— 230
Kompenzacija v smislu §• 1438 in 1442 o"bč. drž. zak. in dv. dekr. 22. junija 1836, št. 145.
Na tožbo Jožefa P. de pr. 24. junija 1812, št. 590 je c. kr. okr. sodn. v B. z razsodbo 27. februvarja 1882, št. 1390 za pravo spoznala: Toženi Andrej F., cesijonar Jožefa T. je dolžan spoznati, da je njemu po razsodbi 6. novembra 1881, št. 7204 zoper tožnika prisojena terjatev 110 gld. s. p, vsled kompenzacije ugasnila, da se ima torej vsled odloka 16. januvarja 1882, št. 347 za to terjatev
— 231 —
zoper tožnika privoljena eksekucija ustaviti, in da je dolžan tudi povrniti sodne stroške itd.
Razsodba se opira na sledeče
razloge:
Jože T. je bil dolžan Jožetu P. več terjatev, ki so bile vknjižene na njegovih posestvih. Ko je Jože P. za izterjanje dolga iz sod. poravnave dne 28. aprila 1874, št. 3749 od 159 gld. 78 kr. s. p. eksekviral zastavljena zemljišča in ni hotel spoznati plačil, katere mu je baje nasprotnik na račun dajal, ga je poslednji tožil, da spozna ter mu povrne to, kar je on P.—ju dajal. Z razsodbo od 6. novembra 1881, št. 7204 je bil Jože P., ker pri dotični razpravi svojih terjatev compensando ni ugovarjal, obsojen plačati Jožetu T. znesek 110 gld. s. p. kot odškodnino za to, ker je več let vžival več dolžnikovih parcel.
To terjatev odstopil je Jože T. z cesijo 12. decembra 1881 Andreju Fr., kateremu se je vsled odloka od 16. januvarja 1882, št. 347 proti Jožetu P. eksekucija privolila.
Jože T—eva zemljišča so bila dne 14. januvarja 1881 ekse-kutivno prodana. Ker tožnikova terjatev 159 gld. 78 kr. s. p. po dokazu razdelilnega odloka od 20. avgusta 1881 s skupilora ni bila pokrita, je vložil proti Andreju F. tožbo 24. januvarja 1882, št. 590 trdeč, da se je terjatev 110 gld. z ono od 159 gld. 78 kr. pobotala in da se mora torej privoljena eksekucija ustaviti.
Ako se pomisli, da se po §. 1438 drž. zak. resnične in jednakovrstne terjatve, kadar si pridejo nasproti, pobotajo ali kompenzirajo in ugasnejo kakor s plačilom, ako se dalje pomisli, da sta pričujoči dve terjatvi resnični in jednakovrstni, da je tožnikova terjatev večja in stareja kakor toženčeva, da ima kompenzacija moč že takrat, kadar se snide z nasprotnikovo terjatve, da je torej terjatev 110 gld. ugasnila ter je Jože T. ni mogel veljavno drugemu odstopiti, in ako se slednjič pomisli, da sme dolžnik po §. 1442 drž. zak. tudi nasproti cesijonarju ono terjatev uračuniti, katero je imel ob času odstopa pri prvem upniku, — je tožba opravičena.
C. kr. nadsodnija v Gradci je z razsodbo 5. aprila 1882, št. 4036 tožbo odbila iz sledečih
— 232 — razlogov:
Tožnik se sklicuje na že ob času obstoječo terjatev, ko se je bila pravda med Jožetom T. in Jožetom P. zarad pozneje Andreju Fr. odstopljene terjatve že pričela, in katero bi bil tedaj sedanji tožnik lebko takrat compensando ugovarjal. Ako se pa tožnik pravice kompenzacije nasproti Jožetu T. ni poslužil ter je poslednji zadobil razsodbo od 6. novembra 1881, št. 7204, s katero se je pozneje Andreju Fr. cedirana terjatev za resnično spoznala, ima to ravno tisto moč, kakor če bi bil tožnik nasproti cesijonarju terjatev v smislu §. 1396 drž. zak. za resnično spoznal. Po tej razsodbi se torej tožnik ne more več poslužiti pravice kompenzacije. Okoliščina, da si pridete dve terjatvi nasproti, da pač pravico, kompenzacijo zahtevati, a terjatvi še le tedaj ugasnete, ako se je ta pravica zahtevala. Tožba je torej in posebno z ozirom na dvor. dekr. 22. junija št. 145 zb. just. zak. neopravičena, ker more le faktum, ki sledi razsodbi, prouzročiti, da se na podlagi te razsodbe dovoljena eksekucija ustavi.
V svojej reviziji je tožnik posebno poudarjal, da je bil tožbi Jožeta T. v prvi vrsti le namen, da se razsodi, koliko ima nasprotno on od Jožeta P. terjati, da je T. vse prav za prav le na račun tožnikovih terjatev dajal in da tožnik v prvi pravdi zlasti zarad terjatve 159 gld. 78 kr. ni compensando ugovarjal, ker takrat še ni vedel, ako bo s skupilom zastavnih zemljišč pokrita.
C. kr. najvišje sodišče je potem z razsodbo od 7. junija 1882, št. 6106 nadsodnijsko razsodbo potrdilo iz sledečih
razlogov:
Z razsodbo od 6. novembra 1881, št. 7204 je terjatev Jožeta T. proti Jožetu P. v znesku 110 gld. dokazana. To terjatev je T. vsled cesije 12. decembra 1881 Andreju Fr. odstopil in poslednji z odlokom 16. januvarja 1882, št. 347 eks. rubežen in cenitev premičnine proti Jožetu P. zadobil.
Temu nasproti je na podlagi sodn. poravnave 28. aprila 1874, št. 3749 terjatev Jožeta P. proti cedentu Jožetu T. v znesku 159 gld. 78 kr. dokazana. Da bi eksekucijo ustavil, se posluži P. ugovora kompenzacije z uporno tožbo in hoče to doseči s svojo nasprotno terjatve. — Po kompenzaciji dolžnosti pač nehajo in ta jnoč sega tudi nazaj. A terjatev ne neha sama ob sebi, ako obstoji
— 233 —
nasprotna teijatev iu kolikor se zneski obeh terjatev pokrijejo, ampak treba je, da se jeden obeh upnikov na to sklicuje. Akoravno se v §. 1443 drž. zak. kompenzacija „ugovor" imenuje, vender ne sledi iz tega, da se ne more s tožbo zahtevati.
Tudi ni dvomiti, da je med eksekucijo dovoljen ugovor kompenzacije in sicer tudi z uporno tožbo. Ker pa le čini (facta), ki slede razsodbi ali sodn. poravnavi, prouzročijo, da neha eks. pravica (dvor. dekr. 22. junija 1836, št. 145), je razvidno, da ne more dolžnik vsake terjatve, ki ima lastnosti §. 1438, s terjatvo, zarad katere se je eksekucija pričela, kompenzirati. Čin, na katerega se skUcuje tožnik, je obstal že pred razsodbo, na podlagi katere se je Andreju Fr. privolila eksekucija. Razun tega bi se bil Jože P. pravice kompenzacije lehko v prvi pravdi poslužil. Ker torej tožnikova terjatev ni še le po razsodbi 6. novembra 1881 oziroma po dotični razpravi nastala, se je morala tožba odbiti ter nadsodn. razsodba potrditi. —r.