Ivan Cankar: Ah, ne verjemi! . . .
749
»V T. je v neki prodajalnici zopet — komi!«
Nekam neprijetno me je to dirnilo, in da bi se raztresel, sem vprašal Pavlino, kako se kaj počuti njena gospa mama. Zadovoljen sem bil, ko mi je povedala, da je še čvrsta in zdrava. —
Lisjak nas je čimdalje bolj opazoval iz svoje luknje in se nam čudil, a Weber je poklical mimogredočega  gostilničarja:
»Viktor, pobarvaj  nam vnovič čase!«  —
J*
Ah, ne verjemi! . . .
h, ne verjemi, da te ne ljubim, —
jaz plakam po tebi; ah, v tej samoti, v tej žalosti svoji
kličem te k sebi. Noč se je temna nad mano zgrnila, roke je trudne mi uklenila, duši je moji odtrgala krila . . .
Pridi k meni, vrata od ječe moje odkleni, roko ljubečo krog vrata mi deni,
daj mi tolažbe, ljubica! . . .
Ivan Cankar.
L
S harfo k meni . . .
harfo k meni je prispela            Smrtna je ta moja rana,
deva črnooka, črnih las . .  .         oh, umiram, toda ne umrem . .
Poj, da duša bo vesela,                 Svetu sem v napast prodana,
lepo dete, poj na glas! . . .          bedni konec v dalji zrem . . .
»Jug rodil je mene vroči,              Glasi vendar so veseli,
v žile mi je vlil ognjeno kri,        kakor v njih živela bi pomlad
vitki stas, obraz cvetoči                Ah, kos kruha mi podeli,
bolj ko petje  me živi.                   noge že šibi mi glad.
Cvet kreposti je usahnil                Kakor vaza mi razbita
volje svoje trdne nimam več;       kosi žitja tu in tam leže . . .«
svet je v ude strast mi dahnil,     Nehaj, dekle! — Strahovita
in srce prebodel meč.                    noč mi v dušo tožno gre.
E. Gangl,