MED   KNJIGAMI
ANTOLOGIJA ANGLEŠKIH PREVODOV GRADNIKOVIH PESMI. Grad-nikova poezija je zdaj postala dostopna mednarodnemu angleško beročemu občinstvu v posebni mitologiji.* Največ zaslug za to knjižico ima neutrudni posrednik naše poezije svetu Janko Lavrin. Uredil jo je, sodeloval pri večini prevodov, v uvodu predstavil pesnika in skušal pojasniti celo slovensko geografsko, zgodovinsko in literarno situacijo. Mogoče pa si je prav s tem zadnjim ciljem zastavil težjo nalogo, kot jo je mogoče rešiti nu nekaj straneh uvoda. Slovenskega bralca bo najbrž motila kakšna preveč poenostavljena trditev o literarnem dogajanju pred Gradu i kovini pesniškim nastopom in ob njem. Nasprotno pa je Lavrinov pogled na Gradnikovo poezijo izraz samostojno izoblikovanega odnosa. Velika samostojnost je pisca uvoda zapeljala včasih celo malo predaleč: ko našteva pesnikova dela, ne omenja naslovov povojnih Gradnikovih zbirk, prav tako pa tudi ne antologije Harfa d vetru, ki jo je za pesnikovo sedemdesetletnico pripravil Eilip Kalan.
Isti suvereni odnos je pokazal Lavrin tudi pri izbiri pesmi. Ni upošteval zbirk po Zlatih lestvah, pritegnil pa je nekaj pesmi mimo doslej najobsežnejše antologije Gradnikove poezije Harfa v oetru. Lavrin je izbral največ pesmi iz zbirke Večni studenci, ki je med Gradnikovimi zbirkami najbolj enotno uglašena na razmišljanja o transcendentnem smislu bivanja. Te pesmi (med njimi tudi tiste iz cikla Kmet govori) so nekakšno drugo težišče v Lavrinovi antologiji. Prvi vrh v nji so namreč erotične pesmi iz Gradnikovih zgodnejših zbirk (izbor
* Seleeted Poems by Alois Gradnik. Translated by Various Ilands. Edited and Introduted by Janko Lavrin.  John Calder, London 1964.
1050
iz znanih ciklov Pisma in De profundis). Obe skupini pesmi sta nastali ob podobnih doživetjih, le da jim daje drugačna čustvena obarvanost posebno vrednost. Tako so pesmi v angleški antologiji ubrane v precej enotno meditativnost s pantcističnim občutjem, ki ga poudarja že uvod. Vendar je urednik poskrbel, da je vsaj nakazal tudi druge aspekte pesnikove ustvarjalnosti, na primer njegovo povezanost z domačo zemljo in s človekom. V antologijo je uvrstil tudi nekaj imenitnih Gradnikovih interpretacij narave, predmetnega in pojavnega sveta, v katerih prihaja pesnikova osebnost morda še bolj do izraza kot v osebnoizpovednih pesmih. Ker pa imamo pred seboj v celem samo 34 Gradnikovih pesmi, najbrž ne smemo upati, da bomo med njimi našli vse najbolj uspele stvaritve iz pesnikovega opusa, ki obsega z antologijami vred, pa brez bibliofilskih izdaj, kar enajst zbirk.
O samih prevodih bi lahko rekli, da zelo verno posredujejo idejni svet originala, morda le na enem mestu (De profundis VII, zadnja kitica) prevajalec ni čisto ujel skrite antiteze. Tu in tam je kakšna besedna zveza zamenjana s podobno ali kakšna beseda dodana, vendar skoraj zmeraj v smislu originala. Pri tem ne sinemo pozabiti, da je Gradnik verjetno hud problem za prevajalca: njegovi verzi so zgoščeni in nasičeni s pomenom, vsaka beseda je nosilka ideje. Prevajalci so si razen tega prizadevali ohraniti njegov stil in ritem, in to jim je v dobršni meri uspelo, čeprav so zaradi različne strukture obeh jezikov morali v prevodu kdaj pa kdaj uporabiti drug metrum. Iskati so morali tudi ustrezne rime, vendar jim je šlo to še kar dobro od rok, saj ni videti, da bi zaradi rim morali žrtvovati kakšno stilno ali smiselno prvino. Le včasih se je kakšna Gradnikova metafora zgubila, opazni so tudi premiki k večji splošnosti in abstraktnosti. K točnosti in lepoti prevodov je verjetno pripomoglo to, da sta pri marsikateri pesmi sodelovala po dva prevajalca, eden britanski in drugi slovenskega rodu. Precej pesmi je prevedel Janko Lavrin sam ali pa je vsaj sodeloval pri njihovem prevajanju. Prevode so prispevali še zdaj že pokojni britanski slavist W. K. Matthews, K. Richards, Patd Selver in A. Lenarčič.
Profesor Lavrin in njegovi sodelavci so antologijo skrbno pripravili, tudi tisk in oprema sta lepa. Prav zaradi kvalitet te drobne knjižice pa bi si želeli, da bi bila vsaj  malo  bolj  obsežna.
Vlasta   Pacheiner