Založil L.5chwentner v Ljubljani iba tarajka, zajček in zajka v moji zibki ajka. Č * v» v v* v* vi ici, caci, cicka — kje sta dva stolička — za moja dva fantička? Pst, moj Belček, tiho, Rdečka muca prinese latvico mlečka! ožiček - kopitljaček, to bister je junaček, nikdar se ne upeha, kopitati ne neha, kopita skoz in skoz, kopitne Anko v nos. it v** > yZ aj — zmaj, dvigni se visoko nad polje, nad loko, £ez goro poglej, kaj je tam, povej! Štajerska je vsa zelena, a Koroška zamračena, Kraševec pečine orje, v solncu sveti se Primorj da spustiš me malo više, videl bi tržaške hiše. r ■ k n m m s u ’t\i- 'VI'' i, hop, konjiček v kalop! Kam pa, kam? Ko bi vedel sam! Čez savsko polje po dobre volje, čez Zidan Most v Celje po belo veselje, malo čez Gorjance po pečene jance, v Celovec, Trbiž po novec, drobiž, a z drobižem v Trst, Gorico po rožiče in medico. pica, prešiček — jezdec in konjiče^ jezdec brez ostrog, konjič bosonog/ a pogumno v dir in tek preko jarkov in zaprek. raj, kaj bo pa sedaj? Tat-cigan nese jo stran! Čaj, daj mi jo nazaj: dam ti hlebček — šik, čez repček, klobasico na hrbtenico, leskovega olja, koder te je volja, brezove masti, koder se ti zdi! olnce, zemlja mesec vrte se brez kolesec, letijo brez peresec, pot vidijo brez očesec, na vejo skočijo, brez poka počijo. Kaj bo zdaj ves svet brez solnca? Novega mu dam iz lonca. raljevič Marko in Ljutica Bogdan pravijo, da sta se srečala ondan. Dolgo se merita mrka junaka — kteri začel bo? Drug drugega čaka. „Veš kaj, moj Marko, obema bo bolje, če se razideva — v ložo, na polje. Da se spopadeva, svet bi se tresel, kdove, kdo živo glavo bi odnesel. . .“ Tega je Marko komaj dočakal, s Šarcem vesel je čez polje odskakal. Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan pravijo, da sta se srečala ondan! aga, gaga, gaga, nič ti ne pomaga, če še bolj čebljaš: takih pisanih jajček, kot jih nese zajček, nesti, gos, ne znaš. ac. rac, racman, kam racaš? JiSl Rac, rac, racman, kaj mi daš, pa povem ti, kje je mlaka, tam te tvoja račka čaka — račka žabice lovi, sebi tri in tebi tri. I lej, račke, lobodi! To plava, to brodi, čeblja, peruša in z repkom miglja! Izgine v tolmunu pa žabico v kljunu prinese nazaj, Kaj, račke, kaj, kaj stava velja, da ste iz Ribnika doma? Če bi bile iz Ribnice, po svetu bi pohajale, pa suho robo prodajale. rep — na tleh je lonček zbogom, mlečna kaša! To je zdaj kosilce, to večerja naša. Kje si loncevezec, kodrasti Slovaček? Lonček mi poveži, kupim ti kolaček! rikrat naprej, trikrat nazaj — kralj Matjaž si izbira raj. Gori in doli, trikrat okoli — Kralj Matjaž si Alenko izvoli. Trikrat po sredi, četrtič na kraj — „Kralj Matjaž, daj Alenko nazaj!" Roke navzkrižem — križa — kraža Turki, lovite kralja Matjaža! Bijmo s petami, tok, tok, tok — Konjič Matjažev — skok na skok! fli ri sestrice rože brale, rože brale, prepevale; s paše jih pastir začuje, sluša, gleda, beseduje: „Bog pomozi — ni to Anka, z njo pa Jela in Ivanka? Deklice, da ste se skrile, pa bi rekel, da so Vile!“ NUK