ISSN 0040-7712 9 770040 771208 NOVEM POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 1 102 rfm, rt.?« v Dsjs:aavu 1. Tomaž Cesar iz Ljubljane se vrača na modelarske steze. Eden njegovih najnovejših modelov je bu- fallo, s katerim je letos sodeloval na modelarskih srečanjih. Z zmogljivim 20-kubičnim 4-taktnim mo¬ torjem Yamada 120 AC je 7,5 kg težki model z razpetino 2070 mm in dolžino 1600 mm sposoben izve¬ sti najrazličnejše figure. 2. Igor Makovec, član MD Bela krajina, z akrobatskim modelom kategorije F3A matador, ki ga je izde¬ lal po načrtu udeleženca svetovnega prvenstva P. Eranga. Podatki o modelu: razpetina 1950 mm, dol¬ žina 1660 mm, masa 3500 g, motor Webra racing 10 cm 3 z dolgim hodom bata in nastavljivo RV-iglo, propeler 11,75 x 10,5", uvlačljivo podvozje, 7 servomehanizmov. Trup je lesen, prekrit s stekleno tka¬ nino in pobarvan z akrilno barvo, krilo in višinski stabilizator pa sta oblečena v folijo oracover. V ozadju je videti motor obnovljenega letala DC-3, ki stoji pri vasi Otok v spomin na vzletišče iz II. svetovne vojne. 3 . Miha Čuden iz Ljubljane gre po stopinjah svojega očeta modelarja. Na svojem prvem mednarodnem tekmovanju raketnih modelarjev v Pragi je kot najmlajši udeleženec v članski konkurenci zasedel 4. mesto v kategoriji S6A. 4. Mibov experience je med modelarji zelo priljubljen. Z njim leti tudi Matej Šolar iz Modelarskega društva Albatros. Še posebej prikladen je v električni izvedbi z elektromotorjem ultra 1600/8, ki ga na¬ paja 15 celic SCRC. Model z razpetino 3750 mm tehta na Startu 3500 g. 5 . Na nedavnem srečanju modelarjev veteranov na Ptuju je Matjaž Praprotnik prikazal letenje s hitrost¬ nim modelom kategorije F2A. Model upravlja s pomočjo dveh žic premera 0,4 mm in dolžine 15,92 m. Vezani model vzleti s tricikla in pristaja na trup. Med krožnim letom doseže hitrost 248 km/h. Poganja ga "friziran" motor Rossi 2,5 cm 3 , ki v zraku zmore nad 30.000 obratov/min. Značilno oblikovan mo¬ del z razpetino krila 700 mm je dolg 420 mm, tehta pol kilograma in ima simetrični profil krila, 6 %. Foto: J. Čuden, I. Makovec in Z. Žižek KAZALO 3 Revija za tehniško ustvarjalnost mladih NOVEMBER 1998, LETNIK XXXVII, CENA 280 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20 (uredništvo), 17 902 24 (naročniški oddelek), elektronska pošta: tzs-lj@siol.net faks: 061/17 902 30 Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 280 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1400 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Celoletna naročnina za tujino znaša 5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Stanislav Oražem Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS, št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998. Prispevkov objavljenih v reviji TIM ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Srečanja modelarjev ponujajo priložnost, da se mladi nadebudneži navdušijo nad modelarstvom in se odločijo za novo dejavnost, ki jim bo poslej zapolnjevala prosti čas. Foto: Jože Čuden TZ1Z 3 1 - 8-6 c 74 KAZALO 2 10. ALPSKI POKAL 4 TIMOV TEST - DE HAVILLAND DHC-2 "BEAVER" 5 6 MODELARSKI RAKETNI MOTORJI "ULTRA" MUZEJSKI VLAK - ENKRAT DRUGAČE . . 8 MODEL JAHTE MERKUR 10 KAKO PRAVILNO SESTAVITI RV-MODEL HELIKOPTERJA? 12 IZDELAVA MODELOV A-l V OSNOVNI ŠOLI 15 NAŠI RAKETARJI NA TEKMOVANJU V PRAGI 16 VETROMER . 25 GUGALNIK 26 RV-NAPRAVA V RADIJSKO VODENEM AVTOMOBILU 28 NOVO NA TRGU 30 AERO 3 . 32 RADIJSKI SPREJEMNIK BREZ BATERIJ 33 FIGURICE IZ MASIVNEGA LESA 35 KOŠARICA IZ DAS-MASE 36 ODSLEJ BO VSE DRUGAČE ... . 38 OKRASKI IZ JESENSKEGA LISTJA 39 POBARVANI RADIATORJI. 39 ADVENTNI KOLEDAR 40 UGANKARSKI KOTIČEK november 1998 1 REPORTAŽA 10. alpski pokal Srečanje modelarjev z letečimi letalskimi maketami zato je edina takšna prireditev pri nas, Lesce, 23. 8. 1998 JOŽE ČUDEN Maketarstvo, naj bo katerekoli zvrsti, le¬ talsko, raketno ali ladijsko je brez dvoma najprivlačnejša zvrst modelarstva, ki pri¬ tegne vsakogar, tudi tistega naključnega opazovalca, ki ga modelarstvo prav po¬ sebej ne zanima. Leteče makete so naj¬ zahtevnejša panoga v letalskem modelar¬ stvu, ki od graditelja zahtevajo natančno poznavanje pravega letala, mojstrstvo v izdelavi pomanjšanega modela z vsemi, včasih tudi najdrobnejšimi detajli, pove¬ zano z obvladovanjem najrazličnejših teh¬ noloških postopkov, in nazadnje še ve¬ ščino pilotiranja včasih vse prej kot za le¬ tenje lahko prilagodljive makete. Prav Janko Rant z maketo A-10 thunderbolt na električni pogon. Model pri vzletu do¬ seže potrebno hitrost s pomočjo gume. mednarodno srečanje modelarjev z lete¬ čimi maketami Alpski pokal v Lescah, do¬ godek, ki ga vsi ljubitelji letalskega mo¬ delarstva vedno težko pričakujejo. Letoš¬ njega jubilejnega 10. srečanja se je ude¬ ležilo blizu 50 modelarjev iz Slovenije, Italije in Avstrije, v konkurenci za nagra¬ de pa jih je nastopilo 34, nekateri tudi s po dvema prijavljenima maketama. Vreme, nekoliko oblačno in ne prevroče, je bilo modelarjem naklonjeno, tako da so lahko pokazali resnično vse, kar zmo¬ rejo njihove radijsko vodene makete. V pestrem programu so resnično lahko uži¬ vali tudi gledalci, ki se jih je kar lepo šte- Maketa jadralnega letala swift S-l na hrbtu motornega modela, s katerim se bo čez nekaj trenutkov povzpela v višave vilo zbralo na leškem športnem letališču. Ocenjevanje je potekalo na način, pri kate¬ rem je vsak nastopajoči izbral zmagovalca po svoji presoji. Največ točk je tako zbral Toni Bitenc z maketo letala slovenske vojske pilatus PC-9, ki smo jo bralcem Tima že podrobneje predstavili in s kate¬ ro se Toni na vseh domačih modelarskih srečanjih vselej uvršča na najvišja mesta. Z lepo izdelano maketo zna tudi v zraku dokazati, da je mojster v pilotiranju, kar ga uvršča med naše najboljše letalske maketarje. Na dmgo mesto se je uvrstil stari znanec naših srečanj, Johann Ogris iz Avstrije, z maketo tiger moth, na tretje pa Italijan Stefano Forte z maketo klemm Stiroporni lockheed T-33 shooting star z impelerskim pogonom, izdelek. Borisa Se¬ kirnika, je v zraku povsem enak pravemu letalu. Srečanja v Lescah si skoraj ne bi mogli predstavljati brez staro¬ ste slovenskih letalskih maketarjev, domačina Marjana Mencin¬ gerja, in njegovega še vedno atraktivnega giganta DC-9. Kljub težavam z enim od motorjev je Mencingerjeva devetka navdušila vse navzoče. Maketa se je elegantno odlepila s travna¬ te steze, nakajkrat preletela prizorišče in mehko pristala, za kar je bi! njen graditelj deležen bučnega aplavza. 2 november 1998 TTKI REPORTAŽA Pilatus PC-6 turbo porterje vzbudil pozornost predvsem zaradi svoje velikosti. V nosu modela se skriva stokubični motor z osmi¬ mi konjskimi močmi, ki velikanu zagotavlja dovolj veliko zalogo moči za miren zanesljiv polet. Discus iz konstrukcijske delavnice logaškega Miha bo ena od Graup- nerjevih novosti za prihodnje leto. Domače občinstvo ga je imelo priložnost občudovati že pol leta pred uradno predstavitvijo. Izurjen pilot lahko z modelom helikopterja dviga in prenaša na drugo mesto tudi takšen tovor, kot je pletena košarica. Maketa z izjemnimi razsežnostmi in globokim zvokom motorja deluje v zraku zares veličastno. Model Piera Russiana poganja doma izdelana turbina. Čeprav je dan pred srečanjem uspešno poletel nad leškim letališčem, pa mu na prireditvi na razočaranje m nogih, ki so nestrpno pričako¬ vali njegov polet, zaradi tehničnih težav ni uspelo vzleteti z lan- sirne rampe. Udeleženci srečanja so največ glasov dodelili Toniju Bitencu za nastop z maketo letala slovenske vojske pilatus PC-9. L-25. V ocenjevanju za najboljši posebni program so dobili pri¬ znanja še: med jadralnimi modeli Jure Nastran, pri helikopterjih Bojan Weiss, za akrobacije pa Antonio Cechi. Organizatorja, modelarsko sekcijo Alpskega letalskega centra, posebej njenega predsednika Bogdana Žnidarja, velja pohvaliti za izvrstno organizacijo prireditve. Vsem udeležencem bo ostal v lepem spominu tudi panoramski polet nad Bled z letaloma An-2, Anušlco in Fat Angie, ki smo ju na straneh Tima podro¬ bno predstavili v lanskem letniku. THI . 3 november 1998 3 MODELARSTVO Timov test De Havilland DHC-2 beaver" MARJAN KLENOVŠEK Sestavljanko za izdelavo prostoleteče polma- kete tega kanadskega športnega letala izde¬ luje znani češki proizvajalec Hacker model production, k nam pa jo je uvozilo podjetje Plestenjak. Model je razmeroma majhen in ima razpetino kril 670 mm, dolg pa je 440 mm. Zgrajen je povsem klasično iz množice balzovih letvic in reber. Ker je izdelava mo¬ dela razmeroma zahtevna, je na škatli natis¬ njeno opozorilo, da je gradnja modela pri¬ merna le za modelarje, starejše od 12 let. Za pogon modela lahko uporabimo gumo ali enega od motorjev na CO 2 , ki jih prav tako prodaja podjetje Plestenjak. Deli za izdelavo tega zanimivega modela so zloženi v lično kartonsko škatlo. V njej naj¬ demo načrt v merilu 1:1, balzove letvice, iz¬ delana rebra krila, izdelane dele trupa, repa in podvozja, vakuumiran pokrov motorja, kolesa, jekleno žico za podvozje, papir za Bogata vsebina sestavljanke prekrivanje, nalepke, eliso z ležajem in gred¬ jo ter gumo za pogon modela. Seveda je v škatli tudi izčrpno navodilo za izdelavo in reglažo modela, ki pa je žal le v angleščini, zato bomo v sestavku potek gradnje nekoli¬ ko potrobneje opisali. Za izdelavo potrebu¬ jemo še lepila za les, npr. UHU barI in UHU coli, epoksidno lepilo, npr. UHU plus schnel- Ifest , cianoakrilatno lepilo, npr. UHU sekun- denkleber, ter lepilo za polistiren, npr. UHU plast. Modela seveda ne moremo zgraditi brez ravne šablonske deske, bucik, modelar¬ skega noža, žage za rezljanje in drugega mo¬ delarskega orodja. Za osnovno lakiranje po¬ trebujemo razredčen prozorni nitrolak, za okrasno lakiranje pa črn in rdeč poliuretan¬ ski lak v pršilki. Gradnja modela Da bi pridobil na času, sem med sušenjem lepila na enem delu modela hkrati gradil že drugi del. Gradnja delov krila je preprosta in hitra. Nekoliko več pozornosti zahteva le iz¬ delava utorov v zaključni letvici, lepljenje sprednje letvice na rebra in pravilna nastavi¬ tev nagiba prvega rebra obeh krilnih polo¬ vic. Ker sta obe krilni polovici na načrtu na¬ risani druga čez drugo, moramo paziti, da ne izdelamo dveh enakih polovic. Oba repa iz¬ delamo iz priloženih ravnih balzovih letvic in iz nekaj že pripravljenih delov. Natančno dolžino letvic, ki sestavljajo rep, moramo do¬ ločiti sami, zato je gradnja repov razmeroma zahtevna in počasna. Zaradi natančnejšega prileganja delov, sem vodoravni stabilizator in višinski krmili gradil hkrati, vendar stabi¬ lizatorja in obeh krmil še nisem povezal z aluminijastimi tečaji. Tudi smerni stabilizator in smemo krmilo sem gradil hkrati, kon¬ strukcijo smernega repa pa sem na stikih let¬ vic nekoliko okrepil s trikotnimi kosi balze. Kot pri večini podobnih prostoletečih maket, je tudi pri beaverju najtežje zgraditi trup. Za¬ radi majhne teže je trup modela prostorska re¬ šetka, ki jo sestavljata dve rešetkasti stranici, povezani s prečnimi letvicami in rebri. Nos trupa je okrepljen z balzovo oplato, okrogli pokrov motorja pa je iz vakuumirane plastike. Zlepljeni sestavni deli modela Tudi trup gradimo iz priloženih balzovih let¬ vic, dolgih 420 mm. Dolžino vzdolžnih, preč¬ nih in diagonalnih letvic trupa moramo sami prilagoditi natančno po načrtu. Okrepitvi no¬ sa trupa in prehoda za kabino pa sta že pri¬ pravljena in ju samo prilepimo. Dve enaki stranici trupa sem zgradil tako, da sem naj¬ prej zlepil eno polovico, jo nato zavaroval s folijo in na njej sestavil še drugo stranico. Dve stranici trupa, tri sestavne dele krila in oba repa sem nato obrusil in sestavil v celo¬ to. Najprej sem natančno obrusil dele obeh repov ter na sprednjo letvico smernega sta¬ bilizatorja prilepil uvodni del in ga obrusil. Vse tri dele krila sem zlepil v celoto in krilo obrusil, nato pa sem se lotil izdelave trupa. Odločil sem se, da bom trup priredil za vgradnjo češkega motorja na CO 2 "GM 120", ki res ni med najcenejšimi, je pa brez dvoma trenutno najboljši motor v svoji kategoriji. Obe stranici trupa sem postavil pravokotno na tloris trupa ter na zgornji in spodnji stra¬ ni vlepil prečna rebra in letvice, nato pa na zgornji strani med prečne letvice vlepil še vzdolžne, ki nosijo smerni rep. Iz priložene jeklene žice in balzovih reber sem izdelal podvozje in ga prilepil v trup ter z balzovo oplato okrepil nos in spodnjo stran trupa. Ti¬ sti, ki boste za pogon modela uporabili gu- mo, morate izrezati odprtino v sredini prve¬ ga rebra trupa in na zadnjem delu trupa vle- piti bočni okrepitvi za pritrditev gume. Če pa boste za pogon uporabili motor na CO 2 , mo¬ rate v prvo rebro trupa izrezati odprtino za nameščanje rezervoarja za plin in v trup pri¬ lepiti prečno rebro za njegovo pritrditev. Se¬ stavljen trup sem obrusil in dele modela se¬ stavil v celoto, vendar jih še nisem zlepil. Preveril sem, kako se deli prilegajo, in od¬ pravil manjše napake. Vse dele modela sem prelakiral z razredčenim nitrolakom in jih obrusil z vodnobrusilnim papirjem. Trup, krila in dele repa sem nato prekril. V škatli z deli za sestavljanje modela je prilo- Deli modela, sestavljeni v celoto 3 4 november 1998 žen tanek bel japonski papir, vendar sem model prekril s tanko rumeno poliestrsko folijo, ki jo uporabljam za prekrivanje te¬ kmovalnih modelov. Takšna prevleka je zelo lahka, močna in neobčutljiva za vlago. S cianoakrilatnim lepilom sem med krmila in stabilizatorje obeh repov prilepil alumini¬ jaste trakove. Na žico podvozja sem z epo- ksidnim lepilom prilepil balzovo aerodina¬ mično oblogo, jo obrusil in prekril z ja¬ ponskim papirjem ter končno prilepil še no¬ silec z repnim kolesom. Na krila, trup in smerni rep sem pazljivo prenesel nalepke. Ko so se posušile, sem na trup prilepil krila in smerni rep, sprednjo letvico kabine in obe opornici krila. Letvice kabine in zgornjo ploskev nosa trupa ter opornice sem polaki¬ ral s črnim lakom, nato pa iz tanke prozor¬ ne folije ukrojil in prilepil sprednje steklo in okna kabine. Da sem lahko natančno urav¬ nal položaj težišča, sem s hitrim epoksidnim lepilom pritrdil obe kolesi podvozja ter v trup vgradil motor in rezervoar za CO 2 . Na¬ to sem zlepil dela pokrova motorja, ga pri¬ lagodil motorju ter ga polakiral z rdečim la¬ kom. Z dvema drobnima vijakoma sem po¬ krov motorja privil na trup, na gred motorja pa privil eliso. V utor na koncu trupa sem vstavil vodoravni rep in poiskal težišče mo¬ MODELARSTVO dela. Že med gradnjo sem domneval, da bo nos modela nekoliko pretežak, in imel sem prav. V osrednji del vodoravnega repa sem zato izrezal utor in vanj vlepil primeren ko¬ šček svinca in s tem pomaknil težišče na pravo mesto. Končno sem vodoravni rep prilepil v trup in beaver je bil pripravljen na prvi polet. Pri tehtanju gotovega modela je tehtnica pokazala 78 g. Zaradi enostavnejšega uravnavanja nastav¬ nih kotov motorja sem model regliral brez pokrova motorja. Da je težišče ostalo na istem mestu, sem v pokrov karterja motorja vstavil košček svinca. Najprej sem s premi¬ kanjem krmil uravnal model tako, da je letel v blagem desnem zavoju, nato pa sem re¬ zervoar napolnil s plinom in uravnal motor na 1800 vrt./min. Med letom z delujočim motorjem je model silil nekoliko v levo, za¬ to sem motor usmeril nekoliko v desno. Po končani reglaži sem odstranil svinec in na trup privil pokrov motorja. Zaradi razmero¬ ma majhne površine kril leti beaver dokaj hitro, a povsem stabilno. Prav zanimivo bi bilo vanj vgraditi miniaturno RV-napravo, npr. micro četo, ki na načrtu sicer ni vrisa¬ na, a spretnejšim modelarjem to gotovo ne bi povzročalo težav. Sklep Najprej nekaj besed o vsebini sestavljanke. Večina balzovih delov modela je dokaj na¬ tančno izdelanih iz kakovostne lahke balze, vendar pa sem pri gradnji naletel tudi na ne¬ kaj drobnih pomanjkljivosti. Zaključna letev krila je bila izdelana iz pretanke balze, manj¬ kala sta dva dela balzove opiate za okrepitev nosa trupa, rebra srednjega dela krila so bi¬ la nekoliko predolga, folija za izdelavo ste¬ kel kabine pa ni bila dovolj široka, da bi iz nje lahko izrezal sprednje steklo. Glede na kvaliteto in natančnost izdelave preostalih delov domnevam, da je bil izdelovalec neko¬ liko površen pri končni kontroli delov se¬ stavljanke, ki sem jo testiral. Hackerjev De Havilland DHC-2 beaver je si¬ cer čudovit model, njegova gradnja pa zah¬ teva precej potrpljenja in modelarskega zna¬ nja. Primeren je predvsem za tiste modelar¬ je, ki pravijo: "Ni važen samo cilj, pomemb¬ na je tudi pot." Ti bodo gotovo uživali, ko bo iz šopa balzovih letvic nastajal model, ki jim bo nudil obilo užitka tudi pri spuščanju. Sestavljanka je vsekakor vredna 4.440 SIT, kolikor boste odšteli zanjo. Kupite jo lahko pri Plestenjak, s. p., Vrhovci c. VIII/7, 1000 Ljubljana, tel./faks: 061/123-38-13. Modelarski raketni motorji Ultra Na tekmovanjih raketnih modelarjev so se pojavili novi jugoslo¬ vanski modelarski raketni motorji Ultra. Gre za izdelke iz piroteh¬ nične delavnice bratov Miodraga in Vladimirja Čipčiča, znanih modelarjev iz Kikinde, ki sta s svojimi motorji najprej oskrbela ju¬ goslovanske modelarje. Ti so z njimi na lanskem pokalu Ljublja¬ ne dosegli nekaj izvrstnih rerezultatov. Motorji s kompozitnim go¬ rivom so po tehničnih karakteristikah enakovredni motorjem Del¬ ta češke proizvodnje ali podobnim slovaškim znamke FW. Ker se z njimi vse pogosteje srečujemo na mednarodnih tekmovanjih in po njih posegajo tudi naši modelarji, smo se odločili, da celot¬ no ponudbo firme Ultra podrobneje predstavimo. ▲ Motorji so še posebej zanimivi, ker so prešani v ohišja z ena- JL kimi premeri, kot jih imajo konkurenčni češki in slovaški motorji. Podobne so tudi cene. Nekaj motorjev iz lanske proizvodnje smo testirali, rezultati meritev pa so poka¬ zali, da gre za kakovostne izdelke, po katerih bo tudi pri nas gotovo precej povpraševanja. Specifikacija modelarskih raketnih motorjev ULTRA FCN3 FCN3 FEN] 1 o . a b 4. ■j B2-2 . : . ; ■ V -•> 4 tCsT FCNT 10 t. 4 4 tCs 3 77R" 3 november 1998 5 REPORTAŽA Muzejski vlak - enkrat drugače TADEJ BRATE Foto: Jože Čuden Pred več kot desetimi leti je po bohinjski progi začel voziti tako imenovani muzej¬ ski vlak. Njegov namen je bil predvsem, ohranjati tradicijo parne vleke vlakov na železnici. Postal je nekakšen živi muzej, kjer je bilo mogoče videti vlak in njego¬ vo delovanje, kot ga poznamo iz pripo¬ vedovanja naših dedkov in babic. Stare parne lokomotive, kurjene s premogom, vlečejo vagone, ki so bili večinoma izde¬ lani pred kakimi 100 leti. Lesene klopi, okna, ki jih je mogoče odpreti na stežaj, nizka hitrost in sopihanje parnega stroja so značilnosti tega delujočega muzeja. Leta 1967 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi klub ljubiteljev železnic. Ves čas je deloval bolj ali manj redno, dokler se ni pred nekaj leti prelevil v Društvo ljubite¬ ljev železnic Železna cesta. Društvo ima danes nad 100 članov, ki se srečujejo vsako prvo sredo v mesecu v prostorih Sekcije za vzdrževanje prog v Ljubljani na Masarykovi cesti 15 (zgradba nekda¬ nje Naproze). Večina članov je sicer mo¬ delarjev malih železnic, med njimi pa so Za vleko muzejskega vlaka po bohinjski progi so lokomotivi SŽ 06-018 v pomoč priključili še težko tovorno lokomotivo SŽ 33-037■ Daje bilo vse v stilu, so tudi osebje oblekli v stare železničarske uniforme. Postanek vlaka na postaji v Kanalu Med enim od fotostopov na bohinjski progi tudi tisti, ki gradijo modele lokomotiv na parni pogon, pa fotografi, zgodovinarji, popotniki, ljubitelji tramvajev itd. Za vsa¬ kega se najde nekaj. Letos je društvo prvič, odkar obstaja, predvsem za svoje člane organiziralo posebno vožnjo muzejskega vlaka. V so¬ boto 20. junija je malo po osmi zjutraj vlak odpeljal iz Ljubljane na Jesenice, nato pa po bohinjski progi do Nove Go¬ rice in Sežane in se zvečer vrnil prek Po¬ stojne v Ljubljano. Zanimanje za vožnjo med ljubitelji železnice je bilo tolikšno, da je bilo treba združiti kar dva muzej¬ ska vlaka. Iz Ljubljane je kompozicijo vlekla nekdaj paradna parna lokomotiva za vleke br- zovlakov, lokomotiva SŽ 06-018, ki so jo izdelali leta 1930 v tovarni Borsig v Ber¬ linu. Na Jesenicah se ji je kot doprega pridružila težka tovorna lokomotiva SŽ 33-037, ki je bila izdelana med drugo svetovno vojno leta 1944 v tovarni Henschel v nemškem Kasslu. Ta tip lo¬ komotive je bil prvotno namenjen za vle¬ ko Hitlerjevih vojaških transportov. Lokomotivi sta odlično opravili svojo na¬ logo. Med vožnjo se je vlak nekajkrat ustavil na zanimivih točkah, kjer so izsto¬ pili predvsem fotografi. Vlak se je nato vrnil po progi kak kilometer nazaj in na¬ to s polno paro prisopihal pred objekti¬ ve. Tako so nastali tudi posnetki, ki jih objavljamo. Na postaji v Novi Gorici je bila opoldne priložnostna slovesnost, organizirana skupaj s Pošto Slovenije ob izdaji nove znamke v vrednosti 80 SIT. Na njej je upodobljena lokomotiva SŽ 06-018, kot jo je narisal g. Jože Trpin. Vožnja z muzejskim vlakom in celotna prireditev sta odlično uspeli in potniki na vlaku so se zvečer zadovoljni vrnili do¬ mov. Vse kaže, da bodo imeli ljubitelji železnic prihodnje leto spet priložnost popeljati se z muzejskim vlakom. Če vas tak izlet zanima, se obrnite na društvo Železna cesta, Parmova 35, Ljubljana, ali na telefon (06l) 711-580. 6 november 1998 TTRr 3 REPORTAŽA Na vlaku je bil tudi poštni vagon, kjer je bilo mogoče dobiti priložnostni poštni žig in oddati razglednico ali pismo. Na znamki za 80 SIT je upodobljena lokomotiva SŽ 06-018, potjo je narisal g. Jože Trpin. Parna lokomotiva SŽ 06-018, izdelana leta 1930 v tovarni Borsig v Berlinu, je bila nekoč namenjena vleki brzovlakov. Muzejski vlak. med vožnjo čez solkansko znamenitost, železniški most, ki je bil ob nastanku leta 1906 most z največjim kamnitim lokom v Evropi. Njegov lok se razpenja nad strugo reke Soče v razdalji 85 metrov. Malo je strojevodij, ki še znajo streči "ognje¬ nemu konju". Svoje izkušnje so zaupali tu¬ di televizijskim novinarjem. Prizor, ko mimo v oblaku pare prisopiha zloščena lepotica, hoče ovekovečiti vsakdo s fotografskim aparatom. SŽ 06-018 MUZEJSKA PARNA LOKOMOTIVA (SDŽ 486.318) Borsig, Berlin 1930; obnovljena 1989 TTRf 3 november 1998 7 PRILOGA Model jahte merkur SAŠO AVSEC in ROMAN ZUPANČIČ Model jahte merkur, ki gaje izdelal Rok Pečolar iz Slovenske Bistrice Merkur je ena od motornih jaht, s kakršni¬ mi se po morjih prevažajo manj premožni bogataši. Tisti, ki nimamo dovolj denarja, da bi si tako jahto privoščili, si lahko iz¬ delamo pomanjšano maketo ali model. Načrt merkurja smo pred časom v Timu že objavili in kar precej teh modelov smo lahko videli na modelarskih tekmovanjih. Tokrat smo se odločili predstaviti še RV- izvedbo merkurja, saj je med mladimi bralci vedno več takih, ki že imajo doma preprosto dvokanalno napravo za radij¬ sko vodenje. Vsako tako napravo pa je mogoče vgraditi v jahtni model. Tako la¬ djico lahko spuščamo skoraj povsod: na bližnjem ribniku, jezeru, v bazenu ali na morju in se z njo pomerimo v spretnostni ali hitrostni vožnji. Seveda je lepo izdela¬ na maketa tudi v okras na knjižni polici, le prah je treba večkrat pobrisati z nje. Model ima približno 50 mm ugreza. Dolg je 550 mm in širok 150 mm. S fotokopir¬ nim strojem načrt z lahkoto nekoliko po¬ večamo ali pomanjšamo in tako prilagodi¬ mo svojim potrebam. Paziti moramo le na to, da povečava omogoča uporabo "stan¬ dardnih" letvic in vezanih plošč; če ga po¬ večamo za npr. 20 odstotkov, bomo brez uspeha iskali 4,8 mm debele vezane plo¬ šče in 3,6 mm debele letvice. Gradnja mo¬ dela resda ni najbolj preprosta, a mode¬ larjem z nekaj malega izkušenj ne bo de¬ lala težav. Izdelava Trup Iz vezane plošče 4 mm izžagamo vsa re¬ bra (1-8), prednji del kobilice (9) in pre¬ mec palube (10). Vsako rebro ima na zgornji strani majhen jeziček, ki nam po¬ maga pri sestavljanju. Ko je trup zlepljen in trdno okrepljen z letvicami, jezički ni¬ so več potrebni, zato jih odžagamo. Ker model nima klasične kobilice, ki bi vzdolž trupa tekla od premca do krme, moramo paziti, da se rebra kasneje ne bo¬ do krivila. Zato pri izrezovanju reber pa¬ zimo, da so letnice na vezani plošči usmer¬ jene vodoravno: potek letnic kažejo pu¬ ščice, ki so narisane na rebrih. Opozorilo: Da bomo v model lahko vgra¬ dili motor in komponente RV-naprave, moramo iz nekaterih reber izrezati še od¬ prtine za cevke, žice in podobno. Pred se¬ stavljanjem zato dobro premislimo, kam in kako jih bomo postavili in kako naj za to priredimo rebra. Ko bo trup sestavljen, bo popravljanje reber izredno težko. Trup sestavimo na ravni delovni deski iz mehkega lesa, debeli kakih 10 mm in ve¬ liki vsaj 200 x 600 mm. Na desko pritrdi¬ mo načrt - tloris modela, ali pa samo na¬ rišemo in označimo mesta, kjer stojijo re¬ bra. Najprej sestavimo in zlepimo sprednji del ogrodja, torej sprednja rebra (1, 2, 3), sprednji del kobilice (9) in sprednjo palu¬ bo (10). Rebra postavimo na glavo. Z le¬ pilom, ki ni odporno proti vodi, prilepi¬ mo jezičke na delovno desko. Prilepimo samo robove jezičkov - dovolj čvrsto, da se med gradnjo ne bodo premikali, a ta¬ ko, da bomo model lahko ločili od deske. Pri postavljanju drugih reber (4-8) si po¬ magamo z oporami, ki jih pribijemo ob stranico rebra. Naredimo jih iz letvic 20 x 15 mm. Opore namestimo tako, da nam ne bodo napoti, ko bomo nameščali pa¬ lubne letvice (3x5 mm). Vsa rebra posta¬ vimo pravokotno, le zadnje (8) stoji po¬ ševno, Robove njegovih jezičkov zato zbru¬ simo rahlo poševno - ustrezni kot določi¬ mo z oporo. Letvico 3 x 12 mm, ki predstavlja gredelj ladje, na koncu poševno prirežemo in pri¬ lepimo v prednji del kobilice (9). Nato jo previdno krivimo in prilepimo še na pre¬ ostala rebra (4, 5, 6, 7, in 8). Na vsako re¬ bro jo pritrdimo z žico, elastiko ali priroč¬ nimi svorami. Pri tem pazimo, da nape¬ tost letvice ne odlepi jezičkov na rebrih, ki so prilepljeni na delovno desko. Na enak način nato vstavimo in prilepimo palubni letvici in nazadnje še bočni. Vse letvice lepimo od premca proti krmi. Da se model ne ukrivi, lepimo obe letvici na obeh straneh hkrati. Najbolje je, da letvici prilepimo le na eno rebro naenkrat in na¬ daljujemo z naslednjim šele takrat, ko je lepilo dobro prijelo. Ko so vse letvice prilepljene, jih obrusimo tako, da so njihove zunanje ploskve po¬ ravnane z naklonom reber. Tako bomo zagotovili dobro podlago za lepljenje opiate. Dno in stranice obložimo z 1 mm debelim furnirjem, ki ga nalepimo s kon¬ taktnim lepilom (npr. UHU greenit). Lepi¬ lo nanesemo na rebra in oplato, počaka¬ mo približno 10 minut, nato pa oplato previdno pritiskamo na rebra. Začnemo pri prvem rebru in nadaljujemo do krme. Približna oblika opiat (11, 12) je vrisana na načrtu, za vsak primer pa odrežemo nekoliko večje kose furnirja. Ko so opia¬ te nalepljene, jih oblikujemo tako, da fur¬ nir obrežemo z modelarskim nožkom in ga obrusimo z brusilnim papirjem. Trup je tako izgotovljen. Jezičke, s kateri¬ mi so rebra prilepljena na delovno desko, rahlo omočimo z vodo in počakamo, da lepilo popusti. Model odstranimo z deske, nato pa odžagamo in zbrusimo jezičke na rebrih. Prostor pred prvim rebrom zapolnimo z balzo. Več plasti balze nalepimo vzpore¬ dno in jih nato obrusimo tako, da dobimo masivni sprednji del čolna. Tako zapol¬ njen premec je odporen proti udarcem in nenačrtovanim pristankom. Pred zadnje 8 november 1998 j 3 PRILOGA rebro (8) prilepimo nosilec krmila (14) iz 10 mm debele lipove deske. Vanj zvrtamo luknjo, skozi katero teče gred za obrača¬ nje krmila. Skozi dno čolna naredimo odprtino za cevko, v kateri se vrti pogonska gred in prebada rebro številka 5. Na to odprtino moramo misliti že pri žaganju reber. V na¬ črtu sicer ni vrisana, saj je njena lega in velikost odvisna od izbranega motorja. Cevko potisnemo v odprtino, nastavimo njen ustrezni kot in jo prilepimo. Reže, ki so ostale po lepljenju, zakitamo. Na rebro 4 prilepimo nosilec motorja (15), ki je iz lipovega lesa in vezane plošče. Vanj so prečno zabiti žebljički, na ketere napne- mo dve močni elastiki za pritrditev elektro¬ motorja. Seveda je ta rešitev le predlog. Vgradnjo prilagodimo motorju, ki ga bo¬ mo uporabili. Enako velja tudi za razpo¬ reditev komponent RV-naprave in aku¬ mulatorske baterije. Pomembno je le, da se čoln po vsej svoji dolžini potopi v vo¬ do natančno do ugrezne črte. To seveda brez težav dosežemo z obteževanjem po¬ tem, ko je model do konca izdelan. Kabina Kabino sestavimo iz treh enakih reber (19) in rebra (20) ter zapremo s streho (21 in 22). Na streho prilepimo ploščo 5 mm de¬ bele balze, ki jo obrusimo v tako obliko, kot jo prikazuje prerez A-A. Kabina je obložena s furnirjem debeline 1 mm. Na oplato kabine (17, 18) prilepimo letvice 3 x 3 mm. Enake letvice prilepimo tudi na krov nad palubnimi letvicami, a ne po vsej njihovi dolžini. Sprednji del kabine naredi¬ mo iz 5 mm debelih balzovih plošč, ki jih prilepimo eno na drugo (ali iz celega ko¬ sa), nato pa oblikujemo, kot kaže risba. Za pomoč pri brušenju si naredimo kartonsko šablono, ki jo med brušenjem prislonimo ob balzove plošče. Brusimo toliko časa, da se oblika kabine ujema s šablono in povr¬ Kosovnica Tim 3 šina postane popolnoma gladka. Po barva¬ nju bomo na kabino nalepili okenca iz modre samolepilne folije. Na načrtu je prerez kabine označen z A-A. Na njem sta vidni vpenjali (35), s ka¬ terima kabino pripnemo na trup in jo po potrebi odstranimo. Vpenjali sta izdelani iz vezane plošče 4 mm in z dvema vijako¬ ma M 3 gibljivo pritrjeni na rebro kabine (19). To je izdelano iz močnejšega furnir¬ ja ali tanjše vezane plošče. Zgornja konca vpenjal sta speta z elastiko, ki mora biti le rahlo napeta, da ju zgoraj vleče skupaj, spodaj pa narazen, kar omogoča pritrdi¬ tev kabine. Na spodnji strani sta vpenjali povezani z laksom (ali neraztegljivo vrvi¬ co), ki je ravno toliko dolg, da vpenjali primeta pod rob. Okrog laksa na sredini ovijemo 1 mm debelo bakreno žico, ki se¬ ga skozi streho palube; če žico potegne¬ mo, se razdalja skrajša in laks pritegne vpenjali skupaj. Tako lahko kabino od¬ stranimo. Pod kabino namestimo pokrov (23). Vetrobran (24) izdelamo iz 5-milimetrske balze, ki jo obrusimo na ustrezno obliko, vetrobransko steklo pa iz prozorne plasti¬ čne folije debeline 1-1,5 mm, ki jo po po¬ trebi segrejemo v vroči vodi in oblikuje¬ mo. Vetrobransko steklo, klop (27), sedež (28) in nosilec antene (29) prilepimo na že izdelano kabino. Krmilo (30) lahko izdelamo iz treh plasti furnirja, ki ga obrusimo tako, da dobimo ustrezen profil. Najbolje in najlažje je, če kupimo že izdelano krmilo iz umetne ma¬ se. Pri preprostejši verziji modela (brez radijskega vodenja) pazimo le toliko, da ^ os krmila sega do palube. Pri spuščanju modela krmilo zasukamo v ustrezno smer in utrdimo v tem položaju, pri radijsko vodenem modelu pa os krmila povežemo s servomehanizmom. Pogonski motor si lahko poljubno izbere¬ mo. Na sliki je shema 9-voltnega motorja, ki ga za prosto vožnjo v cilj lahko napa¬ jamo z dvema baterijama 4,5 V, sicer pa iz akumulatorske baterije Ni-Cd. Motor vklo¬ pimo in izklopimo s stikalom, ki je na do¬ segljivem, a ne preveč vidnem mestu na palubi. Model že med oblepljanjem palube izda¬ tno prelakiramo z notranje strani. Za prve sloje premaza uporabimo nekoliko razred¬ čen nitrolak (da se bolje vpije v les), nato pa nadaljujemo z normalno gostim lakom. Z zunanje strani ga zaščitimo in prevleče¬ mo z nekaj plastmi sintetičnih barv. Če želimo izdelati lepo okrasno maketo, se barvanju in zunanjemu videzu še pose¬ bej posvetimo. Na streho kabine namesti¬ mo še žaromet (37), rešilna pasova (38), na premec pa obesimo zastavico. Ob ro¬ bove trupa pritrdimo bakreno ograjo, ki jo sespajkamo iz 1 mm debele bakrene žice. Lepo narejen model jahte je zanimiv okras, pa tudi čudovita igrača: za nas, ki jo gledamo od zgoraj, pa tudi za ribe, ki se njeni vitki liniji čudijo od spodaj. Za izdelavo potrebujemo še: - letvica 3 x 5 x 1000 mm 3 kose - letvica 3 x 12 x 1000 mm 3 kose - letvica 3 x 3 x 1000 mm 3 kose - letvica 12 x 15 x 1000 mm 3 kose - balzova plošča 5 x 50 x 1000 mm 3 kose - laks, elastika. november 1998 9 PRILOGA Vgradnja RV-naprave v model merkur Z vgradnjo RV-naprave bomo prišli do ravno pravšnje barke za rekreacijo in demonstracijske nastope. Lahko pa bomo z njo tekmovali tudi v spretnostni vožnji. Namestitev naprave za radijsko vodenje in aku¬ mulatorskih baterij je odvisna od teže posamez¬ nih delov. Akumulatorske baterije postavimo na¬ vadno ob levo stran pogonske gredi. S tem od¬ pravimo vrtilni moment propelerja. Na sliki 1 je pri¬ kazana približna razporeditev pogonske opreme in naprave za radijsko vodenje v modelu, na sli¬ ki 2 pa lahko vidimo pogonski komplet in kom¬ ponente RV-naprave. Pogonski sklop sestavljajo elektromotor, pogonska gred, kardanska vez, propeler in akumulatorske baterije. Naloga po¬ gonske gredi je prenašanje moči motorja na Slika 1. Predvidena razporeditev pogonskega sklopa in delov RV-naprave propeler. Pogonska gred naj bo čim krajša in primerno debela, ker s tem zmanjšamo tresljaje in nihanja. Kardan povezuje motor s pogonsko gredjo. Če hočemo, da bodo izgube pri prenosu moči čim manjše, morata biti motorna in pogon¬ ska gred v simetrali. Najpomembnejši del je pro¬ peler, ki moč motorja spreminja v premočrtno gibanje modela. Ponudba opreme v naših trgovinah z modelar¬ skim materialom je zelo pestra, zato z izbiro ne bo težav. Za pogon jahte je primeren že znani mabuchi 540, še boljša pa bi bila Graupnerjeva izvedenka speed 500 BB. Dela v napetostnem območju od 4,8 do 8,4 V, njegova delovna nape¬ tost je 7,2 V, v prostem teku pa se vrti s 34.000 obrati na minuto, njegov največji izkoristek je 78 % in prenese tok 18 A. Ker pa ima precej veliko porabo že v prostem teku, ga moramo napajati z akumulatorskimi baterijami, ki imajo nazivno kapaciteto 2,0 Ah ali več. Zanj je primerna vsa¬ ka pogonska gred s premerom 4 mm, njena naj¬ večja dolžina pa je narisana na načrtu. S propelerjem X-30 bi model dosegel kar pre¬ cejšnjo hitrost in bi ga lahko z dobro napolnje¬ nimi akumulatorskimi baterijami vozili približno petnajst minut. Merkurja lahko krmilimo s katerokoli dvokanal- no napravo. V model moramo vgraditi naslednje elemente: servomehanizem za premikanje krmi¬ la, servomehanizem za premikanje mehanskega regulatorja hitrosti (kadar uravnavamo hitrost z Slika 2. Deli opreme za radijsko vodenje in pogon modela: 1 - oddajnik, 2 - sprejemnik z anteno, 3 - akumulator za sprejemnik, 4 - stikalo in servomehanizma, 5 - mehanski regulator hitrosti (Simprop), 6 - elektronski regulator hitrosti Rokraft 100 (Robbe), 7 - elektromotor mabuchi 540, 8-pogonska gred s kardanom in propelerjem, 9 - akumulatorske baterije, 10 - nosilec motorja M - 1 : 2 1 - nosilna plošča za servomehanizma in me¬ hanski regulator hitrosti 2 - nosilec nosilne plošče S - izreza za servomehanizma R - mesto pritrditve mehanskega regulatorja hi¬ trosti elektronskim regulatorjem, servomehanizma ne potrebujemo), sprejemnik, akumulator za napa¬ janje sprejemnika, stikalo za vklop sprejemnika in povezavo med akumulatorjem in sprejemni¬ kom ter zunanjo anteno, ki jo pritrdimo na palu¬ bo. Naredimo jo iz 0,5 do 0,8 mm debele jekle¬ ne žice. Na risbi je narisana nosilna plošča (1), na katero pritrdimo oba servomehanizma (S) in mehanski regulator hitrosti (R). Če uporabimo elektronski regulator hitrosti, ga samo postavimo na isto me¬ sto in pritrdimo. Nosilno ploščo (1) izrežemo iz 3 mm debele vezane plošče, nosilec (2) pa izde¬ lamo iz 10 mm debelega lipovega ali sambove- ga lesa in ga nalepimo na desno polovico dna. Nanj z dvema samoreznima vijakoma privijemo nosilno ploščo. Nato s povezavami, ki smo jih naredili iz 2 mm debele varilne žice ali pa smo jih kupili v mode¬ larski trgovini, povežemo servomehanizem, ki ga krmilimo z levo roko (naprej - nazaj) z me¬ hanskim regulatorjem hitrosti, drugega pa s kr¬ milom, tako da sta oba v ničelni legi. Sprejemnik povežemo prek stikala z akumula¬ torjem za napajanje sprejemnika in spojimo mo¬ tor z akumulatorskimi baterijami preko regula¬ torja hitrosti. Sprejemniško anteno povežemo z anteno, ki smo jo pritrdili na palubo. Nato vklju¬ čimo najprej oddajnik in nato še sprejemnik, po¬ gledamo, če se propeler lahko prosto vrti in preizkusimo delovanje vseh delov modela kar na stojalu v delavnici. Po preizkusu najprej iz¬ ključimo sprejemnik in nato oddajnik. Če je vse pravilno delovalo, je model pripravljen za prvo vožnjo. Kako pravilno sestaviti RV- model helikopterja? BOJAN WEISS Ob nakupu svojega prvega trenažnega modela (npr. Robbejev moskito basic) se vedno vprašamo, ali ga bomo znali pra¬ vilno sestaviti in usposobiti za let. V se¬ stavljanki so sicer zelo obširna in natanč¬ na navodila ter montažna risba, s pomoč¬ jo katere lahko model sestavimo brez večjih težav. Kljub temu pa pri sestav¬ ljanju pogosto pride do napak zaradi ve¬ likega števila sestavnih delov in potreb¬ ne natančnosti. Zato si moramo načrt ze¬ lo skrbno ogledati in se držati vrstnega reda sestavljanja. V kompletu so oštevil¬ čene vrečke, ki pomenijo vrstni red se¬ stavljanja. Pričnemo z vrečko s številko ena, v kateri so sestavni deli za pritrdi¬ tev motorja in centrifugalna sklopka. Opazimo večje število distančnih puš, od katerih moramo izbrati le tisto, ki po¬ polnoma nalega na os motorja. Najprimernejši motor za začetnika ima 6,5 cm 1 2 3 prostornine. Takšni so motorji firm Robbe MDS, Enya ali Super Tigre, zahtevnejši modelarji pa bodo posegli po 8,5-kubičnem motorju Novarossi he- li z dodatno hladilno glavo proti pre¬ grevanju motorja v lebdenju in možno¬ stjo uporabe dvoigličnega uplinjača za računalniško nastavitev dotoka goriva. Zaradi tresljajev, ki se pojavijo med de¬ lovanjem motorja, obstaja nevarnost, da se kak vijak odvije. Zato je v načrtu na nekaterih mestih vrisana velika črka L (loctite), ki opozarja na obvezno upora¬ bo sredstva proti odvijanju vijakov. Sredstvo je treba vtreti v navoje vijakov in jih takoj priviti. Izjema so le matice z dodanim plastičnim vložkom proti odvijanju. Vendar pa s premočnim pri¬ vijanjem in mazanjem vijakov ne gre pretiravati, saj jih kasneje pri popravilih ali servisiranju modela ne bomo mogli odviti in popraviti poškodbe. Označena so tudi mesta mazanja zobniš¬ kih prenosov s posebno Boschevo mast¬ jo, vendar to začetnikom odsvetujem, saj se prenosi zelo hitro zamažejo s pra¬ hom, ki ga model dviguje pri učenju lebdenja v talnem efektu. Stalno maže¬ mo le glavno os na vrhnjem delu, po katerem se premika mešalna plošča, in repno os ob krmilnih ročicah repnih ro¬ torjev. Pomembno je tudi pravilno nale- 10 november 1998 MODELARSTVO ganje zobnikov za prenos vrtenja z mo¬ torja na glavno os modela. Pretrdo ali preohlapno naleganje bo zobnike kaj hitro poškodovalo do te mere, da jih bo treba predčasno zamenjati. Paziti mora¬ mo tudi na pravilen nateg jermenice za prenos pogona repnih rotorjev. Sila, s katero napnemo zobati jermen, je pri¬ bližno 60 N. V praksi sem opazil, da je jermenica večinoma preohlapno napeta in se med delovanjem motorja še do¬ datno raztegne, nazadnje zaplete sama vase ter strga. Ob odpet vedi repnega ro¬ torja je vodenje modela helikopterja skoraj nemogoče in začetnik bo zaradi neobvladovanja avtorotacije letenje go¬ tovo zaključil s padcem in model po¬ škodoval. Posebno pozornost pri sestavljanju za¬ htevajo vsi vrteči se in premični deli modela. Vzvodi (ročice) komand od servomehanizmov dalje se morajo pre¬ mikati gladko in s čim manjšim trenjem. To dosežemo s pravilnim vijačenjem pritrdilnih vijakov montažnih teflonskih Vizirja za nastavitev stabilizatorjev Pri sestavljanju glave modela moramo posebno pozornost posvetiti namestitvi krogličnih ležajev. Zamenjava vrstnega reda pomeni večje trenje nosilcev glav¬ nega rotorja in močno poslabša voden¬ je helikopterja po vertikalni osi. Z vgradnjo servomehanizmov naj ne bi bilo posebnih težav, saj so na modelu že pripravljena ležišča z luknjicami, ka¬ mor jih pritrdimo z vijaki. Pomembno je le, da so vse ročice postavljene pravo¬ kotno na smer gibanja, ker so sicer nji¬ hovi premiki nelinearni. Tehtnica za uravnoteženje pomožnih rotorjev pa je kupiti še posebne klešče za sne¬ manje krogličnih sponk, vizir za nasta¬ vitev stabilizatorjev, kotomer glavnih rotorjev ter tehtnice za uravnoteženje pomožnih in glavnih rotorjev. Vsakemu začetniku pri prvih poskokih zelo olajša učenje lebdenja tudi poseb- Kotomer za nastavitev glavnih rotorjev (zgoraj) Tehtnica za uravnoteženje glavnih rotorjev (levo) Klešče za snemanje krogličnih sponk Ogrodje s kroglami olajša učenje lebdenja. puš. Vijak na začetku privijemo nekoli¬ ko močneje, nato pa ga rahlo popusti¬ mo, da dosežemo njegovo čim bolj gladko drsenje v puši. Vijakov pa ne smemo odviti toliko, da bi nastala zrač¬ nost med pritrdilnim vijakom in teflon¬ skimi pušami. To bi povzročilo zamudo pri prenosu povelj s servomehanizmov do mešalne plošče na glavni osi in ote¬ žilo nadzor letenja helikopterja. TTKP Žiroskopski senzor avtopilota namesti¬ mo čim bliže glavni osi modela in ga pritrdimo z dvojno plastjo 3 mm debe¬ lega penastega dvostranskega lepilnega traku. S tem preprečimo vpliv tresljajev motorja na senzor in preprečimo mot¬ nje v delovanju stabilizacije repnega ro¬ torja. Osnovno orodje za sestavo modela je že priloženo v kompletu. Priporočljivo no ogrodje s štirimi velikimi kroglami. Ogrodje pritrdimo na noge modela in s tem močno povečamo pristajalno sta¬ bilnost, krogle pa poskrbijo za blaženje trdih in neravnih pristankov. Vse druge informacije v zvezi z modeli RV-helikopterjev, gradnjo, nabavo mo¬ delov in opreme dobite v WM-modelar- skern centru, Slomškova 23, Ljubljana, tel.: (061) 132-22-42. november 1998 11 __ MODELARSTVO ____ Izdelava modelov A-l v osnovni šoli Slika 1. Eden izmed modelov, izdelanih v prejšnjem šolskem letu pri modelarskem krožku na osnovni šoli Franceta Bevka LUKA ŽNIDARŠIČ Uvod Osnovni namen tega članka ni zgolj učiti tehniko izdelave modelov A-l, temveč tudi pokazati, kako se lahko organizira delo pri modelarskem krožku na osnovni šoli. Že vrsto let ugotavljamo, da se na ljubljan¬ skem tekmovanju mladih tehnikov z mode¬ li A-l pojavlja zelo malo šol, pa še te le z nekaj učenci, če sploh lahko govorimo v množini. Na mnogih šolah sploh nimajo modelarskega krožka, zato se večkrat zgo¬ di, da nas na OŠ Franceta Bevka pokličejo starši, ki bi hoteli da njihov otrok hodi h krožku na našo šolo, kar pa je seveda tež¬ ko izvedljivo. Krožke, kakršen je naš, bi brez večjih težav lahko organizirali tudi na drugih šolah. Problematika Pri vseh šolskih modelarskih krožkih se mentorji srečujejo s podobnimi problemi. Eden glavnih je, da modeli do tekmovanj mladih tehnikov še niso povsem izgotovlje¬ ni, predvsem pa niso preizkušeni. Učenci gradijo modele le v šoli, saj doma skoraj nihče nima ustrezne opreme in strokovne pomoči. Čeprav večinoma gradijo iz kom¬ pletov, je časa za izdelavo skoraj vedno premalo. Ti modeli imajo kljub vsemu kar precej sestavnih delov. Tako je ravno na koncu, ko je treba izdelati najpomembnej¬ še podrobnosti, učenec prepuščen le svoji iznajdljivosti. Osnovna šola Franceta Bevka Tega se na Osnovni šoli Franceta Bevka v Ljubljani zavedajo že dolgo. Največ časa gre ravno za izdelavo letalskega modela kategorije A-l. Modeli, ki so jih učenci gra¬ dili v preteklem desetletju pod vodstvom Borisa Kožuha in kasneje pod mentor¬ stvom Anžeta Škerlavaja, so se izkazali za uspešne, kar so potrdili dosežki na števil¬ nih tekmovanjih. Največje zaslug za to, da so učenci te šole že vrsto let med najuspe¬ šnejšimi, ima zagotovo tamkajšnji učitelj teh¬ nične vzgoje Grade Arsič, ki že lep čas z velikim veseljem vodi modelarske krožke, kjer izdelujejo jadrnice, čolne in avtomobi¬ le, le pri letalskih modelih strokovno plat nekoliko prepusti drugim (zadnji dve leti meni). Sam pa vedno pravočasno poskrbi, da je pri roki prav vse, kar je potrebno za gradnjo modelov, in tega ni malo. Takega učitelja bi bili veseli na vsaki šoli. Poleg te¬ ga zna učence motivirati, spodbujati ter jim pomagati, zato ga imajo radi. Od čebule do hotcata Vsa leta so bila osnovna vodila za izdelavo letalskih modelov: enostavnost, trdnost in zadovoljive letalne lastnosti. Vse to pa je seveda zelo težko združiti. Prvemu je to us¬ pelo Borisu, najprej z modelom, ki mu je nadel nenavadno ime čebula in kasneje še z modelom, imenovanim jajce. Nekoliko nenavadni modeli pa so nesporno dokaza¬ li, da tudi "grd" model lahko dobro leti. Osnovne značilnost teh modelov so bile: - sprednji del profila iz polne balze, - debel enostaven profil s "flap efektom", - zelo visok trup. Anže je konstruiral nekoliko bolj klasičen model z imenom hotdog. Pred dvema leto¬ ma sem se odločil hotdog nekoliko spre¬ meniti in nastal je hotcat. Princip gradnje s polno balzo v sprednjem delu profila je ostal skoraj enak, spremenil sem le profil kril, ter nekoliko poenostavil posamezne elemente. Prvo leto smo jih izdelovali še z lesenim trupom, ki pa ni vedno uspešno prestal tr¬ ših pristankov. Zato smo lani vse trupe opremili s cevjo iz ogljikovih vlaken, kar se je bogato obrestovalo. Uspešni model kategorije A-l je tako pre¬ prostejši za izdelavo, kot je hotcat. Ker se poleg tega odlikuje še s precejšnjo trdnostjo, stabilnostjo na vrvi in zanesljivostjo, sem se odločil, da naš model predstavim tudi dru¬ gim. Morda se bodo zanj odločili tudi na drugih osnovnih šolah. Ob večjem zanima¬ nju bi lahko pripravili tudi nekakšne kom¬ plete, ki bi vsebovali osnovne sestavne dele (vse letvice, rebra, ogljikovo cev za trup ...). Modele so učenci na šoli vedno izdelovali sami od začetka do konca. Prej smo pripra¬ vili le najosnovnejše sestavne dele. Učenci tako spoznajo ves potek izdelave modela, ki nudi več veselja nad izdelkom kot le se¬ stavljanje do potankosti izdelanih posame¬ znih delov iz škatle. Poleg tega na trgu praktično ni modela z dovolj dobrim raz¬ merjem med enostavnostjo izdelave in le¬ talnimi sposobnostmi. Izdelava modela pri krožku Kako torej učenci izdelajo model hotcat na naši šoli? Krožek imamo enkrat do dvakrat na teden po tri šolske ure. Ob takem urni¬ ku se je že zgodilo, da so bili modeli izde¬ lani prekmalu - pred zimskimi počitnicami. Seveda nam je tako ostalo več kot dovolj časa za preizkusne lete ter za učenje trima- nja modela in vleke. Priprava materiala Preden se krožek začne, priskrbimo ves potrebni material za gradnjo. Žal morajo učenci za material plačati, saj šola ne zago¬ tavlja dovolj finančnih sredstev. Najpo¬ membnejša je seveda balza, ki jo ponavadi naročimo pri g. Praprotniku iz Ptuja, ta nam vedno pripravi plošče ustreznih di¬ menzij. H krožku se ponavadi prijavi okoli 15 učencev. Kakšen seveda prehitro obu¬ pa, vendar nam uspe izdelati približno de¬ set modelov v šolskem letu. Iz celih plošč balze s kakovostno krožno žago pripravimo sprednje in zadnje letvice kril ter repa. Pomembno je, da za rezanje uporabimo čim bolj ostro in tanko vidia krožno žago, ki reže balzo kot maslo. Spre¬ dnje letvice kril izrežemo iz zelo lahke bal¬ ze debeline 8 mm, ki jih z rezanjem pod kotom tudi že nekoliko oblikujemo v pro¬ fil. Sprednje letvice za rep izrežemo iz 6 mm debele balze. Za zadnje letvice upora¬ bimo balzo 2 mm. Ker jih je dokaj težko narezati s trikotnim profilom, uporabimo kar pravokotno letvico 2 x 20 mm. Taka le¬ tvica je močnejša, poleg tega pa dobimo tudi debel zadnji rob profila, kar ugodno vpliva na lastnosti modela v zraku. Pri kon¬ struiranju modela sem pazil na dimenzije modela, ki so take, da pri razrezu ostane 12 november 1998 t~i : 3 MODELARSTVO r^ CM ■'št O 105 120 CG=55% Zvitje izvedemo s podlaganjem zadnje letvice: centroplan desno: 4-5 mm po vsej dolžini letvice, centroplan levo: 3 mm pri trupu, 2 mm na spoju z ušesi, desno uho: 4-5 mm na spoju z centroplanom, 3 mm na koncu ušes, levo uho: 2 mm po vsej dolžini letvice. Orodje in pripomočki: - smrekova deska 120 x 25 x 2,5 cm, - brusilne ploščice dimenzij 10 x 1,5 x 3 cm s finim (800) ter srednjegrobim (400) brusilnim papirjem, - oster nož olfa ali kirurški skalpel, - ostra britvica, - modelarski oblic, - bucike, - svedri 0 0,8, 2, 5 mm, - belo mizarsko lepilo, - sekundno lepilo, - kontaktno lepilo, - brezbarvni sijajni nitrolak cololes ali napenjalni lak, - nitrorazredčilo, - čopič, - pločevina 0,4-1 mm za izdelavo omejilnika hoda smernega krmila, - šivanka z močnim sukancem, - svinčene šibre za obtežitev (okoli 50 g), - vata za zapolnitev odvečnega prostora pri obtežitvi, - steklena tkanina, - epoksidna smola, - zmleti bombaž, - nitrolak (naprimer bel ali rdeč), - laks debeline 0,4-0,6 mm za povezavo rep - časovnik, - 30 m vlečne vrvice debeline 0,5-0,8 mm (laks) s trikotno zastavico in obročkom (od ključev). Material za izdelavo modela hotcat: - sprednja letvica kril (centroplan-uho) iz balze debeline 8 mm (grobo oblikovana), - sprednja letvica za rep iz balze debeline 6 mm (grobo oblikovana), - zadnja letvica kril in repa debeline 2 mm, - smrekova letvica 8x2 mm za nosilec krila - balza debeline 2 mm za pokrove trupa in izdelavo smernika, - rebra za krila, - balza za izdelavo 10 reber debeline 1 mm za rep in za izdelavo 3 reber debeline 5 mm, - 10 mm debela balza za izdelavo glave trupa, - narezani trikotniki za ojačitve kril iz balze debeline 10 mm, - cev iz ogljikovih vlaken za trup, - kljuka z nosilcem, - pohištvena plastična vijaka z maticama, - Graupnerjev časovnik, - japonski papir. HOTCAT, model kategorije A-l Načrt v merilu 1 : 5 Konstruiral: Luka Žnidaršič ca Krila: Rep: Trup: Skupaj: O co 460 7~ O ■O CO 70 ca (M X 00 co L ca Lea ITO 3 november 1998 13 MODELARSTVO zelo malo odpadnega gradiva (standardna velikost balzove plošče je 10 x 100 cm). Tudi širina posameznih letvic je taka, da ni potrebnih veliko sprememb v nastavitvi stroja. Tako lahko v kratkem času opravim natančen razrez materiala za okoli 10 mo¬ delov. Izdelava reber za krila povzroča najhujše preglavice. Ker za to porabimo največ ča¬ sa, smo rebra za krila lani naročili kar pri g. Stanetu Megliču, enem od izdelovalcev kompletov letalskih modelov. Ko se učenci prijavijo h krožku, ponavadi ne vedo, kaj bodo delali, zato jim najprej pokažemo izgotovljene modele prejšnje generacije. Pojasnimo funkcije sestavnih delov in povemo, kako se posamezni del modela imenuje. Vsak dobi kopijo najos¬ novnejšega načrta modela, kar zadošča za gradnjo, podrobnosti pa si lahko ogledajo na že izdelanih modelih. Preden se lotijo dela, dobi vsak učenec svojo ravno delovno desko velikosti pribli¬ žno 120 x 25 x 2,5 cm, na katero se podpi¬ še. Brez delovne deske namreč ni mogoče izdelati krila in repa. Vsak dobi tudi oster nož olfa, saj se s topim ali skrhanim nožem ne da modelariti, pa še nevaren je, saj hi¬ treje spodleti in zareže v prst. Učenci si pri¬ pravijo več brusilnih deščic, na katere s kontaktnim lepilom ali z dvostranskim le¬ pilnim trakom nalepijo različno grobe bru¬ silne papirje. Vsak ima ves svoj pribor (nož, brusilne deščice, lepilo in druge ma¬ lenkosti) spravljen v označenem predalčku v zaklenjeni šolski omari. Izdelava repa Učenci se najprej lotijo izdelave repa, ker je najbolj preprost. Če nekdo spozna, da mo¬ delarstvo ni zanj, na ta način uniči najmanj materiala, poleg tega pa se že seznani z teh¬ nologijo gradnje, ki je zelo podobna gra¬ dnji kril. Rebra za rep izdelajo učenci sami iz 1 mm debele balze. Ker so ta rebrca pre¬ proste geometrijske oblike, zanje ne potre¬ bujejo šablon, temveč le nož olfa, svinčnik in geotrikotnik, ki se nahaja v vsaki šolski torbi. Ta prva faza je zelo pomembna za priuči- tev osnovnih ročnih spretnosti; malokdo Slika 3■ Kot višinskega repa nastavimo z vijakom, smerno krmilo pa s krivljenjem vlepljene pločevine. namreč zna pravilno držati nož olfa v ro¬ kah. Sledi brušenje prednje repne letvice v obliko profila. Naučijo se uporabljati mo¬ delarski oblič, ki je zelo pripraven za tovr¬ stna opravila. Učenci sicer raje uporabljajo brusilnik. Z obličem gre hitreje, vendar hi¬ treje pride tudi do napake. Ko so vsi se¬ stavni deli pripravljeni, sledi sestavljanje na šablonski deski. Lepimo jih z belim mizar¬ skim lepilom. Ko se lepilo posuši, vstavimo trikotne ojačitve. Ko je skelet repa končan, nadaljujemo z izdelavo kril. Izdelava kril Na bodočo prednjo letvico srednjega dela kril (reče se mu tudi centroplan) prilepimo smekov nosilec 2x8 mm, vendar tako, da se zaključi malo pred spojem centroplan- uho. To kasneje omogoča veliko bolj eno¬ stavno ter natančno kotno brušenje, saj ra¬ zmeroma trdi smrekov nosilec tu ni več po¬ treben. Ušesa nosilca ne potrebujejo. Ker večina začetnikov sicer nehote prehitro vleče svoje modele, je pametno v sredini centroplana nosilcu dodati 50 cm dolgo le¬ tvico 2x8 mm. Eno sezono smo izdelalovali krila brez te dodatne ojačitve. Pri pivih Startih ni bilo nič kaj prijetno gledati zvijajoča se krila, še manj pa poslušati moje kričanje na učence, naj upočasnijo svoj tek, saj bi model lahko zložil krila kot knjigo. Kljub temu da so vsi modeli zdržali, smo naslednje leto dodali še 50 cm dolgo letvico. Dodatna masa je zanemarljiva, hvaležne pa so moje glasilke. Okrepljen nosilec zanesljivo zdrži vse ne¬ pričakovane preizkuse upogibne trdnosti. Sprednje letvice še ustrezno oblikujemo. V zadnjo letvico s pilico zarežemo utore. Učenci so seveda hitro ugotovili, da se da to mnogo hitreje narediti z električno rez- ljačo. Vsak učenec nato dobi vsa ustrezna rebra in začne s sestavljanjem krilnega skeleta. Ker je naporno vsakomur posebej razlaga¬ ti, kako mora stati vsako rebro, sem v ta Slika 5. Vsa potrebna rebra kril, ki zadostujejo za približno deset modelov namen izdelal šablono. Na vezano ploščo sem natančno narisal, kje in kako naj bi stalo vsako rebro. Prej se je kaj hitro zgo¬ dilo, da je bila ena polovica kril nekoliko krajša kot druga. Ker je pri vsakem mode¬ lu treba zagotoviti ustrezno zvitje kril (glej TIM 3/96), sem na to šablono napisal tu¬ di, koliko naj bi bila podložena zadnja le¬ tvica na določenem mestu. Zvitje torej za¬ gotovimo le s kotom zadnje letvice, kar je najbolj enostavno. V ta namen je zadnja letvica pri našem modelu tudi ustrezno ši¬ roka. Lepilo se posuši in sledi lepljenje tri¬ kotnih ojačitev. Spoj uho-centroplan bru¬ simo s posebno pripravo, ki omogoča na¬ tančno obdelavo. Sestavlja jo nekoliko predelana šablonska deska z dodatnimi 14 november 1998 mr MODELARSTVO stranicami, ter pod točno določenim ko¬ tom odrezan kos lesa, oblepljen z brusil¬ nim papirjem. Spoj najhitreje zlepimo s se¬ kundnim lepilom. Gradnjo nadaljujemo s prekrivanjem kril in repa z japonskim pa¬ pirjem. Tudi tu se začetniki najprej lotijo repa, da spoznajo novo tehniko, in šele nato prekrijejo krilo. Izdelava trupa Za trup smo uporabili cevi iz ogljikovih vlaken (ELOV), ki nam jih je po ugodni ce¬ ni izdelal Kristjan Brejc. Lahko izberemo tudi kakšno drugo cev, vendar naj ne bo težja od 10 g, kar je zgornja sprejemljiva meja. Idealna masa je okoli 6 g. Vsaka več¬ ja masa na zadnjem delu se nam maščuje, ko moramo dodajati svinec v nos trupa, da bi premaknili težišče na pravo mesto (v našem primeru na 55 % globine kril). Gla¬ vo trupa izdelujemo iz 10 mm debele bal¬ ze. Z električno ali ročno rezljačo izrežemo prostor za časovnik (običajno Graupner- jev), svinec, ter prostor, kamor s petminu¬ tnim dvokomponentnim lepilom vlepimo plastični matici za pritrditvena vijaka kril, kakršni se uporabljajo za pohištvo in ne za WC-je, kot zatrjujejo zlobni jeziki. Tak na¬ čin pritrditve je dosti bolj pripraven kot z elastikami. Pri pritrditvi z elastikami je vsa¬ kič krilo postavljeno nekoliko drugače, elastik vedno primanjkuje, pa še zadnji rob krila poškodujejo. Bajonetni spoj zaradi prezahtevne izvedbe za začetnike ni pri¬ meren. Za lažjo izdelavo sprednjega dela trupa imamo prav tako izdelano šablono iz veza¬ ne plošče. V izrez na spodnjem delu trupa s sekundnim lepilom pritrdimo ogljikovo cev. Spoj nato še dodatno utrdimo s petmi¬ nutnim dvokomponentnim lepilom. Odpr¬ tine z obeh strani zapremo z 2 mm debelo balzovo oplato. Na levem pokrovu seveda ne smemo pozabiti prej izrezati luknje za časovnik, za kar imamo tudi že pripravlje¬ no šablono iz vezane plošče. Nato vlepimo nosilec kljuke iz aluminija ali vitroplasta. Tak nosilec omogoča enostavno premika¬ nje in nastavljanje kljuke. Vse robove na glavi lepo zaokrožimo. Lani smo, ker smo imeli še dovolj časa, glavo okrepili z dvema slojema 80-gramske steklene tkanine, pre¬ pojene z epoksidno smolo. Če se želite iz¬ ogniti packanju z epoksijem, lahko izdela¬ te pokrove iz tanke vezane plošče debeli¬ ne 1-2 mm. V veliko veselje mladih mode¬ larjev smo glave trupov pobarvali. Drugi sestavni deli Smernik izdelamo iz 2 mm debele balze. Ponavadi smo na smerni stabilizator prile¬ pili kar kos tanke pločevine (npr. od koka¬ kole), ki je služil za krmilo. Z zvijanjem pločevine smo dosegli željene učinke. Ven¬ dar se je pogosto dogajalo, da je pločevina zaradi nepazljivosti lastnika nekoliko spre¬ menila kot. To je seveda pomenilo vnovič¬ no nastavljanje. Da bi se izognili tem nev¬ šečnostim, smo lani smernik izdelali v dveh delih, ki sta med seboj povezana s poseb¬ nim cikcakastim šivom. Šivanje je šlo učen¬ cem kar dobro od rok. Pred šivanjem po¬ navadi stabilizator in krmilo oblečemo z japonskim papirjem, kar prepreči zvijanje smernika in s tem kasnejše nevšečnosti. Nato smo vlepili še zanesljiv omejevalnik hoda iz 1 mm debele pločevine. Mizica za višinski rep je izdelana iz 2 mm debele vezane plošče. Na trup je prileplje¬ na s sekundnim lepilom. Spoj okrepimo z mešanico epoksidne smole in zmletega bombaža. Za nastavljanje vpadnega kota višinskega repa je na koncu trupa vijak M 2. Pri zače¬ tniških modelih se višinski rep navadno podlaga s koščki balze, vendar je nastavlja¬ nje z vijakom mnogo bolj enostavno, pred¬ vsem pa manj zamudno kot lepljenje drob¬ nih koščkov pod rep oziroma podlaganje travnatih bilk. Da model lahko sestavimo, je treba v cen- troplanu krila napraviti luknje za pritrdilne vijake, na repu zalepiti bucike, napeljati laks po trupu, pritrditi kljuko ... Na koncu moramo model še obtežiti, da je težišče na pravem mestu. Svinec dodajamo skozi luknjo za časovnikom. Nos je najbolje ob¬ težiti s svinčenimi šibrami. Da se svinec ne premika, luknjo zapolnimo z vato. Največ veselja je seveda, ko se izdelava modela približuje koncu. Končan model običajno krstimo s kratkim poletom v šol¬ ski avli, vendar takšnih preizkusov ne pri¬ poročam. Modele dodobra preizkusimo na kakšnem večjem travniku. Vsi morajo biti obvezno opremljeni s časovnikom, saj je cena mehanske napravice prav zanemarlji¬ va v primerjavi z izgubljenim modelom. Zgodilo se nam je že, da je model lastniku hotel pobegniti že pri prvem štartu z lak- som. Za vleko se uporablja 30 m dolg laks debeline 0,5-0,8 mm. Na koncu laksa na¬ pravimo zanko in ne pozabimo na laks pri¬ trditi obvezne zastavice. Ta ni samo zato, da sodniki vidijo, kdaj je tekmovalec odpel svoj model, temveč tudi pomaga, da vrvica zdrsne s kljuke. Sem in tja se kakšen model tudi poškodu¬ je. Predvsem se rada odlomijo ušesa. Ven¬ dar je vseeno bolje, da se ušesa odlomijo na spoju, kot pa da se krilo prelomi kje drugje. Zato spoja nikoli dodatno ne ojaču- jemo. Na terenu vedno imejmo s seboj tu¬ di sekundno lepilo. Zaključek Kot vidite, ima naš model že vse pripravlje¬ no za pritrditev francoske kljuke, ki omo¬ goča krožni vlek. Ko si učenec nabere do¬ volj izkušenj v spuščanju, lahko brez večjih predelav svoj model spremeni iz začetni¬ škega v konkurenčen tekmovalni model, s katerim ima olajšano delo pri iskanju termi¬ čnih dviganj (francoska kljuka je bila po¬ drobno opisana v Timu 2/96). Kar vas zanima v zvezi z modelarskim krožkom ali izdelavo modela, lahko pov¬ prašate na telefonski številki (06l) 346-405 ali prek elektronske pošte na naslov: luka.znidarsic@kiss.uni-lj.si. Naši raketarji na tekmovanju v Pragi ALENKA PAVKO - ČUDEN Odkar potekajo v kategorijah raket s trakom (S6), RV-ra- ketoplanov (S8) in maket (S7) tekme za svetovni pokal, na katerih modelarji celo sezono pridno nabirajo točke za končni seštevek, se naši modelarji kljub precejšnjim stroškom povezanim s potjo, bivanjem in Startninami po¬ gosto podajo na pot po Evropi in se udeležujejo medna¬ rodnih tekmovanj FAI. Eno takih je tudi tekmovanje na Češkem, ki poteka na športnem letališču Sazena nedaleč od Prage. Na sporedu letošnjega, ki je bilo zaradi sovpa¬ danja z drugim tekmovanjem v ZRJ prestavljeno s spo¬ mladi na jesen, so bile štiri panoge: S6, S8E, S8E/P in S9. Tekmovanja sta se udeležila tudi dva naša modelarja: Mi¬ ha Čuden in Ivan Turk ter kot vodja mednarodne žirije Jože Čuden. Kljub izredno slabemu vremenu - skoraj ves čas je deževalo - sta naša tekmovalca dosegla lepe uvr¬ stitve, saj je pri raketah s trakom še ne devetletni Miha zasedel v članski konkurenci 4. mesto - to je bil sploh njegov prvi nastop v mednarodni konkurenci. Tik za njim na 5. mesto se je uvrstil Ivan. Zmagal je iz leta v le¬ to boljši Italijan Antonio Mazzarachio, sicer velik prijatelj naših modelarjev in v tej sezoni glavni kandidat za konč¬ no zmago. Ivan je nastopil tudi z raketoplani v S8E in zasedel 6. me¬ sto. Po zmagi v švicarskem Oberkulmu si je tako nabral novih točk v skupnem seštevku za svetovni pokal. Pred zadnjo tekmo v Ljubljani, kjer bodo znani vsi zmagoval¬ ci letošnjega svetovnega pokala, je Ivan uvrščen visoko na lestvici, o prvem mestu pa bosta najverjetneje odloča¬ la Slovaka Žitnan in Mokran, prvo- in drugouvrščeni s praške tekme. Kot izvrsten RV-pilot je Ivan sodeloval tudi na tekmi v na¬ tančnem pristajanu, vendar je zaradi poškodbe modela moral tekmovanje žal predčasno zaključiti. ttm ; 3 november 1998 15 Vetromer ROBERT JAMNIK Uvod Počitnice so pri kraju in šolsko leto se je tu¬ di že dodobra začelo. Za poletnimi dnevi prihaja jesenski čas, z njim pa tudi vsako¬ dnevne spremembe vremena. Marsikdo si je kdaj zaželel spremljati vremenske pojave in njihove vrednosti. Še posebej zanimivo je merjenje hitrosti vetra, saj nas velikokrat zanima, s kolikšno močjo piha in iz katere smeri; od vetra so zelo odvisni zlasti letalski in raketni modelarji. Vsakdo ve, da so take naprave precej drage in zahtevne, pa še izvedbe so včasih bolj nerodne. Zato sem se odločil, da si vetromer zgradim sam, ta¬ kega, ki bo čim enostavnejši, natančen in vsestransko uporaben. Vetromer Vetromer (anemometer) je naprava za mer¬ jenje hitrosti (in smeri) vetra v meteorolo¬ giji, v vetrovnih tunelih, ventilacijskih napra¬ vah in podobno. Poznamo več vrst vetro- merov: mehanskega, zračnega, na vročo žico in daige. Najbolj znana je konstrukcija vetromera, pri katerem se ustrezne skode¬ lice polkrožnih oblik vrtijo na vertikalni osi, ali zračni vijak na horizontalni osi. Hi¬ trost vrtenja je sorazmerna s hitrostjo vetra in je izražena v m/s. Poznamo tudi način merjenja s pomično ploščo, ki je pritrjena navpično. Na ploščo deluje tlak vetra in jo tako premakne za določen kot, ki nam po¬ kaže, kolikšna je hitrost vetra. Zelo natan¬ čen in drag je zvočni vetromer, ki deluje na osnovi višine zvoka (podobno kot pri piščali). Pri vetromerih na vročo žico pa se meri jakost ohlajanja električno ogrevane žice, ki je sorazmerno s hitrostjo vetra. Ta¬ ko lahko opravimo veliko število merjenj v zelo kratkem času, kar je pomembno pri meritvah turbulenc. Opis delovanja Pri izbiri oblike vetrometra sem se odločil za tako s polkrožnimi skodelicami, saj je ta oblika najprimernejša tako za stalno posta¬ vitev kot za mobilno izvedbo. Treba je bilo samo še poiskati primeren način merjenja hitrosti vetra. V ta namen je idealen vsako¬ mur znan digitalni števec za kolo. Ti štev¬ ci delujejo tako, da merijo čas med enim in drugim impulzom, iz tega pa izračunajo število opravljenih kilometrov na uro. Šte¬ vec je priklopljen na magnetno stikalo (reed stikalo), stikalo pa vključuje magnet, ki je pritrjen na kolo. Seveda je čas med impul¬ zoma različen za različne premere koles, saj se mora manjše kolo za doseganje ena¬ ke hitrosti vrteti hitreje kot večje. Zato ima vsak števec tudi možnost nastavljanja, sicer bi za vsako kolo potrebovali drugačen šte¬ vec. Pomembno je, da izberemo števec, ki je take izvedbe, da omogoča nastavljanje IZDELEK ZA DOM Slika 1. Prototip vetromera z vetrnico, iz¬ delano iz starih žarometov, ki je postavljen na balkonu v tretjem nadstropju. Vetromer deluje že več kot leto dni brez vseh težav. Slika 2. Vetromer za ročno uporabo proiz¬ vajalca Deuta. Še posebej primeren je za tekmovanja; vrednosti lahko odčitamo v m/s, km/h, boforih in vozlih. Slika 3■ Vetromer enostavne izvedbe na po¬ mično ploščo. Smerokaz pod ploščo služi tudi za obračanje plošče, saj mora veter pi¬ hati vedno pravokotno nanjo. premera kolesa v milimetrih. Nekateri štev¬ ci imajo namreč že vnešene določene vrednosti za posamezne velikosti koles (v palcih), to pa ne bi bilo primerno za vetro¬ mer, saj bi bilo umerjanje nekoliko težje. Taki števci so danes že zelo poceni, poleg tega pa nam omogočajo tudi meritve pov¬ prečne hitrosti vetra, na primer v enem dnevu, imajo vgrajeno uro in še vrsto dru¬ gih stvari. Izdelava vetromera Gradnja mehanizma in sestava vetromera sta zelo preprosti. Vetromer vsebuje zelo malo sestavnih delov. Pri izbiri materiala upoštevamo, za kaj bomo vetromer upora¬ bljali; če bo postavljen zunaj, je dobro iz¬ brati material, ki je odporen proti vremen¬ skim vplivom, če ga bomo uporabljali kot prenosnega, pa to ni toliko pomembno. Za izdelavo sem uporabil dva kroglična ležaja standardne izvedbe, nekaj aluminija in štiri paličke iz nerjaveče kovine. Za skodelice vetrnice pa sem uporabil kar žličke za sla¬ doled, saj so idealne oblike in velikosti. Pri izdelavi vetromera pazimo, da se mehani¬ zem vrti čim lažje, še posebej je to po¬ membno takrat, ko merimo majhne hitrosti vetra. Če pa naše zahteve niso tako stroge, lahko uporabimo kar drsne ležaje. Mere ni¬ so pomembne, samo pri premeru vetrnice pazimo, da ta ni prevelik. Velika vetrnica se bo vrtela počasneje kot majhna in to nam lahko povzroči težave pri končnem umerjanju. Sam sem premer izbral s posku¬ šanjem, tako da se vetrnica vrti primerno hitro tudi ob šibkejšem vetru. Nastavitev Ostane nam še zadnji del - nastavitev ve¬ tromera. Sama nastavitev ni zahtevna, je pa dobro, da je izvedena čim natančneje. Za to potrebujemo kolo, ki že ima pritrjen kolesarski števec, avto ali pa že umerjen vetromer. Za začetek je najbolje, da digital¬ ni števec za vetromer nastavimo na neko srednjo vrednost (imeti moramo števec, pri katerem nastavljamo premer kolesa v mm, zato nastavimo približno na 1500 mm), potem vzamemo v roke vetromer in se zapeljemo. Dobljene vrednosti primer¬ jamo med seboj. Če smo se peljali 20 km/h, števec pa nam je pokazal 30 km/h, moramo na števcu nastaviti manjšo vred¬ nost (manjši premer kolesa). Verjetno bo treba preizkus kar nekajkrat ponoviti, ven¬ dar ne obupajmo, saj bomo na koncu ime¬ li natančno umerjen vetromer, ki bo zelo natančno kazal hitrost vetra. Nastavitev lahko izvedemo tudi s skrajšanjem ali po¬ daljšanjem ročic, na katere so pritrjeni lon¬ čki vetrnice. Krajše kot so ročice, hitreje se bo vetrnica vrtela. Pomagamo si lahko tu¬ di tako, da na mehanizem pritrdimo ene¬ ga ali več magnetov, tako bomo umetno ustvarili več impulzov, kar bo videti, kot da se vetrnica vrti hitreje kot v resnici. Za konec si oglejmo še primerjalno tabelo med bofori in km/h: 16 november 1998 tu' 3 IZDELEK ZA DOM Zaključek Želim vam veliko uspeha pri izdelavi in ve¬ liko veselja pri merjenju. Na različnih toč¬ kah, kjer so meteorološke postaje, si lahko ogledate tudi profesionalne merilnike, na internetnih straneh hidrometeorološkega zavoda pa lahko dnevno spremljate in pri¬ merjate hitrosti vetra. Naslov je htp://www.rzs-hm.si. Primerjalna tabela med jakostjo vetra, hitrostjo in dogajanjem v naravi TTK.L november 1998 Gugalnik MARJAN KLENOVŠEK Umetne snovi neopazno in nezadržno prodirajo v vse pore našega življenja in izpodrivajo narav¬ na gradiva. Danes npr. le še malokatera gospodi¬ nja obeša perilo z lesenimi kljukicami, saj so jih izpodrinile kljukice iz umetnih mas. Te so običaj¬ no cenejše, lahko dostopne in se manj umažejo kot lesene, ki so, vse zaprašene, obležale v kak¬ šnem skritem kotu. Najbrž jih nihče ne bo pogre¬ šal, če jih boste uporabili za izdelavo gugalnika. Dedek ali babica se na njem sicer ne bosta mo¬ gla gugati, lepo izdelanega pa lahko uporabite za okras. Za izdelavo gugalnika potrebujete vsaj 18 enako oblikovanih lesenih kljukic, nekaj kljukic, s kateri¬ mi boste med lepljenjem spenjali dele gugalnika, belo lepilo za les ali eno od modelarskih lepil (npr. UHU-hart) ter razredčen brezbarvni akrilni ali nitrolak za les. Izdelava je preprosta in brez večjih težav ga izde¬ la vsak spretnejši otrok. Lesene kljukice najprej razstavimo in, da jih lažje zlepimo, odberemo 36 polovic, ki niso preveč poškodovane. Gugalnik gradimo postopoma. Vsakega od podstavkov zle¬ pimo iz treh polovic kljukic, vsako od štirih nog pa iz dveh. Tudi obe stranici naslona zlepimo iz po dveh polovic in počakamo, da se lepilo po¬ suši. Podstavek, noge in stranico naslona nato zlepimo in povežemo s polovico kljukice, ki po¬ nazarja naslon za roke. Na tako izdelani stranici gugalnika prilepimo še opori za sedežni del. Pri lepljenju opor moramo biti nekoliko pozornejši, da ne izdelamo dveh enakih stranic (slika 1). Sedežni del gugalnika izdelamo iz šestih polovic, ki jih prilepimo drugo ob drugo in obrusimo, za hrbtni naslon pa zlepimo tri opore iz po dveh polovic kljukic. Med obe stranici gugalnika prile¬ pimo sedežni del, obe stranici naslona prečno povežemo z dvema polovicama kljukic, nanju pa prilepimo vse tri opore hrbtnega naslona. Zleplje¬ ne dele skrbno obrusimo, jih polakiramo z brez¬ barvnim lakom in gugalnik je gotov (slika 2). Slika 1. Leva in desna stranica gugalnika Slika 2. Gugalnik iz kljukic 25 RADIJSKO VODENJE RV-naprava v radijsko vodenem avtomobilu DR. JAN I. LOKOVŠEK Uvod Navdušenje nad radijsko vodenimi modeli je veliko. Največ veselja imamo ob začetku, ko je še vse novo in brezhibno deluje. Potem pa se zgodi, da vodenje odpove. Odpovedi so lahko posledica "bližnjih" sre¬ čanj z drugimi modeli, trkov ali česa drugega. Kadar smo se z modelom močno zaleteli in naprava ne deluje več, se s tem še nekako spri¬ jaznimo. Kadar pa se to zgodi brez pravega vzroka, smo ogorčeni in krivimo vse druge, od proizvajalca naprave pa do trgovca, ki nam jo je prodal, pa še vsem prijateljem bomo po¬ vedali, da je ta naprava za nič. Ko vgradimo drugo novo ali staro popravljeno napravo in se nam zadeva čez čas ponovi, potem je skrajni čas, da montažo temeljito preverimo. Imel sem priložnost narediti "obdukcije" mno¬ gih RV-naprav iz avtomobilskih modelov in upal bi si trditi, da se posamezne nezgode do¬ gajajo le nekaterim modelarjem ali skupinam. Kaj so torej naredili narobe? Ali se lahko iz njihovih napak tudi kaj naučimo? Nedvomno, pa še učiti se na tujih napakah je ceneje kot na svojih! Kaj odpoveduje in kaj je vzrok? Naj naštevam po pogostosti odpovedi. Največ¬ krat odpove sprejemnik, sledi regulator v električnih modelih in nato servomehanizem. Seveda sistem ne deluje, tudi če je slaba spre- jemniška baterija ali pokvarjeno stikalo za vklop, toda na to vas najbrž ni treba posebej opozarjati. Tisti del sistema, ki je še najbolj občutljiv za tresljaje, vlago in umazanijo, je nedvomno sprejemnik. To pomeni, da ga moramo pred vsem tem zaščititi. Poleg tega pa so ostale še tri bistvene svari, na katere moramo paziti. Pr¬ va je antena. Nikoli ne krajšajte antene! S tem zmanjšujete doseg in povečujete možnosti za nesrečo. Druga pomembna zadeva so priključni kabli. Ko ste vzmetili sprejemnik, kable pa pustili to¬ go vezane na šasijo modela, postanejo pri¬ ključki na sprejemniku mehansko obremenje¬ ni. Sčasoma se razrahljajo in tako izgubljajo stik. Tretja šibka točka je BEC; velja seveda za sprejemnike, ki ga imajo. Naj spomnim, da je to vezje, ki omogoča napajanje sprejemnika in enega ali dveh (standardnih!) servomehaniz- mov iz pogonske baterije. Ne bi verjeli, kako pogosto se pokvari BEC, in to tudi tam, kjer ga sploh ne potrebujemo. Kako je to mogoče? BEC ima namreč serijsko regulacijo napetosti, kar pomeni, da teče tok iz baterije v sprejem¬ nik in servomehanizme prek regulacijskega tranzistorja. Kadar je ta preobremenjen, odpo¬ ve. To se zgodi takrat, ko kak servomehani¬ zem rabi večji tok, kadar je ta zaradi slabe montaže preobremenjen, ali pa se krmilni me¬ hanizem zatika. Pogosteje se to zgodi v mo¬ delih z eksplozijskim motorjem, kjer imamo vsaj dva servomehanizma in več možnosti, da ga polomimo. Največjo napako pa naredimo, ko imamo za krmiljenje smeri dva servome¬ hanizma, torej skupaj tri. Možnost za odpo¬ ved še povečamo, če napajamo tak sprejem¬ nik s petimi celicami. BEC take obremenitve ne zmore in samo vprašanje časa je, kdaj bo odpovedal. Ta čas merimo v minutah! Slika 1. Pod nobenim pogojem ne krajšajte antene. Mali dvokanalni sprejemniki so za to še posebej občutljivi. Slika 2. RV-sprejemnik je pritrjen z vežico, pod katero obvezno sodijo tudi kabli. Regulator Tudi regulatorji odpovedujejo, čeprav piše v navodilih, da so zaščiteni pred preobremeni¬ tvami. Kako more odpovedati denimo 80-am- perski regulator, čeprav naš motor ne vleče več kot 25 ali 30 A? V prvi vrsti odpoveduje BEC in zanj velja vse tisto, kar smo že ugotovi¬ li pri sprejemniku. Pregoreli BEC v regulatorju pomeni, da je s servomehanizmom oziroma njegovo montažo nekaj narobe. Zelo grešimo, če zamešamo smeri naprej-na- zaj. Navadno je to posledica zamenjave sponk pogonskega elektromotorja. Če bi navodila paz¬ ljivo prebrali, bi ugotovili, da zmore regulator 80 A le v vožnji naprej, med vožnjo nazaj pa le 30, in še to samo za krajši čas. V tej po¬ drobnosti se posamezni regulatorji med seboj precej razlikujejo. Boljše izvedenke "nočejo" dati polnega vzvratnega plina ali pa ga dajo le za nekaj sekund. Vsekakor pa je še vrsta regulatorjev, pri katerih se ob montaži lahko zmotimo in (s stališča regu¬ latorja!) vozimo nazaj namesto naprej. Ker smo v oddajniku to popravili z zamenjavo smeri hoda, smo prepričani, da je vse v redu. Žal pa del prej omenjenih varovanj deluje samo pri vožnji naprej. Vožnja nazaj, kakor tudi zavora pri večini regulatorjev ni varovana! Pri elektromotornem pogonu regulator najbolj trpi pri elektromotorjih z magneti iz redkih zemelj (samarij-kobalt). Ko izvajamo razne iz¬ boljšave ali izpopolnitve na modelu, najprej pomislimo na boljši motor. Takrat navadno pozabimo preveriti, ali bo regulator močnejši motor tudi prenesel. Najboljši recept za hitro uničenje regulatorja je, če da polno vzvratno takrat, ko model še vozi z največjo hitrostjo naprej. Servomehanizmi Danes vsak proizvajalec v komplet obvezno priloži tudi omejevalnike hoda in vzmetenje, s katerim ščitimo servomehanizem. Vseeno se moramo prepričati, da hod krmilne ročice ni mehansko omejen, ali da se krmilni mehani¬ zem kje ne zatika. Če smo kljub vsemu upora¬ bili dva servomehanizma, je to še posebej po¬ membno. Danes je ne tržišču že veliko zelo zmogljivih servomehanizmov. Pri standardni velikosti imajo tolikšno moč, da lahko nepre- vidneža celo močno poškodujejo! Tako se ve¬ zava dveh vzporedno vezanih klasičnih servo¬ mehanizmov opušča, čeprav je v mnogih kompletih predviden prostor za tako montažo. Motnje Ko smo po predpisih blokirali pogonski elek¬ tromotor, smo prepričani, da smo storili vse. Pa vendarle. Električne motnje se zdijo nekaj posebnega in dostikrat se ne zavedamo, da lah¬ ko nastanejo povsod, kjer so gibajoči se deli. Spomnite se poglavij iz fizike, elektrostatičnih generatorjev in podobnega. Takih izvorov pa je v modelu kar veliko. Kovinske sklopke, ne do konca priviti vijaki in plešoče podložke, predvsem pa jermen! Splošno pravilo pravi, da morajo biti vsi kovinski, ali če hočete, pre¬ vodni deli v modelu povezani med seboj. Po¬ lomimo ga takrat, ko v dobri veri kaj podloži¬ mo. Tako nehote izoliramo določen del od okolice in mu damo tako možnost, da se sta¬ tično nabije. Najbolj izpostavljeni deli so tako ležaji osi, ki jih povezuje zobati jermen. Kaj storiti? 1. Ne krajšajte antene! 2. Pazite, da kabli ne bodo mehansko obre¬ menjevali priključkov (glej sliko)! 3. Poskrbite za brezhibno prednjo premo ozi¬ roma obračanje koles! 4. V modelih na pogon z motorjem na notra¬ nje zgorevanje izključite BEC, posebno še, če imate v avtu tri servomehanizme in še morda pet celic v sprejemniški bateriji. Če imate proti takemu posegu predsodek, naj vam to naredijo v modelarski trgovini! 5. Pri montaži regulatorja preverite, ali smeri naprej-nazaj nista zamenjani. V ta namen navadno služi signalna lučka z napisom "reverse". Ta gori, ko vozite nazaj. 6. Za krmiljenje smeri si privoščite najboljši servomehanizem in raje enega krepkejšega namesto dveh standardnih! 26 november 1998 mr RADIJSKO VODENJE 7. Vse kovinske dele v modelu povežite med seboj; kovinska šasija oziroma ona iz oglji¬ kovih vlaken je vredna zlata. Posebej pazi¬ te na sklopke in zobati jermen! Kako se prepričati, da smo pri delu uspešni? Merjenje porabe Eno najbolj koristnih preverjanj je merjenje po¬ rabe. Nekateri trgovci vam bodo radi prodali merilnik pod zvenečim imenom Jam checker firme Hi-Tec ali kakor bi mu po domače rekli, merilnik motenj. V bistvu pa je to le merilnik porabe, ki ima urejen prikaz s svetlečimi dio¬ dami. Vsekakor pa je to priprava, s katero ugo¬ tovite, ali je kaj narobe s servomehanizmom ali njegovo montažo. Sami si lahko pomagate tako, da vzamete podaljšek za servomehani- zem, prekinete + linijo (rdečo žičko) in vmes priključite A-meter z merilnim območjem do 1 A. S tem pripomočkom lahko izmerimo po¬ rabo v vsakem modelu, ne le avtomobilskem. Najprej izmerimo porabo neobremenjenega servomehanizma. To naredimo tako, da sna¬ memo priključek s krmilne ročice, ali pa kar krmilno ročico. Ko vključimo sistem, izmeri¬ mo v mirovanju zelo malo, manj kot 10 mA. Ko poženemo servomehanizem s polno hitrostjo, sme poraba pri najbolj požrešnih servomeha- nizmih narasti največ do 200 mA. Zdaj natakne¬ mo pogon oziroma krmilno ročico in meritev ponovimo, toda tako, da so kolesa v zraku. Ko vrtimo volan, se sme poraba povečati za kakih 100 mA, ko pa postavimo model na tla, pa še za dodatnih 100 mA. To so seveda splo¬ šne številke, ki pa se lahko od servomehani¬ zma do servomehanizma nekoliko razlikujejo. Nikakor ne smemo preseči 0,5 A, in to tudi ta¬ krat, ko pride servomehanizem do skrajne le¬ ge. V primeru, da imamo za krmiljenje smeri vzporedno vezana dva servomehanizma, ju merimo hkrati. Številke so takrat večje, toda vseeno ne smemo preseči 0,7 do 0,8 A. Kaj pa, če smo izmerili več ali pa nam kazalec instrumenta celo zabije do konca? To se zgo¬ di takrat, ko krmilni mehanizem pretrdo teče ali pa se zatika. To moramo popraviti, čeprav se nam zdi, da krmiljenje v redu deluje. Stvar, ki jo brez merilnika težko opazimo, je preve¬ lik hod v eno ali pa tudi v obe smeri. Pri manjših odklonih je poraba v redu, ko pa da¬ mo ročico v skrajni položaj, poraba naraste tudi prek 1 A. Takrat preverimo, ali ni hod v modelu mehansko omejen, ali pa se zatika le v skrajni legi. Če ni mehanskih napak, potem zmanjšamo hod bodisi v oddajniku ali pa na servomehanizmu skrajšamo ročico. Še opozo- Slika 3■ Baterijski vložki v takem nosilcu so vzrok mnogih odpovedi tam, kjer so tresljaji. luje, in z zloženo anteno na oddajniku. Sistem mora delovati po celem poligonu. Če ni tako, potem smo ga nekje polomili z inštalacijo sprejemniške antene, jo (preveč) skrajšali ali pa je pokvarjen kateri od sestavnih delov RV- naprave. Če je s tem vse v redu, potem preverimo do¬ seg z delujočim pogonski motorjem. V prime¬ ru, da takrat ne dobimo potrebnega dosega, preverimo blokiranje pogonskega elektromo¬ torja oziroma gibajoče se dele pogona pri mo¬ torčkih z notranjim zgorevanjem - ugotovimo, ali sta oba ležaja zobatega jermena električno povezana med seboj. Ali je sprejemnik dobro vzmeten? Tudi sprejem- niška baterija rada izgublja stik, posebno še ti¬ sta, kjer v škatlico zložimo štiri minjonke. Raje uporabite spajkan komplet baterij! Preden gremo na tekmovanje, se moramo prepričati, da nas ne bodo motili oddajniki drugih tekmovalcev. V ta namen potrebujemo vsaj še dva modelarska kolega oziroma njuna oddajnika, ki delujeta v istem frekvenčnem območju. Za preizkus je najbolje, če sta na so¬ sednjih kanalih. V primeru, da vozimo npr. na kanalu 52, izberemo za moteča oddajnika ka¬ nala 51 in 53, če je to seveda izvedljivo, ozi¬ roma, če nam ju uspe dobiti. Pomočniki naj držijo oddajnike kakor pri vožnji oziroma naj bodo vsi trije na odru (na poligonu). Naš mo¬ del mora ubogati po celem poligonu. Če bi radi imeli nekoliko rezerve, skrajšamo anteno oddajnika na polovico in poskus ponovimo. Če sistem pade na tem preizkusu, potem je vzrok v RV-sprejemniku, ki ni sposoben delo¬ vati v razmerah skupinske dirke. Taki so pred¬ vsem starejši sprejemniki, ki jih spoznamo po napisu "20 kHz Kanalabstand 1 '. Številka mora biti 10 kHz, sicer se raje ne podajmo na dirko. Slika 4. Zgledno vzmeten sprejemnik Slika 6. Prav vsi gibajoči se deli lahko povzročajo električne motnje, vključno z zobatim jermenom . Slika 5. Obračanje koles mora biti brezhibno, sicer je servomehanizem preobremenjen. To pa preobremenjuje tudi BEC v sprejemniku ali regulatorju. rilo nejevernim Tomažem. Prevelike porabe na začetku niti ne opazimo, saj nam takrat le hitreje prazni baterijo oziroma segreva BEC- tranzistor, če ga uporabljamo. BEC-tranzistor se bo čez čas poslovil, čezmerna poraba ope¬ šane baterije pa povzroča motnje pri vodenju, posebno še, če je ta starejšega datuma! Kot smo že omenili, napajanje s petimi celicami poveča porabo. To ima smisel le, če ne upo¬ rabljamo BEC-a in je krmilna mehanika brez¬ hibna. Doseg Doseg radijskega vodenja najprej preverimo takrat, ko smo čisto sami (drugih RV-naprav ni vključenih), ko pogonski motor še ne de- Kar nekaj tekmovalcev ima RV-naprave, ki uporabljajo frekvenčni pas 26, 36 ali 41 MHz. Zdi da je ta daleč stran od ostalih uporabni¬ kov, toda "navadni" sprejemniki iz teh pasov sprejemajo tudi signale tako imenovanih zrcal¬ nih frekvenc in te segajo v naše pasove 27, 36 in 40 MHz. Razlika mora znašati dvakratno medfrekvenco, to je 2 x 455 kHz oziroma 910 kHz. Velja tudi obratno, saj te naprave lahko motijo tudi one v pasovih 27, 35 in 40, kar velja predvsem za male cenene dvokanalne sprejemnike vrste AM, ki imajo slabo zaduše¬ no zrcalno frekvenco ali pa sploh ne. K sreči so frekvence tako izbrane, da redko pride do motenj, čeprav možnost obstaja. Včasih so ti¬ sti modelarji, ki imajo naprave vrste AM, med november 1998 27 seboj zamenjali sprejemniški in oddajniški kristal bodisi pomotoma ali namerno, da bi ubežali pred motnjami. S tem so res zmanjša¬ li doseg za kakih 30 odstotkov, toda beg je bil lahko uspešen, dokler ni na terenu hkrati tudi oddajnikov v sorodnih pasovih (26-27, 35-36 in 40-41). Različna številka kanala torej ne pomeni, da vas taka naprava ne bo motila. Na vse to pa lahko pozabimo, če imamo spre¬ jemnik z dvojnim mešanjem. Ta je bil do sedaj zaščitna znamka letalskih modelarjev, kjer je lahko odpoved RV-sistema veliko bolj tragična. Angleži so mu dali vzdevek Double, v nemško govorečih deželah pa Doppel Superhet. Tak sprejemnik ni bistveno večji in težji, je pa ne¬ koliko dražji. Kdor pa je že enkrat zaradi mo¬ tenj razbil drag model, ve, da je takrat naredil škode najmanj za eno tako investicijo. Preizkus motenj pred štartom Prav je, da se pred vsakim tekmovanjem pre¬ veri delovanje oziroma brezhibnost RV-naprav. Skupinska dirka je zahtevna in marsikatera sicer dobra RV-naprava ji ni kos. Dosedanji način preizkušanja motenj pred štartom me je razočaral, saj ne daje odgovora na vsa vpraša¬ nja, poleg tega pa mnogi dobri sprejemniki (Multiplex micro 5/7) ne dovoljujejo izklopa oddajnika pred sprejemnikom. Zato priporo¬ čam naslednji način. Preizkus vodi vodja tek¬ movanja. Modelarje z vključenimi oddajniki postavimo v ravno vrsto. Pomočniki naj vza¬ mejo modele in se postavijo v vzporedno vrsto RADIJSKO VODENJE v enakem zaporedju. Razdalja med prvo (od¬ dajniki) in drugo vrsto (modeli) naj bo kakih 10 metrov. Preverjanje RV-naprav se odvija po zaporedju, vendar tako, da modelar, ki izvaja preverjanje, stopi 10 metrov za svojo vrsto in daje povelja po dogovorjenem zaporedju. Če je preizkus uspešen, stopi pivi modelar nazaj v vrsto in postopek ponovimo z drugim, nato tretjim in tako naprej. Včasih nimamo prostora, da bi uveljavili raz¬ daljo desetih metrov. Lahko jo tudi zmanjša- Slika 7. Modelarske tekme so ob vsakem vre¬ menu, zato zaščitite pred vodo, vlago in pra¬ hom vitalne sestavne dele RV-sistema: a) oddajnik, b) sprejemnik, c) baterije, d) pogonske baterije. mo toda ne pod pet metrov. Vsekakor pa mora biti na preizkusu razdalja od krmilnega oddajnika do modela dvakrat večja od one, ki jo imajo vsi vključeni potencialni moteči od¬ dajniki! Če hočemo biti natančni, mora model presta¬ ti preizkus tudi pri delujočem motorju. To je nedvomno najlaže narediti pri modelih na električni pogon. Novo na trgu SLOW FLYER Maketa bleriot II firme Ikarus spada v kategorijo počasi letečih dvoranskih modelov (Slov/ flyer). Čez krilo, ki je iz ekspandiranega polistirena, meri kar 1260 mm, tehta pa borih 280 g. Model poganja elektromotor velikosti 280 z reduktor- skim prenosom. Krmilimo smer, višino in pogon¬ ski elektromotor. Stane 9.400 SIT, za pogonski motor in vijak pa je treba odšteti še 4.200 SIT. Prodaja: Mladi tehnik, Levstikov trg 7, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 RV-SISTEM PICO Mu!tiplexov sistem Pico sestavljata oddajnik in pet-kanalni sprejemnik pico 4/5. Oddajnik, ki že vsebuje računalnik, je majhen in priročen ter je kot nalašč za začetnike ali tekmovalce v razredu HLG. V osnovni verziji je sistem štirikanalni, lah¬ ko pa se dokupi dodatke do pet kanalov, mešal¬ nike za V-rep, diferencialno krmiljenje krilc, pa tudi zakrilca oziroma zavore. Poseben dodatek je takoimenovani channel check modul, ki pred vklopom oddajnika preveri, ali je tisti modelar¬ ski kanal prost. Če ni, opozorilno zapiska in ne dovoli vključitve. Prodajajo ga za frekvenčno območje 35 in 40 MHz. Sprejemnik v kompletu pico-light je mikroizve- denka, saj tehta le 12 g. Kljub vsemu pa ima do¬ seg kot drugi Multiplexovi sprejemniki. Priložen je tudi par kristalov. Cena kompleta je 29-100,00 SIT. Prodaja: Mladi tehnik, Levstikov trg 7, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 MODEL GRAUPNERJEVE JADRNICE MICROMAGIC Podrobnejši opis najdete v Timovem testu v prejšnji številki Tima. Cena je 27.080 SIT. Prodaja: Mladi tehnik, Levstikov trg 7, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 Hummel je visokokrilnik klasične gradnje z raz- petino 1380 mm in maso do 850 g. Poganja ga elektromotor velikosti 400 s prenosom in 7 celi¬ cami Ni-Cd kapacitete 600 mAh. Krmilimo lahko smer, višino in motor. Predviden je za vodenje s sistemom Pico. Model je skoraj izgotovljen, saj je že zlepljen in prekrit, tako da ga je treba le še se¬ staviti. Cena je 20.500 SIT Prodaja: Mladi tehnik, Levstikov trg 7, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 REGULATORJI MUI.TIPI,EX Multiplex ima dva nova regulatorja za elektromo¬ torje, ki se odlikujeta po možnosti programiranja, mehkega Starta in zaviranja. Poleg tega pa vklju¬ čita zavoro z zakasnitvijo dveh sekund in tako pri¬ hranita marsikateri strošek. MC40/16 zmore tok do 40, MC 60/16 pa do 60 A. Pivi stane 12.500, drugi pa 15.500 SIT. Prodaja: Mladi tehnik, Levstikov trg 7, tel.: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 28 november 1998 mr 3 TIMOVI OGLASI PRODAM RV-napravo Futaba skysport 4 VF z vso dodatno opre¬ mo za 21.000 SIT, motorje MDS in OS-niax, nekaj modelov letal in drug modelarski material. Vse je novo in nerabljeno. Tel.: (0602) 23-384 PRODAM model jadralnega letala panda z razpetino kril 1340 mm ter nov motor cox 0,8 cm 3 . Sandi Rahten Cesta v Loke 14 3330 Mozirje Tel.: (063) 833-689 (zvečer) PRODAM nov električni jadralni model rivale z razpetino 2100 mm, trupom ELSV in krilom sti- ropor-balza za 20.000 SIT. Prodam tudi avto pizzaz z eksplozijskim motorjem ZX-15 2-WD v merilu 1:10. Cena je 22.000 SIT. Prodam še nov eksplozijski motor thunder tiger 2,5 cm 3 in rezervoar za mon¬ tažo na jadralni model. Cena je 13.000 SIT. Tel.: (0602) 83-582 PRODAM nov čoln vidra na elek¬ trični pogon in malo rabljeno RV- napravo Futaba F-14. Cena po dogovoru. Tel.: (061) 268-037 E-mail: andrej.ucakar@guest.arnes.si KUPIM RV-oddajnik in model RV-helikopterja Matjaž Mršnik Volkmerjeva 27, 2250 Ptuj Tel.: (062) 771-259 PRODAM avtomobil kyosho 1 : 10 (oljno vzmetenje), z motorjem 2,5 cm 3 in dvema servomehani- zmoma, dve karoseriji toyota celi¬ ca in opel calibra, dva para gum, par zavor in komplet za vžiganje. Cena je 45.000 SIT. Ožbej Kladnik Leska cesta 10, 2392 Mežica Tel.: (0602) 35-258 (po 5. uri) RADIJSKO VODENJE Računalniški sistem XR-3 RAC Izjemne zmogljivosti za ugodno ceno! ★ mikroračunalniški sistem za radijsko vodenje z natančnim digitalnim nastavljanjem "FULL DIGITAL ACCURATE TUNING" ★ velik zaslon na tekoče kristale ★ programiranje in natančna nastavitev s pomočjo 4 tipk na terminalu ★ digitalno trimanje s pomočjo . dvosmernih klecnih tipk za povelje smeri, , velikosti hoda smeri, plina in zavore ** ★ pomnilnik za 3 modele ★ dodatni tretji kanal z možnostjo različnih — Bmupaer\M nastavitev ★ Sub-trim za povelje . smeri in prostega teka {■■■■■■ ★ možnost spreminjanja ® sistema Dual-rate JI . .. ; ★ digitalna in akustična ■RK9BBI kontrola napetosti- akumulatorjev f jj ★ nastavitev končnega hoda servomehanizmov I ★ možnost spremembe \ ;/ smeri hoda za vse £& servomehanizme fig® * 6-kanalni mikroračunalniški komplet za RV * naročniška št. 3115 za območje 27 MHz * naročniška št. 3116 za območje 40 MHz * naročniška št. 3408 za oddajniški akumulator Podrobnejši opis najdete v Graupnerjevem katalogu FS z novostmi Servomehanizma s kovinskimi zobniki in dvema krogličnima ležajema, odporna proti udarcem in razvita posebej za vrhunske avtomobilske modelarje. HIGH-T0R0UE - servo C 2825 naročniška št. 5131 visoko zmogljiv, hiter servomehanizem z velikim momentom HIGH-SPEED - seivo C 2855 naročniška št. 5132 izredno hiter, visoko zmogljiv servomehanizem Eraupner \ MR Uvoznik in pooblaščeni servis: Internet: http://www.graupner.de • http://www.graupner.com TIMOVI NAČRTI - KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star.496,00 TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa 1.496,00 TIMOV NAČRT 3 - jadralni RV-model H0T-94.500,00 TIMOV NAČRT 4 - Polmaketa letala cessna 180.650,00 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM 1.500,00 TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke.500,00 TIMOV NAČRT 7 - jadralni RV-model HOT-95.620,00 TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG - 2, jadralni RV-model za spuščanje iz rake.500,00 TIMOV NAČRT 9 - tomy-E elektromotorni jadralni RV-model.650,00 TIMOV NAČRT 10 - maketa lovskega letala Polikarpov 1-15.500,00 TIMOV NAČRT 11 - jadralni RV-model gita.650,00 TIMOV NAČRT 12- racoon HLG-3.500,00 Načrte lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6,1000 Ljubljana, tel.: (061) 179-02-24). K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Poleg načrtov vam iz našega knjižnega programa priporočamo še naslednje izdaje: F Kiessling: IZDELAJMO SAMI.5985.00 SVET TEHNIKE.2940.00 Čuden. Snoj: RAKETNO MODELARSTVO.3150.00 R. Zupančič: LADUSK0 MODELARSTVO.1995.00 V Zupan: MALE ŽELEZNICE.1995.00 R. CajOen RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV.262500 M. Zorec: SPLETNE STRANI.270000 D Balt: VSEVEONIK (predelana vdaja).362500 M. San ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420.00 MIZARJENJE.640.00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI .210000 Delil. Botermans. Oker: MISELNE IGRE VSEGA SVETA 336000 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARSE.399000 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA. 126000 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE.399000 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta. •mr 3 november 1998 29 MAKETARSTVO Aero 3 JURE MILJEVIČ Foto: Lidija Katic Aero 3 je letalo, ki se ga spominjamo z no¬ stalgijo in danes sodi že v preteklost. Kot šolsko letalo je služilo v aeroklubih v dru¬ gi polovici šesdesetih in v sedemdesetih letih. Večina motornih pilotov tistega časa je začela svojo pot prav na tem letalu in tega se še danes radi spominjajo. "Aerec", kakor so ga imenovali, ima tako častno mesto v zgodovini našega letalstva. Tudi to letalo sta tako kot njegovega pred¬ hodnika že pred vojno konstruirala inže¬ nirja Djordje Petkovič in Boris Cijan. V gro¬ bem je bil aero 3 samo stara dvojka z mo¬ torjem Lycoming namesto starega Walter Minor, s pokrovom kabine iz enega kosa ter malce spremenjenim smernim krmilom. Izdelovali so ga od leta 1954 do 1958, v tovarni Utva pa so jih naredili 130. Jugo¬ slovansko vojno letalstvo jih je kot osnov¬ no šolsko letalo uporabljalo od leta 1954, že 1961 pa jih je začelo odstopati aeroklu¬ bom. Leta 1965 je upokojilo še svoje zad¬ nje primerke in jih razdelilo aeroklubom po vsej nekdanji državi. Letalo je enomotorni, dvosedi nizkokrilnik lesene konstrukcije z neuvlačljivim pod¬ vozjem. Namenjeno je osnovnemu šola¬ nju pilotov, s primernimi instrumenti pa tudi za nočno letenje in šolanje letenja brez zunanje vidljivosti. Kljub malce šibkemu motorju je primerno tudi za akrobacije. Najpomembnejša, čeprav na zunaj neopa¬ zna razlika med letaloma aero 3 in 2 je popravljen profil koncev kril. Razlika med potovalno in minimalno hitrostjo pri leta¬ lu aero 2 je bila komaj 20 km/h, kar je malo za šolsko letalo. Manjša napaka pri letenju z majhno hitrostjo je lahko pome¬ nila izgubo vzgona in letalo je omahnilo na eno krilo. Pri aeru 3 je ing. Miha Mazo- vec aerodinamično obdelal zadnjih 75 cm kril, kar je popravilo vodljivost letala pri majhnih hitrostih. Letala aero 3 so pri nas letela do leta 1980, ko so jim iz Beograda letenje administrativno prepovedali. Bleščeče rumeni in nebesno modri mari¬ borski primerek je eno od dveh letal tega tipa, ki sta leteli v celjskem aeroklubu. Po Vodila krilc in trimerja na spodnji površi¬ ni kril Aero 3 v mariborskem hangarju štiriletnem premoru in čemenju v hangarju so ga Celjani jeseni 1979 odstopili novim lastnikom. Zaradi prepovedi, ki je sledila, si v Mariboru z letalom niso mogli prav dosti pomagati. Kljub temu pa ga niso pu¬ stili propasti in poleti 1991 so se lotili nje¬ gove rekonstrukcije. Vso dokumentacijo so dobili v celjskem aeroklubu. Kljub temu da je bilo letalo dobro ohranjeno, je obno¬ va vzela precej časa, zamenjati pa je bilo treba tudi dosti dotrajanih in neuporabnih delov. Motor izvira iz novomeškega aera 3, prav tako pokrov kabine in nosilec mo¬ torja. Rezervne dele so iskali celo po tujini. Sprednji del kabine letala. Vidijo se odlič¬ no obnovljeni inštrumenti, krmilna pali¬ ca ter pedali. Plošča je črna, stranske stene ter pod kabine pa temnosivi. Zadnji del kabine. Naslonjalo sedeža je iz črnega usnja, sedalo pa je kovinska "kad", ker pilota sedita na svojih padalih. Pogled na rep letala. Na trupu pod zad¬ njo črko registracije je vidna z rdečo bar¬ vo ozančena oporna odprtina za dviganje letala. 30 november 1998 TTED 3 MAKETARSTVO Tako so magnete za motor ter rezervni nosilec našli v Varaždinu, del električne opreme pa v Čakovcu. Gonilna sila pri obnovi letala je bil letalski mehanik Bran¬ ko Bunderla. Danes je letalo boljše kot novo, v notranjo¬ sti kabine pa so v odličnem stanju original¬ ni instrumenti. Vendar gre kljub temu za tip letala, konstruiran pred skoraj pol sto¬ letja. Za nevajenega pilota je aerec malce težak in okoren, z veščo roko na krmilni palici pa zmore čisto spodobne akrobaci¬ je. Če majhna moč motorja pri vzletu z dol¬ ge betonske steze mariborskega letališča ne moti preveč, je to toliko bolj opazno na drugih vzletiščih. Tako je na letalskem mitingu ob dnevu slovenskega letalstva, 5. julija v Celju, pilot za vzlet porabil vso razpoložljivo dolžino travnate steze. Svoje sta prispevala tudi poletna vročina in re¬ dek zrak, tako da bi letalo kmalu končalo ščenimi zakrilci je bilo dovolj za pre¬ poved najprej polnega odklona zakrile, kmalu za tem pa jih na letalu sploh niso smeli več spuščati. Kljub temu predvsem starejši piloti na njem še vedno radi letijo. Kot v vseh aeroklubih tudi v maribor¬ skem ne plavajo v denarju, tako da si za posamezne nastope omislijo sponzorje. Vzdrževanje letala ni poceni in tudi tisti, ki so letalo dolgo in naporno obnavljali, lahko z aercem brezplačno letijo le tri ure na leto. V Mariboru imajo še eno letalo aero 3, ki pa tako kot enako letalo v Aj¬ dovščini še čaka boljših časov. Nadaljevanje prihodnjič v hmeljišču na koncu vzletišča. Le¬ talo vleče za sabo še eno admi- nistratrivno prepoved iz časov nekdanje države. Piloti so kmalu ugotovili, da je treba za zelo na¬ tančne pristanke tik nad zemljo samo uvleči zakrilca. Če so to sto¬ rili nekje med 130 in 135 km/h, je letalo padlo kot kamen in sploh ni odskakovalo. To je kmalu po¬ stalo običajna praksa na letalskih tekmovanjih. Kdaj bo kdo spustil aerca s prevelike višine, je bilo samo vprašanje časa. To je uspe¬ lo nadebudnemu letalcu v Nišu in udar je načel konstrukcijo krila, tako da je skozenj pogledala noga podvozja. To skupaj z malce ne¬ prijetnimi lastnostmi letala s spu- Tehnični podatki o letalu: - tip letala: dvosed za začetno šolanje, - motor: Lycoming 0-435-1, moč 185 KM, - masa: prazen 905 kg, največja 1208,3 kg, - razsežnosti: razpon kril 10,5 m, dolžina 8,265 m, višina (rep dvignjen) 2,87 m, - hitrost: največja 217 km/h na 0 m - vrhunec leta: 3170 m, - dolet: 551 km. mr november 1998 31 ELEKTRONIKA Radijski sprejemnik brez baterij MIHA ZOREC Detektorski sprejemnik je kljub svoji pre¬ prostosti izredno zanimiva napravica, saj za svoje delovanje ne potrebuje napajanja. Zadošča mu kar energija radijskih valov. Seveda je zaradi tega njegovo delovanje močno odvisno od bližine radijskega od¬ dajnika. V neposredni bližini oddajnikov (v oddaljenosti do 5 km) je sprejem tako dober, da temu kar težko verjamemo. Delovanje sprejemnika je sila preprosto. V anteni, ki jo predstavlja več metrov dolga žica, radijski valovi vzbudijo nihajoči (izme¬ nični) električni tok, ki začne teči čez tulja¬ vo proti ozemljitvi. Vendar pa ta električni tok še ne pomeni zvočnega zapisa, mar¬ več je le nosilec, v katerega je zvočni za¬ pis "vtisnjen". Zvočni zapis iz nosilnega si¬ gnala izluščimo s pomočjo diode. Ta usme¬ ri električni tok iz sprejemnika, pri čemer dobimo usmerjeni električni signal, ki ni¬ ha v ritmu vanj vtisnjenega zvočnega si¬ gnala. Če tako preoblikovan električni tok spustimo skozi slušalke, mali elektroma¬ gnet v njih povzroči nihanje membrane, kar ustvari zvočno valovanje v zraku. Ta¬ ko zaslišimo zvok, ki ga kilometre daleč oddaja radijska postaja. O frekvenci, na katero je uglašen naš sprejemnik, odloča predvsem število ovojev tuljave. Zato je pametno, če na njej naredimo nekaj odcepov, s katerimi lahko spreminjamo število ovojev, vklju¬ čenih v vezje. Ovoji, ki ostanejo zunaj ve¬ zja, pa predstavljajo le podaljšek antene. S tem že nekoliko izboljšamo selektivnost sprejemnika, če pa vezju dodamo še kon¬ denzator, dobimo skoraj "pravi" radijski sprejemnik. Tuljava in kondenzator tvori¬ ta namreč nihajni krog, ki prepušča le določene frekvence, preostale pa močno slabi. lahko kakršno koli žico (izolirano ali ne- izolirano), celo daljša kovinska ograja pri¬ de prav, važno je le, da se nikjer ne doti¬ ka ozemljitve. Antena nikoli ne sme biti napeljana v bližini električnih vodov ali tam, kjer bi lahko prišla v stik z omrežno napetostjo. Če imamo anteno napeljano zunaj, ne smemo pozabiti na ozemljitveno stikalo, s katerim med nevihto odklopimo anteno od sprejemnika in jo hkrati pre¬ klopimo na ozemljitveni vod - strelovod. Za ozemljitev vezja lahko uporabimo kar vodovodno pipo ali radiator, nikakor pa ne ožemijitvenega vodnika omrežne na¬ petosti. Dovolj dobra ozemljitev je tudi železna palica, zabita v zemljo. Dioda Ključni element vsakega sprejemnika je dioda. Uporabimo lahko praktično kate¬ rokoli germanijevo diodo (npr. 1N27, 1N34A, £ž). Te dobimo v skoraj vseh trgo¬ vinah z elektronskimi elementi. Slušalke Pri izdelavi detektorskega sprejemnika so prav gotovo največja težava ustrezne slu¬ šalke. Te morajo biti obvezno visokoom- ske (npr. 1600 Q). Običajne slušalke, kakr¬ šne dandanes uporabljamo za prenosne kasetofone "walkmane", imajo zelo nizko Preprost detektorski sprejemnik ni kaj do¬ sti izbirčen (selektiven) glede radijskih po¬ staj, zato ponavadi poleg najbližje radijske postaje slišimo hkrati še nekaj bolj ali manj oddaljenih postaj. To še posebno pri¬ de do izraza, če je sprejem slab in če v bli¬ žini ni močnega radijskega oddajnika. Pri tako preprostem sprejemniku, kot je naš, sicer ne moremo pričakovati kdo ve kak¬ šne selektivnosti sprejema. Kljub temu pa si oglejmo, kaj vpliva nanjo. Če želimo poslušati določeno radijsko po¬ stajo, moramo vedeti, na kateri frekvenci oddaja. Nato jo z vrtenjem gumba poišče¬ mo na sprejemniku. Pri tem, podobno kot uglasimo struno na kitari na točno določen ton oziroma točno določeno frekvenco, uglasimo sprejemnik na frekvenco želene radijske postaje. Tuljava, antena, ozemljitev Tuljava je ponavadi narejena iz tanke (0,1-0,2 mm) z lakom izolirane žice, navi¬ te na votel tulec premera od 40 do 65 mm (tulec toaletnega papirja), število ovojev znaša od 75 do 150. Debelina tuljave in število ovojev niso tako zelo pomembni. Pomembno pa je, da so ovoji tesno skupaj in se ne prekrivajo. Pomembno je tudi, da se preostali kovinski deli sprejemnika (pritrditevni vijaki, žebljički, žice ...) ne dotikajo tuljave, še posebno pa ne priklju¬ čnih sponk. Dobro je, če navitje in priklju¬ čke utrdimo z lakom (npr. za nohte). Antena naj bo čim daljša in napeta čim vi¬ šje. Vendar ne kaže pretiravati. Zadošča že 15 metrov dolga žica, potegnjena med drevesi ali pod stropom sobe. Uporabimo upornost, vsega 4-8 Q, kar zahteva veli¬ ko močnejši električni tok, kot ga je spo¬ soben ustvariti naš sprejemnik. Kondenzator Preprost detektorski sprejemnik deluje do¬ kaj dobro tudi brez kondenzatorja, še po¬ sebno, če je oddajnik dovolj blizu. V nas¬ protnem primeru pa lahko zelo pripomore k dobremu sprejemu. Njegova osnovna na¬ loga je izboljšati selektivnost sprejemnika. Bolj komplicirana vezja uporabljajo spre¬ menljiv kondenzator. Za preprost detek¬ torski sprejemnik, kakršen je naš, pa je dovolj že navaden keramični kondenzator vrednosti 100-200 pF. Zelo dobre rezultate lahko dosežemo z vrtljivim kondenzator¬ jem iz starega radijskega sprejemnika. OT 32 november 1998 ZA SPRETNE ROKE Figure iz masivnega lesa MATEJ PAVLIČ Iz srednje velikega odpadnega kosa ploha, ki ga dobite na žagi ali pri mizarju, je mo¬ goče narediti zanimive živalske (in seveda tudi kake druge) figure. Uporabne so kot okras, igrača, držalo za knjige itd. Pri tem ne gre za pravo rezbarjenje, ki smo ga podrobneje opisali leta 1996 v Timu št. 3, ampak bolj za prve korake v ta zanimiv hobi, ob katerih se boste naučili marsikaj koristnega o obdelavi lesa. Vrste lesa, ki so najbolj primerne za izdelavo figur, so je¬ sen, balza, ebenovina, hruška, lipa in oreh, nekoliko manj uporabna pa je smreka, če¬ prav jo boste najbrž še najlaže in najhitre¬ je dobili. Les mora biti seveda suh in brez razpok ali grč; po možnosti naj bo vsaj po eni strani tudi poskobljan. V tem prispevku je podrobneje opisana iz¬ delava slončka (slika 8), povsem enako pa poteka tudi izdelava drugih figur, ki so v precej pomanjšanem merilu narisane na risbi 10. Obris slončka s fotokopirnim stro¬ jem ali s pomočjo mreže povečajte do ve¬ likosti 22 x 15 cm in prekopirajte na ena¬ ko velik kos ploha debeline 35-40 mm (slika 1). Obris lahko na les prenesete tudi na način, ki je opisan v tem Timu na stra¬ neh 36-37, ali pa iz tankega kartona izre¬ žete šablono, ki jo je mogoče uporabiti več¬ krat. Z ročno ali električno vbodno žago na grobo izžagajte figuro, nato pa jo obdelaj¬ te še z dletom in rašpo (slike 2, 3 in 4). Sledi brušenje oziroma glajenje robov in žlebov z brusilnim papirjem različnih zrna- tosti. Veliko lažje in hitreje kot z roko boste to delo opravili z električnim brusilnikom. Vendar ne z vsakim; tračni in vibracijski brusilnik s pravokotno brusilno ploščo sta namreč primerna le za brušenje ravnih po¬ vršin in zunanjih robov, do ozkih žlebov pa z njima ni mogoče priti. Prav za ta na¬ men se izvrstno obnese t. i. delta brusilnik, neke vrste bližnji sorodnik vibracijskega brusilnika, ki je dobil takšno ime po trikot¬ ni obliki brusilne ploskve; ta namreč spo¬ minja na nekoliko napihnjeno veliko tiska¬ no grško črko delta. Delta brusilnik je torej orodje, s katerim boste učinkovito zbrusili vsa, še tako težko dostopna mesta na slonč¬ kovi figuri iz masivnega lesa (slika 5). Enako kot pri ročnem brušenju morate tu¬ di pri električnem brusilniku najprej brusiti z grobim papirjem, tega pa potem zame¬ njate z manj grobim in na koncu še z zelo finim (slika 8). OPOZORILO S figurami, ki jih boste izdelali po naših navodilih ali po svoji zamisli, lahko so¬ delujete na nagradnem natečaju družbe Iskra ERO in revije TIM, objavljenem v letošnji prvi številki revije Tim (str. 32). Glede na to, da se vas bo (po sili razmer) najbrž precej odločilo za izdelavo figur iz smrekovega lesa, je treba v zvezi s tem do¬ dati nekaj opozoril. Smrekovino je mogoče zelo hitro in lahko obdelovati, vendar pa je precej mehka in ima izrazitejše rasti (sli¬ ka 6). Če torej želite res popolnoma gladko površino izdelka, ga morate po končanem brušenju obrisati z vlažno krpo (slika 7). Ob tem bodo fina vlakna v lesu nekoliko nabreknila in se rahlo dvignila, zaradi če¬ sar bo površina postala spet malce hrapava (slika 9). Z zelo finim in že nekoliko izra¬ bljenim brusilnim papirjem jo zgladite in ves postopek po potrebi ponovite. Popolnoma zglajeno in osušeno površino izdelka na koncu zaščitite pred vlago in umazanijo. Vrsto barve in odtenek izberite po svojem okusu oziroma glede na na¬ membnost izdelka: če bo služil kot okras, ga prebarvajte in prelakirajte (ali samo pre- lakirajte), da ga bo laže čistiti, če pa se bo¬ do z njim igrali otroci, ga morate zaščititi z nestrupenimi barvami, ki so namenjene barvanju igrač (npr. Belinka Ambient). Če na hrbtno stran z dvema žebljičkoma pritr¬ dite zanko iz žice, slončka lahko kot sliko obesite na steno. november 1998 33 ZA SPRETNE ROKE Slika 1 Slika 2 Iskra ERO d.o.o. Savska loka 2, 4000 Kranj Tel.: 064 276-429 Prodaja električnega orodja Iskra ERO, Skil in Dremel Iskra ERO Slika 3 Slika 4 Slika 7 Delta brusilnik SKIL 2425 Slika 12. ... ali stolov, saj zaradi trikotno oblikovane brusilne površine omogoča tudi obdelovanje tistih mest, ki se jih z drugimi brusilniki ne da brusiti. Slika 8. Videz končanega izdelka iz jeseno¬ vega lesa Delta brusilniki že nekaj časa niso več no¬ bena posebnost, saj jih najdemo v katalogih vseh proizvajalcev električnega orodja. Ta pripomoček s tehničnega vidika pravzaprav ni nič revolucionarnega, ker je le izpeljan¬ ka že dolgo znanih vibracijskih brusilnikov. Od njih pa se razlikuje po trikotni obliki brusilne površine, ki mu zelo poveča upora¬ bnost, in po podolgovati obliki ohišja, ki je pač prirejena najprimernejši medsebojni po¬ stavitvi elektromotorja in ekscentra. Ta skrbi za to, da se trikotna površina z brusilnim papirjem narahlo premika v isti ravnini in s tem (seveda precej hitro) oponaša naše gi¬ be pri ročnem (seveda precej počasnejšem) brušenju. Prvi delta brusilniki so bili električni oziro¬ ma so se napajali iz omrežja, kasneje pa so z razvojem vedno bolj zmogljivih akumula¬ torjev Ni-Cd nekateri proizvajalci razvili tudi modele t. i. brezvrvičnih delta brusilni¬ kov, v katerih so večkratpolnljive akumula¬ torske baterije. Uporabnost enega takih, ki ga izdeluje tovarna SKIL (pri nas njihove Slika 11. Delta brusilnik je zelo uporabno orodje pri prenavljanju oken, starih omar... Slika 9. Smrekov les zaradi svoje strukture zahteva več brušenja. Slika 5. Fino brušen je žlebov in robov pote¬ ka hitreje z orodjem, kakršno je delta bru¬ silnik SKIL 2425. 34 november 1998 ZA SPRETNE ROKE izdelke trži družba Iskra ERO, d. o. o. iz Kranja), smo preizkusili med izdelavo slonč¬ ka iz masivnega lesa. Cena delta brusilnika SKIL 2425 je slabih 13 tisoč tolarjev (brezp. d.). V kompletu do¬ bite poleg orodja še dve akumulatorski ba¬ teriji Ni-Cd (2x3,6 V) in polnilnik. Čas pol¬ njenja je 3 h, čas delovanja brusilnika pa 20-30 minut (odvisno od zrnatosti brusil¬ nega papirja, hrapavosti obdelovane povr¬ šine in pritiskanja orodja obnjo). Dolžina stranice brusilne površine v obliki nekoliko "napihnjenega" enakostraničnega trikotni¬ ka je 94 mm, gib znaša 1,5 mm, število ni¬ hajnih gibov pa lahko s stikalom nastavimo na 12.000 oziroma 24.000/min. Orodje med delovanjem oddaja le 77 dB hrupa, kar je za izdelke te vrste zelo ugodno. Ohišje je obli¬ kovano tako. da omogoča zelo dober opri¬ jem; ker tehta le 0,6 kg in ker zaradi aku¬ mulatorske izvedbe nima priključne vrvice; je moč z njim brez napora delati tudi v zahtevnejših položajih, npr. na lestvi pod stropom, na težje dostopnih mestih itd. Se največ pa je vredno to, da z njim lahko ob¬ delujemo blago vbočene in izbočene površi¬ ne, robove in kote (sliki 11 in 12), česar drugi brusilniki ne omogočajo. Brusilni papir za to orodje je naprodaj v kompletu, ki stane 2.300 tolarjev. V njem je po 5 zelo kakovostnih listov zrnatosti 60 (grob), 120 (srednje fin) in 180 (zelo fin). Brusilni papir ima na hrbtni strani nale¬ pljeno posebno tkanino, ki se dobro prime površine brusilne ploskve, zato zamenjava izrabljenega brusilnega papirja traja le ne¬ kaj sekund. Naslednja dobra lastnost tega orodja je možnost hitrega zasuka cele bru¬ silne površine za 120° (slika 13), s čimer dosežemo enakomerno obrabljenost brusil¬ nega papirja. In še nekaj: luknje v brusilni ploskvi in listih brusilnega papirja (slika 14) omogočajo sprotno odstranjevanje fine¬ ga prahu s površine obdelovanca, zaradi česar je brušenje hitrejše, bolj enakomerno in predvsem učinkovitejše. Slika 13. Za zasuk, cele brusilne površine za 120° zadostuje le pritisk na rdeč gumb na vrhu. Slika 14. Luknje za sprotno odstranje¬ vanje prahu s povr¬ šine obdelovanca TtSS* Košarica iz DAS-mase ALENKA PAVKO - ČUDEN Če radi delate z glino, pa nimate peči za žga¬ nje, lahko za keramične izdelke uporabite DAS-maso za modeliranje. Prodajajo jo v beli in opečni barvi. V Timu smo že pisali o izde¬ lavi korald, tokrat pa predlagamo izdelavo keramične košarice. DAS-maso zgnenite; če je pretrda, dodajte nekaj kapljic vode. Oblikujte kroglice in jih z rokami zvaljajte v dolge svalj¬ ke (slika 1). Pripravite si več enako debelih in enakomernih svaljkov (slika 2). Za začasno podporo košarice si izberite plastičen pokrov ali keramično skledo takšne oblike, da boste prepleteno košaro pozneje lahko sneli. Poso¬ do tesno prekrijte z aluminijasto folijo (slika 3) ter nanjo pravokotno polagajte svaljke in jih prepletajte (slika 4). Prepletete jih lahko bolj Slika 1. Iz mase oblikujte kroglice in jih z roka¬ mi zvaljajte v dolge svaljke. Slika 2. Pripravite si več enako debelih in ena¬ komernih svaljkov. Slika 3■ Posodo tesno prekrijte z aluminijasto folijo. Slika 4. Na oporno posodo pravokotno pola¬ gajte svaljke in jih prepletajte. Slika 5. Sladka vsebina košarice skrije njene lepotne napake. Slika 6. Keramična košarica je tudi v okras na pogrnjeni mizi. gosto ali redkeje. Prepleteno glinasto košari¬ co lahko tudi povaljate z valjarjem ali stekle¬ nico, da dobite bolj ravno in zaprto površino. Če vam prepletanje po obliki sklede ne gre od rok, najprej izdelajte mrežo in z njo prekrijte skledo. Odvečno dolžino svaljkov odrežite z nožem in zgornji rob zaključite z obročem. Svaljke na mestih križanja pritisnite, da se spri¬ mejo, pazite pa, da ne pokvarite oblike koša¬ rice. Izdelek pustite na zraku, da se suši dan ali več, odvisno od debeline svaljkov. Snemi¬ te ga s sklede in odstranite aluminijasto folijo. Košarico lahko tudi prelakirate ali okrasite z barvami za keramiko oz. zlatim okrasnim flo¬ mastrom. Bolj redko prepletena keramična košarica je primerna za bombone (slika 5), gosteje plete¬ na pa tudi za drobnejše izdelke (slika 6). november 1998 35 ZA SPRETNE ROKE Odslej bo vse drugače ... MATEJ PAVLIČ Že skoraj štiri desetletja - toliko časa namreč izhaja revija Tim - se v navodilih za izdelavo predmetov iz vezane plošče vedno pojavi tudi stavek, ki gre nekako takole: Načrt s pomoč¬ jo svinčnika, risalnega orodja in kopirnega ali indigo papirja čim bolj natančno prerišite na vezano ploščo ... Da je takšno prerisovanje dolgotrajno, duhamorno in kljub pazljivosti še vedno precej nenatančno, ve vsakdo, ki se je kdaj lotil kakega izdelka, narejenega iz velike¬ ga števila sestavnih delov. Dodatne težave se pojavijo, ko je treba iz načrta na vezano plo¬ ščo na primer štirikrat prerisati obris kakega bolj zapleteno oblikovanega sestavnega dela. Črta na prvotnem načrtu, ki ga je avtor skrbno narisal z 0,5 mm debelim "rotringom"?, kaj kmalu postane dvakrat debelejša, papir se zač¬ ne cefrati, obris dela ni več tak, kot bi moral biti. in pri sestavljanju izdelka se ni mogoče izogniti brušenju, popravljanju utorov in slabi volji. Vse to se seveda še kako pozna na vide¬ zu izdelka. Naštete težave so v zadnjih letih precej zmanj¬ šali fotokopirni stroji, ki omogočajo poljubno število kopij ter povečavo oziroma pomanjša¬ vo načrtov; tudi cena ene fotokopije ni več ta¬ ko astronomska, kot je bila takrat, ko so bile te naprave še velika redkost. Včasih običajne¬ ga povečevanja s pomočjo mreže tako danes ne uporablja nihče več in v modelarskih revi¬ jah je (zaradi kroničnega pomanjkanja prosto¬ ra) vedno več pomanjšanih načrtov. Ena ovi¬ ra - tj. vprašljiva natančnost pri večkratnem prerisovanju istega načrta - je torej odpadla; še bolj razveseljivo pa je, da se je mogoče ele¬ gantno izogniti tudi drugi - neprijetnemu pre¬ risovanju s pomočjo kopirnega papirja. Slika 1. Prostoročno kopiranje načrta na gra¬ divo s pomočjo indigo papirja je dolgotrajno, naporno in predvsem nenatančno. Se dobro, da obstaja boljši način ... Najbrž vsi poznate raznobarvne lističe, ki so na spodnji strani ob enem robu premazani s posebnim lepilom. To nam omogoča, da listič lahko prilepimo na poljubno podlago, ga na¬ to brez težav odstranimo in prilepimo nekam dragam. Ker so prišli prvi pripomočki te vr¬ ste, ki jih je bilo mogoče kupiti v naših papir¬ nicah, iz znane firme 3M, in so se imenovali Post-it, se je to ime prijelo kar vseh podobnih izdelkov - tudi drugih proizvajalcev. V firmi 3M pa so naredili še eno hvalevredno potezo: t. i. odstranljivo lepilo so začeli prodajati tudi v obliki lepljivega svinčnika ali stika (enake oblike kot šminka) in v razpršilcu. Obojega so se seveda najbolj razveselili opremljevalci, oblikovalci, grafiki, fotografi in aranžerji. Vsi ti pri svojem delu namreč potrebujejo lepilo, ki ga je mogoče nanesti na poljubno podlago, vendar pa je prilepljen predmet mogoče ka¬ sneje odlepiti, pri čemer ostaneta tako podla¬ ga kot predmet nepoškodovana. In sedaj smo prišli do bistva: če z odstranljivim lepilom namažemo ali popršimo hrbtno stran fotokopije načrta ter ga prilepimo na ravno podlago (kos lesa, vezano ploščo, pločevino, karton, akrilno steklo itd.), smo se izognili prej omenjenemu prerisovanju načrta. Ko smo z žaganjem ali rezanjem gotovi, samo še od¬ stranimo ostanke prilepljene fotokopije - in to je vse. Sedaj najbrž bolje razumete tudi naslov tega članka; prepričani smo, da odslej niti po naključju ne boste več pomislili na indigo ... Slika 2. Lepilni svinčnik Scotcb Post-it firme 3M Ko smo pripravljali gradivo za ta prispevek, smo med povpraševanjem po trgovinah ugoto¬ vili, da z nakupom odstranljivih lepil ni težav. Izdelke že prej omenjene firme 3M (lepljivi svinčnik Scotch Post-it - 7,5 ali 14 g ter lepili ReMount in SprayMount v razpršilcu - 200 ali 400 ml) dobite v večini papirnic Mladinske knjige in pri pooblaščenih zastopnikih, doma¬ če lepilo v razpršilcu (Mitostik) imajo pri Che- mu in pri ljubljanski Papirografiki, kjer pa pro¬ dajajo tudi podobno lepilo nemškega proizva¬ jalca (Tetanal). Težko je reči, katero izmed omenjenih lepil je najboljše in obenem najce¬ nejše, saj so cene glede na količino lepila v embalaži precej različne. Svetujemo vam, da malce povprašate naokrog, za primerjavo pa vseeno napišimo, da 14-gramski lepljivi svinč¬ nik Scotch Post-it stane okrog 300 tolarjev, 200-mililitrski razpršilec SprayMount pa okrog 1.500 tolarjev. Tistim, ki se z modelar¬ stvom ukvarjajo veliko in pogosto, se vseka¬ kor splača kupiti razpršilec (včasih imajo na¬ prodaj tudi 400-gramskega), za bolj "obča¬ sne" modelarje in začetnike pa zadošča lepil¬ ni svinčnik. Za opis posameznih korakov celotnega po¬ stopka uporabe odstranljivega lepila srno iz¬ brali figuro prikupnega pingvinčka s kapo (risba 3). Njegov obris poljubno povečajte s fotokopirnim strojem (slika 4) in ga izrežite (slika 5). Pri tem morate obvezno pustiti vsaj 5 mm belega roba, sicer se papir med žaga¬ njem lahko odlepi. Izrezan kos papirja polo¬ žite na razgrnjen časopis ter ga z razdalje 15-20 cm enakomerno in narahlo popršite po hrbtni strani (slika 6). Če uporabljate le¬ pilni svinčnik, je dovolj, da z njim na tanko prevlečete le vse črte. Da katere ne bi pomo¬ toma izpustili, nanašanje lepila opravite na okenski šipi; dnevna svetloba namreč ravno toliko preseva skozi papir, da postanejo črte dovolj vidne. Pri delu z razpršilcem morate obvezno upoštevati opozorilo proizvajalca, ki pravi, da na koncu razpršilec obrnemo na glavo in izpihamo lepilo, ki je še v cevčici. V nasprotnem primera se ustje lahko zalepi in razpršilca ni mogoče več uporabljati. Koliko lepila nanesti na papir? To boste naj¬ laže ugotovili s poskušanjem, saj je debelina Slika 4. Slika 5. nanosa odvisna od kakovosti papirja in vrste oziroma hrapavosti obdelovanca. Če bo lepila premalo, se bo papir med žaganjem dvigoval, kar seveda otežuje delo. Če pa bo lepila pre¬ več, boste imeli (zlasti pri manj kakovostnem papirju) nekaj več težav pri odstranjevanju. Za lepilo SprayMount v razpršilcu - za preiz¬ kus so nam ga odstopili pri enem od poobla¬ ščenih zastopnikov firme 3M, v ljubljanskem podjetju Zelinka & sinovi, d. o. o. -, velja, da M’ 36 november 1998 ZA SPRETNE ROKE zadostuje čisto tanek nanos. Že pri nekoliko izdatnejšem pa se papir preveč prime podlage in se začne med odstranjevanjem trgati. Lepilo v razpršilcu, ki ima v primerjavi s ti¬ stim v stiku prav prijeten vonj, se posuši v 15-30 sekundah. Takrat papir lahko pritisnete npr. na vezano ploščo (slika 7). To morate prej Slika 9. 3 obvezno obrusiti s finim brusilnim papirjem in nato obrisati s krpo, da odstranite lesni prah, na katerega bi se sicer prijelo lepilo. Zlasti v primerih, ko je predloga zelo "gosta" in je ne sestavlja le nekaj črt, tako kot našega pingvinč- ka, je priporočljivo z zgornjo stranjo nohta povleči po tistih mestih, kjer je črt največ. Sedaj je na vrsti žaganje (slika 8). Pingvinčka je mogoče narediti na več načinov. Če se odločite za obliko sestavljanke (desni primer na sliki 10), morate na stiku dveh črt (slika 8) Slika 10. Pingvinčka lahko naredite na več na¬ činov. V obeh primerih na levi najprej izrezljaj¬ te obris in nanj nalepite posebej izžagano pe¬ rutničko ter nato vse skupaj prebarvajte (npr. z barvami Ambient). Pri srednjem primeru na izrezljan obris s tankim flomastrom narišete vse črte in izdelek prelakirate. Pingvinček de¬ sno od pravkar omenjenega je narejen podob¬ no kot zemljepisna sestavljanka v septembrski številki Tima, povsem na desni pa je primer klasične sestavljanke. izvrtati 1 mm veliko luknjo in s spodnje stra¬ ni skoznjo potisniti žagico ter nato izrezljati cel obris figure. Ko ste z žaganjem gotovi, sa¬ mo previdno odstranite papir (slika 9) - in to je vse. Če ste bili previdni in se papir ni strgal, predlogo lahko uporabite še enkrat ali celo dvakrat. Nemogoče je našteti številne možnosti, ki jih - poleg tukaj opisane - odstranljivo lepilo še ponuja. Največ se boste naučili s poskuša¬ njem; z vsakim novim primerom si boste namreč nabrali nekaj novih izkušenj. In čez čas bodo prišli na vrsto tudi tisti izdelki, ki se jih zaradi prevelike zapletenosti in z njo po¬ vezanega zamudnega "klasičnega" kopiranja doslej niste upali lotiti. Slika 11. če se boste odločili za izdelavo pin¬ gvinčka iz nekoliko debelejše deščice oziroma tršega lesa. ki ga je z ročno rezljačo težje žaga¬ ti, si pomagajte z miniaturno električno vbodno žago Minicraft MB 552. Vbodna žaga Minicraft MB 552 Pri izdelavi pingvinčka iz masivnega lesa si lahko pomagate tudi z Minicraftovo mi¬ niaturno električno vbodno žago MB 552. Dobite jo na oddelkih z električnim orod¬ jem v vseh večjih blagovnicah, v nekaterih modelarskih trgovinah ali neposredno v tr¬ govini grosupeljske družbe G-M&M, Proiz¬ vodnja in marketing, d. o. o., ki uvaža in prodaja kompletni program orodja in pri¬ bora Minicraft. V njihovi tovarniški trgovi¬ ni vhodno žago, ki sicer stane 9.500 SIT, samo še do konca letošnjega leta lahko do¬ bite z 20-odstotnim popustom, tj. za 7.627 SIT. Orodje lahko naročite tudi po telefonu (061/763-511) in poslali vam ga bodo po pošti. Enako velja za katalog in cenik. V priročnem podolgovatem plastičnem ohišju je 12-voltni elektromotorček z močjo 100 W. Na njegovi osi nameščeni ekscenter povzroča 2800 nihajev vpete žagice gor in dol. Hod žaginega lista je 9 mm. K večji uporabnosti tega orodja prispeva tudi mo¬ žnost nastavitve kota žaganja med 45 in 90°. Vbodna žaga tehta 520 g; na usmer¬ nik, z izhodno napetostjo 9-16 V jo priklju¬ čite z 1,8 m dolgim kablom. Orodju sta do¬ dana dva lista za žaganje, vendar je mogo- G-M&M d. o. o. Brvace 11, Grosuplje tel.: (061) 763-511 faks: (061) 761-205 E-mail: gmm@g-mm.si http://www.g-mm.si če dokupiti še dva kompleta: v prvem, z oznako MB 1750, so štirje listi za žaganje lesa in plastičnih materialov (cena: 1.380 SIT), v drugem, z oznako MB 1751, pa tri¬ je listi za žaganje kovin (cena: 1.260 SIT). Največja debelina gradiva, ki ga je z opisa¬ nim orodjem še mogoče učinkovito žagati, je: trdi les - 10 mm, mehki les - 20 mm, umetne mase- 5 mm, železo- 1,25 mm in barvne kovine - 3 mm. Q NAROČAM KATALOG ZA NATANČNO ORODJE MINICRAFT november 1998 37 ZA SPRETNE ROKE UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Gradivo: suhi sprešani drevesni listi, orehove lupine, ostanki sveč, trši papir ali karton, šeles- hamer, PVC folija, sukanec Področje: zasnova motiva in njegovo oblikovanje, lepljenje Nižja stopnja Okraski iz jesenskega gozda MATEJ PAVLIČ Od 5. razreda dalje Čas izdelave: dve dvojni uri Naloga in motivacija Pri izdelavi okraskov iz suhih sprešanih drevesnih listov in gozdnih plodov se učenec sreča z estetskim oblikovanjem, za¬ snovo kompozicije motiva in njegovo praktično izvedbo. Težišče učenja: - nabiranje in priprava gradiva; - zasnova oziroma skiciranje motiva glede na gradivo, ki je na razpolago; - voskanje; - izdelava podlage; - lepljenje suhih sprešanih listov; - sestavljanje okraska. Gradiva, orodje in pripomočki: - suhi sprešani drevesni listi; - orehove lupine, javorjevo seme; - vosek oziroma ostanki sveč; - trši papir ali karton, šeleshamer, PVC-folija; - sukanec ali tanka najlonska vrvica; - svinčnik, vodne barvice, flomaster; - škarje, oster nož, prijemalka; - lepilo (UHU alleskleber); - manjši čopič; - stara posoda ali konzerva; - lesena žlica ali 30 cm dolg kos letvice; - kombinirane klešče. Med jesenskim sprehodom ali izletom v naravo lahko mimogrede naberete nekaj šopov listov najrazličnejših barv, oblik in velikosti. Če jim dodate še nekaj orehovih lupin in javorjevih semen, lahko iz tega naredite lepe okraske za vaš dom ali učil¬ nico. V tem prispevku bomo opisali izdelavo treh različnih okraskov, ki jih je mo¬ goče po svoje oblikovati in med seboj poljubno kombinirati. Nabrane liste drugega poleg drugega zložite med liste časopisnega papirja in jih dobro obtežite. Če jih bo¬ ste pustili na primer na radiatorju, bodo v dveh dneh dovolj suhi za nadaljnjo "ob¬ delavo". Za izdelavo venca s slike 3 potrebujete podlago iz kartona, na katero boste nalepili suhe sprešane liste. Notranji premer venca naj ne bo manjši od 15 cm, kolobar pa naj bo širok okrog 2 cm. Zaradi lažjega lepljenja listom odstranite peclje. Iz suhih listov lahko naredite sliko malega akvarija. List šeleshamerja prebarvajte z vodenimi barvicami, nato pa iz listov in javorjevih semen sestavite ribice (slika 2). Usta narišite s flomastrom. Na enak način je mogoče narediti tudi cvetove rož in še vrsto drugih motivov. 38 november 1998 ZA SPRETNE ROKE Nekoliko zahtevnejši za izdelavo so obeski na sliki 1. Da bi bi¬ li suhi listi bolj obstojni in se ne bi vihali ali zaradi izsušitve drobili, obenem pa bi obdržali svojo lepo jesensko zlatorume- no barvo, jih povoskajte. Z nožem razrezane ostanke belih sveč stresite v manjšo posodo ali konzervo in nad majhnim plamenom plinskega štedilnika počasi raztopite. Za mešanje uporabite staro leseno žlico ali kos letvice, za prijemanje in prestavljanje posode pa kombinirane klešče. Na mizo položite kos polivinilne folije ali razrezano vrečko za nakupovanje. Po¬ sušen list s pomočjo prijemalke pomočite v raztopljeni vosek. Za trenutek ga podržite na zraku, da se vosek strdi, nato pa ga plosko položite na folijo, kjer se bo ohladil. Na koncu čim bolj izrazito oblikovane in obarvane liste privežite na različno dol¬ ge kose sukanca ter obesite na hrastovo vejo, ki se je še drži¬ jo šopi želoda. Videz obeskov lahko popestrite s polovicami orehovih lupin, ki jih z obeh strani prilepite na nekatere izmed listov. Z okraski iz suhih sprešanih drevesnih listov in gozdnih plo¬ dov boste v stanovanju ali razredu ohranili jesensko vzdušje še dolgo potem, ko bo zunaj že zima. Pobarvani radiatorji Adventni koledar ALENKA PAVKO - ČUDEN ALENKA PAVKO - ČUDEN Slika 7. Pianistični radiator V osnovnošolskih časih sem občasno začutila potrebo po spremembi videza svojega okolja. Tudi vi bi najbrž radi kdaj spremenili videz svoje sobe. Ker pogosta menjava pohištva ni prav običajna, se lahko lotite spreminjanja barve sten in drugih površin, ki jih je mogoče barvati. Ko bo zmanjkalo sten, oken in vrat, vam ostanejo še radiatorji. Pobarvate jih lah¬ ko v klavir (slika 1) ali vžigalice (slika 2). Ra¬ diator lahko pustite skoraj nedotaknjen (bel) in pobarvate okolico v obliki ovce. Regulacij¬ ski ventil izkoristite za oko (slika 3). Po tri so¬ sednja rebra radiatorja lahko pobarvate v raz¬ ličnih barvah, nad njimi pa narišete konice svinčnikov: radiator se bo spremenil v barvne svinčnike in se bo v novi preobleki odlično podal v šolarjevo sobo. Barvanja se morate seveda lotiti strokovno. Radiatorje je treba najprej obrusiti, po potrebi nanesti osnovno barvo ter barvati z ustrezni¬ mi barvami. Glede novega videza radiatorjev Slika 3■ Ovca, ki na daje volne, greje pa vseeno. V trgovinah so že dodobra založeni s čo¬ koladnimi adventnimi koledarji, ki imajo sicer vsako leto drugačne naslovne sličice in čokolade drugih oblik, a v življenje ne prinašajo nič posebno novega. Če želite razveseliti mlajše brate ali sestre, zanje se¬ stavite prav poseben adventni koledar iz modelčkov za biskvitke. Potrebujete pa dva modelčka enake oblike. V vsak par skrijte drobno darilce in ga zvežite s pisa¬ nim trakom. Trakove opremite še s števil¬ kami od 1 do 24, napisanimi na samole¬ pilnih etiketah. V vazo vtaknite gole veje ali smrečje ter nanje obesite zvezane ter s pentljami okrašene in s številkami označene model¬ čke. Takšen adventni koledar je prav lep kuhinjski okras. Modelčke lahko (s spre¬ membo trakov, vej in vaze) uporabljate za adventni koledar več let, dokler se malčki ne naveličajo. Še leta in leta pa jih lahko uporabljate za njihov temeljni namen - v njih pečete pecivo. Slika 2. Tudi te vžigalice so včasih vroče. se raje prej posvetujte s starši. Preurejanje sta¬ novanja v času njihove odsotnosti se lahko neprijetno konča, verjemite. Moja mama še po petindvajsetih letih ne more pozabiti, ka¬ ko sem v nekaj dneh, ko je bila na potovanju, okna in vrata kopalni¬ ce prebarvala živorde¬ če, belim keramičnim ploščicam pa sem do¬ dala modre cvetove. V tistem času so bila namreč bela ali krem vrata in okna "zakon". Če boste starše primer¬ no "diplomatsko" ob¬ delali, vam bodo pri delu morebiti celo po¬ magali. november 1998 39 UGANKARSKI KOTIČEK Križanka Vodoravno: 1. Abrahamov sin, 5. rudar, 9. svit, 10. Verdijeva opera, 11. zimsko oblačilo, 13. za pol tona znižana nota e, 15. krilo rimske konjenice, 16. avto¬ mobilska oznaka Karlovca, 17. tonovski način, nas¬ protje od dura, 19. zemeljski tečaj, 20. prvi človek, 22. zgornji del človeškega požiralnika, 23. rimska boginja jutranje zore (orig.), 25. reka, ki izvira v Schwarzwaldu v Nemčiji, 27. drožje, posušen, rafiniran kvas, ki se uporab¬ lja za hrano, krmo in zdravilo, 29. posel, opravilo, 31. evropski veletok, 32. enota za električni tok, 33. vejica za cepitev (npr. drevja), 34. kratica za nogometni klub, 35. makedonski ples, 37. avtomobilska oznaka Kra¬ nja, 38. ime mlade primorske pevke Horvatove, 40. lepa hiša, tudi prav¬ ljična oseba, 42. kosilo, 44. samec domače živali, 45. del stopala. Navpično: 1. izjemnost, spregled, ne¬ kaj posebnega, 2. Založba Obzorja, 3. nemško-francoski pesnik, slikar in kipar, Hans, 4. vrsta sobne rastline (škrnicelj), 5. otroška mlečna jed iz prosenih zrn, 6. izid odštevanja, pri katerem sta zmanjševanec in odšteva- nec enaka, 7. Alain Delon, 8. kupola¬ sta priprava za spust ljudi ali tovora iz letal, 12. nizek ženski glas, 14. na¬ trijev karbonat Na>COi, pralno sred¬ stvo v kristalni obliki, 16. debela pa¬ lica, 18. avstrijski vojskovodja iz 17. stol., znan po bojih proti Turkom, 19. smer, kurz, 21. velika vodna žival z okli in brki, ki živi v severnem morju, 22. bivališče fevdalcev, 24. osebni zaimek, 26. zaselek blizu Rač pri Ma¬ riboru (iz istih črk kot KELA), 27. kraj pri Krškem, 28. pregovor, reklo, 30. vitezov spremljevalec, 32. živ¬ ljenjska tekočina, 35. svetopisemska oseba. 36. vojaški obrambni nasip, 38. svetlo angleško pivo, 39- ime ja¬ ponskega pisatelja, Kobo, 41. z rim¬ skimi številkami zapisana štirica, 43. latinski veznik. UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo Tim na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1000 Ljubljana Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. novembra 1998 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Domen Grauf, Stržovo 69, 2392 Mežica, Pavel Komel, Milojke Štrukelj 23, 5000 Nova Gorica in Kristijan Kufoš, Danjkovci 12, 9202 Mačkovci. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: _ Datum: _Podpis: Vse* morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani._ Zlogovnica 3 6 S pomočjo opisov in zlogov najprej poi¬ ščite iskane besede in jih vpišite v zlogov- nico, nato pa njihove tretje in šeste črke prepišite v stolpca na levi. Ob pravilni re¬ šitvi boste dobili neko misel. BA - BOJ - BRIT - CA - CI - ČEK - Dl - DO - HRA - JA - JA - JE - KA - KAN - KOP - KRA - KRA - LI - LJI - LO - MAJ - MI - Ml - NI - NIK - NO - PRA - PRE - RAZ - RAZ - RO - SEL - TA - TEV -TRES - VAR - ZA - ZA - ZI - ŽE K - Ž1 1. raztres, razsutje, 2. prvotna doba, 3. ideja, 4. hranilna snov, 5. del Novega Mesta z bol¬ nišnico, 6. diferenca, 7. šahovska figura, 8. kontejner, kovinski ali lesen zaboj standardi¬ ziranih dimenzij za prevoz blaga, 9. odstra¬ njevanje dlak na obrazu, 10. mesto na severu Kavkaza, 11. kravji pastir, 12. kroženje okoli lastne osi, 13- preživetje zime v naravi, 14. majhen nož. Rešitvi obeh ugank prepišite na dopisni¬ co (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 20. novembra pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 1111 Ljub¬ ljana (s pripisom "Timove uganke"). En izžrebani reševalec bo po pošti prejel se¬ stavljanko za izdelavo plastične makete, dva pa knjigo Tehniške založbe Slovenije. Rešitve ugank iz oktobrske številke revi¬ je TIM: Zlogovna izpolnjevanka: Ljubo doma, kdor ga ima. Povezani liki: Apollo, Gemini, Vostok Magični kvadrat: klas, lesa, Asir, šari Nagrade za pravilno rešene uganke prejmejo: 1: Stane Ban, Ul. Staneta Severja 11, 2111 Maribor 2: Jernej Kovačič, Šentrupert 26 a, 3303 Gomilsko 3: Andrej Lajovic, Topniška 45, 1000 Ljubljana 40 november 1998 ■': 3 <54 arfisusim opnenft .. Trgovsko podjetje ”Mladi tehnik” Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana Odprto: od 8. do 19- ure, ob sobotah od 8. do 13- ure Tel: (061) 126-11-55, faks: 126-22-43 TC4-RV - model avta na električni pogon 4 WD, 1 : 10 (16 krogličnih ležajev, oljno vzmetenje) 33.500 SIT. Vse za letalsko, ladijsko in avtomobilsko modelarstvo! Prodajamo izdelke proizvajalcev in zastopnikov: GRAUPNER, MIBO MODELI, GM-RACING, IKARUS, BILLING BOATS, JAMARA, KONTRONIK, OCTURA - program modelov, RV-naprav in pribora. MULTIPLEX IKARUS - modeli helikopterjev na električni pogon - od 41.200 SIT naprej. RV-naprava PICO (oddajnik z akumulatorjem in sprejemnik) - 29.100 SIT. Servomehanizmi od 7 g dalje (priključek MPX, Futaba, JR) - od 3.000 SIT. Pri nakupu treh ali več kosov 10 % popusta. BLERIOT III ultralahek model letala, primeren tudi za letenje v dvoranah - 9.400 SIT, elektromotor - 4.200 SIT. PANDA - jadralni RV-model - 9-890 SIT (tudi verzija z električnim pogonom). Plastične makete letal, ladij, vozil ter pribor in barve proizvajalcev: ERTL, ITALERI, REVELL, HELLER, DRAGON IN MONOGRAM. Lesene sestavljanke letal, vozil, živali, hiš in pohištva - WEICO IN WALACHIA. m ITALERI Ves potrebni material za gradnjo: balza, smreka, bukev, vezana plošča, lepila, laki, folije itd. Akumulatorji od 50 mAh naprej, elektromotorji, tudi brezkrtačni, motorji z notranjim zgorevanjem ter gorivo. Blago pošiljamo po M-express, cena do 2 kg - 800 SIT, dostava običajno drugi delovni dan od naročila. Pomagamo tudi z nasveti pri gradnji. TTRI 3 . november 1998 TTKC 3 . november 1998.21 Ki 4^ 19 3K0k :\ O n Model jahte merkur M = 1 : 1 • j i 3 0 ! 3 5 * n vo \D 00 R 3 0 1 rt 3 er rt »i M 'O O 00 TUT 3 . november 1998 . “ * • november 1998.19