi slovenski dobi. V predslovenski dobi, tik pred naselitvijo naših prednikov, služi celo za pribežališče starega domačega prebivalstva pred vdorom novih barbarov, med temi tudi Slovenov in Obrov. Vranje, severovzhodno od Sevnice, je znano poznoantično zatočišče z najdbo novca, ki sega do Justinijana I. (527—565), torej tik pred prihod Slovenov v te kraje9). V sledeči dobi se je vlegla starejša naselitvena plast Slovencev predvsem na hribovit svet med spodnjo Savinjo, Savo in zgornjo Sotlo, izogibala se pa ravnih in proti vzhodu odprtih predelov. Smeri slovenskega naseljevanja gredo po vrhovih, se drže gorskih prehodov in potov, ne pa obrežnih steza v dolinah. Prvotne naselbine leže na višinah, ravnin in odprtega sveta se izogibljejo. Salzburška zemlja niz Savo, od Sevniškega potoka, ki se nad Sevnico izliva v Savo, pa nekako do pod Rajhenburg, kjer je na Vidmu pri cerkvi sv. Ruperta nastalo prafarno središče za celoten ta okoliš (prvič omenjeno leta 1155.10), je območje starejše kolonizacije, ki se krije še s celotnim sevniškim uradom salzburških urbarjev iz 14. stoletja. Proti vzhodu in jugovzhodu je približna meja starejše kolonizacije črta Videm—Pišece-—Bizeljsko. Topografska imena v tem območju so po večini taka, kot jih najdemo na Slovenskem pretežno skoraj povsod na ozemlju starejšega naseljevanja. Prevladujejo krajevna imena, prevzeta iz morfologije tal (n. pr. Hrib, Gorica, Pečje), rastlinstva (n. pr. Dobje, Brezje) in živalstva (n. pr. Žabjek, Vranje). Kar se oblik kmetskih naselij tiče, prevladujejo zaselki11). Povsem drugačen značaj nam pa odkriva kolonizacija jugovzhodno od črte Videm—Pišece—Bizeljsko, v ravnem oziroma nizkogričevnatem svetu B) Vita Chunradi arehiepigeopi, c. 18, 20 (Moil. Germ, hist., SS, XI, 73—75). Gradivo za Zgod. Slovencev, IV, 88, 105, 109. — Prim. CZN XXVIII (1933), 145. ») Riedl-Cuntz, Jahrbuch fur Altertumskunde, III (1909), 1 dalje. 10) Mon. hist. due. Carinthiae, I, 155. Gradivo za zgod. Slovencev, IV, 358. ") A. Melik, Kmetsk a naselja ua Slovenskem, Geografski Vestnik, 8 (1933), zemljevid. brežiškega kota med Savo in spodnjo Sotlo. Povsem neobljuden tudi ta predel seveda pred 12. stol. ni bil. Posamezna imena krajev kažejo nedvomno na večjo starino (prim. Gradišče pri Brežicah in ob Sotli, Stara Vas, Stari Grad). Vendar je ta predel območje pretežno mlajšega naseljevanja, ki ga stavim poglavitno v dobo salzburške ekspanzije po sklenitvi miru z Madžari leta 1131., torej v drugo polovico 12. in v 13. stoletje. Med krajevnimi imeni so številna taka z »vas — dorf«, oziroma »selo — gesiez« sestavljena, ki govore za naselja mlajšega postanka, izšla iz kolonizacijske akcije, izvedene po načrtu. Prav pogostokrat je »vas — dorf«, oziroma »selo — gesiez« združeno z osebnim imenom, ki, četudi nemško, nikakor ne more pomenjati kolonista nemške narodnosti12). Nasprotno pa krajevnih imen, sestavljenih z »vas — dorf«, oziroma »selo — gisiez«, po podatkih v urbarju iz 1. 1309. v območju starejše kolonizacije nad Vidmom, za Rajhenburgom in Sevnico (razen ene izjeme) vobče ni najti. Prav tako kot kažejo v vzhodnih Slovenskih Goricah, ob spodnji Muri in na Ptujskem polju krajevna imena, tvorjena z osebnim imenom in sufiksom -ci, oziroma -ovci na kolonizacijo svojevrstnega in primeroma poznega postanka (v 12. in 13. stol.), tako tudi v nižinskem in nizkogričevnatem svetu med spodnjo Sotlo in Savo imena enake tvorbe (navajam kot tipa: Mihalovec, Rigonce)13). Poljska razdelitev, oblike naselij, razporeditev posameznih poslopij kinetskih domačij, vse to je v brežiškem kotu, vkljub enakim predpogojem, neenotno. V poljski razdelitvi se menjavajo oblike, ki so lastne starejšim kolonizacijskim etapam, s takimi, ki so mlajšega postanka. Kar se naselij tiče, so pomešane vasi, postavljene v gručah, z obcestnimi, razložena naselja z naselki. Vse to kaže na kolonizacijo, ki je potekala z inotnjavami in v več etapah14). Kolonizacijsko akcijo v brežiškem kotu vodi v 12. in 13. stoletju Salzburg s pomočjo svojih številnih ministerialov, vitezov in upravnih uradnikov. Salzburški ministeriali in vitezi se imenujejo in sede na gradovih v Rajhen-burgu, Sevnici, Brežicah, Tvarogu (danes zaselek Torek v sevniškem okraju, vitezi se imenujejo s pridevkom Twarger), Pišecah in Raštanju (Reichen-stein nad Rajhenburgom in po tem imenovan)15). Brežice se razmeroma pozno 12) V urbarju iz 1. 1309.: Arnoltsdorf — Aruova Sela, Lukatsdorf, Maklasdorf (1316 Makozlausdorf, Martin, Die Regesten der Erzbischiife und des Domkapitels von Salzburg, III, 5) — Makovcc?, Messendorf — Mrzlak?, Micbelsdorf — Mihalovec, Pribislasdorf — Brdislavec (Martin, III, 817), Sowoschendorf, "Weczelsdorf, Wulfingsdorf. — Arengsgesiez, Martgesiez, Sweinergesiez, Weletsgesiez. — Izven urbarjev se v starejših listinah imenujejo še Wogrinstorf (1249, Martin, I, 64, 71), Dedowansdorf — Dednja vas (1268, Martin, I, 540) in Ringelsdorf — Rigonce (Gradivo V, 756). ") Wl. Leveč, 193 (citat opomba 2). H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I2, 465. M. Kos, ČZN XXVIII (1933), 151. 14) M. Sidaritsch, Geographie des bauerlichen Siedlungswesens iin ehemaligen Herzog-tum Steiermark, 31, 55, 75. — Melik, na n. m., zemljevid. 15) Do leta 1246. išči ta imena v indeksu Gradiva za zgodovino Slovencev, za dobo od pojavijo v ohranjenih pisanih virih, ko pa, predstavi se nam kraj že kot znatna upravna in obrambna postojanka. Prvič se imenujejo Brežice z označbo Rein 1. 1241., kmalu zatem že kot urad (1248 officium Rein), grad (castrum Rayne 1249), kovnica (moneta de Rein 1252) in sodišče (1268)16). Nova postojanka je pomaknjena daleč ven v mlado kolonizacijsko ozemlje, nad »brežec« Save, ki je tedaj v svojem glavnem toku nemara tekla tik pod današnjim mestom. Po »brežcu« nad Savo ima kraj ime17). Brežice so nastale ob starejšem naselju z imenom Gradišče18). Iz leta 1277. nam je ohranjen za to dobo redek primer reverza o prevzemu grajske straže (burghut), deželskega sodstva ter sodstva za plemiče v Brežicah. Za vzdrževanje grajske straže v Brežicah je nadškof Konrad IV., kot poroča urbar iz 1. 1309. (fol. 6'), dal v fevd vas Gradišče, ki se je pozneje povsem združila z današnjim mestom19). Naglo do znatnega upravnega, sodnega in obrambnega središča povzpele Brežice, kjer že v 13. stoletju bivajo pogostokrat salzburški nadškofje, postanejo izhodišče in središče za intenzivno kolonizacijo brežiškega polja, o kateri sem že govoril. Mogoče je po brežiškem ministerialu Ringlu iz leta 1241. imenovana vas Rigonce — Ringelsdorf20). Iz vasi z imenom »Wogrins-torf« (Vogrinc — Kapele?) so v prvi polovici 13. stoletja naseljene vasi Globoko (Gleboke) in Zdole (?, villa in monte suppani sancti Georii, sv. Jurij je cerkveni patron na Zdolah21). Bavarski plemič Konrad iz Vagera (Vager pri Reichenhallu na Zgornjem Bavarskem) ter nekdanji kaplan salzburškega nadškofa, Ditrik iz Augsburga, imata posest okoli Brežic, jo poklanjata kosta-njeviškemu samostanu in sta v tem pokopana22). Vendar se zdi, da je bila kolonizacija brežiškega kota v obsegu, kakor je do nje prišlo v 12. in 13. stol., prenagljena. Silni kolonizacijski ekspanziji je — kakor se kaže — manjkala realna osnova. Prejkone podobno kot v dunajski kotlini, kjer se je tudi vršila kolonizacija shematično, prenagljeno in brez poznavanja prirodnih kakovosti tal in podnebja. Kolonizacija, vse preveč umetno in po načrtu zasnovana, ni vzdržala, ko je nastopila preizkušnja njene življenjske zmožnosti. V dunajski kotlini se je, kot je to pokazal Grund, pojavila taka preizkušnja šele v 15. stoletju, na brežiškem polju in gričevju pa 1247 do 1343 pa v indeksih pri F. Martinu, Die Regesten der Erzhischofe und des Dura-kapitels von Salzburg, I—III (1928—1934). 16) Salzhurger Urkundenbuch, III, 516. Gradivo, V, 756. — Martin, I, 42, 64, 165, 540. ") Brežec — rain — rann, prim. Ilešič v CZN XVIII (1923), 5. 18) V urbarju 1309, fol. 6' »Graediske«, v urbarju 1322, fol. 62 »Gradiss«. Še 1. 1404. lediiiBko ime »Gradischwerd« (polotok, na katerem stoji gradišče), Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, 380. Prim, imena Gutenwiirlh pri Kostanjevici ob Krki in Rudolfswbrth — Novo Mesto. ") Martin, Salzhurger Urkundenbuch, IV, 99; Regesten, I, 849. so) 1241 Ringel de Rein, Salzhurger Urkundenbuch, III, 516. Gradivo, V, 756. — H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I2, 465. ") 1249 (Martin, Regesten, I, 64, 71). ") 1268 (Martin, Regesten, I, 546). —- kot se kaže — že v 14. stoletju. Stanje ponesrečene kolonizacije nam že v začetku 14. stoletja odkrivajo porazne številke, ki sem jih navedel v začetku tega sestavka. Od vasi v brežiškem okraju, katerih imena so tvorjena z »vas —- dorf« in »selo — gesiez« in smo jih spoznali kot produkt načrtne kolonizacije, izvršene šele v 12. in 13. stol., se dajo danes le redke lokalizirati. Mlajše ustanove so torej najpoprej propadle. Tudi v tem oziru nam nudijo zanimive paralele Grundovi izsledki glede kolonizacije dunajske kotline, kjer so prav tako ob času nastopivše krize najpoprej opustele po načrtu ustanovljene velike vasi v ravnini23). Salzburški nadškof, oziroma njegovi upravni uradniki v Brežicah in Sevnici, so sicer skušali propadanje kolonizacije zadržati, ljudstvu pomagati in njegovo gospodarstvo postaviti zopet na noge. Ogromna večina vasi brežiškega oficija plačuje leta 1309. le takozvani »ius medium«, to je polovico glavnih dajatev, dočim daje v sevniškem oficiju, ki ni bil v gospodarskem oziru tako prizadet, komaj pičla polovica vasi »ius medium«, ostala večja polovica pa »ius plenum«. Da niso poprej in že od nekdaj plačevale posamezne vasi »ius medium«, na to kažejo nekatera mesta urbarja iz 1. 1309., ki pravijo, da je vas poprej plačevala »polno pravico«, to je dajatve v polnem obsegu, sedaj pa daje le »polovično pravico« (fol. 3, 4, 4', 5). Mnogim kmetijam pa, da bi se zopet opomogle, je bilo leta 1309. vobče za nekaj časa spregledano plačevanje. Da bi napravil red in dobil pregled nad posestnim in gospodarskim stanjem svojega ozemlja v Posavju, ki ga je v začetku 14. stol. tako hudo prizadela gospodarska kriza, je dal salzburški nadškof Konrad IV. po svojem prokuratorju Ortolfu v Sevnici leta 1309. sestaviti urbar obeh svojih tamkajšnjih oficijev. Da je ugotovitev pravega stanja in bodoče gospodarske kapacitete salzburške zemlje med Sevnico in Sotlo spadala med glavne motive za sestavo tega in tudi urbarja iz 1. 1322., kaže točna statistika obdelanih in pustih vasi, kmetij in vinogradov, kažejo točne navedbe o »polnem« in »polovičnem« plačevanju, kažejo podatki, ki pravijo, od katerega leta dalje naj posamezne kmetije zopet redno plačujejo. V urbarju iz 1. 1309. so kot letnice te vrste navedene 1310, 1311 (največkrat!), 1312, 1313 (v dveh slučajih) in 1314 (le v enem slučaju!). Kaže se pa, da se vkljub raznim ukrepom gospodarsko propadanje salzburške posesti v Posavju ni dalo zaustaviti. Urbar iz 1. 1322., sestavljen komaj 13 let za onim iz 1. 1309., navaja sicer večje število kmetij — deloma na novo urejenih, še več pa dokupljenih —■, toda v primeri z letom 1309. je tudi odstotek opustelih hub relativno in absolutno narastel (primerjaj tabelo na začetku tega sestavka). !3) Alfred Grund, Die Veriinderungen der Topographic im Wiener Walde und Wiener Becken (Geographischc Abhandlungen, herausgegehen von A. Penck), VIII/1, 1901, 121 dalje, 139. Kot vzrok velike opustelosti navaja urbar iz leta 1309. -—• kot že povedano — pri peterih vaseh povodnji. Urbar iz leta 1322. pa omenja pri vasi Mihalovec, ki leži v neposredni bližini hrvatske meje, da so jo opustošili »Ogri« (fol. 62'). Vendar »Ogri« niso splošen vzrok opustelosti okoli Brežic leta 1322. Opustelost obmejne vasi leta 1322. se da razložiti s političnimi dogodki tega leta, ko je Ogrska (in Hrvatska) poslala preko državne meje vojaško pomoč Habsburžanu kralju Frideriku, ko se je ta boril za nemško krono z Wittelsbachovcem Ludvikom24). Povodnji nedvomno niso bile edini ali glavni vzrok velike opustelosti salzburških kmetij v našem Posavju. Povodnji so omejene le na ožje območje. Urbar iz leta 1309. nam vodno katastrofo kot vzrok opustelosti navaja skoraj izključno le pri nekaterih vaseh ob Savi, ki je in še danes silno menjava svoj tok od Krškega navzdol, dočim je bil prizadet v resnici celokupni okraj — ob Savi in tudi daleč stran od nje. Urbar iz leta 1322. pa vode >kot vzrok opustelosti, ki se je celo povečala — tako, da bi morali misliti kar na nove povodnji — vobče ne navaja. Nasprotno ta urbar našteva v posebnem odstavku vasi, ki so že dolgo časa puste (ville . . . desolate iam diu, fol. 63'). Ce te skušamo lokalizirati — kolikor je to z ozirom na mnoga danes izginula imena mogoče -—- opazimo, da so se te »že dolgo časa puste vasi« vlekle v dolgem pasu od Rajhenburga proti vzhodu, preko nizkih goric v smeri proti Bizeljskemu, torej daleč od Save. Povodenj je mogla biti neposreden vzrok le manjše in delne opustelosti. Glavnega je iskati v ponesrečeni kolonizacijski akciji, ki jo je Salzburg podvzel na svojem ozemlju, ki pa se je izkazala kol predalekosežna, gredoča preko prirodnih predpogojev in gospodarske moči njenih nosilcev, tako da je morala neizbežno propasti. Če je nekatere vasi izpodkopala in preplavila tudi voda, je to moglo katastrofo le še povečati. Zusammenfassung. liber die Entstehung der Urbare fiir das Salzhurger Gebiet an der Save in den Juhren 1309 und 1322. Die Salzhurger Urbare aus den Jahren 1309 (Staatsarchiv in Wien) und 1322 (Landes-archiv in Graz) berichten, dali auf dem Salzhurger liesitze zwischen Save und Sotla von den liauernwirtschaften ungefahr die Hiilfte ode und unhehaut dalag. Der Verfasser unter-sucht diese Tatsaehe und erkliirt sie aus dem Verlaufe der Kolonisation im Gegensatze zu Peisker, der die oben erwiihnte Tatsaehe als eine Folge der groBcn Oberschwemmun-gen, die an einigen Stellen des Urbars a. d. J. 1309 erwiihnt wcrden, erkliiren wolltc. Das Salzhurger Erzhistum, das in dieser Gegend seit 1043 Hesitzungen hatte, begati eine intensivere Kolonisierung seines llesitzes nach dem i. J. 1131 erfolgten Friedensschlusse mit den Magyaren, die vorlier tliese Gcbiete daucriid bedrohten. Ahnlich wie siidlich tier Save, am Unterlaufe der Krka, bewegte sich die Grenze der Kolonisierung auch auf dem Salzhurger Uesitze nbrdlich tier Save immer mehr gegen Osten, in tier Richtung gegen die unterc Sotla. Die 2. Hiilfte ties XII. Jahrliunderts und das XIII. Jahrhunilcrt siliti der Zeitraum der groBen Salzhurger Kolonisation in der Ebene und im Iliigcllaiiilc zwischen Save und Sotla, M) H. Pircheggcr, Geschichte der Steiermark, II, 21. wahrend die Kolonisierung des gebirgigen Hinterlandes einer iilteren Zeit angehort. Fiir die neue groBangelegte Kolonisierung sprechen zahlreiche aus Personennamen mit Endungen »vas - dorf« oder »selo - gesies« gehildete Ortsnamen, ferner die Flureinteilung, die ein recht versehiedenartiges Bild bietet, die Siedlungstypen, sowie die Anlagen der Bauernhofe. Der Ausgangs- und Mittelpunkt der Kolonisation war die Stadt Brežice, die an Stelle einer alteren Befestigung entstand und seit Mitte des XIII. Jahrhunderts zu einem Mittelpunkte der Verwaltung und Stiitzpunkte fiir die Verteidigung des Salzburger Besitzes an der Save wurde. Die groBangelegte Kolonisierung wurde jedoeh zu iibereilt, zu kiinstlich und ohne die notwendigen Kenntnisse des Landes durchgefiihrt. Desbalb erfolgte durch den Verfall der neuen Ansiedlungen ein Riickschlag, iibnlich wie bei der Kolonisierung des Wiener Beckens, woriiber Grund berichtete, die einen ganz gleichen Verlauf nahm wie die Kolonisierung der Gegend zwiscben Save und Sotla. VerwaltungsmaBnahmen des Erzbistums (NachlaB und EriniiBigung der Abgaben) konnten den Verfall nicht hintanhalten. Die Urbare aus den Jaliren 1309 und 1322 sind entstanden, um den tatsiichlichen sozialen Zustand und die voraussichtliche wirtscbaftliche Leistungsfabigkeit des im Niedergange begriffenen Ko-lonisationsgebietes zu erforscben und festzustellen. Freske v Smartnem ob Paki. Konservator France Stele, Ljubljana. Dne 14. aprila 1936 sva si z gospodom prelatom dr. Fr. Kovačičem ogledala najavljeno novo najdbo fresk v Šmartnem ob Paki. Čeprav je šlo le za močno poškodovan spomenik srednjeveškega slikarstva, me je že prvi pogled prepričal, da gre za umetnostno-zgodovinsko važno gradivo, g. prelat pa ni čakal rezultata, in še predno so bili odstranjeni zadnji ostanki beleža, je imel od mene besedo: »To bo za ČZN.« Njegova skrb za mariborske znanstvene zavode in njihovo glasilo je bila vselej kar nekam trmasta in resnično genljiva, zato sem sklenil: »Bo pa za prelatovo slavnostno številko!« Župna cerkev v Šmartnem ob Paki je na prvi pogled za umetnostnega raziskovalca dokaj nezanimiva. Če se pa razgleda po nji bližje, se prepriča, da je okvirno zidovje ladje srednjeveško, o čemer priča pod streho ostanek žlebičasto profiliranega kainenitega vrhnjega venca in pod njim naslikanega ločnega friza. Prezbiterij je sicer pozneje prizidan, v menzi pa se skriva rimska napisna plošča; pri najinem obisku pa se je pokazalo, da je tudi zvonik iz srednjega veka. In prav v njegovem pritličju so se pokazali sledovi fresk, na katere naju je g. župnik v prepričanju, da je našel datirano sliko iz 1. 1577., ljubeznivo opozoril. Ker sem se pečal ravno s slikarstvom Hrenove dobe, sem se razveselil, ker sem pričakoval, da se mi odpre kak nov pogled nanje. Prvi pogled na spomenik me je sicer prepričal, da gre samo za podpis nekega obiskovalca, pa tudi — in to je takrat še nejasne sledove na stenah takoj dvignilo v mojih očeh — da sva pred slikami, ki so kakih 150 let starejše od tega podpisa. Ne vein, kedo je bil bolj zadovoljen, g. prelat ali jaz; presenečen sem bil gotovo bolj jaz, ker sem stal pred novim, v danem stadiju razvoja znanja o srednjeveškem slikarstvu v Sloveniji izredno važnim delom brezimnega slikarja fresk v prezbiteriju cerkve sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. Kako je vendar zabredel preko Savinjskih planin na Štajersko? Toda opišimo predvsem novi spomenik! Pritlični del zvonika predstavlja kakor pri drugih zvonikih na zapadni strani cerkva vhodno lopo. Dočim so ostale navadno z loki na tri strani odprte, je šmartinska sedaj odprta samo v smeri osi cerkvene ladje, stranski steni pa sta popolnoma zaprti. Kakor pa pričata zazidani, s šilastim lokom obokani pritlični, danes radi povišanja tal nesorazmerno nizki dolbini v obeh stranskih stenah, je bil tudi ta prostor prvotno na tri strani odprt in je bil tako sedanji glavni vhod kakor vhod v cerkev povečan v baročni dobi. Prostor je obokan s križastim obokom, ki je imel prvotno gotovo rebra in sklepnik, a je bilo vse to pozneje stolčeno z njega. Sledovi slikarij kažejo, da je bil ves ta pritlični prostor prvotno poslikan. V ometu slikarije je več podpisov obiskovalcev cerkve in smo prečitali sledeče: Johannes anno do 1610 Jacob (us) de . . . . Chris : Pollinger MDLXXVII : Die XII ivnij De Oberburg Pavlvs : Sodler ex Novo (sic!) Civitate 1517 (ako ne 1577 kakor prejšnji) XIII ivnij Sabownick Ostanke slikarskega ometa smo ugotovili na vseh stenah in na oboku in je glavni predmet slikarije zadosti jasen: Na pritličju so bile naslikane pol-krožne arkadice, v podločnem polju severne stene je bila vso steno pokrivajoča slika Marije zaščitnice vernih s plaščem, na južni steni pa prav tako čez vso steno Smrt Marije. Freske na vzhodni in zahodni steni so uničene, na oboku pa je bil v vsakem srednjem polju naslikan po en simbol evangelistov. Nedvomno je bil ta ikonografsi sistem, ki nam je dobro znan iz slovenskih gotskih prezbiterijev,1) dopolnjen tudi s svojim osrednjim motivom Kristusom, kraljem slave ali Sodnikom. Najverjetnejše je, da se je njegova podoba nahajala na vzhodni steni, na mestu sedanjega vhoda v cerkev, čeprav ni izključeno, da bi bil naslikan eventuelno na gladkem sklepniku oboka. Smrt Marije (si. 1). Ploskev je ob obočnem robu obrobljena z zelenim pasom in rdečim zohčastim okrasom. Levi in desni ogel in sreda slike sta uničena. Na levi polovici slike kleči ob nekoliko poševno postavljenem pultu z odprto knjigo Marija, ki odeta v belo haljo in oprta po sv. Janezu z ') Fr. Stele, Slikani svodovi gotskih prezbiterija u Slovenačkoj. Starinar, 1928—30, str. 70—87. — Monument a artis slovenicae I., str. 5—8. molitveno sklenjenima rokama pričakuje smrt. Glava Janezova je uničena. Izza pulta in Marije se vidita dva druga apostola. Na desno od skupine z Marijo so ostanki druge skupine deveterih apostolov, od katerih dva spredaj klečita, Peter v sredi pa je odet s štolo in drži v levici kotliček z blagoslovljeno vodo. Marija zaščitnica vernih s plaščem (si. 3.). Ploskev je enako obrobljena kakor pri sliki Marijine smrti. Uničena sta levi in desni ogel in ves spodnji del slike. Po kompoziciji pa je slika popolnoma jasna: Na masivnem sedežu, čigar vrhnja plošča je gotsko profilirana in ki nima naslanjala, sedi v sredi Marija s krono na glavi in nimbom. Oblečena je v rdečo suknjo. Na levem kolenu ji sedi nago Dete in dviga roki predse. Marija ga z levico opira, desno pa drži pred prsi, kakor bi nekaj držala, prav do njegovih ust. Ker je njen plašč na prsih do roke razpet, izgleda, da mu nudi in z roko opira svoje materinske prsi. Na ramah ima zelen, belo podšit plašč, ki ga razgrinjata na strani dva angela. Pod plaščem kleče na levi in desni in deloma za tronom, odete s plaščem, figure, ki dvigajo roke v molitvi. Ozadja slik na stenah so sinja, na oboku pa rumena. V koloritu prevladujejo rdeča, zelena in rumena barva (nimbi in lasje). Pri neoblečenih delih telesa so obrisi skrbno izvršeni v črni ali temnordeči barvi. Posebno velja to za obraze in lase, ki so značilno bogato kodrasti. Tehnično je slikarija izvršena na kake 4 mm debel freskantski omet. Ker je stena, ki ga nosi, nakljuvana, imamo v tem dokaz, da se slikanje ni izvršilo takoj po postanku stavbe, ampak šele pozneje. Tuintam se opaža, da so bile konture vsaj deloma zarezane v omet (več notranjih kontur pri Mariji in gube v obleki sv. Janeza). Za izraz te umetnostno sicer malo pomembne slikarije je značilen tip obrazov s shematično, pretirano risbo oči in nosov, majhna bujno rdeča usta in stalno se ponavljajoči način skrbnega kodranja las, pri angelih in osebah pod Marijinim plaščem pa osamljeni čop las nad čelom. Pozornost vzbuja tudi stilizacija repa pri orlu, simbolu evangelista sv. Janeza. Vse te značilnosti pa najdemo v isti rokodelsko shematizirani, stereotipno značilni obliki samo pri enem doslej znanih freskantskih del v Sloveniji, v starejši plasti slik v prezbiteriju cerkve sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. Predno pa vzporedimo obe slikariji, se nam zdi potrebno, da na kratko podamo rezultat svojih dosedanjih izsledkov o slikah v cerkvi sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. O njih sta strnila vse, kar se je takrat moglo povedati, že 1. 1909. J. Gruden in J. Dostal v razpravi,2) katere rezultat, kolikor nas tu zanima, je bil sledeči: Slike v prezbiteriju so nastale na koncu XIV. ali v začetku XV. stoletja in so domnevno vse iz istega časa. Verjetno so iz 2) Cerkev sv. Janeza oli Bohinjskem jezeru. 1. Zgodovinski podatki (J. Gruden), 2. Popis cerkve (J. Dostal). IMK, XVIII (1909), str. 129—142. istega časa tudi slike pod beležem v ladji, katerih ostanek na južni steni nosi podpis obiskovalca z letnico 1449. Slike v lopi pred cerkvijo so nedvomno delo istega slikarja, ki je slikal prezbiterij (in seve tudi ladjo). Ko so v 2. polovici XV. stoletja z novim obokom v ladji pokvarili te prvotne slike, so jo na novo poslikali konec XV. stoletja. Pri teh slikah je poročevalec pravilno opazil sorodnost s sliko legende sv. Jakoba v Bodeščah,3) ki jih pripisuje XV. stoletju. Letnico v Bodeščah čita za 14(74?). Pravilno je opazil, da so na južni zunanjščini ladje tri plasti slik, ni pa se izrazil o njih razmerju do ostalih in času postanka. Prav tako je pustil odprto vprašanje časa postanka slik v lopi za cerkvijo. Zato se nam zdi nujno potrebno kot pogoj za nedvoumnost poznejših sklepov glede razmerja med slikami pri sv. Janezu in v Šmartnem ob Paki, da opredelimo obseg posameznih slikarskih delavnic, ki so slikale pri Sv. Janezu: V prezbiteriju se jasno ločita starejša in mlajša plast. Starejša je prvotno pokrivala vse stene in oboke prezbiterija s slavolokom vred, novejša pa je preko nje naslikana na nov omet na vsem pritličju do pasu z doprsnimi figurami in oken. Isti slikar je tudi restavriral poškodovane dele starejših slik. Malenkostni odlomek prvotne plasti slik v ladji, ki nosi podpis z letnico 1449, zadostuje za ugotovitev, da je bila slikarija v ladji različna od one v prezbiteriju. Slike v lopi stilistično soglašajo s pritličnim pasom v prezbiteriju. Izmed treh plasti na južni steni zunaj pripada srednja z dobro ohranjenim sv. Krištofom in svetniškimi figurami ob strani prehodu iz XIV. v XV. stoletje in to furlanski smeri skupine Venzone-Plocken4), tretja pa isti roki, ki je poslikala lopo. V kapelici za cerkvijo je srednja slika, Križanje, delo iste roke kakor starejša plast v prezbiteriju, obe stranski pa delo slikarja pritličnega pasu v prezbiteriju. Novejše slike v ladji pa so nedvomno delo slikarja, ki je, kakor kaže sedaj razvozlana letnica, 1. 1524. naslikal na severni zunanjščini cerkve v Bodeščah sliko iz legende sv. Jakoba. Istemu slikarju pripada verjetno tudi slikarija v prezbiteriju v Sp. Besnici. V prezbiteriju sta torej slikala dva slikarja; mlajši, ki je poslikal tudi lopo, mlajšega sv. Krištofa na južni zunanjščini in stranske dele kapelice za cerkvijo, je nedvomno slikar Jernej iz Loke, čigar delovanje zasledujemo po številnih delih na Gorenjskem, Goriškem in v Slovenski Benečiji med 11. 1520 do 15405). Relativno starost njegovega dela pri Sv. Janezu moremo ugotoviti po podpisih na njegovih slikal) v lopi in v prezbiteriju na čas pred letom 1533. Najstarejši podpisi") v prezbiteriju se namreč glase: 3) Jos. Dostal, Slike v Bodeščah in legenda sv. Jakoha, IMK, XVIII (1909), str. 31—37. 4) Monumenta artis slovenicae. I., str. 38. 5) Fr. Stele, Slikar Jernej iz Loke, Mladika XVI. (1935), str. 339—342 in GMDS IV./VI. (1924/5), str. 24/25. °) Ker utegnejo tudi drugi napisi koga zanimati, jih navajamo, kolikor smo jih mogli prečitati. SI. J. Smrt Marije (Šmartno oh Paki). LfHinnirw if SI. 2. Sv. Jurij v horhi z zmajem (Sv. Janez oh Boh. jezeru). SI. 8. Marija zaSčitnica vernib s plaščem (Sv. Jane/, ob Hob. jezeru). HR 1533 Abstine et patere Lvdovicvs Weniger 15 — 33 1534 (številka 3 zarisana narobe) Credo et spero L. v. Aychach Za primerjanje s slikami v Šmartnem ob Paki pa Jernejeve slike ne prihajajo v poštev, ampak samo slike brezimnega starejšega slikarja, ki pokri-\ajo ves ostali prezbiterij. Za njili starost nimamo nobenega neposrednega dokaza. Te slike nam pričajo o umetniku, čigar stvariteljska zmožnost sicer ni presegala stopnje za svojo stroko solidno pripravljenega rokodelca, v ka- 1. Napisi v prezbiteriju: Gregor Falentsch Anno 1633 den 30 Junij 1546 M. Sluga Qui plus bibit quam bursa premore .... est nedore (sumljiv!) 15—59 15—54 Non in arcu ineo sperabo Nec gladi(us) me(us) saluabit me! Ual : Veta : Ego q(ui) semel et iteru(m) hie fui Vide cui fides Justus aute(m) ex fide uiuit Ludovicus Weniger 15—33 1632 1564 69 Ante Deuin stantes lie sitis corde vadautes. Si cor non orat in uanuin lingua laborat 1564 Simon Verd(?)igcr(?) Ludirector in Hadinannstarff V Angeli Dei Sitis custodes mei Thomas Scozhier Vicarius tunc t(em)p(or)is Rutis 1579 Vrhanus Vogc ... den 24. octohcr An. 1626 Valentin(us) Fuy .. a vicarius in vulle Wochiiia 1544 2. Na južni steni ladje: Martinus Mosyna tu(n)c t(em)p(or)is diacon(us) aq(ui)leg(ensis) dioe(cesis) .. . 1449 a die ... 3. Na južni steni ladje zunaj: Man(us) stultor(um) maculat loca s(an)ctor(um) Man(us) stultor(um) maculat s(an)ctor(um)... Hie fuit Michael de . .. Matheus Hic fuit Matheus Schet... 4. V lopi: Consideratio Praemij Minuit Vi . . . flagelli Gab : Clemens (?) Vic : Rohine(n)sis 1619 1678, 16 HP 77 Aina Dio et non faliere fa pur ben et lasa dire 16 CP (monogr.) 13 Hic fuit Georgius Wal . . . subdiacon(us) nec non .... ludi anno 1604 f Georg Plauz 1613 Clemens Friulus 1600 30 setembris Pan . .. Vietor sponsa Christi 1613 Jar Valentinus Ressa .. . 158 . Hic fuit Georgius ... MDCL(?)XXXV HF (hic fuit) Adamus Pipan Ludirector Rad. 1608 Hartholomcus .... Maims stultorum deformat teinpla sanctorum S terega delu prevladuje kolektivna stvariteljska sila delavnice, osebnost pa skoraj ne najde izraza. Kar naredi, je po tehnični strani zanesljivo, v posameznostih pa trdo in shematično ter stereotipno, pri tem pa v celotnem učinku tako po koloristični strani, po dekorativnem izrazu in celo po posameznostih, kakor posebno po kultivirano stiliziranih simbolih evangelistov, resnično popolno. Mojster je dekorativno popolnoma obvladoval dane stene, krasilne motive porabljal smiselno in v okviru dekorativno simboličnega ideala slikanega »kranjskega prezbiterija«7) ustvaril eno najpopolnejših ohranjenih del. Slogovni okvir, ki je v našem gradivu dan že v prezbiteriju Janeza Aquile iz Radgone v Martijancih iz 1. 1392., je dosegel v prezbiteriju cerkve sv. Janeza že tisto značilno obliko, ki jo poznamo iz najbolj zrelih del iz srede in 2. polovice XV. stoletja, posebno tudi iz del Janeza Ljubljanskega: Stene pokriva navidezna arhitektura, ki s svojimi arkadami in perspektivično poudarjenimi prostorninami ustvarja trdno ogrodje za figure doprsnih svetnikov in apostolov. Podločna polja vrhov sten in slavolokov pokrivajo enotne kompozicije, ki jih okrasilno idealno obvladujejo, posebno pa občudujemo krasilno popolnost obokov. Figuralno je vključeno v strog, arhitekturnim pogojem dosledno prikrojen sestav krasilnih motivov, katerih mreža se javlja celo za pokrajinskimi prizorišči in celoto dviguje v neko nerealno pojavnost, v kateri se izgubi vsaka potreba po umetnikovi osebnosti in v kateri obdrže svojo resnost celo očividne pomanjkljivosti risarskega in realistično oblikovalnega znanja. Dosledni slog, ki očividno ni osebna zasluga slikarjeva, ampak zasluga delavnice, ki ga je vzgojila, celih generacij umetnikov in obrtnikov, ki so ga družno izpopolnjevali, je v tem delu tako močan, da mora pred njim umolkniti vsaka malenkostna kritičnost. To stran sem moral malo podrobneje orisati, ker nam bo v pomoč pri določevanju časa postanka naših slik. Kaže nam, da imamo v prezbiteriju sv. Janeza delo, ki v naravnost klasični popolnosti kaže primer »kranjskega prezbiterija«. Da ne gre za slučajen pojav, ampak za globoko v izročilu zasidrano obliko, nam dokazuje primerjanje tega prezbiterija s prezbiterijem Janeza Ljubljanskega na Visokem iz 1. 1443., ki je po svojem dekorativnem sistemu in izrazu njemu med vsemi drugimi najbolj soroden. Čeprav gre pri slikarju prezbiterija sv. Janeza in Janezu Ljubljanskem za dve osebnosti, ined katerima ni nikake delavniške odvisnosti, in je Janez Ljubljanski tudi po svoji osebni potenci daleč pred slikarjem prezbiterija sv. Janeza, je vseeno splošno slogovno stanje obeh tako sorodno, da nam je datirano Janezovo delo lahko merilo za starost bohinjskega. Posebno nas potrjuje v tem tudi primerjanje slik borbe sv. Jurija z zmajem, ki sta jo oba naslikala na notranji strani slavolokov obeh prezbiterijev. Kar smo povedali poprej o 7) Fr. Stele: Slikani Bvodovi gotskih prezbiterija u Slovenačkoj, Starinar, 1928-30, str. 70—87. — Monumenta artis slovenicae I., str. 5—8. — Cerkveno slikarstvo, str. 70—83. — Mladika XV. (1934), str. 179—182; 215. splošni slogovni sorodnosti celote, ki kaže v Janezu v primeri z Bohinjcem naprednejšega slikarja, čeprav v obeh soodločuje izročilo slikarstva konca XIV. in začetka XV. stoletja, nam postane po primerjanju teh dveh slik popolnoma jasno. Primerjanje je tem lažje, ker je sestav obeh slik tako soroden, kakor bi bila imela oba isti vzor pred seboj (si. 2 in 7): V hriboviti kulisno ozadje zapirajoči shematični krajini z osamljenimi skupinami dreves se vrši v ospredju borba z zmajem. Od leve proti desni dirja na konju mla-deniški vitez sv. Jurij in s sulico prebada žrelo zmaja, valjajočega se pod nogami konja. V polozadju na desni kleči devica s krono na glavi in moli za zmago. Razen čisto ikonografske sorodnosti je med obema slikama še polno drugih sorodnosti. Pokrajina ima obakrat jasne znake trecenteskne shematičnosti, čeprav je pri obeh že precej omiljena. Konj je sicer obakrat močno soroden, a vseeno pri Janezu že vidno bolj živ. Obleka svetnikova je v obeh primerih skoraj enaka po svojem kroju in se razlikuje samo v podrobnostih. Za izraz celote so v obeh slikah značilni dolgi, za jezdecem vihrajoči rokavi. Tudi obe svetnici sta obakrat na isti način oblečeni. Rezultat tega primerjanja je, da je splošno slogovno stanje umetnosti bohinjskega slikarja skoraj enako Janezovemu na Visokem 1. 1443., da pa je vseeno Janez nekoliko naprednejši; sicer pa zastopata oba dve različni delavniški smeri, kateri veže skupni milje, v katerem ustvarjata, ni pa sicer nobene ožje vezi med njima. Če iščemo še drugih vezi med bohinjskim slikarjem in doslej znanim slovenskim gradivom in paralel predvsem glede splošnega, visokodekorativ-nega izraza celote prezbiterija sv. Janeza, se nam odkrije po tej strani kot najsorodnejše delo v slikah prezbiterija cerkve sv. Mohorja pri Doliču.8) Slikar tega prezbiterija je eden najizrazitejših predstavnikov furlanske smeri, ki je v 2. polovici XIV. in v začetku XV. stoletja imela vidno vlogo v našem slikarstvu. Za vso to skupino značilen je izrazit horror vacui, ki stremi za čim doslednejšim barvnim prekritjem vseh ploskev, kar sili te slikarje, ki črpajo svoje pobude iz barvno sitega slikarstva Sloveniji sosednje Furlanije, b kar najbohotnejšemu razvoju ornamentalne sestavine celotnega izraza njihovih del, kar v dovršeni obliki opažamo v ladjah cerkve v Gostečah ali v Sopotnici, kar je značilno tudi za stilno in dekorativno čudovito popolni prezbiterij na Suhi pri Škof ji Loki in kar se izraža v delu slikarja prezbiterija cerkve sv. Mohorja na bohinjskemu primeru najbolj soroden način. Da ne bo nesporazuma, moramo omeniti, da je ta barvna sitost sicer značilna tudi za doslej znano najstarejše delo Janeza Ljubljanskega na Visokem iz 1. 1443., da pa se je slikar, ki je prišel k nam iz Koroškega, tu sicer vdal vplivu kranjskega miljcja, a je v poznejših delih jasno pokazal težnjo, da se mu ne pokori popolnoma in se figuralno dviga do samostojnejšega izraza. Le 8) A. Stegenšek, O gotskih freskah pri Sv. Mohorju na Kozjaku. ČZN VI (1909), str. 128—139. s' pri sv. Mohorju so figure kakor pri Sv. Janezu nekam nalepljene na samostojno, neprekinjeno steno prekrivajoče ozadje abstraktne dekoracije. Tako se po tem svojem najznačilnejšem razpoloženju slikar prezbiterija sv. Janeza približuje od Janezove smeri starejši furlansko-goriški struji, čeprav njegovo delo nima znakov, po katerih bi ga mogli prišteti naravnost severno-italijansko šolanim mojstrom. Prav med slikami v cerkvi sv. Mohorja in bohinjskimi vidimo pa še druge sorodne poteze, ki jih ne smemo zamolčati, če hočemo to delo po svoji smeri in po času opredeliti. Za primerjanje naj nam služita angel desno od sedečega Kristusa pri sv. Mohorju in angel simbol sv. Matevža na oboku cerkve sv. Janeza (si. 4 in 9). Ne gre tu mogoče za kako tipološko sorodstvo obraza, ne gre mogoče za isto obleko v obeh slučajih, ampak edino za splošno sorodnost pojava enega in drugega. Gre za to, kako ga je slikar postavil pred nas kot bitje, izraženo predvsem v svoji stoji in obleki ter njeni draperiji. In to sorodstvo je očividno, kljub temu, da eden in drugi obeh slikarjev prav različno pojmuje pojav telesnega predmeta, ki ga slika. Isto se nam pokaže, če primerjamo podobo sv. Urha iz cerkve sv. Mohorja (si. 4) s katerokoli figur apostolov pri Sv. Janezu (si. 6). Sistem gubanja oblek je nesporno soroden. Manj očividen kakor pri svetniških podobah, a tem bolj poučen je pri figurah obeh angelov (si. 4 in 9). Obakrat padajo gube v velikopoteznem, vzporedno razvrščenem naboru k tlom, kjer se njih pri-rodna teža ustavi in se nekaj glavnih, navpično usmerjenih gub pod kolenom zalomi, kakor bi se bil angel v predolgi obleki rahlo prestopil naprej. In vendar je razlika med obema očividna. Slikar pri Sv. Mohorju je pojmoval telesni pojav dosti plastičneje kakor bohinjski. Gibanje gub v globino in iz nje je dosegel predvsem z robovi vihrajočih rokavov in spodnjega dela suknje, ki jih je živahno razgibal naprej in nazaj. Istemu namenu ustreza tudi težnja podati globino gub, ki jih ustavljajo tla, da ob nogi nastajajo globoke vdrtine. Pri slikarju v cerkvi sv. Janeza pa je kljub isti motiviki v gubanju rezultat popolnoma ploskovit in vsak motiv, posebno tudi robovi izrabljeni tako, da se izzive v linearnem, dvodimenzionalnem pojavu. Pri Sv. Janezu samem imamo na južni zunanjščini ladje izrazit primer onega plastičnega, iz severne Italije importiranega sloga v sliki sv. Krištofa in svetnika ob njem (si. 14). Da slikar prezbiterija ni identičen s tem slikarjem, je takoj vidno, da pa spada v isto slogovno strujo kakor ta in slikar cerkve sv. Mohorja, je tudi nedvomno. Da je slog onih dveh prvotnejši, njegov pa posledica onega, je prav tako nedvomno. V primeri ž njima moremo slog slikarja prezbiterija sv. Janeza označiti edino kot prilagoditev tam še dokaj živih elementov plastično usmerjenega idealizma koncem XIV. stoletja kra-silni shematičnosti poprečne delavnice, ki se mora za dosego minimalnega efekta, to je krasilnega, omejiti na lahko porabile stilizacije dvodimenzionalnega, risarsko osnovanega sistema. Če moremo v nekaterih izmed predstavnikov furlanske smeri domnevati celo severnoitalijanske slikarje obrtnike, govori pri Sv. Janezu vse za lokalno, še bolj poenostavljeno obliko slogovnih posebnosti severnoitalijanskega slikarstva, kakor jo je predstavljalo delo omenjenih obrtnikov. Slikarja prezbiterija sv. Janeza smemo smatrati za primer domačega slikarja, ki se je opiral na vzore furlanskih slikarjev. Ta izsledek za našo lokalno umetnostno zgodovino ni nevažen, ker se nam po njem odpira globlji pogled v snovanje ene osnovnih smeri našega gotskega slikarstva, plastično usmerjenega idealističnega sloga, ki je od srede XIV. stoletja prodiral preko Furlanije in Goriške na Kranjsko, črpal svojo moč iz provincionaliziranih giottovskih in sienskih pobud in izpodrinil za 1. polovico in sredo XIV. stoletja značilni slog risarskega zgodnjegotskega idealizma. Primer slikarja cerkve sv. Janeza nam dokazuje, da je bil linearni starejši slog v lokalnem izročilu močno zasidran in so italijanski, v plastično usmerjeni vzori v lokalnih delavnicah doživljali njim priročnejšo linearno, ploskoviti dekorativnosti ustrezajočo predelavo. Tu gre za konkretni primer tistih kompromisov, h katerim je bil prisiljen iz severne Italije preko slovenskih dežel in Koroške v srednjo Evropo v vzhodni in severovzhodni smeri prodirajoči tok in na katere sem mislil v svojem referatu na letošnjem XIV. mednarodnem kongresu umetnostnih zgodovinarjev v Bernu.9) Žal dela, ki smo jih navedli, slike na zunanjščini cerkve sv. Janeza in slike v prezbiteriju pri sv. Mohorju, niso datirana in imamo za starost fresk prezbiterija sv. Janeza edino datum ante quem v času postanka slik Janeza Ljubljanskega na Visokem iz leta 1443. Edino oporo za dati-ranje slik furlanske smeri, ki jo moremo zasledovati od 2. polovice XIV. stoletja do približno začetka druge tretjine XV. stoletja, ko nastopi Janez Ljubljanski, pa imamo doslej v podpisu z letnico 1410 v Crngrobu, čeprav je verjetno več desetletij mlajši od slik, na katerih se nahaja. Nedvomno je tudi, da spada slikar cerkve sv. Mohorja k mlajši skupini furlanskih slikarjev, ki je delovala pri nas v prvih desetletjih XV. stoletja. Stegenšek, ki je te slike prvi objavil in poskusil določiti njih starost, je domneval, da so iz sredine, ako ne celo iz 2. polovice XV. stoletja.10) Argumenti iz oblik preproste arhitekture te stavbe, ki jih navaja in iz njih sklepa, da nosivec fresk, zid, ne more biti starejši od 2. polovice XV. stoletja, absolutno ne drže, ker prav arhitektura govori za večjo starost. V freskah samih je sicer spoznal momente, ki govore za večjo starost, a ga je motila napačno pojmovana arhitektura in jim je skušal izpodbiti veljavo, ki je govorila za začetek ali vsaj 1. polovico XV. stoletja.11) Za nas je ta pričeval-nost forme polnovredna in je posebno sliko Marije z detetom na severni steni lahko precej določno datirati v čas med 1400—1430, ker se očividno opira Resumes des communications presentees en section, str. 89—91, Die geographische Stellung ) Stele, Starinar, ser. III., knj. II (1924/5), str. 135—137. Odločno v to smer pa je premaknjen vsebinski pomen šmartinske slike. Ikonografsko se razlikuje od bohinjske tudi po tem, da obe skupini vernih pod plaščem ne predstavljata navadnih stanovskih skupin s papežem in cesarjem na čelu, ampak dve skupini brezbradih oseb, ki po oblekah niso individualizirane. Za vsebinsko razlago pa je odločilna Marija z Jezusom, ki je v važnih podrobnostih žal nekoliko nejasna. Razlika napram bohinjski sliki je že v tem, da je Dete v Šmartnem nago, sicer pa je njegova drža kar do podrobnosti ista, le da je bolj primaknjeno prsim kakor ono v Bohinju, ki se drži nazaj. Drža Marijine desnice, ki je pritegnjena k prsim, je podobna oni pri Sv. Janezu, le da je roka dvignjena malo višje, tako da se Jezusova blagoslavljajoča desnica in Marijina desnica križata in njeni prsti dosegajo Detetovo brado. Jasno je tudi, da Dete primika ustnice prsom nad Marijino desnico. Če opazujemo Marijino obleko pod vratom, opazimo razliko v tem, da je pri Sv. Janezu zaprta tesno pod vratom, v Šmartnem pa se pod brado odpira. Desni rob se nadaljuje navzdol do Marijine roke, tudi na levi je rdeča barva suknje v smeri Jezusovih ust rezko odrezana in se med obema razširja od vrata navzdol do roke in Jezusovih ust bledi roza karnat Marijine kože. Vse govori za to, da nudi skozi razpeto obleko Marija z desnico svoje materinske prsi Jezusu, kakor mu jih kaže tudi v sliki pri Sv. Primožu. S tem smo pa pri jedru ikonografskega pomena te slike: Gre za križanje Galakto-trofuse-Mlekopitatelnice-Dojilje z Marijo zaščitnico s plaščem. Misel pa je ista kakor pri Sv. Primožu: Marijina zaščita, izražena s plaščem pribežališča vernih, se uveljavlja pri Bogu s posredništvom Sina, ki ga ozir na Mater veže, da njene priprošnje ne more odkloniti. Končno hočemo na kratko označiti tudi ikonografski tip Marijine smrti. Šmartinska slika nam predstavlja ta dogodek na način, ki je v razvojni zgodovini njegove ikonografije časovno toliko določen, da nam more služiti vsaj delno tudi pri določitvi časa postanka teh fresk. Smrt Marije je namreč upodobljena tako, da Marija, obdana od apostolov, ki jo z molitvijo spremljajo, a sv. Peter opravlja obsmrtni obred, podpirana po sv. Janezu ob pultu z odprto knjigo kleče z molitvijo pričakuje svoje smrti. V razvoju upodabljanja tega prizora se ta način ne pojavi pred XV. stol. in sicer kot reakcija na preveč vsakdanje upodabljanje Marijine smrti, ki so ga z bujno domišljijo v realističnih vsakdanjih okoliščinah takega dogodka od začetka XV. stol. dalje vprizarjali severni, posebno nemški mojstri18). Pri tem realistično drastičnem načinu pa gre samo za realistično predelavo ikonografskega motiva, ki ga je zapadna umetnost v visokem srednjem veku prevzela od bizantinske umetnosti v obliki t. zv. Koiinesis. Po tem načinu je Marija predstavljena umirajoča na postelji, obdana od apostolov, ki molijo in opravljajo obsmrtni obred. Med apostoli se nahaja tudi Jezus in ") K. Kiinstle, Ikonograpliie iler christlichen Kunsi I., str. 563—587. ,8) o. c., str. 572. sprejema Marijino dušo v podobi majhne deklice. Pogosto jo oddaja angelom, ki jo odnašajo v nebo in so tako že prav zgodaj v enem prizoru združeni momenti smrti, prevzema duše po Sinu in Marijinega vnebovzetja. V realistično razpoloženem XV. stol. je ta oblika kar ponujala podlago za prizor iz vsakdanjega življenja. Tudi pri nas je ta prvotni, v realistično obliko preodeti tip ohranil svojo veljavo prav do renesanse, saj ga imamo n. pr. v Vuzenici sredi XV. stol., v Marijinem Gradcu pa celo še 1. 1526. Zraven pa se prav pri nas večkrat srečuje tudi temu nasprotni idealistični način, katerega najstarejši doslej nam znani primer v Sloveniji je šmartinska slika. V odličnejših primerih pa sta ga pri nas upodobila Janez Ljubljanski na Muljavi 145618) in nekako istočasno na oltarju v Ptuju Konrad Laib20). Med šmartinsko in tema dvema slikama pa je važna razlika v tem, da poznata oba ta dva primera tradicionalni motiv s Kristusom, ki prevzema dušo, šmartinska slika pa ga nima. Ta ikonografska dejstva, katerih zadnje ni posebno važno, pa imajo svojo važnost za presojanje umetniškega domovinstva slikarja prezbiterija sv. Janeza. Ves opisani razvoj je namreč značilen za severnjaški, srednjeevropski razvoj tega prizora, v Italiji pa se istočasno s severnjaškim razvojem v realistično in idealistično pojmovanje Marijine smrti izvrši v XV. stol. značilen razvoj od tipa Koimesis v Coronatio M. V. — Kronanje Marije, ki je v drugi smeri logična posledica že v Koimesis vsebovanega vnebovzetja21). Po svoji ikonografski obliki nas potrjuje torej šmartinska slika Marijine smrti kakor tudi nekateri drugi momenti v zgoraj izraženem naziranju, da je slikar prezbiterija sv. Janeza umetniško udomačen v slovenskem ozemlju, da pa je njega način lokalna, precej rusticirana inačica furlanskega toka, ki je do druge tretjine XV. stol. prevladoval v našem slikarstvu. Starostnega razmerja šmartinskih do bohinjskih fresk ni mogoče z gotovostjo dognati. Datum postanka fresk na Visokem 1443 kot datum ante quem velja tudi za Šmartno. Daleč nazaj pa ne moremo ne z enimi ne z drugimi. Mnoge primitivne poteze je nedvomno treba pripisati predvsem obrtniško krasilni stopnji delavnice slikarja prezbiterija sv. Janeza, tako da se splošno datiranje v drugo četrtino XV. stol. ne more zdeti tvegano. Slučajna in le v odlomkih ohranjena najdba fresk v Šmartnem ob Paki nam odpira torej lokalnozgodovinsko važne poglede. Skupno s čisto furlanskimi slikami v cerkvi sv. Mohorja pri Doliču pa nam obenem priča o tem, da ena nekdanjih glavnih prometnih poti, ki so vodile iz severne Italije v srednjo Evropo, pot iz Kranjske čez Kamnik, Gornji grad in Mozirje mimo Šmartnega ob Paki in bližine Doliča na Slovenj Gradec in Vuzenico ter tam ") Momimenta artis slovenicac I., si. 40. M) o. c. si. 155. *') K. Kunstle o. c. I., str. 578. čez Dravo, ni ostala brez vpliva tudi na umetnostno življenje krajev, koder je vodila. Kakor nam dokazujeta ta dva doslej osamljena primera, je zanašala prav ta danes že pozabljena pot severnoitalijansko slikarsko smer, ki je v močnem toku prodirala čez Goriško, Gorenjsko in Koroško proti severovzhodu, tudi čez Savinjske planine na štajersko stran. Zusammenfassung. Fresken im Pfarrkirchturme zu Šmartno ob Paki. Die Abhandlung befaBt sich mit den im Jahre 1936 aufgedeckten Fresken im Erd-gesehoB des Pfarrkirchturmes in Šmartno ob Paki. Die Fresken umfassen Evangelisten-symbole auf dem Kreuzgewolbe und zwei groBere Szenen auf den Seitenwanden, einen Tod Mariae und ein Schutzmantelbild. Beide erwecken Interesse wegen ibrer ikonographischen Form. Der Tod Mariae stellt die Mutter Gottes, von Aposteln umgeben, an dem Gebetspulte kuiend, den Tod erwartend dar. Das Schutzmantelbild stellt die gekronte Mutter Gottes init dem Jesukinde im SchoBe auf einem Sitze ohne Riickenlehne sitzend dar. Unter dem von Engeln ausgebreiteten Mantel knien betende Figuren. Da Maria dem Kinde ihre Mutter-brust bietet, haben wir es mit einer auffallenden Kreuzung des Schutzmantelbildes mit der Galaktotrophousa zu tun. Die in diese seltene ikonographische Form gekleidete Idee ent-spricht den Pestbildern, in denen durch Berufung auf ibre Mutterschaft der leidende Christus dureh seine Mutter in Gestalt der Schutzinantelmaria zur Fiirsprache fiir die bei ihr Zuflucht suchende Menscbheit angeregt wird. Im Laufe der Abhandlung wird eingehend festgestellt, daB es sicb in Šmartno ob Paki um ein Werk des Malers der alteren Schichte des Pres-byteriums der St. Johanneskirche am Bohinjsee in Oberkrain handelt, der einer von der friaulisch-oberitalieuischen Malerei der 2. Halfte des XIV. Jahrhunderts ahhangigeu Lokal-schule angebiirt. Die Entstehungszeit wird fiir das dritte oder vierte Jahrzehnt des XV. Jahrhunderts wahrscheinlich gemacht. O početkih ljubljanske škofije. (Popravki in dostavki.) Josip Turk, Ljubljana. Kritični študij Tomaža Hrena me je privedel do novih pomenljivih znanstvenih rezultatov, ki so važni ne le za poznavanje Hrena, temveč tudi za več kot tristoletno zgodovino ljubljanske škofije. Ti rezultati korigirajo splošno razširjeno zgodovinsko zmoto, da je bila ljubljanska škofija takoj po ustanovitvi izvzeta izpod oblasti oglejskega patriarha kot metropolita in neposredno podrejena sv. Stolici. To zmoto srečujemo pri vseh naših zgodovinarjih od Valvasorja dalje pa skoz do današnjih dni. Celo Gruden, ki se je v svoji sicer lepi knjigi »Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije« (v Ljubljani 1908) moral ozreti tudi na to vprašanje, ni prišel do pravih rezultatov. Problem je nekako občutil, a niti ga ni formuliral niti rešil. Šel je preko njega s pripombo, da stvar sama na sebi ni bila jasno določena. Vendar teh zgodovinarjev ne smemo prestrogo soditi. Svoje zmote niso zakrivili čisto sami. V zmoto so jih zapeljali ljubljanski škofje in škofijski arhivarji. Dokazali bomo, da so se tudi ti motili, ko si bomo kritično ogledali tiste dokumente, na katere so se sklicevali. Če vprašanje o ekscempciji raziskujemo vsestransko, pridemo do problema o ustanovitvi ljubljanske škofije sploh in do vprašanja o njenem prvotnem obsegu. Tudi pri tem raziskovanju pridemo do novih rezultatov, namreč, da je ljubljanska škofija obsegala prvotno de iure le šenklavško in šentpetersko župnijo v Ljubljani, oziroma pri Ljubljani, ter šentjernejsko župnijo na Dolenjskem. Vse ostale župnije, ki se v ustanovnih listinah omenjajo, so bile hierarhičnim ustanovam nove škofije le inkorporirane, a s tem še niso postale del škofijskega okrožja; pač pa si jih je ljubljanska škofija polagoma priposestvovala. Če imamo te nove rezultate pred očmi, si tudi lahko razložimo spore, ki jih je iinela ljubljanska škofija z oglejsko, salzburško in briksensko škofijo. I. Mnenja zgodovinarjev. V tiskani literaturi je bil, kolikor sem mogel dognati, U g h e 1 1 i prvi, ki se je dotaknil vprašanja o razmerju ljubljanske škofije do oglejskega patriarhata. V V. zvezku svojega dela Italia sacra, ki je izšel v Rimu 1. 1653., pravi na str. 1156, da so ljubljanski škofje, ki so bili nekoč podrejeni oglejskim patriarhom, »nune Romanae Sedi immediate subiecti«. Poroča, da je ljubljansko škofijo ustanovil papež Pij II. 1. 1461.1) in jo podredil oglej- ') Ustanovna liula Pija II. je liila izilana 6. sept. 1462. skemu patriarhu, po šestih letih pa da jo je 1. 1468. na prošnjo cesarja Friderika III. neposredno podredil sv. Stolici papež Pavel II. Nato našteva imena prvih 11 ljubljanskih škofov v precej pokvarjeni obliki; 11. škof se pri njem imenuje »Joannes, qui nunc vivit«. V resnici pa je bil 11. ljubljanski škof Oton Friderik Buchheim (1641—1664).2) Avtor izjavlja, da se je ponovno obrnil v Ljubljano za zgodovinske podatke o škofiji, a da je dobil komaj »gola imena«. Te Ughellijeve zapiske omenjam natančneje zato, ker se je nanje skliceval neki ljubljanski škof, po vsej priliki Žiga Herberstein (1683—1701)3), ki bi se bil lahko iz dokumentov svojega arhiva bolje poučil o stvari, zlasti v času, ko sta se za škofijske arhivalije zanimala Janez Gregor Dolničar (t 1719) in Valvasor (t 1693). Govoreč o početkih ljubljanske škofije piše Valvasor, da je Pij II. ljubljansko škofijo 1. 1462. oprostil vse jurisdikcije oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa, pod katera so prej spadale ljubljanski škofiji inkor-poriranc župuije4). To osvoboditev imenuje Valvasor eksempcijo ljubljanske škofije iz oblasti oglejskega patriarha, ki jo je, kakor navaja na drugem mestu5), sklicujoč se na škofijski arhiv v Ljubljani6), potrdil papež Pavel II. 1. 1468. A. Jellouschek trdi isto kot Valvasor, ko pravi, da je bila ljubljanska škofija oproščena jurisdikcije oglejskega patriarha in salzburškega škofa in neposredno podrejena sv. Stolici7). Za njim trdi isto P. Hitzinger, pozivajoč se na bulo Pija II. z dne 10. sept. 14628), dodaja pa, da so oglejski patriarhi to neodvisnost ljubljanske škofije večkrat osporavali in jo končno po dolgem prepiru priznali šele 1. 16279). Tudi A. D i mi t z posnema iz iste papeževe bule eksempcijo ljubljanske škofije10.) Tekst bule papeža Pija II. z dne 10. sept. 1462, katere original se hrani v ljubljanskem škofijskem arhivu, je priobčil Zgodovinski zbornik ') Prvi zvezek Ughellijevega dela je izšel 1. 1644. 3) V neki listini, katere prepis se lirani v Narodni knjižnici pri sv. Marku v lienrtkah; gl. A. Kohlar, Praznovanje oglejskih svetnikov v ljubljanski škofiji, v Izvcstjih muzejskega društva za Kranjsko (= IMK) IV, 248. ■*) Die Elire d. llerzogthums Krain VIII, 655. Sklicuje se na bulo Pija II., ki je hila izdana 5 (pravilno 4) Idus Sept., kot na »MS. Oherhurg«. 5) VIII, 658. ") »MS. Lahac. Episc.« ") A. J., Beitriige zur Geschichte des Laihaclier Bisthums, v Mitthcil. d. hist. Ver. f. Krain (= MHK) 1852, 31. Gl. tudi MHK 1857, 125. 8) Die kirchliche Eintheilung Krain's, v Klun, Archiv f. d. Laudcsgeschichte, 2. u. 3. Heft, Laihach 1854, 97. ") 1. c. 98; sklicuje se na »Manuscripte des Domcapitclarchivs zu Laihach«. 10) Geschichte Krains I, 303. v Lj. (1890) na str. 129—132 in ga pojmuje prav tako, kot do sedaj navedeni zgodovinarji. Od zgodovinarjev naj omenim le še prof. Grudna, ki je izdal zgoraj navedeno delo o ustanovitvi ljubljanske škofije in se drugi radi sklicujejo nanj, in škofijskega arhivarja F r. Pokorna, ki je dosti časa urejeval ljubljanski škofijski arhiv. Gruden piše11), da niti v ustanovnem pismu cesarja Friderika III. z dne 6. dec. 1461 niti v potrdilnem pismu papeža Pija II. z dne 6. sept. 1462 ni izrečno povedano, da bodi ljubljanska škofija izvzeta iz metropolitske oblasti oglejskega patriarha, nasprotno da je iz cesarjeve listine jasno razvidno, da je bila ljubljanska škofija zamišljena kot sufraganat oglejskega melropolita, ki naj bi ljubljanske škofe umeščal; papeževo potrdilno pismo pa da izvzema Ljubljano le iz neposredne, t. j. škofovske, ne pa iz metropolitske oblasti oglejskega patriarha. Kakor bomo videli, so te Grudnove ugotovitve resnične. O buli papeža Pija II. z dne 10. sept. 1462 pa pravi Gruden, »da je odvzel (papež) akvilejskemu patriarhu vso sodno oblast nad škofom, kapitljem in škofijo ljubljansko«, da bi tako zavaroval cesarjevo ustanovo »nadležnosti in neprilik«, namreč »da patriarli nima oblasti naperiti tožbe ali pa naložiti cerkvene kazni škofu, kapitlju, duhovstvu in vernikom ljubljanske škofije, sicer pa naj mu ostane inetro-politska pravica neprikrajšana«. »Zadnji odstavek — sklene Gruden — priča, da eksempcija ni bila popolna in prav ta nejasnost papeževega odloka je dala povod mnogoterim tožbam in prepirom«12). Pri Grudnovem razpravljanju o skrbeh, ki jih je imel prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg, da hi zavaroval svojo škofijo proti vplivu oglejskega patriarha13), pa dobimo vtis, da se je Gruden premalo poglobil v kritično interpretacijo zadevnih dokumentov. Zato govori tako, kakor da je v 1. 1463 do 1468 res prišlo do prave eksempcije ljubljanske škofije iz metropolitske oblasti oglejskega patriarha. F. Pokorn trdi na podlagi Klunovega Archiva, da je Pij IT. 10. sept. 1462 ljubljansko škofijo popolnoma izločil iz oblasti oglejskega patriarha14) in jo neposredno podredil sv. Stolici13). Nekaj časa pozneje pa je brez navedbe vira dobesedno prevzel zgoraj citirano Grudnovo mišljenje10). Pokornovo naziranje, da je bila ljubljanska škofija napram Ogleju eksemptna, se razvidi tudi iz njegovih kratkih regestov na ovitkih, v katere je spravil pergamentne listine ljubljanskega škofijskega arhiva, ki bi utegnili zavajati v zmoto še marsikaterega obiskovalca ljubljanskega škofijskega arhiva, ako kritično ne pojasnimo, kako je prav za prav bilo s to stvarjo. ") o. c. 46. ") o. c. 47. ,s) o. c. 38, 54, 63, 64. 14) I/, cerkvene zgodovine Kranja, v Kranjskem zvonn (— KZ) 1929, št. 4, str. 3. ") KZ 1929, 11, 6. ,6) KZ 1931, 6, 5. II. Naziranje ljubljanskih škofov. Ko smo si ogledali mnenja zgodovinarjev, poglejmo, kakšno je bilo naziranje ljubljanskih škofov. Če bi se zanesli na Grudna17), bi mislili, da si je zlasti prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg močno prizadeval za priznanje ustanovitve in eksempcije ljubljanske škofije. A za kaj je tedaj šlo, bomo še videli. O Lambergu se nikakor ne more trditi, da se je smatral za neposredno podrejenega sv. Stolici. Pač pa je kmalu nastala pri ljubljanskih škofih tradicija, da so neposredno podrejeni sv. Stolici, deloma pod vplivom napačne interpretacije papeških dokumentov, deloma pa pod vplivom zgodovinskega dejstva, da njihova podrejenost oglejskemu patriarhu vsled politične napetosti med avstrijsko vlado in beneško republiko, oziroma oglejskim pa-triarhatom praktično nikdar ni prišla do izraza. O tem pričajo stari regesti na papeških in drugih dokumentih v škofijskem arhivu, rimsko-vizitacijska poročila in druga pisma ljubljanskih škofov. Z vso jasnostjo se tradicija ljubljanskih škofov izraža pod škofom Janezom Tavčarjem (1580—1597). Oglejskemu patriarhu, ki je od njega zahteval, da mu mora biti podložen, je Tavčar odpisal 11. maja 1589 tako-le: »Quoniam vero in Episcopatus istius Labacensis prima erectione Sedeš Apo-stolica ipsam Labacensem ecclesiam prout et episcopum sibi ac suae Roma-nae Ecclesiae immediate subiecit ac ah omni jurisdictione, potestate et subiectione Patriarchatus Aquileiensis prorsus exemit, quemadmodum ponti-ficiae bullae expresse testificantur, turn etiain omnes antecessores mei perinde ac ego ipsemet ah eadem Sede Apostolica confirinati ac iuramento fidelitatis et obedientiae Summo Pontifici saltern obstricti fuerint, non liceat mihi propria authoritate in illustrissimam ac reverendissimam Dominationein Vestram, quod propriuin Sediš est Apostolicae, transferre.«18) Iz istega leta nam je ohranjeno prvo rimsko-vizitacijsko poročilo o ljubljanski škofiji, ki ga je predložil škof Tavčar in je bilo v Rimu 27. okt. 1589 oddano v nadaljnje poslovanje kardinalu Antonu Carafu19). V njem piše Tavčar takoj v uvodu: »Cum ego hisce diebus Romam venerim ad praestan-dam debitam obedientiam Sanctae Sedi Apostolicae et Beatissimo Patri Six-to V., universalis Ecclesiae Pontifici Maximo, cui ego immediate cum Ecclesia mea subiectus sum . ..« Poročilo o škofiji pa začenja z besedami: »Primum igitur Ecclesia Labacensis, cui ego sum praefectus, fuit anno 1462. ad preces felicis recordationis Friderici Imperatoris a Pio II. ex parochiali in episcopalem seu cathedralem erecta et a Paulo II. confirmata et approbata cuin generali privilegio exemp- ") o. C. 63 si. 18) A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, 1MK I, 15. — KZ 1933, 1, 6. — Ljublj. kapiteljski arhiv fasc. 19 »t. 3. Oglejski patriarh je že prvega ljubljanskega škofa Lamherga v dopisu dne 10. jan. 1475 imenoval svojega sufragana. IMK I, 14. ") Original v Vatikanskem arhivu (Arch. Concilii, Visit. Lahacen. fol. 106—108). tionis a Patriarchatu Aquilegiensi. Cuius privilegii praescriptio ad haec usque tempora sese continuo usu extendit.« Z vso doslednostjo je neposredno podrejenost ljubljanske škofije sv. Stolici pri vsaki priliki podčrtaval škof Tomaž Hren (1597—1630). V koncil-skem arhivu v Vatikanu je ohranjeno njegovo rimsko-vizitacijsko poročilo20), podpisano v Gradcu 1. sept. 1616 in predloženo v Rimu po prokuratorju Alfonzu Picu 26. sept. 1616. V njem piše takoj v začetku: »Cathedralis Eccle-sia . . . est immediate Sanctae Sedi Apostolicae, privilegiis apostolicis et bul-lis Pii II. et Pauli II. Pontificum sanctae recordationis ab ipso fundatore Friderico III. Iinperatore gloriosae memoriae anno 1461 impetratis subiecta.« Ko govori o Slovenjgradcu, se spominja Eneja Silvija, »qui postea Pius Papa II. episcopatus Labacensis erector atque exemptor optimus maximus exti-tit.« Tudi svoje naslednike opominja Hren, naj dobro pazijo, da jih oglejski patriarhi ne bodo napravili za svoje sufragane21). Ljubljanski škof Oton Friderik Buchheim priznava v svojem rimsko-vizitacijskem poročilu za 1. 1645.22), »quod alium quam Summum Pontificem non habeam Metropolitanum«. Buchheim je bil izobražen mož. Posebno važno je, da je tako temeljito študiral dokumente škofijskega arhiva, kakor še noben njegov prednik23). Zato je zgodovinsko zelo dragocena njegova pripomba v rimsko-vizitacijskem poročilu z dne 21. aprila 165724), v kateri prizna, česar ni do tedaj priznal noben ljubljanski škof. O odvisnosti ljubljanske škofije od oglejskega patriarha namreč pravi: »sed viciniori Metro-politae, qui Aquileiensis esset, uti nullus meorum antecessorum hucusque me non potui submittere ob controversias, quas habet augustissima Domus Au-striaca cum serenissima Republica Veneta vel potius cuin Sancta Sede Apo-stolica super Patriarchatu.« Kako je sodil ljubljanski škof Žiga Herberstein na osnovi Ughellija, smo že zgoraj omenili. III. Naziranje sv. Stolice. Tudi v Rimu je pozneje obveljalo naziranje, da je ljubljanska škofija neposredno podrejena sv. Stolici. Papež Klemen VIII. je v svojem brevu z dne 15. febr. 160325) grajal Tomaža Hrena, da se je v prepiru z gornjegraj-skimi kmeti obrnil na svetno sodišče; opomnil ga je, da se mora obrniti na cerkvenega sodnika, tem bolj, ker je neposredno podrejen sv. Stolici: »quod 20) Vatik. arhiv (Arch. Cone. Visit. Labac. fol. 3—13). ") Škof. arhiv v Lj. Vol. I. Priini Protocolli Pontificalium 283. 22) Vatik. arhiv (Arch. Cone. Visit. Labac. fol. 728—732). 23) To se vidi iz njegovih pripiskov na arhivalijah in njegovih pripomb v rimsko- vizitacijskih poročilih. Vrednost arhivalij je znal ceniti tudi Hren, a Buchheim je bil bolj kritičen. ") Orig. v Vatik. arhivu (Arch. Cone. Visit. Labac.). ") Vatik. arhiv: Arm. 44, t. 47, fol. 19r—20r. te tanto magis facere oportet, qui in ea Ecclesia es episcopus, quae nullo intermedio Sanctae Romanae Ecclesiae subest.« L. 1620. je ljubljansko škofijo vizitiral apostolski vizitator škof Sikst Carcanus. V svojem poročilu za sv. Stolico26) je glede Tomaža Hrena opozarjal, da ni še nikdar obiskal »sacra limina Apostoloruin«, čeprav je vselej, kadar je dobil za tekoči kva-drienij spregled, obljubljal, da bo to storil prihodnjič, in nadaljuje: »Quod hactenus non praestitit et tamen eo magis facere debuisset, cum sit Sanctae Sedi immediate subiectus.« Potem ko je papež Benedikt XIV. z bulo Iniuncta Nobis dne 6. julija 17512') oglejski patriarhat zatrl, seveda ni moglo biti več govora o podrejenosti ljubljanske škofije oglejskemu metropolitu. Z bulo Sacrosanctam dne 18. apr. 175228) je za avstrijski del bivšega oglejskega patriarhata ustanovil goriško nadškofijo. V kakšen položaj je prišla tedaj ljubljanska škofija? V buli se naštevajo29) sufragani novoustanovljene goriške nadškofije, t. j. Trident, Trst, Pičen in Como, a ljubljanskega škofa med njimi ne najdemo. Torej je moral biti neposredno podrejen sv. Stolici. In res. V buli In uni-versa30), s katero je Pij VI. dne 8. marca 1787 zatrl goriško nadškofijo, Ljubljano pa povzdignil v nadškofijo, se ljubljanska škofija imenuje »Sedi Apostolicae hactenus immediate subiecta existens«31). Na prošnjo cesarja Franca I. je potem Pij VII. dne 19. avg. 1807 z bulo Quaedam taenebrosa caligo ljubljansko nadškofijo zopet spremenil v škofijo, ki naj bi bila kot prej neposredno podrejena sv. Stolici32). Z bulo In supereminenti z dne 30. avg. 1830, ki je bila izvršena 29. junija 1831, je bila ljubljanska škofija podrejena goriški nadškofiji33), pod katero je spadala do 25. nov. 1933, ko je bila zopet neposredno podrejena sv. Stolici. Kakor znano, je v konkordatu med sv. Stolico in Jugoslavijo, podpisanem 25. jul. 1935, ljubljanska škofija vdrugič povišana v nadškofijo. IV. Pričanje virov. Nobenega dvoma ni, da je bila ljubljanska škofija neposredno podrejena sv. Stolici od tistega časa dalje, ko jo je tudi sv. Stolica (Klemen VIII.) smatrala za takšno. Vprašanje je le, kako je do tega prišlo in kako je bilo z njo spočetka. Na to nam morejo dati odgovor predvsem listine, ki se nanašajo na ljubljansko škofijo. Če hočemo biti kritični, se ne smemo kar '•) Acta Visitationis Apostolicae ... a Fratre Sixto Carcano, cpiscopo Gcrmaniciensi peractae anno Domini 1620 v Vatik. urhivii (Arch. Cone. Visit. Lahac.). ") Zgodovinski Zbornik (= ZZ) 184-199. S8) ZZ 199—224. s») ZZ 202. 30) ZZ 243—250, 257—264, 273 -282. S1) ZZ 247. ") MHK 1852, 38. S3) MHK 1852, 38. kratko in malo zanesti na poznejše izjave zgodovinarjev, ljubljanskih škofov in sv. Stoliee in jih projicirati na početke ljubljanske škofije. Kaj moremo torej razbrati iz virov? 1. V poštev prihaja najprej listina cesarja Friderika III., s katero je 6. dec. 1461 ustanovil ljubljansko škofijo34). Listina govori o sedežu ljubljanskega škofa in stolnega kapitlja, o dolžnostih škofa, prošta, dekana, kanonikov in vikarjev, o cesarjevem patronatu glede škofije, proštije, dekanata, kanonikatov in prebend, o dotaciji škofovske menze, kapitlja, prošta in kanonikov, o svetnih privilegijih in svoboščinah ter o zaščiti cesarske ustanove. Zaradi podobnosti, oziroma razlike med cesarsko in papeško ustanovno listino je v svrho pravilne interpretacije obeh treba posamezna mesta in momente podčrtati. Na ustanovitev škofijskega in kapiteljskega sedeža se nanašajo besede: »Hinc est, quod . . . Cathedram Episcopalem seu Ecclesiam Cathedralem et in ea episcopum, praepositum, decanum et decern canonicos ac quatuor ipsorum canonicorum vicarios in ecclesia sancti Nicolai oppidi nostri Laba-censis, nunc Aquileiensis dioecesis, erigere et fundare decrevimus, de certa quoque nostra scientia praesentium tenore erigimus et fundamus.« Z ustanovitvijo škofijskega in kapiteljskega sedeža pri cerkvi sv. Nikolaja v cesarjevi listini pa še nikakor ni določen teritorij ali obseg redne škofovske oblasti. K tekstu, ki govori o dolžnostih škofa in kapitlja, je treba pripomniti, da listina ne omenja drugega kot dolžnosti, ki se nanašajo na službo božjo (cultus divinus) v cerkvi sv. Nikolaja, kakor če bi bila nova ustanova nekak kontemplativni samostan s škofom na čelu. Patronat ali pravico prezentirati škofa, prošta, dekana, kanonike in vikarje pridrži cesar sebi in svojim dedičem in naslednikom. Prezentirali pa naj bi se prvi škof papežu, vsi naslednji škofje pa oglejskemu patriarhu kot njihovemu metropolitu, prošt, dekan, 9 kanonikov in vikarji pa ljubljanskemu škofu, ki ima pravico svobodno imenovati tudi enega kanonika. Nato se določa dotacija z uvodnimi besedami: »Quia etiam Evangelicae Scripturae testimonio dignus iudicatur mercenarius mercede sua et spiri-tualia sine temporalibus diu subsistere non possunt.« Škofovski menzi da in podeli (donamus et assignamus) 1. grad Goričane 34) Original listine se ni ohranil. Kakor je poročal ljubljanski škof Krištof Rauber cesarju Maksimilijanu in kralju Ferdinandu I., ga je uničil slučajni požar. Iz registrov svoje pisarne jo je dal Maksimilijan prepisati in potrditi 16. aprila 1496 na prošnjo škofa Rauberja. • a prepis s potrditvijo je na prošnjo škofa Rauberja znova potrdil Ferdinand I. 26. jan. 1530, potem z inseratom te potrditve na prošnjo škofa Petra Seebacha avstr. nadvojvoda Karel 1. febr. 1573, končno z inseratom te potrditve na prošnjo škofa Hrena obenem s prepisi drugih listi n nadvojvoda Ferdinand 1. okt. 1599 v svojem pergamentnem diplom, kodeksu, katerega original se nahaja v škof. arhivu v Lj. Razen v tem kodeksu se nahaja cesarska ustanovna listina v originalni konfirmacijski listini cesarja Maksimilijana v kapit. arh. v Lj. (ZZ 5). Po Ferdinandovem diplom, kodeksu je ponatisnjena v ZZ 6—8, 17—24. z vsemi pravicami in posestvi, 2. opatijo Gornji grad, 3. župnije: Št. Peter pri Ljubljani, izvzemši vsakdanje dohodke, Šmartin pri Kranju35) in Šmihel pri Pliberku; s pristavkom eiusdem Aquileiensis dioecesis in pod pogojem, da božja služba v gornjegrajskem samostanu, kjer naj se vzdržuje 10 ali 12 redovnikov, in v drugih imenovanih cerkvah ne bo trpela nobene škode. Proštu samemu nakaže dohodke radovljiške župnije in delež iz skupne kapiteljske blagajne (ex communi capitulari distributione). Vsemu kapitlju s proštom in vikarji vred pa pripadejo dnevni dohodki župnij Sv. Nikolaja in Sv. Petra pri Ljubljani poleg 50 funtov, ki jih je dobival cesar kot varuh gornjegrajske opatije, in se poleg tega trajno inkorporirajo župnije Št. Vid pri Ljubljani, Naklo, Svibno, Vodice, Št. Jernej in Sv. Nikolaj pri Beljaku iz salzburške škofije ter kapela sv. Petra na Pšati. Živeči radovljiški župnik naj postane ljubljanski prošt, na drugih župnijah pa naj ostanejo dotedanji župniki do svoje smrti, oziroma do prostovoljne odpovedi. Z vsemi temi dohodki, misli cesar, se bosta škof in kapitelj lahko dostojno vzdrževala. Njune pravice do njih hoče ščititi proti krivici in nasilju kogarkoli30). Cesarjeva zaščita se nanaša tudi na privilegije in svoboščine. Za presojo papeških listin je važna naglasitev in formulacija te zaščite. Nanjo se je skliceval zlasti Hren. Glasi se: Praeterea praefatos episcopum, praepositum, decanum, canonicos et vicarios et eoruin successores cum omnibus et singulis colonis, liominibus et familia nec non rebus et bonis ipsorum mobilibus et immobilibus in nostrain ac haeredum nostrorum gratiam et tuitionem et protectionem specialem assumendos duximus et assumimus per praesentes, volentes eos ah omni gravamine et violentia gratiosus tueri et praeservare. Posebno je hotel cesar osebe svoje ustanove zaščititi z eksempcijo izpod sodne oblasti svojih uradnikov: Volumus quoque, quod nostri capitanei, vicedomini, iudices, provincia-les, castellani aut alii quicunque aut quaevis alia saecularis potestas in dictos episcopum, praepositum, decanum, canonicos et vicarios eoruin et famili-ares, colonos, homines et bona potestatem et superioritatem aliquam nulla-tenus habeant neque sibi vendicant aut vendicare praesumant, quoniam nobis, liaeredibus et successoribus nostris uti fundatoribus et advocatis eoruin aut de certa scientia ad id a nobis deputandis potestatem et superioritatem huiusmodi quoad tcmporalem iurisdictionem specialiter duximus reser-vandam. Končno se v listini še enkrat sumarično izraža zaščita z besedami: Universis et singulis principibus ecclesiasticis et secularibus, comitibus, haronihus, militibus, militaribus, nobilibus, capitaneis, burgraviis, castella- 35) Pri Grudnu o. c. 45 je izpuščen. 30) Tuebimurque ipsos circa omnia ea uti eorum fundator, advocatus, prineeps et gratiosus dominus contra violentias et iniurias quorumcunque. nis, officialibus, iudicibus, magistris civium, civibus, communitatibus aliis-que subditis et fidelibus nostris dilectis firmiter et districte praecipiendo mandamus, quatenus praefatos episeopum, praepositum, decanum, canoni-eos et vicarios, familiares homines ac bona eorum in supra dicta erectione, gratiarum et libertatum donatione nullatenus molestent seu impediant nec ab aliis impediri seu molestari permittant quovis modo, sed ipsos circa ea manu teneant et defendant . . . non obstantibus quibuscumque. Med pričami je podpisan tudi kriki škof Udalricus, cesarjev kancelar. 2. Oglejmo si sedaj drugi dokument, papeško ustanovno bulo Romanus Pontifex z dne 6. septembra 1462. Ta listina se naslanja na cesarjevo ustanovno listino. Kompozicijo papeške listine dobro povzame vrsta Nulli ergo omnino hominum liceat liane paginam nostrorum (!) exemptionis, absolutions, liberationis, dimembrationis, dissolutionis, constitutionis, ereetionis, voluntatis, decreti, creationis, applicationis, annexionis, unionis, institutionis, separationis, assignationis et concessionis infringere vel ei ausu temerario contraire. Kakor v cesarski listini, se tudi v papeški na prvem mestu ustanavlja škofija v Ljubljani, ker je to mesto domino benedicente adeo in populi fi-delis multiplicatione fecundum, bonorum quoque et rerum omnium . . . ubertate refertum, kakor je papežu poročal cesar. V ta namen izvzame (exi-mimus), odveze (absolvimus) in trajno osvobodi (perpetuo liberamus) od vsake neposredne oblasti oglejskega patriarha mesto Ljubljano in dve župniji: Št. Peter pri Ljubljani in Št. Jernej. Ker pa je bil Št. Peter inkorpo-riran cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem mestu, Št. Jernej pa cistercijanskemu samostanu pri Kostanjevici, odvzame papež ti dve župniji od imenovanih samostanov (ab eisdem monasteriis dirnembrantes) in ukine to njuno združitev (uniones huiusmodi dissolventes). Nato sledi constitutio, t. j. povzdigne mesto Ljubljano v odličnejše mesto (opidum Laybacense . . . civitatem Layhacensem esse ... ac ... nuneupari decernimus) in poviša (erigimus) kapelo sv. Nikolaja, podružnico Sv. Petra, v stolno cerkev ljubljanskega mesta, kateri naj po papeževi volji (volentes) načeluje od cesarja in njegovih naslednikov imenovani in od sv. Stolice potrjeni škof. Dalje določa papež (decernenles), naj bo v tako ustanovljeni stolni cerkvi pro-štija, dekanija, 10 kanonikov in četvero vikarijatov, ki jih prav tako ustanavlja (creamus). S temi odredbami je bila ljubljanska škofija tudi cerkveno ustanovljena. Obenem je orisan njen prvi pravi obseg: mesto Ljubljana, šentpeter-ska župnija pri Ljubljani in šentjernejska na Dolenjskem. To njeno območje je bilo izrečno izvzeto iz neposredne oblasti oglejskega patriarha. Kajti nadaljnji tekst papeške bule odgovarja nadaljnjemu tekstu v cesarski listini, ki govori le še o dotaciji. To so prezrli vsi dosedanji pisatelji37), ki so k pr- 37) Tudi Gruden. vemu obsegu ljubljanske škofije prištevali še v nadaljnjem tekstu imenovane župnije. Mislili so menda, da so z inkorporacijo že bile popolnoma izločene iz oglejske in salzburške škofije38) in postale izključno del ljubljanske škofije. Pri naštevanju njih imen se ne poudarja zastonj, v katero škofijo spadajo, ko se dostavlja eiusdem ali dictae Aquilegensis dioecesis ali dictarum (namreč oglejske in salzburške) dioecesium. Govor je le o dohodkih iz teh župnij, katere naj bi zaradi inkorporacije ne trpele nobene škode v duhovnem oziru. Isto kot v cesarski listini. To je, kar se v buli imenuje applicatio, annexio. unio, assignatio in sicer pro status decentia et susten-latione. Tudi obširni preklic vseh nasprotnih odredb in privilegijev samostanov in škofij govori jasno za to, da gre v tem drugem delu papeške listine le za inkorporacijo, ne pa za določitev škofijskega obsega ali škofijskih mej. Podobno formulacijo takšnega preklica nahajamo tudi v papeški buli39), ki ustanavlja novomeški kapitelj in mu inkorporira izvestne župnije. Morda je tega ali onega zavedlo v zmoto površno čitanje stavka: parrochiales ecclesias et capellas unitas huiusmodi cum illorum (!) pertinentiis, distrietibus et limitibus ilia a dieta diocesi (!) Aquilegensi perpetuo separantes pro diocesi Laybacensi assignamus. Toda ta separatio se nanaša le na inkorporacijo, ker oglejska škofija z imenovanimi župnijami, kar se tiče inkorporacije, ni mogla več razpolagati, dohodki župnij so pripadli za vedno v korist ljubljanski škofiji40). Važen dokaz za našo razlago je končno tudi dejstvo, da inkorporacije teh župnij ljubljanski škofiji v Ogleju in v Salzburgu niso resno ospo-ravali41), pač pa so, kakor bomo videli, nastali prepiri z Oglejem in Salz-burgom, ker so si jih ljubljanski škofje po svoji interpretaciji prisvajali kot del ljubljanske škofije. V teh prepirih se ljubljanski škofje na ustanovni listini pač spričo nasprotnih dokazov z oglejske in salzburške strani niso kaj radi sklicevali, kar velja vsaj za škofa Hrena. Kakor bomo videli, so se ljubljanski škofje, zlasti Tomaž Hren, rajši in bolj učinkovito pozivali na preskripcijo in pa na cesarsko zaščito. Pri presoji teh prepirov se ne smemo iz kakšnega napačnega lokalnega patriotizma pristransko postaviti na stran ljubljanskih škofov, temveč moramo objektivno presoditi, v čem je imela prav ena, v čem druga stran. Pri interpretaciji papeške ustanovne bule gre le še za to, kaj pomeni v njej institutio in kaj concessio. Institutio pomeni, da je papež župnike tistih župnij, ki so bile inkorporirane ljubljanski proštiji, stolnemu dekanatu in kanonikatom, ter beneficiata inkorporirane kapele sv. Petra na Pšati v zmislu navedene inkorporacije postavil (instituimus) za prošta, dekana in kanonike ljubljanskega stolnega kapitlja. V papeški listini je in- 3a) Namenoma rabim izraz »škofije«, ko gre za škofijsko pripadnost župnij. 3») MHK 1865, 39. 4") cuiuscum(|ue licentia minime requisita, pravi papež. 41) Kajti večkrat so se župnije inkorporirale ustanovam tujih škofij, a zato še niso postale del dotičnih škofij. korporacija bolj natančno določena kot v cesarski. Škofovski menzi in proštu se sicer podele in inkorporirajo isti beneficiji in iste župnije kakor v cesarski listini. Podrobneje pa se določa, da se inkorporirajo župnija v Št. Vidu pri Ljubljani stolnemu dekanatu, vse druge župnije (Št. Jernej, Naklo, Vodice, Svibno, Sv. Nikolaj pri Beljaku) in kapela sv. Petra na Pšati pa poedinim kanonikatom (singulis canonicatibus). Concessio pa pomeni v papeški listini privileg, ki ga je papež priznal cesarju in njegovim naslednikom v kranjski vojvodini, da smejo (concedi-inus facultatem) imenovati ljubljanskega škofa in prezentirati papežu stolnega prošta in dekana, devet kanonikov pa ljubljanskemu škofu, dočim sme en kanonikat, s katerim je združen beneficij na Pšati, podeljevati škof sam. Kar se tiče privilegijev in svoboščin, ki jih po cesarjevem zgledu priznava papež svoji ustanovi, je treba reči, da se imenujejo samo splošno in na kratko: »in Cathedralem Ecclesiam . . . cum insigniis, praeeminentiis, ho-noribus, libertatibus, privilegiis et exemptionibus consuetis erigimus.« Kakor je iz papeške listine razvidno, ni sv. Stolica hotela sprejeti le ene določbe cesarskega ustanovnega pisma. Cesar je sebi in svojim naslednikom pridržal pravico, da prezentira ljubljanskemu škofu ne le kanonike, temveč tudi prošta in dekana. Papež pa določa v svoji ustanovni listini, da se morata stolni prošt in dekan prezentirati sv. Stolici. Cesar s tem ni bil zadovoljen. Zato je naslovil na Pija II. prošnjo, da bi smel prezentirati ta dva tako. kakor je določil v svojem ustanovnem pismu, opirajoč se na to, da pripada ljubljanskemu škofu itak paucorum beneficiorum collatio et provisio seu alia dispositio in da je težko zaradi podeljevanja proštije in dekanata •obračati se vedno na sv. Stolico. Papež je cesarjevi prošnji ugodil z brevom z dne 16. junija 146342). Morda je za ta breve posredoval sam škof Lam-berg, ki se je junija 1463 mudil v Rimu zaradi svoje potrditve43). Iz breva je razvidno, da do tedaj prvi ljubljanski prošt in dekan še nista bila imenovana. 3. V papeški ustanovni listini pa je po cesarjevem mnenju manjkalo nekaj, kar se mu je zdelo zelo važno. Zgoraj smo videli, kako slovesno se v cesarjevi listini poudarja zaščita novoustanovljene škofije, oziroma škofa, prošta, dekana in drugih kapiteljskih članov. Ker se v papeževi ustanovni listini nikjer ne omenja podobna zaščita, so mislili, da je to treba dopolniti z novo papeško bulo. In res je Pij II. na cesarjevo prošnjo že par dni nato, 10. septembra 1462 izdal bulo Pastoralis officii44), ki naj bi za ljubljanske škofe po njih mnenju pomenila eksempcijo iz oblasti oglejskega in salzburškega metropolita. 4S) Ta breve jc po izglodanem izvirniku v ljublj. škof. arhivu objavljen v ZZ 145—147. Tu se pomoloma imenuje bula. Popraviti in dopolniti je treba tekst po stari kopiji v kapit. ■arh. v Lj. fasc. 259 št. 19. ") IMK VII, 205. 44) Orig. v škof. arhivu v Lj., ponatis v ZZ 129—132. Prava vsebina bule pa je ta-le. Papež hoče ljubljanskega škofa in člane kapitlja obvarovati vsakršnih nepotrebnih nadlegovanj. Zato določa, da škofa, člane kapitlja, gornjegrajski samostan, ki je inkorporiran škofovski menzi, ljubljansko stolnico, župne cerkve in kapele, ki se nahajajo v oglejski in salzburški škofiji in pripadajo skupno ali posamič škofu, proštu, dekanu in kanonikom, njih osebe in v ljubljanski stolnici tudi stalne vikarje popolnoma izvzame iz vse oblasti oglejskega patriarha in katerihkoli drugih sodnikov quoad ea, quae sunt iurisdictionis contentiosae tako, da niti patriarh niti imenovani sodniki niti katerakoli druga cerkvena ali svetna oseba ne more proglasiti nad škofom, proštoin, dekanom, kanoniki, vikarji, njih osebami, nad gornjegrajskim samostanom, nad njih župnijami in kapelami ne izobčenja ne suspenzije ne interdikta ali pa izvrševati kakršnokoli oblast proti tej eksempciji tudi v kazenskih zadevah, dočim naj sicer ostane patriarhu metropolitska oblast nad sufragani neokrnjena. V originalu se ta »eksempcija« glasi45): Nos volentes episcopum, quem ecclesiae Laybacensi praefici contigerit, ac praepositum, decanum et canonicos ipsius ecclesiae et perpetuos vicarios in eadem ab indebitis molestiis relevare dieti Imperatoris precibus annu-entes ipsos episcopum, praepositum, decanum et canonicos Laybacenses pro tempore existentes necnon monasterium in Obernburg ordinis sancti Be-nedicti dictae dioecesis (namreč Aquilegensis) mensae episcopali Laybacensi unitum et incorporatum ac praedictam Laybacensem et parrochiales eccle-sias et capellas praedictae (namreč Aquilegensis) ac Salczeburgensis dioecesis ad episcopum, praepositum, decanum et canonicos praefatos communi-ter vel divisim pertinentes illarumque personas et in ipsa ecclesia Laybacensi perpetuos vicarios, qui fuerint pro tempore, quod ea, quae sunt iurisdictionis contentiosae, ab omni iurisdictione, dominio et potestate Patriarchae Aquilegensis et quorumcunque aliorum ordinariorum iudicum, qui pro tempore fuerint, eadem auctoritate prorsus eximimus et perpetuo liberamus ita, quod Patriarcha et iudices praedicti seu alia quaevis persona ecclesiastica vel mundana in episcopum, praepositum, decanum, canonicos, vicarios, personas, monasterium, ecclesias et capellas huiusmodi, utpote prorsus exempta, noil possint excominunicationis, suspensionis et interdicti sententias pro-mulgare aut alias etiam ratione delicti seu contractus aut rei, de qua agitur, ubicunque comittatur delictum, ineatur contractus aut res ipsa consistat, potestatem seu iurisdictionem aliquant exercere contra exemptionem ante-dictam, iure metropolitico, quo dictus Patriarcha iuxta iuris dispositionem in suos suffraganeos utitur et gaudet, sibi alias semper salvo. To papeževo bulo naj bi izvršili krški in sekovski škof in salzburški stolni prošt, ali dva ali pa vsaj eden izmed njih. Proti nasprotnikom te ") Citiram v današnji ortografiji in iz razlogov, ki jili bom pozneje navedel. Za besedami mundana in episcopum mora stati praepositum, kar je v originalu pač pomotoma izpuščeno. Original piše tudi pomotoma Oberuburg namesto Obernburg. eksempcije naj nastopijo s kaznimi, s prepovedjo vsake apelaeije in, če treba, tudi s svetno silo. Da v tem papeževem dokumentu ne gre za eksempcijo, ki naj bi bila istovetna z neposredno podrejenostjo ljubljanske škofije sv. Stolici, kakor so si napačno razlagali ljubljanski škofje, je jasno. Neposredna podrejenost se v buli nikjer ne omenja. Nasprotno se poudarja, da ostanejo oglejskemu patriarhu njegove metropolitske pravice sicer neokrnjene. Tu omenjena eksempcija se nanaša le na sodno področje in še tu ne v vsem obsegu, temveč le v spornih zadevah in glede teh zopet le v tem smislu, da so škof, člani kapitlja, njih osebe in cerkve zaščitene pred izobčenjem, suspenzijo in in-terdiktom. Ker je namen te eksempcije ab indebitis molestiis relevare, je zaradi jasnosti bolje, če to papeško bulo imenujemo tako zvano eksempcijsko bulo ali papeško zaščitno pismo. Če pomislimo, da je bilo hierarhičnim ustanovam ljubljanske škofije in-korporiranih več župnij oglejske in ena župnija salzburške škofije, in potem, da so župniki teh župnij bili izbrani za ljubljanskega škofa, prošta, dekana in kanonike in obratno, nain tudi potreba takšne zaščite v medsebojnih prepirih postane jasna. Vseh teh momentov poznejši ljubljanski škofje niso razlikovali. V spominu so jim ostale le besede o eksempciji ab omni iurisdictione, dominio et potestate Patriarchae Aquilegensis et quorumcunque aliorum ordinario-rum iudicum4''). Škofu Hrenu je celo beseda iudicum izpadla iz konteksta in je, kakor bomo videli, besedo ordinariorum pojmoval kot krajevne or-dinarije ali škofe. Zato tudi ni čudno, da je Hren vsebino naše listine na zunanji strani originalnega pergamenta označil s kratkim regestom: Pii II. Privilegium exemptionis episcopatus Labacensis 1462, 4. Idus 7bris. Že na papeško ustanovno listino je zapisal v regestu tudi besede: eximit episco-patum et capitulum a iurisdictione Patriarchali. 4. S papeškim zaščitnim pismom se je ljubljanski škof Žiga Lamberg kmalu po povratku iz Rima 1. 1463. napotil h krškemu škofu in cesarjevemu kancelarju Ulriku, ki je kot priča podpisan na cesarski ustanovni listini, in ga vpričo javnega notarja naprosil, da bi papeževo pismo izvršil. Škof Ulrik je dal 13. septembra 1463 v Dunajskem Novem mestu sestaviti dolg notarski akt, ki je naslovljen na vse duhovne in svetne oblastnike po oglejski in salzburški nadškofiji ter na zagrebškega škofa in apostolskega generalnega avditorja. V akt inserira dobesedno papeško zaščitno pismo Pastoralis officii in ga vsem daje na znanje. Priznanje papeškega pisma zahteva kot apostolski delegat pod natančno določenimi kaznimi. Ves postopek za izvršitev papeškega pisma imenuje processus ali processus executorialis, processus ali litterae executoriales pa se imenuje tudi ta notarska listina47). 40) Takšni sodniki so liili tudi arhidiakoni. ") Pergainentni original je oliranjen v škof. arli. v Lj. Ona nas potrjuje v naziranju, da so bile ljubljanskemu škofu in članom kapitlja inkorporirane župnije, ki so bile in ostale v oglejski, oziroma v salzburški škofiji, ker jih imenuje parrochiales ecclesias et capellas praedictae Aquilegensis ac Salczeburgensis dioecesis ad episcopum, praepositum, de-canum et canonicos praefatos eommuniter vel divisim pertinentes. Kazenski proces se za nasprotnike papeškega pisma določa takole. Ako bi se pismo 6 dni po razglasu ne priznalo, zadene poedince kazen izobčenja, cerkve in samostane interdikt, oglejskemu patriarhu in salzburškemu nadškofu pa se prepove vstop v cerkve (ingressus ecclesiarum), po nadaljnjih 6 dneh upornosti zadene ta dva suspenzija, po nadaljnjih 6 dneh trdovratnosti pa kazen izobčenja. Ker škof Ulrik zaradi zadržanosti ne more sam osebno izvršiti procesa, subdelegira vse duhovne osebe, ki bi jih za to naprosil ljubljanski škof ali kak član ljubljanskega stolnega kapitlja, da po treh dneh, odkar so bile za to naprošene, pod kaznijo izobčenja proglase Ulrikovo listino in obsodijo in razveljavijo vsa nasprotna dejanja. Če bi nasprotovanje trajalo še preko zgoraj označenih rokov, naj subdelegati vsako nedeljo in vsak praznik med mašo in službo božjo in tudi sicer, kadarkoli bi bili za to naprošeni od ljubljanskega škofa ali kakega člana kapitlja, javno razglase množici izobčenje pariarha in drugih nasprotnikov, dokler ne dobe kakega novega navodila. Če bi pa patriarh in drugi uporni sodniki vztrajali v svoji trdovratnosti še deset dni po razglašenju njihovega izobčenja, se naroča, naj subdelegati vsako nedeljo in vsak praznik ponovno razglase izobčenje krivcev med službo božjo z zvonenjem zvonov, s prižganimi in potem ugasnjenimi in na tla vrženimi svečami, s povzdignjenjem križa in s škropitvijo blagoslovljene vode, z molitvijo in s petjem za njihovo spreobrnjenje; potem naj gredo z župljani pred cerkvena vrata in vržejo tri kamne proti njih domovom v znak njihovega večnega prokletstva in naj v svojih govorih svare vernike pred občevanjem z njimi. Po nadaljnjih 10 dneh naj sledi še strožja kazen: opomnijo naj njihove služabnike, da po šestih dneh zapuste svojo službo pri njih, sicer jih zadene kazen izobčenja in to izobčenje naj se zopet javno razglasi, da se jih bodo drugi verniki lahko izogibali. Po nadaljnjih 10 dneh zadene kraje njihovega bivanja interdikt, po naslednjih 10 dneh pa naj nastopi proti njim svetna sila, ki jo zahteva Ulrik od svetnih oblastnikov, da po 6 dneh, odkar bodo za to naprošeni od ljubljanskega škofa ali kakega člana kapitlja, krivce zapro in njihovo imetje prepuste drugim; tudi jih lahko telesno kaznujejo, toda brez težke telesne poškodbe, dokler se ne spametujejo. Odvezo od kazni pridržuje delegat sebi. Končno še naroča, naj se original tega procesa hrani pri ljubljanskem škofu, oziroma stolnem ka-pitlju, njega prepis pa si na svoje stroške lahko vsakdo nabavi. Obširni izvršilni odlok škofa UIrika, ki ga je sestavil in podpisal notar Leonard Lengholtzer, se, kar se tiče takozvane eksempcije in prvotnega obsega ljubljanske škofije, izraža na isti način kakor papeške listine. Na več mestih nas spominja tudi na zaščitne formule v cesarjevem ustanovnem pismu. Slovesnost, s katero se proglaša papeška listina v Ulrikovem odloku, pa je zaradi naštevanja in ponavljanja oseb in stvari naravnost utrujajoča. Kje je bil Ulrikov odlok razglašen in kdo ga je priznal, nam povedo notarska potrdila na zunanji strani pergamenta. V nedeljo, dne 2. oktobra 146348) ga je škof Lamberg osebno vpričo notarja razglasil v regularnem kapitlju v Dobrlivesi ondotnemu proštu Lovrencu, oglejskemu arhidiakonu na Koroškem. Škofa Lamberga je spremljal ljubljanski kanonik Jurij Kesle-ker. Dne 12. decembra 1463 ga je klerik ljubljanske škofije Hermagoras de Harland objavil v Beljaku patriarhovemu generalnemu vikarju za avstrijske dežele, pičenskemu škofu Konradu. Dne 25. januarja 1464 ga je v Vidmu intimiral oglejskemu generalnemu vikarju na Furlanskem, konkordijskemu škofu Antonu Felletto ljubljanski kanonik Hermagoras de Harland v družbi škofovega kaplana in altarista sv. Jurija v kranjski župni cerkvi Kristijana Lotriča. Dne 1. maja 1464 ga je isti kanonik dal na znanje v Ljubljani oglejskemu arhidiakonu za Dolenjsko žužemberškemu župniku Vincenciju Klo-bučiču. Dne 7. maja i. 1. pa ga je na škofovo prošnjo predložil magister1 Jakob Grueber iz Gradca v Hočali tamkajšnjemu župniku in savinjskemu arhidiakonu Gašparju Sigesdorferju. Vsi drugi so odlok vzeli na znanje, le furlanski generalni vikar je izjavil, da ga ne more ne sprejeti ne zavrniti, ker da še ni dobil od svojih predstojnikov nobenega navodila. 5. Ustanovno in zaščitno listino papeža Pija II. je potem na prošnjo cesarja Friderika III. dne 8. januarja 1468 potrdil tudi papež Pavel II. To je tista druga papeška listina49), na katero so se sklicevali ljubljanski škofje glede eksempcije. V tej buli sta dobesedno inserirani buli Pija II. z golim dodatkom, da papež (Pavel II.) potrjuje poleg njiju tudi processus habitos per easdein ac inde secuta quaecumque. Zato tudi ta dokument ne dokazuje neposredne podrejenosti ljubljanske škofije sv. Stolici. Za pravilno intrepretacijo cesarske in papeške ustanovne listine in pa-peškega zaščitnega pisma prihajajo končno v poštev še bula Pija II. z dne 8. junija 1463 in bula istega papeža z dne 11. junija 1463 ter pismo cesarja Friderika III. ljubljanskemu škofu z dne 5. novembra 1466. 6. Po ustanovni listini Pija II. je bila kapela sv. Petra na Pšati dodeljena enemu izmed ljubljanskih kanonikov. Da s tem še ni prišla pod ljubljansko škofijo, priča sam Pij II. v svoji buli z dne 8. junija 146350), kjer pravi, da ima en ljubljanski kanonik za prebendo »Capellam Sancti Petri in Pedschat dictae Aquileiensis dioecesis«. 7. Tudi glede Gornjega grada Pij II. pozneje jasno poudarja, da je ta samostan samo inkorporiran škofovski menzi, ne pa da je s svojim okrožjem postal del ljubljanske škofije, nasprotno dostavlja, da je samostan Aquile- 48) Ne dominica »ecunda octobris, kot ima napačno Gruden o. c. 64. ") Originalni pergament, močno poškodovan, v škof. arh. v Lj. 50) Kopija v ljublj. kapit. arh. fasc. 259 št. 19. giensis dioecesis. Tako poleg drugih prilik tudi v buli z dne 11. junija 1463, s katero naroča krškemu, sekovskemu in lavantinskemu škofu, naj izvrše inkorporacijo Gornjega grada škofovski menzi51). V njej nam papež sam tolmači, kako je treba razumeti njegovo ustanovno listino v pogledu na Gornji grad. Obenem ta bula pojasnjuje, kako je umeti papeško zaščitno pismo za ljubljanskega škofa, prošta i. t. d. z dne 10. septembra 1462. Kajti v buli 11. junija 1463 se takšna zaščita imenuje indult. Izvršilcem inkorporacije Gornjega grada naroča, naj nastopijo z vso oblastjo proti upirajočemu se opatu Gregorju in vsem drugim non obstante, si eidem Gregorio vel qui-busvis aliis communiter vel divisim a sede apostolica indultum existat, quod interdici, suspendi vel excommunicari non possint. 8. Cesarjevo pismo z dne 5. novembra 146652) pa podeljuje škofu Lam-bergu in vsem njegovim naslednikom pravico, da smejo svobodno razpolagati z inkorporiranimi župnijami in kapelami. Škof Hren je na zadnji strani listine zapisal opomin: Nota et serva bene. To listino je moral cesar izdati spričo obstoječih ali predvidenih prepirov pri podeljevanju inkorporiranih župnij. V. Jurisdikcijski spori avstrijske vlade z oglejskim patriarhatom in spori ljubljanske škofije z oglejsko, salzburško in briksensko škofijo. Pričevanje navedenih virov potrjujejo končno prepiri avstrijske vlade z oglejskim patriarhatom in prepiri ljubljanske škofije z oglejsko, salzburško in briksensko škofijo. A. Po izpovedi škofa Buchheima se odvisnost ljubljanskih škofov od oglejskih metropolitov ni mogla uveljaviti zaradi napetosti med avstrijsko vlado in beneško republiko, oziroma oglejskim patriarhatom. Kratek zgodovinski pregled te napetosti nam njegovo sodbo potrjuje. Ko so patriarhovo državo zasedli Benečani (1418—1420), se je oglejski patriarh Ludovik Teck (1412—1439) umaknil v območje celjskih grofov in bival pri celjskem grofu Hermanu večinoma v Celju. Beneški del je ostal brez pravega duhovnega poglavarja do 1. 1436., ko je papež Evgen IV. imenoval za ta del posebnega apostolskega vizitatorja. Delovno območje patriarha Tecka je bilo omejeno na slovensko ozemlje, ki so ga vladali avstrijski vojvodi in goriški grofje. Na bazelskem cerkvenem zboru se je patriarh Teck, ki se je napotil tja že 1. 1431., iz neutemeljenih političnih sumničcnj postavil proti Benečanu papežu Evgenu IV. in je s koncilom vred zabredel v cerkveni razkol, v katerega je seveda potegnil za seboj tudi vso svojo škofijo izven Benečije. Pristaš razkolnega bazelskega koncila je bil tudi njegov generalni vikar pičenski škof Martin, ki je v patriarhovem imenu vladal po naših krajih. 51) ZZ 147—150. Kopija bule v ljublj. kapit. arh. fasc. 259 št. 19. M) Pcrgamcntni avtentični prepis v škof. arh. v Lj. fasc. 37 št. 24. Po smrti patriarha Tecka je papež Evgen IV. imenoval 1. 1439. za oglejskega patriarha Ludovika Scarampa, razkolni bazelski koncil pa Aleksandra Ziemowitskega. Tako je po politični razdelitvi oglejskega patriarhata v njem samem nastal razkol, ker je beneški del priznaval za zakonitega patriarha Ludovika Scarampa, avstrijsko-goriški pa Aleksandra Ziemowitskega. Bazelski koncil je s tem hotel pridobiti na svojo stran cesarja Friderika III., ki je v boju med papežem in koncilom bil in vkljub temu tudi še naprej ostal nevtralen. Vendar je Friderik III. ščitil patriarha Aleksandra zaradi svoje proti-beneške politike. Težnje Habsburžanov so šle za tem, da bi oglejski patriarhat v svetnem in cerkvenem oziru iztrgali iz rok Benečanov, ker jim ni bilo prav, da bi Benečan izvrševal cerkveno oblast na avstrijskih tleh. Dočim so v zgodnjem srednjem veku in v prvi polovici 13. stoletja oglejski patriarhi stali na strani nemških cesarjev in bili tudi sami nemškega rodu, so bili v naslednjem času po večini Italijani in se zlasti, odkar so prišli pod beneško oblast, tudi politično s cesarji, oziroma avstrijskimi vladarji niso več dobro razumeli. Že patriarh Ludovik Scarampo se je poravnal z Benečani glede zasedene patriarhove države proti gotovi odškodnini 1. 1445. in papež Nikolaj V. je to poravnavo potrdil 1. 1451. Po smrti patriarha Aleksandra Ziemowitskega je bazelski koncil 1. 1444. imenoval za njegovega naslednika Lovrenca Lichtenberga, ki ga je na Kranjskem priznaval tudi župnik Žiga Lamberg, poznejši prvi ljubljanski škof. A že 1. 1446. je Lovrenc umrl. Še prej pa je patriarh Scarampo imenoval za avstrijsko-goriški del svoje škofije posebnega generalnega vikarja. Bazelski koncil se je tedaj že nagibal k svojemu koncu. Med papežem Evgenom IV. in cesarjem Friderikom pa je prišlo do cerkvenega zedinjenja 1. 1447. Za zakonitega patriarha je bil nato v vsej oglejski škofiji priznan Ludovik Scarampo. V duhu tedanjih državno-cerkvenih teženj pa si je cesar Friderik pri ze-dinjenju znal zagotoviti izredno velik vpliv na cerkvene zadeve, ki je vpliv oglejskega patriarha v njegovih dednih deželah precej omejeval: dobil je pravico, da sine podeljevati 100 beneficijev v svojih deželah, imenovati škofe za tridentsko, briksensko, chursko, krško, tržaško in pičensko škofijo, pravico patronstva nad petimi župnijami na Kranjskem in precejšnjo oblast tudi nad redovno duhovščino. Patriarhov vpliv v njegovih deželah je zmanjševala dalje oblast, ki jo je imel cesarjev nuncij Enej Silvij Piccolomini, ki je potem tudi kot papež Pij II. proti odporu beneške republike in patriarha Scarampa v sporazumu s cesarjem ustanovil na ozemlju oglejskega patriarhata novo, ljubljansko škofijo. Patriarhovi oblasti sta se začela odtegovati tudi nemški viteški red in ribniški arhidiakon. S temi uspehi se je Friderik III. tudi zadovoljil, čeprav so Benečani hoteli dobiti patriarha popolnoma pod svoj vpliv. Po smrti patriarha Scarampa 1. 1465. so namreč Benečani od papeža zahtevali, da mora postati oglejski patriarh le Benečan. Ker je cesar Friderik 9. januarja 1468 priznal pogodho med patriarhom Scarampom in Benečani, se je s tem odpovedal težnjam avstrijske politike po okupaciji nekdanjega patriarhovega ozemlja, ki so se ga polastili Benečani. Zato pa so oglejsko stolico od 1. 1471. do ukinitve patriar-hata dobivali vedno le Benečani in to celo samo člani iz šestih beneških rodbin. Za avstrijske dežele so imenovali posebne generalne vikarje ne le zaradi obsežnosti škofije kakor nekdaj, temveč tudi zaradi vmesnih političnih mej. Proti koncu 15. stoletja so skušali svoj vpliv na avstrijske dežele utrditi tudi z vizitacijaini, ki so se vršile v kratkih presledkih v letih 1487, 1492 in 1494. (Gl. Gruden, Cerkvene razmere 3, 5, 6, 14—22, 38, 47, 73.) Friderikov sin cesar Maksimilijan I. pa se je z novimi močmi zopet oprijel stare avstrijske politike v ekspanziji proti jugu, ki je še bolj zrahljala vezi oglejskega patriarhata z njegovimi deželami, zlasti še spričo nastopa protestantske reformacije, pri kateri so plemiči dobili tako odločilni vpliv na cerkvene zadeve. V dobi katoliške reformacije je novo napetost med avstrijsko vlado in patriarhatom povzročalo ne le politično, temveč tudi cerkveno-re-formno vprašanje. To napetost je po dobi katoliške reformacije odpravila državno-cerkvena politika Marije Terezije v stvarno korist Cerkve na beneških in avstrijskih tleh. Na kratko moremo ta razvoj takole označiti. Leta 1500. so izumrli goriški grofi. Njihovo posest so po pogodbi podedovali Habsburžani. Zaradi tega se je vnela vojna med njimi in Benečani (1508—1518), v kateri je cesar Maksimilijan I. hotel odtrgati od beneške republike še Furlanijo in gornjeitalske pokrajine. Eden izmed njegovih vojskovodij v tej vojni je bil ljubljanski škof Krištof Rauber. Mesto Oglej so Avstrijci zavzeli 1. 1509. Od 1. 1348. naprej so sicer oglejski patriarhi stalno bivali v Vidmu, dasi sta se nahajala njihova stolnica in njihov stolni kapitelj v Ogleju. To stanje so oglejski patriarhi le neradi prenašali in zato avstrijski vladi niso bili prijazni. Habsburžani pa so patriarhom zamerili, da so hoteli izvrševati svojo oblast na avstrijskih tleh kot podaniki sovražne beneške republike. Napetost med obema strankama se je v naslednjih časih javljala spričo cerkvenih sinod in kanoničnih vizitacij, v odvisnosti avstrijske duhovščine od oglejskih patriarhov in v pripravah za ustanovitev posebne škofije v Gorici. Ko se je po Goriškem širil protestantizem, so Benečani grozili, da ga bodo sami zajezili in v ta namen deželo zasedli, če ne bo avstrijska vlada storila svoje dolžnosti. A avstrijska vlada brez cerkvenih oblasti zopet ni mogla prote8tantizma zatirati. Sodelovanje z oglejsko cerkveno oblastjo pa je bilo zaradi medsebojnega nezaupanja zelo otežkočeno. L. 1548. bi se bila morala po odredbi Ferdinanda I. izvršiti cerkvena vizitacija po Goriškem, naperjena proti širjenju protestantizma. Radi nesporazuma med patriarhovim generalnim vikarjem Luko Bizancijein in vladnima komisarjema pa ni uspela. Jasno je, da je zaradi tega cerkvena disciplina v tistih reforme potrebnih časih še bolj propadala. Od 14. do 20. novembra 1565 se je v Ogleju vršila škofijska sinoda, ki je sprejela odloke tridentskega cerkvenega zbora. Toda avstrijska vlada ni pustila, da bi jih na njenem ozemlju izvrševal kak tuj podložnik. Kako majhen vpliv je imela tedaj oglejska cerkvena oblast na avstrijske dežele, priča oglejski generalni vikar Maracco 27. maja 1565, češ da ne more vršiti vizitacij v strahu pred nasiljem protestantov, ne podeljevati župnij, niti ne delili svetih redov duhovniškim kandidatom, ki so prej v ta namen prihajali v Videm in vsaj na ta način pričali svetu svojo odvisnost od oglejskega patriarha, sedaj pa hodijo k ljubljanskemu škofu, ki ima privileg posvetiti vsakega, ki pride v ta namen k njemu. Sv. Stolica si je v tem nevzdržnem položaju pomagala najprej s tem, da je Pij V. 1570 poslal v avstrijski del oglejskega patriarhata posebnega apostolskega vizitatorja v osebi Jerneja Porzia. A tudi on se je po nadvojvo-dovem opozorilu na smrtno nevarnost na Kranjskem mogel omejiti le na Goriško. L. 1574. je nadvojvoda Karel ustanovil v Gorici poseben arhidiako-nat, ki pa patriarhu in njegovemu generalnemu vikarju ni bil všeč, ker sta utegnila slutiti, da se za njim skriva prvi zametek kakega novega škofijskega sedeža. Oglejski generalni vikar Pavel Bizancij je 1. 1581. izvršil po avstrijskih deželah vizitacijo, ki mu jo je nadvojvoda Karel dovolil po dolgih pogajanjih. L. 1583. je Pavel Bizancij znova vizitiral Goriško. Nato se je od 26. novembra do 4. decembra 1584 vršila škofijska sinoda v Vidmu, ki so se je udeležili goriški arhidiakon in drugi avstrijski duhovniki. Toda nadvojvoda Karel je vse te duhovnike zato kaznoval in tudi sinodalnih odlokov ni maral priznati za avstrijsko območje. L. 1585. se je nadvojvoda Karel resno zavzel za misel, s katero so se pečali avstrijski vladarji že od 1. 1560., da bi se v Gorici ustanovila nova škofija. Ljubljanski škof Janez Tavčar, ki je bil od 1. 1574. dalje župnik v Gorici in pozneje tudi arhidiakon do svojega imenovanja za ljubljanskega škofa, je pri tein načrtu z vnemo sodeloval. A odpor oglejskega patriarha in Benečanov ter Karlova smrt sta izvedbo načrta preprečila. Ko je papež Klemen VIII. poveril 1. 1593. apostolsko vizitacijo oglejskemu patriarhu-koadjutorju Francu Barbaru, mu je nadvojvoda Ernest vizitacijo dovolil in ga pri tem delu tudi podpiral. Za njim pa noben patriarh ni več stopil na avstrijska tla. \ patriarhovem imenu so tu vladali arhidiako-ni, tržaški in pičenski škofje in dunajski nunciji; poslednji v tihi zvezi s patriarhom, potem pa zaradi vedno večjih napetosti le v zvezi s sv. Stolico, vendar je takšno vladanje na daljavo tudi imelo svoje nedostatke. Ko je patriarh Barbaro svojo apostolsko vizitacijo končal, je za 1. 1595 napovedal provincialno sinodo v Štanjelu, ki je bila prva po več kot 200 letih. Avstrijski nadvojvoda je 2. januarja 1595 vsem svojim duhovnikom prepovedal, udeležiti se napovedane sinode, če hi se vršila na beneških tleh in ne v Ogleju. Protest je vložil tudi pri papežu. Oglejskim kanonikom je še posebej prepovedal udeležiti se sinode kje drugje kot v Ogleju. Tudi svojih komisarjev ni hotel poslati na sinodo. Provincialna sinoda pa se je od 19. do 27. oktobra 1596 vendarle vršila, in sicer v Vidmu. Nadvojvoda Ferdinand je proti temu protestiral in oglejskim kanonikom pod kaznijo, da izgube dohodek, zapovedal, naj sinodo za-puste. Ker se mu niso vdali, je gradiščanski glavar dejansko zaplenil kapiteljsko posest, a nadvojvoda jo jim je že 10. novembra 1596 milostno zopet vrnil pod pogojem, da se nikdar več ne udeleže nobene sinode izven Ogleja. Sinode se je udeležil tudi pičenski škof Janez Bogarin, ki se je pokoraval nadvojvodu. Temu je zato patriarh delal težave. Da se sinode ni udeležil ljubljanski škof Janez Tavčar, je umljivo, če se spomnimo, da se ni smatral za patriarhovega sufragana. Za 1. 1599. je patriarh napovedal škofijsko sinodo, ki pa se je potem vršila za beneški del v Vidmu, za avstrijski del pa v Gorici 1. 1602. To škofijsko sinodo je Ferdinand dovolil in poslal nanjo kot svoja komisarja goriškega glavarja in ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. L. 1603. je patriarh zopet želel vizitirati avstrijski del patriarhata, a avstrijska vlada mu je delala takšne težave, da je moral posredovati sam papež Klemen VIII. (Vatik. arh. Arm. 44, t. 40 n. 71; Arm. 44, t. 43, n. 342; Arm. 44, t. 45 n. 227. — Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, IMK XVII; isti, Zgod. slov. nar. 674 si., 748 si. — J. Benkovič, Ljubljanska škofija in škofijske sinode, Voditelj v bog. ved. IV. — Pastor, Geschichte d. Papste XI [19271, 258.) Zamisel, da bi se v Gorici ustanovila nova škofija, je hotel uresničiti tudi cesar Ferdinand II., ki je že 1. 1609. prepovedal svojim podložnikom obračati se na patriarhovo sodišče. V Rimu mu je pomagal novomeški prošt Albert Pessler, ki je rimski kuriji v tej zadevi predložil posebno spomenico (Glasnik muz. dr. za Slov. X, 45). Papež Urban VIII. je bil načrtu zelo naklonjen (ZZ 168). Da se ni uresničil, je pač zopet zakrivila beneška republika, ki je tudi sicer delala papežu Urbanu VIII. velike težave (Pastor XIII, 2. str. 713—719). Končno je Benedikt XIV. poslal v Gorico posebnega apostolskega vikarja za avstrijski del patriarhata, kmalu nato pa je mogel oglejski patriarhat ukiniti in ustanoviti goriško nadškofijo. Iz teh izvajanj je zadosti jasno, zakaj se odvisnost ljubljanskih škofov od oglejskega metropolita ni mogla uveljaviti. Ta odvisnost ni mogla priti do izraza na kakšni provincialni sinodi, ker se je izza početka ljubljanske škofije vršila prva provincialna sinoda šele 1. 1596. Kot metropolit oglejski patriarh tudi ni nikdar vizitiral ljubljanske škofije, saj še svojega teritorija na avstrijskih tleh ni mogel, kakor bi bil hotel, in njegova oblast v avstrijskem delu je bila reducirana na minimum, oziroma na golo ime. Končno ljubljanskih škofov ni potrjeval patriarh, temveč papež. Kar se tiče posve-čevanja ljubljanskih škofov, je bil, kolikor je znano, edino škof Janez Tavčar posvečen na oglejskem škofijskem ozemlju, namreč 1. 1580. v Gorici, kjer ga je posvetil oglejski generalni vikar škof Pavel Bizancij ob sodelovanju tržaškega in kaprulanskega škofa (Gruden, Zgod. 794). A že zgoraj smo omenili, da se škof Tavčar, enako kot njegovi predniki, ni priznaval za oglejskega sufragana. B. Pod papeško zaščito pred izobčenjem, suspenzijo in interdiktom in spričo napačnega tolmačenja ustanovnih listin si je potem ljubljanska škofija prisvajala župnije in kapele, ki spočetka niso bile njena last. 1. Ker je bila radovljiška župnija inkorporirana ljubljanski proštiji. je že škof Lamberg mislil, da pripada s tem ljubljanski škofiji. Kajti izrečno si je prisvajal cerkev Matere božje na blejskem otoku, kot cerkev, ki spada pod radovljiško župnijo, oziroma od Radovljice odvisni blejski vikarijat. Dne 15. decembra 1465 je v njej posvetil glavni oltar. Ob tej priliki je v Radovljici izdal posebno listino53) kot dokaz o izvršeni posvetitvi, naklanjajoč odpustke obiskovalcem imenovane cerkve. V listini trdi, da spada cerkev na blejskem otoku v ljubljansko škofijo. Toda v tem se je čisto gotovo motil. Čeprav je blejski kot spadal v cerkvenem oziru pod oglejskega patriarha, so si po 1. 1004. priposestvovali cerkev na blejskem otoku briksenski škofje kot posestniki blejskega gospodstva. L. 1459. pa si je cerkev zopet skušal pridobiti nazaj Oglej, a v prepiru z briksensko škofijo je pri pravdi v Rimu propadel. Po rimski razsodbi na osnovi preskripcije je pripadla briksenski škofiji. Kakor Lamberg si je tudi Tomaž Hren prisvajal škofovsko pravico nad njo, a ni uspel; briksenski škof in graški nuncij sta mu dokazala, da ne spada v ljubljansko, temveč v briksensko škofijo. Prepiri med ljubljansko in briksensko škofijo pa so se glede nje še večkrat ponavljali53"). 2. Za početke ljubljanske škofije je važen prepir za župnijo Št. Vid pri Ljubljani53"). Po smrti župnika Erazma Peylaterja je dobil to župnijo Jurij Heyd-nick54), ki pa je bil potem kmalu odstavljen. Cesar Friderik III. je kot patron na njegovo mesto prezentiral Eneju Piccolominiju, škofu v Sieni in apostolskemu legatu v avstrijskih deželah (od 1. 1452. dalje), svojega ka- ss) Pergamentni original v škof. (ne v kapit.. kot trdi Gruden o. c. 55 op. 1.) arh. v Lj. Ponatis kopije, ki jo je zapisal Hren, v IMK IV, 155. S3a) F_ Pokoril, O jurisdikciji nad cerkvijo Matere božje na blejskem otoku in nad ondotno proštijo, v IMK XII, 85—92. — Valvasor VIII, 805/6, 825. V buli z dne 3. sept. 1485, s katero je Inocenc VIII. potrdil vtelešenjc blejske cerkve na otoku briksenski kapiteljski menzi, se sicer imenuje castrum Vels in superiori Carniola tunc (namreč I. 1004.) Aquilegien-sis, nunc Labacensis dioecesis consistens (IMK XIV, 165), a o cerkvi na otoku pravi papež, da je glede nje de antiqua et approbata hactenusque pacifica observata consuetudine pripadala briksenskim škofom collatio, provisio et omnimoda dispositio. — Za faro Zasip, nad katero so imeli patronat Lamhergi, je 31. maja 1496 potrdil novega župnika oglejski patriarh (IMK IV, 74). 5,b) V literaturi se ta prepir omenja pri Valvasorju VIII, 658, 819; IX, 21; pri Grudnu o. c. 38, 54, 64. M) Gruden o. c. 38, 54 je ime Georgius napačno čital za Gregorius. plana iz salzburške škofije, Galla Chlapitza5"), ki je župnijo čisto zakonito vzel v posest. A Heydnick se je proti temu pritožil pri nekem papeškem av-ditorju in dosegel zase dve ugodni razsodbi proti Chlapitzu, češ da je bil po krivici oropan šentviške župnije. Vendar s tem prepir še ni bil končan. Ko je papež Pij II. ustanovil ljubljansko škofijo, je šentviško župnijo in-korporiral ljubljanskemu stolnemu dekanatu, ne da bi viseči prepir količkaj v buli omenil, in Clilapitz je tedaj postal ljubljanski stolni dekan ali vsaj kanonik, ker se kot kanonik imenuje v spodaj navedenih suplikah 1. 1467, 1468, 1469 in v brevu Pavla II. z dne 18. marca 1469. Zato se je sedaj v ta prepir zapletla tudi ljubljanska škofija; kajti dokler je trajala pravda med Heydnickom in Chlapitzom, inkorporacija šentviške fare, za katero se je ljubljanska škofija naravno zanimala, še ni bila izvršena. V prepir pa je posegel tudi oglejski patriarhat, ker je pač sodil, da šentviška župnija vkljub inkorporaciji ljubljanskemu stolnemu dekanatu še vedno spada v oglejsko škofijo. Heydnick je med tem dobil tretjo razsodbo zase. Izvršil naj bi jo oglejski generalni provikar dr. Beraldinus de Nordiis50). Njegovo izvršilno pismo naj bi priznala tudi ljubljanski škof Lainberg in kapitelj. Citiral je predse ljubljanskega škofa, prošta in kanonike 8. novembra 1465 s pozivom, ki je bil nabit na cerkvenih vratih v Ogleju, Gorici in v Vipavi. Ker se pozivu niso odzvali, je Beraldinus 7. decembra 146557) proglasil nad njimi kazni, ki so bile določene v izvršilnem pismu. Proti temu so ljubljanski škof, prošt in kanoniki dne 31. januarja 1466 dali vpričo notarja potrditi svojo apelacijo58) na papeža, v kateri se pritožujejo, da jih generalni provikar ni citiral po kakem odposlancu ali pa vsaj v kakšnem bližnjem kraju, da bi bili mogli zanjo zvedeti; tako pa so zvedeli zanjo šele komaj pred desetimi dnevi. Dalje poročajo v apelaciji, da jih Heydnick nikdar ni prosil za ume-ščenje in da je to brez njihove krivde sploh nemogoče, ker je deželni glavar Žiga Sebriach zasegel dohodke šentviške župnije in ne pusti, da bi se kdo 55) To se je zgodilo še pred ustanovitvijo ljublj. škofije. Torej ga ni nastavil tja šele ljublj. kapitelj, kakor bi kdo utegnil misliti po Valvasorju. M) Gruden o. c. 61 ima napačno Varaldinus. Valvasor VIII, 658, IX, 21 enako, VIII, 819 pa Weraldinus. 57) Valvasor VIII, 658, 819 pravi, da se je to zgodilo 14. avg. 1466. Naš datum je razviden iz spodaj citirane apelacije. Valvasor IX, 21 presoja ta patriarhov nastop prostodušno takole: »Daraus dami unschwcr hervorhlickt, dali sclbiger Patriarch ein eyfriger und hitzigcr Mann miisse gewesen seyn, der gcwililich, wann dieser Handel nicht zwischen Layhach und Aglar, sondcrn im Garten Getsemanc hettc miisscn ausgefochteu werden, dem Ilohenpriester-Knecht Malcho nicht nur ciues, sondcrn bcyde Ohren besorglich ahgehauen, ja gar dem Hohenpriester wol sclbsten im I'alast (wann er niclit allzuseharffcn Understand zu forchten gchabt) eiii8 versetzt hette. Geistliche miisscn um zeitlicher Aiigclegcnheit willen nicht so hurtig licraus hlitzen, zumal wann das Kccht noch nicht allerdings klar und ausfiimlig, sondcrn etwas tunckel und strittig ist. Allein Gott findt noch heut hiliwcilcn Thorhcit in seinen Boten.« 58) Orig. perg. v škof. arh. v Lj. fasc. 5 št. 2. umestil na šentviško župnijo brez cesarjeve volje. Zato prosijo papeža za zaščito proti takšnim nadlegovanjem59). Kaj je papež ukrenil, ni znano. Cesar pa je morda prav spričo te zadeve izdal zgoraj citirano pismo z dne 5. novembra 1466, da sme ljubljanski škof svobodno razpolagati z inkorporiranimi župnijami''0). Med ljubljanskim škofom, proštom in kapitljem na eni in Heydnickom na drugi strani je prišlo do naslednje poravnave: Heydnick prostovoljno re-signira na šentviško župnijo in dobiva zato do svoje smrti 50 zlatih goldinarjev od škofovske, 50 pa od kapiteljske menze. Šentviška župnija se za stalno inkorporira kapiteljski menzi in kapitelj oskrbuje župnijo po enem svojih kanonikov ali kaki drugi osebi, ki jo svobodno nastavi in po potrebi odstavi. Na to poravnavo je pristal tudi cesar. Zato se cesar, ljubljanski škof in kapitelj obračajo na papeža s prošnjo, da to poravnavo tudi on potrdi in tako spravi s sveta prepir za šentviško župnijo, o kateri se v 1. supliki61) trdi, da je spadala prej v oglejsko, sedaj pa v ljubljansko škofijo. Papež je poravnavo odobril in naročil 3. januarja 1467 dekanu v Čedadu, da to poravnavo izvrši02). Predno pa se je inkorporacija v smislu tega papeškega naročila izvršila, je Jurij Heydnick umrl. Ker so nekateri govorili, da se je šentviška župnija šele sedaj izpraznila, so se cesar, ljubljanski prošt in kapitelj znova obrnili na papeža s prošnjo za inkorporacijo, posebej poudarjajoč, naj bo inkorporacija veljavna, tudi če se ne navede prava vrednost obeh beneficijev, ki se združita, kakor se je po pravu zahtevalo08). Na to je papež Pavel II. pristal 3. decembra 146804). V papeški pisarni pa je bila vložena še tretja suplika, ki prosi za isto kot druga05). Nanjo je odgovoril papež Pavel II. z brevom stiškemu opatu z dne 18. marca 146900), kateremu r'8) V tej apelaciji z dne 31. jan. 1466 so imenovani sledeči člani ljubljanskega kapitlja: prošt Leonliardus Gamitzer, kanoniki Hermagoras de Harlandt, Michael de Stein, Georgius Kyslccker, Nicolaus Ottner, Andreas Goschel, Ulricus Huebcr; v 6upliki, na katero je bil dan odgovor 3. jan. 1467, pa še Gallus Chlapitz. Vsled pičlih dohodkov kapitlja število kanonikov ni bilo popolno. Glej tudi Valv. VIII, 690, Hrenove zapiske v MHK 1862, 17 in Grudna o. c. 79 op. 1. — Pripomniti je tudi to, da se škof Lamberg v tej apelaciji nikjer ne sklicuje na odredbo Pija II., da je ljubljanska škofija izvzeta iz patriarhove oblasti, kot trdi Gruden o. c. 64. "") Valvasor VIII, 658 omenja cesarjevo pismo neposredno za apelacijo. Pravilno sklepa, da je bilo izdano 1. 1466. 61) Avtentični prepis iz registra suplik lib. V. fol. 228 v ljuhlj. kap. arh. fasc. 259 št. 19. "") V brevu stiškemu opatu z dne 18. marca 1469 (kopija v kap. arh. v Lj. fasc. 259 št. 19). •') Avtentičen prepis suplike iz registra suplik lib. IV. fol. 39 v ljuhlj. kap. arh. fasc. 259 št. 19. 84) Pergamentna listina v ljuhlj. kap. arh. Gruden o. c. 54. A stvar tedaj še ni bila končana, kot bi sledilo po Grudnu. *") Avtentični prepis iz registra suplik lib. IX. fol. 117 v ljuhlj. kap. arh. fasc. 259 št. 19. 80) V datumu se sicer navaja inkarnacijsko leto 1468, toda po florentinskem stilu. Kopija v ljuhlj. kap. arh. fasc. 259 št. 19. naroča, naj inkorporacijo šentviške župnije kapiteljski menzi izvrši. Št. Vid se v tem papeškem brevu imenuje »parocliialis ecclesia Sancti Viti prope Laybacum olim Aquileiensis, nunc vero Laybacensis dioecesis«. S tem pa-peškim priznanjem je na osnovi tendenčnih informacij v suplikali67) postala šentviška župnija del teritorija ljubljanske škofije, kar spočetka ni bila. 3. Zanimivo je, kako je izpod oglejske škofije prišla pod ljubljansko škofijo župnija Sora. A. Koblar68) in Gruden69) sta mislila, da se je to zgodilo takoj ob ustanovitvi ljubljanske škofije. Sklicujeta se na to, da je cesar Friderik III. podaril ljubljanskim škofom graščino Goričane z vsem njenim posestvom, ki je obsegalo več kot polovico sveta tedanje sorske fare. Župnija Sora, ki je spadala pod oglejski patriarbat, je bila inkorporirana cerkvi sv. Lenarta na Ljubelju, ki je bila last vetrinjskega cistercijanskega samostana. Vetrinjski opatje so pobirali farne dohodke in nastavljali svoje vikarje v Sori, ki so bili v duhovnih zadevah podložni oglejskemu patriarhu kot svojemu škofu. Vetrinjskeinu samostanu je bila inkorporirana od 1. 1342. do 1. 1631., od 1. 1631. do 1. 1733. pa stiškemu samostanu70). Dasi v ustanovnih listinah ljubljanske škofije fara Sora sploh ni imenovana in je torej po pravu še naprej spadala pod oglejsko škofijo, so si jo ljubljanski škofje vendarle začeli prisvajati. Novo farno cerkev sv. Štefana je posvetil prvi ljubljanski škof Lamberg71). Škofovsko oblast so nad to župnijo izvrševali ljubljanski škofje. Za 1. 1502. imamo priče, da je nastal spor zaradi Sore med oglejskim patriarhom in ljubljanskim škofom Krištofom Rauber-jem. Patriarh je sodil, da še vedno spada pod oglejsko jurisdikcijo, dočim jo je Rauber smatral za del ljubljanske škofije in se skliceval na dejstvo, da Sora od ustanovitve ljubljanske škofije priznava za svoje nadpastirje le ljubljanske škofe72). V tem primeru je torej Sora prišla pod ljubljansko škofijo po preskripciji. Med ljubljanskim škofom Kacijanarjem in vetrinjskiin opatom se je 1. 1545. sklenil dogovor glede umeščanja sorskega vikarja tako, da je ljubljanski škof ali škofov pooblaščenec umestil vikarja v svetno oblast z izročitvijo ključev župnišča, opatov pooblaščenec pa v duhovno oblast z izročitvijo cerkvenih ključev73). Po inkorporaciji Sore stiškemu samostanu so ljubljanski škofje zahtevali, da morajo novoizvoljeni sorski vikarji po prestani skušnji le od njih dobiti duhovno jurisdikcijo, da smejo le oni (ljubljanski škofje) vizitirati sorsko faro in klicati vikarje na svoje sinode. 07) V njih se rabi ista fraza. 68) A. Koblar, Zgodovina sorske fare, Lj. 1883, 24 (Zgodovina fara ljubljanske škofije I. zv.). 6>) o. c. 55. 70) Koblar o. c. 22 si. in 30 si. ") Koblar o. c. 45. 72) Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, v IMK 111, 184. ") Koblar, Zgod. sorske fare 28. Glede teh pravic in dolžnosti je večkrat prišlo do sporov med ljubljansko škofijo in stiško opatijo. Končno je stiškim opatom na osnovi privilegijev ostala le pravica, da volijo in nastavljajo sorske vikarje in da ob škofovski vizitaciji v cerkvenih zadevah vizitirata Soro v svetnih zadevah dva konven-tuala ali vsaj stiški prior74). Da bi enkrat za vselej napravil konec prepirom med stiškimi opati in ljubljanskimi škofi, je ljubljanski generalni vikar dr. J. J. Schilling 4. aprila 1733 odkupil sorsko faro od stiškega samostana za 6000 goldinarjev nemške veljave. Po tej kupni pogodbi si je pridobil pravico prejemati od sorskega župnika miznino (mensale) in postavljati na faro nove župnike75). V kupni pogodbi se ta pravica že imenuje ius patro-natus76). Končno je Schilling v svoji oporoki 9. januarja 1752 patronatno pravico nad Soro odstopil ljubljanskim škofom, toda brez pravice do men-žalnih dohodkov. Tako so si torej ljubljanski škofje pridobili popolno pravico podeljevati sorsko faro komurkoli v času, ko je bil oglejski patriarhat ukinjen. 4. Tudi Radovljico in njej podrejene župnije Mošnje, Zasip, Bled, Gorje, Srednjo vas v Bohinju, Dovje, Kranjsko goro in Fužine so oglejski patriarhi smatrali za svoje. O tem nam priča prizadevanje oglejskega vizi-tatorja Pavla Bizancija 1. 1581., da bi te župnije zopet pridobil nazaj77). Toda tedaj je bilo prepozno. Ljubljanska škofija si jih je že davno pripo-sestvovala. 5. Posebno poučen primer, kako si je ljubljanska škofija priposestvo-vala tuje župnije na osnovi inkorporacije, nam nudi prepir med Oglejem in Ljubljano za župnijo Kranj. Dne 17. avgusta 1507 je cesar Maksimilijan I. s privoljenjem patriarha Dominika Grimanija inkorporiral kranjsko župnijo v svetnem in duhovnem oziru škofovski menzi v Ljubljani78). A s tem je še ni izločil in je tudi ni mogel izločiti iz oglejske škofije79). Zato so imeli oglejski patriarhi a priori prav, če so se zavzemali zanjo kot del svoje škofije. Po inkorporaciji je ljubljanski škof postal za Kranj le župnik, ne pa tudi škof. V posest jo je vzel ljubljanski škof Krištof Rauber po smrti kranjskega župnika dr. Matije Operta 29. avgusta 151180). V Kranju pa je bilo več beneficijev, za katere so se po določilih ustanov-nikov predlagali beneficiati kranjskemu župniku v potrditev. Po inkorpo- ") Kohlar o. c. 33—35. ™) Kohlar o. c. 40. "') Tu zopet vidimo, kako se je inkorporacija začela zamenjavati s patronatom. Gl. A. Odar, Pravno razmerje med župnijo in kapitljem v Novem mestu, v liogosl. Vest. XV, 110—114. ") IMK VII, 57, 58. ,8) Tekst v ZZ 69, 70. Kap. arh. v Lj. fasc. 111 št. 1. ,B) V pismu čitamo, da je župnija »Aglcr Bistumhs«, kar ne mora veljati samo pro praeterito. 8°) Škof. arh. v Lj. fasc. 13 št. 2. raciji so se torej predlagali ljubljanskemu škofu kot kranjskemu župniku. Oglejski patriarh Janez Grimani (1546—1592) je po doslej znanih virih postal prvi na to pozoren, spoznavši nevarnost, da pride Kranj na ta način kaj lahko pod ljubljansko škofijo. Zato se je proti temu pritožil pri kralju Ferdinandu 27. novembra 155481) in zahteval pravico imenovati in potrjevati prezentirane kranjske beneficiate zase. Ferdinand je o tej pritožbi 12. septembra 1555 obvestil ljubljanskega škofa Urbana Textorja (1544 do 1558) kot kranjskega župnika. Pokorn se moti, ko spričo tega spora piše, »da oglejski očak ni priznaval ne vtelešenja kranjske župnije ljubljanski škofiji, ne izjemnega stanja ljubljanske škofije od oglejske oblasti in odgovornosti naravnost sv. stolici«82). Kajti patriarhu je šlo za to, da ohrani svojo škofovsko oblast nad kranjsko župnijo. L. 1555. je prišel v Kranj oglejski vizi-tator in je v svrho vizitacije citiral k sebi tudi kranjskega vikarja. A ta se pozivu ni odzval, češ da je odgovoren le svojemu rednemu župniku ljubljanskemu škofu. Ker ga je vizitator zato izobčil, je kranjski vikar iskal zaščite pri škofu v Ljubljani. Škof Urban Textor se je pritožil pri apostolskem nunciju, vpričo katerega se je potem septembra 1555 sporna zadeva rešila tako, da se je oglejskemu patriarhu priznala pravica izvrševati škofovska opravila v kranjski župni cerkvi, svetna in duhovna uprava te župnije pa se je priznala ljubljanskemu škofu kot patronu in rednemu župniku kranjske fare83). Po vsem tem moramo reči, da se je kranjska fara tedaj vendarle priznala oglejski škofiji. Dne 6. marca 1565 priznava oglejski generalni vikar Jakob Maracco v pismu oglejskemu patriarhu, da je sicer kranjska župnija pride-Ijena menzi ljubljanskega škofa, da pa vkljub temu spada pod oglejsko škofijo84). Oglejski vizitator Pavel Bizancij piše oglejskemu patriarhu iz Kamnika 1. junija 1581, da je 31. maja obiskal Kranj in zopet prevzel cerkveno oblast, ki so jo tamkaj že dvajset let izvrševali predniki ljubljanskega škofa85). Tako piše Bizancij v prvem letu vladanja ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580—97), ki se sicer ni maral priznati za oglejskega su-fragana, a je v svoj ordinacijski zapisnik o Kranju zapisal, da je »Aquile-giensis dioecesis«, kar je potem Hren popravil v »Labacensis«80). Za časa istega škofa Tavčarja se je po naših krajih 1593 vršila apostolska vizitacija oglejskega patriarha Franca Barbara, ki je zaradi sumljivosti herezije in nevzglednega življenja odvzel arhidiakonat za Gorenjsko kranjskemu vikarju Francu Lapicida (ali Lathomusu). Hotel ga je odstaviti tudi kot kranjskega vikarja, a škof Tavčar tega ni pustil, ampak ga je sam odstavil 1. 1595.87) 81) Kap. arh. v Lj. fasc. 121. KZ 1929, 4, 3. ») KZ 1929, 4, 4. 8') škof. arh. v Lj. fasc. 13 št. 15. Kap. arh. v Lj. fasc. Ill št. 1. KZ 1. c. 8<) IMK XVII, 8, 9. 85) IMK XVII, 57. 8«) IMK V, 113. <") KZ 1929, 4, 4; 1932, 11, 6. V boju za Kranj zastopa v naslednjem času interese ljubljanske škofije škof Tomaž Hren. Po odbodu vikarja Krištofa Treyberja iz Kranja v Trebnje je škof Hren 14. februarja 1601 v Kranju umestil in slovesno vpeljal dotedanjega župnika v Trebnjem in dolenjskega arbidiakona Janeza Friderika Klemena; 15. februarja ga je umestil na beneficij brdskih gospodov Egkhov; 16. februarja pa je umestil Andreja Fellmanna na beneficij sv. Katarine v kranjski župni cerkvi88). Oglejski arbidiakon za Gorenjsko kamniški župnik Boštjan Trebuhan je zato po naročilu oglejskega patriarha pozval predse kranjskega vikarja Klemena, da se opraviči. Ker ni prišel, ga je 10. marca 1603 suspendiral. A Klemen se tudi za to ni zmenil. Po novem brezuspešnem pozivu ga je 19. julija 1603 proglasil za iregularnega. Sedaj se je Klemen zganil. V pismu z dne 23. julija 1603 se je obrnil na škofa Hrena za pomoč. Prosil ga je, naj se kar naravnost pri rimski kuriji zavzame za to, da se Trebuhan iz teh krajev odstrani, ker drugače ne bo miru, ker se tudi nuncij nagiba na njegovo stran. Sporočil mu je tudi, kako je Trebuhan želel dobiti iz kranjskega arhiva kako tozadevno listino, a ni ničesar dobil89). Po ponovnem brezuspešnem pozivu ga je Trebuhan 12. decembra 1603 izobčil. Med tem pa je nastopil tudi škof Hren. Ugovarjal je zahtevi, da bi se kranjski vikarji morali predlagati v potrditev in umestitev oglejskemu patriarhu in je navajal za svoje stališče potrebne dokaze, ki naj bi jih ljubljanski prošt in pa kranjski vikar Klemen osebno sporočila oglejskemu patriarhu v Vidmu. Najprej se je Hren skliceval na listine. Dne 18. aprila je v ta namen poslal Klemenu prepise listin, predvsem izvršilno pismo krškega škofa Ulrika z dne 13. septembra 1463 in pa neki privileg cesarja Friderika III., vsekakor cesarjevo pismo z dne 5. novembra 1466 glede svobodnega razpolaganja z inkorporiraniini župnijami90). Papeških bul in več drugih dokumentov pa mu ni mogel dati, ker so se nahajali v Gornjem gradu in ni mogel tedaj tako hitro do njih. Obljubil pa je, da jih bo, če treba, poiskal pozneje. V pogledu na izvršilno pismo krškega škofa Ulrika je dokazoval, da je prav tako kot druge inkorporirane župnije tudi kranjska župnija zaščitena pred cerkvenimi kaznimi. Klemenu je izročil tudi prepise vseh papeških privilegijev, zlasti potrdilnih pisem papeža Gregorija IX. in Bonifacija VIII., ki so bili dani gornjegrajskemu samostanu. Hren poudarja, da je gornjegrajski samostan inkorporiran škofovski mizi z vsemi svojimi pravicami in privilegiji in z vsem svojim posestvom in da so gornjegrajski opati vse samostanu inkorporirane cerkve vladali po svetnih in redovnih duhovnikih, ki so jih sami nastavljali in odstavljali. Na enak način je škofovski menzi inkorporiran tudi Kranj. Kar velja za Gornji grad s podreje- 8S) Hrenov koledar 1601, MHK 1862, 18. B») Kap. arh. v Lj. fasc. 111. '") To je Hren zahelef.il v svoj koledar 1. 1602. MHK 1862. 22. KZ 1929, 9, 4. nirni župnijami, to naj velja tudi za Kranj91). Iz tega zopet vidimo, da so ljubljanski škofje na isti osnovi priposestvovali gornjegrajske župnije in Kranj, namreč na osnovi inkorporacije škofovski mizi in da z inkorporacijo samo te župnije še niso postale del ljubljanske škofije. Po pravici se Hren sklicuje na dejstvo, da pripada kranjska župnija ljubljanski škofiji, vsaj kar se tiče nastavljanja in odstavljanja vikarjev in beneficiatov, po kanonično veljavni preskripciji; kajti od inkorporacije dalje ni nobenega dokumenta, ki bi dokazal, da je oglejski patriarh kakega kranjskega duhovnika potrdil, nastavil ali odstavil. L. 1593. je sicer oglejski patriarh pri svoji vizitaciji odstavil vikarja Lathomusa, a le kot arhidiakona, ne pa kot župnika, oziroma vikarja; kot takega ga je odstavil ljubljanski škof. In če bi ga bil oglejski patriarh odstavil tudi od župnije, bi to dokaza iz preskripcije ne ovrglo, ker bi ga bil v tem primeru odstavil kot apostolski vizitator, ne pa kot patriarh. Z nasprotne strani naglaša Hren, da so od inkorporacije dalje nastavljali kranjske župnike-vikarje le ljubljanski škofje. Priznava sicer, da pripada oglejskim patriarhom po poravnavi iz 1. 1555. raba pontifikalij v kranjski župni cerkvi in da jih v oskrbovanju pontifikalij noben ljubljanski škof ni nikdar motil, želi pa vendarle, da bi zaradi svojih zaslug za oglejsko stolico, ki si jih je, ne da bi se hvalil, pridobil v njenem avstrijskem delu, zaslužil, da bi tudi on smel rabiti pontifikalije v kranjski župni cerkvi. S patriarhom se zaradi Kranja ne želi več prepirati. Vsa zadeva naj bi se priporočila nadvojvodu Ferdinandu in papež naj bi s kako novo bulo vso stvar dokončno uredil92). Hrenovim dokazom iz preskripcije ni mogoče oporekati. Kar se tiče njegovih dokazov iz listin, pa je svojima odposlancema naročil, naj poka-žeta patriarhu prepise in pisma le tedaj, če se jima ti dokazi zde zadosti trdni93). Priznati moramo, da so oglejski patriarhi na osnovi listin popolnoma pravilno poudarjali, da je škof Kranja tudi po inkorporaciji še vedno oglejski patriarh; ljubljanski škofje iinajo samo pravico uživati župnijske dohodke in skrbeti, da dušno pastirstvo zato ne bo trpelo nobene škode, ne pa nastopati tako, kakor da bi imeli nad Kranjem tudi škofovsko oblast94). Ali in kdaj sta v 1. 1602. ljubljanski prošt in kranjski vikar Klemen odpotovala v Videm in kaj sta tam opravila, ni znano. To moremo iz po- 01) KZ 1929, 9, 4. »=) KZ 1929, 10, 3 si. M) KZ 1929, 9, 4. °4) KZ 1929, 11, 6. Popolnoma neumestna je torej naslednja Pokornova sodba: »Ako je oglejski očak izvrševal svojo vrliovno oblast nad župnijami ljubljanske škofije, dokler ta še ni bila ustanovljena in izvzeta iz očakove jurisdikcije ter naravnost sv. stolici podrejena, je popolnoma pravilno. In dokler Kranj še ni bil vtelešen mizi ljubljanskega škofa, je bilo tudi vse v redu, ako je očak izvrševal svojo jurisdikcijo ondi po svojih pooblaščencih. Kar pa počenja očak in njegov naddiakon Trebuhan zdaj po izvzetju ljubljanske škofije iz očakove oblasti in njeni podrejenosti naravnost sv. stolici ter vtelešenju Kranja ljubljanskemu škofu, to pa presega že ne le VBe meje dostojnosti, marveč je naravnost nasilje.« znejših dogodkov samo nekako sklepati. Klemen je prejel od patriarha pismo z dne 10. septembra 1602, s katerim ga potrjuje kot kranjskega župnika. Vpeljal naj bi ga arhidiakon Trebuhan. Patriarh je torej Klemenovo umestitev po Hrenu smatral za neveljavno. Po takšnem ukrepu oglejskega patriarha se je Hren 2., oziroma 9. junija 1603 s posebno pritožbo proti patriarhu obrnil na avstrijskega nadvojvoda Ferdinanda in svoji prošnji priložil potrdilno pismo oglejskega patriarha za kranjskega vikarja Klemena, cesarjevo pismo o vtelešenju kranjske župnije škofovski menzi ter Trebuhanov dekret o suspenziji vikarja Klemena95). Priloženi potrdilni patriarhov dekret za vikarja Klemena je škof Hren glosiral v smislu zgoraj navedenih lastnih nazorov96), da pripada po pravu inkorporacije in na osnovi preskripcije ljubljanskemu škofu kot pravemu pastirju kraja brez dvoma pravica, da brez vsakršne odvisnosti od oglejskega patriarha nastavlja in odstavlja kranjske vikarje, da torej ljubljanskemu škofu teh ni treba prezentirati oglejskemu patriarhu, ta pa jih tudi nima pravice potrjevati. Dobro poudarja Hren, da je z inkorporacijo kranjske župnije ljubljanski škofovski menzi po cesarju Maksimilijanu I. in oglejskem patriarhu Dominiku Grimaniju za vse čase dobro poskrbljeno za kranjskega župnika. Kajti kranjski župnik je vsakokratni ljubljanski škof na osnovi inkorporacije iz 1. 1507. A kakor ljubljanskega škofa, ki ni sufra-gan, tako tudi kranjskega župnika v osebi ljubljanskega škofa ni treba oglejskemu patriarhu prezentirati, da bi ga ta potrdil in umestil kot kranjskega župnika. V pismu nadvojvodu Ferdinandu naglasa Hren čisto pravilno, da je od samega papeža postavljen in potrjen za župnika v Kranju9')- Svoje vikarje v Kranju pa škof kot kranjski župnik lahko prav tako svobodno nastavlja, kakor svoje vikarje nastavljajo drugi župniki. V nastavljanju kranjskih vikarjev torej patriarhi že od inkorporacije dalje svoje škofovske oblasti nad Kranjem niso mogli uspešno uveljavljati. Tako je bila na osnovi inkorporacije, kar se tiče nastavljanja kranjskih župnikov in vikarjev, škofovska oblast oglejskih patriarhov nad Kranjem izpodrinjena. K patriarhovim besedam v potrditvenem dekretu za Klemena, ki ga nastavlja za vikarja v Kranju zato, da župnija v duhovnem oziru ne bo trpela škode, pripominja Hren, da verske škode, ki je v Kranju nastala po Luthrovem krivoverstvu, ni odstranil noben patriarh ali kak njegov arhidiakon, temveč po milosti božji in po oblasti nadvojvoda Ferdinanda on sam. Noben patriarh se za tisto škodo v Kranju ni brigal, razen sedanjega (Franca Barbara), ki je prišel v Kranj pač kot apostolski vizitator in ni opravil nič drugega kot vizitacijo in pa pontifikalije. Nadvojvoda je nato v pismu z dne 15. junija 1603 zahteval od graškega apostolskega nuncija Hieronima Porzia, naj vse patriarhove in Trcbuhanove «5) KZ 1930, 2, 6. »») KZ 1929, 11 in 12 ter 1930, 2. »') KZ 1930, 3, 6. odloke glede kranjskega vikarja Klemena proglasi za nične in obnovi stari red. S pismom dne 20. junija 1603 se je Hren pritožil tudi nunciju. V njem ga prosi, naj bi se namesto sv. Stolice zavzel za obrambo pravic ljubljanske škofije. Hren se je raje obrnil na nuncija kot na sv. Stolico najbrž zaradi tega, ker je nuncij bival bližje, namreč v Gradcu, in ker je imel tu na razpolago več posredovalcev, zlasti nadvojvoda Ferdinanda, ki ga v pismu nadvojvodu z dne 10. julija 160698) za Bogom priznava za edinega patrona in zaščitnika ljubljanske škofije. Svoje pravice do Kranja dokazuje s stoletno zastarelostjo in poteguje se zanje, nadaljuje v pismu nunciju, zato, da se ne bi zdelo, da zanemarja pravice ljubljanske škofije in jih nespametno prepušča drugim. Zahteva, naj nuncij na določeni dan pozove k sebi oglejskega patriarha, oziroma njegovega arhidiakona Trebuhana in kranjskega vikarja Klemena in naj prepir končno razsodi. Na Hrenovo zahtevo je nuncij že prej pozval oglejskega patriarha pred svoje sodišče, pa se ni odzval. V pismu z dne 20. decembra 1603 opozarja Hren nuncija, da je patriarhovo, oziroma Trebu-hanovo nasprotovanje vikarju Klemenu indirektno naperjeno tudi proti ljubljanskemu škofu kot kranjskemu župniku. Nuncij je Hrenu odgovoril šele 7. februarja 1604. Sporoča mu, da je o njegovih zahtevah obvestil patriarha, a da se patriarh povabilu pred sodišče zato ni odzval, ker tistega povabila ni prejel. Hrenu poroča, naj po svojem prokuratorju dr. Gašparju Terzu vso zadevo pismeno, jasno in obširno obrazloži in opremi s potrebnimi dokazili, potem pa bo on vse skupaj predložil patriarhu v odgovor. Nuncij se je torej za prepir zavzel, najbrž bolj pod vplivom nadvojvodovega pisma z dne 15. junija 1603. Tako vsaj lahko sklepamo iz nadvojvodovega pisma nunciju z dne 8. januarja 1604"). Vendar prosi nadvojvoda nuncija ponovno, naj s svojim vplivom doseže, da bo ljubljanski škof nemoteno kakor nekdaj lahko vršil svoje pravice v pogledu na oddajanje kranjske župnije. Toda do tega še dolgo ni prišlo. Dne 10. julija 1606 se je Hren znova obrnil s prošnjo za pomoč tako na nadvojvoda Ferdinanda kakor na graškega nuncija. Iz pisma nadvojvodu razvidimo, da bi bil patriarh inkorporacijo kranjske župnije rad spremenil v patronat, tako da bi bil ljubljanski škof samo prezentator za kranjsko župnijo, prezentirane kandidate pa bi potrjeval patriarh. Razmerje med patriarhom in ljubljanskim škofom v pogledu na kranjsko župnijo naj bi bilo takšno, kakršno je bilo patriarhovo razmerje do imetnika loškega go-spodstva, t. j. freisinškega škofa, v pogledu na loško župnijo, za katero je ta kot ustauovnik in patron župnike oglejskemu patriarhu samo prezentiral, patriarh pa jih je potrjeval. V resnici pa razmerje ne more biti isto; kajti kranjska župnija je bila inkorporirana in potem preskrihirana, ker noben •8) KZ 1930, 5, 5. »») KZ 1930, 4, 6. ljubljanski škof ni nikdar prezentiral patriarhu kranjskih vikarjev. Ljubljanski škof ni kar patron, temveč župnik kranjske župnije. Če smejo drugi župniki in prelati postavljati na svoje župnije vikarje, pravi, da jih vsaj z isto pravico lahko postavlja tudi on. V tem je Hren imel prav. To pa, da ljubljanski škof tudi kot kranjski župnik ni odgovoren oglejskemu patriarhu, dokazuje Hren s tem, da je, kakor je pač napačno mislil, tudi inkorporirana kranjska župna cerkev iz patriarhove oblasti izvzeta na osnovi zaščitnega pisma Pija II. z dne 10. septembra 1462. Kvečjemu sme patriarh postavljene vikarje poklicati k izpitu za dušno pastirstvo. A tak izpit za Klemena, ki je že več let služil kot župnik v Trebnjem pod patriarhovo oblastjo, ni potreben. Ponovno prosi Hren, naj bi nuncij določil dan za razsodbo o prepiru obeh strank, zlasti še, ker je že sam pokazal nunciju v Gradcu vse svoboščine in eksempcijsko bulo v originalu100). V pismu nunciju poudarja Hren, da je patriarh postavil njegovega vikarja v Kranju proti cesarskemu in papeškemu privilegiju, po katerem da je ljubljanska škofija popolnoma izvzeta iz patriarhove oblasti in podrejena edinole sv. Stolici. Po nekaj dneh (20. julija 1606) je sporočil Hrenu njegov prokurator dr. Terz, kako stoje njegove stvari v Gradcu. Od dvornega podkancelarja je Terz zvedel, da se nadvojvoda nerad vmešava v prepire med cerkvenimi predstojniki, temveč jih raje izroča v presojo apostolskemu nunciju. Če bi patriarh tožil Klemena v Rimu, bi se sv. Stolica proti patriarhu zavzela za eksemptno ljubljansko škofijo. Zato se patriarh pač ne bo obrnil na Rim. Prepir pa se tudi ne bo končal pred nuncijem, ker mu nuncij ni naklonjen101). Zato mu svetuje, kar mu je že večkrat priporočal in kar je pred letom dni odobraval tudi nuncij, da namreč skliče konzistorij in ta naj prepir končno veljavno odloči tako, da nima patriarh nad kranjskim vikarjem nobene jurisdikcije102). Zanimivo je, da sta skoraj istočasno obe stranki vsaka zase podali svoji izjavi kot nekako razsodbo. Oglejski patriarh je ljubljanskemu škofu odgovoril 20. decembra 1606 s pismom, ki ga je preko arhidiakona Trebuhana prejel ljubljanski škof šele 29. januarja 1607. Pri obravnavi o zadevi kranjske župnije so v Ogleju prišli do zaključka, da je kranjska župnija pač inkorporirana ljubljanski škofovski menzi, toda nikakor ne v škodo oglejske škofovske oblasti, ker milosti se podeljujejo tako, da drugi ne trpe pri tem nobene škode. Zato ljubljanskega škofa opominja, naj nikar ne izvršuje škofovskih opravil v Kranju, kakor sliši, da se zadnji čas godi103). O nastavljanju kranjskih vikarjev pa patriarh ne omeni nobene besede. Zdi se, da se je glede tega popolnoma vdal zahtevam ljubljanskega škofa. 10°) KZ 1930, 5, 6. "") Zakaj, sem pojasnil v svojem delu Ilreve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609, Lj. 1930. 1M) KZ 1930, 7, 6. "») KZ 1930, 6, 6. Svojo razsodbo pa je izrekel tudi ljubljanski škofijski konzistorij 17. febr. 1607 v škofijskem dvorcu v Ljubljani pod predsedstvom škofa Hrena. Pregledal je vse akte, ki so se nanašali na postavitev Klemena za kranjskega vikarja, dalje ustanovni listini ljubljanske škofije, tako zvano eksempcijsko bulo Pija II. z dne 10. septembra 1462, po kateri je tudi po mnenju kon-zistorija ljubljanska škofija izvzeta iz oglejskega patriarhata in iz oblasti vsakega drugega ordinarija ter neposredno podrejena sv. Stolici, in končno listino cesarja Maksimilijana I. o inkorporaciji kranjske župnije ljubljanski škofovski menzi. Razsodba se je glasila: 1. da so vsi akti oglejskega patriarha in njegovega arhidiakona proti kranjskemu vikarju nični, 2. da kranjski vikarji na noben način niso podrejeni oglejskemu patriarhu ali njegovemu arhidiakonu, in 3. da oglejski patriarh ali njegov arhidiakon tudi nimata nobene oblasti nad ljubljanskim škofom, ki je pravi kranjski župnik104). Tako se je prepir za Kranj nekako končal, a ne pred skupnim sodnikom. Vsaka stranka je sodila zase in vsaka je imela s svojega stališča prav: patriarh s stališča svojih nekdanjih pravic, ki mu jih inkorporacija kot taka ni vzela, ljubljanski konzistorij pa s stališča preskripcije, dasi je Hren nedavno še priznal oglejskemu patriarhu pravico do škofovskih opravil v Kranju. Do te preskripcije je prišlo, ker so patriarhi Kranj toliko časa zanemarjali in ker so si v Ljubljani ustanovni listini, oziroma inkorporacijo in tako zvano eksempcijsko bulo tolmačili v svoj prid. Ko je 1. 1609. kranjski vikar Klemen umrl, je ljubljanski škof na njegovo mesto imenoval brez vsakega oporekanja Janeza Rozmana, ki je bil vikar v Kranju od 24. aprila 1609 do svoje smrti 1. 1620.105) Za njegovega naslednika je Hren 1. nov. 1620 umestil Blaža Kužmana105a). Ker ni nihče ugovarjal, je apostolski vizitator Sikst Carcanus dne 5. decembra 1620 proglasil to dejanje kot popolnoma zakonito108). Zaradi Kranja je Hren proti oglejskemu vplivu še enkrat odločno protestiral. Dne 12. oktobra 1611 je prispel v Kranj oglejski vizitator tržaški škof Ursinus de Berthis in hotel tudi tu opraviti vizitacijo. A Hren mu je to osebno zahranil. Že 6. oktobra istega leta je Hren v Kranju pontificiral in delil zakrament sv. birme, po Ursinovem odhodu pa je 13. oktobra trem kandidatom podelil v kranjski župni cerkvi prvo tonzuro107). 6. Če se sedaj s Kranjskega napotimo na Koroško, srečamo v zgodovini ljubljanske škofije podoben prepir med ljubljansko škofijo in salzburško uadškofijo, kakršen je bil prepir med Ljubljano in Oglejem za Št. Vid nad Ljubljano ali za Kranj. V ustanovni listini ljubljanske škofije, ki jo je izdal Pij II., se na Koroškem imenujeta dve župniji, Šmihel pri Pliberku in Sv. Nikolaj pri Beljaku, ki se inkorporirata prva škofovski menzi, druga pa stol- 104) KZ 1930, 7, 6. IMK V, 191. 105) KZ 1933, 2, 6. '»»a) Hrenov koledar 1620. MHK 1862, 101 "">) Kap. aril, v Lj. fasc. 18 št. 25. KZ 1930, 8, 6. "") Hrenov koledar 1. 1611. MHK 1862, 88. nemu kapitlju v Ljubljani. Župnik fare Šmihela pri Pliberku je bil prvi ljubljanski škof, še preilno je postal ljubljanski škof. Po inkorporaciji te župnije pa so postali njeni župniki vsi naslednji ljubljanski škofje do jožefinske cerkvenoupravne reforme in so jo kot druge priposestvovali tudi kot škofje. Za župnijo Sv. Nikolaja pri Beljaku pa se je za časa škofa Tomaža Hrena vnel prepir pri vprašanju, v katero škofijo prav za prav spada, ali v ljubljansko ali v salzburško. O tem nas poučujejo Hrenovi zapiski v njegovem koledarju 1. 1617.108) Hren poroča, da ga je v Gradcu dne 17. julija 1617 obiskal velikovški prošt in salzburški koroški arbidiakon ter vizitator dr. Janez Franc Genti-lotto in ga prosil, naj mu da prepis cesarske in papeške ustanovne listine ljubljanske škofije. A Hren njegovi prošnji ni liotel ustreči. Najbrž je vedel, da Gentilotto, ki je bil doktor prava, ne bo tolmačil teli listin v njegovem smislu. Zanimanje zanje je bilo tedaj aktualno. Hren sam pripominja, da je že izročil prepis papeževe bule Pastoralis officii z dne 10. septembra 1462 in pa izvršilnega pisma krškega škofa Ulrika z dne 13. septembra 1463 v roke kralju Ferdinandu, da bi se hranil v dvorni pisarni, prav tako je že izročil prepis istih dveh dokumentov sekovskemu škofu Jakobu, krškemu škofu Janezu Jakobu in nunciju Erazmu Paraviciniju. V originalu pa je dal prebrati vse papeške bule sekovskemu škofu vpričo dvornega kancelarja dr. Janeza Scheidta, nuncijevega avditorja, jezuitov Marcela Pollarta in Janeza Dekerja ter dr. Gašparja Terza, pozneje pa še krškemu škofu Janezu Jakobu. Morda je Hren z izročanjem prepisov imel slabe skušnje. Salzbur-škemu nadškofu in koroškemu vicedomu je že pred Gentilottovim obiskom pisal, naj ne dopustita, da bi se kršil privileg »eksempcije«, ki ga je dobila ljubljanska škofija od sv. Stolice. Gentilottu je dejal, da mu zato noče dati zaprošenih prepisov, ker noče, da bi svoji škofiji povzročil kakšno škodo, dalje ker mirna posest župnije Sv. Nikolaja skozi več kot 150 let jasno dokazuje, da spada v ljubljansko škofijo in ker končno noče ničesar storiti brez vednosti in volje kralja Ferdinanda, patrona in zaščitnika ljubljanske škofije; kakor ga ta brani pred oglejskim patriarhom in drugimi vlomilci (invasores), tako ga bo branil tudi v tej zadevi. Čeprav mu Hren prepisa ustanovnih listin ni hotel dati, mu je pa vendarle pokazal cesarsko ustanovno listino in podčrtaval, da se v njej izrečno navaja župnija Sv. Nikolaja, patronat in prav posebna zaščita ljubljanskega škofa, prošta, kanonikov, cerkva, kapel, prebivalcev, stvari, posesti itd. Proti temu je Gentilotto navajal, da se je v salzburškem konzistoriju prebral prepis109) apostolske eksempcije in se je pri tem ugotovilo, da se eksempcija nanaša le na stvari, quae sunt iurisdictionis contentiosae in da zato župnija Sv. Nikolaja je in ostane v salzburški škofiji in jo salzburški vizitatorji tudi lahko vizitirajo. 108) Objava teh zupiskov v MHK 1682, 29, 30 je v pogledu na tekst precej pomanjkljiva. 10°) Prepis je mogel poslati v Salzburg sekovski škof, ki jc bil tudi salzburški vizitator. Kakor vidimo, je Hren za dokaz, da spada Sv. Nikolaj v ljubljansko škofijo, navajal poleg ustanovne listine cesarja Friderika III. tudi papeževo tako zvano eksempcijsko bulo. Eksempcijo je tu pojmoval v smislu izločitve župnij iz tuje škofije, čeprav je drugače pod eksempcijo razumel izvzetost ljubljanske škofije iz oblasti metropolita in neposredno podrejenost sv. Stolici. Opozarjal je na to, da so bile na isti način izvzete, t. j. izločene iz oglejske škofije vse druge cerkve in župnije s samostani vred. Proti Gentilottovemu poudarjanju, da se v buli navaja eksempcija le quoad ea, quae sunt iurisdictionis contentiosae, je Hren od svoje strani trdil, da se v njej navaja eksempcija ljubljanske škofije in župnije Sv. Nikolaja circa omnia, češ da je v buli klavzula: »Ab omni superioritate, dominio ac potestate venerabilis fratris Patriarchae Aquileiensis eiusque capituli et quo-romcunque aliorum Ordinariorum prorsus eximimus etc.« Če ta Hrenov citat primerjamo s tekstom bule, vidimo, kako se je Hren v disputaciji lovil, oziroma, kako je iz konteksta poudarjal to, kar je bilo njemu všeč, in še to površno, drugo pa je lepo zamolčal, bodisi da se je zavedal ali ne, da je s tem podtaknil citiranim besedam smisel, ki ga v kontekstu ni. To se jasno vidi iz tega, da je iz bulinih besed ordinariorum iudicum (rednih sodnikov) citiral samo besedo ordinariorum in to v pomenu škofov (ordinarijev); dalje je naglašal ab omni . . . dominio ac potestate, restrikcijo quoad ea, quae sunt iurisdictionis contentiosae pa je opustil. Zdi se, da je Gentilotto opozarjal Hrena tudi na razlikovanje sodstva v spornih od sodstva v kriminalnih zadevah in da Hren tudi te razlike ni prav pojmoval. Edini resni Hrenov dokaz proti Gentilottu in Salzburgu sploh je njegovo naglašanje preskripcije, da salzburški nadškofje že več kot 150 let niso izvršili v župniji Sv. Nikolaja nobene vizitacije in nobenega škofovskega opravila, pač pa se je med tem zanjo brigala ljubljanska škofija kot taka. Pravic, ki so izvirale iz tega naslova, si Hren čisto pravilno ni pustil vzeti. Da bi se ta kontroverza končala, je Gentilotto Hrenu svetoval, naj se obrne na salzburškega škofa ali pa na sv. Stolico. Oboje je Hren odklonil, da si ne bi — kakor pravi — kaj prejudiciral. Poudaril je, da noče in ne more sebe in svojih podvreči salzburškemu nadškofu. To naj si vizitator zabeleži v svoj vizitacijski zapisnik ad futurain rei memoriain in sporoči svojemu nadškofu, sam da bo stvar prav tako zabeležil, da se ne pozabi. Vkljub tej kon-troverzi sta se Hren in Gentilotto prijazno ločila in Hren je Gentilotta za 19. julij povabil celo na obed. Gentilotto je o svojem razgovoru s Hrenom že 18. julija 1617 poročal v Salzburg, da mu je ljubljanski škof pokazal privilegia apostolica in da so on in njegovi predniki imeli župnijo Sv. Nikolaja pri Beljaku v nemoteni posesti ves čas od ustanovitve ljubljanske škofije. Nato je salzburški konzistorij na svoji seji dne 28. julija 1617 sklenil, naj vizitatorja v zadevi župnije Sv. Nikolaja zahtevata od ljubljanskega škofa eksempcijske privilegije na vpogled in se potem z njim poravnata in o poravnavi poročata110). Dne 2. avgusta 1617 pa je Gentilottu na njegovo poročilo z dne 18. julija odgovoril tudi salzburški nadškof Mark Sittich, ki mu sporoča, da tudi on te mirne posesti ljubljanske škofije ne mara motiti in izraža upanje, da bo ljubljanski škof na to župnijo pošiljal samo dobre duhovnike in da dušno pa-stirstvo ne bo trpelo nobene škode111). Dne 15. avgusta 1617 se je Gentilotto zopet zglasil pri Hrenu in ga skušal pregovoriti, naj prosi salzburškega nadškofa za dovoljenje, da sme vršiti škofovsko oblast v župniji Sv. Nikolaja, nadškof da mu bo to rad dovolil in vsega prepira bo konec. Dalje je Hrena ponovno opozarjal na eksempcijo le quoad ea, quae sunt iurisdictionis contentiosae. A Hren je vztrajal pri svojem, se skliceval na odvisnost od kralja Ferdinanda in na pre-skripcijo. Končno se je arhidiakon vendarle vdal, mu pokazal nadškofovo pismo in se z njim poravnal. Tako se je končal prepir za koroško župnijo Sv. Nikolaja v korist ljubljanske škofije. 7. Na Štajerskem si je ljubljanska škofija priposestvovala župnije, ki so bile inkorporirane gornjegrajski opatiji. Kolikor je znano, ni bilo glede njih nobenega prepira med ljubljanskimi škofi in oglejskimi patriarhi. Mogoče so oglejski patriarhi izgubili svoj interes zanje že tedaj, ko so prišle pod oblast gornjegrajskih opatov, kar se je zgodilo že pred ustanovitvijo ljubljanske škofije. Na to misel nas navaja prepir, ki se je med škofom Hrenom in oglejskim patriarhom razvil za župnijo Sv. Martina pri Šaleku. Obenem nam ta prepir priča, da so si ljubljanski škofje skušali pridobiti tudi to župnijo od oglejskega patriarhata s pomočjo preskripcije in sklicujoč se na dokumente, ki jih je zgodovina že davno razveljavila. Župnija Sv. Martina pri Šaleku se je razvila iz župnije Sv. Jurija v Skalah. Od te je bila najprej odvisna kot vikarijat in župnik v Škalah je imel pravico potrjevati vikarja, ki je bil prezentiran za cerkev Sv. Martina pri Šaleku. Dočim je bila in ostala župnija v Škalah inkorporirana gornjegraj-skemu samostanu, se je vez med njo in Sv. Martinom pretrgala tedaj, ko je bila župnija (vikarijat) Sv. Martina 1. 1323. dodeljena mizi oglejskega patriarha. Patriarhu je plačevala desetino in patriarh je od tedaj naprej potrjeval tamkajšnje vikarje. Škof Tomaž Hren jo je zahteval za ljubljansko škofijo in se je čudil, po kakšni brezbrižnosti njegovih prednikov so se je mogli polastiti oglejski patriarhi. Ustno in pismeno je o tej župniji razpravljal z graškim nuncijem Salvagom in se v avdijenci 8. decembra 1610 priporočal tudi nadvojvodu Ferdinandu. Ko je 1. 1612. slišal, da jo namerava V konzistorialnein protokolu 1. 1617. v salzhurškem metropolitskem arhivu. — Tudi na tem mestu izrekam svojo iskreno zahvalo g. prelatu Kristijanu Creinzu v Salzhurgu, ki je na mojo prošnjo z največjo požrtvovalnostjo preiskal v tej zadevi salzburški metropol, arhiv in mi sporočil, kar je tain ohranjenega. '") Kavnotam na poselmem k seji 28. jul. 1617 priloženem listu v kopiji s pripombo, da je ta odlok salzhurškega nadškofa predložil ljuhlj. škof 3. sept. 1655. vizitirati oglejski vizitator tržaški škof Ursinus, je skušal to vizitacijo po svojih pooblaščencih preprečiti. A Ursinus jih je prehitel. Župnijo je vizi-tiral, ker jo je smatral za samostojno župnijo, ne pa za podružnico škalske župnije kakor Hren. Dne 5. januarja 1617 je Hren tudi v dejanju pokazal, da jo smatra za del svoje škofije. V njej je izvršil svoja škofovska opravila in delil zakrament sv. birme, jo kot ordinarij vizitiral in razglasil svoj opomin, da si je pod kaznijo izobčenja ne sme prisvajati noben oblastnik tuje škofije. Ko je še isto leto umrl njegov vikar Gregor Roter, je svojemu komisarju v Škalah Martinu Ebenpergerju naročil, naj dobro pazi, da se je patriarhovi uradniki ne bodo polastili. Končno je bilo vprašanje tudi te župnije rešeno v korist ljubljanske škofije, in sicer v istem letu kot vprašanje kranjske župnije. Obe stranki sta nastopili 3. decembra 1620 v Gornjem gradu pred apostolskim vizitatorjem škofom Sikstom Carcanom. Oglejski arhitliakon in župnik v Laškem Baltazar Tavčar je svojo zahtevo po župniji Sv. Martina opiral na sledeče razloge: 1. da je do sedaj ni vizitiral še noben ljubljanski škof, 2. da je župnike te fare potrjeval oglejski patriarh, in 3. da so se župniki te fare udeleževali patriarških sinod. Škof Hren pa se je skliceval na to, da je Sv. Martin podružnica škalske fare, ki je inkorporirana Gornjemu gradu in da so tudi ljubljanski škofje, kot n. pr. Konrad Glušič (1571—1578), izvrševali v njej svojo oblast. Dne 4. decembra 1620 je apostolski vizitator razglasil razsodbo, da pripada župnija Sv. Martina pri Šaleku ljubljanski škofiji112). 8. Če se s Štajerskega zopet povrnemo na Kranjsko, in sicer k jedru ljubljanske škofije, moramo spomniti le še na prepire med ljubljanskim škofom Hrenom in oglejskim vizitatorjem Ursinom za škofovsko oblast nad cistercijanskim samostanom v Kostanjevici v šentjernejski župniji in nad kartuzijanskim samostanom v Bistri v šentpeterski, oziroma poznejši vrhniški župniji. Hren je tu svoje pravice zagovarjal na osnovi dekreta IV. later, koncila, da spada samostan v tisto škofijo, v katere župniji se nahaja. A šentjernejske in šentpeterske župnije si oglejski funkcionarji niso upali ospo-ravati, ker sta ti čisto jasno pripadali ljubljanski škofiji. Iz te naše razprave slede tile zgodovinsko važni zaključki: 1. da si je ljubljanska škofija pridobila po preskripciji eksempcijo izpod oblasti oglejskega inetropolita, kakršna ji spočetka ni bila dana, kot se je do sedaj nasprotno splošno mislilo; 2. da je ljubljanska škofija obsegala prvotno le mesto Ljubljano s šent-klavško župnijo, župnijo Sv. Petra pri Ljubljani in župnijo Šentjernej na Dolenjskem in da si je vse druge župnije, ki so ji bile inkorporirane in so se do sedaj splošno prištevale k prvotnemu obsegu ljubljanske škofije, pridobila na isti način kot eksempcijo. "*) I. Orožen, Das Bisthum und die Diiizese Lavant V: Das Dekanat Schallthal 122—132. 3. Tako eksempcija kakor obseg113) ljubljanske škofije se po preskrip-ciji končno uveljavita za časa in po zaslugi škofa Tomaža Hrena. V smislu naravnih potreb in koristi je bil zgodovinski razvoj naklonjen mladi in rastoči ljubljanski škofiji, oglejski patriarhat, ki se ni mogel prilagoditi novim političnim razmeram, pa se je bližal svojemu koncu. Suniniarium. De dioecesis Labacensis origine. Dioecesis Labacensis a Friderico III. Romanorum Imperatore litteris datis die 6. Dec. 1161 et a Pio Papa II. litteris datis die 6. Sept. 1462 in territorio Patriarchatus, respective dioecesis Aquileiensis fundata est. Auctor buius dissertationis proponit sibi quaestioneni, utrum nova dioecesis alicui metropolitae subiecta sit necne et quia haec quaestio connexa est cum quaestione de parrocbiis, quae sive inensae episcopali sive capitulo catbedrali Laba-censi in litteris fuudationis incorporatae sunt, inquirit ulterius, quodnam primum territorium dioecesis Labacensis fuerit. Priino recensentur opiniones scriptoruin historicorum, episcopo-rum Labacensium et Sedis Apostolicae. Vetustiores scriptores historici uno ore docebant dioecesim Labacensem statiui ab initio a Patriarcbatu Aquileiensi exemptam et immediate Sanctae Sedi subiectain fuisse. Idem posteriores episcopi Labacenses censebant, quod etiam in suis relationibus ad Romano: Pontifices missis candide fatebantur. Exinde Sedes Aposto-lica saltern ab initio saeculi XVII. dioecesim Labacensem ut immediate Sedi Apostolcae subiectam habebat. Ex scriptoribus historicis unicus doctor Gruden difficultatem rei sensit, at lion solvit, ex episcopis vero unicus Buchheim, qui documenta arcbivi dioecesani melius cognoscere studebat, in relatione sua de die 21. Apr. 1657 Romam missa fassus est se de iure esse suffraganeum Patriarcliae Aquileiensis, sed lioc ius in usuin numquam deductum esse ob controversias Regiminis Austriaci cum Republica Veneta vel potius cum Sede Apo-stolica super Patriarcbatu. Episcopi Labacenses pro sua independentia etiam de iure appella-bant ad documenta pontificia et ad praescriptionem. Deinde auctor ista documenta examinat. Ex analysi critica documentorum, quam etiam lites Regiminis Austriaci cum Republica Veneta vel cum Patriarcbatu et dioecesis Labacensis cum dioccesi Aquileiensi, Salzburgensi et Rrixinensi circa varias parrocbias confirmant, ostenditur practer parrocbiam S. Nicolai in urbe Labaco, S. Petri prope Labacum et S. Bartbolomaei alias parrochias in litteris fun-dationis incorporatas lion esse decisas a prioribus dioecesibus et proinde exemptionem liarum parrocbiarum, episcopi et capituli Labacensis nullam esse exemptionem a iure metro-politico, sed meram tuitionem quoad ea, quae sunt iurisdictionis contetiosae contra sententias interdict!, suspensions et excommunicationis, quas Patriarcha Aquileiensis vel quicumque alius iudcx ordinarius seu quaevis persona ecclesiastica vel mundana in episcopum, praepositum, decanum, canonicos, vicarios eorumque pcrsonas, monasterium Gornjigradense, eccle-sias et capellas, ad episcopum et membra capituli cominuniter vel divisim pertincntes fcrre praesumpserit. In bula Pii PP. II. de die 11. Jun. 1463 haec tuitio vocatur indultum. Sed episcopi Labacenses falso interprctantes documenta et ad usuin longacvum provocantes contendebant exemptionem illam esse exemptionem a iure metropolitico et per incorpora-tioneni et exemptionem parrochias a prioribus dioecesibus decisas esse et ad dioecesim Labacensem ut proprium territorium pertinere. Independentiam suam a Patriarchs Aquileiensi et possessionem ordinariam parrocbiarum incoporatarum postea quidcin de iure praescriptionis bene poterant defendere et agnitionem buius iuris consequi, sed ab initio illis ncque in una nc<|ue in alia re ullum ius suppeditahat. 113) J. Barle, Obseg ljuhlj. škofije pod škofom Hrenom, IMK V, 56—62, 110—115. Dalje glej IMK I, 35—38. K zgodovini reformacije v Prekmurju. Ivan Z e 1 k o, Dobrovnik. Protestantsko gibanje je prišlo v Slovensko krajino predvsem iz madžarske zemlje, s katero je bila sedanja soboška dekanija stoletja združena; najprej, do 1. 1777., z gyorsko, pozneje pa s sombatheljsko škofijo. Pokrajina tostran Donave, takozvana »Dunantul« (= Prekdonavje), je v zgodovini protestantizma na Ogrskem samostojna celota in k njej je spadala v času protestantizma tudi soboška dekanija. Protestantska vizitacija iz I. 1627. naziva župnije današnje soboške dekanije »ecclesiae schlavonicae in bonis Szecbianis et Battbianis in Coinitatu Castri ferrej«. Vizitacija iz 1. 1698. jib imenuje »districtus ,Totsag'«, vizitacija iz 1. 1756. »Districtus Totthsaghien-sis«. Prav tako prvi šematizem sombatheljske škofije iz I. 1793., šematizem iz 1. 1887. pa »Totsagi keriilet«. Po smrti protestantskega škofa Mihaela Zvonariča je grof Pavel Na-dasdy 2. junija 1625 sklical sinodo v Csepreg, kjer bi se naj izvolil novi škof-superintendent. Na tej sinodi so bili med plemenitaši in 95 predikanti navzoči tudi dekani Kis Bertalan, Lethenyei Štefan in Terboč Janez iz G. Lendave; nadalje Gregor Svetič, dvorni duhovnik v Soboti, Janez Kanižaj, pastor od Sv. Jurija, Mihael Allodiator, pastor iz Tišine in pastor Pavel Meško1). Za novega škofa je bil izvoljen Kis Bertalan. Payr Sandor, protestantski zgodovinar, ga označuje kot mladeniško energičnega, s katerim se prične nova doba v zgodovini protestantizma v njegovi škofiji2). Za njegovega škofovanja se je izvršila vizitacija župnij v sohoški deka-niji od 10. do 19. julija 1627 v sledečem redu: Sv. Jurij (10. jul.), Pertoča (10. jul.), Tišina (11. jul.), Sobota (13. jul.), Martjanci (13. jul.), Sv. Benedikt v Kančovcih (13. jul.), Selo (14. jul.), V. Dolenci (15. jul.), G. Petrovci (15. jul.), G. Lendava (16. jul.), G. Senik (19. jul.). Vizitatorji so bili Štefan Lethenyei, dekan v Csepregu, Štefan Zvonarič, pridigar v Czenku in Ivan Terboč, pastor in dekan v G. Lendavi; spremljali so jih zastopniki zemljiških gospodov Szechyjev in Batthyanyjev. Vizitacija navaja imena pastorjev pri posameznih cerkvah, našteva njihove dohodke, dohodke cerkva in učiteljev-kantorjev. Iz vizitacije je razvidno, da so bile šole pri Sv. Juriju, na Tišini, v Soboti, v Martjancih in v G. Lendavi. To je prva vizitacija teh župnij, vizilacijski zapisnik pa je glavni vir za zgodovino protestantizma v sohoški dekaniji. Naslednja vizitacija teh župnij je katoliška iz časa katoliške obnove v 1. 1698. Protireformacija se ni izvršila naenkrat. Za soboško dekani jo lahko tr- ') Payr Sandor, A Dimantuli evangelikus Egyhazkeriilet tiirtenete. I. kotel. Sopron 1924, str. 656 s. *) Payr, o. c., str. 654. dimo, da je rekatolizacija trajala 60 let, in sicer od 1. 1672., ko je bila lute-ranom odvzeta prva župnija G. Lendava3), pa do 1. 1733., ko je moral zadnji pastor zapustiti nekdaj katoliško župnijo Sv. Benedikt4). Pri protireformaciji so poleg državne politike Leopolda I. bili velikega pomena zemljiški gospodje. Kakor so v začetku reformacije prav oni vodili svoje podložnike v novo vero, postavljali pri cerkvah protestantsko misleče duhovnike ter odstavili katoliške, prav tako so v času katoliške obnove zemljiški gospodje v glavnem bili tisti, ki so v sohoški dekaniji odstranjevali predikante in izročali cerkve katoličanom. Kralj Leopold I. je 7. julija 1696 izdal odlok, s katerim naroča vizitacijo ogrskih cerkva, in palatin Eszterhazy je izdal 19. junija 1697 enak odlok. Že 10. februarja 1697 pa je gyorski škof Kristjan Avgust odredil vizitacijo v svoji škofiji5). Železna županija je bila vizitirana »per Reveren-dissimum D. Stephanuin Kazo abbatem Sancti Salvatoris de Kapornak, Ve-nerabilis Capituli collegiatae ecclae Castriferrei praepositum, et archidiaco-num« in po Kazoju se vizitacija imenuje »Visitatio Kazoiana«. Vizitacija se je vršila po distriktih. Quarta demum vocatur Totsag: sic dicta ab indigenis linguam schlavonico-croaticam terentibus. Kazo se je mudil v soboški dekaniji od 12. do 27. marca 1698. Dne 12. marca je prispel iz Velemera v Selo in je vizitiral v sledečem redu: Sv. Benedikt (13. marca), Martjanci (14. marca), Pečarovci (14. marca), Pužavci (15. marca; podružnica Martjanec), Sobota (15. marca), Tišina (18. marca), Pertoča (19. marca), Sv. Jurij (20. marca), G. Lendava (21. marca), Sv. Lenart v Bodoncih (22. marca; podružnica G. Lendave), Kuzdoblanje (22. marca; podružnica G. Lendave), Čepinci (25. marca), G. Senik (25. marca), G. Petrovci (26. marca) in V. Dolenci (27. marca). Razen popisov, ki jih vizitacije navadno vsebujejo, se ta vizitacija dotika tudi bližnje krajevne preteklosti, tako protestantizma kakor turških pustošenj in navaja statistiko prebivalstva, pridobljeno na ta način, da je Kazo dal klicati zanesljivejše može iz posameznih vasi in jih je pod prisego izpraševal po številu katoličanov in nekatoličanov. Protestantsko in katoliško vizitacijo bom v nadaljnjem uporabljal, da obenem z ugotovitvami S. Payra določim pripadnost župnij v soboški dekaniji protestantom ter ugotovim sodobno cerkveno protestantsko organizacijo. Ko govori vizitator 1. 1698. o cerkvenem posestvu martjanske župnije, se čudi, da je cerkev brez posestva ter pojasni dejstvo s sledečimi stavki: Refert tamen modernus D. parochus esse quoddam Urbariuin prae manibus ministri acatholici, in praesidio Szent Grot degentis, Adami scilicet Bokany (!), ante 25 ®) Payr, o. c., str. 260. 4) Visitatio 1756. ®) Vsi trije odloki so priloženi vi/.itaciji iz I. 1698., ki je v arliivu sombatheljske škofije, kjer mi je po uslugi škofijskega arhivarja prelata dr. Gyule Gefin-a bila na razpolago, da sem jo prepisal. Protestantsko vizitacijo iz 1. 1627. pa sem dobil od ravnatelja muzeja dr. Avgusta Pavla v Szomhathelyju. S annos liane ecclesiam administrantis: in quo Iura parocliialia tam ad lianc, quam etiam ad alias nonnullas ecclesias liuic finitimas inscripta liaberentur, et authentica. Ab eodem proinde foret repetendum. Cum enim per annos circiter octoginta, ab eiusmodi ministris eaedem ecclesiae fuissent administra-tae; . . . Po tem gotovo zanesljivem viru so bile župnija Martjanci in nekatere sosednje župnije v protestantskih rokah okoli 80 let in so morali protestanti izgubiti Martjanee okoli 1. 1673., 25 let pred 1. 1698. S tem se tudi ujemajo ugotovitve Sandorja Payra. Iz davkoplačevalskih zapiskov 1. 1599. in 1601. je razvidno, da so plačevali davek protestantski pastorji pri cerkvah v Soboti, v G. Lendavi, pri Sv. Juriju, na Tišini, v Martjancih, v Selu in v G. Petrovcih.6) Tako moremo z gotovostjo trditi, da je pred začetkom XVII. stoletja večina župnij soboške dekanije bila že v protestantskih rokah. Vendar se pa predikanti posameznih župnij niso istočasno polastili, niti jih niso ob istem času zapustili. To nam pokaže kratek zgodovinski pregled posameznih župnij. Sobota. Prvi po imenu znani soboški pastor je Jurij Salasegi, ki je prevedel 1. 1593. molitvenik Janeza Habermanna Avenariusa in ga posvetil Marjeti Salm, ženi Ladislava Poppela. V 1. 1599. in 1601. je soboški predi-kant plačeval 2 forinta davka L. 1612. najdemo v Soboti pastorja Janeza Salasegija. Vizitacija iz 1. 1627. pa omenja pri Martjancih Janeza Salasegni-ja (!). Verjetno je, da gre tu za isto osebo in bi bili Martjanci začasno združeni s Soboto. Škof Klasekovič (1612—1620) je 1. 1616. posvetil za Soboto Ambroža Brehocija. L. 1627. navaja vizitacija dva predikanta, Gregorja Sve-tiča, ki je bil dvorni duhovnik pri Mihaelu Szechyju, in Janeza Gederocija, mestnega (oppidi) duhovnika. V 1. 1651.—1661. je vodil luteransko dušno pastirstvo Tomaž Križan, prej pastor v G. Petrovcih in pri Sv. Juriju. Prvi katoliški duhovnik iz časa katoliške obnove je bil Matija Slavič, rodom iz Turnišča, ki je bil tudi vicearhidiakon »per distrietum Totsag, partimque Rabiensiuni«, in je deloval v Soboti od 1. 1682'). Peter Szechy, gospodar Sobote, Tišine in G. Lendave, je izgnal 1. 1672. pastorja iz G. Lendave. Sklepati bi bilo mogoče, da je istočasno to storil tudi v Soboti. Pisatelj »Starin«8) piše, da so katoličani Soboto dobili nazaj istočasno z Martjanci (1. 1673.). G. Lendava. Gornjelendavski pastor je 1. 1599. plačal 1 forint ietnega davka. Napačno trdi dr. Ivanoci, da so se te župnije polastili predikanti 1. 16099). Prvega poznanega pastorja je pri Gradu posvetil škof Klasekovič 5. maja 1616. To je bil Ivan Terboč, senior teh župnij in član vizitacijske ko> misije 1. 1627. ter gornjelendavski dekan še 1. 1646. Od 1651 do 1655 je bil v Gornji Lendavi pastor Jurij Geiide, prej v Dolencih (1632). Zadnjega pa- °) Payr, o. c., str. 258, ss. 7) Visitatio 1698. 8) Starine železnih in salajskih Slovcnov, str. 51. (Priloga ČZN, 1914.) •) Ivanoci Franc, Viizlalok a regmult korbol VI. Szomhathelyi lijsag, 1900, št. 14. storja je pregnal Peter Szechy 1. 1672. in izročil župnijo katoliškemu duhovniku. Od 1. 1694. je bil katoliški duhovnik v G. Lendavi Madžar Jurij Stikili10). Sv. Jurij. Pisatelj »Starin«11) trdi, da je Jurij Szechy izročil župnijo Sv. Jurij predikantom po dunajskem miru (6. avgusta 1606), ko so bili protestanti na Ogrskem zakonito priznani. Te trditve je prevzel tudi Gruden12). Nasprotno pa dokazuje Payr, da je bil že 1. 1599. pri Sv. Juriju evangeličanski pastor in poleg njega tudi kalvinski. Evang. pastor je plačeval 5 forintov davka. L. 1612. je bil ordiniran za pastorja Janez Kanižaj, ki je bil jurjanski pastor še za vizitacije 1627. L. 1648. najdemo Tomaža Križana, poznejšega soboškega seniorja, 1. 1652. pa Štefana Rakičanija. Vizitacija iz 1. 1698. pravi o takratnem katoliškem župniku Kasparju Brošiču, da je župnik že 20 let. Torej je župnija že 1. 1678., če že ne prej, imela katoliškega duhovnika. Po »Starinah« je prešel Sv. Jurij v katoliške roke istočasno z Martjanci (1673)13). Pertoča. Payr je mnenja, da je bil Filip Bhan, rodom iz Šoprona, ki je izdal pesmico »Semproniuin carmine heroico descriptum«, pertoški pastor in ne na posestvu Zrinjskih pri Čakovcu. Vizitacija 1. 1627. beleži predikanta Gregorja Gerberja, ki je bil prej v Pilgersdorfu (1617). L. 1654. je bil posvečen za Pertočo Jurij Teclilicli iz Bratislave, 1. 1661. pa Krištof Schultz iz Šo-pronja. oba luterana. Vizitacija iz 1. 1698. omenja katoliškega duhovnika Antona Pitročija (Pitrocsius) »natione germanus ex civitate Goriciense oriundus praesbiter ab annis 5«. Iz vizitacije ni mogoče dognati, koliko let je že bil pertoški duhovnik. Tišina. Gruden trdi, da je Jurij Szechy izročil Tišino protestantom okoli 1. 1605., kar je povzel po »Starinah«11). Pisatelj »Starin« pravi, da so ogrski plemiči ne glede na postavne omejitve razširili določbe dunajskega miru (1606) tudi na deželo, čeprav o tem dunajski mir ni ničesar določil. V tem času torej — okoli 1606 — so predikanti prevzeli katoliške župnije v soboški dekaniji, tako tudi tišinsko. Proti temu govori Payrjev dokaz, da je že 1. 1599. in 1601. tišinski pastor plačeval 4 forinte letnega davka. L. 1601. je omenjen poleg pastorja tudi katoliški kaplan Franc, ki je posebej plačeval 1 forint davka. V začetku XVII. stoletja je bil na Tišini pastor Barnabaš, ki je prodal cerkveni vinograd pri Sv. Benediktu v bregu »Sternec«, da kupi drugega v varnejšem kraju. Tega pa ili storil. Njegov sin Martin se je polastil srebrnega križa, vrednega 40 forintov, ki je bil cerkvena last14). Barnabašev naslednik ,0) Visitatio 1698. ") Starine, str. 32. 1!) Zgodovina slovenskega naroda, str. 700. ™) Starine, str. 51. ») Visitatio 1627. je bil Mihael Allodiator, rodom iz Sobote, ki je živel na Tišini že od 1. 1616. Razen teh najdemo še pastorja Tomaža Križana (1630) in Jurija Bajsa (1651). L. 1670. je morala biti Tišina že v protestantskih rokah, kajti 14. novembra je bil na Tišini okrajni protestantski cerkveni shod, katerega se je udeležil škof Štefan Szenczi, ki je posvetil dva duhovnika; enega za V. Dolence, drugega pa za Selo. Ivanoci15) pravi, da je okoli 1. 1670. Peter Szechy dal odstraniti iz Tišine zadnjega predikanta. Enako tudi »Starine«. Gotovo bo to res. Peter Szechy je bil namreč po izpreobrnitvi zelo odločen katoličan in Tišina je bila njegova posest. L. 1685. je bila tišinska cerkev popravljena, vsekakor že za katoliškega župnika16). Za vizitacije 1698. je bil na Tišini katoliški duhovnik Ivan Tomec, dočim je bil kantor Ivan Lutar iz Sebeborec še luteran. Na ozemlju tišinske župnije leži vas Petanjci, ki je bila v XVI. stoletju last Nadasdyjeve rodbine. Ko so bili 1. 1598. predikanti izgnani iz avstrijskih dežel, so iskali zavetja pri obmejnih ogrskih plemičih, kjer so ga tudi našli. Tako piše Tomaž Nadasdy 9. oktobra 1598 radgonskemu Karlu Herberstorfu, da je pregnanim pastorjem odstopil nekaj sob v svojem gradu. To je bilo na Petanjcih, ki so postali zbirališče pregnanih predikantov. Petanjski pridigar Hans Walter pa poroča 14. julija 1601, da je prišlo k njegovim pridigam celo mnogo ljudi iz Koroške in Ljubljane17). Dejstvo, da so po 1. 1598. pri-bežali v Slovensko krajino iz avstrijskih dežel pregnani pastorji, je za razvoj protestantizma v soboški dekaniji posebne važnosti in bolj kot letnica dunajskega mira je za protestantizem v soboški dekaniji važno leto 1598. Po Payru je bil že 1. 1599. v večini prekmurskih župnij predikant. Pozornost vzbuja v tem času nenadna preobilica pastorjev. Zato je mogla n. pr. iz se-lanske podružnice nastati nova protestantska župnija18). V zvezi s temi predikanti najdemo v prekmurskih protestantskih župnijah tudi slovenske protestantske knjige. Vizitacija iz 1. 1627. pravi, da so v posesti petrovske cerkve sledeče tri knjige: Bihlia Hyeroniini, Spangenbergi in Dominicas et Festa Postilla Germanica in Lutheri Postilla Domestica Carniolica. Zadnja knjiga je Trubarjev prevod Luthrove postile, katerega je izdal njegov sin Felicijan 1. 1595. To priča, da so nekateri pribegli slovenski pastorji po 1. 1598. v Prek-murju nadaljevali svoje delo ter s tem pospeševali protestantizem v soboški dekaniji. Važnost dunajskega iniru za protestantizem v Slovenski krajini je v tem, da je dejansko stanje legaliziral. Ne smemo ga pa smatrati za začetek protestantske dobe v soboški dekaniji. Martjanci. Imena prvih pastorjev izvemo iz vizitacije I. 1627., katera navaja Ivana Salasegnija (!), ki je Juriju Ferenčaku prepustil v obdelovanje vi- ") Szomhathelyi ujsag, 1900, št. 19. le) Visitatio 1698. ") Loscrth, Akten und Korrcspondenzen III., str. 196; Grudnova opomba v »Starinah«, str. 30. ,e) Visitatio 1698. nograd v Vučji gomili in je moral za odškodnino dajati pastorju vsako leto kot gornino 1 vedro vina. Drugi je Ivan Jagodic, ki je svojevoljno znižal biro, radi česar so vizitatorji zahtevali, da se zopet vpeljejo dajatve, kakor so bile v navadi pred Jagodičem. Martjanski pastor je 1. 1599. in 1601. plačeval 4 forinte 50 denarjev davka. Od 1. 1612. do 1. 1648. je bil po Payru v Martjancih Mihael Domjan, po prepričanju kalvinec, saj ga je ordiniral kalvinski škof Štefan Pathai, na zunaj pa luteran. Njegov naslednik Janez Šinkoh je bil or-diniran 22. julija 1648 na sinodi Locsmand. Župnija je bila protestantom odvzeta okoli 1. 1673. in zadnji martjanski pastor je bil Adam Bokany19). Veliki Dolenci. Po Payru je bil v V. Dolencih protestantski pastor že 1. 1587., kar pa ni gotovo. Svojo trditev opira Payr na vizitacijo iz 1. 1627. Šalovska kapela je imela že 50 let na posojilu 462 R. 84 d., iz česar sklepa Payr, da je bil tu pastor že pred 50 leti (1587), kar seveda ni nujno. Cerkveni denar je lahko bil dan na posojilo že za katoliških dušnih pastirjev. Vizitacija iz 1. 1627. omenja predikanta Blaža Ivankoviča. L. 1632. je bil ordiniran za V. Dolence Jurij Geode, 1. 1646. pa Jurij Bajs, ki je iz V. Dolenec odšel na Tišino. L. 1649. je ljil v V. Dolencih pastor Adam Bakony (gotovo Bokany!), ki ga vizitacija iz 1. 1698. omenja pri Martjancih; njegov naslednik je bil Matija Bencak (1654). Na tišinskem cerkvenem shodu 1. 1670. je F. Štefan Szenczi ordiniral za Dolence Štefana Biikešija. Radi pomanjkanja katoliške duhovščine 1. 1698., ko je bila župnija že v katoliških rokah, v V. Dolencih ni bilo duhovnika ter je opravljal božjo službo laik licenciat Ivan Vogrinčič od Sv. Jurija, star 30 let. Gornji Senik. Ta po trianonskem miru Madžarski pripadla slovenska župnija je skozi stoletja pripadala soboški dekaniji. Prvi po imenu znani predikant je neki Vitus, ki ga imenuje vizitacija iz 1. 1627. Ta je prepustil gornino od desetih vinogradov svoji posestni gospodarici Poppel, vdovi po Francu Batthyanyju. Vizitacijska komisija ugotavlja potrebo, da Poppel gornino vrne, kar pa se ni uredilo do 1756. 1. Vizitacija iz tega leta piše: In Pro-montorio Koziak dieto Folsii Szolnekiensi olim habuisse paroehum hujatem ius nontanum hydriarum 15. Sed Praedicans quidam nomine Vitus ad inanus coinitissae Popelianae remisit. Et ab eo tempore Dominio Dobrensi praesta-tur, adeoque cum idem Praedicantius non habuerit ius cum praejudicio pa-rochiae illud ius montanum abalinandi (!), revivicandum. Zgodovinarji niso edini glede vprašanja, kdaj so prevzeli predikanti se-ničko župnijo. Payr21) pravi, da je bila župnija protestantska že v XVI. stoletju, ne navaja pa jasnih dokazov. Jožef Košič, senički župnik in prekmurski zgodovinar, pa piše22): Comes Franciscus Batthyani qua Dominus terre-stris G. (?) Dominii Dobra et loci, atque Ecclesiae Patronus luth. Praedi- '») Visitatio 1698. i0) Visitatio 1698. *') Payr, o. c., str. 271. Rokopis v arhivu seničke župnije. cantium (:in defectu cath. sacerdotis:) immisit Ao circiter 1620. parochianis ad exemplum suorum Doniinorum terrestralium inajori ex parte sectae lutheri adscitis. Paroehiani usurpabant Praedieantii continuo usque a. 1720. Košičeva trditev ne bo povsem natančna, zlasti glede letnice 1720. S Košičem se v glavnem strinja pisatelj »Starin«23), ki pravi, da je katoliški duhovnik na G. Seniku Ivan Vernjek izmed vseh župnij soboške dekanije najdalje vzdržal (med leti 1608—1619) pred pastorjem. Vendar to poročanje ni povsem kritično. Za vizitacije 1. 1627. je bil senički pastor Mihael Medvedovič, katerega srečamo tudi na sinodi v Csepregu 1. 1628. Od 1. 1646.—1651. je vodil lute-ransko dušno pastirstvo Mikloš Donkoci, katerega je posvetil škof Kis Berta-lan (1635). L. 1661. omenja škof Musay G. Senik kot protestantsko cerkveno občino. Za vizitacije 1. 1627. so bili Čepinci senička podružnica. Nasprotno pa je 1. 1698. G. Senik podružnica Čepinec, kjer je župnikoval že osem let Matija Frankovič. Iz vizitacije 1698 je razvidno, da je G. Senik v tem času že v katoliških rokah in da je Frankovič upravljal tudi G. Senik že od 1. 1690/1.24). Radi tega je Košičeva letnica 1720 napačna in istotako Grudnova izvajanja, da je odvzel G. Senik luteranoin Batthyany 1. 1717.25) Kančovci-Sv. Benedikt. Dokaj pred 1. 1627. je morala biti župnija protestantska. Vizitacija iz 1. 1627. govori namreč o vinogradu, ki že »per succes-sionem« pripada Nadasdyjevi rodbini v Egervaru. Po smrti nekega pastorja je vinograd upravljal cerkveni ključar Gašpar Martaloc, ki je bil brivec Krištofa Nadasdyja. Po Krištofovi smrti je vinograd dobil brat Pavel in ga imel še 1. 1627. L. 1618. najdemo tu kalvinskega duhovnika Mihaela Pernyarda, vizitacija 1. 1627. pa omenja pastorja Mihaela Rakičanija, ki je pastiroval od 1626 do 1651. Posvetil ga je Kis Bertalan v IJjkcru. Kot benediški pastor se je udeležil sinode v Biiku (1646). Na shodu v Nemetgencsu so posvetili za Kančovce Štefana Nagya20). V 1. 1676. je Štefan Halek dal popraviti strop v svetišču. Od 1. 1696. je pastiroval predikant Blaž Keresturi iz Križevec27). Župnijo so luterani izgubili 1. 17 3 3.27a) Selo. Za protestanlizma se je Selo s štirimi vasmi (Prosenjakovci, Či-kečka ves, Fokovci in Gahrnik (Habronak)28) odtrgalo od matične martjan-ske cerkve in s temi vasmi tvorilo samostojno protestantsko župnijo. L. 1599. je selanski pastor plačal 1 forint davka. Prvi poznani pastor je bil Jurij Bo-šani, ki ga omenja vizitacija 1. 1627. in katerega je ordiniral kalvinski škof ") Starine, str. 35. ") Visitatio 1698. 88) Gruden, o. c., str. 702. *6) Payr, o. c., str. 267. ") Visitatio 1698. "a) Visitatio 1756. , *8) Visitatio 1627. Štefan Pathai 24. junija 1625. Vendar je kmalu stopil na stran luteranov; 5. junija 1630 je podpisal simbolične knjige augsburike veroizpovedi, dal v do-stavku z lastnimi besedami slovo kalvinski zmoti in spoznal pravo in čisto augsburško vero, katero je od otroških let izpovedoval in kateri bo sledil, dokler bo živel, kar je tudi s prisego obljubil29). L. 1670. je bil na Tišini ordiniran za Selo Štefan Halek30), katerega srečamo 1. 1676. pri Sv. Benediktu30). Pisatelj »Starin« sicer pravi, da je že Franc Nadasdy (pred 1. 1671.) odvzel pastorjem selansko kapelo in zanjo preskrbel licenciata, ki je opravljal katoliško božjo službo. Toda še 1. 1698. je v Selu luteranski cerkveni funkcionar kantor (ludirector) Jurij Novak31). Še 1. 1733. omenja neka spomenica Selo kot slovensko luteransko cerkveno občino29). Tega leta — istočasno s Sv. Benediktom — se je morala izvršiti rekatolizacija Sela in od tega časa je Selo podružnica Sv. Benedikta32). G. Petrovci so koncem XVI. stoletja že v protestantskih rokah. Pastor je 1. 1599. in 1601. plačeval letno 2 forinta davka. Iz vizitacije 1. 1627. izvemo imena treh pastorjev. Pavel Meško je v Šulincih in v Ženavljah opustil polovico bere in vizitacija zahteva, da je treba bero pobirati po prejšnji navadi. Ta Meško je bil 1. 1614. pastor v Varsanyu. Drugi pastor je Gomboši. Njegov sin Janez se je polastil cerkvenih klešč za peko hostij z izgovorom, da dva človeka njegovemu očetu — pastorju -—• nista plačala bere v iznosu osem mernikov pšenice. L. 1625. je bil pastor v G. Petrovcih Janez Kanižaj. Na sinodi v Ujkeru 1. 1626. je bil ordiniran za G. Petrovce Tomaž Križan. Naslednjega leta se je udeležil sinode v Csepregu (1628), kjer je zastopal svojo cerkveno občino. Iz G. Petrovec je odšel 1. 1637. L. 1646. je bil pri Sv. Juriju, pozneje pa v Soboti. Križana je 1. 1637. nasledil Mikloš Halec (gotovo Halek). L. 1651. je bil posvečen za G. Petrovce Jurij Blaževič (Blasevics), a 1. 1671. je bil pastor Mikloš Žutak (Sutak). Za katoliške vizitacije 1. 1698. je župnija prav tako kot Sv. Benedikt še luteranska. V njej je pastiroval pastor Tomaž Lendvay (Lendavski) iz G. Lendave. Tudi kantor Ivan Moraci je bil augsburške veroizpovedi. V novembru 1. 17 32.33) je bila cerkev odvzeta luteranom. Napačno pravi Payr, da se je predaja izvršila I. 1733. Od I. 1725. je bil petrovski pastor Mihael Kortsmaycr, katerega je odstranila nemška vojaška četa, ko ni hotel izročiti cerkve katoličanom. Večina župnij je bila katoličanom vrnjena v osemdesetih letih XVII. stoletja. Izjeme so G. Petrovci in Kančovci s Seloin. Kje je iskati vzrok? Višja cerkvena oblast je bila daleč in brez moči proti posestnim gospodom. Vizi- 2e) Payr, o. c., str. 268. »") Visitatio 1756. ") Visitatio 1698. 32) Visitatio 1756; ČZN 1936, str. 75. 33) Visitatio 1756; Starine, str. 58. tacijska komisija pod vodstvom arhidiakona Kazoja ni ničesar ukrenila proti pastorjema v G. Petrovcih in pri Sv. Benediktu, četudi je izvršila vizitacijo obeh župnij. Kjer so zemljiški gospodje sami odstavili predikante, tam so bile katoličanom vrnjene nekdaj katoliške cerkve že v drugi polovici XVII. stoletja. Kjer pa tega cerkveni patroni niso storili, tam je ostalo pri starem, dokler ni mogla cerkvena oblast v XVIII. stoletju sama izvesti resolucije Karla VI. (III.) z dne 21. marca 1731, po kateri so protestanti izgubili vse župne cerkve izven artikularnih mest. V začetku protestantizma so morali radi nastopa zemljiških gospodov katoliški duhovniki zapustiti župnije. Nekateri pregnani duhovniki pa so ostali v zaledju med ljudstvom. Tako je pri martjanski podružnici deloval v začetku XVII. stoletja duhovnik, katerega naziva vizitacija iz 1. 1627. »nemi-nemii papista pap« (neki papinski duhovnik). Ista vizitacija dolži nekega redovnika, da je gornjelendavski cerkvi ukradel tri kelihe in srebrn križ. Tudi podložno ljudstvo so po vzgledu posestnih gospodov skušali pridobiti za novo vero. Ker več kot 80 let ni imelo rednih katoliških dušnih pastirjev, je razumljiva ugotovitev vizitacije iz 1. 1698., da je od vsega prebivalstva le majhen odstotek katoličanov. Katoliška obnova je radi pomanjkanja duhovščine zelo počasi napredovala. Velika večina katoliške duhovščine je v prvih desetletjih obnove prišla od drugod, največ s Hrvaškega34). Še večje pomanjkanje katoliške duhovščine je bilo v času, ko je protestantizem župnije popolnoma preplavil. Ker katoliških duhovnikov ni bilo, je cerkvena oblast dovoljevala nekaterim vzglednim laikom, zmožnim branja, opravljati tisti del cerkvene službe, za katerega ni nujno potrebno mašniško po-svečenje. To so takozvani licenciati (pooblaščenci). Tak pooblaščenec je bil 1. 1698. Ivan Vugrinčič v Vel. Dolencih34). V martjanski podružnici v Pužavcih je bil 1. 1698. Adam Vertič, rodom iz G. Lendave, star 50 let in v tej službi že 9 let. O njegovi izobrazbi pravi vizitacija, da je »logicus absolutus«, o Vogrinčiču pa »syntaxi eruditus«. Še v prvi polovici XVIII. stoletja je bil v Pužavcih licenciat, in sicer Nikolaj Miholič, ki je bil 1. 1756. kantor na Tišini35). Protestant8tvo na Ogrskem se je kmalu organiziralo. Izvedena je bila protestantska cerkvena organizacija pod vodstvom škofov, tako luteranskih kakor kalvinskih. Luteranski škof Musay našteva I. 1661. v svoji škofiji devet dekanatov; osmi je »soboški dekanat«, kjer je dekan Tomaž Križan36). Za vizitacije iz 1. 1627. je bil dekan Ivan Terboč v G. Lendavi, »senior vici-narum ecclasiarum«37) od 1625 do 1646. Za njim je vodil dekanijske posle T. Križan se 1. 1661. Tega leta so pripadale k soboškemu dekanatu župnije, ki jih navaja vizitacija iz 1. 1627., in poleg teh še Bogojina, Resznek, Kardon-falva in Gyarmat. Payr je mnenja, da je poseben soboški protestantski deka- 34) Visitatio 1698. 35) Visitatio 1756. 3°) Payr, o. c., str. 607. ") Visitatio 1627. nat obstajal že pred Terbočem s senjorjeina Jurijem Salasegijem (1593) in Janezom Salasegijem (1612)36). Vzporedno z luteranstvom se je po teh župnijah širil kalvinizem in dosegel višek za gornjelendavskega Tomaža Szechyja, ki je bil kalvincem pod vplivom druge žene Katarine Batthyany bolj naklonjen kot luteranom. Kal-vinec Štefan Szilagyi (1614—18) je bil njegov dvorni duhovnik v Soboti. Že v tem času so tudi kalvinci izvedli cerkveno organizacijo. Od 1612 do 1616 je bil njihov dekan Martin Perlaki s sedežem pri Sv. Juriju. Njegov naslednik Peter Bereczky pa se je moral na pritisk luteranov umakniti od Sv. Jurija. Kalvinski dekanat pri Sv. Juriju je obsegal sledeče župnije: G. Petrovci, Kančovci, Selo, Velemer, Martjanci, Sobota, Hodoš, Turnišče v Medjimurju, Sv. Jurij na Madžarskem (Szentgyorgyvolgy) in Szecsisziget. S smrtjo Tomaža Szechyja (1. 1618.)38) so kalvinci izgubili svojo oporo, ker so se Tomaževi potomci zavzemali za luteranstvo. Soboški dvorni duhovnik Mihaela Szechyja je bil luteran Gregor Svetič. Kalvinska sinoda v Szent-lorinczu je 1. 1623. poslala v Soboto k trem Szechyjevim bratom kalvinskega škofa Štefana Pathaija in P. Janeza Kanižaja (Kanizsai Palfi Janos), da bi posredovala za Petra Bereczkyja, dekana pri Sv. Juriju, ki je bil na Svetičevo prigovarjanje od tam izgnan, a brez uspeha. Toda 1. 1631. je nenadoma Mihael Szechy poklical k sebi kalvinca Janeza Kanižaja. Pisatelj »Starin« skuša to dejanje razložiti in piše, da so luteranski pastorji radi svojega razbrzdanega življenja in neznanja v verskih stvareh izgubili pri M. Szechyju ugled in da se je nato oprijel kalvinstva. Kalvinstvo se je najdalje vzdržalo v Martjancih, kjer je imelo zaslombo v Mihaelu Domjanu. Pod varstvom Franca Battliyanyja je kalvinski škof Štefan Pathai na sinodi v Koveskutu ordiniral M. Domjana za Martjance. Domjan se je redno udeleževal kalvinskih sinod in shodov, pred verniki pa se je kazal za luterana in je tudi bogoslužje opravljal po luteranskem obredu. V Martjancih je deloval 36 let. Dne 14. septembra 1649 je bil ordiniran v Papi njegov sin Mihael za kalvinskega pastorja. V tem času so imeli v Martjancih tako luterani kakor kalvinci lastnega pastorja. 24. maja 1652 je bil poslan za kalvinskega duhovnika Janez Rakičani, ki je tu ostal le do 1. 1654., ko je cerkev končno prešla v evangeličanske roke39). L. 1652. je prišlo v Martjancih do velikega spora med kalvinskim in luteranskim pastorjem radi dohodkov. Spor je rešil turški aga v Veliki Kaniži, ki je odločil, naj kalvinec plačuje kalvincu in luteran luteranu40). XVII. stoletje je vtisnilo soboški dekaniji pečat, ki ga je ohranila do danes. Še sedaj je med večino katoliškega prebivalstva znaten odstotek luteranov; tudi kalvinci so še zastopani. S8) Payr, o. c., str. 256 ss. »•) Ibidem, str. 264 ss. 40) Gruden, o. c., str. 701. Zusammenfassung. Zur Geschiehte der Reformation in Prekmurje. In den letzten 10 Jahren des 16. Jahrhunderts ist die Mehrzahl der Pfarren im Dekanate M. Sobota an Protestanten iibergegangen. Die Visitation aus d. J. 1698 sagt, daiJ diese Pfarren ungefahr 80 Jahre, von 1593 bis 1673, in protestantischen Handen waren. Damit stimmen auch die Angaben des Payr Sandor iiberein, welcher bewiesen bat, daB fol-gende Pfarren sehon i. J. 1599 protestantische Pradikanten batten: Murska Sobota, Gornja Lendava, Sv. Jurij, Tišina, Martjanci, Selo und Gornji Petrovci. Gefiirdert wurde der Pro-testantismus im Dekanate Sobota durch den Umstand, dali Pradikanten, die vom Erzherzog Ferdinand i. J. 1598 aus den osterreichischen Landern vertrieben wurden, bei ungarischen Adeligen an der Grenze Schutz fanden. Unterkunft wurde ihnen im Schlosse der Nadasdy in Petanjci, in Sobota und in Gornja Lendava gewahrt. Wegen der vielen Pastoren wurde um diese Zeit eine neue protestantische Pfarre in Selo gegriindet. Wie aus der protestantischen Visitation aus d. J. 1627 hervorgeht, wurden von dainals eingewanderten Pradikanten auch slovenische protestantische Biiclier nach Prekmurje gebracht. Die kirchliche Organisation der Protestanten wurde im Territorium des Dekanate« Sobota sowohl von Lutheranern wie auch von Kalvinisten durchgefiihrt. Die Pfarren des jetzigen Dekanates Sobota bildeten ihr eigenes Dekanat. Der erste dem Namen nach be-kannte lutherische Dekan war Ivan Terboč, von 1625 bis 1646 Pastor in Gornja Lendava. Sein Nachfolger war Tomaž Križan. Um diese Zeit war sowohl die Geistlichkeit wie auch das Volk griiBtenteils lutherisch gcsinnt. Parallel mit dem Luthcrtum verbreitete sich auch der Kalvinismus, der seine Haupt-stiitze im Grafen Thomas Szechy aus Gornja Lendava (f 1618) hatte. Das Dekanat der Kalvinisten hatte seinen Sitz in Sv. Jurij. In der Zeit von 1612 bis 1616 war ihr Dekan Martin l'erlaki. Sein Nachfolger Peter Bereczky muUte dem Drucke der Lutheraner nach-geben und Sv. Jurij verlassen. Ein ausgesprochener Anhiinger des Kalvinismus war Michael Domjan, von 1612 bis 1648 Pastor in Martjanci, obwohl er gezwungen war, den Gottesdienst nach luthcrischcin Ritus zu verrichten. Im Jahre 1654 muUte der letzte kalvinistische Pastor aus Martjanci weichen, wahrend in den anderen Pfarren der Kalvinismus sehon nach dem Tode des Grafen Szechy zuerst im Luthertum, spiiter im Katholizisinus aufging. Um das J. 1672 war die Rekatholisierung des l.andes so weit gediehen, dali die Pfarren Sobota, Gornja Lendava, Sv. Jurij, Tišina und Martjanci von Pradikanten verlassen werden inuUten. Gleichzeitig oder etwas spiiter wurden auch Veliki Dolenci, Pcrtoča und Čepinci mit Gornji Senik wieder katholisch. In protestantischen Handen hliehen noch Gornji Petrovci bis 1732, Sv. Benedikt und Selo bis 1733, was aus der Visitation aus d. J. 1756 ersichtlich ist. Nekaj anonimnih del slikarjev Straussov. Jakob S o k 1 i č, Slovenjgradec. Oba Straussa, oče in sin. sicer nista ustvarjala del visoke kvalitete, vendar sta primer umetnostnega hotenja in dela osemnajstega veka v naših krajih in zaslužita s tega vidika, da se njuna dela zberejo. To še posebno radi tega, ker so zelo izpostavljena vlagi (po cerkvah!), deloma pa tudi že zavržena in je mnogo slik, o katerih še pripoveduje izročilo, že izginilo. Posrečilo se mi je odkriti nekaj do danes neznanih in neopisanih njunih slik. Izmed teh so posebno važna tri tihožitja, ki kažejo proti dosedanjemu mnenju umetnostnih zgodovinarjev, da sta oba Straussa upodabljala samo cerkveno religiozno snov1), umetnika tudi kot slikarja profa-nih motivov. Te dozdaj neznane slike so sledeče: Franc Mihael Strauss. Sv. Vincencij Fererski. (Pril. si. 1.) Platno v izmeri 65X50 cm. Svetnik je upodobljen kot mladenič, oblečen v dominikanski habit. Oči ima uprte v nebo, kamor kaže z desnico, v levici drži križ, knjigo in lilijo. Ognjeni plamen nad glavo kaže na božje razsvetljenje, peroti pa na vzvišenost njegovih pridig. Na desni je angelček, ki ima oči uprte v gledalca, z desnico kaže na svetnika, v levici pa drži železno puščico. Na levem robu je nebeška tromha, upodabljajoče božje liavdihnenje. Vsa tehnika, zlasti oba obraza in izbor barv, dokazuje starejšega Straussa, čeprav slika ni signirana. S precejšnjo verjetnostjo moremo domnevati, da je F. M. Strauss ustvaril sliko za mestnega župnika Žokavtnika Vincenca2), ki je dal Straussu slikat svojega patrona. Iz iste dobe poznamo tudi mali kip sv. Vincenca, ki predstavlja sv. Vincenca na isti način. Slika je bila včasih v slovenjgraški cerkvi. Ker jo je vlaga močno kvarila, je bila premeščena v knjižnico mestnega župnišča. Prvotni pozlačeni okvir je radi vlage razpadel. Opat Sehrekinger. Platno v velikosti 205X117 cm, v župnišču v Šmartnem. Predstavlja cerkvenega dostojanstvenika, protonotarja in opata Sehrekingerja3), nadžupnika v Šmartnem. Slika je izdelana v stilu baročnih >) Fr. Šijanec: Fr. M. in J. A. Strauss, ZUZ 1929, 5. s) Vincencij Schocavtnik (Zokavtnik) je bil slovenjgraški župnik 1716—1742. Postavil je sedanji veliki oltar sv. Elizabete v mestni župni cerkvi. 3) Jožef Jurij Valentin Scbrekingcr (Schriickingcr von Neuenberg) je bil nadžupnik v Šmartnem pri Slovcnjgradcu od 16. julija 1726 do svoje smrti 3. dec. 1758. Bil je po rodu Korošec in prej župnik pri Sv. Barbari v Halozah. S pismom z dne 6. maja 1741 je dobil od papeža Benedikta XIV. pravico do infule zase in za naslednike; ta pravica je prešla pozneje v Celje. Največje Schrekingerjevo delo je zgradba cerkve sv. Petra na Kronski gori, ki je bila dozidana 1. 1750. Poleg cerkve na Kronski gori je Sehrekinger povečal cerkev na Holmcu ter pozidal kaplanijo in povečal župnišče v Šmartnem pri Slovenjgradcu. portretov in prikazuje postavno osebo, z visoko dvignjeno glavo, očmi uprtimi v gledalca ter z na mitro oprto desnico. Obleka, posebno roket, je pristno baročna. Spodaj je na sliki napis: Josepbus Georgius Scbrekinger de Neyen-berg SS. Theologiae Doctor, Protonotarius Apostolicus Consistoralis Cilliensis Beneficiatus S. Jacobi in Gonabiz Caesareus Arcbiparochus et Primus Abbas Ao. 1740 perpetuus ad S. Martinum in Valle Sclavograecensi Aetatis suae 56 : 1746. Podrobni študij odkrije na sliki vrsto Straussovib slikarskih značilnosti: barve, poteze, platno. Verjetno je, da se je Sehrekinger dal portretirati Straussu, ker je ta umetnik bil v neposredni njegovi bližini in dobro znan kot slikar del za cerkve v Slovenjgradcu in okolici, kjer je bil zaposlen tudi v cerkvi na Kronski gori. Naši sliki slična podoba se nahaja tudi v zakristiji cerkve sv. Petra na Kronski gori, katero je dal pozidati Sehrekinger in kateri je zapustil svoj portret. Schrekingerjeva slika na Kronski gori je kopija šmartinske, le malo je prirezana. Šmartinska slika je v slabem stanju; nemogoče je ugotoviti eventuelno signaturo in težko je razločiti opatov grb. (Pril. si. 2.) Janez Andrej Strauss. S v. M a r t i n. (Pril. si. 3.) Platno v izmeri 205X117 cm. Bila je to oltarna slika v nadžupnijski cerkvi v Šmartnem pri Slovenjgradcu. Je močno poškodovana, brez signature in se nahaja danes v veži župnišča v Šmartnem pri Slovenjgradcu, kamor so jo prenesli iz podstrešja kaplanije. Škof Martin je podan na vzvišenem prostoru v škofovskem ornatu. Oči upira v nebo, z desnico pa blagoslavlja množico. Slika nosi vse znake Straussovib del iz časa okoli 1. 1760. K svetniku se zateka mati z mrtvim otrokom, za materjo deček in nato vrsta siromakov, vsak z za mlajšega Straussa značilnim nizkim čelom in velikimi usti; nad svetnikom so angelske glavice, na desni pa pokrajina z arhitekturo in vodo — vse prav v maniri mlajšega Straussa. Sv. Alojzij. Platno v velikosti 90X70 cm v originalnem baročnem okviru z zlatim nastavkom, je eno slabših slikarjevih del. Svetnik je upodobljen do pasu v šablonski sliki z lilijo, krono, mrtvaško glavo in knjigo. Od signature je čitljivo še p. Stra . . . Slika visi v cerkvici sv. Duha v Slovenjgradcu ter nosi sledove nekdanje plesnivosti. Križani je mala sličica na vratcih omare v zakristiji cerkvice na Holmcu pri Slovenjgradcu v velikosti 33X18 cm. Predstavlja Kristusa na križu, v ozadju Jeruzalem. Ni signirana, nosi pa vse znake Straussove roke in je posebno Kristusov obraz tipično Straussov. Sv. Anton p u š č a v n i k. Platno, ca. 50X35 cm, kaže svetnika pred votlino. Slika se nahaja v starotrški župni cerkvi na malem oltarju poleg oltarja sv. Frančiška Ks., je tipično Straussova, vendar slabo ohranjena in brez signature. Sv. A n t o n P a d o v a n s k i. Platno, ca. 30 cm v premeru, na istem oltarju v olta rnem nastavku. Slika predstavlja svetega Antona z božjim De- tetom v naročju. Oba obraza izdajata v vsem svojega tvorca. Sliki sv. Antona puščavnika in sv. Antona padovanskega sta bili svoj čas v kapeli gradu na Gradišču in pozneje z oltarjem vred preneseni v starotrško cerkev. Češčenje sv. Andreja. (Pril. si. 7.) Platno, 190X67 crn. Dobro ohranjena slika predstavlja češčenje apostola sv. Andreja. Truplo svetnikovo leži, oblečeno v modro tuniko in rdeč plašč, na visokem katafalku. Nad njim visi takozvani Andrejev križ, na vsaki strani pa večna luč. K svetniku prihajajo bolniki po pomoč. Na desni pelje stasit mož, ki je močno razgaljen, na vozičku bolnika. Poleg vozička stoji žena z otrokom. Zraven žene stoji v ozadju ves sključen obsedenec z močno spačeniin obrazom. Usta ima široko odprta in iz njih lete hudički, v podobi spačenih ptičev. Sredi slike kleči na prvi stopnici katafalka bolnik in se proseče ozira v svetnika. Na desni kata-falka je žena s polno culo na hrbtu, oprta na berglje in dviga k svetniku obe roki. Na skrajni desnici sedi mati z otrokom pri prsih. Poleg nje leži na blazini bolnik in dviga roke. Za materjo se končuje veža, v katero je umetnik postavil prizor, in je v daljavi najprej cerkev in gradič, nato pa močen dim, ogenj v pokrajini. Sv. Andrej je tudi priprošnjik proti ognju. Vsa slika je obdana z baročno vinjeto, ki nosi spodaj v sredini angelsko hermo in napis 17—65. Slika spada med najbolj karakteristična dela Janeza Andreja Straussa ter je dobro ohranjena; v preteklosti jo je varovala pred vlago deska pod platnom. Prizor ni razgiben, barve niso žive, obrazi so surovi, le svetnik je idealiziran; vse druge osebe imajo nizko čelo, mogočne obrvi, srepe oči, velika usta, prav kakor popisuje Straussove osebe Fr. Šijanec4). V kompoziciji imamo na vsaki strani svetnika po štiri osebe, ki so različno grupirane. Slika sv. Andreja je bila narejena kot antipendij k oltarju sv. Ane v mestni župni cerkvi v Slovenjgradcu in naročena, potem ko je mestna župnija dobila pravico za javno procesijo na dan sv. Andreja5). Pozneje je bil antipendij odstranjen in slika zavržena. Dobil sem jo v prahu za velikim ol- *) Dr. Fr. Šijanec: Slikar Jan. Andr. Strauss. CZN 1932, 84. 5) Češčenje sv. Andreja se je v Slovenjem Gradcu začelo širiti, ko je dobilo mesto od grofov Attemsov relikvije sv. Andreja in relikvije Andrejevega križa s pismom grofov Attcmsov, ki se glasi: Nos Infra Scripti Sac. Rom. Imp. Comitcs ab Attembs attestamus et fidem facimus quod ex Nostro Dominio Tonfenberg favorabiliter extradiderimus Rdo Dno Francisco Ant. Kessel Carniolo Crainburgcnsi, et Beneficiato S. Andreae Ap. Sklavogracii ac Seniori Curato Xavcriano reliquias de osse digiti et cruce S. Andreae Ap...... quas bic pro aeterna sui memoria Maximilianus Primus Rom. Imperator deposuit. In quorum fidem etc.... Datum iu Dominio nostro Tonfenberg die 5. May 1734. Wolff Sigismund graff v. Attembs, Joban Andrea graff v. Attembs. To listino je potrdil kot avtentiko v imenu ljubljanskega ordinariata 3. septembra 1734 Joannes Jacobus Schilling, vie. Glis Lab. Na podlagi te relikvije je škof Schrattenbach dovolil I. 1740 za dan 3. maja procesijo z relikvijami sv. Andreja per forum cum vexillis omnium trihuum. Zanimiva je za ta dan zapoved: Cautatur sacrum concio slavon. in za dan sv. Andreja: Cantatur Sacrum mane ad aram Beneficialem s. Audr. cum utrisque vesp. et concio slavon. tarjem cerkvice sv. Duha, okvir pa pod streho mestne župne cerkve. Danes visi na stopnišču mestnega župnišča v Slovenjgradcu. Sv. Boštjan. (Pril. si. 5.) Platno, 108X55 cm, visi v originalnem baročnem okvirju na stebru listne strani v podružni cerkvi na Holmcu pri Slovenjgradcu. Predstavlja svetnika, privezanega na drevo in prebodenega od puščic. Levo roko ima visoko dvignjeno in privezano na drevo. Desna noga stoji za pol koraka naprej in tvori z roko lepo linijo, desna roka pa ]e privezana zadaj. Obraz je tip inladeniškega obraza, kakor ga je Strauss pogosto upodabljal, za kar je uporabljal isti model kot za sv. Janeza Evangelista v Slovenjgradcu. Prizor iz svetnikovega življenja je podan na levici, kjer vojaki z bati pobijajo na tleh ležečega svetnika, vse v značaju Straussovib del. Svetloba pada od leve in razsvetljuje v prvi vrsti svetnikovo desno stran, da je leva noga skoro v temi. Slika ni signirana ter je bila svoj čas restavrirana. Sv. Jakob mlajši, apostol. (Pril. si. 6.) Platno, 108X55 cm. Slika je pendant k sliki sv. Boštjana in visi na stebru lia evangelski strani v cerkvi na Holmcu pri Slovenjgradcu. Kaže svetnika, stoječega na mali vzpetini, z obrazom, ki žari v svetniškem sijaju. Desna noga počiva na kamenitem podstavku in na njenem kolenu naslanja svetnik z desnico Kristusovo sliko, preko katere drži lilijo. V levi roki drži bat, orodje, s katerim je bil umorjen, pod levo pazduho pa knjigo. Na desnici svetnikovi vidimo na tleh prevrnjenega malika, ki se je zrušil s kainenitega podstavka. Na desni pa je po Straussovi navadi pokrajina z arhitekturo. Nad svetnikom plava angel z vencem. Slika je bila svoj čas restavrirana in ni signirana, nosi pa toliko karakterističnih znakov Straussovega čopiča, da mu je ne moremo odrekat. Nahaja se v originalnem, črno barvanein in bogato pozlačenem okviru. Sv. Jakob in 1. Platno, 42X32 cm. Slika je silno slična podobi sv. Jakoba v cerkvici na Holmu in je mogoče prvotni osnutek za to. Svetnik je upodobljen do pasu in je s telesom obrnjen proti levi; obraz je usmerjen k gledalcu, oči so pobožno dvignjene proti nebu. Z desnico drži sv. Jakob podobo Kristusovo, katero kaže gledalcu, levica pa oklepa debelo gorjačo. Obratno od prejšnje slike, kjer je Kristus v profilu, je na tej Kristus obrnjen proti gledalcu s polnim obrazom. Svetniku na Holmcu je slikar napravil okoli glave nebeški sijaj, na naši sličici pa je podan nad glavo le krog. Ozadje je temno. Sliko sem našel pri slovenjgraškem pleskarju Simonu Fišerju0) jako poškodovano, dvakrat prepognjeno, na nekih mestih močno odrgnjeno in preluknjano. Danes visi v knjižnici mestnega župnišča slovenjgraškega kot last pisca teh vrst. Tihožitje. (Pril. si. 8.) Platno, 130X67 cm, v originalnem, lepo izrezljanem, pozlačenem in posrebrenem okviru. Nahaja se v salonu gospoda Josipa Klingerja, bivšega trgovca v Slovenjgradcu, ter predstavlja lovski plen. °) Simon Fišer je dobil sliko pri svojih sorodnikih na Legnu pri Slovenjgradcu. Morda je bila kdaj v legniškem gradu ali kaki vaški kapelici. Sredi podobe je lesen zaslon, na katerem visita dve ptici. Spredaj na mizi ležita na levi poleg lepega vrča za vino ustreljena divja raca in fazan. Čez mizo je položen ustreljen divji zajec, pred njim leži kljunač. Za zajcem stoji skleda za obaro, pred zajcem pa zajemalka. Na desnem koncu mize ležijo še fazan in nekaj poljskih pridelkov. V skrajnem levem kotu je odprt pipec, kakršnega ima še danes mladina. Za lesenim zaslonom je naslikana priroda: jesensko nebo, polno oblakov, na levi skoro golo drevo. Na desni je Strauss naslikal — kar je prav tipično zanj — skupino poslopij okoli cerkvice. Pred cerkvico je golo drevo, pod drevesom moški in ženska v živahnem pogovoru, pred njima pa tolmun. Pri Straussu ml. je že običaj, da je v vsako sliko vnesel še pokrajino z arhitekturo, ki postaja šablonska in ki kaže na raznih slikah le malo ali pa nobenih izprememb. Tako vidimo skoro isto pokrajino z arhitekturo na sliki sv. Martina v Šmartnem pri Slovenjgradcu, na sliki sv. Jakoba ali pa na našem lovskem tihožitju. Drugo tihožitje. Platno, 57X35 Cm, je ohranjeno na istem mestu v originalnem pozlačenem okviru. Prikazuje dve divji raci, ki ležita na mizi pred lesenim zaslonom. Prvi leži vznak in s široko odprtim kljunom ter velikimi očmi prav spominja na vse osebe, ki jih je Strauss slikal z velikimi izbuljenimi očmi in velikimi usti. Pred obema racama leze hrošč. Za racama stoji cinast vrč za vino, ki ima lepo izdelan pokrov in tulec. Na drugi strani je steklen kelih z rdečo vsebino, poleg njega pa steklena svetilka s stenjem, kot so bile običajne v XVIII. stoletju. Slika je po sredi pretrgana in slabo zalepljena ter je na nekaterih mestih barva že odpadla. Tretje tihožitje J. A. Straussa je platno v izmeri 57X35 cm v prvotnem baročnem pozlačenem okvirju in je pendant k prejšnji ter last g. J. Klingerja. Predstavlja dva kljunača, ki ležita na mizi, katera ima v ozadju lesen zaslon. Poleg drozgov je krožnik, poleg krožnika pa majolika s cesarskim orlom s krono. Poleg majolike stoji čaša rdečih jagod ali brusnic. Slika je dobro ohranjena, le na sredi ima malo razpoko. Ker so barve na našem tihožitju bolje ohranjene, ko na prejšnjem, je tudi efekt slike bolj neposreden. Pri lastniku g. Jos. Klingerju v Slovenjgradcu si je 1. 1936. tihožitja ogledal tudi konservator dr. Stele ter potrdil domnevo, da so delo mlajšega Straussa. To domnevo zagovarjam s sledečim: Kdor opazuje Straussove slike, bo videl, kako je sestavljal barve in kako je v barvah prehajal iz ene niansc v drugo. Na vseli slikah, ki sem jih naštel, so barve in njih razvrstitev tako identične, da nujno kažejo na istega slikarja. Nadaljnji dokaz so že omenjene, vedno se ponavljajoče pokrajine in arhitekture, katere je Strauss vnašal v svoja dela. Končno govori za to tudi dejstvo, da se vse te slike nahajajo v krajih, kjer je Strauss živel in delal, deloma pa tudi ponavljanje istih oseb (pril. si. 5.) na raznih slikah. Za primer, kako se pri mlajšem Straussu ene in iste osebe ponavljajo na raznih slikah, prinašam sliko Marijino iz Trobelj (si. 4.), ki je po osnutku slična Marijini sliki s Holmca. Osebe, ki jih tu vidimo, srečamo na vsaki sliki: ali mater z otrokom pri prsih (sv. Andrej) ali berača s palico (sv. Martin v Šmartnem) ali žensko v ozadju (sv. Andrej) itd. Tudi izraz obrazov je isti. Zusamnienfassung. Einige unsignierte Werke der Maler F. M. und J. A. Strauss. Im Artikel werden die bisherigen Angaben iiber die Tatigkeit der beiden Maler Franz Michael und Johann Andreas Strauss in der Umgebung von Slovenjgradec (ČZN 1932) ergiinzt, indem zwei Gemalde (der hI. Vinzenz in Slovenjgradec und das Portriit des Abtes Sehrekinger in Šmartno) dem Vater F. M. Strauss, sieben Heiligenbilder (der hI. Martin, der hI. Andreas und der hI. Jakob in Slovenjgradec, der hI. Anton von Padua und der hI. Anton der Einsiedler in Stari trg, der hI. Sebastian und der hI. Jakob zu Holmec) dem Sohne J. A. Strauss zuge-wiesen werden. Die Zuweisung geschieht auf Grund von Analogien nach signierten Gemalden. AuBerdem werden dem jiingeren Strauss noch drei Jagdstillehen aus Slovenjgradec zuge-schrieben und als seine ersten profanen Werke festgestellt. Lemberg. (Prispevek k vprašanju gibanja topografskih središč.) Dr. P. S t r m š e k, Celje. Lemberg, trg severovzhodno od Šmarja, leži v zaselški pokrajini na jugozahodu Boča ter je nastal kot izrazito prelazno selišče južno od prehodov, ki vodijo zahodno od Boča iz porečja Dravinje v porečji gornje Voglajne in gornje Sotle. Stari vek je z rimsko cesto prvi izrabil gorske prehode nad Leinbergom v prometne svrhe in kot selišče pred prelazom je nastal tudi srednjeveški Lemberg. Pojavi se Lemberg v srednjeveški zgodovini 1. 1248.*) z Nikolajem Lem-berškim, in sicer kot sedež zajmnikov krške škofije, nakar se je razvijal kot upravno in gospodarsko središče lemberškega gospodstva, krškega zajma ob Voglajni in Sotli. Ko so pridobili krški lemberški zajem žovneški svobodniki, je povzdignil cesar Ludovik Bavarec Friderika Žovneškega2) z njegovim krškim zajmom v grofa Celjskega, lemherško gospodstvo pa v grofijo Celjsko, čeprav ni Celje pod novo grofijo niti spadalo. To poimenovanje kaže krajevni pomen Leniberga v srednjem veku, ki ga je mogel kraj dobiti samo kot sedež fevdalne uprave in z njo zvezanega osredotočenja gospodarstva. Kot posledica ugodnosti, ki jih je za razvoj nudilo fevdalno upravno središče, se je razvil pod lcmhcrškim gradom na osnovi tržnih privilegijev trg Lemberg ') Zahn, Ortsnamenhucli d. Steiermark, 303. 2) Pirchegger H., Geschichte der Steiermark II, 117. E K/i a O SI. 8. Lovsko tihožitje (Slovenjgradec). pred 1. 1368.3). Grad in trg sta s svojim vplivom posegla preko topografskih in političnih mej v zemljepisno enotno pokrajino ob Voglajni in Sotli. Trškemu in političnemu položaju Lemberga je razvojno odgovarjal nastoj krajevne župnije, ki se je okoli 1. 1490.4) izločila iz ponkovske pražupnije. Osredotočenje fevdalne uprave, privilegirani položaj trga in samostojna župnija so razvili iz Lemberga krajevno središče zaselške pokrajine v okolišu prelaza Pečice. Kakor pa je srednji vek izgradil Lemberg za središče okoliša, tako je novi vek to polagoma likvidiral in razvil poleg in na mestu Lemberga nova središča. Prvi korak k temu je premestitev, oziroma ukinitev lemberške gosposke, katero so Habsburžani po izumrtju Celjanov in po pridobitvi celjske dediščine združili z zbelovsko gosposko s sedežem v Zbelovem5). Vztrajno branijo po tej izgubi Lemberžani oslabljeni centralni položaj svojega kraja v okolišu s tem, da skušajo ohraniti stare sejmske pravice in privilegije, ki postanejo sedaj poleg župnije bistvena opora lemberškega središčnega položaja v pokrajini in lemberškega gospodarskega življenja, n. pr. usnjarstva. Prvo znano nam sejmsko pravico je dobil Lemberg 6. oktobra 1506 od cesarja Maksimilijana I. v Gradcu«), ki mu je priznal tedenske sejme. Ferdinand II. je še kot nadvojvoda potrdil 31. januarja 1599 sodniku, svetu in občini trga Lemberga od njegovega očeta — v resnici deda Ferdinanda I. — 22. junija 1558 izdano pravico za tedenske sejme vsak pondeljck skozi vse leto. Sejmske pravice so potrjevali vladarji tudi pozneje in dodajali še nove. Tako je določila Marija Terezija 25. septembra 1747: Sodnik, svet in občina trga Lemberga so predložili verodostojne prepise, da je nadvojvoda Ferdinand zadnjega januarja 1599 potrdil trgu svoboščino in pravico do tedenskih sejmov skozi vse leto vsak pondeljck ter dovolil 10. julija istega leta še dvojni cerkveni sejem, in sicer na dan sv. Pankracija — patrona lemberške najstarejše cerkve — in v nedeljo po sv. Ulriku, obakrat po krščan-sko-katoliški službi božji. Teb svojih pravic pa si Lemberžani pozneje radi ponovnih požarov in tem sledečega splošnega obubožanja niso mogli več dati potrditi, kakor je to zahteval predpisani red. Zato jim jih je Marija Terezija ponovno podelila in potrdila ter dodala še vse pravice, katere uživajo druga v okolici ležeča mesta in trgi (auch alle und jede Freyheiten, wie andere dort herum liegende Stadte und Miirkte darzu haben). Od Marije Terezije podeljene sejmske pravice je potrdil tudi Jožef II. 20. septembra 1782, vendar že z izrecnim pridržkom, da more vse te svobo- 3) L. c., 217. 4) Kovačič Fr., Zgodovina Lavantinske škofije, 85. 6) Stcgenšek A., Konjiška dekanija, 161. °) V naslednjem navedeni sejmski privilegiji Lemberga se nahajajo v Banovinskem arhivu v Mariboru. ščine po lastnem preudarku ter po potrebi časa in okoliščin povečati, zmanjšati ali tudi ukiniti. Na posebno prošnjo je dobil Lemberg od istega cesarja 20. februarja 1789 štiri letne živinske sejme, na katerih je tudi smel pobirati majhne sejmske pristojbine (geringes Standgeld). Dnevi za živinske sejme so bili določeni: prvi na cvetni petek, drugi na dan sv. Medarda, tretji na dan sv. Ožbolta in četrti na dan sv. Egidija; ako pa pade kateri od teh dni na nedeljo ali praznik, se vrši sejem naslednji delavnik. Od dovoljene sejmske pristojbine pa je oproščen grad Zbelovo kot zemljiška gosposka za lastno na sejem v Lemberg prignano živino, ker tudi lemberški tržani ne plačujejo stojnine na gosposkih živinskih sejmih. Poleg teh sejmskih pravic pa naj uživa trg Lemberg za vse čase tudi vse druge pravice, katere pripadajo trgom — predvsem v sodstvu —, vendar brez škode in kvara za deželne regalije. Značilna za dobo, v kateri je Jožef II. podelil Lembergu štiri živinske sejme, je utemeljitev: da bi dovoljenje teh zaprošenih štirih živinskih sejmov pospeševalo gospodarstvo, da pa ne sme s tem nastati za kraje v okolici nikaka škoda. Vse dotakratne sejmske pravice je 27. avgusta 1792 potrdil cesar Franc II., vendar s to izpreinembo, da se lemberški cerkveni sejem vrši namesto v nedeljo po sv. Ulriku šele v pondeljck, torej podobno, kakor so bili preloženi na naslednji dan živinski sejmi, ako so padli na nedeljo ali praznik. Tudi Franc II. si je pridržal pravico, izdano dovoljenje povečati, zmanjšati ali preklicati. V zvezi z novo splošno ureditvijo tržnih in sejmskih pravic je Franc II. 27. julija 1792 Lembergu dane sejmske pravice še enkrat potrdil. V XIX. stoletju se je število živinskih sejmov v Lembergu podvojilo. Že blizu 150 let so stari živinski sejmi na cvetni petek, na Medardovo in Ožbolto-vo; živinska sejma sta postala tudi oba cerkvena sejma na Pankracijevo in na pondeljek po sv. Ulriku. Namesto Egidijevega sejma pa se vršijo živinski sejmi v pondeljek po sredpostni sredi, 25. oktobra ter na dan sv. Katarine. V novejši dobi je mogel Lemberg vzdrževati svoj središčni položaj v okolišu edino na podlagi tradicionalnih sejmskih pravic in poleg njih še na podlagi svojega položaja kot sedež občine. To pa ni moglo preprečiti nastoja novega krajevnega središča na Sladki gori, ki se je v XVIII. stoletju razvila v slovito romarsko pot in se, ko je 1. 1754. bila zgrajena nova cerkev7), dvignila nad cerkveno pomembnost Lemberga; posledica tega je bila, da je pri jožefin-ski preureditvi župnij 1. 1786. bila premeščena župnija iz Lemberga na Sladko goro8), ki je postala s tem Lembergu enako vredno topografsko središče v okolišu pod Pečico. Lemberg je moral priznati novo stanje in celo njegovo stremljenje po samostojni lemberški kuraciji je ostalo brezuspešno. V letih 7) Kovačič Fr., o. c. 293. — Poslikal je cerkev slikar Franc Ilovsck. Omembe vredno je, da se v kotili velikih stropnih slik nahajajo prizori iz domačega življenja, kako prihajajo verniki v svojih nadlogah Marijo prosit pomoči, ter so ljudje oblečeni v narodno nošo. 8) Kovačič Fr., o. c. 86. 1808—1810 nastala lemberška šola položaja ni bistveno izpremenila, zlasti še, ker je 1. 1853. tudi na Sladki gori bila ustanovljena lastna šola. Ko je bila zgrajena železnica Grobelno—Rogatec, se je premaknilo tudi gospodarsko težišče okoliša ter prešlo na Mestinje in Šmarje pri Jelšah, kateremu je s tem Lemberg z vso okolico vred postal gospodarsko podrejen. Zaključil se je ta razvoj v naših dneh, ko je pri komasaciji občin po zakonu o občinah iz 1. 1933. samostojna lemberška občina, ki je kot taka obstajala od 1. 1883. naprej, bila ukinjena in je s tem izgubil Lemberg tudi svojo politično samostojnost. Kakor je prevzelo nekdaj Zbelovo sedež fevdalne uprave v okolišu Pečice, kakor je postala namesto Lemberga Sladka gora cerkveno središče okoliša, tako je prešlo z današnjo razdelitvijo občin tudi politično upravno središče iz Lemberga na jug, kainor je — kakor obenem v Mestinje -—- začel gospodarsko gravitirati ves lemberški okoliš že po zgraditvi železnice Grobelno—Rogatec. Tako nam s svojim zgodovinskim razvojem nudi Lemberg primer gibanja topografskega središča v mejah manjšega zaselskega okoliša. Koncentracija politične in cerkvene uprave ter gospodarstva je razvila srednjeveški Lemberg za topografsko središče; novoveški in novodobni razvoj pa je to središče ukinil in razvil namesto in izven njega Sladko goro kot cerkveno, Mestinje kot gospodarsko, Šmarje pri Jelšah pa kot gospodarsko in politično središče okoliša, v katerem igra danes Lemberg vlogo sosednjega zaselka. Ostal mu je samo še značaj prelaznega selišča. Na nekdanji privilegirani položaj kraja spominjajo samo še številne zbadljivke o Lembergu in Lemberžanih, ki si jih najverjetneje lahko razlagamo pač tako, da so nastale iz zavisti okoličanov. Z zavistjo so ti gledali velike pravice, ki jih je mali kraj užival, z zavistjo gledali posebno še blagostanje trške občine, ki do nedavna sploh ni pobirala občinskih doklad, ker je krila vse izdatke z dohodki svojih tržnih dni, ko so prihajali sejmarji od blizu in daleč. Sosedje niso mogli odvzeti Lemberžanom njihovih pravic niti njihovih dohodkov, zato so se tolažili pač s tem, da so jih smešili in zhadali. Zusammenfassung. Lemberg. Am Beispiele (les Markles Lemberg (siidostlich von Boč) wird die Bewegung des topo-grapbischen Zentrums innerhalb einer Sicdlungseinhcit erliiutert. Die PaBsiedlung Lemberg ist im Mittelaltcr durrh die Konzentrierung der feudalen Administration, dureb Markt-privilegien und als Sitz der Pfarre zum topograpbischen Zentrum der Weileransiedlurigen unter dem Boč geworden. Durch die t)bersiedlung der feudalen Administration nach Zbelovo und des Pfarrsitzes nach Sladka gora wurde Sladka gora zum zweiten topographischen Zentrum der Gegend. Durch die Eisenbahn Grobelno—Rogatec hiiBte Lemberg seine friihere durch alte Marktprivilegien gehaltene wirtschaftliche Stelluiig ein und mit der Eingc-mcindung in die ncue Gemcinde Šmarje pri Jelšah hiirte auch seine politisehe Bedeutiing auf. An seiner Stcllc wurde Sladka gora zum kirchlichcn, Mestinje zum wirtschaftlichcn und Šmarje pri Jelšah zum wirtschaftlichen und politisehen topographischen Zentrum des Cebietes unter dem Boč, dessen alleinigcs Zentrum im Mittelalter Lemberg war. Škofa Karla Herbersteina bogoslužni red za cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Stražah. Dr. Fr. Ksav. L u k m a n, Ljubljana. Dne 24. maja 1778 je izdal ljubljanski škof Karel Herberstein za romarsko cerkev sv. Frančiška na Stražah, takrat še gornjegrajsko podružnico, dva uradna spisa1): dekret2), s katerim je namestil novega voditelja romarske cerkve in dal splošna navodila, kako naj voditelj, zakristan in drugi duhovniki vrše svojo službo, in inatrikulo3), ki obsega naročila pridigarjem in spovednikom, bogoslužni red po mesecih od januarja do decembra in na koncu še splošne pripombe za razna cerkvena opravila v teku leta. Božja pot na Stražah4) se je pričela 1. 1715., ko je gornjegrajski župnik in komisar Ahacij Steržinar v noči od 2. na 3. decembra postavil na stranski oltar cerkvice sv. Barbare Reinwaldtovo podobo umirajočega sv. Frančiška Ksaverija. Naslednje leto je dobil sv. Frančišek na epistelski strani poseben oltar, 1. 1717. pa kapelo. V letih 1721.—25. so pozidali nad staro podružnico sv. Barbare sedanjo cerkev sv. Frančiška, staro cerkev pa 1. 1725. podrli. Romarjem, ki so v vedno večjem številu prihajali, so sprva stregli gornjegrajski duhovniki pod Steržinarjevim vodstvom. L. 1733. se je Steržinar odpovedal gornjegrajski župniji in se preselil k sv. Frančišku, kjer je kot »director ') Spisa, v enem sešitku z mehkim rdečim ovojem, sta v župnem arhivu v Gornjem gradu. Napisana sta na papirju navadne pisarniške oblike. Dekret obsega 5'/: strani, matri-kula pa 32 strani in 4 vrste. Na obeh aktih je na koncu pod datumom Herhersteinov podpis in pečat (5 cm v premeru), vtisnjen z zelo skrbno izrezano matrico. — Čudno se mi zdi, da Orožen in S t e g c n š e k teh spisov nista poznala. Pred leti sem nanju opozoril g. prof. Franca Ušeničnika, ki je nekaj stvari iz njiju povzel v svoji razpravi »Kigori-zem naših janzenistov« v Bogoslovnem Vestniku III (1923), 9, 30, 33, 42 (na zadnjih dveh mestih napake v datumu: 28. in 14. maja mesto 24.). Matrikulo je nato omenil tudi F. Kidrič v članku o Herhersteinu v Slov. hiogr. leksikonu I 310 (datum napak 14. maja). *) Dekret ima naslov: »Decretum pro constanti cultu et direetione ecclesiae divi Xa-verii in Strascha hic thaumaturgi pro majori quoque Dei gloria, religionis ineremento, devo-tionis propagatione et saeris funetionibus rite, reete ac ordinate ohcundis emanatum ac loci direetori, sacristae, caeterisquc ibidem operariis pro munerum suoriim Cynosura extraditum.« — Zadnji besedi je mundaut pripisal kasneje, pač zato, ker besede »Cynosura« v konceptu, ki ga je prepisoval, ni razumel. Tudi na 2. strani je to besedo izpustil in jo šele kasneje vstavil. »Cynosura« (Kuvo JOUpa), »Pasji rep«, je starejše ljudsko ime za ozvezdje Malega voza, čigar prva zvezda (a) je scvcrnica, mornarjem zvezda vodnica. »Pro Cynosura« pomeni torej: za razved (orientacijo). 3) Naslov tega spisa je: »Matricula pro ecclcsia filiali Obcrburgensi S. Francisci Xa-verii, magni Indiarum apostoli, thaumaturgi in Strascha prope Ohcrhurgum.« ') Za zgodovino božje poti prim. 1. O r o ž en, Das Bistum und die Diiicese I.avant II/2, 85—111; A. Stcgcnšek, Dekanija gornjegrajska (Maribor 1905), 28—32; F. K o v a-č i č. Zgodovina lavantinske škofije (Maribor 1928), 287 si. ecclesiae« s petimi duhovniki oskrboval romarsko cerkev in opravljal cerkvena opravila. Tako je ostalo do 1. 1780., ko se je pri sv. Frančišku ustanovila župnija. Dotlej je bila cerkev sv. Frančiška gornjegrajska podružnica, imela pa je po 5 ali 6 duhovnikov z voditeljem na čelu, ki so bili pravno podrejeni gornjegrajskemu župniku in komisarju. Večkrat na leto je prišlo toliko romarjev, da ksaverijanski duhovniki sami niso zmogli dela; tedaj so poklicali iia pomoč alumne iz gomjegrajskega kolegija5), pa tudi duhovnike iz soseščine in frančiškane iz Nazarij. L. 1775. je direktor Nikolaj Mulle6) šel za župnika v Št. Pavel pri Preboldu. Iz neznanih razlogov se mesto voditelja božje poti tri leta ni zasedlo. Šele 24. maja 1778 je škof Karel Herberstein postavil novega voditelja, ne da bi bil v dekretu njegovo ime navedel7). Ob tej priložnosti je v dekretu samem podal v šestih točkah navodila, kako naj ksaverijanski duhovniki, voditelj, zakristan in drugi, skrbe za cerkev in cerkvena poslopja ter vrše cerkvena opravila; zelo je naglasil, da so podrejeni gornjegrajskemu komisarju, in je voditelju posebej naročil, naj ta odlok vsak mesec drugim duhovnikom prebere. Iz teh naročil bi se nemara smelo domnevati, da so kake nerednosti pri Sv. Frančišku ali pa trenja ksaverijancev z gornjegrajskim komisarjem bila povod za dekret, kakršen je. Z dekretom vred pa je Herberstein izdal obsežno matrikulo, ki ni samo »matricula peractionum et functionum ecclcsiasticaruin«, kakor veli uvod, marveč podaja na začetku za pridigarje in spovednike daljša navodila v duhu avstrijskih janzenistov in jih kasneje nenavadno pogosto ponavlja. Očiten je Herbersteinov namen, urediti pri cerkvi, h kateri je prihajalo veliko število romarjev »tudi iz tujih in daljnih pokrajin«, božjo službo po načelih, ki se jih jc držal v prvi dobi svojega škofovanja, pred nastopom cesarja Jožefa II. Ma-trikula ima mnogo zanimivosti za zgodovino ksaverijanske božje poti; škoda je, da je pokojni Stegenšek ni poznal, ko je pisal XIV. poglavje svoje »De-kanije gornjegrajske«. Matrikula pa je tudi splošno zanimiv kulturno-zgodo-vinski dokument, ker kaže, kako se je janzenistični rigorizem pri nas avtoritativno uvajal. V tej razpravici hočem iz nje povzeti le ono, kar je za Herbersteinov pastoralni razved značilno. V drugem odstavku matrikule je Herberstein naglasil, kako naj se opravlja duhovniška služba pri romarski cerkvi, da bo verskemu življenju v prid. »V prvi vrsti in pred vsem se terja, da ljudstvo, ki prihaja v to cerkev, najde v njej dušno hrano, da bo, po njej poučeno in izobraženo in s kruhom večnega 5) O gornjegrajskem kolegiju Orožen II/2, 54—62. «) Orožen 11/2, 101 in IV/1, 171. 7) Novi ruvnatelj je bil Filip Markič, že od 1. 1775. dubovni pomočnik pri Sv. Frančišku. L. 1780. se je tu ustanovila župnija iu Markič jc bil župnik do 1. 1799., ko je šel za župnika v Št. Peter v Savinjski dolini, kjer je umrl 21. avg. 1812. Prim. Orožen 11/2, 101, 107, 113 in III, 439. življenja nasičeno, moglo rasti v gorečnosti prave pobožnosti, v pametnem in bogoljubnem češčenju tega svetnika, tako da se bo krščanska katoliška vera branila čista, se molil en sam Bog, od kate- . rega in po katerem se vse godi8), duše se očiščevale grešnih madežev z odkritosrčno in skesano spovedjo, blodeči se vodili nazaj na pravo pot in se poučevali in utrjevali v onih verskih osnovah, ki so za večno zveličanje potrebne.« Nato padaja škof navodila za pridiganje in spovedovanje. Opominja in prosi duhovnike pri Sv. Frančišku, naj »ne nehajo ljudstvo z vso gorečnostjo učiti, ga z vso potrpežljivostjo spovedovati in mu v vsem drugem z vso ljubeznijo streči«. Za pridiganje posebej naroča: »Zato naj (duhovniki pri Sv. Frančišku) dobro poznajo knjige, iz katerih bodo kakor iz virov zajemali pravi in zdravi nauk, zlasti sveto pismo, v katerem je večna resnica, Rimski katekizem9), v katerem v obilici najdejo gradivo, ki morejo z njim poslušajoče ljudstvo izobraževati in poučevati. V ta namen hočemo in naročamo, naj se ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri rani maši opravlja kateheza iz Rimskega katekizma po vrsti tvarine, poglavij in odstavkov, v njem določenih; ostalo pa, kar se v Rimskem katekizmu pogreša, obilno podajajo Insti-tutiones catholicae odličnega P o u g e t a10). Če pa pridejo k tej maši tudi drugi, tuji romarji, se morejo na koncu dodati besede v proslavo sv. Frančiška Ksaverija ter naštevati njegove čednosti in milosti, po njegovi priprošnji od Boga prejete, toda modro, previdno in razsodno.« 8) Herberstein se boji, da bi se češčenje sv. Frančiška izprevrglo v škodo božjemu češčenju in da bi se po njegovi priprošnji prejete milosti pripisovala svetniku, ne pa Bogu, »a quo omnia et per quem omnia fiunt«. 9) Rimski katekizem, sestavljen po sklepu tridentskega cerkvenega zbora (sess. 24, c. 7 de ref.; sess. 25 de ref. [med sklepi 4. dec. 1562]), je katebetičeu in bomiletičen priročnik za dušne pastirje. Snov je razdeljena na štiri dele: o apostolski veri, o zakramentih, o 10 božjih zapovedih in o molitvi, zlasti Cospodovi. Nauka o odpustkih ni v njem. Zunanja oblika je bila prvotno tekoča, ne razčlenjena razprava (pojasnevanje in utemeljevanje katoliškega nauka). Italijanski izvirnik sta filologa Poggiani in Manuzio klasično polatinila in tako je 1. 1566. izšla v Rimu latinsko-italijanska izdaja pod naslovom: »Catechismus ex decrcto Concilii Tridentini ad parochos Pii V. iussu editus.« Izdaja v kolini 1572 je tvarino razdelila v knjige in poglavja, izdaja v Antwerpenu 1574 uvedla še vprašanja in odgovore. 10) Oratorianec Fran;ois-Aime P o u g e t (1666—1723), janzenislično usmerjen moralist, je po naročilu montpcllierskcga škofa Colberta 1. 1702. izdal »Instructions generales en forme de catechisme« (montpellierski katekizem). Delo je ponovno izšlo v izvirniku in v mnogih prevodih. Kongregacija indeksa je 1. 1721. prepovedala francosko in italijansko izdajo, 1725. angleško in 1727. špansko. Pisatelj je pripravljal latinski prevod, a je med delom umrl; njegov redovni sohrat Desmoids je latinsko predelavo dovršil in v 2 zvezkih izdal: institu-tiones catholicae in modum catecheseos (Paris 1725). Popravljene latinske izdaje kongregacija ni prepovedala. Prim. n. pr. Wetzcr und Weltes Kirchenlexikon Xs, 247/48; 11. II u r t e r, Noinenclator literarius IV3 (Oeniponte 1910), 1110:1; F. U š e n i č u i k. Bog. Vcstnik 111 (1923), 8/9. Pridiga bodi torej katehetična, le na koncu naj se doda, če so romarji navzočni, nekaj o sv. Frančišku. To je Herberstein v matrikuli večkrat ponovil. Na koncu meseca aprila n. pr. naroča, kako naj se opravlja božja služba ob nedeljah po godu sv. Jurija, če pridejo romarji v soboto zvečer: »Drugi dan naj se bere prva maša ob petih ali tudi prej; po njej pridiga, toda ne panegirična, marveč zmeraj moralna in poučna, ki navede tudi čednosti, in kako je treba v tej ali oni čednosti, ki jo razloži, svetnika posnemati; na koncu se doda ena ali druga milost, po njegovi pri-prošnji od Boga prejeta. Tu se more tudi primerno govoriti o pravi pobožno s t i in v ta namen porabiti tista zlata Muratorijeva knjiga o resnični pobožnosti . . -11). Ob desetih zopet peta maša s katehezo, tudi če so romarji, na koncu kateheze pa kakor zgoraj12).« Za binkoštni torek ukazuje rano mašo, »če je zadostno število romarjev, kratek, poučen moralni govor«. Pri jutranjem opravilu je bila torej ob nedeljah in praznikih zapovedana kateheza (katehetična pridiga), celo na veliko noč po vstajenju zjutraj in na božič pri rani maši. Pri poznem opravilu je bila zapovedana pridiga (concio, sermo), razen na velike praznike, ko je bila slovesna maša z leviti. Tudi za to pridigo je dal Herberstein stroga navodila. Pri vigiliji sv. Jakoba (24. julija) stoji pripomba: »Vse pridige (conciones) morajo biti poučne, moralne, k a-t e b e t i č n e, na koncu naj se doda ena ali druga milost, po priprošnji sv. Frančiška od Boga prejeta.« Na koncu matrikule je Herberstein povzel splošna navodila za razna cerkvena opravila. Na splošno je za duhovniška opravila zapisal opomin: »Zlasti je treba paziti in premisliti, da se v tej cerkvi romarjem postreže in da se pouče in izpodbude k resnični pokori in pobožnosti do sv. Frančiška Ksaverija.« Pridigarjem pa je posebej naročil: »Pridige, nemške ali slovenske13), ne smejo biti predolge, niti z mnogim besednim lepotičjem ozaljšane, marveč, ker se morajo obračati k neukemu ljudstvu, ") Učeni modemski bibliotekar Ludovik Ant. M u r a t o r i (1672—1750) je izdal v Benetkah 1747 spis: »Delia regolata divozione de'Cristiani« (latinski prevod: »De recta homi-nis christiani devotione«, Venetiis 1760; morda to ni bil prvi latinski prevod). V njem je grajal izrastke v češčenju svetnikov in terjal znižanje števila zapovedanih praznikov. Število zapovedanih praznikov je že omejil papež Urban VIII. 1. 1642., pa vedno jih je bilo poleg nedelj še nad 30. Papež Benedikt XIV. je 1. 1754. za Avstrijo število praznikov znova skrčil tako, da so nekateri prazniki postali soprazniki, ko se je sicer smelo delati, ostala pa je dolžnost, iti k sv. maši. To pa se ni obneslo. Zato je papež Klemen XIV. na prošnjo cesarice Marije Terezije 1. 1771. na novo določil za Avstrijo število zapovedanih praznikov, odpravil pa sopraznike. 0 praznikih prim. F. U š e n i č n i k, Katoliška liturgika (Ljubljana 1933), 116—119. ,s) T. j., more se dostaviti kaj o sv. Frančišku. ls) Pred tem stavkom je ukazal: »Če je med romarji innogo Nemcev, naj je ne samo prejšnji večer križev pot, marveč tudi naslednji dan nemški govor.« Nemški romarji so prihajali s Koroškega. naj se prizadevajo biti preproste, poučne, moralne in k a t e h e-t i č n e, lahko umljive, v poslušalcih vzbujajoče živo hrepenenje, poboljšati se, poučiti se o naši sv. veri, pospeševaje v njih pravo katoliško in pristno češčenje sv. Frančiška Ksaverija. Prihajajoči romarji in tudi domačini naj se z opomini o pokori, kesanju, božjem usmiljenju izpodbujajo k resnemu studu nad grehi, k popolni in odkritosrčni spovedi in poboljšanju življenja.« — Za veliki četrtek je škof zapovedal »pridigo o postavitvi presvetega zakramenta evharistije«, za vernih duš dan pa »pred ali med mašo kratek govor o dolžni krščanski ljubezni do duš v vicah«. Podrobna navodila je Herberstein dal tudi spovednikom. V uvodnem splošnem delu matrikule je zapisal tole: »Za spovedovanje vernikov naj so zmeraj radi pripravljeni, toda z veliko preudarnostjo, preprosti kakor golobje in previdni kakor kače, zakaj v tej tako težavni in strašni sodbi so namestniki najvišjega Sodnika. Zato morajo biti hkratu sodniki in zdravniki: sodniki, da razločujejo velikost in vrste grehov z njih okoliščinami, zdravniki, da nudijo ona zdravila, ki mislijo, da so za zveličanje duš potrebna. Zato naj jim nalagajo pokoro, ki more prinesti sad in je za izbrisanje grehov bolj primerna, da dosežejo odpuščanje grehov po neskončnem božjem usmiljenju. Najbolj pa naj pazijo, da samih sebe z grešniki vred ne pogube ali s preveliko strogostjo ali tudi z lahkomiselno širokovestnostjo; kajti lažje je za bresti v širokovestnost ko v strogost. Marljivo naj torej prebirajo sv. Karla Boromejskega navodila za spovednike14) in se opravljajo z onim znanjem, ki je za toliko opravilo potrebno. Vendar pa naj s spokorniki krotko in potrpežljivo ravnajo in se tako vedejo, da se ne bodo plašili in ne bodo odhajali brez kesanja, da bodo spoznavali velikost greha, s katerim žalijo največjo Dobroto. Vrh tega naj preiskujejo, ali so pripravljeni, kako so opravili prejšnje spovedi, kakšnega stanu so, kakšne dolžnosti in opravila imajo in ali so poučeni o potrebnih temeljnih verskih resnicah. Če se v teh rečeh najdejo velike pomanjkljivosti, naj jim zlahka ne dajo odveze, četudi so romarji; zakaj mnogo jih je, ki mislijo, da dosežejo odpuščanje grehov, če le obiščejo čudodelni kraj, tam opravijo pohožnosti, dajo vbo-gajme, a nimajo resničnega sklepa, ne več grešiti in spremeniti življenje, prepričani, da morajo dobiti odvezo in da to romanje zadošča.« Velik shod pri sv. Frančišku je bil 3. in 4. decembra, t. j., za god sv. Frančiška in sv. Barbare. Za spoved in sv. obhajilo na ta dva dneva je škof naročil: 14) Herberstein ima v mislili knjigo, ki jo je bil pet let prej sam izdal: »S. Caroli Borromaei Monitiones et Instriictioncs...« Labaci 1773. Za uvod je v njej objavil svojo »ekshortacijo« za spovednike, v kateri govori o spovedni praksi čisto po zgledu francoskih janzenističnib rigoristov. Ti so se po Arnauldovem zgledu skušali kriti z avtoriteto velikega prenovitelja cerkvenega življenja, milanskega nadškofa Karla Boromejskega. Pa sv. Karel ni bil nikdar rigorist v smislu janzenistov. »Oni, ki so se ta dan15) spovedali in prejeli obhajilo, naj se drugi dan16) več ne pripuste17) brez tehtnega razloga.« Za Herbersteinovo miselnost je značilna prepoved, da bi voditelj božje poti klical na pomoč frančiškane iz Nazarij. Nič manj ko petkrat jo je v matrikuli ponovil. Pri binkoštni soboti je zapisal: »Nazarskih patrov ni treba, marveč naj pridejo na pomoč dva ali trije iz gornjegrajskega alumnata in, če potreba terja, se more poklicati beneficiat v Okonini ali drug kaplan iz sosednjih župnij.« — »Nedeljo po nedelji v osmini Rešnjega Telesa« se je obhajala obletnica posvetitve cerkve sv. Frančiška s slovesno teoforično procesijo. Tudi tu stoji pripomba: »Pride komisar z dvema ali tremi alumni, ne pa frančiškani.« — Nedeljo po prazniku apostolov Petra in Pavla je bil spomin na posvetitev kapele sv. Barbare. Tu stoji zopet naročilo: »Prejšnji dan morajo priti pomagat dva ali trije gornjegrajski alumni, nikakor pa ne frančiškani.« — Za god sv. Jakoba je navadno prišlo mnogo romarjev. Matri-kula pa opominja: »Na vigilijo sv. Jakoba naj se pokličejo na pomoč ne frančiškani, marveč dva gornjegrajska alumna.« — Za veliki shod o godovih sv. Frančiška in sv. Barbare ima matrikula odločno prepoved: »Nočemo, da se očetje frančiškani kdaj pokličejo na pomoč k Sv. Ksaveriju, ker morejo ksa-verijancem dovolj pomagati gornjegrajski in sosednji duhovniki.« Navodila, ki jih je dal Herberstein duhovnikom pri Sv. Frančišku, preveva duh prosvetljenstva in janzenističnega rigorizma. Pridigarjem je zapo-vedal govoriti »preprosto«, »poučno«, »moralno«, »katehetično«, »ne pane-gerično« in jim naročil, naj poleg sv. pisma in Rimskega katekizma rabijo Pougetov montpellierski katekizem. Navodila za spovednike se naslanjajo na rigoristično domnevo, da mnogi spovedenci niso pripravljeni za odvezo in da hočejo na božji poti poceni odvezo dobiti. Opomin, naj so spovedniki previdni in naj se ogibljejo prevelike strogosti in lahkomiselne širokovestnosti, se mora umeti rigoristično; kajti škof jim obenem naroča, naj prebirajo pastoralna navodila sv. Karla Boromejskega, kijih j e s a m i z d a 1 i n j i in za uvod napisal rigoristično »Exhortatio a d confess a-r i o s«. Kako resno se je trudil, da bi se v romarski cerkvi vpeljala rigori-stična spovedna praksa18), kaže prepoved, petkrat ponovljena, da bi prihajali k Sv. Frančišku na pomoč frančiškani iz Nazarij, ki so bili janzenističnenm rigorizmu nasprotni. 0 češčenju svetnikov se izraža Herberstein zelo oprezno in udržljivo, naglaša skrb za čistost katoliške vere, božjega češčenja, naroča, 15) T. j., IIU god sv. Frančiška 3. decembra. ul) T. j., na dan sv. Barbare 4. decembra. ") Naj se ne puste k obhajilu. 18) To jc tudi dosegel. Voditelj božje poti pri sv. Frančišku v tem času se je hvalil, da celo leto niti enemu izmed neštetih romarjev ni podelil odveze, za kar ga je škof pohvalil v posebnem pismu in mu podelil dobro župnijo. Tudi bolnikov niso hoteli previdevati, ako se niso prej po trikrat ali štirikrat spovedali. Prim. J. Gruden, Čas 1916, 132; F. U š e-ii i č n i k, Bog. Vestnik 1923, 34. naj se sicer govori o svetnikovih čednostih, o uslišanjih na njegovo priprošnjo, pa modro, previdno in razsodno, in duhovnikom svetuje, naj porabljajo »zlato« Muratorijevo knjigo o pravi pobožnosti kristjanov. Raznih pobožnosti (litanij, procesij, križevega pota) in bratovščine sv. Frančiška in sv. Barbare matri-kula ne prepoveduje, pač pa na drobno predpisuje, kdaj in kako naj se pobožnosti opravljajo. Posebej veleva, naj se pri križevem potu rabijo natisnjeni formularji premišljevanj in molitev. Zusamnienfassung. Des Bisehofs Kari Herberstein Gottesdienstordnung fiir die Wallfahrtskirehe des hI. Franz Xaver in Straže. Der Bischof von Ljubljana Kari Graf Herberstein (1772—1787) erlieB am 24. Mai 1778 fiir die Wallfahrtskirehe des hI. Franz Xaver in Straže bei Gornji grad (Oberhurg) eine »Matricula«, welche nebst Gottesdienstordnung pastorale Anweisungen fiir die an der Kirche angestellten Geistliehen enthiilt. Diese Anweisungen sind iin Geiste der Aufkliirung und des jansenistischen Rigorismus gehalten. Den Predigern scharft der Bischof ein, stets »einfach«, »instruktiv«, »moralisch«, »katechctisch«, »nicht panegyrisch« zu reden und als Hilfsmittel neben der Bibel den Riimischen Katechisinus und den sogen. Katechismus von Montpellier des Oratorianers Pouget zu gebrauchen. Die Anweisungen fiir die Beichtviiter gehen von der rigoristischen Voraussetzung aus, vielen Ponitenten fehle die zur Lossprechung notwen-dige Disposition. Die an sich richtige Mahnung, der Beichtvater babe sowohl zu groBe Strenge als leichfertige Nachgiebigkeit zu ineiden, muB im Sinne der rigoristischen Exhortatio ad confessarios verstanden werden, welche der Bischof seiner Ausgabe der pastoralen Instruk-tionen des hi. Karl Borroineo im J. 1773 als Geleitwort mitgegeben hatte. Die Absicht des Bischofs, eine rigoristische Praxis in der Verwaltung des BuBsakramcntes cinzufiihren, be-stiitigt das funfmal wiederliolte Verbot, die Franziskaner von Maria Nazareth nach Xaveri zur Aushilfe einzuladen. Der Heiligenverehrung stelit der Bischof selir zuriickhaltend gegen-iiber und empfiehlt den Geistliehen Muratoris Buch von der rechten Andacht der Christen. Volksandachten, Bruderschaftcn, Prozessionen, Krcuzwcg verwirft er nicht und gibt genaue Vorschriften fiir deren Uhung. Die Matrikel gibt die Grundsiitze wieder, welche Herberstein bis zur Zeit der Reformdekrete Kaiser Josephs II. vertreten hat. P. Edvard Gebronšek. Viktor S k r a It a r, Ormož. I. L. 1925. mi je prijatelj Ivan Strohmayer iz Ptuja podaril v spomin na svojo tragično umrlo ženo rokopisni molitvenik. Po njegovi izjavi je bila knjiga nekoč last rodbine Oehm-Kammerer, nekdanje lastnice gostilne »Pri grozdu« v Mariboru. Molitvenik je shranjen v zaščitnem, z usnjem prevlečenem kartonu in meri v dolžino 18 cm, v širino 11 cm; vezan je v usnje; platnice imajo pozlačen obrobek, prav tako so na hrbtu pozlačeni okraski. Knjiga sestoji iz naslovne strani, ki ji sledi na naslednji strani pobožen izrek, nato pa spodaj ter na tretji in četrti strani predgovor. Dalje se vrste na 172 paginiranih straneh molitve, litanije in pobožna premišljevanja ter kot dodatek na 4 straneh litanije in molitev k sv. Donatu1) zoper hudo uro; 3 strani kazala zaključujejo knjigo. Molitvenik je napisan v zelo lepi pisavi; od začetka do konca ni v pisavi in njenem značaju opaziti niti najmanjše utrujenosti ali popuščanja. Besedilo, napisano s črnilom, je na posameznih straneh obdano s čednimi istovrstnimi obrobki s kotnimi okraski; diverzni napisi so izdelani z rdečilom. Celotni tekst je napisan v gotici. Naslovna stran, okrašena z lepimi ornamenti, se glasi: Heiliger Zeit Vertreib vor die in der Liebe Gottes a»ifgeflamte Herzen Pod tem napisom se v grbu podobnem ornamentu nahaja Marijin monogram z letnico 1783. Spodaj pod obrobkoin pa je v izredno mali pisavi podpisan avtor: P. Eduardus Pettoviensis Capuc. scripsit 1783. Knjiga obsega 60 molitev, med njimi več litanij, in odgovarja glede jezika in pravopisa povsem času ob prehodu 18. v 19. stoletje. Očividno gre za posvetilni izvod, ki ga je avtor poklonil neki dami, pač svoji sorodnici. Iz besed: »Siehe also das kleine Werkchen, welches dir ein Freund verfertiget«, je razvidno, da je darovatelj knjige naš pobožni ka-pucinec. Z rdečilom pisani predgovor zaključuje pisec z lepim monogramom, scstoječim iz črk P. E. P. C. ( = Pater Eduardus Pettoviensis Capucinus). Molitve, ki jih je p. Edvard zbral in prepisal v svojo knjigo, odgovarjajo po vsem sodeč vsebini sodobnih molitvenikov. Razpored je običajen: naj- ') Prim. Skrabar V., Votivna »lika s Ptujske gore. CZN 1928, 268. prej je jutranja molitev, nato mašna molitev ter spovedne in obhajilne molitve. Slede številne litanije in pobožnosti: k najsvetejšemu zakramentu, sv. Trojici, Božji previdnosti, k najsvetejšemu Srcu Jezusovemu, k ranam in trpljenju Gospodovemu, litanije k trpljenju in smrti Jezusa Kristusa, k žalostni Materi Božji, lavretanske litanije, pobožnosti, devetdnevnica in litanije k sv. Jožefu, litanije sv. Ane, obsežne pobožnosti in litanije v čast sv. Janezu Nepomuku (zaščitniku proti povodnjim in nevarnostim za čast in dobro ime), molitve k raznim svetnikom in priprošnjikom, litanije vseh svetnikov in za verne duše v vicah, večerna molitev in slednjič v dodatku še litanije in po-božnost Brezmadežnega spočetja. Izbira molitev odgovarja duhu časa in so vse molitve skrbno in smotrno zbrane. Iz katerih zbirk in molitvenikov izvirajo, bi bilo vprašanje, ki bi zahtevalo podrobnega študija tedanje nabožne literature, in ga v Ormožu ne moremo rešiti. Zanimivo je, da zavzema češčenje sv. Janeza Nepomuka v knjigi precejšnje mesto, kar kaže na to, da je ta svetnik v Ptuju, kjer je bil p. Edvard rojen, užival veliko čast kot priprošnjik ob povodnjih, katerim je bilo mesto večkrat izpostavljeno. Toliko na kratko o vsebini molitvenika. II. Srečno naključje je hotelo, da sem nekoliko let po prejemu molitvenika dobil ponudbo za nakup v olju slikanega portreta nekega kapucinca in ga tudi kupil. Je to namreč portret avtorja našega molitvenika p. Edvarda; visoka je slika 46 cm, široka 37 cm; slikana je v olju na grobo platno. Na zadnji strani podobe je brati: P. Eduardus Gebron- schegg Pettoviensis Capuc. nat. 16. mart: 1749 Anton A. Conrad pinxit 1792 Pod tem napisom je nalepljen tiskan list papirja. Nad tiskanim tekstom je napisano s črnilom: »Bruder, miitterli Seits, der Mari Josepha Cupert llaalis, vereliliclile Gruber O n k e 1« Nato sledi tisk, v čigar prvi vrstici je stavek spremenjen in prilagojen gornjemu tekstu: »Der(s) Hochwiirdigc(n) Herr(n) Franz Sales Gruber, Domkuitos, Consistorialralh, k. k. Schulen Oberaufseber der Seckaucr- und Leobncr Diiizese und Sehuldistriets-Aufseber fur den Stadtbezirk Graz, wie auch Consilient bey dem wohlthiitigcn Fraucn Vcreinc der Kinderhewahranstalten, mit der goldenen Civil Ehrenmedaille Iz napisa na platnu je razvidno, da je bilo rodbinsko ime našega p. Edvarda Gebronšek (Gebronschegg), da slika predstavlja njega in da je identičen s piscem lepega molitvenika. Portret ga kaže v 43. starostnem letu, oblečenega v redovniško obleko. Oči mu gledajo veselo v svet, nos je krepak in lepo oblikovan, prav tako nekoliko velika usta. Obraz mu obkroža kapu- 1'. Edvard Gebronšek. cinska brada, lasje so že nekoliko zredčeni; ves obrazni izraz kaže razbori-tega moža močne volje in vesele dobrodušnosti. Slika je zlasti v svojem ko-loritu prav dobra. (Naša reprodukcija je posneta pred njeno restavracijo, ki jo je brezhibno izvršil prof. Sterilen v Ljubljani.) Ugotoviti identiteto slikarja Antona A. Conrada mi zaradi liedostajanja potrebne literature žal ni bilo mogoče. Morda je bil umetnik upodobljenčev redovniški sobrat ali vsaj mož, ki je stal samostanu blizu. Iz lističa, ki je prilepljen na sliki, je razvidno, da je utegnil biti portret nekoč last Edvardovega polunečaka Franca Šaleškega Gruberja v Gradcu. Preden je slika prešla v mojo last, jo je imel neki gosp. Gruber v Mariboru. Dr. Alojziju Reincu iz Ptuja se mi je zahvaliti za rodovniške podatke Gebronškov, ki mi jih je zbral in prepisal iz matrik ptujske mestne župnijske cerkve. Oče p. Edvarda je bil Melhior Gebronšek iz Slov. Konjic; t 9. XII. 1755 v Ptuju. V prvem zakonu s Terezijo, roj. Nedelko, je imel dvoje otrok: 1. Daniela *2. XI. 1729 in 2. Marijo Ano *13. VII. 1731. Druga žena Marija Ana, roj. Zehner, mu je rodila 7 otrok: 3. Franca Daniela *7. X. 1737; 4. Jožefa Daniela *17. I. 1740; 5. Marijo Terezijo *9. IV. 1741 (nazvana pač tako v čast cesarici Mariji Tereziji); 6. Jožefa Jurija *8. IV. 1743, f 27. III. 1749; 7. Ano Marijo *14. XII. 1747, f 9. V. 1752; 8. Antona Alojzija, našega p. Edvarda *16. III. 1749, ki je 15. XI. 1765 stopil v samostan in umrl 2. II. 1794 v Celju kot koncionator, in 9. Ivana Jožefa *9. XII. 1753. Druga žena Melhiorja Gebronška se je v drugo poročila 9. XII. 1756 z lončarjem (figulus) Ivanom Ilaasom; iz tega zakona izhaja hči Marija Jožefa Haas, ki se je poročila s krznarjem (coriarius) Godefridoin Gruberjem, kateremu je rodila 16. XII. 1778 sina Franca Šaleškega, poznanega nam z lističa naše slike. Iz navedenega sledi, da je bil p. Edvard polustric Fr. Sal. Gruberja. Na vprašanje glede rojstnih podatkov Edvardovega očeta Melhiorja Gebronška nisem dobil od konjiškega župnijskega urada žal nobenega odgovora. Iz knjige lončarjev v Ptuju je razvidno, da je bil 16. III. 1727 sprejet v lončarsko zadrugo; pripomnjeno je tudi, da je »gebiertig von Gonobiz«. Nadalje zvemo iz ptujske Knjige meščanov, da je postal na Lucijino 1730 ptujski meščan; ista knjiga nam pove, da je bil brat p. Edvarda Franc Gebronšek, gostilničar »Pri jelenu«, 1. 1765. sprejet med ptujske meščane. O p. Edvardu pravi krstna knjiga: »Anton Alojz Gebronšek, rojen dne 16. marca 1749 v Ptuju, zakonski sin lončarja Melhiorja Gebronška in Marije Ane roj. Zehner. Botri Danijel Stettner in Terezija Zehner«. Omenja ga tudi M. Slekovčeva »Škofija in nadduhovnija v Ptuji« (1889, str. 163, opomba 1), kjer je med 16 kapucini na predpredzadnjem mestu naveden tudi P. E d u-ard P e t t o v i e u s i s. Kratko bodi h koncu še omenjeno, da so temeljni kamen kapucinskega samostana v Ptuju položili 8. IX. 1615; blagoslovil ga je 28. X. 1620 sekovski škof Jakob Eberlein; opuščen pa je bil samostan 6. III. 1786. Zusammenfassung. Nach Deschreihung ciner vom P. Eduurd Gebronšek verfaliten Gebetsammlung aus ti. J. 1783 und seines Hililnisses v. A. A. Conrad aus d. J. 1792 werden die wichtigsten Datcn aus seinem Leben festgcstcllt. Geboren in Ptuj am 16. Miirz 1749, wurde er am 15. November 1765 in seiner Heimatstadt Kapuziner und stari) in Celje am 2. Februar 1794. Sein Vatcr Melchior Gebronšek wanderte als Tiipfer aus Konjice nach Ptuj ein, wo er 1730 Kiirgcr wurde und wo ihm in zweiter Ehe Maria Anna, geb. Zehner, Anton Alois, den spiitcren Kapuziner P. Eduard gebar. O jezikovnem vprašanju pri sodiščih francoske Ilirije. Prof. dr. iur. et lion. c. Metod Dolenc, Ljubljana. I. Kratka doba francoskega vladarstva na velikem delu slovenskega ozemlja v letih 1809. do 1813. je bila posebno znamenita. Veliki sociolog Ludovik Gumplowicz (Das Recht der Nationalitaten und Spracheu in Osterreich-Ungarn [1889], str. 3.) je ugotovil, da je bila ideja nacionalizma, ki danes še vedno z neodoljivo silo posega v tok zgodovine narodov, spočeta šele proti koncu XVIII. stoletja. Vprav francoska revolucija jo je razgibala, postavivši ji za temelj pripadnost poedinca k tistemu narodu, s katerim sočustvuje. Povsem upravičeno je vprašanje, ali se je to dejstvo izkazalo za pravilno tudi v ilirskih provincah, ki so bile ustanovljene in upravljane od idejnih pokreniteljev novodobnega nacionalizma. O tem vprašanju se je med nami Slovenci že mnogo pisalo, ali skoraj samo v pogledu splošnoprosvetnih vprašanj, zlasti še šolstva. Mi pa si hočemo ogledati učinkovanje porajajočega se nacionalizma v uradi h, zlasti pri sodiščih, ki so bila pod neposredno upravo Francozov. Tu se hočemo omejiti na slovensko ozendje. Le tupatam omenimo, kjer bo treba, še ostale pokrajine »Provinces Illyriennes«. Pri tem bomo postopali primerjalno. Pokazali borno, kakšno je bilo pravno stanje v pogledu jezikovnega vprašanja v uradih, ko so Francozi prevzeli upravo. Na to bomo pregledali naredbe francoskih upraviteljev, pa tudi poročila o dejanskem stanju glede uporabe jezikov pri sodiščih. Iz vsega tega bomo skušali ugotoviti, ali smemo govoriti o napredku ali ka-li. II. Celokupnost prebivalcev slovenskega ozemlja ob zatonu XVIII. stoletja ni bila nacionalno orientirana. Pleinenitaši, ki so bili vsaj deloma slovenske krvi, so delovali samo v korist tujerodcev. Oni so videli v slovenskem življu, predstavljanem zvečine po kmetovalcih, samo »mnogoto brez zgodovine«, ljudstvo brez narodnogospodarskega pomena, brez voditeljev v politiki, kolikor je je sploh bilo (ali bolje rečeno: smelo biti). Meščanstvo je bilo očitno zoper slovenskega duha, po precejšnjem delu celo po krvi neslovensko. Mali trgovci in obrtniki, odvisni od tuje gospode, prav posebno še od ponemčenih uradnikov, so se skušali njihovi miselnosti prilagoditi ali vsaj prikupiti. Kmeta sta trli tlaka in desetina izza fevdalnih razmer, ki so se v glavnem ohranile v pravicah patrimonialne gospode napram podložnikom, dočim ta gospoda ni hotela poznati skoraj nič dolžnosti napram svojim podložnikom. K vsemu temu so prišle še velike neprilike kot posledice nesrečne vojske. Tiskana beseda »Lublanskih Novic«, ki so izhajale od 4. januarja 1797. dalje nekoliko časa, je bila prvo veselo znamenje, da se je vsaj v nekaterih glavah slovenskega porekla vzbudil nacionalizem. Prihod Francozov jih je navdihoval z novimi upi. Ves ta napovedujoči se pokret pa seveda še ni mogel imeti odločilnega vpliva na poslovanje v uradih, ki so imeli nalogo, da vzdržujejo splošni red v državi. III. Kakšno stanje so našli Francozi v slovenskih deželah glede jezika v uradih? Razvoj jezikovnega vprašanja moremo lepo zasledovati nazaj do srede XVI. stoletja. Cesar Ferdinand I. (1556—1564) je izdal že kot avstrijski vladar 8. avgusta 1555. reskript, s katerim je »za vselej« odredil, naj ne bo pri avstrijskih sodiščih, t. j. pri sodiščih v Avstriji pod in nad Anižo, na Štajerskem in Kranjskem s priklopljeniini gosposkami (Slovensko Krajino, Metliko in Krasom) »po starem splošnem sodnem običaju« (dem alten geineinen Ge-richtsgebrauche entsprechend) nikomur dovoljeno, da bi se pravdal v kakšnem drugem jeziku nego v nemškem. Ta reskript pa se ni tikal slovenskega jezika; saj le-ta za pravdanje pri gosposkah sploh ni prihajal v poštev. Obračal se je zoper latinščino kot uradni jezik. Dr. Alfred Fischel (Das osterreichi-sche Sprachenrecht, 2. izd., 1910) trdi: »Selbst in dem von Wiillischen und Slovenen umstrittenen siidlichen Gelande bis an die Adria, etwa Triest aus-genommen, geliort Adel und Biirgertum in dieser Periode (namreč 1526 do 1620) weitaus iiberwiegend dem deutschen Volke an und waren Verwaltung und Justiz nur deutsch administriert« (str. XX). Za Kranjsko pa je priznal Fischel vendarle malo izjemo: »Immerhin muB der Gebraucli der Krai-liischen Mundart bei den Dorfgerichten angenommen werden; von EinfluB auf die allgemeine Gestaltung der Dinge konnte dies nicht sein, da die dumpf hinbriitende Masse nichts bedeutet« (str. XXI). In vendar je trdil Josip Šum a n (Die Slovenen [1881], str. 120), da se je sredi XVI. stoletja v kranjskem deželnem zboru slovenski razpravljalo! Za naslednjo dobo (1620 do 1740) se sklicuje Fischel na M e r i a 11 a (Topographia provinciarum Austriacarum, 1670) in trdi glede Kranjske in Goriške, da je bila uprava izključno nemška (str. XXVIII). Po našem prepričanju je gledal Fischel kot avstrijski političar pred-svetovnovojne dobe vseskozi z nemškimi očali in ni niti pomislil, da se v dobah 1526—1620 ter 1621—1740 še ni smatralo za nikakšno državno pridobitev, če se je jezik nenemških prebivalcev odrival iz uradov. Prezrl je dejstva, ki so kazala na nedostajanje nacionalne napetosti. Ni mu bilo znano dejstvo, da so živeli v obeh teh dobah prav gotovo tudi taki fevdalci, ki niso obvladali nemškega jezika, pa so radi tega polagali fevdno prisego v slovenskem, hrvaškem ali italijanskem jeziku. Dokaze za to nam nudijo prisežne knjige (Juramentenbiicher), ki vsebujejo tudi slovenska obrazca za fevdne prisege (Windische oder Crobatische Lehenspflicht), ki datirata iz časov Ferdinanda III. (1637—1657), Leopolda I. (1658—1705) in Karla (1711 do 1740). Slovenski ali hrvaški prisežni obrazci — takisto seveda italijanski — so se uporabljali pri vladi za notranje avstrijske dežele v Gradcu. Torej je bilo tako, in sicer v območju oblasti krškega škofa na Koroškem. Tudi jezika niso bili vešči. Pa ne samo pri deželnih fevdnikih, tudi pri cerkvenih je bilo tako, in sicer v območju oblasti krškega škofa na Koroškem. Tudi tu so se polagale prisege v slovenskem jeziku vsaj do 1. 1653. (Prim. D o-1 e n c, Pravna zgodovina za slov. ozemlje, str. 211 nasi.) Ravno tako smemo za meščanstvo trditi, da je bila stvar v jezikovnem pogledu precej drugačna, kot je F i s c h e 1 o njej pisal. Ko je on o tem po svoje razpravljal, so bili že več ko 20 let prej obelodanjeni v dunajski vseučiliščni knjižnici se nahajajoči prepisi slovenskih prisežnih obrazcev, ki so veljali za zapriseganje meščanov (Vatroslav Oblak, Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stol., LMS [1887]). Tu so bili sestavljeni obrazci za mestne uslužbence kot inerivce žita, soli, vina, za vratarje, gozdne čuvaje, tesarje, pa tudi za mestnega upravitelja in podložnike, nekateri po dvakrat. Ohranila sta se tudi slovenska obrazca za zapriseganje mestnih očetov (Rathsherrn) in mestnih sodnikov (Stadtrichter) v Ljubljani in v Kranju. Za Kranj moramo datirati porabo teh obrazcev v prvo polovico XVI. stoletja (gl. Dolenc, loc. cit., str. 266, 267). Vsa ta zapriseganja so pomenila posebno slovesen čin in prav pri teh prilikah se je uporabljal — slovenski jezik! K. vsemu temu pa še pride, kar je F i s c h e 1 vsaj malce zaslutil, da si je slovensko kmetiško in vinogradniško prebivalstvo prav gotovo na Kranjskem z vsemi priklopljenimi gosposkami, zelo verjetno pa tudi na Spodnjem Štajerskem, izza davnih časov ohranilo svoje avtonomno ljudsko sodstvo in ga leto za letom tja do francoske revolucije krepko izvajalo. Seveda pa se na ljudskih zborih ali shodih, ki so jim predsedovali patrimonialni gospodje, sami ali po svojih delegatih, ni drugače govorilo nego slovensko, dasi so se navsezadnje zapisali posledki razpravljanja v nemškem jeziku. Za Brežice imamo dokaze, da se je koncem XVI. stoletja razpravljalo na mestnem sodišču tudi v slovenskem jeziku. Vse to nas raz stališče etnografičnih razmer ne more kar nič osupniti. Pač pa se moramo čuditi, da so se nemški publicisti upali pisati drugače, dasi niso smeli, niti mogli prezreti dejstva, da je izšla že 1. 1551. prva slovenski tiskana knjiga, zlasti pa, da v časih od XVI. do XVIII. stoletja še ni bilo modernega nacionalizma. Pa tako prehajanje v molk ni bilo niti pri zgodovinarjih, inače navdušenih »domorodcih«, nepriljubljeno. Saj je Ivan Vajkart baron Valvasor v vsej svoji »Slavi Kranjske« (1689) previdno molčal o tem, da je slovensko ljudstvo prav v njemu lastnem območju sodilo samo svoje domače pravdne zadeve, kajpada samo v slovenskem jeziku. Tu se je pač pokazalo, da »višja gospoda« v deželi ne vidi rada, da bi se govorilo o najnižjih slojih in njegovih pravicah; da bi bilo treba pri tem omenjati jezikovne razmere, tega se še niso zavedali . . . Ne smemo prezreti, da se je po tridesetletni vojski (1618—1648) stremljenje domačega plemstva zasukalo tako, da so se njegovi moški člani silno poganjali za državne in cerkvene službe, jezikovno pa so se nagibali, poleg na nemško, tudi še na italijansko stran. In vendar je jasno, da se v pravdah, pa bilo kjerkoli, s strankami in pričami iz prostega ljudstva ni moglo govoriti drugače nego slovensko. V zapisnikih o vinogorskih pravdah imamo celo dokaze za to, da so gorski gospodje zapisovali zaprisege v nemških protokolih slovenski (n. pr. leta 1746. v Kostanjevici, 1. 1794. v Žužemberku [trikrat]). Včasih se je pripetilo, da slovenskega izraza sploh niso mogli ponemčiti, pa so ga zapisali v originalu. Včasih pa je šegavi zapisnikar sprejel v zapisnik zanalašč izvirno slovensko besedo, pač kot posebno značilno (n. pr. v Brežicah v XVI. stoletju pri kleveti »Operi jezik!«). Pa ne samo pri avtonomnih ljudskih, tudi pri državnih sodiščih višje vrste so se koncem XVIII. stoletja zapisniki sicer vodili nemški, ali tu pa tam so se zaprisege zapisale v slovenski izvirni besedi (gl. zatrdilo dr. J. P o 1 c a v spisu: Ivan Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom; Veda I. [1911], str. 595). IV. Takšne razmere je našel cesar Jožef II., ko je nastopil vlado. Bil je navdušen centralist, pa vendar ni hotel odpraviti nenemških jezikov iz sodnih dvoran. Za to je bil prepameten; saj je vedel, da bi to motilo poslovanje, pravdanje pa podražilo. Moralo bi se razpravljati s tolmači. Nevarnosti za še nadaljnje prevladovanje nemškega jezika ni začutil. Izdal je zakon o občnem sodnem redu (1781), o katerem je natančno 100 let pozneje L. P o m 1 a d i n o v i č (Zur Frage iiber die Gleichberechtigung der Slovenen [1881], str. 93.) pisal sledeče: »Ein aus den Zeiten der Kaiserin Maria The-resia herriihrendes, von Kaiser Josef II. promulgiertes und niemals aufge-hobenes Gesetz gebietet den Gerichten, in den landesiibliehen Sprachen abgefaBte Eingaben anzunehmen. . . Diejenigen, die Kaiser Josef als Ger-manisator feiern, sollen den § 165 der von ihm promulgierten Gerichtsord-nung vom Jahre 1781 lesen!« Dodajemo, da je izšlo že nekoliko vladnih »cirkularjev« iz dobe Marije Terezije, še več pa iz dobe Jožefa II. v slovenskih prevodih (»okoli-povelja«). Prej citirani 165. o. s. r. se je glasil (citiramo besedilo po slovenski izdaji, ki je izšla 1. 1884. v založbi drja. Alfonza Mosheta): »Vsaka priča naj se v nenavzočnosti strank in soprič zaslišuje, izjave naj se pa kolikor mogoče po besedi zaprisežejo in naj se dajo vsacemu, ko je izpovedal, da jo prebere ali pa se mu vsaj prebero in naj jo podpiše.« Določba § 13. tega zakona pa se je glasila pravilno tako-le: »Obe stranki kakor tudi njijina pravna zastopnika naj v svojih govorih rabijo v deželi navadni jezik.« Če hočemo torej pravilno označiti status quo, ki so ga našli Francozi v pogledu narodnega jezika na slovenskem ozemlju, porečemo: Ne iz nacionalnih nagibov, ampak po praktični potrebi se je uporabljal pri lcgislativnih in sodnih poslih tudi slovenski jezik, in sicer tam in toliko, kjer in kolikor se brez njega ni dalo izhajati. Zapisniki o takih poslih so se napravljali po pretežni večini v nemškem jeziku, le v primerih, če je šlo za »besede«, so vnesli v zapisnik slovensko besedilo. S tem se pa v resnici še ni spoštovala zakonita norma § 165. o. s. r., kakor je bila izdana! V primorskih krajih je nemški jezik nadomestila italijanščina. In vendar je bila narodnostna ideja že na potu. To je razvidno iz dejstva, da se je našla kopica izobražencev, ki je pozdravljala Napoleonov dull in oživljeno Ilirijo. Ni torej čudno, ampak celo naravno, da je bila proglašena oficialna listina o schonbrunnski mirovni pogodbi z dne 14. oktobra 1809., ki je določila meje na novo ustanovljenih »Provinces Illyriennes«, tudi v slovenskem jeziku (gl. 13. V o š n j a k. Ustava in uprava ilirskih dežel [1910], str. 109). V. Dne 17. novembra 1809. je prišel v nove ilirske province maršal Marmont kot generalni guverner. Francoski zakoni so se uvedli z redkimi izjemami samo po sebi tudi za te province, saj so imele značaj zavojevanih pokrajin. Po načelih zmagovalca, torej materne države Francije, je postala francoščina jezik vseh uradov, ne da bi bil kakršnimkoli potoni proglašen kot državni uradni jezik. Res je prvi oglas službenega glasila »Tele-graplie officiel« nazival francoski jezik kot »vladni in armadni jezik«. Ali to je zapisal izdajatelj S a r d i sam, ki je pač želel, da se navedeni Telegraph v deželah francoske Ilirije razširja. Vlada pa je v dekretu z dne 30. septembra 1811. določila, da se smeta italijanščina in nemščina skupno s francoščino uporabljati za vse javne in zasebne spise pri sodiščih. Vsem nemškim in italijanskim vlogam pa naj bi moral biti priložen francoski prevod, napravljen od zapriseženega tolmača. (Gl. V o š n j a k, loc. cit., str. 154.) O rabi slovenščine ni bilo nobenega govora. Marmont je potrdil prejšnje avstrijske uradnike v njih službah, če so hoteli priseči zvestobo novemu vladarju, a moral je poleg teh nastavljati tudi francoske uradnike. Sicer je bilo že v tej dobi znanje francoskega jezika znamenje višje izobrazbe, ali stranke, ki so iskale svojih pravic in zaščite pri državnih uradih, niso znale tega jezika. Po sili razmer je ostalo torej pri petrificiranih pravnih razmerah iz bivše Avstrije zlasti v pogledu jezikovnega vprašanja. I. Tavzes (Slovenski preporod pod Francozi [1929], str. 18) ugotavlja, da je bila v vsej francoski dobi nemščina uradni jezik na sodišču; vsa korespondenca med generalnim prokurorjem in podeželskimi sodniki, občinski uradi itd. da je bila samo nemška, in se vršila brez zahtevanih francoskih prevodov. Eno samo izjemo je Tavzes omenil. To je bila nemška vloga kot pritožba sodnikov trgovskega sodišča v Ljubljani zoper odvetnika Milly-ja, v kateri se sklicujejo pritožitelji, da so rojeni Ilirci, ki ne znajo še popolnoma francoskega jezika, da pa hočejo kot vestni sodniki soditi samo v jeziku, ki so ga popolnoma vajeni. Tej pritožbi je bil priložen predpisani francoski prevod, drugod nikjer. K vsem tem več ali manj že znanim ugotovitvam dodajemo iz arhiva višjega deželnega sodišča v Gradcu sledeče: To sodišče je dobilo za časa avstrijske Ilirije v hrambo spise ljubljanskega apelacijskega sodišča francoske Ilirije. Pisec teh vrstic je bil pred svetovno vojsko pri imenovanem uradu več let zaposlen. Pregledoval je v arhivu debele folijante (okoli 20 po številu) in našel v njih zapisnike o uradnih poslih in pravdah francoskega apelacijskega sodišča v Ljubljani. Med temi folijanti je posebno znamenit tisti, ki nosi naslov »Qualitaten und sonstige Akten zu den Feuilles d" Audience voin Jahre 1812«. V njem se nahaja 257 pravdnih spisov, ki so pa spisani v lepi francoščini, samo tržaški se poslužujejo italijanskega jezika. Po podatkih iz knjige Eugen Planer »Recht und Richter in den inner-osterreichischen Landen« (Graz, 1911) naj navedemo nekoliko imen funkcionarjev pri apelacijskem sodišču, po katerih se da kolikor toliko sklepati na njihovo narodnostno poreklo. Dne 30. decembra 1811. se je sestal »Assemblee de la Cour d'Appel en la Chambre de Conseil«; prisostvovali so mu: Mr. Spalatin, premier President; Pepeu, President; juges: Kupferschein, Giselon, Cellebrini, Alborgetti, Repitsch, Ruperth, Busan, dalje juges supp-leants: comte Auersperg, Jenkensheim, Kokeil. (Poslednje imenovani nain je znan kot bivši župan v Ljubljani [1802] in predsednik meničnega sodišča.) Procureur general je bil Mr. Deselaux, njegov namestnik Kalian. Kot poslovodja se imenuje pi. Gandin (greffier en Chef, tenant la plume). Seja je bila odrejena na temelju »Decret imperial du 30 Mars 1808«. Njen namen je bil, da se izbere deputacija, ki pozdravi »Mr. Cofinhal, Baron de 1'Em-pire, Commissaire General de justice, en qualite de Cominissaire d' Installation de la Cour d' Appel de Laihach«. Iz drugih spisov je razvidno, da so bili nastavljeni kot »Avoues pres la C. d' Appel« — Andrej Napreth, dalje »maitre Bosizio«, slednjič »Gattei«. Vidi se torej, da so sodelovali tuji in domači sodniki, celo plemiči, ki so ohranili svoje plemiške atribute, a razpravljali so menda med seboj francoski. Dvomi o tem pa se porajajo tudi za ta visoki sodni forum, če premotrimo vsebino francoskega zapisnika z dne 20. januarja 1812., ki se tiče vprav jezikovnega vprašanja. V tem zapisniku so se sodniki apelacijskega sodišča v Ljubljani zavezali, da bodo od 1. januarja 1813. dalje opravljali pravdne referate v francoskem jeziku, rekoč, »da hočejo na ta način sijajni in sloviti jezik v ilirskih provincah pospeševati«. Za dobo do 1. januarja 1813. pa naj se postavijo tolmači za francoski, italijanski in nemški jezik. (O slovenskem ali ilirskem torej ni govora!) Hkratu se je ob tej priliki istega dne ukrepalo o tem, kaj bi bilo potrebno, da se uvedejo francoske postave in pa, da se temeljito preosnuje uradna organizacija. VI. Ko je 1. 1811. postal generalni gubernator Bertrand — v Ljubljano je prispel 29. junija t. 1. —, se je pričela glede zakonodaje v ilirskih provincah nova doba. Cesar Napoleon je izdal 25. decembra 1809. samo provi-zorično ustavo za svoje ilirske dežele. Definitivna ustava ji je sledila šele 15. aprila 1811. Pozivajoč se na čl. 250. dekreta o tej ustavi je izdal Ber- trand — kolikor smo mogli doslej dognati -— za ustanovljena sodišča svojo prvo naredbo v jezikovnem vprašanju. Člen 1. »Arrete de S. E. le Gou-verneur que qui regie la procedure que devront suivre les cours dans la poursuite, 1 instruction et le jugement des crimes de leur competence« z dne 25. septembra 1811. pravi: »Les articles du Code d'instruction crimi-nelle de 1 Empire frangais et des diverses lois si-apres rapportees, seront executes dans les provinces Illyriennes a compter de la publication -— du present arrete.« Člen 2. dostavlja: »En consequence les Cours prevotales seront tenuir de se conformer dans la poursuite, 1' instruction et le jugement des crimes de leur competence aux dispositions des lois continues dans le present arrete.« V prvem poglavju te instrukcije je na to govora o poizvedbah glede storjenih zločinstev, v drugem o preiskovalnih sodnikih. V tretjem poglavju se nahajajo določbe o zasliševanju prič. Za jezikovno vprašanje je važen čl. 25., ki pravi: »Les dispositions seront signees du juge, du greffier« (poslovodja in zapisnikar) »et du temoin, apres que la lecture lui en aura ete faite et qu'il aura declare y persister.« Niti tu niti v nadaljevanju tega člena še ni nobene omembe tistega jezika, v katerem naj se priča zaslišuje, še manj, kako naj se zapisnik spiše in v katerem jeziku predoči priči v potrditev. Ta vprašanja je rešila naredba šele v devetem poglavju: »Del' Examen-< in še to samo deloma. Čl. 109. se namreč glasi: »Dans le cas ou les juges, T accuse, les temoins ou 1' un des eux ne parlairent par la meme langue ou le menic idiome, le president nommera d' office, a peine de nullite un ou plusieurs interpretes ages de vingtetun an ou moins et leur fera sour la meme peine, preter serment de traduir fidelement les discours a transmettre entre eux, qui parlent des langues differentes. L' accuse et le procureur imperial pourront recuser 1' interprete en motivant leur recusation. La cours prononcera. L' interprete ne pourra a peine de nullite, meme du Consente-ment del' accuse ni du procureur imperial, etre pris parmi les temonis ni les juges.« (Tu se citirata čl. 332 in 576 francoskega sodnega kazenskega po-stopnika.) Čl. 110. nadaljuje o postavitvi tolmača, če gre za obtožence, ki so gluhi, pa ne znajo pisati. V teh primerih imenuje predsednik za tolmača »la personne, qui aura le plus d' habitude de converser avec lui.« O jeziku, v katerem se sodbe proglašajo, ni nikjer nobenega spomina, pač, ker tega ni bilo treba, ko se je po sebi razumelo, da bodi to francoski jezik. Ali v zadnjem 13. poglavju med »Dispositions Diverses« v čl. 159. stoji sledeči stavek: »Le coinmissaire general de Justice est charge de 1'execution du present arrete, qui sera imprime dans les Irois langues, Frangaise, Ita-lienne et allemande.« Predstoječe določbe smo prepisali iz kopije, ki je njena pravilnost potrjena po generalnem intendantu Heimu z lastnoročnim podpisom. Poudarimo pa, da ta naredba ni bila natisnjena niti v »Telegraphe officiel« niti v Receuil des lois itd., ki je izšel 1. 1812. v Parizu v dvanajsterih debelih knjigah vprav za »Provinces Illyriennes«, pa samo v francoskem in italijanskem jeziku. Preden predočimo pomen te instrukcije, ki je veljala po svojem besedilu le za kazenska sodišča, naj se še posebej ozremo po naredbi generalnega guvernerja Bertranda, ki je izšla 3. marca 1813. in se tiče postavitve tolmačev. Ta naredba ima posebni uvod, ki se glasi: »Considerant que la situation dans la quelle se trouvent ces provinces et la diversite des langues qui y sont en usage, exigent que 1" on ait souvent recurs a des Interpretes pour la traduction des actes de procedure et meme pour l'explication de la defense ver-bale des parties devant les tribunaux. Considerant qu'il est necessaire de fixer les bonoraires et vacations des Interpretes, en inatiere Civile afin d eviter que les parties ne puissent etre obligees des payer ou dela de ce qui est legitemement du: Considerant enfin que les Interpretes yures doivent etre consideres comme des officiers ministeriels et pour consequant obliges a preter leur service aux parties qui les reclament: — sur la proposition des commissaire general de Justice avons arrete et arretons;« . . . Slede členi, v katerih so določene višine pristojbin za tolmače »en matiere Civile . . . devant les tribunaux sa 1' autorite administrative« . . . Razlikujejo se pa pristojbine po tem, ali poslujejo tolmači osebno in ustno, podnevi ali ponoči, ali pa, če dajo pismeni prevod po uradnem nalogu ali naročilu strank. Tudi je predvideno, kako se tolmači razrešijo ali suspendirajo svojega postopanja. V takih izvestnih primerih morajo to, kar so nezakonito na honorarju sprejeli, vrniti. Zadnji čl. 5. vsebuje samo ta-le stavek: »Le commissaire General de Justice est charge de 1' Execution du present arrete.« Tudi te določbe smo prepisali iz kopije, čije pravilnost je potrjena po generalnem intendantu Heiinu z lastnoročnim podpisom. Na njej je zaznamovano, da je šla kopija »a Zara et Raguse le 18 mars 1813«. V "Telegraphe officiel« ni bila sprejeta; to glasilo je še istega leta proti jeseni prenehalo izhajati. Da so se tolmači že pred to naredbo imenovali za apelacijsko sodišče (cour d' appel) izmed uradnikov, izvemo iz zapisnika tega sodišča z dne 1. julija 1812., ko je bil Greffier Commis postavljen za tolmača, toda brez navedbe, za katere jezike (Planer, loc. cit., str. 213). Veljavnosti obeh gori navedenih naredi) glede jezikovnega vprašanja je bilo seveda kraj, ko je poslovanje francoskih uradov prenehalo. O tem priča zapisnik apelacijskega sodišča z dne 14. oktobra 1813. Naslovljen je še po francosko ->Proces verbal«, besedilo pa mu je že docela nemško. Tu se navaja v glavnem, da je general baron Foelseis ukazal s pismom z dne 3. oktobra 1813. ljubljanskemu meru, naj zapre vpričo javnih organov vse sobane, pisarne iu arhive apelacijskega sodnega dvora, pa tudi ostalih rednih sodišč prve stopnje in trgovskega sodišča. To se je zgodilo in ključi so bili spravljeni. Na dan 14. oktobra 1813. (datum zapisnika) pa je deželni guverner baron Latter-mann naložil generalu Bardariniju, da naj se dvorane odpro, arhivi pa iz roče presidentom in javnim odvetnikom. To se je zgodilo protokolarično. Ta zapisnik so podpisali navedeni general, predsednik Pepeu in pa član gremija Wurzbach. Posli apelacijskega sodišča pa so se »v imenu avstrijskega provizoričnega generalnega guvernementa« nadaljevali po zapisniku, ki je datiran šele z dnem 2. novembra 1813. VII. Iz zgorajšnjih izvajanj smemo k sklepu posneti sledeče: Za časa generalnega guvernerja Marmonta se je vlada mnogo bolj ozirala na vzbujajoči se nacionalizem Slovencev, pač pod neposrednim vplivom intencij samega Napoleona. Ta je smatral ilirske province za zarodek, ki naj bi zrasel v samostojno državo, saj jih ni bil priklopil Italiji. Ni še mislil na slovenski narod, kajti pritegnil ni k ilirskim provincam štajerskih niti koroških Slovencev. Marmont pa je v Napoleonovem duhu vzbujal in netil nacionalno čustvovanje in mu naravnal tok v široko strujo izpopolnitve šolstva. Marinontov načrt za šolsko izobrazbo je izrečno predpisoval pouk tudi deželnega jezika v primernih šolah (gl. Prijatelj, loc. cit., str. 39, 115, 430). Ustanovil pa je tudi torišče za fakultetno izobrazbo v »ecoles centrales de Laibach«; reglement za nje je datiran z dnem 1. avgusta 1810. (gl. P o 1 e c, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo [1929], str. 25). Marmontova doba še ni bila zaključena, ko je pisal Kopitar Dobrovskemu (1. februarja 1810.), da je v Iliriji zaenkrat kranjščina vladajoči slovanski jezik poleg nemščine in italijanščine (gl. Prijatelj, loc. cit., str. 324). V ostali upravi slovensko-ilir-skega ozemlja pa se Marmont ni izkazal; pod njegovim režimom je ostalo jezikovno vprašanje pri sodiščih v položaju po avstrijski praksi, to se pravi: na mrtvi točki. Ko je prišel 29. junija 1811. generalni guverner Bertrand, zaveje glede jezikovnega vprašanja v uradih nov duh. On je predvsem prakso uradov, zlasti sodišč, podprl s tem, da jo je vklenil v zakonite določbe. Njegov ju-stični komisar je dobro proučil občni sodni red Jožefa II. Po nasvetu omenjenega komisarja je Bertrand izdal na eni strani naredbo z dne 25. septembra 1811., ki smo jo zgoraj (pod VI.) natančneje spoznali, za kriminalna sodišča, na drugi strani, nekoliko dni za tem, pa občni odlok z dne 30. septembra 1811., ki smo se ga tudi že dotaknili. S tein drugim dekretom je v § 32. določil za uradni jezik poleg francoščine še italijanščino in nemščino, (ločim o slovenščini ni bilo govora. Z obema naredbama je hotel očividno ohraniti kontinuiteto rabe jezikov pri sodiščih, kakor se je izoblikovalo še po avstrijski zakonodaji, pa vendar z nekimi izpremembami. Da vidimo! Bertrandov justični komisar je moral imeti pred sabo določbe §§ 13. in 165. občnega sodnega reda (iz 1. 1781.), ko je koncipiral besedilo za novo francosko naredbo, poznati pa je moral tudi to, da se norme citiranih določb o. s. r. v Avstriji glede slovenščine niso pravilno vpoštevale. Tako je prišlo da Bertrandova naredba o jeziku, v katerem naj se protokoli sestavljajo, ne govori. Ce so jih pisali po splošnih smernicah Jožefa II. nemški, naj se sedaj pišejo francoski, le kjer to ne bi šlo, nemški ali italijanski. 0 jeziku, v katerem naj se vrši ustno zasliševanje, je dal Jožef II. jasne direktive, vendar vpoštevajoč dejstvo, da se je govorilo v različnih deželah različno. Pojma »v deželi navadni jezik« Bertrand ni potreboval, dodal pa je z ozi-rom na jezikovne razmere v ilirskih provincah nekaj novega: ne samo jezik (langue), ampak tudi posebno narečje (idiome) naj zadostuje, da se pritegne tolmač, če sodnik ali obtoženec ali priča ne govore popolnoma tako v jeziku ali v narečju, ki se ga poslužuje zaslišana oseba. O kakšni pravici, govoriti vprav ta jezik ali to narečje, dasi je zaslišana oseba vešča še drugega jezika, ki ga vsi govore, ni govora niti v občnem sodnem redu niti v Bertrandovi naredbi. Po Jožefu II. bi se morale zapisati besede, ki se jih je priča poslužila, in se ji tako tudi prečitati; ali ta določba se je, kakor smo že opetovano omenili, le minimalno izpolnjevala. Zato pa je Bertrand ni sprejel. Morda jo je celo namenoma opustil, če je vpošteval, da se je na sosednjem Hrvaškem uporabljala hrvaščina in latinščina za uradni jezik (gl. V o š n j a k, loc. cit., str. 154). Čudno se mora zdeti, da se ni zahtevala »postavitev tolmača za jasno določeni jezik« ali celo za določeno »narečje«. VIII. Da si moremo razložiti precejšnjo razliko ined vplivanjem nacionalne ideje za vladanja Marmonta na eni, Bertranda na drugi strani, si moramo predočiti, da je šlo za dvoje različnih osnovnih idej. Marmont se je resno trudil, da vlije Slovencem kar največjo ljubezen do Francozov. Da bi se bilo to v dveh letih, pa tudi še poslej, posrečilo v širokih plasteh slovenskega ljudstva po deželi, se ne da trditi. (O tem treba samo čitati razpravo: J. Gruden, Spomini na Francoze, ZMS 1911, str. 21. nasi.) Ko pa je prvotna navdušenost ljudstva po deželi, pa tudi po mestih in trgih popuščala, je hladni, praktični upravitelj Bertrand uvidel potrebo, da spravi predvsem pravni red na varno, ker tvori le-ta pravo podlago za zadovolj-nost ljudi. Ogledal si je jezikovne razmere na slovenskem ozemlju, ki naj bi podpirale ohranitev pravnega reda, in našel glede slovenščine kaj čudne stvari . . . Dejansko je bila stvar takšna, kakor jo je P o m 1 a d i n o v i c (loc. cit., str. 45 do 49) izvrstno označil za Spodnje Štajersko še leta 1881.: Jezik Slovencev se je ločil na troje skupin: na kleni jezik, ki ga je govorilo prosto ljudstvo po deželi, na »mestni žargon« in pa na književni jezik. Ko pa so Bertrandovi svetovalci videli, da se književni jezik pač ne govori razen med redko sejanimi intelektualci, a da uradniki in sodniki, zlasti če so prišli iz drugih krajev, ne obvladajo niti književnega niti ljudskega jezika, da pa »mestni žargon« ni bil sposoben za slovensko terminologijo glede pravnih institucij, je bilo pač razumljivo, da je Bertrand opustil vsako dekretiranje uporabljanja slovenščine pri sodnem poslovanju: Saj se je itak po tedajšnji zakonodaji vršilo samo pismeno. Ostalo je pri tistih omejitvah, ki so se našle v dediščini po Avstriji. K temu pride še, da so se bržčas sami sodniki izražali zoper rabo slovenščine v sodnih zapisnikih, ker je niso hili popolnoma vajeni. Kar je bilo poudarjeno v pritožbi sodnikov trgovskega sodišča zoper Milly-ja (gl. zgoraj V.), to je veljalo prav gotovo tudi sicer v splošnem. Da pa ni bilo dovolj domačih ljudi, ki so bili popolnoma vešči slovenščine, torej v prvi vrsti Slovencev, temu je bil vzrok ne-dostajanje šol s slovenskim elementarnim poukom po deželi, ki je bila veliki rezervoir pristnega slovenskega življa. Tako je Bertrand kajpada ravnal »po potrebah«, kakor jih je videl in praktično presojal: Dopustil je »idiome« — slovenščino prostega ljudstva —, da je prišla v sodnih dvoranah do zakonite uporabe, vendar ni hotel obremenjevati sodnike z delom, da bi v zapisnikih slovensko besedo posvedočili. Marmontove nove institucije glede občne prosvete pa je pustil nedotaknjene. Obe dobi, Marmontova in Bertrandova, se v svoji skupnosti izpopolnjujeta, ne pa pobijata. Četudi s tem slovenski jezik v uradih in sodiščih ni mnogo napredoval, pa vendar ni nazadoval. Sicer pa je novi duh nacionalizma tudi pri drugih narodih že toliko pridobil, da so, kakor pravi P r i-j a t e 1 j (loc. cit., str. 27) celo avstrijski krogi odkrili narodni jezik svojih raznorodnih podložnikov, za kar so Francozi že davno vedeli! Resume. La question (le la langue aupres des tribunaux de 1'Illyrie fran(;aise. Les origines du nationalisme moderne (latent de la Revolution frangaise. L'histoire de 1'influence de la pensee nationale cliez les Slovenes en general, et surtout dans 1'instruction publique, a ete deja souvent traitee. Cependant oil a a peine touclie a la question de 1'emploi d'une langue, on d'une autre, devant les bureaux et les tribunaux de 1'Illyrie fran^aise (1809—1813). Pour exposer la situation avant la domination fran^aise, l'auteur trace d'abord un tableau des langucs qui, de fait, etaient en usage au debut du XlXtme siecle aupres des tribunaux; il constate que la pratique, pour l'emploi de la langue slovene ne se conformait pas aux ordonnanccs de Joseph 11, de 1781. Ensuite, il constate que le premier gouverneur general fran^ais Marmont (jusqu'a 181-1) n'a pas touclie a la question de la langue a employer devant les tribunaux. Ce n'est que son successeur Bertrand qui a, dans une instruction pour les tribunaux correctionnels et dans une ordonnance posterieure pour les interpretes, etabli des regies qui correspondent, en general, a cellcs de Joseph II; cependant, oil ne parle plus de la langue »en usage dans les pays«, mais des »idiomes« ilont il faut tenir compte des maintenant. L'auteur etabli ensuite le rapport cntre cette legislation et la pratique lies tribunaux. Se fondant sur les protocoles de la Cour d'Appel de Ljubljana et un pourvoi aupres du Tribunal de commerce a Ljubljana, rautcur conclut que, devant les tribunaux de 1'Illyrie fran^aise, la langue officielle etait naturellement le franfaia; dans la pratique, neanmoins, et pour l'emploi quotidien, on maintcnait rallemand et dans la region de Trieste l'italien. (pliant a la langue slovene, clle n'a ete employee que sporadiqucmcnt, e'est-a-dire lorsque le textc original de la declaration etait essentiel, p. e. dans le cas d'une prestation de ser-ment. A cet egard, la declaration solcnncllc de la Cour d'Appel (le Ljubljana en 1812 est caracteristique: ellc (lit qu'a partir du ler Janvier 1813 les rapports seraient rediges en franyais, et que, cntre temps, ellc se scrvira d'intcrpretes. En somme malgre le developpe-ment considerable du recent esprit national dans les milieux intellectuels slovencs, la domination fran^aise, it cause de sa courtc duree n'a pas cu d'action positive ou negative sur l'usage reel de la langue slovene devant les tribunaux. Prošnja rudarjev rabeljskega rudnika 1.1811. Dr. M. Pivec-Stele, Ljubljana. Koroški državni rudniki svinca Bleiberg, Jaucken in Rabelj so doživeli v dobi ilirskih provinc težke čase. V Avstriji so uspevali radi raznih privilegijev in trg za njihove proizvode je bil zasiguran. Ko pa je v izvajanju kontinentalnega sistema Ilirija 6. decembra 1809 izvoz svinca v Avstrijo prepovedala, so zgubili rudniki svoj glavni trg. Prodaja proizvodov je postala na eni strani nemogoča, na drugi strani pa ilirska vlada ni bila v stanu dati velikih in dolgoročnih predujmov za kritje obratovalnih stroškov. Uprave rudnikov niso mogle več plačevati delavcev in položaj je postal tekom 1. 1810. zelo kritičen. Najprej je to občutil rudnik Rabelj v dolini Ziljice, ki je tokrat zaposloval 7 uradnikov in 434 delavcev, pa vendar bil manj dobičkanosen ko Bleiberg in Jaucken. Ko so plače delavcev že več mesecev zaostajale, so se obrnili delavci rabeljskega rudnika do inženerja Galloisa, takratnega šefa začasne uprave ilirskih rudnikov, s prošnjo, ki predstavlja dokument za socialno zgodovino in naravnost spominja na naše čase gospodarske krize. Prošnja je sestavljena — morda od kakšnega uradnika — v precej dobri francoščini in se glasi:1) A Monsieur l'Ingenieur en chef des Mines. Les soussignes ouvriers des mines de Raihl reduits a la derniere extreinite, se trouvant hors d'etat de pourvoir plus longteinps a la suhsistance de leurs families, prives jusqu'aux inoindres hesoins de la vie, voyant que leurs representations iteratives qu'ils ont faites verbaleinent sont restees sail effet, prenncnt aujourd'hui la respcc-tueuse liberie de les consigner par ecrit, persuades que la direction de Raihl con-vaincue de la verite de leur expose, ne manquera point de l'appuyer aupres de l'auto-rite superieure pour accelerer le terme de leur profonde misere. Les motifs qui nous faisaicnt esperer depuis si longteinps, mais en vain, quelque changemeut ii notre triste position, sont si nombreux et tous si frappans qu'il suffira d'en deduire quelques uns. 1" Nous autres pauvres ouvriers coiidamnes par notre condition a descendrc dans les ahymes les plus profonds de la terre et de lui arracher ses entraillcs par un travail penible, toujours au detriment de notre vie, les moyens de notre chetive existence, avons redouble d'efforts pour attircr sur nous la bienveillance du nouvcau gonver-nement et surtout sa pitie. Qui pourrait la refuser a nos corps uses, a nos membres mutiles, et a une inort malheureuse a lu<{iiellc nous sommes sans cessc exposes et qui a enleve plusiciirs d'entre nous en livrant de riches produits a l'Etat? S. E. le Gouvcrneur general, Due de Raguse, lors de sa presence sur les mines de Raibl, a d aigne jetter sur nous des regards pleins de honte, et nos eoeurs ae sont remplis de reconnaissance, esperant avoir merite sa protection. 2" Nos gages sont si modiqucs qu'etant liors d'etat de fairc nos provisions pour un mois, nous sommes reduits a ne vivre qu'au jour le jour, d'aclieter le plus souvent Nahaja se v pariških Archives Nationales F11 1030, kjer je tudi večina drugih tukaj citiranih dokumentov. a credit et toujours a usure de la 3me et -line main, en prenant les engagemens les plus solennels envers nos creanciers de payer a la fin de chaque mois. 3° Par suite des passages des armees franjaises et autrichiennes a travers de nos montagnes, nous avons ete obliges a trois differentes reprises de partager avec plusieurs milllers de soldats nos grossiers alimens que le sol .... que nous habitons, nous refuse. Les provisions que nous nous avions procurees au loin ayant ete consom-mees de cette maniere, et les travaux ayant ete suspendus pendant plusieurs mois, nous avons ete en prois a la plus cruelle des miseres. II fallut, pour subvenir aux besoins du moment, contracter des dettes qui nous abimeront pour toujours, si une protection tutelaire ne daigne nous porter de prompts secours. Nous ne demandaons au surplus que d'etre payes de l'arriere sur les matieres et les sommes que nous avons produites, et d'etre assures a l'avenir de recevoir un salaire quotidien pour prix de nos labeurs et de nos services, sans lequel nous ne pouvons exister. II est inutile de prouver que dans ces rochers sauvages et inutiles, notre salaire modique suffit a peine pour calmer la faiin et nous donner les forces necessaires pour reinplir notre tacbe; il ne nous reste peu de cliose en consequence, meme dans les temps les plus propices, pour acheter nos vetements et ceux de nos families, et pour nous indemniser de nos rudes privations. On connoit aisement d'apres cet expose que le retard de plusieurs mois que nous eprouvons dans le paiement, sur lequel nous avons deja perdu jusqu'a 10 Kreutzer par florain d'un jour a l'autre par suite de la reduction des monnaies, doit plonger les pauvres mineurs dans la plus affreuse de-tresse, puisque les fournisseurs de vivres leur refuscnt depuis longtems la inoindre cliose, a moins d'etre payes comptant et qu'ils les tourmentent continuelleinent pour avoir le paiement des foumitures anterieures. Quand le pauvre ouvrier des mines pense que son modique salaire lui est refuse, que malgre les plus penibles travaux auxquels l'homme pent etre condamne, et que malgre le sacrifice de son existence qu'il fait au pays et au gouvernement, il ne peut parcr a la misere <|ui accable sa famille, alors le desespoir qui s'empare de lui, devient excusable, puisqu'il se trouve reduit a l'alternatif le plus dechirant ou de quitter les travaux et d'exercer au loin, bien contre son gre, le metier de mendiant, ou de perir de faim sur des rochers qu'il a utilises pour sa patrie. Cette verite connue par les chefs de cet etahlissement et portee par eux devant I'autorite superieure de Monsieur l'lntcndant de Villach et actuellement portee devant Monsieur 1'Ingenieur en chef des Mines, nous donne la douce consolation que ce dernier cri qui s'eleve vers le ciel du fond de notre abyme, parviendra a sa destination, et que nous verrons hiento le terme de notre profonde misere. Raihl, le 27 janvier 1811. Au nom de tous les ouvriers: Signes:2) Joseph Steinwenter, Joseph Vulz, Mathieu Mayer, Paul Frimel, Jacques Jasech, Gaspard Wirtilich, Martin Pischg, Conradc Luker, Georges Bimter. Prošnjo so predložili najprej Hubnerju, direktorju rudnika, ki je odgovoril 5. februarja, da je intendant Koroške, Wilcher, že odredil, da se proda na javni dražbi od 10. do 15. februarja toliko svinca, da se izdatki rudnika pokrijejo, delavci naj torej mirno čakaj o na rezultat te prodaje. Te prodaje 2) Nekatere črke pri podpisih so dvomljive. pa ni bilo, ker ni bilo kupcev. Gallois je nato poslal prošnjo 4. aprila generalnemu direktorju rudnikov grofu Laumondu v Parizu, s toplim priporočilom in pripombo, da je večina delavcev, ki so podpisani, po nesrečah pri delu pohabljenih, eden pa ima 8 otrok. Potem se staplja akcija za Rabelj v skupno reševalno akcijo za vse koroške rudnike. Wilcher in Gallois sta predlagala 15. aprila generalnemu guvernerju Marmontu posojilo 300.000 frs in dovoljenje za zasebne prodaje. Generalni intendant Belleville je s svoje strani avtoriziral intendanta Wilcherja za zasebne prodaje, da se zaostanki ne povečajo, in je določil dohodke državnih posestev za najbolj nujne izdatke rudnikov. Dekret 3. julija je te odredbe odobril. Napoleon je določil, da je vojni minister dvakrat kupil svinca za 100.000 frs, in končno, po obširni korespondenci med posameznimi funkcionarji, je bilo 7. avgusta dovoljeno posojilo 200.000 frs. Vendar je ostal položaj Rablja in drugih ilirskih rudnikov še celo 1. 1811. precej težaven. Končno pa je prevzela 23. februarja 1812 vse ilirske rudnike izredna uprava državnih posestev (le domaine extraordinaire), ki je razpolagala z več sredstvi ko ilirska vlada. S tem so nehale vsaj finančne težave, čeprav so težave za izvoz obstajale do konca Ilirije, kljub raznim olajšavam pri carinskih tarifah. Resume. L'auteur public une petition adressee, en 1811, pur les ouvriers de la mine de plomh de Habelj en Carinthie, a Gallois, ingenieur en chef des Provinces Illyriennes. Ce document illustre bien la situation difficile des mines d'fitat de Carinthie qui, par suite du systeme continental, avaient perdu la possihilite de vendre leurs produits et, partant, ne pouvaient payer leurs ouvriers. Durant toute 1'annee 1811, ('administration illyrienne essayait de secourir ces mines, mais ce ne fut qu'au debut de 1812 qu'ils passaient au domaine extraordinaire qui, plus riche que le gouvernement illyrien, pouvait assurer le payement des ouvriers, inais ne pouvait pas modifier ii fond les tarifs de douanes, arme redoutable du •systeme continental. Stik Jerneja Kopitarja z zagrebškim škofom Maksimilijanom Vrhovcem. Dr. Vaclav B u r i a n, Ljubljana. 1. V škofijskem kaptolskem arbivu v Zagrebu se nahaja sledeče Kopitarjevo pismo zagrebškemu škofu Maksimilijanu Vrhovcu: [Vrhovčeva beležka: Percepi 16. May 1811.] Ew. Excellenz! Da (ler Wunsch meines Lebens, iin Mittelpunkte der Monarehie und der literari-schen Hiilfsmittel, der Slavischen Sprach- und Geschichtforschung zu leben, durcb meine Anstellung als Bucherzensor und Hofbibliothekscriptor gliicklich erreieht ist; so nehme ich mir die Freyheit von Ew. Excellenz gnadiger Erlaubniss ehrfurchtsvollen Gebrauch zu machen und Hochdicselben gehorsamst zu bitten, mir die Addresse irgend eines von Ew. Excellenz gelehrten Klienten zukommen zu lassen, an den ich mich dann pro rebus Croaticis werde wenden kiinnen. Ungeachtet mir von der Censur die Slavischen Biicher in alien Dialekten zukommen; ungeachtet die Ungrische Hofkanzley der Hofbibliothek nach einer bestehenden Verordnung alles in Ofen gedruckte (also auch serbische Biicher) einschiekt: so ist das alles doch sehr wenig gegen den Vortheil der Correspondenz mit Gelehrten in loco selhst. — Nach und nach werde ich auch trachten, die von Slaven bewohnten (nunc et olirn) Lander — also halb Europa wenig-stens — selbst zu bereisen. An meinem Eifer und ernstlichen guten Willen soli es gewiss nicht fehlen, die deutschen Slavisten, wie Sehliizer, und die eingeborenen, wie Dobner, Durich, Stulli u. a. m. zu ersetzen. Da ferner altere slavische Biicher so selten, und auch die neugedruckten wegen des wenigen Verkehrs unsercr Buchhiindler mit Ungarn schwer zu bekommen sind, so wiirde jedes Duplikat, das Ew. Excellenz meincr slavischen Musse gniidigst wollten zukommen lassen, fiir cine doppelte Wohlthat angesehen werden. Ich babe dicsfalls mit tiefster Ehrfurcht zu seyn Ew. Excellenz unterthiinigstgehorsamster Kopitar, Wicn den 8. Miirz 1811. k. k. Hofhiicherzensor und Hofbibliothekscriptor. Priobčeno pismo še ni bilo doslej publicirano, čeprav je bilo znanstvenim krogom znano. Omenil ga je že D. Šurmin v svojem delu Hrvatski preporod L Zagreb 1903, str. 43 in je v svoji opombi št. 13 na str. 011 navedel kot vir rokopisni fascikel torn CXV zgoraj navedenega zagrebškega arhiva. Ob istem času ga je rabil tudi Vel. Deželic za svojo študijo o Maks. Vrhovcu v časopisu Vitezovič I. Zagreb 1903/4, str. 129 in tu je navedel kot svoj vir Epistolae missiles originates ad episcopos Zagrabienses tom CXXV, br. 146 istega arhiva. Ko pa sem ga jaz pred nekaj leti iskal v zagrebškem kaptolskem arhivu s pomočjo arhivarja kanonika Janka Barleta, ki se mu za uslužnost na tem mestu iskreno zahvaljujem, ga po zgoraj navedenih virih nisem mogel več najti; šele po dolgotrajnem iskanju sem ga vendar izkopal v rokopisnem Dnevniku, ki si ga je zagrebški škof Vrhovac sam lastnoročno pisal in ki ga tudi brani isti zagrebški arhiv, in sicer vloženega med listi, katerih tekst vsebuje Vrhovčeve beležke iz meseca maja 1. 1811. Ob tej priliki sem si ga z dovoljenjem že omenjenega arhivarja tudi prepisal, in to v latinici, kakor ga priobčujem. 2. Kopitar je prišel v stik z zagrebškim cerkvenim dostojanstvenikom Vrhovcem prav gotovo šele na Dunaju, in sicer gotovo po Zoisovem nečaku Francu Antonu pl. Bonazzi. Izpričuje to sam Kopitar v svojem pismu češkemu patriarhu slavistike Jos. Dobrovskemu z dne 21. aprila 1810, v katerem mu poroča: »Ein ineiniger Eleve, Hr. v. Bonazza, Baron Zois's Neffe, bat eine Nichte vom Agramer Bischof Verhovacz geheurathet; inde ego innotui liuic episcopo: er ist bis Ende dieses bier.« (I. V. Jagič, Pisma Dobrovskago i Kopitara. Istočniki I. Skt. Peterburg 1885, str. 138 si.). Nadalje nam to Kopitar tudi še potrjuje v svojem pismu Zoisu z dne 7. maja 1810, v katerem se dotično mesto glasi: »H. v. Bonazza bat mich mit einem Briefe und An-trag inich bei seinem neuen Onkel auffiihren zu lassen, auf angenehmste iiberrascht«. (Kopitarjeva pisma Žigi Zoisu, ki jih v Prijateljevih prepisih hrani Znanstveno društvo v Ljubljini, str. 322.) Tisti Zoisov nečak Franc Anton pl. Bonazza se je rodil 1. 1785. in Kopitar mu je bil še v Ljubljani v 1. 1800—1803 korepetitor (Fr. Kidrič, Do-brovsky in slov. preporod. Ljubljana 1930, str. 231, op. 278 si.). Po študijah na Dunaju se je Bonazza poročil z Vrhovčevo nečakinjo Franjico, in sicer dne 23. novembra 1. 1809. Razodeva to deloma že citirano Kopitarjevo pismo Dobrovskemu, zlasti zanesljivo pa že zgoraj omenjeni Vrhovčev Dnevnik v zagrebškem kaptolskem arhivu, v katerem prav pod istim datumom beremo o tem sledečo beležko: »Nuptiae Franciscae cum D. Bonazza: Val2 ipse cos copulavi, suh infula 2) canonicis: et dein sacrum dixi et ser-monem ad Sponsos habui. .. Prandium nobile: plurimi versus distributi. .. Atque ita dies hoc terminata est, qua 57 aetatis annum complevi.« Iz tu navedenega vira je torej razvidno, da se je tista poroka vršila v Zagrebu, in sicer precej pozneje, ko je navedel Kidrič c. o. op. 5. Na podlagi tega pa tudi razumemo, zakaj je to Kopitar malo pozneje, namreč 21. aprila 1810, še kot novico naznanjal tudi Dobrovskemu. Po poroki je Bonazza večinoma bival na Hrvaškem (Fr. Kidrič, Zgodovina slov. slovstva. Ljubljana 1932, str. 369), in sicer na Vrhovčevih posestvih, ki so bila: Pokupje pri Karlovcu, Gradec pri Križevcih in Biled v Ba-natu. V tistem času je Bonazza predvsem vršil posle Vrhovčevega osebnega tajnika in gospodarskega upravitelja, kakor jc to prav dobro razvidno iz njegove ohranjene korespondence z Vrhovcem v 1. 1810 1812, ki jo tudi hrani kaptolski arhiv v Zagrebu. Ko pa jc v aprilu 1. 1810. škof Vrhovac obiskal Dunaj, je bil v njegovem spremstvu tudi njegov novi sorodnik in stari Kopitarjev znanec Bonazza in prav po njem in po njegovi zaslugi se je Kopitar takrat osebno seznanil z Vrhovcem. 3. Iz gori citiranega Kopitarjevega pisma Dobrovskemu z dne 21. aprila 1810 smo tudi še obveščeni, da sta se Kopitar in Vrhovac takrat na Dunaju razgovarjala tudi o narodnih pesmih, da mu je Vrhovac že takrat obljubil poslati iz Zagreba hrvaške narodne pesmice in pregovore in da mu je razen tega tudi še dovolil, da bi se nanj obračal po informacije o slovanskih literarnih zadevah. To zadnjo vest nam še izpričuje že omenjeno Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 7. maja 1810, in sicer v sledečem odstavku: »Man mun-terte micli auf, mich in gelehrten Nothen gerade an S. Ex. zu wenden«. Mene je pri tem predvsem zanimal moment, da je Kopitar že takrat na Dunaju zainteresiral za narodne pesmi tudi Vrhovca, in prav to me je tudi napotilo na misel, da bi moglo spredaj priobčeno pismo, za katero sem zvedel po zgoraj navedenih virih, ko sem nabiral gradivo za študijo o Kopitarjevem poizvedovanju za srbsko-hrvaško narodno poezijo (medtem je že izšla v Juž-noslovenskem Filologu XIII. Beograd 1934, str. 129 si.), vsebovati kaj važnega o Kopitarjevem in Vrhovčevem razmerju do srbsko-hrvaških narodnih pesmi. Ko pa sem tisto Kopitarjevo pismo končno vnovič eruiral, sem bil v svojem pričakovanju v tem pogledu povsem razočaran, ker ne vsebuje nobene vesti niti migljaja o narodni poeziji. Pač pa se njegova vsebina vendar nanaša na omenjeni dunajski razgovor Kopitarja z Vrhovcem, v kolikor se vsaj tiče Vrhovčevega dovoljenja, da bi se na njega Kopitar obračal po informacije o hrvaški literaturi, ker je to prav na začetku 1. 1811. postalo bolj aktualno, ko je namreč Kopitar medtem že bil imenovan za cenzorja slovanskih knjig (7. septembra 1810) in za skriptorja v dunajski dvorni knjižnici (10. decembra 1810). In prav zato je Kopitar Vrhovcu gotovo tudi pisal. Narodnih pesmi v njem najbrž namenoma ne omenja, ker je po vsej verjetnosti računal, da se bo Vrhovec ob branju njegovega pisma kar sam spomnil svoje tozadevne dunajske obljube, kar se je res kmalu tudi izpolnilo. (Prim. V. Burian o. c. str. 139.) 4. Vse soglasno kaže, da je spredaj priobčeno pismo z dne 8. marca 1811 sploh prvo Kopitarjevo pismo Vrhovcu in da se šele z njim začenja njun pisemski stik. Tudi ponižni ton tega pisma izdaja, da je to prav začetek njune medsebojne korespondence, ki je z gotovimi presledki trajala nato vse do Vrhovčeve smrti 1. 1827. Tisto njuno korespondenco nam izpričujejo sledeči viri: 1. za prvo njeno razdobje že večkrat omenjeni Vrhovčev Dnevnik v škofovskem kaptolskem arhivu v Zagrebu; 2. za poznejšo dobo razen njega posebno še Kopitarjev Brief-Journal, ki ga hrani Licejska, oz. Državna knjižnica v Ljubljani in ki sega od 1816 do 1829; 3. nadalje še nekatera mesta v korespondenci Kopitarja zlasti z Dobrovskim, Mušickim, Zupanom in Zoisom. In prav na podlagi teh virov bom tu še poizkusil rekonstruirati njun medsebojni stik, pri čemer bom rabil tele kratice virov: VD = Vrbovčev Dnevnik; KBJ = Kopitarjev Brief-Journal; Istoč. I.= I. V. Jagič, Pisma Do-brovskago i Kopitara; Istoč. II. = I. V. Jagič, Novyja pisma Dobrovskago, Kopitara i drugih; ŠPr. I. = D. Šurmin, Hrvatski preporod I.; KZP = Kopitarjeva pisma Zoisu v Prijateljevih prepisih. V kronološkem redu se kaže njun pisemski in osebni stik takole: 1. V aprilu 1810 Kopitarjev in Vrhovčev sestanek na Dunaju po Bonaz« zi; o tem že zgoraj. 2. 8. III. 1811 prvo Kopitarjevo pismo Vrhovcu; o njegovi zgodovini spredaj. 3. V času do 1. XI. 1811 je Vrhovac odgovoril Kopitarju in mu obenem poslal zaželene narodne pesmi, kar izpričuje Kopitarjevo pismo Mu-šickemu z dne 1. novembra 1811, Istoč. II. 786 si., in tudi še knjige, o čemer nam priča Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 2. novembra 1811, v katerem beremo o tem: »Von Verhovacz und Stratimirovicz bab' icli bei meiner Riick-kunft Briefe und Biicher vorgefunden«. KZP 432. 4. Še v novembru 1811 se je Kopitar Vrhovcu najbrž zahvalil za omenjeno prijaznost in ga obenem tudi informiral o Dobrovskega delu; priča o tem njegovo pismo Dobrovskemu z dne 25. XI. 1811, Istoč. I. 231. 5. Pred 18. VII. 1812 je bil Vrhovac zopet na Dunaju, toda Kopitarja o tem ni obvestil; razodeva to Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 18. VII. 1812: »Verhovecz war auch da gewesen, und icli wulJte nicht davon«. KZP 452 si. 6. Po 18. VII. 1812 je Vrhovac po vsej verjetnosti naprosil Kopitarja za nasvet, kako bi se dal ilirski jezik dvigniti; to se lahko sklepa iz nadaljnjega pisma. 7. 26. IX. 1812 je namreč Kopitar odgovoril Vrhovcu s pismom, o katerem priča VD s sledečo beležko: »Kopitar de Slavicae Linguae incrementis relationem praestat«. ŠPr L 011, op. 21. 8. 10. I. 1813 je Vrhovac napisal Kopitarju pismo »de provchenda lingua Illyrica«; izpričano je iz VD, ŠPr I. 45, 011, op. 21. Obenem ga je v njem tudi naprosil, da bi mu pomagal kompletirati slovanske knjige za njegovo biblioteko in da bi mu pošiljal Dobrovskega dela; razvidno je to iz Kopitarjevih pisem Dobrovskemu z dne 31. T. in 30. III. 1813 in iz Dobrovskega pisma Kopitarju z dne 1. V. 1813, Istoč. I. 321, 328, 337; posebno pa nam o tem jasno priča Kopitarjevo pismo z dne 23. III. 1813: »Verhovacz will 111111 seine Slavica im Ernste kompletiren, mihique (et ego Dobrovio) commisit, ut primum catalogum bihliotheculae slavicae exquisitae, in qua Gramm. Lex. Bibliorum versiones o 111 11 e s et optima suhsidia essent, sibi sisterem, quo in-specto videret, quid sibi d e s i t«. KZP 521. 9. Še v januarju ali februarju 1813 je Kopitar Vrhovcu odgovoril in mu obljubil zahtevani seznam slavic in Dobrovian; razvidno je to iz omenjene Kopitarjeve korespondence pod št. 8. in posebno še iz Kopitarjevega pisma Zoisu z dne 21. IV. 1813: »Dem Verhovacz babe icli 111111 den Catalog der besten slavisclien Gramm. Lex. und Bibeliibers. nach alien Mundarten einge-richtet«. KZP 527. 10. 28. II. 1813 je poslal Vrhovac Kopitarju pismo, ki ga izpričuje VD, ŠPr I. 45, 011, op. 22. Tisto pismo je gotovo že bilo v zvezi z Vrhovčevo nameravano okrožnico na hrvaško duhovščino o kultu materinega jezika: najbrž je v njem prosil Kopitarja za nasvet. 11. V času od 26. VI. 1813, preden je namreč Vrhovac razposlal svojo okrožnico, je Kopitar odgovoril Vrhovcu in mu po vsej verjetnosti svetoval, da bi v svojo okrožnico tudi uvrstil poziv k nabiranju narodnega blaga, posebno pa narodnih pesmi; to smemo sklepati iz njegovega takratnega strastnega prizadevanja po inventarizaciji srbsko-hrvaške narodne poezije in nadalje še iz dejstva, da se ta poziv v Vrhovčevi okrožnici tudi res nahaja. 12. V aprilu 1813 je Vrhovac poslal Kopitarju hrvaške knjige, za katere se je zanimal tudi Zupan; razvidno iz Kopitarjevega pisma Zupanu z dne 21. IV. 1813, Istoč. II. 255. 13. 26. VI. 1814 se je Kopitar drugič sestal z Vrhovcem na Dunaju: raz-govarjala sta se o reformi skupnega slovanskega pravopisa; priča o tem Kopitarjevo pismo Dobrovskemu z dne 24. VI. 1814, Istoč. I. 386. 14. V novembru ali decembru 1814 je Vrhovac obvestil Kopitarja, da njegov kanonik že prevaja Novi Zakon; razvidno iz Kopitarjevega pisma Dobrovskemu z dne 24. XII. 1814, Istoč. I. 393. 15. Po 18. III. 1815 je Kopitar poslal Vrhovcu Dobrovskega Slovanko in še druge knjige; priča o tem dvoje Kopitarjevih pisem Dobrovskemu z dne 11. in 18. III. 1815, Istoč. I. 398, 400. 16.—19. L. 1818. je Kopitar napisal Vrhovcu štiri pisma, namreč dne: 4. VIII., 25. VIII., 22. IX., 17. X.; izpričana so predvsem iz KB J in tudi iz VD, iz katerega še izvemo, da je Kopitar zadnjemu pismu priložil katalog »librorum pro emtione oblatorum«, ŠPr I. 012, op. 28. O vsebini teh pisem nas dostopni viri ne obveščajo. 20. 30. VIII. 1818 je Vrhovac odgovoril Kopitarju, kar sledi iz beležke v VI), ŠPr I. 012, op. 28. Vsebina ni znana. 21.—22. L. 1819. je Kopitar poslal Vrhovcu dvoje pisem: 20. L, 2. VII.; priča o tem KB J in VD, ŠPr I. 012, op. 28. Vsebina se ne da dognati. 23.—24. Predpostavlja se lahko tudi dvoje Vrhovčevih pisem iz 1. 1819. 25.—26. L. 1822. je Kopitar napisal zopet dvoje pisem Vrhovcu: 12. III., 14. VI., kar izpričuje KBJ. O vsebini lahko sklepamo na podlagi Kopitarjevih pisem Dobrovskemu z dne 8. V. 1822 in 25. I. 1823, Istoč. I. 473, 485, iz katerih je razvidno, da je Vrhovac ponujal denarno pomoč Kopitarju in Dobrovskemu, če se podasta na goro Atlios, kjer bi nabrala podatke za rekonstrukcijo Cirilovega prateksta sv. Pisma. 27.—28. Na podlagi tega smemo tu prav gotovo predpostavljati vsaj dvoje Vrhovčevih pisem iz let 1822—1823. u 29. 26. V. 1826 je Kopitar poslal Vrhovcu pismo »wegen Calender«, ki je izpričano iz KBJ. Po tem viru bi to bilo njegovo zadnje pismo Vrhovcu. 30. Lahko suponiramo tudi eno Vrhovčevo pismo. Iz tu konstruirane korespondence, ki je po vsej verjetnosti bila še številnejša, nimamo danes razen spredaj priobčenega pisma prav nič ohranjenega. Resume. Les rapports du slaviste Barthelemy Kopitar avec Muximilien Vrhovac, eveque de Zagreb. Le jeuue slaviste viennois, le Slovene Barthelemy Kopitar, fit la connaissance du natio-naliste croate Maximilien Vrhovac en avril 1810, a Vienne. A cette epoque-la, l'eveque Vrhovac fut accompagne, pour Vienne, par le inari de sa niece Fran^ois-Antoine de Bonazza, dont Kopitar avait ete, de 1800 a 1803, a Ljubljana, correpetiteur, avant de devenir secretaire de Zois, oncle de Bonazza. A Vienne, Bonazza fit faire a Kopitar la connaissance de Vrhovac, et c'est de cette epoque que datent leurs rapports personnels et leur correspondance. La lettre communiquee plus haut et conservee dans les archives du chapitre de Zagreb est la premiere qui ait ete ecrite par Kopitar a Vrhovac et ne fut pas encore publiee jusqu'a present. C'est en meme temps le seul document conserve de leur correspondance, qui se prolongea, certains intervalles pres, jusqu'a la mort de Vrhovac (1827). Kopitar eveilla chez Vrhovac surtout l'enthousiasme pour les chansons populaires et pour les autres produits de l'art populaire; il l'informait egalement du progres des etudes slaves, tandis que Vrhovac lui envoyait les inateriaux litteraires et des comptes rendus sur les litteratures yougoslaves. Rogaška Slatina 1801—1814 v situacijskih načrtih, slikah in memoarih. F r. Kidrič, Ljubljana. G. dr. Fr. Kovačič, ki je prvi opazil v svetokriških matrikah važen vir za zgodovino Rogaške Slatine, je v svoji »Nadžupniji Svetega Križa pri Rogaški Slatini« iz 1914 tudi prvi med slovenskimi zgodovinarji objavil reprodukcijo slike »Slatina okoli 1810« ter povedal, da jo je risal Kari RuB, ki je 1810 spremljeval nadvojvodo Janeza na Slatino. Kadar me je življenje sililo, da sem iskal odmaknitve v lokalni zgodovini svojega rojstnega kraja, sem segel skoraj vselej tudi po Kovačičevi reprodukciji, ki je bila za ta moj študij nekako izhodišče. Menda le nekateri spisi graškega kulturnega zgodovinarja drja. Antona Schlossarja obravnavajo doslej obširneje topografijo Rogaške Slatine v zvezi s slikami: 1. Alte Ansicbten der Kuranstalt Robitsch-Sauerbrunn (Tagespost, št. 238 iz 1910); 2. Erzberzog Johanns Tagebuebaufzeicbungen von seinem Aufentbalte im Kurorte Robitscb-Sauerbrunn und iiber seine Reisen in Un-tersteiermark aus den Jabren 1810, 1811 und 1812. Mit 4 Abbildungen nach gleichzeitigen Aufnahmen des Malers Kari Ru(3. Graz 1912; 3. Erinnerungs-blatter an Robitsch-Sauerbrunn (Siid-Steiermark, Graz 1925, 375—381). V prvem izmed navedenih spisov je Schlossar tudi RulJovo sliko popisal, jo skušal razložiti ter omenil, da je risana v sepia-inaniri, 60X40 cm velika, signirana, označena z napisom »Ansicbten des beriihmten Sauerbrunn bei Rohitsch saint der Umgebung in Unter-Steiermark« in last grofa Johanna Merana, nadvojvodovega vnuka. Da se Schlossarjti 1910 topografske razlage RuBove Slatine in 1925 da-tiranje neke druge mnogo mlajše slike niso povsem posrečile, temu ni krivo samo dejstvo, da v prvem primeru ni upošteval sodobnega opisa Slatine iz nadvojvodovega peresa, v drugem pa ne kronologije slatinskih stavb, ampak je k njegovim zmotam precej pripomogla tudi okoliščina, da ni iskal sodobnih situacijskih načrtov. Oba načrta, ki sta pomembna za topografske študije o stari stanovski Slatini 1801—1855, bi bil Schlossar mogel z lahkoto dobiti. Prvi, iz dobe, ko so štajerski deželni stanovi že mislili na pridobitev vrelca in nakup okoliških posestev, se je čuval (in se še danes čuva) v arhivu kopališke uprave na Rogaški Slatini: »Plan iiber den in Untersteiermark — Zillier-Kreis liegenden Rohitscher Sauerbrunn, oder Gesundheitsquelle erlio-b, ■nen Situations-Plan der dermaligen Gebaude, jeder Besitzer mit Namen . . . Gegenwiirtiger Plan ist den 11. Jully 1801 von Endesunterschriebenen in Beisein des standisehen Bauinspektor Herrn Heinrich Formentini aufgenoin-men worden. (Sign.:) S. Reindl«1). ') Ta načrt, na katerega me je opozoril arhitekt Vinko Glanz, namerava objaviti Drugi načrt je v zvezi s prvo avstrijsko trigonometrijsko triangulacijo za ustvaritev stabilnega zemljiškega katastra, a čuvali so ga obenem s pripadajočimi zapisniki stavbnih in zemljiških posestnikov v času prvih omenjenih Schlossarjevih del še v Gradcu, medtem ko so po likvidaciji habsburške monarhije vse na naše ozemlje se nanašajoče mape s pripadajočimi aparati prenesli v katastralni mapni arhiv delegacije ministrstva financ v Ljubljani. Nadpis oznaea politično-adininistrativno pripadnost Slatine: »Gemeinde Tersische in Inner Osterreich Zillier Kreis Bezirk Sterinoll 1824. .. Auf-genommen von Geometer M. Wonnesch«2). Vsaka teh kart ima svojo posebno numeracijo objektov: Reindlova skupno za stavbe in zemljišča od 1—36, katastrska za stavbe, izmed katerih nas zanimajo tukaj številke 1—55. Te številke se seveda ne skladajo niti med sabo niti z oficialno numeracijo hiš, ki so jo konskrihcijski oficirji pač tudi v selišču Slatini izvedli približno v istem času, kakor drugod po naših krajih, namreč okoli 1770 (Mal, Zgod. 217). Misel na potrebo, prekontrolirati podatke o kronologiji slatinskih stavb še v Gradcu ob pomoči arhiva bivših deželnih stanov, se mi je vsiljevala ves čas med zbiranjem gradiva za ta prispevek. Toda moram jo prepustili drugemu peresu in časom, ko bodeta kopališka lastnica in kopališka uprava mogli skrbeti za to, da dobijo še tudi druge panoge zgodovine Rogaške Slatine takega sistematičnega in doganjajočega obdelovalca, kakor ga je dobila v drju. Režku sestava celotne bibliografije in pa zgodovina problemov, ki so v zvezi z deli za poznavanje in vzdrževanje slatinskih vrelcev. Sicer mi pa za namen, ki sem si ga odredil, zadostujeta dve uspešni akciji: da sem med mnogoštevilnimi zgodovinarji slatinske topografije mogel določiti tiste redke, ki so za dobo 1801—1856 mogli kaj avtentičnega izslediti, čeprav niso brskali po graškem stanovskem arhivu; da sem mogel popraviti nekatere njihove očitne napake in neskladnosti. Taki avtorji so poleg memoarista nadvojvoda Janeza: zdravnik dr. Ernst Hilarij Frohlich, profesor in literat dr. Rudolf Puff in zdravnik dr. Jos. Burghardt. Gre za Frohlichovo delo »Die Sauerbrunnen bei Rohitsch in Steiermark«: v prvi izdaji se naslov nadaljuje: »Mit besonderer Riicksicht auf die dortige standisehe Heilanstalt, nebst Anleitung zum Kurgcbrauche. Mit einer litho-graphirten Ansicht der Heilanstalt. Wien. Auf Kosten des Verfasscrs. 1838« (v moji zbirki); druge izdaje iz 1851 doslej nisem videl; v tretji izdaji i/. 1856 se naslov nadaljuje: Monographic. Dritte verniehrte Auflage. Wien. Verlag von L. C. Zamarski. 1856« (v nac. hibi. na Dunaju primerek brez bakroreza, pri drju. Režku primerek iz hibi. zagrebškega lekarnarja Vladka ilr. Adolf Režek v razpravi Iz prostosti vrela mineralnih voda Rogaške Slatine« ohenem s kronološki urejeno bibliografijo literature o RS. — Prim. op. 2. ) Clej stran 169, a pazi na tamkajšnjo obrazložilo (črtež iz 1821 je posnela in po mojih navodilih po črtežu iz 1801 dopolnila slavistka Mira Kostanjevee). Bartuliča z bakrorezom); četrte izdaje iz 1857 nisem videl; peta izdaja s sliko na sprednji platnici ima nov naslov: »Bad Robitscb und die Robitscber Sauerbrunnen. Wien 1865. Wilhelm Braumiiller« (primerek v Študijski knjižnici v Mariboru). Dr. Hilarij Frohlich je bil domačin: rojen dne 13. januarja 1811 na Slatini drju. Janezu Nepomuku Frohlicbu in njegovi ženi Barbari, r. Novak (Sv. Križ, torn. III, p. 294). Oče je bil Celjan, takrat 40 let star (Orožen VII, 78), in je videl Slatino vsaj že kot mlad zdravnik in pač že pred 1801, a 1804 je dobil tu mesto stanovskega kopališkega zdravnika, nato pa k sezijski službi pozneje še mesto inšpektorja (1838, str. I), tako da je moral ostati na Slatini pozimi in poleti. Dokler je bil oče na Slatini, to je do 1. septembra 1836 (Orožen VII, 79), je pribajal sin gotovo redno na počitnice sem, a ko je odšel dr. Janez Froblicb v Mauerbach pri Dunaju (Orožen VII, 78), je imel Hilarij v njem še vedno informatorja, ki je bil o prilikah na Slatini tik pred 1804 najbrž, a o dogodkih 1804—1836 nedvomno bolje poučen kakor kdorkoli drugi ter je svojemu sinu ob zbiranju gradiva za prvo izdajo gotovo dal na razpolago še kaj več kakor zgolj svoj bolniški žurnal, katerega sin izrečno omenja (str. I). Sicer je pa utegnil bivati dr. Frohlich jun. na Slatini tudi 1837, ker je imel oče tukaj vilo (125). Dr. Frohlich sen. je pač dne 20. oktobra 1850 na Dunaju umrl (Orožen VII, 78), toda za tretjo, četrto in peto izdajo je mogel dr. Frohlich jun. nabirati novo gradivo zopet na Slatini, kamor je prihajal 1851—64, razen 1859 (Ref.), z Dunaja kot drugi kopališki zdravnik (1865, str. III), torej tovariš prvega zdravnika in inšpektorja drja. Jožefa Soka od Sv. Marjete, ki je postal 1836 naslednik drja. Frohlieha sen. (42, Orožen VII, 79). Dr. llilarij Frohlich je znal tudi dobro slovenski ter je n. pr. 26. avgusta 1855 na Rogaški gori, kamor jc strastno rad hodil, s sloven- , skimi dekleti pel slovenske Marijine pesmi (Jiiger, Der Donatiberg bei Rohitsch, Wien 1869, 39: po O. Prechtlerju iz 1855). Zdi se sploh, da je vsaj dr. Friih-licli jun., če ne tudi sen., simpatiziral s slovenskim prerodnim in ilirskim gibanjem, ker je slatinskemu posestvu in vili svojega očeta Joliana »iz otroške pietete dal ime Jankomir« (1856, 80; ime samo že 1838, 125), katerega je sicer izpodrival nemški prevod »Johaiinsruhe« (Mitterbacher-Passini, Ansicbten zv. IV, 2), a ga ni mogel izpodriniti. Pri našem vprašanju je sicer treba upoštevati tudi razmerje med dr. Sokom in dr. Frohlichom. Ta je videl v praveu Sokove uprave le nasprotje praven svojega očeta ter se je skušal maščevati: že od 1851 dalje je kupil v okolici stanovske Slatine vsak mineralni vrelec, ki ga je mogel dobiti, tako da je bil tik pred 1865, ko je odkril vrelec še na svojem posestvu Jankomiru, že lastnik dvanajstim vrelcem (1856, 23, 26, 28, 30—2, 35—6, 90; 1865, 32—5, 148); na nedostatke v zdravilišču je opozarjal 1855 oblastvo v aktu, 1861 vso javnost v brošurah. Vendar se kaže ta usmerjenost le v novejših izdajah monografije o Slatini, in le v tem, da hvali poleg stanovskih vrelcev še sosednje, zlasti tudi svoje. Prva izdaja Frohlicliove knjige je bila v rokopisu gotova bržčas že 1837, ker je bila februarja 1838 dotiskana (datum predgovora). Tretja izdaja je bila dotiskana junija 1856 (datum predgovora), Slika za prvo izdajo pač ni bila risana po jeseni 1837, za drugo je mogla biti narejena tudi še spomladi 1856. Obe ti izdaji sta posvečeni nadvojvodi Janezu, a nobeno posvetilo ne govori o nadvojvodovib odnosih do zdravilišča. O resni piščevi pripravi za delo priča seznam literature o Slatini, ki obsega v prvi izdaji 24, v drugi 30 številk (iz prvega seznama je Frohlich 1856 številke 15, 21 in 24 izpustil, a v seznamu iz 1856 ste za dobo do 1838 številki 13 in 20 novi, naslov številke 23 pa je popravljen). Seznam opozarja na glavne prispevke, ni pa popoln: med literaturo do 1838 manjka v njegovem seznamu v primeri z Režkovim, ki sem ga mogel le z maloštevilnimi prispevki dopolniti, 23 številk, za literaturo od 1838 do spomladi 1856 pa 16 številk, med prvimi Thurneysser iz 1572, Dresser iz 1602, vse kar je 1694—1713 objavil o Slatini ljubljanski zdravnik Marko Gerbezius, s knjigo »De acidula-ruin Roitschensium« vred, Sartori 1813 itd., med drugimi eden Sokov prispevek, Osann iz 1841 itd. Za peto izdajo iz 1865 je novo literaturo zelo slabo beležil: za dobo 1856—1865 pozna namreč le 3 številke, medtem ko jih vsaj 12 manjka. Odlično kvalificirajo Frohlichovo doganjivost »Sauerbrunn-Akten-stiicke des Apothekergremiums zu Wien von dem Jalire 1721—1782«. To namreč ni knjiga, ampak svojevoljen naslov, ki pa priča, da je študiral mladi zdravnik tudi akte tistega dunajskega apotekarskega gremija, ki je 1721—1782 imel privilegij za upravo glavnega slatinskega vrelca (na karti W 16) in za uvažanje in prodajo vode. Za dobo 1676—1782 je mogel najti Frohlich n. pr. v Griindlu iz 1685 in 1687 pač le podatke o najstarejši slatinski hiši za goste, ki jo je zgradil 1676 pristojni strmolski graščak Curti iz Rogatca (W 19), vse drugo mu je dal arhiv dunajskega gremija. Vsi naslednji zgodovinarji naše Slatine so za to dobo neposredno ali posredno črpali iz Frohlicha, akte same pa si je ogledal zopet šele Leopold Hochberger, ki je med svetovno vojno pripravljal zgodovino dunajskega apotekarskega gremija8). V Frohlichovein slikanju prilik 1782—1804 se kaže odinev dobre tradicije, za katero so mogli biti posredovalci oče in drugi stari Slatinčani. Letnice za zgodovino Slatine 1804—1836 je dobil gotovo od očeta, kolikor ni dogodkov že sam opazoval. Napaki sem opazil tukaj samo dve (nadvojvoda Janez 1811 ni bil niti prvič na Slatini niti gradil poti). Pač pa mora zgodovinar obžalovati, da niza dr. Frohlich dogodke tako čcsto s splošnimi oznakami brez letnic, da pušča čitatelje včasih v dvomih, ali pomenja letnica začetek ali konec graditve, in da pozablja sem ter tja na potrebo, stavbo točneje krajevno določiti. Poleg te glavne Frohlicliove knjige vsebujejo tudi drugi njegovi spisi sem ter tja kakšen važen podatek iz zgodovine sodobne Slatine; važni so zlasti ') llochlicrgerjev članek mi jc poslal dr. Rcžek. podatki v polemični brošuri »Reformen fiir Bad Rohitsch« iz spomladi 1861 (primerek v Štud. knjižnici v Mariboru). Frohlich je imel še tudi potem, ko je Jankomir in vrelce prodal, v bližini Slatine dve parceli zemlje in hišico (st. pare. 178—180). Umrl je po 1878. Mariborski profesor Puff je avtor brošure: »Erinnerungen an Sauerbrunn nachst Rohitsch und seine Umgebungen. Mit lithographischen Abbil-dungen. Verleger Jos. Fr. Kaiser. Gedruckt bei J. A. Kienreich« (primerek v Nar. muzeju v Ljubljani). Brošura nima letnice, a Frohlich je pogodil, ko jo navaja pred številko z letnico 1844. Puff, ki je bil takrat gimnazijski profesor v Mariboru, je bival na Slatini pač med počitnicami 1839, a delo je dal natisniti 1840: vse njegove statistike gredo le do 1839 (14, 15). Iz jeseni 1839 ali spomladi 1840 so pač tudi slike. Za nekatere topografske izpremembe 1838—1840 je Puff avtentičen in edin vir. Burghardt je poslal štiri leta po Frohlichovi zadnji izdaji med svet knjigo: »Vadeinecum von Robitsch-Sauerbrunn mit drei lithographischen Ta-feln . . . Wien 1860. Druck von L. Sammer. Selbstverlag« (primerek v štaj. dež. hibliot. v Gradcu). Avtor je menda na Dunaju dovršil medicino ter prihajal izza 1864 poleti na Slatino kot drugi stanovski zdravnik, torej kot Sokov adjunkt (naslov, predgovor, str. 88). Bival je na Slatini 1864 skupaj z dr. Frohlichom, 1864—1868 skupaj z dr. Sokom4) ter imel priliko, da izpopolni kronologijo Frohlichove dobe in dobi avtentične podatke o zapo-vrstnosti graditev v Sokovem času. V primeri s Frohlichom ima za dobo Froh-licha sen. le tri nove topografske letnice (za Kapelsko hišo, hišno št. X. = W 18 in vrtnarijo) in le eno očitno napako (tiče se lokacije »najstarejše«, 1834 demolirane hiše), medtem ko se da ena divergenca pojasniti s tistim različnim gledanjem, da se oklepa eden-začetka, drugi završitve zidanja, namesto da bi povedal obe letnici (gre za hišno št. VIII). Za dobo 1836—1856 ne morem Burghardtu glede topografskih letnic dokazati nobene zmote. Med priloženimi litografiranimi tabelami je v Burghardtovi knjigi prva važen pripomoček za topografske študije o Slatini: »Situationsplan der Cur-anstalt Robitsch-Sauerbrunn 1868. Nach der Natur aufgenommen im Masse 1" = 80° von F. Thalhammer«5). Ta črtež nam pomaga: imeti vedno pred očmi celokupno posest štajerskih deželnih stanov na Slatini in njeni neposredni okolici, kakor se je izoblikovala deloma že v prvem desetletju 19. stoletja, deloma s poznejšimi dokupi (rast s te karte žal ni razvidna); dobiti oslon za iskanje razmerja med številkami prejšnjih dveh načrtov in pravimi hišnimi številkami (Thalh. poznamenuje stavbe na karti s črkami, v seznamu pa ima 4) Orožen se je zmotil, ko trdi (VII, 79), da l>i bil dr. Sok inšpektor na Slatini do 1876. Kako naj bo to mogoče, če sta pa zabeležila prihod Schiillcrjev že 1868 Burghardt (22: seit Beginn . .. 1868), a 1875 Hoisel (22: seit 1868)? 5) Kopija Tbalhammerjevega načrta je v moji zbirki. tudi hišne številke6). Na karti so tudi vodnjaki za sladko vodo iz vodovodov, a izmed slatinskih vrelcev poleg glavnega še trije vzhodni pod Janino, ki so že imeli zaščitno zgradbo. * * * Reindlov črtež iz 18011) priča po svoje o ljutih gospodarskih trenjih, ki so vznemirjala ljudi v slatinski dolinici, kjer je že vezala vozna cesta »poštno« progo Poličane—Rogatec z okolico glavnega vrelca (R brez številke, W 16). Priimki glavnih posestnikov nas obenem opozarjajo, da se domači kmečki ži-velj v tej tekmi ni mogel uveljaviti. Reindl je zabeležil, da je Slatina v celjskem okrožju, ne pa, da ima nadžupnika pri Sv. Križu, župana v Tržišču. Izmed štirih hribov, ki dajejo slatinski dolinici poseben značaj, je imel posebno ime le južni (Janina), medtem ko moremo imenovati severna dva po posestnikih (Dietrichov, Jeinenškov), a zapadnega po bližnjem selu (to-polski hrib). Za okolico Slatina še ni imela posebne privlačne sile, ker se je število hiš v tržiški občini, če odštejemo Slatino samo, le neznatno povečalo (prim, pozneje razbor karte iz 1824). Če spojimo na karti hiše v neposredni bližini vrelca, dobimo trikot (R 1 = W 19, R 26 = W 12, R 17 = približno W 13 d), čigar ena stranica ima lego jug-sever, medtem ko je njen nasprotni kot na zapadu. Vrelec (W 16), glavni povzročitelj ljutih trenj, je za nekaj korakov izven fingiranega tri-kota ob stranici jug-sever, a hiše, izmed katerih je le zapadna oddaljena od vrelca kakih 50 korakov, druge pa manj, so grajene na takih točkah, da more vsak gospodar s praga ali skozi okno svojega doma nadzorovati početje pri vrelcu. Dva izmed posestnikov imata tuji imeni (navajam jih prvič v pravopisu črteža): Joseph Tietrich na severni strani (R 1 = \V 19) in Domi-nicus Dambosco oder Carnitseha na južni (R 17 = približno W 13 d). Lastnik hiše, ki gleda na vrelec od zapadne strani (R 26 = W 12), se piše sicer Lucas .Temenschcgg, toda ta v svoji hiši najbrž ne obratuje na svoje ime, ker se na karti edini imenuje »Herr«: naborni okrožni komisar strmolskc graščine v Rogatcu je (R), katera ima nad nekaterimi kmeti slatinskc dolinice pač še vedno svoje fevdalne pravice, kakor jih je imela v časih barona Curtija. Dietrich, v posesti hiše naslednik barona Curtija, a v zavesti pravice do eksploatacije glavnega vrelca juridično najbolj podprt, je morda tudi gospodarsko najmočnejši. Njegov glavni zemljiški kompleks je lepo zaokrožen: severni hrib nad hišo \V 19 do vrha, »ves z vinogradi, njivami in grmovjem« (R 10), dolina med tem hribom in cesto v Sečovo, svet pod hišo do jirjev-skega potoka in svet čez janinski potok visoko v pobočje Janine, mimo Tom-boseove zemlje (W 13 d) in Pecigosovega posestveca (W 24) tja do janinskih šum, ki imajo po večini pač še tudi na tej strani za lastnika strmolskega gra- ") Veljaj: H Keimll z dotično arabsko številko; W — Wonncseli z dotično arabsko številko; Tlialli. — Thalhatuer /. rimsko Iriino številko lokalnega štetja stanovskih hiš, ne ofieial. za kataster. ■I t^ro-dba. ix. 1. H&14-. □ r^rcxdba I.1&01. (Ljcr I IftlV. ^iraxrxa. mabto..) 63 aova z^roLdta. .1,1. 162iv-ie>«5G (rinbk* itav. »o inakt hiinun blow.) === Cft.b\.a. in jlola, ' 9r«.dLa inir UILocAOI&U.4«^OL poteka. (Aftli) biaar ju;j«vt>U_a.<^a. jiotoka. (161W ) ^nar ^olokoL (15O1.) -^ vodU p.ol.1fto1 oLo vralcOL.OlUw UrSn ixirx«^ tiir Qua.lla. , ^o l.^ftlk-duxlia. cLo . ti'ntjiaci.Ura.1 v^ainain da "3"a rs i bcha in laoar Oslarraich M Z-illiar liro. i s 162.1». ščaka (R tega lastnika ne navaja), gotovo iz rodu Petazzijev (Orožen VII, 202). Pa še tudi nekaj posebnih posestev ima Dietrich: ribnik pod Janino (R 11), travnik med »alejo« in cesto v Rogatec (R 15) ter njivo ob poti v Ratansko vas mimo W 3 (do te njive naš posnetek ne sega). Njegova »glavna stanovanjska hiša« (R 1 = f 19), kjer so pač tudi gostilniški prostori in sobe za goste, je »vsa zidana«, a k njej spada še 10 zgradb, kajti največ poslopij na Slatini je Dietrichovih: »kegljišče in strelišče« (R 5); »pojata« (R 6); »hlev in inagacin« (R 4); »inagacin« (R 8 = približno W 22); svinjak (R 3 = W 21); konjski hlev (R 9); »postransko poslopje s kamenitim temeljem in lesenim ovršjem« (R 2), bržčas poletna hišica za goste; pod na travniku ob »aleji« (R 14); hišica malo dalje ob isti »aleji« (na R brez številke). A za kar ga mejaši gotovo najbolj zavidajo: na njegovem svetu žubori »slatinski studenec« (W 16). Jemenšek ima hišo na ugodnejšem prostoru kakor Dietrich, a posestvo še lepše arondirano: njegov je zapadni severni hrib, namreč svet na obeh straneh pota v Ratansko vas mimo W 1 ili ¥ 3, ki ga omejujejo na zapadu približno poznejša prva steza od zapada do sredine »aleje«, potem črta od sredine »aleje« do jirjevskega potoka (ki na W ni viden), na vzhodu daleč nad W 21 jirjevski potok, potem cesta v Ratansko vas mimo W 3l/2. Tudi njegova »stanovanjska hiša« je »vsa zidana« (R 26 = W 12), a obkroža jo 7 zgradb: »lesena poletna hišica za goste, ki pijejo vodo« (R 28 »Sommerge-baude von Holz gezimmert fiir Trinkkurgaste« = W 11); kegljišče (R 29); še ena »lesena poletna hišica za goste« (R 27 = približno W XI); »veliki hlev in inagacin za steklenice« (R 30 »groBe Stallung und Glaskammermagazin« = približno W 17), na drugi strani »aleje« proti potoku pa »kravji hlev in pojata za vozove« (R 33 = približno W 13 a, toda počez v smeri od R 12 proti potoku); kovačnica (R 32 = približno prostor med W 13 b in W 13 c); še en »magacin za steklenice« (R 31 = približno W 13 c). Tombosco šteje za svojo precejšnjo zemljo, ki je pa razkosana. S poslopji: »deloma zidano, deloma leseno hišo« (R 17 = približno W 13 d), »ma-gacinom in pojato« (R 18) in »hlevom za konje in krave« (R 19) je omejen na majhen prostor pod Janino med potokom in Dietrichovo (R 2) ter Peci-gosovo (W 24 in 25) podjaninsko zemljo; k temu ima njive na levi strani ceste Slatina—Poličane (okrog poznejše št. XIV), pašnike in gozdove med to cesto in poznejšo potjo čez gozd izza srede »aleje«, kjer je meja med njegovo in Jemenškovo zemljo. V zgornjem koncu tega kompleksa je med cesto Slatina— Poličane in Tomboscovo zemljo posestvo Matije »Sunscherja«, od »aleje« pa loči Tonibosca tu ozek pas zemlje, na katerem ima Janez Bcrghaus hišico (R brez številke = W 32) in gospodarsko poslopje (R brez številke). Tombosco računa pač predvsem na kmečke goste. Gotovo je bilo mnogo prerekanj, preden je posestnik zemlje, na kateri je izviral slatinski vrelec, ostalima 2 (ali 4?) priznal pravico do izkoriščanja vrelca ter stopil z njima v nekakšno društvo za skupno upravo vrelca in ko- pališča. A tudi potem so ostala medsebojna vprašanja samo na videz rešena. Tradicija, ki jo beleži Froblicb, je pač pravilna: »Kakor se mora pri takih kmečkih društvih pričakovati, je prišlo med društveniki zaradi nalivanja vode često do dejanskih obračunavanj, a pri nalivanju se je pogosto postopalo zelo nesmotrno in površno« (1838, 32). Medtem ko je na svojo individualno posest vsak pazil, se za skupno lastnino ni nikdo brigal: »Vsak je uredil svojo nalivalnico (to je inagacin, kamor so nosili slatino v čebrih, da so tam polnili steklenice, ali že pri vrelcu napolnjene steklenice). Vsak je imel gostilno za voznike, ki so oskrbovali prodajo. Pri zajemanju vode so se med sabo menjali ter vzdrževali majhno kopališče« (Frohlich 1838, .32), za katerega so »slatino greli v kotlih« (33). Ohranila se je tradicija, da se je v eksploatiranju vrelca menjalo 5 posestnikov vsakih 14 dni: »Ko je cesar Jožef II. ukinil apotekarski gremij . . ., je eksploatiralo naš vrelec proti koncu preteklega in v začetku sedanjega stoletja 5 kmetov, katerih posestva so v slatinski dolinici mejila drugo na drugo; eden je odrekal drugemu posest vrelca in končno so se pobotali na tej osnovi, da sme vsak izmed 5 uzurpa-torjev izmenično 14 dni uporabljati vrelec« (Frohlich, Reformen 6). Ta Frohlichova poročila je treba deloma popraviti deloma popolniti. Oznaka gostilniških gostov velja morda za Tomboscovo, ne pa za ostali gostilni, saj poročajo avtentični viri, da je že prihajalo na Slatino mnogo gostov zaradi pitja vode ali tudi kopeli: načrt iz 1801 omenja sobe za »Trinkkurga-ste«; samih duhovnikov je bilo včasih istodobno na Slatini po 8 do 10 (Orožen VII, 81); kegljišča in streljišče niso nastala samo zaradi voznikov. Rok 14 dni za menjavanje pri nalivanju se zdi prevelik. Komentiranje beležke o kmečkem kopališču dela težave, ker ima načrt iz 1801 pač 36 številk, a nobene, ki bi bila označena za kopališče. Pritegniti je treba na pomoč še Puf-fa (po Griindlu): »Stare kopeli kmetov so bile nečista (sladka) voda, ki jo je temperirala vrela Slatina. Tudi so porabljali takrat kopeli v mineralnem blatu poleg glavnega vrelca« (28). Stavbo, v kateri so imeli kopalne sobe, so porabljali pač še za druge namene, zato je Reindl ni označil po oni porabi. Mnogokaj namiguje, da bi utegnil to biti Tomhoscov »inagacin s pojato« (R 18). Vprašanje števila »uzurpatorjev« mora ostati nerešeno, ker si črtež iz 1801 in Friililichovo poročilo iz 1861 nekoliko nasprotujeta: tako lega in značaj stavb 1801, kakor tudi postopanje inž. Reindla, ki obravnava sistematično le Dietrichovo, Jemenškovo in Tomboscovo posest, govori za domnevo, da je šlo le za trojico »uzurpatorjev«. Kot četrti in peti bi mogli priti v poštev sploh le Berghaus (W 32), Pecigos (W 24) ali Gašper Osek (W 53), ki pa vsaj za sprejemanje gostov niso bili opremljeni. Slatinski oštirji so skušali z raznimi sredstvi prekositi drug drugega. Sodim, da spada med taka sredstva tudi prošnja gostilničarja Franca Krni-čarja z dne 8. marca 1794, naj bi se mu dovolilo, da bi smel napraviti v svoji »novo zgrajeni hiši kapelo s posebnim vhodom v čast sv. Janeza Nepomuka (čigar kip jc stal že od 1732 pri vrelcu in sicer po R na vzhod proti cesti v Sečovo), tla bi mogli v njej duhovni kopališki gostje maševati, a drugi maši prisostvovati« (Orožen VII, 81). Ker je konzistorij dne 20. marca 1794 kapelico kot oratorium privatum z omejitvijo, da velja le za kopališke goste in njihovo neobhodno potrebno služabništvo, dovolil (Orožen VII, 81), je verjetno, da je Krničar svetišče v čast sv. Janezu Nepoinuku res tudi zgradil. Vprašanje pa je, katera je tista »novo zgrajena hiša«, ki ji je bil 1794 Krničar lastnik. Tomboscovo kmečko na pol leseno gostilno je treba pač iz kombinacije izključiti. Prav tako pa je treba po vsej priliki izključiti tudi Dietrichovo gostilno, ki gotovo ni bila 1794 »novo zgrajena«, ker je štirideset let pozneje bila že »baufallig« (Frohlich 1838, 36). Preostaja torej le Jeinenškova gostilna R 26 = W 12 ali pa Dietrichovo »postransko poslopje« R 2: sodim, da je bilo Dietrichovo postransko poslopje 1794 »novo« in da je bila prva slatinska kapela, ki je bila posvečena sv. Janezu Nepomuku, v tej hiši. Stanovom, ki so pod vodstvom grofa Ferdinanda Attemsa, novega štajerskega deželnega glavarja, od 1801 intenzivno delali za utemeljitev modernega zdravilišča na Slatini (Režkov rokopis), se 1801 tudi obsežna celokupna posest treh slatinskih mogotcev ni smela zdeti tako zaokrožena, da bi neposredni sosed njihovemu podjetju ne mogel nagajati. Treba je bilo paziti na točke, kjer hi se utegnil vgnezditi nezaželjeni konkurent, da poskusi kopališkim ustanovam odtegovati goste ali da uveljavi nov vrelec. Graški lekarnar SueB, ki so ga poslali stanovi 1801, torej približno istočasno z geometrom Reindlom, na Slatino (Frohlich 1838, 32), da jim analizira vrelec, jih je opozoril, da sta pod Janino na vzhodu od glavnega vrelca še dva izvirka slatine, izmed njiju eden »stari rogaški vrelec«, in da je teren okoli glavnega vrelca sploh tak, da naletiš na slatino, kjerkoli počneš kopati (dr. Režek v rokopisu po SueBu). S tega vidika so bili nevarni posestniki po obeh straneh dveh potokov, ki se pod glavnim studencem združujeta: ob zapadnem jir-jevskem potoku vsi posestniki med potokom in cesto pod W 3'A, a tudi posestnik na vzhod od f v kotu med Jemenškovo zemljo in glavno cesto v Cerovec; oh janinskem potoku Anton Dimec s kotom med cestama v Spodnje Sečovo in Cerovec (ta kot na našem posnetku ni viden), njegov sosed Berghaus z malim travnikom med sečovsko cesto, ribnikom in janinskim potokom, pred vsem pa grof Petazzi, lastnik »starega rogaškega vrelca«, katerega slatino je tudi prodajal (za prodajo dr. Režek po SueBu, 1803). Zaradi lege v bližini pa so bili nevarni: Anton Dimec z nadaljnjimi svojimi posestvi proti severu in zapadli, kjer je bil Dietrichov mejaš, zlasti z »lisičjo luknjo« (Fuchsloch), kotom ob cesti, ki vodi izmed W 22 in W 23 v Cerovec; Berghaus s svojim ozkim, a daleč čez sredino »aleje« se raz tega j očim pasom ob njeni zapadno-scvcrni strani; vsi bližnji posestniki ob glavni cesti tako proti Rogatcu kakor tudi proti Poličanam. Medtem ko so stanovi razglabljali o analizi iu arondaciji, so si pač tudi slatinski mogotci in njihovi sosedje vsaj na tihem zastavljali razna zanje \ažna vprašanja: Ali dunajska vlada sploh sme tebi nič meni nič ukiniti njihove pravice do vrelca in jih prodati stanovom? Kako ceno jim ponudijo stanovi za zemljo in stavbe in kako stališče sploh kanijo zavzeti do domačinov, ki iščejo zaslužka? Kako vlogo ima pri akciji strmolski graščak, slatinski fevdalni oblastnik? Ali bodo prihajali tudi poslej ob petkih »od vseh krajev« kmetje s steklenicami in sodčki po slatino (prim. Erzli. Job. Tageb. 11)? Stanovi so pač šele po odloku dunajske vlade z dne 15. februarja 1803, ki jim jc proti lepi vsoti dala pravico do prevzema slatinskih vrelcev (dr. Režkov rokopis), kupili Dietrichovo, Jemenškovo in Tomboscovo slatinsko posestvo. Menda istodobno so postali lastniki Berhausovih in Pecigosovih parcel ter parcel Gašperja »Uschegga« na levo ob cesti Slatina—Rogatec kakor tudi Petazzijeve Janine do vrha. Čim so bila rešena pravna vprašanja, so začeli misliti že tudi na izpremembo topografskega lica Slatine. Prvi stanovski inšpektor na Slatini je bil Widenhofer: »inšpektorju Jožefu Widenho-ferju in ženi Tereziji, rojeni Baumgarten«, se je namreč rodila 6. avgusta 1804 na Slatini hčerka Marija, 7. februarja 1806 pa hčerka7) Ana (poročilo nadž. urada Sv. Križ pri Rog. Slatini z dne 6. oktobra 1935). Obenem s prvim upravnikom Widenhoferjem je prišel na Slatino tudi njen prvi kopališki zdravnik, namreč dr. Janez Frohlich, ki je bil tudi stanovski distriktni fizik (Frohlich, Reformen 7). Da slišimo, kaj pravi o slatinskih stavbah dne 21. in 22. junija 1810 nadvojvoda Janez, ki je prispel dne 21. junija (Schlossar 1912, str. 9—12), in kako se dajo njegova poročila spraviti v sklad z RuRovo sliko8), ki je nastala obenem z raznimi posnetki noš v tistih dneh (Schlossar 1912: 2, 18, 30, 32, 42, 120). Ta pot je tem zanimivejša, ker je nadvojvoda dne 25. junija Slatino še enkrat opisal (22—24). Naj tvori izhodišče splošni opis z dne 25. junija (22—24), ki skoro priča, da je bil nadvojvoda medtem na tistem zapadnem hribu-mejniku, raz katerega je nedvomno prenašal RuB pokrajino na svoje platno (med oklepajema je moj tekst): »Slatinski vrelec leži v ozki dolini (W 16), ki se razteza od vzhoda na zapad . . . Tja vodijo dobre ceste (iz Poličan čez Gabernik in iz Rogatca mimo Sv. Križa), dve vzporedni aleji se raztezata do dveh novih stavb, desne za goste (\V 13 a), leve za upravnika in zdravnika« (W 12 na mestu B 26). — Vse to je zajel tudi RuB, na čigar sliki vidimo: stekalisči stare velike ceste in obeh novih, ki jima daje nizko drevje, ob straneh res že značaj alej; ob koncu alej obe novi zgradbi, ki delata s pravokotnim temeljem in dvigom v prvo nadstropje in podstrešne sobe že videz solidnih kopaliških zgradb. Seveda je pa na tej partiji slike še marsi- 7) Žena slikarja Langusa. 8) Sclilossarjev kliše RuUove slike in Kovačičcv nista istovetna: Kovačič je dobil kliše od kopališke uprave na Slatini (poročilo arhivarja Fr. llaša z dne 28. jan. 1937). Za našo prilogo 2 jc posneta reprodukcija v Schlossarjcvi knjigi i/, 1912. kaj drugega, česar nadvojvoda ne omenja: na desno pod slikarjevim stojiščem z g r a d b i c a, ki bi utegnila spadati k domovju 54, ki je že bilo last stanov (1801 je lastnik Gašper Osek); na levi strani leve aleje Berghausova hišica (W 32) z gospodarskim poslopjem, vis-a-vis Dietrich ova kmečka hišica; na levi strani upravnikove hiše zatrepi več stavb, pač Jemenškovih poletnih hišic (R 27 = W XI, R 28 = W 11), ter k e g 1 j i-š č e (R 29); na pobočju Janine Pecigosov doin (W 24 in 25)«. Važen je tudi opis razgleda iz nadvojvodovega stanovanja (9 z dostavki na 23—24): »Nastanil sem se pri zdravniku (drju. Janezu Frohlichu). Stanovsko poslopje (R 26 = W 12, glej sliko). V prvem nadstropju (več jih hiša ni imela) . . . Ne vidim daleč, ker je okolica zelo izožena: vidim gostinsko hišo ob nasprotni strani (aleje; = W 13 a, glej sliko) . . ., vrelec (W 16) in bližnje hribe (Dietrichov hrib na levi, Janino na desni; RuB je videl tudi dolino med Dietrichovim in naslednjim hribom, kmečki dom na tem hribu in vso pokrajino med Plešivcem in Rogaško goro). Vrelec je v sredini ozke doline (str. 23: »50 korakov od novih poslopij« = od W 13 a in W 12) . . . Nad studencem je le streha na krilo (»Flugdach«, boljše: »Zelt-dach«, šotorna s. na 4 stebrih), okoli njega ograja (23: lesena ograja), ki obdaja prostor za 50 ljudi (kje?) . . . Južno od vrelca jestaragostilna (23: »kmečka gostilna« = R 17 = W 13 d = stara Tomboscova gostilna na RuBovi sliki enonadstropna hiša z zatrepom proti gledalcu pred kapelo med janin-skim potokom in pobočjem). Dalje vidiš slab m a g a c i n (Jemenškov »inagacin za steklenice« = R 31, na mestu W 13 c, na Russovi sliki pritlična stavba med desno novo stavbo in staro gostilno z odkrito pojato na levi, magacinom na desni strani). Potem kopališče z osmimi banjami (kje?), a čez studenec obe novi poletni stanovanjski hiši (W 22 in W 23) in kapelo (na sliki je dobro vidna W 23 in kapela med njo in »kmečko gostilno«). Dalje je stara jedilnica in treterjevo stanovanje (oboje v \V 19?). V stranski dolini (ob glavni cesti v Cerovec mimo upravnikove hiše) je n o v a po jata (inagacin W 17?) in hlev (W 10), poleg tega še 13 majhnih stavb (skupaj 15 stavb?)«. Ob tem opisu razgleda skozi okno stavbe R 26 = W 12 mora raziskovalec slatinske topografije večkrat obžalovati, da ni bolj jasen. Partijo »južno o d v r e 1 c a« gleda nadvojvoda pač tako, da se pomika z očmi od desne na levo. V nasprotni smeri jo opisuje tako (23—24): »Južno (od vrelca) je stara hiša, nalivalna p o jat a (»Fiillschupfe«) R 31 = W 13 c, glej sliko) in kmečka gostilna (R 17 = W 13 d, glej sliko) ...Kopalne sobe, šest sob in prav toliko banj, se morajo iznova pripraviti.« — »Stara hiša« in »kopališče« pomeni torej isto stavbo, in to po vsej priliki R 18, ki na RuBovi sliki ni vidna, ker jo zakriva R 31 = približno W 13 c, na sliki inagacin z lopo. Stanovi so sicer menda že 1804 sprejeli predlog zdravnika Frohlicha, da se slatina za kopeli ne ho več grela v kotlih, ampak v kopalnih kadeh samih razgrevala z železnimi bati (Frohlich 33), »štohelni« v slatinskem žargonu, toda niso istočasno še dali postaviti novega kopališča, ampak so provizorno le starega nekoliko preuredili. Partija na gornjem koncu desne aleje je na reprodukciji slabo vidna. Tako nadvojvodov opis kakor črtež opozarjata, da mora biti tukaj slatinski vrelec, saj mora ta aleja voditi naravnost do njega. Ko si se dokopal do tega spoznanja, tudi opaziš obrise stebrov in leve stranice šotorne strehe, ki padajo proti zapadu; temna lisa na levo je pač senca, ki jo meče proti levi ta vrelčeva zaščita. — Slikar RuB je 1811 slatinski vrelec še enkrat upodobil: »Ein wendisches Madchen von Roitsch beim Sauerbrunnen« (reprod.: Geramb, Steir. Trachtenb. II, 226). Pokrajina je sicer prilagojena, tudi lesena ograja manjka, vendar kaže več stvari, da gre za vrelec, ki ga je opisoval nadvojvoda: odprta streha na 4 stebrih; kamnit obroč pri tleh; kad z »dvojnim dnom«; čeber za zajemanje iz vrelca; steklenice na kadi. A streha je izrazit piramidasto zaostren »Zeltdach«. Problem kapele ni tako enostaven, kakor bi sklepal človek ob pogledu na RuBovo sliko, kjer stavba s stolpom, ki jo opazimo med poletno hišo W 23 in kmečko krčmo W 13 d, ne more biti nič drugega ko kapela. Da je bila na Slatini 1810 res kapela, kjer se je maševalo, pričajo nadvojvodove omenitve maš, katerih se je udeležil (30, 81, 92). Toda o njeni legi se nadvojvoda ne izraža dvakrat enako: dne 21. junija mu je kapela ob novi poletni hiši (9), dne 25. junija v njej (23). Cerkveni akti o slatinskih kapelah govorijo skoraj za pravilnost nadvojvodovega poročila z dne 25. junija: »v hiši«, torej pod isto streho z ostalimi prostori, dasi s »prostim vhodom« je bila 1794 Krničarjeva kapela sv. Janeza Nepomuka (Orožen VII, 81); »hišna kapela« je bila tudi kapela sv. Ane, ki so jo stanovi, ko so se sprijaznili, pač zaradi preureditve dotične hiše, z mislijo na opustitev kapele sv. Janeza Nepomuka, na Slatini do 12. maja 1805 »že čisto na novo pripravili ter z vsem potrebnim oskrbeli«, da je moglo dati škofijstvo do 22. maja rogaškemu dekanu dovoljenje za posvetitev te kopališke hiše božje in licenco za maše-vanje v njej (Orožen VII, 81—2). Nehote se vsiljuje misel, da so stanovi 1804—1805 zgradili poletno hišo \V 23 in v njej, to se pravi, na zapadnem njenem koncu kapelo v čast sv. Ani, 1805—1806 pa podrli Dietrichovo »postransko poslopje«, v kateri je bil »oratoriuin privatum« v čast sv. Janezu Nepomuku. Toda kapela na RuBovi sliki? Najbrž je RuB nekoliko slabo risal, ker je pač vidna kapela, ne pa tudi W 23, katere zapadni konec je svetišče po vsej priliki bilo . . . Restavracija za gospodo (R 1 = W 19) je imela izmed Dietri-chovih gospodarskih poslopij v bližini vrelca še kegljišče (R 5): »Ko se približa čas obeda, pride deček z zvoncem in zvoni. Vse hiti k treterju v dvorano v pritličju, ob kateri je kegljišče« (Erzli. Job. Tageb. 11). Za oba ta prostora je že bilo določeno, da se od jeseni 1810 do spomladi 1811 popravita: »Ob vhodu v dolino jc trcterjcva hiša, v kateri se bodeta prihodnje leto dogradila stara dvorana in keljišče« (Erzh. Job. Tageb. 23). Na RuBovi sliki so vidni obrisi obeh teh stavb: stavba na gornjem koncu desne aleje za vrelcem je kegljišče; streha, katere obrisi se kažejo gledalcu izza strehe W 13 a, pripada h gosposki restavraciji. Na sliki iz 1825—18289) pa je dobro ohranjena tudi podoba te treterjeve hiše, edine »na sever od vrelca«, torej nedvomno tiste, ki je veljala »za prvo in najstarejšo« na Slatini (Frohlich 36) ter nedvomno predstavljala prvotno mesto Curtijeve iz 1676, čeprav se je v dobi 134 let do 1810 morebiti v marsičem izpremenila. Gospodarska poslopja ob cesti od W 12 proti Cerovcu, ki je gledal nanje nadvojvoda skozi svoje okno, so bila vsa nova, a izvzemši »po-jato«, ki zavzema približno mesto R 30, ozir. W 17, tudi vsa na prostorih, ki so bili 1801 še prazni. Težave dela število 15, ki ga dobimo, če prištejemo v smislu nadvojvodovega poročila (9) k »pojati« in »hlevu« še »trinajst majhnih poslopij«. Komaj da je bilo 1810 ob isti cesti več poslopij, kakor jih vidimo na črtežu iz 1824 (W) in na sliki iz 1825—1828, torej 8—9: nali-valnica (17; 1810 je bila morda za njo še majhna zgradba, ki je 1801 na tem mestu, namreč za R 30 = W 17, brez številke); gospodarsko poslopje (10); hlev (9); kovačnica (8); pojata za vozove (7); hlev (6); gospodarsko poslopje (5); kovač (3'/2). Tudi če prištejemo k tem poslopjem še obe gospodarski poslopji ob levi cesti v Ratansko vas (W 3 in 4) in pa gospodarski poslopji za restavracijo (W 20 in 21), jih dobimo, če suponiramo, da so R 6, R 7 in R 9 bila že podrta, le 12—13. Nadvojvoda se je najbrž zmotil, ali pa ni bilo vse podrto. Poleg razgleda skozi okno opisuje nadvojvoda še stvari, ki jih je mogel opaziti le ob pazljivem ogledovanju (9, 24): »Vodo iz vrelca zajemajo z lesenim čebroin (10: okoli 3000 steklenic morajo dnevno napolniti, povrh ljudje pijejo. Priprave so zelo preproste: kad z dvojnim dnom, lijak za steklenice, to je vse, voda, ki teče prek, se porablja za kopeli). Sprehodi so neznatni, vse je šele v nastajanju (10; 24: Tisti redki sprehodi so že zelo lepi) ... Za sprehajanje med pitjem je samo pot proti Sv. Križu (10) ...Trgovska lopa v bližini vrelca (12)... Vrelec je 12 čevljev globok, dobro obzidan (23) ...Prostor (okoli W 16 med \V 19, W 22 in 23, R 18, W 13 d in W 13 c) še ni izravnan in reguliran (23) . . . Vzhodno od vrelca, če se podaš v majhno dolino, naletiš za poletno hišico (t. j. za poletno hišico W 23, a na levi strani janinskega potoka) na sličen (drugi) slatinski vrelec, ki je prav tako močan kakor tisti, ki ga rabijo, 50 korakov dalje na drugega (tretjega), iz katerega jemljejo vodo za kopeli, končno 100 korakov dalje ob hribu zopet na (četrti) v r e 1 e c, ta je bil prvi, ki so ga porabljali (glej R), preden se je spodaj pokazala slatina (W 16). V jirjevskem potoku, ki priteče iz velike doline, vidimo, kako izvirajo povsod v bližini poslopij, Prim, tretjo našo prilogo, reprodukcijo slike iz 1825—1828: »Sauerbrunn l>cy Rohitsch«, katere izvirnik je v dež. muzeju v Gradcu. O datiranju prim. Sclilossar, Tages-post št. 238 iz 1910. ČZN 1937: Kidrič Fr., Rogaška Slatina 1801—18U Pril. si. 2- 3 (si. 1 gl. str. 169). SI. 3. Rogaška Slatina na sliki neznanega slikarja iz 1. 1825 -1828. tam, kjer se križata cesta in potok (med W 16 na eni ter V 19 in W 17 na drugi strani), neznatni vrelci. To je vzrok, da se za reguliranje vode doslej ni nič storilo« (23). Nekatera teli poročil so tudi zato važna, ker dotični predmeti na RuBovi sliki niso vidni, medtem ko črteža nanje le deloma opozarjata. Treba je vzeti na znanje, da do poletja 1810 slatinska potoka še nista bila kanalizirana in da t e r e n v bližini glavnega vrelca še ni bil reguliran in dvignjen (Friili-licbovo poročilo na 33. str. o teb akcijah se nanaša torej na poznejšo dobo). Potoka, ki sta 1824, ko je nastajal Wonneschev načrt, že bila kanalizirana (glej črtež), bi morala torej na RuBovi sliki semtertja biti vidna: jir-jevski potok se je okrenil pred W 19 v pravem kotu na zapad, ob zapadni strani R 4 na jug, a pod vrelcem W 16, zapadno od R 18, kjer se mu je pridružil janinski tovariš, na jugozapad. Janinski potok je pritekel od vzhoda med W 23 in vrelcema 3 in 2, oziroma kapelo. Po združitvi je tekel slatinski potok vzporedno z desno alejo tako, da sta ostala R 18 in ¥ 13 d na levi, R 31 = približno W 13 c na desni, ter se je na drugi strani ceste Poličane— Rogatec izlival v ločkoveškega. Izmed izletnih točk v kopališkem okolišu ali njega bližini, ki jih nadvojvoda 1810 omenja, zaslužijo trije pažnjo: Janina (25), kjer je tudi še vse zapadno pobočje čakalo odločitve, da se prepreže s potmi in klopmi za goste, medtem ko so na vzhodnojužni strani vinogradi grofa Antona Attemsa, ki je dne 9. aprila 1808 postal lastnik strmolske gospoščine (Orožen VII, 203), itak segali do vrha (Erz. Job. Tageb. 25); »zum Z i n n g i e B e r« (kakih 15 minut od ¥ 3 Vi dalje na sever v občini Ratanska vas), zidanica na čudoviti razgledni točki, kjer so mogli gostje najbrž dobiti tudi kaj pod zob, ker so že jemali s seboj godbo (82, 96, 100); gostilna »z u r s c h o n e n ¥ i r t i n« (18—19, 29, 30, 120), ob cesti v Poličane »nekaj sto korakov od slatinskih sta\b« (18), ki je morda že imela isto podobo enonadstropne zidane hiše kakor 1840 v Puffovi knjigi (»lepo birtinjo«, ki je pa bila po nadvojvodovi sodbi za 8voj vzdevek že prestara, si je vzel slikar RuB za vzorec, ko mu je nadvojvoda naročil, naj nariše slatinsko narodno nošo10). Vse kaže, da so hoteli imeti stanovi na Slatini razpošiljevalnico mineralne vode in zdravilišče, v katerem prevladuje medicinski program, ne pa ozir na ljudi, ki potrebujejo le letovišča za razvedrilo in oddih (Frohlich, Reformen 7). Štajerski stanovi so torej pri slatinskih stavbah že 1803—1810 mnogo-kaj izpremenili. Točnega stavbnega načrta sicer niso imeli (Erzli. Job. Tageb. 10, 24), vodila pa so upravnika in njegove službodajavce po vsej priliki takale ugibanja: da je treba čimprej poskrbeti za nekaj gostinskih stanovanj in primerne uradne prostore, kjer bi stanovala tudi upravnik in zdravnik; da 10) Slika je ohranjena. Reprodukcijo gl. v Gcramh V., Steirisches Trachtcnhuch II (Graz. 1936), str. 227. se naj vsaj ena gostilna ukine, ker zadostujeta kmečka gostilna in restavracija; da je kapela z licenco za mašo v kopališču sicer potrebna, a da ji je treba najti primernejši prostor, nego ga ima Janez Nepomuk; da je treba bleve, remize za vozove in podobno odstraniti iz neposredne bližine vrelca, kjer naj šetalce vabijo lepa pota, aleje in grede; da morajo začeti misliti tudi na novo kopališče. O takem ugibanju pričajo tako stavbne porušitve kakor zgraditve na Slatini 1803—1810. Podrli so: med prvimi Jemenškovo hišo R 26, menda že 1803—1804, potem izmed njegovih stavb še »veliki hlev in inagacin« R 30, kegljišče R 29, kravji hlev R 33 in kovačnico R 32, Tomboscov konjski hlev R 19, Dietrichovo »stransko poslopje« R 2 ter njegove gospodarske zgradbe: svinjski hlev R 3 (za R 4), hlev z magacinom R 4, pojato R 6, pod R 7, konjski hlev R 9 in pod R 14 ob aleji. A zgradili so: na prostoru R 26 najbrž med prvimi enonadstropno uradno hišo W 12, kjer sta imela zdravnik in upravnik tudi stanovanje, morda še 1803—1804; dolgo, poletno stanovanjsko hišo W 23 s kapelo ob zapadnem koncu, ki je bila spomladi 1805 gotova in posvečena; veliko enonadstropno gostinsko hišo W 13 a v slogu W 12, na prostoru podrtega kravjega hleva R 33; dolgo poletno stanovanjsko hišo W 22 na prostoru podrtega magacina R 8; inagacin in nalivalnico W 17 približno na prostoru podrtega »hleva in magacina za steklenice« R 30; hlev W 14, ki ga je rabila »kmečka gostilna«; gospodarsko poslopje W 20 in hlev W 21, ki so bili potrebni restavraciji; gospodarska poslopja W 10, W 5, W 4 in W 3 (1801 sta bili dve stavbi na drugi strani pota); hleva W 9 in W 6; kovačnico W 8 in hišo za kovača W 3%. Izmed poslopij Reindlovega črteža bi bila torej do 1810 ostala: Dietri-chova restavracija R 1 = W 19, najstarejša hiša na Slatini; Dietrichovo kegljišče R 5; izmed Jemenškovih stavb obe poletni hišici R 28 = W 11, R 27 = W XI, Jemenškov inagacin R 31 (glej sliko); Tomboscov inagacin R 18, Tomboscova »kmečka gostilna« R 17 W 13 d, Diterichova hiša ob levi aleji poleg R 14, Pecigosova hišica W 24 in hlev W 25, Berghausova hišica W 32 in naslednja stavba ter domovje Gašperja Oseka (W 54, W 55 in W 52/1: gospodarska poslopja, V 53: hiša). Verjetno je, da je dal upravitelj te stavbe že nekoliko preurediti, zlasti R 18, če je bilo provizorno tam nameščeno kopališče. O skrbi novih lastnikov in upravnika za olepšavo so pričala drevesa ob levi aleji in desna aleja, ki je bila z nasadi vred plod stanovske dobe, medtem ko so vodile na Janino in ostale hribe samo še stare kmečke steze. Prezreti se ne sme, da je nadvojvoda stanoval »pri zdravniku« (9), medtem ko ie bilo v isti hiši stanovanje »za zdravnika in upravnik a« (24). Zdi se, da dr. Janez Frohlich 21. junija 1810 še ni bil upravnik, ampak da je postal to šele med 21. junijem 1810 in 18. julijem 1812 (99). Izmed obrtnikov so stanovali v stanovskih hišah še: k o v a č (W 8 in 3Vi), p e r a č (W 32), n najbrž tudi še p e k (Puff 39: Die Backerei ist ein zweekmiiRiges ganz frei- stehendes Gebaude), mizar (na Thalh. je »mizarska hiša« približno W 53), trgovec (sta spala z ženo v lopi sami) in morda še kdo. Godcem, kakršne je n. pr. nadvojvoda klical na Slatino (32, 35, 37, 41, 47), je bila pač že določena posebna hiša, medtem ko je postala W 52 menda že sedaj nekakšen »Versorgungshaus« (Puff 12). Na Slatini je bilo sredi 1810 mnogokaj takšnega, kar je zbudilo nadvoj-vodovo željo, da se popravi, kakor: sprehodi (10, 24); zajemanje slatine (10, 24); oskrbovanje kopeli s slatino (10), ki je je za ta namen vedno primanjkovalo (24); pomanjkanje pitne sladke vode, po katero so morali hoditi pol ure daleč (12); draginja v restavraciji (12, 24) in pri trgovcu (12); stare stavbe (24), med njimi zlasti kopališče in restavracija; nizka lega prostora med vrelcem in južnimi stavbami (23); nedostajanje načrta za graditev (24) in za reguliranje vode (10—11); majhen smisel za umetne nasade (10). Da se popravita restavracijska dvorana in restavracijsko kegljišče, je bilo določeno pač že pred nadvojvodovim prihodom in brez njegovega sodelovanja (23). Ker je bila v treterjevi hiši 1812 »zgornja dvorana« (Kovačič 44), medtem ko govori nadvojvoda 1810 le o »pritlični« (11), je dobila restavracija 1810—1811, ko so popravili kegljišče, k pritlični menda še dvorano v nadstropju. Toda druge nove naprave na Slatini izza jeseni 1810 opozarjajo, da je vplival nadvojvoda najbrž tako na ljudi, ki so načrte izdelovali, kakor na či-nitelje, ki so jih morali odobriti. Sain je zabeležil dne 17. junija 1811 na Slatini, kamor je prejšnji dan drugič prispel: »...Kopališče je bilo (1810— 1811) do polovice zgrajeno, v r e 1 c i, na katere sem opozoril, so bili rabljeni, hribi zasajeni« (75). Če so 1810—1811 zgradili eno polovico kopališča, je prišla 1811—1812 na vrsto pač druga (letnica 1810, ki jo navajata za kopališče Frohlich 33 in Burghardt 24, je torej letnica začetka graditve). In če so bili 1811 že v rabi vrelci, ki jih ob nadvojvodovi opozoritvi 1810 še niso porabljali (to sta vrelca 2 in 4), bi bil smel Frohlich svoje poročilo, kako so »potem zvezali kopališče po podzemeljskih ceveh s pitnim in tremi kopalnimi vrelci« (33), navezati bržčas na letnico 1810—1811: več ko verjetno je namreč, da v novo kopališče niso več nosili vode v čcbrili. A prav tako je tudi verjetno, da spada v dobo teh del 1810—1812 tudi začetek drugih terenskih akcij, o katerih poroča Frohlich brez datiranja: dvig in i z-ravnavanje terena v bližini glavnega vrelca, k a n a 1 i z i r a n j e potokov, ki sta »ogrožala vrelec« (33). Neko drugo akcijo je nadvojvoda v dneh od 6. julija do 18. julija 1812, ko se je tretjič zdravil na Slatini, direktno vodil: na njegovo iniciativo in ob njegovem fizičnem sodelovanju so skrčili namreč v teh dneh kopališki gostje neko pot »čez g o z d« (93, 94, 95, 97, 98, 102, 103, 104). To je na črtežu iz 1824 gotovo gornja pot, ki pelje nekako od srede leve aleje na zapad približno ob meji med Jemenškovim in Tomboscovim posestvom: ob njenem začetku je bila »rušnata klop«, a vodila je do ali mimo ledenice, katero je senčil »stoletni h r a s t« (99; gre pač za ledenico približno na enem izmed mest v gozdu nad hišno št. VIII, kjer jo ima tudi Thalhammer). Nadvojvoda se je zanimal tudi za mineralne vrelce pod Bočem, ki si jih je ogledal dne 10. julija 1810 ob vožnji iz Poličan čez Gabernik (35) in 28. junija 1811, ko je s Slatine obiskal šentlenartski graben nad Zgornjo Kostrivnico (83). Poleg železnega vrelca nad Lembergom je bilo v evidenci več slatinskih vrelcev v kostrivniški župniji: zgornjegaberniški, ki mu je bil lastnik neki padar Zipoli, je bil v »dobrem stanju« (35); v šentlenartskem grabnu je bilo v kmečki lasti več vrelcev, med njimi dva, iz katerih so lastniki že začenjali vodo izvažati, posebno močna (83). Nadvojvoda je slutil nevarnost konkurence, ker je stanove opozarjal, naj vrelcev »ne prepustijo« drugim (83). Z deželnim glavarjem grofom Ferdinandom Attemsom je mogel o vsem tem in o slatinskih problemih 23. junija 1811 tudi na Slatini govoriti (81). V letih 1810—1814 so zgradili na Slatini po vsej priliki več stavb: e n o-nadstropno hišo W 15, menda 1810—1812 (Burghardtova letnica 1812 na str. 24 označuje po vsej verjetnosti završitev); enonadstropno hišo W 13 c, približno na mestu Jemenškovega magacina R 31, ki ga še vidimo na Russovi sliki, a so ga zdaj porušili (dokumentov za letnice nimam, a vse kaže, da gre za 1812—1813); pritlično stavbo za kursalon W 13 h počez čez desno alejo, pač 1813—1814 (letnica 1813, ki jo navajata Frohlich 33 in Burghardt 24, pomenja gotovo začetek graditve). Menda istočasno so popravili bivšo Tomboscovo gostilno W 13 d v primerno enonadstropno zidano hišo, ki so ji morda že prizidali vzporedno z alejama še dolg. ozek podaljšek, menda kegljišče. Na vprašanje, katera teh novih stavb iz 1810—1814 je bila zgrajena za k o ]» a 1 i š č e, ni lahko najti zadovoljiv odgovor: na eni strani je po Wonne-schevem pojasnilu h karti iz 1821 \V 15 »Badehaus«, a W 13 a, W 13 h, \V 13 c in W 13 d le »W 13: Wohngebiiude saint Hof«; na drugi strani so ugotovitve, da je bil W 15, ozir. hišna št. V, od nekega časa dalje nedvomno »Kapellen-haus« (prim. Frohlich 145, Puff 36 in Burghardt 30: cene sob), medtem ko priča Frohlichovo poročilo o ugodnosti »zveze kopališča z nekaterimi stanovanjskimi hišami in kursalonom« za težko bolne in slabo vreme z nedvomno jasnostjo (47), da je moralo biti 1838 kopališče le v hiši W 13 c. Prav isto dokazuje tudi ugotovitev, da so porušili staro slatinsko kopališče obenem s starim slatinskim kursalonom (Burghardt 24); takrat, namreč od jeseni 1855 do spomladi 1856u) je izginila s kursalonom W 13 b in hišo W 13 c res tudi hiša W 13 c, ne pa \V 15 s kapelo, v kateri so šele dne 29. septembra 1903 zadnjič maševali (Kovačič 46). Sodim, da sem našel razlago, ki mrtviči ugovore: Za k o p a 1 i š č e so zgradili 1810—1812 enonadstropno hišo W 15 (na upodobitvi iz 1825—1828 je to prva hiša od vrelca na levo), a magacin R 18, v katerem je bilo provi- ») O tem hoiti govoril v članku Itogaška Slatina 1814—1856«. zorno kopališče tudi še 1804—1812, so podrli. Kapela je 1812—1819 še ostala pri hiši W 23, kjer sta jo videla nadvojvoda in njegov slikar. Šele 1819 so zgradili in posvetili drugo večjo kapelo, in sicer pri hiši W 15 (Orožen VII, 82), tako da je z ostalimi prostori bila pod isto streho, a imela svoj vhod (po ljubeznivosti dr. Režka imam v svoji zbirki upodobitev te hiše na posnetku stare fotografije z vrati v kapelo na desni, z vrati v apoteko na levi strani). Sedaj so »staro kapelo ukinili«, kakor poroča v natisnjenem govoru o posvetitvi »nove slatinske kapele, ali, boljše rečeno cerkve« rogaški dekan Smrečnik (primerek v Študijski knjižnici v Mariboru). Šele pozneje so se odločili za premestitev kopališča iz W 15 v V 13 c (prim, o tem v drugem članku razbor sit. načrta iz 1824). Za bivšo Dietrichovo restavracijo zgraditev kursalona in preureditev bivše Tomboscove gostilne ni imela ugodnih posledic: »kmečki gostilničar« je napredoval za slatinskega »prvega treterja«, prejšnji edini slatinski treter se je moral zadovoljiti z mestom »drugega« (prim, cenika jedil pri Frohlichu 146—147). Izbiro prostora za nove reprezentativne stavbe na Slatini je izza poletja 1810 določala volja, ki je hotela v zgornji, vzhodni polovici dolinice uveljaviti jasno in lahko opazljivo simetrijo: vrelec \V 16 — kursalon W 13 b; nalivalnica \V 17 — kopališče W 15; uradna hiša W 12 — prva restavracija W 13 d; stanovanjski hiši W 13 a — \V 13 c. Prijetnost te podobe se je dala za oči lepo poudariti s trotoarjem med glavnim vrelcem in kursalonom (Frohlich 41) in s simetrično razporejenimi cvetličnimi gredami na obeh straneh trotoarja (glej zlasti upodobitev te partije za Puffovo knjigo). Soodgovorna za ta načrt sta bila pač dr. Janez Frohlich in nadvojvoda. Do 1814 je bila ta arhitektonska misel uresničena. Usodno je zanjo bilo dejstvo, da je delila že itak kratko slatinsko dolinico povsem nenaravno v dva dela ter določila narastu reprezentativnih stavb, ki jih je omejila na zgornji, vzhodni del dolinice, veliko preozke meje. Zusammenfassung. Rogaška Stalina 1801—1811 in Sitiiationspliinen, Bildern und Mcmoiren. Der Artikel ist die erste Hiilfte einer Arbeit, welelie alte Abbildungen von RS erklaren will 11. zu diesem Zweckc aucli die BaugCBchielite des Kurortes bis 1855, in welchem Jahr mit dem quer iiber den Park gebauten Kursalon das Hau|>tmerkmal des alten stiindisclien Sauerbrunns verschwand, cingehender behandeln muBtc, als es in der bisberigen Literatur gesebab, die voli von ungclosten Fragen ist (ein Verzeichnis der Literatur iiber RS von 1572 bis 1937 bringt Dr. Albin Režek in seiner kroatiseben Arbeit »Aus der Vergangenlieit 4) Prim. Prijatelj, 1. c. 479. 16) SN 21. XII. 1869. 16) Po pripovedovanju Majcigcrjeve pastorke, ge. Ane Schneider g. ravnatelju ŠK Janku Glaserju. Radi damskih obiskov pa mu je Majciger stanovanje kmalu odpovedal. in pa delih slovstvenih Antona Janežiča«17) vzkliknil: »Da bi se nam kmalo hotel mož oglasiti, ki bi izdavaje in vredovaje lepoznanski list Janežiča posnemal!« Verjetno je, da je Majciger pri tem že mislil nase18). Stritarjev Zvon so štajerski rodoljubi spremljali z dokaj različnimi, ne vedno ugodnimi čustvi. Bili so pač navdušeni in spretni politiki, ne pa esteti in uživalci literarnih umetnin. Tega nam ne izpričujejo le Stritarjeve besede v Listnici lastnikovi19) o nezadovoljnosti Štajercev, ki jim list ni dovolj »praktičen« in ki želijo, da bi se naslanjal na politiko. Še jasneje je izraženo to razpoloženje v pismu Trstenjaka Tomšiču20) (datum neznan): »Zadnji trije listi „Zvonovi" so zelo bolehavi. Za božjo voljo tako berilo dajati slovenski mladini je abotno. Kdo se bo navduševal za dela prihodnosti, ako mu slovenski svet v tacem zrcalu predstavljaš . . . Stritar je "Weltschmerzler' in res ne pozna potreboč slovenskega naroda.« Enako je sodil pač tudi Tomšič, ki je kljub lastnemu nagnjenju k pesimizmu Stritarjevo „zdihovanje" in „ve-kanje" odklanjal (Tomšič Jurčiču, med 18. in 20. julijem 1870). Vendar je deloma pod Jurčičevim vplivom, deloma pa radi nekega globokega spoštovanja, ki ga je imel pred Stritarjem, Zvon toplo pozdravil in njegovo prenehanje ne le v Slov. narodu21), ampak tudi v pismih Jurčiču in Levstiku ponovno obžaloval. Z Levstikovimi prispevki v Zvonu se po sporu radi Pavlihe seveda ni mogel sprijazniti in je Stritarju preko Jurčiča celo svetoval, »naj se emancipira Levstika«, češ, »Levstik ima nesrečno roko, kamor se potakne, tam škoduje« (Tomšič Jurčiču, nedat.). Sicer pa tudi sodba neprizadetega Trstenjaka ni bila mnogo ugodnejša: »Levstik sedaj bljuje svojo togoto, ali sam bode umrl nad tem togotenjem!«20) Kljub vsem tem očitkom, ki so jih imeli Štajerci proti Zvonu, z njegovim naglim koncem že iz nacionalnih ozirov niso bili zadovoljni. Tomšič je zapisal o Stritarju, da je »premehak« (Tomšič Jurčiču nedat.), slično se je izrazil tudi Pajk o Zvonu: »Sile pa mu ni bilo prenehati«22). V novo fazo je prišlo štajersko stremljenje po beletrističnem listu, ko se je v sporu med Tomšičem in gospodarji Slov. naroda pojavil nov načrt, ki je predvideval Tomšiča za literarnega urednika. Prvi, ki je to misel izrekel, je bil menda Razlag. Tomšič piše o tem Jurčiču (1. decembra 1870): »Razlag voha, da bo šlo v torek [ko naj bi se bilo sklepalo o nadaljnji usodi Naroda] vse na dvoje in mi že ponuja službo v svoji tiskarnici in pa vredovanje Pravnika in nove Revue. A na take eksperimente se ne spuščam. Hlapčeval sem narodu in norcem dovolj, nov livre me ne miče.« Tomšič torej ni odklanjal misli na urejevanje literarne revije, ampak le negotovost tega načrta in podrejeno vlogo, ki bi jo moral pri tem igrati. ") SN 30. IX. 1869. ") Zvon I, 14 (15. VII. 1870). ") SN 10. XII. 1870; SN 29. XII. 1870. 18) Gl. pozneje! so) l'o Tomšičevem citatu v pismu Jurčiču. ".) SN 3. I. 1871. Pogajanja za prevzem Slov. naroda in ustanovitev slovenske tiskarne23), kjer bi mogel Tomšič kot solastnik odločati in ne le »hlapčevati«, so se sicer nekoliko zavlekla, a končno so se obrnila tako, da je mogel biti z doseženim uspehom tudi Tomšič zadovoljen. In oprijel se je misli na izdajo leposlovnega lista z vsem optimizmom mladega človeka, ki mu je uspelo nekaj težko zaželenega. V opombi »Smešno!«, ki jo je v pismu Jurčiču (koncem decembra 1870) pristavil vesti o Majcigerjevem snovanju beletrističnega lista, je gotovo že nekaj samozavestnega, konkurenčnega nasprotovanja. Enako razpoloženje veje iz opazke24) o morebitnem beletrističnem listu Zvonovih nasprotnikov v Slov. narodu: »Radovedni smo ali bodo zdaj o n i napravili literaren list. Da tak ne bode, to že naprej vemo . . .« Literarnih ambicij Tomšič ni iinel. V korespondenci z Levstikom na več mestih zatrjuje, da kritike ne zna pisati (23. novembra in v začetku decembra 1868) in da se nikdar ne »štuli« med pisatelje (pred 9. februarjem 1871). V novomeški gimnaziji je pač vplival nanj p. Ladislav25), tudi občevanje z Levstikom, Jurčičem in Levcem, ki so ga z Dunaja zalagali s knjigami, ga je pač usmerjalo v literaturo. Važen za morebitni beletristični list pod Tomšičevim uredništvom bi bil gotovo tudi njegov odnos do Trste-njaka, do katerega se je Tomšič »v dvomljivih in kočljivih slučajih vselej obrnil za svet«, kakor pravi Vošnjak26). Pogosti citati v Tomšičevih člankih in pismih kažejo na neko vsaj povprečno literarno kulturo. Duhoviti utrinki, ki tu pa tam zaiskrijo v njegovih uvodnikih, pa dajejo sklepati le na njegov ognjeviti govorniški temperament. Zakaj se je torej odločil za literaren list? Najvažnejša pri tej njegovi nameri je bila gotovo tista vzmet, ki je urejevala in usmerjala večino njegovih odločitev: strastno rodoljubje, ki se je moglo stopnjevati do romantično-mu-čeniškega, malce govorniškega patosa. Sam pravi v pismu Jurčiču (med 17. in 29. decembrom 1870): »Da ste se odpovedali beletristiki — vsaj časopisju — je psihologično nekoliko umljivo, domoljubno ni. Vprašam Te, koliko priznanja sem jaz našel, koliko podbuje — in koliko sovražnikov in sitnosti, koliko delavcev, koliko veselja? Pri nas si mora vsak delavec postaviti motto: Tliue reclit in svetu fige kaži! Pred vspehom se vse vklanja, za ideje svet ni. Zvonu ni bilo treba umreti in Vaše kujanje se mi ne dopada.« Z literarnim glasilom pa je imel Tomšič morda tudi pod Vošnjakoviin ali Trstenjakovim vplivom še druge namene. 17. decembra 1870 piše Jurčiču: »Prosim Te, nikar se nikomur ne obljubljaj. Če bom količkaj veljave dobil. Te bom prosil, da prideš v Maribor. Za materijalno stanje Ti bom potem že skrbel in si ga bomo tudi sami zholjšali ... S tiskarnico in delavnim pe- ") Janko Glaser, Zgodovina mariborskih tiskarn. Slov. tisk II, št. 5, 6. ") SN 29. XII. 1870. ,s) Od 6. ra/.reda njegov profesor (Katalogi novomeške gimna/.ije. Po poročilu g. prof. Janeza Logarja). s6) Vošnjak, Spomini II., 124. resom v roki moramo živeti in si tudi nekaj prihraniti.« Še jasneje piše o tej literarni koncentraciji Levstiku (pred 9. februarjem 1871)27). Prav na tihem pa je imel Tomšič z literarnim listom še prav poseben namen. Levstikovi dopisi in listki za Slov. narod so ga morali kmalu prepričati, da Levstik ne bo nehal s puščicami proti Koseskemu. Vedel je tudi, da je Koseski pri mnogih čitateljih in sotrudnikib Slov. naroda še vedno zelo v časteh. Pred 24. februarjem 1871 piše Levstiku: »Cele šare — izobraženih profesorjev28) itd. — jih je, ki hote, da se iz pietete do Koseskega o njegovih pesniških napakah vsaj molči.« Če je torej Tomšič hotel, da izhajanje Slov. naroda radi morebitnega bojkota čitateljev in sodelavcev ne pride v nevarnost, je moral biti zelo oprezen. Novi list bi Slov. narod, posebno v tej točki, nekoliko razbremenil. V prej omenjenem pismu Levstiku (pred 24. februarjem 1871) pravi: »Spisov proti Koseskemu ne bom tiskal . . . ker političnemu listu nočem sovražnikov delati zarad literarnih zadev. Vsega en list ne more doseči. .. ako bi si sovražnike delal še v literarnih zadevah, ne opravil bi nič niti na literarnem polji . . . Zakaj ste popustili literarni list, ki bi v političnih zadevah lahko tako poleg strank stal, kakor mora stati politični list — pri nas vsaj — poleg literarnih strank, ako si noče sam snesti še tistega polja, kjer morebiti vsake kvatre vendar kaj koristnega opravi.« Ta Tomšičev načrt, ki je stremel po literarno-politični krajevni koncentraciji in taktični delitvi dela, je bil iz političnega zrelišča za tisto dobo in okolje vseskozi konkreten in realen. Če bi se mu pridružila še solidna materialna podlaga in število veščih sodelavcev, bi mogel marsikatero zapreko uspešno premagati. Materialno jamstvo je videl Tomšič v slovenski tiskarni. Prepričan je bil, da bo novi list nesel »svoj pošten groš«, kakor piše Jurčiču (17. decembra 1870). Proti Levstiku (pred 9. februarjem 1871) je bil celo tako samozavesten, da je izjavil: »Dobiček lista bi delili z delavci — zgubo rad trpim sam«. V koliko je bilo tako zanašanje na slovensko tiskarno, ki so jo ustanovili v glavnem zato, da bi podprli šibki Slov. narod, upravičeno, je danes težko presoditi. Zdi se, da je Tomšič računal tudi z velikim številom naročnikov. Menda zato, ker je pripisoval »Zvonu« precejšen materialni uspeh. 23. aprila 1870 namreč piše Levstiku: »Če si obetaš ,,Zvonov" uspeh se jako motiS«. Da je vsaj glede Zvona napačno sodil, nam dokazuje Stritarjevo pismo Sclireinerju (23. novembra 1870)29). ") Gl. pozneje! ") Pri tem misli pač pred vsem na Majcigerja, o katerem piše (sredi felir. 1871) Jurčiču: »Majciger hvali Koseskega in se jezi nad listkom ,Signum temporis'«. **) BAM, fasc. Schreiner. Pismo se glasi: C. gosp. Schreiner! Ker ste, kakor mi piše g. Mihelič, Vi hlago-/voljno prevzeli Zvonovo stvar, prosim Vbb, / ker Zvon preneha čez malo dnij, da poherete, / kar jc ostalega denarja. Izmed pisateljev, ki jih je Tomšič sam povabil k sodelovanju, so nam znani le Jurčič, Levstik in Trstenjak. Najprej se je Tomšič obrnil do Jurčiča, kateremu je največ zaupal in s katerim se je tudi najbolje razumel (17. decembra in konec decembra 1870): »Torej ,,Zvona" je konec. Škoda. Kaj se ti zdi o nečem novem listu beletrističnem, kterega bi tukaj osnovali? Ali bi Ti prišel k njemu? Kako se Ti zde šanse? Kaj bi Ti tirjal in delal? Kake sodelavce si upaš dobiti, kakšen honorar itd. Piši mi o tem — vse odkritosrčno, da se vem ravnati; jaz bom v prvi vrsti zastopal Tvoje koristi«. Jurčičev odgovor ni znan. Iz Tomšičevih besed »ste se odpovedali beletristiki«, bi se dalo sklepati na neko načelno odklanjanje. Vendar se zdi, da tu ni šlo za kako dokončno odločitev (Tomšič govori o »kujanju«). V tem nas potrjujejo tudi Tomšičeve besede »Tvoj pripovednik«, iz katerih bi se dalo razbrati, da je Jurčič novemu listu celo botroval. Jurčičeva služba v Sisku pa je njegovo sodelovanje pri listu že v naprej skoro onemogočila. Koncem decembra 1870, ko se je Jurčič že odločil, da gre v Sisak, mu piše Tomšič: »Za slovensko be-letristiko boš v Sisku malo delal. Če ne boš tiskal tam, našel boš pri nas vselej poštene pogoje in če boš hotel, Ti bom jaz sam založil, kar boš želel«. Naslednjo že nekoliko konkretnejšo sled o Pripovedniku najdemo šele dva meseca pozneje (pred 9. februarjem 1871) v pismu Levstiku. Kakor da se je Tomšič radi nam neznanega, morebiti nepovoljnega Jurčičevega odgovora šele sedaj zopet opogumil. Tu gre že za podrobno izdelan načrt. To pismo30), ki ga je pisal Tomšič kot odgovor na Levstikovo pripravljenost k spravi po sporu radi Pavlihe, se glasi: Dragi prijatelj! Tvoje pismo me je prav razveselilo. Od nekdaj sem želel, da bi liili mlajši skupno delali in sem bil pripravljen sodelovati po svojib malih močeh brez vseh osebnih tirjatev. Veselil sem se »Zvona«, veselil »Pavlihe«. Oboje je šlo v nič. Raz* logi tega nevspeha so jasni. Ncvspeh sam nam utegne koristiti, ako smo se iz svojih skušenj kaj naučili. Proti Tvoji osebi nisem nikdar nič imel in bi Ti bil vsak dan lahko roko podal imel sem pa proti Tvoji poti, ktere sem prejšnje čase sam hodil velik kos. Mnogo preje bi Te bil že nagovoril, a rekalo se mi je, da si nespravedljiv in celo Jurčič, kterega sem vprašal, ali bi se Ti smelo pisati, rekel mi je, naj čakam, da Te on pripravi na moje pismo. Ce torej maraš za mojo prijateljsko roko, podajani Ti jo veselo brez pridržka, brez skritih ostankov iz preteklosti. Ako jo sprcjmeš, prosim Te samo enega, poslušaj včasi prijatelje, jaz Ti bom vselej odkritosrčno govoril in moj mir Ti utegne koristiti, ker si često prenagel in Ti kri prehitro vzkipi. Da bi bil le nekoliko mojih svetov poslušal, še dan denes hi lahko izhajal »Pavliha«, napredoval in čistil debeli prah po naši siromašni domovini. ter mi ga pošljete, ka-/kor hitro mogoče. Upam, da mi Mariborska / gimnazija ne bode hotela množiti moje izgube. Prijazno Vam se priporoča Vaš vdani Na Dunaji 23. 11. 70. Stritar. 30) Deloma objavil Pirjevec, I. c. 320. Hvala Ti, da si Tanšiča prijazno postregel. Moža si spoznal in zdaj veš s kakimi ljudmi imam opraviti. Mene hote samo rahiti, dokler morem delati, potem pa me pustiti. Vprašanje je, ali se jim bom dal. Svet precej poznam, njegove zvijače in sredstva in vedel se bom braniti. Pri nas se bo v prihodnje mnogo snovalo. Moja tovariša bodeta hotela izdajati nek pripoveden list. A moža sta v literarnih rečeh, da se po Zarnikovo izrazim — literarna »heuochsen«. Morala se bodeta obračati name. Jaz pa vide da onadva bodeta imela že drugod dobička dovolj, in žele, da bi pri nas literarni delavci nehali enkrat biti sami hlapci kupčijskih literarnih trotov, rad bi — ako najde moja misel v dotičnih krogih kaj odziva — osnoval neko asocijacijo med mlajšimi, ki znajo pero sukati. Ostanimo pri stvari — pripovedni list »Pripovednik«. Kar o njem pišem je vse še samo misel, ktero Ti v preudarek ponujam, nadejaje se, da mi svojo sodbo naravnost poveš. Jaz bi bil pripravljen prevzeti izdajanje brez zveze z mojima tovarišema. List bi se samo tiskal v naši tiskarnici. Veš, da se jaz nikdar ne štulim med pisatelje") in morebiti se boš čudil, da se jaz hočem tacega početja lotiti. Stvar ima nekaj za-se. Privadil sem se rednega izdavanja, — skušenj a la Jurčič — bi se ne bilo bati — sem miren in bi se ne ustrašil, ako bi tu ali tam ta ali oni nad novim listom zahreščal. Svet se vsemu privadi — vztrajnosti je treba in nekoliko takta. Dobiček lista bi delil z delavci — zgubo rad trpim sam31). »Pripovednik« bi moral zadostovati bralni potrebi — a ne letati za samimi ideali. Ne trehalo hi samih izvirnih spisov, kterih itak ni. Dobra, in dobro prestavljena povest se bolje bere, nego slaba izvirna. Nekoliko izvirnega pa bi vendar moralo biti, da bi list ne postal preveč tuj. Med stranke in njene slabosti bi se ne smel nikjer mešati, ampak mirno pripovedovati i podučevati i sem pa t je skrbeti za nekoliko brezžolčnega smeha; če bi imel kdo dobro peti, naj bi pel, če ne, naj bi gospodarila sama proza. Vse to ni nič stalnega — samo moje misli. Prosim Te premisli si stvar. Ali bi se dobili delavci in kteri; ali bi hotel Ti delati? Ne da bi Te hotel kaptivirati, samo še eno: Tvoja sedanja služba menda ni stalila. Ako je mogoče nekoliko literarnega dela koncentrirati v Mariboru, ako bo »Narod« napredoval in postal dnevnik, treba bode tukaj delavcev in za Te bi se dalo napraviti mesto, kjer bi jedel svoj dober in pošten kos domačega kruha in delal za domovino. Morebiti se bode dalo še kaj druzega osnovati. Za-me vsekako stoji prepričanje, da se bode v prihodnje dalo živeti tudi pri nas od peresa, samo treha je, da med »perutnino« pride nekoliko sloge in solidarnosti. Tudi z menoj se da lahko shajati. Kader sem siten in slabe volje, takrat molčim iu besede ne zinem in to se že prenaša. To vse le kot premisleki, o katerih sklenemo, kader se natančneje dogovorimo. Še enkrat Te prosim, da mi preskrhiš razen omenjenih kujili še dober rusk slovar in Te prav lepo pozdravljam. Tvoj stari prijatelj Tomšič. Jurčič mi jc pisal dolgo pismo. Posebno zadovoljen ni, a se privaja. Zdaj še študira »land und lcutc«. Zdrav je kolikor ou biti mora in se pošteno dolgočasi. Pravs piše uvodne članke, Jurčič pa, kakor pravi, — s škarjami manipulira. Iz tega pisma, ki nam izredno jasno zrcali tudi Tomšičev osebni odnos do nasprotnika in sodelavca, prijatelja Levstika, posnamemo, da se je Tomšič odločil za osnovanje bcletrističnega lista prav za prav zato, da l>i prehitel svoja ") Primerjaj z Janeiičevim pismom Jurčiču (7. marca 1868), ki ga je Tomšič moral poznati, saj rabi skoro iste besede (2ignn 1. c. LZ 1918, 774). dva tovariša Tanšiča in Skazo, ki jima ni pripisoval zadostne literarne izobrazbe za tako podjetje. 0 vsebini nameravanega lista in o načelih, po katerih bi naj bil urejevan, je Tomšič tu že mnogo zgovornejši kakor v pismu Jurčiču. Nemara je to rezultat raznih posvetovanj in nasvetov. Poudarek na prozi bi kazal na Jurčiča, ki mu je morda kljub zaposlenosti kaj obljubil. Prevodi so bili pač edino torišče literarnega udejstvovanja, kjer si je tudi Tomšič kot novinar pridobil neko spretnost. V tej misli (namreč, da je hotel Tomšič sam prevajati) bi nas potrdila tudi Tomšičeva prošnja za slovar. Zanimivo je tudi mesto o bralni potrebi in letanju za ideali. Ali ni v tem tudi nekaj programa poetičnega realizma? Levstik je (sicer v pogojnem naklonu) sodelovanje obljubil (17. februarja 1871)32): »Jaz bi sicer za „Pripovednik" uže delal«. Razen tega mu je svetoval še Jurčiča, o katerem sodi, da se kmalu vrne iz Siska, Levca, Ogrin-ca in Kersnika kot pesnika. 0 Stritarjevem sodelovanju pa dvomi. Z načrtom se v glavnem strinja, le prevodov ne mara. Ker se je ponovno radi Koseskega in radi honorarja33) spri z Levstikom, pa se je moral Tomšič tudi njegovi podpori odpovedati. Čisto drugačen je načrt, ki ga obravnava Tomšič v korespondenci s Trstenjakom34). Znano je le drugo pismo, ki ga je pisal Trstenjaku mesec dni pred smrtjo. Proti Trstenjakovi bolj znanstveni koncepciji hrani Tomšič bolj literarni značaj bodočega lista, ki ga Trstenjak imenuje literarno prilogo Slov. naroda. Ali je bilo to nesporazumljenje, ali pa je Tomšič po sporu z Levstikom svoj načrt izpremenil. Ta priloga, ki bi, kakor vse kaže, pogrešala ne le Stritarjeve, ampak tudi Levstikove in menda tudi Jurčičeve podpore, bi naj — kakor pravi Trstenjak — začela izhajati v drugem polletju 1871. Zdi se, da bi jo zadela slična usoda kakor Jurčičev Glasnik. Tomšičeva zgodnja smrt je tudi to preprečila. A misel na beletristični list v Mariboru s tem ni prenehala, ampak je s Pajkovo Zoro prešla v novo fazo. Resume. La conception d'une revue litleruire a Maribor (1868—1871). L' idee de creer une revue litteraire a Maribor a ete tres actuelle aux environs des annees 1868—1871. Nous la trouvons bien des fois dans le journal Slov. narod, mais c' est surtout la correspondance entre Tomšič et Jurčič et celle entre Tomšič et Levstik qui nous donne une idee plus precise de la revue projetee. De toutes les conceptions — ne comptant pas le Glasnik de Jurčič — celle que proposait Tomšič en redacteur futur est la plus concrete. L' idee principale en est la concentration locale des forces litteraircs et politiques des Jeuncs Slovenes (Mladoslovcnci) et la separation tactiquc du travail. C' est il cause de la morl premalurec de Tomšič (26 inai 1871) que la conception d' une telle revue ne put pas sc realiscr. a!) Pirjevec, 1. c. 319. M) Pirjevec, 1. c. 137 (Levstikovo pismo Jelovšku 11. apr. 1871). ,4) Davorin Trstenjak, Črtica o Tomšiču. Rcscdnik 1871, 91. K zgodovini prve slovenske tiskarne v Mariboru. Janko G 1 a s e r, Maribor. Kakor se je g. prelat Kovačič udejstoval iniciativno na raznih področjili in je v raznih panogah načenjal nove probleme, tako jc iz njegovega peresa potekel tudi prvi večji donesek k zgodovini slovenskega tiskarstva na Štajerskem. Je to anonimna brošura Katoliško tiskovno društvo in Cirilova tiskarna, ki jo je napisal med svetovno vojno (1917), da z njo opozori na važnost tiska in podpre delo za Tiskovni dom, ki se je takrat v Mariboru snoval. Sestavljena pa je brošura po večini le na podlagi sejnih zapisnikov Kat. tiskovnega društva, zato je razumljivo, da predmet v njej ni izčrpan in so nekatera vprašanja ostala nenačeta in nerešena. Z izrabo gradiva (predvsem arhivalnega in časopisnega), ki Kovačiču ni bilo na razpolago, skušam v naslednjem dopolniti predvsem sledeče: orisati nekoliko podrobneje usodo slovenske tiskarne v Mariboru od njenih početkov do takrat, ko jo je prevzelo Kat. tiskovno društvo in jo preosnovalo v Tiskarno sv. Cirila; pokazati, da je početnik ideje, iz katere je nastalo Kat. tiskovno društvo, bil pravzaprav Slomšek; osvetliti in označiti točneje razmerje, ki je obstajalo med prvo slovensko (Skazovo) tiskarno in Kat. tiskovnim društvom ob njuni — skoraj istočasni — ustanovitvi. Mimogrede pa se v zvezi s tiskarno dotikam tudi doslej neznanega poskusa, da se osnuje v Mariboru prva slovenska knjigarna in slovenska knjižnica. I. Tiskarna, ki jo je 1. 1795. kol prvo v Mariboru ustanovil Franz Schiitz, je ostala nato več ko sedem desetletij edina in je ves ta čas popolnoma zadoščala tako potrebam nemškega kakor slovenskega tiska. Njeni lastniki (Schiitz do 1809, Ignacij Dunšek (Dunschegg) 1809—1817, Jožef Janschitz 1817-—1859, za njim Edvard Janschitz) so celo ponovno tožili, da jim manjka dela in da le težko izhajajo1). Nekoliko izboljšal se je položaj tiskarne šele s premestitvijo škofijskega sedeža v Maribor, zlasti pa so se razmere izpremenile in obrnile na bolje, ko je Maribor v šestdesetih letih (torej dokaj pozno) končno dobil svoje časopisje in so bili ustanovljeni Correspondent fiir Untersteier-mark (1862), Slovenski gospodar (1867) in Slovenski narod (1868). Šele s ') Več o tem gl. v mojem članku Zgodovina mariborskih tiskarn, Slov. tisk II, 17—22, 33—6, 49—51. Od nadaljevanja, ki nuj bi bilo prineslo zgodovino slovenske tiskarne v Mariboru, je izšel tain — zaradi prenehanja lista — samo začetek (Slov. tisk II, 65—9, 81—5), ki ga gori na kratko posnemam, kolikor je to potrebno za celotni pregled. Virov za ta uvodni del članka tu ne navajam, ker so podrobno navedeni že v Slov. tisku. tem so bili dani pogoji, da bi se poleg Janschitzove tiskarne mogla zaposliti še ena; iz dejstva, da so dva od navedenih časopisov izdajali Slovenci, pa je sama po sebi sledila težnja, da naj nova tiskarna bo slovenska. Res se je že pred ustanovitvijo Slov. naroda, ko so se zanj šele delale priprave, h koncu 1. 1867. pojavila tudi misel, naj se obenem z novim listom osnuje tudi nova, in sicer slovenska tiskarna1). Namera pa se takrat ni dala izvesti, ker se je priglasilo premalo delničarjev in je podpisani znesek (6000 gld.) bil predvsem potreben za ustanovitev in vzdrževanje Slov. naroda samega. Tako so izdajatelji lista bili prisiljeni, izročiti tisk zaenkrat nemškemu tiskarju Edvardu Janscbitzu. Vendar s to začasno rešitvijo vprašanje slovenske tiskarne v Mariboru ni bilo pozabljeno, ampak samo odloženo. Nanovo ga je načel spomladi 1869 Božidar Raič, ko je v Slov. narodu predlagal, naj bi se za osnovanje »narodne tiskarne« v Mariboru porabil denar, nabran za Slomšekov spomenik, češ, da je našemu »narodnemu slovstvenemu poslopju« najprej treba strehe, potem šele bo mogoče misliti na okras; dobiček, ki ga od slovenskih knjig in časopisov imajo sedaj tuji tiskarji, naj bi v bodoče ostajal v domači »zakladnici«. Predlog v tej obliki sicer ni prodrl, a izdajatelji Slov. naroda, zlasti dr. Jože Vošnjak in Anton Tomšič, misli na lastno tiskarno niso opustili. Vodila jih je pri tem želja, da s tiskarno ustvarijo listu trdno gmotno podlago, obenem pa ga tudi napravijo neodvisnega od tujega tiskarja. Prve določnejše in jasnejše obrise je njihov načrt dobil na zaupnem sestanku 6. marca 1870 v Celju, kjer so udeleženci sklenili, da osnujejo v Mariboru tiskarno »na akcije«, in obenem zanjo tudi že podpisali za 10.000 gld. delnic. Skrb, da dobi za tiskarno potrebno dovolitev, je prevzel Tomšič. Vložil je v ta namen v začetku maja 1870 prošnjo pri mariborskem magistratu, ki pa je vlogo iz formelnih razlogov zavrnil. Že ta rešitev je pokazala, da so odločujoči činitelji slovenski tiskarni v Mariboru bili odločno nasprotni. Še jasneje kažejo to izjave, s katerimi sta mariborski okrajni glavar in mestni svet opremila Tomšičevo ponovno prošnjo, vloženo 1. avgusta 1870 pri deželnem namestništvu v Gradcu. Oba sta bila mnenja, da v Mariboru nove tiskarne sploh ni treba, ker popolnoma zadostuje dobro urejena tiskarna, ki jo ima Janschitz. Mestni svet je k temu še pripomnil, da trije časopisi, ki se v Mariboru tiskajo, morejo izhajati le z znatnimi podporami kot glasila »nemško-liberalne in slovcnsko-ultrainontanske« stranke. Še ostreje se je izjavil okrajni glavar, ki v lastnoročno napisanem poročilu med drugim opozarja, da Tomšič za tiskarno sploh nima potrebnega premoženja in daje na razpolago samo ime, dočim so resnični prosilci za koncesijo lastniki Slov. naroda in »narodno-klcrikalni« (!) voditelji. Njihov politični smoter je »eine Anderung der gegen-■wiirtigen staatlichen Verhaltnisse Osterreichs, die Bildung eines Slovenenrei-che8«, in za dosego tega smotra jim nobeno sredstvo ni preslabo. S kako per-fidnostjo in sovražnostjo napadajo nasprotujočo jim vlado in njene organe že sedaj, ko jih še hrzdajo gmotni interesi tiskarja, kaže pogled v Slov. narod, ki ga urejuje prosilec Tomšič. Lahko je iz tega sklepati, kako daleč bi šli, če bi imeli lastno tiskarno. »Eine Druckerei in solche Hande zu geben halte ich nicht allein in hohem Grade fiir bedenklich, sondern geradezu fiir ge-fahrlich«. Da prošnja kljub tem odklonilnim uradnim izjavam ni propadla, je bil več ali manj srečen slučaj: dočiin sta na odločilni seji prva dva člana zbranega sosveta brez obotavljanja glasovala za predlagano negativno rešitev, je tretji, namestniški svetnik Josef Haas, bil odločno za ugoditev, češ, iz strankarskih razlogov se prošnja ne more odkloniti, ker so stranke vseh barv dovoljene, z ugoditvijo in tej sledečo investicijo denarja v tiskarniško podjetje pa bo narodna stranka tudi prisiljena k reelnejši in zmernejši politiki. Ker se je temu naziranju pridružil tudi četrti član sosveta in sta si tako stali nasproti dve mnenji z enakim številom glasov, je moral odločiti namestnik Kiibeck sam. Z oziroin na število mariborskega prebivalstva, ki je znašalo takrat blizu 13.000, in z utemeljitvijo, da imajo druga mesta podobnega obsega po 2 do 3 tiskarne, je prošnji ugodil ter 16. oktobra 1870 z odlokom št. 11.998 zaprošeno koncesijo podelil. Da se tiskarna, za katero je s tem koncesija bila dosežena, čim prej ustanovi tudi dejansko, so snovatelji takoj začeli s pripravami. Ker bi utemeljitev na podlagi delniške družbe, kakor je bilo sklenjeno na sestanku v Celju, bila zahtevala preveč časa, so skušali rešiti vprašanje na ta način, da se osnuje najprej komanditna družba, katero bi delniška družba nadomestila šele pozneje. Zlasti se je trudil, da stvar pospeši, urednik Tomšič, na čigar ime se je glasila koncesija in za katerega je bilo življenjske važnosti, da se vprašanje tiskarne, s katerim je bilo takrat neločljivo zvezano tudi vprašanje Slov. naroda, čim prej reši. Pridobil je v ta namen Franca Skazo, iinovitega veleposestnika in rodoljuba v Šmarju pri Jelšah, ter tamkajšnjega trgovca Hugona Tanšiča. Ko je s tem tudi denarna stran podjetja bila urejena, so takoj naročili črke in stroje, najeli prostore in faktorja, vzporedno s tehničnimi pripravami tudi že snovali načrte, kako za bodočo tiskarno preskrbeti dovolj dela, ter mislili na leposlovni list Pripovednik2) — kar je tik pred ciljem 26. maja 1871 Tomšič nenadoma umrl. Z njegovo smrtjo je podjetje izgubilo glavnega in najdelavnejšega snovatelja, ugasnila pa je z njo tudi na Tomšičevo ime podeljena koncesija; vendar so priprave bile že toliko dozorele, da začeto delo kljub temu ni zastalo. Na Tomšičevo mesto je stopil Frane Rapoc, takrat notarski koncipient v Mariboru, in ko je tako izpopolnjena komanditna družba Skaza, Rapoc, Tanšič vložila prošnjo, da bi se koncesija, podeljena prej Toni-šiču, prenesla na njeno ime, je namestnistvo v Gradcu 26. junija 1871 z od- 2) Gl. članek J. Dularja v tem Zborniku. lokom št. 7006 kljub odklonilnemu stališču mariborskega mestnega sveta prošnji brez nadaljnjega poizvedovanja ugodilo, češ, da proti temu ne more biti pomisleka, ker gre samo za obnovitev že enkrat podeljene, pa medtem ugasle koncesije. Tako je Tomšičeva koncesija, čeprav sama ni doživela realizacije, za slovensko tiskarno v Mariboru bila odločilnega pomena: z njo je bilo načelno priznano, da je druga tiskarna v Mariboru upravičena. Novo ustanovljena tiskarna, ki si je nadela ime F. Skaza in drugi, oziroma Narodna tiskarnica F. Skaze in drugov, je začela obratovati 18. julija 1871, ko je prvič tiskala Slov. narod, katerega je'z istim dnem prevzela tudi v svojo last. Bila je nameščena v desni polovici pritličja na Koroški cesti št. 5 (takrat št. 229), torej v isti hiši, kjer je sedaj Tiskarna sv. Cirila. Imela je en veliki in en mali tiskalni stroj ter 12 do 14 regalov stavka; v inseratih se navaja, da je »popolnoma z najnovejšimi pismeni in olepševanji, kakor tudi z najpopolnejšimi ročnimi in brzotiskalnicami ter drugimi stroji oskrbljena«. S številkami nam njeno opremo osvetljuje nekoliko proračun, ki so ga njeni snovatelji izdelali radi eventuelne prodaje Kat. tiskovnemu društvu in v katerem se na opremo nanašajo sledeče postavke: 6000.—- gld. za »črke prve vrste«, 2000.— gld. za »črke druge vrste«, 3000.— gld. za »tiskovno mašino«, 1400.— gld. za mizarska dela, skupaj 12.400.— gld. Vendar je ta proračun bil izdelan že v začetku maja 1871, torej še pred končno ureditvijo tiskarne, in skoraj gotovo je končni inventar bil nekoliko številnejši, vsaj za en (mali) tiskalni stroj. II. Preden zasledujemo nadaljnjo usodo tiskarne same, je potrebno, da se ustavimo za trenotek pri pravkar omenjenem Katoliškem tiskov-n e m d r u š t v u3). Kajti to društvo, osnovano spomladi 1871 v vrstah okrog Slov. gospodarja, je zasledovalo z eno glavnih točk svojega programa isti smoter kakor možje okrog Slov. naroda: ustanovitev lastne tiskarne. Da sta se dve podjetji s skoraj istim ciljem snovali vzporedno in ločeno, čeprav na dve slovenski tiskarni v Mariboru takrat ni bilo misliti, je v zvezi s slovenskim političnim življenjem, v katerem se je prav v tistih letih začela pojavljati ostrejša ločitev duhov. Na konservativni strani je prišlo to do izraza zlasti v katoliških političnih društvih, ki so jih štajerski Slovenci začeli ustanavljati po vzgledu sekovske škofije; eno izmed teli društev — Katoliško politično društvo v Mariboru — je bilo izhodišče tudi Kat. tiskovnemu društvu4). ') Kur v sledečih izvajanjih ni posebej podprto, je posneto po zapisniku društvenih sej. 4) Prim., kar piše v članku »Katoliška (politična) društva« SGp 4. apr. 1878: ». . . Kato-liško-tiskovuo društvo graške škofije .. . šteje 4606 društvenikov, ima lastno tiskarno in i/.daja dnevnik »Crazer Volkshlatt« in za kmetske ljudi izvrstno uredovani »Sonntagsbote« in »Feier-Ahend«. Ta lista sta v 3000 iztisih razširjena . .. Sijajni zgled graške škofije smo štajerski Slovenci skušali posnemati, kolikor smo pri veliko težavniših razmerah storiti mogli. Neposredno pobudo zanj je dal Mibael Herman, ideja, iz katere je društvo vzniknilo, pa se je rodila že v početku šestdesetih let kot odpor proti liberalizmu, ki je takrat, po obnovi ustavnega življenja v Avstriji, doživljal svoj prvi razmah in bil poln borbenosti. Prvi, ki je proti temu zavzel jasno in odločno stališče, je bil pravzaprav že Slomšek, ko je z okrožnico 27. decembra 1860 naročil svoji duhovščini, naj podpira katoliško časopisje, obenem pa jo tudi opozoril, da bi si naprtila veliko odgovornost, če bi s svojim denarjem pomagala pospeševati duhovščini in cerkvi nasprotne liste5). A dočim je ta uradna odredba bila namenjena le ozkemu krogu duhovščine, je tri leta pozneje Slomšekov dolgoletni sodelavec spiritual Fran Košar isti poziv naslovil na vso javnost: da opozori na nevarnosti liberalizma, zlasti na nevarnosti njegovega glavnega orožja, časopisja in tiska vobče, je na besedi mariborske čitalnice 22. novembra 1863 obširno govoril o »svobodnem tisku in katoliških bravcih in pisateljih« ter strnil svoja izvajanja v sledeče vodilo: »Ne vzemimo v roke in ne pustimo v svoje hiše ne časnikov in ne knjig, ki nam psujejo najviše blagre, vero, čednost ali tudi narod in rodoljubje . . . Ne podpirajmo ne s peresom ne z denarjem takih časnikov in knjig, ki so našemu katoliškemu prepričanju nasprotne«6). V teh Kosarjevili besedah je Slomšekova misel dobila toliko sorodnosti s programom poznejšega Kat. tiskovnega društva, da jo kljub časovni razdalji smemo smatrati za njegov idejni zarodek. Nanovo je isto misel obudil par let pozneje bogoslovni profesor dr. Jožef Ulaga, ko je na prvem shodu Katoliškega konservativnega (političnega) društva v Mariboru 17. julija 1870 med drugim pozval »odločne in poštene katoličane«, naj se združijo, »da bomo tudi s peresom zamogli laž in krivico (ki jo katoliški cerkvi prizadeva nasprotno časopisje) pobijati«7). Odtod je do ustanovitve Kat. tiskovnega društva bil samo še korak. Vendar do tega koraka še ni prišlo takoj. Osnovali smo 16 katoliških političnih društev. .., 1. 1870. v Mariboru... Iz mariborskega društva se je 1. 1871. rodilo »Tiskovno društvo«.« 5) Kirchliches Verordnungs-Blatt fiir die Lavanter Diiicese 1860, IX; prim, tudi SGp 1. dee. 1881. — Podohne misli je gojil Slomšek že v štiridesetih letih, ko je nameraval osnovati društvo »za izdajanje dobrih slovenskih knjig«, pri čemer mu je za vzor služil »Verein zur Verbreitung guter katholiseher Biicher«, ki ga je 1830 ustanovila kongregacija mehitaristov na Dunaju (prim. Malov članek v tem Zborniku). Značilno je, kar je v tem oziru pisal 19. marca 1818 (neposredno po izbruhu revolucije) Stojanu: »Auch einen Biicher Verein fiir das Volk miissen wir stiften, um den schlechten Biichern den Weg abzuschneiden, die man nun unter das Volks einschmuggcln wird. Vor bosen Menschcn und schlechten Biichern bitte icli die arglosen Kinder des Landes vorziiglich zu warneii.« Kakor so temu namenu služile njegove Drobtinice in Društvo (oziroma Družba) sv. Mohorja, tako se jc pozneje (po sporočilu dr. Janka Sernca iz 1. 1862.) bavil z mislijo, da bi na svoje stroške izdajal »kaj prav koristnega in poučnega za slovenski narod« (Veda 1914, 289), kar pa mu je smrt preprečila. °) Fr. Košar, Svobodni tisk in katoliški hravci in pisatelji, Ljubljana 1863, str. 15. 7) SGp 28. jul. 1870. Približno istočasno, ko je Ulaga imel svoj govor, je poročal Tomšič v pismu Jurčiču, da se je mariborska duhovščina začela zanimati za tiskarno, za katero je on nekoliko prej vložil prošnjo, in da »hočejo tudi akcije kupovati«8). Po tem poročilu sodeč, konservativni krogi sprva niso imeli namena, delati za uveljavljenje svojih nazorov ločeno, ampak so nameravali doseči svoj cilj na ta način, da bi z nakupom delnic in s sodelovanjem dobili vpliv na Tomšičevo podjetje. Ko pa je Tomšič proti koncu istega leta, kakor smo videli, tiskarni namesto delniške družbe dal za osnovo kapital dveh posameznikov (Skaze in Tanšiča), je namera glede nakupa delnic postala neizvedljiva. Šele tedaj je misel na ustanovitev lastnega društva, ki bi odgovarjalo Slomšekovi, oziroma Kosarjevi in Ulagovi ideji, postala aktualna. Prvič slišimo o tem 15. decembra 1870, ko je Slov. gospodar prinesel vest, da mariborski narodnjaki snujejo »slovensko tiskovno društvo«, ki naj bi skušalo ustanoviti v Mariboru »tiskarnico, katera bi zamogla bolj k ceni tiskati naše slovenske liste«. Kot vzorec je služil snovateljem graški »Katho-lischer PreBverein«9), ustanovljen dve leti prej. Kako pa je obenem program društva bil zamišljen docela v smislu Slomšeka, Kosarja in Ulage, kaže 2. točka pravil, ki kot namen društva navaja, »delati za to, da se bodo manje razširjale novine in knjige, ktere razdevajoče namene v duševnem življenju sedanjega časa na vseh straneh zastopajo, in da se namesto njih razširjajo in bero novine in spisi, ki so pisani v duhu katoliške cerkve, pravega napredka in zdravih državnopravnih načel«10). Vidi se to tudi iz oklica, ki ga je »začasni odbor« izdal 6. februarja 1871; v tem oklicu se kot namen in naloga društva navaja, da naj bi zbiralo dušne in gmotne sile za borbo proti nevarnostim, »ki žugajo naši narodnosti in naši veri«. Konkretno naj bi društvu bil namen, »dobre spise in knjige med ljudstvom razširjati ter razširjanje slabih spisov zavirati«. Da pa bi se ta nainen »lažje dosezal in da bi društvo moglo samostojnejše delovati, imelo bi nadalje nalogo, s časom ustanoviti svojo lastno društveno tiskarnico in . . . podpirati narodne pisatelje«11). Zanimivo je, da med možmi, ki so ta oklic podpisali, najdemo tudi Tomšiča, čeprav je bil tedaj že točno dogovorjen s Skazo in Tanšičein in so priprave za njihovo lastno tiskarno bile že v polnem teku. Kot pojasnitev tega smemo (vsaj delno) smatrati morda izpoved, ki jo je zaupal Tomšič Jurčiču v začetku decembra 1870, ko mu je v pismu orisal položaj tako-le: »Tukaj je velik razpor med narodnjaki. Hic liberalec, hic klerikalec — jaz edini sem nevtralen in obe stranki zaničujem«8). Deloma je to Tomšičevo stališče brez dvoma bilo osebnega značaja in v zvezi z njegovim takratnim položajem pri Slov. narodu, ki zaradi napetosti med njim in dr. Dominkušem 8) Pisma Tomšičeva Jurčiču v mestnem arhivu v Ljubljani. •) SG|> 2. marca 1871; prim, tudi SGp 27. dec. 1877 in našo opombo 4). •>°) SN 14. febr. 1871. ") SN 16. febr. 1871; SGp 23. febr. 1871. ni bil posebno trden. Gotovo pa je tudi, da je razmerje med tiskovnim društvom, ki so ga snovali Staroslovenci, in med tiskarno, ki je bila delo Mla-doslovencev, bilo spočetka nejasno in je radi tega dopuščalo razne kombinacije. Brez dvoma se je — kljub razdoru — še mislilo na sodelovanje in morda tudi ni slučaj, da v oklicu tiskovno društvo še ni označeno kot »katoliško«. Pojavi se ta naziv šele na ustanovnem občnem zboru, ki se je vršil 12. aprila 1871. Poročevalec na tem občnem zboru dr. Ulaga je odločno poudarjal katoliški značaj novega društva, čeprav se mu to »od neke strani v pre-grešek šteje«, ter odklanjal »iz Nemčije k nam zaneseni liberalizem«. Dotaknil se je v svojem poročilu tudi razmerja do Slov. naroda, zlasti pa razmerja do tiskarne, ki so jo snovali Tomšič, Skaza in Tanšič. Zavrnil je sum, da bi društvo botelo »podvzetnikom (te) tiskarnice nasproti delati ter si novo tiskarnico omisliti«, češ, da bi bilo to že iz gmotnih razlogov neizvedljivo. Vendar je dostavil: »Lastne tiskarnice iz misli ne pustimo, saj je tudi mogoče, da družniki nove tiskarnice, bodisi iz kakoršnega koli vzroka, danes ali jutre vso reč iz rok dado. Takrat jim utegne ljubo biti, ako zamorejo tiskovno pripravo namesto komu drugemu našemu društvu oddati«12). Na to možnost je mislil najbrž tudi Tomšič, ko je sopodpisal gori omenjeni oklic. Za predsednika novega društva je bil izvoljen profesor Janko Pajk, kar prav tako kaže, da se je ob ustanovitvi složno sodelovanje v društvu še smatralo za možno in se je tudi dejansko skušalo doseči13). Vendar je načelno nesoglasje, ki so ga Mladoslovenci prav tisto leto z volitvami v brežiškem okraju (Vošnjak proti Kosarju) močno zaostrili, kmalu prišlo do izraza tudi v društvu; povod za to je dal članek, ki ga je v Slov. gospodarju napisal njegov urednik dr. Ulaga o papežu in njegovi državi. Pajk s člankom ni soglašal, zato je 10. oktobra 1871 odložil predsedniško mesto ter izstopil iz odbora14). Istočasno je iz društva izstopil profesor Josip Šuman. Za Pajkovega naslednika je bil izvoljen Fran Košar, ki je ostal nato predsednik društva do ,s) SGp 20. in 27. apr. 187L ls) V SGp 27. apr. 1871 (v isti številki, ki ima poročilo o izvolitvi prvega odbora s prof. Pajkom na čelu) čitamo sledečo tožbo o težavab »v lastnem domu«: »Nadjali smo se, da bode ves olikan slovenski svet navdušen pozdravil naše domoljubno podvzetje ter nam radovoljno ponudil duševnih in gmotnih moči. Toda nude se nam niso popolnile; upamo pa, da bode morebiti društvena delavnost še marsikomu dvombe in pretveze razgrnila in da bode-mo v prihodnje med društveniki čitali tudi imena, ktera še do zdaj s teškim srcem pogrešamo.« 14) Pozneje so se nasprotstva sicer ublažila in 1873 je Pajk bil celo skupni narodni kandidat v mariborskem okraju, a do tega, da bi bil še Bodeloval v Kat. tiskovnem društvu, ni več prišlo. Ko je v naslednjih letih kot vodja Narodne tiskarne z društvom in njegovim glasilom (Slov. gospodarjem) prišel v tesnejše stike, čeprav samo poslovne, se mu je zdelo celo potrebno, izjaviti v Slov. narodu (12. apr. 1874), da njegovi in Slov. gospodarja nazori niso identični. (Iz polemičnega odgovora, ki ga je na to izjavo napisal v SGp 16. in 23. apr. 1874 dr. Ulaga, zvemo o tiskarni zanimivo podrobnost, da se napis na njej ni glasil »Natio-nale Druckerei«, kakor bi odgovarjalo slovenskemu nazivu, ampak »Aktienbuchdruckerei«.) 1. marca 1877, ko mu je sledil dr. Ivan Križanič. S Kosarjevo izvolitvijo za predsednika je na čelo društva prišel mož, ki mu je, kakor smo videli, že skoraj celo desetletje prej kot eden prvih polagal idejne temelje; z njim so načela, ki so jih društvu dali njegovi ustanovitelji, dobila jasen in določen izraz tudi na zunaj. Že pred tem se je dokončno razčistilo tudi razmerje društva do mlado-slovenske tiskarne. »Po želji, večstransko izrečenej«15), se je mislilo sprva na nakup te tiskarne in društveni odbor je o tem ponovno razpravljal. Že na drugi odborovi seji (18. aprila 1871) je Košar (takrat podpredsednik) predlagal, naj bi društvo skušalo prevzeti poleg Slov. gospodarja tudi Slov. narod in »vso tiskarnico, ktera se v Mariboru snuje, in naj v teh zadevah z dotič-nimi osebami v dogovore stopi.« Ti dogovori, ki so se vodili pismeno, pa niso imeli uspeha, ker so zahteve, ki so jih v predloženem proračunu stavili snovatelji tiskarne, bile previsoke. Zahtevali so 12.400.— gld. za tiskarsko opremo, nadalje 6000 gld. za odškodnino sebi, 1500 gld. za kavcijo Slov. narodu in 370 gld. za odplačilo nekega dolga dr. Dominkušu, skupaj torej 20.270 gld.; od tega bi 9.400 gld. bilo treba plačati do 1. decembra 1871, vse ostalo pa v teku enega leta; razen tega so smatrali, da bi bilo prevzemniku treba 2.800 gld. obratne glavnice. S takimi vsotami društvo seveda ni razpolagalo, kajti kljub razmeroma lepemu odzivu, ki ga je našlo zlasti med duhovščino, je do konca leta v najboljšem slučaju moglo računiti kvečjemu na približno 2.600 gld. razpoložljivega imetja; tudi, če bi se mu poleg tega posrečilo, dobiti za nakup tiskarne še zbirko za Sloinšekov spomenik (kakor je eno leto prej predlagal Raič) v znesku 4.500 gld., bi imelo na razpolago samo približno 7.100 gld., kar niti za kritje prvega obroka ne bi bilo zadostovalo. Na podlagi tega se je na odborovi seji 9. maja 1871 ugotovilo, da radi kratkih rokov in visokih vsot »za zdaj« Kat. tiskovno društvo tiskarne ne more kupiti. Radi istih težkoč se je namera izjalovila par mesecev pozneje, ko se je v društvenem odboru še enkrat sprožila misel na odkup tiskarne, ki je medtem že bila ustanovljena in je tudi že začela obratovati. Kot pooblaščenec, ki naj hi v imenu društva vodil potrebna pogajanja, se je na odborovi seji 27. julija 1871 določil profesor Pajk (takrat še društveni predsednik), smernice, ki so se mu v ta namen dale, pa so bile sledeče: kupi naj se samo tiskarna brez Slov. naroda; dosedanjim lastnikom se ne obljublja nikak dobiček, če pa bi ga zahtevali, naj stavijo zadevne pogoje; predsednik naj sam pregleda imetje tiskarne in se pouči o njeni vrednosti, pritegne pa naj radi točnejše cenitve tudi še kakega izvedenca; vse račune in pogoje naj predloži v pretres odboru. Kaki so bili ti računi in pogoji, v zapisniku ni podrobnejših navedb, nahaja se v njem samo ugotovitev, da se odbor (na seji 3. avgusta 1871) »zavolj kratkega odloka«, ki so ga lastniki tiskarne stavili, ni mogel odlo- ") SGp 8. jun. 1871. čiti, da njihove pogoje sprejme. Očividno so kljub izločitvi Slov. naroda in omejitvi na tiskarno samo zahteve še vedno bile tolike, da jih društvo ne bi bilo zmoglo. S tem je misel na lastno društveno tiskarno zaenkrat bila odložena in skoraj za poldrugo desetletje porinjena v ozadje. Sredstva, s katerimi je društvo razpolagalo, so za tako akcijo bila preskromna, razen tega so nujno in predvsem bila potrebna za to, da se čimprej začne izvajati idejni del društvenega programa: razširjanje »dobrih spisov«. Kot glavni pripomoček za to se je smatralo izdajanje društvenega glasila, zato je Kat. tiskovno društvo, da tako glasilo čimprej doseže, na eni prvih sej odkupilo Slov. gospodarja, ki ga je bil 1. 1867. ustanovil v Mariboru dr. M. Prelog, ter ga s 1. julijem 1871 prevzelo v svojo last. Skrb za ta list, ki je prva leta po-menjal za društvo težko breme, je v tem času seveda onemogočala delo takega obsega, kakor bi bila ustanovitev lastne tiskarne. III. Medtem je slovenska tiskarna v Mariboru (ki je od avgusta 1871 naprej tiskala tudi Slov. gospodarja) doživljala razne izpremembe. Že kmalu po ustanovitvi so njeni lastniki začeli misliti na povečanje, in sicer na ta način, da bi se postavilo podjetje na širšo podlago delniške družbe, kakor je itak bilo nameravano že spočetka. Zlasti se je zavzemal za to Rapoc, ki je osebno in pismeno nabiral delničarje po vsem Slovenskem ter tudi sestavil osnutek pravil, po katerem naj bi delniška družba, imenovana Narodna tiskarna, štela 500 delnic po 100 gld., razpolagala torej s 50.000 gld. osnovne glavnice. Svoj sedež naj bi družba imela v Ljubljani in tja naj bi — kot v središče Slovenije — preselila tudi Slov. narod ter ga obenem razširila v dnevnik10). Ko se je razpravljalo o tem na shodu delničarjev 19. novembra 1871 v Ljubljani, se je — vsaj v načelu — odločila tudi nadaljnja usoda slovenske tiskarne v Mariboru. Predsednik pripravljalnega odbora dr. Radoslav Razlag je med drugim predlagal, naj snujoča se delniška družba obenem s Slov. narodom prevzame tudi tiskarno v Mariboru, ki da ima »skupno vrednost okolo 26.000 gld.«17) Odločno se je izjavil za nakup te tiskarne tudi dr. Vošnjak, ki je že prej v članku »Narodna tiskarnica na akcije« poudarjal, da se mariborska tiskarna nikakor ne sme opustiti, ne samo, ker bo imela zadosti dela, ampak »ker je tudi v narodnem oziru neobhodno potrebno, da imamo štirski Slovenci svojo tiskarno — za naše lokalne liste, brošure in knjige«18). Isto stališče jc zavzel tudi na shodu in predlagal, naj postane tiskarna v Mariboru podružnica glavne tiskarne, ki jo osnujejo v Ljubljani, vendar pa naj se od gradiva, ki ga ima sedaj za 20 stavcev, pusti v Mariboru le za kakih 7 stavcev 16) Vošnjuk J., Spomini II, 173—5. ") SN 23. nov. 1871. 18) SN 11. nov. 1871. in 1 stroj. Pridružil se je temu predlogu tudi dr. Valentin Zarnik z motivacijo, da se za politično delovanje Slovenskega Štajerja prevažna tiskarna že zaradi moralnega vpliva, ki ga ima, ne sme opustiti. Predlog je bil sprejet in pripravljalnemu odboru, ki je prevzel nalogo, da ukrene vse potrebno za ustanovitev nove tiskarne v Ljubljani, se je obenem naročilo, naj kupi tudi tiskarno v Mariboru. Izvršil je ta odbor dano naročilo s kupno pogodbo, ki jo je z lastniki mariborske tiskarne sklenil na seji 14. februarja 1872. Ali je nakup bil sklenjen za prvotno določenih 26.000 gld. ali za kako drugo ceno, iz beležke v Slov. narodu (17. februarja 1872) ni razvidno. Tudi o tem, v kakšnem stanju se je tiskarna ob prevzemu nahajala, smo poučeni le na splošno, in sicer iz poročila, ki ga je na ustanovnem občnem zboru 14. septembra 1872, s katerim je Narodna tiskarna, delniška družba v Ljubljani19), bila formelno ustanovljena, podal dr. Vošnjak. Po njegovem mnenju je tiskarna v Mariboru bila takrat še v najboljšem stanju, ker »je vse bilo na novo pripravljeno in zlasti toliko novih črk še nerabljenih, da bo mogoče polovico vseh . . . v ljubljansko tiskarno vzeti in bo vendar še za mariborsko dovolj črk ostalo«20). Ta delitev se je kmalu nato res izvršila: ko se je s 6. oktobrom 1872 Slov. narod preselil iz Maribora v novo ustanovljeno tiskarno v Ljubljani, se je z njim vred iz mariborske tiskarne preneslo tja tudi mnogo novih, še nerabljenih črk21). S tem je bivša tiskarna F. Skaza in drugi postala podružnica Narodne tiskarne, delniške družbe v Ljubljani, po kateri se je od novembra 1872 naprej tudi sama imenovala Narodna tiskarna. Zakonita podlaga pa je temu preimenovanju bila dana šele naknadno, ko so prejšnji lastniki koncesijo odložili in je nato dež. nainestništvo v Gradcu prošnji nove lastnice, da se ji dovoli v Mariboru podružnica, z odlokom št. 2018 z dne 19. februarja 1873 ugodilo. Zanimivo je, da mariborski okrajni glavar tokrat zoper ugoditev ni imel pomislekov kakor poldrugo leto poprej, ampak je prošnjo celo priporočil, češ, da je tiskarna ves čas zelo vestno izpolnjevala obrtne zakone in se tudi drugače odlikuje po korektnosti in nizkih cenah, radi česar se je občinstvo rado poslužuje, tudi tako, ki mu je narodno stremljenje popolnoma tuje22). Vodstvo tiskarne je s koncem oktobra 1872 prevzel profesor Janko Pajk, ki se je bil radi premestitve v Novo mesto nekoliko prej odpovedal državni ") Pravila delniške družbe je potrdilo notranje ministrstvo 25. jun. 1872 z odlokom št. 7889. — V podrobnejše razpravljanje o ustanovitvi Narodne tiskarne v Ljubljani, ki je izzvala ostro nasprotovanje zlasti pri Slov. Matici, se zaradi omejenega prostora tu ne morem spuščati. 2») SN 21. sept. 1872. 21) SN 24. jun. 1873. 22) Dež. vladni arhiv v Gradcu pod fasc. 61, 10210, 1867 (št. 16122, 1872; 787, 1873; 2018, 1873). službi. Z namestitvijo v tiskarni je dobil primeren nov delokrog, ki mu je omogočal, da je ostal v Mariboru, kjer je njegova žena, rojena Mariborčanka, imela lastno hišo. Po poročilih, ki jih je podajal Pajk na sejah upravnega odbora delniške družbe v teku naslednjega leta, je tiskarna takrat dobro uspevala23) in imela dovolj dela, zlasti, ker je tiskala tri časopise: razen Slov. gospodarja še Lapajnetovega Slov. učitelja in Zoro z Vestnikom. Zoro, ki jo je bil s početkom 1872 ustanovil Davorin Trstenjak, a jo je pozneje prevzela v svojo last Narodna tiskarna, je nova lastnica prvotno nameravala preseliti v Ljubljano kakor Slov. narod, vendar je to namero opustila24) — morda na željo Trstenjakovo, ki se mu je že pri prodaji lista zdelo potrebno, da se zavzame za usodo mariborske tiskarne: »Jaz Zoro odstopim akcijskemu društvu le pod to pogodbo, da mariborsko tiskarnico kupi in tam podružnico vzdržuje.«25) Vodila ga je pri tem pač ista skrb za važno slovensko podjetje v Mariboru, radi katere so, kakor je bilo že omenjeno, nakup Skazove tiskarne zahtevali tudi drugi štajerski rodoljubi. Da so z narodnoobrambnega vidika imeli pri tem prav, ni dvoma. V gmotnem oziru pa si je delniška družba Narodna tiskarna z nakupom tiskarne v Mariboru naložila težko breme, ki ga je ob splošnem gospodarskem polomu 1873 občutila tem težje, ker je tiskarno brez dvoma preplačala. Na občnem zboru 8. februarja 1874 v Ljubljani je takratni predsednik delniške družbe dr. Ahačič izjavil, da je podružnica v Mariboru stala družbo okoli 30.000 gld., v bilanci, predloženi na istem občnem zboru, so aktiva podružnice bila izkazana z zneskom 25.791.09 gld., a dr. Poklukar je v nasprotju s tem bil mnenja, da je vredna kvečjemu — 12.000 gld.20) Res so se delničarji s tem zneskom morali zadovoljiti, ko so še istega leta tiskarno prodali. Da rešijo delniško družbo dolga, ki ga je napravila ob svoji ustanovitvi, so na predlog dr. Dominkuša poskusili najprej z razpisom posojila, ko pa je to ostalo brez uspeha, je občni zbor 29. novembra 1874 v Ljubljani sklenil, naj se v svrho kritja proda podružnica v Mariboru. Kupil jo je obenem z založništvom Zore dotakratni vodja tiskarne profesor Pajk za 12.000 gld. Dr. Dominkušu se je zdelo to sicer malo, tudi je izjavil, da se »štajerski rodoljubi le s teškim srcem ločijo od tiskarne, ker vedo ceniti njen pomen«, a ker drugega izhoda ni bilo, je v prodajo privolil. Enake misli je bil dr. Ra-dey, tolažil pa se je s tem, da se je našel vsaj kupec, »ki je solventen, in da tiskarna v narodnih rokah ostane«27). Z odlokom, izdanim od dež. nainestništva v Gradcu 4. februarja 1875 pod št. 1620, je koncesija za tiskarno, ki jo je medtem prejšnja lastnica (delniška !a) SN 12. jan. in 22. apr. 1873. 54) Zora 1872, 268 in 328; prim, tudi SN 14. dec. 1872. 55) Trstenjak v pismu dr. Kazlagu 10. febr. 1872 (v muzejskem arhivu v Ljubljani). 26) SN 11. febr. 1874, ") SN 30. sept. in 1. dec. 1874. družba) odjavila, bila podeljena na ime novega lastnika in njegove žene Marije28). V oglasu, s katerim je Pajk 15. februarja 1875 sporočil to javnosti, naznanja, da bo njegov zavod, »preskrbljen z najnovejšim in najokusnejšim gradivom«, imel odslej naslov J. M. Pajkova tiskarna29). Pajkova »solventnost«, ki jo je bil ob priliki prodaje omenil dr. Radey, je imela svoj vir v premoženju žene, ki je bila bčerka uglednega mariborskega pekarja Wellnerja, razen tega pa po svojem prvem možu Hyrnbacliu lastnica enonadstropne biše v Gosposki ulici št. 126 (sedaj 11). Brez dvoma je pri nakupu tiskarne to premoženje tvorilo ozadje in bilo — čeprav samo last žene -—- v Pajkovib računih soupoštevano kot bistven činitelj, kar je v naslovu podjetja prišlo do izraza tudi na zunaj. Ko pa je 1. junija 1875, torej komaj pol leta po izvršenem nakupu, Pajkova žena brez oporoke umrla, se je položaj nenadoma izpremenil. Hiša v Gosposki idici je bila ocenjena na 27.133.75 gld., kar jc -—- po odbitju bremen — pripadlo kot dedščina hčerkama Vilje-mini Hyrnbach iz ženinega prvega in Mariji Pajk iz njenega drugega zakona, dočim se je vdovcu Pajku priznal le zakonito določeni dosmrtni užitek ene četrtine vse zapuščine30). S tem je njegovim računom bila odvzeta podlaga in njegovemu podjetju prizadet hud udarec. Ko je naslednje leto še Zora, ki je od začetka 1874 izhajala pod Pajkovim uredništvom in od nakupa tiskarne naprej bila tudi v njegovi lasti, v obnovljenem Stritarjevem Zvonu dobila tekmeca, ki se z njim nikakor ni mogla meriti, in je razen tega tudi radi nesrečnih polemik vedno bolj izgubljala na ugledu in odzivu, se je položaj tiskarne stalno slabšal. H koncu maja 1877 jo je Pajk sicer še selil v nove prostore, s Koroške ceste v Grajsko (sedanjo Slovensko) ulico št. 2 (v takratno Girstmayrjevo hišo, kjer je sedaj kavarna Astoria)31), in je torej najbrž še upal, da se najde kak izhod; ali upanje se mu ni uresničilo. Še je 1878 začel z novim letnikom Zore, a že s koncem marca je izdajanje ukinil in se gmotno in duševno ubit preselil v Gradec; naslednje leto je znova stopil v državno službo ter postal profesor v Brnu. Ko mu jc 1878 v polemiki radi šestomera Leveč (oziroma Levstik) očital »priženjeno tiskarno«32), je ta očitek bil vse prej ko dejansko utemeljen. Tiskarno je po Pajkovem odhodu iz Maribora vodil njegov bivši stavec Dragotin Lorenc, ki je mislil tudi na nakup podjetja in si je v ta namen iz-posloval lastno tiskarsko koncesijo, podeljeno mu od dež. namestništva v 28) Dež. vladni arhiv v Gradcu pod fasc. 61, 10210, 1867 (št. 17851, 1874; 1337, 1875; 1610, 1875). Zora 1875, 42; isto na posebnem listu, priloženem Slov. gospodarju 25. febr. 1875. 3") Zapuščinski akt pri sreskem sodišču v Mariboru pod št. IV 237/75 1. S1) SGp 24. maja 1877. 3a) Lcvec Fr., Pravda o slovenskem šestomeru, Ljubljana 1878, str. 11; prim, pa tudi Levstikovo i/.javo v knjigi Holz V., Spomini na znamenite može slovenske, Trst 1892, str. 47. Gradcu 31. julija 187933). Že v decembru istega leta pa je koncesijo zopet odložil, ker se mu ni posrečilo, da bi bil postal tudi dejanski lastnik tiskarne. Oprema tiskarne, obremenjena z vknjiženimi terjatvami Pajkovib upnikov, je prišla namreč 21. oktobra 1879 na javno dražbo in kupil jo je za 5123 gld. Janez Leon iz Celovca34). Leon, ki je bil izučen tiskar in je imel poprej skupno z bratom Friderikom tiskarno v Celovcu, je nameraval kupljeno podjetje razširiti in mu pridružiti tudi knjigarno. Vendar mu to ni uspelo. Mestni svet v Mariboru je v svoji uradni izjavi bil mnenja, da je nova knjigarna odveč in da je pravzaprav nepotrebna tudi tiskarna; a ker ta (»fiir die Bedienung der sloveni-scben Bevblkerung errichtet, obne sicli aufrecht erbalten zu konnen«) že dejansko obstaja, naj o tem odloča namestništvo po lastnem preudarku. Na podlagi te izjave je namestništvo prošnjo za knjigarno odbilo, prošnjo za tiskarno pa je z odlokom št. 1775 z dne 4. februarja 1880 rešilo ugodno, čeprav je medtem Edvard Janschitz, lastnik nemške tiskarne v Mariboru, z obširno spomenico skušal doseči, da bi se koncesija za drugo tiskarno v Mariboru ne obnovila več, češ, da dva tiskarja tu ne moreta izhajati35). Tudi misli na knjigarno pa Leon ni opustil, ampak se je potegoval zanjo pozneje še ponovno ter se obrnil radi nje celo do ministrstva; ali vsi poskusi so se razbili ob mnenju mestnega sveta, da v Mariboru poleg že obstoječe knjigarne Friderika Leyrerja in zaloge šolskih knjig Ferdinanda Ferlinca nove knjigarne ni treba. Kot donesek h kulturni zgodovini Maribora naj iz teh Leonovih vlog in njihovih uradnih interpretacij slede tu vsaj glavne misli, čeprav segajo nekoliko preko okvira razprave. V vlogi 12. februarja 1881 ugotavlja Leon, da je mesto v vseh ozirih napredovalo: postalo je sedež škofije in novih šol, zvišalo se je število profesorjev, veča se dotok tujcev — le knjigarna je ostala samo ena (kajti Ferlinc ne prihaja v poštev), »monopol, od katerega je odvisno vse čitajoče občinstvo«. Podobno se izraža v vlogi 10. maja 1882 in ugotavlja, da je na naročene knjige treba čakati cele mesece in da radi tega večina naroča rajši naravnost iz Gradca ali z Dunaja. »Še mnogo slabše pa je z dobavo slovenskih knjig; in vendar bi tukajšnje mesto kot središče trgovine na Slovenskem Štajerskem bilo posebno primerno, da tudi glede knjig služi potrebam slovenskega občinstva. Od tukajšnjih knjigarjev nobeden ne zna slovenski in niti površno ne pozna slovenske literature. Odtod prihaja, da mora slovenski čitatelj naročati knjige, ki jih potrebuje, skoraj vse iz Ljubljane ali celo iz Zagreba. V tem oziru si dovoljujem omeniti, da sem se že v Celovcu havil s prodajo slovenskih knjig in da se v moji tukajšnji tiskarni tiskajo predvsem slovenske knjige, tiskovine in časopisi za Spodnje Šta- ") Dež. vladni arhiv v Gradcu, pod fasc. 61, 10210, 1867 (št. 10374, 1879). 34) SGp 16. okt. in 27. nov. 1879. 35) Dež. vladni arhiv v Gradcu, pod fasc. 65, 1372, 1869 (it. 985, 1880; 1168, 1880; 1775, 1880). jersko«. Mestni svet v Mariboru je k temu 12. julija 1882 pripomnil, da imata slovenske knjige tudi dosedanji knjigarni Leyrer in Ferlinc. Leon sam pa da slovenščine sploh ni zmožen, »in če bi se kedaj pojavila v Mariboru slovenska stremljenja po narodni knjigarni, bodo za to nastopili ob svojem času pač drugi kandidatje. Mora se označiti le kot nepoštena pretveza, če Janez Leon, da bi dosegel koncesijo, kot nepoklicanec poudarja slovenske tendence«. V rekurzu na notranje ministrstvo, ki ga je vložil Leon 17. avgusta 1882, opozarja znova, da dosedanji knjigarni, če bi tudi zadoščali nemškemu prebivalstvu, nikakor ne zadoščata slovenskemu občinstvu, »ki tvori na Spodnjem Štajerskem zdaleka prevladujočo večino. Mestni svet mariborski, po čigar negativni izjavi se je najbrž glede tega vprašanja ravnalo visoko namestništvo, je gotovo mogel imeti pred očmi le potrebe mesta Maribora, oziroma nemškega dela mariborskega prebivalstva, ker po vsej verjetnosti za ocenitev razmer na celem Spodnjem Štajerskem ni niti poklican niti sposoben. Dovoljujem si še pripomniti, da na vsem Spodnjem Štajerskem ni niti ene knjigarne, katere vodja bi bil usposobljen za trgovino s slovenskimi knjigami«. Da se je Leon, ki sam ni bil Slovenec, v podkrepitev svoje prošnje postavil na stališče slovenskih potreb, je za položaj, ki bi ga slovenstvo v Mariboru dejansko bilo moralo imeti, nad vse značilno; prav tako značilno pa je tudi, da se odločujoči faktorji na to niso ozirali in so vse prošnje odbili36). Edino, s čimer je Leon svoje podjetje mogel razširiti, je bila trgovina s papirjem in pisarniškimi potrebščinami, ki si jo je uredil na Glavnem trgu št. 10, dočim je tiskarno kmalu po nakupu preselil v Kartinovo hišo v Schini-dererjevi (sedanji Strossmayerjevi) ulici št. 5, kjer je bila nameščena najprej v glavnem poslopju, pozneje pa na dvorišču, v hiši sedanje Vrbanove ulice št. 3; ostala je tam do jeseni 188537). 25. februarja 1883 je Janez Leon umrl in podjetje je prevzela njegova vdova Marija, kar je namestništvo v Gradcu odobrilo z odlokom št. 4377 z dne 14. marca 1883. Vodja tiskarne je bil sprva Dragotin Lorenc, v začetku avgusta 1883 pa je stopil na njegovo mesto Lavoslav Kordeš, ki je prišel v Maribor iz Novega mesta38). Približno v istem času se je trgovina s papirjem z Glavnega trga preselila v Šolsko ulico (sedanjo Ulico 20. oktobra) št. 2. Zanimiv epilog je kmalu po Leonovi smrti doživelo njegovo prizadevanje za slovensko knjigarno, ko je njegova vdova kot nadomestilo za to skušala doseči slovensko izposojevalno knjižnico. Hotela je na ta način najti primerno uporabo za knjige, ki si jih je bil nabavil njen mož, ker je upal, da dobi 3") Dež. vladni arhiv v Gradcu, pod fasc. 65, 1372, 1869 (št. 3889, 1881; 12691, 1882; 15813, 1882; 18767, 1882). ") Kovačič Fr., Kat. tiskovno društvo in Cirilova tiskarna, Maribor 1917, str. 6; Jurik's AdrcB-Huch der Stadt Marburg, Marburg 1881, str. XXVIII, 39, 92. S8) Dež. vladni arhiv v Gradcu, pod fasc. 65, 17, 1882 (št. 4377, 1883; 9852, 1883; 9853, 1883; 16015, 1883; 19227, 1883). koncesijo za knjigarno, ki pa so radi odklonitve njegovih prošenj ostale mrtev kapital. Poleg tega trgovskega razloga se je sklicevala tudi na to, da »slovenske izposojevalne knjižnice na Spodnjem Štajerskem še ni«, da pa »se za pospeševanje ljudske omike že čuti potreba po njej«. Mestni svet mariborski je to zanikal, češ, da sta v Mariboru itak dve koncesijonirani knjižnici (knjigarna Leyrer in tiskarna Janschitz), razen tega pa da se nahajajo knjižnice tudi na šolah. Čeprav s tem prošnji za slovensko knjižnico stvarno tla niso bila izpodbita, jo je namestništvo v Gradcu z odlokom št. 9853 z dne 5. junija 1883 vseeno zavrnilo, in sicer »radi pomanjkanja lokalne potrebe po tovrstnih obr-tih v Mariboru«38). Vidimo sledeče: slovenska tiskarna v Mariboru, ustanovljena izrecno kot narodno podjetje, je pozneje iz rok narodnih ljudi, kakor so bili nositelj njene prve koncesije Tomšič in njeni prvi lastniki (1871—1872 F. Skaza in drugi, 1872—1874 delniška družba Narodna tiskarna, 1874—1879 Janko Pajk), radi gospodarskih okoliščin prešla v neslovenske roke, ko jo je na dražbi 1879 kupil Leon; kljub temu pa se njen značaj ni bistveno izpremenil in se tudi bistveno izpremeniti ni mogel, če si je novi lastnik hotel ohraniti dotakratni krog odjemalcev: poleg nemške tiskarne Janschitzove se je kot druga v Mariboru mogla uspešno uveljavljati samo tiskarna s slovenskim delokrogom. Tako je umljivo, da je Leon prav tako kakor prej slovenska tiskarna tiskal Slov. gospodarja, 1883 prevzel tudi tisk Popotnika, Siidsteirische Post, v aprilu 1881 ustanovljeno nemško glasilo Slovencev, pa ne samo tiskal, ampak podpisoval celo kot izdajatelj in založnik. Popolnoma v skladu s tem je tudi njegovo zgoraj omenjeno prizadevanje za slovensko knjigarno in prizadevanje njegove vdove za slovensko knjižnico. Vse to priča, da so ta podjetja bila res potrebna in da zlasti slovenski tiskarni v Mariboru upravičenosti ter stvarnih temeljev in pogojev za obstoj ni manjkalo. Bil je torej samo naravni razvoj, ko je tiskarna, Slovencem namenjena in od slovenskih naročil živeča, prišla končno tudi dejansko zopet v domače roke. Zgodilo se je to, ko jo je v začetku septembra 1885 kupilo Kat. tiskovno društvo in jo preuredilo v Tiskarno sv. Cirila. Zusamnienfassung. Zur Gcschichlc der ersten slovenischcn Buchdruckcrei in Maribor. Bis zum J. 1870 gab es in Maribor nur jene Buchdruckerei, die i. J. 1795 von Franz Sehiitz errichtel worden war und spiiter an die Familie Janschitz Uberging. Als jedoch in den scchziger Jaliren in Maribor die ersten Zeitungen gcgriiudet wurden, darunter neben dem deutschen Correspoudcnten f. Untersteiermark (1862) auch zwei slovenische Organe (1867 Slovenski gospodar, 1868 Slovenski narod), liatte dies zur Folgc, dali die Hcrausgeber von Slov. narod die Errichtung einer neuen Druckerei in Angriff nalimen. Ohwohl der Stadtrat und der Bczirkshauptmann von Maribor cntschicden dagegen waren — der Stadtrat aus Gcwcrheriicksichtcn, der Bezirkshauptmann auUcrdem auch aus politisehen Griinden, weil er in der Errichtung einer slovenischcn Druckerei eine Gefahrdung der bestehenden »staatlichen Verhiiltnisse Osterrcichs« befiirchtetc und darin ein Werkzeug zur »Bildung eines Slovenenreiches« witterte —, wurde die Konzession, um die sich der Redakteur des Slov. narod Anton Tomšič bewarb, von der Statthalterei in Graz am 16. Okt. 1870 trotzdem verliehen. Diese Entscheidung, die durch die liberale Stellungnahine des Statthaltereirates Josef Haas veranlaBt und sodann mit Riicksicht auf die GroBe Maribors vom Statthalter Kiibeck selbst getroffen wurde, war von grundlegender Bedeutung. Als einige Monate darauf Tomšič noch vor der Realisierung seines Vorhabens starb, wurde die Konzession ohne weiteres an die Kommanditgesellschaft Skaza & Co. iibertragen und unter dieser Firma wurde dann die Druckerei im Juli 1871 wirklich errichtet. Zugleich ging damals auch Slov. narod in ihren Verlag iiber. Die Druckerei verfiigte iiber 12—14 Satzregale und arbeitele mit einer Schnell- und einer Handpresse. Wiihrend die so gegriindete Druckerei ein Untemehmen der liberalen Jungslovenen war, wurde um dieselbe Zeit der Gedanke an eine eigene Druckerei auch in den Reihen der konservativen Altslovenen rege, die im April 1871 zu diesem Zwecke den K a t h o 1 i-schen Pre B verein griindeten. Es geschah dies nach dem Vorbilde des PreBvereines in Graz, ideologisch aber diirfen wir in der neuen Organisation wohl eine Wieder-aufnahme und Weiterentwicklung jener Richtlinien erblicken, die sehon zu Beginn der sechziger Jahre vom Bischof Slomšek und vom Spiritual Franz Kosar aufgestellt worden waren und zum Ziele hatten, das katholisch gesinnte slovenische Volk vor liberalen Zeitungen und Druckschriften zu bewahren. Weil gleichzeitig an zwei neue Druckereien in Maribor nicht zu denken war, trug sich der Kath. PreBverein eine Zeitlang mit dem Plane, die liberale Druckerei zu kaufen; docli muBte er wegen Geldmangel den Plan einstweilen fallen lassen. Inzwischen wurde von den Herausgebern des Slov. narod beschlossen, mit dem Blatte nach Ljubljana zu iibersiedeln, wo zu diesem Zwecke i. J. 1872 die Aktiengesellschaft N a-rodna tiskarna gegriindet wurde. Diese kaufte zugleich mit Slov. narod auch die Druckerei in Maribor und iibertrug sie teilweise nach Ljubljana, den Rest aber lieB sie aus nationalen Riicksichten als ihre Filiale unter Leitung von Prof. Janko Pajk in Maribor weiterbestehen. Gegen Ende 1871 ging das Untemehmen in den Besitz des friiheren Leiters iiber und wurde seitdein unter der Firma B u c h d r u c k e r e i J. M. Pajk gefiihrt. Aus Griinden, die teils privater, teils literariseher Natur waren, konnte aber auch der neue Eigcntiimer die Druckerei auf die Dauer nicht lialten. Sie kam unter den Hammer und wurde im Oktober 1879 im Versteigerungswege vom Klagenfurter Buchdrucker Johann Leon erworben. Leon wollte neben der Druckerei auch eine Buchhandlung errichten. In seinen dies-beziiglichen Einlagen betont er ausdriicklich, in der angestrebten Buchhandlung in erster Linie slovenischen Buchhandel pflegen zu wollen, da es um diesen in Maribor sehr schlecht bestellt sei und doch bier init Riicksicht auf die slovenische Bevolkerung des Unterlandes dafiir der natiirliche Mittelpunkt sein muBte. Fiir die Lage der Slovenen in Maribor ist diese Begriindung des deutschen Unternehmers jedenfalls charakteristisch; nicht minder charakteristisch ist aber auch die Tatsache, da alle Gesuche — auch ein Rekurs ans Mini-sterium — abgewiesen wurden. Das gleiche Los traf auch den Versuch, der nach Leons Tode (1883) von seiner W i t w e zwecks Errichtung einer slovenischen Lcihbibliothek unter-nommen wurde. Mail sielit, daB die Druckerei, die ausdriicklich als ein slovenisch-nationales Unter-nehmen gegriindet worden war, auch spiiter ohne Riicksicht auf den zufalligen Eigentiimer ihren slovenischen Charaktcr bcibchalten muBte, weil ihr nur auf diese Wcise ein geniigender Wirkungskreis gcsichcrt blieb. Dies zeigt zugleich, daB die slovenische Buchdruckerei in Maribor nicht nur berechtigt, sondern auch in der gcgebenen Sachlage vollauf begriindet war. So war es nur liatiirlich, weiin das Untcrnehineii scblieBlich auch forincll wicder an Slovenen fiel, indem es im September 1885 vom Kath. PreBverein gekanft und in die S t. - C y r i 11 u s - B u c h <1 r u c k e r e i umgewandelt wurde. Prevaljški punt o Sinsvetih 1918. (Spomini na začetek prevrata v Mežiški dolini.) Dr. Fr. S u š n i k, Maribor. Bilo je o Sinsvetih 1918. Srečno sem se pretolkel čez mailjarsko mejo in prilezel do Gradca, kjer so mi pobrali še oficirski bajonet. Sredi dopoldneva je prisopihal vlak do Košakov in obstal, ker na mariborsko postajo ni mogel; tu so se tepli in streljali Čehi in Madjari. Na Koroškem kolodvoru smo se zbirali in čakali tisti, ki smo bili namenjeni na koroško stran. Okoli devetih zvečer so nam napregli nekaj razbitih vagonov in nas spustili v noč. Ko smo primigali do Dravograda, se je že danilo. Dravograjska postaja je bila vsa zataknjena z vagoni. Nam navštric je čakal tovorni vlak, obrnjen proti Mariboru. Stali smo in stali, ta ali oni je stopil na peron, da se stegne in shodi. Železničarji so letali sem in tja, zdaj tu, zdaj tam se je premaknil kak voz, pa spet obstal, trope vojakov so se glasno dajale, uradnik pa se je zbegano vračal od telefona na peron: hudič si ga vej, ali nas bo že spustil naprej ali ne! Tega ali onega so jeli brigati mrtvi, zaprti vagoni nam navštric. Pri enem od teh, ki je bil bolj v strani, so se ustavili trije in si ga toliko odprli, da so mogli zlesti vanj. »Liebesgaben!« se je zakrohotal neki »lirfirovec« in mignil tovarišem. Ko mravelj okoli mrhovine se jih je nabralo, vrata so zarožljala in se odprla na stežaj, za temi še druga in tretja. Mrtvi vlak je vračal slavne »milodare« s tirolske fronte. Odnekod je prihitel železničar in začel vpiti. Uradnik z rdečo kapo je pritekel, se obrnil in šel k stroju. Vlak bodo izropali! Vlak z »milodari« se je premaknil, najprej nekaj metrov proti Vuzenici, potem — na postaji je vse vpilo — nazaj proti Lahotu, gor na most čez Mežo. Nič ni pomagalo. Iz našega vlaka so drli za onim — tedaj je potegnil naš proti Koroški: morda bo privabil razdražene vojake nazaj. Pa jih ni. Pred stroj so šli in ga ustavili, v gručah so obstopili železničarje — in konec vseh koncev je bil ta, da so vagone z »milodari« priklenili na naš vlak in hajdi proti Guštanju. Dve uri hoda je od Dravograda do Guštanja, poldrugo uro je vozil naš vlak to pot. Kdor se je naveličal, je stopil iz voza in šel peš ob njem. Ali pa je počakal, da so prišli do njega vagoni z »milodari«, si šel po kak zaboj in ga odnesel spred v svoj vagon. Vsega je bilo: čokolade, cigaret, paste za zobe, nogavic in rokavic, glavnikov in krtač, pisem in sveč, žarnic, blazin in limon, tudi ruma. Ob železnici so se zbirali ljudje in zijali za tem čudnim vlakom, bolj podobnim kači, ki crkuje, ko po njej že gomazijo mravlje. V Dohrijah jih je bil cel šop. Pri Kumru spet. V Guštanju še več. »Na!« je treščil kateri kak napol prazen zaboj med nje in žarnice so zažvenketale, nogavice pa obvisele v kakem grmu. »Na!« je pomeril s čokolado med ljudi, da bi zadel kak poreden dekliški nos. Otroci so drli za radodarnim vlakom in stroj je puhal, ko da bi rad ušel, pa ne more. Sončen dan je bil in od ruma je bila prešernost še večja. Kakor za maščevanje sentimentalnim damam, ki so bog ve komu in čemu na ljubo nabrale svoje »Liebesgaben«, so frčali zaboji iz vlaka. Na Prevalje smo prišli okoli desetih. Na postaji se je trlo ljudi. Glas o našem vlaku je bil hitrejši ko vlak sam. Roke so se stegovale, tisti, ki so bili bolj podjetni, so kar sami zlezli v vagone, in vojaki jim niso branili. »Tak torej je konec!« smo se pozdravili s kaplanoma Zupanom in Mo-šicem, ki sta prišla gledat dirindaj. »In začetek!« Ko se je vlak že izgubil zadaj za Poljano, so prisople ženske iz zgornjih Prevalj in z Leš, celo z garami je prišla katera. Bilo pa je že prepozno. »Viš ga, tisti je cel voz peljal,« so kazale za voznikom. »Hudiči so nam še to požrli,« so klele in se ozirale po gosposkih hišah. Vas se je vznemirila. Od ust do ust je brzela novica o vlaku, ki je trosil darove, in rastla in se nabreknila, da je bila ko bajka o zakladih. Kdo jih je pobral? Seveda, saj vemo —. Toda iz delavskih žuljev jih je gospoda iztisnila; čigavi so, če ne delavski! Nemir je rastel, v gručah so se zbirali in posvetovali. »Kaj boš! Nad nje je treba; nam naj dajo!« Tako se je vžgala puntarska misel. V domači bajti so bili veseli, da sem prišel, čeprav nisem prinesel nobenih »Liebesgaben«. Zvečer, ko so se gosposke hiše plaho zaklenile, sva šla z očetom na Prevalje na ogled. Očetu je dobro delo, da se pokaže s sinom oficirjem, meni pa, da se postavim z očetom delavcem. Brez strahu sva šla po vaški ulici; v temi pa sva videla mračne trope, ki so tiho oprezovale. Pri Ahacu, tain, kjer se cepi cesta na Leše, je bilo kar živo leških rudarjev. Brez skrbi sem spal to prvo noč v domači izbi. Drugi dan okoli desetih dopoldne je prišel hotuljski rojak učitelj Janko Kuhar, ki je bil praporščak, in dejal, da me župnik vabi k Štekeljnu na sestanek. Tu so bili župnik, kaplana in trije domačini. Menili so se o pretečih plenitvah in o anarhiji, ki ogroža pred vsem trgovce, pa tudi kmete. Kajti srd proletarcev — teh je bilo na 1'revaljab 75% — se je obračal proti vsem onim, ki so jim doslej rezali pusti, peščeni kruh po kartah in obrazih. Po starosti sem sicer bil najmlajši med njimi (ni mi še bilo dvajset), pa so dejali, da sem najprimernejši, naj grem in naj pomirim delavce, ki so se ugnezdili pri Ahacu in jih je že več ko sto. Pijejo tam in pečejo uplenjene junce. Od fare do Zimmerla — dotod jc bilo varno — sta me dva od Štckeljna spremljala, od Zimmerla naprej sem moral sam. Oblečen sem bil v svojo poročniško uniformo, na kapi sem imel namesto kokarde slovenski trak, v žepu pa pištolo. Poiskal sem delavske voditelje, jim razložil, da je tudi »ropanje« treba organizirati, in jih prosil, naj skličejo delavce na shod. Še precej voljni so bili, saj so se tudi sami bali •—- tak glas jim je prišel od nekod —, da marširajo na Prevalje črnski in mežiški rudarji. Ahačeva dvorana je bila polna delavcev. Govoril sem jim o prevratu in svobodi, ki ne sme biti anarhija, in o novi narodni državi, ki hoče biti pravična tudi delavcem. Povedal sem jim po volji in na kraju so vsi prisegli jugoslovanski državi in meni kot poveljniku. Ta drugi del prisege je bil bolj problematičen. Uspelo mi je toliko, da so si izbrali svoj odbor, ki naj bi odslej vršil rekvizicije trezno in po vojaško ter sporazumno s tistimi, ki jih »ropanje« zaradi aprovizacije delavcev mora zadeti; naj bi vse zapisovali in rekvirirane reči posestnikom pismeno potrjevali. Tako sem postal posrednik ined posedujočimi, ki jih je zame predstavljal župnik, in delavci, ki jih je predstavljalo njihovo vodstvo pri Ahacu. Nič kaj prijeten ni bil moj položaj. Preveč se je zbralo v teh ljudeh divje jeze na »vojne dobičkarje«, preveč so tudi imeli pijače. Medtem se je organiziral Narodni svet za Mežiško dolino, v katerem so me postavili za namestnika odborniku za narodno obrambo in za poveljnika oboroženih sil Narodnega sveta, ki jih je bilo treba šele poiskati. Zbral sem 28 fantov, po večini svojih sošolcev s Prevalj — med temi se je v poznejših koroških bojih uveljavil posebno Fr. Staudegger, zdaj uradnik v Trbovljah — in tako dobil svojo več ali manj zanesljivo slovensko gardo. »Glavni stan« smo imeli na železniški postaji, ki ji je sosed Lahovnik; pri Lahov-niku pa je bil sedež našega Narodnega sveta SHS. Odslej me doma po več dni niso videli. Likvidiral sem nemško orožniško postajo in jo prevzel v imenu Narodnega sveta1), na patrulje je bilo treba, Fr. Smodej, opolnomočeni komisar za Koroško, me je pismeno postavil za »komandanta slovenskih narodnih straž na Spodnjem Koroškem«, zvečer pa sem posedal v župnišču, kjer smo pozno v noč tarokirali, kajti gospodje so bili v teh razburjenih dneh veseli domačega človeka, ki je imel korajžo in pištolo, pred vrati pa še šop oboroženih fantov — za vsak slučaj. Pri Ahacu pa je bilo po starem. Tu pa tam se je sprožila kaka anarhistična družba in šla na svojo pest na plen; pri Križniku je le za las manjkalo, da ni prišlo do krvavega spopada. Čeprav se nič hudega ni zgodilo, bili pa so Ahačevi »puntarji« kakor grozeč oblak na nebu. In na Prevaljah v teh ') Pozneje tudi v Črni, kamor sva se od Poljane naprej z avstrijskim lajtnantom dajala, kateri I»o prvi. Moj konj je bil hitrejši. Menda je bilo vsega le pet minut: da sem pobral v župnišču križ in dve sveči, planil na orožniško postajo, razorožil, kdor narodne vlade SHS ni priznal, zaprisegel druge in postavil za komandirja Rigelnika, ki živi zdaj v pokoju v Miriborn. dneh ni bilo vprašanje, ali zmaga nemško avstrijstvo ali slovensko jugoslo-vanstvo; kajti kake nemške akcije sploh ni bilo čutiti. Vprašanje je bilo so-cialno-politično: ali anarhične Prevalje začasen plen pustolovcem -—• ali so-tvoren ud nove jugoslovanske državne organizacije. Teden potem je pripeljal stroj okoli desetih zvečer Malgaja in njegove fante. 0 polnoči je stala že Malgajeva strojnica pred Ahacem, zjutraj pa pri Ahacu ni bilo več »punta«. Spomin na tiste dni je že obledel. Lahko je obledel, ker ga nobena kaplja krvi ni rdeče zapisala. Punt je ostal opereten in se ni sprevrgel v klanje; kajti skrita pod revolucionarno strastjo je živela tudi v ponižanih in užaljenih proletarcih zavest, da so ena družina s prevaljškimi slovenskimi gospodi in kmeti, da je ta zemlja tudi njihova in da jih veže z njo preko grobov sto intimnih vezi, ki jih nič do kraja raztrgati ni moglo. Zusantmenfassung. Die ersten Umsturztage 1918 in Prevalje. Der Aufsatz berichtet iiber die Ereignisse der ersten Noveinbertage 1918 in Prevalje: wie durch die Pliinderung eines Liebesgaben-Transportes die Umsturzpsychose daliin aus-gelost wurde, dalj einzelne, durch Kriegsapprovisationshiindel verstiinmte Arbeitergruppen sich zu Requirierungsumziigen, die vorerst der volksfremden Kaufmannschaft galten, zusain-menrotteten, dann auch die einheimischen Besitzenden gefiihrdeten, wie aber infolge eines starken Sippengemeinschaftsgefiibles der Besitzenden und Besitzlosen diese soziale Ver-stimmung vor Entartungen bewahrt und vom nationalen VolksbewuBtsein iiberragt wurde, so daB Prevalje nach kurzen anarchischen Zuckungen sich alshald an der Spitze des MieB-tales als mitwirkender Faktor in die neue, jugoslavische Staatsorganisation eingliedern konnte. Koroški plebiscit in načelo paritete. Dr. Anton Dolar, Maribor. Naša zgodovina koroškega plebiscita še ni napisana. Je pa nujno, da se tega dela lotimo in da postavimo dogodke v drugo luč, kakor jih gledajo n. pr. M. Wutte ali pa Gilbert in der Mauer, ki vidi v odredbi plebiscita »eine einseitige Bevorzugung der Slovenen«. V senžermenski mirovni pogodbi se je za »Celovško kotlino«, ki jo je Wilson na Milesovo poročilo proglasil za sporno ozemlje, odredil plebiscit in se je prizadeta pokrajina (region) razdelila v dva pasova (zones): I ali A (Podjuna in Rož) pod upravo in z vojaštvom države SHS ter II ali B (s Celovcem kot središčem) pod upravo in s četami Avstrije. Glasovanje bi se naj vršilo najprej v coni A in če se ta odloči za SHS, nato v 3 tednih še v B, v slučaju pa, da zmaga v A Avstrija, dobi ta obenem s pasom A brez glaso-sovanja še pas B. Podrobna organizacija in izvedba celotnega plebiscita se prepušča posebni komisiji, obstoječi iz po enega zastopnika USA, Vel. Britanije, Francije in Italije, kot peti član pa bi naj bil izmenoma ali avstrijski delegat (pri posvetovanjih o coni B), ali pa jugoslovanski delegat (v zadevah cone A). Ko pa se je Amerika odtegnila plebiscitnemu sodelovanju, je nastopil nepredviden slučaj, da bi plebiscitna komisija štela samo štiri člane in bi se ob enakem številu glasov ne dala doseči večina, tedaj so se začeli prvotni plebiscitni pogoji (zlasti člen 50 mirovne pogodbe) v mnogih točkah in to bistveno spreminjati. Z juridičnega vidika je te kršitve, ki so bile vse v našo škodo, zbral in obravnaval univ. doc. dr. Ivan Tomšič v svoji tehtni razpravi: Nekaj pogledov na pravno organizacijo plebiscita na Koroškem dne 10. oktobra 1920. (SI. Pravnik, 1935, 381—410). Namen naslednjih vrstic pa je pokazati, da so se baš najusodnejše spremembe vršile s stališča in po načelu, ki je na videz napredno, zapadnjaško, demokratično, v našem slučaju pa je bilo neumestno in zmotno. Je to načelo paritete, ki se zdi, da je višek pravičnosti: popolna enakost za obe strani, enak delež na pravicah in enaka možnost do ugodnosti. V resnici pa ima kaj lahko isto zgolj teoretično vrednost kakor nekdanji avstrijski § 19, po katerem so bili vsi avstrijski narodi enakopravni, namreč na papirju. Kajti ni dovolj, da komu iste pravice s a in o priznamo, odločilno je, ali s e j i h oni lahko v enaki meri polno p o s 1 u ž i. Že odredba plebiscita je pomenila za koroške Slovence pretežko izkušnjo. Ali si je mogoče misliti večjo dispariteto, kakor je bila med Slovenci in Nemci v plebiscitnem ozemlju? Koroški Slovenci, ki jih je stoletna sistematična germanizacija spravila v prislovični položaj vilajeta, hirajoča veja nekdaj mogočnega debla, so bili skoro izključno tipične kmečke množice, brez lastne šole, kjer bi se materin jezik spoštoval in narodna zavest gojila, brez posvetne inteligence, ki bi jim bila dala ob prevratu potrebno iniciativo, da bi se s krepkim dejanjem dvignili za svojo svobodo. Na drugi strani pa so bili Nemci kot gospodujoča plast, raztreseni med slovensko maso kot veleposestniki, uradniki, trgovci, vsi vajeni videti v Slovencih inferiorno raso, ki jim je radi svoje beterogenosti bila na poti in jo je treba čim prej vsrkati. Ta dva gospodarsko in kulturno tako različna sloja sta se morala meriti v velikem ljudskem glasovanju, kjer ni šlo za kratkotrajne odločitve, marveč je bila to izbira poti za življenje še poznih rodov. Naravno je, da se bo višje stoječi narod bolj zavedal velike zgodovinske odgovornosti ter vseh posledic v enem in drugem primeru in da bo zato več tvegal ter napel vse duševne in gmotne sile za dosego zmage, kakor pa narodič, ki se je navadil videti v Nemcih svoje usojene gospodarje. Pa bi naj še v kulturi z njimi tekmoval? Narodni svet za Koroško je namreč dobil (od L. E. 6. V. 1920) iz Pariza poročilo, »da se Nemci pripravljajo na propagando v velikem slogu, z velikim sijajem in z veliko samozavestjo; da so jim bogata sredstva na razpolago; zato naj tudi koroški Slovenci nastopajo na isti način, naj okupirajo vile ob Vrbskem jezeru in privabijo imenitne goste iz Ljubljane, Zagreba, Beograda, da pokažejo tam jugoslovansko družabno kulturo; na celem glasovalnem ozemlju naj plebiscitna komisija zadene na visoko razviti jugoslovanski živelj«. Ali ne proseva iz takih pozivov tisto usodno paritetno načelo, kakor da bo plebiscit zanimiva športna tekma, kjer si plebiscitna komisija izbere med tekmeci svojega favorita, na zunaj pa igra vlogo strogo nepristranskega sodnika? Prvi udarec, ki nam ga je zadalo paritetno načelo, je bila odločba Vrhovnega sveta, da namesto ameriškega člana sodelujeta jugoslovanski in avstrijski delegat, in sicer oba v zadevah obeh con. Navidez sila pravično, v resnici pa v veliko enostransko korist za Nemce. Kajti nemški delegat je imel možnost, da je lahko znatno vplival v naši coni Nemcem v prid in je to ugodnost temeljito izkoriščal, dočim naš delegat po izgubi cone A sploh ni prišel v podoben položaj. Kajti plebiscita v A in B sta bila, kakor omenjeno, svojevrstno povezana, tako da dobi Avstrija v slučaju zmage v coni A brez plebiscita še B, če pa propade v A, ima še vedno možnost in več ko verjetnost, da dobi vsaj cono B. Toda če Jugoslavija izgubi A, je s tem avtomatično in definitivno zanjo izgubljena tudi cona B, v slučaju jugoslovanske zmage v A pa se mora za B šele boriti. Na to bistveno razliko v posledicah ene ali druge zmage se plebiscitna komisija ni ozirala, temveč se je tudi v drugih istotako važnih primerih ravnala po paritetnem načelu v našo škodo. Tako je smela, »da zagotovi svobodo, iskrenost in tajnost glasovanja«, vršiti kontrolo nad upravo plebiscitnega ozemlja. To se je godilo pač v pasu A skozi dobra dva meseca, in sicer tako vsestransko, da je avtoriteta naših oblasti rapidno padala. Za potrebne povode vmešavanja so že skrbeli Nemci po svojem delegatu, ki so vsak pravi ali dozdevni nedostatek naših upravnih oblasti napihnili v senzacijo in jo po svojem in njim prijaznem evropskem časopisju razkričali. Da bi se bila v tem času vršila kakšna kontrola tudi v pasu B, ni bilo slišati, morda je bila paritetno namenjena tudi za B, samo da do nje ni prišlo. Težke posledice je imel tudi ukaz plebiscitne komisije, da se vrnejo vsi vojni begunci, kar naj bi veljalo paritetno za A in B. Toda zopet s popolnoma različnim učinkom! Ko so namreč po prevratu naši dobrovoljci v smislu zagotovljene samoodločbe zasedali nedvomno slovensko ozemlje na Koroškem, a bili potem od folksverovcev, nabranih iz cele Avstrije, izrinjeni iz Koroške, nato pa zmagovito zopet zasedli slovensko ozemlje, so se vsi ti ljuti boji vršili skoro izključno v pasu A in je popolnoma naravno, da so ob končni naši zmagi pobegnili vsi tisti Nemci in njih pristaši, ki so imeli slabo vest in se bali naše osvete. Zato je bilo število takih beguncev iz naše cone precej visoko, dočim jih v B pravzaprav sploh ni bilo. Vsi ti begunci iz A, med katerimi so bili tudi navadni zločinci, ki bi jih morala vsaka sodnija zasledovati, so se smeli nekaznovani kot nekaki zmagovalci vrniti, in to ne šele na dan glasovanja, temveč že takoj. Tako je ta ukrep preskrbel Nemcem veliko število najučinkovitejših agitatorjev. Še večjo škodo, če se sploh dajo posamezni ukrepi med seboj primerjati, je povzročila odredba plebiscitne komisije, kako naj bodo sestavljeni občinski glasovalni odbori. Ker imajo ti nalogo, da izvršijo vpise glasovalnih upravičencev, reklamacije, glasovanje in štetje, so ti odbori največjega pomena. Ker je v pasu A bila po mirovni pogodbi naša uprava, smo trdno pričakovali, da bodo ti organi vzeti iz naših domačinov, ki poznajo svoje občane, in je naš ekspert v Parizu L. Ehrlich v pismu 6. maja 1920 Narodnemu svetu sporočil kot predlog za sestavo občinskih odborov, naj obstajajo iz petih članov: eden član kot zastopnik plebiscitne komisije, eden imenovan od okrajnega glavarstva in trije od občine (župan, oz. gerent in dva imenovana od občinskega sveta). Toda prišlo je povsem drugače! Plebiscitna komisija je odredila, naj so v občinskem glasovalnem odboru paritetno po trije Nemci, ki jih imenuje nemški delegat, in trije Slovenci po predlogu jugoslovanskega delegata. Torej nemški delegat, ki po izrgcni določbi mirovne pogodbe ne bi smel imeti v zadevah cone A sploh nobene besede, on naj imenuje tri člane! Ko so naši eksperti pri naši plebiscitni delegaciji prinesli 23. julija 1920 iz Celovca ta (angleški) predlog na sejo N. S. v Borovlje, smo takoj spoznali dalekosežnost in pogubnost tega ukrepa. Ker so morali biti člani teh glasovalnih odborov obenem glasovalci, sino vedeli, da bodo na ta način izpadli vsi naši izobraženci, ki so prišli z našo upravo v pas A, a niso imeli glasovalne pravice, ostali pa bodo za občinske odbore večinoma samo preprosti kmetje, ki se ne bodo mogli niti marali meriti z nemškimi sočlani. Ko smo videli, da je ta predlog glede sestave občinskih odborov mišljen silno resno in da so se tudi že naši eksperti uklonili, smo skušali nekateri ta predlog vsaj omiliti in predlagali, da se naj skuia doseči vsaj to, da imamo v coni A mi 4 zastopnike, Nemci pa 2, nasprotno naj bo v coni B. Toda zmagala je angleška teza, ko je župnik v Borovljah Trunk, ki je bil obenem član naše celovške delegacije, vzkliknil: »Gospodje, ne bojte se za cono A, saj nam ne morejo škodovati, zato pa imamo v B že potreben aparat«. Ohranjen pa je votum separatum (podpisan od generala Maistra, okrajnega glavarja dr. Ferjančiča in dr. Dolarja), v katerem se med drugim navaja sledeče: »Če dobijo nasprotniki enako število odbornikov ko mi, bi to bilo velikansko agitacijsko sredstvo zanje, ker bi lahko pred ljudstvom kazali, da je antanta sama dala Nemcem enako moč v roke kakor Slovencem in s tem priznala, da je v pasu A približno enako število Nemcev kakor Slovencev. Nasprotno bi nam enako število odbornikov v pasu B prav nič ne koristilo, ker v nekaterih občinah (B) nimamo takih ljudi, ki bi si spričo znanega nemškega terorja upali nastopati kot javni funkcionarji države SHS«. Lahko bi še omenili splošno parlamentarno navado, da dobi številčno močnejša stranka v razne odbore večino zastopnikov, šibkejša pa sorazmerno število v svrho kontrole. V tej paritetni sestavi se je torej pri občinah vršilo vse pripravljalno delo za plebiscit! Točno tako, kakor smo predvidevali. Plebiscitna komisija v Celovcu ni mogla dovolj prehvaliti nemških odbornikov, češ, kako so vestni in kako gre delo hitro izpod rok, dočim je treba naše člane šele klicati od poljskega dela. Lahko si mislimo, kako so se vršili vpisi glasovalcev in nato reklamacije. Če naši odborniki niso reklamiranca poznali, se je vedno reklo: Ne zadržujte, roki so kratki! in tako je število končno vpisanih glasovalcev, zlasti še po podaljšani reklamacijski dobi in po odprtju meje med A in B, naraslo za par tisočev več, kakor so jih imeli Narodni sveti v seznamu. To so tisti tisoči, ki so končno odločali. Nadaljnji nebogljenec tega paritetnega tolmačenja je bilo naziranje plebiscitne komisije, da tvorita coni A in B popolno enoto, da kar velja za A, velja tudi za B, da je treba »zone« širje razumeti enako »region«. Zato se je dogajalo, da je kak glasovalec izpolnil glasovalne pogoje deloma v A, deloma v B, glasoval pa je v A. Zato se tudi plebiscitna komisija ni držala načela, kakor ga nam je naš ekspert v Parizu sporočil: »Komisija ima pri prvem plebiscitu svoj sedež v coni A, pri drugem pa v coni B«, temveč je bivala ves čas v Celovcu, kjer je bil stik z Nemci naravno veliko ožji kakor pa s cono A, kamor so njeni člani zahajali le mimogrede, ko njenega jezika niso razumeli. Najhujši udarec pa nam je prizadelo odprtje demarkacijske črte. Ko se je namreč naša protiofenziva pod generaloma Smiljaničem in Maistrom z zavzetjem Celovca (6. junija 1919) zmagovito zaključila in se naša vojska ni več umaknila iz zasedenega ozemlja, se je določila med Jugoslavijo in Avstrijo dcmarkacijska črta, ki se je pozneje v skladu s plebiscitnimi določili nekoliko umaknila. To demarkacijsko črto so imele naše vojaške in upravne oblasti strogo zaprto. Ne samo iz carinskih ozirov, saj se je naša carinska meja pomaknila na plebiscitno mejo, temveč tudi iz narodnih in varnostnih ozirov. S tem je bila seveda Nemcem iz B in iz Avstrije agitacija v coni A otežkočena. Pa tudi tukaj se jim je posrečilo porabiti paritetni princip v veliko svojo korist. Dokazovali so, da se mora tudi Nemcem iz cone B (ker pa med B in ostalo Avstrijo ni bilo posebne meje, torej iz Avstrije) dovoliti možnost propagande v coni A, češ da je s tem omogočeno tudi Slovencem iz cone A delati v coni B za svojo stvar. V ta namen je hilo za Nemce potrebno odprtje demarkacijske črte. Čim je Narodni svet zvedel za to nakano, je naslovil 9. III. 1920 sledeči dopis: Narodni svet za Koroško, opr. štev. 3557. Ugovor proti nameravani združitvi cone A in B. Predsedništvu deželne vlade v Ljubljani. Širijo se vesti, da namerava antantna glasovalna komisija za čas plebiscita odpreti demarkacijsko črto med cono A in B in ustvariti iz obeh upravno enoto. Proti tej nameri ugovarja Narodni svet za Koroško iz sledečih razlogov: 1. Taka združitev nasprotuje jasnemu določilu člena 50 mirovne pogodbe, da se upravlja cona A po splošnih določbah zakonodaje države SHS, cona B pa po onih avstrijske republike. Obe coni imata torej različne naredbe in različno prakso. 2. Obe coni imata vsaka svoje vrste denar, ki ima različen tečaj. Z odprtjem demarkacijske črte bi preplavil manj vredni avstr. denar ne le cono A, temveč vso Slovenijo, kar bi napravilo še večjo zmedo in povzročilo gospodarsko škodo prebivalcem. 3. Prehrana, s katero je naša država zalagala cono A, bi v slučaju odprte meje se izverižila in iztihotapila ne le v cono B, posebno v Celovec, temveč tudi v druge gladujoče kraje avstr. republike. Škodo bi trpelo tukajšnje prebivalstvo, ker bi blago izginjalo, cene pa rastle. 4. Naša država pobira po svojih zakonih carino, kar je mogoče le sedaj, ko je meja zaprta. 5. Če se odpre demarkacijska črta proti Celovcu, se bodo pod najrazličnejšimi pretvezami vsuli nemški agitatorji v našo cono ter tukaj delovali za nemško Avstrijo, obenem pa naše ljudi gospodarsko oškodovali. Iz navedenih razlogov ugovarja Narodni svet proti nameravani združitvi obeh con v upravno enoto in predlaga, da ostane demarkacijska črta do končanega plebiscita zaprta kakor doslej. Če pa naj naša država prevzame prehrano mesta Celovec, predlagamo, da se to izvrši le tedaj, če dobi naša država kontrolo nad izdajo. Velikovec, 9. III. 1920. Za Narodni svet: kapetan Dolar, m. p. Dočim je naš ekspert L. E. še 30. marca iz Pariza pisal: »Plebiscitna komisija, ki bo v kratkem nastopila na Koroškem, ne bo imela nobene kom-petence spreminjati demarkacijsko črto«, je že par tednov nato (6. maja) obvestil Narodni svet: »Meja med conama A in B bo otvorjena. Seveda bo komisija izvrševala nekoliko kontrole«. Mi nismo mogli verjeti v tako možnost, ker bi bila s tem naša državna meja na dolgi črti zunanjemu svetu popolnoma odprta. No, zgodilo se je vendarle, nazadnje je še tisti »nekoliko kontrole« odpadel. Sredi julija 1920 se je plebiscitna komisija sešla v Celovcu in 1. avgusta je izdala ukaz, da se ima demarkacijska črta odpreti osebnemu in blagovnemu prometu. Koroški Slovenci, zlasti Narodni sveti so zagnali ogromen protest, dobro vedoč, kakšne posledice bo imelo za naše omahljivce, če se usujejo kar cele množice preko meje v naše ozemlje. Tudi naš delegat Cvijič se je upiral, nazadnje pa je moral prevzeti celo tragično nalogo, da je zagovarjal ta ukrep napram generalu Maistru. Njegovo pismo z dne 5. avgusta 1920 se glasi takole: »Gospoiline Djenerale, Kao što Vam je možda poznato, pregovori koje sam juče vodio krunisani su uspehom. — Napominjam Vam samo tačke koje su po nas najvažnije. U zoni A ostaje naša uprava, žandarmerija i Vojska. Vojska dotle, dok pleb. komisija ne dobije uverenje, da su red i javna sigurnost potpuno zagarantovani. Graniea izmedju zone A i B ne ukida se, več se samo otvara normalnom sa-obračaju. Na granici izmedju zone A i B ostaje naša žandarmerija kao i dosada i ona če imati za zadatak da sa pažnjom i predusretljivošču kontroliše izvoz izvesnih artikala, koje zona A dobiva iz naše države i da beleži imena ličnosti koja izlaze iz zone A ili u nju ulaze. Ukida se carina izmedju zone A i B na sve predmete. Prenos blaga je Slobodan. Predmeti aprovizacije se mogu izvesti samo sa dozvolom našeg Okružnog glavarstva. Prelaz ličnosti iz zone A u B i obratno Slobodan je. Svaki koji prelazi tamo, mora da dobije kartu identiteta koju če mu izdati naše vlasti za zono A i potvrditi Okružni Savet, — koji se sestoji o 3 oficira velikih sila (Engleska, Francuska i Italija). Na granici če svaki pokazati tu propustnicu dežurnom žandaru. Prelaz u masama i večjim grupama iz jedne zone u drugu je zahranjen. Ličnosti zone B koje nemaju prava glasa, u zoni A ne smeju uzemati reč na zborovima niti činiti aktivnu propagandu. Niko ne sme vredjati jednu ili drugu narodnost, državu i njene predstavnike, Kralja i Kraljevski dom, Predsednika Republike, vlasti, a posebi se razume, da ne sme vredjati Plebiscitnu Komisiju i njene organe, koji su danas najvišja kontrolna vlast u zoni A i u zoni B. Isto ovo važi i za lica koja iz zone A prelaze u zono B i obratno. Ako se dese rdjavi dogadjaji, tuče, paljevine, nemiri, plebiscitna komisija če ograničiti prelaz ličnosti iz jedne zone u drugu, ili če granicu i sasvim zatvoriti za sve druge osim onih iz zone A, koji imaju pravo glasa u zoni B i obratno. K.ao što vidite, g. Djenerale, naš uspeh jc velik. Sada nam je dužnost, da obazri-vim i pazljivim izvršenjem ovili odredaha ne kompromitujemo ovaj uspeh. Uveren sam da i Vi, g. Djenerale, ovako mislite. Svima civilnim i vojnim vlastima u zoni A treba izdati tačna naredjenja i ohaveštenja, kako če postupati pri izvršenju ovih odredaha; treba im staviti na srce, da izbegnu sve što bi moglo izazvati nerede, nesporazume, bilo medju vlastima u zoni A, bilo izmedju naših vlasti i organa Plebiscitne Komisije. Narcdbc koje hudem ja izdavao imaju se hezuslovno odinah, hrzo i tačno izvršiti. Treba obratiti pažnju, da svi organi o time budu na vreme izvešteni, da se ne bi koji mogao izgovarati, da nije obavešten o naredjenju. Sprani članova Plebiscitne komisije — ne samo naše nego i, naročilo stranib misija, treba postupati največom p redu- sretljivošču; u nekim slučajevima možda i popustiti, a našu delegaciju u Dolju o tome obavestiti. Naročito treba i usmeno uputiti žandarmeriju, policiju i carinske organe na demarkacijonoj liniji, da se pri vršenju svoje službe suviše ne ističu, da na stražarskim mestima i pred karaulama ne stoje u velikim grupama itd. M o m e n t a n o je samo važno, da na što n e p r i m e t n i j i način kontrolišu promet; a ne da poka-zuju kako smo mi u borbi poslednjih dana postigli velik uspeh. Carinski organi neka radije propuste po koju kilu brašna više ■—- nego da incident dodje pred komisiju i eventualno pomuti dobre odnose koji vladaju izmedju nas i članova stranih misija. Ja se, gosp. Djenerale, obračam na Vas, jer znam da i Vi tako mislite o načinu našeg daljeg rada i što čete Vi, Vašim autoritetoin, moči u ovom smislu dati uputstva (sviina onima koji ih trebaju) kako treba da hude naše držanje. Izvolite primiti, gosp. Djenerale, J. Cvijič 1. r.« Skoro nepojmljivo je, kako je mogel naš delegat Cvijič, ki je užival naše največje spoštovanje in zaupanje, tako soditi o najkrutejšein udarcu, ki ga nam je plebiscitna komisija zadala, in da je mogel v brezpomembnih okraskih tega biča videti celo velik uspeh! Razumeti se da samo na ta način, da je moral prvotni predlog biti še neugodnejši in da se je Cvijiču le s težavo posrečilo doseči vsaj nekaj olajšav. Da so te olajšave samo navidezne, naj pokažejo sledeče pripombe k njegovemu pismu: Naša uprava je res da ostala, toda čim bolj se je bližal plebiscit, tembolj je vsled stalnega vmešavanja plebiscitne komisije izgubljala na svojem ugledu. Orožništvo, ki smo ga privedli s seboj obenem z zasedbo, je moralo oditi in na njih inesto so bili pozvani neizvežbani domačini. Tudi vojska je morala oditi, pač zato, ker je v naši coni vladal red in mir; da bi pa mi sami izzivali incidente, samo da zadržimo naše vojaštvo, za to smo bili prepošteni. Pač pa je krožila v Parizu vest, da je treba računati s tem, da bodo Nemci skušali izzvati nemire v večjem obsegu, da bi na ta način prisilili komisijo priklicati antantnc čete. Seveda bi si oni želeli italijanske čete, ki so stale itak na Koroškem ves čas, tudi po odhodu naše vojske, pripravljene. Oditi je moral tudi general Maister, 15. septembra je zapustil cono A, umaknil se je najprej v Prevalje, nato odšel v Ljubljano in končno je smel v Beogradu pričakati rezultat plebiscita. Dne 18. septembra je odšlo tudi drugo vojaštvo, ostali so samo orožniki Korošci. »Meja med conama A in B se ne ukine, temveč se samo odpre normalnemu prometu.« Srečen tisti, ki doume to fino razliko! Kajti naš orožnik je stal na meji samo prvi dan, nato je moral odložiti puško, potem se je umaknil en kilometer od meje in končno se je v slučaju, če pride plebiscitna komisija, moral še skriti! Na ta način je torej vršil »nekoliko kontrole« čez demarkacijsko črto. Tisto beleženje oseb in blaga pri prehodu ni imelo nobenega pomena, ker je lahko vsakdo dobil propustnico (in bianco) in ker na blagu itak ni hilo nobene carine. Naša carinska meja se je radi odprtja demarkacijske črte morala končno preložiti zopet nazaj na nekdanjo štajersko-koroško mejo. Kar se tiče prehoda v velikih skupinah, je bil ta teoretično zabranjen, vendar pa obenem dovoljen, če se ni kršil red in mir. Dejansko se je godilo tako, da so prehajali brez kontrole veliki tovorni avtomobili polni oseb iz cele Avstrije in Nemčije ali pa so privažali blago v svrho podkupovanja. Naš član mirovne konference, ki je sam sodeloval v Parizu pri besedilu plebiscitne pogodbe, sedaj že rajni univ. prof. Žolger je izjavil, da je bilo odprtje demarkacijske črte in odstranitev vojaštva proti smislu mirovne pogodbe, ker je demarkacijska črta bila obenem naša nova upravna meja, vojaštvo pa da spada kot nujni eksekutivni organ k upravi. Vse te odredbe so skoro popolnoma uničile intenzivno propagandno delo, ki so ga vršili Narodni sveti pod vodstvom generala Maistra. Ko je naš delegat Cvijič videl pogubne posledice odprtja demarkacijske črte, je kot delegat odstopil in na njegovo mesto je prišel jovanovič, ki je šel v Beograd po nove instrukcije. Vrnil se jc z naročilom: »Plebiscit neka se vrši!« Pod takimi prilikami je še veliko, da smo zmagali južno od Drave; ker pa je bil merodajen rezultat cele cone, ki je bil za nas negativen, smo s cono A izgubili obenem tudi cono B, kjer ni bilo plebiscita in tako naš delegat ni mogel soodločati v B, kakor je to mogel avstrijski v A. Ne moremo trditi, da je plebiscitna komisija, zlasti njen angleški predstavnik, ki je bil do skrajnosti korekten pa tudi nepopustljiv, delala v prvi vrsti pod vplivom učinkovitejše nemške propagande, temveč ravnala je pač v dobri veri, da je načelo paritete izraz najvišje pravičnosti. Toda v našem slučaju se je pokazala resničnost izreka: Suminum ius summa iniuria. Naša država ni vložila formalnega protesta proti veljavnosti izida, storila pa je to objektivna zgodovina. Zusammenfassung. Das Kiirntncr Plcbiszit im Lichte ) Prim, »tho gilielitla ina use drulitin« v dunajskem zagovoru 9. stl.! ") A 1 e ra a n s k i zagovor zoper konjsko togonogost pariškega rokopisa 12. stoletja, izvirnik je še stvn., vendar ne več iz Otfridove dolic (sredi 9. stl.), kakor je mislil R. Kiigel (ST. LXVI, 2): Ad equum err<;liet. Pater noster. et terge crura eius et pedes, diccns »also scicro vverde discmo — ciiinsqiie Man gicng after wegc, zoh sin ros in liandon. do liegagenda imo min trohtin mit sinero arngrilite. »Wes, man, gestu? zu neridestu?« »»waz mag ih riten? min ros ist err^het.« »nu ziuhez da lii fierc, tu rune imo in daz ora, drit ez an den ccsewcu fuoz: so wirt imo des errtjlicteii lmoz.« ce14), eno pa iz slovenske Stične15). Približno tolikšno starost kakor ta dogovor v kraški inačici utegne imeti vsa inačica iz Podpece; to pa pred vsem zato, ker sledi v njej Kristusovem izreku še posebna zagovarjavčeva rotitev. Tudi za to posebnost imamo že srednjeveško latinsko sporednico, in sicer na zvitku grofa Miilinena v Bernu16). Kljub tem različnim poznejšim dodatkom, ki so pa sorazmerno tudi vsi prav zelo stari, so se bistvene poteze najstarejših »krščanskih« zagovorov, ki so hkrati poteze pravzorca našega zagovora zoper izvin, v ohranjenih slovenskih inačicah bolje ohranile kakor v najstarejših nemških krščanskih zagovorih. Drugi slovenski dvočlenski zagovori. Tudi drugi slovenski dvočlenski zagovori imajo, kakor je videti, vsi mlajše lice kakor slovenski zagovor zoper izvin v ohranjenih inačicah. coloris sit, rot, suarz, blanc, ualo, grisel, fell — rosse des err^lieten buoz, samo demo got da selbo buozta«. (Mož je šel po poti, / vodil konja z roko. / Pa ga je srečal moj Gospod / s svojo usmilje-nostjo. // »Pokaj b o d i š, mož? / Čemu ne jezdiš?« / »Kako naj jezdim? Moj konj je ves tog.« / »Zdaj drgni ga po (vseh) štirih, / šepeči mu v uho, / stopi 11111 na desno nogo: / pa bo njegovi togosti pomoč.« // .. . »tako hitro bodi temu — kakršne barve je, rdeč, črn, bel, plav, ser, lisast — konju zoper togost pomoč, kakor tistemu, ki mu jc Bog sain pomagal.«) H) Zagovor zoper krvavitev z Mulinenovega zvitka v Bernu (St. 377—78). Xristus iacuit uulneratiis in dextero latere, superuenit sanctus Iohannes et dixit: X r i s t e, quis te u u 1 n e r a u i t ? At i 11 e: Miles, i n q u i t, L o n g i n u s cum 1 a n c c a b i s a c u t a m c u u 1 n e r a u i t. f Coniuro te Iohannes, per lac sanctQ Mari^, sicut stetit flumen lordauis, sic stagna sanguinem, de quocunque loco corporis exie-rit. f. — Kristusove besede tu ni. Botitev sama z omembo reke Jordana prvotno gotovo ni spadala v to zvezo. Prim, podobna zagovora v op. 10. in 16. 15) Zagovor zoper zob o bol iz stiškega rokopisa Gregorijevega Libcr moralium s konca 12. stol. (J. A. Glonar v ČZN, 17, 1922, 100): f In nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Sanctus Petrus dum sederet supra petram inarmoream, misit ma-num ad caput et dolore denlium contristahatur. Ven it lesu s et ait: quare contri-staris Petre? Ait: venit vermis in igrane us et devoravit d e n t e s m e o s. Et ait Icsus: Adiuro te, vermis migranca, tit exeas et recedas et ultra famulutn Dei enim non ledas. Amen. — Konec je očitno mlajši od konca v kraški inačici; saj v Kristusova usta bi sodil preprost ukaz (gl. druge stare inačice!), ne pa rotitev. lu) Zagovor z o p e r krvavenje (St. 378): Longinus miles punxit xristum. xristus recubauit. sed xristus dixit. Sanguis iste. ncc currat. ita tu sanguis sta. sicut flumen iordanis stetit. quando xristus in te haptizari uoluit. a iohauiie baptista, et nil fluxit in amnc. — Legendica in vražni izrek ne spadata skupaj; vražni izrek jc nastal iz dvočlen-skega zagovora o Kristusovem krstu, kakršen je stvn. zagovor »A d f 1 u x u m sanguinis n a r i u m (St. 379): Christ unde lolian giengon zuo der Iordan. do sprach Christ: »stalit, Iordan, biz ill unde lolian uber dih gegan«. also Iordan do stuont, so stant du .N. illivs hluot. hoc dicatur tcr et singulis uicihus fiat nodvs iii crine hominia. — Z vražnim Tako predvsem v najbolj pogostem zagovoru zoper kačji pik o »sv. Šem-pasu« (sanctus Bassus, SNP, op. k št. 5164). Nekaj inačic je sicer še obranilo ostanek stare pripovedne oblike vražnega izreka: v njih namreč Mati božja na koncu pozove Šempasa, naj pičenega človeka takoj ozdravi, a Še m p asove molitve ali rotitve v teh inačicah n i. Zato pa je popolnejšim besedilom bodi v začetku, bodi na koncu dodana še zago-varjavčeva zarotitev ali molitev, tako v inačici Kolomo novega žegna (str. 230/31, ČZN 1907, 8; v SNP te inačice ni, zarotitev na začetku), tako v zelo podobni inačici z Gorenjskega (SNP, št. 5163, zarotitev na koncu), tako v jezerski inačici (Košir-Moderndorfer, Ljudska medicina, 27, klic k sv. Trojici na koncu) invHojnikovi (Košir, ČZN 1923, 32, molitev na koncu). Inačici iz Ribnice (SNP, št. 5165) in iz Mežiške doline (Ljudska medicina, 26) posebne zarotitve nimata, v inačici iz Podkrncev (5169, prim. ČZN 1907, 8—9) pa je zarotitev staro pripovedno jedro bujno prerasla17). V drugih inačicah ima vražni izrek obliko zagovarja v-čeve molitve, tako v Štrekljevih inačicah iz Strug (5164), od D e v i-na (5166), iz Gabri j a pod Gorico (5167) in s Tolminskega (5168). Prav na svojevrsten način se je ohranila pripovedna oblika vražnega izreka v zagovoru zoper kačji pik (SNP, št. 5170), ki ga je zapisal Ivan Kun-čič v Gorjah pri Bledu iz ust sosede, rojene Bohinjke iz Srednje vasi'(r. 1859.), katero je naučil jako stari mož: V zagovoru se pripoveduje najprej, kako je sv. Martin"1) kot pastirček prosil Boga pomoči, ker mu je modras pičil najlepšo ovco. Bog mu pošlje starega moža, ki ovci zagovori, da je takoj dobra. Nato pa starec še dečka sv. Martina zagovarjati nauči: »Čez ta pičeni ud naredi z roko križ, potlej pa moli tole molilevco: Evo sučudeža! Če je vraga...... So oni koj verovali, Ako budo otrov pili, Jime moje zaterali: noče škodovati njim; Če je vraga govoril, na bolezne ruke Bude nove jezike pahudil, kladati čejo, izlečiti njib budo.« Ko mu je to povedal in ga naučil, je pa izginil. izrekom teh dveh zagovorov jc v najbližjem sorodstvu slovenski enočlenski zagovor (s primero), ohranjen v zagovorili knjižici Antona Pctriča (o. 1. 1810.) z nadpisom »Cri« (gl. dr. Nik. Omcrsa v ČZN, 17, 1922, 99). Vendar jc malo verjetno, da hi hil ta zagovor naroden; bržkone se je razmeroma pozno prevedel iz nemščine ali iz latinščine. ") Čisto izginil je pripovedni del v očitno novejši in bržkone umetni inačici zagovorile knjige Antona Petriča, olij. v ČZN 1922, 98—99 (dr. Nik. Omcrsa). 1N) Sv. Martin je varili pastirjem in čredam. Kot takega ga kliče že stvn. zagovor za varstvo pastirskih psov: Wiener Hiindesegen iz 9. stl. Prim. ČZN IV, 6. Ta oblika vražnega izreka, da sv. oseba, ki v zgodbi nastopa, uči oškodovanega človeka, kako se zlo odpravi, v tem zagovoru ni osamljena, saj smo jo našli že v pariškem stn. zagovoru (gl. op. 13.). Sam vražni izrek je očitno hrvaškega izvora; Kunčičeva narekovalka mu sama »za različne hrvaške izraze ni vedela povedati pomena in molitevce tudi ni razumela razen nekaj besed.« Prav zato je vražna molitev v zagovoru vsa okrnjena in pokvečena, da je mogoče komaj še uganiti, da se sama zopet sklicuje na neke pohabljene svetopisemske besede, da pa prave prošnje ali zarotitve v njej ni. Čeprav torej zagovor nima za razvoj starih slovenskih zagovorov neposredne vrednosti, je pa za njihovo zgodovino vendarle zelo važen kot dokaz, da dvočlen-ske zagovore poznajo tudi na Hrvaškem, pa tudi kot primer, kako tako blago časih potuje od naroda do naroda. Mlajša od našega zagovora zoper izvin je tudi vrsta inačic dvočlenskegazagovora zoper protin in shrnino (P. Košir-V. Moderndorfer, Ljudska medicina, 13—15), zoper mrzlico (Ljudska medicina, 16 do 17), zoper sovražnike (SNP, št. 451); ti imajo sicer vsi značilna dva člena, zgodbo in vražni izrek, in vražni izrek so prav Kristusove besede, vendar pa se kaže v zgodbi, torej v prvem delu močan vpliv slovenskega narodnega pa-sijona (Zlatega očenaša); in Zlati očenaš je nastal, kakor vse kaže, v dobi velikih nesreč, ki so prišle nad Evropo v 14. in 15. stoletju, in to pod vplivom bičarskega in skakaškega gibanja. V teh zagovorih so sicer tudi še starejše sestavine, morda prastare, a to ugotoviti, bi bila naloga posebne študije. O postanku dvočlenskih zagovorov. Potemtakem je prajedro našega zagovora zoper izvin (prva oblika libuške inačice in starega dela kraške [v. 1—5, 16—22J) glede starosti vmesni člen med poganskimi zagovori v slogu merseburških zagovorov, ki sta bila zapisana sicer šele v 10. stoletju, a sta nastala nedvomno že vsaj pred Bonifacijevim misijonom na Turinškem (v 1. polovici 8. stoletja), in med najstarejšimi nemškimi »krščanskimi« zagovori iz 9. stoletja. Visoko starost našega obrazca dokazuje tudi vrsta sličnih zagovorov, ki so jih — posebno za vražni izrek — našli celo pri starih Indijcih, med skandinavskimi narodi in Finci, med Rusi in Čehi, v stari cerkveni slovanščini (Euch. Sin.). Pri nordijskih in vzhodnoevropskih obrazcih pogrešamo sicer skoraj vseskozi dvodelnosti in se sličnost omejuje pred vsem na vražni izrek. Zato pa je tu sličnost tcin večja. Po vsem tem se zdi, da bi smeli brez nadaljnjega oklevanja oceniti naš zagovor zoper izvin kot le neznatno preoblečeno pesnitev iz slovenske poganske dobe. To sem pred 30 leti v ČZN 1907, 7, op. 4., tudi storil in sem trditev ponovil v Kratki zgodovini slov. slovstva2, 1920, 24, pa tu že z nekoliko več previdnosti, češ, da »se v vsakem primeru ne more določiti, ali je pesnitev ostanek poezije naših pradedov ali pa je dospela k nam od naših sosedov.« Vendar zadeva ni tako preprosta. Od Griminovega časa v vsem 19. stoletju nihče niti najmanj ni dvomil, da so poganski zagovori prvotni, prava tvorba iz starih časov, in da so krščanski zagovori po njih posneti. Merseburški zagovori bi bili potemtakem poleg pesmi o Hildebrandu najstarejša literarna tvorba nemškega naroda še iz dobe poganstva. V 20. stoletju pa se je kmalu začel javljati dvom. Ob veliki množini starih krščanskih zagovorov, posebno nemških, finskih, ruskih in skandinavskih, so začeli zdvajati nad pogansko izvirnostjo tako osamelih merseburški h zagovorov, posebno drugega, ki ima najštevilnejše sorodstvo. Kot prvi se je oglasil Finec I. V. M a n s i k k a s helsingforsko disertacijo »t)ber russische Zauberforineln« (1909); v njej je razvil novo teorijo, da so maloštevilni poganski zagovori, posebno merseburški, nastali šele po vplivu antično-krščanskih molitev, rotitev in zagovorov. Podprl ga je še drugi Finec K. K r o h n s člankom v Gottingische Gelehrte Ajizeigen (1912, 213—217) in pridružila se jima je še vrsta Skandinavcev (R. Th. Christiansen i. dr.) in nekaj Nemcev (v. Mogli, v. Unwerth). RdL, 3, 51419). Razen na število krščanskih zagovorov se sklicuje Mansikka tudi na že dalje časa znano dejstvo, da je tretji strassburški zagovor zoper krvotok (St. LXVIII, c) sestavljen nedvomno po nekem antičnem rimskem (predkrščanskem) z a g o v o r u, ki se je ohranil v receptni knjigi Marcela Burdigalskega (Marcellus Burdigalensis; Burdigala : Bordeaux) iz 4./5. stoletja. Strassburški krvni zagovor iz rokopisa 11. stoletja, ki je 1. 1870. ob požaru mesta zgorel, ima tole besedilo: Tumbo saz in berke mit tumbeino kinde enarme. tumb hiez ter berch tuinb liiez taz kint: ter beilego Tumbo uersegene tivsa uunda"0). Ad stringendum sanguinem. Marcela Burdigalskega zagovor pa se glasi (St. 376): carmen utile profluvio muliebri: stupidus in monte ibat, stupidus stupuit; adiuro te, matrix, ne boc iracunda suscipias. Soroden, nekoliko poznejši latinski zagovor iz nekega b črnskega rokopisa se podobno glasi (St. 376): stulta femina super fontem sedebat / et stultum infantem in sinu tenebat; I siccant monies, siccant valles, siccant venae, / vel quae de sanguine sunt plenae. Glagol »s t u p e o« je v Marcclovem zagovoru strokovni izraz za strjevanje krvi; iz tega glagola se je izpeljal pridevnik »s t u p i d u s«, ki ima ") Reallexikon d. dt. Literaturg., lirsg. v. Mcrker u. Stammler, 3. Bd. 1928/29. Berlin: H. de Boor, Zauberspruch. Okrajš. RdL. 80) Beliee je sedel na gori z bebastim otrokom v naročju. / Bebec Be je zvala gora, bebec se je zval otrok: / sveti Bebec naj z blagoslovom ozdravi to-le rano. poleg tu določenega pomena »strjen« še obče znani pomen »bebast«. Te besedne igre pozneje niso razumeli (prim. lat. stulta femina, stultus infans) in nemški prireditelj je stupidus preprosto ponemčil s tumbo (neumen, bebec). Ko so rimsko-nemškemu reku pozneje obesili krščanski plašček, je dobil Tumbo pridevek »ter heilego« (sveti). St. 376. O tej priprosti zadevi pa je M a n s i k k a bajal takole: Sveti Tumbo ne more biti drugega ko Kristus na Sveti gori, v Materinem naročju, blagoslavljajoči Kristus. Studenec, ob katerem sedi »stulta femina«, se nanaša na znano krščansko alegorično podobo o Devici Mariji kot o studencu, iz katerega izvira Življenje, Kristus. Glede pomena besede »stupidus« pa — pravi — bomo v naslednjem videli, da predstava po gorah potujočega in padajočega Kristusa v ruskih zagovorih spominja smrti na križu. Mansikka, n. d. 69—74. — St. 376. Krohn in Mansikka si predstavljata način, kako so stari »poganski« zagovori nastali iz »krščanskih«, tako, da so se krščanska sveta imena namerno nadomestila z imeni poganskih bogov, in sicer da so to storili krščanski duhovniki. Hoteli so skrivnost in iz nje izvirajočo moč vražnih molitev (zagovorov) zastreti s tem, da so vtaknili vanje tuja imena, ali pa —- tako pravita — so se hoteli v tajnih zagovorih ogniti uporabi svetih imen in so zato tako na Nemškem kakor na Švedskem Kristusovo ime nadomestili z Wodanom in z Odinom. Mansikka, n. d. 257, op. — St. 368. Ze Steinmeyer je imenoval to misel absurdno: »Kako naj bi bili tisti, ki so bili vendar poklicani, da vse spomine na poganstvo zatro, kako naj bi bili mogli ti namenoma klicati poganske bogove na pomoč in jih priporočati z uporabo'zagovorov — novokrščencem kot dobrotljiva in mogočna bitja! Ko bi bili uporabljali vsaj kakršne koli izmišljene besede! Gotovo je naravnejše staro mnenje, da so kristjani po vzorcu svojih krščanskih molitev in rotitev tudi v starih poganskih molitvah in zagovorih poganska imena spremenili v krščanska in so poganske bajeslovne prizore predelali v legendarne krščanske. Da so ljudje tu in tam obrazce s poganskimi imeni bogov rabili tudi še poleg njihovih krščanskih padelkov (kontrafaktur), je lahko razumljivo in imamo vzrokov dovolj, da smo dobri sreči hvaležni, ki nam je ohranila nekaj takih poganskih zagovorov; saj so bili seveda tem redkejši, čim bolj se je krščanstvo ukoreninjalo.« St. 368—369. Krohn je med drugim naravnost trdil, da je drugi merseburški zagovor posnet po nam že znanem trierskcm zagovoru zoper konjsko skrninavost, ki so ga bili pravkar 1. 1910. prvič objavili. Dokazoval je, da je prvotni zamisel zagovoru zoper konjski izvin ta, da se je nezgoda pripetila Jezusu ob njegovi ježi v Jeruzalem na žrcbetu oslice; to trditev je oprl z vprašanjem, kakšen smisel in namen naj bi vendar imela Wodanova ježa v gozd (Gottingische Gel. Anzcigen 1912, 215; St. 369). Steinmeyer vprašuje na to: Ali pa ima Jezusova ježa v Jeruzalem v zvezi z zagovorom kak smisel in namen? Ali ga ima dunajski zagovor zoper konjsko hromost? Steinmeyer vidi torej v mer- seburškem in trierskem zagovoru isto jedro, prvič v stari poganski obleki, drugič v krščanski predelavi. Drugih neposrednih stikov da med njimi ni. St. n. m. S tem Steinmeyerjevim odklonilnim stališčem — prim, še enako stališče Velikega Herderja (Der Grosze Herder, 12, 1394, Zauberspruch: Die Theorie Mansikkas u. a., nach der alle Z. christlichen Ursprungs seien, ist abzuleh-nen) — se dobro sklada vse to, kar smo zgoraj ugotovili glede vražnih rekov samih, ki imajo v merseburških poganskih zagovorih (in v našem zoper izvin) objektivno pripovedno obliko citata, v nemških krščanskih zagovorih pa ali obliko subjektivne molitve ali rotitve zagovarjavčeve, bodisi v imenu božjem ali kakega svetnika ali pa tudi samo kot kratek ukaz kot zaključek iz legendarnega dogodka, kakor je bil pač zagovarjavec bolj ali manj pobožen. In res se v novejšem času znanstveniki vedno bolj obračajo od skrajnosti Mansikkove teorije in spet dokazujejo izvirnost in davno starost poganskih zagovorov, posebno merseburških (med Nemci posebno Heusler, Neckel, W. H. Vogt, I. Lindquist). RdL, 3, 514. V enem pogledu pa je nova teorija vendarle poglobila znanje o razvoju starih indoevropskih zagovorov, in to glede dvočlenski li obrazcev s pripovednim uvodom in s sledečim vražnim izrekom. Dvočlenskih zagovorov namreč na evropskem severu ni. En sam zgled iz »Sigrdrifumala«, str. 14 (RdL, 3, 515) je po Booru morda tolmačiti kot odlomek z runskim čarom zvezanega zagovora; po Booru se glasi: Auf dem Berge stand er / Mit Brimirs Schneiden, / Trug auf dem Haupt den Helm. / Da sprach Mimirs Mund / Wahres Weisheitswort / Und redete Runenkunde. Tudi v indijskih sorodnih rekih nahajamo sicer enačic za vražne besede, nobene pa z uvodno zgodbo. Tu je bilo seveda prav lahko mogoče in verjetno, da so vplivali antični rimski dvočlenski zagovori, seveda poganski, na poganske germanske sosede in njihove zagovore. Saj so stari Germani od mogočnih in umnih rimskih inejašev sprejeli še marsikatero dragocenejše znanje, zakaj ne tudi iz te panoge rimskega zdravilstva? Drobni zagovor Marcela Burdigalskega je za to skromen, a neovrgljiv dokaz. Dvočlenski je, kakor je dvočlenski od njega odvisni strasshurški zagovor zoper krvotok. Vendar Marcelov zagovor še nima tiste izravnane ritmične oblike, tistega sorazmerja členov kakor merseburški zagovori in naš libuški in gabrijski obrazec; tudi Marcelov vražni izrek sam nima tiste slovesne, mirne odločnosti kot beseda mogočnega v uvodni zgodbi nastopajočega božanstva kakor v merseburškem zagovoru, ampak ima običajno obliko zagovarjavčeve rotitve. Ta sloves nejš a, nekako bolj b o g o s 1 u ž n a oblika zagovora se je mogla razviti le pod v p 1 i v o in poganske s v c č e n i š k e molit-v e. Saj te so imele v količkaj razvitem kultu že od nekdaj dva dela, slavilni in prosilni; prvi bi odgovarjal pripovednemu členu zagovora, drugi pa vraž- nemu izreku. Prastar zgled take molitve je znan vsakemu izobražencu iz prvega speva I 1 i j a (1 e (v. 37—42; v prevodu Fr. Omerzu): »Sliši me, Hrizo ki čuvaš, varuješ Kilo presveto, z lokom srebrnim Smintej, z močjo ki nad Tenedoin vladaš! Ako sezidal kedaj po godu sem tebi svetišče, tebi kedaj če v čast zažgal sem li mastna plečeta bikov rejenih in koz, sledečo izpolni mi željo: plačajo moje solze Danajci naj s tvojimi streli!« Prvi del molitve, ki slavi Apolona, ima v sebi nekako pripovedno jedro, drugi del, ki spominja boga na prosilčeve usluge, v zagovorih seve nima ena-čice, tretji del, prošnja, pa odgovarja sklepu dvočlenskih zagovorov. Stari Germani so imeli dovolj razvito mitologijo, tudi razvit kult in je malo verjetno, da ne bi bili poznali združitve slavilne s prosilno molitvijo. Tako je moral k tujim pobudam z rimskimi dvočlenskiini magičnimi zagovori pristopiti še vpliv domačega molitvenega bogoslužja, da so ob prozaičnih, pusto dvoumnih antičnih vzorcih zrasli starim Nemcem slovesno mogočni ritmi drugega merseburškega zagovora, v katerem se skladno strinja magična trojka zagovarjajočih božanstev v pripovednem delu s prav tako trostopno Woda-novo oblastjo in z njegovim prav tako tročlenskim magičnim izrekom. Vse to je nedvomno delo germanskega pogana, priča, kako je ta mladi narod znal tuje vplive ne samo sprejemati, ampak si jih tudi popolnoma posvojiti. Pritn. H. de Boor, Zauberspruch, § 10. RdL, 3, 515. Vpliv krščanstva. Nova teorija ima pa tudi v tem pogledu deloma prav, da niso nastali vsi »krščanski« dvočlenski zagovori kot padelki poganskih vzorcev; vsaj tisti, pri katerih imajo vražne besede obliko prave molitve, so nastali nedvomno iz krščanskih molitvenih obrazcev. Saj so tudi krščanski zdravniki bolnike ne samo zdravili z zdravili, ampak tudi z njimi in zanje molili za zdravje, in to gotovo pred vsem menihi, ki so bili v evropskih »barbarskih« deželah pač prvi res izobraženi zdravniki (le da sami s svojimi molitvami niso družili — vraž). Naj navedem za zgled le eno tako krščansko molitev za zdravje iz stcsl. sinajskega e v h o 1 o g i j a, in sicer naj bo to »M o 1 i t v e na v'sjij beležit' n o ž ' n j q strečjjjštjijjg i b o d 3 š t j g j 3«, ki se tudi snovno nekoliko stika z našimi zagovori zoper izvin (Euch. Sin. f. 35', v. 8 — f. 36. v. 9.): Gospodi isu-liriste, bože našu, prostery nože svoi na raspone, okratilu esi v's^ pijti nec'stivybu, i v'seinu neprijaznemu, i v'semii nedugomu, i v'semu bolezneinu; prigvoždeniem' plesnu svoeju prigvozdilu esi sr'd'ce v'sjakomu nedqgu, istruganiemu žilii svoibu umrutvilu esi sily v'sjakomu dedijgu, ryjqstju-inu žily, i holezniji) svoejq pohulilu esi v'sjakq bolezn': ty rači nyne pri-gvozditi sr'd'ce nedqgu semu, sqstjumu vu nogu seju, i pohuliti bolezn' eij;j, oilruž«jštji)ji) noze si, stojejštii predu toboji), vuzbrani emu (sc. nedijgu) v's e h u p q t e i, s q š t i i h u po pluti i s k v o z e m ^ s a i po žilamu i po kost e m u, zatvori o nemi dv'ri ložju ego i daždi celV rabu tvoemu, da o tebe hval^ s^ tebe slavij vusylaetu ot'eju i synu i svetumu duhu nyne. Uvod te m o 1 i t v e o Kristusovih bolečinah v nogah, pribitih na križ. je v krščanskih dvodelnih zagovorih posnet z legendarnim dogodkom; drugi, prosilni del pa je tudi v poljudnih molitvah za zdravje (zagovorih) ostal kar brez spremembe — v stcsl. molitvi prošnja, naj Kristus zabrani bolezni vsa pota po polti (t. j. po živem telesu) in skozi meso in po žilah in po kosteh, prav živo spominja na merseburški »ben zi bena, bluot zi bluoda, lid zi geliden«, na ruski »telo s telom, kost' s kost'ju, žila s žiloju«, na češki rek o mesu, kosti, krvi in vodi ter na slovenski vražni izrek iz Libuč, nekoliko tudi iz Gabrija pod Gorico. Med staronemškimi krščanskimi zagovori ima drugi člen tako pravo molitveno obliko razen v že zgoraj navedenem trierskem zagovoru zoper konjsko skrnino (St. LXIII) in dunajskem zagovoru zoper konjsko hromost (St. LXV) še v teh-le dvočlenskih zagovorih: v palatinskem zoper konjske bolezni (St. LXIV, 1, b), v strassburškem zoper krvavenje (LXVIII, c), v dunajskem za varstvo pastirskih psov (St. LXXVI. prim. ČZN IV, 6); med enočlenskimi je omeniti weingartensko molitev za odpotujočega (St. LXXVIII). Med slovenskimi spada sem večina zagovorov zoper kačji pik (SNP, št. 5164—5168), tudi molitev sv. Blaža v kraški in vzklik sv. Florijana v ziljski inačici slov. zagovora zoper izvin, druga polovica enočlenskega zagovora zoper hudo uro (št. 5178) pa še to in ono. Tudi tisti zagovori, ki v imenu božjem ali svetnikov naravnost rote bolezen (bolezenskega duha), naj odide, so nastali (ali se preoblikovali) najbrž po zgledu krščanskih obredov, in sicer eksorcizmov; saj so imeli ljudje v starih časih bolezni pogosto za učinek hudobnih duhov. Lep zgled takega zagovora je na zavitku grofa Miilinena v Bernu (St. 378): Item, Xristus ibat ad Iordanem, ut baptizaretur a lohanne. Tordanis stetit et stupuit. Sic stupescent gutt? sanguinis, qu? cadunt de naribus istius ho-minis. N. Adiuro te per no m en Xristi: restet sanguis, t restet sanguis. 1" restet sanguis. Priin. stiski zagovor v op. 15.! Tako obliko ima med staronemškimi dvočlenskimi zagovori bamberški zoper krvavenje (St. LXIX, c), erfurtski v isti namen (St. 378) in več enočlenskih, posebno lep je zagovor čebelnega roja iz Lorscha (Lorseher Bie-nensegen, St. LXXVII). Med slovenskimi spadajo sem mimo drugega zagovora zoper izvin iz Podpece, tri inačice zagovora zoper kačji pik, t. j. inačica iz Kolomonovega žegna (ČZN 1907, 8) in Štrekljcvi inačici z Gorenjskega (št. 5163) in Podkrncev (št. 5169); vendar pa podkrnška inačica v drugi polovici ni več prvotna, ker je tu vzela k sebi v celoti neki enočlenski zagovor. Prav stcsl. molitve v sinajskem evhologiju pa spominja enočlenski zagovor v zagovorili knjižici Ant. Petriča, ki ima nadpis »Bodlaj« (ČZN, 17, 1922, 99. obj. dr. Nik. Oniersa). A ta zagovor težko da bi bil naroden. Pri drugih zagovorih, bodi dvočlenskih ali enočlenskih, ki se pri rotitvi ne sklicujejo na Boga ali na svetnike ali ki se sklicujejo samo na neko želenemu uspehu podobno njihovo dejanje, na kak vpliv cerkvenih molitev ali rotitev seveda ni misliti. Tu je jedro še pogansko, praznoversko, naj si je oblika še tako mlada. 0 starosti našega zagovora zoper izvin. Pristopimo k vprašanju, kdaj je nastal slovenski dvočlenski zagovor zoper izvin. 0 samem vražnem izreku tega zagovora pač ne more biti dvoma, da gre tu za pradediščino še iz časov indoevropske skupnosti, o tem priča sklad ne le s slovanskimi in germanskimi (finskimi), ampak tudi s staroin-dijskimi enačicami. 0 dvočlenskem zagovoru pa je iz občega zgodovinskega razvoja te književne panoge pač jasno, da smo morali dobiti vsaj pobudo za njegov razvoj od zunaj. Prav malo verjetnosti je, da bi se bil razvil samo pod vplivom antičnega poganstva: za to smo prišli prepozno v deželo. Skoro gotovo je torej, da smo dobili dvočlenski zagovor zoper izvin od Nemcev. Mesto, ki ga pravzorec našega zagovora zoper izvin (posebno po gabrij-ski in libuški inačici) zavzema kot vmesni člen med drugim merseburškim zagovorom in najstarejšimi krščanskimi nemškimi zagovori, nam priča, da je moral priti njegov pravzorec do nas vsaj v času, ki na Nemškem slog pravih krščanskih obrazcev (molitev za zdravje) še ni bil docela izpodrinil (Nemcem popolnoma izgubljenih) prvih krščanskih posnetkov poganskih dvočlenskih zagovorov; takšnega namreč predstavlja staro jedro našega zagovora zoper izvin. Ta pravzorec je moral priti torej do Slovencev že za prve nemške kolonizacije v 9./10. stoletju. Srednji dialogični del gabrijske inačice (v. 6—15) se je dodal po pričevanju latinskih sporednic (posebno stiškega zagovora zoper zobobol) že v srednjem veku, in to pač ob času prvega razcveta naše fevdalne narodne ba-ladne pesmi v 12./13. stoletju. Približno iz tega časa so pač tudi novi motivi ziljske inačice in inačice iz Podpece. Malenkostne premembe libuške starine so bržkone starejše, a težko je reči od kdaj. Da je celotni zagovor v vseh inačicah ohranil še staro kompozicijsko misel, da je vražni izrek ostal del zgodbe, nas ne sme presenečati; saj je znano, da se jezik in narodne šege najbolje ohranjajo v zatišju; slovenski zagovor zoper izvin pa se je ohranil prav na robu slovenskega ozemlja, kjer ni bil toliko izpostavljen vplivom z domače zemlje, ki so mogli prihajati le z ene strani, pa tudi vplivom od onstran meje ne toliko, kakor isti zagovori na nemških tleh; še posebno velja to za Kras, ki je pomaknjen čisto na rob slovenske zemlje ob morje in furlansko jezikovno mejo. Enočlenski zagovori. O enočlenskih zagovorih že vemo, da nikakor niso morda samo ostanek daljših dvočlenskih zagovorov, ampak da so med njimi najstarejši ohranjeni zagovori sploh, saj so nekateri taki zagovori znani po vsem indoevropskem svetu daleč na okoli, tudi že v davni preteklosti. To velja tudi za nekatere nemške in slovenske zagovore. Znano je, da ima staronemški zagovor zoper »črva« sorodnika že v sta-roindijskem jeziku (RdL 3 514). Neznano pa je hilo doslej, da ima sorodnika tudi na Slovenskem, in sicer v zagovoru zoper navadno oteklino21) iz Gor-jan pri Bledu (NSP, št. 5174): Wotok, raz meso pojde raz most na dlako, na kost, Tam pojde raz kost devet komolcov na meso, vvbok v tla! raz dlako Tam bode na »tuc«, na zeleno trato. tam bode na »tuc« Za ta zagovor imamo dva staronemška vzorca, enega v staronizonem-škem narečju v dunajskem rokopisu iz 9. stoletja, enega pa v starobavarskem jeziku v tegernseeškem rokopisu iz 9. stoletja (zdaj Clm. 18524). Staronizo-nemški obrazec se glasi (St. LXVII. A): CONTRA VERMES. Gang lit, nesso, mid nigun nessiklinon, ut fana themo margt; an that ben, fan themo bene an that flesg, ut fan themo flesge an thia hud, ut fan thera hud an thesa strala. drobtin, uuerthe so!2'a) Starobavarski vzorec pa je tak-le (St. LXVII. B): PRO NESSIA. Gang uz, Nesso, mit niun nessinchilinon, uz fonna marge iu deo adra, v anna den adrutn in daz fleisk, fonna demu fleiske in daz fel, fonna demo velle in diz tulli. Ter Pater noster.2'a) Najprej: po nemškem zagovoru lehko popravimo napako v 2. v. slovenskega obrazca, kjer se mora most spremeniti v mosk t. j. mozeg (napaka utegne biti Kunčičeva!). Tudi vrstica »na zeleno trato« se je morala glasiti prej drugače; kako, je težko reči, vsekako je stala tu kaka beseda za »strelico, puščico«. Kar temu izrazu sledi, je novejši razvoj. Ta še čisto poganski slovenski zagovor ima v beljaški okolici že nekoliko al) »Rabi bolj za šalo kakor za resnico«, (Iv. Kunčič). wotok: oteklina; wbok: globoko; »tuc«: morda otoci (otoce) oteklina (Štrekelj). 21a) Prevod (v oklepaju R): Pojdi vun, črv, z devetimi črviči, iz mozga na kost (v žile), s kosti (iz žil) na (v) meso, z mesa na kožo, s kože na to puščico (držalo za ost pri puščici). Gospod, zgodi se tako. (Trikrat očenaš.) (Nessia iz starejšega ncscia je nastalo iz iscbias: »ncscia passio in clunc siuistro». Ker so mislili, da so boleznim krivi često črvi, je mogla beseda dobiti tudi pomen črva: prim, srvn. genisse: Cewiirin, isto tudi nvn. Geniissel. St. 375.) bolj krščansko lice; rabi se za preganjanje skrnine in z njo zvezane sušice udov (zapisala Greti Tavčar, priobčil V. Moderndorfer -— rokopis za Mladiko): Jaz začnem v imenu Jezusovem to grdo švinto, skrnino noj bolečino preganjati: Ti grda švinta, skrnina noj bolečina, če si ti v tem mozgu, pojdi v to kost, če si v tej kosti, pojdi v to meso, če si v tem mesu, pojdi v to kožo! Ti grda, skrnina noj bolečina, ti nimaš oblasti v tem mozgu, kosti, ne v mesu, ne v krvi. Ti grda švinta noj bolečina, če si v koži, pojdi ven iz kože! Pojdi (pomagaj) Bog Oče . . .22) Med rotitvijo je treba kožo toliko raniti, da se prikaže kri. Tudi drugi del zagovora o kačjem piku iz Podkrncev (SNP, št. 5169), od 12. vrstice dalje, je bil prvotno zagovor zoper »črva« kot bolezen; nemški vzorec, ki nam to dokazuje, ima krščansko lice in je iz pariškega rokopisa 12. stoletja (St. LXVI, 4.): Contra vermem edentem: Ib gebiude dir, wurm, du in demo fleiske ligest, si din einer, sin din zuene, suie filo din si, SNP, št. 5169, v. 12 si. 12 Ti, črv, imaš svoj strup nase vzeti: bodi kača ali kačon, bodi vipera ali viper, 15 bodi bel ali bela, bodi črn ali črna (pirbast, rdeč, zelen, rus, mutast, gluh, breja) 24 Ti imaš svoj strup nase vzeti v ime Boga Očeta, in nomine patris v ime Boga Sina, et filii v ime Boga svetega Dulia! et spiritus sancti, bi Ihesu Nazareno, der ze Bethleem geboren wart, in flumine Iordanis getoufet wart, ze Iberusalem gemarteret wart, ze monte oliueti ze himele fuor, 28 Ti ne smeš nič škodovati daz du des fleiskes niewet mer ezzest temu človeku (tej živini), unde des bluotes niewet mer trinkest moraš ga (jo) pustiti, des mannes .N. (vel) des wibes. kakor je na svet prišel (prišla) in gotes namen amen. t Skladnost sicer ni prav dobesedna, pač pa soglašajo misli prav točno in tudi razporedba je ista. Naštevanje barv prvotno ne spada v to zvezo in se je prevzelo od drugih zagovorov; prim, v že navedenem zagovoru St. LXVI, 2: 22) Podoben temu zagovoru je tudi vražni izrek v dvočlenskem ziljskem zagovoru zoper vred (slog pripovednega dela spominja na »Zlati očenaš«, gl. zgoraj): Jezus je na četrtek zjutraj v nebo šel, svete žene so pa za njim vekale. Jezus pa jc rekel: O ve svete žene, le na črni zemlji ostanite, bude vridc ventujte: P. Košir-Miidermlorfer, Ljudska medicina, 15—16. S podreberc dol na kolene, raz kolen dol na podplate, raz podplat dol na črno zemljo. Pomagaj llog Oče, Sin in sv. Duh. cuiuscumque coloris sit, rot, suarz, blanc, ualo, grisel, feh; tudi v zagovoru »Contra uermes pecus edentes« (St. LXVI, 3) se zahteva navedba barve: Ih besuere dih, sunno, bi sancto Germano / daz tu hiuto nescin, e demo — die colorem — fiehe die wurme uzsin. O starosti nekaterih enočlenskih zagovorov. Nedvomno v slovansko pradobo spada prvotno enočlenski zagovor, ki se je pri nas kot vražni izrek uvrstil v dvočlenski zagovor zoper izvin, oziroma zoper »švind«; prvotna oblika se mu je najbolje ohranila v lihuški inačici (le da je nekoliko razširjena). Tudi pri gorjanskem zagovoru zoper otok in v beljaškem zoper skrnino se nam vsiljuje vprašanje, ali ne spada jedro teh dveh zagovorov morda tudi v našo slovensko pogansko dediščino iz pradomovine, kamor segajo gotovo inačice tega zagovora pri Nemcih (priin. staro indijske inačice). Načelnega ugovora zoper tako časovno določitev ni. A treba bi ji hilo še dohiti primerne opore v sličnih zagovorih pri drugih Slovanih. Zdaj te opore še nimamo. Nasprotno, neki znak govori za to, da smo ta zagovor prevzeli od Nemcev. Od Nemcev so namreč tudi Rusi sprejeli iz teh zagovorov izraz »nessia« za črva in ga pretvorili v nežid (Mansikka, Uber russische Zauberformeln, 50—53, St. 375). Ker pa smo Slovenci v gorjanskem zagovoru ohranili svoj prastari izraz »otok« za globoko gnojenje in otekanje in ima tudi beljaška inačica (poleg nove tujke švinta) slovenske izraze, ta razlog za nas ni odločilen. A tudi če smo si ta zagovor od Nemcev izposodili, smo to morali storiti že ob prvih stikih z nemškimi kolonisti, ker gorjanska inačica niti sledu nima krščanskega oblikovanja, ki ga pri nemških zagovorih opazimo vsaj na koncu obrazcev. Misliti bi morali torej vsaj n a 9./10. stoletje. Za j) r e d 1 o g o drugega dela inačice iz P o d k r 11 c e v pa ni dvoma, da jo je krščanstvo že močno preoblikovalo; zveza z nemškim obrazcem iz 12. stoletja pa priča o njeni starosti. Treba bo torej misliti na čas rovtarskega naseljevanja v visokem srednjem veku (11./13. stoletju). Za zagovor zoper kačji pik ta časovna določitev ničesar ne pove. Kajti zagovor zoper črva je lahko dolgo živel sam zase in se je bržkone šele pozno združil z zagovorom zoper kačji pile. Ta bi mogel biti torej tudi mlajši. Ali je to res, tega danes še ne vemo. O drugih enočlenskih zagovorih danes se ne moremo soditi. Zusammenfassung. Die iiltesten Blovenischen Scgcnspriiche. Der Verfasser untersueht zuerst das Vcrliiiltnis des zweigliedrigen slov. S e-gcnspruches gegen Verrenkung (SNP, No. 5171) 7.11111 2. Merseburger Zauber-spruche (St. LXII) und zu den iiltesten deutschen christlichen Segenspriichen (Triercr Spruch, St. XLIII, Wiener Sprucli gegen spurihalz, St. LXV). Der Urkern des slov. Segen-spruches (V. 1—5, 16—22: Erzahlung von Marias Handverrenkung u. Gebetspruch des die Verrenkung heilenden hi. Blasius) entsprieht nach Inhalt und Folge genau dem Mersehurger Spruch (FuBverrenkung von Balders Pferd, Wodans Heilspruch); nur sind die heidnischen Giitternainen durch christl. Heiligennamen ersetzt. Der inneren Form nach bildet der Spruch eine Zwischenstufe vom heidnischen Zauberspruch zu den iiltesten deutschen christlichen Segenspriichen. Wie in der Mersehurger Formel wird auch hier der Heilspruch einer Person der Erzahlung in den Mund gelegt, wahrend in den altesten christlichen Formeln das Gebet (oder die Beschworung) als selbststiindiges Ganzes zur Erzahlung hinzutritt; wie in den altesten erhaltenen christl. Segen hat der Heilspruch des hi. Blasius die Form eines Gebetes, nicht die Befehlform wie Wodans Spruch. (Eine anders geartete Ubergangsform stellt die lat. Formel in der Miilinenschen Rolle, Z. 678—81, St. 378, vor, wo dem kurzen Heilspruch Christi noch eine eigene, liingere Beschworung folgt.) Einen jiingeren Einschub bedeutet das zwischen die Erzahlung vom Unfall und dessen Heilung saint Spruch eingeriickte Zwiegesprach Marias und des Heiligen (V. 6—15) mit Wiederholung des Unfallsberichtes (V. 12—15). Ein Seitenstiick dazu befindet sich im ahd. Pariser Spruch »Ad equum errehet« (Abschr. d. 12. Jh.), von lat. Spriichen in einem aus Stična (12. Jh.) und etwa auch in einem aus der Miilinenschen Rolle, Z. 800—805 (St. 377—378). Die Stellung unseres Spruches in der Gesamtentwicklung der alten Zauberformeln be-statigt die Richtigkeit der ablehnenden Stelluug Steinmeyers u. a. gegen Mansikkas Theorie, der gemiiB alle Segen- und Zauberspriiche christlichen Ursprunges wiiren; als Vorbild der ahd. heidn. Zauberspriiche werden auBer der antiken romisch-heidnischen Vorlagen (Mar-cellus Bnrdigalensis) auch heidnische Lob- und Bittgebete herangezogen, wie sie in alien Religionen mit entwickeltein Kult sich linden (Beispiel aus der Ilias, I, 37—12). Der christl. Ursprung der mcisten mittelalterlichen Segenspriiche und Beschworungen wird damit mit Steinmeyer natiirlich nicht geleugnet, er wird vielmehr durch einen aksl. Beleg aus dem Euchologium Sinaiticum bestiiligt. Auf Grund von allem dein ist die ahd. Herkunft des slov. Segenspruches gegen Verrenkung sichcr. Wahrschcinlich ist der Urkern des Spruches sehon zur Zeit der iiltesten deutschen Siedlungsziige auf slovenisches Gebiet (9.-10. Jh.) entlehnt worden. Der Einschub ist wolil eine auf slovenischem Gebiete entstaiulene Erweiterung aus der Zeit des Aufbliihcns des feudalen Volksliedes (12./13. Jh.). Auch zu eingliedrigen slovenischen Zauberspriichen werden alt-deutsche Seitcnstiicke nachgewiesen. Eincin Spruclie gegen Schwiiren aus Gorje bei Bled (SNP, No 5174) — ohne jeden christlichen Einscblag — er hat aber noch eine ehristliche Variante aus dem slov. Teile der Villacher Umgebung — entsprechen die zwei beriihmten altdeutschen Wurmspruche aus dem 9. Jh. (St. LXVII, A, B), ein anderer ur-spriinglicber Wurmspruch christlicher Fassung, der uns aber, etwas verballhornt, nur im zweiten Teile einer SchlangcnbiBbeschworuiig (SNP, No. 5169) erhalten ist, hat sein Vorbild im Spruchc »Contra vcrmem edeiilcin« der sehon erwahnten Pariserhandschrift des 12. Jh. Der crste Spruch — er hat mit dem adt. sein Gegcnstiick im Altindischen — muBte, falls er nicht bodenstiindig ist, sehon zur Zeit der ersten deutschen Siedlungsziige auf slov. Gebiet entlehnt worden sein, das zwcite Stiick gehiirt wohl der Zeit der Waldsied-lungen an (12./13. Jh.). Skoz potegniti, skoz vleči, skoz iti ali lesti — kot zdravilno in čarovno sredstvo. Fr. Kotnik, Celje. I. Kakor pri drugih narodih je tudi pri nas Slovencih, Hrvatih in Srhih znano sredstvo, 1. da holnika ali otroka vlečejo skozi razklano drevo, krog ali votlo stvar in 2. da uheži človek skozi tak krog ostrožnice (strožnice, robide, kopinje) ali drug krog raznim demonom. Ad 1. Kilavega človeka moraš potegniti skozi razklan mlad hrast. Če hrast zopet zaraste, ho tudi bolnik ozdravel1). Če je otrok bolan — uročen ali »obran« — in ne morejo zaslediti vzroka bolezni, tedaj razkoljejo v sredini mlad hrast, če je otrok deček, če pa je deklica, pa češnjo. Dva držita drevo vsaksebi, oče in mati pa potegnejo otroka trikrat skoz odprtino. Nato drevo zavežejo, da zaraste. Vse to se mora goditi pred jutranjo zarjo2). Naš polihistor Valvasor pripoveduje v 15. poglavju IV. knjige3) o votlem kamnu (Voteu kamen) v gozdu Medvedici pri Turjaku, skozi katerega lahko greš ali se plaziš. In če te hrbet boli ali ti je izpahnjen, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje zelo pogosto uporabljajo to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti — tako pripoveduje Valvasor — zelo trpel na bolečinah v hrbtu. Kmetje so mu svetovali, naj se posluži tega kamenitega zdravnika. Ker pa je to smatral za prazen nič, tudi ni šel h kamnu. Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je bolj iz radovednosti skozi votli kamen in se vrnil zdrav domov. Nad Begunjami pa je votlina, ki te ozdravi, če te ušesa bolijo. Trstenjak zatrjuje4), da je poznal na Pohorju človeka, ki bolnike skoz votle pečine poriva in tako ozdravlja. Pečino imenujejo Votel kamen. Ad 2. Volka lahko »zadelaš«. Poišči strožnico, ki mora biti v obliki podkve k tlom priraščena. Skozi njen obroč potegni takoj, ko »se vleže«, vsako jagnje. Vsa ovčja čreda bo na ta način postala volku nevidna. Volk jo bo sicer vohal, se bo penil, kadar bo šel mimo, a škodovati ne bo mogel5). Mladenič, ki so ga v Kotnikovih pečeh pod Uršljo goro ujele žal-žcne in ga sedem let na ta način redile, da je lizal neki kamen in bil nasičen, jim je hotel uiti. Nekega dne je naslonila žal-žena njegovo glavo sebi na krilo. ') Sv. Lovrenc nad Prožinom (Ocvirk). 2) Znano v Beltincih, Črensovcih, Bogojini in gotovo po vsej Slovenski krajini (V. Novak). 3) Valvasor, I. zv., str. 560—561. 4) Slov. Glasnik 1860, V, 109. 5) Moderndorfer V., Narodno hlago koroških Slovencev (Marihor, Zgod. društvo 1931), str. 26. Fant se je napravil, kakor bi spal. »Če bi smuknil skozi strožnično podkev, bi nam mogel uiti,« je govorila. Dečko je drugi dan poiskal strožnico, ki je bila na obeh koncih priraščena k zemlji, zlezel skozi ta obroč in srečno pobegnil žal-ženam0). 0 kožarju, ki so ga ujele žal-žene in ga imele v zijalki Cirkunci na Ra-dolii zaprtega, pa jim je na isti način ušel, pripoveduje Fr. Kocbek7). Tudi med koroškimi Nemci v dolini Krčice (Gortschitztal) je znan motiv, da ubeži deček, ki so ga vlovile žal-žene, skozi robidnico, ki raste pred votlino, kjer prebivajo bele žene (BilleweiB).8) Vodni mož lovi deklice. Zgubil je sled, ko mu je ugrabljeno dekle ušlo skoz ostrožničevje9). Ako se kopina grebeni, se oni, ki zleze izpod grebenice, spremeni v žensko. Ako izpodleze ženska, se spremeni v moškega10). Dete, katero se rodi po zadnjem konci, bode vedomec, ako je moško, a vešča, ako je žensko. Da se takemu otroku »odtvori«, deti ga je z nogama naprej skozi okno, kadar ga lieso h krstu11). Dobro je tudi, ako se pretakne skozi rokav. Porodnica treba, da iina vedno moško obleko pri sebi, dokler ne gre v cerkev, drugače pride vedomec ter ji vzame otroka12). Otroku vedomcu odtvoriš, če ga z glavo nizdolu obrnenega za eno peto držiš ter ga trikrat presukneš okoli veng13). Če hodi koga tlačit vedomec, naj obesi za vrata votel kamen14). Uročeni živini se pomaga, ako se pretakne skozi rokav ali skozi moške hlače (n. pr. mladi prašiček).15) Pri Srbih in Hrvatih odganjajo sovražne demone (babice, lošotije, ve-štice, nekrštence, moro itd.) z različnimi apotropeiskimi sredstvi, a tudi z zagovori in magičnimi dejanji. Novorojenčka vlečejo skozi verigo, ki visi nad ognjiščem, skozi lok kotla nad ognjiščem, skozi hahičin pas, skozi volčje čeljustne kosti ali volčjo kožo, skoz obroč ali kolo z voza10). «) Isti, o. c. 28. ') Storije, narodne pripovedke in pravljice iz gornjegrajskega okraja (Celje, Goričar in Leskošek 1926), št. 14. Kelemina J., Hajke, št. 144. 8) Dr. Georg Graber, Sagcn aus Kiirnten (Dritte unveriinderte Auflage, Leipzig, Dicte-rich'sche Verlagsbucbbandlnng 1921), št. 73, str. 66. •) Dr. Josip Šašcl, Slovenji Plajberg. Robidnice varujejo pred coprnicami. Zvečer pred Sent Jurjem zadelajo vhode z robidnicam i, da l)i tako zahranili vstop coprnicani. Pajek, Črtice 27. 10) Poldka Bavdek, učiteljica v Vinici pri Črnomlju. ") Odtvoriti — oddelati, den Zaubcr liisen, Fr. Erjavec, Iz potne torbe LMS 1882/83, 335. 11) Na Tolminskem 1. c. Is) 1. c. 336; venge, veng f. pl. Veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem. Goriška oko- lica; Vipavska dolina. 14) 1. c. 336. 15) 1. c. 340. 10) Dr. Edmund Schnccweis, GrundriB des Volksglaubens und Volksbrauchs der Serbo-kroaten, Celje 1935, str. 62. Če otrok ne spi in vedno kriči, mislijo, da so mu zarekli in da so na to vplivali hudobni demoni. Kot protisredstvo vlečejo otroka skozi verigo, visečo nad ognjiščem ali skozi Ivanji venec1'). Ko v Kragujevački Jasenici mati odstavlja otroka, ga zadnjikrat doji skozi okrogel, na sredi votel kolač, ki ga nato otrok poje17). 0 vlačenju skozi kako stvar je pisal tudi Medič Mujo18). Stvari, skozi katere vlečejo, so: rastline, šipek, prekop v zemlji (luknja), velblod, breja krava, žrebeča kobila, jarem, niti, verige, votel koren, »oljke«, kopinja, ki je tudi z vrhom vkoreninjena v zemlji. In piščance je treba vleči, ko se izvalijo, skozi koračo, da jih vrana ne bo odnašala. Če otroci hrkajo (kašljajo), jih je treba vleči skozi kumat — če je deklica, skozi kuinat kobile — potem hrkanje izgine19). II. Etnologi in etnografi razlagajo ta način zdravljenja na različne načine. Pri nas Slovencih ga je razložil Košir s transplantacijo, kot prenos bolezni na drugega, na žival (skozi komat zopet na konja, od katerega je baje prišla). Medič Mujo (1. c.) pa se opira tudi na Francoza Gaidoza (Un vieux rite medical, Paris 1892): »Ovaj pisac drži, da je taj stari običaj (provlačenje kroz drvo ili šupalj kamen) osnovan na tome, što je prijenos (transplantation) bolesti pri povlačenju u savezu sa trenjem (»frotteinent«); i prema toine se to protivi izvodjenju toga običaja iz štovanja prirodnih sila, a i poriče, da je s i m h o 1 i č a n čin p r e p o r o d j e n j a k zdravju«20). Razvrstimo naša izročila o vlačenju skozi krog — odprtino! A. Zli duhovi ali hudobne živali: 1. V o 1 k a zadelati: potegniti vsako jagnje skozi ostrožnico, ki je upognjena in z vrhom zakoreninjena, kar tvori krog. 2. Ž a 1 i k ženam ubežati: mladenič uide skozi krog otrožnice. 3. Z a 1 i k ž e n a m u b e ž a t i: kožar uide skozi krog ostrožnice. 4. B e 1 i m ženam (B i 1 1 e w e i B) ubežati: mladenič uide skozi krog ostrožnice. 5. V o d n e m u možu u b e ž a t i: skozi ostrožničevje. 6. D e t e - v e d o m e c se odtvori, če ga z nogami spredaj potegnejo skozi okno (odprtino). 7. D e t e - v e d o m e c se pretakne skozi rokav (krog). ") ibid. 74. 18) Provlačenje kao lijek. Zbornik za narodni život i običaje južiiib Slavena XVIII, 1, str. 231—233. '") Košir Pavel, Transplantation — ein lleitrag zur Volksinedizin in Kiirntcn. Carintbia 102. Jg. (1912), str. 102. Noseča mati jc bržkone stopila čez ojnice — zato ta procedura, ibid. 2») 1. c. 231. 8. Dete-vedomec: moška obleka varuje pred vedomcem (krog hlačnic in zaprta suknja). 9. Dete-vedomec se odtvori, če ga za peto držiš in trikrat okoli veng presukneš (krog). 10. Vedomec-— pred njim varuje že sam votel kamen (krog). 11. Urok v živalih odgnati: žival skozi rukav, moške hlače vleči (krog). Pri Srbih in Hrvatih: 12. Babice, lošotije, veštice, nekrštence, moro odže-neš, če otroka potegneš skozi verigo nad ognjiščem (krog). 13. Babice, lošotije, veštice, nekrštence, moro odženeš, če otroka potegneš skozi babičin pas. 14. Babice, lošotije, veštice, nekrštence, moro odženeš, če otroka potegneš skozi volčjo čeljust (odprtina in krog). 15. U r o k v otroku preženeš, če ga potegneš skozi verigo nad ognjiščem ali Ivanji venec (krog). 16. Prehodni običaj kot profilaksa: ko mati odstavi otroka, ga doji skozi votel kolač, ki ga otrok nato poje, da bo ob važnem prehodu zdrav. B. Bolezni. Če človek zboli, so ga po starem verovanju napadli zli duhovi. Zato spada zdravljenje bolezni na drugo mesto, izhajati moramo od preganjanja zlih duhov, sredstva smo navedli pod A. Da je bolezen po starem verovanju smatrati le kot stadij, v katerem so človeka »obsedli« različni zli duhovi, dokazujejo med drugim v naših primerih tudi ista sredstva, ki se rabijo za preganjanje hudobnih duhov pa tudi za preganjanje bolezni, to je zlih duhov, ki so človeka obsedli. Urok je po ljudskem verovanju bolezen, je pa tudi hudobni duh. Srečamo ga pod A in B. 1. K i 1 o preženeš, če potegneš bolnika skozi razcepljen hrast (krog). Bolnikova usoda je odvisna od drevesa. Če drevo zaraste, bo tudi bolnik ozdravel. Pa saj trdijo zdravniki, da kila včasih tudi sama zaraste. 2. Ur o če nega ali obranega otroka potegnejo skozi razklan mlad hrast, če je otrok deček, če pa je deklica, pa skozi razcepljeno deblo češnje. Moški spol skozi razklano drevo moškega spola, ženski spol skozi pre-cepljeno drevo ženskega spola (similia similibus curantur). Krog. 3. Bolečinevhrbtu: iti ali lesti skozi votel kamen (krog). Že v 17. stoletju znano. 4. Različne bolezni: porivanje bolnikov skozi votel kamen. Znano že pred letom 1860. III. 1. a) Izmed dreves in rastlin se uporabljajo pri nas za to zdravilno ceremonijo in čarovnijo: hrast, češnja, ostrožnica, oljka in gotovo še tudi druge. -—- b) V Prekmurju je za čarovnijo določen tudi termin: pred jutranjo zarjo. — c) Ko so bolnika vlekli skozi razcepljeno deblo, se mora to po dejanju zopet zavezati. (Glej tudi zgoraj pod 2). — č) Uporablja se za različne bolezni ljudi pa tudi živali. »Nullus praesumat pecora per cavam arborem aut per terram foratain transire«, je pridigoval že v VII. stoletju sv. Eligij v frankovski državi21). 2. Namesto dreves so uporabljali tudi »votlo zemljo« — prekop (še danes pri Srbih22). Poenitentiale Pseudo Theodori (Liber Poen. Theodori Archiepisc. Cantuarensis Ecclesiae) iz 9. stoletja pravi: »Si quis pro sanitate filioli per foramen terrae exierit, illudque spinis post se concludit, XL dies in pane et aqua poeniteat«23). 3. Za to čarovnijo rabijo tudi preluknjane kamne24) (Valvasor, 17. stoletje, Trstenjak — na Pohorju pred letom 1860). 4. Namesto naravnega ali umetnega kroga (luknje) stopijo druge stvari: okno, hlačnica, rokav, veriga nad ognjiščem, babičin pas, volčja čeljust (prenos volčje moči na otroka), Ivanji venec, votel kolač, komat, jarem, niti, a tudi vlačenje izpod živali: velblod, breja krava, žrebeča kobila itd25). 5. Ta zdravilna ceremonija in čarovnija je v različnih oblikah znana skoraj pri vseh narodih. V podobni obliki jo pozna že Marcellus, zdravnik cesarja Theodosija I., ko govori o razcepljenem deblu češnje: »Si puero tenero rames descenderit, cerasum novellam radicibus suis stantem mediani findito, ita ut per plagam puer troici possit, ac rursus arbusculam coniuge, et fimo huhulo, aliisque fomentis obline, quo facilius in se, quae scissa sunt, coeant. Quanto autcm celerius arbuscula coaluerit, et cicatricem duxerit, tanto citius rames pueri sanabitur«26). Ta običaj sega celo nazaj v staro Indijo27). 6. Jasno je, da to ni samo slovensko ali jugoslovansko »narodno blago«, ampak da je znano skoraj pri vseh narodih. Pri nas je ta čarovnija ohranjena deloma v posebnih oblikah in s posebnimi sredstvi. 7. Bachtold-Staubli, ki je v HWDA spisal članek o vlačenju skozi kako stvar (sub voce: durchkriechen, durchlaufen, durchziehen — II, 477 do 504), navaja težkoče, ki ovirajo razlago te čarovnije: Pri posameznem slučaju lahko gremo iz različnih izhodišč, različne ideje se križajo in nastale so kontaminacije. Niti tega starega verovanja so tako zamotane, da jih je težko razvozlati. sl) Mannhard Willi., Wald und Feldkulte. I. T. Der Baumkultus der Germaneii und ilirer Nachharstamme, str. 34. ") Glej Medič zgoraj! ■3) HWDA II, 484 — Handworterbuch des deutschen Aberglaubens. Berlin und Leipzig 1929, Walter de Gruyter Veri. Tam so navedeni še drugi viri. ") Druge vire glej HWDA II, 485. *5) Paralele pri Nemcih gl. HWDA II, 488—495, kjer je navedena tudi ohširna literatura. a') HWDA II, 502—503, kjer jc navedeno: Marcelli, De medicamentibus liher cd. M. Nie-dermann Lipsiae 1916, 255 (XXXIII, 26). ") Ibid. cit. Winternitz, Hochzeituritucll 46; Indische Studim 5, 198. Kljub temu pa se vendar labko določijo osnove, ki so vsem skupne. Grimm je razlagal to čarovnijo na ta način, da bolnik ali začaran človek prenese bolezni ali drugo stanje (obsedenost po zlili duhovih) na drevo ali kako drugo stvar. Sedaj pa se je vrnil Zachariae zopet k Liebrechtovi razlagi, da ima to vla-čenje ali lezenje in hoja skozi »votlo« (okroglo) stvar pomen simboličnega ponovnega rojstva, da pomeni preporod. Ko je človek ali žival šel skozi ta »ča-rovni krog«, pusti bolezen ali prejšnje stanje za seboj. Tudi Francoz Gaidoz in po njem Medic se oprijemljeta te razlage. Ideja prenosa bolezni na druge in druga naziranja, ki se nanašajo na to razlago, pa so sekundarna. Preporodna razlaga je osnovana tudi na starih rimskih običajih, kakor: »tigillum sororium-t, vojaki, ki se vračajo iz vojske, so očiščeni, ko so šli skozi »porta triumphalis«, ujetniki pa pod igo. Pri raznih adopcijskih ritih pa so posnemali rojstvo. * Erjavec poroča iz Goriške, da: »če hodi koga tlačit vedomec, naj obesi za vrata votel kamen«28). »Nori« (= mori) zabranijo vstop s tem, da obesijo na vrvco votel kamen in ga pritrdijo na vrata29). V teh dveh slučajih pa je že votli kamen sam a p o I r o-peisko sredstvo, kiodganjazladuhovavedomcainmoro. Če pomislimo, kako veliko vlogo igra čarovni krog v mitologiji in v praznoverju, lahko trdimo, da je mogoče ta »čarovni krog« primaren, vse drugo, kakor prenos, preporod, očiščevanje itd. pa je sekundarno. Saj je pri veliki večini naštetih slučajev krog (odprtina) oni faktor, ki posreduje ozdravljenje ali prehod v zdrav, normalen stadij. Zusammenfassung. Durchziehen, durchkriccheii, hindurchgehcn — als Hcil- und Zuubcrmittcl. Auch hei den Slovenen, Kroatcn und Serben ist diese lleilzercmonie und Zauhcrhandlung allenthalhen bekannt. Der Verfasser fiihrt gedrucktc und handschriftlichc Quellen an, ergiinzt die bisherige Literatur dariiber und vergleicht die einzelnen diesheziiglichen Heil- und Zauberzcrcinonien miteinander, wobei er des iiftercn auf die Parallelen hinweist, die sub voce durchkriechen, durchlaufen, durchziehen im II. Bande des Handworterbuches des deutschen Aberglaubens (Walter de Grnyter Vcrl.) Bachtold-Stiiuhli anfiihrt. In diescr Beziehung ist der Artikel eine Ergiinzung des diesheziiglichen Materials. Auf Grund des verglichenen Materials kommt er zur Hypothese, daB es sich urspriinglich urn einen Kreis, »einen „Zauherkreis" handelt, der sehon selbst als soldier ohne Durchziehen ein apotropiiischcs Mittel gegen feind-liclie Diimonen darstellt«. Der Verfasser schlicBt dcmnach nicht die Miiglichkeit aus, daB dieser Kreis primiir, alles andere, wie Transplantation, symbolische Wiedergeburt, Reinigung etc. alter sckundiir scien. 28) LMS 1882/83, 336. S9) Moderndorfer, Slovensko narodno blago. Mladika 1937, str. 70. Poročilo Poldke Bavdek. Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih Narodne pesmi so prinesle mnogo slave in koristi vsem Slovanom. Tudi s slovenskimi je seznanil kulturni svet Anastasius Griin (Anton grof Auers-perg) s svojim prevodom: Volkslieder aus Krain (1850), ki spadajo danes k najboljšim spisom precej pozabljenega nemškega pesnika1) in politika iz Kranjske. Razumljivo je, da so se učenjaki zanimali tudi za sledove narodnih pesmi v starejših časih. Tako je izdal V. Jagič že 1. 1876. za svoj čas imenitno in še danes jako porabilo razpravo »Gradja za slovinsku (t. j. slovansko) na-rodnu poeziju«2), v kateri je zbral »historijska svjedočanstva o pjevanju i pjesništvu slovinskih naroda«. Tu nahajamo priče, kako so Čehi in Poljaki šli v boj, pevajoč krleš3), t. j. kyrie eleison, in posebno mnogo dokazov, kako je cerkev preganjala posvetne pesmi, seveda tudi spomine o njih, iz kronik in drugih virov, tudi iz starih rokopisov in pisateljev. Vendar Jagič ne omenja nikjer sledov slovenskih narodnih pesmi, dasi mu je bilo slovensko narodno pesništvo znano iz Vrazove in Korytkove zbirke. Ta nedostatek Jagičeve razprave je seveda treba popolniti. Glavni namen teh vrstic je, da opozorim naše historike, naj iščejo sledove o slovenskem petju v raznih zgodovinskih virih, v listinah, sodnijskih aktih, kronikah, zgodovinskih spisih, pri pisateljih, posebno pri starših pridigarjih itd. Posebno važni so sinodalni akti, iz katerih je Jagič navedel mnogo zabran posvetnih pesmi. Ne sme pa se pozabiti, da so tudi posvetne oblasti preganjale in odpravljale narodno petje. Spominjam se, da so na začetku sedemdesetih let preteklega stoletja o mojih božičnih počitnicah žandarji pripeljali domov kolednike od Sv. Urbana pri Ptuju, ki so bili odšli celo v ljutomerski okraj. Najstarši spomin slovenskega narodnega pesništva sta začetna verza iz božične kolednice pri Primožu Trubarju (Catechisinus s dveima islagama 1575)4). Ni izključeno, da je prvi nabiratelj narodnih pesmi bil A. Bohorič, kakor misli P. Radics5), ker je kranjskim deželnim stanovom hojda daroval ') Anastasius Griins Werke, hcrausgcgehen von Eiluard Castle. Fiinfter Teil. (S pomočjo Ivana Prijatelja, njih predgovor str. 9—27, Griinov predgovor, prevod in oponihe str. 29—140.) !) Rad jugoslav. akad. knj. XXXVII, 33—137. 3) Duhovne pesmi pri lužiških Srhih se še danes imenujejo k h e r 1 u š e. Najholj prvotna ohlika se jc ohranila v jurjevskih pesmih hrvatskih kajkavcev: k i r a I c s. K. Štrekclj, Slovenske narodne pesmi I, 135—136. 4) Tu in dalje citiram Štrekljcve Slov. nar. pesmi (III, str. 4), kjer se omenja vsa literatura. Priin. tudi Kidrič Fr., Zgodovina slov. slovstva, Lj. 1929, Btr. 14 op. 26. M. Murko, Praga. 6) Politik (Praga), 31. oktoher 1905. zbirko kranjskih cerkvenih in posvetnih veselih pesmi, ki se pa ni ohranila. Neizmerno važno je poročilo furlanskega historika Nicolettija iz sredine XVI. stoletja, kako Tolminci pojejo (in versi ne' varii modi) legende o Kristu in svetnikih ter pesmi o Matjažu, kralju ogerskem (Mattia re d' Ungheria) in o drugih slavnih osebah svojega naroda (di altri celebri personaggi di quella Nazione)6). Najstaršo pesem, kolednico za sv. tri kralje, nam je celo ohranil v tisku fra Gregorio Alasia da Sommaripa") pod nadpisom »Lode spirituale«, ki se pojejo na Božič in Tri kralje. Najstarši rokopis iz 1. 1651. imamo iz Kalobja na Štajerskem, v katerem se (poleg cerkvenih pesmi) nahaja legenda o sv. Uršuli8). Največ spominov nam je ohranil Valvasor v svojem delu Ehre des Her-zogthums Krain, ki je v znanstvenih krogih premalo znano, posebno pri Hrvatih in Srbih, ki bi tam našli bogato gradivo o razmerah v obmejnih kranj-sko-hrvatskih krajih v drugi polovici XVII. stoletja. Valvasor še ni imel smisla za naš narodopis, ali zapisal nam je vendar marsikaj iz narodnega življenja, tudi o slovenskem petju. To gradivo se pa v štirih foliantih njegovega dela težko išče. Dr. O. Gratzy v svojem Repertorium k Valvasorju (Laihach 1901, izdano s podporo Dunajske akademije znanosti) v stvarnem kazalu nima nič pod gesli Gesang, Musik, Sagen, Volks-. Žalibog je ostala v rokopisu obširna nemška disertacija dr. Ivana Merharja o Valvasorju kot etnografu; posebno čudno pa je, da je tudi v slovenščino predelani del ostal v arhivu Slovenske Matice9). °) Štrekelj, o. c. I, str. 34. ") Vocabolario italiano e scliiavo. Udine 1607, fol. 105. Gl. K. Štrekclj, Slov. liar. pes. III, str. 107, kjer je pesem natisnjena v izvirniku in transkripciji. B) Štrekelj, o. c. I, str. 616 in Kovačič Fr., »Kalohski« rokopis slov. pesmi iz 1. 1651 (ČZN 1930, 181—205). °) SBL, 5. zv. str. 97. Dr. I. Merliar je objavil samo študijo Valvasor als Ethnograph v Jahresbericht des k. k. Rcalgymnasiums in Triest. 1910, 26 str. Poleg tega pa je Merliar ocenil P. von Radicsevo delo Joliann Weikhard Freiherr von Valvasor, izdano 1. 1910. po Kranjski hranilnici, v Ljubljanskem Zvonu 1910, str. 117—19 z etnografskega vidika. Da ohranim nekaj spomina zaslužnemu kulturnemu delavcu, ki je padel v svetovni vojni, navajam iz odlomka njegovega pisma, ki mi ga je pisal bržkone v zimskem šolskem tečaju 1905/6, plan njegove monografije: Moje delo seveda še leži v miznici, ker je preobširno, da bi je kdo v celoti založil in izdal, ali doslej se mi ni hotelo do tega, da hi ga predelaval in prelival v slovensko obliko. Sedaj pa vendar mislim spraviti v »Zbornik« Slov. Matice prvi del, t. j. tisti, ki riše Valvasorja kot izobraženca in plemiča v razmerju k času in ljudstvu, s katerim se bavi, potem tudi kako je nabiral gradivo, kak namen jc imel z njim in kaka je njegova kritika (to je od 28—95 str. moje disertacije; na 27 straneh sem napisal nekak zgodovinski pregled o razvoju slovenskega narodopisja). V drugem 3 krat obširnejšem delu razpravljam o gradivu samem, kritikujem, zasledujem razvoj stvari v naslednjem 18. in večkrat tudi v 19. veku, kolikor so mi bili pristopni viri (od str. 96—112). Najprvo je govor o ozemlju in narodnosti ter jezikovnih razmerah dežele, po kateri se giblje V. kot etnograf, ter njegovo naziranje o teh deželah; kratka oznaka dialektologičnih podatkov; tuji elementi na slov. ozemlju — nemške naselbine. Potem je obširnejša razprava o materijalni etnografiji: nar. noše, (Ivor in hiša; opravila: poljedelstvo, domača obrt, trgovina kolikor spada v moj okvir, Valvasor poroča precej ironično o žalovalkah pri mrtvih v Beli Krajini, posebno na Vinici (Ehre des Herzogtums Krain II, 305), dalje na Reki (324), in primerja tako narekanje (slir. naricanje) pri Rimljanih, Grkih in drugih narodih (324—327). Novoletne in trikraljevske kolednike primerja dobro (II, 472—474) s pevci, ki nosijo zvezdo (Stern-Singer) na Nemškem. Na Dolenjskem »pojejo okoli« (herum singen) tudi ob Svečnici (VI, 289). Mnogo poroča v VI. knjigi o raznih plesih, posebno o kolu (Reigentanze) in svatbah (kmetje so spremljali nevesto oboroženi s sabljami, kakor da bi šli na Turke, kar pa je tudi bilo potrebno, saj sam na str. 294 pripoveduje, kako so se svatom jemale neveste), ali ne omenja nikjer, da se je pri tem pelo. Pač pa nam pripoveduje, kaj pojejo otroci, ko vidijo žerjave leteti (I, 448), kako se bodi rakom žvižgat (453, tudi z melodijo v notah), kako se s pesmijo vabijo pijavke (632). Erasmu Franciscu, ki ni hotel verjeti, dokazuje (I, 664), kako začnejo ljudje plesati ali skakati, ako slišijo neko pesem, pri drugih pa ne. Pri Uskokih omenja (II, 491) pesem kot večerno molitev, slabo zapisano in slabo v nemščino prevedeno; pesem pa je tudi slovenska, saj so meni še do danes ostali v spominu iz otroških let začetni verzi »Hodimo spat, Boga zvat«10). Valvasor omenja tudi na Kranjskem »jako znano« zabavljivo pesem (II, 608) proti kaplanu Juriju Purnellu na Bleškem jezeru, ki je nekega puščavnika pregnal, ker je bil kriv, da so se njegovi dohodki manjšali (to je čital Valvasor v nekem rokopisu), potem pa je sam nespodobno živel in se nazadnje nekam pobral. Najvažnejše pa je Valvazorjevo poročilo (II, 548) o epični narodni pesmi »Pegam in Lambergar«, o kateri pravi: »wie solclie Geschichte noch taglich von den Bauern in einem Crainerisch gemachten Liede abgesungen und auf die Nachkommen fortgepflantzet wird«. Valvasor pa ni poznal romantičnega navdušenja za narodno pesem in kot historik pravi, da o tem slavnem dogodku ni ničesar našel pri kakem pisatelju (Scribenten), črpal je povest samo iz te kmečke pesmi (Bauernlied) in je torej noče naprtiti bralcu kot nezmotljivo resnico. Sicer pa ni bil popolnoma natančen in sam omenja, da tako imenitni »Scribent«, kakor je bil Schonleben, v svojem rokopisnem delu »Appendix ad Annales et Chronologiam Carnioliae«, ohranjenem v ljubljanskem muzeju, precej veruje temu turnirju (equestri torneamento), ki ga je hrabri Caspar tu zlasti prometna sredstva; jed in pijača starega Kranjca. Duševna stran: značaj, šege in navade (zlasti svatbene!); narodni plesi etc.; pravni običaji (zlasti narodna avtonomija bivšib isterskib občin, statuti občin!). Poslednji del se peča s folklorističnim gradivom, načenši pri bajeslovnih in praznoverskih poročilih do zagovorov, katero gradivo je, kakor sem že rekel, najrevnejše! Sploh mislim, da sem v tej karakteristiki Valvasorjevi precej plastično narisal življenje starih Kranjcev v preteklih stoletjih (morda do sredine 19. veka). Mcrharjcva disertacija se ho morala obnoviti, morebiti od več pisateljev. I0) Štrckclj, Slov. nar. pesmi III, št. 6638; prim, tudi št. 6591, 6593—5, 6597, 6614—33, <>635—6, ki v Kazalu začetkov (IV, 750—809) niso vse navedene. de Lamberg na Kamnu nad Radovljico dobil, o čemer poje do danes cantus vulgari lingua11). O slovenskih narodnih pesmih priča tudi Celjska kronika (v Hof-, sedaj Nationalbibliothek na Dunaju, Ms. 8191 »Cillier Chronik«) iz konca XVI. ali začetka XVII. stoletja, rekoč, da o Rojenicah (de Royenicis), t. j. o treh Par-kah živi poročilo in pesem med našimi (fides et cantilena inter nostrates)12). Na f. 5 pa omenja kronist »devico, prekleto od staršev, da je doli kača«13). To bi bila do sedaj znana poročila o slovenskih narodnih pesmih do XVIII. stoletja. Ne govorim dalje o tem, kako so vzbudili zanimanje za narodne pesmi Rousseau s svojim evangelijem, naj se vrnemo k naravi, Percy s staroangleškimi baladami (1765), Ossian, Herder s svojimi Volkslieder (1778), katere je Johannes Miiller prekrstil v drugem izdanju v »Stimmen der Vol-ker in Liedern«, in potem nemški romantiki, posebno mlajši, med njimi v prvi vrsti Jakob Grimm, katerega zanimanje za srbske narodne pesmi je vzbudil Jernej Kopitar. To vse spada v literarno historijo, ki se mora ozirati na ustno in pisano književnost, kar pa se pri nas še premalo upošteva; ustno ohranjena književnost ima pri nas še posebno važnost, ker nam je večkrat ohranila motive srednjeveške književnosti, katere mi nismo imeli, n. pr. Gudrun, pesmi o deveti deželi — Indiji14), ki predstavljajo slovensko verzijo Epistole presbitera Joannesa o tej čarobni deželi (v ruski literaturi »Skazanie o Indijskom carstve«), Lenoro (Mrtvec pride po ljubico) itd. Naši starši nabiralci in prijatelji narodne pesmi so pod romantičnim vplivom, posebno Grimmovim, mislili, da si je vsak narod iz svojega narodnega duha ustvaril tudi narodno poezijo kakor jezik, mitologijo, pravo, šege in navade. Govorilo se je torej tudi o nekem mističnem postanju narodnih pesmi, ki jih je ustvaril in pel ves narod, torej »das singende Volk«, kar so Hrvatje in Srbi predelali v »narod pevač«. Danes vemo, da so tudi narodne pesmi stvarjali umetniki med narodom in da so jih tudi peli za to posebno nadarjeni ljudje. Žalibog vsled tega krivega mišljenja niso nabiralci zapisovali niti imena svojih pevcev, še manj pa nam poročajo, kdo so bili ti pevci, kaj, kdaj, kje, komu in v kakih prilikah so peli svoje pesmi. Kakega pomena je to, hočem dokazati samo na enem, ali jako nazornem primeru. Lepo pesem »Mlada Breda«15) je zapisal »neki učen rodoljub na Notranjskem iz ust stare matere«. Bilo je razumljivo, da so Bredo, Zoro, Lepo Vido in druge pesmi o ženski usodi pele ženice, ali pri zbiranju narodnih pesmi z melodijami, ki ga je pokrenilo avstrijsko ministerstvo za nauk in bo- 11) Popolni citat gl. pri Štreklju, Slov. nar. pesmi I, 48—49. 1!) Kroncs, Die Frcien von Sanncck, str. 13. Pr. Štrekelj, Slov. nar. pesmi I, št. 608. ,3) Pr. Štrekelj, Slov. nar. p. I, štev. 127, 78, 79. Da so žene kačo roilile namesto otroke, pripoveduje Valvasor (II, 314) s Krasa. ,4) Štrekelj, o. c. I, štev. 577, 578. >5) Štrekelj, o. c. I, str. 103. gočastje v 1. 1904.16), je najmarljivejši nabiralec slovenskega delovnega odbora Franc Kramar 1. 1910. zapisal v vasici Vinje župnije Št. Helenske iz ust Katarine Zupančič, po domače Živčkove, 106 pesmi, največ starili pripovednih, tudi Pegama in Lambergerja17), torej junaško in ne žensko pesem po terminologiji Vuka Karadžiča, ki danes seveda tudi za srbsko-hrvaške narodne pesmi ni več na mestu. Hoteli bi imeti več takih poročil o slovenskih epičnih pevkah, ali tudi ti pičli podatki zadostujejo, da imamo pred seboj cel problem in da se moramo vprašati, kako in kdaj so prišle žene do tega, da pojejo pesmi tudi o takih junakih, kakor sta Pegam in Lainbergar, in gotovo tudi o drugih bojih, posebno o turških. Pesmi o naših junakih turških bojev so vendarle morale nastati med njimi samimi, v njihovi sredini, med njihovimi »hlapci« in vojščaki ki so jih tudi peli med seboj, da slavijo, hrabrijo in kratkočasijo svoje vodje in sebe, in te pesmi so potem dalje širili v narodu, ali bolje rečeno med našim ljudstvom. Tako so mogle pripovedne pesmi o junakih preiti tudi k ženam, ki so itak pele balade o tragičnih usodah svojih sester v dobi turških in drugih bojev. Narodno pesništvo pa je propadalo in se nazadnje izgubilo pod vplivom kulture višjih stanov in drugih narodov, kar velja posebno za Slovence tudi na drugih poljih narodnega življenja. Čitati in pisati so se najprej in v začetkih skoraj izključno učili le moški, ki so tudi največ zahajali v tuji svet. Narodna pesem pa je bila lepa literatura analfabetov. Je torej popolnoma naravno, da so žene, ki so sploh bolj konzervativne, ohranile dalje tudi narodne pesmi kakor nošnje, navade in druge narodne posebnosti. Tako smo imeli tudi pri nas še redko priliko opazovati, kako so narodne epske pesmi o junakih izumirale med ženami in danes že izumrle. Ako še kdo najde kako starko, ki še poje take pesmi, naj ohrani sam, ali naj skrbi za to, da ohranijo drugi ljudje spomin na poslednje narodne epske pevke. Lepo analogijo za te kratke trditve imamo v dalmatinskih pevkah epičnih pesmi, o katerih smo več izvedeli šele v poslednjih letih. V veliki, ali na žalost še ne dokončani zbirki »Hrvatske narodne pjesme« Matice Hrvatske (dosedaj 7 knjig, posebno težko pogrešamo med narodom najbolj razširjene uskoške in hajduške pesmi) so večkrat omenjena imena pevk, od katerih so nabiralci pesmi zapisali, posebno v 5. in 6. knjigi, za katere je N. Andrič izbral »polumuške« (tudi tukaj še straši Vukova terminologija) balade in romance. Na take pevke pa se pisatelji o narodni epiki niso ozirali, v znanosti in popularni literaturi so bili znani le »guslarji«. Pod vplivom večkrat pretiranega češčenja »srbskih gusel«, ki so pa tudi hrvatske, stal sem tudi jaz sain, ki sem prepotoval od I. 1909. vse kraje, v katerih se je se ohranila 8rbsko-hrvatska epika, do 1. 1931. Takrat sem se na otoku Korčuli in tudi v 16) Gl. M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami. Ljubljana 1929 (v komisiji Tiskovne zadruge), ponatis z Etnologa III. ") M. Murko, o. c. str. 35. zagorski Dalmaciji, posebno v Poljicib pod Splitom, seznanil s pevci, ki pojejo epičke pesmi tudi brez »gusel« ali »gusle«18), in z nekaterimi pevkami. Njim sem posvetil glavno pozornost na svojem zadnjem potovanju 1. 1932.19). Take pevke pojejo (pivaju, pjevaju med jekavci) epične pesmi brez kakega koli instrumenta bolj na način recitiranja, ali pa jih jako hitro v krasnih verzih pripovedujejo (kazivaju). Govori se torej, da »pivaju (pjevaju) i kazivaju«, kakor v srednji visoki nemščini »singen und sagen«. Epičke pevke so se nahajale in se še nahajajo v gorskih in primorskih krajih Dalmacije, posebno pa na njenih otokih, tako da srbsko-hrvatska epika sega na zapadu mnogo dalje, nego se misli. Pevke je najti med kmeticami in meščankami, ali bile so prej tudi v višjih krogih (o neki umrli mi je njena učenka pripovedovala, da je bila kakor »vlastelinka«). Kako so se mogle v vseh teh krogih širiti večkrat prav dolge epične pesmi od ust do ust? Vse ženske so bile blizu na isti stopnji patriarhalne kulture in se niti niso smele učiti čitati in pisati. To je bilo v zvezi s socialnim položajem žene sploh, ki v Dalmaciji ni bil mnogo boljši nego na Balkanu20), ali pri razmeroma visoki kulturi dalmatinskih mest je imelo to še posebne vzroke: pismenost je bila za ženske nevarna, kajti »daj ženski pero v roke, bo upropastila sebe in rod, pisala bo ljubavna pisma (tega so se roditelji, ki so hoteli hčerke možiti po svoji volji, posebno bali) ali pa ena proti drugi« itd. Tako sem našel še 1. 1932. na Hvaru 741etno pevko, mater kanonika, ki tudi ni znala pisati, dasi je njen oče na Visu imel večjo ladjo (brod), ki je vozila v Benetke in Dubrovnik. Take ženske niso smele v svoji mladosti peti nikakih ljubezenskih pesmi, v nekih krajih niso pele niti v cerkvi na koru, »pisma« ali »pjesma« je bila za nje samo epična pesem o protiturških in drugih junakih. Pele so torej iste pesmi kakor moški, vendar so dajale prednost pesmim o ženitvah ter baladam in romancam iz ženskega življenja. Imenitne epične pevke so umrle že pred 50 ali vsaj 25 leti. Jaz sem videl dve 851etni, drugim je bilo čez 70, najmlajši 38 let, a ta je za petje malega odlomka neke pesmi o kraljeviču Marku, ki sem ga hotel fonografirati, že zahtevala — 100 Din. Hčeri niti ene stare pevke, s katerimi sem se jaz seznanil, niso podedovale te umetnosti od svojih mater. Torej tudi v Dalmaciji žensko epično petje izumira. Narodne pesmi so prihajale tudi pri Hrvatih in Srbih večkrat iz višjih ,8) Poleg plur. »gusle« ali »gusli« (Btarša in zelo razširjena oblika) je v Dalmaciji jako navaden tudi singul. »gusla«, ki ga je porabil Prosper Merimee za naslov (Guzla) svoje jako spretne mistifikacije z »ilirskimi« narodnimi pesmimi, ki je zmotila celo Mickcwicza in Puškina, le Goethe jo jc hitro spoznal. ") Gl. moje prvo poročilo: Zpevačky epickych pisni v Dabnacii, Čcskoslovensko-jiho-slovanska revue III (1933), str. 297—301 s 4 slikami. Slavische Rundschau VII (Prag 1935), str. 36—43 prinesla je prevod same redakcije: Epensiiiigerinncn in Dalmatien. -") M. Murko, O postaveni jihoslovanske ženy, Českoslovcnsko-jihoslovanska revue V (1935), 206—210. krogov, tudi muslimanskih (mohamedanskih), kajti gospoda je bila v Dalmaciji in drugih bivših turških krajih muslimanska, pri nji pa so služila krščanska dekleta in žene ali hodile k nji na delo; tako so se lahko naučile od gospode tudi muslimanskih pesmi. Takšna pesem je Asanaginica, natisnjena 1. 1774. v Viaggio in Dalmazia Italijana Alberta Fortisa, katere prevod je Goethe natisnil v Herderjevih Volkslieder (1778) in prevzel v svoja dela (od 1. 1789. naprej), tako da je ta »morlaška« balada prva zanesla v svet slavo srbsko-hrvatske narodne poezije in bila neštetokrat prevedena v razne jezike, seveda tudi slovanske. Nastala je v kraju, kjer se dogodek vrši, torej na bivši avstrijsko-turški meji v okolici Imotskega, ki je bil do 1. 1717. turški, in se je največ ohranila med dalmatinskimi Hrvati21). Vuk Karadžič te pesmi, katero mu je kazal Kopitar, da ga pregovori, naj zbira narodne pesmi, med narodom ni mogel najti in od 1. 1846., ko je izšla v drugič v Srpskih narodnih pjes-mah Vuka Karadžiča (knj. III.; prvič 1814, v lipski izdaji je ni), se je mislilo, da se je v narodu izgubila. H Goethejevemu jubileju 1. 1932. pa jo je natisnil M. Čurčin v zagrebški Novi Evropi, kakor mu jo je zapisal kipar I. Meštro-vič, ki jo je na začetku devetdesetih let preteklega stoletja poslušal od svoje babice. Meštrovičev tekst je bil nekaj tako nepričakovanega, da mu celo neki učeni ljudje niso hoteli verjeti. Vsem dvomom pa sem jaz še v istem letu napravil konec, ker se mi je posrečilo na otoku Šipanu (nad Dubrovnikom) najti 841etno izvrstno pevko Pavlo Kuvelič, ki mi je na moje največje iznenadenje zapela tudi Asanaginico, katero sem po petju in kazivanju zapisal in tonogra-firal (valjki v Slovanskem Ustavu v Pragi)22). V moji nemški monografiji o Asanaginici, ki izhaja v Gerinanoslavica, se nahaja tudi muzikalna analiza Kuveličinega petja23), ki sta jo napisala dr. P. Becking, profesor glasbene vede na nemški univerzi v Pragi, in Ludvik Kuha, velezaslužni nabiratelj in izdajatelj dela v 15 zvezkih »Slovanstvo ve svych zpevech«. V omenjenih analizah in še v drugih mojih fonografičnih zapiskih imajo tudi naši muzikologi potrebno gradivo, da preiščejo, je li kaka zveza med epičnim petjem hrvatskih žen po Dalmaciji, ki izumira, in med petjem pripovednih pesmi slovenskih žen, ki je že izumrlo. Tu imamo tudi lep primer, kako važna bo bodoča monumentalna izdaja slovenskih narodnih pesmi z melodijami ne samo za slovenski narod, ampak tudi za slovanski in neslovanski znanstveni svet. Naj pride skoro na svetlo! SI) Prim. M. Murko, Domovina Asanaginice. Goethuv shornik. Stalni nakladatclstvi v Praze. Lex. 252—266. — Das Original von Gocthes »Klaggesang von den edlcn Fraucn des Asan Aga« (Asanaginica) in der Literatur und im Volksmunde durch 150 Jalirc. G e r-m a II o s 1 a v i c a III (1935), 354—377, IV (1936), 94—115. Konec še sledi. Razprava ho izdana tudi samostojno. ") Asanaginica sa Šipana. Nova Evropa aprila 1935, knj. XXVIII, str. 112—119. Prilog: Pavle Kuvelič sa Šipana (2 sliki). Fortisov, Meštrovičev in moj tekst bodo paralelno natisnjeni in komentirani v Gerinanoslavica. ") Gerinanoslavica IV, 112—115. Zusammenfassung. Historischc Zeugnisse iiber slovenische Volkslieder. V. Jagič hat in seiner noch heute beachtenswerten Studie »Materialien zur slavischen Volkspoesie« (Rad der siidslav. Akadamie, Zagreb 1876) viele historische Zeugnisse beziiglich der slavischen Volker gesammelt, doch die Slovenen gar nicht beriicksichtigt. Mein Beitrag soil vor allem eine Aufforderung an die slovenischen Historiker sein, solche Zeugnisse aus Quellen verschiedener Art zu sammeln. Der Verf. erwahut kurz die Zeugnisse, die zum grbBten Teil in den Anmerkungen zu den »Slovenischen Volksliedern« von K. Štrekelj verzeichnet sind, aus Trubar, dem Friauler Historiker Nicoletti aus der Mitte des XVI. Jahrli. iiber Legenden und Volkslieder vom Kbnig Matthias von Ungarn und von anderen Volkshelden, aus einer Handschrift aus dem J. 1651 und aus der Cillier Chronik. Die meisten Angaben bietet Valvasor in seinem Werk »Ehre des Herzogthums Kraiu«, das in der Wissenschaft und namentlich von kroatischen und serbischen Kulturforschern zu wenig beachtet wird, obwohl es die wertvollsten Angaben iiber die Zustiinde in den kroatisch-slovenischen Grenzgebieten bringt; leider ist auch eine sehr ausfiihrliche Wiener Dissertation iiber Valvasor als Ethnographen von Dr. Ivan Merhar nicht veroffentlicht worden. Valvasor berichtet auch iiber ein krainerisches Bauernlied von einem kriegerischen Zweikampf zwischen Pegam und Lamberger, dessen Glaubwiirdigkeit er deni Leser nicht aufbiirden will, da er davon bei keinem »Scribenten« etwas vorgefunden habe. Auf Zeugnisse seit der Mitte des XVIII. Jahrh. gelit der Verf. nicht melir ein, da das Interesse fiir das Volkslied einen Teil auch der slovenischen Literaturgeschichte hildet, die allerdings der mundlich iiberlieferten Literatur, welche in Erinanglung einer alteren Literatur besonders beachtenswcrt ist, zu wenig Aufmerksamkeit schenkt. Infolge der falschen roman-tischen Vorstellung vom »singenden Volk« wurden auch bei den Slovenen wenig oder gar keine Aufzeichnungen iiber Sanger und iiherhaupt iiber das Leben des Volksliedes gemacht. Wie verhangnisvoll dieser Mangel werden konnte, illustriert der Verf. mit der Tatsache, daB wir im letzten Moment noch erfahren haben, daB wie in Dalmatien auch bei den Slovenen Epen iiber kriegerische Taten zuletzt Frauen sangen; offenbar haben sie als konser-vativeres Element auch diese Volkstiimlichkeit liinger erhalten. Allerdings entsteht die Frage, seit welchcr Zeit sie nehen Balladcn iiber Frauenschicksale auch Lieder iiber Tiirkenkriege sangen, die offenbar in den Kreisen dieser Krieger entstanden sind. Nicht minder wichtig ist die Frage, oh zwischen dem epischen Volksgesang der slovenischen und dalmatinischen Frauen ein Zusammenhang besteht. Prvo sestavno nabiranje slovenskih narodnih napevov. Dr. Jos. T o m i n š e k, Maribor. Preteklo je trideset let, odkar je na pobudo ministra za uk in bogo-častje, širokopoteznega in za splošni napredek vnetega W. Hartela, po poklicu vseučiliškega profesorja klasične filologije, zasnovala Avstrija velik načrt, da vsaka narodnost na svojem jezikovnem ozemlju, ne oziraje se na provincial ne (kronovinske) m e j e, zbere med narodom vse pristopne napeve katerekoli vrste, a si obenem zabeleži običaje, splob narodopisne posebnosti, združene z napevi. Nabiranje je honorirala država; nabrano gradivo je hotela tudi ona izdati na svoje stroške v povsem izvirni obliki, kakor bi ga dobila iz rok nabiralcev, pod skupnim naslovom, ki bi se najbrž glasil »Avstrijske narodne pesmi«. Za vsako narodnost se je izbral poseben »delovni odbor«, sestavljen iz glasbenikov in slovstvenikov. »Delovni odbor za slovensko narodno pesem« (tako se glasi službeni naslov) je ministrstvo za uk in bogočastje imenovalo z dekretom z dne 23. oktobra 1905, št. 36517. Ta slovenski odbor je bil načelno sestavljen tako, da se je med člane moglo porazdeliti vse slovensko ozemlje kot njih posebni delokrog. Vodstvo je bilo poverjeno slovenskima vseučiliškima profesorjema v Gradcu, dr. Karlu Š t r e k 1 j u in kot njegovemu namestniku dr. Matiji Murk u, blagajniški posli skriptorju Luki P i n-tarju; kot nabiralno okrožje pa je ravnatelj Matej H u b a d prevzel Gorenjsko, prof. Anton Š t r i t o f Notranjsko, sodnik Fran M i 1 č i n s k i Dolenjsko, kooperator Jožef K r i ž m a n v Moščenicah Istro, mestni župnik v Gorici Janez K o k o š a r Goriško, prof. v Celovcu Ivan S c h e i n i g g Koroško, prof. Gabrijel Majcen v Mariboru severovzhodno Štajersko in jaz jugozahodno Štajersko. Tako je res vsak del slovenske zemlje imel svojega nabiralca. Prekmurje je tedaj spadalo pod Ogrsko; zato pri tej posebni avstrijski akciji ni prišlo v poštev; šele po vojski je kanonik dr. K i m o v e c v prekmurski Slovenski Krajini nabral okoli 400 pesmi. Vlado je v odboru zastopal Fran Leveč, po njegovi smrti dr. Janko B e z j a k. Z letom 1906. se je odbor krepko lotil dela, z državno podporo, ki je za to leto znašala 2700 kron. V šestih letih je nabiralno delo okvirno dospelo do konca, to je do zastoja po dotedanjih smernicah, sicer pa do nepričakovanega ogromnega uspeha; nabranih je bilo nad 10.000 naših narodnih napevov. Tedaj, 7. julija 1912, je umrl vneti vodja nabiranja, prof. dr. Štrekclj. Njegovo mesto je prevzel prof. dr. Murko, svetovno priznani nabiratelj narodnega blaga. Ž njim bi se mogle smernice nabiranja preokreniti v smer, ki bi vedla do novih pridobitev, morda manjših po številu in obsegu, a izdatnih po vsebini, zlasti s tehničnimi pripomočki fonografa in znanstveno točnega zapisovanja poklicnih veščakov. Taka smer hi se bila sicer odpirala le z izdatnimi gmotnimi pripomočki; a ti bi se bili našli, ker je vlada bila delu naklonjena in je prof. Murko bil kaj vplivna osebnost in je znal svoj vpliv na pravem mestu uveljaviti. Toda komaj se je prof. Murko mogel oprijeti kritične presoje dokaj raznolikega zbranega gradiva, odkriti vrzeli v dotedanjem, naravno bolj fakultativnem nabiralnem delu ter poiskati in napotiti nove delavce k novim nalogam, je izbruhnila svetovna vojna v juliju 1914. Za prvo polovico tega leta je ministrstvo za uk in bogočastje še nakazalo 800 kron; nato — inter arma silent Musae. Velik del prav slovenskega ozemlja je izkusil vse grozote vojske; naši vojaki so pač peli vojaške, naše, pesmi pri korakanju, v jarkih in taboriščih; na Dunaju so vojaški krogi celo imeli v mislih, da bi zbrali te naše vojaške pesmi in jih, seveda za vojake, izdali. Popolnoma pa je zastalo delo »delovnega odbora« tja do konca vojske. Po prevratu ga je prof. dr. Murko v novi državi Jugoslaviji skušal oživiti (27. avg. 1919 ga je sklical k prvi seji), predlagal je izpopolnitev po novih odbornikih in je dosegel, da je tedanja pokrajinska vlada za Slovenijo v juniju 1921 dovolila za plačilo naraslih dolgov enkratno (ostala je zadnja) podporo 10.000 kron. Toda v seji dne 26. avgusta istega leta (1921) se je prof. Murko, ki je bil medtem zasedel stolico slavistike na Karlovem vseučilišču v Pragi, poslovil od odbora in je predlagal vladi za novega predsednika ravnatelja M. Hubada kot domačina. Pokrajinska vlada je res prejšnji odbor izpopolnila z novimi člani, posebno namesto umrlih. Toda novi odbor v novi državi ni našel ugodnih tal za nadaljevanje nabiranja. Pretekla so leta, dokler se ni uvidelo, da je začasno najbolje, ako se zbirka zaključi in se prevzame v študij, kar je zbranega, t. j. da odbor likvidira. Končna odločitev pa se je izrekla šele leta 1927., ko je tedanji veliki župan Ljubljanske oblasti (dr. Vodopivec) z razpisom z dne 6. julija (P. br. 1350) obvestil odbornike, da je umetniški oddelek ministrstva prosvete v Beogradu z odlokom U. br. 1377 od 7. aprila 1927 odločil, »da se zbirka slovenskih narodnih pesmi, ki jo je zbral Odbor za zbiranje slovenskih narodnih pesmi, preda kr. Etnografskemu muzeju v Ljubljani«. Z istim odlokom je ministrstvo razrešilo člane tega odbora njihove dolžnosti in jim je izreklo zahvalo in priznanje za »dolgoletno, požrtvovalno in uspešno delovanje na polju zbiranja slovenskih narodnih pesmi«. Zbrano gradivo, ki ga je dotlej shranjevala in po možnosti čuvala Glasbena Matica v Ljubljani, se je odstopilo Narodopisnemu muzeju; prof. Murko mu je predal tudi vse predsedstvene spise in akte tega odbora, ki jih je še pravočasno izposloval iz slovanskega seminarja v Gradcu. Tako je bilo odborovo delo zaključeno, ne pa stvarno končano. Prof. Murko je bil koj po prevratu opozoril deželno vlado v Ljubljani, da se zdaj, v osvobojeni domovini odpira veliko polje za že razširjeno nabiralno delo. Osrednja vlada v Beogradu se naj opozori, da jc došel čas za nabiralno akcijo, razprostrto po vsej novi, narodni državi; naj se dvignejo in ohranijo nedvomno obstoječi, še neznani bogati zakladi narodne glasbe in kar je z njo v zvezi, iz najdišč tudi izven Slovenije. Odziva, kakor se vidi, ni bilo. Zato je prof. dr. Murko pregledal ves dosegljivi mu poslovni materijal razpuščenega nabiralnega odbora in je kot obračun o delovanju, a obenem kot memento za prihodnost sestavil obširno zgodovino tega odbora, ki je izšla dve leti za razpustom, leta 1929., v III. letniku »Etnologa«, glasila Etnografskega muzeja v Ljubljani, z naslovom »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami«. (Tudi v separatnem odtisu, ki se ga tu poslužujemo.) V svoji razpravi je prof. Murko zopet opozoril na nujnost nadaljevanja započetega dela — če ne, bo prepozno — in je iz svojih bogatih izkušenj razložil pravi program poslovanja z že nabranim dragocenim gradivom. Leta so tekla. Leta 1934. pa je Glasbena Matica v Ljubljani ustanovila institut za raziskavanje slovenske glasbene folklore in je vodstvo poverila Francetu Maroltu. Vsa — in res ugodna — znamenja kažejo, da postaja Marolt sain in s svojim prodornim Akademskim pevskim zborom za slovenske narodne n a p e v e v pesmih in drugod tak skrben krušni oče, kakor je bil prof. Štrekelj za b e s e d i 1 o. V cerkveni glasbi pa mu je veren sodrug Matija Tome. Tako se ob tridesetletnici vračamo na izhodišče, zdaj že obogateni s skrbno nabrano glavnico, pa tudi z zrelimi izkušnjami. * * * Ko je prof. Murko spisoval svojo razpravo, se je pokazalo, da bi se arhiv mogel v raznih ozirili izpopolniti preko tega, kar se je našlo pri Glasbeni Matici in odborovem vodstvu. Zlasti je (str. 7) opozoril, da bi se o podrobnem delu nabiranja moglo marsikaj izvedeti pri še živečih odbornikih, oz. iz zapuščine umrlih, po njihovih zapiskih ali po korespondenci. Domneva prof. Murka je pravilna. Nabiralci so vsak za svoje okrožje delovali samostojno; zato so marsikatere podrobnosti ostale le v njihovi vednosti. Ker sem bil med njimi vso dobo tudi jaz, sem na pobudo dr. Murka zbral svoje zapiske o zbirki in bom v nastopnem, oprt na nje in na osebne spomine, z nekaterih vidikov poročal o notranjem poslovanju našega »Delovnega odbora za slovensko narodno pesem«. Izmed prvotnih članov sta, kolikor mi je znano, razen prof. Murka in mene pri življenju še ravn. M. Huhad in prof. Gabrijel Majcen. (Ničesar ne vem o zastopniku Istre, Jož. Križmanu, ki se vso dobo poslovanja našega ni javil.) O d b o r o v e seje so se vršile vse v Ljubljani v prostorih Glasbene Matice. Le prvi seji je predsedoval dr. Štrekelj sani, sicer pa vedno ravnatelj M. Huhad: enkrat sc je seje udeležil tudi dr. Karl Wiener, ki jc pri ministrstvu na Dunaju zastopal — in res idealno zastopal — interese »delovnih odborov« in končno o vseh ukrepih odločal. (Prim. Murko n. n. m. str. 9.) Dobili smo vtis, da je dr. Wiener, mož prijaznega, finega nastopa, slovenskemu delovnemu odboru prav naklonjen; mislili smo, da zato, ker je naš delovni odbor hotel biti tudi delaven. Mesto blagajnika (skriptor Luka Pintar) je bilo z uradnim imenovanjem določeno; Pintar je svoje posle opravljal z njemu lastno natančnostjo, dasi se jih je stalno hranil, kažoč na svojo nepoklicanost. Mene, ki sem bil tedaj profesor na I. gimnaziji v Ljubljani, so izbrali za zapisnikarja in poročevalca. Vsako leto smo imeli eno do dve seji, z dosti obširnim dnevnim redom; poleg splošnih vprašanj (načela in načrt zbiranja, poraba gmotnih sredstev, proračun), o katerih je odbor zavzel svoje stališče, so poglavitno poročali odborniki, koliko napevov in drugega sorodnega gradiva se je nabralo v poslovni dobi, pa tudi kake narodopisne posebnosti so se odkrivale pri nabiranju. Na osnovi sejnih zapisnikov in morebitnih napovedb odbornikov sem nato vsako leto sestavil o delovanju skupno poročilo in ga izročil dr. Štrek-lju kot »voditelju« odbora; končno je dr. Štrekelj predložil neposredno ministrstvu svoj referat. Njegovi referati so bili pravcate razprave, oprte na vsestranski material, pisane odločno in učinkovito. Njemu se imamo zahvaliti, da je odbor končno vselej prodrl, posebno s svojimi naraščajočimi gmotnimi zahtevami; saj se je Štrekelj mogel opirati na odborovo ugotovitev na seji 14. febr. 1908, da je povečanje gmotnih zahtev — ki so privedle do zadolžitve — nastalo naravnim in nekako idealnim potom zato, ker je odbor hitro dosegel nepričakovano velike uspehe pri nabiranju in je s tem prevzel obveznosti večjega obsega napram proizvodnikom, zapisovalcem in dobaviteljem. Sploh je bilo kmalu priznano, da je slovenski delovni cdbor bil najbolje organiziran in je v uspehih nadkrilil vse druge. Ta način poslovanja, to je nekaka delitev dela: tu zbiranje in registratura, tam poročanje in pritisk na zgoraj, je ostal tudi še potem, ko je po preteku petih let napetega dela na koncu leta 1910. (seja 13. okt.) odbor prišel do spoznanja, da kaže podrobno nabiranje po pokrajinah in preko dosedanjih zapisovalcev vsaj za neko dobo ustaviti, ker so se izčrpali in bi od njih prihajalo k večjemu še prisiljeno in izumetničeno blago. Pač pa se bo odslej obrnila pozornost na kraje, posebno bolj oddaljene od središč, kjer se ni posrečilo najti lokalnih nabiralcev, v celoti pa na Koroško, od koder se je nabralo razmeroma malo, in na Goriško; v te kraje je nameraval odbor poslati posebne nabiralce, kolikor bi mu sredstva pripuščala — saj zahteva ta način, kakor so pokazale dosedanje izkušnje, razmeroma velikih stroškov. V času tega preokreta (v decembru 1910) sem jaz odšel za ravnatelja gimnazije v Gorico, leto nato na isti položaj v Maribor. Ostal pa sem odborov poročevalec še nadalje do Štrekljeve smrti. Ko je vodstvo prevzel prof. Murko, je z letoin 1913. (seja 7. jan.) skušal poslovanje, ki je bilo zaradi oddaljenosti posameznih odbornikov neokretno, poenostaviti; iz širšega odbora se je odbral ožji poslovni odbor domačinov Ljubljančanov, z M. Huhadom na čelu in z zapisnikarjem ravn. A. Štritofom, ki sem mu 27. avgusta 1913 prepustil vse odbo-rove zapiske. Prof. Murko jc imel tudi pred očmi sistematičen zaključek zbiranja, pred vsem s pomočjo veščih odposlancev in fonografskih posnetkov, in je prinesel brzi tempo v poslovanje. Preden pa se je njegov vpliv mogel stvarno uveljaviti, je z letom 1914. vojna odrinila vse prosvetne načrte in v razvoj naše nabiralne akcije zabila začetek konca. Podrobno nabiranje sicer z letom 1910. ni kar prestalo; koder je bilo vpeljano, se je po malem nadaljevalo; posebej na Goriškem pa sem za svojega bivanja v Gorici skušal odkriti in izčrpati dotlej neznane vire — bil je, kakor zdaj vidimo, zadnji čas; kdaj se povrne? Mesto običajnega tajnika v odboru ni bilo predvideno. Tudi ni bilo iz-prva potrebno, ker je odbornikom, kakor smo uvodoma povedali, bil odmerjen poseben nabiralni delokrog; v njem je bil vsak odbornik samostojen; je zase dopisoval in na sejali poročal. Za posebne pisarniške posle se je sproti izbral poseben tajnik, za skupno razpošiljanje tiskovin tekom prvega leta (12.000 naenkrat) n. pr. A. Štritof; pri tem je bila pisarna Glasbene Matice odboru vedno na uslugo. V teku drugega leta, ko so se zbirale vrnjene vpra-šalne pole, se je meni poverilo odgovarjanje na nje; ker so se tudi poslej nabiralci iz vseli krajev radi obračali na mene, sem postal nekak neobvezni tajnik do leta 1913., ko je odbor izbral ravn. Štritofa za rednega tajnika; obenem je bil, kakor smo že slišali, zapisnikar. — V dobi mojega tajnikovanja se mi je poleg nabiralnih poslov v mojem okrožju korespondenca tako razširila, da sem pričel voditi s kratkimi izkazi poseben dnevnik, potreben tem bolj, ker se mi je nabiralno okrožje samo ob sebi z jugozapadne Štajerske raztegnilo na druge dele, pred vsem na vso Štajersko, pa tudi na Koroško in Primorsko. Na osnovi tega dnevnika, ki sem ga z rednimi vpiski začel 14. februarja 1908 in končal 25. dec. 1910, ter ustreznih dopisov, objavljam v nastopnem nekaj podatkov o notranjem nabiralnem delu zlasti v svojem okrožju. Organizacija zbiranja je bila v toliko enotna, da je dunajsko ministrstvo izdalo neka splošna navodila; posebno izvršbo pa je prepustilo posameznim delovnim odborom po potrebah njihovega delokroga. Izvirna načela (»Das Volkslied in Osterreich, Anleitung zur Sammlung und Aufzeichnung. Fra-gebogen«.) so bila natisnjena v brošurici 24 strani (v 16°), anonimno, a se je vedelo, da jih je sestavil dr. Jos. Ponimer, posebno znan po svoji zbirki »444 Jodler und Juchezer«, ki je v štirih sešitkih izšla na Dunaju (Wiener Musik-Verlagshaus). (Prim., kako prof. Murko označuje tega strastnega, pa značaj-nega »patent-Tevtona«, str. 8 i. si.) Pominerjeva brošura je stvarno in jedrnato pisana, pa seveda pred vsem za nabiralce nemških narodnih napevov in tekstov in z izključno nemškimi primeri; pač pa so pridejana vprašanja porabila za vsakega nabiralca. Sestavo takih navodil za S 1 o v e 11 c c je vzel dr. Štrekelj v roke z vso svojo temeljitostjo; razčlenil je snov in jo obdelal z dovršenostjo, ki je ni mogel pokazati nobeden drug narod. Pommerjev spis napram Štreklje-vini razpravam kar izgine. Zamisel Ponnnerjeve »Anleitung« je Štrekelj obdelal v treh samostojnih delili, ki so se vsak posebej natisnili: 1. »Osnovna načela« so nazorna, pregledna, popolna. (Gl. obširen posnetek, Murko, str. 23 i. si.) Izrecno poudarjajo, da se bodo poleg narodnih pesmi z melodijami zapisovali vsi pojavi narodnega življenja, ki sc z glasom in godbo izražajo ob veselih in žalostnih dogodkih: pri delu, počitku, zabavi, veselici; pesmi, ki dajejo takt enakomernemu delu, melodije brez besed, vriski, pritrkavanje na zvonove; narodne gledališke igre, opis narodnih glasbenih instrumentov, plesov, noš, šeg. Zbirka mora biti znanstvena; zapisuje se le to, kar se res vidi in izvaja v narodu, vse v izvirni obliki, brez popravljanja in prirejanja; zapišejo se podatki o izvajalcu. — 2. »Po-prašalna pola« je s 17 vprašanji v strnjeni obliki posnela vsebino »osnovnih načel«; za splošni pouk sta zadostovala. — Oboje, »Osnovna načela« na 8 straneh male 8° in posebej vprašanja v obliki pisne pole, se je natisnilo v po 15.000 izvodih. V teku prvega poslovnega leta je odbor za prvi rok razposlal vsakega spisa 12.000 izvodov, in sicer vsem župnim uradom, županstvom, šolskim vodstvom ter mnogim posameznikom. Ostali izvodi so se pošiljali pozneje na posebne naslove, po potrebi. — 3. »Navodila in vprašanja za zbiranje in zapisovanje narodnih pesmi, narodne godbe, narodnih plesov in šeg, ki se nanašajo na to.« Ta obširna brošura (36 strani vel. 8°) sega daleč preko Pommerjevih »navodil«, ki sta jim vzporedna le naša prva dva spisa (Osnovna načela in Poprašalna pola). Štrekelj se je tu do dna razglobil s snovjo, ki je njemu, očetu monumentalne zbirke tekstov naših narodnih pesmi, bila vse življenje tako pri srcu (še z bolniške postelje mi je s tresočo roko zaskrbljen pisal o stanju naše zbirke). Po uvodnih splošnih določilih je s strokovnjaštvom jezikoslovca po glasovih in črkah podal nauk, kako naj se besedilo pesmi z dosegljivo točnostjo zapiše po glasovih narečja, ki mora seveda ostati neiz-premenjeno. Pozna se, da se učeni filolog kreta na svojem domačem polju. Dočim je Pommer v svojem »Navodilu« posvetil zapisovanju besedila le štiri kratke strani (12 i. si.), obsega Štrekljeva filološka razprava deset velikih strani. Zelo pomnožil je tudi vprašanja, ki so v tej brošuri ponovno sestavljena preko navedene vprašalne pole; 248 jih je in res obsegajo prav vse, kar želimo vedeti o glasbenem in sorodnem narodnem blagu. Vprašanja so res mogla nabiranje usmeriti na prave predmete; za jezikoslovno razpravo pa je bilo škoda, ker jc nabiralce prej zbegala kakor poučila. Nabiralec Lešnik mi 23. decembra 1908 piše: »Pa besedilo —- besedilo? Tisto mi je glavo modrovalo.« Vsakega sem tolažil, naj si z besedilom ne beli glave preveč; kar in kakor sliši, tako naj po zdravi pameti zapiše. Sicer se je že od kraja računalo s tem, da se bodo teh »Navodil« s pridom posluževali le nekateri; zato jih je odbor dal natisnili samo 2500 in jih je pošiljal le takim, ki so se na vprašalne pole odzvali. Tein je brošura, bistveno po namenu zbiranja, dobro služila s svojim posebnim oddelkom (str. 15 do 20), »kako zapisovati melodije«; ta oddelek, ki izborilo označuje slovenske narodne napeve, je odlično delo M. Hubada, vredno, da ga uvažujete i danes. Načelno važna jc bila ugotovitev, da nobeden zapisovalec ali nabiralec ne sme za sebe porabiti, pred vsem ne sam objaviti v izvirni ali predelani obliki nobenega kosa nabranega gradiva. To je državna last in država sama bo na svoje stroške izdala vse gradivo vseh narodov v skupni publikaciji, in sicer n e i z p r e m e n j e n o po zapiskih in po izvršeni strokovni redakciji. Ker so nekateri nabiralci pričeli kršiti to vsekako upravičeno prepoved (prim. Murko str. 19), jo je ministrstvo ponovilo in poostrilo (16. marca 1912, št. 13763/11). Tehnične priprave so bile tako v splošnem dovršene; obvestilo in poziv za nabiranje je odbor razposlal na vse strani slovenskega ozemlja. Da bi se naše ljudstvo še bolj upoznalo z namenom nabiranja, je odbor sklenil, da se Družbi sv. Mohorja ponudi primeren propaganden spis. Spisal ga je Anton Štritof; izšel je v Koledarju za leto 1908. z naslovom »Nabirajte narodne pesmi« (str. 33 i. si.), prinaša pa poleg pobudnega uvoda izvleček iz »Osnovnih načel« in »Navodil« ter ponatis vseh vprašanj vprašalne pole. Ker so ta koledar imeli Mohorjani, ki jih je tedaj bilo 79.146, v jeseni 1907 v rokah, je bilo pač dovolj preskrbljeno, da je o nabiralni akciji še pravočasno bila poučena prav zadnja vas. Prava naloga pa je inogla nastati iz učinka teh tehničnih priprav: po odzivih na vprašanja je bilo treba izbrati, poučiti, za delo pridobiti zmožne zapisovalce, ti pa bi morali, ako niso bili že sami izvršujoči narodni pevci ali godci, poiskati priznane osebe, ki bi jim znale in hotele zapeti in zaigrati pri taki priliki, da bi se njihovo izvajanje dalo vestno zabeležiti. Kolikor zahtev, toliko težkoč! Teh težkoč so se zavedali že zasnovatelji nabiralne akcije. Nekaj kratkih migljajev, kako se naj postopa, imajo že prvotna nemška »navodila«, pa tudi naša »Navodila« (str. 20, M. Huhad). A glavni odbor je spoznal, da je to premalo; zato je opozoril na dr. Poin-merjevo, temu predmetu posvečeno obširno razpravo »Ober das alplerische Volkslied, und wie man es findet«, ki je izšla najprej leta 1896. v »Zeitschrift des do. Alpenvereins«, a se leta 1908. ponatisnila v knjižici, 82 strani (založba Deutscher Volksgesang-Verein, Dunaj). To je temeljito, na avtorjevih lastnih izkušnjah zgrajeno delo, obenem zabavno, ker pisatelja spremljamo v kmečke koče in gostilne in vidimo, kako pripravlja pevce in godce, da mu pojejo, ko mora tudi sam med njimi peti, piti, gosti. Prav take izkušnje so čakale nekatere naše nabiralce; toda vsak nima takih aktivnih zmožnosti, vsakemu jih na srečo tudi ni bilo treba v polni meri. Pa četudi najdeš zmožnega pevca-godca in ga pripraviš v dobro voljo, ali si toliko spreten glasbenik-teoretik, da sproti in brezhibno zapišeš, kar sc ti poje, svira, in obenem beležiš besedilo ter morda okolnosti? Naši nabiralci so večkrat pisali o zadregah in so se opravičevali, če se jim ni posrečilo, da bi kaj težavnejšega v celoti zabeležili; namesto večglasnih, so zato pošiljali enoglasne pesmi. Najlaglje je v tem oziru odbor uspel, 1. če so odborniki sami oskrbeli zapisovanje, 2. z odkupom, oz. s porabo obstoječih zbirk, 3. z odpošiljanjem posebnih zapisovalcev, 4. s f o n o g r a f s k i in i posnetki. — Dosti kritičnega dela pa je povzročilo i s k a n j c z m o ž n i h z b i- r a 1 c e v in zapisovalcev v k r a j i h samih, kar pa je odbor smatral za svoj pravi poklic. S pomočjo fonografa odbor ni izvršil nobenih posnetkov, dasi je na nje mislil že od početka. V prvi proračun, ki ga je odbor sestavil na seji 24. decembra 1906, se je vnesla postavka 272 kron za nakup fonografa in 20 valjičev. Do nakupa ni prišlo ne zdaj ne proti koncu odborovega delovanja, ko je prof. Murko po svojih izkušnjah na Balkanu posebno toplo priporočal fono-grafiranje. Stroški bi bili pač previsoki, ne samo za nakup aparata in množice valjičev, ampak za potnino posebnega odposlanca; razen tega bi ne bilo sigurno, da bi pred aparat dobili prave izvajalce in ob ugodnem času. O d h o r n i k a-z a p i s o v a 1 c a sta bila Matej Hubad in Gabrijel Majcen. Ravnatelj Hubad je do konca leta 1907. zapisal 330 pesmi z Dolenjskega, ki mu jih je zapela gdč. Alojzija Novak; ta gdč. se je na odborovi seji označila kot »živa zakladnica dolenjskega narodnega petja«. Prof. Majcen je v okolici Maribora in Ljutomera zapisal v celem nad 500 pesmi. N a k u p, oz. prepust obstoječih zbirk je odborovo zalogo izdatno obogatil. Od G 1 a s b e ne Matice je prevzel tam shranjene pesmi (Bajuk, Dolžan, Mihelčič). — Nadučitelj Jos. V i d i c (Sv. Pavel p. Preb.) je posodil svojo vzorno zbirko (okoli 500) cerkvenih pesmi; iz njih je izbral Milčinski okrog 50 starejših nabožnih narodnih pesmi; zanimive so posebno božične. — Fran Draksler, posestnik in organist na Primskovem (Dolenjsko), je dal v pregled in porabo zaboj starih cerkvenih pesmi, ki jih je bil zapisal njegov rajnki oče Matej; izmed njih jih je Milčinski odbral nad 100. — Ludovik Kuba, znani nabiratelj slovanskih narodnih pesmi, je imel v svoji zbirki tudi 450 slovenskih, med njimi pa 119 že natisnjenih; odbor se je z njim pogodil, da mu odkupi od teh kakih 150, ki so porabne. — Odkupila se je tudi Janka Žirovnika rokopisna zbirka 311 narodnih pesmi (kranjskih). Posebne nabiralce je odbor, kolikor so mu dopuščala sredstva, ]) o s 1 a 1 v določene kraje ali s splošnim naročilom le izjemoma, kadar ni bilo drugega ali ne boljšega izhoda. Na Koroško jc poslal dvakrat Oskarja Deva, tedaj sodnika v Kranju; takisto je bil za Koroško določen Zdravko Š v i k a r-š i č, učitelj na Jezerskem. Oba sta nabrala približno po 200 pesmi, Dev posebno iz Zilje in Roža; opazilo se je, da Dev rad harmonizira, Švikaršič zapisuje slu-lioma. — Nekak službeni odborov nabiratelj, pred vsem za Kranjsko, jc postal Franc Kramar; o tem izrednem glasbenem talentu samouku poroča obširno Murko (str. 32, 35—39, 49). Uveljavil ga je Milčinski na seji 6. avgusta 1908, ko se je sploh načelno sklenilo, da bo odbor v neizčrpane kraje pošiljal svoje posebne nabiralce. O njem je Milčinski poročal in predlagal, da se mu za tedaj predloženih 1200 narodnih napevov prizna običajna nagrada 1200 kron in za lastne stroške pri nabiranju 360 kron. »Nabiralec je vesten, v zahtevah skromen; ogiblje se praznih variant; obravši domači okraj (Ig), je to leto nabiral napeve žc po drugih krajih, v Ihanu, Kropi i. dr. Iztaknil je prav zanimive stvari, celo Pegama in Lambergarja, in pripovedni pesmi, ki jih Štreklj eva zbirka ne pozna. Stroške je resnično imel pri svojem potovanju.« Kramar, rojen 27. septembra 1890 v Mateni pri Igu, torej mladenič v najboljših letih, je bil kakor nalašč za ljudskega nabiratelja. Oče je bil mizar, pa je imel klavir in je rad pel in — pil, mati je bila organistova hči. Sin se je tako od mladih nog uživel v glasbo, je postal v domači vasi organist in je pričel komponirati; ker je živel vedno med ljudstvom, je znal z njim občevati in je iz njega izvabil vse, kar je znalo. Poleg Kranjske je pesmi nabiral tudi v Slovenskih Goricah. -—- Kot odborov nabiratelj je končno Janko Ž i r o v n i k prinesel iz Ribnice 64 pesmi. Dvomilo je, kam naj uvrstimo odbornika Janeza Kokošarja v Gorici. Znano je bilo, da ima obsežno zbirko narodnih napevov (okrog 700), a je ni izročil odboru; toliko vem, da jo je nekaj časa imel v rokah Oskar Dev. Kje je zdaj, mi je neznano. Kokošar je umrl 16. maja 1923; napram nabiralnemu odboru se je vedel pasivno, udeležil se je samo prve seje. Goriška je zato slabo zastopana z napevi; Trst in Istra pa sploh ne, ker se njun poverjenik Križman v obče nikoli ni oglasil. (Gl. Murko, str. 42.) V povojni dobi je šele začel objavljati Kokošarjeve zapiske C. Drekonja. Domači, krajevni (lokalni) zapisovalci so bili pravzaprav tisti pomočniki, ki si jih je bil odbor namenil poiskati. Saj bi ravno z njihovo pomočjo nabiralna akcija naravnim potem prodrla do vseh in zadnjih virov narodnega glasbenega izvajanja. Na tisoče vabil in vprašanj je bil odziv številčno prav majhen; na množico sicer ni bilo računati, spričo težavnosti ugoditve zahtevam. Vendar pa se je našlo toliko voljnih in pripravnih pri-spevateljev, da se je načrt mogel smatrati za dovolj posrečenega, ker se je priglasilo in za sposobne spoznalo vsaj toliko domačih sotrudnikov v njihovih krajih, da se je razkrilo, ali in kje raziskovalca še čaka delo. Umevno je, da so se zaradi posebne sposobnosti, ki jc za uspešno nabiranje predpogoj, oglasili skoraj izključno učitelji, organ isti in dijaki. Značilno je, da so v središču slovenskega ozemlja, na bivšem Kranjskem, nabiralni posel opravili pred vsem poklicni zapisovalci, t. j. odborniki ali odborovi odposlanci, ali pa so se z vidika odborovih načel iz že obstoječih zbirk izbrali odgovarjajoči napevi. Vendar je bilo poleg njih tudi več krajevnih nabiralcev: Simon P u n č u h, nadučitelj, Šmarje pri Litiji, 50 pesmi; Fr. M a-r o 1 t, 42; gimnazijec Ciril T o m a n 14; osmošolec Anton P 1 e v n i k za Črnomelj 144; osmošolec Lovro Bogataj 50; Niko Š t r i t o f 56; Mara K a b a j, Cerknica, 56; učitelj Ivan Primožič 14; Ivan D i t r i h, davčni oficial, Litija, 90; Alojzij M i h e 1 i č, Motnik, 30; Fr. Stele, pevovodja, Leše-Kam-nik, 265; Fr. Drnovšek, učitelj, Sevnica (Dol.), 95. — Za Koroško je izmed domačih nabirateljev pomemben edino Jos. J e k 1, učitelj v Večni vesi, ki je zapisal 113 pesmi. Posebno nabiranje sta prevzela odborova odposlanca Dev in Švikaršič. — Na Goriško sem posegel jaz (ker se Jos. Kokošar za stvar ni zavzel), pomagal mi je prof. Koštial. Marljivo je zapisoval Fran Mavric, učitelj v Kostanjevici pri Kanalu, potem v Bovcu, 40 pesmi; takisto goriški osmošolec Vekoslav F i 1 i p i č 154; organist Anton T r e b š e (s posredovanjem učitelja Riliarda Trebšeta v Kalu, potem v Bovcu) je iz Srpenice poslal 14 napevov, potem je delo zastalo; tudi kak goriški dijak (n. pr. Ivan Ga-bršček iz Kobarida) se je poskusil z nabiranjem, a ostalo je pri začetkih. V Gorici sem služboval samo eno leto. Na bivšem Štajerskem pa se je široko razpredla nabiralna akcija s pomočjo krajevnih, domačih nabiralcev, ki so glavne pokrajine zajeli, dasi seveda ne docela izčrpali. Pokazalo se je, da do večjega uspeha privedejo pred vsem osebni stiki z neposrednimi ali posrednimi znanci, dočim prinašajo propagandni pozivi pač razpoloženje (prim. Murko, str. 28). Nabrala se mi je lepa vrsta vnetih zapisovalcev; nekateri izmed njih so se polagoma v svoj posel dobro »vpeljali«, to se pravi, znali so najti vedno novih virov, tako da je število nabranih melodij neverjetno naraščalo in zbujalo skoraj sumnje, kakor so se pojavile tudi pri nabiralcu Kramarju (gl. Murko, str. 38). Sumnje pa so izvirale iz nedognanosti pojma narodne pesmi in narodne glasbe (prim. Murko, str. 39); nedvomno se je pokazalo, da v našem narodu narodna pesem ne samo še živi, ampak se sproti na novo poživlja, ako se pojavijo novi tvorci v ljudskem duhu. Tvorci so vedno posamezniki, ne pa — kakor so romantični idealisti domnevali — ves narod. Te krajevne nabiralce na Štajerskem bom najprej naštel, potem pa nekatere izmed njih s porabo njihovih pisem nekoliko označil, osebno in pri delu. Bivališče vsakega je navadno tudi njegovo nabirališče. Manjše število napevov so poslali (do 20): Jos. Krivec, gimnazijec v Celju; Minka M o o s, učiteljica v Ljubečni; Peter Miki, organist, Sv. Bol-fenk pri Središču (samo vzorce): Anton Potočnik, učitelj v Podsredi, je poslal sicer samo 16 pesmi, a štiriglasne in z vsem potrebnim opremljene. Obsežnejše zbirke so predložili: neumorni delavec na glasbenem polju, učitelj Fran Zacherl (skupaj z župnikom Iv. Skuhalo): 324 pesmi iz Ljutomerskega okraja; Jos. K o r b a n, učitelj v Lučah in v Gornjem gradu, 145, mnogo prav originalnih; Jurij R a j h, gimnazijec v Celju, 145, ki mu jih je pela sestra, kmetica v Dramljah; Alojzij K r a j n c, organist pri Devici Mariji v Puščavi (severno Pohorje), 61 originalnih, iz večje zbirke; Štefan M i k 1 i n, organist v raznih krajih, od koder je pošiljal nabrane pesmi (Rogatec, Videm, Varaždin), 78; Fran K a r b a š, učitelj, Sv. Miklavž pri Ormožu, 100; Fran V a d n a 1, učitelj, Kapele pri Dobovi in Sv. Peter p. Sv. G., tudi četvero-glasne, 57; Fran F a r k a š, učitelj, Hajdina pri Ptuju, 50 pesmi od Sv. Petra pri Radgoni; Jernej H e h a r, organist, Koprivnica pri Rajhenburgu, 66; Največ pesmi (745) je zapisal Rudolf V r a h 1, učitelj na Vranskem; takoj za njim pristen kmečki nabiralec Jože Lešnik, posestnik, trgovec, organist, godec, visoko gori na južnem Pohorju, na Kehlju, 446; pozornost jc zbudil Franc Žemljic, organist od Sv. Tomaža pri Ormožu s svojimi narodopisnimi izvajanji, s katerimi je opremil pošiljko 90 zapisanih napevov. — Pripominjam, da smo od raznih zapisovalcev dobivali poleg napevov večkrat tudi samo besedilo pesmi; to gradivo za naš odbor ni prišlo v poštev in smo ga ali vrnili ali prepustili prof. Štreklju, oz. dr. Glonarju za izdajo tekstov. Ob zaključevanju podrobnega nabiranja s koncem leta 1912. se je na seji dne 27. oktobra 1912 ugotovilo, da je dotlej zbranih 10.013 pesmi z napevi. Franc Kramar, ki je odslej kot odborov odposlanec še nadaljeval nabiranje, je število tako pomnožil, da štejemo s prekmurskimi dr. Ki-movca okroglo 13.000 pesmi. (Murko, str. 51.) Ne vemo pa, ali jih je ravno toliko res spravljenih v »Etnografskem muzeju« v Ljubljani. Vse, kar se je nabralo, tudi ni kleno blago; odbor sam je že pri predložitvi za prvi pogled presodil tudi kakovost poslanih napevov in jo je uvaževal pri odmeri nagrade nabirateljein (splošno po eno krono za pesem na eni strani zapiska, dodatno morebitne stvarne stroške). Ko pa je zbirka rasla v tisoče, je odbor na seji 6. avgusta 1909 poveril sestavno presojo gradiva Ivanu Franketu, ki je potem na sejah poročal o uspehu; do 15. oktobra 1911 je n. pr. pregledal 6126 pesmi. Prava strokovna presoja bi se bila izvedla ob koncu zbiranja, preden bi država prevzela gradivo v natis. Do te nismo dospeli; zbirka pričakuje veščakov. — Naše visoke številke veljajo po ceni torej le približno; podrobne sem zbral po svojih zasebnih prvih beležkah; številke so se pri končni ugotovitvi pred odborom morda — pa ne bistveno — izpremenile. Občevanje z n a h i r a t e 1 j i je bilo v več slučajih zanimivo in poučno. To naj izpričujejo nekateri posnetki iz njihovih p i s e m. Dijak Franjo M a 1 g a j (Sv. Jurij ob J. žel.) bi enoglasno znal pesmi zapisati, pri večglasnih bi prosil dr. Jos. Ipavca za pomoč. »Ljudstvo izpremeni včasih melodijo in besedilo že znanih pesmi.« — Najbrž ni zmogel zapisovanja, ker ni nič poslal. Fran Z a c h e r 1 vpraša (13. junija 1909), če sme poslati tudi stare melodije cerkvenih pesmi; »kajti pri nas je še ljudsko*petje in se pojejo krasne, še nenatisujene pesmi. Mislil sem, da so Riharjeve; pa niso .. . Pri nas pojo vsi verniki po cerkvi. Nabiranja ne boni mogel nikoli končati, ker najdem vsak hip popolnoma nove narodne. Od kod prihajajo, mi ni znano. Ni še dolgo, da se je ponesrečilo neko dekle — pa že pojo pesem o dogodku«. — V pismu z dne 4. okt. 1909 pravi: »Naše cerkvene melodije so večinoma stare, a podložena so jim nova besedila, kakor jih imajo molitveniki, Cecilije, Venci itd.« Kako so sc nekateri domoljubi trudili, da bi prišli do zapisovanja, kaže pismo učitelja Riharda TrebSeta na Kalu (Goriško 5. maja 1911), kjer se najprej obtožuje, da je na učiteljišču ravno iz petja imel najslabši red; zdaj ga pa jezi, »da drugi ljudje napev, ko kdo poje pesmico, kar mimogrede zapišejo, jaz pa sc moram šele napeva naučiti peti, da ga kasneje pri kakšnem harmoniju spravim srečno na papir. To pa ne škoduje nič; počasi se vse na- redi«. Ker je bil sam neroden pri zapisovanju, je pridobil dva spretna poma-gača, svojega soimenika Antona in Mavrica. Jožef L e š n i k mi je s svojega visokega Keblja nad Oplotnico pisal deset, deloma prav obširnih pisem; po domače kramlja o nabiranju pesmi, o domačih skrbeh, o svoji pridni ženi, ki se že veseli honorarja, pa tudi stvarno o nabiranju samem. Dobrodušen in naravno šegav, je bil kakor nalašč pripraven, da so mu pevci bili na voljo; kot organist in godec pa je imel dovoljno teoretičnega znanja za preproste zapiske. Moje dvome skuša izpodnesti z zagotovilom (23. decembra 1908): »Pesmi so vse v ljudski melodiji, ne v visoki izobrazbi (učenosti), kakor je primerno, in tudi v takem duri postavljene, da vse štiina: d, dis, e, f, fis, nekatera pride tudi na g.« — Na istem mestu pravi, da so skušali nabirati tudi drugi, ki imajo več časa in večjo umetnost, pa niso nič dobili. »Ko so pa ljudje izvedeli, da zbiram jaz stare pesmi skupaj, so mi šli na roko.« — Poleg lastnega znanja mu je za dober vir bil star doslu-žen vojak, zelo čislan med veterani v Konjicah, šaljivi starec Anton J u h a r t, krojač v Oplotnici (tu je bil tudi Lešnik rojen). »Staro pesmarico« ga imenuje Lešnik in v obširnem dopisu zabavno opisuje, kako je »prebiral« to pesmarico, da mu je ura pretekla kakor pet minut. Ta Juhart je bil krojač, zmirom vesel in v petju, služil je vojsko v Schleswig-Holsteinu med Nemci; »bil je petkrat v vojski, pa nobena krogla ga ni zadela, ali se ga pa ni prijela«. Z vojske se je vrnil, ko je Lešnik v šolo vstopil; v Oplotnici se je oženil in šival. Prvi si je kupil šivalni stroj; »ljudje so trumoma hodili gledat, kako šivlje ta ma-šina. Ta pesnikar stari pa mi tudi zapoje res lepe vojaške pesmi.« Lešnik piše svojo slovenščino pomalem pomešano z domačim narečjem, Franc Žemljic, organist pri Sv. Tomažu pri Ormožu, pa v oglajeni pisavi skoraj brezhibno obvlada književno slovenščino. Inteligentni mož bi se mogel visoko dvigniti, ko hi ga usoda postavila na pravo mesto. Tako pa piše o samem sebi: »Jaz sem bil v mladih letih krojač, potujoč po „šterah" od hiše do hiše, in dobro poznam narodovo dušo. In sedaj kot organist sem tudi priljubljen pri ljudstvu in poznan kot veseljak na dobri volji pri gostijah, kolinah itd. Sposoben sein, da napev zapišem brez instrumenta; vendar par-krat mi ga mora pravilno zapeti, kar pa je z nekaterimi osebami sitno, ker jim vselej nekaj not rado križem gre, ko sva gotova; zato izgubijo pogum, ki ga pa inaža oživi.« Točno tudi opozarja, da sicer lahko zapiše na posluh, a posebno pri večglasju bi bilo zanesljivejše, če bi se opiral na kak sprejemni instrument; v mislih ima »Choralion«, ki tehta le 6 kg, bi stal 6 mark in bi si ga z nagrado za pesmi sam kupil, da bi šel pesini nabirat drugod, pred vsem v bližnji okolici, ki je pevsko bogata (Sv. Tomaž, Sv. Benedikt, Mala Nedelja, Polenšak). Pozneje ga je pod roko res kupil. Njemu bi pevci in godci zaupali, ker živi v Slov. Goricah med njimi že 12 let (prej je bil tri leta v Slovenjgradcu); sicer namreč godci svojih največjih in najboljših stvari »ne dajo radi od sebe«, da ne pridejo v navado in jih lahko večkrat, kakor nove, izvajajo pri drugih prilikah. Žemljic tudi opisuje, pri kakih posebnih prizorih se razvije glasbeno izživetje med tamkajšnjimi prebivalci; take prizore bi najbolje posnel fonograf. Posebno važno je, da se prizori razvijejo večkrat čisto dramatično; ravno teh se je Zemljič hotel najprej lotiti. V Slov. Goricah je nadalje običaj, da se ob smrti v spomin rajnkega zloži in uglasbi posebno »slovo«; teh »slov« je mnogo razširjenih. Pojemale pa so že »s v e č n i š k e« nabiralcev sveč za Svečnico, in še bolj »k o 1 e d n i c e«. Važno pa je, da se zbere in objavi, kar je ohranjeno in pristopno; »slov« je Zemljič sam naredil kakih 50—60 v 12 letih, odkar je bil pri Sv. Tomažu, kjer je to navado našel. Tako se je nabiralo in mnogo nabralo. Tedanji odbor je nabiranje zaključil; nabiranje samo pa ni in ne sme biti končano. Dosti posla še čaka na nov odbor. Kdo ga bo sestavil in podprl? To v skrbeh vprašuje Musa Slovenica. Zusammenfassung. Die erstc systematische Samnilung slovenischer Volksmelodicn. Das Ministeriuin fiir Kultus und Unterricht in Wien hat i. J. 1905 den Plan ins Leben gerufen, bei Wahrung der Selbstandigkeit der einzelnen Volksstiimme der iisterreichischen Hiilfte der Monarchic, die gesamte Volksdichtung und Volksinusik dieser Volksstiimme auf Staatskosten zu sammeln, wissenschaftlich-kritisch zu hehandeln und in einzelnen, national abgegrenzten, gesonderten Biiudeu in Druck zu legen. Zur Durchfiihruiig dieses Planes wurde vom Ministeriuin fiir jeden Volksstamm ein ArbeitsausschuB, bestehend aus Vertretern dieses Volkes, ernannt. So auch fiir das slovcnischc Volk. Der Slovenische ArbeitsausschuB, (lessen Mitglieder das von den Slovenen bewohnte Liindergebiet als hesondercs Arbeitsfeld unter-einander aufteilten, entfaltete in den Jaliren 1906 bis 1912 in alien Teilen dieses Gebietcs eine rege Sammelliitigkeit, die von einem iiherraschciuleii Erfolg gckriint wurde: ein Scliatz von mud 11.000 Liedcrn wurde aus dcm noch immer fruchtharcn musikalischen Hoden des slovenischen Volkes gehoben. In der Vorkriegszeit, wiihrend des Krieges und nach dem K l iege setzte die systematische Sainmeltiitigkeil aus; gesammelt wurde hinfort lediglicb durch hcrufsniiiBige Abgesaudtc, die uamentlicb die Liickcn in der Sammliing ausfiillen sollten. In der Zeitcn INot stellte der AusschuB auch diese Samuieltiitigkcit allmiiblich ein und wurde i. J. 1927 vom berufenen Ministeriuin in Beograd aufgclost. Das gcsammelte Material, ruiul 13.000 Lieder ziihlend, wurde dcm Ethnogr. Museum in Ljubljana iibcrlassen. Unter Beleuchtung obigcr Tatsachen berichtet der Verfasscr, vom Anbeginn Mitglicd des Arbeitsausschusses und bis 1913 dessen Schriftfiihrer, auf Grund seiner Aufzeichnungen des naheren iiber die innere Geschiiftsfiihrung des Ausschusses, seit der Griindung bis zur Aufliisung, mil dcm Ausblick auf die aus der Sachlage sich ergebende kulturelle Notwendig-keit einer Weiterfiibrung der Saminelarheit, die keinesfalls als erschopft betrachtet werden diirfe. Durch seine Ausfiihrungen werden die organisatorischen Verdienste des ersten Leiters des Ausschusses, des Grazer Universitiitsprofcssors Dr. Štrekelj (t 7. VII. 1912), seines weit-hlickenden Nachfolgers, des Univ. Prof. Dr. M. Murko, und des musikalischen Sachberaters, des Direktors M. lluhad, ins belle Liclit gcriickt. Vorgefiihrt wird die Liste der 42 Sammler und Aufzcichncr der slovenischen Volkslieder, mit kurzer Charakteristik der bedcutendcren. Besondere Aufmerksamkcit erregen die ecliten Volkssiingcr Franz Kramar, Josef Lesnik und Franz Zemljič, in ihrem Beruf Organisten in entlegenen Laudpfarren. — Da das Volkslied aus dem Leben und Erleben der Slovenen stcts neuen Lcbensodem schbpft, rufen die immer sich erneuermlcn Bestande nach einer erneuten Saminelaktion. Vulgarna imena kmetij v vuzeniškem okolišu. Josip M r a v 1 j a k, Vuzenica. Vuzeniški okoliš, s čigar domačimi imeni kmetij se bodemo bavili v naslednjem, obsega ozemlje, ki ga proti severu omejuje Drava, proti vzhodu (Vuhredu) Polnerjev potok in približno črta na vrh Sv. Antona ter greben na Malo Kopo, proti jugu in zapadu pa greben Pohorja čez Sedlarjev, Krem-žarjev, Jesenkov in Golarjev vrh na otiškovrški reber, nakar se meja konča približno 1 km vzhodno od Puhenštajnskega gradu na Dravi nasproti cerkvi sv. Boštjana. Ta okoliš zavzema okoli 80 km" severovzhodnega Pohorja, v katerem govori prebivalstvo slovenščino v posebnem koroško-pohorskem narečju. Središče ozemlja je edina večja strnjena naselbina, trg Vuzenica z 2 km2 zemlje in 600 dušami; manjših zaselskih vasi pa je petero: Sv. Vid (ali Sekožen ali tudi V e s) z Marofom pri D. M. na Kamnu, Sv. Primož na Pohorju, Št. Janž, Dravče in Trbonje. Kot zaselki ali samotne kmetije pa segajo v vuzeniški okoliš tudi deli Sv. Danijela nad Trbonjami, Sv. Antona na Pohorju in Pameč. Izvzemši trg Vuzenico je ves okoliš izrazito kmetski; pa tudi vuzeniški trgovec, obrtnik ali industrijski delavec se bavi poleg svoje glavne pridobitne panoge tudi s kmetijstvom. Pridobitni del kmetijstva je gozdarstvo in za njiin živinoreja, medtem ko služi poljedelstvo le samopreskrbi z žitom in krmili. Kmetij, to je kmetskih posestev s pripadajočimi stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji in često tudi s kočo za prevžitkarja in dninarje, tako-zvane oferje, je v vuzeniškem okolišu okoli 250. Pri tem moramo pripomniti, da smo šteli kmetije po hišnih imenih, ne glede na to, ali so danes še samostojne ali pa spadajo kot hube k drugemu posestniku; torej po gospodarskem stanju, kakršno je bilo nekako pred letom 1848.; štetje novejših koč in hub, ki so se odcepile od nekdaj enotnih kmetij, pa smo opustili, ker navadno že imena teh sama povedo, da so izločene od istoimenske kmetije. Velikost kmetskih posestev je različna in se giblje med 10 in 100 orali. Le dve posestvi sta, ki presegata to mero, namreč Sedovnikovo (200 oralov) in Šrotovo (130 oralov), obe pri Sv. Primožu na Pohorju. Velikost posestva se ravna največ po legi. Čim bolj je v dolini ali ravnini, čim plodovitejša je zemlja in čim bliže leži trgu, tem manjše je posestvo; bolj pa, ko je od trga oddaljeno, bolj ko je v hribih in manj ko je zemlja rodovitna, toliko večje je posestvo. Največja posestva so Mrakovo, Žvikartovo, Bučenikovo, Vrhovniko-vo, Vraževnikovo, Vindiševo, Jesenkovo, Kogelnikovo in Desetnikovo, ki dosegajo blizu 100 oralov. Ako razdelimo vsa kmetska posestva na štiri skupine, tako da bi prva obsegala 10—20 oralov, druga 20—50, tretja 50—80 in četrta preko 80 oralov, bi padlo v prvo skupino ca 30%, v drugo 45%, v tretjo ca 20% in v četrto 5% kmetskih posestev. Prvo vulgarno ime kmetije v vuzeniški okolici najdemo v vetrinjski listini iz leta 1248.*), po kateri je bil G(otfrid) Grabštanjski, Trušnjan in sorodnik gospodov vuzeniških, prodal vetrinjskemu samostanu 12 kmetij pri Vuzenici. Med temi kmetijami čitamo ime Asanch, o katerem sodimo, da je še danes ohranjeno v kmetiji Cank pod Št. Janžem. Nadaljnje poročilo o imenih kmetij imamo iz leta 1300.") Stolnik Pabe s Krajga na Koroškem je prodal dominikankam v Marenbergu pet kmetij »in der gegent bei Sailden-hoffen«, in sicer »Michel an der Lewen hueben, Gelen an der Egarde, Michel an dein Puewez, Niclan an dein Weixlperge, Georg da zu Kherspaumb. Povsem jasno sta lokalizirani prva in zadnja od teh kmetij; prvi je Levovnik poleg šentjanške cerkve, ki se ves čas do konca XVIII. stoletja imenuje »am Weixlperg«, zadnji pa je Črešnik v Dravčah, (utegnil bi biti tudi Grešnik v Požarskem jarku, vendar se po urbarjih zdi, da je dravški starejši); drugi je bržkone Ladinik pri Sv. Primožu, ker so pri nas ladine isto kar v nemškem Egarde. Iz XIV. stoletja imamo ohranjeni dve imeni kmetij v Sekožni, Herman in Tišinek. Prvi »Herman von Zekhern« se omenja kot priča na neki listini Zofije Lipniške iz leta 1332.3), drugi pa se imenuje 13464), ko je Weryant von Tissing prodal svoj dvorec »dacz Tissing« s pritiklinami Kolonu iz Vu-zenice. Mnogo današnjih imen kmetij pa se pojavi v fevdnih in zapuščinskih zapiskih XV. stoletja. Tako zvemo iz celjskih fevdnih knjig (1436) in iz de-želno-knežjih fevdnih zapiskov (1460—1490) za kmetijo Kupljen. Kraj, kjer se je razprostirala, se je imenoval Smrekovec. Današnja Brdina, kraj južno od Kupljena, se je imenovala Ponikve, tamkajšnje kmetije pa Mošak, Krevh, Ha-naver, Pogač, Zvikart (»Swcychart«), Podlesnik in Nadles. Kraj južno od cerkve sv. Primoža se je zval Pohorje (»am Pacher«), kmetije pa Ižek (»Ey-sakli«), Marak, Sedelnik in »Greisolcz«. Pri Sv. Primožu se imenujeta kmetiji Peruš in Žvirc, onstran potoka Šrot (»Zrob«), na vrhu nad tem pa Bibovnik (»Phigelnik am Wiphl«) ter njegov sosed Mršnik (»Massnik). Dalje proti severu sta kmetiji Slabnik, ki se imenuje »Slobunk«, leta 1496. pa izrecno »der Kuchlhof«, je bila torej določena za grajske kuhinjske potrebe; poleg nje se imenuje še Pogač. V Sekožni izvemo o Javšniku (»im Erlach ob Zekkarn«). V trgu blizu župne cerkve je bil »Zechnerhof«, današnji Kuhelnik pa je bil nekdaj župnikov »Kuchlhof«. V Dravčah so kmetije Hanžc, Tepej, Pok, Spalir, Breznik (»am Weixlperg«), Stražišnik (»Strasissnikh am Purkhstall«), pod Št. Janžem pa Pokržnik (»am Pokriesnik«), V Trbonjah se imenuje Galunov in Lau- ') Dež. arhiv v Gradcu 5t. 629». (Zahn U. B. III.) «) Dež. arhiv v Gradcu »t. I603b. 3) Dež. arhiv v Gradcu St. 2285b (tudi Zahn, Ortsnamcnhuch, str. 134). 4) Dež. arhiv v Gradcu št. 2032b. kov dvorec, pri Sv. Danijelu Janohet (»Janacli hueben«)5), »Schiecznikh«, »Ani Choyn« je Hojnik, Hergot, Šlodnik, Vieher, Jamnik, Osriednik, Kiperc, »zu Rawen« je Ravnjak, Uršnik (»ani Wurs[o]nikh«), Žamp (»Sampos«) in Lužnik. Za Šentviškim potokom proti Vuhredu pa so ohranjena imena Na-bržnik (»am Nabersnikh«) in Jerbič (»unter dem Gerwitsch«). Še več imen kmetij najdemo v graščinskih in župnijskih urbarjih XVI. in XVII. stoletja, o njih pa smo govorili že na drugem mestu0). Vulgarna imena kmetij, kakor so se ohranila večinoma še iz časa prvih urbarjev (pred 1500) pa do danes, so v pretežni večini slovenska. Za pregledno razvrstitev in določitev po izvoru jih navajamo topografsko. T r b o n j e in Š t. Daniel: Pungartnik, Golar, Rebernik, Jamnik, Rieč-nik, Uršnik, Baver, Planinšek, Brezovnik, Hribernik, Grabnar, Kotnik, Potočnik, Vrhovnik, Brodnik, Mežnar, Viešnar, Liešnik, Goznik, Hojnik, Janže, Kristan, Miklav, Urban, Heršold, Podlauf, Zork, Straser, Mikuž, Desetnik, Posrat, Gačnik, Gradišnik, Galun, Cigul, Lauk, Korat, Žamp, Helbl, Janohet, Božič, Dvornik, Grizolt, Žnerič, Kremžar, Perje, Vieher, Nastop, Tavzel, Apačnik, Komše, Zabernik, Viedl, Brikl. D r a v č e: Jamnik, Ornik, Travnčkar, Huter, Šterjak, Črešnik, Brieznik, Jamovnik, Borovnik, Kurej, Golob, Hanže, Tepej, Krumpl, Zaleten, Stražiš-nik, Vraževnik, Žvikart, Špalir, Plemen, Šrotič. Št. J a n ž: Železnik, Vrhovnik, Poljsnik, Pušičnik, Požarnik, Pušavnik, Tratnik, Pintar, Ribič, Črešnik, Jelovc, Nadles, Pok, Maček, Levovnik, Rak, Grilovc, Mravljak, Cenel, Urbane, Vindiš, Bauli, Peli, Štih, Vabter, Kuhelnik, Kecar, Pust, Pobernik, Pokržnik, Kupljen, Bučenik, Duh, Pristovnik, Kra-nes, Cank, Razbornik, Rupše, Dravčbaher, Jušt, Sabodin, Žvikart. P a in e č e: Zapečnik, Osriednik, Podlesnik, Jesenk, Škorjanc, Hanaver, Pirpank, Pogač, Krevli. Sv. Primož: Lužnik, Prodnar, Plazovnik, Pečirnik, Ladinik, Pušnik, Rebernik, Sedelnik, Sedlar, Bukovnik, Petelin, Žvirc, Hren, Maček, Falenti, Franc, Hartl, Hajzl, Berghaus, Falorn, Smolar, Krubajedec, Napred, Griben, Kanop, Vošnar, Šrot, Mori, Škrube, Peruš, Poharnik, Ižck, Plos. Sv. A n t o n: Jamnik, Pečnik, Kopnik, Koglar, Tkavc, Medved, Klemen, Dojer, Mravljak, Dajnik, Pcrnik, Hebnik, Mrakič, Skralovnik, Prohart. Vu zenic a: Matije, Jurič, Lipuš, Urban, Jaklin, Urbancl, Tratnar, Stopar, Glažar, Haftler, Hafner, Naglšmid, Tišlar, Flajšman, Kočevar, Kir-henkramar, Pintar-mlinar, Hutcr, Najhirt, Bartšerer (Pader), Pinter, Brodnik, Meser, Golob, Kifer, Tajčman, Rilitar, Gregi, Šamp, Korb, Vute, Wanker, 5) V šentpavelskih fevdnih zapiskih XV. stoletja se imenuje 1408 in pozneje kraj »in dem Gcmpnik, im Kamnik«, ki ga je Zalin lokaliziral »Gegend W. Saldenhofen hei Trofin«. Ta Kamnik je kraj 1 km zahodno od Trbonj, nasproti Vratom, in se še danes imenuje »v Pečeh, v Pečovju«. ČZN XXI, Vuzeniški urharji. Graf, Esig, Hodnik, Freložnik, Perkuš, Griben, Končnik, Reš, Rus, Simone, Morič, Brieznik. Š t. V i d: Poljane, Gmajnar, Robar, Nabržnik, Pušavnik, Lužnik, Mejnik, Pogorevc, Stamec, Tkavc, Cimperinan, Krajcbirt, Kos, Birtnik, Coklar, Kolar, Ceglar, Gabršnik, Javšnik, Mak, Kos, Hrastnik, Javornik, Peter, Blažič, Herman, Štefl, Fajdl, Adam, Rupret, First, Vahter, Knap, Hergot, Undof, Žmavc, Sivčnik, Slabnik, Morič, Grace, Tišinek, Vošnar, Helbl, Kompoš, Jer-bič, Žebrek, Mršnik, Bibovnik, Čučej, Mrak, Pogač. Po svojem izvoru so vulgarna imena kmetij v vuzeniškem okolišu zvezana z geomorfologijo terena, na katerem kmetija leži (Vrhovnik, Jamnik, Plazovnik itd.), z rastlinstvom (Golar, Hrastnik itd.), z živalstvom (Maček, Petelin, Medved itd.), s krstnimi imeni prednikov (Miklav, Urban, Falenti itd.), s kulturami tal (Ladinik, Viešnar, Travnačkar itd.), z osebnimi lastnostmi nekdanjih posestnikov (Desetnik, Zaleten, Pust itd.), z nekdanjo obrtjo in poklici (Tišlar, Šterjak, Birtnik itd.), s topografsko označitvijo kraja, kjer kmetija leži (Stražišnik, Gradišnik, Gačnik itd.) in z izvorom priselitve (Hanaver itd.). Za gozdarski vuzeniški okoliš značilno je relativno malo zastopstvo imen kmetij po zverinah, ki so izginile šele sredi XIX. stoletja, za Vuzenico samo pa pomanjkanje imen, ki hi bila v zvezi z nekdaj cvetočim splavarstvom. Razmeroma malo (22) je tudi imen kmetij po krstnih imenih in še manj je poimenovanih po zemlji priselitve. Nemška imena so obenem z imeni, ki izhajajo iz obrti, najmočneje zastopana v trgu. Imena kmetij se navadno ne krijejo z rodbinskimi, od katerih so najpogostejša Črešnik, Knez, Mravljak, Naglič, Peruš, Prohart, Pušnik, Strmčnik, Valenti in Žvikart; precej razširjena so tudi rodbinska imena Topler, Rupreht, Rogina, Poljner, Kresnik, Ferk, Esig, Doler, Cesar in Berneker. Krije se vulgarno ime z rodbinskim priimkom še v devetih slučajih: Grace in Helbl v Št. Vidu, Peruš in Ladinik pri Sv. Primožu, Dravčbaher, Zvikart in Pokržnik pri Št. Janžu, Huter in Plemen v Dravčah ter Lauko v Trbonjah. Zusammenfassung. Die hiiucrlichen Vulgurnumen im Gcbictc von Vuzcnica. Die noch gchriiuchlichcn Vulgarnamen fiir die Bauernhofe im Gcbiete von Vuzenica kiinnen wir ins XIII. Jahrh. zuriickverfolgen. lhrem Ursprunge nach werden die jetzigcu Vulgarnamen, die in topographischcr Kcihe angefiihrt werden, aus der Gcomorphologic des Terrains, Flora und Fauna, aus den Kulturen des Bodcns, Taufuamcii der Vorfahrcn, pcr-sbnliehen Eigenschaftcn der chemaligcn Besitzer, vom einstigen Gcwerhc, vom Landc der Einwanderung und von der landschaftlichcn Bezeichniing des Bauernhofes ahgclcitct. Die Familicnhciuamcn sind von den Vulgarnamen meistens verschicdcn. Izgoni na Dravskem polju. Franjo B a š, Maribor. Ko so drugi poklonili sedemdesetletniku razprave iz vseh panog zgodovine in iz vseh ozemelj, kjer se je znanstveno ali publicistično udejstvoval, od Balkana do Rima pa od Buličevega Stridona preko Ogleja in Salzburga do Velehrada, želim z naslednjimi vrstami opozoriti na Fr. Kovačiča kot narodopisca. Kovačičevo narodopisno delo se nanaša na duševno in materialno ljudsko kulturo Pomurja in vzhodnega Podravja z izjemo Dravskega polja. V nadaljevanju njegovega dela načenjam v njegovem zborniku vprašanje i z g o-n o v1) Dravskega polja, katerega narodopisna literatura doslej še ni obravnavala razen P. Schlosserja2), ki se ga je samo dotaknil s študijo selišč v Čretih. I. Terciarna tektonska gibanja na vzhodnem robu Alp so rodila udorino današnjega Dravskega polja3), katero so v diluviju prekrili s svojimi sedi-menti Drava in njeni pritoki zlasti s Pohorja. Močna ledniška Drava je razvila osrednji dravskopoljski vršaj in se nato obrnila ob vršajevem vzhodnem robu proti vznožju Slovenskih goric. Pohorske vode so zasipale vzhodno vznožje Pohorja, kjer pa niso mogle radi pomanjkanja vodnih množin in sedimentov dvigniti vznožnega polja nad osrednji vršaj in so ustvarile mokro in rahlo, na severu proti vzhodu, sicer pa proti jugovzhodu padajočo pokrajino, ki je z nesorazmerjem v sedimentiranju ledniške Drave in neledniških pohorskih potokov razvila Crete, močvirja med Pohorjem, Halozami in dravskopoljskim ') Izgon ima na Dravskem polju dvoje pomenov: To je struga, po kateri teče voda višje od okoliškega terena in odkoder se spušča preko spuščavnikov po napajalnikih na travnike (prim. pril. si. 1—2.); drugi pomen izgona pa je cesta iz vasi na polje ali travnike (priin. Ple-tcršnika). Ker pa vemo, da je, n. pr. v Hočah ali v Slivnici, do časa, za katerega še ve spomin domačinov, bila struga potoka tudi dovozna cesta v vas in odvozua iz vasi, ker tečejo danes potok in cesta v večini vasi vzporedno (prim. pril. si. 3—4) in ker imamo še danes slučaje, kjer je struga potoka in cesta iz vasi eno in isto (n. pr. v vaseh na vznožju Pohorja, na Sliv-niškem potoku, slasti pa na izgonu Spodnje Reke jugovzhodno od Hoč pri železnici), je gotovo, da se je dvojni pomen izgona za strugo in vaško cesto razvil z ločitvijo in osamosvojitvijo ceste od tekoče vode. Poljanci vodo iz gornjega toka v spodnjega vlečejo ali gonijo! 2) Schlosser P., In der Schretten. Ein geographisch-historisches Weichlandsbild. Deutsche Rundschau fiir Geographic, XXXV (1913), 211 ss. 3) Prim, karti 1 : 100.000 jugoslovanskega vojnogeografskega instituta, lista Maribor in Rogatec; ali avstrijski spccialki 1 : 75.000. BI. Marhnrg in Wind. Feistritz-Pragerhof. Popraviti je treba na jugoslovanski karti Pohorski dom v Hompoš, Požega v Požeg, Črnec v Reko in Zaforško vodo tako, da se razliva in s tem tudi konča na zahodu od železnice in pod izgonom vzhodno od kote 273 na državni cesti, po katerem teče Spodnja Reka, ki se pri hočki ccrkvi odcepi od lločke Reke; na avstrijski pa Zaforško vodo v istem smislu kakor na jugoslovanski ter izvir Reke. vršajem. Severno od Čretov pa je nastala mokra, lahno v doline, kleče in po-vrši razčlenjena ravnina, ki je v nasprotju s Čreti, a podobno kakor ostalo severno Dravsko polje pokrita s selišči. Tukaj imamo med diluvialnini dravskopoljskim vršajem na osrednjem Dravskem polju in terciarnimi goricami na vzhodnem vznožju Pohorja sestav klečev in dolin, ki leži s svojimi dolinami nižje od vzhodnih teras na sosednjem dravskopoljskem vršaju. Na severu najdemo na Mariborskem polju pri vojašnici kralja Petra I. absolutno višino 283 m, na jugu v smeri proti Pohorju pa absolutno višino 280 m kot najnižjo dolino, po kateri tudi teče ena struga Radvanjskega potoka. Podobno najdemo na skrajnem jugovzhodu iz-gonske pokrajine na zahodu in na vzhodu od vasi Gorice absolutno višino 256 m, vmes pa 2—3 m nižjo dolino, katero zateka Rački potok z dotokoma iz Račkih ribnikov in iz Zakriženske vode4). Vrsta dolin od Pekrskega, dolnjega Radvanjskega, Bohovskega, Slivniškega in Račkega potoka ter Zakriženske vode razmejujejo izgonsko pokrajino in dravskopoljski vršaj in iz teh dolin se Dravsko polje lahko dviguje na vzhodu na vršaj, na zahodu pa proti pohorskemu vznožju. Z mejnimi dolinami tvori izgonska pokrajina samostojno enoto na Dravskem polju. Vsa 18—20 km dolga (N—S) in 5—6 km široka (W—E) izgonska ravnina tvori tudi v poseljenosti enoto na Dravskem polju, ki sestoji v pogledu selišč iz treh delov: 1. iz selišč na terasi nad Dravo med Pobrežjem in Haj-dino, 2. iz selišč na dravskem vršaju od Skok do Njiverc in 3. iz izgonskih naselbin od Rogoze in Razvanja do obeh Goric in obeh Polskav; z izgonskiini selišči tvorijo po tločrtu v razmerju do vaških kultur in po svoji materialni izgradnji enoto pohorske vasi na izstopu pohorskih potokov iz gorovja na polje. Lega in položaj selišč sta odvisna od dravskopoljskih kultur tal. Na dravski terasi so mešane kulture, na vršaju predvsem gozdovi, med katerimi ležijo kakor oaze vasi s prevladujočimi polji, v izgonskem ozemlju pa pokrivajo največ tal travniki. Kakor participirajo izgonske vasi na dobravah po vršaju, kakor si delijo izgoni in vršaj polja na prehodnem svetu z vršaja v izgone, podobno posedujejo na mokrih ravnicah pod vzhodnim Pohorjem travnike vasi z vsega severnega Dravskega polja do Dobrovec in Rošnje, Zlatolič in Trnič, in čim dalje gremo od severa proti jugu v Crete, toliko večji del travnikov je v posesti prebivalcev na vršaju in na obdravski terasi. V tem pogledu je zlasti južno ozemlje izgonov podobno Slovenskim goricam, kjer je trav-ništvo istotako osredotočeno na inokre dole, predvsem na dolini Pesnice in Ščavnice. V travniškem svetu med Mariborskim poljem in Čreti, dravskopoljskim vršajem in vzhodnim vznožjem Pohorja je posebno razvito n apajanje travnikov. Napajanje travnikov iz tekoče ali cestne vode je poznano vsem našim 4) Na vzhodu dravskopoljskega vršaja stoji od Kogoze |>a do Šikol vrsta poljskili znamenj, križev, po katerili ima sosednja od severa proti jugu tekoča vodica svoje ime. krajem in prav tako imamo v Sloveniji ravnine, kjer je voda razpeljana iz glavne struge kot posledica nekdanjega razlivanja vod (Savinjska dolina, dolenjsko Prekmurje) in s tem zvezanega osuševanja. Razlika med ostalo Slovenijo in dravskopoljskimi izgoni pa je v tem, da imamo v izgonih sistem, v katerega so vključene vse tekoče vode v svrho namakanja in gnojenja, na meji proti Čretom pa tudi s tem namenom, da se v mokrih letnih časih oču-vajo travniki prevelike mokrote. Napajanje travnikov je v zvezi s padavinami, s pedologijo in hidrogra-fijo Dravskega polja. Od Kleina preko Tangla do Melika5) je hila že zadostno podana klima in metereologija tudi vzhodnega Podravja, da zadostuje na tem mestu opozorilo na prehodni kontinentalni značaj s poletnimi sušami od konca junija do začetka septembra. Pedološko je ozemlje izgonov na severu od Slivnice tik na vznožju Pohorja glinasto, večinoma pa peščeno in dalje proti vr-šaju na vzhodu vse bolj prodnato; na jugu od Slivnice pa prevladujejo glinasta tla, za katerimi nastopijo peščena šele na vzhodu od Rač ali Gorice in Stražgonjec. V celoti je izgonsko ozemlje razčlenjeno s kleči, pragi, terasnimi površmi in dolinami v ravnino brez jasno določenega padca, valujočo brez reda na severu od Rač proti vzhodu, proti vršaju, na jugu pa prav tako brez reda proti Čretom. Kleči in doline so važni kot mesta, kjer so se z njivami razvila selišča, n. pr. na pragu od Slivnice na vzhod Orehova in Hotinja vas, na obraten način kakor so v dolinskih kotlinah omogočili ribniki kot rezervoarji vode selišča Bctnavo, Rogozo ali Rače. Edini enoten padec v pokrajini najdemo na že imenovani zahodni meji dravskega vršaja, kjer ga kažejo dolnji Slivniški potok in Zakriženska voda. Na tej meji izgonskega ozemlja in dravskega vršaja se zberejo vse vode, kolikor ne usahnejo v prodnatem ali peščenem polju in kolikor ne odtečcjo na jugu v Črete. Slivniški potok se med Slivnico in Dobrovci pre okrene na zahodnem vznožju vršaja proti jugu; in od Oreliovskega potoka dalje obrnejo vsi potoki smer svojega toka na jug kot Zakriženska voda. Enotnost padca na vzhodu izgonskega ozemlja se pokaže najlepše v času velikih povodnji, ko teče vsa voda od Slivniškega potoka, ki drugače usahne na var-tenhajmskib ledinah, dalje na jug do izpod Podove, kjer redno izgine v produ. Kot nadaljnji odločujoči faktor je treba poudariti tudi prod, ki propušča vodo, da redno v njem usahne razen, kadar je prisiljena teči preko zmrzle zemlje, in glino z njeno vodno kapaciteto in kapilariteto. V tej pokrajini brez enotnega padca, s prodno zemljo, ki vsako vodo propusti, in z glino, ki se hitro razmoči in počasi osuši, je človek razvil travništvo z napajanjem, za kar mu jc bila na razpolago vrsta pohorskih potokov. Mariborsko polje namakata Pekrska in Radvanjska voda; prva usahne v produ na severu od Betnavskega gozda, druga pa v Belnavskih ribnikih; v 5) Melik A., Slovenija I, 1935, str. 283—4, pril. III; Tangi A., Das Pettauerfeld und seine Umralunting. XLI. Izvcslje gimnazije v Ptuju 1. 1910. Radvanjski potok še doteka iz Razvanja, izza Poštele vodica preko Podgore. Samostojno namaka Razvanjsko polje Razvanjski potok od Razvanja do gozdov v Dobravi z ravnim, v pokrajini najbolj očividnim do 4—5 m visokim izgonom (pril. si. 1). Hočka Reka se v Hočab razcepi; ena tretjina vode teče skozi Bohovo ter namaka ledine na vzhodu od vasi in severno od Rogoze, kjer izgine na Stari vasi; ostali dve tretjini oddasta pri hočki cerkvi del vode Spodnji Reki za napajanje travnikov na jugu od hočkega kolodvora, z glavno strugo pa namakata Hočko polje, dosežeta oba rogoška ribnika, nato pa se izgubita na ledinah za Rogozo. Stukovski potok, ki pride od Hompoša in obteka severno Bohovo, je za napajanje manjšega pomena, prav tako Zaforški potok, ki se razlije na jugu od Spodnje Reke do železnice. Polanski potok napaja Slivnico, kjer se razdeli v več izgonov, od katerih stvorita severna že imenovano Slivniško vodo®), ki usahne pri Vartenhajmu. Polanski potok stoji hidrografsko pri zadostni vodi v zvezi z Vilenjskim, ki napaja Orehovo vas, nato pa odide v Zakrižensko vodo. Eden odtok Radizel-skega ali Brdskega potoka priteče v Hotinjo vas, kjer tudi polili ribnik, nato pa začenja pri normalnem vodnem stanju Zakrižensko vodo. Sicer se pa Ra-dizelski potok razliva po Krapanju, oddaja del vode na vzhod Za Križe, drugi del pa na jug, kjer se izteka v Račah v Rački potok. Framščica se v Framu razcepi (pril. si. 6). Ena tretjina teče kot Rački potok na vzhod, drugi dve tretjini pa kot Reka na jugovzhod. Rački potok sprejema zveze v Krapanju iz Brdskega potoka, se v Žabniku razdeli in teče v dveh izgonih skozi vas, kjer tudi obteka Rački grad; vzhodni rokav teče skozi vas, nato pa zahodno od Brezule in Podove proti jugu, sprejme odcep iz zahodnega, ob katerem leži večina gornjih Račkih ribnikov, na zahodu od Podove pa tudi od Zakriženske vode, ki sicer usahne v produ na jugu od podovske šole; zahodni rokav se ponovno razcepi ter doseže eden jarek vzhodni iztok iz Rač, drugi pa teče skozi spodnje Račke ribnike, katerih odtok se združi nad Gorico z že združenima rokavoma, nakar tečejo v eni strugi skozi Gorico v Šikole, pod katerimi se pri zadostnem vodnem stanju njih voda izliva v Črnec. Reka pa teče na Ješenco in prebije terasne površi Grajovnika in Požega; pred vstopom v dolino med obema glinastima površima sprejme Morski potok in Hudi potok. Reka odda nad Ješenco eno tretjino vode Podgoričniku, ki teče pod gornjo Ješenco in se združi na vzhodu od račkcga kolodvora pod Goricami z južno strugo Račkega potoka; skozi Jelšakov klanec je napeljan na gornje ješenske travnike Gospodarski jarek in v spodnji vasi je potegnjen iz Reke izgon na Račke ribnike, katerih odtok se, kakor že vemo, združi nad Gorico °) Potoki se nalivajo po krajih, iz katerih pritečejo. Do Slivnice imenovani Polanski potok postane po preteku vasi Slivniški; na«l Orehovo vasjo imamo Vilenjski, pod vasjo Orehovski potok itd. Izjemo tvori Kački potok, ki se deloma zove tudi Framski; mogoče je tok mimo železniške postaje Rače-Fram povzročil to delno izjemo v poimenovanju potoka. z Račkim potokom. Zahodno od Reke teče z glinaste površi pod Požegom Črnec, ki je zvezan na vzhod z mrežo jarkov z Reko, na zahod pa s Polskavo in ki sprejme v Stražgonjcih Reko. Polskava odda v Zgor. Polskavi Drosa-rico, da napaja teren na jugu od požeške površi; pod Zg. Polskavo pa se Polskava razdeli: ena tretjina vode odteče na jug v Gahrč, ki teče v Crete, dve tretjini pa v Polskavo, ki namaka zemljo na vzhodu od Spod. Polskave in se preko Verzdenjka deloma združi s Črncem, deloma pa odteče v Črete. Vidimo, da tvorijo Radvanjski in Razvanjski potok, Hočka Reka in Reka dva manjša hidrografska sistema (Radvanjski in Razvanjski), enega srednjega (Hočka Reka) in enega večjega (Reka), ki so med seboj povezani z vrsto večjih in manjših jarkov, da so tako očividni za vsakogar, kdor opazuje pokrajino z železnice Pragersko—Maribor. Na 18 km dolgi zračni črti od Mariborskega polja do Verzdenjka srečamo 13 večjih (Razvanjski potok, Hočka Reka, Reka, Črnec, Polskava) in manjših potokov (Pekrski, Radvanjski, Podgorski, Zaforški, Polanski, Vilenjski, Radizeljski ali Brdski ter Morski potok), torej na vsak kilometer skoro eno tekočo vodo, zlasti, če upoštevamo še manj pomembni Štukovski potok in v Polskavo vključeno Drosarico, vodice, kakor je n. pr. Curlek na jugu od Slivnice, pa pri tem izpustimo. Od teh potokov jih večina usahne (Pekrski, Radvanjski s Podgorskim, Razvanjski, Štukovski, Hočka Reka, Zaforški, Polanski, Vilenjski, Radizelski in deloma tudi Rački potok) v produ in samo 5 (Reka, Črnec, Morski potok, Polskava z Drosarico) jih doseže izliv v drugo tekočo vodo, to so vsi tisti, ki tečejo samo preko gline. II. V tem dejstvu je bilo izhodišče za nastoj izgonov: voda v produ usahne, voda na glini ne. Vsi potoki prinašajo s Pohorja sedimente, ki sestojijo v velikem delu iz gline; usmeriti tok vode preko glinaste struge pomeni tudi preprečiti usihanje; to na isti način, kakor se voda v prodni jami trajno vzdrži, ko je odložila zadostno plast gline, in kakor se ribnik izsuši, ako se odstrani na dnu glinasta plast, ki loči vodo od proda. Temu empiričnemu izku-^ stvu, ki je šele omogočilo kulture na prodnatem izgonskem svetu, sorodno je moralo biti drugo o nujnosti odvajanja vode s premokre gline in napajanja suhe. Ti tlve ugotovitvi sta izhodišče za nastoj izgonov, obenem pa tudi izhodišče za travniške kulture na zahodnih tleh severnega Dravskega polja. Zgodovinskih podatkov o razvoju izgonov nimamo; tudi drobci ohranjenih starejših vodnih pravic ne nudijo nikakih razvojnih podatkov. Edini vir je tradicija, ki pozna začetek pri dveh izgonih, pri Hotinjskem potoku in pri Podgoričniku, kjer nam navaja splošne podatke o nastoju. Hotinja vas je bila do prve polovice XIX. stoletja brez rednega vodnega pritoka. Zato so Hotinj-čani vodo kupili od Slivniške gospoščine iz Radizelskega potoka ter odcep napeljali v vas, kjer so šele s tem trajno omogočili ribnik. Tako je v ravni črti izpod križišča ceste iz Slivnice v Rače in v Hotinjo vas nastal nov jarek, ki je pravokotno prekrižal (pril. si. 5) Orehovski potok ter omogočil Hotinji vasi vodo za živino in za ribnik, katerega so v tej dobi zahtevale oblasti za gašenje požarov. Koncem XIX. stoletja pa, ko so kot posledica železnice nastale prve hiše na Ješenci za Gorico pod račkim kolodvorom, je bil napeljan pod goriško teraso iz Reke v Ješenci v zahodno strugo Račkega potoka Pod-goričnik, kot voda, ki ne služi za napajanje travnikov, temveč izključno za domačo uporabo; travnike pa napaja vzporedno z njim tekoči Gospodarski jarek. Očividno umetno izpeljavo kaže tudi Pekrski potok, ki bi geomorfolo-giji sledeč moral teči v stražunsko dolino in ne preko Vrecljevih ledin na Betnavski gozd. Umetno izpeljavo kažejo nadalje vsi potoki, ki tečejo tik ob cestah, katere so gotovo umetna tvorba; tudi bi padec teh potokov zahteval daleko večje meandriranje, kakor je to dejansko slučaj; tako je nedvomno umeten tok Hočke Reke, Bohovskega, Slivniškega in vzhodnega Račkega potoka in deloma tudi Polskave. Dviganje vode za mline in napeljava vode na zahodno pobočje grajovniške površi dokazuje, da je tok Reke od Ješence do spodnjega mlina pri Gorici prav tako umetna tvorba. Izoblika zemlje v podobah današnjih ribnikov v porečju Drosarice in v Krapanju priča o starih ribnikih, katerih dotoki ali odtoki so bili današnji potoki, pri čemer je isto-tako možno misliti na umetno dirigiranje potokove struge. Tudi ravna črta Razvanjskega potoka je pri njegovih sedimentacijskih sposobnostih in pri njegovem padcu primer umetne tvorbe, prav tako delitev vode na eno in dve tretjini v Iločali, Framu in Zgor. Polskavi. In končno moramo upoštevati še tradicijo, ki živi v izgonskem sistemu Reke in Polskave in katera pripisuje današnjo napeljavo vod nekdanjim grajskim gospoščinam; to izročilo potrjujejo posestne razmere, radi katerih bi skrbel n. pr. Hoinpoš za napajanje preko Hoč do Rogoze, Slivnica od Slivnice na Hotinjsko polje, Rače ob Zakriženski vodi in Reki, medtem ko bi delitev Polskave osigurala napajanje zgornjepol-skavskemu, frajštajnskemu in pragerskemu gradu. Upoštevajoč geografsko nujnost umetnih tvorb v današnji izpeljavi vodnih strug moremo ob pomanjkanju zgodovinskih virov ter na podlagi tradicije prebivalstva o nastoju strug po grajskih gospoščinah razlagati nastoj današnjega vodnega sistema edino kot delo načrtnega graščinskega fevdalnega gospodarstva in zemljiškega go-spodstva. Misel o nastoju potoni samostojnih mlinskih strug ni verjetna razen na Reki; ker pa je bil mlin v večini primerov zvezan z gosposko posestjo, bi tudi v tem slučaju nastoj strug bil zvezan z zemljiškimi gospodstvi. V vsakem slučaju pa smemo sklepati, da je na teh mokrih glinastih in suhih prodnatih tleh oskrbelo fevdalno gospodarstvo za svoje relativno mlade poljanske vasi urejeno vodno gospodarstvo, ki je napajalo po leti suhe prodnate in glinaste travnike, pozimi in spomladi pa odvajalo vodo z močvirnih glinastih terenov. V tem urejenem gospodarstvu moramo iz klimatičnih, pedoloških in hidrograf-skili razlogov videti predpogoj za kolonizacijo današnjega izgonskega ozemlja in predpogoj za kulturo travništva, ki je tudi osnova vsega izgonskega kmetijstva. Bistvo dravskopoljskega vodnega gospodarstva je v tem, da odvaja preobilico vode, ki prihaja s pobočij Pohorja na suhe prodnate in glinaste terene, in da odvaja v mokrem letnem času čezmerno vodo iz gline. V to svrlio so izpeljani potoki, ki pridejo za večje napajanje v poštev, po strugah, ki tečejo večinoma na lastnih glinastih sediinentih višje od ostalega terena (pril. si. 1, 2). Ker je za redno namakanje potrebno čiščenje izgonov, se s trebeži struga izgona z a r o 1) i ali zafahta in s tem zopet dvigne. V struge se postavijo z a-p r n i c e, ki vodo zajezijo, da odteka skozi spuščavnik (pril. si. 8) v napajalnik. Napajalniki na visokih izgonih ustvarijo v toku časa obliko vršaja, po katerem se razliva voda iz izgona črez širino vsega travnika. Najizrazitejši taki visoki izgoni so v severnem prodnatem terenu, n. pr. Razvanjski ali Spodnja Reka. V južnem glinastem svetu radi talne podlage ni potrebno vode toliko dvigniti, zato so tu izgoni nižji ko na severu, razen pri Reki, ki tece nad goriškimi mlini na pobočjih terase, kjer doseže višino razvanjskega izgona. Pri teh nižjih izgonih mora napajalec vodo z z a p r n i c o, ki nalikuje pri naprednih kmetih mlinskim zapornicam iz betona, dvigniti toliko, da stopi v višino spodnjih napajalnikov, kamor prihaja s pritiskom zajezene vode. Najvišje je treba vodo dvigniti tam, kjer je struga (n. pr. Črnca) globoka ali pa so v bližini n. pr. poljske kulture, katerih voda ne sine doseči. Kjer v takem slučaju ni mogoče dvigniti vode z zaprnicami, tam se odvaja voda po potrebi nekoliko višje iz struge s strugi vzporednim napajalnikom (pril. si. 11). Pri nizkih izgonih, kjer se ne more stvoriti vršaj, da bi razlival vodo po vsej širini travnika, so napajalniki izpeljani po travniku v virgaciji ali v obliki vejnih izrastkov. Ker ne morejo biti vsi travniki ob glavni strugi, je potrebno preko pomožnih izgonov (pril. si. 2) napeljati vodo na oddaljenejše; pomožni izgoni so deloma skupni za več posestnikov, deloma pa individualni. Visoko ceno vode kažejo n. pr. na terasi v Ješenci z izgonom prebit klanec ali pa Jelšakov predor (pril. si. 7) istotam, kjer se pod zemljo prevaja voda na suho mesto. Iz številnih večjih in manjših izgonov in napajalnikov je nastala mreža vodnih strug, ki preprezajo vse glinasto ozemlje in katere ponazorujejo ni e j i c e iz jelš (pril. si. 12), ki rastejo za vodami na mejah parcel. Porast-lost ozemlja pa še stopnjuje zarobljevanje ali fahtanje posameznih travnikov v svrlio gnojenja z vodo. Poljanec izrablja blatno vodo, ko jo napelje na travnik, da odloži na njem blato, ki ga vsebuje. V to svrlio mu je potreben na meji travnika par dni visok rob ali faht, kateri ustavi vodo za čas, ko jo rabi. Da pa rob vzdrži vodo, ga zasadi z jelševjem na isti način kakor robove vodnih tokov. Vsa glinasta izgonska pokrajina ustvarja tako vtis enega samega jelševja. Iz navedenega vidimo razliko v izgonih na prodnatem in glinastem svetu, poleg tega pa tudi v uporabi vode; na prodnatem svetu se travniki samo na- pajajo, na glinastem pa napajajo in gnojijo. Nadaljnja razlika je tudi v tem, da služijo napajalniki za časa prevelike mokrote v glinastem svetu tudi za odvajanje preobilne vode (pril. si. 10) v izgone, kjer so ti nižji, torej tam, kjer se mora voda na travnike vzdigovati. Razlika je nadalje v tem, da se travniki v prodnatem svetu napajajo ves čas travniške rasti od Jurjevega do Mihelovega, v glinastem pa samo v času poletne suše od kresa do Malega šmarna. In končna razlika je v funkciji ribnikov; medtem ko vidimo vsepovsod na vznožju Poborja od Radvanja do Polskave ribnike ali ostanke starib ribnikov, v katerih je deroča voda odlagala večje sedimente, vidimo na koncu vodnih tokov ribnike, ki so imeli in imajo nalogo vzdržavati vodo za domačo gospodinjsko in gospodarsko potrebo, kar v glinastem svetu ni potrebno, ker v tem voda ne pronica; zato pa imamo v glinastem svetu vrsto ribnikov zlasti na jugu od Rač, kjer se koncentrira voda iz splošno mokrih tal na posamezne predele. Kako dolgo se travniki napajajo, je odvisno od kakovosti tal, od velikosti vasi in od množine vode. V Razvanju traja 14 dni, da napoji vsak vaščan svoje travnike; začne severno od Tržaške ceste, nadaljuje proti vzhodu do konca izgona tik za železnico, kjer okrene po južni strani izgona nazaj na zahod do vasi, odtam zopet po severu izgona nazaj, da doseže v 14 dneh Tržaško cesto. Manjša vas, kakor n. pr. Bohova, zaključi krog napajanja v 10 dneh, še manjša, n. pr. Slivnica, v teku enega tedna. V tem času napaja posamezni posestnik po urah, ki so v sorazmerju z velikostjo njegovih travnikov. Izjemo tvori nedelja; v Bohovi n. pr. ima vsak posestnik, na katerega pride red v nedeljo, pravico napajati ves dan; ker gredo pohorske žage in mlini ves teden, ne morejo Pohorci, kjer se napaja enako kakor na ostalem Slovenskem, napajati tekom tedna, da ne manjka vode žagam in mlinom; zato pa napajajo v nedeljo, ko mlini in žage stojijo; ker pride radi tega v nedeljo manj vode v dolino ko med tednom, smejo nedeljski napajalci travnikov napajati ves dan. Redni začetek napajanja je v nedeljo o polnoči, nakar se vrstijo posestniki, kakor navajamo v naslednjem za 1 dan iz Slivnice: 0.—1. ure župnik, 1.—2. ure organist, 2.—4. ure kaplan, 4.—12. ure župnik, 12.— Yi 14. ure Lešnik iz Radizela, 14.—Vi 16. ure Dobaj iz Slivnice, '/j 16.—16. ure Lilek iz Radizela, 16.—20. ure Falež iz Slivnice, 20.—22. ure Bregant iz Slivnice, 22.-24. ure Potočnik od Sv. Miklavža; podobno nadaljujejo napajanje drugi posestniki do polnoči v nedeljo, ko se vrstni red ponovi. V glinastem svetu napajajo vse vasi v obratu po en teden dni, in to od kresa do Malega šmarna. Razlika pa je med vasmi na glinastem svetu in vasmi na produ ob Zakriženski votli. Frani napaja v roku enega tedna oh Račkem potoku do Rač in ob Reki do Ješence. Rače napajajo prav tako po en teden, rabijo pa na bolj prodnatem svetu že več vode. Medtem ko zadostuje v Slivnici ali pod Framoin za napojitev enega orala travnika 1—2 uri vode »za eden mlinski kamen«, jo rabijo Račenci že 3—4 ure. Posamezni prodnati tereni, n. pr. Dolge njive med Racami in Brezulo, pa vpijejo vsako množino vode ter ne zadržijo eno uro niti največjih. Brezula in Podova napajata deloma z Zakrižensko vodo, katera se poleti večinoma posuši, predvsem pa z vzhodnim Račkim potokom, ki se za napajanje otave tudi večinoma izrahi na travnikih Štorkelj, Koti in Kračne. V Podovi, Brezuli ali Gorici je potrebno radi majhne količine vode, ki še pride iz Rač, napajati travnik enega orala že 6—8 ur; v ugodnem slučaju je mogoče v teh vaseh namočiti prodnate travnike do globine največ 5 cm; sicer pa več vode običajno ni niti v Zakriženski vodi, niti v Račkem potoku. Temu odpomore deloma dejstvo, da imajo te vasi poleg prodnatih travnikov doma tudi še mokre travnike v Čretili, poleg tega pa za Reko, kjer je vode za namakanje vedno dovolj. Ker pa zraste najboljša krma na prodnatih travnikah, vodijo Poljanci iz Brezule, Podove, Gorice, Stražgonjec in Šikol, odkoder proti jugu napajanje polagoma neha, ostro borbo proti napajanju v gornjih tokih potokov. Zlasti ponoči gredo za potoki navzgor, razdirajo zaprnice in gonijo ali vlečejo vodo proti spodnjim vasem. Pri tem je potrebno poudariti, da je napajanje vode urejeno večinoma po običajih ter da napaja vsakdo, kakor pač more. Oblastveno urejeno je napajanje samo na Reki in na Polskavi, kjer je vode dovolj, medtem ko je v spodnjih prodnatih vaseh vode na razpolago komaj eno tretjino od potrebe. Vsakdo skuša zlasti takoj po seneni košnji, katero opravi čimprej v juniju, da še ima izglede za vodo, napojiti za otavo, da se mu ne posuši Strniš. Kajti brez napajanja ostanejo prodnati travniki brez otave. Noč ali dan ne igrata vloge; ko pride dež, leti vsakdo za vodo, zlasti še, če je blatna. Uspeh ima tisti, ki je najbolj hiter, korajžen in potrpežljiv. Kdor pa vodo napelje na travnik, ta jo mora tudi stražiti — včasih je pri tem treba 4 ali 3 ljudi —, da se travnik napoji, kolikor je potrebno. Spodnje vasi so tudi čuvar za trebljenje izgonov. Izgleda, da so bili izgoni v najboljšem stanju, dokler jih je nadzorovala zemljiška gosposka. Od nje je prevzela skrb za izgone občina ali soseska. Danes pa vršijo to delo posamezni sosedi. Ker se vrši trebljenje različno, ker se nadalje uporabljajo poleg lesenih ali betonski zaprnic pogosto tudi zendja, vejevje in podobno za z a j e z o vode, napolnjuje voda z odnašanjem teh zajez izgone ter otež-koča odtok vode v spodnje dele. Neposredni mejaš ima interes na tem, da ni izgon potreliljen, ker mu je tako najlažje napajati, oddaljenejši pa nastopajo proti temu, ker se s tem zadržuje dotok že itak pičle vode do njih. Poleg teh borb za vodo med vasmi ob dolnjem in gornjem toku potokov vlada tudi trajna napetost med kmeti in mlinarji, katerim je v času napajanja otave mletje deloma otežkočeno, deloma pa sploh nemogoče. Napajanje vršijo posestniki travnikov sami in to nepretrgoma ponoči in podnevi. Posestniki z vršaja ali z dravske terase najamejo za napajanje svojih travnikov domačine, katerim odstopijo za delo pozneje pašo ali pa jih plačajo z žitom. Delitev vode vršijo za to določeni posamezniki, ki pazijo na pravilne količine v posamezno smer odhajajoče vode; delitev Fram-ščice n. pr. urejujeta že po tradiciji hiši Sagadin (za Rački potok) in Matek (za Reko). Razen iz tekoče vode se vrši napajanje tudi iz ribnikov; imamo pa tudi primere, kjer ima posamezni posestnik večjo ribniku slično mlako, odkoder napaja pri pomanjkanju vode v potokih svoje travnike (Gorica). Pri Podgoričniku pa, kjer je voda določena samo za domačo uporabo, čuva nad tem vsako leto od soseske določeni vaščan; prav tako se za vas in za ribnik določeni Hotinjski potok nad ribnikom molče dopušča za napajanje, na katerem participira vsa Hotinja vas. Po svojem toku poseben značaj sredi njiv ima obenem z deli Zakriženske vode spodnji Slivniški potok (pril. si. 9), ki teče po z glino pokriti dolini na dravski vršaj, da tam omogoča travništvo pri Vartenhajmu, ki je brez zveze s travniško pokrajino izgonov. Travništvo je geomorfologiji, klimi in hidrografiji adekvatna kultura tal, ki, utemeljena na izgonih, omogoča seliščem njih nastoj, obstoj in razvoj. Značilna je lega selišč sredi travnikov, oziroma sredi prevladujočih travnikov in ne sadovnjakov ali njiv, kakor je to sicer običaj v Podravju ali na Pohorju. Iz travništva izvira tudi živinoreja kot primarna panoga kmetijstva, kateri nudijo travniki na produ živinsko krmo za govedorejo, na glini pa konjsko za konjerejo. Danes že izumrla panoga poljedelstva, ki je v precejšnji meri prav tako temeljila na napajanju, je bila srakonoga. Tradicija v Hotinji vasi nam poroča, da se je po večini p r e 1 o g, kjer rastejo danes dobrave z vidnimi ogoni, gojila v preteklosti srakonoga. Za njo se je polje v početku rasti prav tako namakalo in možno bi bilo, da je v to svrho vodilo nekdaj več izgonov, kakršen je danes spodnji Slivniški potok, na dravski vršaj. To misel dopuščajo posamezne glinaste proge, katere je mogoče ugotoviti na vršaju še danes zlasti med Račami in Dravskim dvorom. Srakonoga se je rabila kot zamet za svinjerejo, kjer jo je nadomestila novejša koruza in poleg nje krompir, ki je do zadnjega časa označeval zlasti zahodni del vršaja in prehod iz vršaja v izgone kot izrazito krompirjevo deželo. S tega vidika bi bil spodnji Slivniški potok zadnji ostanek nekdaj dalje na vzhod, na vršaj izpeljanih izgonov. Nekdanje pridelovanje srakonoge pozna tudi literatura, n. pr. Sartori, Geographic. Graetz 1816, 169. Enako kakor utemeljujejo izgoni kulture travništva zahodnega severnega Dravskega polja, vplivajo tudi na tip selišč v izgonskem ozemlju. Tločrti vasi od Razvanja in Rogoze do Polskave ali Gorice so z izjemo Požega, ki leži na terasi nad Reko, in agrarne kolonije incd| Hotinjo vasjo in Vartenhaj-mom, ki leži ob poljski cesti, utemeljeni s tokom vode (pril. si. 3, 4). Vmesno stališče med izgonskiin in seliščem na izstopu vode iz hribovja zavzema Fram. Na potok sredi vasi z eno (Razvanjc) ali več strugami (Rače, Spod. Polskava) je navezana cesta po vasi in z njo vred razporeditev hiš in kmetij. Na robu vasi, na travnikih, ki jo obrobljajo, pa so nadaljnje struge, ki zdru- žujejo travniška selišča s travniško pokrajino (Podova, Ješenca). Poleg vaških potokov, ki večinoma zavzemajo funkcije ceste v kolonizacijskem tipu selišč, označujejo izgonske vasi ribniki, ki so druga orientacijska os vaškega tločrta in lege hiš ter kmetij (Rogoza). Zato ni slučaj, da nimamo niti ene vasi v izgonskem ozemlju Dravskega polja, ki bi temeljila na veliki cesti Maribor—Slov. Bistrica. Bohova, Hoče, Slivnica in Zgornja Polskava so pač zrastle na veliko cesto, organsko pa temeljijo vse na Hočki Reki, Polanskem potoku ali Polskavi, ki jih zatekajo. Selišča, ki so pa v zvezi z železniškimi kolodovori, so prometnega ali mariborskoindustrijskega ter trgovskega izvora in niso kot taka zrastla in nastala iz pokrajine same. To so oddaljena predmestja Maribora. Selišče je odvisno od razdelitve parcel, katere skuša doseči po najlažji in najbližji poti. V pretežno travniški pokrajini zavzemajo travniki kakor povsod na Slovenskem mokre lege v soseščini izgonov, njive bolj suhe in gozd deloma najbolj suhe predvsem z borovci in glinaste z ostalimi drevesnimi vrstami. Splošno razdelitev kultur že poznamo; travniki se naslanjajo na izgone in v zvezi z njimi je lega vasi in lega ostalih kultur. Najzanimivejši tozadevni primer je Razvanje. Razvanjski potok priteče s Pohorja, kjer mu ležijo ob straneh gozdovi, nato pa vinogradi, sadovnjaki, a ne v tisti bohotni sliki, kakor jo sicer imamo s pohorskih vznožij, in v manjši meri gozdovi. Na prehodu iz vznožja v polje leži vas, iz katere se na obeh straneh izgona vlečejo v smeri proti dravskopoljskemu vršaju travniki, pod travniki pa na sever in jug njive. Na tleh, kjer potok usahne, je pašnik in dalje v notranjosti na produ borov gozd. Sadovnjaki Njive •r -o > cu Travniki -a si Izgon W\ \YW\ WVWVVWV\WVVVVV\YVVVVVVVVVVVVVY WVWWWWWVYVWWW^VVWWWWVYVVVVVVYVVYVVVVVWVVVVVVY N O O r- N O O O £ 1 ravniki Sadovnjaki Njive Slicmatski tločrt Razvanja. Primeri vasi na meji polj in travnikov so Brezula, Podova ali Hotinja vas; Rače in Ješenca združujejo polje, travnik in gozd. Izrazito gozdno selišče je edino Požeg na glinasti terasi nad Reko. Položaj vseh selišč z izjemo Požega, ki ima poseben položaj v vsakem oziru kot najmlajša izgonska vas, je odvisen od njegovega potoka, s katerim v zvezi je tudi razdelitev parcel in kultur. Iz dosedaj rečenega moremo ugotoviti: Dravsko polje med Mariborskim poljem in Čreti, dravskopoljskim vršajem in vzhodnim vznožjem Pohorja je pokrajina, katero je v seliščih in kulturah tal izoblikovalo napajanje. Napajanje jo je dvignilo od prirodne mokre, z vodnim drevjem porastle pokrajine do kulturne travniške zemlje, katero dopolnjuje v poljedeljstvu dravskopolj-ski vršaj, v gozdarstvu pa dravskopoljski vršaj in Pohorje. Drugačna razlaga kulturnega razvoja pokrajine je geografsko neprirodna in radi tega etnografsko neutemeljena. III. Prva zgodovinska doba, za katero z gotovostjo vemo iz najdb v Polskavi, nad Pragerskim, v Brezuli, pri Hočah in pri Betnavi, da je dvignila današnjo izgonsko pokrajino iz prirodne pokrajine v kulturno, je doba rimskega imperija; predzgodovinsko dobo izvzamemo, ker je mogoče, da je predzgodo-vinski človek poseljeval samo vznožje Pohorja in ne tudi vzhodnega Dravskega polja. Od rimskih najdb pa je za razvoj prirodne izgonske pokrajine na centralnem Dravskem polju in na meji izgonov v vršaj kulturno najvažnejša najdba v Brezuli, katero klasična arheologija7) običajno tolmači kot rimski vodovod iz Frama v Poetovio. Ta vodovod je domnevno potekal od Zlatega studenca nad Framom črez severno Brezulo in nato mimo Braun-švajga in Sv. Kungote na Zg., oziroma Sp. Hajdino. Ugotovitev, da je sistem izgonov razvil prirodno pokrajino v kulturno in da je travništvo predpogoj za kmetsko gospodarstvo v izgonski pokrajini, katera je bila baš s travništvom urharizirana, nam dovoljuje tudi sodbo o funkciji takozvanega rimskega vodovoda iz Frama v Poetovio. katerega jarki so bili odkriti v severni Brezuli, ruševine pa tudi dalje proti vzhodu in pod Framom nad Ješenco. Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da so bili jarki odkriti samo pri ') Ferk Fr., Mitt. d. hist. Vereines f. Stink XLI (1893), 228—229. Ferk govori o podzemeljskem kanalu iz Frama v Poetovio in o mogoči napeljavi vode po ccvcli v poetovijsko okolico. Podzemeljski kanal lokalizira pod Rraunšvajg in nad Sv. Kungoto. Ja/. nisem imel sreče, da bi o njem kaj izvedel. Pač pa sem po vsem Dravskem polju slišal priče o podzemeljskem kanalu iz Frama v Poetovio in o mogoči napeljavi vode po ceveh v poetovijsko ptujsko mesto, v ptujski grad, na Vurherg in tudi na Črno goro. Koliko pa imamo naših gradov, samostanov in njih razvalin, s katerimi hi ne hile podohne pripovedke v zvezi? Kako so gornje priče žive, dokazuje, da jc začel pred leti g. G. kopati vhod v tak podzemeljski hodnik za oltarjem cerkve v Razvanju! Ferk je gotovo poznal kanale pod Framom in v Rrczuli; za Rraunšvajg in Sv. Kungoto pa je verjetno domneval kanal na podlagi smeri Fram-Rrezula-Poetovio in pa prič o podzemeljskih hodnikih. Poleg Ferka upoštevani vse vodovodno rimsko gradivo do sistematskega raziikavanja univ. prof. R. Saric I. 1936., katero še ni končano in (razen v dnevnem časopisju) objavljeno. Ker ho po izjavi g. notarja V. Skraharja Muzejsko društvo v Ptuju dalo univ. prof. R. Sarii na razpolago potrehua sredstva za proučitev celotnega terena od llajdine do Frama, moremo pričakovati dokončne rešitve vodovodnega vprašanja Fram—Poetovio v bližnji bodočnosti tudi z arheološke strani. Brezuli, takozvani čistilni bazeni pa na vzhodu, medtem ko kažejo veliki kamni8), najdeni pod Framom, tudi možnost tlaka ali pa temelje stavb. Važni so ti kamni, najdeni pod Framom ali nad Ješenco, radi orientacije rimskega vodovoda. Smer rimskega vodovoda vodi od Zlatega studenca nad Framom v ravni črti na Brezulo. Ni pa to samo smer rimskih vodovodnih ruševin, temveč v točno isti smeri pelje tudi struga, oziroma izgon današnje Reke od Frama pa do iznad Ješence, kjer zavije za ješensko teraso na jug proti Po-žegu. Radi tega moramo smatrati za možno, da je Rimljan na isti način potegnil del vode iz Framščice, oziroma iz Reke v notranjost Dravskega polja proti Poetoviju, kakor dela to današnji Poljanec v Framu z Račkim potokom, nad Ješenco s Podgoričnikom, v Ješenci pa z Gospodarskim jarkom ali Ribniškim izgonom; to pa od Brezule dalje na podoben način, kakor teče danes dolnji Slivniški potok (pril. si. 9) proti Vartenhajmu. Proti temu govori dejstvo, da bi se moral tudi v rimski dobi izgon na črti Fram—Brezula dvigniti preko ješenške terase, kar pa za vodni tok ni mogoče. Tukaj pa nam odgovorijo pritrdilno baš ješenski izgoni: Gospodarski jarek, ki teče po preseku skozi Jelšakov klanec na travnike, Jelšakov izgon, kjer se voda prebije pod teraso na vzhod od vasi, in Ribniški izgon, v katerem se voda dvigne z z a-stavo za zaprnico nad cesto, za katero šele prispe v naraven padec. Ta dejstva v Ješenci, v neposredni bližini, kjer bi prešel domnevani rimski izgon ješensko teraso, dovoljujejo tudi možnost rimskega izgona na črti Fram— Brezula. V zvezi s tem bi mogli biti nad Ješenco najdeni mogočni kamni iz temeljev zaprnice, s katero se je z zastavo dosegla potrebna višina vode. Drugo neposredno povezanost rimskega vodovoda z današnjimi izgoni pa imamo v Brezuli sami; ni slučaj, temveč nujna posledica padca v terenu, da vodi danes v Brezuli kakih 100 m južno od rimskega vodovoda napajalnik iz Račkega potoka v Zakrižensko vodo in to skoro vzporedno z rimskim vodovodom v smeri na Tretje Gonjaje, odvajajoč v času velikih nalivov vode iz vasi na sadonosnike pod Prvimi Gonjaji. In skladno s smerjo in potekom nekdanjega rimskega vodovoda se razliva ob velikih povodnjih (n. pr. 1. 1910.) tudi Zakriženski potok. Prav ta padec terena med dvema klečema, kateremu sledi do danes voda pri velikih poplavah, dokazuje, tla imamo v dolini, po kateri bi naj bil izpeljan rimski vodovod, dano možnost za nekdanji redni izgon z vodo tako iz današnjemu Raekeniu potoku odgovarjajočega vodnega toka kakor tudi iz Zakriženske vode, v katerem slučaju bi rimski izgon pri-lično odgovarjal današnji Slivniški vodi. Prirodno predstavlja tako rimski jarek za vodovod najbolj naravno in kulturi izgonske pokrajine odgovarjajočo ureditev vodnega toka v smislu današnjega napajanja; v njem bi na mestu ali poleg današnjega Zakriženskega potoka proti Podovi in Gorici ") Krapaujc je moker »vel med Slivnico in Kačami, Framom in Orehovo vasjo; po pomenu znači isto kot Zabnik (krapavica). imeli v rimski dobi izgon proti današnjemu Braunšvajgu in Sv. Kungoti v isti etnografski in geografski izobliki, kakor ga imamo danes v spodnjem Slivniškem potoku. Zato govorijo tudi drugi razlogi: slučaj more biti, da odgovarja velik del propustov za izgone na sredi XIX. stoletja zgrajeni železnici Maribor—Pra-gersko v svojih širinah širini jarka za rimski vodovod pri Brezuli; ne more pa biti slučaj, da razsežnosti rimskega vodovodnega jarka matematično odgovarjajo dolgi vrsti današnjih izgonov od Podgore pri Razvanju vse do izgonov za Reko ali Polskavo in tudi pri spodnji Slivniški vodi, spodnjem Za-križenskem potoku ter pri potokih, ki tečejo iz Krapanja9) na vzhod na vznožje dravskopoljskega vršaja. Ne more biti slučaj, da bi večina izgonov v vsem ozemlju napajanja imela do danes matematično iste dimenzije z jarkom nekdanjega rimskega vodovoda, temveč tu imamo prirodi tal in vodni množini adekvatne razsežnosti izgonov, ki so enake v rimski kakor tudi v današnji dobi. Podobno je z vprašanjem čistilnih bazenov pri rimskem vodovodu iz Frama v Ptuj, ki so bili najdeni na dravskopoljskem vršaju. Ugotovili smo že, da morajo vode, ki služijo na prodnih tleh za napajanje travnikov, za pijačo živini in za kuho ljudem, odložiti pred uporabo za človeka in živino glinaste in druge primesi, katerih so se navzele s tokom preko travnikov sploh ali pa preko glinastih terenov, n. pr. preko Krapanja; te vode so se izčistile v večjih ali manjših, ribniki nazvanih bazenih, ki so v novejšem času z nastajanjem studencev na kmetijah mnogo izgubili na svojem pomenu, ki pa so ostali do danes ribniki in rezervoarji vode za slučaj požara (Rogoza), ki so bili izsušeni (Gomila), ki so se sami izsušili (konec Razvanjskega potoka) ali pa so se sami zascdimentirali (Gorica). Rimski čistilni bazeni vodovoda odgovarjajo v svoji funkciji nalogam, katere so vršili in deloma še vršijo ribniki na zahodnem robu dravskopoljskega vršaja. Čistilni bazen pa govori za odprt in ne za pokrit tok vode v rimskem vodovodu, kar v zvezi s pronicanjem in izhlapevanjem vode in z vodnim padcem proti Poctoviju, kamor bi ne mogel dovesti vode, vodovod sploh izključuje. Vprašanje je nadalje, ali bi Zlati studenec sploh mogel po ceveh dovajali Poetoviju zadostno vodo? Danes more Zlati studenec s svojo celotno izrabo vode zadostiti potrebam največ 1000 prebivalcev. Čeravno tožijo Po-ljanci in Pohorci, da se količina tekoče vode v zvezi z modernim izsekava-njem gozdov v pohorskih potokih manjša, vendar tudi za rimsko dobo iz zemljepisnih razlogov ne moremo znatno dvigniti kapacitete Zlatega studenca; razen tega pa ne pride ves Zlati studenec za pitno vodo v poštev. Ker je imel Poetovio najmanj 2500—3000 prebivalcev, Zlati studenec torej sploh ni bil v stanju, zalagati Poetovija s potrebno količino vode. ) Nekaj leli »rimskih« kamnov I r /I dunes na eesti pri gornjem mlinu. V zvezi z nezadostno množino vode, ki bi jo mogel Zlati studenec nuditi Poetoviju, pa je treba takoj poudariti geografsko drugi najpomembnejši ugovor proti rimskemu vodovodu iz Frama v Poetovio, dejstvo, da ima Poetovio oziroma današnja Hajdina dovolj pitne vode v svoji neposredni bližini v studencih pod vso dravsko teraso do Sv. Miklavža pod Mariborom na severu. Tukaj je imel Poetovio na razpolago zadostno in boljšo pitno vodo od pohorske in s terase je mogel iz povirja Studenčnice tudi najlažje napeljati vodo tako v Poetovio kakor tudi v svojo okolico. Res je, da imamo pri rimskih mestih obilo vodovodov v dolžini okoli 17 km, ki odgovarjajo oddaljenosti Fram—Hajdina. Ali pri Framu imamo slučaj, da bi moral Poetovio odpeljati vodo iz ozemlja, kjer jo prebivalstvo samo rabi za svoj obstoj na bližnjih prodih, katerim vode po prirodi manjka tudi po napeljavi iz pohorskih potokov. Poleg tega biološkega momenta govori proti vodovodu Fram—Poetovio že imenovani drugi, da je imel Poetovio dovolj vode doma v povirju Studenčnice. Kulturno je bilo v rimski dobi ozemlje zahodnega Dravskega polja med Betnavo, Brezulo in Polskavo poseljeno in prepreženo s prometnimi sredstvi. Poseljenost našega izgonskega ozemlja pa je bila nemogoča brez urejenega vodnega gospodarstva, cestna prometna sredstva pa brez urejenih številnih strug potokov. Kulture na Dravskem polju med terciarnim vznožjem Pohorja do dravskega vršaja sredi Dravskega polja so se inogle razviti radi zemljepisnih kakovosti zemlje samo na podlagi smotrno urejenega razdeljevanja vode, ki je rodilo travništvo kot geografski temelj kmetijstva in izhodišče za poselitev zahodnega Dravskega polja. Očividna zveza kanala za rimski vodovod pri Brezuli s tokom gornje Reke in izgoni Račkega potoka, skladnost v razsežnosti rimskega vodovodnega kanala v Brezuli z nebrojein današnjih izgonov, dolina v smeri nadaljevanja rimskega vodovoda proti Poetoviju, ki odgovarja položaju današnje spodnje Slivniške vode, istovrstnost čistilnih bazenov z ribniki na prodnatih koncih izgonov, nesposobnost Zlatega studenca, da zadosti vodnim potrebam Poetovija, in končno zadostne množine vode ob dravski terasi v neposredni bližini Poetovija nam na temelju ugotovitve, da so izgoni z napajanjem travnikov razvili zahodno Dravsko polje iz prirodne pokrajine v kulturno, dokazujejo, da nimamo v ruševinah takozvanega rimskega vodovoda iz Frama v Poetovio gledati rimskega vodovoda, temveč prvi in najstarejši primer izgonov, torej najstarejšo napravo za napajanje travnikov na zahodnem Dravskem polju. * Na potih po izgonskem ozemlju so me Poljanci v vsakem oziru podpirali, za kar se posebej lepo zahvaljujem gg. Lobnikovim iz Razvanja, Klasincu iz Hotinje vasi, Lobniku in Kmetecovim iz Orehove vasi, Kolmanu iz Slivnice, Kodriču iz Frama, Vokaču iz Zg. Polskave, Gerbiču iz Sp. Polskave, Jel- šaku in Planinšeku iz Ješence, Gregorcu iz Gorice, ki je meni na ljubo do podrobnosti demonstriral celotni vodni obrat, Čelofigi iz Brezule in Zornu iz Rač, ki mi je največ pomagal pri zbiranju gradiva. Priloge so kliširane po slikah v zbirki Banovinskega arhiva v Mariboru, za katerega jih je posnel Franjo Pivka. Zusammenfassung. Die Bewasscrung der Wiesenlandschaft am Draiifeldc. Zwischen Marihor und Čreti, dem Schuttkegel des mittleren Draufeldes und dem tertiarcu OstfuBe des Pohorje liegt ein leicht gewelltes Weichland, das im Norden von Slivnica meistens aus Schotter, im Siiden aber aus Ton zusamniengesetzt ist. Mangel eines ausgebildeten Gefiilles und pedologische Eigenartigkeit des Schotters im Norden, des Tones im Siiden verursachten im Zusammenhange mit den kontinentalen Sommerdiirren und mit der Wasserversickerung im westlichen Schuttkegel des mittleren Draufeldes die Entstehung eines eigenartigen Bewiisserungssystems (Abb. 1—i) mit einer vorherrschenden Wiesenkultur. Historische Angaben iiber die Entstehung des Bewiisserungssystems stehen uns nicht zur Ver-fiigung; der Tradition nach haben es die feudalen Grundherrschaften ausgeliaut. Zwecks Himmeltaukultur solicit die Bewasserungsanlagen vor der allgemeinen Einfiihrung des Mai-ses und der Erdiipfel weiter gegen Osten bis ins mittlere Draufeld gereicht haben. Die Regelung der Wasscrzufuhr aus den Pohorjebiichen (Abb. 5—8) geschieht durch die Dcrfgeineinschaft meistens nach altem Branch, teilweise aber auch durch behbrd-liche Anordnung und hangt von der DorfgrbBe, ParzellengriiBe und vom pedologischcn Clia-rakter des Bodens ab. Im Sehottergehiet bewiissert man die Wiesen die ganze Zeit wiihrcnd des Graswuclises; im Tongebiet aber nur zur Zeit der Hochsomnierdurre, sonst wird das Wasser nur zur Ablagerung seiner schlammigen Sedimente zur Diingung auf die Wiesen gelcitet. Die Bewasserungskaniile im Schotter sind libher, im Tone niedriger und deshalh ins kleine (Abb. 11—12) ausgebildct; sie dienen zur Zeit des Hochwassers auch zur Drenage (Abb. 10). Das Tongebiet ist sehon ein Obergangsgebict in das ausgesprochene Weichland der Čreti. Erst die Bewiisseruiig ermoglichte die Urbarisierung der Landschaft; durch sie wurde die Naturlandschaft in die jetzige Knlturlandschaft der Wiesenwirtschaft limgewandelt. Darauf und auf Analogicn der geschilderten Bewasserungsanlagen (z. B. Abb. 9) mit den als rbmische Wasserleitung aus Frain nach Poetovio gedeuteten Funden stelll der Verfasscr die Hypothese auf, daB wir ill diesen rbmischen Funden keine Wasserleitung crblickcn diirfeu, sondern die Reste der ersten uns erhaltenen Bewasserungsanlagen, die cine Vorbedingung fiir die dauerndc Besicdclung und Urbarisierung der Landschaft durch die Homer gewesen sind. Vsebina. — Table des matieres. Stran. — Page. Abramič M., O predstavama Ilira na antiknim spomenicima. — t)ber Darstellungen der Illyrier auf antiken Denkmalern............... 7 Saria B., Spomeniki egiptovskih božanstev v Poetoviju. — Die Denkmaler der iigyptischen Gottheiten in Poetovio................... 20 Hoffiller V., Nove rimske vojničke kacige. — Neue romische Bronzhelme ... 29 Mesesnel Fr., Starokrščanska bazilika v Suvodolu pri Bitolju. — La basilique paleochretietme a Suvodol........................ 33 Grivec Fr., Slovenski knez Kocelj, učenec in pokrovitelj sv. Cirila in Metoda. -— Kocel, princeps Slovenus, discipulus atque patronus (»protector«) ss. Cyrilli et Methodii.......................... 46 Kos M., K postanku urbarjev iz 1. 1309. in 1. 1322. za salzburško posest v Po-savju. — t)ber die Entstehung der Urbare fiir das Salzhurger Gebiet an der Save in den Jahren 1309 und 1322 ................. 53 Stele Fr., Freske v Šmartnem oh Paki. — Fresken im Pfarrkirchturme zu Šmartno ob Paki ............................ 61 Turk J., O početkih ljubljanske škofije. — De dioecesis Labacensis origine . 75 Zelko I., K zgodovini reformacije v Prekinurju. — Zur Geschichte der Reformation in Prekmurje..........................112 Soklič J., Nekaj anonimnih del slikarjev Straussov. — Einige unsignierte Werke der Maler F. M. und J. A. Strauss................123 Strmšek P., Lemberg ............................128 Lukman Fr. K6., Škofa Karla Herbersteina bogoslužni red za cerkev sv. Frančiška Ksaverija na Stražah. — Des Bischofs Kari Herberstein Gottesdienst-ordnung fiir die Wallfahrtskirehe des hI. Franz Xaver in Straže .... 132 Skrabar V., P. Edvard Gebronšek......................139 Dolenc M., O jezikovnem vprašanju pri sodišču francoske Ilirije. — La question de la langue aupres des tribunaux de l'lllyrie fran^aise.........143 Pivec-Stele M., Prošnja rudarjev rabeljskega rudnika 1. 1811. _ La petition de« ouvriers de la mine de plomb de Rabelj en 1811..........154 Burian V., Stik Jerneja Kopitarja z zagrebškim škofom Maksimilijanom Vrhovcem. — Les rapports du slaviste Barthelemy Kopitar avec Maximilien Vrhovac, eveque de Zagreb.......................157 Kidrič Fr., Rogaška Slatina 1801—1814 v situacijskih načrtih, slikah in me-inoarih. — Rogaška Slatina 1801—1814 in Situationspliinen, Bildern und Memoiren ..............................163 Ilešič Fr., Iz našeg zavičaja. — Kulturgeschichtliche« aus unserem Osten . . 183 Zvvittcr Fr., Prva štajerska narodnostna statistika. — Die erste steiermiirki- sche Nationalitaten-Statistik.......................... Mal J., Slomškovo društvo za izdajanje ljudskih knjig. — A. M. Slomšeks Verein zur Herausgabe von Volkslmchern.................194 Stran. Page. Žontar J., Prešeren in Kranj 1846—1849. — Prešeren and Kranj from 1846 to 1849 ................................. 204 Breznik A., Slovenske besede v češčini, slovenščini in poljščini. — Slovenische Lehnworter im Čechischen, Slovakischen und Polnischen.........213 Dolar J., Stremljenje po slovenskem literarnem listu v Mariboru. — La conception d' une revue litteraire a Maribor (1868—1871).......... 219 Glaser J., K zgodovini prve slovenske tiskarne v Mariboru. — Zur Geschichte der ersten slovenischen Buchdruckerei in Maribor............228 Sušnik Fr., Prevaljski punt o Sinsvetih 1918. — Die ersten Umsturztage 1918 in Prevalje...............................244 Dolar A., Koroški plebiscit in načelo paritete. — Das Karntner Plebiszit im Lichte des Paritatsprinzips .......................248 Melik A., Jugoslovanska državna meja. — Sur la frontiere de l'fitat Yougo- slave.................................256 Novak V., Zgodovina in narodopisje v prekmurski publicistiki. — Geschichte und Ethnographie in der Publizistik von Prekmurje..........264 Grafenauer I., Najstarejši slovenski zagovori. — Die altesten slovenischen Segenspriiche ............................275 Kotnik Fr., Skoz potegniti, skoz vleči, skoz iti ali lesti — kot zdravilno in ča-rovno sredstvo. — Durchziehen, durchkriechen, hindurchgehen — als Heil- und Zaubermittel...........................294 Murko M., Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih. — Historische Zeugnisse iiber slovenische Volkslieder..................300 Tominšek J., Prvo se3tavno nabiranje slovenskih narodnih napevov. — Die erste systematische Saminlung slovenischer Volksmelodien.......308 Mravljak J., Vulgarna imena kmetij v vuzeniškem okolišu. — Die biiuerlichen Vulgarnamen im Gebiete von Vuzenica.....................321 Baš Fr., Izgoni na Dravskem polju. — Die Bewiisserung der Wiesenlandschaft am Draufelde...............................325 Corrigenda. Abramič M., Pril. si. 8: Franjevački (namesto: Franjovački) Str. 20. vrsta 11. od zgoraj: navajajoč (namesto: navajoč) „ 31. „ 22. od zgoraj: popravi slabo odtisnjeno črko P „ 54. „ 4. od zgoraj: 14'83°/o (namesto: 1'48%>) 54. „ 6. od zgoraj: 6'53%> (namesto: 0'65°/o) ,, 60. „ 7. od spodaj: begann (namesto: began) ,. 130. „ 16. od spodaj: tudi že pred tem (namesto: še enkrat) „ 134. „ 5. v opombi 9.: pojasnjevanje (namesto: pojasnevanje) „ 140. za zadnjo vrsto dodaj: betheilt. geboren zu Pettau in Steyermark (s črnilom: d. 16. Xber) im Jalire 1778, und zuin Priester geweiht ain 4. September 1802 Am Ursula Platz No 292 zweyten Stock.« (Za tem pripisano s črnilom: »wobnhaft in Gratz«) 142. vrsta 12. od zgoraj: umrl 2. II. 1794 (namesto: ....1749, kakor stoji pomotoma v nekaterih izvodih) 145. vrsta 2. od zgoraj se mora glasiti: je hilo vprav v tem okolišu tudi takšnih deželnih vazalov, ki nemškega 147. vrsta 8. od spodaj: občinskimi (namesto: občinski) „ 175. „ 1. od spodaj: kegljišče (namesto: keljišče) „ 177. „ 19. od zgoraj: tri (namesto: trije) „ 181. „ 6. od spodaj: Dr. Adolf Režek (namesto: Dr. Albin Režek) „ 212. „ 6. v opombi 52.: dr. Kidriču (namesto: dr. Kidriča) 243. ,, 17. od spodaj: Eingahen (namesto: Einlagen) „ 243. „ 12. od spodaj: dali (namesto: da) ,, 266. ,, 10. od spodaj: csaszov (namesto: caszov) „ 269. „ 16. od spodaj: Miire (namesto: Miize) „ 273. „ 11. od spodaj: v prekmurščini (namesto: v slovenščini) „ 297. „ 6. od zgoraj: rokav (namesto: rukav) „ 306. „ 13. in 12. od spodaj: fenografiral (namesto: tonografiral) „ 307. „ 4. od zgoraj: Akademie (namesto: Akadamic) 333. „ 11. od spodaj: betonskih (namesto: betonski) 337.: opomba 8. je zamenjana z opombo 9. na str. 338. • " 1 i t * ' _ r * -