R. Svoboda Radovedna deklica (Porfugalska pravljica) Dober človek je šel nekega dne na polje. Na cesti je videl, kako se bori kokoš z veliko kačo, ki je sikala in se zmeraj bolj bližala kokoši. Možu se je kokoš zasmilila; udaril je kačo s kre-pelcem, in kača se je na mah izpre-menila v miš. Kokoš pa se je pretvo-rila v lepo oblečeno gospo. Zahvalila se je možu za pomoč. »Jaz sem duh vsega dobrega, kača pa je duh vsega zla. Ker si mi pomagal, ti izpolnim vsako željo.« »Želim, da bi bil moj sin ali moja hčerka pod vašim varstvom!« »Dobro,« je rekla lepa vila, »tvoja hčerka bo lepa kakor dnevna luč, na-darjena in ...« »Zelo radovedna,« je dostavila miš, ki je hotela povzročiti zlo in se ma-ščevati dobremu možu. Dobra vila jo je udarila s palico in ji onemogočila, da bi storila še več hudega. Potem je nadaljevala: »Tvoja hčerka bo torej radovedna, ni namreč v moji moči, da bi docela odvrnila zlo, ki ga je zasno-vala moja smrtna sovražnica. Neza-dovoljen boš, čeprav bo tvoja hčerka lepša ko vse druge, dasi bo vesela, na-darjena in pametna; zakaj nič ni gršega kakor radovednost. Ampak sodba je izrečena, in jaz jo smem samo obrniti v tvojo korist. Vzemi to prekleto miš in skrij jo na varno, tako da boš imel ključ samo ti. Pazi, da je ne bo tvoja hčerka nikoli videla, zakaj imela bo v življenju tri nevame dobe: v 12., v 15. in 18. letu. Ko bodo te dobe za njo, ji bo dobro, če bo le vsaj enkrat prema-gala svojo radovednost. Jaz jo bom imela vedno pod svojim varstvom.« Dobri duh je izginil, mož pa je ujel miš in jo dal doma v železno skrinjico, jo zaklenil in nosil ključ zmeraj s seboj. Čez nekaj dni se mu je rodila hčerka, lepa kakor malokatera. Lepo je rasla, rasla pa je z njo tudi radovednost. Ni mogla videti nič zaklenjenega, nič se ni moglo govoriti, da bi ne hotela ve-deti, o čem se govori; ni bilo kota, kamor bi ne vtaknila svojega nosu. Mož je večkrat rekel ženi: »Ko bi ne bil nikoli srečal tistih dveh duhov! Raj-ši bi imel manj lepo in bistro hčerko, samo da bi ne imela te napake.« Ko je bila hčerka že večja, so ji pre-povedali, dotikati se železne skrinjice v sobi. Hčerka pa ni mogla spati od same radovednosti, kaj je v skrinjici. Toda oče je nosil ključ vedno s seboj, tako da ni mogla skrinjice odpreti. Ti-sti dan pa, ko ji je bilo dvanajst let, je pozabil oče ključ na mizi. Hčerka ga je našla in odprla skrinjico. Iz nje je skočila miš in jo hotela ugrizniti; deklica pa je prijela metlo, da bi jo udarila, a metla se je izpremenila v kruh in mleko in miška je ušla skozi odprto okno. Uboga deklica si je to strašno očitala; tekla je za miško po doslej nepoznanih potih. Tekla je tako dolgo, da se je utrujena zgrudila sredi divje pokrajine. Začela je žalostno jo-kati. In med jokom je tako trdno za-spala, da niti ni slišala topota konj kraljevske družbe, ki se je vračala z lova domov. Kraljevič je bil neznansko presenečen, ko je zagledal tako lepo deklico, spečo na pustinji. Skočil je s konja in prav tako njegovi spremlje-valci. Prebudil je deklico in jo vprašal, kaj tam dela. Povedala mu je, da je zašla in ne ve kod domov. »Dobro, vzamemo te s seboj v kra- tako, kakor da pričakuje obisk. Potem ljevski grad,« je dejal kraljevič in uka- je dala deklici lepo stekleno skrinjico, zal služabniku, naj da deklici najbolj a rekla ji je, da jo sme odpreti šele mirnega konja ter naj hodi vštric, da bi popoldne. Deklica se je zahvalila in deklica ne padla s konja. V gradu jo je sedla pod drevo ter čakala, kdaj bo izročil kraljici, ki je bila zelo vesela, smela skrinjico odpreti. Strašno je bila zakaj s kraljem sta bila žalostna, ker radovedna, kaj je notri: »Morda me nista imela hčerke. Oblekla sta jo ka- ne bo nihče videl in morebiti ne bo nič kor kraljično in povsod sta jo pred- hudega... samo malo bom privzdig- stavljala za svojo hčerko. Rekla sta ji, nila pokrovček... Ah, tudi takrat ni- da hodi lahko koder hoče, samo v za- sem mislila, da ne delam prav, ko sem klenjeno dvorano v pritličju ne sme. S pogledala v skrinjico svojega očeta. In tem sta ji podžgala radovednost, in tudi tedaj ne, ko sem pogledala v pre- deklica je čakala samo na priložnost, povedano grajsko dvorano, in ker se da bi mogla videti, kaj ji skrivajo. nisem znala premagati, sem morala Ko ji je bilo 15 let, je bila v gradu zbežati od njih, ki so me imeli tako velika slavnost njej v čast. Pozabili pa radi. Ne, danes bom premagala to svo- so zapreti okno prepovedane dvorane. jo prekleto radovednost!« Radovedna deklica je splezala v dvo- In obrnila se je od skrinjice ter štela rano skozi okno. Tam je našla lepo ure. Skoraj opoldne je začel okrog nje jabolko, toda padlo ji je iz roke in se letati hrošček. Zdelo se ji je, da pravi: razbilo. Bilo jo je sram, da je zbežala »Ne boj se starke! Odpri skrinjico in na polje in se šele zvečer ustavila pred videla boš dragocene bisere!« Deklica kmetsko hišico, kjer je živela stara, a se je premagovala. Zdajci se je hro- dobra ženica. Potrkala je in prosila za šček z vso silo zaletel v skrinjico in ta prenočišče. Starka jo je vprašala, kdo se je razbila na koščke. Deklica je od je. Ker je bila oblečena kakor prince- strahu zakričala, toda v tistem hipu je zinja, je upala, da bo lahko našla njene bila ura dvanajst. Iz črepin so vstajali starše. Deklica je pravila, da se noče gospodje in gospe, vozovi, služabniki, vrniti tja, kjer so tako lepo ravnali z kralj, kraljica, kraljevič. Hkrati je vi- njo. »Oblecite me rajši v kmetsko ob- dela očeta in mater med kraljčvsko leko. Ne zapodite me — zvesto vam rodbino. Prišla je starka, izpremenjena bom služila.« »Ne bom te podila od v lepo gospo, in rekla staršem: »Zma- tod,« je rekla starka. gala sem nad strašno napako, zaradi Potem sta lepo skupaj živeli, deklica katere je bila deklica tako nesrečna. je starki pomagala pri domačem delu. Zdaj jo lahko odvedete brez strahu!« Vsak dan je sedela pod drevesom pred Kraljevič je prosil, naj mu jo dajo liišo, šivala in čitala. Čas je mineval, in za ženo. In starši so mu jo kajpak z tisti dan, ko je bilo deklici 18 let, je veseljem dali. Vzela sta se in srečno vstala starka zgodaj in pripravila vse živela dolga, dolga leta.