META STERLE 
PREHRANA NA LOŠKEM 
Ohranjene freisinške arhivalije so nam dober pokazatelj za ugotavljanje 
prehranjevanja loškega prebivalstva. Bistvene so bile razlike v pripravah jedil 
med vodilnimi nameščenci loškega gospostva iz vrst plemstva, duhovščine in 
meščanov, ki so imeli mize bogato obložene z raznovrstnimi jedili in pijačami, 
ter podložniki, ki so uživali enostavno, rastlinsko hrano. Podložniške dajatve 
kažejo, da je elitno prebivalstvo uživalo veliko mesa, podložniki pa so se 
zadovoljili predvsem z žganci, zeljem, repo in ovsenim ali rženim kruhom. 
Z ustanovitvijo loškega gospostva se je začelo postopno kultiviranje obde 
lovalne površine. Po gospostvu so gojili oves, pšenico, rž in proso. Zelo sta bili 
razviti ovčereja in prašičereja, manj govedoreja. V zvezi s tovornistvom je 
bila razvita konjereja. Perutnino so imeli skoraj povsod, čebele zlasti v javor-
skem območju. Vinogradništvo je do konca srednjega veka povsem propadlo. 
Podložnike so vezale do zemljiškega gospoda dajatve, ki so jih poravnali 
deloma v denarju, deloma v naturalijah. Ob smrti vsakega podložnika je 
škofu kot zemljiškemu gospodu pripadal najboljši vol in najboljši prašiček. 
S pogačami, narejenimi iz pšenične moke, so postregli podložniki oskrbnika in 
njegovo spremstvo na pojezdah; dve pogači je dobil tudi župan. Pri pojezdah 
ob sv. Juriju je za kosilo z mesom in jajci poskrbel župan, za večerjo pa je 
pobral od podložnikov kozličke in jajca. O sv. Mihaelu je dajal župan za 
kosilo meso in vse drugo, razen kokoši in piščet, ki so jih morali oskrbeti 
podložniki. Tudi meso za večerjo je pobiral pri podložnikih. Na enak način 
je bilo poskrbljeno za kosila ob svečnici. Za božič so kmetje dajali po enega 
prašiča, enako ob sv. Jakobu kot davek za vino. Ob sv. Štefanu so morali 
podeželski mlini gospostvu dati šest hlebov s prigrizkom. Večina podložnikov 
je morala ob škofovem obisku v Loki zalagati kuhinjo z mesom in voziti 
vino z Dolenjskega. 
Na Loškem so bile v srednjem veku zelo razširjene sirnice. Sredi 12. sto 
letja so izdelovali kravji sir, od 13. stoletja dalje je bil bolj razširjen ovčji sir. 
Sir so uporabljali za beljenje jedil vse do 16. stoletja, ko ga je izpodrinila 
mast. Sirnice, največ jih je bilo na Poljanskem, so letno oddajale gospostvu 
po dvesto sirov. V 16. stoletju so sirnice začeli opuščati ali pa so se spreminjale 
v samostojne kmetije, ki so začele pridelovati žito. V 16. stoletju sta bili na 
podeželju, razen na Sorskem polju, vodilni rastlini oves in ajda, manj so 
posejali pšenice, rži in ječmena. V tem stoletju je naraslo število govedi, 
na posameznih kmetijah so redili pet do šest glav živine, število drobnice 
pa se je zmanjšalo. 
2e v starih urbarjih razberemo, da so tudi meščani precej kmetovali in 
redili krave in konje. S kmetijstvom so se deloma ukvarjali meščani tudi v 
naslednjih stoletjih. 
105 
V 18. stoletju so sejali oves v hribovitih predelih, rž in pšenico v nižinskih 
predelih Poljanske in Selške doline. Ponekod so pogosto sejali soržico, mešanico 
rži in pšenice. Ječmen so sejali na soriškem ozemlju zaradi krušne moke in 
ješprenja, proso na Sorskem polju zaradi kaše. Zelo razširjena v tem stoletju 
je bila ajda, ki so jo veliko porabili za žgance. Ze sredi 18. stoletja je začel 
pšenico in ječmen izpodrivati krompir, »kranjski oče«, ki je postopoma postal 
na kmetih glavna jed. Marsikje je bil v oblicah trikrat na dan na mizi, saj z 
njim ni bilo dosti opraviti. Ječmen in krompir sta pregnala priljubljeno lečo 
in bob, ki so ga jedli s suhimi hruškami, kislim zeljem ali repo, tudi s korenjem. 
Bob so zaradi napenjanja manj cenili kot fižol, ki se je uveljavil v novem veku 
kot pomemben del prehrane. Na kmetih so jedli žgance, sok, proseno kašo, 
ješprenj. kislo zelje in repo ter krompir v oblicah. Okajeno svinjino so uživali 
le ob nedeljah in praznikih, med tednom zelo poredko. Za mnoge je bilo 
meso le ob večjih praznikih. Sveže meso so jedli le, ko so klali. Govedo pa so 
bolj prodajali in le redko klali zase. Od mesnih izdelkov je bila najbolj znana 
klobasa, ki so jo uživali prekajeno. Meščani so jedli podobno hrano, pojedine, 
sestavljene iz 10 do 20 jedi, je užival le priviligirani sloj. V kuhi so uporabljali 
žafran, čebulo, česen in peteršilj. Od tujih začimb pa poper, muškatni oreh, 
žbice in lovorjev list. V manjši meri so meščani uživali konjsko meso. Ob 
pogrebih, na sedminah, svatbah, botrinah in proščenjih so na kmetih in v 
mestu veliko zapravljali, ni manjkalo ne jedi in ne pijače. Celo na sedminah 
je bilo veselo razpoloženje. 
V prvi polovici 19. stoletja je bilo na Loškem dosti koruze, prosa, ajde, 
krompirja, korenja, repe in zelja. V drugi polovici 19. stoletja je bila govedo 
reja dokaj šibka, napredovala pa je reja ovac in koz zaradi mleka in mesa. 
Poprečno je bilo pri vsaki hiši do sedem ovac, ponekod tudi do dvajset. 
V srednjem veku so jedli le dvakrat na dan. Okrog devete ure so prvič 
obedovali, med četrto in šesto uro je bila večerja. V 16. stoletju je bilo kosilo 
okrog desetih, v 17. stol. okrog enajstih. Postopoma so zaradi dela med šesto 
in sedmo uro vrinili zajtrk s proseno ali ječmenovo kašo in sokom, večerjo pa 
so preložili na kasnejši čas. Zato so med kosilom in večerjo vnesli še malico. 
V prejšnjem in sedanjem stoletju je bilo pet dnevnih obrokov: zajtrk, dopol 
danska malica, kosilo, popoldanska malica in večerja. Prebivalstvo, predvsem 
kmečko, je uživalo vseh pet obrokov, le nekatere obrtniške družine in kapucini 
v Loki niso imeli malic. Malice so bile v času, ko je bilo dosti dela na poljih 
in travnikih. Pozimi, ob nedeljah in praznikih malic ni bilo. »Malice« so se 
začele o sv. Juriju (24. 4.) in končale o sv. Mihelu (29. 9.), ali pa so bile od 
Jurija do Martina (11. 11.). Ponekod je bilo popoldanskih malic konec z malim 
šmarnom (8. 9.) ali s sv. Matejem (21. 9.). 
Zeleznikarski žebljarji so jedli navadno le dvakrat na dan, opoldne in 
zvečer, ko je bilo delo končano in ko so šli na delo. 
V gostilnah, ki so imele turiste, je bilo troje dnevnih obrokov: zajtrk 
med 8. in 9. uro, kosilo od 12. do 14. ure in večerja okrog 19. ure. Gostje v 
skromnejših podeželskih gostilnah oziroma krčmah so jedli ob istem času 
kot domači. 
Pri večini je bil zajtrk poleti ob 6h, pozimi ob 7h, ponekod ne glede na 
letni čas vedno ob 7h. Tudi v mestu so večinoma zajtrkovali ob 7h, trgovske 
družine, ki so imele na hrani pomočnike in vajence, med 7.30 do 8h, notranje 
106 
gojenke uršulinskega samostana so zajtrkovale ob 7.30 in loški kapucini ob 
6.45 uri. 
Iz dnevnika loškega žebljarja Janeza Gašperina iz srede 19. stoletja 
razberemo, da so zajtrkovali ob 8h, prišli so od dela, iz fužine, domov k zajtrku. 
Večina dopoldanskih malic, »male« je bila na kmetih ob 10h, ponekod 
ob 9h. Tam, kjer so imeli kasnejše kosilo, pa so imeli malice ob llh. V Skofji 
Loki so bile malice ob 10h. Gojenke uršulinskega samostana so malicale med 
šolskim odmorom ob 9.30 uri. Hlapci pri uršulinkah so imeli malico med 
10. in 11. uro; če so delali na polju, jim je dekla tja prinesla »malco«. 
Na kmetih je bila »južna« ob delavnikih največkrat ob 12h ali 13h. 
Poprej so »nafutrali« živino in šele potem »južinali«. Ponavadi so bili še vsi 
na polju, ko je prišla okrog poldneva gospodinja, da je pripravila kosilo, 
ki se je do tedaj samo kuhalo v peči, in ga je tja do enih postavila na mizo. 
Ce so delali na polju, travniku ali gmajni, oddaljeni od hiše, so jim ženske 
prinesle »južno« v jerbasu. Ob nedeljah in praznikih so bila kosila največkrat 
opoldne, ponekod tudi ob llh, ko so prišli od maše. 
Tudi Gašperinovi v mestu so sredi 19. stoletja imeli ob delavnikih kosilo 
ob 13h, ob nedeljah in praznikih pa opoldne. Le ob semnjih so imeli navado, 
da so pozno »južinali«, ko je bila ura že pet proč. 
Nunski posli in notranje gojenke so imeli kosilo ob 13h, uršulinke pa pol 
ure prej. Ko ni bilo več pouka, so tudi uršulinke kosile ob 13h. Pri kapucinih 
je bila »južna« petnajst minut čez dvanajsto. Ostali meščani pa so imeli kosilo 
okrog dvanajste do trinajste ure. 
Popoldanske malice, »malce« so bile ob 16h ali 17h, tako na podeželju kot v 
mestu. Le notranje gojenke uršulinskega samostana so malicale ob 15.30 uri. 
Večerje so bile na kmetih, ko so delali do trde teme, prej so pomolzli in 
»nafutrali« živino«, bolj pozne. V poletnem času so bile ob 21h, v zimskem pa 
ob 19h ali 20h. Loške trgovske družine so večerjale ne glede na letni čas 
med 19.30 in 20. uro, kapucini pa so imeli večerjo že ob 18.15 uri. 
Na kmetih je kuhala gospodinja, »ta večja dekla«, ki ji je pomagala v 
kuhinji, pa je navadno skuhala le »fruštek«. V mestu so nekatere družine 
imele kuharico ali služkinjo, sicer pa je bila kuha skrb gospodinje ali starejše 
hčerke. Izjemno je kakšno jed skuhal gospodar, predvsem tisti, ki je bil, 
ko je služil vojaščino zaposlen v kuhinji. 
Večina družin je jedla skupaj s posli za isto mizo, ponekod pa so posli 
jedli zase. Kadar je bilo veliko priložnostnih dninarjev, hodili so na »žernado« 
ali »tabrh«, so posli jedli tudi za mentrgo, mizo za mesitev kruha, ki je stala 
poleg peči v »hiši«. Ce je bilo veliko majhnih otrok, so ti posedli kar po 
tleh okrog sklede. Tudi pretežna večina meščanov je jedla v kuhinji ali v 
»hiši« skupaj s služničadjo, pomočniki in vajenci. 
Včasih so bili gospodarji precej »uharni«, »ohrski«, zlasti za posle. Posli so 
jedli slabšo hrano in kruh. Čeprav so gospodarji zaklali enega ali dva prašiča, 
so posli le malokdaj jedli meso. Zato so priložnostno delavci najraje pomagali 
kmetom, ki so jim dali boljšo hrano. 
Za hlapca in dekle, ki so sedeli za isto mizo z domačimi, je bila ista 
hrana. To se je posebno videlo pri mesu, ki je bilo redkokdaj na mizi. 
navadno le ob nedeljah in praznikih, in ga je na velikem, lesenem krožniku 
na enake koščke zrezal gospodar; nekje so velik kos mesa dobili hlapci, dekle 
107 
in gospodar, ostali, zlasti otroci, pa le par koščkov. Dogajalo se je, da je 
gospodar dobil za povrhu še kaj boljšega, ko so že vsi pojedli, ali pa sta si 
gospodarja privoščila tudi boljšo hrano od poslov, ki so sedeli v istem prostoru 
za svojo mizo. 
Zajemanje iz skupne sklede je dobro kazalo za tistega, ki je hitro in 
požrešno jedel, počasnejši pa so odhajali od mize lačni. Sicer pa so v mnogih 
krajih bili po dnevnih obrokih bolj lačni kot siti. Hleb je bil med »rihtami« 
vedno na mizi, obvezno pri »-južni«. Sproti ga je rezal eden od gospodarjev, 
redkeje so si ga lahko odrezali sami. 
V znani loški gostilni po prvi svetovni vojni so hlapci zaradi težkega 
dela jedli močnejšo kmečko hrano, dekle pa bolj »lohno košto«, češ da imajo 
dosti lažje delo, čeprav so začele delati ob 5h zjutraj in nehale ob polnoči. 
Dekle so jedle skupaj z družinskimi člani v kuhinji za svojo mizo slabšo 
hrano, največkrat mešance, njihovi »dobrosrčni sosedje« pa so se mastili tudi 
z ocvrtimi piškami in kozlički, pečenkami in pečenim krompirjem ter drugimi 
gostilniškimi jedili, ki so jih uživali njihovi abonenti in »boljše« družbe. 
Zirovčan, ki je služil za hlapca pri žirovskem kmetu in gostilničarju, ne 
more pozabiti nekega očanca z dolgimi »muštacami«, ki je naročeno jed v 
gostilni zaključil z obiranjem ovčjih kosti. Bil je ves zamaščen okrog ust, od 
brkov pa se mu je cedilo. Ko je gospodinja odnesla njegov krožnik, je 
obrane in oslinjene kosti vrgla v lonec z ješprenjem, ki je bil namenjen za 
posle. Prav »nagravžno« se mu je zdelo, da je bila tako skopuška. 
Zanimiv pojav skopuštva je bil glavnikar iz Pungerta, ki je kupil hišo v 
Puštalu. ,Ko so v poznih ponedeljkovih jutranjih urah njegovi pomočniki, 
dokaj nedeljsko »okrogli«, še vedno spali na podstrešju, je ženi naroČil, naj 
jim ne kuha »južne«, ker so siti, saj vseskozi prdijo. 
Pred in po obrokih so molili. Gospodar, redkeje gospodinja ali dekla, 
je molil naprej. Pred jedjo je zmolil očenaš, po jedi angelsko češčenje, zvečer 
po večerji še »roženkranc«, nato so vsi odšli k počitku. Nekateri niso molili, 
samo prekrižali so se, ali pa še to ne. Če so bili na njivi, so molili ob 7h, 
12h in zvečer, ko je zvonilo. Moški so se odkrili, vsi so naredili križ in začeli 
moliti za žensko, ponavadi starejšo, ki je molila naprej. 
V uršulinskem samostanu so bile tri kuharice — sestre: za redovnice in 
samostanskega duhovnika, spirituala, za gojenke in posle ter za bolnike. 
Kuhinja v samostanu je imela velik zidan prosto stoječ štedilnik, obzidan z 
modnicami, ki je imel dva ločena kurišča, šest litoželeznih plošč, tri pečnjake, 
štiri ogrevalnike in dva bakrena vodna kotliča. Nad štedilnikom je bila 
slika sv. Florijana. Obednici za uršulinke in gojenke sta bili v samostanu. 
Za hrano in kaj se bo kuhalo, sta skrbela ekonom in prednica. Uršulinke so 
imele po kosilu eno uro rekreacije, potem duhovno branje. 
Zunanje gojenke so imele malico, ki so jo plačevale. Notranje gojenke, 
ki so plačevale celotno oskrbo, so spale v internatu, polgojenke so jedle v 
samostanu, prenočevale pa doma. Notranje gojenke, ki so plačevale npr. malo 
pred drugo svetovno vojno 500.— din mesečno, so dobile boljše kosilo kot 
gojenke, ki so plačevale 300.— din na mesec. Polgojenke so jedle po znižani 
ceni. Dekleta, ki so obiskovala gorsko šolo, so dobila kosilo v šoli, zmenile 
so se z redovnico, ki je imela na skrbi hrano, kaj bodo prinesle, da so jim tisto 
skuhale, ah pa so kosilo prinesle v kanglici. V obednici, gojenk je bilo okrog 
150, so bile mize postavljene takole: po sredini so bile mize za gojenke, 
108 
Gojenke uršulinskega samostana v Škofji Loki so pred prvo svetovno vojno 
obedovale kar v spalnici 
ki so več plačale, ob steni za gojenke, ki so plačale manj, in v stranski vrsti 
v bližini sanitarij, so bile polgojenke, ki so jedle po znižani ceni. Mize so bile 
pogrnjene s prti, vsaka gojenka je imela svoj stalni sedež in pribor zavit 
v krpo ali v vrečki. Hrano jim je delila redovnica na koncu mize na krožnike, 
ki so jih gojenke podajale druga drugi. Pri jedi je morala biti popolna tišina, 
za to je poskrbela navzoča redovnica — nadzornica. Hrana pri uršulinkah 
je bila okusna in raznolika, najedle so se. Ce je bila katera še lačna, je lahko 
dobila še prikuho. Molile so pred jedjo in po njej. Po večerji so se obvezno, 
razen v dežju in hladnem vremenu, sprehajale po grajskem drevoredu. Za 
božične in velikonočne praznike so šle notranje gojenke domov. 
Hlapci in dekle, ki so služili pri nunah, so jedli v samostanu, in sicer 
hlapci v eni sobi in dekle v sobi zraven njih. Jedi je nosila na mizo dekla, 
ki je bila zaposlena v kuhinji. Hrana je bila v glavnem kmečka, močna in 
okusna. Od mize niso odšli nikoli lačni. Priboljškov, sladic in sadja, pa so bili 
le redkokdaj deležni. Samostan je brezplačno prehranjeval okrog 50 najrev 
nejših učenk in drugih revežev. 
Loškim kapucinom so do druge svetovne vojne kuhali sobratje, ki so 
sloveli zlasti v pripravljanju sladic. Včasih je vsak kapucin sam opral svoj 
krožnik in pribor. 
Pri večini loških prebivalcev je bila vedenjska kultura za mizo na trhlih 
nogah. Po jedi so si obrisali usta in roke s »fertahom«, največkrat pa so samo 
potegnili z roko okrog ust in si nato obrisali roke v predpasnik. 
Ze našemu meščanu Jerneju Gašperlinu ni bilo všeč obnašanje njegovih 
domačih za mizo: »Necoj srna se pri večerji besedvali, da pregerdo jema, 
posebno per žgancah. Te zares samogoltno mečema vase, posebno pa Tone 
109 
(op. Jernejev brat), vselej me je sram, kadar kaki ptuj človek v stanico pride, 
kadar žgance jema, ali zvečer se pa nam na ljubi več večerjati, prov počasi 
kmetčka jema. Pa je res to, urno jest, pa urno delati, da je tak človek malo 
vreden, ki se mu še jest skoraj na ljubi, to je gotovo.«. 
V »hiši« je brenčalo veliko muh. tudi ščurkov ni manjkalo. Muhe so 
popadale v žgance, sok. Ščurka si lahko zajel z žganci, celo kroto si dobil v 
soku. Solate pa so bile sploh obogatene s polži. Gospodinje so velikokrat že 
zvečer dale v peč lonec z žganci. zjutraj podžgale in tako so včasih »fruštkali« 
še ščurka zraven. 
Loški žebljar Jernej Gašperin se sredi 19. stoletja v svojem dnevniku 
razburja nad salabolskimi sitnimi muhami, ki da jih je že v marcu zadosti, 
in pravi, da bo moral zaradi njih poleti velikokrat »južno« zapustiti. Takole 
beseduje: »Necoj sim pa per večerji kurba muha (op. v marcu) v jedi dobil, 
in nehal sim koj jesti. .. Opoldne je nam Lenka (op. Jernejeva sestra) na 
praznik kovačev sv. Alojza (op. v juniju) za južno pervikrat letaš v ričetu muho 
skuhala, in jed srna pustili, zares malo pregosposki srna ta reč, pa se zato 
saj bolj pazejo de čedno kuhajo. . . . Necoj (op. v juliju) bil pa kmalo brez 
večerje, kir je muha bla v skledi, ravno pred manoj, pa vendar sim začel še 
jesti, kir je blo videti, da je rauno šele noter padla. — ... Muh je zadost 
(op. v aprilu) že me opominaja, da bom moral včasih poleti, zavoljo njeh 
zapostiti južno, ko blo meni jeh mogoče, kaj rad jeh bil popolnoma zateril, 
te salabolske muhe sitne . . .« 
Novice so sredi 19. stoletja dajale nasvete kako se znebiš muh in ščurkov. 
Takole svetujejo: »Muhe se dajo hitro iz hiše pregnati, Če jih pokadiš s suhirn 
bučnim perjem na žerjavici. Tudi ljudje naj ne bodo takrat v hiši, če ne jih 
glava boli.. . Muh se odkrižaš z lorberjevim oljem, komarjev pa z bučnimi 
olupki; z onim se maže, s tem pa kadi. Ščurke ali grile v kuhinjah odžene iz 
kumar izprešana voda, s katero se poškropijo taki kraji, kjer je tega mrčesa 
dovolj. Voda se izpreša iz lupin ali iz samih kumar.« 
Med kmečkim prebivalstvom so bile do 1. svetovne vojne lesene žlice, 
redkeje koščene, še zelo priljubljene. V nekaterih krajih so med 2. svetovno 
vojno zopet jedli z lesenimi žlicami, ker so jim partizani pobrali kovinske. 
Stari ljudje se od lesenih žlic niso hoteli ločiti do konca življenja, pa čeprav 
se je že krepko zakoračilo v leta po zadnji vojni. S kovinskimi, cinastimi ali 
medeninastimi žlicami je večina kmetov začela jesti po prvi svet. vojni. Stari 
ljudje so rekli, da »ta plehnate« žlice pečejo. Čistili so jih s pepelom, enkrat 
letno pa so jih nesli cinit h kleparju in jih potem zdrgnili s predivom, 
tulami. Se vedno pa so zajemali iz skupne, glinaste sklede, »čpine«, sem in tja 
so uporabljali lesene krožnike. Nekateri so že imeli vsak svojo glinasto skledico, 
začeli pa so se na podeželju po tem času, še bolj pa po letu 1930 postopoma 
udomačevati »plehnati«, ali pa iz debelejšega porcelana globoki krožniki, 
jeklene vilice in redkeje jekleni noži. Pri večini, so imela gospodinjstva na 
mizi le en velik nož za rezanje kruha in mesa. Večina kmetov, zlasti v 
odročnejših krajih, je imela krožnike le za juho, ostale jedi pa so še vedno 
pridno zajemali iz skupne sklede. Na krožnike in vilice so se navadili šele pred 
zadnjo svetovno vojno ali po njej. 
Tudi večina meščanov je uporabljala namizno posodje in pribor, »beštek«, 
tako kot podeželje. Le imovitejše in uglednejše družine, tudi na podeželju, 
110 
v obeh samostanih ter delno gostilničarji, so tako kot drugod že zgodaj, 
glede na modne muhavosti in raznovrstna jedila, začeli uporabljati različne 
krožnike ter pribor vključno z nožem. Tudi posli v obeh samostanih, gostilnah 
in pri obrtniških družinah so imeli globoke krožnike ter žlice in vilice. 
Belili so s suho slanino, ki so jo okadili, z ocvirki in zaseko. Le cvrli 
so z mastjo ali oljem. Ponekod so belili z lanenim oljem. V Železnikih so 
belili s konjskim lojem. Tudi tam, kjer je bila velika revščina, so belili z 
lojem. V postnih dneh pa so belili le z maslom. Laško olje je bilo predrago, 
zato so ga le redki kupovali. Naenkrat so ga vzeli le po en »ferkelc« (4 ferkelci 
so liter) ali en frakelj (8 frakeljnov je liter). 
Kis, »jesih«, so v mestu ob koncu 19. stoletja kupovali pri Josipu Guzelju, 
»Pepetu«, ki je izdeloval in prodajal kis v Mestu 99 (Blaževa ulica), v. Kasarna 
ali Jesharna. Trgovina je obratovala do leta 1936. Tudi v večjih vaških 
središčih so kis kupovali, večina pa ga je doma izdelovala. Delali so ga iz lesnik 
(necepljenih jabolk), iz mošta ali nedozorelega grozdja. 
Sladkorja, »cukra«, posebno na kmetih niso veliko kupovali, največ za 
kavo, vendar so sladili bolj s saharinom. V trgovinah so prodajali »stok 
cuker« (v obliki stožca), zavit v črn papir. S kladivom ozir. posebnim nožem 
so ga razsekali na koščke. Bil je zelo sladak. Namesto sladkorja so uporabljali 
med. 
Zelje in repo so sami kisali, tudi uršulinke in kapucini. Največ kislega 
zelja in repe so pojedli v jesensko zimskem času. Za nekatere je bila repa 
dobra le jeseni, pozimi je pekla. Drugod so pojedli več repe pozimi kot jeseni. 
Nekateri so zelje »šparali« čez poletje, da je bilo bolj »močno«, drugi pa so 
ga pojedli več kot repe. Na splošno pa so obojega na Loškem zelo veliko 
použili. 
Očiščene zeljnate glave so ribali z »nožem«. Ribali so v »hiši« na pomitih 
tleh, ali pa so dali na tla rjuhi. Zribano zelje (50 do 60 kg) so dali v kad in tlačili 
z bosimi nogami toliko časa, da je prišla voda na vrh. Zelje so malo posolili. 
Vrh zelja so položili deske, ki so jih obtežili s skalami. Zelje se je kisalo v 
hladnem »kevdru« štiri do pet tednov, na toplem je bilo skisano v dveh. 
Vsak teden je bilo treba zelje oprati in doliti »frišno« vodo. 
Repo so ribali na ribežnu v »hiši«. Petindvajset do 30 kg zribane repe 
so dali v škaf in jo tlačili z rokami. V repo so dali malo soli, da je bila bolj 
trda. Obtežili so z desko in kamnom, dali v klet, kjer se je kisala. Na toplem 
je bila skisana v dobrem tednu, na hladnem v dveh, treh tednih. Nekateri so 
jo polili s toplo vodo, da se je prej skisala. Naribali so jo sproti za en škaf. 
Bel kruh iz pšenične moke so pekli pri večini le trikrat na leto: za božične 
in velikonočne praznike in za semenj. Le ponekod so ga spekli ob žetvi, košnji 
in mlatvi, sicer pa so za ta težka dela spekli kruh iz črne moke, ki so ji 
dodali malo več bele moke. Belega so dobile v dar tudi porodnice. 
Na nekaterih gruntih so imeli črnega kruha, »ta črnga«, vedno dosti, 
ponekod pa so z njim varčevali. Nekje so boljšega jedli le domači, poslom 
pa so privoščili slabšega. Na Loškem so veliko napekli soržičnega kruha 
(pol pšenice, pol rži), še več pa »mešanca«. Te mešanice so bile iz različnih 
mok; tako iz pšenične. ovsene in ječmenove; iz ovsene, ječmenove, prosene, 
111 
ržene in malo ajdove zraven; iz ječmenove, prosene in koruzne; soržici so 
radi dodajali malo ajdove moke ali pa zraven še malo ječmenove. Takšen 
kruh je bil bolj voljan. Za »ta boljš« kruh je veljal iz mešanice ječmenove 
in ržene moke in vmes malo pšenične. Crn kruh iz pšeničnih otrobov je bil 
tečen kruh in je ostal dalj časa mehak. Kruh iz same ržene moke je bil za 
nekatere najboljši, zdrav in sladak, za druge pa težak in popast. 
Ovseni kruh, ovsenjak, »ta špičast» je bil kruh hribovitejših krajev, pa 
tudi revnejših dolincev. Bil je pust, bodel je po grlu, ker so bile vmes luščine, 
»špice«. Tam, kjer je bila velika revščina, so jedli kruh iz prosene moke, 
bil je pust, drobil se je, zato so moki primešali malo kuhanega krompirja, 
da se je dal rezati. Zelo revni so kruh, ki so ga dobili kot dninarji, posušili 
in pozimi jedli namočenega v vodi. 
Med prvo svetovno vojno, ko je kruha primanjkovalo, so vmešali med 
črno moko kuhanega, zmečkanega krompirja. Takrat so jedli tudi koruzen 
kruh, ki je bil par dni dober, potem pa je postal pust. Leta 1917 so vojaki 
v Sorici jedli ržen kruh, ki je bil črn kot oglje. Soriški kmetje so moko po 
rabili za žgance, za kruh jo je zmanjkalo. Ovsenjak je med prvo svetovno 
vojno povsod užival spoštovanje. Te vrste kruha so jedli revnejši tudi po 
tisti vojni. 
V uršulinskem samostanu so imele uršulinke pekarijo z mesilnico. Pekle 
so dober kruh, belega in črnega. Črnega, za zunanje gojenke (za dopoldansko 
malico) so kupovale pri peku Krošlju v Kapucinskem predmestju, ker je bilo 
gojenk preveč. Tudi kapucini so pekli kruh iz bele in črne moke. Za reveže 
pa so spekli koruznega. 
Pretežna večina meščanov je moko ali pa kruh kupovala. »Finfarca« je 
bila najslabša črna moka, »cvajerca« in »drajerca« sta bih podobni današnji 
enotni, »nularca« in »dopelnularca« sta bili najboljši beli moki. Veliko je 
bilo gospodinj ali služkinj, ki so zamesile same kruh in ga nesle speč k peku. 
Zelo dober bel in črn kruh je prodajal v svoji trgovini s špecerijo Valentin 
Debeljak, v. Jamnik, izučen pekarske obrti. V trgovini so ga prodajali po 
kosih, ker je le malokdo kupil cel hlebec. V Škofji Loki so bili najbolj poznani 
peki v 19. stoletju Sušniki (v. Kamrer) in Homani ter v 20. stoletju Žužki, 
kjer si dobil štruce, hlebce, zemlje in preste. Pekarije so bile v vseh večjih 
krajih, npr. v Stari Loki, Selcih, Železnikih, Sorici, Poljanah, Gorenji vasi 
in Zireh. 
V dopisu Združenja obrtnikov v Škofji Loki iz leta 1933 razberemo, 
da v zimskem času pečejo kruh doma. V ostalem času pa hočejo že zjutraj 
svežega. V Gorenji vasi mora pekovski mojster Ivan Zakelj po nočnem delu 
(z delom začenja opolnoči in peče do osme ure zjutraj) dostaviti na svojih 
ramah kruh v oddaljene kraje. V dopisu Združenja obrtnikov Železniki pa 
se v istem letu Lovro Jensterle, pek v Sorici, pritožuje, da šušmarijo v pe 
kovski obrti. Trgovci in gostilničarji (v Sorici 4, v Spodnjih Danjah 1) pečejo 
kruh za prodajo in razpečavajo več kruha kot pet pekovskih obratov v oko 
lici. 
Najhujša lakota je bila v letih 1813 do 1817, ko so jedli kruh iz lubja in 
lanenega semena, ali pa je bilo zdrobljeno lubje zmešano z otrobi. Ob cestah 
si našel mrliča s travo ali prstjo v ustih. Od lakote umrli domačin iz Volake, 
ki je v letu 1816 malo pred smrtjo jedel travo, je upodobljen s travo v ustih 
na lesenem poslikanem znamenju — kerležu, ki ga hrani Loški muzej. Stari 
112 
ljudje so pripovedovali, da je bila takšna lakota, da so njivo ali kos zemlje 
zamenjali za hlebec kruha. 
Še pred prvo svetovno vojno je na kmetih gospodinja, ko je zamesila 
v mentrgi, z roko naredila križ čez njo. Na hlebec, ki ga je stresla s peharja 
na lopar, je naredila tri črtice ali križ. Ko so bili hlebci v peči, je zmolila 
tri očenaše, ali samo enega. Po zadnjem hlebcu, ki ga je vzela iz peči, je 
v peč zagnala tri polena, ali pa samo enega, za duše v vicah, da se duše 
lahko nanje vsedejo, ko pridejo kruha iskat. Ko so načeli hlebec, so z nožem 
naredili križ po njem. 
Za vzhajanje kruha so ženske namesto kvasa zamesile droži, »draške, 
droške«. Delale so jih iz prosene ali ovsene moke, ki so jo zamesile z vodo. 
Nekatere so dodale še malo kupljenega kvasa ali kisa. Naredile pa so jih 
tudi iz prosene moke in mošta. S »šeflo« ali z rokami so naredile hlebčke, 
jih dale na »dilo«, ki je visela na »latah« okrog peči. Posušeni so bili v dveh 
ali treh dnevih. Posušene so spravile v vrečo. Iz 2 do 3 kg prosene moke so 
naredile 20 do 23 »drošk«. V pet hlebcev so dale dve »droški«. Kruh iz droži 
je bil kriselkastega okusa, držal pa je dalj časa. Ponekod so droži delali še 
med obema vojnama in med zadnjo vojno, ko je zmanjkovalo kvasa. Namesto 
droži, so pustile malo testa od prejšnje peke in ga posušenega in namočenega 
zamesile v novo testo. Droži so tudi kupovali v trgovini, ali pa so jih ženske 
nosile po hišah. Pri Jamniku v Loki so v posebnem prostoru sušili drožje, 
v trgovini so ga pa prodajali. 
Na kmetih so kruh pekli enkrat tedensko, poleti tudi dvakrat. V krušni 
peči so pozimi spekli šest do osem hlebcev, poleti štiri do pet, če so imeli 
delavcev pa tudi 10 do 12 hlebcev. Pri vsaki peki je gospodinja spekla hlebčke 
za otroke, ki so jih še tople pojedli. Poleti pa je po peki kruha včasih spekla 
še štruklje, nadevane z drobnjakom, otroci in odrasli so dobili po enega. 
Ena izmed dekel se spominja, da je njena dobra gospodinja ob vsaki 
peki spekla hlebčke iz bele moke, ki jih je pomazala po vrhu z jajcem in 
smetano. Poleti je v hlebčke zamesila pehtran ali meto, da so lepo dišali. 
Posli in domači so dobili še vroče. V uršulinskem samostanu so pekle kruh 
trikrat tedensko, včasih tudi vsak dan. 
Mleko in mlečni izdelki so bili vsestransko uporabni v prehrani in še 
kar dober vir zaslužka. V letu 1892 je bila štruca »putra« 84 soldov (Zali log), 
kg »putra« je leta 1918 stal 50 kron (Skofja Loka). Na kmetih so prodali 
veliko surovega masla, »putra«. Sveže mleko so nalili v »čerfe« in postavili 
na hladno, da je smetana stopila na vrh. Naslednjega dne so »čerfe« postavili 
v neprevročo peč, da je smetana nekoliko otrdela in se odločila od mleka. 
Z leseno žlico, »posnemanco« so jo nalagali v lonec, dokler je ni bilo v pinji 
do polovice (za 2 kg »putra«). Surovo maslo so prodajali v trgovine ali po 
hišah. Kupovale pa so ga po kmetih tudi prekupčevalke. Bajtarji so prodali 
kakšen kilogram masla, da so lahko kupili moko. »Puter« so oblikovali v 
štručke, povrhu so naredili tri križe, s posebno žlico, ali pa v modelih z ro 
žami, redkeje z živalskimi motivi. Nekateri so s »putrom« belili ob petkih. 
Z njim so belili ajdove, turščične in bele žgance. 
Pri pinjenju smetane v »puter«, je ostala na dnu pinje tekočina, pinjenec, 
»pinovec, pinuc«. »Pinovc iz sladke smetane je bil prav dober, če je bila 
kisla, je bil grenak. Poleti je bil bolj kisel, pozimi sladak. Iz deset litrov sme-
8 Loški razgledi 113 
tane so dobili 1 do 1 1/2 kg masla in okrog 2 litra pinjevca. Dober je bil za 
gasitev žeje poleti, pili so ga za »malco« ali večerjo ob kruhu ali žgancih, 
zlasti koruznih; pa tudi po »južni«. V Poljanski dolini so ga vlili na sok. 
Nekateri kmetje pa so ga dajali le prašičem. 
»Puter« so kuhali v maslo. S kuhanim maslom so belili ob petkih, na 
kvatrno sredo, za 40 dnevni post (pred veliko nočjo) in v adventu (pred bo 
žičem). Ponekod so vse močnate jedi, razen nekaterih vrst žgancev, behli 
z maslom. Sredi prejšnjega stoletja piše v svojem dnevniku Ločan Jernej 
Gašperin, da so jedli žgance z maslom »potroštane« in še mleko so gor vlili. 
Poročilo za Sorico leta 1855 pravi, da delajo maslo iz kravjega in kozjega 
mleka za dom in kupčijo. V zaliloški župnijski kroniki zasledimo, da je stal 
leta 1899 funt masla 40 krajcarjev. V Sorici je leta 1917 primanjkovalo masla 
za dom, ker so ga vsega znosili prekupci k oficirskim kuhinjam na fronto. 
Poročilo iz Zirov leta 1909 pravi, da morajo kmetje maslo prodajati po nizki 
ceni, ker je trg z maslom prenapoljen. Doma pa si kmetje ne upajo z njim 
pošteno žgancev zabeliti. Maslo so kuhali tudi Ločani. V svoj dnevnik je 
Ivanka Flis, roj. Homan, zapisala, da je v letu 1923 kupila 3 kg in 34 dkg putra 
po 170 kron in ga skuhala. Kuhanega masla je dobila 2 kg in 15 dkg (maslo 
po 240 kron) in 1/2 kg »masunka«. Boljše je kupiti maslo, je zapisala na 
koncu. 
Ko so kuhali »puter« v maslo, je nastala na dnu usedlina, maselnik, 
»masunk«. V »masunk« so zamešali eno ali dve žlici koruzne ali pšenične 
moke in z njim belili ajdove ali krompirjeve žgance, oblili medlo ali mesto, 
stresli so ga tudi na mlince ali štruklje. Otroci so ga radi namazali na kruh. 
V trgovini pri Debeljakovih v Loki so prodajali maselnik ob postnih dnevih. 
»Masunk« so dobili reveži, ki so prišli ponj z lončkom. Debeljakovi so »puter« 
kupovali od kmetov, če ga niso vsega prodali, so ga skuhali v maslo. Maselnik, 
ki so ga zgostili z belo ali črno moko, zakuhanega v pinjeno mleko, so ime 
novali volovi ali »bkov masunk«. Dali so ga »-gor« na krompirjeve žgance in 
malo popoprali. Ta »masunk« je bil zlasti znan v Poljanski dolini, pa tudi 
v okolici Loke. 
Vsak dan so v poletnem času jedli kislo mleko, »gost mlek«, zraven žgan 
cev, krompirja v oblicah ali pri kruhu. Posebno radi so ga imeli kosci in 
žanjice. 
Sirotko iz zavretega kislega mleka so imeli za malico ali večerjo. Dobra 
je bila po klobasah, ker je »popucala«. 
Posneto, kuhano mleko, »sladk mlek«, je na kmetih večina pila le pri 
žgancih ali soku, v kavo pa so ga zmeraj dali. Deležni pa so ga bili dnevno 
najeti delavci. 
Iz mlezive, to je iz prvega in drugega pomolzenega mleka krave, ki je 
teletila, »strila«, so naredili skuto, ki so jo pečeno, osoljeno in popoprano, 
zrezano na kose, jedli za »fruštek ali malco«. Iz nje so naredili tudi skutne 
štruklje, ki so jih zabelili z maslom. 
V 19. stoletju in med obema vojnama so izdelovali veliko »domačega« 
sira, nekateri so ga imenovali skuta, iz kislega mleka. Mleko so postavili 
v neprevročo peč ali na štedilnik, da se je sesirilo. Zavreti ni smelo. Ko je 
voda, sirotka, postala zelena, so jo skozi rešeto ali žakelj odcedili. Gost sir 
so oblikovali v hlebčke, ga posolili in popoprali in jedli za malico. Ločan 
Gašperin v svojem dnevniku iz srede prejšnjega stoletja o siru: »... pa sim 
114 
rauno prov merzli mlečni ser jedel, kir men se prov dober zdi, necoj je bil 
pa mal grenak, sim pa precej soli nan dal, ino poprove štupe, pa sim dobro 
iz vilcem zmečkal, dober je blo.-< 
Po grenkem siru, »smrdljivcu« sta bili že v preteklosti znani Sorica in 
Danje. 2e v soriški župnijski kroniki v letu 1855 je zapisano, da napravijo 
iz skute nekak sir, ki ga vsako leto veliko prodajo. Delajo ga še sedaj v Spod 
njih Danjah za prodajo in dom. 
V pomolzeno, posneto, toplo mleko dajo »širše«. Sirišče je iz posušenega 
želodca nekaj dni starega telička. V začetku tega stoletja so ga kupovali 
v steklenicah ali kot prašek. Na približno šest litrov mleka dajo žlico »širša«. 
Mleko se zaradi sirišča zgosti, zmešajo ga na drobno, sirotko odlijejo v lonec, 
gosto maso tlačijo v posodi, potem oblikujejo v hlebčke. Dajo jih v »dežo«, 
zalijejo s sirotko in obtežijo. V dveh do treh tednih je dober. Mora biti grenak 
in mehak. Jedli so ga za malico ali večerjo zraven krompirja v oblicah. 2e 
preveč goden sir, skuta, je bil še bolj grenak kot v hlebčku. Tega niso pro 
dajali, pojedli so ga sami s krompirjem v oblicah. 
Na kmetih so pred prvo svetovno vojno le redki kuhali marmelado, večina 
je sploh ni poznala. Med obema vojnama so začeli postopoma kuhati marmelado 
iz jabolk, češpelj, rdečih in črnih jagod. 2e od nekdaj so veliko sadja posušili 
v krušni peči. Posušena, zmleta jabolka in hruške so imeli namesto orehov 
za potice; posušene jabolčne krhlje, češnje, češplje in hruške pa so skuhali 
in imeli za malice, ali za »rihto« pri »južni«. Posebno je takšen kompot 
prijal žanjicam in koscem. Iz suhih češpelj so naredili tudi »knedelne«. 
Večina gospodinj v mestu pa je že ob koncu prejšnjega stoletja, pa tudi 
prej, skuhala češpljevo ali jabolčno marmelado, ki so ji dodali tudi hruške. 
Kuhanega in svežega sadja so meščani dosti pojedli. 
Tudi uršulinke so skuhale največ marmelade iz jabolk in hrušk. Kompotov 
iz svežega sadja niso velikokrat imele na mizi, tako uršulinke kot gojenke 
so bolj uživale gosto čežano iz zmletih suhih jabolk in hrušk. Skoraj vsak 
dan pa so pri kosilu dobile jabolko ali grozdje. 
Ločani so bili s sadjem dobro založeni. Na trgu si v letu 1861 lahko kupil 
funt vipavskih češenj za 10 krajcarjev, funt grozdja od 10 do 12 krajcarjev, 
za mernik jabolk si odštel 9 grošev; leta 1909 je bil kg marelic vreden 40 vi 
narjev, hruške so bile po 80 vinarjev; v letu 1918 si dobil kg češenj za 3 krone, 
leta 1922 pa si zanje odštel že 12 kron. 
Kmečki in obrtniški živelj dolinskega in hribovskega območja ter meščani, 
tudi v nunskem in kapucinskem samostanu, so klali enkrat do trikrat na leto, 
in to ob koncu novembra, okrog božiča in malo pred pustom. Večina pa je 
klala le enkrat letno, okrog božiča. Takrat so zaklali enega ali dva prašiča 
in pobili kakšno staro kravo. Krave so raje prodali, zase pa kupovali »buše«, 
majhne črne hrvaške krave. Meso, prašičje in goveje, so uživali suho, »frišno« 
le, ko so klali. Pri mesarjih so ob sobotah kupovali sveže meso ljudje iz 
okolice mesta, iz mesta in iz večjih dolinskih središč. 
Tudi žebljarska družina Gašperinovih v Loki (sreda 19. stoletja) se je 
veselila kolinovanja. Prašiča, enega ali dva, so zaklali enkrat na leto, dvakrat 
pa, če niso hoteli prašiča prodati po nižji ceni. Imeli so kar dosti mesa, 
kolin in špeha... »Od prešiča se troštam dobrih klobas ino godle (župe)... 
8" 115 
Včerejšnji dan srna imeli ta velki dan za godlo, in koline (klobase) kir sma 
našega opitaniga prešiča zaklali, in dosti dober je bil, zaklan je tehtal 240 
funtov, odertiga špeha je blo 80 funtov, masti 12 funtov, pa vendar ko bi ga 
pred enim tednam zaklali bi bil boljši, kir se je ta zadnji teden nam zlo 
izpridla, ni marala več za jed, tud koruze ni hotla več; taka je bla ta svinja, 
za dva persta je manj merla, ko pred 14 dnevam.. . Kolin sma pa naredili 
prov veliko, še od dveh druzih sma drobu perkupili, snoči sa jeh nam toljko 
spekli, da sa še dve ostale, tudi nocoj sma se jeh prov dasitega najedli. Dober 
in prav luštno je v družini prašiča zaklati, in precej dobriga je od njega 
zajesti, samo to meni na dopade, kir se toljko med druge izdaja prešičovne ...« 
Poleg večjih in manjših kosov mesa so naredili še krvavice, jetrnice, bele 
in mesne klobase, godljo, redkeje želodec in salame. Na Poljanskem so revežem 
dali po eno meseno in krvavo klobaso, kos mesa in godljo. Večina pa je 
sosedom dala po eno pečenico, dve krvavici in košček mesa, ali pa so na 
koline povabili svoje sorodnike in znance. Takrat so spekli tudi pečenko, 
ki so je, le ponekod in seveda le košček, dobili tudi posli. 
Nasoljeno meso so okadili. Ko je postalo temno rumeno, je bilo zadosti 
prekajeno. Manjši kosi so bili suhi v 10 do 14 dnevih, veliki v treh ali štirih 
tednih. Na kmetih so meso hranili v kašči, kjer se je še naprej sušilo na 
zraku. Da se prekajeno meso ne bi pokvarilo ali postalo črvivo, so ga ponekod, 
zavitega v papir, shranili v senenem drobu ali otrobih, ali pa so ga dali v 
vrečo, zagrnili s papirjem, položili v »kišto« in nanj stresli pepel od drv. 
Krvavice, »ta krvave, prtene« so delali iz kuhane in zmlete drobovine, 
ki so ji dodali mast, kri, poper, cimet in proseno kašo. Namesto kaše so dali 
tudi ješprenj, najboljši za krvavice je riž, razberemo iz recepta Ločanke sredi 
prejšnjega stoletja. Ustno izročilo pa pravi, da so v preteklosti naredili največ 
»prtenih« klobas iz pol prosene kaše in pol ješprenja, s krvjo, drobovino in 
brez dišav. Kuhali so jih v velikih loncih, ki so držali tudi do 50 litrov. 
Creva so večkrat oprali in oribali z repo in čebulo. »Toplarce« so bile iz 
tankega črevesa, enojne iz debelejšega. Kot danes so tudi tedaj najpogosteje 
krvavice vsebovale poleg krvi, drobovine še malo glavine, polovico kaše ali 
ješprenja ter polovico riža, majaron, meto, poper in sol; ponekod pa so dodali 
še cimet. 
Jetrnice, nekateri so jim rekli »danke«, so delali iz jeter, pljučk in prosene 
kaše. Nekje so pridali še ledvice in malo slabšega mesa. Creva so napolnili do 
polovice, ker se je kaša nakuhala. Največ posušenih jetrnic so pojedli na 
kmetih, kjer so jetrnico zrezali v ješprenj namesto suhega mesa. Poleti so 
iz jetrnic naredili godljo in zraven jedli sladko zelje. V Torki jetrnic niso 
delali. Ko so klali, so jetra in pljučka zrezali in skuhali kot »župo«. 
Belih klobas, »ta belih«, niso naredili veliko. Klobase so bile iz glavine, 
ješprenja ali riža in brez krvi. Večina je glavino in parklje raje skuhala v 
ješprenju. 
V preteklosti so največ mesenih klobas posušili. Dali so jih za malico 
delavcem pri težjih delih, domači so jih zelo redko jedli. Na en kg svinjskega 
mesa so dali tri in pol dag soli. Poleg mesa so dali v mesne klobase še 
špeh, poper, česen in ponekod sladkor. V 30 kg mesa so dali tri pesti popra, šest 
do sedem glavic stolčenega ali zmletega česna in pest sladkorja. Nekateri so 
klobase dali v zaseko, hranili so jih v leseni posodi, »deži«. Gostilne so jih 
spekle in zalile z oljem ali pa suhe dale v olje ali zaseko. 
116 
V primerjavi z mesenimi klobasami so nekako do zadnje svetovne vojne 
naredili bolj malo salam, nekaj več meščanske družine in gostilne, tako v 
mestu kot na podeželju. 
Za salame je sredi prejšnjega stoletja zapisala loška gospodinja, da so 
»najboljše od starega prašiča, ker se zelo ne osušijo, meso mora biti zrezano 
na »mašino«, vmes malo solitra, da salame obdrže rdečo barvo; dodati še 
malo poprove štupe in malo belega celega popra in nič drugega. V čreva je 
treba maso dobro nabasati. V dimniku ne smejo biti na hudi vročini in 
zmrzniti ne smejo«. 
Salame, zaliloški recept iz prve polovice 19. stoletja: »Se zreže 3 funte 
prašičnega 3 funte mulske prate 1/2 funta kuhanega špeha na vurfelce zre-
zaniga in potlej se seseka use en funt prešičinga, 1 funt mulske prate prav fein. 
To meso s enmalo solitarjam soljo in česnovo vodo se more v skledi prav 
fest spresekati zakriti in dva dni pustiti, potlej se usamejo čeva se v gorki vodi 
čebuli in u soli sprati. Čeva napolneti in tam s knoflo prebosti in se še dva 
dni ležati puste. Potem se ubesijo dva dni v raufenk in potem se morja use 
v špaiskamri 10 do 14 dni presuškovati potlej se salam poštrihajo s aidovo moko 
potreseja in na en lušten kraj obesijo.« 
V mestu so nekatere družine kupovale špeh in meso in same naredile 
salame in klobase. Ločanka Ivanka Flis je zapisala v svoj dnevnik, da je 
31. januarja 1925 dala v dimnik pri Kernu (op. gostilna pri Kernovi Urški na 
Mestnem trgu) 9 salam in 7 klobas. Dne 9. februarja jih je dobila nazaj in 
obesila v shrambo. Za salame je porabila 6 kg 15 dag mesa (11 funtov) in 
21 dag soli (12 lotov); za klobase pa 3 kg 10 dag mesa (5 in 1/2 funta) in 10 
in 1/2 dag soli (6 lotov). 
Med obema vojnama in po vojni pa so delali salame iz svinjskega in 
govejega mesa (npr. 20 kg svinjskega in 7 kg govejega), z dodatkom oreška, 
popra, nageljnovih žbic, česna in vina. Najboljše salame so bile iz stegna in 
mesnatega špeha, kjer so polovico špeha narezali na kocke, drugo polovico 
pa na »mašino«. V dimu so bile toliko časa, da je bil konec črevesa, zavezani 
čop, trd, nakar so jih naprej sušili na zraku. 
Ko so klali na Poljanskem, so naredili želodec, ki so ga pojedli še vročega. 
V javorskem območju ga narede še danes skoraj pri vsaki hiši. Za takšen 
želodec pa porabijo 1/2 kg ajdove moke, 1/2 kg svinjskega mesa, 1/4 kg slanine, 
tri ali štiri stroke česna in malo popra. Želodec napolnijo, ga zašijejo in 
kuhajo okrog tri ure. Toplega, zrezanega na rezine, so imeli za »južno« 
poleg zelja in repe. Tudi mrzel ni slab, pravi priletna Javorčanka, ki se 
spominja, da so takšen želodec delali že njeni stari starši. Za posušen želodec pa 
je bila podobna masa kot za salame. Obteženega so dali dimit za 14 do 21 dni. 
Se danes najbolj slovi po suhem želodcu Davča. čim manj maščobno svinjsko 
meso so zmleli, zmes dva do tri dni pustili na mizi. Potem so dodali žličko 
stolčenega česna, sol in malo vina. Meso so stlačili v svinjski želodec, položili 
nanj kamen in prešali cel mesec. Nato so želodec okadili. Poprečno so naredili 
dva do tri želodce, težke okrog tri kg. Jedli so ga ob večjih praznikih, ko je 
prišla »žlahta«. 
Ko so klali prašiča, so vedno pripravili godljo. V godljo so dali dve ali 
tri razkuhane krvavice, ješprenj, proseno kašo ali pa riž, malo krvi ter 
majaron. meto in poper. Zabelili so jo z ocvirki. Na Poljanskem so v proseno 
kašo zakuhali še malo ajdove moke. Domači s posli so jo jedli tudi po dva 
117 
dni zapored. Ponekod so jo dali revežem. Gojenke nunskega samostana so jo 
dobile za »južno-«, narejena je bila iz riža. 
Drobovino in vse. kar je ostalo od klanja, so prav tako uporabili za jed. 
Na kmetih so vampe jedli kot »župo« le, kadar so pobili živino, vmes so dali 
krompirjeve krhlje. Nekateri so želodec zrezali kot vampe in ga skuhali s 
krompirjevimi kosci. Tudi jetra so zrezali, naredili zapržko »ajnpren«, zalili z 
vodo in jedli s krompirjevimi kosci. Pljučka v »zosu« so jedli bolj meščani. 
V mestu in okolici so imeli raj žele za »ta buli rihta«. Čreva so oprali, zrezali. 
V kuhana čreva so nadrobili belega kruha ali zemlje, zmešali z jajcem, na 
basali v »pečeo« in dali peči. 
Od ostalih mesnih jedi, narejenih iz svinjskega, govejega ali ovčjega 
mesa, naj omenimo golaž in obaro, ki sta bili zelo pogosti jedi na svato-
vanjih. Večina kmečkega prebivalstva golaža do prve svetovne vojne ni znala 
narediti. Jedli so ga le v gostilnah. Po pripovedovanju naj bi golaž v Zireh 
prvič jedli med letoma 1911/12, ko je Žirovec Jereb, po poklicu pek, šel v 
Pliberk, se oženil s Korošico in se z njo vrnil v Ziri. K njima so Zirovčani 
hodili na golaž in »kajzarce«. Izkušnje o golažu so prinesli domov možje, ki 
so med prvo svetovno vojno delali v vojaški kuhinji. Potem so se z golažem 
seznanile tudi dekleta in žene, ki so obiskovale kuharske tečaje. Doma so ga 
najprej začeli kuhati kot »župo« iz govejega ali svinjskega mesa. Le nekaj 
koščkov mesa in cel krompir vmes, pa je bil golaž že narejen. Za domače je 
bil redkokdaj na mizi. V mestu so naredili goveji, svinjski ali telečji golaž, 
zraven pa žličnike ali polento. Podobno so osvojili obaro, kislo »župo«, 
»ajmoht« iz svinjskega ali ovčjega mesa. Zraven so jedli ajdove žgance ali 
polento. 
Ovčjega mesa v Torki niso prekadili, ampak so ga jedli pozimi med 
tednom »frišnega«. Meso so dali v salamurjo, takšno je držalo tri tedne. V 
Zireh so ga dali suhega v ješprenj. Dobro je bilo kuhano ovčje meso med sladko 
repo. 
V stari Jugoslaviji so nekateri jedli tudi konjsko meso. V mestu so 
pojedli veliko zajčjega in koštrunovega mesa, zlasti med obema vojnama, 
zajcev pa veliko med zadnjo vojno. Zajčje meso je bilo v »ajmohtu«, golažu, 
kuhano med sladko repo ali v rižoti. Koštrunovo meso je bilo v obari, pa 
tudi pečeno. V mestu je bil koštrun cenjen v 19. stoletju. 
»Kaštrunova bržola,« recept iz leta 1855: »Kaštrunovo meso se 
nareže na perejone potem se da v kastrolo in se toliko zalije z vodo da čez 
stoji in precej se vsoli, potem se da zraven šetraj čebula česna in celega popra 
in se mora pokriti in počasi vreti in ko se pokuha pa z moko poštaubaj na 
obeh straneh in meso oberni in se mora še pokuhati in nazadnje zos pokisaj, 
zraven par koscev krompirja samo da se mora posebej kuhati.-« 
Divjačino je jedla bolj mestna gospoda. K Homanu v Loki so hodili na 
divjega petelina ali zajca zaključene družbe in Homanovo sorodstvo. 
»D ivja kokuš ali petelinov zos,« recept Ane Homan iz leta 
1855: Den not v kokuš petersila in špeha, den jo v kozo in zraven korena, 
petersila, zelene, čebule, rožmarina, larberja, gvirznagelna, limoni salc, černiga 
vina perli, vode perli, tud osoli, mal z moko poštupej, zos preced in dej na 
mizo.-« 
118 
Tudi kuretina je bila bolj redka jed. Kurjo »župo« so skuhali porodnicam 
in bolnikom, domači so takrat dobili kurje meso in krompir. Sicer pa je bila 
kurja »župa«, skupaj z govedino, pogosta na svatovanjih. V preteklosti so na 
kmetih poznali samo trdo kuhana jajca, ki so jih dobili delavci enega ali dva 
le redkokdej (npr. ob grabitvi stelje, nabiranju borovnic ali malin, ipd.). Pone 
kod so jih dobili tudi mlinarski in žagarski delavci za malico, ko so delali 
ponoči. V mestu in okolici so kakšnega ocvrli za bolnega otroka, ali če je kdo 
moral na hitrico po opravkih. Sem in tja ga je dobil godovnik. Jajca so prodali 
ali porabili pri kuhanju. 
Za večino prebivalstva je bila prava kava pred prvo svetovno vojno 
še posebnost. Le redki so jo pili. Pripravili pa so jo tako, da so v velik lonec 
vode vsuli cel zavitek cikorije in malo prave kave. Kako dobra in dragocena 
je bila v tistem času kava, se spominjajo pripovedovalci, pravijo, da so njihove 
matere aH stare matere kupovale le po »ferkel« prave kave za cel mesec. Name 
sto prave kave so pražili tudi ječmen ali pšenico. Posebno med prvo svetovno 
vojno so cikorijo, ki jo je primanjkovalo, delali iz rumenega korenja, ki so ga 
olupili, na drobno zrezali, posušili, zmleli in podžgali, ali pa so zrezanega kar 
spekli in zmleli. V mestu so premožnejše družine kupovale pravo kavo po 
kilogramih; leta 1925 je bila kilogramska cena Portorico kave 76 din; radi so 
mešali pol kg finega Santosa s pol kg Kuba kave. Za belo kavo so poleg cikorije 
kupovali še Kneippovo ali Franckovo kavo. 
Tudi pivo so nekateri kmetje in meščani delali doma, zlasti med drugo 
svetovno vojno in po osvoboditvi. 
Domače pivo, recept v. Krevsovih iz Škofje Loke: 10 dkg ječmena 
zmoči, nekoliko osuši ječmen, malo potolči, da razpokajo zrna. Zdaj deni 
ječmen v lonec in mu prideni 15 dkg sladkorja in 6 litrov vode. Naj počasi 
zavre in se kuha eno uro. Zdaj prideni 5 gr hmelja, pa naj počasi vre zopet 
eno uro. Ko se nekoliko ohladi, ga precedi in prideni 1 dkg kvasa in pusti, da 
stoji 24 ur. Zdaj pivo še enkrat precedi, napolni v steklenice, dobro zamaši 
in pusti, da stoji 8 dni na hladnem prostoru, nato je pivo užitno. 
Od žganja so skuhali največ sadjevca, manj pa »-brinovca, slivovca, češ-
puca in jagodovca«. Čebelarji so naredili »ta medu šnops«. »Snops« so kuhali 
tudi iz boba, krompirja, celo iz kupljenih fig, »ta zelenega« pa iz špirita in 
pelina. V Ojstrem Vrhu v Selški dolini so delali izvrsten češnjevec, ki ga je 
dr. Rudolf Andrejka navdušeno krstil za slovenski cherrv brandv. 
Po »kloštergajstu«, zelenem likerju iz zdravilnih rož, je slovel uršulinski 
samostan v Loki. Po »skrivnostnem receptu«, ki so ga loške uršulinke v da 
našnjem času izgubile, ga je vedno delala redovnica, ki je vodila lekarno. 
Recept je poznalo tudi nekaj loških družin. Vprašljivo pa je, če so bile rože 
in priprave iste kot v samostanu. Verjetno so loške uršulinke delale »Klo-
stergeist« po istem receptu kot njihove sestre v Ljubljani ali Mekinjah. Da 
njihova pijača ne bo šla v pozabo, zapišimo ljubljanski oziroma mekinjski 
recept, po katerem sta s. Jerneja in s. Pavlina pripravljali liker še pred drugo 
svetovno vojno. V kotel, kjer se že prekuhava žganje, vržemo vrečko s sle 
dečimi rožami: janež, kumina, melisa, meta in pomarančni olupki. Žganje za 
»kloštergajst« je pripravljeno. Pol litra vode in 20 dkg sladkorja skuhamo, 
119 
ohladimo in dodamo pol litru žganja, skuhanega z rožami. Dodamo še barvo, 
navadno zeleno. 
Mošta so na Loškem kar dosti naredili, saj so ga veliko popili, zlasti za 
malice. Lipovega, bezgovega in borovničevega čaja so največ popili meščani, 
na kmetih le, če je bil kdo bolan, ali v hudem mrazu. Tudi domači sokovi, 
zlasti malinovec, so bili domena meščanov. 
Preberimo še nekaj vrstic o pijači iz dnevnika Ločana Jerneja Gašperina, 
ki nam dosti pove o jedači in pijači v njegovem družinskem krogu sredi 
19. stoletja. ». .. Ali uzbota večer je bil sprečudni večer namreč: koj že po 
poldan per malci so nam dali mati zraven kruha še usakim posebej malo 
žganja, ta praviga (jagaduca) ko so ga od nekiga moža celi bokal kupili, 
in prov dober je bil, ni bilo drugači še sim ga malo skrivaje pil, in tako sim 
bil precej fertamuznene buče ino zadovoljin. ,. Raunokar so nam jantam dali 
mati mal žganja jagaduca za zajterk, kir imajo navada, da ga vsako leto 
v tem času (op. avgusta) kupijo en bokal, da ga nam dajo včasih pokusiti, pa 
to prav malokrat. Pa jaz ga zvečer bolj čislam ko zjutraj, kir zjutraj me čez 
dan bolj leniga in žejniga stori... Se nikolj nisem toljko brinovca spil, koker 
ta teden. . . Učeraj sim bil pa precej zidane volje, kir sim ene dva maselca 
erdeče rose pil in potem se mi je marsikaj noviga o glavo zablodil, in tudi 
moj ježek je nekako čudno perštiman, ko ga iz vinam mal namažem, kir 
potem zna devet špraha žlobodrati, pa useh devet so le kranjske . . . Mati 
so dali za en bokal pira, in prosil sim da naj gredo po gracar pir, kir sa 
ga rauno začeli v Loki še le točiti, in želen sim ga bil pokusti, da bil vedel 
kakšna roba je, al jest navem kako bi tukaj sestri Lenki rekel, kir je hotela 
nagolfati zviti, šla je namreč po navadniga pira, češ si je mislila, ravno tako 
ga bojo radi imeli in pili. .. Dobro sim se počutel, po žganju jagaducu, ko 
Kuharski tečaj leta 1928 v gostilni pri »Fortunovcu« v Stari Loki 
120 
so mi ga mati perpravli za zajterk pol jrakelna, samo žejalo me je zlo, nekaj 
zato, ko srna zvečer precej zlo slan pleče jedli, desravno srna tud zraven 
pivo pili.. . Včerajšna binkštna nedela, srna imeli popoldan, v Vincerjah 
veselico, kir sim bil tud jaz iz nekim mojimi prajatli pričijoč, kir se je začela 
včeraj tamkaj oštarija Prajarjova, pili srna ta boljši pivo polč po 11 krajcarjev 
do 3 poliče, ga mi je steklo po šentjanžovi dolin, kir je blo zares kratkočasno, 
muzika je igrala, in zasukal sim se u ples, kaj luštno je tam vse narejeno, 
dobra zanjka, šestice iz žepa lovit... 
Po Vodnikovih kuharskih knjigah, ki so izšle leta 1799, so začele Bleiwei-
sove Novice z letom 1843 prinašati razne nasvete in recepte za gospodinje. 
Leta 1850 v Novicah zasledimo obširno reklamo o novi kuharski knjigi — 
Nauk nar boljši in nar imenitnejši jedila brez posebnih stroškov perpraviti —, 
ki jo je »zložila« slovita kuharica na Dunaju in jo je Blaznikova založba po 
slovenila. V »bukvi«, namenjeni ženam in dekletom, so razna jedila za mesne 
in postne dni, za letne čase, za navadna in posebno imenitna kosila in večerje 
(npr. recepti za »64 raznih mesnih žup, 34 raznih postnih žup, goveje meso 
na 27 viž perpraviti, 49 zelnatih jedil, 128 moknatih jedil, 39 raznih pečenin, 
29 raznih solat, 53 raznih pekari, 35 naukov, kako sadje vkuhati, kisati in 
hraniti in mnogotere sokove perpraviti« itd). Ob koncu 19. in ob začetku 
20. stoletja so začele izhajati knjige o gospodinjstvu v slovenskem jeziku. 
Še danes zelo popularna je iz leta 1909 izišla knjiga redovnice, sestre Feli-
cite Kalinšek, ki je dosedaj doživela že dvajset izdaj. 
Začetki gospodinjskega pouka pri nas segajo v sredino 19. stoletja. De 
kleta so hodila v samostanske šole in se tam naučila tudi kuhati. Meščanskim, 
delavskim in kmečkim dekletom so veliko pomenile gospodinjske šole, ki so 
V kmetijsko-gospodinjski šoli na loškem gradu leta 1937 
121 
jih začele ob koncu 19. stoletja voditi redovnice, šolske sestre. Te šole so 
trajale eno šolsko leto, včasih le nekaj mesecev. Dekleta so bila stara od 15 
do 20 let. Po prvi svetovni vojni se je čutila še večja potreba po teh šolah. 
Med obema vojnama so imele šolske sestre že 14 gospodinjskih šol za delav 
ska in uradniška dekleta. Organizirale so tudi kmetijsko-gospodinjske šole, 
te so obiskovale kmečka dekleta. 
Uršulinke v Škofji Loki so imele od leta 1930 gospodinjsko šolo in tri 
mesečni gospodinjski tečaj v zimskih mesecih. Dekleta so se naučile kuhati 
razne vrste juh: mesne (goveje, obarne, ragu, jetrne itd.) in postne (zele 
njavne, prežganke, mlečne, vinske, ribje, rakove, žabje). Pekle ali kuhale so 
štruklje iz jabolk, pehtrana, sira, smetane, riža; orehovo, rozinovo, mandljevo, 
lešnikovo, medeno in slaninsko — z ocvirki — potico; delale likerje in razno 
vrstna jedila iz mesa in kulturnih rastlin. 
Leta 1937 so odprle šestmesečno kmetijsko-gospodinjsko šolo. V ta namen 
so na gradu opremile kuhinjo za praktični pouk. Takšna šola je bila leta 
1938 tudi v Zireh, kjer so se dekleta naučila kuhati predvsem kmečkih jedi. 
Seznanile so se tudi z raznimi zelenjavnimi juhami (iz pora, zelene, graha, 
špinače, ohrovta, karfijole ipd.). Pekle so pecivo za veselice in se naučile delati 
torte in »kremšnite«. 
Med obema vojnama so bili v vseh večjih krajih na Loškem vsakoletni 
kuharski tečaji za dekleta in žene, ki so jih vodile državne gospodinjske 
učiteljice. 
Najbolj znana voditeljica kuharskih tečajev po vojni je bila Frančiška 
Miklavčič iz Poljan, rojena Na Logu, kjer so imeli in imajo še danes gostilno 
»pri Premetovcu«, ki jo vodi njen brat Rudolf Ahlin z ženo. Z veseljem in 
srcem moraš biti v kuhinji, tako pravi »mami«, kot jo kličejo še sedaj dekleta 
in žene, nekdanje tečajnice. Za seboj ima 35-letno vodenje tečajev, ki so jih 
obiskovale dekleta in žene med 17. n 30. letom, v Poljanah, Hotavljah, Tre 
biji, Sovodnju, Zireh, Ratečah, Sv. Duhu in drugod in so jih tečajnice za 
ključile z razstavo. Začetki segajo v leto 1950, ko so jo poljanske žene na 
prosile, da bi naučila kuhati njihova dekleta. Leta 1959 je na pobudo AFZ 
iz Poljan vodila prvi tečaj v Zadružnem domu. Od leta 1960 je sodelovala 
z Delavsko univerzo v Škofji Loki, ki je bila organizator tečajev na Loškem. 
Iz njenega kuharskega zvezka za tečaj, ki ga je vodila leta 1982 v Zireh, 
npr. »Ponedeljek: goveja juha z zdrobovimi vložki (drobnjak), goveje meso, 
prisiljeno zelje, pire krompir, ocvrta pohana jetra, vanilijevi rogljički, ja 
bolčna pita... Petek: karfijolna juha z rižem, krompirjem, ajdovi štruklji, 
čežana, krhki flancati. . .« 
Nekdanje tečajnice zelo rade delajo jabolčno pito, pleskavico, sarmo, joto 
ter pehtranovo in korenčkovo pogačo. Pozimi leta 1985 je imela tedaj 73-letna 
»mami« zadnji tečaj v Sovodnju. Da njeno delo na Poljanskem ni zamrlo, 
je poskrbel Aktiv kmečkih žena na Trebiji s sodelovanjem Kmetijske zadruge 
v Škofji Loki, ki je zaprosil dobro znano kuharico iz gostilne Cestnik, Mar 
jano Ušeničnik, da je začela s prvim 14-dnevnim tečajem v letu 1987 za de 
kleta iz tega okoliša. 
Dekleta in žene v Loki so se v starejšem obdobju, ko še ni bilo gospo 
dinjskih šol in tečajev, učile kuhati predvsem iz nemških kuharskih knjig. 
Izkušnje so si izmenjavale med seboj. Tako »kohbuhi« Ločank, ki so nam 
ohranjeni in na vpogled, kažejo, da gre za prepisovanje jedil, ki so šla loškim, 
122 
Kuharski tečaj v Železnikih pred drugo svetovno vojno 
bogatejšim družinam v slast. »Kochbuch« iz let 1855 in 1856 takrat 18—19-letne 
Ločanke Ane Guzelj, ki se je poročila s pekom in lastnikom hiše na Mestnem 
trgu (Mesto 114) Jožefom Homanom, je napisan v lepi, čitljivi pisavi, pre 
težno v loški govorici. Na koncu pa je napisala jedilnike za obilna kosila, 
s šestimi ali sedmimi obroki, »rihtami«. 
Npr.: »Za kosilo — mesni obroki: 1. Gresfanzel na žup; 2. Meso, pa krom 
pirjeva polenta okol; 3. Peteršilov zos; 4. Repa pa koštrunov meso not; 5. Go 
lobi, salmi; 6. Račja prata, solata. 
Krompirjeva polenta: Omajen krompir deni u mlek kuhat, ga 
osoli in s putrom zabeli, ali pa ga deni v krop kuhat pa rn^rš djat sladke 
smetane zraven. 
Za kosilo — postni obroki: 1. tinstana rajž župa; 2. eierspeis; 3. tinstana 
repa pa šnite; 4. pošrekane šiltkrote; 5. franceziš melspeis; 6. pohane ribe pa 
kompot. 
Golobi u salmi. Deni u kozo majhen špeha, peteršila, marjona, če 
bule okob in želodce od golobov, korene, šatraja, timusa, pehtrana, žaubelna 
in gvirca den enga naštrihanga goloba not ali pa 2, potlej nared ajnpren, 
nared pišamel, smetane, putra in kruha ukup kuhan, potlej pa prato kuhano 
drobno zrež, pa jo den u možnar, prato in pišamel ukup dobro stovci; pa 
den u einbren in na kikšno kri kaj golobova je dobra, den u kri jesiha, den 
u kozo pa golobe zrež ki so pečeni jih dej not in preced od jelenove gor in 
pust da se potinsta pa dej na mizo. 
Eierspeis e. Nekaj putra dobro umešaj, potlej deni 5 ermenakov in 
sneg od tih blokov posebej den u kozo mal putra mal peteršila mal gvirca 
pa deni rakav in ribji na vurfelce zrezan meso not, den mal kisle smetane 
123 
in premešaj; usemi eno pomazano skledo in deni u dno eno ver sto od putra, 
potlej eno mesa in tako naprej de naverh spet od putra pride, dej v peč, pa 
koj u te sklede dej na miso. 
Pohane šnite. Step cele jajca, mal sladke smetane in mleka namoč 
kruhove šnite, enkrat jih obrni de se dobro namočijo pol jih po kruh povalaj 
in apohej. 
Pošrehane šildkrote. Očed šilkrote, deni u zelenavo kuhat, mal 
jesiha zraven ko imajo dobre bit na zadn dej jajc zraven kuhat deni jih na 
talar in precedi župo gor pa zabel is putram in precej ribanega kruha den 
v puter, potlej jih pošhrekej.« 
Ločanka Lojzka Mihelič je kot 29-letno dekle začela kuhati samo v poletnem 
času, v letih 1934—1937, v Ajmanovem gradu pri Sv. Duhu petčlanski dru 
žini tedanjega lastnika dr. Jerneja Demšarja. Družina je prihajala iz Ljub 
ljane na trimesečne počitnice. Všeč jim je bila kmečka hrana, ki jo je Lojzka 
rade volje vključevala v jedilnike, ki jih je sama sestavljala. V njenem 
kuharskem dnevniku so tudi tedenski jedilniki za kosila in večerje, s kate 
rimi je postregla v Ajmanovem gradu. 
Npr.: »Nedelja, kosilo: goveja juha, prazen krompir, sladko zelje in krofi. 
Večerja: kakav in potica. Je bil semenj. Sreda, kosilo: šara, to je prašičevo 
meso, zelje sladko, krompir in vse koreninice se kuhajo skupaj, potem se 
naredi pa prežganje posebej, to smo jedli in štrudelj jabolčni. Večerja: golaž 
govej in ajdovi žganci. Petek, kosilo: prežganka, fižol, prisiljeno zelje, jabolčna 
gibanica. Večerja: polenta in mleko.« — Pri kuhanju je uporabljala domače 
mere: polna žlica je: 35 gr masti, 20 gr surovega masla, 25 gr riža ali ječmena, 
20 gr soli. Zvrhana žlica je: 30 gr zdroba, 35 gr sladkorne sipe, 30 gr rozin. 
Krožnik za juho 1/4 litra = 15 polnih žlic. Kozarec 1/10 litra = 6 polnih žlic. 
Polna jedilna žlica = 3 kavne polne žličice. 
ZAJTRK. Ohranjeni dokumenti nam povedo, da so sredi 19. stoletja 
pri Gašperinovih v Loki zajtrkovali kruh in »kofe«, namesto kave tudi lonec 
»frišnega« mleka ali pa žgance, ki so prijetno dišali, ko so prišli iz kovačnice 
»fruštkat« domov. 
V Selški dolini so nekdaj pili pri zajtrku žganje le tedaj, ko so šli na 
posebno težko delo. Nekateri železnikarski žebljarji so ob koncu 19. stoletja 
za zajtrk použili kos kruha in požirek »šnopsa«. 
Kuharski tečaj v Zireh 
je leta 1982 vodila 
Frančiška Miklavčič 
124 
Iz ustnih virov za kasnejše obdobje razberemo, da so kapucini, uršulinke, 
nunski posli in gojenke imeli za zajtrk belo kavo in kos kruha, od belega do 
črnega. 
Za zajtrk pa tudi za večerjo sta bila pri pretežni večini prebivalstva naj 
večkrat sok ali pa medla. Sok so zajtrkovali v obeh dolinah, v Loki in njeni 
okolici ter na Sorskem polju pa sok in medlo. 
Na Selškem so »fruštkali« koruzni sok in zraven krompirjeve žgance, 
ali pa krompir v oblicah. Sok: Ko je voda zavrela, so v krop vsuli koruzno 
moko, ponekod so zraven dali malo bele, »ušenične« moke in mešali z vilicami. 
Gostega so dali v skledo in ga zalili s posnetim mlekom. 
Na Poljanskem so za »kosil« poleg koruznega soka, ki mu pravijo na 
Zirovskem »župa«, v okolici Gorenje vasi tudi »močnk«, jedli še ajdovega in 
ječmenovega. Na sok so vlili mleko, ali pa zraven pili belo kavo (redki), v po 
letnem času pa kislo, »gost«, mleko. Poleg soka so bili krompirjevi žganci. 
V Škofji Loki in okolici je bil sok iz bele ali ajdove moke, polit z mlekom, 
redkeje na mizi. Zlasti v škofjeloški okolici je bila na kmetih skoraj leto 
in dan na mizi »midla«. To je prosena kaša, »osen« in bela ali ajdova moka 
»gor«. En dan je bila medla z belo, drugi dan pa z ajdovo moko. Po vrhu 
so zabelili z maslom, ponekod s špehom ali ocvirki. Medla je bila gosta jed, 
»tako, da je žlica stala«, ali pa malo redkejša, »da je žlica padla«. Ko so do 
konca druge svetovne vojne, deloma še malo po osvoboditvi opustili »midlo«, 
so namesto nje okoliški kmetje zajtrkovali polento s špehom ali pa samo belo 
kavo in kruh. 
Okoličani so krompirjeve žgance, ki so skoraj vedno spremljali sok, 
jedli tudi kot samostojno jed, zabeljene s špehom, zraven pa belo kavo ali 
kislo mleko. Krompir so že prejšnji večer olupili in zalili z vodo, zjutraj so 
vodo odlili in zalili s svežo. Krompir se je kuhal približno pol ure, vodo so 
odlili, krompir pa zmešali z vilicami. 
Pri težkih delih so delavci zajtrkovali oženjene žgance. Zavretemu olup-
ljenemu krompirju so dodali malo ajdove ali bele moke in po končanem ku 
hanju, odlitju vode in mešanju z vilicami, žgance zabelili z ocvirki ali zaseko. 
Takšni žganci so bili težka, nasitna jed. Ženske, ki so hodile na dnino, pa so 
dobile krompirjeve žgance s kislim zeljem, zabeljene s špehom. 
Koruzne žgance so zabelili s špehom. Ajdove, »jejdove« in bele žgance 
pa z ocvirki. Ob petkih pa so bili žganci zabel j eni s »putrom«. Zraven žgancev 
so pili mleko, redkeje belo kavo in v poletnem času kislo mleko. 
Poleg že omenjene medle in soka pa so obrtniške družine v Loki raje 
zajtrkovale bel »kofe« in kruh, ponekod zemlje; le hlapci, ki so opravljali 
težka dela, so zajtrkovali ajdove žgance z ocvirki. 
Kmečko prebivalstvo je ob delavnikih jedlo tudi kislo ali sladko zelje, 
zraven pa ajdove ali koruzne žgance, pa tudi samo zelje z »velkm btom« 
črnega kruha. Revnejši so zajtrkovali krompirjeve krhlje ali pa posušen 
kruh, namočen v krhljevo vodo. V gostilnah so gostom postregli z belo kavo 
ali čajem, kruhom ali zemljo, z marmelado, »putrom,« z mehkim ali trdo 
kuhanim jajcem, jajcem na oko, z zaseko ali klobaso. 
Na kmetih je bila navada, da so ob nedeljah največkrat zajtrkovali ješ-
prenj, v katerega so zrezali jetrnico, redkeje pa se je v njem kuhalo preka-
jeno svinjsko ali ovčje meso, ki so ga, preden so ga dali v skledo, zrezali na 
koščke in pomešali med ješprenj. Ješprenj je bil tako gost, da so ga skoraj 
125 
rezali z žlico. Skuhali so ga že v soboto, pojedli pa naslednjega dne, ko so 
prišli od jutranje maše. V javorskem območju so jedli tudi korenje, zrezano 
kot repa, v katerem se je kuhala glavina. 
Ponekod pa so ob nedeljah tako kot ob delavnikih zajtrkovali koruzen 
sok in krompirjeve žgance, ali pa koruzne žgance z belo kavo ali mlekom. 
»Kofe« je bil »ta prav« z dodatkom cikorije. Za veliko poslov pa je bilo naj 
večkrat mleka ali bele kave škoda. V Skofji Loki in njeni okolici je bil za 
večino nedeljski zajtrk isti kot ob delavnikih. 
DOPOLDANSKA MALICA. Dopoldanskih malic na kmetih ob 
nedeljah ni bilo, le redko kje so jih imeli. Ob delavnikih so tako na Poljanskem 
kot na Selškem največkrat dobili poleg kruha mošt ali pa suho kuhano sadje, 
»frišno« sadje, poleti kislo mleko in v poznem, mrzlem jesenskem času lipov, 
bezgov ali borovničev čaj. 
Delavci, ki so drvarili, so malicali suhe klobase, kruh in mošt. Dninarji 
na njivah pa so včasih dobili tudi špeh; moški so pili mošt, ženske pa so se 
morale zadovoljiti s krhljevo vodo. V gorenjevaškem okolju so prinesli na 
njivo tudi kumare v »zosu«, v katerega so dali tudi malo krompirja. 
Dostikrat je bila za malico prežganka, včasih tudi mlečna kaša ali jajčni 
krop. V krop so zlili raztepeno jajce, dodali žlico masla, dali v skledo in 
jedli s kruhom. Jedli so tudi krompirjeve kisle krhlje, zabeljene s prežganjem, 
ali okisan ješprenj. 
Poleti so malicali tudi kisel fižol ali pa kuhane suhe jabolčne krhlje s 
fižolom. To je bila sladka in težka jed. V kuhana, olupljena sveža jabolka 
so dali malo »cukra« in nadrobili notri kruha, ali pa je bil kruh v svežih, 
kuhanih hruškovih krhljih. 
V Torki so v poletnem času spekli v peči hleb iz koruzne moke, drobnjaka 
in smetane in ga pečenega narezali na šnite. V Danjah so največkrat malicali 
domač grenak sir s kruhom. 
V škofjeloški okolici so poleti jedli kislo mleko in črn kruh, kuhano suho 
sadje, okisan fižol, doma narejen sir z veliko popra, prežganko, narejeno na 
»putru«, ali v čežani nadrobljen suh kruh, včasih surovo zelje z oljem in 
kimno ali pa tudi kruh z orehi. Pili so mošt, čaj, »pinovc«, v katerega so dali 
»drobtinco putra«, takšen je bil zelo dober. 
V mestu so uršulinke malicale kruh in belo kavo, poleti kislo mleko, 
pozimi namesto kave lipov ali bezgov čaj. Malice gojenk so se razlikovale. 
Tiste, ki so manj plačale, so dobile kruh in jabolko, ali pa samo kruh; za 
večje plačilo so imele na kruhu namazano marmelado. V hladnejših dnevih 
so dobile toplo malico, belo kavo s kruhom. Hlapci pri nunah so dobili pol 
decilitra »šnopsa« in kruh. Pri v. Krevsovih (mlin in žaga) v Kapucinskem 
predmestju so delavci dobili »štuc« vina in kruh. Kašmanovi, ki so imeli 
trgovino z železnino na Mestnem trgu, so malicali kruh, namazan s »putrom« 
ali medom. Oboje so dobivali od kmetov, ki so radi zamenjali za železnino. 
Pri težkem delu, ko so morali zložiti 4 do 5 vagonov železnine, so bili postreženi 
s toplo ocvirkovco in čajem. Nekateri meščani so malicali tudi kruh z 
marmelado, surovo zelje ali repo z oljem. 
KOSILO. Za uvod v »južino« pa nekaj o obedu pri loški družini 
Gašperinovih, o čemer je v svoj dnevnik v letih 1861 do 1865 zapisal naš 
126 
stari znanec Jernej »... Ksma se raunokar štruklov naložili, kir je sabota, ni 
za meso per nas, deslih ga ljudje že zlo jedo ob sabotah. .. za kosil, ko srna 
rauno žgance pojedli... Necoj sim v drugič (op. v juliju) že ta letošnji zgodni 
krampir jedel, prav dober je, in zlo se razkuha, samo malo žeri po njem... 
Opoldne per južni sa bile tudi za ta druga rihta kuhane slive... Sim pa 
užival jed take (op. v marcu), ki se še nikolj navem spomniti, da bil jedil že 
take gobe v aimahtu, ko sim perva dal v usta, se mi je tako čudna zdela, 
de nisem vedil, ali bi ja požeril naprej ali ne, ko sim jeh pa mater tako silil, 
da se jah skuhali, sim si vzel korajža in sim jeh začel prov dobro jesti, in 
skuz bulšiga okusa so bli, bratji jeh niso hotli...« 
Kapucini so jedli trikrat na teden ajdove žgance, zabeljene z ocvirki ali 
maslom. Ob petkih so velikokrat jedli mlince, zabeljene z maslom. Radi so 
imeli kuhano rumeno korenje in pire krompir. »Tenstanega« so jedli le ob 
nedeljah in praznikih. Svinjsko meso, zabeljeno z oljem, je bilo dva do trikrat 
na teden na mizi. Ob torkih, četrtkih in nedeljah so dobili »melšpajz«. Všeč jim 
je bila gobova juha, ob nedeljah so imeli govejo z rezanci, »tenstan« krompir, 
narezano meso iz juhe in zeleno ali zeljnato solato. 
Nunska jed je bil »faš«, gosta jed iz ostankov kuhanega govejega mesa 
in zelenjave (peteršilja, korenja). Zraven je bil pire krompir. »Faš« je bil 
priljubljen tako pri nunah kot tudi pri gojenkah in nunskih poslih. Uršulinke 
so ob petkih jedle »mešance« s kislim zeljem ali repo in »feškom«. Rumena 
koleraba s krompirjem kot pire je bila dobra jed. Goveje ali zelenjavne juhe 
so bile skoraj vedno pri kosilu, tudi prežganke so bile pogoste. Pri kosilu so 
imele vedno sadje, večkrat tudi razne »melšpajze« ali buhteljne. Ob sobotah 
so se redovnice ali gojenke odrekle sadju na Marijino čast, iz zaobljube. Ob 
nedeljah je bila goveja juha z rezanci ali svaljki, pečenka, »tenstan« krompir, 
solata in »melšpajz«. Gojenke so svinjskega mesa bolj malo pojedle, bolj 
govedino iz juhe. Zrezkov ni bilo, ker je bilo gojenk preveč, velikokrat pa so 
bili polpeti, zraven pa še špinača in pire krompir. Polpete, rekle so jim 
»faširan šnicel«, so jedle zraven kislega krompirja. Dobra jed so bili »makaron-
flajš« in »vaseršporcelni« z drobtinicami. Pozimi, ko so pri nunah klali, 
so imele za kosilo godljo z rižem. Mešanic in medle niso jedle. Kislo zelje 
ali repo so jedle zraven polente. Za kosilo, pa tudi za večerjo, včasih ob 
petkih, je bil »pocukran šmorn« in čežana iz zmletih suhih hrušk in jabolk ali 
pa omlete z jabolčno marmelado. 
»Smarn,« recept iz srede 19. stoletja: »Vzemi en maselc frišnega 
mleka, 3 žlice smetane, 4 cela jajca, to dobro smešej mal osoli deni v eno 
kozo za en jabuk masla ga dobro sbeli, mešanje not vli, spod in zgor speč, 
ko se že zapeče ga s lopatico zdrobi ga še mal zapeči in ga dej s cukram 
potresenega na miso.« 
Pri kosilu so gojenke vedno dobile sadje. Nedeljsko kosilo je bilo enako 
kot za uršulinke. 
Nunski posli so jedli vsak dan za »južno« juhe, goveje, včasih zelenjavne. 
Največ so pojedli krompirja v koscih, zabeljenega z ocvirki, zraven pa kislo 
repo ali zelje, ali pa kar v zelju ali repi pomešan krompir. Ob petkih so 
dobili ravno tako močno, kmečko hrano. Ob nedeljah je bila goveja juha, 
meso iz nje, vsak ga je dobil po en kos, pečen krompir in solata. Sadje ali 
»melšpajz« so le včasih dobili. 
127 
»Ta boljši« Ločani in peščica podeželanov so imeli za kosilo vedno juho, 
mesne in postne. Na juhi so bili zakuhani rezanci, ribana kaša, zdrobovi 
žličniki in podobno. 
Žabja juha, recept Ločanke iz leta 1855: »Den kuhat žabje skoke, 
peteršilove korenine, zelene, graha, en krompir, en pohan jajc vse ukup 
skuhej speni župo in jo preced nanje skuhej kar očes.« 
Perotninska župa, recept Selčanke iz prve polovice 19. stoletja: 
»Se pusti puter rasbelit, se dene peteršel in moke zraven se is župa smeša 
se deneja te u župi kuhane kurje repetnice zraven in se puter lokerce 
notri kuhati denejo«. 
Petek je tudi pri Ločanih veljal za brezmesen dan. Takrat so »južnali« 
kuhane ali pečene štruklje z orehi ali drobnjakom, »šmorn« in kompot, 
prežganko ali fižolovo »župo« in sirov štrukelj ah pa kruhove »knedelne«, 
polento in podobno. 
»Orehovi štrukli,« recept iz prve polovice 19. stoletja: »Se naredi 
taig is drožja, se rasvalja se poštriha s raslesenim maslam, se potresejo orehi 
in riban kruh gori, se ukup zvije in se zrežejo majhni štrukeljci in se pusti 
na plehu gori jiti, potem se poštrihajo sklofanim jajci, se pečejo, potem se 
ulije urela solna voda čez in se zabelijo s maslom ali medam.« 
»Knedelni,« recept Ločanke iz leta 1855: »Suh krah na vurjelce, 
poli ga s mlekarn ubi jajc, posol den tudi smetane in tolk moke da se ti bo 
dost gosto zdelo, devij jih z žlico v krop; ker krop ure tist jih devej.« 
Polenta, recept Ločanke iz leta 1855: »Maselc moke, mal mastn sme 
tane 4 jajca osol, dober mešej, den v pomazan modu u dug kuhat, kuhano z 
nitjo zrež na šnite, potresi s sirarn, in s putram sabel.« 
Na mizah premožnejših Ločanov so bile tudi med tednom mesne jedi, 
»filana mulprata, naturšnicelni, goveji šnicelni,« »faširane« piske, »karme-
natalci«, »tenstano« goveje ali telečje meso, »tenstani« polži, možgani, race, 
»zosi« iz paradižnika, vina, krompirja, peteršilja, korenja, čebule, smetane, 
hrena, kumar, šnitliha, iz suhih češpelj, in obare. 
»Šnicelc,« recept Ločanke iz leta 1855: »Zrež drobno kuhano prato, 
deni mal putra rasbelt, mal peteršila, deni prato not in ermenak, mal osoli, 
pusti na žerjavici, deni na riban kruh nared štruco zrež na šnite pa kruh 
povalej in apohej.« 
»Tinstan meso,« recept Ločanke iz leta 1855: »Kuhan meso zreži 
na šnite pa ga den u kozo pa pu vina, pa pu vode, tudi zelenega pora, gvirz, 
nagelne in podaugaste kose špeha tinstej encajt pol pa še einbren naredi 
potem meso vun usemi, ga den v skledo in zos precedi.« 
Piska, recept Ločanke iz leta 1856: »Zrež piško na koščke kakor za 
pohati nasoli daj v kastrolo putra in piško noter, mešaj da se zarumeni in 
daj koj zraven malo čebule, peteršilja, za eno žlico moke potenstaj. Makarone 
kuhane zraven, polij jih z zosom.« 
»Ajmoht,« recept Ločanke iz leta 1855: »Silkroten ajmoht, ribji ali 
žabji se use glih raonajo, den masla da se zarmeni, po moke, po kruha in majhen 
čebule deni žabe ali ribe pol pred perli kake rožnate župe, pa če deneš meso 
če očes djat al ne in če očes mal marjona not djat u druge ajmohte u piske 
ali od mesa da ni treba čebule djat.« 
»Kaštrunova beržola,« recept Ločanke iz leta 1855: »Kaštrunovo 
meso se nareže na percjone potem se da v kastrolo in se tolko zalije z vodo 
128 
da čez stoji in precej se vsoli, potem se da zraven šetraj čebula česna in celega 
popra in se mora pokriti in počasi vreti in ko se pokuha pa z moko pokriti 
in počasi vreti in ko se pokuha pa z moko poštaubaj na obeh straneh in meso 
oberni in se mora še pokuhati in nazadnje zos pokisaj, zraven par koscev 
krompirja samo da se mora posebej kuhati.« 
Narastke so jedli iz jabolk, češenj ali riža. Od zelenjave so radi imeli 
»filane ali faširane« kolerabe, »tenstane« kumare ali grah, »karfjole« v smetani 
zapečene, »ta plav« ohrovt, in špinačne klobase. Od sladic pa: smetanovo, 
čokoladno, jabolčno, pehtranovo ali češpljevo potico, šarklje, jabolčni štrukelj, 
»pohana« jabolka ali češplje. 
Za »južno« ob delavnikih, so bili pri večini Ločanov kuhani »knedelni« 
z drobtinicami in kislo zelje zabeljeno z ocvirki, ali namesto zelja solata, 
krompirjev golaž, pljučka ali jetrca v »zosu« in krompir ter mešanice, iz 
ješprenja, fižola, zelja ali repe. 
Nedeljsko kosilo je bilo skoraj pri večini povsod enako: goveja juha, 
meso iz juhe zrezano na koščke, prazen krompir in zelena solata, velikokrat 
zeljnata ali endivja s krompirjem, zabeljena s špehom, ali pa narejena s kisom 
in oljem. 
V gostilni pri v. Pepetu v Karlovcu so dekle ob četrtkih vedno jedle 
ješprenj, suho meso in kisel krompir. Ob petkih pa prežganko in kruhove 
»knedelne«. Mešance in mlečni »rajž« so imele velikokrat za »južno«. 
V škofjeloški okolici so bile za »južno« dve ali tri rihte. Nekateri so 
imeli juhe vsak dan na mizi, drugod le enkrat ali dvakrat tedensko, pogosti 
sta bili krompirjeva ali fižolova; ponekod pa je bila juha le ob nedeljah. Npr.: 
Prva »rihta« — prosena kaša, »osen« osoljen, na mleku kuhan, zabeljen s 
putrom ali maslom. Kaša je bila tako gosta, da se je rezala kot polenta. 
Druga »rihta« — ješprenj ali pa za prvo »rihto« ajdov ali bel sok, pa kislo, 
»ta gost« mleko »gor«. Moko so zamešali z mlekom in zdrobili. Kot kaša 
je bil takšen sok. Za drugo »rihto« je bil ričet, v katerem se je kuhal »končk« 
klobase. Pojedli so veliko »mešane«: kislo zelje ali repo, ješprenj in fižol. 
Ješprenj in »fešk« so kuhali skupaj, kislo zelje ali repo pa zase. Ko je bilo 
kuhano, so stresli skupaj v skledo, zmešali in zabelili s špehom, ob petkih 
pa s smetano. Zraven so jedli ajdove, bele ali koruzne žgance. 
Ob petkih so bile »mešance«: repa z ješprenjem, zelje s krompirjem, 
ajdovi žganci ali zdrobljena kaša. Ko je kaša zavrela, so vodo odlili, lonec 
s kašo postavili na sredino peči, vsaka kaša se je napihnila, zdrobili in 
zabelili z maslom. Petkova jed je bila tudi fižolova juha z »rajžem ali nudelci« 
in pire krompir. Oparjene mlince, zabeljene z maslom, so jedli nekje ob 
delavnikih, drugod so veljali mlinci za »ta buli košto«, le ob nedeljah in 
praznikih, če ni bilo mesa. Mlince so naredili iz bele moke, nevzhajane so 
zvaljali na tenko. Ko so se v peči zarumenili, so jih še tople zlomili na velike 
kose, poparili s kropom, odlili vodo, jih pokrili, da so se zmehčali, in zabelili 
z maslom. Kuhani štruklji, potreseni z orehi, zabel j eni s »putrom« ali 
maslom, so bili tudi petkova jed, ter repna »mešanca« iz kisle repe in ješprenja 
ter fižola, ki so ga skuhali posebej ter stresli po vrhu in zabelili s smetano. 
Za »južno« ob delavnikih so bile še naslednje jedi: zdrobljena prosena 
kaša z majaronom, v sredini zabeljena z maslom; »knedelni« iz suhega kruha, 
ki so ga narezali, nalili nanj mleka in jajce, cmoke »poštupali« z belo moko in 
9 Loški razgledi 129 
kuhane zabelili z maslom; šara z zeljem; gobova juha s krompirjem; 
ješprenj in okisan krompir. Ob četrtkih je bil ješprenj s suhim mesom. 
Ko so šle ženske zjutraj na gmajno, so s seboj za »južno« dobile lonec 
mlečne kaše. Da je kaša ostala topla, so lonec zavile v papir in okrog ovile 
cunjo. Dobra jed je bila polenta, zabeljena s špehom, in »kofe«, ali pa polenta 
zraven golaža. »Pohane« šnite in »kofe« so južnali«, kadar je bilo drugega 
premalo, ali če je kdo na hitro moral po daljših opravkih. Pri mesarjih so 
kupovali drobovino. Vampe so skuhali, narezali in dali med krompirjevo 
»župo« ali pa vanjo zrezali kuhana pljučka, srce in ledvice. »Tenstana« jetrca 
so jedli s krompirjem v koscih. »Rajželc« je bil »ta buli rihta«, ob sobotah. 
Jesenska, zelo gosta in dobra jed, je bil »jabčnk«. Sveža jabolka so zrezali 
na krhlje, kuhali; ko je vrelo so dodali vevnico koruzne moke, malo »cukra«, 
zmečkali in zabelili z maslom. Zraven so jedli prazen krompir ali kuhan 
fižol. V jeseni so za »južno« imeli velikokrat sladko zelje in krompir. 
Oboje so skuhali skupaj, odlili vodo, zmečkali in zabelili s špehom. 
Zimski jedi sta bili »češpuc« in »hrušovc«. Suhe češplje so skuhali, peške 
pobrali ven in dali v češplje in vodo »pete«, to je krajčke kruha. Suhe češplje 
so skuhali tudi v ješprenju. Češplje so bile za »južno« tudi kot solata. 
»Cešplova« solata, recept iz srede 19. stoletja: »Deni na kozo 
vina in cukra in celiga cimeta, kadar zavre, češple na po prerezane (brez pešk) 
not den, ko so kuhane, na miso dej.« 
Za »hrušovc« so suhe tepke skuhali, odstranili pecije in muhe, zmečkali, 
dodali malo moke, vode niso odlili in zabelili z maslom. 
Ob nedeljah sta bili pri nekaterih gruntarjih, kar po dve »župi«: suha 
»župa« z »nudelci«, na drugi prav tako suhi, so bili vsako nedeljo krompirjevi 
kosci. Okisan ali prazen krompir, zabeljen z mastjo, je bil le ob nedeljah in 
praznikih. Prav tako tudi pečen krompir, ki je veljal za boljšo jed. Kadar 
je bilo ob nedeljah suho meso ali govedina, ga je vsak dobil košček. Zraven 
suhega mesa je bil okisan hren. Hren so naribali, dali pol kisa in pol vode 
ter naribano jabolko. Pečenko so jedli ob nedeljah, ponekod le, kadar so 
prašiča klali, drugače nikoli, pri večini tudi za velike praznike ne. Ce so 
zaklali kuro, so imeli ob nedeljah kurjo »župo«, v kateri se je kuhala tudi 
govedina, da je bila juha bolj močna. Najbolj znano nedeljsko kosilo tudi v 
okolici Loke je bila »frišna« goveja juha z »nudelci« ali svaljki, meso iz 
juhe, narezano na koščke, prazen krompir in solata. 
Na Selškem so imeli za »južno« največkrat koruzne žgance s kislim 
mlekom, proseno kašo in ješprenj. Parkrat na teden so bili tudi štruklji. V 
tej dolini sta bila poznana »jabčnk« in »hrušovc«, tudi »hruškov močnk« 
imenovan, iz svežih jabolk in hrušk. Oboje so zabelili s »putrom« ali ocvirki. 
V Sorici so leta 1917 vojaki opoldne večkrat jedli ješprenj. Leta 1919 so 
Italijani šolski mladini dajali hrano, kruh in riž, v katerem je bilo zrezano 
goveje meso, včasih svinjsko. Ce ni bilo riža, so otroci dobili makarone. 
V Danjah so delali močnik iz krompirja. Ko je bil krompir skuhan, so 
dodali belo, ajdovo ali koruzno moko in zabelili z zaseko ali maslom. Ali pa 
so naredili »mesto« iz krompirja in ajdove moke. To je bila suha jed, ker so 
vodo odlili; zabelili pa so kot pri močniku. Ob petkih so v Danjah jedli 
fižolovo juho in solato, po prvi svetovni vojni pa nekateri zraven že omlete. 
Včasih so bili ob petkih koruzni ali beli žganci, zabeljeni z maslom. Ob 
130 
četrtkih so jedli ješprenj, ki so ga ponavadi skuhali toliko, da so ga imeli 
še za petek, zraven pa kislo zelje ali repo. 
Tudi v Selški dolini je bila vsako nedeljo goveja ali suha juha, meso iz 
juhe, »tenstan« krompir in solata pri govedini, pri suhem mesu pa okisan 
hren. Le redko kje so imeli svinjsko pečenko. Nedeljska jed so bih tudi 
mlinci, narejeni iz bele ali napol bele moke. 
Tudi v Danjah in Torki je bilo nedeljsko kosilo vedno isto. Pri suhi 
juhi in mesu so jedli v Danjah okisan, še topel krompir, zabeljen s »špehom«, 
in kruh. Ohlajen krompir z narezano čebulo, oljem in kisom ter z malo 
vode so osvojili šele po prvi svetovni vojni. V Torki pa so pri suhem mesu 
jedli nariban hren in solato s krompirjem vmes. 
Tudi na Poljanskem sta bili med tednom za »južno« dve »rihti«, včasih 
tudi tri. Najpogostejša »rihta« je bilo kislo zelje s krompirjem. V poletnem 
času je bila vedno solata za prvo »rihto«, za drugo pa ajdovi žganci. Za prvo 
»rihto« v pozno jesenskem času je bil pogostokrat »jabčnk«, kot zadnja 
»rihta« pa krompirjevi okisani krhlji na vodi, zabeljeni s prežganjem. 
Nekaj obrokov, »riht«, ki so bile pogosta »košta«: Prva »rihta«: zelje s 
črnim kruhom ali solata s krompirjem ah fižolom, pomešana in s špehom 
zabeljena. Druga »rihta«: mlečna kaša ali posukan sok ali ajdovi žganci s 
»frišnim« ali kislim mlekom. 
Posukan sok: belo moko so pomešali z jajčkom, zakuhali na mleku, 
zlili v skledo in zabelili z maslom. 
Ali pa prva »rihta«: zelje in krompir so skupaj zmečkali in zabelili z 
ocvirki ali špehom. Druga »rihta«: prosena kaša ali žganci. 
Ob torkih in četrtkih so največkrat skuhali ješprenj, v katerega so raz-
rezali jetrnico; v njem se je kuhala glavina ali pa kos suhega svinjskega ali 
ovčjega mesa, ki so ga skuhanega razrezali na koščke in pomešali med ješprenj. 
Ješprenj je bil tako gost, da so ga skoraj rezali z žlico. 
V jesensko-zimskem času so užili veliko kislega zelja, v jesenskem pa 
kisle repe. Med letom so na Poljanskem pojedli največ kislega zelja, okisanega 
krompirja in fižola ter ajdovih žgancev. Kislo zelje so jedli z »jejdovimi« 
žganci, s proseno kašo, z belimi štruklji, nadevanimi z drobnjakom, z mlinci, 
s krompirjem in s fižolom. »Smukavc«, so rekli mlademu zelju, katerega liste 
so skuhali skupaj s krompirjem. Kislo repo so največkrat jedli s fižolom ali 
krompirjem. Za »ta boljš košto« imajo stari ljudje še danes sladko repo, 
ki so jo narezali na šnite in v njej kuhali glavino; ali pa so napol kuhani 
sladki repi dodali malo krompirja, spet kuhali, dodali še malo moke, in ko se 
je ta pokuhala, so jo stolkli s tovkačem, »btkom«, stresli v skledo in zabelili 
s špehom; »svinjska košta« so rekli rumenemu korenju, ki so ga skuhali, 
zakuhali malo ajdove moke, da je bilo gosto, zmešali in zabelili s špehom ali 
ocvirki; ali pa so krompir in korenje olupili, zrezali na koščke, skuhali, stlačili 
s tovkačem in zabelili z ocvirki. Dokler niso poznali krompirja, so ljudje 
pojedli dosti sladke repe in korenja. Pojedli so veliko mešanic, »mest« iz 
kislega zelja ali repe, krompirja, fižola in ješprenja. Zelo pogosti sta bili 
krompirjeva in ajdova »mesta«. Pri krompirjevi »mesti« je bil 
krompir že skoro kuhan, ko so vmes zakuhali še malo pšenične moke. Stlačili 
so s tovkačem, stresli v skledo in zabelili z ocvirki. Pri »jejdovi mesti« so na 
slan krop vsuli ajdo, ko je bila kuhana, so vodo odlili, stolkli s tovkačem in 
dolivali žgančevo vodo, da je bila jed gosta in tekoča. Gospodinja je »mesto« 
9- 131 
stresla v skledo, naredila v sredino sklede jamico, vlila vanjo »masunk« in 
polila z njim vrhnjo plast. Ko so vrhnjo plast pojedli, je z žlico zajela »masunk« 
v jamici in polila naslednjo plast... in tako naprej dokler ni bila skleda 
prazna. 
K na vodi zakuhani proseni kaši so vsuli malo ajdove moke in zabelili s 
špehom. Tej jedi so rekli v poljanski dolini »•mesta«, vaščani na začetku te 
doline pa »medla«. Vsak dan so bili žganci, koruzni ali ajdovi, krompirjevi. 
zabeljeni z ocvirki ali špehom. beli pa z »masunkom« ali maslom. Kadar so 
imeli pri hiši delavce so skuhali oženjene žgance iz krompirja, ki so mu dodali 
ajdovo, pšenično ali koruzno moko. Zabelili so jih s »špehom« ali zaseko. 
Pri krompirjevi kaši so krompir olupili, skuhali krompir in proseno kašo, 
stolkli in gosto jed zabelili s »špehom«. Na podoben način pripravljeni jedi iz 
krompirja so v Vinharjih rekli »medla«. V razliko od krompirjeve kaše so jo 
pripravili s prežganjem in okisali. Krompirjevi jedi, pri kateri so krompir 
olupili, zrezali na koleščke, skuhali, vodo odcedili, stresli v skledo in zabelili 
z ocvirki, so rekli kolca. Tudi krhljeva kaša (jabolka in prosena kaša) in 
mlečna, sta bili večkrat za »južno«. Pogosta opoldanska jed je bila »pošten-
gana« kaša, ki so jo zahvali z maslom tako kot pri ajdovi »mesti«. 
Tudi na Poljanskem je bil poznan »jabčnk« iz svežih jabolčnih krhljev, 
»hrušovc« iz suhih tepk, »češpuvc« iz suhih češpelj in »češnuvc« iz svežih 
češenj. Vsem tem jedem iz sadja so dodali moko, da se je jed zgostila. Nekateri 
so zraven jedli krompirjeve žgance, zabeljene z ocvirki. Velikokrat so jedli 
kuhan fižol s suhimi češpljami ali s suhimi hruškami, svežimi ali suhimi 
jabolčnimi krhlji. Ko je bilo kuhano, so pustili le toliko vode, da ni bila 
jed pregosta. 
»Kruhove« je bila jed iz suhega kruha, zakuhanega v slanem kropu in 
zabeljenega z maslom. Poleg pšeničnih ali ajdovih štrukljev, ki so veljali za 
boljšo jed in so jih kuhali zavite v cunjo, so kuhali tudi štruklje brez cunje, 
da so potem jedli štruklje v kropu kot juho, v katero so namočili še star kruh. 
Riž, »rajž«, so začeli jesti kot samostojno jed malo pred drugo svetovno 
vojno, naredili so ga zelo gostega, zabeljenega po vrhu z maslom. 
Ob petkih so jedli zelje, zabeljeno s »putrom«, in posebej okisan fižol; 
štruklje iz bele moke z drobnjakom in zelje zraven, ali pa štruklje iz bele 
in malo ajdove moke, nadevane z orehi. Na ajdove žgance so vlili »frišno« 
mleko, ali pa jedli same, zabeljene z maslom. Ponekod sta bila v petek tudi 
»jabčnk« ali »hrušovc«. Le bolj poredko so jedli ob petkih mlince, zabeljene z 
maslom, mlečni riž ali pa »pohane šnite«, narejene iz črnega kruha, ki so ga 
namočili v mleko in vanj ubili jajce. 
Ob nedeljah so bili na suhi ali »frišni« goveji juhi skoraj vedno le domači 
»nudelci«, redkokdaj so zakuhali svaljke ali »rajž«, ki sta bili bolj zakuhi ob 
delavnikih. Sicer pa so včasih »župe«, jedli le ob nedeljah, med tednom le, če so 
klali. Zraven so imeli nezabeljen krompir v kosih, »tenstanega« ali pa okisanega 
s čebulo in s špehom ali z ocvirki zabeljenega. Z juhe so vzeli skuhano suho ali 
goveje meso, ki je bilo le v nedeljo, in ga zrezali na koščke, pogosto so ga 
kar stresli na vrh solate, zabeljene s »špehom«, ali pa na okisan krompir. 
Pozimi so uživali večkrat okisan krompir, poleti pa solate, v katere so zamešali 
vroč krompir. Pri suhem mesu, ki ga je vsak dobil košček, pa so vedno naredili 
okisan hren. Kadar ni bilo mesa, so v nedeljo naredili samo mlince, ali pa 
kuhane štruklje, nadevane z orehi, poleti z drobnjakom. Struklji so bili zabe-
132 
Pri Burdychovih v Skofji 
Loki leta 1917 
ljeni z maslom ali »masunkom«. V poletnem času, sicer ne povsod, je po 
kosilu vsak dobil še pečen štrukelj z drobnjakom in »putrom« namazan. 
POPOLDANSKA MALICA. Na Loškem so za popoldanske malice 
velikokrat pojedli tisto, kar je ostalo od »južne«. Npr.: okisan krompir, zelje ali 
»mešance«, in kruh zraven. Kadar je bila peka v poletnem času, je vsak dobil 
za malico pečen štrukelj z drobnjakom. Takšno navado so imeli tudi sredi 
19. stoletja pri Gašperinovih v Loki. Največ pa so v poletnem času za malico 
užili kislega mleka in kruha ali pa kruha in mošta. Pri nekaterih obrtniških 
družinah v Loki so delavci dobili »štuc« vina in kruh; pri v. Krevsovih so 
delavci v mlinu, ko so delali ponoči, dobili za »malco« klobaso in trdo kuhano 
jajce. Hlapci pri nunah so malicali kruh in zvrnili zraven pod del »šnopsa«. 
Uršulinke in gojenke so malicale kruh in belo kavo. 
Po kmetijah v škofjeloški okolici so malicali tudi okisan ričet. Fižol in 
ješprenj so skupaj skuhali in dodali česna. Ko se je ohladilo, so vlili na ričet 
»jesih« in malo olja in ga jedli s kruhom. Tudi »češpuc« je bil za popoldansko 
malico. »Frišne« češplje so skuhali, nadrobili v lonec kruha in jedli ohlajeno. 
Okisan fižol in suho sadje kot kompot sta bila dostikrat za malico na Selškem. 
V Danjah in Torki so malicali domač sir in kruh ali pa kruh in »frišno« sadje. 
»Frišno« ali kislo mleko je bilo v teh dveh vaseh vedno za malico. Na Po 
ljanskem pa so jedli večkrat tudi suho sadje in kruh, ali pa kuhan fižol 
s suhim sadjem vmes. 
VEČERJA. Ločan Gašperin je v svoj dnevnik prav »luštno« napisal 
tudi o večerjah pri njih doma: ...»Necoj, (op. v novembru) sim se prov zlo 
najedil zelnate solate, ki sim ja prov zlo zaželil, smo rauno necoj žele 
ribali. . . Rauno sim kruh (op. v aprilu) podrezal v skledo, za prižgano župo 
kakor imama navada, de je gotovo vsako soboto večer, za večerjo; to delo 
iz belim kruham se rad podstopim, kir ga ljubim in režem po taktah en ko 
šček v skledo, eniga pa v usta . . . Zdaj (op. v juliju) bom šele ta kislo mleko 
jedil, kir ga tkoj per večerji nisem hotel, kakor ta drugi, kir srna kisel feržol 
večerjali, toraj nisem hotel dvojno kislo koj jesti, sim čakal, da se ta pervo 
jed poleže, in tudi še malo kruha snedil vmes. Tud kadar kaj topliga večerjama, 
133 
vselaj čakam en čas, potlaj še le ponavadi se lotim kisliga mleka, kir ga mi 
vselaj pusteja, ta drugi ga pa koj jeda, se nič ne bojejo zdravlje "te bebci«.. . 
Necoj (op. v septembru) srna večerjali sladk mlek, in bel kruh not, to se meni 
dobro zdi, pa je malokrat. . . Take sklede velke (op. v novembru) kisliga 
mleka, še nisem videl, kakor, srna ga necoj imeli na mizi, ki ga je Lenka 
(op. Jernejeva sestra) po navadi, kaker vsaki večer od Krenarja pernesla .. . 
Prežgano žnpo imam jest zmeram za ta bolji jed . . . Rauno povečerjali (op. v 
juniju) srna, pa necoj ni blo druziga, koker sama solata, pa je blo prov dosti, 
kir zdaj poleti nam prov malo jedi deši, samo solata se nam na upre, use 
prov šeroko usta odperama, kadar ja jema. V četrtek (op. v septembru) zvečer 
srna imeli prov dobra večerja puhane ribe, ki srna jeh ujeli ta dan per kovač-
nici v koš. . . Rauno srna večerjali kostan (op. v novembru) ta letošnji pervi-
krat, prov luštna večerja se mi taka zdi, posebno še kar je letaš prov dober 
in debel. . . Rauno povečerjali sma, pa necoj je bla prov dobra večerja, po 
sebno sa mi klobase dopadle, ker jeh sim ta pervikrat ta jesen letaš jedel, 
Boh mi jeh daj veliko moje dni ker meni močno deši, da je le klobasa pa je 
dobra.. . Se krompirjeva solata (op. v decembru) je na mizi narejena, ako jo 
hočem jesti, pa nimam kaj lušta da nje, ko sim raunkar ser pojedel, in mislim, 
da bu tudi na šlo kaj ukupaj te dve jedi, kir se tudi malo varjem zdravlja, 
desrauno sim prov zdrav hvala Bogu. .. Necoj (op. v februarju) je pa nekaj 
prov čudniga se perpetilo, zavoljo večerje; opoldan je precej kosila ostalo, 
pa pravim materi, naj bo pa za večerjo ni treba druziga kuhati, in tako je 
tudi blo, pa ta drugi niso bli zadovoljni. . . Rauno sma od večerjali (op. v ju 
niju), solata, kir namarama zvečer za kuhana jed, toraj imama, zdaj večkrat 
zvečer solata in navadni mlek.. . Necoj je tud pernesil kupcinarski cerkovnik, 
prov veliko solate, kir večkrat kapucinarjem dema žeblov zastonj . . . Kuhanih 
češenj sim se najedil prov dobro necoj .. . Rauno odvečerjali sma žgance in 
iz smetane mleko, ki ga je pernesla nam ena kmetijska M. T. 2ato, ko sim ji 
za vodo škaf užigal, in prov zlo sim ga ji upisal... 
Uršulinke so zelo pogosto večerjale mlečno kašo ali mlečni riž ter kom-
pot iz suhega sadja. Nunski posli pa polento in belo kavo, samega mleka niso 
velikokrat dobili. Gojenke so imele kar pisane večerje: polento, makarone, 
proseno kašo, zabeljeno z ocvirki, in belo kavo, različne vrste žgancev, zabe-
Ijenih z ocvirki, v oblicah krompir in »frišno« mleko; golaža niso velikokrat 
imele. Ob nedeljah so bolj poredkoma jedle mlečni riž. Velikokrat pa kruhov 
»šmorn«, narejen iz starega enotnega kruha, namočenega v mleku in jajce 
stepeno v njem, potresenega s sladkorjem in zraven kompot iz suhega sadja; 
ali pa »šmorn« iz bele moke. 
Loški kapucini so jedli krompir v oblicah in »puter« zraven, polento in 
mleko, žgance ali pa mlečni riž. 
Meščani so imeli za večerjo večkrat medlo, polito z mlekom in zabe 
ljeno z ocvirki, maslom ali »masunkom«, močnik iz soržične moke, zabeljen 
z ocvirki ali maslom, svaljke na mleku zakuhane in zabeljene z drobtinicami, 
ajdove, koruzne ali bele žgance, mlečno kašo, koruzen sok, kašo s suhimi 
češpljami, »šmorn«, mlince, zabeljene z maslom in solato, ričet, pljučka 
v »zosu«, mešanice. Poleti je bil za večerjo tudi krompir v oblicah, »v komaš-
nah« in kislo mleko ali pa žganci s kislim mlekom in solate. »Ta reven« so 
leto in dan večerjali »turšen« sok, brez mleka in zabele. Dekle v gostilni 
»pri Pepetu« so le včasih poleti jedle solato, najpogosteje pa nezabeljeno po-
134 
lento z mlekom, ali pa kisel fižol. Delavci pri obrtniških družinah so večerjah 
makarone, v katerih je bila suha kuhana klobasa, in solato, po težjih delih 
pa so dobili suho meso in kislo zelje ali pa polento s kislim zeljem, vampe 
in obaro. 
V okolici Loke so revnejši vsak dan jeseni večerjali kuhano drobno repo, 
»smojko« (otroku, ki je bil suh so rekli, ta je takšen kot smojka) in kuhan 
krompir, kar z olupki, drugod pa so oboje omajili. Gruntarski in njihovi posli 
so poleti večerjali v oblicah krompir, »v omajkah« in kislo mleko. Ponekod 
so kuhanega v železnem loncu dali še malo v žerjavico, da se je popekel. 
Namesto kislega mleka so pili tudi »pinovc«. Okoličani so večerjali še polento 
in belo kavo, mlečno kašo, močnik, kuhan na vodi, na mleku redkokdaj, sok 
iz bele ali koruzne moke, povrhu polit z mlekom in z malo »ajnprena«, za-
beljen z ocvirki. Kar dostikrat so naredili jajčne »župe«, prežganke iz pšenične 
ali bele moke. V zavreti krop so vsuli zarumenjen »ajnpren« ter zakuhali jajce. 
Na Selškem so hribovske vasi v pozno jesensko-zimskem času použile 
veliko kostanja, pozimi, ko so klali, so imeli večkrat krvavice in godljo. 
V Torki so poleti za večerjo pojedli veliko solate, v katero so dali narezan 
krompir. Jeseni so jedli »oblice«, drobno repico in krompir, ki so ju skuhali 
vsako zase. Ob nedeljah je bila kaša in solata. V Danjah so poleg »oblic« ve 
čerjali »mesto«, suho jed iz krompirja in ajdove moke, pri kateri so vodo 
odlili in zabelili z maslom in zaseko. Ostali Selčani so velikokrat večerjah 
sok in mleko, ali pa kašo, zabeljeno z ocvirki ali zaseko. V poletnem času so 
skoraj vsak dan jedli krompir v oblicah in kislo mleko, ali pa veliko skledo 
skuhanega krompirja in solato zraven. 
V Poljanski dolini so vse leto jedli za večerjo cel kuhan krompir, ki so 
mu rekli »v omajkah« ali v »komašnah« in zraven pili v poletnem času kislo 
mleko, v ostalih letnih časih pa »frišnega«. V nekaterih krajih so poleti za 
večerjo užili veliko zelene solate, drugod pa zelo malo. Večerjali so še: močnik, 
krompirjeve žgance, ješprenj, ki je ostal od »južne«, kašo s krompirjem, za 
beljeno z ocvirki, koruzni ali ječmenov sok in posneto mleko, ali pa sok in 
krompirjeve krhlje. Grah so skuhali v »lušinah«, skuhanega oluščili in jedli 
nezabeljenega. Nezabeljen so jedli tudi kuhan bob, ki je bil težka jed. V pozni 
jeseni so za večerjo pojedli dosti kostanja. Hlapci in dekle so pri pobiranju 
krompirja in repe oboje skuhali kar v svinjskem kotlu, drugi pa so »smojko« 
ali »oblice« skuhali tako, da so v železen lonec spodaj naložili krompir, 
zgoraj pa repo, in večerjali to jed zelo pogosto v jesenskem času. 
PREHRANA PORODNICE. Po porodu je ženska pila čisto kurjo 
juho ali pa so v njo nadrobili star kruh. Tudi kurjo juho z rezanci so ji pri 
pravili. Med dojenjem je jedla vse bolj na mleku. Za porodnico je bil dober 
jajčkov krop, »kimnov« krop (jajce, malo moke, kumina, zabeljeno z maslom), 
sok iz koruzne ali bele moke, na katerega so vlili mleko in zabelili z maslom, 
prežganka z jajcem, včasih tudi »šmorn«. Porodnice so pile tudi vinsko »župo« 
(pol belega vina in pol vode). 
V Škof j i Loki so pri Homanu za ženske, ki so rodile, da so imele več 
mleka, spekli »zrinkne piškote« (pok. slaščičarka Adela Janežič, roj. Homan, 
je povedala, da so jih tako imenovali po ženski, ki je dala recept in je sta 
novala v Klobovsovi ulici). Piškote so naredili iz 56 dkg »cukra«, 12 rume-
135 
njakov, 4 žlic janeža, ki so ga stolkli v možnarju. in 42 dkg moke. Pri Homanu 
so naročali tudi flancate za porodnice. 
PREHRANA OTROKA. Majhni otroci so jedli mlečno hrano. Do 
jenčki, drobtinice na mleku zakuhane, s sladkorjem ali brez, sok iz bele, tudi 
koruzne moke. zalit z mlekom, ali pa suh kruh na vodi kuhan in zabeljen 
z maslom. Zelo pogosta navada kmečkih mater je bila, da so prežvečile sok 
in žgance in to dale otroku. Največkrat je majhen otrok jedel »kruhovčk« 
star kruh namočen v mleku, prav kmalu pa je že jedel krompirjeve žgance. 
Otroška hrana sta bila tudi mlečni »rajž« in mlečni »greš« iz pšenične moke. 
Ko je otrok shodil, je jedel skoraj vse, razen fižola in zelja ter svinjskega 
mesa, da ni dobil krčev. Jajček, zakuhan na mleku, je dobil bolan otrok. 
Sladkor in kumino pa so dali otroku, da je zaspal. 
PREHRANA BOLNIKA. Za bolnike so bile »župe« in čaji. Bolnik 
je dobil govejo ali kurjo juho, najboljša zanj je bila juha od stare kure. Na 
kmetih so pili čaj, če je bil kdo bolan. Proti prehladu so pili bezgov ali lipov 
čaj, osladkan s saharinom. Danes je proti prehladu zelo poznan terjak; za 
zdravilo žlička terjaka pomešana s toplo vodo. Terjak delajo iz bezgovih 
jagod, ki jih sprešajo. Nastalo tekočino kuhajo toliko časa, da postane tako 
gosta, da se lahko reže. Npr.: na 12 litrov terjakove vode dajo 3 kg sladkorja 
in mešajo kot marmelado 5 do 8 ur; ponekod na 1 kg bezgovih jagod, kilogram 
sladkorja. Ruski čaj je bil zdravilo za grižo, za ublažitev kašlja je bil zelo 
dober bezgov čaj iz posušenih jagod. 
Griža in španska bolezen sta v preteklosti pobrali veliko ljudi. Novice 
v letu 1870 pišejo o griži, za katero je zbolelo in umrlo mnogo ljudi v Stari 
Loki in okolici. »Poleg spremembe v gorkoti in po takem prehlajenje je po 
glaviten vzrok griže, čeravno utegne tudi nezmerno uživanje nezrelega sadja 
in kumar, sem ter tja krivo bolezni. Ricinovo olje je zdravilo. Bolniku se 
okuha moka lanenega semena, ali mleka bučnih pesek, ali ajbišev čaj. Ko so 
ta zdravila izpraznila čeva od blata, potem naj dobi bolnik vsaki dan 2 lota 
mandeljnovega olja, ali laško olje, kjer je cenejše. Bolnik ne sme uživati kave, 
vina, pive, žganja, stvari, ki preveč segrejejo čreva. Bolnik naj uživa le 
mesnato juho in rajžev slezek. Če človek ozdravi, treba se mu je ogibati še 
dalj časa bolj težkih jedil.« 
V Sorici se je leta 1918 pojavila španska bolezen. Zdravilo zanjo so bile 
gorke rjuhe in čaji. V Sorici je bilo dosti žrtev, največ bolnikov je bilo 
v Davči. Ljudje so dali največ na žganje. Smrt je nastopila, če so dobili 
pljučnico, srce je opešalo. 
Kadar so bili bolni, so uživali tudi jajčka. Bolniki so jedli »krop«: jajček 
so vrgli v krop in z maslom zabelili ali so jajce skuhali na mleku. Če je koga 
bolel trebuh, so v »šmorn« dali bezgovo cvetje. 
Naš stari znanec Gašperin piše v dnevniku o bolezni svoje matere: 
... »-Danes imamo mater v postlji, mraz jih je popolnoma poderl, de so zares 
slabi, in pred ko ne se jih hoče pljučnica poprijeti, po zdravnika srna poslali, 
pa je sam bolan, da leži, nekaj zdravilj je dal, in kuhano kašo jim prov gre-
jema, da bi se potili. . .« Zase pa piše, ko se je na semnju s prijatelji vina 
napil, da je pijanost preganjal s črno kavo, drugi dan pa je »mačka« zdravil 
136 
s »frišno« vodo, ki ji je dodal sladkor in »lamono«. Ta me je še narbolh po-
štimala«; ker je še slab, pije po malem večkrat juho .. . 
PREHRANA V GOSTILNI. Gospoda je rada zahajala v kmečke 
gostilne zaradi dobre domače hrane in pristne kapljice. V gostilni si dobil 
mehko ali trdo kuhano jajce, jajce na oko, suho meso, klobaso, zaseko, pe 
čenega ali »pohanega« piščanca in druga topla jedila. Točili so štajerska in 
dolenjska vina, domače žganje in pivo. Domačini so po nedeljski jutranji 
maši hodili na golaž, vampe ali govejo juho. Včasih si golaž in vampe dobil 
le v gostilni. Tudi klobase so bile le za gostilno, za dom pa jetrnice. Gostilne 
so se držale posta ob petkih. Takrat so tudi manj »cehale«. V preteklosti so 
ljudje bolj zmerno pili, po en frakelj vina. 
Za vtis omenimo nekaj gostilniškega vzdušja. Ločan Gašperin omenja, 
da je šel s prijateljem v mesto, v »kerčmo«, kjer sta spila 4 poliče vina in 
jedla kuhana jajca. To ju je zelo okrepilo. V svojem dnevniku je zapisal tudi 
o gostilni Rac v Šiški, ki je bila dobro znana Ločanom (sredi 19. stoletja) ... 
»Tukaj zajuterkvama, blo je nas iz vozačem pet, srna pili tri poliče vina ta 
boljšiga in zraven ena nova jed namreč jrigane muhe, misleč boš bravec, 
ta je zmizljenja, pa je skoraj res, kajti dosti jih je blo med jetram; pa rauno 
tako srna jedli, samo muhe srna ven metali, kir lačni srna bli. ..« 
Gostilna Na Logu pri Ahlinovih v. Premetovc je stara že 165 let. Bila je 
furmanska. Ob delavnikih toplih jedi niso imeli razen ob pustu in semnju. 
Med obema vojnama so ob semnju zmeraj imeli telečji »ajmoht«; poleg te 
lečjega mesa so skuhali notri pljučka in jetra ter vse zalili z vinom. Zraven 
so postregli s kruhom. Vaščani so hodili na šilce žganja in kruh. Postregli 
so tudi s klobasami in pečenicami. Na pustno nedeljo so v gostilni plesali. 
Vaščani so od maše prišli na ocvirkovco, ki je bila zelo okusna in je lepo 
dišala. Takrat so spekli 8 do 10 velikih kolačev ocvirkovce. Poleg ocvirkov 
so notri zrezali tudi klobase. Po zadnji vojni pa so veliko pripravljali za ohceti. 
Pri Vidmarju je bila znamenita gostilna, svoj čas najstarejši grunt 
v Poljanah. Vesele čase je to posestvo videlo v Subičevih časih, ko je tekel 
celo šampanjec. Med obema vojnama so imeli v gostilni »Na Vidmu« tudi 
80 do 120 letoviščarjev. Tudi do 160 kosil je bilo treba velikokrat pripraviti. 
Naenkrat so zaklali tudi do 45 piščancev in jih pripravili za »pohanje« ali 
pečenje. Ko so prišli domačini od maše ob sedmih so zavili v gostilno na 
vampe in golaž. Pred drugo svetovno vojno so Na Vidmu delali tudi sla 
doled. Med vojno je bila gostilna zaprta. Za zajtrk so v gostilni postregli 
z belo kavo ali čajem, z marmelado ali maslom, z domačim kruhom ali zem 
ljami. Za kosilo je bila goveja juha z »nudelci«, gresovimi »knedelci« ali 
vlivanci. Ob sredah in nedeljah so imeli »pohane« piščance, sicer pa telečjo 
ali svinjsko pečenko, zrezke v omaki z mlinci, divjačino (srnjaka, zajca), ribe, 
žabje »pohane« krake, žličnike, kruhove ali krompirjeve cmoke, rižoto, 
pečen ali prazen krompir, špinačo, grah, bučke, ohrovt, zelje. Ob petkih je 
bila zelenjavna, krompirjeva, fižolova ali milijonska (zdrobova) juha in 
kuhani štruklji, nadevani z orehi ali drobnjakom, zabeljeni z maslom in po 
želji »pocukrani«. Gostje so radi naročali koruzne žgance z belo kavo ali 
kislim mlekom, polento z golažem, obaro z ajdovimi žganci. Za otroke je bil 
za večerjo vedno mlečni riž, potresen po vrhu s čokolado, za odrasle pa pa 
lačinke, »šmorn« z rozinami, tudi zdrobov, in kompot. Za priložnostne goste 
137 
je bila salama, klobasa, želodec, zaseka. V zimskem času so napekli veliko 
ocvirkovce. Po drugi svetovni vojni so naredili veliko žlikrofov, filanih 
s pljučkami ali mesom in praženo zelje zraven. 
V Škofji Loki je v gostilni pri v. Pepetu dekla, ki je znala »tako fajn na 
droben zrezat« telečja pljučka in vampe, to naredila že v soboto, da so potem 
v nedeljo prišli Ločani na pljučka ali vampe. V semenjskih dnevih so imeli 
toliko dela. da zaposleni še jesti niso imeli časa. Ob semnju so hodili k Pepetu 
mesarji jest »pohane« piske in kozličke, ki so bili zelo »obrajtani«. Gostilna 
je imela na hrani abonente iz vrst učiteljev, sodnijskh uslužbencev in bančnih 
uradnikov. 
Gostilne v Loki in njeni okolici so med semnjem praznovale od sobote 
pred semnjom in do petka po semnju. Znanci in prijatelji gostilničarji, ki je 
imel sejem, so morali priti enkrat v teh dnevih s svojo družino in naročiti 
pečeno ali »pohano« piško in vino, bobe pa so dobili za »povrh«. Tudi gostil 
ničarji so si ob semnjih med seboj vračali obiske. 
Gostilne na Loškem so dajale tudi reklamne oglase v nekatere revije. 
Takole gostilničar Janez Ferlan, pri Anžku v Gorenji vasi leta 1931 dela 
reklamo v reviji Gorenjska, za svojo gostilno: »Stara kmečka gostilna z vedno 
svežo domačo hrano. Dobra vina, veliko mleka in surovega masla od domačih 
krav.« 
Poročilo iz leta 1940 o gostilnah v Škofji Loki govori o postrežbi s kranj 
sko klobaso zelo dobrega okusa, loškimi prestami, malim kruhkom, oreho 
vimi štruklji iz ajdovega testa, z domačim vinom; dalmatinska vina so redka, 
prav tako je redka tudi prodaja umetnih vin. 
Po izdelavi prest sta bila znana peka Homan in Žužek. V tri dni staro 
testo so vmešali kvas. Potem so testo gnetli oziroma pritiskali na leseni 
pripravi »dromlju«. Naporno je bilo, saj so trije do štirje ljudje pritiskali, da 
je postalo testo čisto trdo. Z »mašino« so razrezali testo na kosce in naredili 
dolge »štangce«. »Štangco« so zavili in pritisnili z roko, pa je bilo testo 
oblikovano v presto. Potem so dali preste v kotel, da so prevrele, nato na 
»rejto«. Sledilo je vsajanje v peč. Približno tri ure so vsajali okrog 100 prest. 
Preste so bile v peči približno petnajst minut. Šele pred prodajo so jih pre-
mazali s čopičem, namočenim v vodo in pomočenim v drobno sol. 
B E R A C I. O beračih, ki tudi na Loškem niso bili bele vrane, so leta 
1856 poročale Novice za Železnike, da kakor hitro začnejo delavci v fužinah 
okrog polnoči delati, že mrgoli vse polno beračev, ki lazijo od kovačnice do 
kovačnice in mnogokrat večje siromake kot so sami za dar nadlegujejo. 
Mnogokrat delavec medli od lakote, berač pa že smrdi po žganju. Večina 
beračev spada v vrsto lenuhov in potepuhov sklene poročilo novičar iz Že 
leznikov. 
Berači so vedno kaj dobili, ker so se vražjeverni ljudje bali, da jim 
bodo drugače zacoprali živino. Eden od beračev v javorskem območju je 
rekel »da je bilo včasih toliko soka, da bi ga lahko za škornje nosil, včasih 
pa si bil lačen kot pes. Nekateri berači se niso dali odpraviti od hiše, dokler 
niso dobili špeha. 
Srenjarje, občinske reveže, so vozili od hiše do hiše; večji kmetje so jih 
oskrbovali po dva tedna, manjši po en teden. Občina je beračem izdala 
ubožna spričevala, s katerimi so hodili po hišah. V mestu so beračili ob 
138 
Blaž Peternelj je bil od leta 1943 dalje v škofjeloški ubožnici. Rojen je bil leta 
1875 v Bukovem Vrhu, zmrznil leta 1949 v Škof j i Loki 
petkih. Stanovali so v špitalu, mestni ubožnici na Spodnjem trgu, in hodili 
z lončki po hrano na nunsko in kapucinsko porto in v zasebne hiše. Loški 
kapucini so jim skuhali »mešanco« iz ješprenja, fižola, kislega zelja ali repe. 
Tudi berači z Loga in okolice so hodili h kapucinom. Neki berač je jedel 
mešanco cel teden, da je bila že čisto plesniva. Pri nekaterih meščanih so 
dobili kose kruha in nekaj drobiža, drugod, kar je ostalo od kosila. 
K vulgo Krevsovim v Kapucinsko predmestje so hodili berači vsak dan; 
sedeli so na klopi v veži. Zadnja znana berača v mestu sta bila Tone Cadež, 
imenovan »černi Tone« in Blaž Peternelj, »Blesk«, ki je bil rojen 1875 na 
Bukovem Vrhu, bival v Špitalu, leta 1949 pa so ga našli zmrznjenega. »Blesku« 
si lahko nametal v lonec vse, kar je ostalo, od ješprenja, krompirja do solate. 
H »Krevsovim« se je vedno pripeljal na lojtrskem vozu. Sedel je zadaj na 
vozu, in ko je skočil z voza, je vedno rekel »sim se prpelku«. 
OB KRSTU. Botra sta ob krstu prinesla porodnici pogačo, to je bil 
velik in visok hlebec iz bele moke, narejen z mlekom, maslom in jajčki, 
ter liter belega ali črnega vina. Zraven je večina botrov prinesla še 10 do 
20 jajčk in funt masla. Ponekod na Poljanskem (npr. v žirovskem območju) 
sta botra prinesla zraven še toliko hlebčkov, kolikor je bilo domačih otrok. 
Na Selškem, predvsem v hribovskem območju (npr. Dražgoše, Ojstri Vrh), 
so imeli navado, da so poleg pogače ali pa brez nje dali porodnici tri hlebe 
belega kruha. V mestu so nekatere porodnice dobile namesto pogače pleteno 
139 
štruco in kuro. Botroma so domači postregli s pijačo in flancati, spekli so 
tudi »pohane šnite«, ki so jih imeli za boljšo jed. Po krstu sta botra, naj 
večkrat je bila zraven še »babca«. zavila v gostilno. Ločan Gašperin takole 
opisuje svoje botrstvo: . . . »da sim bil za botra per kerstu, kir me je naprosil 
Matevž Triller kovač, kar sim mu iz veseljam rad to dobroto sturil, kir popred 
še nikolj nisem bil, razun enkrat birmski; stroškov me je pa vendar perzadjalo 
čez tri goldinarje, kajti še clo tisto debelo babo B., srna iz botro v gostivnici 
imela, toraj ji nisma nič darovala, kakor je navada, srna jo raje v kerčmi 
po gostovali iz vinam in šnitam pohanim, da bo otrok Lorenc boljši odrasil. . .« 
OB 2 EN IT VI. Snubačem, fantu, njegovemu očetu in bodočemu stare 
šini na ohceti so postregli s štruklji ali mlinci. oparjenimi in zabeljenimi z ma 
slom. Na ohcet sta vabila ženin z drugom svoje in nevesta z družico svoje sorod 
nike. Povabljeni so jim postregli s »pohanimi šnitami«. Ko so nekaj dni pred 
poroko vozili balo, so bili postreženi z ocvirkovco in pijačo. Za »južno« so 
dobili ajdove štruklje in bobe. 
Ko so svat je prišli od poroke, je bil na mizi cel kup flancatov. Stare 
šina in ženin sta si čez mizo segla v roke in zdrobila flancate za srečo; raz 
tresene in zdrobljene flancate so svatje pojedli kar z mize. Zenitovanjska 
gostija, ki je navadno trajala do zgodnjih jutranjih ur, je imela več »riht«. 
Pri premožnejših so zaklali teleta in kuretino. Pri obilnejši pojedini so se 
na mizi zvrstili naslednji obroki: 1. »frišna« goveja »župa z nudelci«; 2. go 
vedina iz juhe, narezana na kose. Vsak svat je dobil po dva kosa, »par«, 
z okisanim hrenom; 3. štruklji, kuhani ali pečeni, nadevani z orehi, zabeljeni 
z maslom, tudi z medom politi; 4. suho meso s kislim zeljem; 5. telečja pe 
čenka in pečena kuretina s solato, v kateri je bil narezan krompir; 6. kuhano, 
suho sadje; 7. mlinci; 8. potice, flancati, bobi. Na skromnejših gostijah so 
jedli: 1. govejo ali suho juho z rezanci; 2. kose kuhane govedine ali suhe 
svinjine z okisanim hrenom ali želj nato solato z mesom in krompirjem; 
3. štruklje ali mlince; 4. ocvirkovco, flancate, bobe. Ponekod je bila ena od 
»riht« prekajene klobase s kislim zeljem, ali prazen krompir in solata. Pri 
večini kmečkega prebivalstva so kot zadnjo »rihto« prinesli mlince, to je bil 
znak, da je ohceti konec. Drugod so svatovanje sklenili s »češplovim« kom-
potom ali črno kavo. »Ajmoht«, kisla »župa«, je bila najbolj pogosta zadnja 
jed med obema vojnama in po vojni; še bolj pa golaž po drugi svetovni vojni. 
Poroka pri »Mihcu« v Sel cih pred drugo svetovno 
vojno 
140 
Vino je bilo na ohceti vseskozi na mizi kakor tudi flancati, bobi, potica. 
Ker je žganje kaj hitro stopilo v glavo, ga na ohcetih niso dosti stočili, le bolj 
na zahtevo posameznih svatov. Navada je bila, da je vsak svatovski par po 
končani gostiji dobil za domov zajeten kos potice, flancate in bobe. Na ohcetih 
premožnejših meščanov pa so poleg že znanih jedi, pečenih in »pohanih« 
pisk, pečenk, pečenega krompirja, raznih prikuh in sladic prišle na svetlo 
za takšno priložnost priučene ali pridobljene kulinarične specialitete gospo 
dinj ali najetih kuharic. 
OB SMRTI. Sosedom, sorodnikom in znancem, ki so prišli kropit po 
kojnika, ležečega na parah v domači hiši, so postregli s kruhom, žganjem, 
kavo in čajem. Mesnih jedi na pogrebščinah, ki so bile takoj po pogrebu, 
ali na sedminah, nekako do prve svetovne vojne niso uživali. Takrat so scvrli 
bobe in flancate. Pogosta jed, skoraj obvezna, pa so bili ajdovi štruklji. 
V Torki je bila navada, da so na dan pogreba naredili kuhane štruklje, na 
devane z makom. Jedli so jih pred pogrebom, ker je bilo pokopališče v Sorici. 
Zaradi oddaljenosti pa se sorodstvo ni vračalo, ampak se je po pogrebu 
razšlo. V Spodnjih Danjah pa so štruklje jedli, ko so prišli od pogreba. Na 
Poljanskem in Selškem so jedli »nudelce na krop«, flancate, bobe, tudi mlince 
in zraven belo kavo. Na sedminah so jedli pečene, oparjene štruklje, nade 
vane z orehi. Večina pogrebcev pa je po prvi svetovni vojni največkrat šla 
v gostilno na golaž. Hribovci so radi naročali telečji »ajmoht« in kuhano vino. 
Ponekod so, če je pokojnik bil gospodar ali gospodinja, zaklali teleta ali 
prašiča in naredili golaž s krompirjem, ali pa imeli juho, pečenko, solato, 
bobe, vino in žganje. Na dan pogreba so ponekod »ta premožen« (javorsko 
in gorenjevaško območje) revežem dajali kilogramske hlebce iz bele moke. 
Javorski okoliš jim je rekel »bugunčki«. Ponje so prišli v pokojnikovo hišo. 
V Dražgošah pa so, če je umrl gruntar, domači na pokopališču po pogrebu 
revežem delili kose kruha. Ta navada je bila do druge svetovne vojne. Na 
starološkem pokopališču so stali na stopnišču jerbasi polni trent, prav tako 
kilogramskih hlebčkov iz bele moke, premazanih z mlekom, po vrhu pa so 
imeli z nožem narejene tri zareze v obliki trikotnika. Po pogrebu so doma 
čini iz Stare Loke in okoliških vasi okrog Stare in Škofje Loke dali vsakemu 
sorodniku po eno trento; če pa jih je še kaj ostalo, so jih razdelili med 
reveže. Pokojnikovi domači so trente naročali pri v. Hudarevnikovih v Stari 
Loki, Tračani in Sušani pa v gostilni »Na Plevni«. Ta običaj se je obdržal do 
prve svetovne vojne. 
V župnijski kroniki Zali Log je zapisano, da je bila tod zelo stara navada, 
da je od hiš, pri katerih so redili ovce, župnik dobil, če je umrl gospodar, 
koštruna, za umrlo gospodinjo pa ovco, kot priboljšek, »priklado k mrtvaški 
stoli«. V mestu pa je bila navada, da so pogrebci takoj po pogrebu pokoj 
nika »zalili« v gostilni. Ze meščan Gašperin omenja da so že v njegovem 
času, to je več kot pred sto leti, po pogrebu »poderZi po nekaj bokalov vina 
v gostivnici«. 
GODOVI. Na Loškem so praznovali godove, pri rojstnih dnevih pa le 
bolj »okrogle« letnice. Na kmetih so za god naredili kuhane štruklje iz bele 
ali ajdove moke, nadevane z orehi ali suhimi hruškami. Nekateri godovniki 
so dobili pleteno štruco (bela moka, mleko, maslo, jajca). V Zireh so za bir-
141 
mance in za godove botrov ali botric spekli štruco v ovalnem glinastem 
modelu, katerega dno je imelo Kristusov (IHS) ali Marijin monogram (MRA), 
ali pa cvetličen motiv. Pri revnejših pa takšnega godovanja ni bilo. V Pevnu, 
pri v. Fortunovih so za god vedno naredili »ta buli reč«, to je bil goveji 
golaž, redek kot župa, in v njem cel krompir. 
Tudi v mestu je bila navada, da je godovnik dobil štruco. Jernej Gašperin 
je takole godoval: .. . »V nedelo večer sim se še vezoval za moj god in zdra-
vico pil; štruco še dansi jimam in nunski le.ct, ko sim ga od mojga prejatla 
Lorenca prejel.. . Danes rauno moji god obhajam, in rauno na nedelo je 
letaš, navem kako se bom kaj popoldne vezval, dama me mislijo dobro po-
strečti, prejatli me pa vabejo v gostivnico, kako bo? . . . Potlaj so mi koj per-
pravli doma za zajterk dobre kave, kakor je že stara navada pri nas, kadar 
je kakiga god, darovali so mi mati 30 grošev za god, druziga pa nisem nič 
jemel, zato sim pa šel tri poliče piva pit, zvečer sim bil pa še brez večerje, 
kir je bil pozno kosil, pa mi vendar to ni dopadlo . ..« 
Nekateri Ločani so si za godove privoščili »pohano« piško, »oferašem« 
pa so postregli s flancati, krofi, potico, suhimi klobasami in žganjem. Go-
dovniki so dobili pleteno štruco ali pa torto, ki so jo največkrat naročili 
pri Homanu, kjer so za godove in birme napekli punčeve, čokoladne, man-
deljnove, lešnikove in orehove torte, kar po cele košare flancatov in zelo 
priljubljene cvetlične košarice, »korbce«. »Korbce« je že začela delati Ana 
Homan, roj. Guzelj, sredi 19. stoletja in so jih pri Homanu delali še po prvi 
svetovni vojni. V košarici je bilo cvetje, narejeno iz sladkorja. 
»Korbca,« recept iz leta 1855: »26 ermenakov, 8 jajec, 16 lotu cukra, 
se dobro na gorkem sporgetu klopfa, potem 16 lotu moke, malo limonovih 
lušine iztriži papir v podobi korbce in na tistem papirju speci, 2 dela potem 
lepo obrezi in z tistim obrezi naredi na vrh tretji del. Filaj iz salzem, prevleči 
z belim šaumam, ofrisaj s spric glazuro, salsnom. Deržaj lahko rudeče pobar 
vaš, skuhaj cuker z vodo kakor za cukrčke, vlij na pomazan pleh, počasi 
zakrivi, potem s cvetlicami napolni. 
»Mandelnova torta,« recept iz leta 1855: »Navagej po funta 
cukra, perdeni zraven 11 ermenakov, mešaj po ure, pol perdeni po funta sre-
sanih mandelnov, 2 pesti ribanega kruha, blake sfamej, podmešaj jih not 
den v en pomasan modu in den jo pečt v vroč peč prov dobro.« 
OB KOŠNJI, ŽETVI. Ze Novice se v letu 1853 jezijo nad poje 
dinami na kmetih in požrešnostjo delavcev in delavk, »ki po celi dan jedo, 
človek z vedno polnim želodcem pa je len«. Njihova jeza se stopnjuje že 
kar v pretiravanje, saj menijo, da kmetu pojedo celo kad štrukljev, kotel 
žgancev, cel voz krompirja in celo vedro mleka, takšno gospodarjenje pa je 
slabo. 
Tudi na Loškem so morale gospodinje ob napornih delih (košnji, žetvi, 
mlatvi, metvi, teritvi) naprošenim delavkam in delavcem dobro postreči. 
Obvezna jed ob žetvi in košnji so bili žganci in štruklji. Največkrat so jim 
malice in kosila prinesli v jerbasu na travnik ali na polje, zajtrkovali in 
večerjali pa so v hiši. Za gasitev žeje so pili vodo, ki so ji dodali kis in malo 
saharina. Tudi »šnopsa« se niso branili. 
Za »fruštek« so dobili ajdove, ali oženjene žgance, zabeljene z ocvirki, 
in mleko. Za dopoldansko malico je bilo poleg kruha suho sadje ali pa mošt, 
142 
tudi kislo mleko, podrobljeno s kruhom. Ob večjih košnjah in žetvah so 
dobili kos špeha ali klobaso z zaseko. Za »južno« je bila suha »župa«, na 
koščke zrezano suho meso, ali ješprenj, v katerem se je kuhalo suho meso 
ali jetrnica, in zelje; zelje in ajdovi žganci ali krompir v koscih, zabeljeno 
z ocvirki, oparjen kruh, polit z medom in maslom, in bela kava, največkrat 
pa kuhani štruklji, nadevani z zmletimi orehi ali narezanim drobnjakom, 
ponekod tudi z makom. Testo iz ajdove ali pšenične moke so razvaljali, na 
mazali z maslom in potresli z orehi, drobnjakom ali makom, testo zvili in 
zavili v krpo in dali kuhat v krop. Ko so bili štruklji kuhani, so jih narezan 
na tri do štiri cm dolge kose, stresli v skledo in zabelili z maslom, v katerem 
je bil stopljen med. Naredili so tudi pečene štruklje, ki so jih poparili s slanim 
kropom in zabelili z maslom in medom. Zelo dobri so bili pečeni štruklji, 
nadevani z rožičevo »štupo« ali z zmletimi suhimi hruškami. Štruklje so 
jedli tudi kot »župo«, vode, v kateri so se kuhali, niso odlili in zabelili so jo 
z maslom. V Zireh so koscem postregli z ješprenjem, suhim mesom, ajdovimi 
žganci, žanjicam pa z ocvirkovco in kislim zeljem (enako hrano so dobili 
mlatiči). V Torki, kjer je košnja v senožetih trajala tudi po tri tedne, so 
dobili skupaj kislo zelje in fižol v zrnih, zabeljen z ocvirki, oparjen kruh in 
mlečno kašo, kuhane štruklje, nadevane z makom; pečenih niso delali. 
V Spodnjih Danjah pa so le za kosce naredili pečene z makom, ki so jih 
oparili. V Škofji Loki je dekla nunskim hlapcem prinesla na travnik za 
»južno« ajdove žgance, zabeljene z ocvirki. Popoldanska malica je bila enaka 
dopoldanski. Jedli pa so tudi »češnuc«, kuhane češnje so z vodo vred zlili 
na suh kruh, ali malicali hruškovo vodo s kruhom. Sredi 19. stoletja je Ga-
šperin, ki je pomagal prijatelju kositi, dobil »za popoldansko malico bokal 
dobrega vina, domače krhlje in par štrukljev«. Za večerjo so koscem ali 
žanjicam postregli z ajdovimi ali koruznimi žganci in mlekom, ali pa s krom 
pirjevimi krhlji in sokom. 
Ženske, ki so žele praprot ali grabile listje v gmajni, so dobile za do 
poldansko malico mlečno kašo, za popoldansko pa kruh s čajem, ali pa so 
jedle zraven kruha suho sadje. Ponekod so jim spekli »štrudl«. Testo je go 
spodinja zamesila kot za kruh, jabolka pa narezala na šnite. Včasih so ma 
licali tudi belo kavo; v cikoriji je bilo zamešano malo »ta pravega kofeta«. 
Za večerjo so dobile tudi velik pečen štrukelj, nadevan z drobnjakom. 
M E T E V. Metev prosa se je začela zvečer. Gospodinja je na pod pri 
nesla sveže sadje, kruh, žganje ali mošt. Ko so v poznih večernih urah omeli, 
je bila večerja v hiši. Kot prva »rihta« je morala biti kaša iz novega prosa, 
zabeljena z maslom, sledili so solata, krompir in fižol skupaj, zabeljeno 
s špehom, ali pa »češplova« čežana z namočenim suhim kruhom in kot zadnja 
»rihta« ajdovi žganci. Pijače, mošta in žganja ni manjkalo. Po metvi so za 
plesali. 
M L A T E V. Pri mlatvi so postregli z boljšo jedačo in pijačo. Mlatiti 
so začeli že ob petih zjutraj in delali do pozne večerne ure. Za kosilo so bili 
ajdovi žganci, zabeljeni z ocvirki, mlinci, zabeljeni z maslom, kuhani ajdovi 
ali pšenični štruklji, nadevani z orehi ali drobnjakom, zabeljeni z maslom 
ali medom. Štrukljem so dolili tudi malo vode, v kateri so se kuhali, in jih 
zabelili s »putrom«. Za večerjo je bila čežana in v njej nadrobljen kruh in 
143 
»pohane šnite« iz črnega kruha. Ce je bilo veliko mlatičev, je gospodinja 
naredila tudi miške; testo je zajela z žlico in vrgla na vročo mast. Za malico 
je bila tudi skuta ali sir (Torka, Danje, Sorica). Po končani mlatvi je go 
spodar mlatiče povabil »v semenj«. Takrat je vsak dobil potico, nadevano 
z zmletimi orehi ali iz suhega sadja (hrušk in jabolčnih krhljev). 
T E R I T E V. Ob koncu oktobra ali v začetku novembra so začeli treti 
lanene snope. Teritev je bila naporno delo, zelo se je kadilo, zato so tericam, 
»taricam« postregli z boljšo in izdatnejšo hrano, s petimi dnevnimi obroki, 
in z več »rihtami« pri zajtrku, kosilu in večerji. Za zajtrk: ješprenj s suhim 
mesom ali jetrnico, zabeljeni ajdovi ali koruzni žganci in mleko. Za dopol 
dansko malico: kruh in mleko ali čaj in potica. Za kosilo: mlečni riž, zabeljen 
z maslom, sladko zelje s krompirjem, kuhani štruklji, nadevani z orehi ali 
makom, in bela kava. Za popoldansko malico: mlinci, zabeljeni z maslom, 
koruzni sok in mleko, ali kar je ostalo od »južne«. Za večerjo je bila prva 
»rihta« zeljnata solata s krompirjem, nato mlečni riž, koruzni žganci s kislim 
mlekom. Pri vseh obrokih so pile mošt ali sadjevec. Za domov so dobile 
šnite kruha, ki so jih posušile in za »Ion« pest prediva. Ponekod so revnej 
šim dali tudi hleb črnega kruha in velik kos potice. 
LICKANJE KORUZE. V poznem jesenskem času ali pozimi so 
prišli zvečer na ličkanje koruze povabljeni sosedje, zlasti mladi ljudje, zaradi 
zabave, saj so peli, pripovedovali šale in se po končanem delu ob zvokih har 
monike tudi veselo zavrteli. Med ličkanjem so postregli s čajem ali žganjem, 
po ličkanju, okrog polnoči pa z »malco«: ocvirkovco, čežano, moštom in 
žganjem. Še danes, ko je ličkanje v soboto, radi pridejo pomagat »ta mladi«, 
saj je zabavno kot včasih, pogoste pa s salamo, bobi, žganjem, vinom in 
pivom. 
DRUGA FIZIČNA DELA. Vlačugarjem, ki so vlačili les na Se-
nivcu, so za »fruštek« skuhali krompirjeve žgance in sok. Drvarji so si 
kuhali sami. Najpogostejša njihova hrana so bili ajdovi ali koruzni žganci 
in črna kava. Ko so šli v gmajno steljo kosit ali drva sekat, so dobili dva 
trdno kuhana jajčka. Jeseni, ko so spravljali steljo, so dobili »šnops«. Ko so 
šli v gmajno delat, so vzeli s seboj »špeh« ali zaseko s kruhom, zraven pa 
mošt, »ta črn kofe« ali pa čaj. Za naporna fizična dela so bili žganci, zabe 
ljeni s »špehom« ali zaseko, in pečeni štruklji z drobnjakom, oparjeni in 
zabeljeni s »putrom«. 
Pri dninarjih, »tabrharjih ali žernadarjih« so najbolj »peli« ajdovi žganci. 
Za »holcarje in cimpermane« so bile mesene klobase. Za pobiralce krompirja 
je bila vroča ocvirkovca in mošt. Zidarji in tesarji včasih niso pili. Le za likof 
so dobili vino. Zanje so naredili ješprenj, v katerem se je kuhalo malo mesa 
ali jetrnica, ajdove žgance, kuhano suho sadje, kuhan fižol in štruklje, na 
devane z orehi. Čevljarji, ki so hodili v »štero« za dan ali več, so dobili za 
»fruštek« kislo zelje in kos kruha ter mlečno kašo. Za kosilo pa juho, velik 
kos mesa in zeljnato solato, zabeljeno s »špehom«. 
ROMANJE. Ob koncu 19. stoletja so na romanje nosili s seboj suhe 
krhlje in hruške, belo kavo in »pohano šnito«; v gostilni pa so naročili govejo 
ali suho »župo«. 
144 
2EGNANJE, SEMENJ. Zegnanje, slovesno praznovanje obletnice 
posvetitve farne cerkve, se je preneslo na god farnega svetnika ali svetnice, 
vendar ne na godovni dan, ampak na nedeljo po godu. Ob žegnanju je bila 
priložnost za tržni semenj, zato se je poimenovanje semnja namesto žegnanja 
bolj udomačilo med ljudmi. 
O »somnju«, žegnanju farne cerkve sv. Jakoba v Loki, kjer prebiva sredi 
19. stoletja žebljar - kovač Jernej Gašperin z domačimi, izvemo iz njegovega 
dnevnika. ... »2e v soboto, to je bilo k somnju, sim dobro jedel opohane 
bobe, kir sa jeh rauno ravnali, in še gorki sa dobri, potlaj pa nimam kaj lušta 
da njeh, in jeh tudi po veliko ne pride na eniga, če jeh rauno precej narde, 
kir se jih pernas veliko med ljudi zdaje. V nedelo popoldan nisem hotel 
neč v kerčmo jeti na veselico, desravno je blo tud muzike zadosti, kir ta dan 
na loški somenj, razun lanskiga leta, še. nisem bil nekolj v oštariji, kir je 
zadosti pivcov že povsod posebno pa kmetovskih zgrajavcov, in dobro se mi 
zdi, ko videm kako nepotrebno drugi dnara zapravljajo, meni pa v žepu 
tiče, in v nobeno nevarnost namoram priditi, v kakšni pretep, koker je skoraj 
vsako leto na ta dan puljava, posebno je blo pa letaš velik raspertje med 
jantinim in vojakim, marskateri je bil dobro otepen, in krvavo obličje od 
nesel. Zvečer, so pa nam, mati dobro postregli, da smo prou dobro semnoualji, 
in Jakovi prijatelj (op. od Jernejevega brata prijatelj) je bil tudi pernas in 
pa moji, prov dobre volje srna bili, in da polnoči srna ble skupaj, in žalibog 
preveč samogoltno sim pil, in nezmernosti sim se udal, kir ta zadnji bokal je 
bil po 52 kr. in ta mi je kaj dobro po glavi rojil, dokler mi ni iz ust izrojil...« 
Na zegnanje, semenj, so povabili »žlahto«, prijatelje in znance. Na Poljan 
skem je vsak posel ob žegnanju lahko povabil enega od sorodnikov, da je 
prišel na nedeljsko kosilo. Gospodinje so nacvrle veliko bobov in napekle 
potic. Vsak je dobil nekaj »kop« bobov (kopa so štirje bobi), ki jih je pojedel 
ali pa razdal. Največkrat pa so posli dobili le »eno kopo«; cel pehar bobov 
za semenj ali vsakemu šarkelj, pečen na mleku, na žegnanjsko nedeljo so 
dobili le redki posli nekaterih gruntarjev. 
Za semenj je bilo tudi boljše kosilo: »frišna župa« ali suha z »nudelci«, 
meso iz juhe, ajdovi štruklji, kuhani ali pečeni, in oparjeni, mlinci, bobi in 
potica. Popoldne so jedli bel kruh, bobe in potico. Zraven pa pridno zalivali. 
Ločani so si za semenj privoščili pečene ali »pohane« piske, vendar bolj 
v gostilni kot doma. 
Pri Homanovih v Skofji Loki so vsako leto za semenj o sv. Jakobu ve 
liko napekli, po naročilu ali za prodajo, zlasti štrukljev, bobov, krofov in 
flancatov. Slaščičarka Beti Homan je natančno zapisala, kaj vse so spekli za 
semenj o sv. Jakobu leta 1906. »V četrtek iz 20 rumenjakov flancate, pa jih 
je bilo še premalo. V petek zjutraj — za 30 hlebčkov — za štruklje, ki so 
izvagani po 3 1/2 funte testa. Od tega testa proč, smo naredili 4 naročene 
potice in 4 za prodat — toraj 22 hlebčku je bilo za štruklje, pa jih je zmanj 
kalo. V petek popoldan smo naredili več potic iz feinega piškotovega testa, 
ki so bile naročene, in eni kolaček za dom, pol z rozin, pol pehtran in iz 5 hleb 
čku, po 2 1/2 junta teških feinih štrukelnov, ki je bilo tudi nekaj naročenih. 
V petek popoldan, smo naredili iz 40 funtov moke testo za bobe, ki se takole 
naredi. Se vzame (28 lotu) ali 49 dek prizgerma (za 40 funtov moke), za vsake 
4 funte moke eno pest soli, na vsaki funt moke se da 1 jajce 1 lot putra in 
masla in po 2 lota sladkorja, mleko je naj boljše rabiti le mlačno, rahlo testo 
10 Loški razgledi 145 
narediti in dobro preklofati, ta testo prav hitro izhaja, iz tega testa smo na 
redili bobe, smo jih dajali 3 za 5 krajcarjev in ravno od tega testa smo na 
redili 4 šarkeljne po 3 funte teške. V soboto zjutraj smo naredili iz 10 funtov 
moke piškotno testo, za krofe, filane po 5 krajcarjev. Dopoldan v nedeljo 
iz 10 funtov moke za bob, da sem ga domačim poslom dala, ki ga dobi vsaki 
po 3 kope ali 4 kope. Druziga smo prodali in tudi še 20 filali.^ 
SV. GREGOR. Zeleznikarja Jožef Levičnik in Anton Globočnik, kro 
nista rojstnega kraja, sta nam zapustila zapis o šegi otrok v Železnikih, ki 
gredo na dan sv. Gregorja (12. marca) v dveh sovražnih skupinah, oboroženi 
z lesenimi sabljami, na hrib Trebušnik, kjer se spopadejo. Po Levičnikovem 
zapisu iz leta 1854 otroci naprosijo matere za malo mesa, malo moke, jajc 
in »špeha« in nesejo popoldan, ko se vračajo od vojskovanja, dobrosrčni 
ženski, da jim iz tega naredi »tičjo ohcet«. Po Globočnikovem pisanju iz leta 
1867 pa imajo otroci zvečer pojedino, kjer ne sme manjkati »fertalja« — 
stepenega jajca, ki mu primešajo drobtine in posujejo s sladkorjem. 
PUSTNI CA S. V pustnem času je večina prebivalstva imela meso 
na mizi na debeli četrtek, na pustno nedeljo in na pustni torek. Za pusta 
pa je morala biti gostija v vsaki bajti. Ce so vse leto stradali, so se vsaj 
na pustni torek najedli mesa, in to za vseh štirideset dni posta, ki se je začel 
naslednjega dne, na pepelnico. Meso je ostalo na mizi do pol polnoči, kar ga 
je ostalo, so ga spravili do velike noči. 
O pustu so hodile po hišah maškare, ki so jim gospodinje postregle s klo 
basami, flancati in bobi. V pustnem času so imeli ocvirkovco, bobe in flancate, 
v Loki tudi špehovko in krofe. Na pustni torek so pri nekaterih gruntarjih 
nesli posli domov ocvirkovco, zavito v »hlebenco«, bel kos blaga. 
Na Selškem so na »debu četrtek« imeli za kosilo ješprenj, v katerem 
se je kuhala svinjska glava ali kosi suhe svinjine. Na ta dan so cvrli flancate, 
»fantovce«. Na pustno nedeljo je bila za kosilo suha »župa«, suho meso, 
kuhani krhlji, bobi, flancati, mošt in žganje. Na pustni torek so za kosilo 
jedli in pili enako kot pri nedeljskem kosilu. Na pustni torek popoldan ob 
petih so šli najprej v cerkev k pridigi, nato je bila doma slovesna večerja, 
kjer ni manjkalo suhega mesa in flancatov. Največ ocvirkovce so spekli na 
pustni torek. Zeleznikarji so na »debu četrtek« rekli, da mora biti na živo 
brezo, pustovo sestro, meso, če ga v pustu tudi ni za pokusit. Zeleznikarski 
mojstri so svoje žebljarske delavce pogostili s posebno juho z rezanci, troje 
vrstami mesa in vinom. 
V Poljanski dolini so na pustni torek imeli za kosilo ješprenj s suhim 
mesom ali pa suho »župo«, suho meso, ajdove ali bele štruklje, »pohane 
šnite«, bobe, flancate, ocvirkovco, kuhano sadje in most. Na pustni večer je 
bilo suho meso z okisanim hrenom ali kisel krompir, flancati, bobi in ocvir-
kovca. Ocvirkovca je bila zelo mastna. Po testu so vlili mast, potresli z ocvirki, 
ponekod malo popoprali in zavili. Spekli so jo v glinastem modelu »kolač-
niku«. V Zireh so na pustni torek jedli suho meso, repo v »šnitah« in ocvir 
kovco, ki ni bila premastna. 
Tudi v loški okolici so se na pustni torek za večerjo najedli mesa. Zraven 
so jedli bobe, flancate in ocvirkovco. Pri nekaterih so skuhali tudi »-frišno« 
juho. 
146 
V Loki pri uršulinkah so gojenke na pustni torek dobile flancate in kos 
ocvirkovce, dva ali tri kose so jo dobili tudi posli. Na pustni torek so pri 
kapucinih cvrli bobe. Pri nekaterih loških družinah so spekli ocvirkovco na 
»ta debu četrtek«, na pusta pa bobe in flancate. Krofe so kupovali pri Ho-
manu, sami so jih scvrli bolj ob žegnanju. Drugod je bila ocvirkovca na pustni 
torek, narejena pa je bila iz bele ali malo bolj črne moke, po testu potresena 
z ocvirki, cimetom in sladkorjem. 
Pri Homanu v Loki so na debeli četrtek, na pustno nedeljo in pustni 
torek naredili veliko bobov, krofov, špehovk ter ocvirkovc. Med obema voj 
nama so imeli odprto od jutra do večera, tudi do enajstih zvečer. Recepte 
pustnih dobrot Ane Homan, roj. Guzelj, (r. 1837, u. 1892), dodane z lastnimi 
izkušnjami, so uporabljale njena hči Ivanka, por. Flis, (r. 1857, u. 1936) in 
Anina snaha Beti, roj. Polajnar, (r. 1867, u. 1947), izučeni slaščičarki. Ivanka 
Flis je 25 let pomagala svoji materi v slaščičarni, med leti 1916—1922 pa je 
imela slaščičarno v svoji hiši na Mestnem trgu. Svoji materi Beti pa je za 
čela pomagati z letom 1923 Adela, por. Janežič, prav tako izučena slaščičarske 
obrti. 
Spehovka in ocvirkovca, recept Beti Homan iz leta 1895: 
»Testo, na 1 funt moke 1 jajce, 1 lot masla, 2 lota cukra, 1 lot prizgerma in 
mehko testo, pa se tudi lahko precej v dela zvala, da gre samo v posodah 
izhaja. Testa smo vzeli za 1 špehovko 3 funte in masti (file) za 1 špehovko 
3/4 funta, malo belih zarumenenih drobtinc in cimeta iz sladkorjem (za filo 
na 1 funt masti se mešajo 4 jajca). Na 1 ocvirkovco se vzame 1 funt ocvirkov.« 
Cena velike špehovke malo pred drugo svetovno vojno je bila 30 din, 
ocvirkovce pa 25 din. Homanova spehovka je bila zelo težka, mastna in slad 
kana, ocvirkovca pa nesladkana in nemastna. 
»Fašing-« krofi, recept Ane Guzelj iz leta 1855: »Na 1 funt moke, 
deni firnik putra, pust ga stajat, pol deni 6 ermenakov in 2 cela jajca, mal 
smetane, mal soli, mal cukra in mal mleka, to vse ukup zmešaj, uli v moko 
nared testo perdeni 2 žlici droži dobro stepi de se od kuhonce loči, pol deni 
na nudelbret, zvalej, zrež jih okrogle den na gorek kraj de uhaja in pohej 
v pokriti kozi.« 
»Fašing« bobi, recept Ane Guzelj iz leta 1855: »Na 1 funt moke 
3 lote cukra, 2 lota masla in po 2 jajca. Na 1 funt moke 1 lot prezgerma.« 
Za bobe in krofe je še dodano: »Prav lepo fajn preklofamo testo 2 ure 
potrebuje, da izhaja in med tem časom enkrat preklofat, potem roke iz maslam 
namazati, pehare dobro poštavbati in testo v hlebčke dati in v peharah skoro 
eno uro izhajati postiti.« 
Med Betinimi prepisanimi recepti je tudi pripomba, da so v letu 1896 
za pustno nedeljo naredili bobov in krofov iz 15 funtov moke, na pustni torek 
pa iz 20 funtov, pa jih je še zmanjkalo. Filan krof je bil po 4 krajcarje, 
2 boba pa sta bila 5 krajcarjev. 
Trdi flancati, uršulinski recept iz obdobja med obema vojnama: 
»Na vsak rumenjak veliko žlico kisle smetane, malo žlico sladkorja, malo soli 
in toliko moke, da je testo kot za bolj mehke rezance. Ko je dobro ogneteno, 
pusti počivati najmanj pol ure, potem razvaljaj, prav tanko razrezi na štiri-
oglate kocke, katere dvakrat prerezi in podtakni, da je kot košarica. Potem 
deni v razbeljeno mast in kožico malo potresi, da bolj naraste, obrni; deni 
na krožnik potresi vsak košček zase, na obeh straneh z drobnim sladkorjem.« 
10« 147 
Kako dobro je preživel predpust in pustni torek naš Gašperin, ki mu je 
bilo pošteno vroče od plesa, popisuje v svojem dnevniku: . . . »Mali pernesejo 
večerjo na mizo, in se perprauma k večerji s veseljam, kir ta večer mora 
boljši biti koker scer druge večera, kir ta navada je že stara in povsod, de na 
pesten večer se kaj bolšiga perprav, in srna ble per večerju prov zadouoljin 
z vsem, kir so nas skerbna mati prov dobro preskerbeli iz jedjo in pjača, 
toko de srna ble prov šidane volje ratal; in potem smo že začeli plesati, kir 
pred pustam mladi ludje morajo mal poskočt. V nedelo to je bila predpustna 
sem se jaz z mojimi prijatelji dobro iznoreli šli srna v gostivnico srna bli pri 
bokalu vina, prav šidane volje. Na pestni dan. Ko pridemo od popoldanske 
službe božje domu prinesejo mati na mizo klobas, da srna jih za malco jedli, 
ker so dobili koline od ta kravšastega šurka. .. Salabolt necoj srna pa imeli 
pravo večerjo, tako kakeršno imamo le vsako leto enkrat namreč, pred pustam, 
in to ucvirkovca, taka so na miza postavlji da se mi je zdelo, da se miza od 
nje trejse, od same dobrote, prov dobro je bla narejena, pa je tudi veliko 
špeha not šlo, iz velikem luštam srna segli po nje, in prov dobro srna se na 
mazali iz zno, od zvunaj in znotraj, hvala Bogu, in mislim, da bo tudi nem 
na zdravji koristila, desrauno srna se ja precej dobro naložili, pa jo vendar 
le še nekaj ostalo, pa bo že jutro prov prišla, ako popred ne; zdaj pa moram 
malo kuhane kerhlove vode piti, kir me žeja, hvala Bogu, da jo imam. Boh 
mi daj še veliko predpustov takih ucverkovc oberati...« 
40-DNEVNI POSTNI CAS. Nekako do prve svetovne vojne se je 
večina ljudi vse od pepelnične srede do velike noči strogo držala posta. Po ve 
čerji na pustni torek je gospodinja pomila vso posodo, da ni dišala po mesu 
in zabeli. V 40-dnevnem postu se niso smeli nikoli do sitega najesti. Vse so 
belili s kuhanim maslom in ne s »špehom« ali zaseko. Mesa v postnem času 
ni bilo na mizi. Najbolj pobožni so ves post preživeli ob samem kruhu ali 
pa so jedli samo dvakrat na dan. Zjutraj mleko z vodo in v njemu star kruh, 
zvečer enako ali pa sok. Nekateri so jedli »alelujo« skoraj vsak dan v postnem 
času, za kosilo ali večerjo. Sicer pa so na kmetih v postnem času jedli za 
»fruštek« sok, za »južno« pa je bila samo ena »rihta«: ječmenov, ajdov, 
koruzen ali posukan sok ali mlečna kaša ali ješprenj s smetano zabeljen ali 
pa krompir v »komašnah« in kislo mleko. Za večerjo sok ali »podžgana župa«. 
Le na sredpostno sredo (na polovico posta) je bila boljša »južna«, takrat so 
zabelili močneje kot druge dni v postu. Točno opoldne so na mizo postavili 
skledo žgancev, zabeljenih z »masunkom«. Otrokom so rekli, naj gredo gledat 
kako babo žagajo, medtem časom pa so odrasli pojedli žgance. 
Tudi večina Ločanov se je do prve svetovne vojne držala 40-dnevnega 
posta. Jedli so le dvakrat na dan, okrog poldneva in proti večeru. V mestu 
so okrog enajstih zvonili z malim zvonom, »mlinarjem«, da so vedeli pripra 
viti moko za žgance. V okolici Loke so dali na mizo »fešk in medlo«. Za 
»južno« so bili tudi mlinci ali pa repa, ki so jo naredili kot »župo«. Repo 
so zrezali na krhlje, namesto vode so vlili pol litra mleka in dodali malo moke. 
Znana postna jed za Ločane in Puštalce so bili pohani žabji kraki ali žabji 
»ajmoht«. Žabe so loškim družinam nosile ženske z Gorajt ali pa Puštalci. 
Žabji »ajmoht«, recept Ločanke Ane Guzelj iz leta 1855: »Den 
masla da se zarmeni, po moke, po kruha in majhen čebule deni žabe, pol 
perli kake rožnate župe in če očes mal marjona not djat.« 
148 
Žabja » ž u p a « : »Den kuhat žabje skoke, peteršilove korenine, ze 
lene, graha, en krompir, en pohan jajc use ukup skuhej speni župo in jo 
preced nanje skuhej kar očes.« 
Zelo zanimivo je Jernej Gašperin opisal, kako so v letih 1861—1865 pre 
živeli postni čas njegovi starši, bratje, sestre in on sam, in kako je imel slabo 
vest, ker so jedli zaradi starosti in bolezni staršev v postnem času tudi meso: 
... »Raunokar sim se kruha najedel, dansi nisma kuhaniga zajterkvali, da 
bomo ložeje opoldan štrukle jedli, koker imamo navada v posti ob praznikih 
da so prov skoraj vselej štrukli opoldan; postimo se pa prov malo, vsaki dan 
se večkrat dasitega najema, žganci so ponavadi vsako jutro, samo to imamo 
za post, da skuzi celi postni čas, mesenih jedi najema in de iz špeham na-
zabelma, le iz maslam. . . Zdaj mi pa diši kruh, da ga bil jedel, pa da 8 ure 
nočem nič jesti, kir je post, toljko si vsaki dan pritergam.. . Zdaj v postnim 
času pa vendar grem vsako nedelo in praznik očitno križovi pot molit. .. 
Zdaj pa je nastopil postni čas, v katerim bi se imeli prov po duhovno živeti; 
pa ta svt. postni čas, je tako naneslo, da še mesene jedi uživama, kar se še 
nikolj naspominam, da bli o post per nas meso jedli. Letaš sa take okoljšine, 
mati še zmeraj bolni, oča že stari, tako de te dva, namoreta biti, brez mesnih 
jedi. Lenka (op. Jernejeva sestra) pa kuha, tok se namore tud zderžati do 
tega, in kuhanje na dva kraja, bil pretežavn za njo, kir ima dela dokaj, 
tako srna se izpolajšanjem cerkve, letaš poslužili mesene jedi uživati, ali prov 
skoraj iz strahama, srna ga pervikrat okusili in špehovo zabelo, tud zato raje 
rabimo, kir je veliko cenejši ko maslo . . . Rauno pojužnali srna, ali pri jedeh 
se na ločimo nič, desrauno je post, le to malo si naložim, de po jedi si neč na 
perdenem, kakor sim jemel navada, kako jabelko, ali malo kruha, ali kaj 
druziga takiga, de si to opustim, zavoljo posta, ali kako minuto, si žejo terpim, 
tako de imam vendar navadno, ta svt. postni čas v spominu.« 
Po prvi svetovni vojni se je večina držala strogega posta le na pepelnico 
in veliki petek. Takrat so jedli posneto mleko in kos starega kruha, ali pa 
koruzne žgance in sok, ali pa prežganko. Nekateri so na veliki petek jedli 
»alelujo«. V Danjah so na veliki petek jedli kuhan fižol in suhe hruške. Tudi 
v Poljanski dolini so jedli na ta dan nezabeljen fižol. Ločani pa prežganko in 
in poparjene preste. 
VELIKA NO C. V spomin na veliko lakoto, ko so na velikonočno 
soboto v aprilu 1817 imeli na mizi samo na vodi kuhane, posušene repne 
olupke, so ljudje jedli »alelujo« na velikonočno soboto za »južino« ali na veliko-
nedeljo za »fruštek«. Ta navada se je za večino obdržala do prve svetovne 
vojne, za nekatere tudi še v obdobju med obema vojnama. Le redke družine 
so jo obdržale do današnjih dni. 
Najpreprostejša priprava »aleluje«, ki so jo nekateri uživali tudi v post 
nem času ali na veliki petek, je bila, da so posušene repne olupke oparili, 
zrezali in zakuhali med olupke proseno kašo, ki so ji dodali malo ajdove moke, 
ali pa so jo pripravili brez kaše in zabelili z maslom. »Alelujo«, ki je bila 
gosta, nasitna jed in dobrega okusa, so pripravili takole: posušene repne olupke 
so namočili v vodo za 24 ur in skuhali. Skuhane so spet pustili v vodi 24 ur. 
Mrzlo vodo so dvakrat zamenjali, da je izgubila duh po repi. Nato so olupke 
drobno sesekljali z nožem in naredili »ajnpren«. Zalili so s suho »župo« in 
zabelili s »špehom« ali ocvirki. 
149 
Se bolj okusna je bila »aleluja« po receptu iz obdobja med obema voj 
nama. Na masti so zarumenili čebulo, dodali peteršilj, poper, kuhane drob 
tinice in razrezane repne olupke. Obarili so jo, dodali žlico moke in zalili s suho 
»župo«, da je bilo primerno gosto. Dandanašnji »aleluji« pa dodajajo celo pol 
kilograma krompirja. »Aleluje« niso jedli v Torkih, Danjah. Sorici in pri 
nekaterih družinah v mestu. 
Na Loškem so velikonočni žegen pojedli za zajtrk, na veliko nedeljo. Vsak 
je dobil košček suhega mesa, zraven nariban ali okisan hren, košček potice 
in belega kruha ter pirh. Nekateri so žegen pojedli že v soboto takoj,'ko so ga 
dekleta v jerbasu prinesla iz cerkve (Ziri, delno Gorenja vas, Selca — tu je 
bila le potica razrezana na velikonočno jutro). 
V jerbas so včasih poleg plečeta, hrena, potice, hleba belega kruha in 
pirhov dali tudi kos pečenke, klobaso ter nekaj semen raznovrstnega žita in 
krompir. Za loško prebivalstvo je pleče pomenilo Kristusovo telo, hren žeblje, 
s katerimi so Kristusa pribili na križ, potica — Kristusovo krono, hleb belega 
kruha — mrtvo Kristusovo telo, rdeči pirhi — Kristusovo kri, pečenka — 
božje jagnje in klobasa — vrvi. 
Navada je bila, da je vsak najprvo dobil košček hrena, da ga bo spekla 
vest, če bi naredil greh (Škofja Loka in okolica), ali pa, da ne bi srečal kač 
(Ziri — nekje navada še danes). 
Za nedeljsko velikonočno kosilo je bila suha »župa« ali goveja z »nudelci«, 
suho meso, okisan hren in prazen krompir. Pri nekaterih družinah je bila 
vedno za velikonočno kosilo svinjska ali telečja pečenka, zraven pa solata. 
V Danjah so imeli za velikonočno kosilo svinjsko ali telečjo pečenko, zraven pa 
solato. V Danjah so imeli za velikonočno kosilo ocvirkovco, ki so jo zrezali in 
zalili s suho »župo«. 
Nekatere kmečke družine so se zaobljubile, da na veliko noč ne bodo jedle 
mesa, da bo živina zdrava. Zato pa so potem meso jedle na velikonočni po 
nedeljek. 
Poslom, ki so šli za veliko noč domov, »v goste«, so dali za velikonočne 
praznike potičko in dva ali tri pirhe. V mestu in njegovi okolici so posli, ki so 
ostali čez praznike pri družini, dobili enak žegen za zajtrk kot družinski člani, 
zraven pa še potičko, da so lahko pogostili svojce. Nekje pa so dobili za veliko 
noč le velik kos potice. Hlapci pri nunah so dobili na velikonočno nedeljo za 
zajtrk pirh in orehovo potičko, zu »južno« so imeli pečenice in zelje. Uršulinke 
so na krožniku za velikonočni zajtrk dobile dva ali tri pirhe, kos suhega mesa, 
kos orehove potice in kos šarklja z rozinami. Notranje gojenke so šle za veliko 
nočne praznike domov. V gostilni pri v. Pepetu v Loki so posli dobili za 
velikonočni zajtrk v nedeljo vsak na svojem krožniku par kosov orehove 
potice, malo šunke in dva pirha. 
Nekatere obrtniške-trgovske družine v Loki so za velikonočne praznike 
(enako za božične), poslale kapucinom ali uršulinkam »za pirhe«, npr. v. Krev-
sovi (mlin, žaga) so kapucinom dali vrečo moke, trgovec v. Jamnik je uršulin 
kam in kapucinom poslal zaboj pomaranč in deset kilogramov sladkorja, že-
lezninar Kašman pa je uršulinkam dal zaboj jedilnega pribora. 
Pri Homanu v mestu so za velikonočne praznike napekli veliko potic in 
pinc. Iz kuharske knjige iz leta 1895 Beti Homan, navajam nekaj receptov in 
zapisov, kakšno pecivo so v teh dneh napekli: 
150 
Velika sreda. »Za navadne štrukle 6 po 7 hlepčku in za navadna dva 
kolača, ki so v četrtek za razdeliti tudi 6 hlepčku in potem, testa za 1. kolač 
10 funtov iz medena orehova fila pomazati malo vamperlov potresti, cimeta.« 
Velika noč. »Veliki četrtek same jein potice, ki mora biti piškotov 
testo, petek koj zjutraj štruklov testo navadni, ki se naredi navadne domače 
potice poseljske, in se vzame za ena testa 2 112 funta, to se dela ob 9. uri. Ob 
desetih se naredi testo kifelcov, ki se vzame na 1 funt dobro pol lota prizgerna 
1 lot masla, 1 jajčk, 2 lota sladkorja za bolj navadne potice, in koj za tem 
naredi se na pol piškotov testo, 2 jajca, 2 lota masla, 3 lote cukra in potem 
ako je mogoče vse narediti v petek, naredi le še v poldan piškotov testo za ta 
fein potice, in v sabota le če je še kaka štruca, ako je mogoče v petek vse 
drugo narediti.-« 
» P i n z a «. »Usem 4 funte lepe moke, namoči eno drožje u mlačnim mle 
karn deni 3 žlice moke in zvečer kvas postavi, tud namoč eno pest janeža na 
en frakel zipre pusti čez noč na gorkim, zjutrej usem 30 rumenakov, 6 jajc, en 
funt fein stoučenga cukra deni u piskru na žerjavco mešaj in kader je mlačno, 
zamesi moko, mal soli, zipro precedi, kvas not deni, in 3 lote stajaniga putra, 
not deni, naredi testo, gnedi ga eno uro debo mehurčke poganjal, nared hlepce 
kakoršne očes, deni jih na pomazan pleh, pusti 24 ur shajati, deni u peč kader 
kruh vun vsameš in pusti 5 firkelcov ure v peči.« 
BINKOSTI. Na binkoštno nedeljo (binkošti so petdeseti dan po veliki 
noči — sv. duh se je prikazal nad Kristusovimi učenci v podobi ognjenih je 
zikov) so skuhali suhe goveje ali svinjske jezike, jih zrezali na koščke, po kosilu 
je vsak dobil enega. Na binkoštni ponedeljek so posli nesli domov potičko. 
VSI SVETI. Pred vsemi sveti so gruntarske gospodinje, v mestu pa 
le nekatere gospodinje, spekle hlebce, prešce, tudi »vahče, vahtence« imeno 
vane (žirovsko in gorenjevaško območje) iz črne moke (ajdove ali ržene, ali 
mešanice ovsene, ječmenove, ržene in pšenične) za revne ljudi. Napekle so jih 
za cel jerbas ali dva; gruntarske hiše so napekle tudi do 200 hlebčkov. Darovali 
so jih z namenom, da molijo za duše v vicah. Dan pred vsemi sveti, po hribih 
pa dva ali več dni poprej, so ponje po hišah hodili otroci, berači in starejši 
odrasli s košem ali vrečo. Hišna gospodinja je vsakemu dala po en hlebček, 
zato so prebrisani otroci obiskali isto hišo tudi po večkrat in si tako nabrali 
polno vrečo ali koš hlebčkov. Doma so jih posušili in namočene, največkrat 
v vodi, pozimi jedli. 
V Železnikih so otroci žebljarjev hodili po prešce, »na kruhe« k fužinarjem 
in okoliškim kmetom. Poleg prešc so dobili tudi jabolka, hruške in krompir. 
Zebljarjem so delodajalci dali hleb kruha in jih pogostili, rekli so »za duše 
v vicah«. V Dražgošah so ženske, ki so ajdo žele, dobile prešce za vse svete. 
V Sorici so se učitelji pritoževali, da otroci izostajajo od pouka med 27. in 
29. oktobrom, ker pred vsemi sveti po vaseh beračijo. V Torki in Spodnjih 
Danjah so hodili revni otroci dan pred vsemi sveti po prešce. V obeh vaseh 
je bila navada, da so na vse svete, če je v tistem letu umrl gospodar ali gospo 
dinja, nesli v vsako hišo hleb črnega kruha (majhno število hiš!). Ta navada 
je bila do prve svetovne vojne. 
V Skofji Loki so prešce prodajali pri Homanu, Sušniku in Žužku na Mest 
nem trgu. Pri trgovcu v. Jamniku, so spekli prešce iz črne moke za otroke in 
151 
berače. Starejše ženske, ki so včasih varovale v. Jamnikove otroke, pa so dobile 
hlebec iz bele moke. V Pevnu pri v. Fortunovih so spekli cel jerbas prešc iz 
pšenične in ržene moke. Jerbas s prešcami za otroke in reveže so postavili v 
vežo. Za reveže so spekli večje prešce, približno kilogramske. 
Na dan vseh svetov, »vahti«, (1. novembra) so jedli, ko so prišli s poko 
pališča, kuhan kostanj, v mestu tudi pečenega, in zraven pili mošt. Za duše 
v vicah je bil tudi strogi post dan pred vsem sveti (ponekod na dan svetnikov). 
Takrat so jedli koruzni sok in kuhan krompir, prerezan čez pol. 
B O 2 I Č. V adventnih dnevih, ki so se začeli že o sv. Martinu (11. no 
vembra) in trajali 40 dni. verniki niso jedli mesa in so se vsaj trikrat v tednu 
pritrgoval pri jedeh. Belili so z maslom. 
Dan pred božičem so pekli potice in poprtnjak. Poprtnjak je bil hleb. 
narejen iz bele moke. jajc. mleka in masla, po vrhu pomazan z jajcem, da se je 
skorja svetila. Poprtnjak so imeli za čudodelen kruh, ki je pomenil zdravje in 
moč v prihodnjem letu. Božična modrost je bila: Kdor pokusi devet poprtnja-
kov, je močan za devet korenjakov. Poprtnjak so spekli povsod na kmetih, 
poznale pa ga niso vasi pod Ratitovcem (Sorica, Danje, Torka). Peklo pa ga tudi 
ni nekaj meščanskih družin. Poprtnjak so imeli vse tri svete večere (na sveti 
večer, večer pred Novim letom in pred tremi kralji) v »hiši« ali v dnevni sobi 
na mizi, v mestu tudi pod dreveščkom, zavit v bel prt, »hlebenco«, potem pa so 
ga nesli shranit v »kevder«. Ko je zazvonilo angelsko čaščenje so v teh treh 
božičnih večerih začeli kaditi in škropiti po hišnih in hlevskih prostorih. Med 
obhodi so molili rožni venec. Nazadnje so pokadli še poprtnjak. Na praznik 
treh kraljev, zjutraj na tešče, je vsak dobil rezino poprtnjaka. koščke tudi živina 
in domače živali. Na kmetih so krajčke poprtnjaka shranili in spomladi, ko so 
začeli orati, so jih dali živini. V Dražgošah so odrezali krajček in ga za nekaj 
časa zataknili za kljuko v »hiši«. Stari ljudje so verovali, da so z njim odgnali 
čarovnice in da hudobec ne bo prišel v hišo. Le redki ga pečejo še danes. 
Dan pred božičem je bil strog post, ki je trajal do polnoči. Na kmetih so 
večerjali kuhano posušeno sadje ali krompir v oblicah, v mestu in nekateri 
podeželani so na sveti večer jedli potico ali štrukelj (krajčke od testa za potice) 
in pili čaj. belo kavo ali kuhano vino. Uršulinke so na sveti večer jedle mlečno 
kašo. Ko so se meščani vrnili od polnočnice domov, so jedli pečenico z zeljem 
ali pa potico in čaj z rumom ali žganjem. Uršulinke so po polnočnici pile belo 
kavo, kapucini pa so imeli potico in bezgov ali lipov čaj. 
Za večino loškega prebivalstva je bilo božično kosilo enako nedeljskemu. 
Na praznično vzdušje je spominjala le potica, orehova, rozinova, makova, roži-
čeva; pri bajtarjih narejena iz zmletih suhih hrušk in jabolčnih krhljev. Za 
božično kosilo je bila na Poljanskem suha »župa«, suho meso zrezano na 
koščke, »tenstan« krompir, največkrat pa gorak, okisan krompir, zabeljen s 
»špehom«, ali pa okisan hren. Na Selškem je bila goveja juha, pečenka, krom 
pir z zeljem, ali pa je bilo kosilo enako nedeljskemu. V Torki so imeli za 
božično kosilo »nudelne« zabeljene s »putrom«. Pretežni del ljudi na Sorskem 
polju in v okolici Loke je imel božično kosilo kot ob nedeljah. Večina Ločanov 
v mestu je imela na sveti dan za kosilo svinjsko ali telečjo pečenko, nekateri 
tudi pečenega purana in prazen ali pečen krompir. Seveda pa ni manjkala 
goveja ali suha juha z rezanci. 
152 
Ze pri Gašperinovih v mestu (sredi 19. stoletja) je bila za božič (tudi za 
veliko noč) za kosilo vedno »prata«, zraven pa čežana, nad katero se je naš 
Jernej zaradi praznika zmrdoval. Na sploh pa so se pri Gašperinovih dobro 
pripravljali na božične praznike, tolkli jedrca za potice in zamesili kvas, da je 
bil kruh iz bele moke visok. Tudi klali so pred prazniki. Zadnjo nedeljo pred 
adventom se je naš zapisovalec dodobra naplesal, doma pa je mati dala za dva 
bokala novega vina, ki je bilo zelo dobro, samo drago je bilo, po 60 krajcarjev. 
Dva dni pred božičem so se najedli klobas. Med prazniki so imeli prav gosposko 
življenje, delali so malo, zraven pa dobro jedli in pili. S praznikom treh kraljev 
so končali božične praznike. 
Na kmetih so šli posli na Štefanovo (26. decembra) domov, »v goste«. Go 
spodinja je vsakemu dala potičko za domov, drugega dne za sv. Janeza pa so 
se že vrnili. V Jazbinah in okolici je bila še pred prvo svetovno vojno naslednja 
šega: če je hlapec dobil poleg potičke še škrnicelj ješprenja, je pomenilo, da 
ga bodo ob sv. Juriju obdržali. Zelo počaščenega pa se je počutil, če je zraven 
dobil še jetrnico. Za hlapca, ki je dobil vrečico prosene kaše, pa je pomenilo, da 
si mora ob Juriju poiskati službo drugje. Posli so se menjavali »od Jurja do 
Jurja«. 
V gostilni pri v. Pepetu v Skofji Loki so posli dobili za božični zajtrk par 
kosov orehove potice. Za kosilo pa govejo juho z »nudelci«, meso iz juhe, 
prazen krompir in solato. Domači in abonentje pa so jedli pohane piske in 
pečen krompir zraven. Posli pri uršulinkah so pri božičnem zajtrku dobili 
orehovo potičko, za kosilo pa poleg goveje juhe, pečenko, prazen krompir in 
solato. ** I W' 
Zlasti kmečko prebivalstvo se je držalo posta tudi na večer pred tremi 
kralji. Takrat so bili mlinci ali pečen štrukelj; najbolj verni so se postili z vodo 
in kruhom. 
Ze pred prvo svetovno vojno so bajtarji in gostači revno živeli. Starši šte 
vilnih otrok so delali po kmetih od jutra do večera. Otroci so služili za pestunje, 
pastirje, dekle in hlapce. Še slabše je bilo med obema vojnama in nekaj let po 
vojnah. Prodajali so na živilske karte. Kmetje so pridelke skrivali, če so odkrili 
utajo, so jim zaplenili blago in plačati so morali denarno kazen. 
Med prvo svetovno vojno je primanjkovalo živeža, zlasti riža, olja, moke, 
ki je bila zelo slaba. Draginja je iz dneva v dan naraščala. Npr. 1 kg »turšne« 
moke je bil 40 do 70 vinarjev, ržene 58 vinarjev, 1 kg krompirja po 17 kron, 
»feržol« po 1 krono, »paradajs« po 2 kroni in 50 vinarjev. 
Zaradi številnega delavstva je npr. leta 1939 v trgovinah gorenjevaškega 
območja naraslo popraševanje po koruzi, zdrobu, sladkorju in jedilnem olju. 
Med drugo svetovno vojno je civilno prebivalstvo dobivalo živilske na 
kaznice. V Radovljici je že leta 1941 skupina Karntner Volksbund začela iz 
dajati list »Tvoja mala pomočnica«, ki so ga gospodinjstva dobivala vsak 
mesec skupaj z živilsko nakaznico. V njem so bili recepti za kuho, s katero 
naj bi družina z živili, ki jih je dobila na karte, dobro shajala med mesecem. 
Najbolj je skupina priporočala jedi v enem loncu, ker z njimi gospodinje niso 
imele dosti dela, porabile so malo časa, denarja, kurjave, družina pa je dobila 
na mizo zdravo in hranilno jed. Npr. repo so pripravljali na različne načine: 
sladko, kislo, nadevano z zmečkanim krompirjem in belo klobaso; iz žemelj: 
cvrtje, zvitek, štruklje, cmoke, praženec; iz rdeče pese: juho; iz buč: sladko-
153 
kisle buče. bučne zrezke, bučne pečence: krompirjev hren; zelje s paradižnikovo 
mezgo; jabolčne cmoke, jabolčni kolač. 
Povzemamo nekaj preprostih receptov iz listov med leti 1941—1944. 
Jed iz kisle repe za 6-člansko družino: 1/2 kg ovčjega (koštruno-
vega) mesa, 2 dkg masti, 5 dkg moke, 5 dkg čebule, 1 1/2 kg krompirja, 1 1/2 kg 
kisle repe, sol. Čebula porumeni v masti, v kocke zrezano meso primešaj in 
pari tako dolgo, da postane napol mehko. Potem pridenemo repo in krompir, 
zrezan v kockah, vse skupaj parimo in na koncu podmetemo z moko. 
Kaša brez mesa: 250 gr kaše, 500 gr zelenjave za juho, 1 velika če 
bula, 40 gr masti, 1 1/4 litra vode. 500 do 700 gr krompirja, 2 do 3 žlice para 
dižnikove mezge, sol, zeleni peteršiljček. Na kocke zrezano zelenjavo parimo 
z namočeno kašo in z na drobno zrezano čebulo v masti. Nato prilijemo vodo 
in pustimo vse skupaj kuhati, dokler kaša ne naraste. Malo prej dodamo še 
na kocke zrezan krompir (krompir tudi lahko opustimo), začinimo s paradiž 
nikovo mezgo in s precej peteršilja. 
Juha iz krvavic: 1 krvavica, 1/4 1 vode, 5 dkg ješprenja ali 3 do 4 
krompirje, sesekljana zelišča. Krvavico iztisnemo, jo kuhamo z vodo, nato 
nato dodamo namočen ješprenj ali pa olupljen, na drobne kocke narezan krom 
pir in vse skupaj v juhi skuhamo. Ko je skuhano, potresemo vse skupaj s svežo, 
drobno sesekljano zelenjavo. 
Za veliko noč namesto orehove potice krompirjev kolač z umet 
no smetano: 3 dkg masti, 12 dkg sladkorja, 12 dkg surovega zribanega 
krompirja, 1 zavojček naribanega sladkorja, nekaj nastrganih limoninih olup 
kov, 25 dkg moke, 3/4 zavojčka pecilnega praška, mleko po potrebi. Maslo 
in sladkor mešamo, nato dodamo korenje in začimbe, nazadnje moko in pe 
cilni prašek, toliko mleka, da testo težko pade iz žlice. V namaščeni pekači 
1 uro počasi pečemo. Torto lahko napolnimo z marmelado in okrasimo z umet 
no smetano. 
Za božične praznike naj gospodinje narede medenjak iz medu ali brez, re 
zine iz medu, preste za čaj, za katere potrebujemo 15 dkg moke, 5 dkg 
sladkorja. 6 dkg surovega masla, 1 rumenjak, citronovo lupino, cimet. Zmes 
zmešamo še na deski za testo, oblikujemo preste in pečemo. 
Ker je primanjkovalo kvasa, je list priobčil recept za pripravo d r o ž i. ki 
se razlikuje od nam poznanih: 1/2 do 1 dkg droži zdrobimo in zmešamo s ku 
hanim, fino zmečkanim, mlačnim krompirjem. Damo v lonček, pokrijemo in 
postavimo na toplo mesto za teden dni. Zmes uporabimo za 1 kg moke za kruh. 
Delček te zmesi pustimo v lončku, da ponovno naredimo droži. 
V partizanih sprva za hrano še ni bilo problemov. Težave so nastale 
z večanjem brigad, hrane je primanjkovalo, porcije so bile zelo majhne. Disci 
plina je bila zelo stroga, saj se je zgodilo, da si bil za kos ukradenega kruha 
ustreljen (Malenski Vrh). Borci so bili večkrat lačni kot siti, ob hajkah so 
bili včasih brez tople hrane tudi po več dni, zato je mnogo borcev tudi ušlo. 
Za hrano so bile zadolžene pokrajinska, okrožna in okrajna gospodarska 
komisija. Najvišja je bila pokrajinska, okrajna je bila obema podrejena. Člani 
teh komisij so bili v povezavi z zanesljivimi ljudmi v vasi, vaškimi zaupniki. 
Dolžnost referentov je bila, da zaupniki preskrbe hrano. Referenti so tudi 
sami poskrbeli za dobavo ali pa samo obvestili pristojne, kjer je hrana. Refe-
154 
renti so morali imeti zaradi slučajne izdaje, čimmanj stikov s partizani. Po 
hrano, žito, živino ter druge poljske pridelke so hodili ponoči. 
Da bi delitev hrane potekala čim bolj urejeno, je bilo loško ozemlje poraz 
deljeno na Selško in Poljansko dolino, na 2iri in Škof j o Loko. Npr.: v bližini 
Spodnjih Lajš je bila gozdarska koča, kjer so razporejali hrano po seznamih. 
V Dražgoški gori so imeli klavnico, kjer so 3—4 borci klali živino, kože pa so 
strojili v Cerknem. Na »Zbontu« v Davči so delali goveje salame, ki so jih 
dobivali kurirji. 
Kljub organiziranosti z ustanovitvijo gospodarskih komisij, pa prave 
povezanosti ni bilo. Ce je brigada izvedela, kje so »ta beli«, so prišli v hišo, 
odpeljali živino in drug živež, pri tem pa se niso ozirali, ali jih je referent 
obvestil ali ne. Ukazom višjih so se morali pokoravati nižji. Začelo se je tudi 
netovarištvo med funkcionarji in ostalimi borci, ki je bilo vidno tudi pri hrani. 
Prva leta je bila hrana za vse enaka, potem pa je štab velikokrat dobival 
boljšo hrano. Tako je npr. štab v »hiši «jedel pečenko, zalito z mastjo, ostali 
borci pa so zunaj »natepavali« repo, korenje in krompir, ki ga je kuhar skuhal 
v kotlu (Selška dolina). 
Od odnosov partizanov do vaščanov je bila odvisna uspešnost prehram 
benih akcij in zaupanje vaščanov v partizansko vojsko. V prehrambenih akci 
jah so odpeljali tudi po več vozov živeža, tako npr. v Javorjah leta 1942: 
2 voza moke, voz jajc, voz surovega masla in sira ter sod malinovca. Borci 
so bili tako deležni pečenjaka in malinovca. V takšnih akcijah so zaplenili 
tudi 18 (Lom-Poljane) do 50 (Javorje) glav živine. Štab Škofjeloškega odreda 
in 1. bataljon Vojkove brigade sta se velikokrat ustavila v Jazbinah pri 
v. Primažu. Takrat so zaklali tudi celega vola ali kravo, zadovoljiti pa so se 
morali tudi s krompirjevimi žganci ali hlebom kruha. Partizani so potem na 
ložili blago in odpeljali, kakor je bilo domenjeno. 
Kuharji, redkeje kuharice, so kuhali v velikem kotlu, ki so ga nosili 
s seboj. Vsak borec je imel vedno pri sebi menažko in žlico. Kuhali so bolj 
ponoči; da jih dim ni izdal, so drva olupili. Hrana, kuhana v kotlu, je bila 
bolj redka kot gosta. To so bile »čorbe« z mesom ali brez mesa, z repo, zeljem, 
fižolom, korenjem in krompirjem. Špageti in makaroni so bili v kotlu le 
izjemno. Žganci so bili včasih, golaž s koruznimi žganci redkokdaj. Kruh so 
dobivali po hišah, najtežje je bilo zaradi soli, večkrat so jedli neslano. Borci 
so zlasti ob hajkah prenašali lakoto in žejo. Nekaj koščkov kruha ali samo žlica 
krompirja ter rosa s trave ali smrekovih vejic, jim je bila večkrat edina hrana 
po končani hajki. Kadar je bilo dosti mesa, pa so borci za zajtrk dobili zajetne 
kose kuhanega govejega mesa brez kruha. Za božične in velikonočne praznike 
so jih aktivisti presenetili s poticami in kolači. 
Po drugi svetovni vojni je primanjkovalo živeža, veliko povpraševanje 
je bilo po koruzi, soli in kisu. Kmetje so zamenjevali: za 5 kg mešanega fižola 
so dobili 1 kg sladkorja, za 1 kg mešanega fižola 2 kg koruze, za 200 kg fižola 
vseh vrst so dobili 1000 kg cementa, za 1 kg krompirja 1 kg koruze. Za oddajo 
masla in mleka so dobivali milo. Kmetijske zadruge so odkupovale jajčka, 
mleko, maslo, smetano, suhe gobe ipd. Določenim trgovinam so dovolili pro 
dajo vojaških »unra« paketov. Npr.: v lučinskem območju so leta 1946 do 
jenčki dobili vsak dan po liter mleka, otroci 2 do 9 let pa pol litra; vsak torek, 
četrtek in soboto so bolniki dobili po 4 del mleka, nosečnice po liter; vsak 
155 
ponedeljek in petek so starejši nad 65 let dobili 4 del mleka. Vsaka oseba je 
na dan dobila 300 gr moke ali 375 gr kruha, 16 gr maščobe ipd.; mesečno je vsak 
dobil 250 gr sladkorja, 500 gr soli in pol litra kisa. Za kisanje zelja in repe so 
dobili kmetje po 5 ali 10 kg soli. Npr. leta 1943 je oseba v sedmih mesecih 
porabila: repe 30 do 35 kg, prav toliko zelja, fižola 10 kg. krompirja 180 kg, 
jajc 100 komadov, pšenice 250 kg, koruze 300 kg, mleka 100 litrov. 
Bistvene spremembe je prehrana doživela nekaj let po vojni. Jedi so 
belili z mastjo in oljem. Namesto suhih juh, ki so bile za večino le ob ne 
deljah in praznikih, so bile sedaj vsak dan za kosilo goveja ali zelenjavna 
juha z različnimi zakuhami. Posebno priljubljene so postale umetne juhe. 
Včasih le prekajeno. kuhano svinjino ali govedino je zamenjalo sveže goveje, 
svinjsko aLi telečje meso, ki so ga pripravili kot pečenko ali zrezke. Krompir 
je bil še vedno velikokrat med tednom na mizi, le da so ga zdaj veliko pojedli 
tudi pečenega ali kot pire. Od zelenjav so začeli pogosteje v kuhi uporabljati 
špinačo, grah, kumarice, kolerabo, stročji fižol, ohrovt, papriko, buče in 
paradižnik ter več začimb. Priljubljene jedi so postali makaroni, špageti, 
rižota, omlete, golaž, vampi, obare in polpeti. Ocvrta jajčka so naredili več 
krat na teden, za zajtrk, malico ali večerjo. Ocvrte ali pečene piske so postale 
pogosta jed nedeljskega kosila. Poleg okisanega fižola ali krompirja in ze 
lenih solat, ki so jih včasih belili s slanino, sedaj pa polili z oljem in kisom, 
so naredili tudi druge osvežujoče solate, kot npr. iz kumaric, paprik ali para 
dižnikov. Začeli so vkuhavati sadje za kompote, delati marmelado in sokove, 
vlagati zelenjavo, zlasti kumarice, peso in papriko ter od gozdnih sadežev 
gobe. Z obiskovanjem kuharskih tečajev, z branjem kuharskih knjig in re 
ceptov iz dnevnega časopisja, so prihajala na mizo nova jedila: sarma, džuveč, 
jota. polnjene paprike, pleskavica in drugo meso na žaru. Nedelje in prazno 
vanja so popestrili s sladkimi jedili, sadnimi tortami, buhteljni, jabolčnimi 
pitami, pehtrankami, pudingi in sladoledi. Od pijač so doma naredili sokove 
iz bezga ali malin ter pogosto kavni liker. Kjer je dosti sadja, delajo še vedno 
mošt. Od žganja pa skuhajo največ sadjevca, sicer pa pokupijo dosti piva 
in raznih osvežujočih pijač, manj vina. 
Z novim časom je prenehalo še tisto majhno razlikovanje med meščansko 
in kmečko hrano, ki je na Loškem zapaženo le pri nekaterih premožnejših 
družinah. Morda na kmetih pojedo dosti več repe in zelja ter enolončnic in 
da pri večjih družinah kruha ne kupujejo, ampak ga še vedno spečejo v krušni 
peči in to po več hlebcev, ki jih spravijo v zamrzovalno skrinjo. Vsekakor pa 
je z zaposlovanjem nastala bistvena razlika med nekdaj in danes, v načinu 
prehranjevanja, v dnevnih obrokih. Organizirana prehrana s toplimi, obil 
nimi malicami je zaposlenemu, ki se vrača v poznih popoldanskih urah domov, 
pravzaprav kosilo. Le redki zaposleni doma zajtrkujejo. Morda na brzino 
spijejo mleko ali čaj in pojedo kos namazanega kruha. Zaradi poznega popol 
danskega kosila odpade nekdanja topla večerja. Le čaj, bela kava in kos 
kruha, namazanega z maslom, margarino ali pašteto, kakšen košček sira ali 
salame pojedo v večernih urah. Tudi otroci so deležni podobnega prehranje 
vanja. Zaposleni imajo nekdanje družinsko vzdušje le ob prostih sobotah, 
nedeljah in praznikih in morda med dopustom, ko skupaj zajtrkujejo, kosijo 
in večerjajo. Najbolj srečne in zadovoljne so družine, kjer za kuho poskrbi 
mati ali tašča. 
156 
Nekdanje dnevne obroke so obdržali le čisti kmetje, seveda z očitnimi pre 
hrambenimi spremembami pri posameznih obrokih. Za zajtrk je sedaj čaj, 
mleko ali bela kava, zraven marmelada, maslo, sir ali pašteta in kruh. Za 
malice jim prav pridejo tudi ribje konzerve, mesni doručak, pašeta, sir, sveža 
salama; jedo tudi pasulj, vampe ali golaž iz konzerv. Za večerjo imajo radi 
polento ali žgance z mlekom. Ob petkih je največkrat fižolovka ali krom 
pirjeva juha z žganci. Za večino je nedeljsko kosilo goveja juha, pečenka, 
ocvrte ali pečene piske, prazen ali pečen krompir, solata in ponavadi kakšna 
sladica. Z nabavo kmetijskih strojev so naporna skupinska dela odpadla. 
Družine postore vse same ali pa jim priskočijo na pomoč sosedje ali sorodniki. 
Delavce najamejo le pri gradbenih delih in ob koncu del narede likof, kjer 
postrežejo s toplimi ali mrzlimi jedili in pijačo. 
Stare kmečke jedi, ki so šle v pozabo posebno pri mladih družinah, oživ 
ljajo kuharski tečaji, kmečki aktivi žena in deklet pod okriljem Kmetijske 
zadruge v Skofji Loki z razstavami in seveda kmečki turizem. 
V hiši, kjer se ukvarjajo s kmečkim turizmom, gospodinja postreže svo 
jim gostom tudi s kmečko hrano, npr. z ajdovimi žganci, ki pa so zaželeni le 
med slovenskimi gosti. Stara jedila prilagajajo boljšemu in izbirčnejsemu 
okusu, saj narede mlince polite z vinom, štruklje bolj nadevane s skuto ali 
sirom, kot po starem z orehi ali drobnjakom. Vsi gostje pa uživajo ob doma 
čem siru, skuti, salami, želodcu, zaseki in borovničevem čaju. 
Hvaležni moramo biti tudi aktivu kmečkih žena in voditeljicam kuharskih 
tečajev, ki spravljajo na svetlo jedi naših babic in dedov. Čeprav se ti re 
cepti ponašajo z opombo »to je stara kmečka jed«, ima skoraj vsaka jed 
nekaj pridanega. Npr.: pri receptu za velikonočno alelujo, ki jo ponekod še 
danes narede, olupijo repnim olupkom še zgornjo kožico in olupkom dodajo 
še do pol kilograma krompirja, slanino in juho od suhega mesa; ješprenj 
kuhajo s svinjskimi rebrci, z dodatkom jušne zelenjave, stroka česna in lovor-
jevega lista; za rezance iz kilogramske moke je potrebnih osem jajc in po 
dobno. 
Ugotovitev, da večina dobro in kar preobilno je, kar drži. Res pa je, da 
naglica in nepravilna prehrana škodujeta zdravju. Vsi starejši pripovedovalci, 
ki so okusili tudi lakoto, so bili enotnih misli, da zelo dobro jemo, saj je 
meso skoraj vsak dan na mizi. Nismo pa prepričani, da bi bili danes zaradi 
neprestanega dviganja cen pri nakupu živil še enakega mišljenja. Da se ne 
bi preveč ponavljali in morda z nostalgijo gledali na pretekla leta, si raje 
zapomnimo dvoje izrekov: »Uživaj po meri in počasi, dobro prežvekaj in po 
malim požiraj. Hočeš prov in dolgo zdrav biti, vsak mesec enkrat se prov 
izposti in izgladi.« 
VIRI IN LITERATURA 
Arhiv SR Slovenje, Ljubljana: Okrožni odbor obrtniških zdru ženj v Ljubljani. Združenje obrtnikov v Skofjo Loki (fasc. 5/65) in Skupno zdru 
ženje obrtnikov, Železniki (fasc. 5/66). Fasc. Škofja Loka — Obrt A, B, C. Zgodovinski arhiv Ljubi ja na: Zapuščina dr. Rudolfa Andrejke 
(marec 1987). Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Skofji Loki: Bukve 
dnevnika Jerneja Gašperina v Loki od 1. svečana 1861 do 24. kimovca 1865, akc. 171. Popis prebivalstva za Skofjo Loko in predmestja iz let 1880, 1931. Status animarum I 
157 
in II za Skofjo Loko in predmestja. Šolska kronika Sorice iz let 1896—1916 in 
1852—1934. Volilni imenik Skofja Loka 1947/50. Gostilna Novi svet Konstantin-Ka-
lan, akc. 129. Kuharski recepti iz prve polovice 19. stoletja (Weber, Zali Log). — 
Flisova zapuščina 1855—1921. Recepti Ivanke Flis. Kochbuch Ane in Marije Guzelj 
iz let 1855, 1856. Kochbuch Josefine Homan iz leta 1879. Kochbuch Beti Homan iz 
leta 1895. — Vse zavedeno v akc. 423. Obrtne zadeve 1879—1941, fasc. 133 in obrtne 
zadeve 1877—1941, fasc. 134. 
Nadškofijski arhiv, Ljubljana: Kronika selške župnije I 973—1924. 
Kronika Zali Log I. 
Župnijski urad, Sorica: Kronika župnije Sorica 1855—1934. 
Zasebni arhiv: Jože Demšar, Gorenja vas — Dnevniki Frančiške in Jo 
žeta Demšarja iz let 1935, 1937 in 1945. Frančiška Miklavčič, Predmost — Kuharski 
zvezki (tečaji). Lojzka Mihelič, Suha — Kuharski dnevnik. Poldka Balanč, Skofja 
Loka — Kronika družine Debeljak v. Jamnik in kuharski recepti. Marija Ferjanč in 
Silva Kašman-Crnič, Skofja Loka — Kuharski recepti, t Adela Janežič, Skofja Loka 
— Rodovnik rodbine Homan. Nuša Komatar, Skofja Loka — Kuharski recepti. Igor 
Žužek, Skofja Loka — dokumenti družine 2užek. 
Loški muzej, Skofja Loka: Dnevnik Aleša Mediževca med leti 
1958—1960, Osojnik (kopija). Terenski zapiski prof. Janeza Dolenca, Tolmin v ob 
dobju 1945—1948 (kopija). Dnevniki Ločanke Ivanke Flis iz let 1912—1933 (original). 
Kuharska knjiga Ločanke Beti Homan iz leta 1895 (original). Seminarski nalogi 
Andreje Potokar o Puštalu (1981) in Judite Pegam o Retečah (1982). Kartoteka 
obrtnikov — peki in slaščičarji —. Kartoteka zapiskov o prehrani. 
Literatura, publikacije, časopisi: Jan Plestenjak: Bajtarska kri, 
1940. Katarina Prato: Die Siiddeutsche Kiiche, Graz 1862. Kochbuch, Wien 1753. 
Ignacij Gartler: Kochbuch, Wien 1808. Vodnikove kuharske bukve (Kuharske bukve 
is nemškiga preslovenjene od V. V., Ljubljana 1799), v Ljubljani 1981. Pavla Za-
konjšek: Praktična kuharica, Celje 1947. Božo Račič: Mala ljudska kuharica, Ljub 
ljana, 1956. Slovenske narodne jedi, Ljubljana 1966. Andreja Grum: Vsakdanje in 
praznične jedi, Ljubljana, 1984. Domače kmečke jedi (zbirka receptov), Kmetijska 
zadruga, Skofja Loka, 1980. Metod Turnšek: Pod vernim krovom, Prva knjiga, 
v Ljubljani 1943. Metod Turnšek: Pod vernim krovom, Druga knjiga, v Ljubljani 
1944. Olga Smid: Selca nekoč, Selca, 1973. France Stukl: Knjiga hiš v Škof ji Loki I, 
Skofja Loka, 1981. France Stukl: Knjiga hiš v Skofji Loki II, Skofja Loka, 1984. 
Pavle Blaznik: Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka, 1973. A. Sič: Kmečka 
svatba na Gorenjskem (Škofjeloška okolica), Vodnikova pratika 1929, str. 75—82. 
Lojze Zumer: Prispevek h gospodarski zgodovini doline, Selška dolina v preteklosti 
in sedanjosti, Železniki, oktobra 1973, str. 130. Ada Bar: Materialna kultura v So 
potnici, Loški razgledi 6, 1959, str. 122—125. V kraljestvu Blegoša, Jutro 4. $. 1932. 
L. Bogataj: Turizem ni iznajdba današnjih dni, Glas 15. 4. 1983. Janko Mrovlje: 
Zirovska četa, Zirovski občasnik štev. 7/8, 1984, str. 66—73. Ivan Potočnik: Spomini 
na prvo svetovno vojno, Zirovski občasnik, štev. 5/6, 1983, str. 205—213. Tvoja 
mala pomočnica, Radovljica, april 1943. Novice, kmetijskih, rokodelskih in narodnih 
reči, v Ljubljani, letniki: 1844—1850, 1853—1857, 1859—1862, 1865, 1867—1868, 1870. 
Gorenjska, letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, Novo mesto, 1931. 
Informatorji : Jožefa Subic, Brebovnica. Milka Bogataj, Dolenje Brdo. 
Marija Jelene, Dražgoše. Ciril Markelj, Florjan nad Zmincem. Jože Demšar, Gorenja 
vas. Frančiška Klemenčič, Jarčja Dolina. Veronika Kavčič, Javorjev Dol. Pavla 
Benedik, Jazbine. Frančiška Tavčar, Jazbine. Anka, Slavka in Rudolf Ahlin, Log. 
Frančiška Oblak, Lučine. Marjanca Prosen, Lučine. Uršulinski samostan (s. Mateja), 
Mekinje. Anica Eržen, Ojstri Vrh. Marija Dragman, Poljane. Frančiška Miklavčič, 
Predmost. Marija Dagarin, Puštal. Tončka Leben, Selca. Olga in Lojze Smid, Selca. 
Frančiška Frelih, Spodnje Danje. Frančiška Jenšterle, Spodnje Danje. Janko Pinfar, 
Spodnja Sorica. t Tona in Ivana Logonder, Stara Loka. Lojzka Mihelič, Suha. Ivana 
Košir, Suhi Dol. Uršulinski samostan (s. Ljudmila), Sv. Duh. Poldka Balanč, 
Skofja Loka. Marija Ferjanč in Silva Kašman-Crnič, Skofja Loka. Milena Flis-
Hodko, Skofja Loka. Lojzka Grah, Skofja Loka. t Bojan Jamnik, Skofja Loka. 
t Adela Janežič, Skofja Loka. Kapucinski samostan (p. Avguštin), Skofja Loka. 
Nuša Komatar, Skofja Loka. Jurij Lavtar, Skofja Loka. Lojzka Poljanec, Skofja 
Loka. t Frančiška Subic, Skofja Loka. Marinka Verčič, Skofja Loka. Antonija 
158 
Gartner, Torka. Frančiška Grošelj, Ziri. Jože Primožič, Ziri. Frančiška Jurjevič, 
Zirovski Vrh. Drago Dolenc, Železniki. 
Opomba. Mere: »Firnik, firkelc. ferkel«: četrt litra: 1/4 funta: 14 dkg; 
1/2 funta: 28 dkg; 2 lota: 3 dkg. 
Zusammenfassung 
DIE ERNAHRUNG IM GEBIET VON SKOFJA LOKA 
Im Gebiet von Škofja Loka war die Kost der Stadter und der Bauern ahnlich, 
nur die der wohlhabenderen Familien in der Stadt und auf dem Lande bereiteten 
die Gerichte nach dem Vorbild der auslandischen Kiiche zu, vornehmlich der deutschen 
und der osterreichischen. Diese Familien aBen unterschiedliche Speisen, wogegen 
sich die vibrige Bevolkerung von Sterz, Hirse- und Gerstenbrei, Sauerkraut und 
sauren Riiben ernahrte, und seit dem Ende des 18. Jahrhunderts noch von Kartof 
feln, welche die Hauptnahrung wurden. 
Anstatt die Gerichte mit Kaše abzuschmalzen, was bis zum 16. Jahrhundert 
hin iiblich war, begann man mit Fett, Speck, Grieben und verhacktem Speck, 
manchenorts mit Leinol zu schmalzen. Von den Armeren wurde hingegen Pferdetalg 
zum Schmalzen verwendet. An Fasttagen und freitags wurden die Gerichte nur 
mit Schmalz geschmalzen. 
Der GroBteil der Bevolkerung aB WeiBbrot nur dreimal im Jahr, zu Weih-
nachten, Ostern und am Kirchweihfest. Nur manchenorts wurde es zur Zeit der 
Korn- und der Heuernte sowie in der Dreschzeit gebacken. Meistens afi man Brot 
aus einer Mischung von Hafer-, Gersten- und Hirsemehl, wie auch aus purem 
Mangkorn. Haferbrot afien die Gebirgs- und die armeren TaIbewohner. Zur Zeit 
der groBten Hungersnot, in den Jahren 1816 und 1817, wurde Brot aus Baumrinde 
und aus Leinsamen gebacken, wahrend in der Zeit zwischen dem 1. und dem 
2. Weltkrieg unter das Schwarzmehl gekochte und zerdriickte Kartoffeln gemischt 
wurden. Zum Aufgehen des Brotteiges wurde anstatt Hefe Sauerteig verwendet, 
der aus Hirse- und Hafermehl zubereitet wurde. 
Gesehlachtet wurde ein- bis dreimal jahrlich. Das Schweine-, Rind- und 
Lammfleisch wurde gedorrt genossen, Frischfleisch nur, als gesehlachtet wurde. 
Man verfertigte Blut-, Leber- und Fleischwiirste, seltener gefiillten Magen oder 
Salami (Dauerwiirste). Gerauchters (Selchfleisch) kam sonn- und feiertags auf den 
Tisch, wahrend der Woche sehr selten. Auch Suppen wurden in vergangenen Zeiten 
wahrend der Woche nicht gekoeht. 
Im Mittelalter gab es taglich nur zwei Mahlzeiten, in den folgenden Jahr-
hunderten ging man dann graduell zu fiinf Mahlzeiten iiber (Friihstuck, Vormitags-
jause, Mittagsmahl, Nachmittagsbrot und Abendbrot). Die meisten Familienmitglieder 
aBen zusammen mit dem Gesinde am selben Tisch. Vor und nach den Mahlzeiten 
wurde ein Gebet gesproehen. Die bauerliche Bevolkerung aB aus einer gemeinsamen 
Schiissel, hie und da verwendete man Holzteller. Bis zum 1. Weltkrieg waren noch 
Holzloffel sehr beliebt, die nach dem 1. Weltkrieg durch metallene ersetzt wurden, 
und graduell biirgerten sich auch Metallgabeln und Suppenteller aus dickerem 
Porzellan ein. Auch die meisten Stadter unterschieden sich hinsichtlich der Ver-
wendung von Tischgeschirr und Besteck nicht wesentlich von der Landbevolkerung. 
Nur in angeseheneren Familien in Stadt und Land, im Ursulinnen- und im Kapuzi-
nerkloster in der Stadt und zum Teil in den Gaststaten waren versehiedene Teller 
und Besteck, einschlieBlich des Messers, in Gebrauch. 
Die Madchen und Frauen in der Stadt und Umgebung lernten in alteren Zeiten 
das Kochen im Kloster und aus Kochbuchern. Nach dem 1. Weltkrieg die Ursuli-
nerinnen in Škofja Loka eine Haushaltungsschule und veranstalteten dreimonatige 
Kurse. Zwischen den beiden Weltkriegen wurden in allen grofleren Orten des 
159 
Gebiets von Škofja Loka alljahrliche Kochkurse abgehalten, geleitet von staatlichen 
Haushaltungslehrerinnen. Kochkurse fanden auch nach dem 2. Weltkrieg statt und 
sind noch heute gang und gabe. 
Erwahnt seien nur einige Gerichte, die bis zum 2. Weltkrieg sehr haufig auf 
den Tisch kamen. Als Friihstiick Mais-, Gesten- oder Heiden(Buchweizen)mus und 
Kartoffelsterz oder Hirsebrei. Auf dem Land bestand das Sonntagsfriihstiick stets 
aus Gerstensuppe mit zerschnittener Leberwurst als Einlage. Als VormittagsimbiB 
gab es Brot und Most oder gekochtes Dorrobst und sommers Sauermilch. Das 
Mittagessen bestand aus mit Grieben abgeschmalzenem Heidensterz oder mit 
Speck geschmalzenem Maismeblsterz, verschiedenen Eintopfen aus Kartoffeln, Kraut, 
Riiben, Mohren, Bohnen und Gerste. Der Freitag war ein fleischloser Tag; da 
bereitete man zu Mittag gekochten, mit Niissen und Schnittlauch gefullten Strudel 
oder einen Schmarrn. Sonntags gab es zum Mittagessen immer dasselbe: Suppe 
aus Geselchtem mit Nudeln, das Suppenfleisch, Rdstkartoffeln, griiner Salat oder 
Kartoffelsalat bzw. saurer Kren (Meerrettich). Sehr beliebt war ein Gericht aus 
gekochten frischen Apfeln, gedorrten Pflaumen oder Birnen; dem Obst wurde 
ein wenig Maismehl hinzugefugt und alles mit Schmalz abgeschmalzen. Wahrend 
des Jahres wurden hingegen am haufigsten Sauerkraut und saure Riiben, Bohnen-
oder Kartoffelsalat gegessen. Als Nachmittagsjause diente, was vom Mittagessen 
iibrig geblieben war oder Dorrobst mit Brot, auch gekochte, mit Dorrobst ver-
mischte Bohnen. Zum Abendbrot gab es Milchbrei, Brei mit gedorrten Pflaumen, 
Mus; im Sommer dagegen Fellkartoffeln oder Sterz mit Sauermilch, oder eine 
groBe Schiissel Salat. 
W6chnerinnen bekamen eine Hiihnersuppe, einen Eier- oder Anissud; Saug-
lingen gab man in Milch verkochte Brosamen oder in Wasser gekochtes, mit 
Butter abgesehmalzenes trockenes Brot. 
Von den Lebensbrauchen sei das Hochzeitsmahl mit obligater Rindsuppe 
aus Frischfleisch mit Nudeln, gekochtem Strudel, Braten, gekochtem Dorrobst, 
Rollkuchen mit NuBfiillung, Krapfen und Schmalzgeback (Straube) erwahnt. Als 
letzte Speise wurde in der Zeitspanne zwischen beiden Weltkriegen und nach 
dem 2. Weltkrieg bei Hochzeiten meistens saure Suppe serviert, nach dem 2. 
Weltkrieg noch hiiufiger Gulasch. Vor dem 1. Weltkrieg wurde hingegen den Hoch-
zeitsgasten zuletzt ein Pflaumenkompott vorgesetzt. 
Bei Begrabnismahlen wurden bis zum 1. Weltkrieg keine Fleischgerichte 
genossen. Gebacken wurden Krapfen und Schmalzgeback (Straube). Obligate 
Gerichte waren Heidensterz oder Nudeln. Erst nach dem 1. Weltkrieg begab sich 
die Leichenbegleitung ins Gasthaus auf einen Gulasch oder Kalbseingemachtes 
sowie Gliihwein. 
Zu Namenstagen vvurde gekochter Strudel aus Weii3- oder Heidenmehl mit 
Niissen oder gedorrten Birnen zubereitet. Mancher erhielt zum Namenstag ein 
Flechtwecken. 
Von den jahrlichen Arbeitsbrauchen diirfen die Heu- und Getreideernte nicht 
vergessen werden, an denen Heidensterz und gekochter Strudel obligat waren, 
sowie das Austreten der Hirse, wobei mit Schmalz abgeschmalzener Hirsebrei 
gegessen wurde, und das Dreschen, wo aufier Heidensterz noch gebackene Brot-
schnitten vorgesetzt wurden. 
Unter den iibrigen Kalenderbrauchen hebt sich die Faschingszeit ab, als in 
jedem Haus Fleisch auf den Tisch kommen mufite, auch wenn man es sich durch 
das ganze Jahr hindurch versagen mufite, sowie Speckgriebenkuchen. Wahrend 
der 40-tagigen Fastenzeit (von Aschermittwoch bis Ostern) fasteten die Aller-
frdmmsten bei Brot und Wasser oder aBen nur zweimal taglich, und zwar mit 
Wasser verdiinnte Milch mit eingeweichtem altem Brot sowie Mus. Zum Gedenken 
an die grofie Hungersnot, als am Karsamstag im April 1817 nur gekochte trockene 
Riibensehalen auf dem Tisch waren (das sog. Aleluja), afien die Leute dieses 
Gericht, das Aleluja, am Karsamstag zu Mittag oder am Ostersonntag zum Friihstiick. 
160 
Dieser Brauch hat sich bis zum 1. Weltkrieg, manchenorts auch noch bis heute 
erhalten. 
Zu Allerheiligen (1.11) buken die Frauen der Grofibauern und einige Hausfrauen 
in der Stadt kleine Laibe aus Schwarzmehl fiir die Armen, damit diese fiir die 
armen Seelen im Fegefeuer beteten. 
Zu Weihnachten wurde das Weihnachtbrot gebacken, ein Laib aus WeiGmehl, 
Eiern, Milch und Butter, das als wundertatiges Brot galt und Gesundheit sowie 
Kraft fiir das kiinftige Jahr bedeutete. Jeder bekam eine Schnitte davon, auch das 
Vieh und die ubrigen Haustiere erhielten einige Stiickchen. Weihnachtsaberglaube: 
wer neun Weihnachtsbrote verkostet, wird stark wie neun kraftige Manner. 
Wesentliche Veranderungen erfuhr die Ernahrung nach dem 2. Weltkrieg. Die 
Gerichte wurden fortan mit Ol und Fett geschmalzen. Suppen kamen jeden Tag 
zum Mittagessen auf den Tisch. Gerauchertes, gekochtes Fleisch wurde durch 
frisches ersetzt, das als Schnitzel oder als Braten zubereitet wurde. Panierte oder 
gebratene Hahnchen es sonntags zum Mittagessen. Freitags kochte man meistens 
eine Bohnen- oder Kartoffelsuppe und Sterz. 
Gegenvvartig vverden die alten bauerlichen Gerichte durch Kochkurse und den 
Bauerntourismus der Vergessenheit entrissen. 
11 Loški razgledi 161