UDK 792(497.18) :92(497.12) Šimun Jurišič
Slovenski gledališki umetniki v splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo (1921—1928)
Rade Pregare kot režiser splitskega Narodnega gledališča za Dalmacijo (1921—1927)
O Radetu Pregarcu smo v Dokumentih že precej pisali: o njegovem delovanju v Trstu in Ljubljani v letih 1912 do 1921 (Dok. IX, zv. 21—22, str. 93—124) in Mariboru od 1927 do 1929 (Dok. X, zv. 23—24, str. 45—76), J. Lešič nam je podrobno orisal njegovo delovanje v Sarajevu od 1930 do 1936 (Dok. XII, št. 27—28, str. 8—30), zdaj pa smo dobili še opis in oceno njegovega delovanja v splitskem Narodnem kazalištu od 1921 do 1927. S tem je krog njegovega aktivnega gledališkega delovanja skoraj zaključen. Zgodovinar splitskega gledališča Šimun Jurišič pa nam je ob Pregarcu podal še prikaz delovanja drugih slovenskih gledaliških umetnikov v splitskem gledališču: to so Ida Pregarčeva, Vladimir Skrbinšek, Janko Rakuša in Miro Kopač.
I
Preden kaj povem o režiji Radeta Pregarca v Splitu (1921—1927), je treba pripomniti, da ni lahko niti preprosto določiti nalogo režije. Nekatera sodobna pojmovanja trdijo, da je bistvo režije v uresničevanju uprizoritve z brezhibno skupno igro (v današnjem pomenu besede) in v tem, da dosežemo v igranju slehernega igralca zavestno varčnost izraza.1
V gledaliških kritikah, na temelju katerih je v glavnem napisan ta članek, najdemo podatke o skupni igri v uprizoritvah, ki jih je režiral naš režiser, medtem ko je bila varčnost igralskega izraza za splitske kritike nepomembna in nezanimiva zadeva, ki se zdi, da se zanjo niso kaj prida zanimali. Tako npr. piše kritik d. r., da je bila repriza »Pohujšanja v dolini šentflorjanski« boljša od premiere, posebno tretje dejanje, »gdje je zajednička igra bila veoma dobra i gdje je scenarija i rasvjeta bila dopunjena«.2 In Ivo Laman, ki je izmed vseh
10
Rade Pregare, ko je deloval v Splitu
Pregarčevih splitskih režij najbolje ocenil režijo »Divje račke« in »Idiota«, pravi, da sta ti predstavi imeli »rekordno dobro skupno igro«.3 Seveda ni prav nič čudno, da je učenec in privrženec Stanislavskega — in to je Pregare v Splitu v glavnem bil — zelo pazil na skupno igro. O njenem slogu mnogo let kasneje
—	leta 1939 — napiše tudi tole:
»Split, naj mi bo dovoljeno to povedati, terja drugačen slog tako programa kot načina igralskega izražanja, kakor je oni, ki je pri nas nastal pod vplivom severa, posebno nemških držav. Jug ima drugačno miselnost in terja drugačen slog. Naloga novega gledališča je, da to ustvari. Poglejte: krčevitost na odru, hladnost izražanja, gibanja, kretenj, tesnobnost, rezerviranost, trdota itd. —
—	vse te lastnosti severnjaškega gledališča v Splitu ne najdejo razumevanja in to preprosto zato, ker je Split južnjaško mesto, polno sonca, svetlobe, barv,
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
11
čudovitega trepetanja življenja, ki se v umetnosti odraža povsem drugače kot življenje v ,polarnih meglah1. Zato je treba v Splitu ustvariti splitsko, dalmatinsko, južnjaško gledališče z vsemi njegovimi značilnostmi in z vso njegovo tako tipično individualnostjo.«4
Josip Lešič je, ko je govoril o Pregarčevih režijah v Sarajevu, zelo določno zapisal:
»Uvijek sklon inovaciji, tragalački raspoložen, nemiran i radoznao, Pregare je držao sarajevski teatar u stalnoj stvaralačkoj groznici, kao u nekom bunilu. I zato bi se period njegovog djelovanja na sarajevskoj sceni (1930—1936) mogao najtačnije definisati kao linija stilizovanog realizma, jer se tako najpotpunije sažimaju dvije osnovne Pregarčeve inspiracije: Rajnhart i Stanislavski.«5
Zdi se, da je ta stilizirani realizem — in nucleo — že navzoč tudi v Splitu (šele po Splitu in Mariboru »ponovno odlazi na študije u Berlin, kot Rajnharta i Piskatora«6). Splitski ocenjevalci resda ne govore o »pikturalnom osječanju scene« kot kasneje v Sarajevu Jevtič, vendar večkrat omenjajo ozračje uprizoritev Radeta Pregarca.7 V članku »Rade Pregare — odlazi« je Lahman zapisal:
»Sve one solidne i pune štimunga predstave bile su njegove.«8
Staro in zmeraj zanimivo misel o odnosu Bild-Regie in Wort-Regie bi lahko uporabili tudi za Pregarčeve režije v Splitu. Uprizoritvi »Romea in Julije« je Lahman očital »teški diskvilibrij unutrašnje i spoljašnje radnje u tragediji«, manjkala ji je »dikcija igrača, i da je sve drugo, ništa ne vrijedi bez toga«.9 Tudi sicer so pri Pregarčevih splitskih uprizoritvah najbolj grajali dikcijo. Ampak kdo je za to odgovoren: režiser ali igralec? Ob premieri »Pohujšanja v dolini šentflorjanski« je bilo zapisano: »Vladimir Radomskij (Rus) kao Putnik izradio je pomljivo svoju ulogu, učinivši je simpatičnom. Dikcija mu nije bila dobra zbog nepoznavanja našeg jezika.«10 Lahman, ki je z veliko naklonjenostjo spremljal delo R. Pregarca in Janka Rakuše, je ko j po premieri »Romea in Julije« napisal:
»Kad je riječ o dikciji, potreba je da se odmah kaže jedan prekor. G. Rakuši, naime, koji je interpretirao Romea.«
V istem članku je napisal tudi tole:
»G. Rakuša je, to se je več utvrdilo, glumač od talenta, od izvršne inteligen-cij’e i od budučnosti na daskama.«11
Po »Revizorju« pa so bile zapisane naslednje besede:
»Gosp. Markovič takoder dobar u ulozi opč. upravitelja. Samo mu treba zamjeriti da kadgod tako zabrza u govoru da mu se riječi ne razumiju.«12
Ali po premieri igre »V kavarni Du Dome«:
»Glumilo se je prilično dobro, naročito u prvom činu. Cjelina je slike bila postignuta. U drugoj slici pojedinci u patosu nisu znali da održe bistrinu dikcije.«13
Ni dvoma da je tudi luč v zvezi z režijo. V splitskih režijah R. Pregarca glede tega ni bilo večjih očitkov, zato so opažanja po premieri »Smrti majke Jugovičev« izjema:
»Bilo bi preporučljivo da se pozornici tamnijim i adekvatnijim svjetlom dade simboličan štimung prizoru te da se pojava Damjana na zidinama udesi tako da ona doista izgleda ,avetna‘, ,misteriozna‘.«14
12
II
Režisersko kariero je Rade Pregare začel v Splitu 1921. leta. Ko bodo popisane vse njegove režije v sarajevskem gledališču, bo šele mogoče povedati, kje je več režiral — v Splitu ali v Sarajevu, v mestih, ki je v njih najdlje deloval kot gledališki režiser. (Glej razpravo dr. Lešiča o Pregarčevem delu v Sarajevu — Dok. 1976, št. 27—28, str. 8.)
Pregare je v šestih sezonah postavil v splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo veliko število dram, nekaj operet (med njimi je najbolj znana — vsaj v Jugoslaviji — »Mala Floramye«) in eno opero. Zrežiral je štiri Shakespearove drame, tri Vojnovičeve, dve Ibsenovi, dve Wildovi itd.
O Pregarčevih splitskih režijah je naj obširneje in najkonkretneje pisal Ivo Lahman. Posebno zanimiv je njegov sintetični članek »Rade Pregare — odlazi«;
»Npr. njegovi favoriti Rusi davani i sa skučenim našim ansamblima sa pravim hudoženstveničkim težnjama, ko j e je Pregare uzeo od svog učitelja Sta-nislavskog i davao da ih i mi naslutimo još prije nego li smo imali prilike, da vidimo Hudožestvenike; dalje, Ibsen, davan vazda sa punim karakteristikama velikog simboliste; i na kraju, gotovo svi domači komadi — sve je to rad Pregarčev, i zasluga njegova. Pored ovoga, velik broj njegovih uloga raznih tipova i karaktera ljudi, i smirenih, i tužnih, i temperamentnih, i ciničnih, a vazda radenih sa neiscrpljivom ljubavlju, elanom i znanjem. Dosta je da se to samo ovako konstatira pa da publika osjeti što je sve sa njim izgubila!«13
Članek Nike Bartuloviča, ravnatelja gledališča, v katerem je naš režiser deloval, nosi naslov »Jubilej g. Rade Pregarca« in je priložnostnega značaja.
»Retkog umetničkog temperamenta, visoke inteligencije i s dubokim poznavanjem ne samo pozorišta, nego i ostalih grana umetnosti i literature, kao i filozofije i socijalnih nauka, g. Pregare je izradio sebe u umetnika retkih kvaliteta, čije bi odlike dobro došle i našim centralnim pozorištima, da g. Pregare ni je, na žalost, opterečen izvesnim nedostatkom u sluhu, koji mu je naročito za poslednjih desetak godina smetao da svoj talenat afirmira u punoj meri.«16
Gledališki tajnik prve sezone komaj ustanovljenega Narodnega gledališča za Dalmacijo, h kateremu je pristopil tudi Rade Pregare z ženo Ido, je bil Čiro Čičin-Šain. Ko je zapustil mesto gledališkega tajnika, se je posvetil časnikarstvu in gledališki kritiki. Posebno je poudaril Pregarčevo zaslugo v zvezi z oblikovanjem igralskega naraščaja:
»U tih sedam godina, on nam je bio dao bogat niz režijskih i glumačkih kreacija; a osim toga, bio je pokušao da ovdje stvori, u samom kazalištu, dram-sku školu, koja je, usprkos teškoča (prvenstveno neshvačanja njene važnosti u samom kazalištu) ipak dala pozitivnih rezultata (npr. gda Katalinič). Pregare, takoder Primorac, ovdje se našao kod kuče. Idealista i intelektualac, ovamo je bio došao s čistom željom da stvara.«
»Zatim, u sedam godina dao je bezbroj režijskih i glumačkih kreacija (Shakespeare, Molière, Ibsen itd.).«17
V članku o Skrbinšku v Splitu sem povedal nekaj stvari o odnosu med temi umetniki. Tu bi samo iz tega članka navedel naslednjo Skrbinškovo misel:
»Verjamem, da si je Starčič zapomnil ,Pigmaliona‘ saj je bila to zelo efektna predstava, kajti Bek ni bil samo izvrsten režiser, še bolj odličen igralec, prav
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
13
kakor Mica Šekulin. Vendar dajem jaz prednost ,Romeu“, .Divji rački“ in .Idiotu“. Ne zato, ker sem v njih igral, ampak ker so poleg gledališkosti imele več poetičnega čara.«18
III
Na podlagi mnogih gledaliških kritik bi bilo mogoče ugotoviti, da je imel Rade Pregare v Splitu mnogo več uspeha kot režiser kakor kot igralec. V mnogih igrah je igral pomembne vloge, toda znal se je znajti tudi v manj važnih. Igral je v igrah, ki jih je sam režiral, pa tudi tistih, ki so jih režirali drugi režiserji. V »Nori« je nastopil kot režiser in kot igralec. Ocenjevalec je zapisal:
»G. Pregare je kao režiser pokazao mnogo smisla, razumijevanja i intuicije, no kao glumač, Helmer, nije nas apsolutno zadovoljio ni glasom (koji je opor i silno negibiv), ni igrom (koja nosi upečatak početništva). Može biti ova uloga nije za njega.«18
IV
Veliko razlogov je, ki nam dovoljujejo, da imamo Pregarca tudi za scenografa njegovih uprizoritev. Mar ne govori o tem tudi zapisek v časniku »Novo doba« z dne 4. aprila 1925, kjer piše, da je »čitavu inscenaciju i dekorativnu radnju zamislio g. redatelj Pregare, a po njegovim naertima izradili ih gg. slikar Tolič i pozorišni majstor Boržik«. Gre za uprizoritev »Gospe s sončnico«. Na plakatih Narodnega gledališča za Dalmacijo, ki se mi jih je posrečilo dobiti, ni scenografovega imena. Prav tako ga ni — in to dosledno — v gledaliških kritikah, ko pa je enkrat samkrat — v kritiki premiere »Gospe s sončnico« — kot scenograf omenjen izvajalec scenografije, je nastal zapisek, ki sem ga citiral.
Na podlagi gledaliških ocen in sporočila Vladimira Skrbinška (glej moj članek o njem) bi bilo mogoče to ali ono povedati o scenografiji v Narodnem gledališču za Dalmacijo, in potemtakem tudi o scenografiji Radeta Pregarca. O nji bi lahko rekli, kar je rekel Slavko Batušič za neko drugo gledališče v nekem drugem obdobju:
»U to se vrijeme pojedini komadi nisu opremali po specifičnim zahtjevima svojih sadržaja i obilježja, več po utvrdenoj shemi odnosno šabloni. Postojalo je nekoliko tipova dekoracije npr. šuma, gradanska soba, viteška dvorana i grad-ski trg, pa se takva šuma postavljala u svakom komadu gdje je to zahtijevao sadržaj, bez obzira da li se radilo o mitološkoj operi, historijskoj drami ili suvremenoj lakrdiji. Isto je tako bilo sa sobom, dvoranama, trgovima, ulicama i dr.«
Seveda pa so bile tudi v splitskem gledališču uprizoritve, ki se je posebej zanje izdelovala inscenacija, dekor, ne da bi se uporabljale že obstoječe sobe, dvorane, ulice in drugo.
Gledališki ravnatelj Niko Bartulovič je zapisal tudi te vrstice o inscenaciji v splitski gledališki sezoni 1922/23:
14
Pregare v Jelušicevi »Mrtvi straži» novembra 1924
»Sasvim prirodno, spoljna oprema svih tih komada nije bila uvek apso-lutno dobra, i to ponajviše radi nestašica novčanih sredstava, ali inače se i sa tim malim sredstvima, postiglo lepih efekata i napravilo nekoliko scena sa kojima bi mogla da se podiče i naša centralna pozorišta, naročito u Uobraženom bolesniku, Majci Jugoviča, Otelu, Salomi, Antigoni i Bijednoj Mari.«
Potem nadaljuje:
»U operi i opereti je, naravski, oprema bila nešto izdašnija, j er te vrste to naročito i traže.«20
Splitski gledališki kritiki so o scenografiji, o inscenaciji posameznih uprizoritev pisali zelo redko, izjemno. Ce pa so že pisali, so to opravili v glavnem na kratko in na splošno. Tejnu se ne smemo preveč čuditi, ker se celo režiserjem ni godilo dosti boljše, tako da njihovo delo nemalokrat ni bilo omenjeno. Glavni splitski dnevnik »Novo doba«, ki je zelo redno spremljal splitske gledališke dogodke in o njih natančno poročal, ki je imel najboljše kritike itd., je priobčil članek o »Nori« (v številki z dne 9. decembra 1921), v katerem ni niti besede o režiserju ali režiji, omenjeno ni niti ime R. Pregarca, ki je to dramo režiral. Ista usoda je na straneh dnevnika »Novo doba« (št. z dne 19. julija 1922) doletela »Othella«, nato »Ženitev« (6. junija 1923), »Beneškega trgovca« (9. februarja 1924) in druge igre, ki jih je režiral bodisi Pregare ali kak drug režiser. Vinko Kisič, ki je tudi pisal o omenjenih igrah, je največ govoril o besedilu ali
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
15
o igri posameznih igralcev. V članku o »Beneškem trgovcu« ne govori o režiji in režiserju Pregarcu, govori pa o scenografiji:
»Mise-en-scene trebalo bi dotjerati. U prvom činu jedna je kuča preblizu postavljena, tako da otimlje iluziju.«21
In kaj nam pove fraza »inscenirao odlično« v kritiki I. Lahmana?
»G. Pregare, naš stari znanac sa svih šekspirskih zadataka na našoj sceni, uzeo je zadaču, i rizik, da nam oživi ,Romea i Juliju1 koji se več desetak godina nisu u Jugoslaviji nigdje davali, i da nam da prilike za još poneki užitak u onem starom i dobrom. Križao je, udešavao, inscenirao odlično, poslužio se brzom binskom izmjenom, uzeo dva dobra partnera za naslovne uloge, izradio ih sve unutiašnji koliko je više mogao.«22
Tudi tistih nekaj ohranjenih fotografij, ki so v zvezi z uprizoritvami Narodnega gledališča za Dalmacijo, potrjuje vse tisto, kar sem navedel o scenografiji.
V
Rade Pregare je v Splitu ustanovil in vodil dramsko šolo. Žal o nji nimamo dosti podatkov, tako da ne moremo zanesljivo povedati, ali je obstajala vseh šest sezon, ki je naš režiser v njih deloval v Splitu.
Po ustnem sporočilu prof. Mirka Perkoviča, nekdanjega ravnatelja Drame Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu in književnika, je šolanje trajalo dve leti. Pouk je bil, kakor se spominja prof. Perkovič, ki je tudi obiskoval to šolo, zelo nereden, njeni učenci pa so bili med drugimi tudi Blaženka Katalinič in Duje Biluš.
Neznani »Prijatelj umetnosti« se je v obširnem članku »Naše gledališče« dotaknil tudi dramske šole:
»Več su skoro pune dvije godine što ova tobožnja škola postoji.« — »Ka-zališna uprava zabacila je svaku poduku i dake Glumačke škole od tada upo-trebljava isključivo za statisteriju u dramskim produkcijama.«23
Isti avtor je v istem časniku, a nekoliko kasneje, zapisal tudi tole:
»Što se tiče predavača napomenuto nam je, da je jedini gosp. Pregare bio onaj koji je djelovao na pitomce da se nijesu razišli več u prvim časovima osnutka škole.«24
Nato avtor omenja, da je bilo šele ob koncu sezone na šoli »petnaestak predavanja gosp. Bartuloviča, 5—6 predavanja gosp. Korolije i 2 predavanja gosp. Badaliča«.
Poglejmo, kako je splitski dnevnik »Novo doba« v neki nepodpisani beležki predstavil šolo javnosti:
»Ispit za dramsku školu. Jučer prije podne u foyeru Narodnog kazališta polagali su ispite kandidati za dramsku školu pred ispitnom komisij om sa-činjenom od redatelja i članova Uprave Narodnog kazališta. Ove druge sed-mice polagat če ispite ženski kandidati. Ovo je prvi korak učinjen da se u Dalmaciji stvori podmladak koji je našem kazalištu nuždan, i za to kazališna Uprava veoma dobro radi što več u samom početku svoga djelovanja otvara dramsku školu.«25
16
Neki drug, prav tako nepodpisan zapisek pove:
»Glumačka škola. U novoj sezoni (1925-26) otvara se kod Narodnog pozo-rišta u Splitu glumačka škola u koju če se primati talentirani i inteligentni mladiči i gospodiče, koji su navršili 16 godina. Pošto Uprava Narodnog kazališta raspolaže u ovoj sezoni sa više stručnih redatelja i pošto želi pružiti talentiranim mladičima i gospodicama koji se žele posvetiti kazališnoj umjetnosti prilike da se za to plemenito zvanje, za koje ima baš kod nas u Dalmaciji mnogo talentiranih mladih sila, ali se na žalost malo tko od inteligencije to j umjetnosti posvečuje — da se potpuno i stručno naobraze i spreme. U glu-mačkoj školi učit če se kandidati: dikciji, dramskoj literaturi, spremanju ka-zališnih komada za glumu, mimici, trukiranju, plastici, ponašanju na pozornici etc. Glumačka če škola dva puta godišnje prirediti i javne nastupe. Stoga se pozivaju gospoda i dame, lijepe vanjštine i pojave bez govorničkih mana da se u što večem broju prijave. Pohadanje škole je besplatno. Školom če upravljati redatelj g. Rade Pregare po sistemu stvaratelja »Moskovskog Hudožestvenog Teatra« Stanislavskog uz pripomoč ostalih redatelja Narodnog kazališča. Upisi-vanje od 1. do inclusive 10. septembra ove godine kod tajnika Nar. Kaz. g. Jeremiča od 9 i pol do 12 svakog dana.«26
Ko Ciro Cičin-Šain piše o Pregarcu, svojem gledališkem tovarišu, še posebno podčrta Pregarčevo skrb za ustvarjanje igralskega naraščaja, ki jo je mogoče najbolje in najučinkoviteje uresničiti v dramatski ali igralski šoli.
»Jedna od njegovih zasluga je pokušaj da se u Splitu osnuje dramska škola. — On je sve moguče učinio, ali nije našao potporu u samoj upravi kazališta, ko j a je tu školu držala kao besplatnu grupu statista, i ništa više. Pregare je imao jedan pozitivan i siguran program rada i, da su ga u sedam godina pomagali da ga razvija, on bi ipak možda bio uspio da u Splitu nade i odgoji izvjestan broj mladih, sposobnih za dramsku igru i recitaciju.«27
V svojih, za tiste čase dovolj pogostih izjavah je gledališki ravnatelj Niko Bartulovič redkokdaj govoril o dramatski šoli. Ob neki priložnosti je omenil, da je sprejela nad dvajset fantov in deklet,28 ob neki drugi pa tole:
»... mi nemarno subvencije za nju, učitelji nisu za nju napose plačeni, nijedno je drugo oblasno kazalište nema . . . Lani je više nas držalo predavanja, ove godine nemarno toliko vremena, ali zato je škola ipak, najprije i ponajviše požrtvovanim radom g. Pregarca, a u zadnje doba i g. Vereščagina in gde. Leskove, dala nekoliko dobrih početnika, koji več i veče uloge igraju.«20
Ni podatkov o tem, ali je v dramatski šoli predavala tudi Lidija Mansvje-tova, ki je bila dve sezoni (1923—1925) angažirana v Narodnem gledališču. V šoli je predaval Vereščagin, ki je pred prihodom v Split hkrati z L. Mansvje-tovo učil umetnost igranja v zagrebški igralski šoli. »lako ni Mansvjetova ni Vereščagin nisu posjedovali naučno-pedagoške spreme Ozarovskoga, oni su pri radu s dacima ■—■ osobito sa starijima koji su več usvojili elemente glume po Ozarovskom — znali primijeniti metode rada suvremenog teatra« — je zapisano v članku o državnih igralskih šolah v enciklopediji »Hrvatsko narodno kazalište«.30
Povedal sem nekaj besed več o dramatski šoli, ki v najsistematičnejšem pregledu delovanja splitskega gledališča, v jubilejni knjigi »Narodno kazalište — Split. 1893—1953« (gl. ur. Božidar Vranicki), sploh ni omenjena. Pa vendar
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
17
je ta šola vzgojila tudi dva igralca večjega formata: Blaženko Katalinič, prvakinjo beograjskega Jugoslovanskega dramskega gledališča, in Josipa Petričiča, prvaka zagrebškega Hrvatskega narodnega gledališča. O njima sta posebna članka v Krleževi Enciklopediji Jugoslavije.
VI
Morda imamo razloge, da Pregarcu pripisujemo tudi prevod Cankarjeve drame »Kralj na Betajnovi«.
V gledališki zapuščini našega režiserja, ki jo hrani Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, je popis uprizoritev splitskega gledališča od 1921 do 1927, kjer je redno navedeno tudi ime prevajalca. Vendar pa pri navedbi »Kralja na Betajnovi« ni podatka o prevajalcu. Komaj verjetno je, da ni vedel, kdo je prevajal — morda je svoje ime izpustil iz skromnosti ali zaradi drugih razlogov. O tem prevodu je povedal svoje mnenje K. D.; to je pravzaprav edino mnenje o tem prevodu:
»Škoda, da je bil prevod tega Cankarjevega dela prav slab in ni mogel niti od daleč podati čara, ki ga ,Kralj na Betajnovi' kot vsako Cankarjevo delo, čuva ravno v lepoti in ubranosti svojega jezika.«31
Prevod, ki bi ga mogli pripisati Pregarcu, so uporabili v Splitu 1923. leta. Kritike in časniški članki ne omenjajo prevajalca, plakata pa se mi kljub trdovratnemu in večkratnemu iskanju ni posrečilo najti.
Split je igral »Kralja na Betajnovi« deset let pred Zagrebom in Beogradom, režiral pa ga je Niko Bartulovič. Pregare je igral Kantorja. »U momentima bio je dosta izražajan, ali kad prelazi u afekt, onda mu glas postaje rezak i dikcija nerazumljiva.«32
VII
Ni dvoma, da je bilo šestletno bivanje Radeta Pregarca v Splitu plodno in uspešno. Prav nič ni prenapeta trditev, da je bil »duša i glavni pokretački motor« Naodnega gledališča za Dalmacijo. Zagotovo je edini režiser, ki je deloval v gledališču nepretrgano skoz šest sezon, drugi so prihajali in odhajali — sezono ali dve, največ tri. »Kako če čudno i nemoguče da izgledaju naše kazališne cedulje, kad ne bude na njima svaki put ili svaki drugi put: režija Pregare?«33
Omenil sem že, da je kritika v zvezi z njegovim delom zmogla en sam resnejši očitek. Gre namreč za dikcijo, ta pa je seveda povezana z jezikom. Treba je povedati, da sta jezik in dikcija najslabši točki Narodnega gledališča za Dalmacijo in to ves čas — od 1921 do 1928. Podobne ali enake skrbi poznamo tudi danes: ko Bratko Kreft govori o Gledališču ljudskega upora v Sloveniji, razločno pove naslednje:
»Jedino je pitanje jezika. To je problem kojim če pozorište ubuduče morati da se pozabavi svuda kod nas, jer je lepa reč, čist jezik, velika nacionalna dragocenost koju mora da gaji teatar kao škola kulture.«34
18
V vlogi asesorja Bračka v Ibsenovi »Heddi Gabler« — 1924
V Narodnem gledališču za Dalmacijo so bili umetniki iz vseh krajev naše domovine. Slovenski umetniki niso mogli takoj do popolnosti obvladati hrvatskosrbskega jezika, to toliko prej, ker so nekateri prav v Splitu prvikrat spregovorili na odru v jeziku, ki ni bil njihov materni jezik. Tako je tudi Pregare (kakor tudi njegova žena Ida) prišel v Split iz Slovenije. Zato ni težko razumeti, da je bilo po eni njegovih prvih režij zapisano tudi tole:
»Jezik i stil igre treba da je jedinstven. Miješa se ekavština i ijekavština u igri, pa se čini kao da u našem kazalištu i nema dramaturga, koji mora da pazi ne samo na umjetničku stranu igre, nego i na stil i jezik.«35
Seveda so bile težave tudi kasneje, vendar zmeraj manj. »Jaki Šimunovičev izraz ipak nije baš dobro zvučio u ustima Slovenaca (Pregarca i Rakuše), jer su oni ljudi drugih krajeva i drugog akcenta.«30
Večina slovenskih umetnikov, posebno Skrbinšek in Rakuša, je odlično obvladala novi jezik, kar je kritika opazila in poudarila. Seveda pa je bil za to izpopolnjevanje potreben čas.
Po drugi strani pa je bilo v Narodnem gledališču za Dalmacijo veliko število igralcev, ki so sicer govorili isti jezik, a so bili iz različnih krajev. Vse to se je kazalo tudi v jeziku in dikciji in s temi problemi se je moral Pregare kot režiser vsak dan spopadati. Prištejmo sem še ruske emigrante, ki se razen častnih izjem, niso nikoli temeljito naučili hrvaškosrbskega jezika. To lahko
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
19
razumemo, saj so bili vsi po vrsti starejši od slovenskih umetnikov. Nekateri so celo igrali kar v ruščini.
V Narodnem gledališču za Dalmacijo je bilo navzoče tudi vprašanje narečij.
»Pitanje dijalekata?! Ili se govori ekavski ili ijekavski; to treba da se riješi. Dok pojedini glumci govore ijekavski i ekavski, drugi samo ekavski. Ima slučajeva da u dijalogu jedno lice govori ijekavski, dok drugo ekavski.«37 • Nekako v tem času — leta 1926 — je Krleža v svojem »Izletu v Rusijo« napisal tudi tole:
»Po čemu se onda razlikuje srpski jezik od hrvatskog? Po naglasku, mister Vu-San! Srbi naglašavaju prvi zlog, a Hrvati obično drugi ili treči. Ili obratno! Ima zatim neke ,kvantitetske‘ razlike u izgovaranju pojedinih vokala (sredo-vječni stari običaj sa modernim osobinama naglaska), ali to jedno uho koje nije srpsko-hrvatsko teško razlikuje.«38
Ce bomo imeli vse to pred očmi, bomo lahko razumeli, da se v jezikovni problematiki Rade Pregare ni znašel najbolje in najzanesljiveje. To mu je bilo napoti ne le kot igralcu, ampak tudi kot režiserju, ki mora skrbeti (v kakšni meri?) za dikcijo in jezik uprizoritve. Vse skupaj je bilo še bolj zamotano tudi zato, ker v Narodnem gledališču za Dalmacijo ni bilo lektorja, strokovnjaka za hrvaškosrbski jezik, pa so bili tako igralci kot režiserji prepuščeni lastnemu znanju in »ušesu«.
OPOMBE:
1	Jean Vilar, O pozorišnoj tradiciji. Beograd, Naučna knjiga, 1956.
2	Pobeda, Split, z dne 28. oktobra 1921, str. 3.
3	Navedek po članku Mirka Mahniča: Rade Pregare v Mariboru (1927—1929), Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 23—24, str. 46.
4	Rade Pregare, Temeljni problem splitskog kazališta. Novo doba, Split,
31.	marca 1939, št. 77, str. 5.
5	Josip Lešič, Od scenskog tradicionalizma do stilizovanog realizma ili pokušaj periodizacije sarajevskog glumišta izmedu dva rata. Izraz, Sarajevo, avgust—september 1975, št. 8-9, str. 214
8	Narodno pozorište Sarajevo. 1921—-1971. Enciklopedija. Glej članek o Pregarcu,
7	Navedek iz knjige Borivoja Jevtiča »Deset godina sarajevskog pozorišta« (1931), vzet iz enciklopedije »Narodno pozorište Sarajevo«. 1921—1971, str. 439.
8	Ivo Lahman v časniku »Novo doba« — 24. avgusta 1927, št. 194, str. 7.
9	Novo doba, Split, 31. oktobra 1925, št. 269, str. 4.
10	Miba (Milostislav Bartulica), Napast u šentflorijanskoj dolini, Novo doba, Split,
19.	oktobra 1921, str. 4.
11	Glej opombo 9.
13	Nepodpisano poročilo v časniku »Novo doba«, 2. marca 1922, št. 51, str. 2.
13	K. (Vinko Kisič) v časniku »Novo doba«, Split, 25. septembra 1922, str. 2—3.
14	Miba (Milostislav Bartulica), »Smrt majke Jugoviča«, Novo doba, 31. oktobra 1921.
15	Glej opombo 8.
io Pravda, Beograd, 11. marca 1936.
17	Ciro Cičin-Sain, Jubilej Rade Pregarca. Novo doba, Split, 12. marca 1936, št. 60, str. 3.
18	Zasebno pismo Vladimira Skrbinška z dne 15. junija 1975, ki ga hranim.
19	S-ov (Sarazinov) v splitskem časniku »Život«, 9. decembra 1921, št. 585, str. 2.
20	Niko Bartulovič, Druga sezona Narodnog pozorišta u Splitu, Srpski književni glasnik. Knjiga deveta, n. s. maj—avgust, 1923.
20
21	Novo doba, Split, 9. februarja 1924.
22	Novo doba, Split, 31. oktobra 1925, št. 269, str. 4.
23	Jugoslavenski narod,	Split, 11. aprila	1923, št. 53,	str.	2.
24	Jugoslavenski narod,	Split, 22. aprila	1923, št. 63,	str.	5.
25	Novo doba, Split, 16.	septembra 1921,	št. 210, str.	3.
28	Novo doba, Split, 1. septembra 1925,	št. 209, str.	4.
27	Glej opombo 17.
28	Novo doba, Split, 15. oktobra 1921.
29	Novo doba, Split, 19. aprila 1923.
30	Mirko Perkovič, Državna glumačka škola. Članek v enciklopediji »Hrvatsko narodno kazalište«, Zagreb, HNK, 1969, str. 257.
31	K. D. (Karel Dobida?), Ivan Cankar v Splitu. Slovenski narod, Ljubljana, 17. januarja 1924, št. 14.
32	K. (Vinko Kisič), Kralj na Betajnovi. Novo doba, Split, 27. decembra 1923.
33	Glej opombo 8.
34	Pogovor z dr. B. Kreftom v beograjski »Politiki«, 2. novembra 1976 z naslovom »Razbuktana pozorišna vatra«, str. 14.
35	Nepodpisano poročilo z naslovom »Gogoljeva Ženidba« v splitskem časniku »Jadran«, 7. junija 1922, št. 45, str. 3.
39 Nepodpisana oznaka igre Dinka Simunoviča »Momak-djevojka« v splitskem časniku »Jadran«, 23. septembra 1926, št. 40, str. 7.
37	L. Oznaka igre »Nju« Dimova v splitskem časniku »Narod«, 25. novembra 1923, št. 243, str. 2.
38	Miroslav Krleža, Put u Rusiju. Zagreb, izdala »Narodna knjižnica«, 1926, str. 37—38. Navedek iz Krleževe knjige je ponatisnil tudi sarajevski časnik »Svijet«,
11.	julija 1975, št. 892.
Režije in scene Radeta Pregarca v splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo (1921—1927)1
Sezona 1921/22
1.	Mirko Konolija: Jugana, vila najmlajša. Premiera: 16. oktobra 1921.
2.	Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. 18. oktobra 1921.
3.	Henrik Ibsen: Nora. 8. decembra 1921.
4.	Roberto Bracco: Nezvestnica. 4. februarja 1922.
5.	Giacinto Gallina: Tako je to na svetu, moj otrok! 14. februarja 1922.
6.	Vilčm František Blodek: V vodnjaku. Opera. Izvedba »Zvonimira« in »Splitske filharmonije«. 7. marca 1922.
7.	Valabrègue-Ordonneuaurand in Durand. 5. aprila 1922.
8.	Higin Dragošič: Zadnji Zrinjski. 30. aprila 1922.
9.	Florimond Hervé: Mam’zelle Nitouche. Opereta. Izvedba »Zvonimira« in »Splitske filharmonije«. 17. maja 1922.
10.	Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Ženitev. 4. junija 1922.
11.	William Shakespeare: Othello. 17. junija 1922.
Sezona 1922/23
12.	Josip Kosor: V kavarni du Dome. 24. septembra 1922.
13.	Oskar Wilde: Poglavitno je imenovati se Ernest. 6. oktobra 1922.
1 Ker je arhiv splitskega gledališča do leta 1946 uničen, sem obnovil repertoar s pomočjo časnikov, predvsem s pomočjo splitskega dnevnika »Novo doba«.
Na ohranjenih gledaliških plakatih ne stoji, da je Pregare scenograf svojih uprizoritev. Ime scenografa na teh plakatih ni označeno. Da je bil Pregare tudi scenograf svojih uprizoritev, mi je povedal vodilni slovenski igralec Vladimir Skrbinšek, ki je dve leti igral v Splitu, pa se mu na tem mestu zahvaljujem za podatek, ki ga je najti tudi v nekaterih časopisnih člankih.
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
21
14.	Louis Verneuil: Nesramnež. 24. oktobra 1922.
15.	Rista J. Odavič: Hej Slovani! 31. novembra 1922.
16.	Max Halbe: Mladost. 16. januarja 1923.
17.	Ivo Vojnovič: Smrt majke Jugovičev. 1. marca 1923.
18.	Bernard Shaw: Obrt gospe Warrenove.
19.	Honoré de Balzac: Mercadet. 31. maja 1923.
Sezona 1923/24
20.	Giannino Antona-Traversi: Koketa. 25. septembra 1923.
21.	Franz in Paul Schönthan: Ugrabljene Sabinke. 6. oktobra 1923.
22.	Henry Bernstein: Baccarat. 30. oktobra 1923.
23.	Ivan Turgenjev: Tuji kruh. 20. novembra 1923.
24.	William Shakespeare: Beneški trgovec. 8. febrdarja 1924.
25.	Carlo Goldoni: Mirandolina. 15. februarja 1924.
26.	Octave Mirbeau: Kupčija je kupčija. 27. februarja 1924.
27.	Georges Ohnet: Lastnik plavžev (Fužinar). 8. marca 1924.
28.	Milan Begovič: Osat. 23. aprila 1924.
29.	Petar Petrovič Peci ja: Stojanda. (—).
Sezona 1924/25
30.	Milan Begovič: Svadbeni let. 20. septembra 1924.
31.	Edmond Rostand: Romantične duše. 21. septembra 1924.
32.	William Shakespeare: Kar hočete. 2. oktobra 1924.
33.	Gustav Moser: Bibliotekar. 4. novembra 1924.
34.	Mladen Jelušič (Viktor Car Emin); Na mrtvi straži. 12. novembra 1924.
35.	Branislav Nušič: Sumljiva oseba. 27. novembra 1924.
36.	Henry Lavedan: Dvoboj. 8. januarja 1925.
37.	Angelo Cana: Volkodlak. 26. januarja 1925.
38.	Marco Praga: Aleluja. 10. februarja 1925.
39.	Paul Armont in Marcel Gerbidon: Sola za kokete. 25. marca 1925.
40.	Ivo Vojnovič: Gospa s sončnico. 1. aprila 1925.
41.	William Somerset Maugham: Krog. 25. aprila 1925.
42.	Victorien Sardou: Dobri prijatelji. 11. junija 1925.
Sezona 1925/26
43.	Ivo Vojnovič: Maškarate. 22. septembra 1925.
44.	Arkadij Averčenko: Igra s smrtjo. 15. oktobra 1925.
45.	William Shakespeare: Romeo in Julia. 15. oktobra 1925.
46.	Ladonjič: Pred vrati ječe. 4. decembra 1925.
47.	Morandi: Don Paticcio. Opereta. 6. januarja 1926.
48.	Holländer: Beg iz Maroka. Opereta. 6. januarja 1926.
49.	Ivo Tijardovič: Mala Floramye. Opereta. 14. januarja 1926.
50.	Margaret Mayo: Moj baby. 18. februarja 1926.
51.	Luigi Pirandello: Sest oseb išče avtorja. 14. marca 1926.
52.	Holländer: Carmonisella. Opereta. 7. aprila 1926.
53.	Holländer: Kapitan d’Honneur. Opereta. 7. aprila 1926.
54.	Eugène Scribe in Ernest Legouvé: Ženska borba. 16. maja 1926.
Sezona 1926/27
55 Dinko Simunovič: Mladenič-deklica. 19. septembra 1926.
56.	Oscar Wilde: Idealni soprog. 21. oktobra 1926.
57.	Milivoj Predič: Polkovnik Jelič. 29. oktobra 1926.
58.	Avgust Senoa-Ivanov: Zlatarjevo zlato. 23. novembra 1926.
59.	Henrik Ibsen: Divja račka. 18. decembra 1926.
22
60.	Gaston Caillavet — Robert Flers — Etienne Rey: Lepa pustolovščina. 4. januarja 1927.
61.	Conan Doyle — Bonn: Sherlock Holmes. 28. januarja 1927.
62.	Dostojevski — Putjata — Župančič: Idiot. 4. marca 1927.
63.	Louis Verneuil: Sestrična iz Varšave. 19. marca 1927.
64.	Alfred Savoir: Osma žena. 9. aprila 1927.
65.	Paul Géraldy: Robert in Marijana. 6. maja 1927.
66.	Branislav Nušič: Morska gladina. 16. junija 1927.
Ida Pregare v Splitu (1921—1925)
I
O Idi Pregare (roj. 1897) je dovolj napisanega. Tu so najprej kritike, ocene posameznih vlog. Sintetičnih člankov o tej odlični slovenski igralki pa ni. V »Slovenskem gledališkem leksikonu« (zv. II, Ljubljana 1972) je Viktor Smolej napisal člančič, v katerem je več napak.
Smolej omenja, da je naša igralka umrla »neznano kdaj in kje na Hrvat-skem«, kar je napačno, ker igralka dandanes živi v Beogradu, Prote Mateje 31. Nato trdi, da je po Trstu, Ljubljani, Splitu in Novem Sadu odšla v Zagreb. Vendar v hrvaški metropoli ni bila stalno zaposlena.
V	pismu z dne 6. junija 1975 mi je Pregarčeva dala naslednje podatke:
V	Novem Sadu sem bila od 1925 do marca 1928, ko je poslopje zgorelo. Sezono 1926 smo začeli z igro »Gospa s sončnico«, nato pa so se vrstili komadi: »Brez tretjega«, »Božji človek«, »Škofova nečakinja«, »Meri Dagan«, »Sestrična iz Varšave«, »Majka Jugovičev« itd.
1928 je prišlo do združitve z osješkim gledališčem in igrala sem Lavro v drami »V agoniji«, nato v »Glembajih«, v »Ledi«, vse v režiji dr. Gavelle. Soigralci in režiserji so mi bili: Gavella, Tanhofer, Kulundžič in drugi. Sledile so vloge iz iger: »Gabrijelin obraz«, »Osma žena«, »Zaljubljena žena«, »Igra v dvorcu«, »Sovražnica« itd.
Od oktobra 1932 sem stalno angažirana v Beogradu. Igrala sem v »Glem-bajevih« in »V agoniji« cela štiri leta, nato v igrah »Ameriška jahta v splitskem pristanišču«, »Po poti cvetja« (Katajev), »Kozarec vode«, »Kraljica Ana«, »Ko-riolan«, »Tri sestre«, »Na dnu«, »Ana«, »Otrok v boju«, »Matura«, »Več kot ljubezen«, »Zvesta senca«, »Voda s planine«, »Ponosnež, ker nima sreče«, »Imot-ski kadija«, »Dve ženi enega moškega«, »Tovariš«, »Srebrna tobačnica«, »Večerja ob osmih« itd.
Ker me je že zgrabila želja po popravljanu napak, moram navesti tudi nekatere netočnosti v »Spomenici, 1861—1961« Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. V »Malem leksikonu«, te sicer zelo pomembne publikacije, je zapisano, da se je Ida Pregarčeva rodila v Trstu, a ob tem ni omenjeno njeno rojstno leto. Toda igralka se je rodila v Rabu na istoimenskem otoku leta 1897. Ni natančno, da je začela v Ljubljani. Mladost je preživela v Trstu, kjer je obiskovala Dragutinovičevo dramsko šolo. Kmalu je prevzela vloge deklet in naivk. Potem je igrala pod M. Skrbinškom vse do jeseni 1919, ko je odšla v Ljubljano, kjer je ostala dve sezoni: 1919/20 in 1920/21.
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
23
II
V	splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo je Pregarčeva igrala cela štiri leta oz. sezone — od 1921 do 1925. V prvi sezoni ni bila prva igralka, ker sta takrat v Splitu delovali bolj izkušeni in pomembnejši igralki: Nina Vavra-Bachova in Mara Taborska. Naša igralka je odigrala mnogo vlog v domačih in tujih igrah. Kritiki so ji bili zmeraj zelo naklonjeni, pripombe so padale le na račun njene dikcije. Poglavitni splitski dnevnik »Novo doba« jo je 15. oktobra 1921 takole predstavil:
»Gda Pregare na pozornici je več devet godina. Igrala je u raznovrsnim, najviše ruskim djelima. Kod nas če najprije istupiti kao Jacinta u Cankarovoj ,Napasti1.«
Med številnimi vlogami v domačih delih je ena še posebno navdušila kritike. To je bila vloga v Vojnovičevi drami »Gospa s sončnico«. Ivo Lahman je v »Novi dobi« (3. aprila 1925) napisal:
»Gda Pregare dala je ovu Vojnovičevu Salomu sa isto toliko snage i unu-trašnje vibracije koliko i onu Wildeovu. Njena igra teče silno uravnoteženo, logično i lako, sa toliko smišljenosti i sigurnosti kao da se zabavlja sa gledao-cima. I, što je važno, nema u tom ni trunka oskudice temperamenta ili nemo-gučnosti da pada u afekt strasti i ljubavne drhtaje. Naprotiv. Izvrstan stil detaljiziranja uloge i sveukupnog snažnog zamaha s njom. Jedna kreacija koja je gdi Pregare pripadala i koju je ona izvršno honorirala.«
V	svojih sedmih sezonah (1921—1928) je Narodno gledališče za Dalmacijo uprizorilo tudi nekaj krstnih predstav hrvaških dram. Enodejanka pisatelja Anteja Katunariča »V dobrodelne namene« je bila uprizorjena samo v Splitu in v nji je igrala naša igralka:
»Igra je bila zelo lepa, posebno se je odlikovala gda Pregare, v kateri je bilo obilo ženskega šarma.« (Vinko Kisič v časniku »Novo doba« z dne 22. maja 1922.)
V	drami »Cvrček« Milovana Tomaža »gda Pregare u ulozi gospode Grabina u prvom i drugom činu bila je vrlo dobra, imala je jakih i potresnih momenata, ali je u trečem činu prešla u deklamaciju i oslabila dojam realnosti«. (Vinko Kisič v časniku »Novo doba« — 3. aprila 1923.)
»Uboga Mara« je tipično splitska drama. Književnik in takratni ravnatelj splitskega gledališča Niko Bartulovič je po epu Luke Botiča napisal dramo oz. je svobodneje dramatiziral Botičevo delo. Igra je — kar je povsem razumljivo — pri občinstvu požela izreden uspeh in doživela več repriz kot kakšna druga drama v Narodnem gledališču za Dalmacijo. Glavno žensko vlogo je igrala Ida Pregarčeva.
»Bijedna je Mara u gdi Pregare našla izvrsnu interpretaciju. Glasom i igram pogodila je pravi ton tragične žrtve.« (Vinko Kisič v »Novi dobi«, 10. novembra 1922.)
V	svojem sedemletnem življenju je imelo Narodno gledališče za Dalmacijo na programu več kot dvesto gledaliških del. Iz slovenske književnosti je uprizorilo samo Cankarja. Splitčani so bili prvi, ki so na hrvaškosrbskem (srbsko-hrvaškem) jezikovnem področju uprizorili (1921) farso »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, za Osijekom pa — in to pred Beogradom, Sarajevom, Zagrebom in dr. — dramo »Kralj na Betajnovi« (1923). Pregarčeva je igrala v obeh
24
Pregarčeva v Lavedanovem »Dvoboju« (vojvodinja), na podobi so še (od leve proti desni) Pregare, N. Jovanovič in J. Rakuša — Split, 1925
delih, po podatkih Viktorja Smoleja v »Slovenskem gledališkem leksikonu« pa je v Trstu pod Skrbinškom igrala nekaj ženskih likov v Cankarjevih igrah »Hlapci«, »Lepa Vida« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«.
M. Bartulica je v »Novi dobi« (19. oktobra 1921) napisal, da je mlada Ida Pregare dala razumljivo in logično kreacijo v soglasju z duhom dela. To je merilo na njeno Jacinto iz »Pohujšanja«. Nepodpisani v »Novem listu« (Split, 19. oktobra 1921) ne skriva svojega navdušenja:
»Pregarčeva je uspjela da savršeno donese tip Jacinte, kako je sam Cankar zamislio. Dokaz da je ovo pozorište dobilo u njoj jednu vanrednu šilu nužnu svakom modemom pozorištu.«
Če smemo verjeti kritikam — in ves naš sestavek se opira predvsem na njihova dognanja — je naša igralka ustvarila v »Kralju na Betajnovi« solidno Francko. Kisič pravi (»Novo doba«, 27. decembra 1923), da je dala »vrlo dobru interpretaciju«, drugi kritiki pa mislijo enako ali podobno.
III
Med vlogami, ki jih je igrala v tujih delih, so kritiki posebno poudarili dve. Gre za naslovni vlogi v delih »Hedda Gabler« (premiera 29. marca 1924) in »Pahljača lady Windermere« (premiera 25. oktobra 1924).
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
25
Kot Saloma (Wilde) — 1923, Split
Kot Hedda Gabler (Ibsen) — 1924, Split
Neznani kritik, ki se je skril za črki -hm-, je 1. aprila 1924 napisal v »Novo dobo«:
»Možda je da kreacija bude savršenija trebalo još više demonstva. Črta frivolnosti i cinizma izvršno je bila podvučena kao što i treba.«
Kritik — tudi neznan — pa je v »Pobedi« z dne 12. aprila 1924 dejal:
»Heddu je igrala gda Pregare, i to je — za nas — njena najuspjelija kreacija.«
O Idi Pregare v »Pahljači lady Windermere« je zapisano:
»Gda Pregare (lady Windermere) dala je uspješno tip vedre plemenite mlade žene.« (Neznani kritik v »Novi dobi« — 28. oktobra 1924.) Kritiki drugih splitskih časnikov so pisali isto ali podobno.
O delu naše igralke v treh sezonah splitskega gledališča je izrekel zelo jasno sodbo Ivo Lahman (»Treča godina rada Splitskog pozorišta«, beograjski »Pokret«, 1924, št. 35 in 36):
»Otišla je i gda Pregare, odlična glumica koja je prošle dve sezone briljirala u Vajldovoj Salomi i u Šekspirovoj Ofeliji, a ove godine u dobro kreiranoj ulozi Ibsenove Hede Gabler.«
Lahman ni bil natančen, ko je dejal, da je igralka odšla, saj je nastopala tudi v naslednji sezoni 1924/25, ko je med drugim igrala tudi v Vojnovičevi drami »Gospa s sončnico«.
Zanimiva so tudi opažanja gledališkega ravnatelja Nike Bartuloviča o igralki svoje hiše. V članku »Druga sezona Narodnog pozorišta u Splitu« (»Srpski
26
književni glasnik«, knjiga deveta, maj—avgust 1923) je opomnil na vloge Ide Pregare v »Ubogi Mari«, »Na dnu«, »Salomi«, »Leonardi«, »Mladosti«.
Neki drug kritik (Vinko Kisič) je v pregledu iste gledališke sezone (»Osvrt na prošlu sezonu«, »Novo doba« — 18. julija 1923) Pregarčevo omenil le na enem mestu:
»Rekli smo, da je umjetnički personal bio slabiji, jer su nas ostavili dobri umjetnici kao što su bili gde Vavra, Taborska, Petrovicka, gg. Pavič, Badalič itd. Doduše ostalo je još dobrih umjetnika kao što su gda Pregare, gg. Milovanovič, Marinkovič i dr., ali za one koji odoše nije se našla adekvatna zamjena.«
Najdaljši članek, ki ni brez povišanega tona in mogočnih izrazov, je objavil neki neznani avtor v časniku »Pobeda« (Split, 8. aprila 1923, št. 13):
»Na reprizi prekrasnog Gorkijeva ,Na dnu‘, u sredu dne 29. pr. m., nastupila je u ulozi Nastje naša odlična umetnica gda Pregare. Mi smu gdu Pregarčevu kroz ove dve godine gledali u svim mugučim rolama, te smo s punim pravom bili stekli mišljenje da je ona jedna od najodličnijih umetničkih sila koje deluju na našoj pozornici i da kao takova znači jedan značajni permanentni unutrnji kapital našeg teatra. Medutim, povodom njenog nastupa u gornjoj ulozi, u koju je ona zapravo uskočila, možemo da izvedemo značajnu konsta-taciju, da je gda Pregare definitivno prvakinja naše pozornice. Ona je ulozi Nastje dala toliko realnog života, smisla i osečaja da je od nje stvorila jedin-stven tip koji iz našeg pamčenja ne može da se izbriše. Sem toga, doteravši kroz ove dve godine i svoju jezičnu stranu, u kojoj je bez svoje krivnje hra-
Prizor iz Antigone — Pregarčeva kot Ismene (kleči)
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
27
mala, ona je, to smo dobro osetili u ovoj ulozi, tu malu disharmoniju pri izna-šanju svoje istinske umetnosti toliko eliminirala, da je došla do faze u kojoj če moči da nam neposredno i bez jezičnih distonacija servira svoju prefinjenu umetnost, a to nam obečava jedan niz čistih uživanja.«
Neznani avtor v istem tonu nadaljuje:
»U ulozi Nastje svaka reč je bila umetnički podvučena, svaki gest izražajno jedinstven, svaka čutnja do savršenosti živa i ekspresivna; čitava pak njena arhitektonika, sa svim sastavnim elementima, jedno remek-delo umetničkog instinkta, savesnosti i obrade. Sve u svemu, gda Pregare se je definitivno afirmirala kao umetnica ,od rase1. Mi gdi Pregare od srca čestitamo na ovom zamer-nom uspehu.«
IV
Kritiki so v začetku zelo pogosto, kasneje pa vedno redkeje delali opombe k njeni dikciji, k njeni jezični distonaciji, kakor se je učeno izrazil že omenjeni ocenjevalec v »Pobedi«.
Kisič je o priliki »Nezvestnice« pripomnil (»Novo doba« — 6. januarja 1922):
»Gda je Pregare zadovoljila ... Šteta samo što joj dikcija nije uvijek naj-čišča (ona je Slovenkinja), pa se je izgubila mnoga lijepa fraza u duhovitom dijalogu.«
9.	junija 1925 je »Novo doba« prinesla zapisek, da je naša igralka gostovala v Beogradu v Bernsteinovem delu »Tat« (splitska premiera je bila 25. februarja 1922). Morda tudi ni po naključju prenesla besed iz beograjskih »Novosti«:
»Nismo još navikli na njen izgovor i visoku skalu u govoru što joj oduzima malo topline. Ali ejelokupna igra bila je vrlo živa i laka.«
Tu sem na kratko podal mišljenje kritikov o vlogah, ki jih je naša igralka odigrala v Splitu v času svojega štiriletnega bivanja. Vendar če se nam hoče celotnejše in popolnejše podobe o igralskih stvaritvah, se ne moremo in ne smemo opreti na en sam vir, na gledališko kritiko. Drugih virov (zgodovina splitskega gledališča ni napisana, ni memoarskega gradiva o igralcih splitskega gledališča, ne obstajajo zvočni posnetki uprizoritev, v katerih je nastopala naša igralka in dr.), ki bi jih megli uporabljati in izkoristiti, pa ni.
Vladimir Skrbinšek v Splitu (1925—1927)
I
Vodilni slovenski sodobni igralec Vladimir Skrbinšek se je rodil 2. oktobra 1902. Njegov oče je bil navdušen gledališki amater, igralec in režiser, dirigent jn pevec. Ustanovil je prvo slovensko delavsko društvo v Mariboru. Mati je pela v zboru, ki ga je oče' vo'dil. Brat Milan je bil znan igralec in režiser, ki je delal s Cankarjem. Sestra našega igralca je bila Štefanija, poročena Griinhut, znana igralka, zadnja partnerka velikega umetnika Borštnika.1
Po maturi na ljubljanski realki (1919) jel Vlaidimir Skrbinšek študiral štiri semestre na tehniški fakulteti v Ljubljani, opravil brzojavni in prometni tečaj,
28
zatem pa bil leto in pol prometnik na železnici (1921—1923). 13. junija 1923 v Ljubljani debitiral, 1. oktobra istega leta pa je bil angažiran v Mariboru. Nastopal je v drami, operi in opereti. »V vsej sezoni je bil najmanj stopetdeset krat na odru — toda kvaliteta takega dela ni bila kdove kako velika.« — »Njegov ideal so bili moskovski hudožestveniki, ki so nedavno tega gostovali v Mariboru in v Ljubljani.«2
Po eni sezoni v Mariboru je odšel v Varaždin. Tu je s tovariši ustanovil »Intimno gledališče«, ki je delovalo pod vplivom Dančenka in Stanislavskega. Z novim letom 1924 je »Intimno gledališče« ugasnilo, on pa se je po krajšem bivanju v Zagrebu in v potujoči družini Levaka znašel v splitskem narodnem gledališču za Dalmacijo.3
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
29
V	Split je prišel kot mlad igralec z nevelikimi izkušnjami. »V Splitu sem srečal Radeta Pregarca, izjemnega slovenskega režiserja, in to je bil zame zagotovo usoden trenutek. Pregare je sodeloval v oktobrski revoluciji, osebno poznal Stanislavskega, delal v MHATu, oboževal ,Sistem". Bil je moj največji učitelj, kasneje tudi prijatelj. Dejansko me je on vpeljal v ustvarjalni proces igranja. Ob njem sem doumel, kaj pomeni ustvariti gledališko predstavo. Bil je vsestranska osebnost, razumen, nadarjen, do kraja vdan gledališču. Žal je zgodaj zbolel in zelo hitro zapustil oder. Prepričan sem, da bi v našem gledališču zapustil sled, kakršno so zapustili Gavella, Stupica in drugi, če bi mu bilo dano dlje delati. Znal je idealno delati z igralcem, bil je sijajen pedagog.«4
II
V	dveh splitskih sezonah je Vladimir Skrbinšek odigral večje število vlog, ko je nastopal skoraj v vseh operetah in ilmel pomembne vloge v naslednjih igrah: v »Idiotu« Dostojevskega, »Divji rački« Ibsena, »Kamnu med kamenjem« Sudermanna in »Sestrični iz Varšave« L. Verneuila.5 O njegovem delovanju v Splitu je Ivo Lahman zapisal:
»U našoj drami radi od prije dvije godine, najprije sa malim ulogama u kojima nije imao prilike da se iskaže, no docnije sa jačim, u kojima se je vidjelo da je u njega jak talent za dramske karakterne uloge. Par takovih uloga na pr. otac Lorin u »Kamen medu kamenjem« i Gregers Werle u »Divljoj patci« spadaju medu veoma dobre kreacije. U meduvremenu i paralelno sa tim radom u drami, g. Skrbinšek je djelovao i u opereti, za koju takoder posjeduje vrlo mnogo odličnih predispozicija: ugodan baritonalni timbre, gipkost i ele-ganciju te živ komičan nerv. Našoj operetskoj puhlici ostat če u trajnoj pri-jatnoj uspomeni njegova buffo-partija u »Bajaderi«, »Holandskoj ženici«, »Grofici Marici« i »Orlovu«, koje su čestoput značile polovinu ejelokupnog uspjeha večeri.«6
O Skrbinškovem delovanju v Splitu lahko govorimo na podlagi gledaliških ocen in zapiskov režiserja Radeta Pregarca, ki je napisal tudi tole:
»Ne bom se dotikal na tem mestu vseh vlog, ki jih je odigral v Splitu. Omenil bom samo dve, ki sta bili že takrat, drznem si trditi, visoko popolni. Prva je Gregers Werle v Ibsenovi ,Divji mački", druga pa Ganja v ,Idiotu" Dostojevskega. Gregersa Werleja je dal s tako subtilnostjo, s tako minuciozno obdelavo in obenem s tako porazno neposrednostjo, da je inficiral gledalce do vrhunca. Bil je živ Gregers Werle in nihče drug. To je bila čista umetnost. Prav tak je bil tudi Ganja. Gledal sem ti dve deli tudi kasneje, tudi sam sem ju režiral v nekaterih naših gledališčih, toda takih kreacij teh dveh vlog nisem videl nikoli več.«7
III
Rade Pregare ni bil edini navdušen nad Skrbinškovo vlogo Werleja v »Divji rački«. Poglejmo, kaj so napisali kritiki:
»Najizrazitiju ulogu komada, mladog Werlea igrao je g. Skrbinšek. Najprije sa maskom koja je imala izrazitost Conrada Veidta, pa sa ejelokupnim držanjem on je odlično iznio sve prelaze centralne ličnosti Ibsenove drame.«8
30
V. Skrbinšek kot polkovnik Jelič v istoimenski igri Milivoja Prediča. Igral jo je 1927/28 v Mariboru v Pregarčevi režiji. Na hrbtni strani posvetilo: »Svojemu prijatelju, učitelju in režiserju g. Radi Pregarcu!«
»Da nam u dostojnoj formi prikazu ovog velikog Skandinavca, uložili su, s uspjehom, sav mar i sav zanos režiser g. Pregare i glumci, naročite gdica Katalinič, koja je u ovoj ulozi čisto nadmašila samu sebe, pa g. Skrbinšek.«9
»Ovu potresnu dramu igralo se dostojno nje. Glavna lica gg. Skrbinšek, Rakuša, Novakovič, Matič i Pregare, pa gde Matič i Katalinič učiniše, da je ova književna večer postala pravom umjetničkom večeri uživanja, j er istom onda kad pravo književno djelo daju umjetnički, iskače u drami njegova prava veličina.«10
Neki neznani kritik pa v nasprotju z Radetom Pregarcem ni tako zelo navdušen nad Skrbinškovo vlogo Ganje v »Idiotu«:
»G. Vlada Skrbinšek snašao se isto tako u napornoj ulozi Gavrila Ivolgina, kao što se snalazi u svim ulogama.«11
Ivo Lahman, ki je zelo cenil našega igralca, je ob premieri Tolstojevega »Vstajenja« leta 1925 (v njem je Skrbinšek igral eno svojih prvih splitskih vlog), napisal tole:
»Nehljudov g. Skrbinšeka jest jedna prilično dobra — sjenka ovog izrazitog Tolstoj evog predstavnika kompromisnog filistarstva i kavalirštine ruskih aristokrata. Ali samo sjenka. Zasad gosp. Skrbinšeku nedostaju svi preduslovi za komplikovanije psihološke apstrakcije, a tih je u Nehljudova ipak cesto i vrlo izrazitih. Naprotiv on se dobro kreče u onom dijelu uloge gdje je uloga više spoljašnja i rutinerska (u predigri).«12
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
31
Na podlagi gledaliških ocen lahko ugotovimo, da je Skrbinšek kot igralec v Splitu stalno napredoval. Dovolj je, če preberemo Lahmanovo kritiko o eni prvih vlog našega igralca v Splitu in Lahmanov članek »Oprosno veče g. Vlada Skrbinšeka«.13 Pod zanesljivim vodstvom Radeta Pregarca — predvsem in najbolj pod njim — je razvijal svoj igralski dar, ki je dosegel svoj vrh kasneje — v Mariboru in v Ljubljani. 1933 je ustvaril lik, ki ga je uvrstil »med prve umetnike v vsej državi«: takrat je v režiji dr. B. Gavelle v Mariboru igral Leona Glembaya, ki ga je 1946 obnovil v režiji Bojana Stupice.14
Tako kot Blaženka Katalinič, Viktor Starčič in mnogi drugi igralci in igralke je Skrbinšek nastopal tudi v operetah — tako v Splitu kot v Mariboru, še več — v Mariboru je pel (tenor in bariton) v operah in jih režiral, pa tudi v Skopju je režiral nekaj oper. Znana je anekdota, ki je vezana na Skrbinškov nastop na krstni predstavi »Male Floramye« v Splitu 1926.15 Skrbinšek je samouk ne tako v drami kot v glasbi. Pač, v Glasbeni matici se je učil klavirja, njegov oče pa ni bil samo gledališki amater, ampak tudi skladatelj zborovskih del.16 Ob premieri »Geishe«, operete v dveh dejanjih, je -ap- napisal:
»Šteta da g. Skrbinšek nema malo jači glas; no ,iz nevolje bane1, on je zapravo glumač.«17
Le dva meseca kasneje je bilo v istem časniku — »Jadranska pošta« — zapisano:
»Gosp. Skrbinšek ostavlja u splitskoj drami najlepše uspomene: glumio je u svim mogučim ulogama i uvijek izazivao opče simpatije naše publike, pak je prava šteta za Pozorište da se je g. Skrbinšek odlučio da kod kojeg drugog pozorišta u državi traži bolju sreču.«18
Na vprašanje, kakšen je bil slog njegovega igranja v Splitu, je Skrbinšek sam jasno odgovoril:
»Kar se tiče mojega igralskega stila, sodim takole: elementi mojega ustvarjalnega procesa so bili že takrat v osnovi isti, kot so danes. Lahko pa se pohvalim, da sem imel zmeraj tenko uho za vsa nihanja igralskega izraza, za katerimi nisem zaostajal in elemente ustvarjanja prilagojeval igralskemu stilu dobe.«
Pregare je Skrbinška prvi »uspešno navajal na sistematični študij, na psihične odnose med doživljanjem in oblikovanjem človeške osebnosti, ki naj jo igralec v svoji vlogi posreduje gledalcem«.20 Vse to se je dogajalo v Splitu, kjer je prišlo do prvega srečanja učitelja in učenca, Pregarca in Skrbinška.
Mlademu Skrbinšku, ki je bil brez pomembnejših gledaliških izkušenj, je Split dal mnogo: delo z uglednima in izkušenima režiserjema R. Pregarcem in Viktorjem Bekom, njegovi gledališki tovariši pa so bili: Viktor Starčič, Janko Rakuša, Blaženka Katalinič, Mica Šekulin in dr.
IV
O splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo (1921—1928), v katerem je dve sezoni deloval tudi Vladimir Skrbinšek, ne vemo mnogo. Arhiv splitskega gledališča do leta 1946 je uničen v celoti, sintetičnih člankov v časnikih in revijah o tem gledališču pa kakor da ni.21 Zato sem našemu igralcu zastavil nekaj vprašanj, on pa je bil tako ljubezniv, da mi je nanja prijazno odgovoril.
32
V. Skrbinšek kot Križemsvet v Leskov-čevih »Dveh bregovih« v režiji R. Pregaren — Maribor 1927/28
Tako so osvetljena nekatera vprašanja o delovanju Narodnega gledališča za Dalmacijo, predvsem tista, ki jim odgovorov ne moremo najti v dostopni literaturi, ali druga, glede katerih obstajajo različna mnenja.
Prvi režiser Narodnega gledališča za Dalmacijo je bil Slovenec Rade Pregare, ki je prebil v Splitu celih šest sezon (1921—1927), režiral in igral in vodil dramsko šolo. V gledališču je daljšo ali krajšo dobo delovalo še nekaj slovenskih igralcev: Ida Pregare, Janko Rakuša, Miro Kopač.
Na moje vprašanje, kdo je izbiral program, je Vladimir Skrbinšek odgovoril, da je bila to stvar sporazuma med upravnikom, dramaturgom in režiserjem. »Umetniško vodstvo bi lahko imenovali skupno.«22
Tu so še drugi odgovori V. Skrbinška.
»Pregare je bil scenograf svojih predstav.«23
»Mislim, da je ideja za inscenacijo bila zmeraj Pregarčeva. Konkretiziral pa jo je scenski mojster, zelo sposobni Ceh Boržik. Sobe, saloni in podobno so se sestavljali iz fundusa. Tudi prospekti.«24
»Zapostavljanje igralcev mi ni znano. Bonačič je bil fin, ljubezniv starejši gospod, kot igralec pa vezan na ozek fah epizod, tipov, ki so odgovarjali njegovi igralski prirodi.«28
»Čeprav je bil Viktor Bek izvrsten režiser-praktik, vendar je bil R. Pregare človek splošne gledališke erudicije in zato kompletnejši in dragocenejši.«26
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
33
»Verjamem, da si je Starčič zapomnil ,Pigmaliona‘, saj je bila to zelo efektna predstava, kajti Bek ni bil samo izvrsten režiser, ampak še bolj odličen igralec, prav kakor Mica Šekulin. Vendar dajem jaz prednost ,Romeu“, ,Divji rački“ in ,Idiotu“. Ne zato, ker sem v njih igral, ampak ker so poleg gle-dališkosti imele več poetičnega čara.«27
»Mislim, da lektorja v teatru ni bilo. Vsi smo govorili ijekavščino, torej: lijepo, bijelo itd.«28
»Najbolj zadovoljen sem bil z vlogo Gregersa Werleja v ,Divji rački“.«29
»Povsod kjer sem bil angažiran in kjer je bila možnost, sem od časa do časa študiral petje. Tako sta bili v Splitu dve starejši dami-sestri, stanovali sta na rivi, žal pa sem ime pozabil — kjer so se zbirali splitski pevci.«30
V splitskem Mestnem muzeju hranijo pismo V. Skrbinška iz leta 1929. Pismo ne govori toliko o splitskih gledaliških razmerah in zadregah, kolikor o naši takratni gledališki situaciji, zato ga velja navesti v celoti:
»Uglednom Kazališnom Društvu u Splitu. Kolikogod sam uvijek želio da se u glavnom gradu naše Dalmacije uskoro opet otvori teatarski umjetnički rad, ko ji bi i meni omogučio vratiti se onamo gdje sam se kao umjetnik i kao čovjek u nizu svih mojih angažmana najbolje osječao i kolikogod sam uvijek u to vjerovao, ipak me je Vaš cijenjeni list sa svojom časnom ponudom ugodno iznenadio. Otkako je Split postao sjedište banovine, več sam se nadao i radovao preporodenju i oživljenju Primorskog Banskog Kazališta u Splitu. I ako nema još oficijelnih vijesti o njemu, čak ni o kakvoj akciji sa tim ciljem, ipak mi je ovaj Vaš list značajni znak, da si je dalmatinski rod, kog predstavljaju svi njegovi istaknuti kulturni radnici, a time i Vaše ugledno društvo na čisto o duž-nostima spram svog duhovnog ugleda, kojeg najjači izraz je baš vlastito kaza-lište. Ne zato jer se tiče mene. Neču da ispadnem neskroman. Svjestan sam si da ima gotovo pozvanijih. Hoču samo da kažem da osječam u tom Vašem listu prvi najskromniji polet iza kojeg če slijediti mnogo močniji, da se dokaže radom, da gradu Splitu, sjedištu banovine primorske treba kazalište, koje če predstavljati snagu njezinog duhovnog i umjetničkog kapaciteta. — Zato naglasujem da bi s največom radošču i velikom zadovoljštinom htio doprinijeti barem mali dio za prosperitet tog nastojanja time da odmah prihvatim Vašu ci j en jenu ponudu. Žao mi je što ima za to momentano nekoliko poteškoča. — Prvo i prvo vezan sam u Narodnom Kaz. u Mariboru sa cjelogodišnjim kontraktom, kojeg mogu da raskinem samo sa otkazom na tri mjeseca. N. pr. od 1. decembra 1929. na 1. marta 1930. — Osim toga pitanje oko gaže. Ja zbilja ne tražim više nego egzistenčni minimum. Jer bez tog minimuma nije moguč intenzivan i koncentriran rad. Vaša ponuda u gaži je ispod tog minimuma. Moji mjesečni prihodi ovdje iznose 3500 din, i time ovdje baš izlazim. A treba da znate da je Split prema Mariboru baš oko 20—30 % skuplji grad. Ispod ove svote nikako ne bih mogao potpisati ugovora. Honorar kojeg mi nudate osim fiksne gaže od 2500 din bi morao dakle biti prema broju (garantiranem) premij era, koliko ih namje-ravate iznijeti u sezoni, fiksiran na onu svotu, ko j a bi ukupno sa gažom iznosila gore označenu brojku. — Došao bi u obzir još putni trošak, kojeg uzuelno plača teatar novoangažiranom članu. Ja imam da selim sa Ženom i hčerkom, te dvije sobe i kuhinjom pokučstva. — To bi bile oteškoče i uvjeti s moje strane, oko
34
V. Skrbinšek kot Werle v Ibsenovi »Divji rački-"' v režiji R. Pregarca — Split 1926
kojih bi trebali da se sporazumijemo. Ja sam uvjeren da bi se i s ovom gažom kao privlačna sila koju publika več pozna i voli, te sa svojim radom koji bi bio, prema splitskim prilikama, opširan — sam isplatio. Možda bi se ovdje dao skra-titi moj rok otkaza. Šteta što niste več onda u ferijama došli do rezultata. Bilo bi sve jednostavnije. U slučaju da sada ne bi došli do sporazuma, Vas molim da mi za buduču sezonu pravodobno javite. A to mora da bude najkasnije u aprilu 1930. Jer tada traži Uprava od mene odgovor da li ostajem i dogovor o uvjetima za buduču sezonu. — Na svršetku ovoga lista, dozvolite da još jednom podvučem svoju najtopliju zelju: stupiti što prije opet na pozorišne daske splitskog kazališta i posvetiti mu svu svoju snagu. Zato molim ugledno Vaše društvo da me drži u svako vrijeme u evidenciji, kako to činim o njemu ja, sve od onog časa kad sam šilom prilika bio prinuden napustiti svoj rad u gradu Splitu. — U očekivanju skorašnjeg ugodnog odgovora bilježim s odličnim poštovanjem i srdačnim pozdravom! Vladimir Skrbinšek. — Maribor, 30. XI. 29.«
OPOMBE:
1	Zanos koji kraja nema. Pogovor D. Adamoviča z Vladimirom Skrbinškom v okviru ankete: Kdo je odločilno vplival na vas in zakaj? Politika, Beograd, 8. februarja 1976, str. 17.
2	Filip Kalan. Zapisi o karakternem igralcu. Gledališki list SNG v Ljubljani, 1948/49, Drama, št. 11, str. 298—310.
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
35
3	V pismu z dne 14. aprila 1975, ki ga hranim, je V. Skrbinšek tole napisal o potujoči družini Dragutina Levaka: »V Split sem prišel s potujočo trupo Levaka ime?). Poleg operete smo igrali tudi dramski repertoar (»-Favn«, »Djavo« od Molnarja, »Scampolo« od Niccodemija itd.), ki sem jih zrežiral in v njih igral glavne vloge. Igrali smo na vrtu hotela nad Bačvicami in tu me je gledal upravnik Bartulovič in me angažiral za splitski teater.« — V pismu z dne 15. junija, ki ga prav tako hranim, je o omenjeni družini zapisal še tole: »►Levakovi družini sem se priključil v februarju ali začetku marca 1925. Prav tako moja sestra ,Hajdinska‘, s pravim imenom Štefanija Skrbinšek-Griinhut. Družina je bila precej številna, s salonskim orkestrom in operetnim korom. Mene pa je predvsem zanimal dramski del. Čeprav sem prerežiral vse operetne predstave, ki so bile slabo postavljene in tudi pel v njih, je bilo moje srce pri 3 dramskih delih, ki sem jih na novo režiral. Seveda da so bila izbrana za široko publiko, pa vseeno. Ena je bila ,Faun‘ (avtor?), druga ,Scampolo‘ (Nicco-demi), tretjo sem pa pozabil. Čudno se mi zdi, da niso navedene v programu v ilmperialu1, kjer smo jih igrali in me je Bartulovič na njihovi osnovi angažiral. S trupo sem bil torej 5—6 mesecev.« Tako je V. Skrbinšek dopolnil članek, ki je bil natisnjen v splitskem časniku »Novo doba«, in je v zvezi z gostovanjem operetne družine ter nosi naslov »Operetna družina Subotičkog pozorišta«.
•	4 Skrbinšek v Politiki. Glej opombo 1.
5	Dušan Skedl, Seznam važnejših dramskih vlog in režij, ki jih je imel V. Skrbinšek v mariborskem, varaždinskem, splitskem in skopljanskem gledališču, Gledališki list SNG, Ljubljana, 1948/49, Drama, št. 11, str. 317—-320.
6	J. (Ivo Lahman), Oprosno veče g. Vlada Skrbinšeka, »Novo doba«, Split, 1. aprila 1927, št. 76, str. 4.
7Rade Pregare: Vladimir Skrbinšek. Ob 25-letnici njegovega umetniškega dela, Gledališki list SNG, Ljubljana, 1948/49, Drama, št. 11, str. 311—313.
8 Lahman v časniku »Novo doba« z dne 21. decembra 1926, št. 292, str. 2—3. 0 J. H. (Jakša Herceg?) v časniku »Jadran« z dne 23. decembra 1926, št. 53, str. 8.
10	-ap- v časniku »Jadranska pošta« z dne 21. decembra 1926, št. 425, str. 2.
11	Nepodpisani kritik (morda -ap-?) v »Jadranski pošti« 5. marca 1927, št. 486, str. 5.
12	Lahman v »Novi dobi« 12. oktobra 1925, št. 251, str. 3.
13	Oba članka sta izšla v »Novi dobi« — prvi 12. oktobra 1925, drugi pa 1. aprila 1927.
14	Filip Kalan, glej opombo 2.
15	R. V. (Ranko Vilic?), »Skinite bradu...«, »Slobodna Dalmacija«, Split, 6. januarja 1973, str. 3.
16	Skrbinšek v »Politiki«. Glej opombo 1.
17	-ap- v splitski »Jadranski pošti« 17. februarja 1927, št. 472, str. 2.
18	Neznani pisec (morda -ap-) v »Jadranski pošti« 2. aprila 1927, št. 510, str. 3. f 10 Zasebno pismo V. Skrbinška z dne 14. aprila 1975, ki ga hranim.
n 20 Filip Kalan. Glej opombo 2.
'	21 Ivo Batistič je v jubilejni knjigi »Narodno kazalište — Split. 1893—1955«
(Split, 1955) na okrog 3 in pol straneh sintetično predstavil delo Narodnega gledališča za Dalmacijo (1921—1928).
22	Zasebno pismo V. Skrbinška z dne 15. junija 1975, ki ga hranim.
23	Glej opombo 22.
24	Glej opombo 19.
25	Glej opombo 19.
26	Glej opombo 22.
'f 27 Glej opombo 22.
28 Glej opombo 19.
,	29 Glej opombo 22.
30 Glej opombo 22.
36
Janko Rakuša in Miro Kopač v Narodnem gledališču za Dalmacijo
I
V	splitskem Narodnem gledališču za Dalmacijo (1921—1928) je delovalo kar pet slovenskih umetnikov: Rade Pregare (šest sezon, 1921—1927), Ida Pregare (štiri sezone, 1921—1925), Janko Rakuša (tri sezone, 1924—1927), Vladimir Skrbinšek (dve sezoni, 1925—1927) in Mirko (Miro) Kopač (sezono 1926/1927).
Najvažnejše podatke o življenju Janka Rakuše je dala njegova žena Jerka. V članku »Posljednja uloga Janka Rakuše. Razgovor s Jerkom Rakuša, umjetni-kovom suprugom« je napisano tudi naslednje:
»Ukratko, iz sedmog razreda ljubljanske gimnazije, koju je pohadao kao sjemeništarac eksternist, Janko naprečac bježi ravno režiseru Radi Pregarcu s molbom da ga primi za glumca.
Bez sumnje se moglo govoriti o sreči za Janka jer je Rade Pregare bio veliko ime ljubljanske Drame, koji je mladiča odmah shvatio, ocijenio i anga-žirao s tim da istovremeno uči dvije godine na Konzervatoriju za glasbo in igralsko umetnost. Završio je nauk s odličnim uspjehom i 1921. godine krenuo na angažmane širom Jugoslavije: Sarajevo, Osijek, Split, Skopje, Maribor, po-novo Osijek, Beograd i po treči put Osijek.«1
V	aktu z naslovom »Spisak članova Splitskog Narodnog Pozorišta« najdemo}1 pri imenu umetnika Janka Rakuše naslednje podatke: »Godine starosti: 26, Godine glume: 8, U kojim je pozorištima glumovao: U Ljubljani, Sarajevu, Osijeku i Splitu, Zanimanje pre no što je postao glumač: Dak, Sadašnje vladanje i uspeh u radu: Pristojno, dobar, Primedba: reangažovan 1. aprila.« Na aktu ni letnice, vendar gre zagotovo za podatke iz sezone 1926/27.2
O umetniškem delovanju Janka Rakuše v Narodnem gledališču za Dalmacijo imamo priložnostni zapis izpod peresa hrvaškega skladatelja Ive Tijardoviča:';
»Janko Rakuša je zapravo započeo svoju umjetničku karijeru dramskog' glumca u Splitu u Narodnom kazalištu za Dalmaciju 1924. g. Kao njegov kolega} iz tog doba poznam ga kao glumca talentiranog, ali skromnog, nenametljivog! i neobično odanog svom poslu. Govorio mi je: »Poniženje je za glumca služiti se nedopuštenim sredstvima, naime spletkama, da se dočepa neke njemu impo-i nirajuče uloge. Vrijedim li zapazit če me ili vodstvo kazališta, ili kritika, ili publika. U poslednju pak, polažem največe nade. Ne vrijedim li, onda me ni ■ najglomaznija uloga neče spasiti. U maloj ulozi može talenat i te kako izbiti.«
»Dakle pogled na glumačku umjetnost kod Janka Rakuše več u prvim poče-cima njegove karijere bio je najpravilniji. Najviše nade, koje je polagao u publiku, dakle u narod, kako je cesto naglašavao, bile su u uskoj vezi s njegovim političkim naziranjem. Za njega je narod bio nepogrešiv i uvijek se politički našao s narodom na istoj liniji, bilo da je bilo govora o Jugoslovenskoj udruženoj opoziciji ili na koncu o Narodnooslobodilačkom pokretu. Uvijek je bio povezan samo uz svoj narod i taj njegov ispravan i odlučan stav stajao ga je mladog života, na koji se onako zvjerski okomio narodni izdajnik i fašistička neman.«1
Ivo Lahman, ki je bil najvidnejši splitski gledališki kritik do 1941. leta in ki je vztrajno spremljal delo našega igralca, je ob slovesu zapisal:
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
37
Janko Rakuša kot Malipiero v Vojnovičevi »Gospe s sončnico« v režiji Rada Pregarca v splitskem narod. gledališču l. 1924
»G. Rakuša djeluje u našem pozorištu od početka sezone 1924—1925, dakle več tri godine. Slovenac rodom, on je djelovanjem u nekolikim pozorištima naše države (Osijek, Sarajevo) tako dobro savladao srpskohrvatski naglasak, da je sa njim mogao da daje tehnički besprijekorne uloge, i da je, za kratko, mogao da preuzima najznatnije medu ovijna. Ovo mu je, pored toga, omogučio neospo-ran talenat, koji ga je predestinovao za centralne i jače uloge ljubavnika i mladih dramskih heroja. Mlad i pun volje za radom, on je uloge davao »na dušak«, i tako je nastao i u našem pozorištu čitav niz njegovih kreacija, koje su činile da se je njegovo prisustvo u našoj trupi osječalo kao plus.«4
38
II
Splitska uprizoritev »Romea in Julije« (premiera: 29. X. 1925) je bila zagotovo zelo kvalitetna. V njej so sodelovali nadarjeni igralci: z Blaženko Katalinič in Jankom Rakušo tudi Viktor Starčič, Vladimir Skrbinšek, Viktor Bek, Salko Repak, Katica Rucovič in drugi. Režiser je bil Rade Pregare, ki je obenem podal tudi scenografske rešitve.
Janko Rakuša je v splitskem gledališču postopno dozoreval. Lahman je ob premieri »Romea in Julije« napisal v najpomembnejšem splitskem. dnevniku med obema vojnama »Novo doba« (v katerem je objavil skoraj vse svoje umetniške in gledališke kritike) naslednje:
»G. Rakuša je, to se je več utvrdilo, glumač od talenta, od izvršne inteli-gencije i od budučnosti na daskama.«
Ta stavek sem iztrgal iz teksta, ki se v celoti glasi:
»Kad je riječ o dikciji, potreba je da se odmah kaže jedan prigovor. G. Rakuši, naime, koji je interpretirao Romea. Dikcija i dinamika rečenice, bile su dosta slabe. Zna se kako je naporno publici pratiti stihove, još Šekspirove: a kad se ti stihovi ponekad več unutar monologa govore tako ubrzano i ,legato‘ da se riječi ne razabiru, pa kad je još i sav monolog izrečen jednom dinamikom, koja možda ni j e ni prirodna, a koja je svakako tuda duhu našeg jezika, osobito Kostičevom prijevodu; te kad je (,da dotka čilim') još taj monolog govor samog onog dragog protagonista, samog Romea — e, onda je to veoma loše, G. Rakuša
Janko Rakuša kot Persine v Rostando-vih »Romantičnih dušah« v režiji Rade Pregarca (Split 1924)
39
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
je, to se je več utvrdilo, glumač od talenta, od izvršne inteligencije i od buduč-nosti na daskama. Ali, za žanr koji je izabrao on treba da strastveno študira tri stvari: prvo, dinamiku rečenice, drugo dinamiku rečenice, treče dinamiku rečenice. U študiju toga oduvijek je bio filozofski kamen svih spoljašnjih glu-mačkih uspjeha. Poslije ovoga, što se tiče Romea, o njegovoj kreaciji se dade govoriti sa mnogo riječi. Ona je dramatski jedan uspon g. Rakuše, a lirski jedno profinjenje. Ali o sveukupnom napretku (i to napretku sve boljem i sve oči-glednijem) moči če se govoriti tek poslije potpunog savladavanja one gore istaknute tehnike. Rezerviramo se zato, jer znamo da če doči i to.«5
Zanimivi so vtisi književnika Jara Dolarja o Rakuševi vlogi Romea v mariborski uprizoritvi znane Shakespearove drame (premiera v Mariboru:
2.	III. 1929):
»Vedno znova in znova mi je priplaval njegov obraz pred oči. Kdaj sem ga pravzaprav prvič videl? Ni bilo v Mariboru? Predstava Romea in Julije. Rakuša in Kraljeva. Bil sem še gimnazijec in se te svoje zadnje sezone v Mariboru živo spominjam. Tedaj je Pregare — mislim, da se njegov vpliv, njegova ,hudožestveniška‘ šola v slovenskem gledališču mnogo premalo ceni — prinesel nov veter na naš oder. Tudi Rakuša je bil njegov učenec. Vem, ni samo spomin na prvo odrsko doživetje Shakespearove ljubezenske tragedije, ki se mi je osemnajstletnemu gledališkemu navdušencu vtisnil nepozabno v zavest. Še danes, ko imam za sabo že malone deset različno pojmovanih in različno igranih Romeov, je Rakušev še vedno živ. Morda zaradi neke napetosti, ne morem reči neskladja, med poetičnim besedilom in Rakuševim moškim, prav nič sladkim, ampak skoro za spoznanje hripavim glasom. Ob vsem tem pa njegova kretnja, ki je v balkonski sceni kakor začudena nad lepoto ostala v zraku.«6
III
V	treh sezonah je v Narodnem gledališču za Dalmacijo odigral številne vloge. Lahman je opozoril predvsem na naslednje: Percinet v »Romantičnih dušah« (Rostand), Ivan Pletenj v »Psihi« (Beljajev), Abbé Daniel v »Dvoboju« (Lavedan), prof. Pablo v »Volkodlaku« (Lothar), Vitale Malipiero v »Gospe s sončnico« (Vojnovič), Serjoža v »Ljubosumju« (Arcybasev), študent v »Glav--uiapj I-ibN amid ‘(oiAoSag) »nsjaAojo uiaCzog« a ubCuibq ‘(AouiaiAg) »tjba;s iu rich v »Starem Heildelbergu« (Mayer-Förster), Erik Bratt v »Kolportage« (Kaiser), Jerry v »Peg, srček moj!« (Manners), Hjalmar Ekdal v »Divji raci« (Ibsen), Boktulija v »Ubogi Mari« (Bartulovič), Knez Miškin v »Idiotu« (Dostojevski), Armand v »Dami s kamelijami« (Dumas) in Loris Ipanov v »Fedori« (Sardou).7
V	splitskem gledališču je režiral dve deli. Dne 20. I. 1927 je bila premiera Schnitzlerjevega »Anatola«. Po izjavi pokojnikove žene pa je režiral tudi dramo Karla Schönherrja »Otroška tragedija« (premiera: 20. VI. 1927), s katero se je poslovil od splitskih gledalcev. Pri oceni njegovih režij so bili kritiki precej zadržani.
»Njegovu prvu režiju čekali smo s interesom, zato što znamo da je on kadar da se režiji posveti. Medutim, izbor komada je bio najnesrečniji što je moguče zamisliti, stoga što je takove prirode da se u njem režija jedva da
40
Janko Rakuša v Ibsenovi »Divji rački« v režiji Rada Pregarca v splitskem narodnem gledališču 1926 v vlogi Hjalmarja Ekdala
i osjetiti, toliko je osnovana na običnom i neinteresantnim pojedinostima, a bez jedinstva i jedne linije. G. Rakuša če moči da se bolje afirmira u režiji, ali u režiji dubljih i finijih stvari, za koje on ima shvatanje i sposobnosti.«8
Ante Petrovič pa je zapisal samo:
»Nikakvo čudo što ovakav komad nije mogao da pokaže ni što vrijedi g. Starčič kao glavno lice u jednoj drami, ni g. Rakuša kao režiser.«9
Med najuspešnejšimi Rakuševimi vlogami v Splitu je bil lik kneza Miškina. »G. Rakuša sa svojim knezom Miškinim izradio je jedno djelce od neprolazne vrijednosti, ulogu koja če se zapamtiti. On je cio i konsekventan do zadnje grimase, neposredan i iskren, dubok u svojoj boli, velik u požrtvovanju i lijep u uzvišenom poimanju transcendentalnog poslanstva svoje nevine, djetinjske filozofije, koja je u stvari najdublje iskustvo života. Pored te u detalje pogo-dene koncepcije, treba da istaknemo velik niz odličnih vanjskih sposobnosti koje Miškin treba da pokaže u raznim ekscesima jedne bolne i duboke duše, a koje su u izvedbi g. Rakuše pokazale da on radi s dušom i sa puno spreme, samo kad nade podesan teren za to. U vidu ličnog napretka g. Rakuše, uloga Miškina je jedna velika stepenica i treba da mu je veliko zadovoljstvo.«*0
Ko je Petrovič pisal o Rakušovem liku Vronskega, se je spomnil njegovega kneza Miškina:
«G. Rakuša (Vronski) nije nas se toliko dojmio, niti odskočio, valjda zato što su gornji zasjenjivali njegovu ulogu, jer njegov knez Miškin ostaje nešto
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
41
nezaboravno, i kad god mi padne na pamet Idiot, ja ga oličujem u knezu Miškinu g. Rakuše.«11
O posameznih igralčevih kreacijah je pisal precej obširno Ivo Lahman:
»Ulogu Vronskoga imao je, očito po sili prilika g. Rakuša. Ne samo njegove godine, nego i fah u kom se on najbolje kreče cesto su nam puta rušili iluziju o onom pravom, hladnom i ciničnom Vronskom iz romana. Osobito nam je ta iluzija slabila u njegovem dodiru sa gdom Mansvjetovom, sa kojom je on u ranijem jednom ,duu‘ (,Ljubomora‘) ostavio tako prirodnu i jaku uspomenu jednog sasvim drugog ljubavnog odnosa: odnosa zmije koja se igra sa svojom žrtvom (Jelena Nikolajevna i Serjoža), dakle odnosa koji je u suštoj protivštini sa ovim izmedu Ane i Vronskoga. No, disciplinujuči se da dade nešto od cinične hladnoče, a držeči se koncepta i u časovima nježnosti, g. Rakuša je ipak savla-dao ulogu Vronskoga više nego što se moglo očekivati. To kod jake partnerice kao što je gda Mansvjetova nije bilo sasvim lako.«12
Ob premieri »Ponesrečenca« E. Brieuxa je zapisal:
»Naročito su još dobri gda Rucovič kao majka ,stradaočeva‘, g. Rakuša kao ,stradaoc‘ (ponekad je potpuno realizmu uloge škodila poneka alternacija u tonu i sl.).. ,«13
Po premieri »Dame s kamelijami« pa:
»G. Rakuša je interpretirao Armanda Duvala sasvim pravilno i dobro; sa životnim naglaskom, a ipak i sa poluromantičkom nježnošču a koja odgovara autobiografskom licu Dumasovom.«14
Dobro mnenje o mladem Rakuši je imel tudi Ante Petravič, najvidnejši splitski gledališki kritik in književnik, ki si je pridobil ugled predvsem z deli iz zgodovine književnosti ter je tako naveden tudi v Enciklopediji Jugoslavije. Le glede dikcije in akcenta je imel včasih pripombe:
»Jaki Šimunovičev izraz ipak nije baš dobro zvučio u ustima Slovenaca (Pregarca i Rakuše), jer su oni ljudi drugih krajeva i drugog akcenta.«15
Iz številnih gledaliških kritik lahko povzamemo to, kar je akademik Bratko Kreft takole formuliral:
»Bil je igralec intelektualnega studioznega psihološkega stila.«16
IV
V	Narodnem gledališču za Dalmacijo je med vsemi slovenskimi umetniki deloval najkrajši čas Miro Kopač. Gotovo je to eden od vzrokov, da je njegovo delovanje v Splitu ostalo skoraj neopazno. »Cjelokupni umjetnički uspon ovog glumca vezan je za sarajevsku scenu. Upornim i strpljivim radom, postupno i sigurno, izbio je on u plan prvih glumača.«17
V	omenjenem aktu z naslovom »Spisak članova Splitskog Narodnog pozo-rišta« je ob imenu Mira Kopača (1901—1965) zapisano tole: »Godine starosti: 26, Godine glume: 8, U kojim je pozorištima glumovao: U Ljubljani, Varaždinu, Mariboru, Sarajevu i sada u Splitu, Zanhnanje pre no što je postao glumač: privatista, Sadašnje vladanje: pristojno, Uspeh u radu: srednji, Primedba: reangažovan 1. aprila.«18
V	Splitu je igral majhne in epizodne like. Po premieri »Otroška tragedija« je Lahman dejal:
42
Igralec Miro Kopač na začetku svoje igralske poti
»G. Kopač je kao brat Janko dao najbolju, ili da rečemo pravu riječ: jedino dobru dramsku ulogu u Splitu.«19
Ante Petravič je v kritiki operete »Ciganska ljubezen« Willnerja in Bodanz-kega napisal naslednje:
»Gg. Kovačič i Kopač dobri u svojim ulogama, više glumačkim a malo pjevačkim.«20
Ce bi še tako vztrajno iskali v številnih gledaliških kritikah, ne bi prišli do boljših rezultatov: ime Mira Kopača srečamo le redko, v splitskem gledališkem življenju je pustil zelo majhne sledove.
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
43
Slovenski umetniki so veliko prispevali k delu Narodnega gledališča za Dalmacijo (1921—1928). Predvsem je bil to režiser, scenograf, igralec in voditelj igralske šole Rade Pregare. Ce pogledamo celotno splitsko gledališko zgodovino, lahko vidimo, da je bil delež slovenskih umetnikov takšen, da ga ne moremo prezreti niti z lahkoto oceniti.
1	Draga Ungaro, Poslednja uloga Janka Rakuše. »Vjesnik«, Zagreb, 25. in 26. 5. 1975.
2	Akt hranijo v Arhivu Jugoslavije v Beogradu — Ministrstvo prosvete. Umet-ničko odeljenje.
3	Ivo Tijardovič, Janko Rakuša u Narodnom kazalištu za Damaciju u Splitu, Kazališni list. Tjednik HNK v Zagrebu, 9. 2. 1946, št. 22, str. 2—3.
4	Nepodpisani zapisek (avtor Ivo Lahman?), Odlazak gosp. Janka Rakuše. «-Novo doba«, Split, 18. 6. 1927, št. 140, str. 4 — z Rakuševo fotografijo.
5	Ivo Lahman v dnevniku »Novo doba«, Split, 31. 10. 1925.
3 Jaro Dolar, Janko Rakuša. V knjigi: Borštnikovo srečanje ’75, Maribor, 1975, str. 124.
7	Glej opombo 4.
8	Ivo Lahman v dnevniku »Novo doba«, Split, 21. 1. 1927, št. 16, str. 5.
9	-ap- (Ante Petravič) v splitski »Jadranski pošti«, 22. 1. 1927.
10	Ivo Lahman v dnevniku »Novo doba«, Split, 5. 3. 1927, št. 53, str. 4.
11	-ap- (Ante Petravič) v splitski »Jadranski pošti«, 18. 5. 1927.
12	»Novo doba«, Split, 19. 5. 1927, št. 116, str. 2.
13	L. (Ivo Lahman) v splitskem dnevniku »Novo doba«, 11. 3. 1927, št. 58.
14	Lahman v splitskem dnevniku »Novo doba«, 26. 3. 1927, št. 71, str. 5.
15	Nepodpisani zapisek, ki ga pripisujejo Anti Petraviču, »Jadran«, 23. 9. 1926, letnik VIII, št. 40, str. 7. Zapisek ima naslov »Narodno pozorište« in govori o uprizoritvi dela »Mladenič-deklica«.
16	Bratko Kreft, Fragment. V knjigi: Borštnikovo srečanje ’74, Maribor, 1974, str. 23.
17	Enciklopedija »Narodno pozorište Sarajevo. 1921—1971«. Sarajevo, 1971. Članek o J. Rakuši, str. 453, avtor Josip Lešič.
18	Glej opombo 2.
19	»Novo doba«, Split, 21. 6. 1927, št. 142, str. 4.
20	-ap- (Ante Petravič) v »Jadranski pošti«, Split, 15. 1. 1927, št. 444, str. 4.
Les artistes dramatiques Slovènes au »Théâtre national de Dalmatie« (1921—1928)
Rade Pregare à Split
Le séjour de six ans de Rade Pregare à Split fut fructueux et efficace. On peut affirmer sans exagérer qu’il était »l’âme et l’agent principal du Théâtre national de Dalmatie où il travaillait comme metteur en scène, acteur, scénographe et dirigeant d’une école d’art dramatique. Il mit en scène plusieurs drames, quelques opérettes et un opéra. Il y mit en scène trois pièces de Shakespeare, trois pièces de Vojnovič, deux pièces de Wilde etc.
C’est à Split que Rade Pregare commença sa carrière de metteur en scène. Lorsq’on aura décrit toutes ses mises en scène au théâtre de Sarajevo, on pourra apprécier où il était le plus actif, à Split ou à Sarajevo, dans les villes, où il avait travaillé pendant une période prolongée comme metteur en scène.
En tant que metteur en scène, il fut maître des »ambiances« attribuant moins d’importance au côté langue de la représentation, vue les conditions de son travail.
44
L’auteur a rédigé son article à base des critiques de théâtre, des articles etc., partiellement aussi à base des souvenirs de l’acteur principal Slovène, Vladimir Skrbinšek.
Ida Pregarc à Split (1921—1925)
D’après les critiques de théâtre, l’auteur a essayé de reconstruire l’activité artistique d’Ida Pregarc à Split. Pendant quatre années de son activité au Théâtre national de Dalmatie, (1921—1925), elle réalisa plusieurs rôles dans les pièces des auteurs yougoslaves et étrangers. Ses rôles particulièrement remarquables furent ceux dans le drame de Vojnovié, »Madame au tournesol« et dans les pièces de Cankar, »Le roi de Betajnova«, »Scandai dans la vallée de Saint Florent«. Elle obtint les rôles principaux dans les pièces »Hedda Gabier« et »l’Éventail de lady Winder-mere« ainsi que dans d’autres pièces.
Les observations des critiques de théâtre peuvent être résumées en deux phrases d’un critique:
»On n’est pas encore habitué à sa diction et à son diapason qui est haut et qui diminue sa chaleur. Son interprétation fut très vivante et légère.«
Vladimir Skrbinšek à Split (1925—1927)
Pendant les deux saisons au Théâtre national de Dalmatie à Split, Vladimir Skrbinšek réalisa un grand nombre de rôles chantant dans les opérettes et interprétant des rôles plus importants dans l’»Idiot«, dans le »Canard sauvage«, dans »Une pierre parmi les pierres«, dans »La cousine de Varsovie« et dans d’autres pièces. Il fut influencé considérablement par le metteur en scène Rade Pregarc. Skrbinšek définit lui-même sa manière d’interpréter à Split dans une lettre: »Quant à mon style, je juge que les éléments de mon évolution créatrice furent au fond les mêmes qu’actuelle-ment. J’avais toujours l’oreille fine pour toutes les finesses d’expression de l’acteur et je n’hésitait pas à les suivre en les adaptant au style du jeu de l’époque«.
Janko Rakuša et Miro Kopač à Split
Janko Rakuša fut engagé au Théâtre national de Dalmatie pendant trois saisons (1924—1927) et il y mit en scène deux pièces et y interpréta plusieurs rôles (Miškin dans l’«Idiot«, Romeo dans »Romeo ex Juliette« et d’autres rôles). Il interprétait ses rôles d’une façon intellectuelle en maîtrisant bien la diction et l’accent serbo-croate.
Miro Kopač fut celui des acteurs Slovènes qui était engagé le moins de temps à Split, seulement en saison 1926/27 et qui y laissa le moins de traces. Il ne réalisa que de petits rôles épisodiques. Son succès est lié au théâtre de Sarajevo.
Dokumenti SGM XIII (29), Ljubljana 1977
45