Lepo je biti milijonar Klemen Dvornik: Kruha in iger Gorazd Trušnovec, foto: Marko Kočevar »Zdaj je tvoj čas da priznaš / Velikani več ne mislijo nate/Odšli so drugam/Koliko zmore tvoj glas? / Čas izbira vedno nove obraze/ Nihče ne misli na nas.« (Rožice - Dari D) Med letošnjimi igranimi celovečerci je najbolj kompleksno, posrečeno in izrazno domišljeno definiral sedanjost film Klemna Dvornika Kruha in iger, kar je dvojni paradoks. Prvič, ne dogaja se danes, ampak v letu 1987, in drugič, gre za komedijo, ki sejo kljub zahtevnosti redko obravnava s tako resnostjo kot še tako omledno dramo. Toda:»Komedija je resničnemu življenju dosti bližja od drame/.../ Bolj ko je privzdignjena, bolj se bo tudi skušala ujemati z življenjem, in nekateri prizori resničnega življenja so tako blizu visoki komediji, da bi se jih gledališče moglo polastiti, ne da bi spremenilo le besedo.«' 1 Bergson, Henri: Značajska komika.. v:Esejosmehu. Slovenska matica, Ljubljana, 1977, str. 85. V zgodbi Kruha in iger se povprečna slovenska družina iz Titovega Velenja odpelje na snemanje pustne oddaje zabavnega kviza Vrteča sreča na Televiziji Ljubljana, kar usodno vpliva na vse vpletene. Čeprav premore film tudi prizore, ki imajo značaj ljudske burke in slapsticka, avtorji suvereno uporabljajo vse žanrske registre, od značajske komike in smešenja osebnih slabosti preko duhovitih zapletov, nesporazumov in preobratov do posrečenih verbalnih izmenjav in natančno odmerjenih iskrivih replik. Pri čemer določeni liki in elementi (npr. fina uporaba dialektov) mejijo na karikaturo, a Dvorniku kljub hoji po robu ne zdrsne. Gre za tisto, čemur bi Bergson rekel visoka komedija, ki ne le da temelji na realistični tradiciji, ampak je posneta po resnični zgodbi, njena scenaristična raz-delava pa spretno izkorišča še danes obče prepoznavne like in fenomene svojega časa. Znotraj tega preprostega nastavka pa najdemo celo slovensko zgodbo zadnjega četrt stoletja. Podobno ekonomična kot izraba ready-made lokacije2 je tudi zasedba. Naš film ne proizvaja zvezd - delajo jih gledališča in televizija. Tako ne preseneča, da imajo 2 Res se dve tretjini filma dogajata v TV studiu in okolici, toda ekipi je uspelo v vseh segmentih brezhibno poustvariti obdobje, s čimer je film ovrgel mit, da je vse, kar se ne dogaja danes in v Ljubljani, blazno drago in izvedbeno nemogoče. najbolj obiskani filmi po osamosvojitvi v glavnih vlogah TV-zvezdnike, predvsem Gremo mi po svoje (2010, Miha Hočevar) ter Kajmakin marmelada (2003, BrankoDurič). V filmu Kruha in iger nastopa v vlogi Josa Bauerja, voditelja TV-kviza Jonas Žnidaršič, ki je za to vlogo kot rojen, podobno kot se vloga Josipa Novaka, pohlevnega in neodločnega slovenskega očeta, dobesedno prisiljenega v tisto malo akcije, naravnost prilega Petru Musevskemu. Presenečenje se zdi le odkritje izjemnega potenciala Saše Pavček za filmsko komedijo, toda le za tiste, ki ne poznajo njenih vlog v dveh izvrstnih kratkih filmih Barbare Žemljic (sicer ko-scenaristke in igralke v Kruha in iger), Lasje (2008) ter delu omnibusa, posnetega po kratkih zgodbah Mojce Kumerdej, Fragma: Ljubezen je energija (2009). V obeh kratkih filmih s podtoni črne komedije je namreč Saša Pavček con gusto že odigrala vlogo ženske, ki izžareva karizmatično, a neizži-veto seksualnost, ta zrela plenilska zapeljivost (kar je za stereotipne like žensk v slovenskem filmu nekaj nepojmljivega) pa je katalizator vrste tragikomičnih zapletov. V vse omenjene tri glavne like, ki bi jih torej lahko odpravili kot že videno, pa vnesejo igralci privlačno mero svežine skozi delno samoironične interpretacije likov. Po značaju, načinu uporabe humorja in človeški perspektivi spominja film na češke novovalovce, zgodnjega Miloša Formana, določene vzporednice bi lahko potegnili z njegovim prvim barvnim filmom, kultno satiro Gospodična, gori! (Hori, ma panenko, 1967), navidez povsem nepretenciozno, na relativno majhen prostor omejeno komedijo z malo akcije pa toliko več detajli in zanimivimi liki, ki pripomorejo k razraščanju kaosa na neki podeželski gasilski veselici s srečelovom. Skozi ta kaos se razkrijejo globoko človeške slabosti, sistemska hi-pokrizija in vseprisotna korupcija, kar pusti za vsemi gagi in salvami smeha na koncu priokus, da ni šlo zgolj za preprosto zgodbico, ampak za pikro družbeno alegorijo (kar je Forman sicer zmeraj zanikal). Sicer pa nosi vsaka dobra komedija v sebi anarhični potencial, saj je smeh (in posmeh) nekaj izrazito anti-avtoritarnega in subverzivnega. Klemen Dvornik je v ozadje podobno časovno in prostorsko zamejene pripovedi čudovito zajel vzdušje 80. let, poleg razvoja alternativne kulture in odpiranja družbe tudi manjše in večje korupcije, najedanja in razpadanja sistema, stalnega »kšefta- UJ > o z ■