Posamezni IzvOtf 30 eroSev, mesečna naročnina ^ šiling • \
LETNIK I.
TEDDIK Zfl SLOVEflSKO KOROŠKO
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
IZ VSEBINE;	j
DOKUMENTI PROTI RUPNIKU PO NAŠI ZEMLJI OBISK DOMA BEVK O OF IN VERI
OČKA OREL	§L
ISTRA
šniimiiiii
lllllllllllllllllllll!IIIIIIIII1lllllll!llllllllllllillll!llllllllll!llllllllllllllllllll!!lr=
DUNAJ, V PETEK 20. IX. 1946
ŠTEV. 15
Ali slovensko ljudstvo zasluži, damuvsiljigejo^JaivičiiemBie?
Izjave dr. A. Beblerja o razmejitvi na Goriškem Sovjetski predlogi o statutu Trsta
Na sejah politično teritorialne ko? misije za Italijo je jugoslovanski delegat dr. Aleš Bebler v vrsti govorov prikazal krivico, ki jo predstavlja francoski predlog razkosanja Julijske Krajine. Dejal je, da pozabljajo tisti, ki podpirajo Bonomijcve predloge, da je Bonomi pred 26 leti pripravljal rapallsko pogodbo, ki je pomenila za Jugoslavijo strašen udarec in je Italiji utrla pot za prodiranje na Balkan in v prednjo Evropo. »Zato budi nastop Bonomija nehote misel, da je hotela sedanja Italija simbolično poudariti, da se ponovno vrača na pot tiste osva* jalne politike, ki jo je začasno zadr* zala nedokončana vojna. »Iz teh razlogov,« je dejal dr. Bebler, »ne mo« remo imeti nobenega zeupanja v for* malnc izjAve predstavnika današnje italijanske demokracije.« Po obširni kritiki francoskega predloga je poudaril dr. Bebler, da je francoska li* ni ja krivična v vseh vidikih. »Sloven* skčmu delu Julijske Krajine jemlje vsa mesta, slovenskemu narodu, ki je primorski narod, pa njegovo obalo. Jugoslaviji odvzema njen prirodni izhod na morje. Včerajšnjemu napadalcu nasprotno nudi odlične strateške položaje v Kanalski dolini, nad dolino Soče in na Doberdobski planoti ter mu daje znatne vojaške prednosti s pre* pustitvijo železniškega križišča Gori« ce in oborožitvenega središča Tržiča.«
Ko govori o Gorici, navaja mnenje francoskega profesorja Georgesa:
»Takšen položaj meji na paradoks. Mesto Gorica se je razvilo kot tranzitno in prehodno mesto ter je krajev« no tržišče, središče za izmenjavo med planinskim zaledjem in malo Vipav« sko dolino. Če bi tp mesto ločili od njegovega zaledja, bi to pomenilo uni« čiti njegovo trgovsko funkcijo in ga obsoditi v izumiranje.« Po obširnih izvajanjih o problemu Gorice vprašuje dr. Bebler: »Ali je jugoslgvansko ljudstvi v borbi za zavezniško stvar v vojni zaslužilo, da mu predlagajo in da mu skušajo vsiliti take meje? Ali je prebivalstvo goriškega področja m Gorice same zaslužilo tak postopek. Gorica kot slovensko mesto in kot sre« dišče tega slovenskega področja je bi« la središče borbe Slovencev iz Julijske krajine proti silam osi, proti Mussoli-. ni je vi in Hitlerjevi vojski. Zaradi tega bo izgubo Gorice, med vsemi krivica«
. mj__rekel bi — med vsemi žalitvami,
ki bi nam jih prizadejala francoska čr* ta najteže sprejeli vsi narodi Jugoslavije, posebno pa še mali slovenski narod.«
PODKOMISIJA ZA STATUT TRSTA
Po sklepu plenarne seje politično te-
sestavljajo predstavniki štirih velesil in predstavniki Jugoslavije, Poljske, Holandije in Avstralije. V razpravlja« nju o statutu ko predlagali nekateri de« legati, da v komisiji ne bi razpravljali o statutu in da debata ne bi bila do-
odvisnosti« svobodnega mesta Trsta, s katerimi mora razpolagat; Varnost* ni svet Združenih narodov. M o 1 o» t o v je zahteval pojasnila in s svojimi vprašanji pokazal, »kakšno igro hoče-j.o igrati s Trstom«. Nekateri delegati
stopna javnosti. Vi š i n s k i je nasto« • govorijo v zvezi s Trstom o gospodar«
pil proti predlogu in dejal, da se sov* jetski delegaciji zdi nekoliko čuden predlog angleškega delegata, po katerem ne bi smeli razpravljati o statutu. Poudaril je, da je predlog angleškega delagata poskus omejevanja svobode govora, prav tako pa tudi omejevanje javnega razpravljanja tako resnega in važnega vprašanja. »Lahko bi vzbudi« lo videz, da se nekdo nečesa boji ali da hoče nekaj prikriti. Čemu je to po« trebno? Sovjetska delegacija je mne-
skih, zemljepisnih in narodnostnih problemih.
V resnici pa je to poizkus, kako bi napravili Trst za oporišče vojne mor* narice na vratih Balkana.
MOLOTOV O STATUTU TRSTA
Molotov je v svojem govoru poudaril veliki načelni in praktični pomen državne oblike, ki jo bo dobil Trst. Dejal je, da moramo imeti v vidiku,

siti pred vso javnostjo.«
V vprašanju statuta so nastopila na zasedanjih različna mnenja. V sporne* niči ameriške delegacije je govora o »potrebnih sredstvih za jamstvo ne-
nikakor ne pomeni, da bi bil Trst man« datno področje, še manj, da bi bil ne« ke vrste kolonija Varnostnega sveta. Prav tako ne sme biti vojaško oporišče neke sile, "bodisi te ali one. Vsi pri*
znavajo, da je Trst važno mednarod* no trgovsko pristanišče, ki mora obdr* žati svojo važno vlogo v razvoju mednarodne trgovine.
Molotov je nato izročil komisiji predloge o statutu Trsta, v katerih predlaga: Trst mora postati nevtralno mesto in mori biti demilitarizirano. Vse tuje edinice morajo zapustiti me« sto v teku 30 dni po podpisu mirovne pogodbe z Italijo. Tržaške pristaniške in tranzitne naprave morajo biti na razpolago mednarodni trgovini pod enakimi pogoji, dočim sta Italiji in Ju* goslaviji priznani v pristanišču svo* bodni coni. Gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo omogoči carinska zveza, skupno upravljanje železnic in podobno. Guverner je dolžan, da čuva izpol* njevanje statuta. Zakonodajno oblast izvršuje ljudska skupščina, katero vo* lijo v splošnih, enakih, direktnih in tajnih volitvah. Izvršno oblast vrši vlada, ki jo določi ljudska skupščina in kateri jp odgovorna za svoje delo. Vlada vrši upravo mesta, njej so pod* vržene vse upravne oblasti, vključno policija, mejna in obalna posadka. Državljanstvo svobodnega mesta imajo vsi nekdanji italijanski državljani, ki žive tu od 10. junija 1940 do dneva podpisa mirovne pogodbe z Italijo, Aktivni delavci fašističnega režima, stranke, vojni zločinci, ki so v službi italijanske policije, in državni uradni* ki, ki so prišli po letu 1922, nimajo pravice do državljanstva. Mednarod* na komisija iz zastopnikov štirih vele* sil bo tvorila po sklepu pogodbe z Italijo začasno vlado mesta Trsta. Poseb* na naloga in dolžnost te začasne vla* de je, da pripravi v teku treh mesecev volitve v ljudsko skupščino.

V Ljubljani je zasedal
Slovenski narodno osvobodilni svet
V ponedeljek 9. septembra se je sestal v Ljubljani Slovenski narodno osvobod:lni sVet (SNOS) k svojemu drugemu zasedanju. Njegovo prvo, črnomeljsko zasedanje je bilo 19. in 20. februarja 1944, ko je dotedanji, iz Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte nastali Slovenski narodno osvobodilni odbor spremenil svoje ime v Slovenski narodno osvobodilni svet. To zadnje zasedanje SNOSa je pokazalo še enkrat veliko obdobje slovenske zgodovine, ki ga imenujemo obdobje narodno osvobodilne borbe. Prikazalo je vse faze postopnega obli* kovanja ljudske oblasti, ki je rasla iz trpljenja in krvi, pa tudi iz silnega ho* tenja, da se ustvari nov svet po lastni volji. Slovenska politična vodnica — Osvobodilna fropta — je prerasla v pravo ljudsko oblast, ki jo je priznala ogromna večina slovenskega naroda. Iz njenega Vrhovnega plenuma, ki je bil čisto političen organ, je nastala prva oblika slovenskega parlamenta — Slovenski narodni osvobodilni odbor. Iz tega pa se je razvil že SNOS, demo* kratičnim zahtevam ljudstva odgovarjajoči parlament, ki je bil že izvoljen.
Ob desetih dopoldne so se 'zbrali člani SNOS-a v slavnostni dvorani: Prihod članov vlade s predsednikom Miro Marinkom fia čelu so člani SNOSa pozdravili z živahnim ploska* njem. Zatem so zasedli svoja mesta
........ člani Prezidija SNOSa: predsednik
ritorialhe komisije /a JItalijo je bila, Josip V i d m a r podpredsednika Jože osnovana posebna podkomisija za R u s m Edvard Kocbek In tajnik
Prezidija SNOSa. V poročilu je obrav« navano obširno delo, ki ga je opravil SNOS v vsem času svojega razvoja. Po osvoboditvi je Prezidij SNOSa razvil živo zakonodajno delo in je izdal doslej že 64 zakonov, odlokov in ukazov.
Po poročilu tajnika je bila razprava, h kateri se je prijavilo pet govorni* kov. Ko je bilo poročilo Prezidija soglasno sprejeto in so bili doslej izdani zakoni odobreni, je bilo dopoldansko zasedanje končano. Popoldne je dal predsednik SNOS*a besedo
predsedniku vlade Mihu Marinku.
V začetku svojega govora je pred* sednik vlade podal bežen pregled dobe do osvoboditve, ki je polna naj* važnejših odločitev in dogodkov, ki so omogočili, da je Jugoslavija danes najbolj urejena država od včeraj po nacifašizmu podjarmljene Evrope.
Dne 5. maja leta 1945 je dobil slovenski narod prvič v zgodovini svojo vlado, ki je izpolnila pod vodstvom tov. Borisa Kidriča velikanske naloge. To veliko delo so pomagale izvršiti delovne množice s silnim zanosom, tekmovanjem, prostovoljnim delom in udarništvom. Ugotovil je, da letošnja gradbena delavnost daleč presega vsa predvojna leta.- V gradbena dela je bila vložena milijarda in tristo mili* jonov dinarjev, predvsem v gradnjo tovarn, hidrocentral . in prometnih zvez. Ena najznačilnejših pridobitev
proučevanje statuta Trsta. Komisijo Franc L u b e.j, ki je podal poročilo tega časa je izveva agrarpe reforme,
ki je z njo dobilo zemljo v Sloveniji 27 tisoč družin. Osnovanih je 36 kme* tijskih zadrug, ki so dobile 3500 ha zemlje. Poleg tega je osnovanih 52 državnih posestev s približno 12.800 ha zemlje z namenom, da služijo kot pri* mer vzornega in načrtnega kmetijskega gospodarstva. Kmetijsko mini* strstvo je organiziralo 17 traktorskih postaj, s katerih je okrog 250 trakto* rjev zoralo 14.000 ha zemlje. Predsed* nik vlade je nato obravnaval prehrano in preskrbo in naglasil zado* voljstvo z doseženimi uspehi. Speku* lacija, ki je drugod strahota za revne ljudi, je bila v Jugoslaviji hitro za* trta. .Z vrednostjo dinarja raste vrednost plač. Brezposelnosti v Sloveniji ni več, nasprotno: že se občuti po* manjkanje delovne sile.
Nato je predsednik vlade govoril o ljudskih odborih, ki ne bodo samo ni* žji uradi višjih oblasti, ampak bodo re» Sevali celo vrsto vprašanj krajevnega značaja domačega kraja, n. pr. gospodarska, kulturnoprošvetna, zdravstvena, izboljšanje kmetijstva. Imeli bodo dohodke iz davščin in iz svojih podje* tij, trgovin," obrtnih delavnic in ljud* skega imetja, ki bo v njihovi upravni pristojnosti.
Nato je predsednik vlade poudaril, kako važno je čuvanje enotnosti in na koncu spregovoril še o mirovni kon* ferenci v Parizu. Poudaril je velik ugled, ki so si ga priborili jugoslovanski narodi v svetu, in dejal, da ima Ju* goslavija poleg nasprotnikov in so*
vražnikov tudi mnogo prijateljev in zaveznikov ter zaključil:
»Na vprašanju Trsta in Julijske krajine se odkrivajo naši prijatelji in na* Si sovražniki. Tu se vidi, kdo je res* ničen demokrat, kdo hoče trajen mir, a kdo nasilje in novo osvajalno vojno. Kljub vsemu mi vedro gledamo v bodočnost.«
Navzoči poslanci so govor predsed* nika vlade burno pozdravili ter mu priredil^ ovacije. Po razpravi o njego* vem poročilu je govoril
pesnik Oton Župančič
Oton Župančič je naglasil, kako na vseh področjih življenja Ljudske republike Slovenije nastaja novo življe* nje, nov človek in nova vera v boljšo bodočnost., Poudaril je veličastno bor* bo Trsta proti lokavosti in pohlepu tu jih imperialistov ter se zahvalil branilcem jugoslovanskih interesov, pred* vsem Sovjetski zvezi.
Po govoru Otona Zupančiča so spre* govorili še drugi, pakar je bilo soglasno odobreno poročilo predsednika vla* de. Nato je bila s seje poslana pred* sedstvu mirovne konference v Parizu posebna resolucija, v kateri na koncu izjavljajo, da bo slovenski narod pri* .znal samo pravično rešitev vprašanja svojih meja in da se bo proti kakršni koli drugi rešitvi boril do končne zmage.
DRUGi DAN ZASEDANJA
DrugPdan zasedanja je izpolnil položitev temeljev za nadaljnjo izgradi* -tev slovenske državnosti in dokončno izoblikovanje slovenskega parlamcn* ta v skladu z novo ustavo FLRJ. Ta listava postavlja osnovna načela tudi za ljudske skupščine posameznih ljud* skih republik. Dolžnost SNOS-a je bi* la. ukreniti vse potrebno, da dobi LR Slovenija novi ustavi odgovarjajočo ljudsko skupščino, ki bo tudi izdelala ustavo Ljudske republike Slovenije. To nalogo je SNOS izpolnil in na svo* jem poslednjem zasedanju izglasoval tri zakone, ki polagajo temelj novemu slovenskemu parlamentarizmu. Prvi od teh zakonov je Zakon o ustavodaj* ni skupščini LR Slovenije, ki vsebuje določbe o izvolitvi, organizaciji in de* lovanjh ustavodajne skupščine, ki bo imela nalogo, da sprejme prvo slovensko ustavo. Po sprejetju ustave se bo spremenila v redno Ljudsko skupščino Ljudske republike Slovenije, ki bo kot takšna delovala do prihodnjih volitev. Zakon določa, da pride na vsakih de* set tisoč prebivalcev en poslanec. S tem imajo tudi manjšine (pripadniki drugih narodov) možnost uveljavlja* n ja. Drugi zakon, ki ureja tehnični po« stopek za izvolitev slovenske ljudske skupščine, je zakon o volitvah ljudskih poslancev v ustavodajno skupščino Ljudske republike Slovenije. Tudi ta zakon, ki v glavnem temelji na načelih, na katerih je zgrajen jugoslovan« ski zvezni zakon o volitvah ljudskih poslancev, je globoko demokratičen. Kot tak odgovarja dvema osnovnima načeloma, ki ju mora vsebovati dober volivni zakon, to je splošnost in svo* bodnost volitev. Tretji zakon, ki je bil tia dnevnem redu zasedanja, je zakon o izpremembuh in dopolnitvah zakona o upravni razdelitvi Ljudske rupublike Slovenije.
Po sprejemu zakona o upravni raz* delitvi so poslanci pooblastili Prezidij, da razpusti SNOS in opravlja njegove posle, dokler se ne sestane ustavodajna skupščina. Volitve v ustavodajno skupščino Ljudske republike Sloveni* je bodo v nedeljo 27. oktobra 1946.
GOVOR MINISTRA ZVEZNE VLADE BORISA KIDRIČA NA ZADNJI SEJI SNOSA
Minister za industrijo pri jugoslo* vanski zvezni vladi Boris Kidrič je sporočil II. zasedanju SNOS*a tople pozdrave voditelja nove Jugoslavije in njenih enakopravnih, svobodnih narodov — maršala Josipa Broza*Tita. Govoril je o tradicijah Slovenskega narodno osvobodilnega sveta. Poleg tradicije, da je SNOS in z njim ves slovenski narod najgloblje povezan z Jugoslovansko armado, je nadaljnja tradicija SNOS*a tradicija enotnosti slovenskega, ljudstva.
»Razume se,« je dejal minister Ki« drič, »da enotnost slovenskega ljudstva, ki ii je dala pobudo in jo je or« ganizirala KP, premagani reakciji ni .všeč, za nas pa je enotnost slovenske«
ga ljudstva, utelešena v Osvobodilni fronti, pridobitev, ki je našemu narodu omogočila zmago, ki danes pom a* ga tudi vsem še neosvobojonim Slo« v encem, da vzdrže v težki borbi, in ki je jamstvo za nove zmage našega ljud* stva, za njegovo srečo in njegovo bodočnost. Naše ljudstvo bo znalo na* gnati vsakogar, ki bi se drznil pod ka* kršno koli pretvezo znotraj ali izven OB v dejanski službi reakcionarnih sovražnikov razbijati njegovo enot* nost!«
Minister Kidrič je končal svoj govor z besedami:
»Slovensko ljudstvo se lahko s po* nosom zaveda, da je z II. zasedanjem SNOS»a zaključena velika in pomemb* na doba v zgodovini našega naroda. Ljudstvo, ki j c na oblasti, bo tudi v bodočem našem parlamentu nadaljevalo svojo začrtano pot. Njegova pot bo vsebovala vse svetle tradicije, ki so sc porodile v narodno osvobodil* nem gibanju in ki so sc odražale tudi v SNOS*u. Naše ljudstvo bo nadalje* vata pot, za katero so dali svoja življenja njegovi najboljši ljudje. Naše ljudstvo bo pod velikim Titovim vod* stvom izbojevalo vedno nove in nove zmage.«
Ljudstvo cone A Je kljub prepovedi angto-ameriških oblasti proslavilo 8. september
Po vsej coni A so ljudje kljub prepovedi aglo-ameriških oblasti proslavljali 8. september, obletnico kapitulacije Italije in vsesplošne ljudske vsta* je na Primorskem.
V Trstu so se ljudje zbrali na (rgu Garibaldi in ker so hoteli tudi poča* stiti spomin bazoviških žrtev, so prinesli s seboj Vence, da jih ponesejo na njihove grobove. Množica ljudi je bila obkrožena s kamioni in jeepi ameriške in civilne policije, ki Sta bili oboroženi z brzostrelkami in lesenimi kiji. Vsakega govornika, ki je hotel spre* govoriti nekaj besed, je policija pre* kinila s. tem, da se je zagnala v množico. Ker pa je ljudstvo branilo govor* nike, je prišlo do spopadov med oboroženo policijo in neoboroženo mno« žico. Ko so policisti nekega govornika dobili v roke, so mu s kiji razbili glavo in ga v krvi onemoglega vrgli na jeep in ga odpeljali.
Število kamionov se je še bolj po* množita, ameriška policija in angleški vojaki z dolgimi z železom okovanimi palicami so prihajali na trg. Vsa ta množica oboroženih policistov in vojakov je s palicami naskakovala neoborožene ljudi in jih potiskala s trga. V borbi za obrambo svojih življenj je ljudstvo v ulici Instituta nagnalo ameriško policijo v beg.
Kljub brzostrelkam in streljanju je ljudstvo nadaljevalo pot proti Sv. Ja*' kobu in si utrlo pot na pokopališče Sv. Ane h grobu bazoviških junakov Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenci* ča, kjer so nekateri tovariši spregovorili nekaj besed v spomin teh žrtev. Eden med njimi je dejal: »Tisti, ki bi morali biti tu z nami in držati častno stražo ob vaših grobovih, nas čakajo s puškami in palicami pred vrati.«
(Tanjug)
PEPPER ZAHTEVA POVRATEK
K ROOSEVELTOVI POLITIKI
»New York Times« poroča iz Mil-waukecja, da je demokratični senator Pepper (Florida) izjavil na deželnem kongresu Zveze elektrotehničnih delavcev (Kongres industrijskih sindika* tov):
»Približevali se bomo novi vojni, do* kler se ne povrnemo k politiki Roosevelta ... Če bi Roosevelt sedaj živel, bi bili naši odnošaji z Rusijo boljši. Toda z liberalnimi elementi iz demokratične stranke se zunanjepolitična vprašanja ne pretresajo.«
Kakor piše »Daily Worker«, je Pepper protestiral proti temu, da bi na* pravili Amerikance za »garante zapad« noevropskega imperializma«. Obsoja angleško politiko, ki brani Sovjetski zvezi pristop k Sredozemskemu morju in ji brani obrambo Dardanel. Kritiziral je tudi nedavni obisk ameriške letalonosilke v Grčiji. Pepper je dejal: »Mi poizkušamo, da bi povzdig* nili strmoglavljenega kralja zopet na prestol... Iz Kitajske pa ustvarjamo novo Španijo.«!	(TASS)
1
V E S Ti I IZ JUG OS LAV IJ E
Na borovniški progi rušijo stare norme
■
Vztrajno in vzporedno delo l judskih oblasti, Glavnega odbora Enotnih sin* dikatov ter vodstva železniške gradbene sekcije v Borovnici za izboljša* nje življenjskih razmer delavstva pri gradnji proge Preserje—^Borovnica, dalje uvedba akordnega dela na vsej progi ter prizadevanje in požrtvova* nje tamošnjega delavstva so rodili iobilne sadove.
V veliki meri upravičeno nezadovoljstvo delavstva nad nekdanjimi ne* urejenimi razmerami pri gradnji te proge se je spremenilo v brezmejno navdušen je nad ljudsko oblastjo, ki je znala urediti razmere in ustvariti vse pogoje za uspešno delo. Istočasno pa je delavstvo s Svojimi sindikalnimi po* družnicatni ter z delavskimi zaupniki prevzelo pobudo rv svoje lastne roke ter se vsestransko organizirata tako, da povratek nazaj v neurejene razmere sploh ni več mogoč.
Posledica vsega tega je delovni po* let, kakršnega v Sloveniji pri podob* nih gradnjah še ni bilo, delovni polet, ki je državi in s tem vsemu ljudstvu prihranil težke milijone,, delovni polet, ki bo v najkrajšem Času povezal mlado ljudsko državo po novi progi s Tr* stom in Julijsko krajino ter izvojeval novo, nad vse pomembno gospodarsko zmago in prinesel vsemu delovnemu ljudstvu v državi novo izboljšanje.
' Da bi se bolje razumeli, kakšen je sedanji delovni polet iyi borovniški progi, naj služijo tele številke:
Izkop matčriala od osvoboditve do konca meseca septembra 1945 30.027 kub. m; izkop v irtesecu maju 1. 1946 26.663 kub. m; izkop v mesecu juniju
1.	1946 29.108 kub. m; izkop v mesecu juliju 1. 1946 49.625 kub! m; izkop v mesecu avgustu 1. 1946 56.865 kub. m.
V	preteklem mesecu so izkopali s približno istim številom delavstva sko* raj še enkrat toliko materiala kakor v prvih petih mesecih po osvoboditvi. Dočim še je v času od osvoboditve do konca meseca septembra 1945 porabilo za en kubični meter izkopa 13 ur, 58 minut, pri čemer nišo vštete ure, katere je napravilo 1200 vojnih ujetni* kov, se jc v preteklem mesecu pora* bilo le še 5 ur, 36 minut. V ta čas pa je vračunana režija, ta je strojniki, vodono.ši, nadzorniki, preddelavci itd.
Vodstvo železniške gradbene sekcije v Borovnici jc postavita za izkop en kubični meter žive dolomitne skale normo, ki znaša za težake 5,3 ure ter za minerje 0,7 ure, kar znaša skupaj 6 ur. Medtem pa je bil že v juliju do* sežen povprečni čas za izkop enega kubičnega metra 3,795 ure, v avgustu pa 3,69 ure.
V	medsebojnem tekmovanju med obema gradbenima območjema in med posameznimi useki v mesecu avgustu je na prvem mestu II. gradbeno ob* moč j e s 30.360 kub. m ter s časom 3,57 ure za en kubični meter, dočim ima I. gradbeno območje izkopanih 26.505 kubičnih metrov ter povprečni čas 3,81 ure za en kubični meter. Med useki jc dosegel prvo mesto Usek 5a, ki je dosegel najboljši povprečni čas 2,85 ure za en kubični meter. Neka skupina na Useku 5 pa je dosegla celo 2,32 ure za en kubični meter. Razumljivo je, da se z dvigom storilnosti dviga tudi zaslu* žck delavstva.
V	sdboto je vodstvo žel. gradbene sekcije v Borovnici na predlog obeh sindikalnih podružnic pri gradnji bo* rovniške proge proglasilo 31 udarnikov. Večje število delavcev je bita po* hvaljenih.
Pet let jugoslovanske mornarice
Dan 10. septembra 1941 je rojstni dan nove jugoslovanske mornarice. Vrhoyni komandant oboroženih sli <jFLRJ maršal Josip Broz*Tito je izdal za ta dan dnevno povelje, ki v njem med drugim pravi:
»Tovariši mornarji, podoficirji, oficirji in admirali Jugoslovanske morna* ricel Dne 10. septembra tega leta bo minilo pet let, odkar je bila ustvarjena nova Jugoslovanska mornarica. Nasta* la je kot logična posledica brezkompromisne in herojske oborožene borbe naših narodov proti okupatorjem po* vsod, kjer koli so bili v naši domovini. Od tega zgodovinskega dne okupator* ji in njihovi ustaški kvizlingovci na morju niso imeli več miru. Slabo oboroženi, mi lesenih ladjah, toda z do* tlej še nepoznano smelostjo in upor*
nost jo so sinovi naše Dalmacije neprenehoma zadajali težke udarce pre* friočriemu sovražniku in s tem dajali svoj dragoceni doprinos za splošno dobro jugoslovanskih narodov, za nji* hovo svobodo in neodvisnost. Tovariši! Vam so narodi FLRJ zaupali,-da stražite rtaše krasno Jadransko morje, ponos vseh naših narodov. Bodite še nadalje tako vztrajni pri učenju in ob* vladovanju sodobne tehnike pri iz* gradnji in razvoju naše mlade, toda slavne mornarice v miru, kakor ste bili smeli in vztrajni v najtežjih dneh osvobodilne vojne! Ostanite zvesti slavnim tradicijam vaših prednikov * mornarjev, gojite in prenašajte v nove generacije mornarjev borbene tradici* je, junaštvo in odpor borcev*mornar* jev iz velike osvobodilne vojne!«
V dveh vrsticah
Člani ljubljanskega gledališča so porabili počitnice za to, da so ponesli umetnost med ljudstvo. Priredili so predstave in koncerte v vsej Sloveniji in v eoni B.
Turistični teden mariborskega okro« žja je bil zaključen v nedeljo z velikim festivalom pevskih zborov in godb iz mariborskega okrožja.
Jeseniški kulturni teden je bil kon* čan 8. septembra. Na sklepnih prire* ditvah je bilo deset tisoč ljudi.
V Sloveniji se je pričel^ kampanja za izvajanje načrta jesenske in pomladne setve.
Tržaška delovna brigada »Pino Tomažič«, ki jc delala na mladinski progi Brčko—Banoviči, se je vrnila domov. Italijanski fašisti in skupina ustašev so hoteli izzvati nerede na postaji, kar pa jim ni uspelo. Mladinci so ponosno korakali po tržaških ulicah prepevaje partizanske pesmi.
Slovenski premogovniki tekmujejo. Rudnik v Hrastniku je obdržal prehodno zastavo.’ Na drugem mestu je bila Zabukovica, nato pa po vrsti Za* gorje, Trbovlje, Laško, Velenje, Pe* čovnik, Rajhenburg, Globoko in Kočevje,
V	Mariboru je bil odprt mestni muzej. Ljudska oblast je obnovila zgradbo in izpopolnila zbirke. Muzej ima arheološki, narodopisni in prirodoslovni oddelek.
V	Kočevju je ustanovljeno mestno gledališče z namenom, da poveže vse igralce, ki so bili doslej raztreseni po raznih organizacijah. Tako nastala igralska družina bo lahko postavila na oder tudi težja dela ter bo tako lepo služila ljudski prosveti. V soboto je bila otvoritvena predstava, komedija »Življenje je lepo«.
Mladina iz okraja Ajdovščina jc sklenila, da bo ponovno izvedla trime* sečno tekmovanje pod geslom »Za pri* ključitev k Jugoslaviji«.
Letalska organizacija Slovenije jc .priredila na ljubljanskem letališču prvi povojni letalski miting, na katerem so sodelovala jadralna, civilna in vojaška letala/
Igralske družine celjskega okraja se pripravljajo na velik kongres ljudske prosvete. Prijavita se je že 25 igralskih družin, ki bodo nastopile z deli Cankarja, Nušiča, Finžgarja, Bora itd.
Na Gorjancih bodo to nedeljo velike motociklistične dirke za prvenstvo Jugoslavije. Za tekme se je prijavilo ,nad 150 dirkačev iz vseh ljudskih re* publik, '
Štev. 15
Dokumenti 8n pričevanja iz procesa proti Rupniku in soobtožencem:
Priče potrjujejo krivdo obtoženih vojnih zločincev
Angela Kumše z Barja pripoveduje o zločinih bivšega semeniščnika Fraklja. — »Mi smo vojska Rupnika in Kristusa.«
Kot zadnja je bila zaslišana priča Angela Kumše, ki je o priliki znanega zločina na Barju ušla domobrancem izpred pušk. Tovarišica je pripovedo* vala, da jo je dal Frakcij že pod italu jansko okupacijo večkrat aretirati. Ko so jo belogardisti 10. avgusta 1943. leta drugič zeprli, je bila skupno z ne* katerimi tovariši poklicana pred ge* nerala Robottija, kjer je videla Fra* kljevo ovadbo.
Dne 27. januarja 1944 jo je dal Fra« kelj skupno z ostalimi žrtvami ponovno aretirati. Domobranci so ti« stega dne prišli že popoldne z Vrb« Ijenje. Pregledali so teren in dobro zastražili vas. »Ko se je zmračilo,« je nadaljevala priča, »so obkolili našo hišo zahtevali, naj takoj, odidem z njimi. Niso me pustili niti, da bi se dobro oblekla. Ko jih je mati s po« vzdignjenimi rokami prosila, naj me puste, je dejal neki domobranec: Mi smo vojska Rupnika in Kristusa, ki dela pravično! — Nato so me odpeljali.«
Iste noči so aretirali Furlanovega Martina in Pavlo, Micko in Lojzko ter Štubarjevo Micko. Vseh aretirancev je bilo osem. Gnali so jih po polju do Bresta, kjer so pripeljali domobranci še žrtve izTomišlja. Med domobranci so bili tudi domačini. Domobranci so se bali partizanov. »Le pojdimo hitro, če ne, nas bodo partizani!« je dejal Oblakov. Potlej so odgnali žrtve preko Barja do Ižanske ceste in od tam h Kozlerjevi graščini, kjer so jim pobrali vse legitimacije in doku« meilte. Nato jih odgnali dalje do bar« janske šole, kjer jim je prišel nasproti Frakelj in vprašal vsakega po imenu. Ko so mu žrtve povedale svoja imena, je dejal Frakelj: »Same prave tičke, sama banda! Same terenke!« in na« daljeval:
»Vedite, preklete k .... partizanske, sedaj je vašega početja konec! Mi smo vojska Rupnikova in Kristusova in mi se bomo borili do zadnjega moža in do zadnje kaplje krvi, tako mi Bog pomagaj! Greste, kamor ste si zaslu-
Nato je Frakelj prinesel telefonsko žico in vsaki žrtvi zvezal roke na hrbtu. Poleg tega je povezal po troje žrtev skupaj. Ko je povezoval Fur« lana Maitlna in Jankovičevo, ki sta se mislila v kratkem poročiti, jima je zasmehljivo dejal:	»Mislila sta, da
vaju bo zvezal duhovnik, pa vaju bora jaz. Saj je za oni svet to prav tako do* brol« Pri tem se je nesramno pačil.
»Potem so nas odgnali dalje,« je na« daljevala priča. »Ob straneh so šli domobranci, v sredi pa mi, ki smo bili dvakrat zvezani. Gnali so nas po cesti proti Rudniku. Ko smo prišli čez iški most, je Furlanov Martin skočil, da bi pobegnil. Počil je strel in Martin je padci. Domobranci so vpili: Ne streljati! Ne streljati! — Vpili so zaradi tega, da se ne bi zvedelo, kje nas bodo ustrelili ali zakopali. Tako so skrivali tudi žrtve z Kozlerjeve gošče. Nikdar niso priznali, da ubijajo, nego so la* gali, da pošiljajo ljudi v Nemčijo. Na* to je Oblak udaril Furlana s kopitom in mu spustil celo rafal v prsi, nakar ga je usrelil še dvakrat v čelo, rekoč:
»Tu maš, k_____partizanska, pa beži,
če moreš!«
Domobranci so. zatem žrtve odpe* Ijali mimo Škofljice, ker so se pridružili še nekateri domobranci, v grad Lisičje. Ko so jih gnali po ozkih stopnicah, je neka žena padla in prosila domobranca, naj ji pomaga vstati. Ta pa jo je pričel tepsti s puškinim ko* pitom.
Duhovnika sta izrabila spoved za zasliševanje.
V Lisičjem gradu so obtožence do* gnali v kapelo, kjer jim je neki domobranec razvezal roke, do so mogli v klopi. Ta domobranec jim je povedal, da jih bodo pobili. »Ali vse pobi* jejo?« je vprašala neka žena. »Vse
pobijejo,« je odgovoril domobranec, »sicer pa mi nič ne vemo.« Potem je priča nadaljevala: »Ko smo čakali, kake tričetrt ure, so nas odgnali v so* sednjo sobo, kjer smo morali zopet čakati. Šle smo k spovedi. To pa ni bila spoved, ampak pravo zaslišanje pod krinko spovedi.«
Preds.: Kaj so vas zasliševali?
Priča: Mene je izpraševal, če imam zveze s partizani in če jim nosim hrano. Rekel je: Zdaj si pred smrtjo in moraš zato vse po pravici povedati. Vprašal me je, ali imam fanta. Ko sem mu povedala, da sp mi ga pred dbbrim mesecem ubili domobranci, je dejal: Izgini!
Prav tako so izpovedovali vse druge. Mati petletnega otroka je pripovedo* vala, dji je prosila župnika, naj se zavzame zanjo: »Gospod župnik, dajte, prosite zame, da me ne bodo ustrelili, ker imam doma majhnega otroka!«
Župnik ji je odvrnil, da bi že prosil za njo, če bi jo poznal, tako pa da ne more.
»Sedaj ni druge pomoči kakor kro« gla x glavo,« je dejal.
Potem so nas odgnali v vežo, kjer so nas začeli pretepati in preklinjati partizanske matere. Prekleli so nam vsak ud posebej in govorili tako grde besede, kakor jih ne govori noben pi* jariec v gostilni.
Žrtve so prosile duhovnike, naj jih obhajajo, češ da je že polnoči in da že od 5. zvečer ni nihče nič jedel. Domo* branci so se pričeli norčevati, češ?
Saj boste šle kar gorke v nebesa. — Neki domobranec jc vzel puško in je tovarišico tako udaril po ustili, da se ji je vlila kri. »Tukaj imaš hostijo!« je dejal. Pretepali so tudi druga tovarišice. Neka-tovarišica je imela križec na prsih. Tudi križec so ji stolkli. Na« to je mati osmih otrok pokleknila pred nje in s povzdignenjimi rokami pro« sila, naj jo pustijo živo! Ako se mene ne usmilite, se usmilite vsaj mojih osmih nedolžnih otrok, ki so brez očeta. Kdo jim bo dajal kruha, če iz« gubijo še’ mater. Domobranci so jo
nagnali s partizansko k-----in jo tako
pretepli, da je padla na tla.«
Priči se je medtem posrečilo, da si je osvobodila roke iz zanke. Vendar tega ni pokazala, timveč je držala roke še zmerom na hrbtu« kakor bi imela zvezane. Trdno se jc odločila, da bo pobegnila, če bo le mogoče, da bi povedala partizanom, kaka krivica se godi ubogemu ljudstvu.
Ko so žrtve odgnali iz gradu, se je čulo jokanje: Nikar nas ne ustrelite! — jdopiobranci pa so odgovarjali: Mi vas bomo pobili v imenu Kristusovem!
Priča je nadaljevala: »Nato so nas odgnali v gozd. Tovarišica za menoj je uprašala: Ali so jame izkopane? Domobranec se je obrnil k njej in za* kričal: Prokleta k...., še jame vam bomo kopali! Na vrhu boste ležale, naj vas požro psi!«
Ko so domobranci žrtve že posta* vili po štiri in štiri in sc pripravljali, da bi jih postrelili, je priča v smrtni grozi planila v temo in se s tem rešila. Domobranci so sicer streljali za njo, vendar so jo samo ranili v ramo in
brado. Ko je bila že na varnem, je slišala, kako so zaregljale brzostrelke, ki so pokosile deset žrtev.
Tov. Kumšetova je bežala bosa vso noč. Drugega dne je našla partizane in jim povedafa strašno vest. Domo* branci pa so kljub temu, da je tovarišica ušla, raztrobili laž, da so vse are* tirance odpeljali v Nemčijo.
Tovarišica je končala svojo strašno povest, ki so jo ves čas spremljali po« slušalci vzkliki groze, z besedami: »Mesec dni nato so domobranci areti* rali še mojo 62-letno mater. Posestvo so izropali in konje prodali na črni borzi. Mojo mater so na policiji pre* tepli do nezavesti in jo nato poslali v taborišče kawensbriick, kjer je od la« kote umrla in v krematoriju zgorela. Danes sem brez matere, oče pa mi je umrl že po prvi svetovni vojni.«
Nato je povzdignila svoj glas in od« ločno zahtevala: »Prosim sodišče, naj
te zločince kaznuje, kakor zaslužijo! Krivda je' jasno dokazana!«
Obtoženci so zamišljeno spremljali njeno pripovedovanje. Rupnik se je ves čas .nemirno presedal. Vizjak pa si je podpiral glavo, sicer vedno nemirni Hacin pa jc nepremično upiral pogled v tla. Ko je priča nehala pripovedati, se jc tožilec obrnil do predsednika vojaškega sodišča:	»Prosim sodišče,
naj vpraša obtoženega Rupnika, ali je bila to borba za Boga, za narod in za domovino?«
Rupnik: »Da, to je zločin.
Vizjak pa se je hinavsko izgovarjal, da za ta zločin ni vedel, čeprav jc bil pomočnik komandanta.
Policija je mučila, škof Rožman pa je blagoslavjal izmučene žrtve.
Vojaški tožilec je med razpravo prejel več pisem očividcev. Cilka Bav« con izpoveduje v svojem pismu, da so Antoniji Žigon, 501ctni požrtvovalni in nesebični delavki Slovenske narodne pomoči, ki je bila štirikrat aretirana, pokazali agenti na policiji obe« šeno žensko, prebičanega starega moža in ji pred zaslišanjem zagrozili, da se bo z njo prav tako zgodilo. Res so jo nečloveško mučili, tako da jim je med tem, ko je bila obešena, pod* legla v temni samici v kleti prisilne delavnice. Mučili so jo dr. Mihelič, Pestotnik, Dolinar in neki »Tarzan« in eden izmed njih je potem nekemu stražniku priznal, da so Žigonovo bičali, elektrizirali in obešali in jim je obešena umrla, še preden je pokadil cigareto.« Ista pijana drhal je na policiji potem bičala in boksala 52«Ietno Bavconovo, jo tudi obesila, nakar je trikrat omedlela, pa so jo vselej spra« vili z vodo k zavesti in nadaljevali svoj krvniški posel. Zlomili so ji roko v ra« mi in jo tako zdelali, da so jo z avtom odpeljali v »prisilno delavnico«, kjer je v kleti ostala pet dni in noči brez vsake pomoči in brez odej v najhuj* ših bolečinah. Vse te noči je poslušala krike in stokanje nesrečnih sotrpinov. Končno so ji privedli zdravnika, ki je izjavil, da ne odgovarja za njeno živ« ljenjc, potem pa so jo pod grožnjo, da se bo z njo zgodilo nekaj strahotnega, če bo komu izdala, kaj so z njo počeli, odvlekli v bolniško soho. Tam je* sodoživljala vso grozo pri zasliševa*
nji" videla je nešteto pretepenih, iz« mučenih in pohabljenih ljudi vsake 'starosti. Posledice strahotnih mučenj bodo ostale nesrečnim žrtvam za vse življenje.	/
To izjavo dopolnjuje pismo Ljub« Ijančanke Meri Starc, v katerem obtožuje Hacina v svojem in se posebno v imenu svoje sestre Violete Starc, ene izmed najbolj tepenih žrtev ljub« ljanske policije, ki je bila v juniju 1944 tako mučena in tepena, da je še letos po izjavi zdravnikov popoln invalid, njeno duševno in živčno stanje je še danes tako slabo, da bi ji osebno pri« čevanje pred sodiščem ob spominih na prestano gorje njeno zdravje lahko samo poslabšalo. Violeto je zasliševal Hacinov referent Rant. Zgodba Violete Starc je sicer ena izmed najstraš« nejših zgodb mučencev ljubljanske policije, vendarle hkrati tudi ledena izmed številnih zgodb te vrste. Vio* leto je teplo šest moških kakor obse* deni, tako da je pot lil z njih. Pretepači so bili specialno plačani ih so si vzdevali značilna imena za svoj posel: pes, ris itd. Ta .imena so vsem pripor* nikom znana. Udarci so padali tako gosto, da jih uboga žrtev, ki je od časa do časa izgubljala zavest, sploh ni m^gk šteti. Pretepači so zaradi pre« utrujenosti morali prenehati, srajce so imeli vse premočene od potu. Žrtev so tako pretepli, da sploh ni bila spošob* na več odgpvorjati, pa so se kljub te« mu znova spravili nadnjo, odpeli so si pasove in jo tepli z zaponkami. Ko je šlo že proti jutru, so ji z opozorilom, naj se pripravi na prihodnjo noč, ko bodo zopet vse ponovili, glavo zavili v plašč in ker sama ni mogla hoditi, so jo za noge vlekli po stopnicah navzdol, tako da ji je glava odskakovala od vsake stopnice. Potem sO jo otipavali, češ še giblje, sicer pa so rekli, da bi jo morali »zbrihtati«. Naložili so jo na avto in se menili, da gredo z njo k Sv. Urhu. Nekaj časa so jo vozili okrog, poteifl so jo odložili zopet na policiji. Pustili so jo v kleti. Tedaj so jo rešili moški, ki so bili zaprti v »podmor« niči«, ki so izjavili, da se brez nje nc bodo vrnili \ »prisilno delavnico«. Vse« kakor bi še ene takšne noči ne bila preživela.	^
Ta priča končuje svojo izpoved z izjavo, da je obtoženi škof Rožman blagoslovil v tistem času, ko je’bila zaprta, novo kapelo v norišnici (ta« kratnih zaporih na Poljanskem na« sipu) in da je ob tej priliki prišel tudi v bolniško sobo in podelil bolnicam blagoslov. Nekaj je govoril, da bo molil k Bogu, da jim bo vrnil zdravje. Priča zaključuje:	»Ni pa
vprašal, •sakaj leži toliko mladih ljudi tu notri mučenih in tepenih na pdli* ciji, ni vprašal, zakaj so bolni. Ni mu bilo treba vpraševati, sa j je .predobro vedel, zakaj. Nobena bolnica ni reagi* rala na njegove besede, vse so se obrnile vstran, kajti vedele so, da je ne* potrebno, da bi škof molil za njihovo zdravje, saj bi bil lahko samo naročil policiji, naj bi se mučenje in prete* panje prenehalo. Škofje končno v za* dregi obstal sredi tihih mučenic, skloni, jc glavo in brez besede odšel. V so« sedne sobe pa le ni tel. Tudi pričo samo so mučili. D;) bi jo še bolj ostra* šili. so jo odvlekli nazaj. V nekaj me* sccih zapora jc skoraj povsem osivela, nato pa so jo poslali v Nemčijo.«
Škof Rožman je vzgojil najbolj krvo* ločije mučitelje.
Predsednik sodišča je nato prebral še izjavo Ljubljančanke Marice Ku* mar s T vrše ve ceste, ki "-potrjuje, da je Hacinova policija imela zveza z zlo* činci od Sv. Urha in da so v njej najbolj agilno delali akademiki iz kato* liških vrst, ki jih je vzgajal obtoženi škof Rožman, Ko so Kumarjevo pri* vedli na zaslišanje, je morala prisost* vovati strahovitemu mučenju nekega moškega, ki so ga vsega krvavega in nezavestnega odnesli mimo nje. Najprej je morala držati roke navzgor in agenti so jo z gumijevkami tolkli po (Nadaljevanje na 6. strani)
il

i
r. mšmMmmm
liti
Jp %
... w:k \ -a r.jvuV »t r* vf	s.-: »•«.. v v


Poslušalci pazno slede poteku razprave
SENT VID V PODJUNI. .
V	nedeljo 11. avgusta je bila na fltrovškem skednju ljudska igra »Naša kri«, ki se godi v prvi polovici osem* najstega stoletja, ko so Napoleonove čete zasedle velik del Evrope. Tdaj je bil zaseden tudi' lep del slovenskih dežel, ki so se imenovale Ilirija. Kot noben narod se tudi Slovenci niso hoteli boriti za tuje koristi. Ker se niso uklonili zlepa; so jih hoteli po* koriti zgrda. Tedaj pa so najboljši sinovi naroda vstali in udarili, pripravljeni na boj do zmage.
Ko smo to igro gledali, nam je pri* šlo na misel, kako podobna je naši tragediji, ki smo jo doživljali zadnja leta. Samo naša pot je bila dolga, tra* jala je polnih 25 let. Ali niso tudi pri nas začeli zlepa in nam obljubljali vse dobro in lepo, da jih kar ni bilo spo* znati? Po 10. oktobru 1920 pa so dejali: Zdaj ste v naših rokah. Vse prej obljubljene pravice so se prelevile v eno samo, in ta je bila — molči in delaj! Starši so morali mimo delati, kako so jim v šolah ponemčevali otroke. Če so se pritožili, so jo dobili pod nos: Zapomnite si, da ste v »Dcutsch*Oesterreichu«!	* /
V	marcu 1938. leta so v Avstriji vpili slavo svojemu »firerju«, ki jih je bil »odrešil« in jim pomagal, da so prišli »heim ins Reich«; tedaj je bila nad koroškimi Slovenci izrečena smrtna obsodba in ljudstvo je šlo na krvavo pod Golgote. In prav to trp* Ijenje je napravilo iz naroda molče* čih in ponižnih tlačanov — narod borcev in junakov. Narod se je zavedal, da bo borba terjala mnogo žrtev in krvi. Ljudje so vedeli, da je boljše junaško umreti kot pa počasi umirati. Najboljši sinovi in hčere so prijeli za orožje, šli v gore in odtod vodili bo j proti krvoločnemu fašizmu. Sovražnik se je ustil in upal, da bo partizanov zmanjkalo; zaman! Vsa* kcga padlega je zamenjalo deset no* novih borcev. Nastajale so majhne enote, iz teh bataljoni in brigade. Ti odredi, povezani v močno partizan* sko vojsko, so se zmagovito borili do končnega iloma nemške fašistične vojske. Slovenski narod je tako pomagal uničiti tisto vojsko, ki je ropala in morila od španske meje do Volge in od Ledenega morja do afriških' puščav.
Fašistična armada je uničena, ni pa uničeno strupeno seme, ki ga je sejal fašizem.
Še zahtevajo od nas žrtev, toda teh žrtev se ne bojimo. Borili se bomo do končne zmage. Ni nas strah, če nam nekateri ljudje spet grozijo z izselit* vijo in nas napadajo kot na Novega leta elan v Škocijanu in 15. aprila v Celovcu. Mi vemo, kaj nas čaka pod tem soncem, ki nam danes »sije«. Vemo pa tudi, da je nekje dežela, kjer vlada svoboda. Tja hočemo in tja bomo tudi prišli. Porok za to so nam naše žrtve, ki so padle v borbi, da bi bili mi vsi svobodni. Krepi nas geslo;
»Kjer so naši grobovi, tam so naše meje!« (	France.
ŠT. JANŽ V ROŽU. \J
Več ko leto dni je od tega, ko se je končala krvava vojna s hitlerjevskim fašizmom. Ta nedavna preteklost se zdi človeku pregrozna, da bi bila sploh mogoča. Pa vendar za nemške fašiste ni bilo stvari, ki bi je ne po* čeli. Niso poznali vesti, ki bi jih ovi* rala, da bi ne pobijali ljudi v taboriščih in KZ*ih. Njihovo geslo je bilo: Pobij vse, kar ne trobi v tvoj rog!
Takrat smo se tudi koroški Slo* vehci zavedeli svoje usode. Prijeli smo za i uške, da branimo in osvobo* dimo svojo domovino. »V boj za svobodo, življenje!« — s temi besedami so šli naši borci v boj, s temi bese* dami v srcu so padli, s temi besedami se navdušujemo in korakamo naprej
še danes, ko že imamo »svobodo«. Ali je to res tista svoboda, ki smo se za* njo borili? Pusta je in tuja. Niti po* znati nas noče. Ogiba »e nas in ima rada tiste, ki so nas preganjali in sovražili. Toda tudi te sovražnike bomo premagali in si skovali pravo svo* bodo, svobodo, ki so zanjo padli in umirali naši naj dražji.
Spominjam se oktobrskega večera, ko sva šli s sestrico v partizane. Kra* sna noč je bila in mesec je sijal tako lepo. kakor da bi se tudi on poslavljal od naju in od doma. Nisva se težko poslovili, ker nama je bilo jasno, da si lahko le z borbo priboriš svobodo in boljše življenje. Nekaj tovarišev in tovarišic naju je spremljalo. Vso pot so nama tako lepo govorili o življenju v svobodi, da sva bili obe zelo srečni. Ko smo prišli na cilj, so nam še zapeli.
Partizansko življenje je teklo naprej, prišli so hudi in dobri časi. Čez dva tedna sem morala dalje, sestrica pa je ostala. Mračnega novembrskega dne je na predlog domačih izdajalcev tolpa sovražnikov in »Arbeitsdien* sta« napravila pdhod proti nam. Pri* šla je čez Orajnico. Vsi razočarani so prišli na Rute, ker se jim ni posrečilo, da bi ujeli ali pobili vsaj enega »ban* dita«. Njih namen je bil, da pregledajo teren po Rutah in okolici, morda se je le kje še skril kakšen »bandit«. S podporo domačih izdajalcev so ven* darle nekaj našli. Kot volkovi so se od vseh strani vsuli čez naš bunker. Bombe, puške in brzostrelke so po* kale. Večina tovarišev je lahko po* begnila, trije so padli na bojišču. Med temi je bila tudi moja sestrica. Toda fašistom njihova smrt ni bila dovolj. Trupla so polili z bencinom‘in zažgali, njih ostanke po končanem delu pa še razmetali. Bunker so seveda popolnoma oplenili. Nek policisj: sc je menda celo širokoustil, kako dober lov so imeli. Zaplenil je prstan »ban* ditke«. — Tako so hkrati potrjevali »velikonemško kulturo«.
Večna slava junakom, padlim za našo svobodo! Nas pa naj vzpodbuja še naprej naša bojna koračnica:
»V boj za svobodo, življenje!«
Partizanka Zinka.
GLIN JE
V času modernizacije, rekordnih poletov in rekordnih hitrosti v prometu hočemo navesti mi nekaj rekordnih številk v počasnosti. Zračna črta iz Celovca do Borovelj znaša 10 km, ce* stna avtobusna proga 17 km in želez* niška proga 21 km. Ker je poštni pro* met v naše kraje navezan na železniški promet, bo vsakdo mislil, da smo tako srečni, da prejemamo pošto prav hitro in redno. Toda čujte in strmite: »Slovenski vestnik« rabi iz Celovca navadno po več dni, preden dospe do Borovelj. Kakor smo obveščeni, dospe »Vestnik« navadno v četrtek zvečer v Celovec in bi moral biti potemtakem v petek ob 9. uri dopoldne že v Borov* ljah. Toda motite se. Zadnji »Vest* nik« je dospel v Glinje šele po petih dneh. Tudi prejšnjih številk nismo prejeli redno, enkrat celo teden kas* neje. Vsak dan beremo vse polno lepih besed v nemških listih, da uživajo Slovenci iste pravice kot drugi držav* ljani. To je mogoče res pri plačeva* nju davkov, nikakor pa ne tam, kjer bi morala biti za vse enaka pravica. Poštna uprava je last države in ravno državna uprava bi morala dajati zgled in pokazati, kako bi bilo treba delati. Ali smo Slovenci res manjvreden na* rod? Ali so poštne znamke, kupljene za slovenski denar manj vredne? Čas je, da bi napravili konec takšnim in podobnim pojavom, ki še vedno pričajo o nacistični miselnosti in meto* dah. Ne v besedah, ampak v dejanjih .naj se pokaže demokracija in enako* pravnost.
HODIŠE
Letošnje žegnanje smo proslavili na prav slovesen način. Lepo vreme in pa novica, da bodo pri procesiji sodelo* vali godci iz Slovenjega Plajberka, je privabilo ogromno ljudi. Procesijo je vodil domači župnik dr. Mikula ob asi* stenci dveh gospodov. Tudi domača požarna hramba je bila zastopana.
Popoldne so nam gostje iz Slovenje* ga Plajberka v društvenem domu nudili užitek lepe in poštene zabave. Igra »Begunka« je vsem navzočim zelo ugajala. Med odmori so nam godci m pevci tako prijetno krajšali čas, da so te ure kar prehitro minile.
Pri tej priložnosti izrekamo prav prisrčno zahvalo gostom iz Slovenje* ga Plajberka za trud in požrtvoval* nost, ker so se kljub sitnostim in za* prekam odzvali našemu povabilu. Pri* reditev je pokazala, da v vseh krajih naše lepe Slovenske Koroške vlada enoten duh in ena volja. Joško.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Kakšna je svoboda, ki jo Šmihelčani uživamo po dveh letih »osvoboditve«, naj vam pokažeta zaenkrat samo dva ‘primera. Kar pomnijo naši ljudje, se še ni zgodilo, da bi bil v našem čisto slovenskem Šmihelu Nemec za župa* na. Sedaj pa smo morali doživeti tudi to. Značilno je tudi, da je priseljen iz Beljaka, ker v vsej naši občini niso mogli najti Nemca — domačina.
Občinski tajnik je še vedno znani slovenski krvoses in nacist Rudolf Janko, ki ima izza nacistične dobe do* kaj zločinov na vesti. On je tisti, ki je prejšnjega občinskega tajnika, Sloven* ca Krala Leona, ovadil gestapovcem, da so ga pognali v pregnanstvo. Tako je lahko zasedel tajniško mesto. Njemu tudi očitajo, da je dal zapreti naša kmeta Črnka in Poltnika. Poltnik je nato v izseljeništvu umrl. Leta 1941 je skupno z nacističnim učiteljem Loser* jem prvi zasedel slovansko posojilni* co. In še do danes kljub vsem »pravi* cam« nimamo dostopa v svojo lastno hišo. Pri vsem tem pa ima ta »častivredni« mož lepo posestvo in vsega za življenje, medtem ko imamo na drugi strani zadosti zavednih protifašistov in celo vojnih pohabljencev, ki bi si s tajništvom lahko služili svoj kruh.
Mislimo, da imamo obljub že čez mero, kako pa je z dejanji, nam živo pričata gornja primera. Kdo bo po vsem tem še tako lahkoveren in ne* spameten, da bo verjel v enakoprav* nost Slovencev v sedanjem okviru?
POGREB	M
| HERMANA VEDENIKA |
Okrajni odbor OF za Slovensko Koroško Velikovec sporoča vsem tovari* šem in tovarišicam, da je dne 26. av« gusta umrl v celovški bolnišnici po tri* mesečni mučni bolezni tov. Herman Vedenik, tajnik občinskega odbo* ra OF za Slovensko Koroško Šmarje* ta—Važenberk.
Tovariš’Vedenik je bil zelo požrt* vovalen v svojem narodnem delu in je izpolnjeval vestno svoje dolžnosti kot tajnik občinskega odbora OF. Le škoda, da*mu usoda ni dopustila, da bi do* živel tisti čas, ko bo rodilo njegovo delo obilen sad — ko pride tudi k nam svoboda, ki jo je težko pričakoval.
Pogreb rajnega tovariša je bil v pe« tek 38. avgusta na pokopališče v Šmar-jeti pri Velikovcu. Obilna udeležba na pogrebu je jasno pokazala, kako pri* ljubljen je bil tov. Vedenik in to ne le v domači občini, temveč po vsej oko* lici, kjer so ga poznali.
Župnik Holmar iz Zelinj je vodil po* greb mesto šmarješkega župnika Pav* la Zablatnika, ki je trenutno v bolniš* niči.
V svojem poslovilnem govoru je župnik Holmar orisal življenjsko pot rajnega tovariša, ki je bila težka in na*
porna, a jo je kljub temu prehodil z veliko požrtvovalnostjo. Svoj nago* vor je zaključil z besedami: »Ostal je zvest temu, kar ga je bila naučila njegova slovenska mati.«
V	imenu Pokrajinskega odbora OF in Okrajnega odbora OF Velikovec se je poslovil od rajnega tajnik Okrajne* ga odbora tov. Janko U r a n k. V svo* jem govoru je izrekel priznanje tova* rišu Vedeniku za njegovo požrtvovalno delo in za vestno izpolnjevanje dolžnosti, ki so mu bile naložene kot funkcionarju Osvobodilne fronte. Da* lje je ožigosal vse tiste, ki ga še sedaj, ko je že mrtev, hočejo žaliti in govo* rijo, »da je zopet en bandit manj« in »da naj jih še več pogine« itd. Svoja izvajanja je zaključil z zagotovilom, da bomo nadaljevali delo umrlega to* variša in s tem borbo za naše narodne pravice vestno in vztrajno do zmage — do priključitve k Jugoslaviji.
BELJAK
Kot naročnik »Slovenskega vestnika« vam pošiljam lepe pozdrave; a ne samo vam, temveč tudi vsem našim zvestim, zavednim čitateljem. Obenem izrekam zahvalo za vaš trud in delo, s katerim ste končno zmagali in ustre* gli našim željam po slovenskem listu. Takoj od začetka smo dobili tudi v be* ljaški okolici naš list. Če govorim iz srca, lahko ponovno poudarim besedo »naš list«. Štiri leta nismo imeli svo* jega lista. Ko pa je prišel dan svobode, dan osvobojenja izpod nacističnega jarma, smo zaman čakali leto dni na našo tiskano besedo. Danes pa, ko leži pred nami na mizi, smo ponosni. »Slovenski vestnik« naj nam bo vodnik na* šega življenja. Naj bo gost v vsaki hi* ši, v vsakem obratu in vsakem uradu!
Slovenski delavec! Mnogo težav si moral prestati. Nikogar nisi imel, da bi te tolažil. Bil si zapuščen. Danes pa pokaži, kaj si, kaj ti pomeni slovenska beseda. Ni se ti treba sramovati, da si sin slovenske matere, list slovenskega drevesa.	,
Tudi zate, slovensko dekle, naj ve* Ija isto! Pokaži, da ljubiš svojo zem* Ijo, svojo domovino! Tvoja štiriletna borba za pravico naj ti prinese mnogo uspeha. Čitaj »Slovenski vestnik« z veseljem, ker tudi zate je mnogo po* učnega v njem*	Ivan.
ŠT. RUPERT PRI VELIKOVCU
V	nedeljo 15. septembra so ob treh popoldne gostovali igralci iz Pliberka z »Miklovo Zalo« v telovadnici šolskih sester. Oder in dvorana sta bila lepo okrašena z venci in napisi. Udeležba je bila zelo številna, saj je prišlo vsega skupaj okoli 600 ljudi, tako na primer iz Djekš, Rude, Kerčanj, Grebinja, šmarjete in drugod. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička.
V	pozdravnem nagovoru je član PO OF za Slovensko Koroško tov. Tone Jelen naglasil pomen igre »Miklove Zale«. Med odmori je pel pevski zbor iz Pliberka pod vodstvom tov. Folteja Hartmanna. Ob koncu se je tov. Jelen zahvalil vsem navzočim. Prireditev se je zaključila s petjem pesmi »Hej, Slo* vani«.
Igralci — gostje Iz Pliberka — so zelo dobro Igrali in pokazali mnogo požrtvovalnosti in sposobnosti. Ljud* stvo je navdušeno izražalo željo, da bi imelo še večkrat priložnost obiskati take kulturne prireditve.
DOBRLA VAS
Dne 29. septembra bo v Dobrli vasi sestanek Kmečke zveze. Izvolili bomo tudi krajevni odbor. Sestanek se pri* čne ob pol desetih dopoldne. Na se* Stanku se bo obravnavalo o namenu in nalogah Kmečke zveze.
POPRAVEK
V 13. številki »Slovenskega vestnika« se nam je vrinila v članku »Setev ozimine je pred durmi« tiskovna na* paka. Osmi odstavek tega članka se torej pravilno glasi:
»Napredni češki poljedelci nas sicer učijo, da žitu nikakor ne smemo gno* jiti s hlevskim gnojem, marveč damo tega v prvi vrsti le okopaninam in tra* viščem, žitu pa gnoiimo predvsem le s fosforjevimi in kalijevimi umetnimi gnojili.«
OBISK DOMA
Kadarkoli pridem v našo lepo ko* roško deželo, vselej znova občudujem prelestno lepoto te zemlje, ki ji ni para na svetu. Neznanska mehkoba je v tej pokrajini, človeku se zdi, kot bi bila pregrnjcna z žametnimi pre* programi. Ali je potem čudno, da je tudi ljudstvo, ki prebiva stoletja tod, v svoji duši nekam mehko in upogljivo. Ko se pogovarjam z našimi ljudmi na vasi, se mi večkrat pripeti, da naletim na neko tujo govorico in tuje misli. To me preseneča in začnem razmišljati o vzrokih. Končno se do* kopljem do prepričanja, da je temu vzrok — pomanjkanje zaupanja vase, pomanjkanje samozavesti. Ti zapo* stavljani ljudje nikdar niso imeli pri* ložnosti, da bi spoznali kulturno bogastvo s/ojega naroda; vse od otroka pa v sivo starost so jih prepričevali o tem, da je vse, kar je velikega na svetu, samo nemško — Slovenci pa itak ničesar nimajo, nc kulture in ne svoje zgodovinske preteklosti. In tako se dogaja, da marsikateri naš človek počasi vendarle klone in začne sam verjeti: Saj res kar je tujega, je boljše kot domače blago pa naj bo tem stva* ritev rok ali stvaritev duha.
Hudo je, kadar človeku upade po* gum in zgubi zaupanje v samega sebe. Nič drugače ni, kadar izgubiš zau* panje v .voj narod. V tistem trenutku si stopil na nevarno pot, ki le prepo* gosto pripelje v narodno izdajstvo.
Bili so časi, ko smo radi iskali svoje vzore pri drugih narodih. Več ali manj je to usoda vsakega naroda v razvoju. Danes nam pa zares ni treba več iskati svojih vzorov pri tujcih. Težko bo najti v vsej zgodovini na* rod, ki bi pokazal več požrtvovalnosti in več junaštva v borbi za svojo svo« bodo kot slovensko ljudstvo. Ob vsem trpljenju in preganjanju pa se toljud* stvo nikdar ni spozabilo, da bi tep* talo pravice soseda. Nasprotno, v tistem trenutku, ko se je sosed zavedel svojih krivic, jih skesano priznal in po* kazal pošteno voljo, da jih popravi, tisti trenutek je slovensko ljudstvo prožilo bratsko roko v skupni borbi za človečanske pravice, ki jih priznava vsem narodom sveta brez razlike. Kedaj ste srečali drugod to veličino duha? Pri Nemcih? Ne! Odkar ob* stoja pojem naroda, so z njim skušali uresničiti samo imperialistična poze*
lenja ozke plasti oblastnikov in mogotcev, z zlorabo nacionalne zavesti pa se jim je posrečilo ta imperiali* stična poželenja prenesti na široke množice in jih spraviti do klanja v znamenju požrešnosti močnejšega.
Slovenski narod in z njim vsi jugo* slovanski narodi niso zapadli niti strasti maščevanja niti brezumju sa* mopoveličevanja. Ne navdušujejo se za to, da bi živeli od suženjskega dela drugih narodov, sami hočejo graditi svoje blagostanje — zato pa odločno in brezpogojno zahtevajo svojo svobodo. In te svobode si ne bodo pu* stili vzeti nikdar.
Kako je po vsem tem z nami, koro*
škimi Slovenci? Ali imamo po vseh zgodovinskih izkušnjah, predvsem pa po izkušnjah zadnjih let še ražlog, da iščemo svoje vzore pri tujcih? Ali bi ne bil čas, da tudi nas končno za* jame ogenj ustvarjalne samozavesti, da se znebimo vseh hlapčevskih potez in z enako odločnostjo kot ves slovenski narod zahtevamo zase vso svojo pravico? Ne verjamemo več drobtinicam, ki nam jih obetajo — to so kot kroglice strupenega mamila, ki ustvarjajo navidezno utvaro (iluzijo) svobode in enakopravnosti, v resnici pa zamorijo živ organizem, da po* ginc. Ne čakajmo samo pomoči od drugod! V nas samih so skrite ne* znanske sile, treba jih je le sprostiti. In sprostili jih bomo tedaj, kadar bomo popolnoma enotni sami med se* boj in hkrati z vsem slovenskim narodom. Milan ScharwitzL
Mladina Slovenske Koroške hoče pomagati pri gradnji nove proge Brčko-Banovici
Mladina Slovenske Koroške kaže z vsakim dnem več zanimanja za delo na svetovno znani »mladinski progi« Brčko—Banoviči. Vsak dan prihajajo nove prijave, ki dokazujejo, kako glo* boko je že prodrla v mladino Sloven* ske KorQške zavest o usodni povezanosti z mladino Jugoslavije in misel o bratstvu mladine vsega sveta. Slava o »mladinski progi« je dospela v vsako slovensko vas in izzvala pri mladini nepopisno delovno navdušenje ter trden sklep, da odide utrjevat bratstvo in enotnost mladine Jugoslavije in vsega sveta.
Druga skupina mladinskih delovnih brigad na mladinski progi Brčko—Ba* noviči je štela, kakor poročajo, 29.536 mladincev in mladink, od teh je bilo 1.147 mladincev in mladink iz inozem*
stva. Skupno število vseh doslej na mladinski progi zaposlenih mladincev in mladink znaša več ko 60 tisoč.
Mladina Slovenske Koroške je že vložila prošnjo za potno dovoljenje. Doslej se je prijavilo več ko 200 mladincev in mladink iz vseh krajev Slo* venske Koroške. Lepo število nas je že. To bo slovenska koroška mladin* ska brigada na progi Brčko—Banoviči.
Vendar pa se pojavljajo težave, ker oblasti ne kažejo resne volje, da bi iz* dale potno dovoljenje. Če bi se to zgodilo, bi bilo takšno ravnanje vsekakor velika sramota za demokratično Av* strijo, ki gotovo ve, da je bilo celo mladini drugih celin dovoljeno delo na »mladinski progi«, kjer se kuje bratstvo mladine vsega sveta.
DESETLETNICA SMRTI MIHiJA NASINA
\
/
V nedeljo 15. septembra je bila ob treh popoldne v Hodišah proslava ob obletnici smrti Miheja Ilabiha, ki se je je udeležilo okoli 300 ljudi iz okoli* iških vasi. Sodeloval je pevski zbor iz Št. lija pod vodstvom Pavla Kernjaka. Dr. Tischler, predsednik Slovenske prosvetne zveze, je govoril o Mihe ju Habihu kot prosvetašu, pevcu in žrtvi avstrofašizma, ki je padel pobit s koli 13. septembra 1936. Nadaljnji govor* nik dr. Luka Sienčnik je spregovoril o Miheju Habihu kot prvem umor je* nem borcu za pravice koroških Slo* vencev, žrtvi Maier*Kaibitscheve poli*
tike v prvi dobi fašizma in nacizma, o prosvetnem delavcu in prvoboritclju v borbi, ki traja še danes in bo tra* jala tako dolgo, dokler ne bodo prišli koroški Slovenci do svojih pravic. Iz društvenega doma je korakala množi* ca skupaj na grob Miheja Habiha. Na* to so zastopniki POOF*a, Slovenske prosvetne zveze, AFŽ za Slovensko Koroško in hodiškega prosvetnega društva »Zvezda« položili vence na grob. Združeni pevski zbori iz Hodiš, Škofič in Št. lija so pa zapeli žalostin* ko »Vigred se povrne...«
OBSOJEN, KER JE GOVORIL NA GROBU TOVARIŠICE
Kakor poročajo iz Celovca, je 13. te* ga meseca obsodilo britansko vojaško sedišče deželnega poslanca Kazianka pogojno na dvanajst mesecev zapora. Obsojen je bil zaradi govora, ki ga jc imel pri pogrebu slovenske borke za svobodo — Amalije Oraže-Tatjane v. Železni Kapli. V nasprotju z ustavni* mi določili je bil obsojen deželni po* slanec, ne da bi prejel deželni zbor zahtevo za razveljavljenje njegove imunitete.
Deželni poslanec tov. Kazianka spa* da med najbolj hrabre prvoboritelje za svobodo in neodvisnost proti fašizmu in reakciji. Stara, reakcionarna kraljevska Jugoslavija ga je obsodila na štiri leta ječe. Ko so gospodarili na* cisti, je organiziral partizansko giba* nje na Koroškem ter ga je zato nacistično sodišče v Salzburgu leta 1944 obsodilo na šest let zapora. Poslan je bil v koncentracijsko taborišče Bu-chenwald in odtod v taborišče uniče* nja »Dora«, kjer ga je le polom naciz* ma rešil smrti. Ravnanje britanskih vojaških oblasti zadene potemtakem enega najboljših in najpogumnejših borcev proti fašizmu. Pri teh okolišči* nah ni neumestno vprašanje, ali je to ravnanje britanskih vojaških oblasti v skladu z navodili britanske vlade in kakšne namene ima. Kako naj spravimo v sklad dejstvo, da britansko vo* jaško sodišče lahko sodi avstrijskega poslanca?
(Po »Ocsterreichische Volksstimme«)
TERORISTIČNI NAPAD NA’ ZAVEDNEGA SLOVENCA
V nedeljo 15. septembra zvečer je v gostilni Pirov v Mokrijah skupina nacistov pod vodstvom bivšega SS»ov-ca Johanna Diirnwirtha brez povoda napadla znanega protifašista, koroške* ga Slovenca Jakeja Potočnika, ki je bil tudi leto dni partizan, ter ga močno pretepla.
Teroristični napadi organiziranih fa* šističnih skupin na koroške Slovence so z vsaki mdnem pogostejši. Vzrok temu je nacistična žandarmerija na Koroškem, ki ščiti fašistične elemente. Prav tako tudi druge avstrijske oblasti ne ukrenejo ničesar proti nacistom. Za omenjenega bivšega SS*ovca Diirn* wirtha je značilno, da je pred kratkim javno izjavil: »Če bi se začela vojna proti Rusiji, bi se takoj za deset let prostovoljno javil.«
KOROŠKA V BORBI
Upoštevajte, kaj je narod doprinesel za svobodo
Iz spomenice, ki jo je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Sloven* sko Koroško poslal Zavezniškemu kontrolnemu svetu ma Dunaju dne 25. januarja 1946, navajamo:
»Izkušnje, ki so jih imeli koroški Slovenci v dobi od osvoboditve pa do danes, nas silijo k sledečim ugotovitvam:
1.	Politične metode koroške dežel* ne vlade nasproti koroškim Sloven* cem so v svojem bistvu nadaljevanje nacistične pangermanske politike v smislu starega imperialističnega bojnega klica o »svobodni in nedeljeni Koroški«.
2.	Še vedno se nadaljuje uničevanje koroških Slovencev in usmerja uprav* ljanje Slovenske Koroške po že izho* jenih poteh bivšega ilegalnega namestnika Gauleiterja Koroške, SS*Standar* tenfiihrerja Maicr-Kaibitscha in nje* govega Heimatbunda in nadaljuje nje* govo delo prav tam, kjer je prenehalo pred priključitvijo Avstrije k Nemci* ji. Na ta način se z dejanji dokazuje zveza nacističnega režima s sedanjo oblastjo na Koroškem.
3.	Ves varnostni aparat na Korq* škem je tako prepojen z nacističnimi elementi in sovražno razpoloženostjo do zavednih Slovencev, da se slovensko ljudstvo na Koroškem ne počuti več varno na svoji zemlji.
4.	Omogoča se, da domači nacisti in pobegli vojni zločinci iz Jugoslavije in Madžarske z odobravanjem in tihim dovoljenjem sedanjih oblastnikov na* padajo Slovence in prirejajo proti njim hrupne demonstracije, kakor so dne 25. in 26. novembra v Svečah, v Škofičah, Logi vasi, Št. liju, Slovenjem Plajberku in 1. januarja 1946 v Skoči* janu v Podjuni.
5.	Nacističnih zločincev na Koro-
škem ne preganjajo, pač pa so začeli preganjati slovenske koroške borce proti nacizmu.	*
6.	Sedanji režim na Koroškem pre* prečuje tudi vzpostavitev Slovenske prosvetne zveze in njenih prosvetnih organizacij ter tako onemogoča raz* mah v slovenskem kulturnem in pro* svetnem delu.
7.	Prav tako se preprečuje oživitev Zadružne zveze in slovenskih zadrug ter povzroča gospodarska odvisnost koroških Slovencev. Že samo z izseljevanjem so utrpeli Slovenci 2 in pol milijona šilingov škode, medtem ko so se njihovi nacistični sosedje okori* stili s slovenskim imetjem.
8.	Na ozemlju Slovenske Koroške je še vedno kader nacističnih učite* ljev, ki so se svoj čas odlikovali v go* nji proti Slovencem. Dokler vlada tako stanje, ni mogoče pričakovati iz* bolj Sanja v koroškem dvojezičnem
Šolstvu ne glede na odredbe deželne .vlade.
9.	Nacistična miselnost koroških oblastnikov se posebno očitno izraža v tem, da:
a)	ne priznavajo koroškim Sloven* cem njihovega doprinosa v borbi proti nacizmu,
b)	v Slovencih gledajo manjvredne državljane in jih na vse mogoče nači* nc zapostavljajo ter jim kratijo naj* osnovnejše demokratične pravice,
c)	Slovencem neprenehoma grozijo z izseljevanjem in drugimi nasilstvi,
d)	petminutpo vsakodnevno oddajo na celovškem radiu smatrajo kot posebno ugodnost koroškim Slovencem, medtem ko Slovenci občutijo tako rav. nanje kot podcenjevanje in poniže* vanje,
e)	v drobtinici, ki jo je nudila ko roška deželna vlada z odredbo o dvo* jezičnih šolah, vidijo epohalen napre* dek šolskega vprašanja na Koroškem, pri tem pa ne vidijo, da je pot k resničnemu napredku tako zastavljena s starimi krivicami, da bi jo bilo mogo* če odpreti samo z najbolj odločnimi merami.
f)	iz okolnosti, da se jim je z ma* nevri posrečilo, da koroškim Slovencem kot samostojni enoti onemogoči* jo udeležbo pri volitvah, izvajajo že nesmiselno posledico, da so Slovenci s tem prenehali obstojati.
10.	Koroški oblastniki so se spoza* bili tako daleč, da so v okviru deželne vlade pod naslovom manjšinskega referata oživili delo Maier-Kaibitsčhe* vega Heimatbunda in skušajo s po* močjo vlad. svetnika Čefarina ustano* viti »Zvezo avstrijskih Slovencev«, v katero so uradno povabili ljudi, ki naj
bi bili na zunaj zastopniki koroških Slovencev, v resnici pa zagovorniki Maier-Kaibitscheve in s tem Rainerje* ve politike na Koroškem. Istočasno pa so uradno ukinili slovensko zastop* stvo pri koroški deželni vladi.
Ob tem stanju stvari se »Osvobo* dilna fronta za Slovensko Koroško« kot organizator borbe na Koroškem proti nacizmu in edini predstavnik koroških Slovencev obrača na Zavezni* ški kontrolni svet za Avstrijo s proš* njo, da na podlagi priloženih dokumentov in v zvezi s prvo spomenico koroških Slovencev Zavezniškemu kontrolnemu svetu z dne 30. avgusta 1945 prouči polQžaj slovenskega ijud* stva na Koroškem. Koroški Slovenci so se kot edina strnjena skupina V mejah bivšega rajha, torej tudi v mejah Avstrije, zoperstavili nacizmu in njegovemu nasilju z orožjem v roki in so prepričani, da so si v dve in polletnem oboroženem boju pridobili pravico do demokratičnih svoboščin, ki vsebuje* jo tudi pravico do združitve z matič* nim narodom v Jugoslaviji.
»Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško« kot predstavnica boreče se Koroške prosi Zavezniški kontrolni svet, da se tudi v primeru koroških Slovencev spoštuje načelo, proglašeno na moskovski konferenci v zvezi s slovesnim zagotovilom o* obnovitvi Av* strije, da se bo pri dokončni ureditvi upoštevalo, koliko je narod, sam doprinesel k svoji osvoboditvi. V zvezi s tem zahtevamo, da Zavezniški kon* trolni svet zagotovi in bmogoči, da bodo odgovorne oblasti nepristransko iz* polnjevale obveznosti nasproti slovenskemu narodu na Koroškem.
F. Bevk o Osvobodilni fronti in veri
V	naslednjem prinašamo odstavek Iz brošure «Slovenski duhovniki in politiki o Osvobodilni fronti in veri«, ki je izšla v poletju 1944. Razgovore je zapisala Marija Vilfanova.
Težko bi med nami našel človeka, ki je bolj občutil krivice, storjene na Primorskem v dvajsetih letih fašistične okupacije, ki bi z večjo navezano* stjo sledil borbam, ki danes divjajo po primorski . zemlji, kot tovariš France Bevk, predsednik Narodnega Osvobodilnega Odbora za Sloven* sko Prirnorje. V vseh razgovorih daje čutiti, da'Osvobodilna fronta ustvarja vse, za kar je trpel v italijanskih ječah in internacijah, za kar je vztrajal na rodni primorski zemlji kljub fašistič* ncinu terorju.
V	knjigi »Kaplan Martin Čedrmac« si postavil lik duhovnika, v katerem je prav zatiranje slovenščine v Cerkvi rodilo tudi narodni upor. Čedrmac je v enem gotovo simbol primorskega duhovnika namreč v tem, da se v usodnem trenutku ni obotavljal tvegati sebe za veliko stvar.
Naj Ti povem: Sprva‘sem hotel ori* sati primorskega duhovnika v boju za slovenski jezik v cerkvi: Imel sem že obširen osnutek, a sem ga potem za* vrgel. Prenesel sem dejanje v Beneško Slovenijo, kjer so fašisti v tihem spo* razumu s cerkvenimi oblastmi kljub lojalnosti prebivalstva kratko malo prepovedali slovenske pridige, molitev in petje. Tu se mi je nudilo več in tragičnejših zapletkov, snov je bila hvaležnejša za umetniško oblikova* nje. Javnost sem hotel opozoriti na ta skrajni kot naše domovine, imel pa sem pri pisanju zmeraj pred očmi tudi tiste zavedne in pogumne pri* morske duhovnike, ki so se dosledno in do kraja, tudi za ceno osebnih žrtev, borili za pravice slovenskega jezika. Saj so bili mnogi izmed njih zaradi svoje odločnosti in nepopust* ljivosti obsojeni na več let konfina* cije, ali,pa so bili drugače preganjani. Če bi teh duhovnikov in njihovega junaškega odpora ne bilo, bi nas bila morda že pred to vojno zadela usoda Beneških Slovencev. Tako pa nam je bila ohranjena slovenščina vsaj v cerkvah, kjer edino je zadnji čas še imela zatočišče, razen v družinah.
Ali je primorska duhovščina pra* vilno razumela veliki pomen našega gibanja, posebno za Slovensko Pri* morje? Kako ga je sprejela?
Po večini z odobravan jem, kakor ga je sprejel vsak pošten 4n rodoljuben Primorec, ki mu je po razsulu stare Jugoslavije postalo jasno, da se mo* ramo v naporu za osvobojenje zanesti le na svoje lastne sile. Bili so sicer tudi primorski duhovniki že po svoji tradiciji bolj ali manj vneti pristaši vladajoče stranke v Sloveniji, vendar niso mogli odobravati sodelovanja njenih voditeljev z okupatorji, ker je to vzbujalo splošen odpor ljudstva in se ni skladalo z njihovo živo narodno zavednostjo. Odobravali so svobodoljubna načela Osvobodilne fronte, le redki med njimi so bili tihi ali odkriti
(Nadaljevanje s 3. strani)
Dokumenti in pričevanja iz procesa proti Rupniku in soobtožencem
prsih. Dr. Krivic je bil očitno zaradi nekega dogodka v Mostah silno raz* kačen in je grozil, da bodo danes ubili vsakega komunista, ki jim bo prišel v roke. Dr. Krivic je bil tako tegoten, da jo je sam vlekel za lase, jo butal z glavo v zid in pehal iz-kota v kot. Agenti so jo tepli z jermeni in gumi* jevkami. Ker je preveč kričala, so ji zamašili usta in glasno navili radio. Naštela je do 200 udarcev. Ker je močno krvavela iz ust, nosa in ušes, so napravili kratek odmor s pripombo, naj se ji najprej kri odcedi. Potem so jo zopet zavalili na zaboj in jo začeli znova pretepati ter jo obsipati s takš* nimi psovkami, kakršnih — kakor pravi v svoji izjavi — nikdar m Slišala niti cd najbolj pokvarjenih in nizkotnih ljudi, ter pripominja v svoji iz* javi da so te psovke prihajale iz ust katoliških intelektualcev, ki jih je vzgajal vojni zločinec škof Rožman.
nasprotniki narodnega upora, ali pa so preradi nasedali glasovom iz ino* zemstva, ki so begali duhove z udob* nim stališčem čakanja. Lepo število pa jih je bilo, ki so šli z ljudstvom, se brez^ pridržkov pridružili osvobodilnemu gibanju in mu nudili moralno in materialno pomoč. Poznamo pri* mere, ko so naši ranjeni borci našli topel sprejem in varno zatočišče prav v nekaterih župniščih. In kar je pogla* vitno: vsak poizkus ustvaritve bele garde na Primorskem se je zrušil, prav po enodušnem odporu naše duhov* ščine.
In po polomu Italije? Kako je Primorska duhovščina sprejela našo na* rodno oblast?
Tisti duhovniki — kakih pet po ste* vilu — ki so se iz nasprotja do Osvobodilne fronte spozabili tako zelo, da so sodelovali s fašisti, so ob polomu iz strahu pred ljudsko sodbo hkrati z zatiralci pobegnili iz svojih vasi in se zatekli v varstvo Nemcev. Omah* ljivce, ki so radi prisluškovali glaso* vom z inozemstva, pa je potegnilo za seboj že navdušenje ljudstva. Pri* morski duhovniki so se v tistih dneh polnoštevilno udeležili naših mitingov in opravljali dušnopastirsko službo v naših bolnišnicah in na fronti. Bili so zvesti naši narodni oblasti, kakor jc tudi ta radevolje upoštevala vse nji* hove upravičene želje. Naj navedem za primer samo, kako sb partizani omogočili frančiškanom na Sv. Gori pri Gorici, da so čudodelno podobo Matere božje prepeljali na varno.. Tisti duhovniki, ki so bili že prej do* ločno na naši strrfni, so nam vneto pomagali pri gradnji in utrditvi naše narodne oblasti. Delali so in še danes uspešno in požrtvovalno delajo v raz* nih NOO in v odborih OF, mnogi iz* med njih pa zaradi pomanjkanja uči* teljstva poučujejo na naših šolah.
Ali se je švabobrancem v njihovem naporu, da zlomijo borbeno enotnost slovenskega naroda, posrečilo odtegniti primorsko duhovščino od osvobo* dilnega gibanja?
Kritični trenutki so zmerom naj* boljše merilo za zvestobo ljudi do kake ideje. Silovit nemški vdor v našo deželo lanske jeseni je zopet pre* sejal duhovniške vrste. Tisti, ki so bili spočetka z nami, so nam ostali zvesti do konca, njihove vrste so se še pomnožile. Največji omahljivci so se iz trahu pred žrtvami zopet umaknili v ozadje. Pojav švabobranstva na splošno ni zbčgal duhov, ljudstvo je te narodne izdajalec sprejelo z zaničeva* njem, velika večina duhovnikov pa je odločno odklonila njihovo ponudbo za sodelovanje. Sprejela jo je le tista peščica, ki je že prej sodelovala s fašisti, in nekateri redki, ki so bili naši tihi nasprotniki in so šele v varstvu Nemcev in’švabobrancev poka* zali svoj pravi obraz. Le ti ponekod s svojim moralnim vplivom zavajajo politično nezrele ljudi in pomagajo sovražniku.	•
Kaj pa primorsko ljudstvo? Kakšen je njegov odnos do duhovščine, ki od* pada od svojega naroda? Kakšen do tistih pravih duhovnikov, ki so ostali resnično zvesti svojemu prepričanju, s tem da so ostali zvesti tudi svojemu narodu?
Primorsko ljudstvo je pobožno, a z ostrim čutom za narodne koristi od* klanja vsakogar, ki se združi s sovražnikom, pa naj bd to tudi duhovnik. Nič bolje kot izdajalcem, ki so morali po zlomu Italije pobegniti pred upra* vičeno jezo ljudi, se ne bo godilo tudi današnjim pokroviteljem švabobran* cev. Zasledoval jih bo poleg tega tudi srd zapeljancev, ko se tem odprejo oči. Tisti duhovniki pa, ki so se zave* dali svojega visokega posanstva ljubezni, ki se niso dali zavesti od poli* tičnih strasti in od žeje po oblasti ter so s svojim modrim vedenjem pre* prečili bratomorni boj, uživajo vso ljubezen in spoštovanje ljudstva. Zvesti Bogu, so ostali zvesti tudi na* rodu, s katerim so se trdno povezali v dolgoletnem boju za narodne in demokratične pravice in bodo zato z njim vred deležni vseh velikih pridobitev,
Poudarjam pa, da pravilna Orienta* cija večine te primorske duhovščine v prvih razdobjih osvobodilnega boja še ni rešila pred vsemi skušnjavami. Mnogi med njimi so nagjeni k politiki sredinst/a, ki jo vnaša švabobranstvo, ker mu je spodletel direkten napad. Vsi pa vemo, da politika sredinstva ni nič drugega kot podpora beli gardi. Sredinstvo je torej najtežja preizkus* nja za primorsko duhovščino. Če bi sc mu vdala v večjem številu, bi lahko zapravila ves kapital, ki ga ima do* slej. Možno je samo dvoje: ali si z na-narodom ali proti narodu, kdor je z narodom, je z Osvobodilno fronto.
Ti si predstavnik tiste skupine in* telektualcev, ki ni pripadala nobeni predvojni stranki, ki je bila ponosna na svojo neodvisnost od političnega dogajanja. Takoj, ko si prišel iz za* pora, si se navdušeno pridružil Osvo* bodilni fronti, kateri švabobranska propaganda očita, da ni vsenarodna fronta, ampak »tiranija komunistične stranke«. Kaj si kdaj čutil, da bi kdorkoli v Osvobodilni fronti nasprotoval Tvojemu odnosu do svobode pre* pričanja?
Kleveta naših nasprotnikov, ki joi navajaš, me niti malo ni ovirala, da bi se ne bil pridružil Osvobodilni fronti. Bil sem uverjen do dna duše, da bi se tako mogočno vsenarodno gibanje ne bilo moglo razviti, da ni bila posamez* nikom zagotovljena svoboda vesti in prepričanja. In se nisem varal. To, kar doživljam, presega moja pričakovanja. Deseti mesec sem v partizanih, a ves ta čas nisem slišal niti besede — poudarjam : niti besede! —, ki bi mogla žaliti čustvovanje ali prepri* Čanje kogarkoli. Tega ne bi mogel mirno trditi o družbi izven Osvobo* dilne fronte. Vsakomur izmed nas, naj bo kateragokoli političnega prepri* Čanja ali svetovnega nazora, je dana polna možnost osebnega razvoja in udejstvovanja. Druži nas nesebična ljubezen do naroda, skupni napori in boji so vse skupine za vedno povezali v tesno tovarištvo in prijateljstvo.
S svojo predanostjo stvari, s svojo pripravljenostjo pomagati pri tisku, pri prosveti, kjerkoli prilike zahtevajo, nam je tovariš Bevk vzgled osvobodilni borbi predanega intelek* tualca.
Uspeh agrarne reforme v sovjetski coni Nemčije
Ni jih veliko, ki bi znali preceniti, kolikšnega gospodarskega, socialnega in političnega pomena je bila agrarna reforma v sovjetski zasedbeni coni Nemčije. Kmalu po zlomu hitlerje* vega fašizma se je med protifašistič* nimi skupinami v Nemčiji porodila zamisel Širokogrudne agrarne reforme. Ta ni bila potrebna samo zaradi tega, da bi se nemškemu junkerstvu od* vzele gmotne osnove, ampak tudi zaradi nepovoljnega stanja v nemškem kmetijstvu po vojni. Potrebni so bili odločni ukrepi, da bi se rešilo vpra* sanje ljudske prehrane. Položaj se je zapletal še s tern, da je bilo na tisoče družin preseljenih iz vzhodne Evrope v Nemčijo.
Načrt agrarne reforme, ki so ga izde* lali komunisti in socialisti, je užival podporo tako širokih množic v mestu in 'na deželi, da tudi obema drugima nemškima strankama ni preostalo ničesar drugega, kot da spremjeta te predloge.
V septembru 1945 se je začela nova doba za Nemčijo. 3. septembra je pokrajinska uprava na Saškem sprejela zakon o agrarni reformi. V tem za* konu je bil socialni, politični in gospo* darski pomen agrarne reforme ozna* čen kot najvažnejši pogoj za demokratično preosnovo Nemčije in za njen bodoči gospodarski razmah.
Kakšna je prav za prav odredba, ki tvori podlago za to veliko agrarno re* formo v Vzhodni Nemčiji.
Po tem zakonu se ne glede na veli* kost gospodarstva zaplenjujejo: vsa posestva, vojnih zločincev in vojnih krivcev, vodij in funkcionarjev Ilitle« rjeve stranke in drugih fašističnih organizacij; dalje vsa gospodska vele* posestva nekdanjih junkerjev z nad 100 ha zemlje skupno s stavbami in z vsem živim i mrtvim inventarjem. Razdeliti se mora tudi vsa državna zemlja, razen če služi znanstvenemu raziskovanju. Posest mestnih samo* uprav, podeželskih občin, zadrug in cerkevnih ustanov ostane nedotak* njena.
Zemljo razdeljujejo na skupščinah kmetov, ki nimajo zemlje ali pa je imajo premalo, na predlog posebnih vaških komikij, ki so bile postavljene v ta namen. Izvzeta je samo zemlja, ki bo služila za vzorn.1 gospodarstva in druge važne namene. Zemljo do* bijo kmetje, ki imajo manj kot 5 ha posesti, poleg tega poljedelski delavci in prešeljenci. Razen zemlje dobijo najbolj revni kmetje tudi preprosto poljedelsko orodje in vprežno živino. Traktorje, mlatilnice, kosilnice in druge poljedelske stroje pa prevzamejo kmečki odbori za medsebojno pomoč, ki ustanavljajo postaje za po* sojanje. Kmetje odplačujejo zemljo na obroke v desetih do dvajsetih letih. Velikost plačilnih obrokov se določi na podlagi letine, pri tem se računa 1000 do 1500 kg pridelka rži na ha. Gospodarstev, ki so nastala z agrarno reformo, ni mogoče ne de* liti, ne prodajati in ne dajati v najem.
V decembru preteklega leta je bila v ruski coni Nemčije agrna reforma v glavnem končana. Po dosedanjih podatkih osrednje uprave za kmečko in gozdno gospodarstvo je bilo do 20. novembra razdeljenih 7000 ❖ele* posestev s skupno površino 1,648.898 hektarov, med temi 350.000 hektarov gozda. Zemljo je dobilo 59.200 kmetov, ki so imeli premalo zemlje, in 157.823 kmetov brez zemlje, oziroma poljedeljskih delavcev: poleg tega še 64.130 preseljencev. Nekaj zemlje so pridržali za pokusna gospodarstva in za preseljence, ki bodo še prišli iz raznih dežel.
Brez pretiravnja lahko trdimo, da je razdelitev veleposestev v ruski coni Nemčije za demokratično preosnovo Nemčije in za njen bodoči razvoj tako velikega pomena, da je mnogo rnajh* nih duhov danes še ne more oceniti. Najbrž se ne bomo zmotili, če priča* kujemo, da bo ta reforma naletela na odziv tudi pri demokratih in napred* nih slojih v drugih conah Nemčije. Kajti kjer je doslej veleposest ostala nedotaknjena, pomeni resno oviro pri iztrebljenju ostankov hitlcrjevega fašizma.
5. januarja 1946 je pisal angleški list »New Statesman and Nation«: »V, zvezi s čiščenjem nacističnih uradnikov in podjetnikov se z agrarno rc* formo najbolj učinovito odstranjuje tisti družbeni razred, v katerem je imel nacizem najgloblje korenine.«
Dalje pravi omenjeni list, da je politika v sovjetski coni bolj umestna kakor v angleški, kajti angleška pelje do tega, da ostajajo nacisti na oblasti.
Dopisnik »Manchester Guardiana« je napisal o dosedanjih uspehih agrar* ne reforme v Nemčiji:
»Agrarno reformo Nemci v sploš* nem odobravajo. .*.. Rusi so na ta na* čin pridobili široke sloje prebivalstva, ki so jim neverjetno Hvaležni in trdno odločeni, da se v tvsakem primeru uprejo povrnitvi sarega sistema.«
Čiščenje nacizma v Vzhodni Nemčiji, torej v ruski coni, se ni izvajalo na ta način, da bi mogoče male obe* šali in velike izpuščali. Nasprotno: s širokogrudno agrarno reformo in z dosledno razlastitvi jo .nacisične posesti je bila odvzeta fašizmu vsaka go* spodarska podlaga. Bilo bi napačno, če bi rusko cono Nemčije opisovali kot pravijično deželo. Vojna in ? njo zvezane jiosledice so tudi Vzhodni Nemčiji zadale globoke rane. Toda zdravljenje teh ran je tu drugačno kot v drugih pokrajinah. Jasno je, da se z obliži in provizoričnimi obvezami za trajno ne da pomagati in da se s tem dosežejo samo navidezni uspehi. Zaradi tega se tam, kjer je bilo potreb* no, niso ustrašili tudi ne resnejših operacij. Mogoče tak način tu in tam povzroča krajevne bolečine. Toda na vse zadnje bo telo ozdravelo in to v našem primeru ruska zasedbena cpna Nemčije — Brandenburška, Meklen* burška,' Pomorjanska, Turingija in Saška.	K. H. (»Oe. Z.«)
O ameriškem
V	primeru Združenih ameriških dr* žav so protislovja kapitalističnega go* spodarstva zavzela prav fantastičen obseg. Kapitalistični red pred vojno Združenim državam ni dovoljeval, da bi izkoristile produkcijsko zmoglji* vost; industrijska oprema je bila pred vojno izkoriščana povprečno komaj za dobro polovico in leta 1939 je bilo v Združenih državah še vedno nad de* vet milijonov brezposelnih.
V	tej vojni, ko za ameriško gospodarstvo ni obstojal problem trga, ker so za vojne potrebe porabili vse, kar je bilo mogoče proizvajati, so Zdru* žene države v polni meri izkoristile svoje produkcijske zmožnosti in do* segle, da so — poleg mobilizacije 10 milijonov ljudi za vojaško službo —, dobavile zaveznikom po zakonu o posojilu in najemu za nad 40 milijard vojnega, transportnega, industrijske* ga gradiva in živeža; zgradile so za 25 milijard dolarjev novih tovarn in povečale svojo industrijsko zmoglji* vost za 40 odstotkov; povečale tekoča srodstva pri podjetjih in poedincih na 230 milijard dolarjev, to je za nad 200 odstotkov; podvojile svojo industrijsko proizvodnjo; povečale svojo mor* narico od 12 na 56 milijonov ton; več ko podvojile svoj nacionalni dohodek.
Konec vojne pa je spet postavil pred ameriški kapitalizem problem tr* ga. Odpadla so vojna naročila, demobilizirajo se milijoni vojakov, odpuščajo milijoni iz vojnih tovarn. Amc* riški kapitalizem ne more več izkori* ščati svoje proizvajalne zmogljivosti in pojavlja se množična brezposel* nost. Konec leta 1945 je bilo v Zdru* Ženih državah 3,5 milijona brezposel* nih in letos maja že nad 5 milijonov. Če ameriška povojna proizvodnja ne bo večja kakor leta 1940, bodo Zdru* žene države imele v prihodnjih letih 19 milijonov brezposelnih; vsak tretji delazmožni Američan bi bjl v tem primeru brezposeln. Tolikšna brezposel* nost bi pomenila za Združene države seveda vse hujšo krizo, kot je bila ona iz leta 1929—1935; pomenila bi vrsto socialnih in političnih pretresov, ki hi bili smrtno nevarni za ameriški kapitalizem. To dokazuje orjaški val seda* njih stavk, kakršnega ameriška zgo* dovina nc pozna.
Strah pred brezposelnostjo se bolj
gospodarstvu
ali manj očitno vleče kot mora skozi vso ameriško politiko in za ameriški kapitalizem je življenjsko vprašanje, preskrbeti si tržišča, preskrbeti si jih predvsem z izvozom. Razmah zunanje trgovine je zato eno glavnih vprašanj ameriškega časopisja in potreba za razpošiljanje izvoza je bistveni del mednarodne politike Združenih držav. Ta politika ni prišla do izraza šele s koncem vojne: že ves čas vojne si je ameriška politika poskušala žago* toviti za povojno dobo svetovne trge. In to s pomočjo režima »svobodne tr* govine«, ki naj bi veljal za ves svet. To zffhtevo postavlja že Atlantska li» stina in na tej zahtevi vztraja ameriška politika bolj kot na kateri koli drugi zahtevi Atlantske listine. Vse države, ki so sklenile z ^Združenimi državami pogodbe o vbjnih dobavah na temelju zakona o posojilu in naje* mu, so se zavezale, da bodo odpravile zapreke, ki ovirajo razmah zunanje trgovine, to je da bodo bistveno zni* Žale carine, odpravile omejitve uvoza in carinske ugodnosti za posamezne države. Načelo svobodne zunanje tr* govine, kjer naj veljajo enaki pogoji za vse, predlagajo Združene države kot temelj trgovinske politike, ki naj jo sprejmejo vsi Združeni narodi; to politiko naj izvaja Mednarodna trgovinska organizacija, kakor si jo zamiš* ljajo ZDA.
Kaj pomeni ameriška zahteva po »svobodni trgovini pod enakimi po* goji za vse«?
Enostavno to, da ima pod formalno enakimi pogoji prednost najmočnejši konkurent, in to so Združene države, ki zahtevajo zase to formalno enakost in dejansko prednost na vsej zemelj* ski obli, tako kakor je pred dobrimi 50 leti zahtevala »svobodno trgovino«, to je dejansko prednost zase Anglija, ki je bila takrat država z najbolj raz* vitim kapitalističnim gospodarstvom. Kakor je pred petdesčtimi leti pomenila politika svobodne mednarodne tr* govine'odpiranje v/at angleškemu iz* vozu, tako pomeni danes ta politika odpiranje trgov ameriškemu izvozu.
Seveda so naletele Združene države pri uveljavljanju svoje politike svo* hodne mednarodne trgovine na odpor svojih konkurentov. Toda Združene države so imele že-med vojno mož-
nost, da vsilijo večini svojih tekme* cev $vojc pogoje. Posebno imajo to možnost danes ob koncu vojne, ki je del ameriških tekmecev tako prizade* la, da ne morejo obnoviti in preusme* riti svojega gospodarstva brez ameriških kreditov. Z dajanjem posojila so Združene 'države dosegle od Anglije da je pristala na znižanje,- odnosno ukinitev imperialnih preferenčnih ta* rif, s čimer se bodo odprli ameriške* mu izvozu trgi angleških kolonij.
Poleg posojil služi ameriški politiki trgovinskega prodiranja še vrsta drugih sredstev. Kot sredstvo pritiskale uporablja zavlačevanje dcblokiranja imovine Združenih narodov in nev* tralcev, ki jc bila med vojno blokirana v Združenih državah. In ameriški po* litiki trgovinskega prodiranja naj bi služila vrsta mednarodnih organizacij, katerih* temelji so bili položeni že na konferencah Združenih narodov med vojno, kakor na primer Organizacija za prehrano in poljedelstvo, Mednarodna agencija za civilno letalstvo in predvsem Mednarodni valutni fond in Mednarodna banka za obnovo in raz* voj, torej tako imenovane Bretton* \voodskc ustanove.
Potrebe ameriškega imperializma po razširjenju so ogromne. V Združenih državah računajo, da bi morali svoj iz*
Kmečka mladina naj
Po naših krajih ločimo kmečka dela v ženska in moška opravila in pq tem se ravna tudi vzgoja kmečke mladine v domači hiši. Kmečki fant misli, da ne sme prijeti za srp, da sc ne sme pri* vaditi molže, da ga domače svinje nič ne brigajo, še štedilnika se ne upa za* netiti. Niti vsa tako imenovana mo* ška dela ne razume vsak moški. Oče včasih ne nauči svojih sinov, da bi znali klepati kose, taliti žage, uravnavati kose na kosišča itd. Naša ženska mladina zopet še konja ne zna vpre* či, ne žeblja zabiti, če je svinja podrla iz hlevčka itd. Ta ločitev v moška in ženska opravila je velika rak*rana v kmetijstvu na Slovenskem Koroškem, ker zaradi tega dostikrat ne moremo končati pravočasno nekaterih del.
Naj navedem nekaj primerov:
Od žitaric moramo posebej pri ječ* menu paziti, da ga pravočasno poža-njemo, ker se presuh ječmen takoj usi* pa in poleg tega se pri žetvi nekako noče držati skupaj in pasovi se trga* jo. Ječmen se prezrel — kakor pra* vijo pri nas — vklekne. S to besedo
voz več ko podvojiti v primeri s predvojnim. ki je znašal povprečno okrog tri milijarde dolarjev, po vojni pa naj bi se dvignil na 6,7 milijard, da bi bi* stveno omejil brezposelnost v Zdru* Ženih državah. Pregled mednarodnih trgov kaže, da danes pač skoraj ne* omejeno povprašujejo po izdelkih iz Združenih držav, teda prav malo je povpraševanja, ker mora kupec ameriško blago tudi plačati.
Združene države izvažajo zato da* nes na kredit in morajo izvažati na kredit že zaradi tega, ker so se med vojno nakopičili v Združenih državah ogromni kapitali — večji del vsote nad 200 milijard dolarjev obstoječih tekočih sredstev predstavlja »brezpo* selni« kapital, ki išče zaposlitve v ve* liki meri v inozemstvu.
Združene države dajejo danes na veliko' posojila. Danes od vojne prizadete dežele ta posojila nujno potre* bujejo, ker rabijo ameriške in druge proizvode, ki jih je mogoče dobiti le za dolarje. Toda čez nekaj let bo voj* na škoda v prizadetih državah v glav* nem popravljena in potreba po ameriškem uvozu in ameriških kreditih bo odpadla, kar seveda ne pomeni, da bo* do dolžniki lahko odplačevali posoii* la. In takrat bo nastopila za kapitali* stična narodna gospodarstva kriza.
J. F.
zna vsa kmečka dela
označujejo pri nas nalomljena stebla žita, da visi klasje k zemlji in pri žetvi oziroma košnji s koso ali kosilnico se potem veliko klasja poreže.
Da-torej žito, posebno ječmen, pravočasno spravimo, moramo porabiti vse dosegljive pioči, da nc bomo tr* peli škode zaradi prepozno končane* ga dela. Torej naj tudi moški zagra* bi jo za srp ali povezujejo za koscem J ali kosilnico.
V resnici pa se cesto dogaja drugače. Moški ne pomagajo pri žetvi. Ker pa ni dosti žensk, moški enostavno pokosijo žito s travno koso. Takšno ravnanje z žitom je vse graje vredno. Naši predniki so smatraji žito kot dar božji in so temu primerno z njim rav* nali. Pazili so, da se ga je čim manj na»polju zgubilo in uničilo.
Če kosimo ječmen ali pšenico s travno koso, se sicer pri košnji sami nc bo zgubilo dosti zrnja. Toda ko bo* mo ječmen nakladali na voz, da bi za* peljali na skedenj (gumno), bo moral biti prav gotovo suh in tedaj sc bo
Ciril Kosmač:
OČKA
	jfTiira		H
	ILdlU		J
»Ali so ga ubili?« sem vprašal, »Ubili. Pa bom že povedala, ko pri* dem do tja. Vse lepo od kraja.«
»Pa začni že vendar enkrat od kra* ja!« sem izgubil potrpljenje. »Prav tako si nanvotrokom pripovedovala živ* ljenje svetnikov in že takrat me je je* žilo.«	.
»Saj,« je rekla, »v tem se pa nisem spremenila. Zakaj pa v knjigah*znajo vse tako lepo zvrstiti, da pride vse o pravem času?«	*
»Ker začno od kraja,« sem rekel in moral sem se ji nasmehniti, ker je bila resnično nejevoljna sama nase.
»Dobro,« jc rekla in odločno prekri* zala roke. »Bom pa začela od kraja. Torej, kakor sem že rekla, bil je res star in zgaran. Hrbtenico je imel skoraj tako upognjeno kakor rajnka Lo* putnica, Bog ji daj nebesa; roke so mu mahale že mimo kolen. ,V zemljo mc vleče,’ je govoril. Saj ni Čflda. Ko* liko tisoč oprtnikov gnoja pa je v se* demdesetih letih znosil v svoje strme jalove laze. Tudi noge so se mu že tresle. In zgaga ga je pekla, da je kar na* prej točil sline. Polente že ni smel več jesti. In saj veš, kadar pri nas bajtar ne sme več jesti polente, naj kar go* spoda pokliče in na smrt naj sc pri* pravi. Pa saj je bil pripravljen za večni počitek, ki ga je prav gotovb za* služil. In Če so nebesa, nebesa tudi, saj ni nikomur skrivil lasu, njega pa je
življenje sedemdeset let teplo po obeh licih. Devet otrok je imel. Koliko gmajne je iztrebil zanje. Mahal je s krampom od zore do mraka in mislil, - da njegovim otrokom ne bo treba tako garati. ,Ko dorastejo, bo vse drugače,’ je govoril. Kako bo, tega ni vedel. To* da verjel je. da bo drugače ... Čudno je to, prej nisem nikdar mislila o tem, zdaj pa vem, da so vsi ljudje tako mi« slili in verjeli. In če so» verjeli, potem so se nekoč le morali roditi otroci, ki so iz te vere naredili resnico. Mar ne?« je rekla in me pogledala.
Prikimal sem. Tu pred mano je sedela teta Ana, ki ni bila več zajedi ji* va strigalica. Prav nič ni bila podobna tisti nekdanji zadirčni in pobožnjaški trlici. Trlica je bila še, nemara še bolj koščena in zgarana, toda bila je zga* rana, kakor se človek zgara pri zdrn* vem delu na kmetih in ne služkinja, ki trideset let ometa pajčevino po zatohlih šobah propadle grofice. Njen obraz, ki jc bil včasih bel in'trd, brez slehernega sledu smeha, je bil zdaj kljub bradavicam in gubam zagorel in dokaj prijazen. Oči so bile žive, raz* vnemala se jc, mahala je z rokami, njen glas se ni več osladno vlekel; go* vorila je o krivicah in ne o kazni za naše pregrešno življenje, skratka, bila je živ človek sredi živega življenja.
»Da,« je naglo stresla glavo in po* gledala vstran, ker je opazila, da sem jo motril, »kaj sena že hotela reči?
Saj. Obrekarjeva sta ostala na stare, so bili vsi mobilizirani takoj ob izbru-dni popolnoma sama. Nande je padci1 hu vojne. Vse so poslali vkazenske ba*
v Karpatih, Peter se je šele po vojni vrnil iz ruskega ujetništva. Prvega maja je obesil rdečo zastavo vrh Ko-šutnika. Prijeli so ga in ga vlekli v kasarno, kjer so ga karabinjerji pre* ‘tepli, mu izpulili polovico brk ter ga o belem dnevu gnali z njegovo zastavo nagega skozi vas. Pa kaj bi ti pravila, saj to bi se lahko še sam spomnil. Se isto noč jo je pobrisal čez mejo. Tam so ga kasneje tudi zaprli. Ko je odse* del sedem let, so ga vrgli nazaj čez mejo. Tu so ga prijeli in poslali na oto* kc. Štirinajst let je siromak presedel in nat« umrl. Zidovi so ga izpili... Vidiš, včasih nisem verjela, da človek lahko zaradi prave misli vse pretrpi in celo umre.. In bili so taki ljudje, medtem ko smo mi garali kakor živina in mislili, da je človek nekaj kar tako... nekaj, kar gara, moli in sc po* kori. Človek pa je... nu, kaj bi...«
Sklonila jc glavo, se zamislila in po* gledala v svoje žuljave dlani, kakor bi videla tam zapisano vse svoje hlap* čevsko življenje. Potem je roke trdo obrisala \)b predpasnik, kakor bi hotela izbrisati svojo zanikrno, svobodne* ga človeka nevredno preteklost, in na* glo nadaljevala:
»Hči Nanca je do dvajsetega leta hodila na dnino po vasi, potem pa je izjavila, da ne bo vse življenje capljala sključena in pulila plevel po tujih nji* vah. Sla je v Trst in od tam v Egipt. Sina Naca so nrijeli, ker so našli pri njem prepovedane knjige in časopise. Odmerili so mu šest let. Fant je bil slabotnega zdravja, ker je vse noči tičal v knjigah. Umrl je že po dveh letih v južni Italiji. Nejc, Stane in Mirko
taljone. Najmlajšega je na Sardini j; pobrala malarija. Kolikokrat jc Obrc* kar tarnal: .Povsod so moje pobe gonili, po vseh frontah so se morali tep* sti in umirati, zdaj pa, ko je prišel čas, da bi se borili doma in za nas, jih ni. Nobenega ni!’ Da, prav po načrtu so nas uničevali in spravljali s teh kra* jev!« je vzkliknila teta in v njenih očeh je bila tista zdrava jeza, ki je do* slej nisem poznal.
»No,« je nadaljevala po kratkem premolku, »potem je bila še najmlajša, Ivanka. Šivilja je bila in prizade* jala mu je veliko gorja. Zagledala se je v brigadirja, Obrekarju je bilo se* veda hudo pri duši. Rotil jo je, ji go* voril o Nandetu in Nacetu, prosil, zmerjal z vsemi psovkami, da ga je bilo kar grdo slišati. Toda dekle se je zrušilo predenj in reklo, da ne more več. šla’ je. Pred petimi leti je umrla in mu poslala svojega sedemletnega sina. Otrok je bil Črn kakčr cigan, toda imel jc lepe ijnaterine modre oči. ,Na* še oči ima,’ je rekla Obrekarica. ,Ima jih,« je zadovoljno rekel Obrekar, ,sa* mo da ne bo butast.’ .Ali si že spet začel!’ je vzrojila Obrekarica, ker sc je spomnila njegovega večnega tarna* nja. Kadar koli se je Obrekarju rodil otrok, je zmeraj tarnal. .Tako je,’ je govoril, ,ko se otrok rodi, hitro vidiš, kakšen je: šepal ne bo, roke ima, sliši, slep ni, grbe nima, toda v glavo mu ne moreš pogledati. Revežem pa se nesreča rada primeri.’ No, otrok ni bil butast. Prav nič ne. Pameten je bil, prav za prav že moder. Boris mu je bilo ime. Oba sta se navezala nanj in čakala, da se kdo vrne. Vrnil sc ni no«

celo ob najskrbnejšem delu osipal. Pol je bomo pograbili. Tudi grabl je ga mulijo. Prav čisto sc nam najbrž ne bo dal pograbiti. Torej zopet izguba pri žetvi. Zato naj moški raje pomagajo pri žetvi, kakor pa bi kosili žito s travno koso.
In molža? Jeli res to samo žensko opravilo? V resnici je molža težko de* lo in vsi vemo, da imajo na večjih po*
sestvih skoro brez izjeme samo moške za molžo. Oe sc torej nudi priložnost, naj fantje obiskujejo molžni tečaj, ali pa naj se naučijo mlesti doma.
Naši kmečki mladini naj bo v po* nos, če zna opravljati vsa kmečka dela. Pomagajmo si -najprej .doma sami pri vsakem delu in potem še tfbsedje med seboj, pa bomo laže opravili nuj* na dela pravočasno in bolje. M. P.
Nove tovarne traktorjev
Bil je najhujši čas za sovjetsko zem* ljo. Ncmško-fašistični zavojevalci so prelomili besedo, vdrli na ozemlje Sovjetske zveze in zasedli sedem zvez* nih republik. V železni blokadi so dr* žali Leningrad, prodirali so proti nafti Groznega v Bajuku in prispeli do Sta* lingrada.
In glej, v teh strašnih dneh leta 1942 je Sovjetska zveza globoko v Sibiriji, v mestu Rubcovsku v altajskem kra* ju, pričela graditi novo tftvarno trak* torjev. Velike so bile težave, toda gra* ditelji tovarne so jih pogumno premij* gali. Ko so pričeli gradbena dela, to področje ni razpolagalo niti z enim samim kilovatom električne sile. Na pomoč jim je priskočila postaja elek* trične železnice. Izkušenih graditeljev je bilo malo. Dekleta in fantje, ki so prišli iz sosednjih vasi, so se marljivo učili gradbeništva. V nekaj tednih so postali mizarji in tesarji. Delo je šlo kar naprej in naprej. V pozni jeseni, ko je neprenehoma deževalo, in pozi* mi, ko je bii mraz in je divjala burja, so nepretrgoma delali.
Leta 1943 so pričeli prihajati iz ^o* varne stroji znamke »ATZ« (Altajski traktorski zavod). Tako so zadruge in kmetje zopet dobivali stroje v tistih težkih dneh za državo, ko so v Stalin* grajski tovarni traktorjev šele začeli obnavljati delo, harkovske 'tovarne traktorjev pa so bile še v razvalinah.
Istega leta so pričeli graditi še dru* go novo tovarno traktorjev. V starem ruskem mestu Vladimiru so začeli gra* diti podjetje za izdelavo plužnih trak* torjev in traktorjev za obdelavo zem* ljiše, posejanih z bombažem in s slad* komo peso. Tik pred koncem vojne s fašistično Nemčijo je tovarna zače* la obratovati. Gradbeniki so zgradili pravo industrijsko mestece. Čeprav so gradili z velikimi težavami, neizogib* nimi med vojno, so dovršeno izdelali tovarniške delavnice. Kdor jih sedaj obišče, morajo napraviti nanj močan vtis velike, prostrane zgradbe, ki so vse zračne in svetle, sodobna oprema in vsa skrbna ureditev tehničnih po* sameznosti.
Vsak dan pride iz tovarne več stro* jev. V začetku letošnjega leta bodo začeli graditi v Lipecku v Voronješki oblasti tretjo novo tovarno traktorjev. Blizu starega mesta gradijo novo me* sto za tovarniške delavce in name* ščcnce.
Prve delavnice lipeckc tovarne že delajo. Že so v obratu delavnice za orodje, mehanična delavnica za raz* lična popravila, delavnice litega železa in jekla in kovačnice. Čeprav podjetje šele nastaja, že izdeluje nadomestne dele za traktorje.
Na daljnem Altaju in v starodav* nem Vladimirju pa tudi v Lipecku so šli tisti, ki so gradili tovarne traktor* jev, po isti poti. Trudili so se, da bi dobili vso kar je le mogoče na mestu, da bi si v vojnih razmerah v čim naj* večji meri pomagali z lastno močjo in z lastnimi zalogami. To je bil seveda edini stvarni način, da so lahko dose* gli uspeh.
.-Brž ko so zgradili delavnico, so jo graditelji traktorjev takoj spravili v pogon in so v njej organizirali proiz* vodnjo orodja za druge delavnice ali izdelavo nadomestnih delov za trak* torje. Tako je lahko podjetje, čeprav še ni bilo dograjeno, že služilo državi.
Pred 2!> leti so imela kmečka gospo* darstva Sovjetske zveze komaj 5.000 traktorjev. Park traktorjev Sovjetske zveze je bil takrat devetnajstkrat manjši kakor park traktorjev v Kana* di. Sovjetska zveza tedaj ni imela lastne industrije, temveč jih je morala uvažati. Ko pa je’država zgradila svoj lastni park traktorskih strojev, se je pričelo sovjetsko kmetijstvo naglo dvigati. Že leta 1936 je ZSSR izdelala 116.000 traktorjev in tako po proiz* vodnji traktorjev zasedla drugo me* sto na svetu.
Do vojne so državi dajale traktor* je stalingra-jska, harkovska in čelja* binska tovarna. Tem podjetjem sta se sedaj pridružili še altajska in vladi* mirska tovarna, kmalu pa se jim bo pridružila še lipecka.
Sirite »Slovenski vestnik**
Dr. Metod Mikuž:
Ko sem si pred kratkim ogledoval v Paz’inu razstavo zgodovinskih in ne* izpodbitnih dokazov, da je hrvaška in slovenska Istra res slovanska, od na* selitve do današnjih dni, mi je postalo še jasneje dvoje: kako odveč je vsaka sovražna trditev, da Hrvati in Sloven* ci nismo mogli ali celo niso hoteli vzdržati na tem kraškem, istrskem svetu, in kako se ne italijanskim ko* lonistom in ne poznejšim fašistom ni posrečilo dežele preplaviti, uničiti, kar je jugoslovanskega, in za vse čase na-sedež vsake občine postaviti leno steg* njenega beneškega leva. Čeprav se da* nes več ne menimo za vseh sto in še več načinov, s katerimi so tuji priha* jači in odhajači skušali zavzeti to zem* ljo, nam vendar vstaja vprašanje, za* kaj se jim to, ko jih je bilo vendar več ko nadležnih in vse uničujočih knbilic, le ni posrečilo? Namerno izpodriva* nje in dokončno uničenje povsod po deželi pa tudi po mestih vpeljane Ci* rilove glagolice pri bogoslužju, vpelja* va tlačansko suženjskega razmerja do tujerodne in tujejezične gospode, na* jemanje delovnih sil za delo v obmor* skih mestih in krajih, vse to dejansko ni v bistvu, času primerno, prav v niče* mer zaostajalo za divjanjem včerajs* njega in današnjega fašizma, ki je pri* našal in prinaša golo smrt in uničenje.
Svet, ki ima na očeh črna očala in ki enako črno vidi kot fašizem sam, more sicer pisati in govoriti celo uče* no in to marsikaj In celo na prvi vi* dez, kakor da brani pravico, resnico in življenje potrebnih in poštenih ljilCli. Za to najde ta svet celo vzroke, doka* ze in še več, popolno upravičenost. Vendar je vsem tem črnim ljudem najboljši in zato tudi najpravilnejši odgovor samo ta. Ui jim ga daje istr* ska zemlja sama in njeni ljudje. Zem* lja in ljudje so namreč to, kar je in ostane. Železnice, ceste, raški premog, pristanišča, barke in letališče pri Pu* lju, vse to danes je, a more in tudi bo preživelo ljudi. Zato popolnoma na* pačno fašistični svet še vedno trdi, da za državljansko in po njihovčm tudi za narodnostno pripadnost povsem za* dostuje samo črta, ki sc ji pravi meja,, pa naj bo potagnjena potem kjer koli že, tik ob vasi, sko^i vas. da, celo pre* ko ognjišča in kamina. S tako potegnjeno mejo bi se torej zapečatila mi* rovna konferenca, tako naj bi torej bi* lo rešeno narodnostno in življenjsko vprašanje tudi hrvatske in slovenske Istre. A to, komu na Čast in s kakšno pravico? In če bi.bili oni še bolj od* kriti v svojih računih: do prihodnje voine!
Če ^e človek vozi od Opatije proti
Moščcnicam, Pazinu in Kopru, najde na vsakem večjem ovinku, ki pelje čez hudournik, ali nekoliko više v gmajni skoraj redno dvoje napisov: tu so di* verzanti razbili fašistično kolono, ali pg: tu je bilo ustreljenih toliko in to* liko talcev. Če bereš imena teh divtr* zantskih edinic in talcev — so Istrani. In to naj svet le nekoliko premisli, če* prav že zdavnaj več ne verjame iskre* nosti Atlantske listine. To namccč. či* gava je prav za prav ta zemlja in ali je res italijanska, kakor trdi fašizem? Saj je res, da so vsi ti junaki in talci hodili v italijanske šole in v prvem razredu jecljali in sestavljali črke v nerazumljive jim besede, in tudi je res, da je vsem tem ljudsko štetje tega in tega leta odreklo hrvatsko ali slovensko narodnost — a konrsija sama in še pred njo in za njo vsi ostali se lahko prepričajo, koliko fašistične kr* vi, pameti in duše je bilo kdaj koli v teh ljudeh. Narod se ne da uničiti in ne iztrebiti, ker sta — vsaj to morda — doumela že Mussolini in Hitler. In narod več ne veruje v tuje obljube, temveč sam sebi in svoji zemlji.
Zakaj se torej le ni posrečilo potuj* čiti te zemlje in uničiti njenih ljudi? Ker ni bilo mogoče in ne bo nikdar mogoče — je edini in samo pravi od* govor.
Ni bilo in ne bo mogoče, ker sc oba istrska naroda globoko in pravilno zavedata, kaj in v čem je resnična in pra* va domovina. Da ni samo zibel ali grobnica, temveč, čeprav kamnita in na videz revna zemlja, tudi prava in velika družinska miza in postelja sreč* nega vsakdanjega in nedeljskega živ* ljenja. In kako je imenoval naš narod tiste, ki so pognali domačijo na boben, da jo je naselil tuj in hudoben človek?
Dnevi pričakovanja in ugibanja ne* učakanih in površnih ljudi gredo h koncu. A je nepotrebno oboje, tako Ugibanje kakor neučakanost. Prišlo in uresničilo se bo to, kar sc mora. Fa* šizem je bil že enkrat uničen in bo drugič še bolj za gotovo.
Smešno j$ v teh dneh govoriti, »da smo majhni in nebogljeni«. To in tako smo delali včasih. Danes pa je z nami > vsa velika jugoslovanska, in ne samo ta, tudi slovanska družina. In mi ho* čemo mir in zato moramo, brezpogojno moramo dobiti, kar je našega!
Izdajatelj. lastnik m	urednik lista:
dr. Matko Sch»rwifzl. \Vien XVI., Ottaknn* gerifrasse Si. — liska: •tilubus« Zeitunus*. Druck* und Veilaijsanslall ti m b. H.. Wten I, Fleiaehmarkt 3—5.
Podružnica uprave »Slov. vestnika« Klanerifurt, Volkerinarkterstrasse 21»L
beden. Še danes ne. Nejc se je oglasil iz južne Francije, kjer mora delati kot težak za angleško vojsko. Stane pa je pisal iz Amerike, kjer je v taborišču italijanskih ujetnikov. Kaj se to pra* vi?« se je razvnela teta. »Pet in dvajset let smo se tepli za osvobojcnje, bili smo zavezniki, ko zaveznikov sploh še nikjer ni bilo, zdaj jih pa ti zavezniki strpajo v ujetniško taborišče. Človeku kar kri zavre. Ali si moramo Primorci res vsako pravico trikrat priboriti, svobodo pa sedemkrat!«
Oči so se ji iskrile. Vrgla je pogled na podobo in rekla: »Kaj bi le dljal, če bi vse to dočakal? In prvi je začel.« Popravila si je šop las, ki ji je venomer uhajal izpod rute, in začela spet mirno pripovedovati. »Tako je bilo. Spomladi dvainštiridesetega ga je že* na dolgo nagovarjala, naj bi le šel po spomladanskega prašička na Oblakov vrh. .Nikoli me te noge ne bodo pri* nesle na Oblakov vrh,’ je tožil. No, pa je le šel. Boris je šel z p j im in Smu* kač. To je bil krasen pes in pameten tudi. Volčjak. Obrefkarici je drva nosil v hišo. Tudi ta je slabo končal. Bilo je lani o svečnici. Zvečer pridrvijo do* mobranci iz Tolmimr in še Drnulov Drejc je bil z njimi. .Kje so partiza* ni?’ se derejo in razsajajo po bajti. .Prav vas bodo čakali,’ je rekel Obre* *i:ar. ,Saj, ker je ta mrha tudi partizan,’ je rohnel Drejc in suval Smukača, ki se je zaganjal vanj. .Pihni zverino, so mu rekli. In ga ie ustrelil. ,Dre je. ali te ni sram!’ je rekel Obrekar, pogle* dal ga je pa že tako hudo, da se je oni kar oobral. No. saj potem je pri* šel k pameti tudi Drejc. Za Smifka* čem rtam je bilo vsem hudo. Boris je
ves dan jokal. Pod staro poznico za hlevom mu je skopal jamo. In ker sem bila tam, sem šla, kakor bi rekla, k pogrebu. Boris ga je položil v jamo, ga pogladil ter se obrnil k Obrekarju in rekel? ,Kajne, ata, da je bil Smukač • partizan.’ ,Bii,’ je odločno dejal Obre* kar. /Tako pasji so ljudje, da morajo psi umirati take smrti'.’ Pa saj.so tvojega Pazija že pred leti ustrelili.«
Spomnil sem se našega dobrega Pa* zija, tudi volčjaka, ki so ga karabi* njerji ustrelili pred petnajstimi leti, ko sem sc vrnil iz rimske ječe in sem bil doma pod policijskim nadzorstvom. Rekli so, da laja že pet minut pred njihovim prihodom in da tako lahko poskrijem, če imam kaj-takega v hiši. Tudi Pazija smo lepo pokopali.
»Taki so bili. še psom niso dali ži* veti!« je vzkliknila. Pomolčala je za trenutek, nato pa se je zaletela: »Da, in da povem naprej. Sli so na Oblakov vrh in vrnili so se brez prašička in brez denarja. Kasneje je Obrekar rad pripovedoval, kako je bilo, ko se je vrnil. .Postavim oprtnik v veži v kot in stopim v kuhinjo.’ Stara se okrene. ,Kje imaš prašička?’ pravi. .Nimam, pravim. .Zakaj ne?’ pravi. ,Ker še ni* so godni,’ pravim. ,Pa kdaj bodo godni?’ pravi. .Drugi teden,’ pravim. ,Pa boš šel?’ pravi. .Bom/ pravim, .kako* pak/ in se smejem. Tako je pripove* doval s svojim večnim .pravim’... In drugi teden je res šel, ampak prašički še niso bili godni. Potem pa je prišel k nam. Se danes ga vidim, kako se je prizibal po vrtu s svojim upognjenim hrbtom. Bilo je proti večeru. Oče je cepil drva, jaz pa sem trebila radič za
večerjo. Drugih ni bilo doma. Obre* kor sede in začne govoriti o prašič* kih, o Oblakovem vrhu in kako da tam ni fašistične sodrge. Potem si obriše pot in pogrkne. Vedela sem, da ima še nekaj za bregom, pa da mu beseda ne gre z jezika. In mene je večkrat ošinil z očmi. Še danes me zazebe. Ni mi zaupal. Kasneje mi je sam povedal. ,Nc zameri, Ana,’ je rekel, .toda ta* krat si bila ti še kuhana in pečena pri gospodu. Za našega gospoda pa so že vedeli, kakšne barve je.’ To je že res, da sem hodila v župnišče, toda da bi z gospodom šla tako daleč, nikakor ne. To mi že lahko verjameš,« je re» kla in me naravnost pogledala s svo* jimi očmi.
Prikimal sem, teta si je s predpasnikom obrisala čelo in nadaljevala.
»No. Obrekar je vstal, rekel, da si bo ogledal oreh na polici jn zavil za hlevom. Oče je stopil za njim. Dolgo sta modrovala ... Drugo soboto sta šla oba na Oblakov vrh po spomla* danske prašičke. In nista šla prazna. Nesla sta koruzne moke in fižola in še druge drobnarije ... Tako se je zače* lo... No, da, kar se mene tiče, oče nas je vse pošteno v precep vzel. mene pa še posebej. Obrekar pa je tudi ženi povedal, kako in kaj je na Oblakove mvrhu .Spočetka se je nakrem* žila in kar huda je bila/ je pripovedo* val potem, ,toda, ko sem ji povedal, da pobje stradajo in da jih zebe in da bi bili naši prav gotovo tam, če bi bili doma, je umolknila. Molčala je kar dva dni in grebla in grebla po glavi. Ko pa sem se v petek vrnil z gmajne, je bilo v izbi vroče, kakor sredi po*
letja, čeprav so bila okna odprta. Potipljem j)cc: razbeljena. ,Kaj pa si po* čenjala? pravim. ,Nič/ pravi, me pri* me za roko in me vleče v kamro, ka* kor me je včasih vlačila speče otroke gledat. In tam je bilo na oknu pet hlebov pravkar spečenih. ,Da boš imel za pot na Oblakov vrh/ pravi in se sme* je. .Pa par nogavic sem tudi spletla/ Kar vedel nisem, kaj bi naredil. Pa sem jo stisnil k sebi kakor pred leti, ko sva bila -še mlada in sva v kamri gledala speče otroke. Ona pa v jok, češ naših pobov pa ni. .Ni jih/ sem rekel, ,zato morava pa midva poma* gati.’ In potem sta nosila obadva in še fanta Borisa sta jemala g seboj. Po* bu je hilo šele dvanajst let, a držal se je kakor mož. ,Pob bo molčal/ je govoril Obrekar. .Dobro sem ga vzel^v precep. In da mi boš držal jeziki’ seVn mu rekel. .Bom/ je prikimal. ,Pa če te primejo in te začno mlatiti?’ .Tudi!’ .Pa če te bodo hudo lasali?’ .Tudi!’ ,Pa če porečejo, da te bodo obesili?’ .Tudi!’ ,In gledal me ie že tako, da sem mu moral verjeti/ In pob je res držal, vse je zdržal. Bom že povedala ... Po* tem je t)brekar pregovoril čevljarja Zanuta, ki se je spravil celo na škor* nje, krojača Mešeleta, ki je šival, žen* ske so pletle nogavice, mladi pobje, kar jih niso pobtali in odgnali v Ita-* lijo, pa so kar koprneli. Zdaj je bil, zdaj ga že ni bilo več. In vse je Obre* kar odpeljal. Pa saj veš, kako je to šlo. Bili ro lepi časi!« je vzkliknila te* ta prav iz srca. »Še sedaj vidim, kako se o mraku odpravljajo na pot. Obre* kar je zadel svoj oprtnik in potem trdo udaril z nogami ob tla.«
(Nadaljevanje)