'‘oSti.i na v SHS plačana v gotovini. iAJfU ^V'\. tV, je ■£}£s'° Časopis za naše verno ljudstvo zlasti ude tretjega reda. privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provincija sv. Križa. XLI. tečaj. <060> 9. -10. zvezek. "sti, ki ljubi njegov red, ne bo nesrečno umrl. To je povedal sv. Frančišek bfatu Rufinu (SchnUrer).3) Svoje veselje razodeva Frančišek v zahvalni pesmi, katero je zapisal neposredno potem, ko je prejel svete rane, „v zahvali za prejete dobrote", Glasi se: % • „Ti si svet, Gospod Bog, Ti si Bog bogov, ki sam delaš čudeže. Ti si jak, ti si velik, ti si najvišji. Ti si vsemogočen, ti si Oče sveti, kralj nebes in zemlje. Ti si trojni in eden, Gospod Bog bogov. Ti si dobro, vse dobro, največje dobro, Gospod Bog živi in pravi. Ti si ljubezen, ti si modrost, ti si ponižnost, ti si potrpežljivost. Ti si lepota, ti si gotovost, ti si mir, ti si veselje. Ti si upanje naše, ti pravičnost... in zmernost ... ti si vse naše bogastvo, ki zadovoljuje. ') Tretje premišljevanje o sv, ranah sv. Frančiška 5. pogl. Cvetje II. str. 134. 2) ŽrebijI so bili iz trdega mesa In so se dali pregibati, izdreti pa ne, kaker je Poskušala sv. Klara pri pogrebu sv. Frančiška. Pisatelj. 3) P. Vlktorin Fakineti (Facchinetti) piše v svoji zelo kritični leta 1921. v Milanu ’zdani knjigi: Sv. Fr. Asiški (San Francesco d’ Assisi), da je Kristus Frančišku tri stvari že prej obljubil, ne na dan, ko je rane prejel, namreč: 1) da bo ljubil in na poseben ^ačin skrbel za tiste, ki bodo postali Frančiškovi otroci; 3) da bo preganjavce Frančl- kovih redov preklel; 3) da bodo Frančiškovi trije redovi ostali do konca sveta (str. 396 "397). Kronika XXIV generl. pa pravi, da je Frančišek prejel poleg imenovanih še dve °bljubi: 4) da nobeden ne bo dolgo ostal v redu, ki bo slabo živel in v smrtnem grehu; v Čem obstoji peta obljuba, tega da Frančišek ni hotel nikomer povedati. (Opazka na stf. 397). Urednik. Ti si krotkost, ti si naš začetnik, ti si naš varih in naš zagovornik. Ti si naše pribežališče in moč. Ti si naša vera, naše upanje in naša ljubezen. Ti si velika sladkost naša. Ti si neskončna dobrota, velik in čudovit Gospod Bog, vsemogočen, dober, usmiljen in naš Zveličar.1) Takrat je pa brat Leon postal zamišljen in žalosten, kaker da bi ga trla kaka huda skušnjava, Frančišek zapazi to spremembo na njem; reče mu, naj prinese košček pergamenta in črnilo. Na eno stran pergamenta zapiše Frančišek ravno kar imenovano zahvalno pesem, na drugo stran pa blagoslov za brata Leona, ki je tak: »Gospod te blagoslovi in varuj! Gospod ti pokaži svoje obličje in se te usmili! Gospod obrni svoje obličje na te in ti daj mir! Gospod blagoslovi — brata Leona" — (tebe!)* 2) T3) Nato malo počaka Frančišek in smehljaje da ta listek bratu Leonu in mu reče: »Vzemi ga in ga pri sebi imej do svoje smrti!" Takoj je izginila vsa Leonova, žalost in potrtost. Brat Leon je umrl še le 1271 v Asizu. Dne 30. septembra je bil Frančišek na Alverniji z drugimi brati še pri sveti maši; potem jim je dal zadnja opominjevanja, svoj blagoslov pričujočim in odsotnim in vsem, ki bodo stopili v njegov red. Nato se poslovi od vsakega brata posebej, od ptiča sokola in gore Verne: »Moji preljubi sinovi, živite v miru! Z Bogom! S telesom se ločim od vas, pustim Vam pa svoje srce. Zdaj grem z bratom Leonom, ovčico božjo, od tod k Porcijun-kuli, in semkaj ne pridem več. Zdravi bodite, Bog vas ohrani, srečni ostanite vsi skupaj! — Z Bogom sveta Gora! Z Bogom gora Verna! Z Bogom angeljska gora! — Z Bogom preljubi brat sokol, ki si me vsako jutro klical se svojim glasom. Hvala za vso skrb, ki si jo imel za me! — Z Bogom ti velika skala, pod katero sem navadno molil; več ne bom prišel te pogledat ! — Z Bogom cerkvica Sv. Marija, tebi, Materi večne Besede priporočim svoje sinove!" Jokaje so se bratje poslovili od očeta; Frančišek sede na osla, gre z bratom Leonom po gori navzdol. Na mestu (Monte Casella). kjer moreš zadnjikrat videti vrh gore Verne, se Frančišek ustavi, stopi z osla, poklekne na zemljo, naredi obrnjen proti Verni križ z roko proti nji. jo zadnjikrat pozdravi, zahvali in blagoslovih »Z Bogom, gora božja, ti sveta gora. Z Bogom gora Verna! Blagoslovi naj te Bog Oče, Bog Sin. Bog Sv. Duh! Živi v miru; jaz pa te ne bom nikedar več videl!"4) Nato je jezdil Frančišek proti Asizu. ‘) FalocI- Pulignanl - Monografija: Tre autografi dl S. Francesco (S. Maria degH Angeli 1895 pri Jorgensen 1. c. str. 618 Anmerk. 1). 2) To je dostavil sv. Frančišek, list je še ohranjen. 3) Črko tau rabi tu sv. Frančišek za svoj podpis; ta grška črka pomeni križ. *) Addio di Š. Francesco alla Verna, katero pripisujejo bratu Maseju, ki je bil tudi na Verni, ko je prejel sv. Frančišek rane. V nekaterih rokopisih je tudi podpisan: »Jaz brat Masej sem to spisal. Bog naj nas blagoslovi." Glej Jbrgensen, 1. c. str. 621. Anmerk. 1) P. KAJETAN KOGEJ: Asketična šola ali vadnica popolnosti. TRETJI DEL. O sredstvih popolnosti. (Dalje.) VII. Moliti smo dolžni tudi za druge. D' n molitvijo je Jezus začel svojo učeniško službo, z molitvijo je zaključil zemeljsko življenje, z molitvijo se poslavlja od svojih učencev pri zadnji večerji. „Oče, ura' je prišla, poveličaj svojega Sina, da bo tvoj Sin tebe poveličal" (Jan. 17, 1). Zatem moli za svoje apostole: „Oče, ne prosim, da bi jih iz sveta vzel, temveč, da bi jih hudega varoval." — Slednjič moli za vse vernike, da bi ostali edini v veri: „Oče, pa ne prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih besedi verovali v mene, da bodo popolnoma edini" (Jan. 17, 20-23). Če je pa Kristus molil za učence in vernike, smo tudi mi dolžni drug za druzega moliti. Pa tudi v stari zavezi najdemo lepe zglede, kako so pravični za druge molili..— Abraham je molil za Sodomo in Bog je bil pripravljen prizanesti mestu, ako bi bilo v njem le deset pravičnih. — Lot je molil za Segor in nič se mu ni hudega pripetilo. — Na Mojzesovo prošnjo je Bog večkrat odpustil Izraelcem zažugano kazen. — Job je molil za svoje tri prijatelje in Bog jim ni zaračunal njih nespametnega govorjenja. Bogu torej dopade, če molimo drug za druzega; posebno veliko izda molitev, kedar prihaja iz src pravičnih. 1 1. Dolžni smo moliti za duhovsko gosposko. Sv. Pavel je molil za vernike krščanskih občin, pa tudi sebe priporoča hjihovi molitvi. Solunčanom piše: »Hvalo dajemo vselej Bogu za vas vse, m vas imamo neprenehoma v spominu v svojih molitvah . .. Bratje, molite za nas!" (I. Tesal. 1. 2, 5.25). Prvi kristjani so radi molili za svoje dušne Pastirje. Ko je bil Peter v ječi, je cerkev neprenehoma molila zanj in Bog ga je rešil Herodovega zalezovanja. Molimo tudi mi goreče za svojo duhovsko gosposko, za papeža, škofe in dušne pastirje. Če nas veže hvaležnost in ljubezen, da molimo za stariše in dobrotnike, koliko bolj morate še le moliti za svoje duhovne predstojnike. Ravno ti so naši največji dobrotniki. Po njih smo prejeli sv. katoliško vero, brez katere ni zveličanja. Ti nam delijo sv. zakramente, ki nas očiščujmo in posvečujejo? Ti opravljajo daritev sv. maše, po kateri se vdeležujemo zasluženja Jezusa križanega. Ti oznanujejo božjo besedo, da vas ž njo vodijo po pravem potu proti nebesom. Ko molite za duhovsko gosposko, imejte namen, da bi Bog povišal svojo Cerkev na zemlji, ponižal njene sovražnike; da bi se neverniki spreobrnili, krivoverci prišli k spoznanju katol. vere; da bi grešniki zapustili napačno pot, nedolžni pa vstrajali v čednosti in pravičnosti. Taka molitev rosi na sv. Cerkev in na vernike nebeški blagoslov. 2. Dolžni smo moliti za svetno gosposko. V katol. Cerkvi je bila vselej navada, da so verniki molili za deželne oblastnike, še celo takrat, ko so jih preganjali. Sv. Pavel kristjanom naravnost naroča: »Prosim vas tedaj pred vsemi rečmi, da naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočanja in zahvaljevanja za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bi mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti" (I. Fim. 2, 1-3). Kristjani vseh časov so molili za svetno gosposko, to se jasno razvidi iz litanij vseh svetnikov, ki vsebujejo lepe molitve za kralje in druge oblastnike. — Svetni knezi in njihove oblasti so pa naše molitve tudi potrebni; treba jim je namreč velike modrosti in pravičnosti, da morejo svoje težke dolžnosti spolnjevati in dežele in ljudstva prav vladati. Sv. Ignacij Lojol. je vsaki dan molil za kralja, zemeljske poglavarje in oblastnike, da bi Bog vodil njih dela in nehanja v korist vernega ljudstva in sv. Cerkve. — Ko bi kristjani naših časov več molili za svetno gosposko, gotovo bi ne bilo toliko tožb čez krivične oblastnike, s katerimi Bog kaznuje ljudstvo vsled njegove hudobije, ali pa ker premalo molijo za nje. 3. Moliti morajo stariši za otroke. Krščanski stariši! Iz božjih rok ste prejeli svoje otroke, iz vaših rok jih bo enkrat nazaj terjal. Če vaši otroci zgrešijo pot čednosti, ste dolžni ne samo svariti jih, ampak tudi za nje moliti. Sv. Monika je veliko let molila za svojega sprijenega sina. Če se otroci ohranijo dobre, je zopet vaša dolžnost moliti za nje, da ne omagajo na težavnem potu skozi življenje v boljšo večnost. Pobožna mati Blanka, kraljica in mati sv. Ludovika, je zmirom molila zanj in njena molitev ga je storila svetnika. Visok uradnik pripelje svojega malopridnega sina pred župnika, ki je bil na glasu po svoji veliki modrosti. Prosil je župnika pomoči, ker pri sinu nobena stvar več ne pomaga. Župnik vpraša uradnika, kakšnih sredstev se je do sedaj posluževal, da bi sina poboljšal. Uradnik pripoveduje, da je sina opominjal, pogosto tepel, ga pustil stradati in zmrzovati, pa da je vse brez vspeha. Župnik vpraša: »Ali ste sina tudi napeljavah k molitvi in sami zanj molili?" Oče zanika. Župnik nadaljuje: »Dragi gospod! Vi ste dosedaj le delovali na njegovo kožo, ne pa tudi na dušo. Od denes naprej tudi molite ž njim in za njega." Oče je začel za sina tudi moliti. To je pomagalo. Deček Še je v kratkem času poboljšal in je postal pozneje dober mož (Spi-rago Beisp. Sami. S. 521). Mir in blagoslov vlada v družinah, kjer molijo drug za druzega. Sta-riši, ki tožijo nad zgubljenimi otroci, naj se vprašajo, koliko so za otroke že molili, ko so bili še nedolžni in koliko molijo zanje zdaj, ko so na krivih potih. Veliko je dandenes grešnih Avguštinov, a malo pobožnih Monik, ki bi vstrajno molile za spreobrnenje zgubljenega otroka. 4. Otroci morajo moliti za stariše. Že otroška ljubezen in hvaležnost silita otroke k molitvi za stariše. Tistim, katere ljubimo, tudi dobro hočemo. Kako pa moremo te svoje želje lepše izraziti, kaker z molitvijo? Svojim starišem smo veliko, silno veliko dolžni, njihovih dobrot ne moremo povrniti; zato smo dolžni vsaj moliti za nje, naj jim Bog povrne namesto nas. Še prav posebno pa morajo moliti za stariše tisti sinovi in hčere, katerih roditelji so zanikrni in brezverni, ali so 'udani kaki strasti n. pr. pijančevanju itd. Kolikokrat smo že videli, da je ta ali oni pobožni otrok z molitvijo spreobrnil očeta ali mater. Sv. opat Vilhelm ni nehal moliti za svojega očeta, ki je posvetno živel na cesarskem dvoru. Po dnevu in po noči je oklepal očeta v svoje molitve; izprosil je od Boga milost, da je ganil očetovo srce in je šel za svojim sinom v samostan, kjer je pobožno sklenil svoje življenje (Rambeck, I. 62). 5. Dolžni smo moliti za dobrotnike. Čut hvaležnosti zahteva, da molimo za dobrotnike. »Nehvaležnost je Plačilo sveta“, pravi pregovor. Nobena stvar dobrotnika bolj ne užali, kaker če vidi, da skazanih dobrot nočemo priznati ali jih naravnost preziramo. Hvaležnost je draga Bogu in ljudem; nehvaležnost pa boli ljudi in Boga. Še celo krotki Jezus se je čutil užaljenega nad nehvaležnimi gobavci in je začuden vprašal: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje je pa druzih devet?” (Luk. 17, 17). Da tudi nas kedaj ne zadene nevolja Kristusova, molimo za svoje dobrotnike — žive in mrtve — zlasti za tiste, katerim dobrot z dobrotami vračati ne moremo. 6. Dolžni smo moliti za prijatelje. # Pregovor pravi: »Kedor je prijatelja našel, je našel zaklad.” Še bolj § izrazito govori sv. pismo: »Zvest prijatelj je močna bramba; in kedor gaje našel, je našel zaklad. Se zvestim prijateljem se nobena reč ne meri, teža 2lata in srebra ni nič proti ceni njegove zvestobe. Zvest prijatelj je zdravilo življenja in neumrljivosti” (Sirah 6, 14—16). Pravi prijatelj nam lajša in slajša življenje, nas tolaži v nadlogah, podpira v trpljenju, nas varuje zablod in če smo zašli, nas zopet spravi na Pravo pot. Ker je zvest prijatelj večkrat boljši od krvnega brata, je gotovo spodobno in prav, da molimo zanj, naj mu Bog ljubezen, naklonjenost in dobrohotnost do nas povrne s časnimi in večnimi dobrotami. 7. Dqižni smo moliti za nasprotnike. Med tiste, katerim veljaj še posebej naša molitev, moramo šteti tudi nasprotnike. To je Gospodova zapoved: »Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas sovražijo in molite za nje, kateri vas preganjajo in obrekujejo” (Mat. 5, 44). — Molitev za sovražnike je v korist nam in njim; nam, da krotimo nagibe jeze in sovraštva v sebi in spolnujemo dolžnost ljubezni do sovražnikov, njim, da Bog spremeni njih sovražno mišljenje in se ž njim in z nami spravijo. V obče oklepajmo v svoje molitve vedno tudi sovražnike, posebej pa molimo za nje, kedar čutimo, da se v naših srcih vzbuja jeza, maščevalnost in zoprnost do njih. — Svetniki so se vselej držali tega merila in so se povspeli do junaških čednosti tudi napram svojim sovražnikom. 8. Dolžni smo moliti za grešnike. Če vidimo bližnjega v pomanjkanju, se nam smili in mu po možnosti pomagamo. Kedo je pa večji ubožec kot naš bližnji, ki živi v smrtnem grehu? Pomilovanja vreden je ubožec brez hrane in obleke, še večjega usmiljenja vreden je pa tisti človek, ki nima oblačila posvečujoče milosti božje, in ne pristopa k mizi Gospodovi, da bi vžival nebeški kruh in bi hranil svojo lačno dušo. Nesrečnež je zgubil Boga, Bog mu je sovražnik, nemirna vest ga preganja in mu ne da miru. On potrebuje naše molitve, da se more spraviti z Bogom. Sv. Jakob opominja: »Bratje moji! ako kedo izmed vas zajde od resnice in ga kedo vrne, naj ve, da kedor grešnika vrne od njegove krive poti, bo rešil njegovo dušo smrti in bo pokril veliko število grehov" (Jak. 5, 19—20). Primerno sredstvo grešnike pripeljati na pravi tir, je bratovščina sv. Srca Marijinega, katere glavna naloga je: moliti za grešnike in jih spraviti z Bogom. Na Francoskem je živel mlad mož, ki je zgubil vso vero. Vsled slabega življenja se ga je lotila huda neozdravljiva bolezen. Mož je bil zavoljo tega zdvojen in obupan. V tej stiski mu pride na pomoč pobožna sorodnica. Pregovori ga, da se vpiše v bratovščino Mžfrijinega srca in moli zanj. Ko * ta človek vidi, da bolezen od dne do dne hujša, je bil še bolj obupan in je začel grozno preklinjati in sramotiti sv. vero. Toda bogoljubna sorodnica ne odneha; obrne se na sedež bratovščine Mar. Srca v Pariz in ga priporoči v molitev. Kmalu se bolnik upokoji, zahteva spovednika in nekaj tednov zatem je umrl ves vdan v božjo voljo s križem v rokah (Schmid, Rep. II. 327). Svetniki so zmirom molili za grešnike. Sv. Frančišek Sal. je bil tako zavzet za dušni blager grešnikov, da je večkrat rekel: »Raje odložim ško- fovsko kapo in sedež kaker pa skrb za grešnike/ Sv. Ignacij Lojol. je zagotavljal: »Rad bi vsaki dan tisočkrat umrl, ako bi mogel s tem eno samo dušo rešiti/ Naš sv. oče Frančišek je imel usmiljenje celo z roparji in je z molitvijo mnoge za redovno življenje pridobil. Srečen treljerednik, ki čuti v sebi le nekaj tega svetniškega ognja, in vsaki dan vsaj nekaj zmoli za spreobrnjenje grešnikov! 9. Dolžni smo moliti za pravične. Naj je kedo še tako spokoren, pravičen ali nedolžen, vender ne moremo reči, da ni potreben naše molitve. Kedor je svet, pravi Gospod, naj bo še svetejši. K večji popolnosti in svetosti enega ali drugega pa lehko prav veliko pripomore naša molitev. Čim več je svetih ljudi na zemlji, tem bolj je Bog češčen, tem večji blagoslov se zliva pa tudi nazaj na molivce. »Kedor stoji, naj gleda, da ne pade/ opominja Sv. Duh. Pred padcem ni noben človek na tem svetu zavarovan, tudi sveti in pravični ne. Treba je torej za pravične tudi iz tega namena moliti, da bi ne omagali v začeti svetosti; ni namreč še dosti, dobro začeti, ampak je treba tudi dobro končati. Zato pa moramo vsaki dan Boga prositi za sveto stanovitnost v dobrem. Brez molitve ni stanovitnosti. Bogoljubni tretjeredniki! Goreče molite drug za druzega, saj ste bratje in sestre mej sabo. Čim večje bo število popolnih tretjerednikov, tem ugledniši bo tretji red. Če kedaj čujete, da je v tem ali onem kraju kak tretjerednik na višji stopinji popolnosti, takega še bolj podprite z molitvijo, da bi z božjo milostjo prišel celo do svetosti sv. Ludovika ali sv. Elizabete. 10. Dolžni smo moliti za vse ljudi — žive in mrtve. Kaker je krščanska dolžnost ljubiti vse ljudi, tako moramo tudi za vse 'judi moliti. Ta zapoved je utemejjena v sv. pismu: »Opominjam, naj se Predvsem opravljajo prošnje, molitve, priporočanja in zahvaljevanja za vse ljudi" (I. Timot. 2, 1). Moliti moramo za pravoverne kristjane: zakaj ti so nam veliko bližji, kaker drugi ljudje. Vsi pravoverni imamo skupno mater sv. katoliško Cerkev; iniamo isto vero, isto daritev, iste zakramente, istega poglavarja, sv. očeta v Rimu, Jezusa pa v nebesih. Vsi pravoverni smo eno telo v Jezusu Kr. in vsak posamezni je ud ^ga skrivnostnega telesa. Ako se udje enega telesa podpirajo, pospešujejo blagostanje drug druzega, prav tako se morajo tudi pravoverni kristjani kot udje sv. Cerkve podpirati mej sabo. To mejsebojno ljubezen in skrb za druge pa najlepše v dejanju kažemo, kedar molimo drug za druzega. Zato °Pominja sv. Jakob: »Molite drug za druzega, da bote ohranjeni" (5, 16). Moliti pa moramo tudi za mrtve. Verne duše so z nami v vedni zvezi, ker spadajo ko trpeča cerkev tudi v občestvo svetnikov. Poleg tega nas mora k molitvi nagibati njih veliko trpljenje, misel, da si same ne morejo polagati in hvaležnost, katero mnogim zmed njih dolgujemo. Vsi ti so važni nagibi, da jim priskočimo z molitvijo na pomoč. Sv. vera nas uči, da je molitev jako izdatno sredstvo, s katerim moremo njih bolečine lajšati in skrajšati čas njih očiščevanja. „Sveta in dobra je misel za mrtve moliti, da bi bili grehov rešeni” (II. Mak. 12, 46). Od svojih molitev ne smemo izključiti nikoger, ki še živi in nikoger, ki je umrl ter naše molitve potrebuje. — Kako vzvišena je dolžnost, da moramo drug za druzega moliti! Da bi se te dolžnosti vselej zavedali! Pomisli, tretjerednik, če rešiš se svojo molitvijo dušo svojega bližnjega, rešiš svojo dušo. Koliker duš se bo po tebi zveličalo, za toliko stopinj boš povzdignjen v nebesih. Sv. Frančišek Sal. pravi: „Molitey, ki jo opravimo za druge, poviša naše poveličanje.” Vili. Kedaj je treba moliti. Škof Slomšek so ozir časa za molitev podali mladini sledeči spodbudni nauk: „Mlade rože na polju se obračajo po soncu, ter iž njega pijejo čisto* nebeško luč, ravno po tem toliko lepo cveto; še lepše mladeniči žive, ki v molitvi k Bogu povzdigujejo svoje srce. Tudi ti vsako jutro iz srca lepo pozdravi Boga in mu izroči vse svoje srčne želje; vsaki večer Boga srčno zahvali za vse, kar si prejel. Celi dan naj bodo pri delu tvoje roke, pri Bogu pa tvoje srce, in srečno bo tvoje življenje. Bog ti je dal roke in noge, ušesa in oči, naj služijo tebi, srce je izvolil pa sebi; v njem le on prebivati želi. Zatorej vse stvari na svetu ne morejo nasititi tvojega srca: nepokojno je, dokler ne počiva v Bogu. Za samo srce te Bog prosi, rekoč: „Moj sin, daj mi svoje srce in glej na moja pota.” Oh daruj mu ga prav pogosto v pobožni molitvi, saj ga je vreden! (Življ. sv. pot str. 30). 1. Vedno je treba moliti. Ni je menda dolžnosti, katero bi sv. pismo tako pogosto in odločno povdarjalo, kaker molitev. Kristus pravi: »Treba je vedno moliti in ne prenehati” (Luk. 18, 1). Vedno moramo moliti, ker nam je milost in pomoč božja vedno in povsod potrebna, da moremo premagovati skušnjave, nositi križe in izpolnjevati dolžnosti. Nek pobožen mož je zapisal besede: „Če bote veliko molili, bote veliko prejeli, če bote malo molili, bote malo prejeli, če pa ne bode nič molili, tudi nič prejeli ne bote.” V duhovnem in zemeljskem življenju velja pravilo: Vse z molitvijo, nič brez molitve. Vera nas uči, da nas Bog obsipa vsaki hip sč svojimi darovi, zato se spodobi, da se tudi vsaki čas zahvaljujemo za prejete dobrote in prosimo novih. Vsaki hip nas lehko napadejo skušnjave, zato moramo biti vedno na straži in se držati evangeljskega opomina: .Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo* (Mat. 26, 4). Vsaki trenutek nas lehko zadene bridkost in žalost, križi in trpljenje, zato moramo biti vedno pripravljeni svoje roke povzdigovati proti nebu, z rokami pa tudi svoje srce. Sv. Makariju se je nekoč sanjalo, da je videl dva puščavnika, ki sta vedno molila. Iz ust prvega so prihajali pozamezni goreči plameni, ki so se vzdigovali na kvišku proti nebu; iz ust druzega je pa izhajal ognjen trak, ki je segal do neba. Makarij je to prikazen takole razlagal: Prvemu izmej teh dveh molivcev so podobni tisti, ki pri mnogih raztresenostih zbujajo pogosto pobožne zdihljeje in čustva; v drugem molivcu pa gledamo podobo onih, katerih ne more nobena zemeljska reč več odvrniti od Boga, ker se ravnajo po izreku Jezusovem: Vedno molite in katerih srce je vedno pri Bogu (Blumen der WQste). Kako moremo vedno moliti? Zapovedi, da je treba vedno moliti, nismo dolžni spolnjevati po črki, pač pa po duhu, če večkrat svoje srce povzdignemo k Bogu in mu darujemo vsa svoja dela, vse veselje in trpljenje. Svetniki so imeli navado zbrati svojega duha mej delom in je posvetiti s kratkimi in pobožnimi zdihljeji. Taka pobožna vaja je tudi nam mogoča. Večkrat na dan se nam nudi prilika, misliti na Boga in naše dušno zveličanje in pri tem vzbujati srčne nagibe in sveta čustva. Taka pobožna čustva so n. pr.: „Bog moj in moje vse/ — „Moj Jezus, nobenega greha več!“ — nJezus, tebi živim, tebi umrjem, tvoj sem živ in mrtev/ Te in druge tem podobne molitvice morete izgovarjati samo v srcu, usta pri njih lehko popolnoma molčijo; zakaj čim bolj prihajajo iz srca, tem višje se vzdigujejo proti nebu. Napravi pa tudi vsako jutro dober namen, s katerim Bogu posvetiš vse misli, besede in dejanja, vse križe celega dne. Ponovi dober namen še večkrat čez dan. Kedar začneš novo delo ali te kaka težava posebno stiska in tlači, zdihni v popolnosti svojega srca: „Moj Bog, vse iz ljubezni do tebe/ „Vse k tvoji večji Častil' — Vse, kar iz ljubezni do Boga storiš ali trpiš, samo, da si v stanu milosti božje, ni nič druzega, ko vedna molitev, ki je sč zlatimi črkami zapisana v knjigi življenja. Navadi se nekaterih takih molitvic, in rabi jih pogosto, zakaj vrednost njihova je neprecenljiva. Častiti Ludovik de Ponte pravi, da je imel navado venomer ponavljati besede: „Za te moj Bog!" Na ta način se je sveti mož neprenehoma pogovarjal z Bogom, to se pravi vedno moliti. 2. Jutranja molitev. Celo naše življenje sestoji iz posameznih dni. Ob uri naše smrti bo naše življenje tako, kakeršni so bili posamezni dnevi v življenju. Dan ima Pa zopet svoj začetek in konec. Kaker dan začnemo, tako ga navadno preživimo. Popolnost in nepopolnost našega življenja je zelo odvisna od naše jutranje molitve. Če dan z molitvijo začnemo, ga bomo tudi v Bogu in za Boga dokončali. Če pa dneva ne pričneš z Bogom, se boš čez dan veliko trudil, pa v marsičem zastonj. Veliko boš trpel, pa ne iz ljubezni do Boga, v njegovo čast. Vsa tvoja dela in trpljenje pred Bogom nimajo prave cene, in jih tudi ne spremlja božji blagoslov. Dnevi brez jutranje molitve so prazni, zgubljeni dnevi. Gospodu Bogu je veliko na tem, da mu daruješ prvine dneva. Božja modrost sama pravi: „Jaz ljubim nje, kateri mene ljubijo, in kateri zgodaj na me čujejo, me bodo našli" (Preg. 8, 17). Da smo dolžni zjutraj moliti, povdarja sv. pismo na mnogih krajih. Modri piše: »Vsem bodi znano, da je treba pred sončnim vzhodom tebi (Bogu) hvalo dajati, in te moliti ob zarji" (Modr. 16, 28). Psalmist poje: »Napolnjeni smo zjutraj s tvojo milostjo" (89, 14). »Moje oči te prehitujejo pred svitom, da premišljujem tvoje besede" (118, 147—148). K jutranji pobožnosti nas priganja hvaležnost do Boga, ki nam je dal učakati novi dan zdrav in vesel. Veliko jih je po noči zbolelo, umrlo. Dobrotni Bog je tebi še prihranil današnji dan, da lahko še veliko dobrega storiš in se pokoriš za svoje grehe. Sv. Bonaventura pravi: »Ko se zbudiš, daruj prvence svojih misli Bogu. Ne premišljuj, kaj se ti je sanjalo, kaj hočeš delati i. t. d. Hudi duh skuša tvoje prve misli pridobiti za se, in če se je teh polastil, upa biti celi dan oblastnik tvojega srca. Varuj se, da mu tega dobička ne dovoliš; on ne gre njemu. Bogu, svojemu Gospodu, moraš darovati prvence svojih misli, besed in dejanj." Podobno piše sv. Janez Klinak: »Na naše jutranje vedenje dva prav skrbno pazita, angelj varih in hudobni duh. Prvi gleda, da hitro in v pravem času vstanemo, dan z molitvijo in dobrim namenom začnemo; drugi pa skrbi, da se ob določeni uri ne vzdignemo, marveč leno polegamo po postelji, jutranjo molitev opustimo in tako dan s praznimi mislimi, besedami in deli začnemo, v dušni mlačnosti in zaspanosti preživimo in tako oropamo sami sebe tistih posebnih milosti, ki so obljubljene le čuječim dušam" (Grad. 26.) Ko pride čas, da vstaneš, ne polegaj leno v postelji, temveč urno zapusti svoje ležišče. Ko pa vstajaš in se oblačiš, ne premišljuj nečimrnih ali celo grešnih reči, ampak porabljaj tisti čas kot pripravo na jutranjo molitev. Rabi kake kratke molitvice, ki jih znaš na pamet, ali vzbujaj kake srčne zdihljeje, ki so obdarovani z odpustki. Če pa greš tisti dan k sv. obhajilu, misli na ljubezen Jezusovo v Sv. R. T. Nato poklekni pred kako tebi ljubo in sveto podobo in pobožno opravi svojo jutranjo molitev. Ko opravljaš jutranjo molitev se najprej zahvali Bogu, da ti je podelil nov dan, te ohranil živega in zdravega ter te obvaroval greha in nesreč. Potem daruj samega sebe Bogu in vse kar boš v teku dneva mislil, govoril, storil in trpel, združeno z dobrim namenom, da bo res vse k božji časti. Na to obžaluj svoje grehe, posebno vse smrtne celega življenja in napravi trden sklep resničnega poboljšanja, zlasti da se boš varoval tistega greha, v katererega si dosedaj največkrat padel. Nazadnje ponižno prosi božje pomoči za celi dan; priporoči se Materi božji, angelju varihu in svojim patronom; na to pojdi na delo, ki ti ga nalaga tvoj stan. Ne izgovarjaj se, da nimaš časa. Tvoja jutranja molitev je lehko kratka, Pa srčna. Tisti čas, ki ga porabiš za jutranjo pobožnost, bo Bog se svojim blagoslovom nadomestil. Ali nisi vsaki dan v nevarnosti za dušo in telo? Ali te morejo napasti hude skušnjave in zadeti grešne priložnosti? Kedo te bo varoval, če ne Bog? Ne moreš pa upati, da te bo Bog čuval, če bi tako ravnal kaker bi ujega nič ne potreboval. Moli torej vsako jutro 1 SV. Roza Limanska in njena jutranja molitev. Sv. Roza je z dovoljenjem svojega duhovnega očeta postavila v svojem dnevnem redu prav zgodnjo uro za jutranjo molitev. Ker je pa devica zvečer Predolgo ostajala v svojih molitvah, ali je tudi cele noči prečula v njih, se ]e večkrat zgodilo, da se vsled utrujenosti ni zbudila ob določeni uri. Molila |e pa k Mariji, naj jo ona blagovoli ob pravem času zbuditi. Njena molitev Je bila uslišana. Marija je prišla vsako jutro k njeni postelji in jo je zbudila 2 besedami: »Vstani, moja hči k molitvi; vstani, ura je prišla." Pri tem je juiela to veliko srečo, da je vselej ko se je zbudila, Marijo videla. Nekega Jutra se je pa Roza utrujena naslonila na posteljo in je zopet zaspala. Tu Se ji ponovno prikaže presv. Devica in ji zakliče: »Vstani, moja hči! ne vdajaj se lenobi in zaspanosti; vstani sč svojega ležišča!" Roza se zbudi, °dpre oči in Mati božja je izginila; takrat ni imela sreče videti preljubeznjivi °braz Marijin, ker se je prepustila zaspanosti (Hunolt, pars I. cone. 74). 3. Večerna molitev. K večerni molitvi nas priganjajo obilne dobrote božje, katere nam je Bog delil preko dneva. Kaker moramo dan z molitvijo začeti, tako ga mo-ramo tudi krščansko končati. Sv. Pavel piše: »Prosim’ vas, bratje, pri usmiljenju božjem, dajte svoja telesa v živ, svet in Bogu dopadljiv dar, da bo naša služba po pameti" (Rimlj. 12, 1). Ta opomin sv. Pavla bodri vse križane, da svoja telesa vsigdar, zlasti pa pri nočnem počitku, čista ohranijo in kot taka izroče v varstvo nebeškega Očeta. Kedo ve, kaj je Bog sklenil nad nami? Kako lehko nas iz postelje pokliče pred svoj sodnji stol! Kaj nam je storiti, da se ne prikažemo pred njegovo obličje polni madežev na ^uši in na telesu? Opraviti moramo dobro večerno molitev. Za večerno molitev je treba najprej zahvaliti se Bogu za vse dobrote 'n milosti, s katerimi nas je obsipal čez dan. Potem daruj Bogu vsa dobra ^la, ki si jih opravil ta dan, kaker tudi trpljenje, ki te je čez dan zadelo, nal bi bilo res vse to njemu v čast in tebi v zveličanje. Na to prosi Sv. Duha *a razsvetljenje in izprašaj svojo vest. Sv. Krizostom svetuje: »Kedar se vležeš ^ Počitku, preišči svojo vest in se spomni svojih grehov. Reci sam pri sebi: ušai moja! spet sva en dan preživela — kaj sva dobrega opustila, kaj sva slabega storila? Če si kaj dobrega storil, zahvali Boga; če si kaj napačnega st°ril, se skesaj in skleni poboljšati se." Kesanje mora biti vselej popolno, ko bi čez dan kedaj padel v smrtni greh, in združeno s trdnim sklepom, kaker hitro mogoče se ga tudi spovedati. Slednjič priporoči Bogu dušo in telo; pokliči na pomoč prebl. Devico Marijo, angelja variha, sv. patrone in tiste svetnike, ki so ti posebno pri srcu. Moli nekaj tudi za pokojne in za svoje žive dobrotnike in sorodnike. Nato pojdi z blagoslovom božjim počivat in nesi sč sabo trdno voljo, da hočeš drugi dan še zvesteje služiti Bogu. Oporekaj v svojem srcu preden zaspiŠ, da nočeš pod nobenim pogojem privoliti v kake grde sanje, ko bi se v njih ali po njih zbudil. »Jezus, Marija in Jožef," naj bo tvoj zadnji zdihljej! ali: »Oče, v tvoje roke izročim svoje telo in svojo dušo," ali: »Bog moj, moje vse." Večerna molitev jo je rešila. Meseca oktobra 1. 1906. je prišla žena nekega ogrskega stotnika na Dunaj prenočit v neki hotel. Ko je zvečer prišla v odkazano stanovanje, zaklene duri, poklekne in opravi svojo navadno večerno molitev. Pri klečanju je opazila pod posteljo obleko možke osebe. Spočetka je bila tako prestrašena, da si je komaj upala dihati, a kmalu se ojunači, odklene vrata in začne na vse grlo klicati na pomoč. Hotelsko osobje je skupaj pridrlo. Potegnili so izpod postelje 17 letnega dunajskega postopača, ki je držal dolg, ostrobrušen kuhinjski nož v roki, -r- z očttnim namenom bogato gospo umoriti in oropati. Oddali so ga dunajski policiji. — Večerna molitev jo jo tedaj rešila smrti (Spirago Beisp. S. S. 519). 4. Molitev pred jedjo in po jedi. Trikrat na dan se običajno pogrinja miza. V krščanskih hišah je od starih časov bogoljubna navada, da ob takih priložnostih vsi skupaj molijo pred jedjo in po jedi. Tudi glede te molitve nam je Gospod Jezus najboljši učitelj. Preden je razdelil sedmere kruhe med množice, je »kruh vzel, zahvalil in razlomi' in dal učencem, da so pred nje položili" (Mark. 8, 6—7). Enako je storil pri zadnji večerji: »Vzel je kruh, in ga posvetil in razlomil" (Mat. 26, 26—27). Po Jezusovem zgledu so ravnali apostoli in prvi kristjani. Pa' ganski zgodovinar Filo piše o tej pobožni navadi prvih kristjanov: »Blagoslavljali so svojo mizo ravno tako, kaker darove, in so po svojih hišah ravno tako Boga častili, kaker v cerkvah." Tako molitev je Bog že v stari zavezi zahteval. Mojzes je zapisal besede: »In ko se boš najedel in se nasitil: pazi skrbno, da ne pozabiš na Gospoda" (V Mog. 6, 12). V očenašu nam je zapovedano, naj molimo za vsakidanji kruh; ko ga prejmemo, se moramo po dostojnosti zanj zahvaliti- Gotovi ljudje bi utegnili ugovarjati, češ, da nam zemlja daje živež, da si v potu svojega obraza služimo kruh. — Vse prav, a pomisliti moram°< da zemlja ne rodi, če ni v pravem času dežja in gorkote, če človek nima moči in zdravja, da more delati. Tisti, ki zemljo obdeluje, ve, kako je od- visen od Boga. O le spoznajmo, da nam Oče nebeški pogrinja mizo in če ne molimo, nismo vredni božjih darov. Zato pa molimo tudi pred jedjo in Po jedi. Tretjerednike pa veže k molitvi pred jedjo in po jedi tudi zapoved bodila: „naj ne prisedejo k mizi in ne vstanejo od nje, predno niso pobožno |n hvaležno Boga molili" (II. 3). Tertulijan, cerkveni učenik, hvali prve kristjane vsled njihove pobožnosti pri mizi rekoč: „Ne vsedemo se poprej k •nizi, dokler nismo jedi Bogu posvetili z molitvijo." Res, sramotno bi bilo, dragi tretjeredniki, ko bi vi v tej točki ne posnemali prvih kristjanov, ampak raje hodili za slabovernimi kristjani današnjih dni, ki ne molijo več primizne molitve! — Imenovana molitev ima velik namen in pomen. Najprej nas spominja, da smo ljudje in ne živali, 'n da torej tako jemo, kaker pristoja ljudem. Nadalje nas spominja, da tudi Pn mizi ne smemo pozabiti Boga, kaker opozarja sv. Pavel, govoreč: „Ali Jeste ali pijete, ali kaj druzega delate, delajte vse k božji časti." K časti božji pa delamo gotovo takrat, ako pobožno molimo pred jedjo in po jedi 5. Molimo ob ange/jskem pozdravljenju. Trikrat na dan kliče zvon k molitvi: zjutraj, opoludne in zvečer. Ob avemariji imamo priliko počastili včlovečeno Besedo božjo in svojo nebeško ^ater. Verni kristjan takrat prestane z delom, sklene roke k molitvi in odmoli angeljsko češčenje. Sv. Alfonz je ob zvonenju prekinil vsako delo in le kleče opravil svojo pobožnost, naj je imel še tako nujna opravila. Sv. Ignacij Lojol. ni samo ob zvonenju molil, ampak je vselej, kedar je Ura bila, pozdravil devico Marijo se zdravamarijo. — Navado zvoniti an-Seljsko pozdravljenje je vpeljal naš svetnik sv. Bonaventura. Obderžite vsaj vi, sinovi in hčere sv. Frančiška to lepo navado, da bolite ob angeljskem pozdravljenju zjutraj, opoludne in zvečer. Opazka: Po mestih — vsaj v Ljubljani — so pogosto Cerkveniki krivi, ^3 mnogi ne molijo, ker ne zvonijo v vseh cerkvah ob istem času. Naj bi Se ravnali vsi po glavni cerkvi in takrat zvonili, ko tam, tam naj se pa ravna P° točni uri. — Enkrat sem hodil 8 minut po mestu odkrit, ker je zvonilo zdaj v tej, zdaj zopet v drugi cerkvi. Molil sem, mislim da še precej zbrano avemarijo — prav počasi; odmolim, pa se oglasi zvon v drugi cerkvi. Dobro, °stani odkrit zavoljo zgleda — pa se oglasi zvon v tretji cerkvi. Ostal sem °dkrit pa sem molil: Gospod usmili se nas, Kriste usmili se nas, Gospod Usmili se nas — mej tem se oglasi zvon v četrti cerkvi, ki mi je izvabil zdihljej: Nerednih Cerkvenikov in njihovih poglavarjev, reši nas Gospod. (Uredn.) P. MAVRIČU O. CAP. Tretjerednikom prepovedane grešne zabave. (Vodilo II. 2.) retjeredniki morajo paziti, da se ogibajo ne samo greha, ampak tudi vseh grešnih priložnosti. Nevarne grešne priložnosti so nekatere zabave: plesi, pohujšljive glediške predstave in preobilne pojedine. Zato prepoveduje redovno vodilo tretjerednikom te tri zabave ter pravi: „Plesov in nespodobnih gledaliških iger kaker tudi pojedin naj se skrbno varujejo." Oglejmo si te tri zabave malo natančneje in videli bomo, da je ta prepoved zelo pametna in koristna. . J. Plesne veselice. Plesi sami na sebi niso pregrešni in nevarni, toda v naših krajih plešejo skupaj mlade osebe različnega spola; plešejo večinoma po noči, pR' šejo mej godbo, ki razburja živce in domišlijo, plešejo navadno od pijače omamljeni ter pogosto ohlapno komaj na pol oblečeni: vse to vzbuja v ljudeh počutnost, skušnjave, nespodobne misli in grešne želje. Najhujše pa sledi po plesu; saj je znan ljudski pregovor, ki pravi: na plesu nedolžnost umira, po plesu pa umrje. Hudič in gostilničarji imajo od plesa svoj dobiček, plesavci in plesavke pa zgubo. S plesom doseže satan najlaglje svoje namene, da spravi ljudi v grešne zanjke in jih pahne v sramoto in nesrečo. Po vsej pravici svari sv. pismo pred plesavko. Tako pravi modri Sirah: „Ne pečaj se s plesavko in je ne poslušaj, da ne padeš po njeni zvijači v nesrečo" (9, 4).*) Jako ojstro obsojajo ples tudi cerkveni očetje. Sv. Ambrož pravi: „Le tista dekleta hodijo na ples, ki so hčere slabih mater in hočejo tudi same slabe postati; tiste pa, ki so čiste in sramežljive in hočejo tud' take ostati, se skrbno varujejo plesa." Sv. Bazilij pa piše: „Zbirajo se možje in žene, mladeniči in dekleta, da potem plešejo in svoje duše hudiču izročajo. Ah, koga naj objokujem — in jokati moram -j- ali zakonske ali samske? Oboje: samski se vračajo domov z omadeževano čistostjo, zakonski pa z omadeževano zakonsko zvestobo." Ker je torej ples tako nevarna zabava, zato je tretjerednikom plesati izrecno prepovedano. Ali bi se spodobilo, da bi tisti, ki so se v tretjem red" posvetili bogoljubnemu življenju in se pri redovni obljubi prostovoljno odpovedali plesu, hodili po plesiščih? Kedor se je enkrat odločil za spokorno življenje v tretjem redu, se mora ogibati plesa. Če bi se pa kak tretjerednik iz družabnih ali stanovskih ozirov mora kedaj udeležiti kakšnega plesa, naj prosi poprej voditelja za dovoljenje 'n potem naj pazi, da se na plesu ne bo pripetilo nič pregrešnega. *) Glej Cvetje XIII. str. 125, tretji odstavek. — Glede naslednjih dveh stavkov sv. Ambroža in sv. Avguština pisatelj ni navedel mesta in knjige, kje tako pišeta; za 0 uredništvo za pristnost teh citatov ni odgovorno. (Uredn ) Pohujšljive gledališke predstave. Druga zabava, ki jo redovno vodilo tretjerednikom prepoveduje, so Pohujšljive in spotekljive gledališke igre. Vodilo bi nikaker ne prepovedalo gledaliških predstav, če bi gledališče navajalo ljudi h krepostnemu in poštenemu življenju. Toda dandenes je le malo dostojnih in neoporečnih predstav. Večinoma so take, da vzbujajo v človeku nespodobne misli in nečiste želje. To lehko trdimo zlasti o zaljubljenih igrah. Mladina se s takimi ljubavnimi Prizori naravnost zapeljuje v nečisto življenje. Mladi ljudje imajo že sami dovolj nečistih skušnjav. Še slabše pa je, če imajo priložnost, da vidijo in slišijo take stvari,, ki oskrunjajo njihovo domišljijo. Kedor je le enkrat opazoval mladeniče in dekleta, kako poželjivo in strastno gledajo in poslušajo nedostojno obnašanje in govorjenje na odru, mora priznati, da jih taki prizori popolnoma prevzamejo in omamijo, tako da se večkrat že med predstavo ali pa po predstavi godijo različni grdi grehi. Gledališče je dandenes Š°la pregrešne ljubezni in nečistega življenja. Mnogo je pa tudi takih predstav, ki nimajo drugega namena, kaker da sramotijo vero in Cerkev, smešijo duhovnike in cerkvene obrede, poveličujejo Pregreho in se norčujejo iz čednosti. Kdor obiskuje take predstave, ne more dolgo ostati trden v svoji veri. Kmalu bo začel zanemarjati svoje verske dolžnosti in nazadnje bo vero popolnoma izgubil. Nič ni torej čudnega, da Vodilo tretjerednikom prepoveduje obiskovati Pohujšljive in spotekljive gledališke predstave. Obvarovati jih hoče pred grešnim življenjem in jim ohraniti vero. Ni pa tretjerednikom prepovedano hoditi k poštenim in nedolžnim Predstavam. Tudi tretjeredniki imajo pravico do zabave in razvedrila. Zato se smejo udeleževati lepih in poštenih predstav, ki jih prirejajo katoliška društva, ^ender tudi te prireditve ne smejo biti take, da bi preveč razstresale duha a'i ga odvračale od pobožnosti. Za' tretjerednike je zmirom bolje, da se °gibajo posvetnih gledaliških predstav. 3. Nepotrebno obiskovanje gostiln. Slednjič svari Vodilo pred pojedinami. K pojedinam lehko prištevamo Vse tiste prireditve in sestanke, ki dajejo priložnost za pijančevanje in zapravljanje, pri katerih se prekorači meja zmernosti in dostojnosti ter se duša omadežuje z grehi. Zlasti pa moramo k pojedinam prištevati nepotrebno Pohajanje gostiln, ker so največkrat gostilne tisti kraji, kjer se greši zoper krščansko zmernost in krščansko dostojnost. Seveda s tem ni rečeno, da ne sme tretjerednik nikedar iti na nobeno gostijo in veselico ali pa nikedar obiskati gostilne. Iz družabnih ozirov, iz Prijateljstva ali tudi zavoljo poštenega razvedrila se smejo tudi tretjeredniki Udeležiti kake gostije in veselice, če je poštena družba. Saj je tudi božji ~veličar bil na gostiji v Kani Galilejski in o sv. Frančišku beremo, da se K večkrat odzval povabilu svojih prijateljev in šel k njim v goste. Prepovedane so samo tiste veselice in prireditve, pri katerih se človek lehko pregreši ter trpi telesno in dušno škodo. Kaker sem že poprej omenil, so v tem oziru gostilne in kavarne najbolj nevarne. Tega ni treba še le dokazovati, to vidimo na svoje lastne oči. Le poglejmo, koliko je dandenes takih, ki hodijo, če že ne vsaki dan, pa vsako nedeljo in praznik v gostilno ter popivajo pozno v noč in se potem pijani vračajo domov. Mnogi začno popivati že dopoldne, namesto da bi šli v cerkev k sv. maši. Marisikateri teh pijancev je družinski oče. Kdo bi zamogel prav opisati, kako žalostne posledice ima pijančevanje za družino. Oče zapravlja v gostilni svoj težko zasluženi denar, žena in otroci pa doma stradajo, trpe pomanjkanje in nimajo kaj obleči. Žalostno je življenje v hiši pijanca. Dan na dan je prepir, otroci ne vidijo in ne slišijo nič dobrega, skupna molitev se zanemarja, vse gre narobe. Pijančevanje je nesreča in poguba za vsakega človeka, še bolj pa za vsako družino, kajti pijančevanje je navadno vzrok, da propadejo cele družine in pridejo na beraško palico. O, kako bi bil dandenes tretji red potreben zlasti za može in mladeniče, da bi jih navajal k zmernosti v pijači. Če bi se ti v večjem številu oklenili tretjega reda, bi bilo mnogo manj pijančevanja in preklinjevanjaja, preprečila bi se marisikatera nesreča. Zaradi tega bi morali tretjeredniki zlasti može in mladeniče navduševati in pridobivati za tretji red. S tem, bi jim izkazali veliko uslugo in bi storili imenitno dobro delo. Seveda morajo tretjeredniki sami paziti, da dajejo zmerom lep zgled treznega življenja. * * * Od časa do časa čuti človek potrebo, da se nekoliko razstrese, razvedri in razveseli. Toda med zabavami je velik razloček. So zabave, ki človeka telesno in dušno pokrepčajo, so pa tudi zabave, ki človeka telesno in dušno slabijo. Med take telesu in duši škodljive zabave šteje redovno vodilo plese, pohujšljive igre in nepotrebno popivanje po gostilnah. Teh zabav se morajo tretjeredniki ogibati, ker jih Vodilo prepoveduje. Poštenih, nedolžnih zabav in veselic se pa tretjeredniki lehko udeležujejo. Biti vesel in se ob pravem času, v pravi meri in v pravi družbi pošteno zabavati ni noben greh, % saj pravi sv. pismo. „Kedar je čas vstati (od mize) se ne obotavljaj, teci prvi na svoj dom in bodi tam dobre volje in se šali (igraj) in razkladaj svoje misli, pa brez greha in prevzetnega govorjenja" (Sir. 32.15—16). Kaj pravijo vneti dušni pastirji o III. redu. (Po P. Remlglju Schulte priredil P. Filip Benicij). «Vsak dušni pastir naj resno premisli, ali ni morebiti premalo pozornosti obračal na tretji red v župniji.* malu po vojski so v neki župniji obhajali sv. misijon z dobrim vspehom. Tretji red je do sedaj tam le životaril, misijon pa mu je dal novih moči; župnik je z veseljem in z veliko vnemo prevzel vodstvo. Nekaj časa na to je pisal voditelju misijona: »Vsi K, različni lepi sadovi sv. misijona so šli v nič, le tretji red je ostal in se lepo razvija. Veliko veselja mi dela, njegovi člani so zvesti. Delo v tretjem redu in za njega mi daje toliko dušnopastirsko veselje, kakeršnega dosedaj še nikoli nisem okusil.* 2. Na zborovanju tretjega reda v Kolinu ob Renu leta 1913. se je zbralo posebno veliko dušnih pastirjev, ki so z veliko vnemo in posebno hvaležnostjo govorili o tretjem redu. Tam je dejal neki dušni pastir iz mesta t°le: Nikjer niso predsodki tako neumestni ko glede tretjega reda. Ta organizacija ima tako zdravo podlago, tako premišljeno vodilo, tako dobro urejena pota in tako visoke cilje, da izključuje vse pomisleke. 3. Dekan Oettel iz Bolcana piše: »Kaker pričara svež studenec zelen raj sredi nerodovitne puščave, tako deluje tretji red v župniji. Tretji red je 2a župnijo zaklad in vir premnogih milosti in dobrot. Za dobre župljane je Popotna palica, za mlačne močan opomin h krepostnemu življenju, za slabe Pa trajno očitanje njihove pokvarjenosti. Za dušnega pastirja je velika to-lažba in v premnogih slučajih zanesljiva pomoč. Tretji red je za dobre ljudi v°geljni kamen, za hudobne kamen spotike, za dušnega pastirja pa drago-Cen biser.* 4. Na Holandskem se je v zadnjih časih tretji red zelo lepo razvil. Na zborovanju svetnih duhovnikov je neki župnik navdušeno razlagal, zakaj in kako naj se v vsaki župniji ustanovi tretji red. »Dvanajst let*, je pravil, »sem ud tretjega reda, pa še le sedaj, opozorjen po besedah sv. Očeta, sem ga začel bližje opazovati in študirati, in še le sedaj sem spoznal, kolike Vfednosti je tretji red za nas dušne pastirje.* 5. Na kongresu v Mehlinu (Mecheln) leta 1897 je dejal neki duhovnik: »Cas, ki ga porabim za tretji red, je za me prijetno razvedrilo. Mene vsaj 1® skušnja naučila, da so najprijetniše ure mojega pastirskega delovanja tiste, ki jih preživim v delu za tretji red. Prijetne so, ker čutim, koliko dobrega storim dušam, ki nič bolj ne želijo, ko zvesto Bogu služiti. Prijetne so, ker v teh urah z evangelijem v roki najuspešneje delujem za obnovo človeške družbe.* 6. Blaženi župnik Arski je na vprašanje, kako bi. bilo najlaglje prenosi zanemarjeno župnijo, odgovoril: »Vpeljite tretji red in dobro ga vodite, Pa bodete kmalu župnijo prenovili. Tretji red je od Boga izvoljeno sredstvo Za versko in nravno obnovo župnij.* 7. Mesini župnik, ki je v svoji župniji nanovo vpeljal tretji red, je dejal z radostnim licem: »Tretji red je moja molitvena armada!" — Pij IX.je rekel: »Dajte mi armado molivcev, pa bom rešil pogubljajoči se svet." Tretji red je taka armada, zvesta četa dušnemu pastirju. Tretji red na Kitajskem. ne 5. avgusta smo prejeli od našega p. Engelharda Avbeljna pismo, odposlano s Kitajskega 20. junija, v katerem se zahvaljuje za poslano Cvetje, in piše: »Strašno veliko veselje ste mi napravili s Cvetjem, katerega že nisem videl skorej 8 let. Hlastno sem prebral vse, prav vse, v par dneh." (Prejel je skupno več letnikov). Cvetje mi je prineslo mnogo novega. Najbolj me je veselilo, kar sem bral o lepem napredku tretjega reda ..." Potem pa piše o tretjem redu na Kitajskem: »O tem Vam sedaj še ne morem dati kake goto ve statistike. Lehko pa rečem, da živi tretji red sv. Fr. v vseh frančiškanskih vikarijatih. Splošno rečem: kjer je stara korenina krščanstva, tam je tudi večje število tretjerednikov. Vsi franč. apost. vikarji" — to so isto, kar škofje prl nas (uredn.) — »skušajo širiti tretji red ne samo za ljudi mej svetom živeče, ampak ustanavljajo tudi tretjeredne samostane za ženske, ker gre laglje. Za moške bomo imeli morda tudi kmalu samostan.'To je velika želja našega sedanjega apost. delegata. Ženskih omenim le onega, ki sem ga sam vodil eno leto ... Ta samostan je zunaj mesta U-čan (Wu-chang). Ustanovili so ga pred 6 leti. Zdaj je notri že nad 50 redovnic tretjega reda; imajo triletno preskušnjo, novicijat, obljube. Na to jih pošljejo po tri na to ali ono miši' jonsko postajo za ženski katehumenat. Res odlično delo. Veliko dobreg3 store za napredek kristijanov z besedo in v dejanju. Leta 1921—1922. sem imel res veliko skrbi zanje. — Videl sem, da je tudi »kitajska" duša sposobna za redovno življenje. Prav rade so poslušale nauke o tretjem redu sploh, zlasti posebej o skupnem samostanskem življenju! podučiti sem jih skušal, da more biti le vestna redovnica vestna misjonarka. Ta moja služba ni bila trajna, ker sem imel še eno drugo — to je vzgajaj mlade klerike — pri kateri sem še denes po volji božji. — Tudi vsi nas> seminaristi so tretjeredniki. Kaj pa mej svetom živeči tretjeredniki? Kaker rečeno — vsak fraflČ’ vikarijat jih ima — koliko, pa res ne vem. Upam, da bodo tudi to dognal1. Iz mojih misjonskih spominov vem, da sem v vseh občinah našel 1® enega. Jaz sam nisem vpisal nobenega. Zakaj ne? Vsa leta sem se bojeva na trdih paganskih tleh, imel sem le nove kristjane, katere je treba najp°' Pfej utrditi v sveti veri in v navadnem krščanskem življenju. In to da dela, truda in mnogokrat res krvavega potu . . . A tisti mož — tretjerednik — ki sem ga poznal, je bil res luč za celo Vas! V največjih težavah je dostikrat priromal k meni — vesel, da je došel k duhovniku! Govorjenje, obnašanje i. t. d. njegovo je bilo svetniško! Nisem preveč rekel, ne, še premalo! Poznal sem tega moža v krajih, kjer sem sam m'sjonaril; a v drugih krajih sem potem še našel mnogo drugih, zlasti pobožnih žen tretjerednic. Vsi in vse so bile podobne prvemu. Res »kitajska" duša, bodisi kristjan ali celo tretjerednik, je stanoviten v sklepih, trdno versko prepričanje mu ne omaje nihče. Dokaz za to so ftnoga preganjanja in veliko število marternikov. Zato lehko rečem: tretji red na Kitajskem cvete povsod, kjer je vsajen; ne bojim se postaviti ga v zgled vsem ljubim rojakom. Naši navadni križani, zlasti tretjeredniki imajo mnogo več ovir in težav za sveto življenje k°t naši doma, a vstrajajo v sveti milosti, s katere pomočjo živijo srečno, Uttiro sveto, dostikrat junaške smrti. Naj živi tretji red na Kitajskem! Živi naj pa tretji red tudi na Slovenskem! Bral sem, da se res junaško b°fijo, zlasti v zdaj popačenem svetu; bral sem, kako imajo tretjeredniki °dprte roke pomagati vsem potrebnim. O, te odprte roke se bodo enkrat Svetile pri sodbi nasproti onim skopuhom, ki bodo tudi takrat stiskali roke ki niso hoteli vedeti za človeško gorje! O blagor Vam vsi tretjeredniki na ^°venskem! Iz daljne Kine Vas pozdravljam in se zahvaljujem za vse, kar ste dobrega storili za moj misijon! Pa tudi zdaj me ne pozabite; priporočam se Vašim svetim molitvam in )Unaškim podporam! Bog vas blagoslovi in obilno poplačaj sedaj in v večnosti! Preč. pater: Cvetje — mi je prineslo toliko lepega o tretjem redu pri Vas, zato sem si dal duška veselja in hvaležnosti. Veselju pa sledi v člo-Veškem življenju bridka žalost! Tudi jaz sem žaloval pri branju Cvetja . . . nad ranjkimi sobrati. Koliko jih je že odšlo v večnost! Ali naj jokam nad Vsakim posebej? O dolga vrsta jih je---------seveda, oni so pač srečni ^ večni domovini, a meni se toži po njih ... naj bodo naši priprošnjiki v blaženih višavah! 0*0* Mavriču o. cap. v Življenje, smrt in plačilo tretjerednikov. nogo kristjanov misli, da je le v samostanu mogoče sveto živeti in se za kršč. popolnost truditi, mej svetom se jim pa zdi, da kaj takega ni mogoče. To je popolnoma krivo naziranje. Sveto živeti je mogoče po samostanih, pa tudi zunaj mej svetom, »a Slehrni kristijan, tega ali onega stanu, v tem ali onem poklicu, lehko sveto živi in nekoč tudi srečno umrje, posebno še, ako se °klene tiste organizacije, ki je nalašč zato ustanovljena, da pomaga kristi- janom zunaj med svetom sveto živeti in po kršč. popolnosti hrepeneti. organizacija je tretji red sv. Frančiška. Na tretji red sv. Frančiška lehko obračamo besede sv. Bernarda, ki prav'1 „Ali ni to svet stan, v katerem človek čisteje živi, redkeje pade, hitreje vstani j bolj varno stopa, dobiva bolj pogosto roso milosti božje, bolj brezskrbn0 počiva, bolj zaupljivo umrje, se hitreje očisti in prejme obilniše plačilo?" (Hom. sup. „Simile est.“) Te besede je sv. Bernard zapisal v prvi vrsti zJ one, ki so se umeknili za samostanske zidove, primerne so pa tudi za vsa' kega tretjerednika, ki živi med svetom, saj so ti tudi redovne osebe. Na pod' lagi teh besed bomo razmišljali, kako dobro in koristno je biti v tretjem redu. P°' kazali bomo, da tretjeredniki zares čisteje živijo, redkeje padejo, če padej0; hitreje vstanejo, bolj varno stopajo, dobivajo bolj pogosto in več milosti, b°'i brezskrbno počivajo, bolj zaupljivo umirajo, v vicah se hitreje očistijo ^ prejmo obilniše plačilo v nebesih. 1. Tretjerednik čisteje živi. Nekateri slabi in tudi navidezno dobri ljudje, ki ne poznajo tretjeg3 reda in tretjerednikov, ter sodijo stvar t. j. tretji red le po nekaterih oseba*1, ki ali niso bile v letu poskušnje podučene in za tretji red vzgojene ali s° pa pozneje opešale, ti govorijo o tretjerednikih slabo. Mi pa, ki tretjerednik precej dobro poznamo, lehko po vsej pravici rečemo, da so taka očitanj2 krivična, ker vemo, da so tretjeredniki po večini najboljši kristjani, ki žWe zares čednostno, tako da jih lehko stavimo vsem drugim za zgled. Tretje' redniki so tisti, ki so najbolj goreči v molitvi, obiskovanju sv. maše, pre)e' manju sv. zakramentov in spolnjevanju drugih verskih dolžnosti. Med tretje' redniki ni preklinjevavcev, pijancev, nečistnikov, goljufov in tatov. Ne trdim0' da so tretjeredniki sami svetniki, ali to je gotovo, da žive tretjeredniki v'e’ liko bolj pošteno in čisto, kaker pa večina druzih kristjanov. O, da bi se čim več kristjanov oklenilo tretjega reda, da bi potem s P°' močjo tretjega reda lepo čisto in brezgrešno živeli, zvesto Bogu služili i11 srečno dosegli svoje zveličanje. Če bi tretji red ne nudil svojim članom bene druge dobrote, kaker da jim pomaga lepo čisto živeti, se že samo za radi tega izplača stopiti v tretji red. 2. Tretjerednik redkeje pade. Tretjerednik redkeje pade v grehe, ker ga redovno vodilo varuje pre<* grešnimi padci. To opominja tretjerednike, naj se pridno ogibajo vsake greŠ°c priložnosti, grdih pogovorov, nezmernosti v jedi in pijači, nevarnih in zaZ uzdanih veselic, plesov in nespodobnih gledaliških predstav. Ako se tretj® rednik natančno ravna po predpisih vodila, gotovo ne bo lehko padel smrtne grehe. Poleg tega pa vesten tretjerednik vsaki dan pobožno moli 1 prejema pogosto sv. zakramente t. j. on rabi pomočke za stanovitnost v d° brem. Sicer nadlegujejo tudi tretjerednike različne grešne skušnjave, včas^ celo hude in velike, toda Bog podeli dobrim tretjerednikom posebno 0 P°rno silo, da se tudi najhujšim skušnjavam uspešno ustavljajo in ne pri-v°lijo vanje. Marisikateri tretjerednik sam priznava, da bi gotovo večkrat Padel v smrtne grehe, če bi ne bil v tretjem redu. Ah, koliko manj bi bilo greha, koliko manj bi žalili ljubega Boga in °1'ko manj ljudi bi bilo pogubljenih, če bi se ljudje bolj oklepali tretjega reda! Kedorkoli želi omejiti grešno življenje in obvarovati ljudi pred večnim Pogubljenjem, naj se se vsemi močmi potrudi, da bo koliker mogoče mnogo dstjanov, zlasti pa mnogo mladih ljudi, navdušil in pridobil za tretji red. 1 obena druga organizacija ne obvaruje človeka tako gotovo pred grešnim lvljenjem, kaker tretji red sv. Frančiška. (Konec prih.) ADOLF ČADEŽ. Spomini iz misijonskega življenja. (Nadaljevanje) lužba pomožnega duhovnika pri naši župniji sv. Marije Draperis v Peri mi tudi ni dajala veliko dela. Priimek Draperis ima cerkev po neki veliki dobrotnici tega imena, ki je bila iz predmestja Pera in je največ pripomogla, da sta se ta cerkev in samostan pozidala, potem ko je bila prva cerkev s samostanom pogorela. „ —Prva frančiškanska cerkev je stala v Galati, prav blizu morja. P°vedovanja ni bilo veliko in pridig prav malo, pogrešal sem prav posebno ^'Prostega poduka v krščanskih resnicah. Tako je bilo v naši cerkvi, enako v škofijski in v drugih župnijskih cerkvah v Carigradu. Katoličani vseh Narodnosti v Carigradu so bili za vero mrzli in brezbrižni. Koliker sem jaz nie' kedaj služb, nisem do sedaj še nikjer našel bolj zanikernih katoličanov, ,er ravno v Carigradu. Glavni vzrok verske brezbrižnosti je slab zgled [kov in pa življenje med Turki. Grki so v sv. veri zelo slabo podučeni, ko da §e giavnjj, verskih resnic ne poznajo; zato jim tudi ni mogoče svoje v*jenje vravnati po zahtevah sv. vere; vsa njih vera obstoji v zunanjih redih, za notranje versko življenje se ne menijo. In med temi slabo po-j čenimi in versko brezbrižnimi Grki, ki jih je v Carigradu nad tristotisoč hied mahomedanskimi Turki žive pomešani naši katoličani; nasledek tega ’ da tudi naši postanejo v veri in v življenju podobni Grkom in Turkom. Prigodilo se mi je sledeče: Prvo leto sem pred veliko nočjo obiskal 2 e družine naše naselbine in sem odrasle prav prijazno vabil, naj pridejo j Veliko noč k spovedi. Obljubili so mi skorej vsi; prišli so pa le nekateri s s'cer na veliki četrtek. Od teh, ki so prvo leto za veliko noč prišli k Povedi, jih je drugo leto prišlo prav malo. Obiskal sem jih torej po veliki <-i zopet in jih zopet nagovarjal, naj opravijo to važno versko dolžnost. en izmed njih mi vpričo več drugih brez sramu odgovori: Gospod pater, Vi ste prestrogi, k Vam ne grem več k spovedi. Vi ste mi prepovedali h°' diti v javne t. j. zloglasne hiše in ste rekli, da moram vsako nedeljo iti ^ maši, Vi zahtevate preveč. — Vsi katoličani v Carigradu niso taki, pa velik0 je takih in s temi ni mogoče veliko doseči. Koliko pa je katoličanov v Carigradu? Teh je primeroma prav mal°' v pravem starem mestu Štambulu jih sploh ni, mogoče je, da tu pa ta#1 kaka družina skrita živi, zelo malo jih je tudi v Skutariju, največ pa F1 je v Peri in Galati. Koliko jih je po številu, ne vem, ker Turek ljudstva ne šteje in ga tudi drugim šteti ne pusti. Pri neki priliki, ko sem bil )il zraven, se je naš katoliški škof in ob enem papežev zastopnik ali deleg3' pri turški vladi v Carigradu po imenu Tači Porčeli (Tacci Porcelli) izrazil* da je v mestu okrog štirideset tisoč katoličanov. Neki italijanski bankir P3; rojen in izrejen v Carigradu, ki je bil tudi navzoč, je rekel proti meni, k' sva skupaj sedela, da jih je veliko manj. Pred leti smo skušali na tihe111 dognati, je rekel, koliko je katoličanov v Carigradu in našteli smo jih h*'1 dva in dvajset tisoč, zdaj pa jih je še manj, ker število katoličanov vedno pa^3 Koliko pa je katoliških župnij za te ljudi? Teh je pa kar šest, t i' škofijska, frančiškanska, minoritska ali črnih frančiškanov, dominikanska, M' pucinska in francoskih lazaristov. Razun teh šest župnij je pa še več sam0' stanov in redovnih hiš, ki pa nimajo župnij; to so nemški lazaristi, francosk1 kapucini, mala naselbina jezuitov in velik kolegij francoskih kapucinov v Skutariju. Poleg teh samostanov je živelo še nekaj redovnikov raztresen^ ko misijonarji po raznih delih mesta in nekaj svetnih duhovnikov ko dom3° učitelji pri imenitnih in bogatih družinah. V mojem času so prišli v Carigr3° še salezijanci. Zakaj pa je toliko duhovščine za tako malo katoličanov? Gotovo je; da je bilo v poprejšnjih časih veliko več katoličanov v Carigradu in redovi1' in svetni duhovniki so imeli dovolj opravila. Število katoličanov se je skrčil0' skrčilo se je tudi število redovnikov in svetnih duhovnikov, toda cerkvi hiše in samostani so ostali; teh ne gre brez pametnega razloga zapustiti oditi, če tudi so tako storili bosanski frančiškani in deloma tudi jezu'1'; Razen tega so katoličani raztreseni po celem mestu in jih je treba obiskovat zlasti v bolezni. V Carigradu, kaker sploh v vseh vshodnih mestih, je veli' kanska mešanica jezikov. Ker se Lahi ne učijo druzih jezikov, je za p°sa' mezne narodnosti treba njih jezika zmožnih duhovnikov. V našem samostahjj nas je bilo sedem patrov za šest različnih jezikov, enako je bilo po drug|P redovnih hišah in tako se število duhovščine kmalo namnoži in če bi n bilo duhovnikov zmožnih različnih jezikov, bi katoličani umirali brez duhovfle pomoči, kar pa sv. Cerkev ko dobra mati nikaker ne sme dopustiti. Boln|K raztreseni po velikanskem mestu so tudi meni med vsemi opravili v Cafl gradu delali največ skrbi. Če sem v bolnici imel kakega prav zanemarjenega bolnika, je bila t0 pač težka stvar, pa imel sem ga vsaj vsaki dan pred seboj; vedel sem Pfl bližno, kolika je nevarnost, da bi mi ne umrl nepreviden, opozoril sem $ vsaki dan na dušo in na večnost. Vse drugače pa je bilo to pri bolnikih ^estu. Klicali so večkrat, ko je bila že skrajna sila in se je bilo bati, da bolnik vsak trenuteh zdihnil. V Peri, kjer Evropejci še naj bolj skupno žive, kjer je večina samostanov, Poslaništvo in konzulatov evropskih držav, je v dušnem pastirstvu nekoliko b°ljše; najslabše je v Galati, pristanišču, kjer se zbira in živi vsa mogoča Ranica ljudi in kjer ni miru in varnosti po dnevu, še manj pa po noči. ^darkoli sem šel previdit v Galato, sem se resno bal, ne toliko za se kaker Za bolnika, h kateremu so me klicali; tam so bili poboji in umori zelo po- lsti in se za ubite nihče ni zmenil, najmanj svetna oblast. Nekoč me pridejo klicat, naj grem k bolniku v Galato. Bili so ravno grški velikonočni prazniki, ki so dva tedna za našimi. Šel sem, spovedal in °t>hajal sem nekega gostilničarja v stranski ulici, ki je prav v bližini glavne ^ste v Galati. Ko opraviva pobožnost, mi bolnik reče: Danes po noči je ‘l tu v Galati pravi pekel, vpitje in pretepi, kaker med zverinami. Tukaj Jrav v bližini so osem ljudi zabodli, pet od njih je mrtvih. — Kaj pa po-lc'ja k temu pravi, sem vprašal. — Ta se za to ne zmeni, temuč se skrije, edar se pretep začne. — Kaj pa svetna oblast, ali ne bodo stvari preiskovali ? blast pravi, reče bolnik: Kjer ni tožnika, tam ni sodnika. Tožil pa nihče ne bo, ker ni mogoče nič zaslužiti. Pretepači so bili sami mornarji in cestni Postopači, kateri nič nimajo in katerih tudi nič škoda ni, če jih kedo pobije. "" Taki so orientalski nazori! Da za veliko umorov svetna oblast v Carigradu ne izve, sem do cela prePričan. . Naš samostan leži skorej na najlepšem kraju glavne ceste v Peri. e‘a 1904. smo podrli staro poslopje na cesto in pozidali novo za veliko 'Pošto primerno hišo. Skozi sredo hiše je širok prehod, ki pelje na prostorne navzdol vodeče stopnjice. Na koncu stopnjic je cerkev. Na levo in na desno 0(* stopnjic pa je samostan. Nad vhodom y novo hišo je zaokrožen vdrt pr°stor, v katerem stoji kip Matere božje z detetom Jezusom v naročju; to v 'z ceste edino znamenje, da je v ozadju cerkev in samostan sv. Marije. 31(0 so skrite v Carigradu večinoma vse krščanske cerkve. ^ Del cerkvene in del samostanske strehe je popolnoma raven in obzidan. a to ravno streho smo se hodili sprehajat po dnqvu in tu smo se hladili p0zno v noč, ker nismo imeli nobenega vrta. Od tod smo videli na razne ^?ste» v pristanišče, na odprto morje, daleč po mestu, ker leži Pera precej ,'s°ko nad Galato; v daljavi smo pa videli azijske dele Carigrada t. j. Skutari JJajdar paša, še bolj daleč pa Kedikoi. Za temi deli mesta smo pa videli az'jske hribe. Ljudje v velikih mestih in vročih krajih večji del dneva prežive na ^vnih hišnih strehah. Tukaj delajo, jedo, se sprehajajo in po dnevu počivajo. e Po noči in ob slabem vremenu gredo v notranje prostore. Na teh ravnih rehah imajo mize, stole, razne cvetlice, grmičevje, mala drevesa v posodah, hekod pa cele vrtove. Zoper vročino razpno rjuhe in plahte v času pranja, .še na strehah tudi perilo. Za nas je malo čudno in vendar je gola resnica, a ‘Judje v vročih krajih večji del življenja prežive vrh strehe. In kako prijetno je na tako ravni strehi! Na ulico gledaš, kakor v gle' dišču na oder. Tukaj je vedno več ali manj prepiha in vročina ni tako ob' čutljiva. Če si še obenem v primorskem mestu in imaš razgled na morj&| vidiš, kako prihajajo in odhajajo ladje, male in velike. Po noči se v prista' nišču skorej celo noč premikajo bele, erdeče in zelene luči, ki so razni signal* za ladje, ker v pristanišču delo nikoli ne počiva. Če si v kakem velike1*1 i mestu, kaker je Carigrad, kjer je po cestah vrvenje, tekanje, vpitje in življenje kaker v mravljišču, si vrh strehe vender toliko oddaljen od ceste in od p°' uličnega ropota, da te vse to ne moti, če sam nočeš, če pa te veseli, lehko paseš oči od zgodnjega jutra do pozne noči. Raz streho opazuješ življenje v mestu, kaker ptič iz zraka. Ne čudimo se torej, če beremo že v sv. pisfl*1*1 da je kralj David po obedu hodil na vrh strehe, da bi se tam odpočil, P* je tam preveč oči pasel in se pregrešil. Veliko novo hišo na glavno cesto v Peri smo imeli v najemu in od te hiše smo živeli mi in naša cerkev. V tej res lepi hiši ste bili dve velik* prodajalni, ena na desno, druga na levo od prehoda, na skrajnih vogal*!1 pa je bila na enem lekarna, na drugem pa pošta za Pero, podružnica glavi*c turške pošte v Štambulu. Nad vsemi temi prostori t. j. nad prodajalnicaffl*' lekarno in pošto pa so bila skladišča prodajalnic. V skladiščih in v proda' jalnicah sta imela stražo celo noč dva moža, en kristjan in en turek. Kavas, oborožen služabnik, po rodu Črnogorec, toda katoličan je bil cel® noč zraven prehoda, ki so ga zvečer ob Ave Mariji se železnimi vrati zap>' rali, zjutraj pa, ko se je dan naredil, zopet odpirali. Če sem moral po noč* iti v bolnišnico, kar je bilo le parkrat, me je spremljal po mestu naš KavaS> ker drugače ni bilo varno iti po noči na ulico. Prigodilo pa se je, da sta se omenjena variha turek in kristjan po noč* v skladišču sprla; v tem je kristjan turka zabodel, da je na mestu izdihnil' Kristjana je noč vzela, zgubil se je v Carigradu, da ga nikoli več nobede*1 naših ni videl. Turka so zjutraj na vse zgodaj gospodarji pokopali, pa tak0 na tihem, da smo celo domači, in ne vsi, zato zvedeli šele čez par dni i*1 o tem molčali kot zid. »Gorje nam, ke bi se bilo zvedelo, da je v Carigrad*1; v samostanski hiši, kristjan Turka zabodel in sicer tako, da ta še zavpiti 111 mogel, in vender je bilo to gola resnica. Take so bile razmere pred dvajsetimi leti v Carigradu in dande**eS gotovo niso veliko boljše. Kedor to bere, bo rekel, da so bile to turške razmere in prav ima. Mogoče bo kedo vprašal, zakaj pa so ravno slovenskega redovnik* poslali za misijonarja v Carigrad, ker tam ni bilo Slovencev. In pa, ali se je izplačalo, da je bil tam ravno slovenski misijonar. Stvar je bila taka. V Carigradu so imeli dušno pastirstvo za avstrijske naseljence, posebno še za Hrvate, hrvaški frančiškani iz Bosne, kaker sn*° že povedali. Živeli so v samostanu sv. Jurija v Galati. Hrvaška kolonija f Carigradu pa je vbožala in propadla, frančiškani so le težko izhajali t. Iv niso imeli ne dohodkov, ne več primernega duhovnega dela in zdelo se j**11 je, da so tam nepotrebni. Vlada jim je hotela priskočiti na pomoč in je **a selila v njih samostan svojo bolnico, za kar je plačevala najemnino in ol> enem dajala plačo za enega patra, ki je oskrboval bolnico v dušnem oziru. Tako je šlo nekaj let. Toda razmere so se v jezikovnem in verskem oziru dalje ^Preminjale. Poprej so bolniki govorili hrvaški in italijanski; obojni jezik so frančiškani iz Bosne dobro poznali, ker je veliko izmed njih študiralo v Italiji. ^er je avstrijska trgovina, pred vsem trgovina avstrijskih Nemcev v Orijentu silno napredovala in je vlada v prvi vrsti Nemce podpirala, je bilo v Cari-8radu tudi mej bolniki vedno več Nemcev. Za zdravnike in za strežnike pri Cinikih je nemško misleča vlada nastavljala tudi le Nemce. Bosenski fran-'•škani pa v novejšem času niso več v toliki meri pošiljali svojih ljudi v Italijo, kaker poprej, ker so imeli šole doma. Njih mladi naraščaj ni znal Več dobro italjanski, še manj pa nemški, hrvaščine pa so v Carigradu vedno j^nj potrebovali tako v bolnici, kaker v mestu, ker je njih naselbina pešala, bosenski frančiškani so se čutili v Carigradu v svoji lastni hiši ptuje in ne-P°trebne. Konec teh težav je bil, da so hrvaški frančiškani svoj samostan bodali nemškim lazaristom iz Gradca, sami so pa šli domov, če tudi se je upirala avstrijska vlada, ker je morala iskati drugod hiše za svojo Mnico. Frančiškan, ki je radi bolnice še tam ostal, je kaker so se bili P°godili, živel v samostanu pri lazaristih, pri katerih je bil občevalni in služ-eni jezik strogo nemški, ljudje pa so bili Madžari, Slovaki, Slovenci in le Par pristnih Nemcev. Kasneje se je bosenski frančiškan preselil od sv. Jurija v Galati v frančiškanski samostan sv. Marije v Pero, ker se je bolj domačega Poč«til pod italijanskim, kaker pa pod nemškim gospodarjem. Ko je bil leta 1903. zadnji bosenski frančiškan odpoklican v domovino, !e avstrijska vlada radi jezikovnih razmer in vznevoljena, da je morala drugod Saati prostor za svojo bolnico, prosila v naši provinciji za patra, ki bi bil pr'Praven za dušnega pastirja za bolnike v Carigradu; predstojniki so mene la Poslali. Ali se je izplačalo, da je bil v Carigradu ravno slovenski misijonar? Na to vprašanje ne moremo drugače odgovoriti, kaker da je bilo to Prav gotovo volja božja. V poprejšnjih časih je bil pogosto kak pater iz aaSih krajev za misijonarja v Carigradu, kaker je razvidno iz knjige mrtvih, kateri v samostanu pogostokrat beremo, da je ta ali oni pater umrl ko ^■sijonar v Carigradu. Bili so pa slučaji v bolnici, ki kažejo, kako zelo je Potrebno, da je pri bolniku duhovnik, ki je popolnoma zmožen govorice bo>nikove. Zadnje dni moje službe v avstrijski bolnici v Carigadu so v največji r°čini pripeljali v bolnico z ladje, ki je bila prišla iz Trsta, nezavestnega ^°ža starega okrog petdeset let. Bolniška sestra me takoj opomni, da bi bolnik vtegnil biti katoličan in da bo umrl; zdravnik je isto povedal, ko , 111 ga vprašal. Hitel sem torej bolnika previdet. Hodil sem dan za dnevom bolniku, večkrat kar dvakrat na dan. Nagovarjal sem ga hrvaško, laško, 'nško, pa nikoli nisem dobil nobenega odgovora. Vpraševal sem druge mike, če se ta mož kedaj zave. Vsi so mi odgov