UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Leto XXXXI. - Štev. 3 (2031) Gorica - četrtek, 19. januarja 1989 - Trst Posamezna številka Lir 1000 »Problem manjšin ni daleč od Trsta« Minister brez Strahu ZaPOZDGlO DriZDODiB (Iz govora tržaškega škofa Bellomija na novoletni dan v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu) Po pohodu za mir je imel g. škof sv. mašo v cerkvi sv. Antona in med mašo važen govor. Sprva je govoril o miru, ki ga prinaša Kristus »knez miru«. Nato je govoril o papeževi novoletni poslanici o pravicah narodnih manjšin. Mir se gradi, če se spoštujejo narodne manjšine. V drugem delo govora je razložil položaj v Trstu. In prav ta del govora je za slovensko manjšino v Trstu izredno važen. Zato ga prinašamo v prevodu. Problem manjšin ni daleč od Trsta. Ne moremo ga živeti abstraktno in si domišljati, da se to tiče le drugih, ki naj ga prakticirajo. V našem mestu in njegovi okolici biva in skupaj živi več manjšinskih skupin; toda trpljenje, ki ga večkrat omenja Janez Pavel II., se tiče predvsem manjšine slovenskega jezika. Ni sedaj čas, da bi analiziral nagibe, pojasnil dejansko stanje, da bi razpravljal o krivdah in spomnil na svojske odgovornosti. Toda eno stvar je treba odločno povedati in to storimo, ko poslušamo opomin sv. očeta, ki se glasi takole: »Kakor v Cerkvi ne sme biti prostora za razlikovanje ali zapostavljanje, tako tudi noben kristjan ne sme zavestno spodbujati ali podpirati organizacij in stališč, ki delajo razdor med ljudmi in med skupinami.« Mir se gradi po načinu učlovečenja, ki ne uničuje, kar najde, ampak sprejme vse, razen greha. Tržaško katoliško Cerkev prosim, naj se odloči predvsem, da ne greši ob spominu na pretekle krivice in sedanje težave in toliko manj naj ne bo to kriterij presojanja in pravilo za odnos med večino in manjšino. Vendar to ne zadostuje. Izbrisati je treba grde spomine in njihov stalni vpliv! Zavzeti se je treba in skupno ponesti posledice v tkivo našega sožitja po zgledu božjega Jagnjeta, ki nosi greh sveta. Trud ni nikoli prevelik, če predstavlja ceno za mir. Zato mi dovolite, da prosim vas, sestre in bratje po veri in predvsem vas, ki ste čutili potrebo, da se udeležite te slovesnosti, da naredite pogumen korak naprej od tega dne dalje zaradi njegove posebne važnosti. Tega ne morem zahtevati od tistih, ki ne verujejo in ne od onih, ki pravijo, da so katoličani, a imajo pripombe za pot miru, katero nakazuje papež kot nove meje za odrešenje, ki ga prinaša Kristus. Njemu zvesti pripravljajo prostor v svojem življenju za spreminjanje zgodovine, katero stalno vodi Beseda, ki je postala Človek in s svojimi deli dokazujejo, da napreduje. Obračam se predvsem na mlade, ki so z razliko od odraslih in starejših daleč od ran preteklosti In zato morejo na tem področju delovati bolj svobodno in sproščeno. Njim, a ne samo njim, predlagam nekaj smernic za delovanje. Prvo je pospeševanje medsebojnega spoznavanja med večino in manjšino. Ne umikajmo se za krhko pretvezo, češ da Slovenci dobro poznajo italijanski jezik ali da se morajo Italijani naučiti slovenščine. Ne gre za to. Nujno je, da se podere zid brezbrižnosti in nepoučenosti, iz česar prihajajo po besedah sv. očeta mnogi predsodki. Ugodna pot za medsebojno razumevanje je poznanje drugega, njegove kulture, njegovih tradicij. Iz tega nujno sledi, da je treba organizirati dialog. Papežev dokument za današnji dan bi mogel biti skupno preštudiran, mimo in v potrebnem času. To bi bila edinstvena priložnost, da se začne nova metoda za soočanje, razpravljanje In razumevanje. Se prej je dolžnost sodelovanja na vseh ravneh, kar je že v teku, a bi mogli narediti več in hitro. Težave so: jezik, kultura, različna občutljivost, svojske navade, različne cerkvene situacije Itd. Toda lastne In tuje samobitnosti se ne varuje z ločevanjem In zapiranjem v lastni krog. Evangeljska ljubezen do bližnjega nam odločno ukazuje, naj bomo jasni in razumni iz tiste višje razumnosti, ki nam pri- haja iz vere. Prakticiranje edinosti med vernimi odpira pot rešitve za vse, za manjšino in večino, za mesto in njegovo bodočnost. Slavim nebeškega Očeta in se zahvaljujem rimskemu papežu, ker mi je danes dana priložnost, da poudarim še enkrat, toda še z večjo močjo, svoje prepričanje in da pokažem poti, po katerih naj se rešuje vprašanje manjšine. Vabim vas, da se ozremo na veliko božjo Mater, ki nam predstavlja Sina kot našega brata in nas sprejema v njegovem imenu kot otroke, ki jih je treba rešiti. Marija sodeluje pri odrešenju na način, ki je zanjo tipičen: Gospodovo družino napolnjuje z nežnostjo, da se mi, njeni člani čutimo blizu drug drugemu z globokim čustvom, ki premaguje vse nasprotne sile in skušnjave za razdvojenost. K sveti Devici naj se dviga naša zaupna prošnja, da bi nam pri Bogu dosegla milost, da bi verovali v edinost v različnosti, da bi delali za soglasje src in dejanj, da bi pričevali za Kristusov mir in bi ga vsak dan uresničevali v naši Cerkvi ter med našimi ljudmi. Minister za zdravstvo Donat Cattin je eden tistih redkih demokrščanskih politikov, ki pove stvari 'tako kot jih misli in se pri tem ne boji javnega mnenja. Tako je razposlal na vse družine v Italiji osebno pismo, v katerem je podal svoje gledišče glede občutljivega vprašanja, kako zavreti pohod do sedaj neozdravljive bolezni, ki jo poznamo pod imenom Aids. Njegovo gledanje na to bolezen sovpada s tradicionalnim naukom katoliške Cerkve glede spolnega zadržanja. KAJ MISLI DONAT CATTIN Tako je zapisal, da bi propaganda širokih razmerij rada prepričala javnost, da obstajajo sredstva (preservativi), kti bolezen lahko preprečijo, ne da bi se bilo treba odpovedati tveganemu moralnemu slogu življenja. 'Dejstvo pa je, da skoraj vsi strokovnjaki opozarjajo, da preservativi ne nudijo absolutnega jamstva in gotovosti. Nadalje pravi minister v omenjenem pismu: »Za zdravo osebo je prvo pravilo, ki naj se ga drži, imeti normalne čustvene in spolne odnose... Iz čistosti in vzdrž- Dn mini inidka i MiiM 11. januarja letos smo bili priča dvema dogodkoma, ki spreminjata podobo Jugoslavije. V Črni gori so pod pritiskom ljudskih množic morale odstopiti vse oblastvene politične organizacije, v Ljubljani pa je bila ustanovljena »Slovenska demokratična zveza«. Oba dogodka sta si po mnogočem diametralno nasprotna in dobro ilustrirata razklano podobo Jugoslavije. V SLOVENIJI KORAK NAPREJ Ustanovitev Slovenske demokratične zveze ni naključna. Komunistična diktatura ene stranke — brez opozicije — je pripeljala deželo do gospodarskega, moralnega in političnega zloma. Komunisti so po vojnem in povojnem pokolu nad narodom, v mirnem času, 'ki edini nekaj velja, doživeli svoj popoln poraz. Formalno so sicer še na oblasti, vendar je njihova zapustitev politične in oblastvene scene le še vprašanje časa, čeprav moramo računati, da bo v tem obdobju smrtno ranjena zver še precej hudo grizla in pustošila... Opozicija je nujni sestavni del civiliziranih družb. S svojim nadzorom 'ter konkurenčnimi programi je tisti potrebna veter, ki prepihava neučinkovito zatohlost. V Sloveniji se sedaj poleg neinstituciona-lizirane opozicije '(Mladina, Nova revija, Društvo slovenskih pisateljev. Odbor za varstvo človekovih pravic) pojavlja 'tudi institucionalizirana opozicija. Poleg Kmečke zveze, ustanovljene lansko pomlad, je sedaj še Slovenska demokratična zveza ustanovljena s popolnim scenarijem in podobo stranke .Formalno je sicer v SZDL, vendar je kadrovsko dovolj močna in notranje diferencirana (z notranjo opozicijo), da se v tem podaljšku komunistične partije ne bo raztopila. Kadrovsko je celo toliko močna, da bo poskušala SZDL ne le radikalno spremeniti, temveč celo, kot tako, izničiti. Slovenska demokratična zveza razglaša, da se 'bo zavzemala za organiziranje klasične parlamentarne demokracije, ki se je zgodovinsko izkazala za naj učinkovitejšo oblast. Ustanovitev Slovenske demokratične zveze pa za slovenski politični prostor nikakor ni največ. Sedaj se pripravlja na ustanovitev tudi Social-demokratska zveza Slovenije, ki je kadrovsko dosti bolj šibka; svoje organiziranje pa so prav te dni napovedali tudi krščanski socialisti in predvsem zeleni (ekologi), ki bodo nedvomno potegnili za sabo glavnino mladine. NASTAJA »VELIKA SRBIJA« V Crni gori so pred 120.000 delavci, študenti, dijaki in intelektualci morali 11. januarja odstopiti vsi člani predsedstva predsednik skupščine, predsedstvo RK SZDL Črne gore ter član predsedstva CK ZKJ iz Črne gore Marko Orlandiič in član predsedstva Jugoslavije iz Crne gore Ve-selin Djuranovič. Odleteli so torej vsi vodilni komunisti, nedvomno najbolj korum-pirana in anahronistična struktura neke republike... Nedvomno je tudi, da so vse niti črnogorskih demonstracij vlekli iz Srbije. Prav tako, te dni, so v Vojvodini izključili iz ZK vse bivše vodilne vojvodinske funkcionarje, ki so pred meseci, prav tako ikot sedaj črnogorski, morali odstopiti pred množičnimi demonstracijami. Izključitev tako imenovanih vojvodinskih »avtonoma-šev« iz ZK je še ena simbolična gesta priključitve Vojvodine Srbiji. Na podobni poti je sedaj Črna gora. V ISKANJU NOVEGA MINISTRSKEGA PREDSEDNIKA Oblikovanje »Velike Srbije« dobiva vedno bolj konkretne oblike. Kandidata za predsednika ZIS sta ostala dva. Srb Bo-risav Jovič, Miloševičev človek, ki ima zelo stalinistične nazore ter Hrvat Ante Markovič, ki je od Joviča precej naprednejših pogledov. Slovenija je, razumljivo, podprla Markoviča, ker ,je odstopila od svojega kandidata, kar je vsekakor porazna gesta slovenske politike, ki to komentira s tem, da bi bilo to za Slovenijo preveč, ker bo od maja naprej predsednik predsedstva Jugoslavije Slovenec. Slovenska podpora Hrvatu je mogoče res pragmatistična poteza, saj bo mogoče res le s tako »združitvijo sil« premagati srbskega konservativca. (Opomba pisca: Še posebej pa bi rad opozoril vse rojake po svetu na možnost, da tudi oni lahko postanejo člani Slovenske demokratične zveze. Pogoj je edino ta, da simpatizirajo s programom.) ZGODOVINA SE PONAVLJA Prvo SDZ — Slovensko demokratsko zvezo — sta na Goriškem dn Tržaškem takoj po vojni ustanovila, sedaj že pokojna, odvetnik Avgust Sfiligoj in dr. Anton Kacin. Njen program je bil zelo demokratičen in širok, zato so se lahko v njem udejstvovali vsi rojaki, prežeti z demokracijo, istočasno pa so bili odločno proti komunizmu stalinističnega tipa. Njeno glasilo se je imenovalo »Demokracija«, katerega urednika A. Uršiča je slovenska OZNA ugrabila in ga nekje pri Maribora po dolgem mučenju umorila. SDZ je bila kasneje preimenovana v Slovensko skupnost. Zgodovina se na nek način ponavlja, saj so tokrat v Sloveniji sami ustanovili Slovensko demokratično zvezo, ki pa ima zelo soroden .program. Razveseljivo. Pogumno naprej po poti upanja in z najboljšimi željami. V. Slemcnsky nosti se lahko vsakdo norčuje, če mu je to ljubo. Toda svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da naj vse tiste osebe, ki sicer niso bolne na Aidsu, a ga lahko zavoljo krvne pozitivnosti prenašajo, ravnajo tako, da okužbe ne bo.« Potem Donat Cattin še dostavlja, da je družina, ki jo italijanska ustava v čl. 29 priznava in ščiti, najbolj primerna ustanova za boj proti tej strašni nalezljivi bolezni. HRUPNA GONJA ZOPER MINISTRA Proti tem tehtnim ministrovim trditvam so nato skoro vsi časopisi in vse stranke (medtem ko DC ni dvignila niti enega prsta v obrambo svojega člana) zagnali hrupno gonjo, ki bi jo lahko povzeli z besedami Miriam Mafai, katera je v časopisu »La Repubblica« zapisala: »Poslanec Donat Catin ima vso pravico do svojih stališč, nima pa pravice, da jih predlaga kot minister za zdravstvo.« Nekateri so celo zatrdili, da so ministrovi »nasveti« čisti terorizem, ker povzročajo notranjo stisko in občitek krivde v vseh, ki jim ne mislijo slediti. Minister da ima le pravico povedati, kako se tehnično ubrani človek okužbe in razložiti, kako se zdravila uporabljajo in katera so najbolj priporočljiva. In nič več. Če pa ima Donat Cattin svoje ideje, naj jih drži zase. Dejansko pa vsi, kateni tako govorijo, posnemajo noja, ki pred nevarnostjo vtakne glavo v pesek. Nočejo videti bistva problema in se z njim spoprijeti. MAŠČEVANJE NARAVE Toda problem ostaja in sili k rešitvi. Ljudje se morajo začeti spraševati, če morda kršenje moralnih pravil na spolnem področju pa tudi na področju uničevanja novih življenj ali njih ustvarjanja v epruvetah ni enako kršenju drugih pravil v naravi, ki povzroča zadnje čase toliko onesnaženja okolja ter odmiranja rastlinstva in uničenja razniih živalskih vrst. Oskrunjena narava se protivi na svoj način: z onesnaževanjem zraka, s kislim dežjem, z zastrupljenim vodovjem, s cvetenjem morja, s povečanjem rakastih obolenj in še in še. Na to opozarjati ni noben terorizem in tega nihče tudi ne trdi. Zato tudi ni terorizem trditi stvari, ki jih je Donat Cattin brez dlake na jeziku jasno povedal in katerih bi si kak drug minister za zdravstvo, čeprav katoličan ali demokristjan, ne upal zapisati. LJUDJE SO Z MINISTROM Sicer pa so prejemniki omenjenega pisma sami zavrnili te poniglave alarmiste, ki si na račun ministra za zdravstvo trgajo obleko in hinavsko pohujšujejo. Tako je povpraševanje, ki ga je izvedla agencija »Abaco« med tistimi, ki so pismo že prejeli, pokazalo, da ga 93 % odobrava. V veliko priznanje je bila Donat Cattinu tudi izjava Ubalda Catuccija, ki mu je osebno dejal: »Sem socialist, a se strinjam z vami. Še več! Hvaležen sem vam!« Na vse to pogumni minister dodaja: »Nisem pisma sestavil, da bi postal popularen. Ravnal sem -kot minister, ne kot katoličan. Kultura sredstev javnega obveščanja pač ostaja protiklerikalna po stari modi. Žalijo na nizkoten način, zato ne zaslužijo odgovora. Prepričan pa sem, da ljudje razumejo navodila, ki so preprosta in jasna.« J. K. Emilija Adamov, strokovnjak za mednarodno pravo, je v beograjskem dnevniku »Politika Ekspress« objavila zanimive podatke o ameriški pomoči Jugoslaviji po prelomu s Stalinom. Od 1948 do 1965 so ZDA dale 36 milijard dolarjev gospodarske in vojaške podpore. Le tej pomoči se ima Tito zahvaliti, da je njegov režim preživel. V omenjenem času so ZDA pokrivale 60% jugoslovanske plačilne 'bilance. O tej pomoči se doslej ni nikoli pisalo, ker je bilo za Tita neprijetno priznati, da dobiva tako veliko pomoč od največje kapitalistične države na svetu, zlasti še, ker je bil med vodilnimi možmi neuvrščenih držav. Adamova še jasno pove, da ZDA nikoli niso izkoriščale svoje pomoči za politične namene ali za politični pritisk. Adamova navaja, da je bilo 15 milijard dolarjev ameriške pomoči namenjenih za gospodarstvo, 21 milijard pa za armado. Do leta 1948 je Jugoslavija prejemala vojaško in gospodarsko pomoč od Sovjetske zveze in vzhodnih držav. Ko pa se je Tito odločil za jugoslovansko neodvisnost in nevtralnost, je Stalin ustavil vsako pomoč. Jugoslovanski škofje pri papežu Janez Pavel II. je v soboto 14. januarja v Vatikanu sprejel jugoslovanske škofe, ki so prišli na petletno poročanje. V svojem govoru je opozoril na razkristjanjenje, ki je v Jugoslaviji podobno tistemu v zahodnih deželah. Prevladuje želja po zgolj gospodarskem in tehničnem napredku, medtem ko se skuša odstraniti Boga in vero iz vesti ljudi. Zaskrbljujoč je tudi položaj družin, zmanjšuje se število cerkvenih porok, veča pa število razporok in splavov Sv. oče je zato škofom priporočil, naj se posebej posvečajo mladinski pastorali in pospešujejo vse vrste apostolata. Trudijo naj se tudi za ekumenski razgovor in si prizadevajo za dialog z oblastmi. Te imajo težko nalogo, da skrbijo za mir v državi, ki pa bo prišel do veljave le, če bodo oblasti spoštovale neodtujljivo pravico do dostojanstva človekove osebe in zavračale vsako rasno, kulturno, narodnostno, družbeno ali versko zapostavljanje. Papež je tudi izrazil željo, da bi obiskal Jugoslavijo in »tako osebno vaše škofije ter vernike potrdil v pričevanju in na poti za edinost«. Zaskrbljujoče poročilo o sodstvu v Italiji Glavni pravdnik kasacijskega sodišča Vittorio Sgroi je ob prisotnosti najvišjih državnih oblasti v Rimu svečano odprl novo sodno leto. V svojem poročilu je omenil organizirano zločinstvo, ki vedno bolj narašča, in težki položaj mladinskega prestopništva. Narasla je tudi trgovina z mamili, pojavlja se znova teroristična nevarnost. Za boj proti mafiji bi bilo treba okrepiti policijo in jo smotrno razporediti po vsej državi, obenem pa sodelovati z drugimi državami. Novi škofje v Avstriji V začetku tega tedna so avstrijska občila prinesla dve novici: da je Apostolski sedež potrdil dekana dr. Georga Ederja za novega salzburškega nadškofa in da bo novi škof na Predarlskem (Vorarlberg) dr. Klaus Kiing. Medtem ko je dr. Eder v intervjuju sam potrdil novice, da je zelo konservativen, pa dr. Kiing še ni dal nobene izjave, saj so državne oblasti šele dale pristanek na vatikanski predlog. Na Predarlskem so tako rekoč vsi ljudje, laiki in duhovniki, proti novemu 48-letnemu škofu, in to zaradi njegove predanosti prelaturi »Opus Dei«, ki so jo nasprotniki Cerkve razkričali kot neke vrste tajno družbo znotraj Cerkve z velikim vplivom na dogajanje v cerkvenem življenju. Zavoljo tega nasprotovanja dr. Kiing še ne ve, če bo prejel škofovsko posvečenje v Feldkirchu, sedežu predarl-ske škofije. Dr. Kiing je trenutno generalni vikar »Opus Dei«, kateremu pripada od leta 1961, ko je še bil laik. Najprej je bil zdravnik, leta 1965 pa je začel v Rimu s študijem teologije in ga dovršil leta 1969 z doktoratom. Naslednje leto je bil posvečen v Španiji, kjer ima »Opus Dei« svoje počet-ke, novo mašo pa je imel v znanem smučarskem kraju Lech na Predarlskem. Izobražen človek torej, a krivično in neutemeljeno osporavan. Sicer pa papeževa škofovska imenovanja zlasti v Avstriji zadnje čase marsikomu niso več razumljiva. Sliši se, da hoče namesto dr. Laszla, škofa v Železnem na Gradiščanskem, 'kjer se govorijo trije jeziki: nemški, hrvaški in madžarski, imenovati nekega redovnika iz cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu. - R. B. Danes škof, nekoč v zaporu Škof Stanislav Lenič se je rodil 6. nov. 1911 v ?upeči vasi na Dolenjskem. Šolal se je v škofovih zavodih sv. Stanislava v Št. Vidu. Po maturi leta 1933 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je na teološki fakulteti leta 1937 diplomiral in leta 1947 tudi doktoriral. Na ljubljansko škofijo je prišel za škofijskega tajnika septembra 1940. Zaradi te važne službe je pomenil za povojno oblast eno ključnih figur slovenske Cerkve, saj so mu pripisovali vedenje o celotni medvojni dejavnosti cerkvenega vrha, posebno škofa Rožmana. Po odhodu škofa Rožmana iz Ljubljane in po aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha je ostal na šlcofijii in nadaljeval službovanje pri škofu Vovku. 28. avgusta 1947 je bil zaradi domnevne špijonaže in povezovanja s sovražno emigracijo aretiran ter obsojen na 12 let zapora, kasneje pa pomiloščen na osem. Po izpustitvi leta 1955 je nadaljeval duhovniško službo kot župnik v Sodražici na Dolenjskem, 'kjer je bil vse do leta 1964, ko je postal generalni vikar in pomožni škof ob nadškofu Pogačniku. Leta 1968 je bil posvečen v škofa. Objavljamo razgovor Alenke Cotič z upokojenim ljubljanskim škofom dr. Stanislavom Leničem, ki je bil objavljen 30. decembra 198S v ljubljanski »Mladini«. Prepričani smo, da bo zanimal tudi naše bralce, zato ga objavljamo v celoti. Čeprav ti, ki so v Sloveniji danes na vrhovih oblasti, niso neposredno vpleteni v dogajanja med leti 1945 tin 1955, se vendar oblast kot celota od njih ni nikoli distancirala ali jih celo zavrnila. Nasprotno: o preganjanju duhovnikov in o procesih, uprizorjenih zoper nje, je bilo vse do danes 'nezaželeno govoriti, nenazadnje zato, ker so nekateri režiserji teh procesov še živi. Toda če se sme verjeti v iskrenost prizadevanj za demokratizacijo in humanizacijo sedanje slovenske družbe, obstoji upanje, da bo -do naslednjih božičnih praznikov že stekel postopek za rehabilitacijo po nedolžnem obsojenih žrtev »borbenega« ateizma ne glede na to, ali si bodo duhovniki za to prizadevali ali ne. Gospod Lenič, med vojno ste bili tajnik škofa Rožmana, zato gotovo dobro poznate njegovo tedanje politično delovanje. Kako bi opredelili Rozmanovo politično prepričanje in dejavnost, ki je iz tega izhajala? Vesel sem, da lahko povem resnico o tem škofu, ki je bil doslej v zgodovini tako očrnjen. -Na škofijo sem prišel 1. septembra 1940, zato so mi vedenje škofa Rožmana in vsi tisti nagibi, zaradi katerih se je odločil tako, da so ga kasneje razglasili za narodnega izdajalca, zelo dobro znani. Škof Rožman po svojem bistvu ni bil politik, bil je predvsem izredno dober dušni pastir. Priljubljen je bil tudi kot najboljši pridigar, saj je znano, da je Plečnik o njem nekoč rekel: »V Ljubljani je samo en dober pridigar in to je škof Rožman.« Politično se škof ni izpostavljal, ko pa je prišla vojna, ko je prišel ta popolni razpad, so naenkrat začeli prihajati k njemu zastopniki vseh strank, razen seveda komunistične partije, ki pa je bila tedaj sila neznatna stranka. Silili so ga, naj bi postal nekakšen novi slovenski voditelj, kajti tudi ban Natlačen se je počasi umikal v ozadje. Ali je imel škof Rožman res že od vsega začetka možnost, da bi se vključil v OF in NOB? Rožman je vedel, da je v OF prevlada komunistov in vedel je tudi za njihove namene. To ni bila zgolj nacionalna osvoboditev, kar je bilo njihovo glavno geslo, s katerim so pridobivali narodno zavedne ljudi, ampak je bila tudi komunistična revolucija, ki jo je dobro poznal iz poročil iz Rusije, saj smo imeli po vatikanski strani morda najboljša poročila o tem, kaj se je tam pod Stalinom dogajalo. Kakor vemo, je bil v OF kot zastopnik kristjanov povabljen Edi Kocbek, ki je vodil levo usmerjeni krog katoličanov. Rožmana niso nikoli povabili, da bi pristopil k Fronta, res pa so ga vabili na pogovore -ter mu dajali tudi možnost, da bi prišel na osvobojeno ozemlje. Hoteli so se z njim pogovoriti ter ga pridobiti predvsem za to, da ne bi nasprotoval OF in da bi preprečeval vsako morebitno akcijo proti njej. Maja 1945 je škof Rožman zapustil Ljubljano, vi pa ste ostali tukaj in doživeli prve povojne tedne. Kakšen je bil odnos nove oblasti do duhovnikov? Tisti dnevi niso bili prijetni. Dobivali smo razne obiske, s škofijo kot tako pa oblast ni hotela imeti nikakršnega stika. Pač pa so nam naročili, da moramo zvoniti, ko bodo partizani prišli v Ljubljano in to smo tudi storili. Naredili so tudi slovesno mašo zadušnico v stolnici za padle partizane, ki jo je opravil dr. Mikuž, in tudi to smo omogočili. Drugače pa so bili do nas zelo rezervirani. Potem so se začele preiskave. Prišli so na ordinariat, vse premetali, razmetali naše zgodovinske arhive ter vzeli vse, kar se jim je zdelo pomembno. Z ordinariatom pa niso imeli ves mesec nobenih stikov — vse do 13. junija, ko so zaprli generalnega vikarja Nadraha, ki je vodil škofijo po Rožmano-vem odhodu in ki je bil takrat star že 77 let. Potem je postal generalni vikar Anton Vovk. On je bil Finžgarjev rojak, tudi njegov prijatelj, zato so najbrž menili, da bo tudi Finžgarjevega mišljenja ter so takoj stopili v stik z njim. Škof se je tiste prve mesece največ ukvarjal z nerazumljivim ravnanjem oblasti z našimi duhovniki, ki so se vrnili iz internacije. Kakor veste, so bili med vojno duhovniki tiz vse Gorenjske izseljeni na Hrvaško in v Srbijo. Potem ko so se vsi srečni vračali domov, jim oblast ni dovolila, da bi se vrnili v svoje župnije, ker so vsakogar hoteli preveriti, ali ima kaj nad seboj, kako se je opredeljeval med vojno... Zanimivo je, da so morali ti duhovniki čakati in niso smeli v svoje župnije, medtem ko so nemške duhovnike, ki so jih med vojno na Slovenskem nastavljali Nemci, pustili pri miru ter za nekatere celo želeli, naj ostanejo namesto slovenskih. To je bilo seveda za nas nerazumljivo. Katoličani v Sveti deželi V Izraelu živi 80.000 katoličanov, tj. približno pet odstotkov prebivalstva. V samem Jeruzalemu jih je le 9.000. Judje imajo katoličane za muslimane, ker so Arabci. Muslimani jih ne štejejo za Arabce, ker so katoličani. Poslanstvo katoličanov je, da skrbijo za dobre medsebojne odnose, za pomiritev med Judi in muslimani. Ti pravijo, da so Judje semiti in imajo pravico živeti z njimi, medtem ko Judom poudarjajo, da je Abraham kupil njihovo zemljo. Katoličani v Sveti deželi so razdeljeni v tri skupine: prvi so proti Judom in naklonjeni Palestincem; drugi čutijo z Judi, tretji pa so nad obojnimi razočarani in prepričani, da Izrael pripada le Judom in muslimanom. V glavnem se tega mnenja oklepa predvsem izobraženstvo, ki zaradi tega zapušča izraelsko zemljo. Trenutno jim povzroča največ skrbi tako imenovana revolucija otrok; otroci jim očitajo, da so pred desetletji sprejeli judovsko okupacijo. Mladi rod izjavlja, da hoče svobodo, četudi za ceno življenja. Starejši tega ne morejo preprečiti. Katoličani si ne želijo muslimanske države. Rešitev bi bila v laiški državi, ki bi bila namenjena vsem in bi lahko v njej vsakdo svobodno častil Boga. Seveda je taka rešitev za muslimane in tudi za Jude nsprejemljiva. Obojni poudarjajo, da je Bog njim dal to zemljo. Tako se katoličani v Sveti deželi v svojem brezizhodnem položaju lahko zanašajo le na zavest, da so v božjih rokah. Mesec za katoliški tisk Odkrila beseia > niSi netrnsti V nedeljo 11. decembra 1988 je bil v novem športnem sedežu v Vitovljah nad Sesljanom celodnevni tečaj krožka »Virgil Šček« o položaju naše narodnosti ob 40-letnici italijanske ustave in 25-letnici ustanovitve avtonomne dežele Furlanije-Julij-ske krajine. Med drugimi je spregovoril tudi član SSk dr. Rafko Dolhar in sicer o možnostih in težavah enotnega nastopanja Slovencev v zamejstvu, ko se je preživela formula enotne delegacije. Misli dr. Dolharja je naš sodelavec Remo Devetak povzel v sledeče vrstice: Razmišljati o naši enotnosti je problematično, kajti enotnost je pojem, ki vsem Slovencem v Italiji ogreva srce in če slabo o tem govoriš, te označijo za njenega razbijača. In vendar: enotnost med nami je velika naša utvara, je iskanje kvadrature kroga z vsem, kar ta izraz vključuje. Pa poglejmo, za kakšno enotnost naj bi šlo! Za enotnost med odgovornimi in neodgovornimi, tj. med tistimi, ki resnično nekoga predstavljajo in tistimi, ki predstavljajo le sami sebe; med revnimi in bogatimi; med tistimi, ki si prilaščajo monopol nad manjšinskimi strukturami in so na plačilnih seznamih ter tistimi, ki za našo skupnost žrtvujejo čas in navadno za stvar dajejo iz svojega žepa; enotnost med tistimi, ki se na volitvah trudijo za čim večje število glasov in tistimi, ki pišejo visoko doneče resolucije; enotnost med tistimi, ki si v krajevnih upravah sedijo nasproti v vlogi večine in opozicije. V enotni delegaciji pa naj bi naenkrat vsi složno nastopali. Tako naj bi se torej trudili za enotnost s tistimi, ki so se — sicer v volilne namene, tako so rekli — povezali z največjimi nasprotniki Slovencev: z Listo za Trst in s tistimi, ki danes pogojujejo ali preprečujejo vstop Slovencev v krajevne odbore, morda tudi zato, da si hladijo slabo vest, ker nobenega Slovenca niso sami izvolili v krajevne uprave. Pri tem bi se seveda morali, ne rečem kesati — kajti po toči zvoniti je prepozno —, ampak vsaj globobo zamisliti vsi tisti, ki so pred 30 leti zagovarjali prestop razpuščene politične formacije v tisto stranko, ki nam danes mačehovsko reže manjšinski kruh, in v tisto, ki je ostala in kot vse kaže bo ostala v trajni opoziciji. Pri tem pa naj dodamo, da je bila socialistična stranka iz petdesetih in šestdesetih let le drugačna od današnje. Je torej enotnost med Slovenci v zamejstvu sploh mogoča? Nekateri menijo, da je, saj imamo vsi neki skupni imenovalec, tj. borbo za pravice Slovencev v Italiji. Pa tudi to ne drži stoodstotno. Kajti če je pri Slov. skupnosti ta vrednota na prvem mestu, je pri drugih zaradi ideološke in svetovnonazorske opredelitve na drugem, tretjem ali celo na četrtem mestu. Kaj torej? Je taka enotnost, ki se kaže navzven, navznoter pa jo nadomešča nesloga sploh koristna? Tega nasprotja se zavedajo nasprotniki našega naroda in naših pravic in to bistroumno izkoriščajo. In kaj nam je ta zunanja enotnost sploh prinesla? Morda enotno sestavljeno besedilo v takoim. Cassandrovi komisiji in veličastno manifestacijo na Travniku v Gorici. To pa je tudi vse in obenem bore malo. Vsiljuje se mi skoro bogokletna primerjava: naši predniki so v 20 letih fašizma, seveda z veliko večjimi človeškimi žrtvami v tistih okoliščinah za našo narodnostno skupnost dosegli veliko več kot mi vsi skupaj v 40 letih demokratične Italije. Danes, po desetih letih Osimskih sporazumov, je naša globalna zaščita veliko bolj oddaljena kot tedaj; in pri uveljavljanju naših pravic delamo korake nazaj in ne naprej. Osebno sem žal prepričan, da nam nobena globalna zaščita ne bo koristila, tudi če bo kdaj prišla, če ne odpravimo takoj težav, ki ovirajo medsebojno delovanje. V to vključujem tudi pristransko informiranje. Preveč časa izgubljamo zgolj v samoobrambi, pa v spletkah in nevoščljivosti. Zato je naša »paradna« enotnost v sedanjih trenutkih kot godba na pihala v vojski. Služi za kako slovesnost, ne pa za enotno delo. Za zmago je treba kaj drugega: orožje in zavezniki, ki so nam pripravljeni pomagati. V tem tudi vidim ključ za razlago uspehov politike sestavljanja krajevnih odborov na Goriškem in neuspehov na Tržaškem. SKRB ZA KATOLIŠKI TISK Koncilski Odlok o sredstvih družbenega obveščanja (4. dec. 1963) pravi: »Otrokom Cerkve se nikakor ne spodobi brezbrižno gledati, kako besedo odrešenja vežejo in ovirajo tehnični nedostatki ali veliki stroški, ko gre za družbena občila. Cerkveni zbor opominja vernike na to, da so dolžni vzdrževati in podpirati katoliške časnike, časopise, filmska podjetja, radijske in televizijske postaje in oddaje, katerih glavni namen je šitiri in braniti resnico ter skrbeti za krščansko oblikovanje človeške družbe. Obenem pa goreče poziva združenja in posameznike, ki imajo velik vpliv v gospodarstvu in tehniki, naj s svojim imetjem in znanjem požrtvovalno podpirajo sredstva družbenega obveščanja, ki služijo kulturi in apostolatu« (štev. 17). »Da se bo mnogovrstni apostolat Cerkve z uporabo družbenih občil še bolj krepil, naj se po vseh škofijah sveta po presoji škofov vsako leto obhaja poseben dan, ko naj vernike poučujejo o dolžnostih v teh stvareh in jih vabijo, da v ta namen molijo in tudi prispevajo v denarju. S to nabirko naj se v skladu s potrebami vzdržujejo in pospešujejo cerkvene pobude in ustanove na tem področju« (štev. 18). Za nas bo ta poseben dan nedelja 29. januarja. Na ta dan bo tudi nabirka za katoliški tisk. Pismo h Pme-flm Sima Mladina osnovne šole v kraju Opao na Papui-Novi Gvineji, ki jo vodi salezijanski misijonar J. Kramar Salezijanski misijonski brat Jožko Kramar se je za konec leta 1988 oglasil s pismom, v katerem pravi med drugim: Naj se najprej zahvalim za redno pošiljanje Katoliškega glasa, ki ga navadno dobim še isti teden, ko izide (da bi se to dogajalo tudi v Italiji! - op. ur.). Kar najprej preberem, so članki in novice o Sloveniji. Vsi, ki mi omogočate prejemanje vašega lista, ste v seznamu naših dobrotnikov, za katere vsak dan prosimo božjega blagoslova. Naša misijonska postojanka ima osem let življenja. Delo, zlasti na duhovnem področju, le počasi napreduje, saj naši primitivci nimajo nobene vere in jim je zato zelo težko govoriti o Bogu in duhovnih vrednotah. Poleg katehizacije in socialnega dela, zlasti med mladino, se bavim tudi z gradnjo cerkvenih in šolskih poslopij. Tako sem že postavil dve cerkvi (15 x 7 m) in eno trirazredno šolo, imam pa pripravljen gradbeni material še za eno cerkev in eno šestrazredno šolo. Žal mi domačini tnalo ali nič ne pomagajo pri delu. Ker odrasli slabo obvladajo uradna jezika naše dežele, sem se pred nekaj meseci lotil prevajanja katekizma v njihov jezik, kar pa ni lahko, saj do sedaj še ni izšla nobena knjiga v njih materinščini. S pomočjo dveh najstnic iz naše osrednje gospodinjske šole mi je uspelo prevesti 530 vprašanj in odgovorov v »kearu« jezik. Kakor hitro bom vse pretipkal in dobil finančna sredstva, bom dal katekizem natisniti v mestu Port Moresby, prestolnici Papue. Vsem bralcem Katoliškega glasa želim obilo uspehov pri apostolatu tiskane besede, obenem pa naš misijon toplo priporočam za duhovno in gmotno pomoč. Iz Slovenije F? A Z N O Reagan se je poslovil Severnoameriški predsednik Reagan se je v četrtek 12. januarja poslovil od ameriškega ljudstva s posebnim govorom na televiziji. V osmih letih svojega vladanja, je s ponosom dejal, je bilo ustvarjenih 19 milijonov novih delovnih mest, ZDA pa so si znova pridobile voditeljsko mesto v svetu. Obenem so prebivalci Severne Amerike ponovno odkriji svoje vrednote in skupno voljo, da jih gojijo. Glede Sovjetske zveze je optimist. Po njegovem mnenju so sedanje demokratične reforme resnične. Edino, kar obžaluje, je to, da mu ni uspelo znižati proračunskega primanjkljaja. Reagan odhaja tako v pokoj kot najbolj priljubljen severnoameriški predsednik po drugi svetovni vojni, saj po anketah javnega mnenja njegovo politiko podpira kar 66 % državljanov. Zaključek konference o kemičnem orožju V Parizu se je v sredo 11. januarja zaključila mednarodna konferenca o prepovedi uporabe kemičnega orožja, ki se je je udeležilo 148 državnih delegacij in 80 zunanjih ministrov. Sklepna resolucija je samo potrdila ženevski protokol iz leta 1925, ki je prepovedal uporabo kemičnega orožja, ne pa njegovo izdelavo. Kar se tiče prepovedi izdelave tega orož- ja pa je bilo sklenjeno, naj o tem razpravlja razorožitvena konferenca v Ženevi pod vodstvom Združenih narodov, ki je na delu že kar 20 let in v njej sodeluje 40 držav. Nekatere neuvrščene države, zlasti arabske so predložile svojo resolucijo, ki je bila uperjena zlasti zoper Izrael, in ki je povezovala uničenje kemičnega orožja z jedrskim, na kar pa razvite države in Sovjetska zveza niso pristale. ★ Lefebvre ni več privlačen Odkar je bil škof Marcel Lefebvre izobčen, ga je zapustilo okoli sto duhovnikov in bogoslovcev. To je po italijanski televiziji povedal kardinal Avguštin Mayer, ki vodi papeško komisijo za bivše Lefebvrove privržence. Diakoni v Cerkvi Statistike veljajo za leto 1986. Tega leta je delovalo v vesoljni Cerkvi 13.544 diakonov. Največ diakonov imajo ZDA in sicer 8.000, nad 2.000 kandidatov pa se pripravlja. V ZDA delujejo diakoni v 144 škofijah od skupnih 186. V Italiji je število diakonov bolj skromno. Vseh je komaj 600. V mnogih škofijah se še niso ogreli za to službo. Trenutno delujejo samo v 101 škofiji od skupnih 223. Zdi se, da vsaj v Evropi diakon še ni našel svojega pravega mesta v življenju Cerkve. Diakon ne more nadomestiti duhovnika, pa tudi ne biti samo cerkovnik. Upati je, da bo v prihodnosti našel svoje pravo mesto delovanja v Cerkvi. »Sovražnik ljudstva« se je sprehodil po stari Ljubljani V Ljubljani se je po dobrih 40 letih samice 6. novembra lani nepričakovano pojavil v javnosti sv. Miklavž. Mož je bil po vojni obsojen na dosmrtno ječo zaradi utemeljenega suma, da bi s svojo dobrodelnostjo lahko vznemirjal socialistično stvarnost. Povsem naključno je srečal na poti od šentflorjanske cerkve do magistrata okrog 10.000 ljudi; vsi so ga prepoznali in mu delali špalir. Dogajanje je bilo v marsičem podobno dogajanju na Roški cesti, ko je množica čakala na Borštnerja, Janšo in Tasiča. Med ljudstvom je bilo slišati predvsem te razlage: Miklavža so pomilostili; ušel je iz ječe; zgodil se je čudež- Na tiskovni konferenci je Miklavž izjavil, da ne gre za pomilostitev, ampak mu je bil odobren izreden izhod na prostost. V kolikor bi ustrezna komisija ocenila, da tega izhoda ni izkoristil za vznemirjanje javnosti ali v politične namene, so odprte možnosti, da bo prihodnje leto spet dobil pravico do izredne prostosti. Parkelj (Tretji dan, št. 4, 1989) ■ Pred 20 leti, 16. januarja 1969, se je v Pragi v znak protesta zoper sovjetsko zasedbo Češkoslovaške, zažgal študent Jan Palach. Ta tragična smrt je dala ob 20-letnici povod za protirežimske manifestacije, ki so trajale dva dni in jih je policija surovo zatrla. Manifestantov je bilo več tisoč, prav tako policije, ki je v nedeljo 15. januarja aretirala 91 demonstrantov ter preprečila dostop do spomenika sv. Vaclava, kjer si je Palach vzel življenje. Dve predstavitvi knjig Slovenski katoliški tisk v Trstu SLOVENSKA KULTURA NA PRIMORSKEM Pred kratkim sta bili dve pomenljivi predstavitvi novih knjig. Prva je bila v goriškem Avditoriju v četrtek 12. januarja. Pokrajinska uprava je namreč poskrbela za izdajo konferenc, ki so bile v Gorici oktobra in novembra 1986. Takrat je Inštitut za družbeno in versko zgodovino pripravil vrsto nastopov o furlanski in slovenski kulturi na Primorskem. Konference so imeli nekateri priznani italijanski oz. furlanski zgodovinarji ter slovenski. Ta predavanja so sedaj izšla v knjigi, tako slovenska kot italijanska. Uvodno besedo in pozdrave je izrekel .predsednik pokrajine Gianfranco Crisci, ki je v obe knjigi napisal tudi spremno besedo. Poudaril je vlogo Gorice kot posredovalke in pospeševalke mirnega sožitja med narodi tu na jezikovni meji. Še posebej v preteklosti, ko so kulturo na Primorskem oblikovale 'tri jezikovne sestavine, slovenska, italijanska in nemška. En predavatelj je omenil tudi prispevek judovske kulture v Gorici, a se mi ne zdi točno, saj so judovski kulturniki (Ascoli, Michelstaedter idr.) pisali v italijanščini. Bili so po veri judje, a po svoji kulturi spadajo v italijansko okolje. Za dr. Criscijem je prof. Strassoldo s tržaške univerze predstavil italijanski zbornik, ki govori o furlanskem doprinosu k primorski kulturi v preteklosti. Zanimiva je -bila njegova trditev, da je bilo središče furlanske kulture v Gorici in ne v Vidmu, tj. pri Furlanih, ki so živeli pod staro Avstrijo. Druga zanimiva opazka, ki so jo izrekli pri predstavitvi, je ta, da bi podobne pobude ne mogli izpeljati v Trstu, kjer je ozračje še vedno šovinistično nabito. Goriški Avditorij pa je bil poln udeležencev, številni so bili tudi Slovenci. Zbornik slovenskih predavanj je predstavil .prof. Pavle Merku. Referati so v italijanščini, saj so namenjeni predvsem italijanskim in furlanskim bralcem, da spoznajo slovensko kulturo. V zborniku je zbranih šest predavanj, ki so jih prispevali Alojz Rebula, Branko Marušič, Lojzka Bratuž, Emilijan Cevc, Borut Uršič ter Milko Rener. Na koncu je prof. F. Salimbeni izrazil bojazen, da bosta oba zbornika končala v kakem skladišču javnih uprav, iki jih bodo morda delile najmanj zainteresiranim osebam. Dr. Crisci pa je odvrnil, da bo pokrajinska uprava oba zbornika razdelila med šolske in druge knjižnice v deželi. MOHORJEVKE V NOVI GORICI V petek 13. januarja se je zgodilo majhno čudo: v Novi Gorici v knjižnici Franceta Bevka so javno predstavili letošnje knjige GMD. Udeležba je bila kar dobra. Srečanje je vodil ravnatelj knjižnice Rajko Slokar, ki je imel tudi uvodno besedo. Bil je zelo odkrit in tudi pogumen, ko je omenjal pretekle čase, ko je bila zaprta pot slovenskim knjigam iz zamejstva. Po pravici povedano, tudi danes ta pot ni še povsem odprta. Za R. Slokarjem je povzel besedo dr. Branko Marušič, ravnatelj muzeja v Kromberku. Omenil je zasluge Mohorjevih družb za slovensko ljudsko kulturo v preteklosti in tudi danes. Prof. Drago Butko-vič, predsednik GMD, je orisal zgodovino Družbe od ustanovitve leta 1924 do danes ter omenil letošnji knjižni dar. Prof M. Jevnikar se je ustavil ob Primorskem slovenskem biografskem leksiko- nu, katerega je letos izšel 14. zvezek. Povedal je tudi, da so predvideni še trije zvezki z okrog 800 imeni. In še zadnji zvezek, ki bo zajel osebe, ki so se med tem časom uveljavile v slovenskem primorskem prostoru ali so bile po pomoti izpuščene. Povedal je tudi, da je prejšnje dni bila predstavitev leksikona v Portorožu. Prof. Jevnikar je razložil, da je prišlo do zamisli o (izdajanju leksikona predvsem po zaslugi pok. dr. Rudija Klinca, takratnega tajnika GMD. Vendar je zaradi zgodovinske resnice potrebno dodati, da je važno vlogo pri začetkih leksikona imel tudi Marijan Brecelj iz Nove Gorice, ki je tudi uredil prve zvezke. Šele -leta 1980 je urejanje prevzel prof. Jevnikar. Udeleženci so priznali kulturni pomen leksikona, njegovo objektivnost in rastočo strokovnost. (r+r) Dunajski kardinal o Medjugorju Dunajski nadškof kardinal Groer je v pogovoru za »Regensburger Bistumsblatt« na vprašanje časnikarja, kaj misli o medju-gorskih dogodkih, izjavil, da se je držal navodil krajevnega škofa in ni prirejal romanj -v Medjugorje. Tudi sam namenoma ni obiskal tega kraja, ker bi takšen njegov korak gotovo spodbujal mnoge k romanju. »Počakal bom,« je jedrnato odgovoril kardinal, in s tem dal vedeti, da Cerkev še ni povedala svoje dokončne besede o domnevnih Marijinih prikazovanjih v tem hercegovskem kraju. ★ List »Slobodna Dalmacija« poroča, koliko dohodkov so jugoslovanskemu turizmu lansko leto prinesla romanja v Medjugorje. Dohodki naj bi znašali sto milijonov dolarjev. V tem oziru je Medjugorje daleč pred vsemi drugimi turističnimi kraji v Jugoslaviji. II. Vojno razdejanje je napravilo škodo na Goriškem in po Primorju in v Istri. Šele leta 1920 pa do 1928 je zapolnil vrzel »Zbornik svečenikov sv. Pavla« pod uredništvom Franca Batuža in Franca Podberšiča. Vodili pa so ta mesečnik Ivan Rejec, Stanko Stanič, Mirko Brumat in zapet Ivan Rejec. To je bilo duhovniško glasilo. Informativni in poučni tednik »Mali list« pa je izdajal Virgilij Šček med leti 1923-29. Ta je nastal iz sporov z »Edinostjo«. Bil je glasilo krščanskih socialcev pod vodstvom poslancev Ščeka in Besednjaka. List je z zaskrbljenostjo sledil raznarodovalnemu zagonu fašizma proti Slovencem. Leta 1928 so bili zatrti vsi slovenski časopisi. Le poslancu E. Besednjaku je uspelo, da je smel izdajati en slovenski in en italijanski časopis. Slovenski je bil »Novi list« v letu 1929-30. Istega je E. Besednjak potem obnovil po drugi svetovni vojni leta 1954 v Trstu in izhaja kot tednik še danes. Leta 1923 je bila v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba (GMD), ki se do leta 1945 ni mogla razmahniti. Šele po zadnji vojni deluje za vse Slovence v Italiji in redno razpošilja svojo knjižno zbirko med bralce. Po drugi svetovni vojni se je slovenski tisk lahko nemoteno razvijal. Problem je bil le finančnega značaja, v odjemalcih in sodelavcih. Duhovi so se namreč razdelili in demokratični tisk dolgo ni imel vstopa preko meje med rojake, ki so v matični domovini. Takoj po zadnji vojni je za dijaško mladino na Goriškem in Tržaškem začela izhajati »Mlada setev«, pozneje samo »Setev« od 1946 do 1950. P. Metod Turnšek pa je začel z »Božjimi vrelci«, ki so bili izrazito verski list. Izšlo je vsega 10 številk. Mladini pa je namenjen »Pastirček«, ŽUPNIJA SV. MARIJE MAGDALENE V BAZOVICI vabi na predstavo komedije B. Nušiča, ki bo v nedeljo 22. januarja ob 16. uri v tamkajšnji župnijski dvorani Kaj bodo rekli Igra dramska skupina iz Štandreža. Predstava bo združena z mislijo »OB 40-LETNICI KATOLIŠKEGA GLASA« Bazovci in vsi drugi prisrčno vabljeni! ki izhaja od 1946 dalje. V Trsti; je med leti 194748 izhajal verski list »Teden«, ki pa je v sporu med urednikom Andrejem Gabrovškom in škofom Santinom prenehal. Sledil mu je skupni tednik za Trst in Gorico »Katoliški glas«, ki je naslednik »Slovenskega Primorca« in »Tedna«. 1955-56 so dijaki izdajali »Zarjo na Jadranu«, glasilo Slovenske dijaške zveze. Od 1956 do 1967 je salezijanec Franc Štuhec izdajal »Knjižice«. Od 1957 v Trstu redno izhaja družinska revija »Mladika«. Dušni pastirji na Tržaškem pa so med leti 1958 in 1974 občasno izdajali »Naš Vestnik«, ki je prinašal domače veske novice. Duhovnik Franc Zlobec je v desetletju 1959-60 izdal 25 številk »Marijine šole«; to je bil verski list, posvečen Marijinemu češčenju. Od 1954 izhaja »Most«, revija za kulturna in socialna vprašanja. Skavti izdajajo lastno glasilo »Jambor« od leta 1971 dalje. Če omenim še dva lista in to »Našo slogo«, ki je izhajala v Pulju in »Pučkega prijatelja«, ki je izhajal bodisi na Krku, V okviru Tedna za krščansko edinost bo letošnja VZHODNA LITURGIJA v bizantinskem obredu in v staroslovan-vanskem jeziku v BORŠTU pri Trstu v nedeljo 22. januarja ob 16. url. Sodeluje Ekumenski zbor. Vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda - Trst. v Pazinu in v Trstu in sta izhajala v hrvaščini, je prof. Zovatto analiziral vsega 25 slovenskih in dva hrvaška časopisa s katoliško usmeritvijo. Italijanska stran pa je v enakem razdobju imela 22 enot in 14 župnijskih glasil. Vsekakor lepo delo in prof. Zovatto je imel nelahek posel, da se je potrudil vse analizirati, za kar mu gre naše priznanje. Sledi še razčlenitev številnih člankov iz italijanskih in slovenskih časopisov. Omenim le slovenske, ki so po subjektivni sodbi najpomembnejši in objavljeni po zadnji vojni v Katoliškem glasu,1 Novem listu, Mladiki. Napisali so jih J. Peterlin, R. Klinec, A. Rebula, Busechian, M. Pošto-van, S. Pahor, O. Simčič, L. Jurca in J. Ukmar. (Priredil M. Šah) Božični koncert v tržaški stolnici Skupina članov dramske skupine PD Štandrež, ki je uspešno uprizorila na domačem odru v nedeljo 8. januarja Nušičevo veseloigro »Kaj bodo rekli ljudje...?« V nedeljo 8. januarja je Zveza cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ) v Trstu priredila božični koncert, 25. po vrsti in 10. v tržaški stolnici. Zavoljo verskega, zgodovinskega in narodnostnega pomena, ki ga ima praznik pri nas, je Zveza vedno poudarjala pomembnost božičnih pesmi, brez katerih si težko zamišljamo praznovanje Božiča. Med zamejci pa smo poudarili tudi narodnostni pomen božičnega praznovanja, ker v teku časa so božični običaji ter literatura in umetnost o Božiču zadobili pri nas značilne slovenske poteze. Letošnji božični koncert Zveze je izvajal zbor mladih pod vodstvom Bogdana Kralja in ob orgelski spremljavi Andreja Pegana. Nastop je imel dva dela, idealno tri, ker je prvi del obsegal Božično kantato Martina Železnika za mešani zbor, solo in orgle ter sklop petero ženskih zborov. Zaradi zahtevne orgelske igre je zbor izvajal kantato na koru, vse ostale skladbe pa na stopnišču pred prezbiterijem. Skladbe za ženski zbor v prvem delu so v glavnem delo goriških in tržaških avtorjev: L. Bratuža (Ena lučka), U. Vrabca (Sredi tihe polnoči), M. Fileja (Počivaj milo Detece), Z. Hareja (Slava Bogu na višavah, po evangeliju sv. Luka). Edino pesem Spančkaj, ne joči je napisal Lovro Hafner, doma iz Stare Loke, ki pa je bila na koncertu predvajana v Harejevi priredbi za triglasen ženski zbor. V drugem delu je bilo razporejenih 8 božičnih pesmi, od katerih večina spada v železni repertoar slovenskih božičnih koncertov. Take so Vavknova Zveličar dans se je rodil, Cvekova Raduj, človek moj, Tomčeva Presveta noč, Sattnerjeva Noč božična. Na Tržaškem spada v to vrsto tudi Harejeva Le spavaj, sladko Detece. Za tržaško področje sta bili novi Primoža Trubarja Hvalimo mi denes Buga. Vemo, da je Trubar pisal izvirne pesmi, zapisoval starejše napeve, ki so še živeli med ljudstvom, prirejal slovenske nabožne motive, prevajal in prirejal nemške pesmi in latinske liturgične speve. Pesem smo poslušali v izvirnem besedilu, glasbo pa v priredbi Matije Tomca. Nova je bila tudi zadnja pesem, Pojdi- mo tjakaj v Betlehem, malo znanega skladatelja Josepha Schnabla, a tudi ta z zahtevno orgelsko spremljavo. Nekaka gredica zase na tem polju je bila na latinskem kulturnem področju in njegovih vplivnih področjih znana melodija z naslovom Ade-ste fideles, ki se v prevodu glasi Pridite, verniki ali v Foersterjev! priredbi Hitite, kristjani. Zbor je pesem predvajal v izvirnem latinskem jeziku. Iz zgoraj povedanega izhaja, da se je dirigent pri izbiri programa držal navodil Zveze, da naj se na koncertih in nastopih izvajajo ne samo standardne pesmi, marveč tudi nove, neznane ali malo znane iz vseh obdobij nače cerkvene glasbene zgodovine, ker v vseh obdobjih imamo lepe pesmi in vredne izvedbe. Na koncu pa je napovedovalka povabila vse prisotne, da skupno zapojejo Sveto noč. Priložnostno misel je podal Rafael Slejko, župnik na Proseku. Program in izvajalce je predstavila Savina Remec, napovedovalka na deželnem sedežu Rai-a. Koncert je zbor ponovil v nedeljo 15. januarja ob 17. uri v župnijski cerkvi v Dekanih. Z. H. Katehisti v Italiji Italijanskim dušnim pastirjem nudijo veliko pomoč katehisti. Otroke pripravljajo na prejem sv. obhajila, doraščajočo mladino na prejem sv. birme, razlagajo verske resnice raznim skupinam. število katehistov je visoko. Škofija Brescia jih ima kar 8.500. Največ jih je zaposlenih z otroki osnovne in nižje srednje šole. 1.789 jih skrbi za doraščajočo mladino, samo 600 pa za odrasle. Med katehisti prevladujejo ženske. Pojavljajo se pa tudi kritike, da so katehisti premalo pripravljeni za odgovorno delo. 40 % v škofiji Brescia jih je prepuščenih njihovi dobri volji. Samo četrtina katehistov je obiskovala posebne tečaje za odgovorno delo. Škofijski katehetski urad se trudi, da bi zboljšal poklicno pripravo župnijskih katehistov. Pripominjamo, da je tu govor o kate-histih po župnijah in ne o katehetih, ki poučujejo katoliški verouk v šolah. imiiiiiHimiimiiiiuiHiiiiiiiiiiiiiiiiuiiimiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiimiiimmiimimiiiHiniiiiiiiiiiiiiuiiiimiMmiimiiiiiiiiiuiiimiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiii^^ RUDI BOGATEČ Finska - dežela gozdov in jezer Finska ne pozna pomanjkanja, tudi delavcem ne gre slabo. Plače so nekoliko višje od naših, cene pa tudi. Imovitejši ljudje si lahko privoščijo vožnjo z luksuzno ladjo prek Baltika v švedsko prestolnico Stockholm. Iz Helsinkija odhajata vsak večer dva parnika, naslednji dan pa se vračata. Ladji imata razkošne kabine, plavalni bazen, plesni salon. Švedska je pač za Fince vedno privlačna. V šolah je celodnevni pouk, ker morata delati oče in mati. Pred skoro vsako hišo se šopiri avto znamke Toyota, skoro vsaka družina premore tudi hišo za konec tedna (vikend). Značilna za finske hiše je tudi sauna. Je to majhna samostojna stavba ob stanovanju. Sestoji iz peči, na katero položijo kamne temne barve, ki jih dobiš le na Finskem. Ko so kamni dovolj razgreti, se jih polije z nekaj vode, da zacvrčijo. Toplote si vsak pripravi toliko, kolikor je prenese. Po taki suhi kopeli je človek kot prerojen, saj se krepko spoti. NA LAPONSKEM Najbolj zanimiv del Finske je nedvomno Laponska. Tudi to smo obiskali. Vkrcali smo se na letalo in pristali v mestu Rovaniemi. Ima toliko prebivalcev kot Gorica. Ker so mesto Nemci med zadnjo vojno porušili, so sedaj vse stavbe moderno zgrajene, le gotska katedrala je od prej. V njej je velika freska, ki predstavlja hvalnico življenju, na zidu ob straneh pa so prizori iz življenja 'Laponcev z raznimi izreki iz sv. pisma. Pred cerkvijo je skrbno negovano vojaško pokopališče tistih, ki so padli v bojih od 1939-1944 proti sovjetskemu okupatorju. Na spomeniku je napis: Pro patria (Za domovino). Ljudje so oblečeni, kot to zahteva podnebje in ne dajo veliko na modne novosti. Prevladujejo blue-jeansi in kožuhi. Imajo svojo univerzo, a vpišejo se lahko le najboljši, kajti število študentov je omejeno. Če kdo ne najde stanovanja, se na univerzo ne more vpisati. Iz Rovaniemi smo šli naprej v Napa-piiri, ki ima naslov Santa Klaus (božiček) Village. Kdor se vpiše v posebno knjigo, bo od božička prejel za Božič voščilo. V kraju vse živi od turizma in spominčkov. Iz tega naselja smo nato šli z avtobusom po Laponski. Po več desetin kilometrov ni bilo srečati človeka, povsod pa je bilo videti nepretrgane gozdove brez, jelk in borovcev, pa veliko jezer in jezerc, tu pa tam tudi trope severnih jelenov, ki pa bežijo pred človekom. Za Laponce so ti jeleni zelo dragoceni: uporabljajo jih kot vprežno živino, pa tudi za prehrano. Poleg tega jedo ribe; najdražja riba je losos, dragi so tudi raki, polenovka ,pa je cenejša in okusna obenem. V hotelih ne manjka ne nib ne jelenovega mesa. Navadno se je treba zateči k samopostrežbi. Sadja skoraj ni, sladic tudi ne, razen sladoleda. Laponci dvakrat na leto zberejo svoje črede jelenov v velikanske lesene ograde. Na pomlad jih zaznamujejo na ušesu, avgusta pa izberejo živali /a zakol. Nato jih spustijo v tundro, da si sami poiščejo hrano. Poziimi si morajo izkopati hrano izpod snega, v stalni nevarnosti pred volkovi. Čim bolj smo prodirali proti severu, redkejši so postajali gozdovi. Najprej izginejo borovci, nato Jelke, na koncu breze. Na kilometre dolgo je videti te od črvov uničene belolaske. Nadaljevali smo pot proti severnemu tečaju, kjer lahko poleti doživiš sonce opolnoči. Na meji z Norveško smo se ustavili le za hip, da je stražnik registriral avtobus. Druge kontrole ni. Prek tundre, ki jo prekriva mah '(edina hrana za jelene v mrzli zimi) smo prišli do fjorda in ga prečkali s trajektom. Zaradi toplega Zalivskega toka, ki obliva vso norveško obalo, tu morje ne zamrzne. Pri Nordkappu smo slikali sončni zahod: rdeča obla se je počasi pogrezala v morje in ožarjala nebo z oranžno barvo. Lepote sončnega vzhoda pa zaradi megle nismo mogli doživeti. Sprehajali smo se po otoku, fotografirali pokrajino to pili kavo. Pošteno je zeblo. Poskusili smo se tudi z iskanjem zlata. Dobili smo gumijaste škornje in kovinast pladenj. Nanj je bilo treba vreči nekaj zemlje iin zmes oprati z vodo. Dva iz naše skupine sta dobila drobec zlata, ki so jima ga prilepili na poseben kartonček. Bogataša seveda zavoLjo tega nista postala in tudi pred tatovi sta lahko ostala brez skrbi. Vrnili smo se na Finsko, spet prišli v Santa Klaus Village in Rovaniemi. Poskusili smo se tudi v vožnji po reki, kjer je bilo treba premagati dve brzici. Čolni so bili gumijasti, vsakega je krmaril Finec, ki je pazil na nas. Vsakdo od nas je imel tudi rešilni pas, izgledali pa smo kot ameriški astronavti, ko so šli na Luno. Treba se je bilo posloviti od Laponske. Odnesli smo najlepše vtise: ljudje prijazni, najbolj pa prevzamejo gozdovi s svojo prostranostjo. Živci se spočijejo, čisti zrak prenovi pljuča. Lahko rečem: bilo je lepo, a vendarle, ko smo po treh urah poleta spet pristali na letališču Linate pri Milanu, sem bil vesel, da sem spet doma. Povsod je lepo, a doma najlepše, (Konec) Ob jubileju svetogorske Matere božje V tem jubilejnem letu, ob 45(Metnici svetogorske božje poti, se po vsej koprski župniji na poseben način poživlja ljubezen do Marije. Od župnije do župnije in tudi od družine do družine roma podoba svetogorske Marije in verniki se zbirajo ob njej ter se izročajo njenemu varstvu. Tem Marijinim častilcem se je pretekli teden pridružila tudi skupnost Zavoda sv. Družine v Gorici s tridnevnico, ki se je zaključila z nedeljsko mašo. Vse tri dni smo priporočali naše ljudstvo Mariji, ko smo se zbirali pri jutranji maši in pri večernem blagoslovu ob petih litanijah z ljudskimi odpevi. Misli za premišljevanje pa smo obakrat črpali iz knjižice, 'ki jo je za ta jubilej napisal Ivan Balažič, župnik v Dornberku. Lepo je bilo in zdelo se nam je, da smo na Sveti gori in da tudi tako izpolnjujemo Marijino naročilo: »Naj me ljudstvo milosti prosi.« Štandrež Tudi letos je na praznik sv. Treh kraljev naš mladinski cerkveni zbor prepeval v Domu onemoglih v Ločniku. Tamkajšnji duhovnik Hilarij Brezigar ga je namreč povabil in vsi, ne samo mlade pevke in njih voditeljica, temveč tudi njihovi starši so vabilo z veseljem sprejeli in se skupno udeležili praznične maše v Ločniku in pri njej sodelovali. Prijetno petje je razveselilo ostarele, nastanjene v Domu, a zlasti slovenske, ki so ob pesmi v materinem jeziku lahko spet doživljali božični praznik in obnavljali spomine na mlada leta. Tudi vsem ostalim so pevke približale božično skrivnost, saj so »Sveto noč« pele v treh jezikih, »Hitite, kristjani« pa v dveh. Zlasti je 'vsem ugajalo, ko so po maši priredile še majhen koncert in vsako pesem najprej predstavile in razložile tudi v italijanskem jeziku. Zavodski duhovnik se je mlademu zboru v imenu vseh prisotnih zahvalil in voščil, da bi se prihodnje leto spet videli in slišali. Prijazne redovnice so ob zaključku pripravile pevkam in staršem še dobro malico. Podgora Naši mladi se pripravljajo na zakrament sv. birme. V zvezi s tem so 27. dec. obiskali samostan klarisinj v Moggiu Udi-nese. Klarisinje so ženski red, ki živijo v strogi klavzuri. Dejale so: »Me želimo pomagati ljudem z molitvijo.« Prav je, da mladi vidijo tudi žene, ki so se povsem posvetile molitvi in premišljevanju. Tudi take potrebuje svet. V samostanski kapeli je župnik Mauro Belletti maševal, potem ko so skupno zmolili jutranjice. Po maši so se razgovarjali z redovnicami, posebej z neko mlado, ki je komaj pred nekaj tedni stopila v samostan. Z veseljem so jim izročili tudi darove, ki so jih nabrali v župniji, saj te redovnice živijo le od miloščine. Na praznik sv. Treh kraljev smo imeli dan »Misijonskega detinstva«. Popoldne smo se v lepem številu zbrali v cerkvi, kjer so mladi birmanci pripravili recital »In Bog je prišel med nas«. Sestavljen je bil na podlagi evangeljskih tekstov v zvezi z Jezusovim rojstvom. Mlade izvajalce so na koncu vsi pohvalili. Srečanje se je zaključilo z nagrajevanjem jaslic in z blagoslovitvijo otrok. Iz slovenske Koroške »Kristjan v javnem in političnem življenju«. Opozoril je na dejstvo, da je slovenski kristjan premalo zavzet za soudeležbo pri urejanju javnih zadev in da ima do politike neko nejasno, včasih celo sramežljivo in odklonilno razmerje, kar pa je delno tudi posledica dolgoletne popolne izrinjenosti iz javnega političnega območja. Predavatelj je poudaril, da se ljubezen do bližnjega kaže tudi v skrbi za obči blagor, ki pa je v veliki meri prav stvar političnega delovanja. Popoldne istega dne je govoril dr. Anton Trstenjak o « Psiholoških -vidikih prelomnih časov«. Začel je z naravnost pesniško prispodobo o ladji, ki se zdi, da se prelamlja prav skozi naše drobovje. Tako doživljamo tudi prelamljanje časov kot dogajanje, ki gre skozi našo notranjost. Človek nosi v žepu vedno več članskih izkaznic, hkrati pa je vedno manj samostojna oseba. Postaja last in predmet države, ki ji tudi sam rad zaupa urejanje zadev, 'ki zahtevajo nekaj več osebnega žrtvovanja. V torek 3. januarja je dr. Alojzi Rebula, slovenski pisatelj iz Trsta, predaval o tem, »Kam plovemo«. Razgrnil je panoramo in problematiko skupnega slovenskega kulturnega in duhovnega prostora, vključno z njegovimi lažmi in sprenevedanji. Nakazal pa je tudi vrsto zamisli za prihodnost, katerih skupna osnova je lastno hotenje po preživetju. Udeležba je bila na vseh treh predavanjih presenetljvo velika, prav tako živahna pa je bila tudi diskusija, ki kljub nekaterim idejnim ostrinam ni škodovala prijetnemu občestvenemu razpoloženju. Poleg miselno bogatih predavanj in pogovorov so bili udeleženci v ponedeljek zvečer deležni še umetniškega užitka. Trio »Gallus Consort« iz Trsta je ob spremljavi starih instrumentov predstavil vrsto božičnih pesmi od Trubarja do Vivaldija. Prireditev se je končala v kapeli tinj-skega doma z mašo, neformalni del srečanja pa se je nadaljeval za nekatere tudi do noči. Šport ODBOJKA 01ympia - Libertas Villesse 0 : 2 (S : 15, 6 : 15) Prvenstvo under 15 - dekleta. V torek 3. jan. se je pričelo žensko odbojkarsko prvenstvo Under 15. Tako so se morale odbojkarice 01ympie kar sredi božičnih počitnic spoprijeti na domačem terenu z ekipo Libertas Villesse. Po prvih podajah je bilo upati, da se bodo naša dekleta borila za zmago, a 'kaj kmalu je začelo itd navzdol. Začele so negotovo sprejemati in logična posledica je bil pomanjikljiv napad. Rezultat je bil negativen. Igrale so: M. Bratina, A. De Biasi, M. Carrara, H. Corsi, V. Zotti, M. Bevilacqua, L. Princi, L. Pintar. Sožalje Sekcija SSk - Števerjan se spoSljivo klanja spominu Franceta Mužina in izreka globoko sožalje ženi Angeli, sinu Mirkotu in hčeri Sonji z družino ter ostalim sorodnikom. Novoletno srečanje v Tinjah Katoliška prosveta in Referat za izobražence sta z Domom prosvete *v Tinjah organizirala novoletno srečanje katoliških izobražencev, katero je potekalo v znamenju prelomnosti časov, ki pred krščansko in narodnostno identiteto postavlja nova vprašanja in nove naloge. 2. januarja dopoldne je predaval dr. Drago Ocvirk, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo predavanje »Kristjan pred jutrišnjim dnem« bi lahko bilo DAROVI Za popravilo cerkve v Ricmanjih: Bernarda Kuret 50.000; Marija Hrvatič 20.000; Milena Fabris 25.000; družini Romano-Žu-Ijan 100.000; Valter in Bonija Romano 100.000; Boris Bulič 100.000; Tanja Kuret-Vanella 50.000; Iaidor Berdon 50.000; Ma-riza in Igor Berdon 50.000; Lilijana Ger-delič 30.000; Cveta Zuljan 10.000; Sonja Švara 15.000; Valter Klabjan 10.000; Lucia-no Crevatin 20.000; Mirko Krasna 10.000; Pepca Kuret 200.000; Sandro Kuret 30.000 lir. (Vsi darovalci so iz Ricmanj.) Za kapelo sv. Leopolda pri Domju: Marija Kaluža, Trst 100.000; N. N., Trst v spomin pok. Kristine Cernigoj-Passante iz Neaplja 50.000; N. N., Trst 30.000 lir. Za popravilo cerkve v Ospu: Sergij Mahnič 10.000; N. N. 50.000; N. N. 50.000; N. N. 100.000; N. N. 25.000; Marija G. 10.000; Manija Mihelčič 5.000; Notburga Sancin 100.000; Alma Foraus 100.000; ob 7. obletnici smrti Lazarja Slavca njegovi dragi 50.000; vdova Francka v spomin na Izidorja Smotlaka 50.000; Tmelda Rehar namesto cvetja na grob Marije Zobec 50.000 lir. Za obnovo cerkve v Dornberku: v spomin na Jožefo Zorž cerkveni zbor iz Štan-dreža 300.000 in mladinski cerkveni zbor tudi 300.000 lir. Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! DAROVI Za Katoliški glas: S. G. 100.000; Peter Tomšič v spomin pok. Štefana Marušiča 50.000; župnija Ricmanje-Domjo za objavljanje darov v preteklem letu 50.000; Ivan Blažič 10.000; Marija Batistič, Sovodnje 10.000; M. B. 300.000; Marija Brecelj 10.000; Ana Brezigar namesto cvetja na grob Pine Bone 30.000; v isti namen na grob Marije Maifatti 30.000; Lojzka Štanta 10.000; V. K. 15.000 lir. Za katoliški tisk: N. N., Sovodnje 20.000; G. G., Sovodnje 10.000 lir. Za Katoliški dom: Fr. iP. 60.000; Fr. H. 50.000; V. J. 20.000; M. B. 500.000 lir. Za Pastirčka: A. Vetrih 20.000 lir. Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Marija Brecelj v spomin pok. brata Alojza 50.000 lir. Za Našo pot: M. B. 20.000 lir. Za kaplana v goriških zaporih: Z. S. 50.000 lir. Za goriško Vincencijevo konferenco: Z. S. v spomin na Anico Dolenc 50.000 lir. Za zvonik v Števerjanu: Olga Terpin 50.000; Herman Srebrnič 100.000; 40-letniki 90.000; N. N. 50.000; N. N. 100.000; štever-janski skavti 120.000; Felička Humar 50.000; N. N. v spomin pok. Jožka Vogriča 50.000; Ida Komjanc v spomin pok. tete Avguštine Terpin-Klanjšček 50.000; Simon Komjanc v spomin pok. Avguštine Klanjšček 50.000; sestre Milka, Marica in Alma Humar 60.000; Agata Komjanc 20.000; Vane-randa Terpin v spomin pok. Tale (Natale) Klanjšček 50.000; Jožef Stanič in hčere v spomin pok. Ladislava Cigliča 100.000; Lojze Hlede in otroci namesto cvetja na grob svaika Ladislava Cigliča 100.000; N. N. ob obletnici očetove smrti in namesto cvetja na grob pok. tete 100.000 lir. Za orgle v Števerjanu: N. N. 100.000 lir. Za cerkveni zbor Števerjan: druž. Maraž v spomin pok. Tale Klanjšček 50.000; N. N. 10.000; Franc in Marija Koren in otroci z družinami namesto cvetja na grob Jožefa Gravnarja 100.000 lir. Za cerkev na Jazbinah: 45-letniki 50.000; N. N. 100.000; nona Prinčič 100.000; ista za sveče 100.000; druž. Cuel namesto cvetja na grob Suzane Tronkar 50.000; druž. Hermenegilda Podveršiča namesto cvetja na grob iste in na grob Rafaela Medveščka 65.000; Aleš Komjanc v spomin Suzane Tronkar in Ernesta Mahniča 50.000; druž. Koršič, Trst 50.000; Slavica Medvešček 100.000; namesto cvetja na grob Rafaela Medveščka: dr. Tronkar-Castelli 50.000 in nečaki Prinčič 200.000 lir. Za nov baldahin na Jazbinah: druž. Zorko Prinčič namesto cvetja na grob Suzane Tronkar 100.000; N. N. 50.000; N. N. 100.000; N. N. 50.000 lir. Za cerkev v Sovodnjah: Milan in Olga Petejan v spomin pok. Jožefa Petejana 100.000; Vojka, Nadja in Ines v isti namen 100.000 lir. Za šempolajski cerkveni zbor: vnukinja v spomin na drago nono Emo Legiša iz Prečnika 10.000 lir. Za sklad M. Čuk: Boris Kuret namesto cvetja na grob Tamare Petaros 100.000 lir. Za obnovitev cerkve na Opčinah: Pavla Novak-Milič 20.000; Ljudmila Božič-Hrova-tin v spomin na moža Marija ob prvi obl. smrti 50.000; Leopolda Vremec 80.000; Marija Sosič v spomin moža Ludvika 30.000; Zora Brundula 30.000; Lojzika Špan-ger-Sosič 30.000; druž. Petaros v spomin na prerano preminulo ljubljeno hčerkico Tamaro 200.000; Marija Sosič-Ferluga ob rojstnem dnevu za popravilo orgel 100.000; Pavla Novak-Milič za ogrevanje cerkve 20.000 lir. Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: Zora Brundula 20.000 lir. Za cerkev v Ferlugih: Fani Ferluga 10.000 lir. Za dela v Marijinem domu v Rojanu: nabirka v cerkvi 1.034.000; M. O. 200.000; N. N. 20.000; Boris Kuret v spomin staršev Milene in Stanka 200.000 lir. Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Aleksander Žerjal 50.000; A. B. 50.000; Adrijana Krapež 15.000; Livija Kocijančič 25.000; Zofi Umek 10.000; Dušan in Ermi-nija Žerjal 25.000; Šolske sestre 200.000; Ema Adami 20.000; MCB 40.000; Gina Čušina 10.000 lir. Za barvna okna cerkve v Bazovici: Marija Škofova 20.000; Marica in Mario Dolenc 70.000; Marija Pečar Čukova 50.000; Zlata Kalc 20.000; N. N., Sv. Ivan-Trst 300.000; Marta in Karlo v spomin na mamo Štefanijo Kalc 150.000; Marija Toževa 10.000; Kristina Kalc v spomin Karla in Davida 20.000; N. N. 100.000; družini Križ-man-Purič v spomin očeta Hermana 100.000; Dora Živic v spomin Marije Ru-mec 20.000 lir. Za cerkev na Pesku: Justina Rapotec namesto cvetja na grob brata Vincenca 50.000; N. N. 50.000 lir. Za žrtve potresa v Armeniji: dr. Egidij Košuta 50.000; Zora Brundula 50.000 lir. Za slovenske misijonarje: I. K. 50.000 lir. Popravek V prejšnji številki Katoliškega glasa je bil objavljen dopis »Obojestranskost nekega odnosa«. Prvotni naslov je bil «Ambivalentnost nekega odnosa«. Prepričani, da je beseda »ambivalentnost« za večino ljudi nerazumljiva, smo jo nadomestili z bolj razumljivo. To pa ni bilo avtorju 'všeč, pa nas je opozoril, kaj je mislil pod tujo besedo. Takole pravi: Ambivalentnost je strokovna beseda in v psihopatologiji pomeni »lastnost uveljavljanja protislovnih čustev (po SSKJ). Torej če ste že hoteli sloveniti tujko, bi bili morali zapisati vsaj »protislovje« (in ne »obojestranskost, ki v tej zvezi prav nič ne pomeni!), čeprav ne izraža istega kot »ambivalentnost«. Ko se za zgornje pojasnilo zahvaljujemo, prosimo vse dopisnike, da skušajo nerazumljive tujke že v samem članku pojasniti. Odpadli bodo potem razlogi za proteste in nerazumevanje. OBVESTILA SZSO SGS - I. Steg obvešča vse člane, .prijatelje in starše, da bo v petek 17. februarja družabni večer v Sedejevem domu v Števerjanu. Skavti in skavtinje z Opčin, Trebč, Repna in Proseka obveščajo, da bodo v nedeljo 22. jan. v dvorani v ul. Risorta 3 ponovili skavtski večer, ki so ga priredili z namenom, da bi pomagali misijonarju p. V. Kosu, ki deluje na Japonskem. Pričetek ob 17. uri. Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek 23. jan. ob 20.30 v Peterlinovo dvorano na predstavitev knjige dr. Janeza Rotarja »Trubar in južni Slovani«. Delo bo predstavil avtor sam. Župnija sv. Avguština v Podlonjerju. V sredo 25. jan. ob 20.30 bo v župnijski dvorani pokrajinski predsednik AOLI Franco Codega razložil najvažnejše točke poslanice sv. očeta in razmišljanje